Rast samouprave — izziv razvoju
Vključitev v delegalski sistem mi ni povzročala težav, saj sem družbeno-politično akliven ie od gimnu/ije naprej. Ko govorim o sedanjem svo-jem delu, ne želim začeti s težavami, čeprav se jih ne morem izogniti.
Nemalo časa vzamejo organizacij-ske priprave za delo delegacij, ki jih je v naši, XVIII. konferenci pec Izo-lirka — Dsss — tozd Ljubljana, Izo-lirka — tozd Tectum, Mineral in Unija papirservis. Vse so aktivne, razen zadnje. Ponavadi se poleg svoje udeležim sestanka še ene te-meljnc delegacije. To vzame čas in me neredko navdaja z neprijetnim občutkom, da je moja prisotnost po-dobna vsiljevanju stališč drugim. Vendar me razprava vedno znova prepriča, da ni tako — zlasti če je dia-log poglobljen in še se posamezna zadeva neposredno dotika delega-tov. Na sejah rad povem, da je naš prispevek k odločanju v občini maj-hen, vendar brez obravnave in odlo-čanja sleherne delegacije ni mogoča celovita podoba problema. Že zdav-naj smo namreč presegli miselnost, da se občinski problemi tičejo !e ti-stih, ki so neposrednoprizadeti, tem-več smo za njihovo rešitev živo zain-teresirani vsi. Na sejah naših delega-cij se trudimo, da to možnost izkori-stimo, delegati pa pogosto vidijo tudi svoje interese na dnevnih redih zase-danja zbora.
O gradivih pa: po mojem mnenju njih problematiko napihujemo. Ka-zalo pa bi res na koncu poročil poda-jati povzetke, približno desetino osnovnega besedila, da bi se v glav-nih obrisih seznanili s posameznim problemom tudi tisti, ki se ne name-ravajo poglobiti v vso njegovo ob-sežnost. Končno pa človeka mine volja tudi, ko vidi tri strani gradiva, o katerem želi dobiti samo kratko in-formacijo.
Naši delegati so z Delegalsko tri-buno zadovoljni in ocenjujemo, da predlagatelj, največkrat izvršni svet, dobro pripravi gradivo. Tudi stro-kovne službe skupščine, zaslužijo pohvalo, saj se pri svojem delu dosti-krat obrnem nanjc. Vsak telefonski
Branko Erčulj, predsednik XVIII. konference za zbor zdru-ženega dela naše občinske skupš-čine
pogovor ali prejeto pojasnilo nam vsem dosti pomeni, zlasti ker je dano z obilo pozornosti do dela delegatov. In prepričani smo, da pomoč stro-kovnih služb temeljnim delegacijan) tudi v prihodnje ne bo izostala in nanjo kar nekako računamo.
Rast delegatskcga sistema v naših temcljnih delcgacijah predstavlja zame pravi izziv. Izziv zato, ker rast tega sistema ne vodi v prevlado ene delegacije ali kake skupine, temveč nujno v sorazumevanje, boljše med-sebojno razumevanje in poznavanje.
Največ ovir in slabe volje pa je tam, kjer jih sploh ne bi smelo biti — pri nekaterih posameznikih, ki po-zabljajo, kdo jih je izvolil in zakaj so bili izvoljeni. Na tem področju mi pač manjka izkušenj in ker ne verja-mem v prisilo, se naslonim na večino, tj. na tiste, ki prihajajo na seje.
Odgovornosti me ni strah — ne mislim na proces ugotavljanja odgo-vornosti za dejanja, oziroma še po-sebno za opustitve, pač pa na obču-tek, ki človeka spremlja pri oranju ledine, pri oilločanju »na nepozna-nem lerenu«, ko se je treba znajti in sprejeti odločitev brez zadržanja na varnem bregu.
BRANKO ERČULJ