Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNISTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo .... » 15.000 Letna inozemstvo, USA dol. 18 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Wk Leto XXXI. - Štev. 21 (1554) Gorica - četrtek 24. maja 1979 - Trst Posamezna številka Lir 200 Slovenci m Evropa Velika manifestacija Banidnih aanšie za Evropo Slovenska povezanost z Evropo je stara. Začenja se s sprejetjem krščanstva v Karantaniji. Karantanski knez Borut je leta 745 zaprosil Bavarce za pomoč v bojih proti Obrom. Obri so bili premagani, v zameno pa so si tedaj že krščanski Bavarci izgovorili določeno nadoblast nad Karantanijo. Dejanje, ki ga hočejo slovenski liberalni in protikrščanski zgodovinopisci, sanjaški pisatelji in umetniki prikazati kot usodno tragedijo slovenstva, kot prvi Poraz neodvisnega in samostojnega slovenskega narodno-političnega življenja in njega stoletno usužnjenje Nemcem, dokler se leta 1918 nismo odrešili v »zarje Vidove« (po Župančiču). IZBIRA KRŠČANSTVA Zgodovinska stvarnost je bila seveda precej drugačna Z omenjeno nadoblastjo so si Bavarci izgovorili pravico širjenja krščanstva v Karantaniji. Vzgojili so Borutovega sina Karasta (Gorazda) ter nečaka Keitmara (Hotimira) krščansko. Oba sta nasledila Boruta na knežjem prestolu. Toda proti pokristjanjenju se je dvignil poganski upor, zatrt s pomočjo bavarskega vojvoda Tasila (772). K temu pravi priznani slovenski zgodovinar dr. J. Gruden: Odslej si poganska stranka ni več upala vzdigniti se zoper kristjane in misijonsko delo je uspešno napredovalo. Splošno so naši dedi radi sprejeli krščansko vero in se pokristjanili... Kjer sta se srečala krščanstvo in poganstvo, srečala sta se nasprotnika kakor zima in pomlad in zima je morala podleči... Ni vesela prikazen, da ie ponekod v naših krajih razširjanje krščanstva bilo združeno z vojnimi pohodi... A treba je upoštevati tedanje bojevite čase. Karel Veliki se je zavedal, kolikega Pomena je krščanstvo za večni in časni blagor ljudstva, in zato je izkušal Cerkvi pridobiti razne poganske narode v okrožju svojega prostranega kraljestva. A kjer se je pojavljal proti takim poizkusom silovit upor, je tudi z mečem krotil trdovratne Pogane. Za Slovence je bil odločilen trenutek, ko so imeli voliti med krščanstvom in poganstvom. Obri, ki so Kristusovo vero zavrgli, so izginili brez sledu iz zgodovine. Enako se je zgodilo silnim Polabskim Slovanom. Slovenci pa, dasiravno primerno maloštevilni, so s krščanstvom stopili v krog kulturnih narodov in se ohranili do danes, ker so spoznali »dan svojega obiskanja«. KARANTANIJA JE ŽIVELA NAPREJ Knez Borut je moral biti torej izreden državnik, daljnoviden politik, ki je spoznal Pomen vere in Cerkve za nadaljnji obstoj svojega karantanskega ljudstva. Karantanija se je kasneje (820) pridružila uporu Ljudevita Posavskega proti Frankom. Upor ni uspel in Franki so zato odstavili domačega kneza ter del domačega plemstva. Toda s tem ta slovenska država ni bila odpravljena. Narobe! Njena tvorba je Vztrajala naprej z razvojem fevdalnega reda, o čemer pričajo ustoličenja na knežjem kamnu na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku. Tu se je na kmečki način zadnji ustoličil vojvoda Ernest Železni leta 1414. Njegov sin vojvoda Friderik pa je bil izvoljen za rimsko-nemškega cesarja in je leta 1443 sprejel poklone oz. umestitev na Gosposvetskem polju brez kmečke Preobleke. S tem pa ni bilo odpravljeno slovensko umestitveno pravo. Le-to je bilo veljavno za vse slovenske dežele, ki so pod skupnim imenom Notranja Avstrija nasledile Karantanijo. Sprememba je bila le v lem, da se cesar iz družabnih ozirov ni mogel več ustoličevati kot kmet. Zadnji se Je kot notranjeavstrijski vladar ustoličil °če Marije Terezije, cesar Karel VI. Marija Terezija pa je prenesla vse državne pisarne na Dunaj, za notranjeavstrij-ske dežele iz Gradca, za češke iz Prage. In šele tedaj preneha starodavna karantan-ska polltlčno-upravna tvorba. POVEZANOST Z EVROPO V teku stoletij smo Slovenci seveda dihali z ostalo Evropo mnogo tesneje kot drug) slovanski narodi. O pripadnosti Slo vencev pravi prof. Tousaint Hočevar z univerze Lousiana (ZDA): Ne smemo misliti, da je bila taka (nemško nacionalna) karolinška monarhija, ki so ji bile konec osmega stoletja priključene slovenske zemlje. Ta monarhija ni bila le nekakšna stopnjevana narodna nemška kraljevina, bila je marveč internacionalna, mednarodna ustanova... To vesoljnost je želel poudariti tudi slikar evangeliarija za cesarja Otona III. Rokopis je pisan in poslikan okoli leta tisoč v sloviti bavarski benediktinski opatiji Reichenau. Ena izmed dragocenih drobnih slik (miniatur) kaže v prispodobi poklon-stvo narodov pod cesarjem: poleg Rima, Galije in Germanije je tudi Slavija-Slove-nija (slauinia) v podobi ženske s krono na glavi in s krogli podobnim predmetom v roki. Upravičeno torej lahko trdimo, da so bili Slovenci polnovreden član srednjeveške Evrope. Da za ostalo Evropo nismo bili prav nič v zamudi, dokazuje tudi natis prvih slovenskih knjig »Abecedarium« in »Catechi-smus« Primoža Trubarja (1550) ter drugih protestantskih knjig, med temi izredno de- lo prevoda sv. pisma po Dalmatinu (1581). Leta 1595 je v Ljubljani ustanovljen jezuitski kolegij, ki ima značaj univerze. Danes, ko gledamo na Evropo z jezikovno nacionalnim modelom, lahko tudi zabeležimo, da je prvi zapis sploh kakega slovanskega jezika prav v slovenščini — Bri-žinski (Freisinški) spomeniki iz 10. stoletja. Takrat še ni govora o današnjih velikih evropskih jezikih, ne o nemškem, ne italijanskem, ne francoskem idr. Pa tudi ne o narodih s temi jeziki. Vsi ti narodi so šele nastajali in se kot take začutili šele po francoski revoluciji, s prevlado meščanstva, ki je prvič začelo enačiti narodnost z jezikom. S tem merilom si danes prikrojujejo nacionalne zgodovine. Toda merilo ne ustreza zgodovinski stvarnosti. Žal tudi slovenski zgodovinopisci niso toliko samostojni, da bi našo lastno zgodovino ocenjevali po veljavnih slovenskih merilih in tako nam izpade slovenska preteklost, precenjena z nacionalističnimi prijemi naših sosedov, dokaj klavrno. Dasi v resnici ni bila. O tem pa bi bilo treba še nadrobneje spregovoriti. Pred nami so evropske volitve, prvi večji in konkretnejši stik s problematiko evropskega združevanja, v katerega se vedno bolj vključujejo najširše množične sile. Ne samo države in vlade, ki so do sedaj nekako vodile proces evropske integracije, pač pa in še predvsem narodne skupnosti kot najpristnejši izraz širokih ljudskih teženj in hotenj. To mora bidi bodoča Evropa, in to naj odraža tudi bodoči prvič izvoljeni parlament v Strasburgu! Ta je bila osnovna in vodilna misel celotnega kulturnega in političnega zborovanja, ki ga je v nedeljo 20. maja priredila Slovenska skupnost v deželi Furlaniji-Ju-lijski krajini v Katoliškem domu v Gorici. S tem je hotela slovenska politična stranka tudi na zunaj in pred našim občinstvom pokazati in dokazati, da veruje v ite ideale in da hoče na svoj način prispevati k temu dogajanju. Slovenska skupnost je za to prireditev povabila predvsem politične predstavnike in kulturne skuipine manjšinskih skupnosti, ki z njo sodelujejo v item evropeistič- nem prizadevanju v naporih za dosego prave in enakopravne manjšinske enotnosti posebej v alpskem prostoru. Prisotni so bili predstavniki Furlanov in Francozov iz Doline Aosta, ki so poleg Slovencev sodelovali v folklornoikulturnem programu. Zborovanja so se nadalje udeležili glavni politični predstavniki obeh strank, s katerima Slovenska skupnost na teh volitvah najožje sodeluje: Union Valdotaine in Furlansko gibanje (Movimento Fri.uli). S prvo se je povezala za evropske, z drugo pa za parlamentarne volitve. In skupno je hotela javno potrditi lastna prizadevanja v pričakovanju, da bodo naši ljudje to skupnost in to povezavo razumeli in podprli. NASTOPI FRANCOSKIH SKUPIN PO SLOVENSKIH OBČINAH Pevsko folklorna skupina iz Doline Aosta je bila glavni gost na sobotnih in nedeljskih prireditvah Slovenske skupnosti. V Nabrežini in v Doberdobu se je skupno s slovenskimi zbori in nastopajočimi govorniki prijetno mešala francoska govori- Sv. oče med svojimi rojaki Pretekli teden je bil Vatikan ves v znamenju Poljske. Najprej je v petek 18. maja sveti oče obiskal Montecassino in se poklonil padlim poljskim borcem za zmago nad nacizmom, preteklo nedeljo pa je v Vatikanu proslavil spomin poljskega škofa in mučenca sv. Stanislava, ki ga je 11. aprila pred 900 leti pred oltarjem umoril kralj Boleslav II. Sv. oče je prispel na Montecassino v helikopterju. Prav tisti dan je spolnil 59 let življenja. Pred 35 leti 18. maja so pa vojaki poljske armade pod vodstvom generala Andersa dobili odločilno bitko za posest te gore. Toda krvni davek je bil velik: 1.090 Poljakov je ostalo za vedno na tam kraju; kasneje so zavezniške oblasti postavile tam vzorno urejeno pokopališče. Sv. oče je na pokopališču opravil sv. mašo, ki ji je med drugimi prisostvoval tudi ministrski predsednik Andreotti. Nav- Zasedanje italijanske šknfnvske konference V Rimu se je v petek 18. maja zaključilo zasedanje italijanskih škofov. Zaključku je prisostvoval tudi papež Janez Pavel II., ki se je pravkar vrnil s svojega obiska poljskega vojaškega pokopališča na Montecas-sinu. Sveti oče je za novega predsednika konference razglasil turinskega nadškofa, 65-letnega Alberta Anastazija Ballestre-ro. Nasledil bo bolonjskega nadškofa Antonia Poma, ki je bil na tem mestu 10 let. V zaključnem sporočilu se najprej omenja težki položaj, ki ga doživlja Italija: splošna negotovost, nepretrgana vrsta umorov in ugrabitev, mestna gverila, pokvarjena vest, pornografija in mamila. Treba je zato razvijati in gojiti moralne vrednote, spoštovati človeško življenje, biti zvest življenjskim obvezam, braniti svobodo v družbi. Boriti se je treba proti brezbrižnosti in skepticizmu. Glede bližnjih volitev škofje izjavljajo: »Ni vsaka politična izbira tudi že v soglasju z evangelijem. Krščanska doslednost zahteva, da odrečemo podporo vsem tistim političnim programom in kandidatom, ki glede civilne ali verske svobode, spoštovanja družine ali človeškega življenja zagovarjajo ali predlagajo rešitve, ki so v opreki s krščanskimi načeli. Treba 'je izvoliti sposobne osebe, ki so poštene in moralno dosledne in ki so pripravljene iskati splošni blagor družbe.« llHHlllill i u !{. , riS' - ii Pokopališče poljskih vojakov na Montecassinu, ki ga je obiskal papež Janez Pavel II. zočih je bilo pet tisoč Poljakov iz vsega sveta in še tisoč bivših vojakov iz 20 narodnosti. Legendarnega generala Andersa ni več ,med živimi, mogle pa so sv. maši prisostvovati njegova žena in dve hčerki. Janez Pavel II. ije začel svoj govor z besedami: »Še danes njih svojci te padle z Montecassina objokujejo in se ne morejo sprijazniti z njih nasilno smrtjo. Sanjali so o življenju in ne o smrti, o ljubezni in ne o sovraštvu, o veselju in ne o trpljenju, o miru in ne o vojni. Naše turobno romanje naj bo spomin na vse, ki so na tem kraju prelili svojo kri. Na tisoče jih je bilo; raznim veram in rasam so pripadali. Bili so otroci božji, zato bratje v Kristu-su.« In je ponovil 'svoj že znani poziv: »Ne ubijajte! Ne pripravljajte uničenja človeštva! Raje mislite na brate, ki trpijo lakoto in bedo. Spoštujte svobodo in dostojanstvo vsakega človeka! Iz te beleče knjige, tako grozotno pred nami odprte se nam poraja goreča prošnja, vznesen krik po spravi :n mirtu. Ker pa mir zavisi od dobre volje ljudi, je treba razmisliti, kako usmeriti skupne napore za zagotovitev te velike dobrine.« V samostanu je sv. oče kasneje obiskal še grob sv. Benedikta, očeta zapadnega re-dovništva, ki ga je Pavel VI. leta 1904 razglasil za zavetnika Evrope. * * * Preteklo nedeljo 20. maja je sv. oče ob navzočnosti kardinala Višinskega, osem drugih poljskih škofov ter šest tisoč rojakov, ki so prišli od vsepovsod, opravil sv. mašo v čast škofu Stanislavu. »Še pred nekaj meseci sem bil njegov naslednik na škofovskem sedežu v Krakovu,« je dejal. »Sv. -Stanislav je šel v smrt, ker se ni bal zahtevati od kralja, da spremeni svoje zadržanje do Cerkve. Njegovo mučeništvo je izpričalo moč duha, ki je življenje in ljubezen.« Tudi pri opoldanskem nagovoru je opozoril zbrane vernike na navzočnost Poljakov, ki so prišli proslavljat sv. Stanislava v Rim. »Poljska Cerkev je hvaležna sedežu sv. Petra, da je s krstom kneza Mieška sprejela poljski narod v veliko krščansko občestvo, šfkofa mučenca Stanislava pa dvignila k časti oltarja in razglasila za zavetnika Poljske.« Sv. oče se je nato dotaknil tudi zaključnega poročila italijanske škofovske konference. Dejal je, da 'je kriza duhovniških poklicev v Italiji prešla svoj vrh in da je italijanska Cerkev znova našla svojo življenjsko moč, o čemer pričajo razna gibanja, ki jih prešinja dejavna vera. Rimljane je še pozval, naj pomagajo pri gradnji novih cerkva, ki so živa središča zbiranja tako v krščanskem kot človečanskem smislu. ca in dialekt »patois« izpod Mont Blanca! Na sobotni prireditvi v Nabrežini sta nastopila še zbora Igo Gruden iz Nabrežine ter Fantje izpod Grmade. Govorili pa so predvsem govorniki SSk: deželni tajnik in kandidat za evropski parlament Drago Štoka in kandidat za poslansko zbornico Antek Terčon. Oba sta odločno poudarila glavne zahteve Slovencev in SSk še posebej v pričakovanju dobre uveljavitve naše stranke na junijskih volitvah. Pozdravila sta še predstavnika Union Val-dotaine Bruno Salvadori in predsednik Furlanskega gibanja Giorgio Jus, ki tudi kandidira v tržaškem okrožju. V nedeljo dopoldne pa se je valdostan-ska skupina podala na goriški Kras in se je v Doberdobu udeležila glavne maše, nato pa so predstavniki skupine in domačinov položili venec k spomeniku padlim. Tu so pevci tudi občuteno zapeli valdo-stansko himno »Montaignes Valdotaines«. Sledil je na trgu shod, na katerem so spregovorili kandidatje in predstavniki SSk ter Union Valdotaine Marija Ferletič, Andrej Bratuž in Bruno Salvadori. Vsi so poudarili odločno voljo po skupnem sodelovanju in vedno večji povezavi manjšin v državi. Sledil je prijeten mimohod valdostanske skupine po vasi. Njih barvite noše ter folklorni instrumenti so v toplem majskem sončnem dnevu še bolj izstopali. Po skupnem kosilu so se nato 'gostje odpeljali proti Gorici za glavno srečanje in nastop v Katoliškem domu. SLOVENCI, FURLANI IN VALDOSTANCI HOČEMO SKUPNO GRADITI EVROPO! V primerno okrašeni veliki dvorani in s simboli in zastavami vseh treh sodelujočih strank se je nato odvijal glavni del sporeda. Po uvodnih notah Beethovnove Himne veselju, ki je postala evropska himna, je prvi spregovoril deželni predsednik Slovenske skupnosti dr. Andrej Bratuž. V svojih besedah je predvsem poudaril pomen tega srečanja in vlogo, ki jo imajo manjšine oz. narodne skupnosti pri oblikovanju nove Evrope, ki ne sme biti Evropa nacionalizmov ali držav, pač pa Evropa narodov in ljudstev. Nato je nastopil ansambel Lojzeta Hledeta, ki je s svojimi veselimi zvoki ustvaril prijetno razpoloženje številnega občinstva. Spored je nato obsegal glavne govore treh političnih predstavnikov vseh treh manjšin in strank, slovenske, furlanske in valdostanske. Govorniki so bili deželni tajnik SSk Drago Štoka, član vodstva Furlanskega gibanja Guglielmo Pitzalis in nosilec liste Union Valdotaine Bruno Salvadori. Dr. Štoka je najprej orisal vsa prizadevanja Slovenske skupnosti pri teh pripravah in s posebnim zadovoljstvom podčrtal izločitev iz volivne koalicije Liste za Trst. Obenem je nakazal glavne probleme in hotenja SSk ter slovenske manjšine v Italiji nasploh in osnove volivnega programa Slovenske skupnosti. Posebej je še izrekel vse priznanje B. Salvadoriju, ki je v imenu valdostanske stranke vodil vsa dolgotrajna pogajanja za izoblikovanje skupne manjšinske liste in programa. Za Furlansko gibanje je govoril Guglielmo Pitzalis, ki je najprej prinesel pozdrav v furlanskem jeziku. Orisal je vlogo in usodo furlanskega ljudstva, ki v prijateljskem sosedstvu s slovenskim živi na tej zemlji že stoletja. Prikazal je pomen skupnega boja za dosego pravic in enakopravnosti. Dr. Pitzalis je posebej podčrtal dejstvo, da je prav tridesetletna politika vsedržavnih strank tista, ki je odgovorna za nerešene probleme naših narodnih skupin in dežele. Kot zadnji je spregovoril dr. Bruno Salvadori, nosilec liste z valdostanskim levom v vseh petih okrožjih Italije. Govor-(nadaljevanje na 2. strani) iniiiiiiintiiiiitmiiiiimmimiimiiimiiiiiiiimimiimimiiiimiiiiiiniimiimiiimi Prihodnja številka bo imela prilogo, ki bo posvečena volitvam za italijanski in evropski parlament. Prilogo bo oskrbela deželna Slovenska skupnost, liiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiimiiiiiiiitmii Jezusiv vnebohod v atroškem srcu Vnebohod je tisti skrivnostni in veseli praznik, zaradi katerega je zeleni mesec maj še bolj cvetoč, mraza in mraka odrešeni povelikonočni čas še bolj prežet z zemeljsko in nadzemeljsko svetlobo. Človeško hrepenenje po večni sreči, po nebeški blaženosti črpa iz Jezusovega Vnebohoda nove moči za upanje in vero. Kako blizu je na ta praznik nam zemljanom samo vsemogočno in neskončno nebo! Ze kot deklica sem to bližino božje prisotnosti silovito občutila. V beli obleki, ki sem jo dobila za prvo sveto obhajilo, sem šla v vnebohodni procesiji skozi domačo vas in v vsaki lepo okrašeni kapelici skupaj z drugimi deklicami potresala cvetlice. Notranje prevzeta od molitve in svečanih občutkov sem spoznavala vso skrivnostno zmagoslavnost Jezusovega odhoda v nebo. Preproste kapelice, ki smo jih vaške deklice krasile s spominčicami in šmarnicami, svobodno rastočimi v naravi, so bile na Vnebohod čisto spremenjene: oltarji so bili okrašeni s plemenitimi vrtnimi rožami, na tleh se je razprostirala preproga, po kateri je stopal v svečan ornat oblečen duhovnik z bleščečo presveto Evharistijo v rokah. Se danes, po več kot tridesetih letih se rada spominjam silovitih svetlih občutkov, ki so navdajali moje otroško srce, ko sem se skupaj z ostalimi farani praznično počasi pomikala naprej v zelo dolgi procesiji: med petjem in molitvijo, po prašni cesti, ki še ni bila tlakovana, sredi polj, ki so takrat segala čisto do vaške glavne ceste. Drobna rdeča zastavica na Zveličar-jevem kipu je plapolala v rahlem vetru in simbolično povezovala odrešeni svet z neskončnimi skrivnostmi neba. * * * Tudi danes, na Vnebohod 1979, bije v mojih prsih isto srce, v nekem smislu Življenjske in miselne doslednosti še vedno isto otroško srce, a čutim, da bije nekoliko manj veselo, kajti izkušnje in spoznanja odraslega človeka, kar zdaj neizpodbitno sem, mečejo rahle sence (in ne le rahle) na njegovo sproščeno veselje, na neskaljeno svetlobo globoke otroške vere. A tudi danes občutim skrivnost Jezusovega zmagoslavnega odhoda v nebo. Zmagoslavje je še večje, ker ga spremlja neminljiv spomin na Zveličarjevo križevo pot, na vso neizmernost Njegovega trpljenja in žrtvovanja, na odrešilno, sveto razodeto skrivnost Njegovega vstajenja od mrtvih. Tudi danes, na Vnebohod 1979, potresam v duhu cvetlice pred Najsvetejšim in se obračam na vsa duhovno živa otroška in odrasla srca, naj jih tudi v bodoče povezuje Jezusova blagovest ljubezni. Naj združene množice vseh zemljanov, ki so blage volje, izžarevajo tisto toploto, ki je potrebna, da se stalijo ledene pre- grade, ki razdvajajo narode in posameznike. Naj se nebo in zemlja v božjem miru povežeta, naj zavlada med zemljam tista neskončna harmonija, ki na Vnebohod združi Boga Očeta z njegovim Sinom v nebesih. Milena Merlak Sovjetski špijoni v Italiji 9. maja lani so našli mrtvega demokr-ščanskega predsednika Alda Mora v avtu v Rimu. Deset dni kasneje je misovski poslanec Miceli izjavil v svojem posegu v poslanski zbornici, da imajo italijanske obveščevalne službe že nekaj let podatke, ki kažejo na medsebojne stike italijanskih izvenparlamentarnih levičarskih skrajnežev ter sovjetsko tajno službo KGB in veleposlaništvom v Rimu. Miceli je bil odgovoren za italijansko tajno službo SID od srede 1970 do srede 1974. Tedaj, ali natanko 9. maja 1972 je predlagal izgon iz Italije za 22 sovjetskih agentov, ki jih ščiti diplomatski položaj. Tedaj sta se o predlogu izrazila povoljno notranji minister Restivo kot tudi zunanji minister Moro. Zunanji minister pa je predlagal, da bi razglasili osumljene sovjetske diplomate kot nezaželene v skupinah po tri ali štiri, namesto vse skupaj, zato da bi se izognili izzivanju diplomatske krize z Moskvo. Toda italijanska vlada je temu dala svoj veto iz državnih vzrokov. Po sedmih letih se je končno zvedelo za imena špijonaže osumljenih sovjetskih diplomatov: prvi tajnik veleposlaništva Gerin Smir-nov, ataše Ivan Geresko, glavni konzul Petr Privalov, pomožni vojni ataše Boris Blinov, pomorski ataše Vasilij Golicin, pomožni vojni ataše Boris Goundr, trgovski ataše Valerij Belorusov, prvi tajnik Igor Soudarev, dopisnik vladnih Izvestja Leonid Kolosov, drugi tajnik Vladimir Strelkov, svetnik Igor Rumjancev, drugi tajnik Boris Golobov, svetnik Igor Fediakine, Vita-lij Ivannikov, Aleksandr Er makov, Ale-ksandr Zelenokoreny, Nikolaj Timotejev, Jevgenij Anourin, German Dorokin, Ivan Kelag, Genadij Dimitrijev, Nikolaj Kozlov. Izgon diplomatov ali, kot se vljudno reče, »razglasitev za nezaželene«, je predvidena v 9. členu Dunajskih sporazumov, ki določa odnose do zastopnikov posameznih držav. Omenjeni sporazum določa, da morajo diplomati zastopati, ščititi, pogajati se, obveščevati po zakoniti poti svoje države, pospeševati prijateljske odnose med državami. Določa pa tudi, da država, ki jih sprejme, jiih lahko razglasi tudi za »persona non grata« (nezaželena oseba) in jim odreče bivanje na njenem ozemlju. Koliko od naštetih sovjetskih diplomatov, o katerih naj bi imela italijanska obveščevalna služba obremenilne podatke, je še v Italiji, danes ni znano. Tiskovna Uma deželne a i Trstu V petek 18. maja je bila na strankinem sedežu v ul. Machiavelli v Trstu tiskovna konferenca deželnega vodstva Slovenske skupnosti za bližnje parlamentarne in evropske volitve. Udeležili so se je predstavniki tiska in televizije. Prisotne je najprej pozdravil predsednik deželnega sveta SSk Andrej Bratuž, ki je tudi poudaril pomen manjšinske povezave tako s Furlanskim gibanjem za državni kot z Union Valdotaine in drugimi skupinami za evropski parlament. Deželni tajnik SSk Drago Štoka je nato podrobno orisal program stranke in predstavil kandidate. Vo-livni program je zelo tehten in prikazuje cilje in namene SSk kot edine slovenske stranke, ki se tudi pri teh volitvah ni izneverila svojemu poslanstvu in samostojno nastopa (čeprav pod drugačnima znakoma) tako za rimski kot za strasburški parlament. Povezava s Furlani v vsem odgovarja duhu slovenske stranke. Vedeti moramo namreč, da je prav Furlansko gibanje jasno izpovedalo svoj program tudi kar zadeva slovensko zaščito in odgovarja težnjam in hotenju Slovenske skupnosti. Tako med drugim pravi program SSk: »Odločitev za nastop skupno s Furlanskim gi banjem je tudi sad politične izbire. V vseh povojnih latih, pa tudi prej, nismo Slovenci utrpeli nobenih pritiskov od strani Furlanov. Tudi Furlansko gibanje samo se je že pred časom zavzelo za globalno zaščito slovenske manjšine v Italiji in je že postavilo zahtevo po priznanju pravic Slovencem, ki živijo v videmski pokrajini. Končno naj poudarimo, da je Furlansko gibanje podprlo naše predloge in zakono v deželnem svetu, ki so zadevali pravice slovenske manjšine,« Tako nadaljuje program: »Pa še en globlji vzrok je vplival na to odločitev. Vzrok, ki je nastal pri sklepanju zavezništev za evropske volitve. Na skupno listo manjšin, ki nastopa z znakom in imenom Union Valdotaine, se je vsilila tudi Lista za Trst. Tedaj je SSk odločno nastopila proti tej malomeščanski in izrazito protislovenski formaciji ter jasno povedala, da izstopa iz federacije manjšin in iz skupne liste, če bi Union Valdotaine, ki je lastnik znaka in, kot stranka, ki ima zastopstvo v parlamentu, tudi pravice do nastopa na volitvah za evropski parlament, sprejela sodelovanje z Listo za Trst. Takrat so se predstavniki Furlanskega gibanja odločno zavzeli za stališče SSk in s skupnimi močmi smo preprečili nastop Liste za Trst na manjšinski listi ter dejansko vplivali na razbitje te meščanske liste, ki na evropskih volitvah ne nastopa samostojno.« SSk se nadalje zavzema za globalno zaščito Slovencev, za samostojni slovenski šolski okraj, za avtonomijo slovenske radijske postaje in uvedbo slovenskega televizijskega programa, preklic fašističnih zakonov, za socialne, kulturne in gospodarske potrebe slovenskega človeka z odločnim bojem proti razlaščanju slovenske zemlje. V evropskem programu hoče SSk zagotoviti prisotnost slovenskega oz. slovanskega sveta pri gradnji nove in pravične združene Evrope narodov. V razgovoru s časnikarji so poleg predsednika in tajnika sodelovali še člani deželnega vodstva in kandidatje Rafko Dolhar, Alojz Tul, Antek Terčon in pokrajinski odbornik SSk Bojan Brezigar. TEMIA Bil UM S Po prvi zmagoviti navezi Štremfelj-Za-plotnik je vrh najvišje gore na svetu Mont Everest v torek 15. maja osvojila še trojica iz jugoslovanske odprave Stane Belak, Stipe Božič in vodja nepalskih nosačev i(šerp) Ang Phu. Ta je že drugič stopil na vrh te gore. Toda ob sestopanju je strmoglavil v prepad in se ubil. Zaradi te smrti so ostale naveze opustile naskok na goro. Računajo, da se bo jugoslovanska odprava vrnila v domovino okoli 20. jun. ■ Od srede il6. do ponedeljka 21. maja se je mudil v Sovjetski zvezi predsednik Tito. Med drugimi sta ga spremljala jugoslovanski zunanji minister Vrhovec in član predsedstva ZKJ Stane Dolanc. Tito se je .mnogo razgovarjal z Brežnjevom. V končnem poročilu je rečeno, da sta razpravljala o dvostranskem sodelovanju in mednarodnih vprašanjih. O stvareh, kjer se razhajata v svojih stališčih, sta sikušala drug drugemu pojasniti svoje gledanje. ■ Glavni tajnik OZN Kurt Waldheim je po dolgem potovanju, na katerem se je u-stavil v Moskvi, Pekingu, Hanoju, Seulu, Piongjangu, Manili in na Cipru dospel v Rim, kjer so ga sprejeli Pertini, Andreotti, Forlani ter papež Janez Pavel II. ■ Na 28. kongresu španske socialistične stranke je 61,7 odst. delegatov glasovalo za izjavo, da omenjena stranka »potrjuje svoj razredni značaj, da je marksistična, demokratična in federativnega značaja«. Njen dosedanji glavni tajnik, dinamični 37-letni Felipe Gonzalez ije odločno nasprotoval vključitvi besede »marksistična«, a ga je podprlo samo 31,11 odst. delegatov ob 6,7 odst. vzdržanih glasov. Zato je sklenil, da ne sprejme več kandidature za tajniško mesto in izjavil: »Odslej bom nastopal kot navaden član stranke. Nam Marx ni potreben. Najprej je treba biti socialist, nato marksist. Prepričan sem, da poznam bolje Manca kakor tisti, ki so na tem mestu imeli govore, malo socialistično pravoverne in malo marksistične.« ■ Na petdnevni obisk v Španijo je prišel voditelj Romunije Ceausescu. Na letališču sta ga sprejela španski kralj in kraljica. Romunija je s Španijo obnovila diplomatske odnose v februarju 1977, že prej pa je vzdrževala trgovsko-konzularnc odnose s Francovim režimom. Otroški nastop v šentjakobskem kulturnem društvu v Trstu Otroci Sv. Jakoba so v nedeljo 13. maja prijetno presenetili svoje matere s prireditvijo v Šentjakobskem kulturnem društvu. Pod vodstvom Dine Slama so naštudirali več pesmi in jih prav ubrano zapeli. Slovenske narodne so otroci povezovali z odlomki literarnih del, ki so posvečeni najnežnejšemu in edinemu bitju na svetu, k; za svojega otroka žrtvuje vse: materi. Prireditev je zelo dobro uspela; vsi nastopajoči (nekateri so bili prvič na odru) so s prizadevnostjo in občutenostjo »odigrali« zaupane jim vloge, tako da so se marsikateri mamici orosile oči. Otrokom gre za zavzetost in žrtve vse naše priznanje, voditeljici pa so tako nastopi le v ponos; ne moremo pa česa takega zapisati za marsikaterega Šentjakob-čana, ki se mu ni zdelo vredno kljub vabilu, da bi žrtvoval tiste kratke pol ure in si prireditev ogledal, Ker pa je prene-kateri nastopajoči otrok tudi član skavtske organizacije, bi bilo umestno, ko bi bili vsaj tisti vodniki, ki so za to vedeli, prisotni, če že drugače niso bili pripravljeni sodelovati. - R. S., Trst ★ MILENA MERLAK Majski vnebohod V maju je zemlja dišeča in cveteča, spominčice so modre kot vnebohodno nebo. Bele marjetice in potonke rdeče so znamenja Jezusove in človeške sreče. Rožnati svečniki na kostanjih cvetočih znanilci so prvih dni Že poletno vročih. Jezusove rane so zaceljene in poveličane, odrešene duše v nebesih zveličane. Majska zemlja slavi Jezusov vnebohod, nebeška vrata odprta so na stežaj. Po temnem trpljenju in svetlem vstajenju zmagoslavno odhaja Jezus k Očetu nazaj. MARIJA NAŠ IDEAL Marija je v evangeliju prikazana kot tista, ki je hotela vedno izpolnjevati božjo voljo, biti Gospodova dekla, pa naj se je kdaj znašla v še tako težkih okoliščinah življenja. Gospodova dekla ni bila samo ob angelovem oznanjenju, temveč prav tako pod križem. »Zgodi se mi po tvoji besedi« — po tvoji volji, je bilo njeno življenjsko vodilo, v njem je izražen njen odnos do Boga. Ponižna, skromna, potrpežljiva, tiha Gospodova dekla, ki je pripravljena vedno tudi na križ, to je Marija. Skopa so poročila v evangeliju o Mariji in vendar je kar dvakrat omenjeno, kako Marija misli na druge in hoče drugim pomagati v stiski: obišče teto Elizabeto in opozori Jezusa na zadrego gostiteljev na svatbi v Kani Galilejski. Ljubezen misli vedno na druge in se prav nič ne sramuje navidezne malenkosti ali nepomembnosti, žrtvuje se, kjer le more. Ljubezen ne računa in je vedno pripravljena na tveganje. Navidezna malenkost v primernem trenutku veliko pomeni, ljubezen jo hitro odkrije in ne odlaša z daritvijo. Marija si upravičeno zasluži naziv Mati ljubezni. Elizabeta naj bi Marijo posebej blagrovala zaradi njene vere. In res bi morali Marijo postaviti v vrsto tistih svetopisemskih oseb, ki so se odlikovale po svoji veri. Marija je s svojo vero tvegala »korak v neznano«, ko je sprejela angelovo oznanilo, da bo postala Odrešenikova mati, čeprav ni »poznala moža«. Odpovedala se je svoji dotedanji poti v življenje in popolnoma zaupala Bogu, delovanju božjega Duha. Marsičesa »ni razumela«, a kljub temu je vse sprejemala kot izraz božje volje, kot uresničenje božjih načrtov, čeprav so bili ti kdaj še tako nenavadni in za človeka težko sprejemljivi. Marija je bila na poseben način odprta za delovanje božje milosti in je bila s to milostjo tudi na izreden način obdarovana — milosti polna, v duhovnem pomenu že božja Mati. V tej posebni zvezi z Bogom je črpala moč za svoje življenje, kakor razberemo iz evangelija in zasluži priznanje, ki ga izražamo, ko jo imenujemo vzor kristjana, vzor hoje za Kristusom. Skušajmo si prisvojiti te svetle poteze na Marijini podobi. Tako jo bomo res počastili. S TRŽAŠKEGA • V času odcepitve Biafre od Nigerije je posebno trpela škofija Enugu. Danes je tam največ redovnih in duhovniških poklicev. V velikem semenišču je nad sto bogoslovcev, v malem pa 350 semeniščaii-kov. Pred desetimi leti je bila ustanovljena domača redovna družba Sester božje ljubezni. Danes ima 78 članic, 41 novink pa se pripravlja na vstop. Vittorio Vidali za Evropski parlament? Ce je krščanskosocialna stranka na Bavarskem postavila za kandidata Otona Habsburškega, ki je konec koncev že nekaj let predsednik Vseevropske zveze (Pan-europa Union), vsled česar njegova kandidatura ne more biti nekaj posebnega, pa so v Trstu poskrbeli za presenečenje, ki bi mu v povojnem obdobju na Primorskem komaj našli primer. Tržaška PCI kandidira za evropske volitve postarnaga voditelja Vidalija. V našem listu smo že v naslovnem članku sredi januarja opozorili, da ima Vitto rio Vidali s partizanskim imenom »Carlos« še vedno odločilen vpliv med tržaškimi komunisti in da se z Berlinguerjevo politiko evrokomunizma ne strinja. »Carlos« je bil na čelu tržaške PCI v času spora med Beogradom in Moskvo v petdesetih letih. Potegnil je s Stalinom, a .to ni bilo vse. Tržaška PCI je tedaj razpustila vse prosvetne organizacije levičarskih Slovencev. Ti so morali vzeti otroke iz slovenskih šol. Začela se je asimilacija, ki je imela tak obseg in uspeh, kot ga ni imela v vsem fašističnem obdobju. Kandidatura Vidalija spravlja v negotov položaj dosedanja prizadevanja senatorke Gherbez po globalni zaščiti Slovencev. In če bi tržaški vidalijevci ponovno dobili prevlado nad 'berlinguerjevci, obstaja resna nevarnost, da bo slovenskemu levičarskemu taboru zadan ponovni udarec. Pa tudi vzdušje ob meji bi postalo drugačno, zakaj Vidalijev duh se ni bil sprijaznil z idejo sožitja ali pa neuvrščenosti in sa moupravljanja, tudi ne z Osimskimi sporazumi, skratka z idejo odprte meje. V Celovcu blokira vse poskuse sožitja in razumevanja organizacija Heimatdienst, kot smo že opozorili. Očitno v skladu s sovjetskimi načrti nenehnega vzdrževanja napetosti. Prihodnost bo pokazala, koliko se bo zaostrovanje političnega in narodnostnega vzdušja stopnjevalo tudi v Trstu. Kolonkovec Vsak (Jkraj, vsaka vas, naj bo še tako neznatna ima svojo zgodovino, posebne dneve, katerih se ljudje radi spominjajo. Tako je tudi Kolonkovec dodal svoji krajevni zgodovini nov pomemben datum: odprtje prostorov novega prosvetnega društva »Kolonkovec«. To društvo je kot novorojenček na Tržaškem med raznimi društvi. Sončni dan je privabil v novi sedež v Zenjanski ulici 46 (Šalita di Zugnano 46) veliko ljudi, med katerimi je bilo največ domačinov. Prostor je majhen, a prijazen in prikupen. Od tu je slovenski radio neposredno prenašal slovesnost odprtja. Prvič je ob tej priložnosti nastopil krajevni mešani zbor pod vodstvom Dalke Šturman, domačinka Lučana Picek pa je prebrala svojo pesem kot voščilo novemu društvu. Predsednik Josip Stančič je imel glavni govor; v kratkih besedah je osvetlil sedanji položaj toga okraja in celotne slovenske skupnosti na Tržaškem. Poslušali smo čilanje iz starega zapisnika, katerega odbor ljubosumno hrani. Ob koncu je spregovoril še predsednik Združenja staršev osnovne šole »Marica Gregorič« teir pozval domačine, naj skrbijo za to šolo. Uradnemu odprtju je sledil običajni družabni spored, ki je še tesneje povezal prisotne. Starši so si ogledali stare slike nekdanjega Kolonkovca in odkrili znane obraze svojcev, povečini že pokojnih. Odbor društva opozarja vse domačine, naj se javijo s podobnimi starimi slikami in pričevanji, da ne oo šla v pozabo preteklost tega okraja. Seveda je bila treba za ta dan veliko priprave: moško delo za preurejevanje prostorov, žensko delo za čiščenje, okrasitev in zakuska. Odbor se toplo zahvaljuje vsem, ki so prispevali za lepi uspeh tega dneva. Odbor že sedaj javlja, da bo v soboto 23. junija večerna prireditev ob kresu. Sicer bo o tem še spregovorilo glasilo od bora »Kolonkovec« štev. 2. Velika manifestacija (nadaljevanje s 1. strani) nik, ki je najprej pozdravil v francosko valdostanskem jeziku, je prikazal razvoj in vlogo skupnega nastopa manjšin v Italiji. Od Okcitancev, Valdostancev, Ladin-cev, Furlanov, Slovencev, pa spet proti jugu Sardincev, Grkov, Albancev in drugih — to je nedvomno močna fronta, ki mora poslati svojega poslanca v evropski parlament v Strasburg! Salvadori je še označil glavne zahteve naše manjšinske enotnosti, .ki vidi v lastni politiki, daleč od vsedržavnih italijanskih strank, jamstvo za uspeh. Ob koncu je izročil deželnemu predsedniku SSk prapor Doline Aoste s črno rdečo barvo, v znamenju simbolične povezave in v spomin Slovenski skupnosti. Marija Ferletič pa je valdostan-skemu političnemu predstavniku izročila šopek slovenskih rož, ki naj pričajo o solidarnosti in prijateljstvu med obema manjšinama. PESEM IN FOLKLORA POVEZUJETA NARODE Sledil je kulturni spored, v katerem je na žalost izpadel furlanski ansambel, zato pa je bila Dolina Aosta prisotna kar z dvema skupinama. Najprej je nastopil folklorni ansambel v slikovitih nošah in opremi, ki je s svojim nadvse simpatičnim nastopom takoj osvojil občinstvo. Nato je prišel na oder moški zbor »Chorale de Saint Ours«, ki je podal vrsto tipičnih valdostanskih pesmi. Te v glavnem kažejo na stilno sorodnost celotnega alpskega loka in so torej tudi slovenskemu petju blizu. Zbor je bil zelo ubran in je res ogrel vse prisotne. Kot slovenski zborovski ansambel je v nedeljo nastopil v svojih vedno -lepih koroških nošah mešani zbor »Planinka« iz Ukev. Zbor že vsi dobro poznamo in cenimo, njegova mehka in izrazita koroška pesem pa nas vedno navdaja z otožnostjo, pa tudi z vedrino in pogumom. Prav je, da je tudi slovenski del tako ubrano izražal prav naš gorski svet. Ob zaključku se je goriški pokrajinski tajnik SSk Marjan Terpin zahvalil vsem sodelujočim in še posebej gostom, ter izrazil prepričanje, da bodo slovenski volivci enotno podprli izbire Slovenske skupnosti. Celotno prireditev je sklenil ansambel Lojzeta Hledeta s svojim humoristom. Ob koncu pa so se ponovno razlegali resnobni a vodri in blesteči zvoki Beethovnove himne, ki so prav preroško povzeli tudi pomen nedeljske prireditve: delo za Evropo je resno in trdo, mora pa biti vedro in na koncu izzveneti v veselo pesem povezave in solidarnosti. Nedeljsko prireditev je posnela tudi televizijska agencija Alpe Adria in jo bo oddajala (v povzetku) italijanska televizija v okviru evropske volivne tribune dne 6. junija- Spectator PREMIKI U GORIŠKI CERKVI: Pogoji za ustvarjalno sožitje med slovenskimi in italijanskimi verniki 1. Težavno sožitje že v prvotni Cerkvi. Vprašanje .sožitja in sodelovanja raznih skupnosti je bilo navzoče že v samih prvih dneh obstoja Cerkve in je bilo vir nesoglasij in sporov, ki jih je krščansko občestvo reševalo v zbornosti apostolov in vernikov. V Apostolskim delih čitamo: »Število učencev je naraščalo (takoj po prihodu Sv. Duha) in tiste dni so začeli helenisti (judovski kristjani rojeni izven Palestine) godrnjati zoper hebrejce (jiudovske kristjane !z Palestine), češ da so pri vsakdanji postrežbi zanemarjali njihove vdove.« (Apd 6) Spor bi bil lahko zrušil ali vsaj omajal enodušnost prvih kristjanov, ki so »bili stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah« (Apd 2, 42) in so bili »enega duha in enega srca.« (Apd 4, 32) Apostolski zbor je takoj posegel in rešil enotnost malega občestva: »Dvanajsteri apostoli so sklicali množico učencev in rekli: "Izberite si torej, bratje, izmed sebe sedem mož... nje bomo postavili za to opravilo (oskrbovanje mize).« (Apd 6, 2) Mnogo hujši je bil drugi spor, ki je grozil, da bo razdvojil Cerkev, ki se je bila razširila zunaj Palestine: spor med kristjani iz judovstva in onimi iz poganstva. Tako poročajo Apostolska dela: »Vstali so (v Jeruzalemu) nekateri verniki, ki so trdili, da je treba (spreobrnjence iz poganstva) obrezati in jim ukazati, naj spolnjujejo Mojzesovo postavo...« Tudi v tem primeru je bilo vprašanje rešeno zborno: »Zbrali so se torej aposto- li in starešine, da bi to vprašanje presodili... Prišlo je do hudega prerekanja... Oglasil se je (apostol) Jakob in je govoril: "Bratje, sodim, da poganom, ki se spreobrnejo k Bogu ne delajmo težav.” Tedaj so apostoli in starešine z vso Cerkvijo sklenili: "Sveti Duh je odločil in mi z njim, da vam (spreobrnjenim poganom) ne nalagamo nobenega bremena.”« Vendar je praktična rešitev vprašanja bila težavna. Apostol Pavel je malo pozneje pisal Galačanom (2, 11): »Ko je (apostol) Peter prišel v Antiohijo, sem mu v obraz Povedal, ker se je umikal in odtegoval, boječ se tistih, ki so prišli iz obreze. Ko sem videl, da ne ravnajo po evangeljski resnici, sem -rekel Potru vpričo vseh: »Ka ko moreš pogane siliti, da bi živeli po judovski šegi?« Tako je apostol Pavel s svojim jasnim in pogumnim nastopom rešil enotnost Cerkve. 2. Slovenska prisotnost se spreminja. Slika prisotnosti slovenske skupnosti po naših vaseh se je po vojni zelo spremenila m se lahko predvideva, da se bo še spre menila. Ne bom navajal statističnih podatkov, saj so nekatera dejstva preveč razvidna: vasi, ki so bile takoj po vojni v celoti ali malo manj slovenske, imajo sedaj ponekod ogromno italijansko večino, drugod pa je italijanska prisotnost vedno Večja in prodirnejša. Vzrokov za to stanje je več: med najhujše in najbolj Škodljive spada načrtna naselitvena politika italijanske večine, ki je nasilno spremenila in spreminja narodni Videz tolikih naših vasi. Upoštevati moramo nato naravno razširitev mest ter naselitev Italijanov po naših vaseh, česar slovenske občine ne morejo preprečiti, ker jim država ni dovolila ustreznih naselitvenih zakonov, kot jih imajo Južni Tirolci. Poleg -tega pa imajo pri raznarodovanju naših družin in vasi velik in porazen vpliv (v bodočnosti bodo imeli morda še večjega) mešani zakoni. Niso mešani zakoni krivi raznarodovanja, saj so neke vrste naraven pojav: kriv je občutek manjvrednosti slovenskega zakonskega partnerja, duh manjvrednosti, ki je vcepljen tudi po naših šolah, ki nimajo prave samostojnosti in prave narodne vloge, pa tudi po tukajšnji Cerkvi, ki slovenskih vernikov še vedno ne smatra za enakovredne in jim hote in nehote vceplja tega duha, ko jim ne priznava tistih pravic in tistega dostojanstva, ki bi ga morala. Da je pa v Slovencih pod Italijo zavestno ali podzavestno še vedno delujoč strah, ki so ,ga vcepila dvajsetletna fašistična preganjanja in so ga netile in še vedno neti povojna italijanska narodna nestrpnost in vsiljivost, naj navedem samo dve dejstvi: strah, da bi dali otrokom slovenska-slovanska imena, in strah, da bi zahtevali vrnitev v prvotno obliko priimkov, ki jih je fašizem s silo, z grožnjami in preganjanjem poitalijančil. Eno in drugo se dogaja zaradi domnevnega ali resničnega preganjanja in šikaniranja, česar se naši ljudje tudi danes zavestno ali podzavestno, bolj ali manj upravičeno bojijo. Krive so pa tudi težave in stroški, ki so nalašč združeni s preimenovanjem. Da pa je mnogo resničnega v tem, samo majhno, a značilno dejstvo: v Sovodnjah moramo še vedno z imenom glavne ulice — Via Impero - Ulica cesarstva — proslavljati italijansko abesinsko fašistično cesarstvo, in to po 40 letih, odkar je to propadlo. To vceplja v naših ljudeh duha nemočnosti pred tako italijansko oblastjo, ki to še vedno zahteva. 3. Drugi vatikanski cerkveni zbor in sožitje med narodi. Vprašanje pravilnega sožitja med narodi kot pogoj za mir in napredek v svetu in za razvoj Cerkve same je drugi vatikanski cerkveni zbor poudaril v mnogih dokumentih in na dolgo. Obsodil je vsako nasilje nad drugimi narodi in vsak duh narodne nestrpnosti. Samo nekaj navedb: »Evangeljski kvas je v človekovem srcu zbudil in zbuja nevzdržljivo zahtevo po dostojanstvu... (26). Treba je vneto prositi Boga, naj da moč, da se bodo vztrajno lotevali in dovršili to delo največje ljubezni do ljudi: zgraditi mir... Ta naloga pa danes zahteva, da se otresejo narodne sebičnosti ter oholih teženj zagospodovati V veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu bo v soboto 26. maja ob 16. uri prireditev OB 25-LETNICI IZHAJANJA MLADINSKE REVIJE »GALEB« Spored: Otroški pevski zbor Glasbene matice; Trio kljunastih flavt Glasbene matice; nagovor urednika revije Lojzeta Abrama; nastop mladinskega gledališča iz Ljubljane z uprizoritvijo F. Bevka »Pastirci pri kresu in plesu«; zaključna pesem. Istočasno bo razstava otroških risb. Po piedstavi zakuska za otroke. Vstop prost. nad drugimi narodi in da gojijo globoko spoštovanje do vsega človeštva...« (82) V Odloku o misijonski dejavnosti Cerkve narekuje: »Kristjani iz vseh narodov zbrani v Cerkvi... živijo naj za Boga in za Kristusa v skladu s častivrednimi navadami svojega naroda... naj iskreno in dejavno ljubijo svojo domovino, zaničevanja tujega rodu in pretiranega nacionalizma pa naj se popolnoma ogibljejo, pač pa naj se trudijo za ljubezen .med vsemi narodi.« (15) K tem načelnim izjavam bi k naši stvarnosti dodali samo to, kar je v »Voce Ison-tina«, ki je italijansko glasilo goriške Cerkve, zapisal 21. oktobra 1978 Mafaldo Cechet v članku »Veter novosti«: »Posebno za nas Italijane izvolitev kardinala Karla Woj-tyla za rimskega škofa in papeža katoliške Cerkve mora biti poziv, da bi razumeli, da ta Cerkev ni skoraj naš fevd (dedna last), v katero ljudje drugih narodnosti vstopijo s tem, da priznajo, da se smatrajo za nižje od nas... Pred nekaj leti nam je to povedal drugi vatikanski cerkveni zbor in v resnici upamo, da bomo na tej poti mogli nadaljevati hojo k bolj resničnemu in bolj občutenemu bratstvu... Italijani smo že imeli navado, da smo se smatrali za prve, če ne za najboljše med 709 milijoni vernikov, ki pripadajo katoliški Cerkvi in imajo svoje duhovno središče v Rimu. Sedaj nam je bilo povedano na praktičen način in to nazorno vemo: v tej katoliški Cerkvi ni in ne sme -biti prvih in drugih, ampak vsi smo bratje enakega dostojanstva.« Ko bodo vsi Italijani to priznali, ne samo z besedami ampak tudi z dejanji, takrat bo možno res bratsko ustvarjalno sožitje med nami in njimi. V prihodnji številki: 4. Sožitje v goriški Cerkvi; škofov odtok; 5. Križev pot slovenske manjšine v italijanski državi in v italijanski Cerkvi; 6. Zaključek: V bodočnosti: »Ne gostje ali tujci v Cerkvi, ampak domačini.« Marjan Komjanc, predsednik-dekan PROSVETNO DRUŠTVO - MAČKOLJE vabi 26. in 27. maja na tradicionalni Praznik češenj Sobota 26. maja ob 15.00 odprtje kioskov od 20.00 do 24.00 prosta zabava z ansamblom »Supergroup« Nedelja 27. maja ob 14.00 odprtje kioskov ob 16.00 začetek kulturnega programa: — mešani zbor »Slavec« iz Ricmanj — mešani zbor iz Divače — domači otroški zbor »Slovenski šopek« — koncert ansambla Lojzeta Hledeta iz Števerjana — godba na pihala »Breg« od 20.00 do 24.00 prosta zabava z ansamblom »Supergroup« Oba dneva bodo delovali kioski s čevapčiči, klobasami in domačim vinom. V nedeljo pomnožene avtobusne zveze z mestom in okolico (avtobus št. 40). V primeru slabega vremena bo praznik 3. junija. Poimenovanje šole po F. Bevku na Opčinah Svečano, sproščeno, okusno in prisrčno: te oznake z vso pravico zasluži nedeljska prireditev na Opčinah, kjer so domačo osnovno šolo slovesno poimenovali po Fr. Bevku. Prireditev je -bila na šolskem vrtu, ob Bevkovem kipu, ki ga je izdelal kipar Kalin, arhitektonsko pa uredil Atilij Kralj. Pri umetniškem delu sporeda so sodelovali gledališki igralec Stane Raztresen, cerkveni pevski zbor ter ženski in moški zbor PD Tabor, še prej in vmes pa tudi otroci iz vrtca in osnovne šole ter ansambel rdeči nagelj. Z vezano in nevezano besedo ter s pesmijo so počastili Bevka in slovensko šolo ter bistveno pripomogli k občutju pomembnega in lepega kulturnega praznika. Številno občinstvo ter goste z obeh strani meje je najprej pozdravil ravnatelj Strnad, kasneje pa je Bevkov kip blagoslovil domači župnik Viljem Žerjal, ki je v občutenem nagovoru spomnil na pisateljev delež pri ohranjevanju slovenskih vrednot, za katere so naši ljudje v najtežjih časih darovali vse, celo lastna življenja. Poitem je v imenu Združenja staršev spregovorila Alenka Renar Kocman, ki je izrazila veselje ob tem svečanem dogodku, omenila doprinos staršev pri naporih poimenovalnega postopka in se zahvalila vsem, ki so pomagali do uspeha. Opozorila pa je tudi na vse še nerešene probleme slovenske šole v zamejstvu ter zlasti poudarila zahtevo po slovenskih šolah v videmski pokrajini. Za tem telegrafsko navedenim programom pa je skritega veliko dela, za katerega vedo le tisti, ki so se ga lotili z nesebično požrtvovalnostjo in veseljem, pri-čenši z učiteljstvom. Zato je tudi organizacija openske svečanosti potekla brezhibno, zato je vzdušje tudi po slovesnosti bilo prijetno, zato bo spomin na poimenovanje še dolgo živ. Nedeljska prireditev na Opčinah je bila praznik celotne domače skupnosti tudi zato, ker so pri njej in ob njej sodelovale vse komponente organiziranega slovenskega življenja v vasi. Bila je pravzaprav višek niza kulturnih in športnih prireditev, ki jih je nekdo označil za »Bevkove tedne«. Po našem mnenju lahko nedeljsko poimenovanje z vsem okvirom služi kot zgled, kako lahko tak dogodek poteka na visoki kulturni ravni, v delavnem soglasju in s čutom za prednost glavnega cilja pred stranskimi. Zato čestitamo organizatorjem in vsem, ki so jim pomagali. Boris Pahor v reviji »La Bora« Tržaški mesečnik »La Bora« je že v svoji drugi letošnji številki prinesel obširnejšo predstavitev slovenskega pisatelja Alojza Rebula, sedaj pa v svoji četrti številki predstavlja pisatelja Borisa Pahorja in njegovo ustvarjanje. Oris dela in življenja kot tudi nekaj odlomkov iz spisov obeh pisateljev je pripravila za italijansko občinstvo Mara Debeljuh Poldini. Iz Pahorjevih spisov je tokrat objavljen odlomek iz dela »Rusi most« (1967). Kot dve bistveni sestavini pisateljevega dela so navedene slovenske razmere v Trstu ter odgon v nacistično koncentracijsko taborišče v drugi vojni. »La Bora« objavlja v tej številki še nekaj drugih zanimivih sestavkov: o iredentizmu v tržaški zgodovini piše Elio Apih; Guido Botteri o življenju in poreklu tržaškega nacista Odila Globočnika; Hugo von Windischgratz objavlja spomine te knežje družine, ki je v stoletjih imela pomembno politično vlogo po vseh slovenskih deželah. Ne manjka tudi časnikarskih poslastic: jugoslovanski predsednik Tito naj bi po svojih zvezah v arabskem svetu poskušal vplivati na teroriste za rešitev A. Mora (?). V Marijinem domu v Rojanu bo v nedeljo 27. maja ob 17. uri za 18. obletnico otvoritve doma in za DRUŽINSKI DAN PRILOŽNOSTNA PRIREDITEV pri kateri sodelujejo otroški vrtec, osnovna šola »Bazoviški junaki« in nižja srednja šola »Fran Erjavec«. - Vabljeni! Mladinska komisija SSk v Trstu zavrača neosnovana podtikanja V sredo 16. maja je imela sejo Mladinska komisija SSk v Trstu, ki je razpravljala o sedanjem političnem položaju v naši deželi v času pred pomembno vplivno preizkušnjo. Z obžalovanjem je vzela na znanje, da je Slovenska skupnost postala v zadnjem času tarča napadov in neutemeljenih podtikanj zaradi pogumne odločitve, da stopi na pot solidarnosti z zatiranimi manjšinami. Ta korak je v skladu z načelom samostojnega nastopanja in ga mladina SSk popolnoma podpira in je po svojih močeh tudi prispevala k temu, da je do manjšinske koalicije prišlo. Mladinska komisija poudarja, da je treba dati slovenski stranki priznanje, da je edina zadala hud udarec protislovenski Listi za Trst, ki se je hotela vriniti v manjšinsko zvezo. Pri tem jo je bistveno podprlo Furlansko gibanje, ki je že s tem dokazalo, na kateri strani stoji. Nerazumljivi so napadi glasila -Liste za Trst, ki očita SSk nič manj kot šovinizem, zaskrbljujoč pa je odnos nekaterih časopisov in slovenskih političnih -predstavnikov, ki skušajo ta dejstva zanikati in brez pravih argumentov omalovažujejo novo kvaliteto manjšinskega boja v Italiji ter realno možnost, da SSk in Furlansko gibanje izvolita lastnega kandidata v parlament. Taka možnost je zelo konkretna tudi, ker zadeva predstavništvo manjšin v Italiji za evropski parlament. Pri teh kritikah so bili predvsem glasni nekateri predstavniki PCI. Mladinska komisija SSk je mnenja, da bi morala ta stranka (PCI) najprej razložiti slovenskim somišljenikom, kako da je na listi za evropske volitve kot predstavnik Trsta Vittorio Vidali. V nedeljo 27. maja na Vejni obletnica posvetitve svetišča Matere in Kraljice. Ob 16.15 pete litanije Matere božje. Sledi škofova maša. Častilci Marijini, pridite! Okrogla miza o temi »Slovenska kultura v Italiji« bo prihodnji ponedeljek 28. maja na sedežu Slovenske prosvete v ul. Doni-zetti v Trstu. Prireja jo komisija za šolstvo in kulturo SSk. Začetek ob 20.15. Žalostno »Znamenje" S pisanjem in nazori revije »Znamenje«, ki jo s podporo kulturne skupnosti Slovenije izdaja celjska Mohorjeva družba, se dalj časa nismo soočali. Opravilo, ki bi ga veljalo sicer vršili pogosteje, a je dokaj neveselo in -ga človek odlaga od meseca do nteseca. Najostreje smo se spoprijeli s pisanjem »Znamenja« ob zadnjih italijanskih državnih volitvah, ko je ta revija objavila Srob napad na izjavo italijanskih škofov, Po kateri glasovanje za stranke z brezverskim nazorom ni združljivo s krščanskim Bledanjem posameznika. Izjava, katere vsebina je povsem naravna, toda cedjsko »Znamenje« jo je označilo za primer nove križarske vojne. Slo je za težak primer vmešavan ja v italijanske politične zadeve, ki -pa očitno ni iniel namena dajati naukov italijanskim škofom in katoličanom. Kolikšen del italijanske katoliške javnosti in škofov pa sPloh ve, da obstaja neko »Znamenje«, ki jih je kritiziralo in bi si njegove pripombe vzeli k srcu? Ka-r nas je kot -katoličane motilo, je bilo samo ozadje tega grobega napada: italijanske škofe postaviti pred slovensko javnostjo v slabo luč, ustvariti s tem neraz-položenje dela te javnosti do škofov na splošno — zlasti pri tistem delu slovenske polinteligence, ki je veren, pa tudi kritičen do družbenega dogajanja, češ, poglejte, kaj delajo škofje »katoliške« Italije. Ljudski g-las pa že ve, da imajo prav ti škofje v svoji sredi tudi -papeža. Za nadaljnje pomenske zveze pa poskrbi potem ljudska govorica sama. Napad na italijanske škofe v »Znamenju« je hotel biti obenem svarilo slovenskim katoličanom oz. danes samo še »vernim« kot jih uradno nazivajo — torej niti ne več »kristjani«, kot si je še zamišljal nekdaj pesnik Kocbek; »verni« pa so lahko tiudi ti-st-i, ki verujejo v amulete in talismane, celo brezverci so lahko »verni«, ker »verujejo«, da Boga ni. Slovenski katoličani naj sc torej varujejo skušnjave, da bi posegali v »politiko« kot njihovi italijanski sosedje z novo »križarsko vojno«. S -tem je bilo znova oživljeno vzdušje tihega psihološkega pritiska na slovenske katoličane, da si ne bi upali preveč glasno zahtevati kakega gradbenega dovoljenja za novo cerkev (v Ljubljani sami bi potrebovali n,pr. deset novih, pa ne dobijo dovoljenja, pač pa so ga velikodušno dali za gradnjo mošeje); ali pa, ker so bile od potresa porušene cerkve izločene iz dodeljevanja posojil za popotresno obnovo itn. Ob tej perfidni potezi »Znamenja«, ki se predstavlja kot krščanska revija, nismo mogli ostati brez pripomb. Prvič zato, ker so nekateri od napadenih italijanskih škofov postavni nadpastirji tudi slovenskim katoličanom v Italiji, največ v škofijah Trst, Gorica, V-i-dem in Rim. Drugič, ker za kritična stališča do izjav italijanskih škofov ni -poklicano »Znamenje«, ampak je v Italiji sami dovolj možnosti in kritikov. In kritike tudi ni manjkalo, toda brez grobih napadov in primerjav s križarskimi vojnami (razen v kakih obskurnih listih, med katere pa bi se celjska revija menda ne hotela prištevati). Tretjič, če se v Sloveniji verski listi ne smejo baviti s »politiko«, potem naj bo tudi »Znamenje« v tem pogledu dosledno. Naj pusti reševanje italijanskih zadev italijanskim ljudem samim. Revija prihaja tako sama s sabo v na- sprotje, toda samo navidezno: vzdržuje se domače politike, a posega v tujo, toda ne za tujo, ampak za domačo rabo. Namen te slednje pa je, omajati zaupanje katoliških ljudi do škofov in cerkvenega učiteljstva z neodgovornim enostranskim kri-ti-cizmom, prikazovaje v popačeni podobi ravnanje katoliškega ško-fovstva. S tom pa ta revija preneha biti krščanska, zakaj -njen namen je prvenstveno v tem, da razširja idejno negotovost in prevaja katoliške ljudi na napredne pozicije, v duhu nekega nejasno zamišljenega socializma. Ta pa naj ne bi pomenil enakosti in sožitja vseh ljudi dobre volje, četudi različnih nazorov. Ta znamenjevs-ki socializem naj bi predstavljal najvišjo stopnjo osvoboditve človeka (teologija osvoboditve) in obenem socialističnega razvoja. Toda v njem naj bi ne bilo prostora za tiste krščanske ljudi, ki priznavajo pokorščino škofom in cerkvenemu učiteljstvu v zadevah krščanskega nauka, niti ne za one, ki verujejo ne le v Boga, pač pa tudi v zakramente, častijo -Marijo kot božjo Mater i-n priprošnjico, v moč molitve, zadošče-vanja, v greh in božjo kazen. Takšno stanje, v katerem naj bi se zli- vala tako socializem kot »pristno« krščanstvo, osvobojeno vseh utesnjujočih cerkvenih organizacijskih struktur, se ne ozira več na nadnaravno, ampak le na bližnjega. Nadnaravno se je umaknilo tuzemskemu, se prelevilo v prvenstveno socialno filozofijo, ki je gotovo sprejemljiva za socializem, nevtralni ali brezbožni, toda ni ostala več krščanska. Takšna je danes »osvoboditvena« smer pisanja celjskega »Znamenja«. Dobiva denarno podporo od oblasti v Sloveniji za svoje izhajanje, zato pa se mora držati prav te smeri. Ničesar dobrega ne objavi v -prid Cerkvi kot božji ustanovi, ampak samo proti. Ob primeru Isolotta si je raztrgalo oblačila In ga stavljalo za zgled idealizma in ravnanja po vesti katoliškemu izobraženstvu in bogoslovnemu naraščaju v Sloveniji. Marksistično zagledanega opata Franzonija je poveličevalo do onemoglosti, dokler se ni javno zavzel za razporoko in za splav. Pri tem pa je »Znamenje« o Franzoniju nenadno utihnilo, saj bi z nadaljnjim franzonovanjom razgalilo svoje nekrščansko ozadje. Poiskalo pa si je seveda druge oporečniške primere. (Konec prihodnjič) Stran 4 v Trst A Cilji stavke na slovenskih šolah V torek 15. maja je bila stavka na slovenskih šolah, isti dan kot na italijanskih. Vendar so slovenski šolniki imeli še posebne cilje pri svoji stavki. Ker gre za splošne probleme slovenske šole na Goriškem, je prav, če vsaj glavne omenimo: Naj se odprejo slovenske šole v videmski pokrajini. Naj se zagotovi samostojnost slovenskemu šolstvu. Naj se ustanovi samostojen slovenski šolski okraj. Naj se priznajo jugoslovanske diplome srednjih in visokih šol. Pri reformi višjega srednjega šolstva naj se za slovenske srednje šole zagotovijo vse smeri v materinem jeziku. Goriški sindikat je postavil še naslednje zahteve: Na klasičnem liceju »Primož Trubar« naj se ločita mesti ravnatelja in profesorja, ki sta sedaj združeni. V didaktičnem ravnateljstvu Doberdob naj se imenuje ravnateljev namestnik, kajti sedaj en sam ravnatelj vodi obe šolski okrožji. Na srednji šoli »Ivan Trinko« naj se učne ure skrajšajo na 45 minut, saj ni ne pedagoško učinkovito ne zdravju primerno, če morajo otroci, stari od 11 do 14 let sedeti v šoli od 8.30 do 13.50. Slovesna otvoritev nove šole v ul. Čampi V nedeljo 27. maja dopoldne bodo slovesno odprli novo osnovno šolo za slovenske otroke, ki jo je gariška občina zgradi la