29SlovenSki čebelar 1/2016 letnik CXviii OBLETNICE Leto Število članov Število čebeljih družin 1969 88 1704 1974 100 2955 1984 132 3449 2005 130 4000 2007 104 2700 2015 127 3000 Oktobra leta 1976 se je društvo preimenovalo v Obalno čebelarsko društvo Koper. Njegovi člani so svoj društveni prapor razvili leta 1984. Leta 2007 je Obalno čebelarsko društvo v sodelovanju s ČZS in z Občino Koper pripravilo 5. slovenski čebelarski pra- znik. Prireditve se je udeležilo približno 2000 ljudi. V slavnostnem sprevodu je bilo več kot 70 praporšča- kov, to pa je bil tedaj svojevrsten rekord. Slavnostni govornik je bil tedaj novi predsednik Čebelarske zve- ze Slovenije g. Boštjan Noč. Dandanes društvo združuje čebelarje štirih ob- čin: Kopra, Izole, Pirana in Ankarana. V njem je včla- njenih 127 čebelarjev, ki čebelarijo s približno 3000 čebeljimi družinami. Večina čebelarjev je ljubitelj- skih, po večini pa čebelarijo v AŽ-panjskih sistemih. Vedno več je zgledno organiziranih čebelarstev, ki jim ta dejavnost omogoča dodaten zaslužek. Po dol- gih letih dobrega sodelovanja in prijateljstva s sose- dnjimi društvi (ČD Pivka, ČD Postojna in ČD Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica) smo se združili v Regijsko čebelarsko zvezo Primorske in Notranjske. Prijate- ljujemo pa tudi z zamejskimi čebelarskimi društvi iz Italije in hrvaške Istre. Obalni čebelarji ne dosegamo tolikšnih donosov medu na panj kot drugi slovenski čebelarji, lahko pa se pohvalimo, da pridelujemo eno izmed najboljših vrst medu in tega slovesa ne smemo zapraviti. Ker želimo ohranjati kakovost našega medu in jo še iz- boljšati, vsako leto organiziramo že tradicionalno, vse bolj prepoznavno ocenjevanje medu, ki se ga se ude- ležujejo čebelarji iz skoraj vse države in iz zamejstva. Zaradi izpada kostanjeve paše na Obali že junija zavlada pomanjkanje paše. Zato se zadnja leta vse več obalnih čebelarjev odloča za prevoze čebel na pašo v notranjost države. Pomanjkanja paše se je dobro zavedal tudi dolgoletni predsednik društva g. Darko Kozlovič, saj se je v svojem mandatu vneto zavzemal za sajenje medovitih rastlin. Tako je bilo v zadnjih letih na območju našega čebelarskega dru- štva posajenih kar 700 dreves lip in tudi večje število drugih medovitih rastlin. Zavedamo se, da bomo le s sajenjem medovitih rastlin lahko skrajšali dolgotrajna brezpašna obdobja in s tem izboljšali življenjske raz- mere naših čebel. Čebelarjenje postaja vse bolj zahtevno. Zato Obalno čebelarsko društvo Koper pripravlja različna izobraževalna predavanja za čebelarje, tako da ti laže premagujejo težave in se pripravljajo na nove izzive. V učnem čebelnjaku Hrastovlje potekajo delavnice in praktični prikazi dela s čebelami, na katerih čebelarji svoje znanje in izkušnje posredujejo drugim čebelar- jem. Brez dvoma je čebelarstvo v minulem desetletju občutno napredovalo na različnih področjih. Pohvali- mo se lahko s kakovostnim prenosom znanja na mlaj- še. V čebelarske krožke se vključuje vse več otrok. Na našem območju zdaj delujeta dva krožka, in si- cer na osnovnih šolah Dekani in Marezige, učenci pa tako na državnih kot mednarodnih tekmovanjih dosegajo zelo visoke ocene in posegajo po najvišjih odličjih. Tudi ljudje postajajo vse bolj ozaveščeni in prav zato se med prebivalci Obale in mladimi poveču- je zanimanje za to dejavnost. Milan Brčin Tradicionalno ocenjevanje medu OČD Koper Fo to : M ila n B rč in DOGODKI IN OBVESTILA V študijskem programu Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani je tudi predmet »Bolezni in higi- ena gojitve rib in čebel«. Študenti veterinarske me- dicine se z njim seznanijo v devetem in desetem semestru: v devetem – zimskem semestru – obrav- navamo »ribe«, v desetem – poletnem – pa »čebe- le«. V obeh semestrih je po programu, ki obsega predavanja in vaje, predviden tudi študijski terenski pouk, v okviru katerega v zimskem semestru obišče- mo ribogojnico, v poletnem pa čebelarstvo. Namen Študenti 5. letnika veterinarske medicine na obisku v Čebelarstvu Kokl v Potočah pri Preddvoru 30 SlovenSki čebelar 1/2016 letnik CXviii OBLETNICE obeh obiskov je, da študenti »ujamejo utrip« ribogoj- nice oziroma čebelarstva. Za čebelarstvo želimo, da študenti spoznajo to posebno kmetijsko dejavnost, nekakšno poezijo kmetijstva. Študente seznanimo s osnovami čebelarjenja in nujnimi opravili med če- belarsko sezono, čebelarja gostitelja pa prosimo, da odpre nekaj čebeljih panjev ter nam podrobneje pokaže čebeljo družino in razporeditev njenih pred- stavnikov. Zaželeno je namreč, da čebelar s svoje- ga zornega kota razloži osnove biologije in fiziologije čebelje družine, kar naj bi študenti poznali že s pre- davanj in vaj pri predmetu. Čebelar študente seznani tudi z nekaterimi čebelarskimi opravili. Študenti mo- rajo tako okvirno spoznati, kako čebelar toči med in pridobiva druge čebelje pridelke, kako pripravi če- beljo družino za pašo, kako vzredi novo matico, kako preprečuje rojenje in podobno. Še prav posebej nas zanimata ureditev čebelnjaka in higiena čebelarjenja z vidika preprečevanja bolezni, zato čebelarja pov- prašamo, kakšni so njegovi postopki v zvezi s tem, kako spremlja zdravstveno stanje čebeljih družin in seveda, kako se spopada z varozo. Opisani študijski program poteka že zelo dolgo časa, saj se ga spominjam še iz svojih študentskih let. Za terenski pouk smo vedno izbirali vzorčna če- belarstva, seveda pa je moral biti čebelar tudi pripra- vljen sprejeti študente in jim nameniti svoj dragoceni čas. Poudariti je namreč treba, da čebelar za spre- jem in gostitev približno 50 študentov in spremstva ne dobi nobenega plačila, tako da to zgolj stvar nje- gove dobre volje. Pred veliko leti, ko sem bila sama še študentka in tudi nekaj časa po tem, smo v okviru terenskega pouka obiskovali čebelarstvo Cirila Jalna na Rodinah na Gorenjskem. To čebelarstvo je bilo zelo primerno, saj je bilo vzorčno vzrejališče matic s plemenilno postajo na Zelenici, obisk pa smo zdru- žili tudi z obiskom Čebelarskega muzeja v Radovljici. Pozneje, ko je bil nosilec predmeta na Veterinar- ski fakulteti drug profesor in tudi, ko sem predmet prevzela sama, smo s študenti obiskovali nekatera druga čebelarstva v Sloveniji. Lani pa smo že četr- tič zapored obiskali čebelarstvo Jožeta Kokla v Poto- čah pri Jezerskem, kar smo lahko idealno združili z obiskom Čebelarskega muzeja v Radovljici. Gospod Jože Kokl se je kot vedno tudi lani prijazno odzval in v svojem čebelnjaku v Potočah sprejel kar 52 štu- dentov veterinarske medicine, jim razkazal svoje če- belarstvo in razložil svoje poglede na to dejavnost. Izbira čebelarja Jožeta Kokla in njegovega čebelnja- ka za izvedbo terenskega pouka je bila, kot vedno doslej, posrečena. Gospod se namreč za naš obisk posebej pripravi in nam nameni vso svojo pozornost. Najprej nas je posedel pod brajdo na vrtu, kjer smo prisluhnili njegovi zelo strokovni pripovedi o čebelar- stvu kot kmetijski panogi, pa tudi temu, katere so do- bre in katere slabe strani čebelarstva. Iz njegovega pripovedovanja ni bilo težko skleniti, da so čebelarji posebni ljudje, ki so povsem predani svoji dejavno- sti, saj v čebelarstvu ni prostora za polovičarstvo in neznanje. Pozneje so se študenti razdelili v manjše skupi- ne, te pa je gospod Kokl posamič vabil v čebelnjak. Tam je zanje odprl po nekaj čebeljih družin, ki jih je vnaprej pripravil, tako da so študenti lahko videli če- beljo družino v posameznih obdobjih razvoja. Sezna- nili so se tudi s čebelarskim orodjem in opremo, to pa je za bodoče veterinarje zelo pomembno, saj mo- rajo poznati načine širjenja in preprečevanja bolezni. Zares smo hvaležni, da se je gospod Jože Ko- kl za študente tako izjemno potrudil in da se je kljub številnim drugim obveznostim za srečanje vnaprej pri- pravil. Presežek srečanja je po mojem mnenju tudi to, da je s svojo pojavo in strokovnostjo pritegnil več študentov, jim vzbudil radovednost, koga pa je morda celo tako navdušil, da bo tudi sam postal čebelar. Se- veda ni manjkala pogostitev s kruhom in medom, za katero vedno poskrbi čebelarjeva prijazna soproga. Študenti petega letnika veterinarske medicine so ta, sicer obvezni del študijskih obveznosti, sprejeli zelo pozitivno ter priznali, da so se veliko naučili in si poja- snili marsikatero skrivnost iz življenja čebelje družine. Menim, da je bila izbira čebelarja Jožeta Kokla iz Potoč in njegovega čebelarstva zelo posrečena. V svojem imenu in v imenu študentov veterinarske me- dicine se mu prisrčno zahvaljujem za njegov čas in trud ter za to, da nas je sprejel in nam razdajal svoje čebelarsko znanje in izkušnje. Hkrati tudi upam, da nas bo sprejel tudi letos. Obisk čebelarstva je že po zdajšnjem študijskem programu obvezen. Zelo do- bro pa se zavedamo povsem drugačnih razmer, kot so bile te v prvih letih študija veterinarske medicine, zato smo uvedli še dodatni izbirni predmet »Čebelja družina in njene bolezni«, katerega bodo študenti lahko vpisali že naslednje šolsko leto. Vlasta Jenčič