Poštnina plačana r gotovini. izhaja vsak petek. LOVE Leto II. Št. 38 132 Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za celo leto 60 Din. Posamezne številke 1‘50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 22. septembra 1933. Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Desetletnica Fleteršnikove smrti (Ob odkritju spominske plašče na njegovi rojstni hiši v Pišneah pri Brežicah govoril dr. Drag. Lončar dne 17. septembra 1933. leta.) Spoštovani zbor, »Slovenska Matica« in »Znanstveno društvo« v Ljubljani, ki ju zastopani pri današnji slavnosti, se zahvaljujeta Vam, domačini ;;auiB {0}u;a[jasap qo i[iuuiods os oj s i?p ‘oosrj zi svojega rojaka, profesorja Maksa Pleteršnika, z napravo plošče na njegovi rojstni hiši. S tem ste pokazali, da imate čut za resnično veličino, ki ji dajete priznanje po zasluženju. Prešeren, ta mojster nepokvarjene slovenske besede in mislec globine brez dna, je napravil v nemškem jeziku svojemu prijatelju Korytku, ki je bil kot poljski izgnanec mlad umrl v Ljubljani, grobni napis naslednje vsebine: Človek mora umreti; poslej ostane človeštvo in ž njim to, kar Je storil zanj. Enak napis bi lahko imel na grobu tudi Pleteršnik. Deset let že počiva njegovo telo v domači zemlji, a njegov duh živi v njegovem delu, dokler prebivajo Slovenci od ogrske do beneške ravnine — še dalje, dokler preučujeta slovansko jezikoslovje in narodopisje slovenski jezik in narod. Spoštovani zbor, ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je zapustil ustanovo za slovenski slovar. Prvi del, nemško-slovenski, je izšel v dveh zvezkih 1860. leta pod uredništvom jezikoslovca in časnikarja Mateja Cigalčta; drugi del, slovensko-nemški, pa tudi v dveh zvezkih leta 1894. in 1895. pod uredništvom Maksa Pleteršnika. Gradivo zanj se je nabiralo iz obstoječih slovarjev in slovarskih rokopisov, iz slovenskih knjig, od najstarejših Trubarjevih do takratne dobe, iz časnikov in časopisov ter končno iz ust slovenskega ljudstva, zlasti dolenjskega, odkoder je glavno vzet ta jezik, ki ga danes govorimo in pišemo po šolah in uradih, v cerkvi in javnem življenju, v znanosti in umetnosti. Vso to množino nakopičenih besed in izrekov je Pleteršnik uredil v 9 letih, a 3 leta je trajal tisk. Njegov slovar obsega okoli 1900 strani, vsaka stran ima približno 50 do 70 besed, kar daje skupaj 95 do 133 tisoč besed. Uredil ga je tako, da je nazna-čil, kako se beseda naglašuje in izgovarja, kakšne vrste je in kakšen pomen ima, kako se nemški imenuje in odkod izvira: ali je domačinka ali je izposojenka iz sorodnih slovanskih jezikov ali je tujka iz nemščine, italijanščine, madjarščine itd., a končno je tudi povedal, kateri pisatelji, oziroma, kje jo uporabljajo. Iz tega splošnega pregleda vidite, kakšno velikansko delo za ves slovenski rod je opravil Vaš, na zunaj tako skromni rojak. Pleteršnik je bil znanstvenik. Človek je ustvarjen tako, da naravno hrepeni po dobroti, resnici in lepoti. Prvo dosega z verstvom, drugo z znanostjo in tretjo z umetnostjo. To so tri zvezde, ki vodijo ladjo človeštva po morju živi jenskih hrepenenj in prizadevanj, kakor pravi Masaryk. Vzemite mu dobroto — verstvo, vzemite mu resnico — znanost, vzemite mu lepoto — umetnost: in uničili ste mu vse, uničili ste njega samega. Ni sicer vselej dobrota, kar se odeva z verskim plaščem, ni vselej resnica, kar si prisvaja znanstveni obraz, ni vselej lepota, kar nastopa v imenu umetnosti; toda v tem je pomen in napredek človeške omike, da vedno bolj odstranjuje človeške slabosti in zmote. Svobodno verstvo, svobodna znanost in svobodna umetnost, skratka: svobodna duhovnost j(5 pogoj človeškega dela in zagotovilo njegovega uspeha. Dandanes vstajajo krivi preroki, ki zametujejo duhovnost ter načelno rešujejo svet z nasiljem in cel6 z umori. Vsakdanja skušnja in nepristranska zgodovina nas pa učita, da sila nima trajnosti. Kje so nekdanje mogočne države: asirska, babilonska, egiptovska, perzijska, makedonska in rimska? Samo to je ostalo od njih in smo prevzeli mi kot dragoceno dediščino, kar so ustvarile duhovnega. Pa kaj bi hodili po zglede v davno preteklost, ko smo sami doživeli prepad avstro-ogrskega, nemškega in ruskega cesarstva? Sila jih je bila rodila in sila jih je zopet uničila prav po Kristovih besedah, da »vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem končani«. Pravijo nam, da je življenje boj za obstanek in da je zato vojna neizogibno sredstvo, s katerim se posameznik in narod krepita in vzdržujeta v moči. To je enostransko pojmovanje, ker v vsem stvarstvu (rastlinstvu, živalstvu in človeštvu) ne vlada samo medsebojni boj, ampak tudi medse- bojna družnost in pomoč; zakaj brez njiju bi zlasti človeška družba ne mogla obstajati niti za hip. Kakor so morski viharji redkejši od rednih vetrov, pravi modroslovec Herder, tako se tudi na svetu rodi več ljudi, ki ustvarjajo, kakor onih, ki uničujejo. V živalstvu je manj krvoločnih levov in tigrov kakor krotkih golobov in ovac; enako so tudi v človeški zgodovini kruti Atile, Džingiskani in Timurlenki, ti mesarji človeštva, v veliki manjšini. Z napredujočo umnostjo si podjarmljamo mrtvo prirodo, a z rastočo prisrčnostjo si blažimo lastno divjost. In ob urah bridkosti, ko nas zapušča vse: človek in priroda, ko nas stresata telesna in duševna bolest — kdo nam daje opore in tolažbe? To niso bataljoni enako opravljenih mož, to niso bajoneti in kanoni, ampak verstvo, znanost in umetnost. V njih je resnična krepkosf, trajna moč, ki nas spremlja celo preko groba. Kakor toliko drugih, kaže tudi Pleteršnik s svojim znanstvenim delom, da ni iskati rešitve človeštvu v znamenju meča, ampak da sta naša blaginja in sreča edino v znamenju pluga in peresa, v znamenju dobrote, resnice in lepote. Pleteršnik je bil slovenski znanstvenik, ki nas je učil čistote, pravilnosti in popolnosti slovenske besede. Jezik je sredstvo za medsebojno izražanje misli, čustev in želja, sredstvo za medsebojno sporazumevanje. V jeziku se kaže narodni duh; ako poznamo jezik, poznamo narodno duševnost. Izguba lastnega jezika pomeni izgubo lastne bitnosti in lastnega bistva. Slovenski jezik, ki mu je postavil Pleteršnik s slovarjem nesmrten spomenik, se piše že nekako od leta 1550. dalje in ne spada potemtakem med novejše ustvaritve. Vsi največji slovenski umstveniki so ga skrbno gojili, ves zavedni narod se je vztrajno potegoval v boju z Italijani, Nemci in Madjari za njegovo uveljavljanje v šoli in uradu, v cerkvi in javnem življenju, v znanosti in umetnosti. S Pleteršnikovim slovarjem se je za naš čas sijajno končalo skoraj 3501etno prizadevanje za čistoto, pravilnost in popolnost slovenščine. In sedaj se oglašajo med nami krivi preroki, ki se navdušujejo v imenu Jugoslavije za odpravo slovenskega književnega jezika. Samo dvoje je mogoče: ali je takšno mišljenje plod umske razklanosti, potem je to duševna bolezen ali zabloda; ako je pa sad sebične preračunjenosti, potem je to nravni nedostatek ali zloba. Opustitev sloven- Jan Lego 14. IX. 1833 — 17. IX. 1906. (Spomini.) Od tega časa bo 35 do 40 let, odkar sem prvič slišal njegovo ime. Ne vem več, kako je prišlo do tega. Ali je bil to Anton Trstenjak (v čigar hišo sem — ne vem, kako — začel zahajati), ki mi je pravil o njem osebno in kar sem tudi zvedel iz njegove knjige o slovenskem izletu v Prago, ali je bil to dr. Anton MaliniČ s svojim »Rimskim Katolikom«. Kot dijak sem bil namreč poslal Mahniču, takratnemu profesorju bogoslovja in uredniku »Rimskega Katolika« v Gorici neki spis, da bi bil dobival list zastonj. In res mi je odgovoril Mahnič ljubeznivo na vizitki naslednje: »Došel mi je Vaš spis »Star cilinder itd.« V njem kažete' lepih zmožnosti. Skrbite da zvesti ostanete nazorom, katere izražate. Jaz bi le želel, da bi se i v prihodnje pridno vadili v sestavljanju enakih spisov. Upam tedaj, da ta spis ni bil zadnji... Pošiljal Vam bodem odslej »R- Kat.«'. Vam vdani dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja. — Kaj sem pisal v sestavku »Star cilinder pripoveduje svojo zgodbo«, danes za trdno ne vem več; najbrž sem nastopal proti vulgarnemu (primojduševskemu) liberalizmu in nacionalizmu. V tem oziru sem ostal zvest svojim nazorom; toda Mahniču iz neznanih mi Opomba. Slovenski biografski leksikon (str. 631) in Poučni slovar (I. del, str. 13) imata pomotoma rojstno letnico 1932. vzrokov nisem več poslal nobenega sestavka. V Rimskem Katoliku« je bil Lego na dnevnem redu zaradi svoje svobodnomiselnosti: husitstva in sokolstva, kakor mu je to očital Mahnič in svaril slovensko dijaštvo pred njim. Poleg njega so bili predmet Mahničeve sodbe in obsodbe sploh takrat vladajoči Mladočehi, kakor Poda bi ne umrl kot pes«. A doktorja Antommarchija, ko se je ta nasmehnil nad njegovimi besedami duhovniku: »Umreti hočem, kot dober katoličan«, — je pognal iz siobe.-”' Umiram v apostolski rimski veri, v katere naročju sem se rodil,« je rekel Napoleon v oporoki. Ali je to resnica, ali ni resnica? lega tudi sam ne ve. Vendar ni nobenega dvoma, da se okoli tega, ne katoličanstva, celo krščanstva ne, ampak samega Kristusa, — s kom pa se bojuje, če ne z njim; koga naj premaga, če ne njega, da postane »največji izmed ljudi na zemlji«, vladar sveta? — okoli samega Kristusa se giblje vsa njegova nočna duša, ta velikanska misel, v kateri »ves živi«. »Vedno sam sredi ljudi, se vračam domov, da bi sanjaril sam s samim seboj in se prepuščal otožnosti,« piše v svojem dnevniku 3. maja 1786. leta sedemnajstletni artilerijski podporočnik Bonaparte v svoji siromašni sobici. — »O čem bom danes sanjal? O smrti. Ob zarji svojih dni bi lahko upal, da bom še dolgo živel... in bil srečen. Kakšna brezumnost me sili, da si želim konca? Res, kaj naj delam na tem svetu? ... Kako so ljudje daleč od narave! Kako so nizkotni, majhni, zaničevanja vredni... Življenje mi je v breme, ker so ljudje, s katerimi živim in bom bržkone vedno živel, tako malo podobni meni, kakor m e-sečna svetloba sončni.*T Kaj Pa je vendar storil ta mali praporščak, da je tako preziral ljudi? In kaj pomeni to: vsi ljudje so »mesečna svetloba«, a on sam je »sončna«? Tega ne vemo mi, toda ve Nietzsche: »Napoleon je bil poslednja utelesba sončnega 5)°§a Apolona.« Ve tudi Goethe: »Napoleonovo življenje je življenje polboga: vse je živožarno,« — sončno. Ali morebiti ve to bolje od vseh tisti stari grenadir, ki je korakal v vrsti s cesarjem ob Berezini pri mrazu dvajsetih stopinj: »Mar te zebe, prijatelj moj?« — »Ne, vladar, kadar vas gledam, mi je toplo!« Ta grenadir ve, čuti z vsem svojim premirajočim telesom, da so vsi ljudje mrzli, »mesečni«, le cesar sam je topel, »sončen«. Dan Borodina, 7. septembra, ki je odločil usodo ruske vojne, a morebiti tudi vsega napoleonovskega cesarstva, je padel na dan jesenskega enakonočja, ko se vrača sonce k zimi. Tega dne je bil Napoleon bolan. »Prvi dnevi enakonočja so slabo vplivali manj,« pojasnjuje Segur.38 Vedno je čutil skrivnostno vez svojega telesa s soncem. »Tvoje telo je sončna svetloba; tvoji udi so žarki bleščeči. Zares, iz sonca si prišel, kakor otrok iz materinega telesa!« se je oznanjalo pri jutranji molitvi egiptovskega kralja Ahena-tona, sina sonca. A čez tri in pol tisoč let se poklanjajo ljudje pri ognjenih večernicah drugemu »sončnemu sinu« — »austerliškemu soncu« — cesarju samemu. Prav tam, v auxonneskih vojaščinah, nekaj let po teh vrstah o »mesečnih« in »sončnih« ljudeh, piše čudno povest, podobno prividu, a morebiti tudi res. privid: v tem času je bolen za mrzlico auxonneskih močvirij. Povest govori o korziškem maščevanju, vendetti, nad celim narodom — Francozi. Takrat jih je sovražil zaradi Zatiranja Korzike in ljubil svoje bodoče najhujše sovražnike, Angleže, ker so pomagali Korzičanom v vojni za osvobojenje. Ko je Anglež, o katerem govori povest, plul na ladji iz Livorna na Špansko, ga je zaneslo na neobljuden otoček, nedaleč od Korzike, nepristopno skalo, z večnim kipenjem divjih valov. Tu se cesto razbijajo ladje; od česar je tudi otoček bržkone dobil svoje zlovešče ime: G or gon a. Toda Anglež, otožen človek, je navdušen nad divjo mikavnostjo tega kraja. »Še nikoli ni prebival človek v takem puščobnem zavetišču... Tu bi mogel biti, če že ne srečen, vsaj moder in miren.« S temi mislimi je zaspal po noči, v šatoru; kar se je mahoma prebudil od bleska, plamena in krika: »Umri nesrečnik!« Šator je zgorel. Komaj se reši iz ognja in zve, da ga je hotela sežgati mlada deklica, hči starčka, edinega prebivalca Gorgone. Ko je starček zvedel, da je Anglež, ga sprejme kakor zaželenega gosta in mu pripoveduje svoje življenje. Korzičan je; mnogo let se je bojeval z podjarmitelji Korzike, Genovčani, Avstrijci, Francozi. Ko so ti zadnji dokončno zavladali nad otokom in mu pobili očeta, mater, ženo in vse otroke, razen ene hčerke, ki se je zgubila neznano kam, je zapustil Korziko in se preselil na otok Gor-gono, kjer je po raznih prigodah našel svojo hčerko. Tu živita zdaj kot divjaka v razvalinah starega samostana in se hranita z želodi in ribami. »Bridkosti so mi omrazile sončno svetlobo. Sonce mi nikoli ne sije. Na zrak zahajam samo po noči, da mi ne trga srca pogled na gore, kjer so prebivali nekoč svobodni predniki moji... Prisegel sem pri svojem altarju (menda je to altar samostanske kapelice v tistih razvalinah, kjer živita), prisegel sem, da ne prizanesem niti enemu Francozu. Kadar se razbijajo njihove ladje ob gorgonskih skalah, rešujeva poginjajoče kot ljudi in jih ubijava kot Francoze.« »Lani tu malodani poginila francoska poštna ladja. Strašno vpitje poginjajočih je vzbudilo moje sočutje... Podnetil sem velik ogenj okoli kraja, kjer so mogli pristati, in sem jih tako rešil... Toda kaj mislite, s čim so se mi zahvalili? Ko so zvedeli, da sem Korzičan, so me zgrabili in ukovali v verige . Tako sem bil kaznovan za svojo slabost. Razsrjeni predniki so se mi maščevali za svoje ___________________________________________________ SLOVENIJA nemaščevane sence. Ko^ pa je Bog videl moj kes, me je rešil. Ladja je bila zadrževana sedem dni. Vsa voda jim je pošla. Zvedeti je^ bilo treba, kje je studenec, in obetali so mi svobodo, sneli so mi verige. Izrabil sem ta trenutek in zabodel sem bodalo v srce enemu izmed dveh svojih spremljevalcev. takrat sem prvič zagledal sonce, — kako živožarno je bilo! Moja hči je ostala zvezana na ladji. Oblekel sem se v obleko enega izmed vojščakov, ki sem jih bil ubil, oborožil se z dvema samokresoma, ki sem mu jih bil yzel, s sabljo in svojimi bodali in šel na ladjo. Prvi moji žrtvi sta bili kapitan in mornarski učenec. Potem sem pobil tudi vse druge ... Privlekla sva trupla ubitih k vznožju altarja.in jih tam sežgala. To novo kadilo je menda bilo dopadljivo Bogu.«2'’ Novo kadilo? Ne, zelo staro. Samo predavne gorgonske skale pomnijo tiste čase, ko so prinašali človeške žrtve Molohu, Balu, šamašu in drugim bogovom sonca, še bolj starim, —- morebiti predzgodovinske, predpotopne starodavnosti. Zdaj pa skruni ta krvava žrtev tudi krščanski altar, kjer so prinašali nekoč samo nekrvavo žrtev. Človek ne vidi sonca, živi v temi, dokler ne zasadi noža v srce človeške žrtve, kakor Molohov žrec: šele takrat zasije spet zanj živožarno. »Če bi si moral izbrati vero, bi obožil sonce, ker to oživlja vse: to je resnični bog zemlje,« pravi Napoleon na Sv. Heleni, in izgovarja te besede malomarno, kakor slučajno, a v resnici mu prihajajo iz najglobljih srčnih globočin.30 »Mesečna« boginja Razuma, ki sta ji tudi prinašala človeške žrtve Robespierre in Marat, kako bleda in brezkrvna je pred tem Napoleonovim sončnim bogom. »Tak človek, kakor jaz, pljuje na življenje milijona ljudi.« Milijon človeških žrtev je že prinesel, in koliko bi jih bil še prinesel, če bi bil postal vladar sveta! Le preveč je razumljivo, da človek, v čigar duši se pode kakor meteorji po noči take misli, razbeljeni balvani, ni Korzičan,^ ne Italijan, ne Francoz, niti sploh Ev-ropec ni, celo ne človek našega svetovno-zgodovinskega, a morebiti tudi ne našega kozmičnega »veka« — eona. Zaro-jenec drugih vekov, »sončnih«, se duši v tem »mesečnem« veku, kjer je tudi ostarelo sonce bledo, kakor mesec. Nepričakovano tlači ljudi s svojo trlepno velikostjo, kot predpotopna pošast. »Civilizacija mu je bila vedno nekoliko osebna sovražnica,« je^ rekel Talleyrand o Napoleonu.31 Samo od zunaj — nekoliko, a od znotraj morda zelo mnogo. Vsaka civilizacija, a zlasti evropska, je »dogovor«, »spodobnost«, »dobra vzgoja«. — »Kakšna škoda, da je tako velik mož tako slabo vzgojen!« mu je odgovoril nekoč Talleyrand, seveda za njegovim hrbtom, na njegovo prostaško zmerjanje.33 »Manjka mu vzgoje in primernega obnašanja«, pravi gospa Remusat, Talleyrandova zaupnica. »Ne zna ne stopiti v sobo, ne pniti iz nje, ne pokloniti se, ne vstati, ne sesti. Vse njegove kretnje so rezke in robate; prav tako njegov način govorjenja .. . Sploh je vsako stalno pravilo zanj neznosno — utesnjujoče; vsaka prostopašnost se mu dopada kakor zmaga; nikoli se ni hotel ničemur podrediti, celo slovnici ne.«33 Še obleki ne; sam se ne zna oblačiti: komorni strežaj ga oblači, kot otroka, ko pa se slači zvečer, trga nepotrpežljivo obleko raz sebe in jo meče po tleh, kakor nevajeno in nepotrebno breme; naravno stanje njegovega telesa je starodavna, čista in nesramežljiva nagota.34 Civilizacija je »dobri okus«. — »Aha, dobri okus, to je tudi ena od tistih imenitnih besedic, ki jih ne priznavamI«'15 — »Dobri okus je vaš osebni sovražnik. Ce bi se ga mogli znebiti s topovi, bi ga že davno več ne bilo,« mu pravi Talleyrand.3“ Talleyrandu se zdi, da Napoleon ne zna biti »civiliziran«; toda morebiti tega sploh noče. »Vi, gospod, ste gnoj v svileni nogavici!« je dejal nekoč Talleyrandu. Toda morebiti je vsa evropska »civilizacija« za Napoleona prav takšen »gnoj«. »Če grem mimo vse te abotnosti, bi včasih najraje brez obotave pograbil vse skupaj za rep in poslal k vragu!« bi rekel lahko kot Raskolnikov. »Svoboden polet v prostranstvu, to je tisto, kar rabijo taka krila. Tu umre; odriniti mora odtod,« pripominja neka vrstnica tik pred njegovim odhodom v Egipet. Tudi sam vidi, da mora bežati: »Ta Pariz me duši, kakor svinčen plašč.«37 Ne samo Pariz, amftgk vsa evropska civilizacija. Odtod tudi njegov beg na Vzhod. »V Egiptu sem se čutil osvobojenega od civilizacije, ki utesnjuje pot... To je bila najlepša doba mojega življenja, ker je bila najidealnejša. Toda. usoda je odločila drugače ... Moral sem se vrniti v resničnost družabnega reda.« V evropsko civilizacijo — »svilnato nogovico z gnojem«. Zato tudi ljubi vojno. »Vojna je naravno stanje, etat naturel« — razgalitev, osvoboditev od »svinčenega plašča« civilizacije.30 Zato tudi ljubi revolucijo, — sovraži, ubija jo, a jo vendarle ljubi. »Marat... ljubim ga, ker je odkritosrčen. Vedno govori, kar misli. To je značaj. Sam se bojuje zoper vse.«89 Masson, St. Helčne, 434, 478. 27 Masson, Manuscrits, 5, 6. Sčgur, VI. 385. ■ Masson, Manuscrits, 382—889. Ohranil se je samo načrt povesti, poln napak, v slabi francoščini. Moral sem ga nekoliko oprostiti in razložiti: sicer bi ostala nerazumljiva strašna sila misli in čuvstva. 30 Gourgaud, I. 101. 81 Remusat, I. 112. 32 Lacour-Gayet, 209. 33 Rčmusat, I. 101. ; 34 Antonunarchi, I. 125. ; 33 Lacour-Gayet, 3G8. 3" Remusat, I. 278. 37 Abrantčs, I. 15. 3,1 J. Bertaut, 170. 30 Gourgaud, I. 346. Urednik in izdajatelj Drago Kornhauser v Ljubljani.