Dostava premoga na tradicionalen način
Leto se preveša h koncu, zima je vse bliže. Mraz nas opozarja, da je skrajni čas za nakup kurjave.
Za tiste, ki je še nimajo, te dni skrbi tudi Jože Kralj, doma z Zaloške ceste. Celo življenje že vozi, in to na vse mogoče načine: najprej 10 let tramvaj, nato 21 let avtobus mestnega prome-ta, ves čas pa po malem razvaža tudi premog in drva.
Ko je leta 1975 odšel v pokoj, ga je predsed-nik Tito odlikoval z redom dela s srebrnim ven-cem. Ponosen je na to, saj mu pomeni prizna-nje za njegovo nenehno delovno in plodno živ-ljensko pot. Tudi zdaj, ko je že v letih, ki toli-kim pomenijo preobilje časa in v katerih mar-sikdo izgublja zanimanje za soljudi, Jože Kralj ne miruje.
Veselega in polnega energije ga srečamo na vozu s premogom, ki ga vleče ubogljiv konjič.
»Ljudje rabijo premog,« pravi in njegov za glavo višji pomočnik soglašujoč prikima.
Tramvaj, avtobus ali konjska vprega — zdi se, da očaku Jožetu nikoli ni bilo posebno po-membno, za kakšno in kako hitro prevozno sredstvo gre. »Samo da gre naprej in da koristi Ijudem!«
Ko vprega zavi je z Zaloške ceste na mirnejšo pot proti Fužinatn, še veselo pomaha z bičem.
»Srečno!«
Kot da se ločujeta dve poti, dva življenjska načina. Po Zaloški cesti drvijo avtomobili, vozniki gledajo drug mimo drugega. Kot da danes hitijo še bolj kot navadno.            D.J.