185
Slovenske starine.
O Belinu, bogu starih slovenskih Karnov in Norencev
in njegovih simbolih: bokalu, časi, kotlu, kostkah
in kavalkih.
Spisal Davorin Terstenjak.
Na spomenikih starega Norika in zapadne Pa-nonije nahajamo večkrat možke podobščine v plesa-joči štatvi*); ktere v levi roci držijo bokal. ') Včasih namesti bokala imajo v desnici ročko (Kanne, Hand-krug), v levici pa čašici (Schale) podobno posod-vico2); bolje pogosto pa zadenemo na možke podobščine, ktere v rokah držijo lončeno kotliču podobno posodvico3), brez vseh druzih atributov, včasih pa še v roki vinjak, ali pa bo dež. 4)
Knabel in drugi njegovi privrženiki so te podobščine po svoji znani šegi razlagali: „ein Sklave mit einem Wassergefass" itd., kakor da bi bili Rimljani tako ljubeznjivi do svojih robov bili in bi jim bili obilnih spomenikov postavljali.
Ker te podobščine ravno tam nahajamo, kjer so drugi spomeniki s solnčnimi simboli, postavimo, krilat rib o-konj, krilat mladeneč, v žveglo pisk a j oč mladeneč, kjer nahajamo solnčnega boga s surovima rogoma, grozdom v roci 5) itd., tedaj tudi bokal, kotel, časa morajo spadati v častje solnčnega božanstva.
Predno govorimo o simboličnem pomenu teh posod, pretresimo najprej njih poznamovanja.
Bokal je iz poculum; italijansko bicchiere, staro-visokonemški bacar, novonemški becher, iz kterega slovenski pehar. Jakob Grimm 6) piše: „Alle Volker scheinen ihre Trinkgefasse, wofur ihnen genug heimische Namen zustanden, gern mit fremden be-nannt zu haben, die sich auch durch Geschenke und Handel sehr leicht verbreiteten.
Gotiško poznamovanje je bilo: stikls, rog, Horn, od tod litevski s ti ki a s, slov. s t'ki o, staklo, steklo, steklenica, Glas.
Kupa, kupica je iz latinskega: cupa; — časa, Becher, Trinkglas in Schale =z sanski: čašaka cerk-venoslov. kanpona, konpona = sanski k lip al a ni, Schale. V cerkveno-slovenščini še najdemo: šmur, tovfiUov, catinus, Schiissel, Becher. Za slov. kozarec etimologije ne vem; hrv. (tudi slovenski): kožica, ein irdener Dreifuss.
Kaj simbolizujejo vse te posode v mitologijah starih narodov?
Ker pehar in čoln*) sta si v stroji nekoliko podobna, in ker so našli bokale, ki so precej ladii podobni bili, so tedaj bokal primerjali z ladij o solnčnega boga, in znana je grška basen, da se je solnčni bog Herakles v bokalu na otok Ervtheia (rudeči otok, kjer solnce zahaja) peljal. 7)
*) P1 e s a j o č e vidimo tudi s o 1 n č n e božanstva  v indijskih pa-godah.                                                                                   Pis.
') Mu c h ar „Gesch. der Steierra."   Abbild. Tafel VI. fig. 2. 3. *) Mu c h ar 1. c. fig. 4.
3)  Mu c h ar 1. c. Taf. VIII. fig. 2.
4)  Muchar 1. c. Taf. XV. fig. 33.
5)  Muchar 1. c. Taf. VI. fig. 10. I. fig. 11. 2.
6)  J. Grimm „Deutsch. Worterb." 1213.
*) Schwenk ,,Sinnbilder der alt. Volk." str. 38. **) Zato sansk. čaru, kotel, pehar, nemšk. Kiel, slov. Čoln, čolnaka, štajersko-nemški Schinakel. Na nekem sekovskem kamnu (Muchar 1. c. Taf. XVI. fig. 44) vidiš solnčnega boga z bodežem, sulico z desno roko trak (oblak) držečega, zraven njega pa Čoln — ladjo, ktera ima ravno takosno podobo, kakor kranjske ladje na Savi.
V Italii so našli več takošnih Heraklovih kozarcev; na neki okrogli ploši je obrazen Herakles sede v bokalu, na rami noše kij, v levici pa lok, na bokalu so obraženi trije kebri in pa riba; kebri simboli luči in rojenj a, riba simbol vode, mokrote, ktera združena s toploto rodivnost pospešuje. *)
Po učenem Creuzeru2) je bokal simbol firma-menta — nebeške sphaere.
Kupice in čašice tudi nahajamo na Samotraki, in Uschold 3) piše, da so te posode bile simboli solnčnega peharja, na kterem se solnčni bog, kadar je zvečer svojo vožnjo dokončal, sopet v daljni iztok nazaj pelja.
Grški pesniki Heraklevo **) vozilo (Fahrzeug) imenujejo sedaj: bokal, de nag, drugokrat: čas o — apiahff tudi: Isprjg — kotel.4)
Tudi solnčni bog Helios ima bokal in čašico za atribut. 5)                                                 (Dal. prih.)
1)   Creuzer „Symb. II. Taf. VI. fig. 33.primeri: Gerhard „Griech. Myth." §. 920.  in  972. dalje  pri Prellerju I. 396 razlago (jxvcplog.
2)   Creuzer „Symb." II. 634.
3)  Uschold „Vorhalle" I,  28. 29.
*) Mannhardt (Germ. Myth. 37) piše: Wenn Heracles in einem vom Apollon entliehenen Goldbecher mit den Rindern des Geryon iiber das Meer fahrt, so ist darunter der Sonnenball zu verstehen.
4)  Preller „Griech. Myth." II, 146.
5)  Athaen. XI. 470. B.
208
Slovenske starine.
O Belinu, bogu starih slovenskih Karnov in Norencev
in njegovih simbolih: bokalu, časi, kotlu, kostkah
in kavalkih.
Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje.)
Ako se od Italov in Grkov podamo k Egipčanom, tudi pri njih najdemo bokal za simbol življenja dušnega in telesnega, kakor tudi stvarjenja.
Iz bokalov so prerokovali Egipčanje v nje metavši srečo in nesrečo, blagoslov in kletvo, x) in vredno je poslušati besede učenega Kreuzerja: 2) „Aus dem Wasser gehen alie irdischen Dinge hervor, in der untern Sphare istdie wallende Feuchtigkeit und die treibende Erdkraft zusammen gebunden, wovon der Krug, der die gute Gabe fasst, das natiirliche Bild ist. Darum wird der gute Gott (egiptische Canobus) als Erd- und Wasserpotenz zum Kruggott."
Bokalu podobne vezila imajo tudi asirske solnčne božanstva, kakor tudi v perzijski mitologii so bokali bili simboli Džemšidovi, kteri ie bil prvotno solnčen Bog. »)
') Vollmer „Myth. Lex. 436. 437.
2)  Kreuzer 1. c. IV, 55.
3)   Preller 1, c. L 299. Hammer „Steiermark. Zeitsch. 1821" stran 78.
Ravno tako nosijo v nordiški mitologii Asi velik bokal ali kotel k morskemu bogu Aegiru, kteri jim v tem bokalu ali kotlu pijačo pripravlja. V Asih spoznava Schwenk l) solnčne božanstva.*)
Je li tudi v severno-slovanski mitologii nahajamo bokale kot atribute solnčnih božanstev? Da! kako?
Sakso Grammat. 2) piše, da je v tempeljnu Svetovi t o ve m bilo dosti posvečenih darov, in daje cel<S danski kralj Sveno Svetovitu daroval: bokal ,,exqui-siti cultus p o cul o veneratus est."
Da je S ve t o vi t (fortis Deus) bil solnčni bog, so spoznali vsi kritični mitologi. V listini od leta 1200, v kteri je zapisana poslednja volja višjega škofa Absa-lona, se omenja dvojih kupic, ktere on svoji rojakinji Margareti sporočuje. Te kupici ste bili iz tempelj na ru-janskih Slovanov: ?7Dominae Margaretae duos ciffos (scvphos) Rojanorum Idolorum. 3)
Helmold 4) piše, da so Slovani imeli sledeči posebni običaj: „Pri gostijah podavajo iz roke v roko skledice (pateras), na ktere v imenu bogov, dobrega in hudega, kletve izrekajo, misle, da vsa sreča izhaja od dobrega, vsa nesreča pa od hudega boga, kterega v svojem jeziku imenujejo: Crnebog."
V Stetinu so viseli zlati in sreberni k o ti i č i, iz kterih so duhovni o praznikih prerokovali: „crateres aurei et argentei, in quibus augurari solebant, si quando lux festa venisset." 5)
Kotel se v Vedah veli: čaru**) in učeni Sonne piše:6) „Wir durfen auch hier, wie beim li^tjg des Helios, das yov(jtov dinag, die Gxuq>i[ als Sinnbild der Sonne fassen, welche der Urzeit neben andern Bil-dern einem schwimmenden goldenen, ehernen Kes sel, Becher, Napfe gieich erschien."
Ker je dobri bog bil b e 1 i, svetli, to je solnčni bog Radogost, Svetovit itd., — hudi pa črni, podzemeljski, ponočno-zimsko solnce, tedaj so bokali, kotliči in čase bili belemu in črnemu bogu posvečeni, in so se rabili pri prerokovanji in vedežvanji: saj so te lastnosti ne samo Slovani, temuč vsi stari narodi solnčni m božanstvom pripisovali.
Med retranskimi maliki imajo napis: Bel, Bel-bog, 1. Radogost z labodom na glavi, dalje 2. pru-sko-litevski v Retri češčeni Zvaigzdiks-Zvezdič, 3. najdeš napis: ,,Belboga na darivni skledi Rado-gostovi zraven solnčnega simbola kebra. 7)
Slovani so toraj častili božanstvo: Bel, Belin, B e 1 b o g.
Na Cigulni blizo Celovca so našli spominek s sledečim napisom:
BELINO
AVG. SAC.
G
MARIVS
SEVERVS
D. D.
Tako so brali napis: Eichhorn ((Beitrage I, 56.) An-kershofen in pa jaz. Na desni strani kamna je obrazen bokal, na levi pet kostk (Wurfel) in pet kav al kov (prerokovavnih šibic).
') Schwenk „Sinnbilder" str. 39. *) Primeri Še,  kar  Miillenhof (v „Zeitsch. fiir deutsch. Alter-thum." VII, 418 itd.) o nemškem s o In enem Bogu „Skeafua piše, kteri se v ladji pelja čez morje od iztoka do zahoda.
2)   Saxo Gramm. str. 321.
3)   Časopis česk. Mus. 1849, H. 114.
4)  Helmold, cap. 52.
5)  Histor. episc.   Cam. seript.  rer. germ.  ed. Ludewig   str. 510. **) Primeri: slov. Čoln, nemški: K i e 1, lat. carina, tudi nemški:
Žile zz: ladjica ali tudi korab?                                       Pis.
6)  V Kuhnovi „Zeitsch." 1861. str. 161.
7)  Masch: „Die gottesdienstl. Alterth. der Obotriten."
Bokal v častji slovanskih solnčnih božanstev je izpričan, je H pa tudi kostkeinkavalki? Da! — Helmold l) in Sakso Grammatik pišeta, da so duhovni Svetovitovi metali v krilo lesene koseeke, kteri so na eni strani bili beli, na eni črni. Ako je pri metanji padla bela stran, bilo je to znamenje sreče, ako pa črna, nesreče.
Tudi Thietmar piše: „ministri Slavorum sortibus emissis rerum dubiarum certitudinem perquirunt."
Prerokovavne kavalke (Loosstabe) lahko tudi vidiš na sv. martinskem (na Pahorji) spomeniku, kjer je solnčni bog obrazen z lokom (kterega tudi Sve-tovit ima za atribut), in s sokolovima perotima. 2) Sokola najdeš zopet na darivni skledi med retran-skimi spomeniki z napisom: Radegast tič. *)
Karnsko norenski Belin je toraj enak severno-slov. Belu, Belbogu, Radegostu, Svetovitu, Zvaigzdiksu itd.                                       (Dal. prih.)
') Helmold I,   53.   Saxo  Gramm.   pri   Schwenku   Myth.   der Slaw. 24.
2) Muc h ar 1. c. Tafel VII. % XIV. 2. 3. *) Sokola ima  tudi retransko božanstvo Ni mi s ali Ni miš —
Nam oš, Weidengott, Apollon vafiiog. Ni m i s ima se napise: Rab s Rhbu, kakor se solnce velikokrat v Vedah imenuje: Rab — Lab, candidus, Elbe der lichte primeri imena slov. rečic Rabnica in Labnica, der lichte Fluss, dalje napis: Ar k on, sansk. ar k a soluce slov. j ar ko, staro-keltski: erchra, irski: earcam, solnce.                         Pis.
209
226
Slovenske starine.
O Belinu, bogu starih slovenskih Karnov in Norencev
in njegovih simbolih: bokalu, čaši, kotlu, kostkah
in kavalkih.
Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje.)
Sedaj pa moram vse orožje obrniti proti Keltoma-nom, kteri trdijo, da Belin je keltsko božanstvo.
Res so Kelti častili božanstvo Belenus — Belen; al to se mora dobro razločevati od Belina.
Spomeniki Belinu v čast postavljeni so sedaj po deželah nekdanjih Karnov, Panonov in Norencev le še v stari A k vil ej i in pa blizo Celovca.
Za Rimljanov, iz kterih dobe ti spomeniki izhajajo,
so v Akvileji stanovali Rimljani, Karni, Norenci in Kelti. Akvilejsko okolico so Rimljani okoli leta 177 pred Krist. obsedli. J)
Kelti so se po Liviju2) 186 let pred Kristom tam naseHli, — tedaj devet let poprej.
Se za Strabona 3) so Norenci v okolici akvilejski stanovali, kteri piše: „Okoli Akviieje prebivajo ne-ktere plemena Norencev in pa Karni." Od Karnov piše Livi4), da so se sprva zvali Taurisci, potem (tadaj) Norenci:  „quondam Taurisci — tunc Norici."
'Kako to? Jaz mislim tako. V gornji Italii stano-vavši Kelti so vse prebivavce imenovali T a ur is ke — to je stanovnike tor — tur*) visokih planin. To po-znamovanje so od Keltov prejeli. Rimljani, ko pa so te pokrajine si osvojili in ljudstva začenjali bolje spoznavati in razločevati, so se prepričali, da Karni nimajo nikakošne enakosti s Kelti, temveč z Norenci in so jih toraj z enakim imenom poznamovali. Norenci prebivavci nor „der Thalschluchten", „Niede-rungen" — Karni prebivavci — Karnov**) peči t so za Rimljanov težko več za svojo genetično ime Vendi, Vindi — Sloveni znali, ker so že let; 400 pred Kristom bili po Keltih in pozneje po Ger manih ločeni od svojih severnih bratov. Ostalo jim ji tedaj topično ime.                                    (Dal. prih.)
') Forbiger „Handbucli der alten Geograph." str. 353.
2)  Livius. Lib. 39. cap. 23.
3)  Strabon „Geogr." 4. 27.
4)  Livius 43. 5.
*) Ta beseda je obče blago arjanskih jezikov; primeri T uran, Hochland, Gebirgsland, Iran, Flachland po Lassenu. Ime Taurisk je appelativno po O. Miiller-u (Etrusk I, 134 in Joann. Miiller-u („Gesch. der Schweiz" I. 39. Anmerk. 19.) **) Obširniše glej v mojem članku: o starih Karnih v „Nb-vicah" 1. 1859, str. 249 itd. Mislim, da oni članek in pa na-zoči bode pregnal gospodu pisatelju „imena Cepovan" vse dvombe zarad slovenske narodnosti nekdanjih Karnov.     Pis.
251
Slovenske starine.
0 Belinu. bogu starih slovenskih Karnov in Norencev
in njegovih simbolih: bokalu, časi, kotlu, kostkah
in kavalkih.
Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje.)
Ker v Akvileji nahajamo sostanovnike slovenske*) in keltske, tedaj tudi spomenike keltskemu Belenu in pa slovenskemu Belinu posvečene. Poglejmo si jih.
I.
1.  Belino augusto sacrum, voto suscepto pro Aulo Aquilio Čaji filio promptina (tribu) Valente Quatuorviro juredicundo, Phoebus libertus votum solvit libens merito.
2.  Belino, Sextus Caesernius Faustus, Sevir votum solvit libens merito.
3.  Belino sacrum, Lucius Vectonius Lucii Libertus Secundus Sevir. *)
II.
1.  Bel eno augusto sacrum, Lucius Cornelius Lucii filius Velina (tribu) Secundinus (domo) Aquileja Evoca-tus Augusti nostri, quod in urbe Roma donum vovit, Aquilejam perlatum libens posuit. Locus datus decreto Decuriorum.
2.  Beleno, Mansuetius Verus Laurens Lavinas et Vibiana Jantulla votum solverunt. 2)
Ako bi Belinus in Belenus edno isto božanstvo bilo, čemu ta razlika v pisavi? Kdo more trditi, da v enem mestu vlada različno narečje? To ne more biti tudi zmota pisavčeva, ker obe imeni Belinus in Belenus večkrat, prvešnje celo na drugem kraji — na Korotanskem, nahajamo. Tudi so Aedili culi nad očitnimi spomeniki, da so bili napisi po redu in resnični. Keltski Belen se zmirom nahaja v obliki: Belen, Belenus, nikdar pa ni: Belinus. V domovini Keltov v Galii, v današnjem Auvergnu, stoji napis: „Fonti Beleno", kjer je bil posebno češčen bog toplic3), kar že Caesar4) trdi, pisaje, da je keltski Apollo se posebno častil kot bog, kteri bolezni odganja. Druidi se velijo: „Beleni sacratum genus" 5) „Beleni aedituus" itd., — sami dokazi, da je keltska oblika bila Belen,**) ne pa Belin. Po Liviji se ni čez 10.000 Keltov v okolici akvilejski naselilo, ti so bili skoro porimčeni; al domače stanovnikeKarne inNorence še nahajamo v tretjem stoletji po Kristu, kakor Herodian piše, da so Maksiminovi vojaki akvi-lejskega Belina ***) močno častili. On ga imenuje „&7tilwQi<jq &eogu, domače božanstvo.
Belin ga imenujejo (prebivajoči v Akvileji) tamkaj, in močno ga častijo, češ da je „Apollo." Kakošno drugo božanstvo bodo vojaki na pomoč klicali, kakor božanstva boja? — in   bog boja  je   tudi   bil   slovanski
*) SI o veni pomenja to, kar Vendi, Vindi: die Redenden. Znamenito je, da na norenskih kamnih nahajamo skoro vse imena genetične razun imena Sloven. Vind, Vindo, Vindona večkrat, Spor, Spora enkrat, Serbius enkrat, na neki v Sisku izkopani obročki (Armband) pa: Hervoe; dalje žensko ime: An t i a.
')   Gruter   36.   13. 36.   14.   1066.   8.    2)   Gruter   36.   15. 3) Gruter 37. 3. 4) Caesar 6, 17.   5) Ausonii Prof. IV. **) Pri britanskih Keltih  se  le   samo  najde  oblika Beli,   nikdar pa  ne  Belin   ali   Belen   (Diefenbach   „Origin.   europ.a str. 259. ***) Znamenito je,   da Herodian ima v aecusativu: B61in- BaXw, Hotel je gotovo  nominativno   obliko ohraniti vrstnikom svojim in potomkom, da zved6, kako se je ime akvilejanskega božanstva glasilo.                                                                          Pis,
solnčni bog, zato so že nemški letopisci Svetovita in Eadogosta primerjali Marta in Aresu.
(Dalje prihodnjič.)
252
258
Slovenske starine.
O Belinu, bogu starih slovenskih Karnov in Norencev
in njegovih simbolih: bokalu, čaši, kotlu, kostkah
in kavalkih.
Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje.)
Ako mi kdo zavrne ,. da se v galski Viermi Allo-brogum tudi nahaja spominek ,,Belino sacrum", mu dam pomisliti, da tudi v današnjem Bavarskem2) so našli spomenike: Noreji in panonskemu Sedata posvečene, in sicer po kohorti panonskih Brevcev, da v Dalraacii, kjer je stanoval i lir s k rod, so našli spomenike keltiškemu Taranucu (Orelli 2356) posvečene, saj so Norenci, Kar ni in Pano ni kot vojaki in trgovci prišli tudi v druge dežele rimskega cesarstva. *)
Blizo Akvileje so tudi našli drug spominek slovanskim božanstvom posvečen, in sicer:
TATIS augustis sacrum. *)
Tate — matres so se velele pri starih Slovencih Vile oblaki nje, povodkinje bele žene, enake indijskim Apsarasam, ktere se tudi velijo Ambah zr: matere. Vile osebljone megle so jahale na konjih in jelenih, in še zdaj v slovaških povestih opominja na Tate čarobni konjič: Ta to si k. Vile pa so bile tudi deliteljce zdravja, zato v srbščini te to siti = curare, vračiti. 4) Primeri: ,/Petka, hči Krokova — velika veš ti c a/'
Po Tatah so se pridevale imena dekletam: Tata, Tatuka, ktere večkrat na norenskih spomenikih beremo, primeri severno-slov. historične imena: Tatva, Tetka, Tatimar. Te „matres Pa no n iorum" so celo Rimljani častili, in so: „pro salute Domini nostri Imperatoris^ L. Sept. Severi Aug. totiusque dornus ejus" zraven keltijskih ,,Aufanae Matronae" postavili spominek5) v G al i i.**)
*) V Heffner „Das romische Bavern". *) Vienski spomenik ima ravno onega postavijaca, kakor akvi-lejski: Belino, Sextus Caesernius Faustus. Gotovo je bil iz Akvileje v Vienno Allobrogum za uradnika prestavljen, in je tam svojemu domačemu božanstvu postaviti dal spominek: Že Muchar („Rom. Norik." II., 323) piše: „N©risches Blufr floss am Euphrat und Tigris, in Afrika* Svrten, im Nehellande der Calydonier — an allen Graazen de» weiten romischen Reiches."
*)¦ Giornale e biblioth. ital. Tom. 14. pag. 230.
4)  Vuk, rjecnik. h. v.
5)  Gruter, str. 90. Nr. 10.
**) Beleno je  bila:   „herba apollinaris,   hvosciamus" ,   zobnjak,
posvečena, zato se veli pri Kelith BbXivvivzicc) slov. trava
259
Belin in Bel en ste toraj dve različni božanstvi, prvo je slovanski Belbog — Belin po obliki kakor imena: Jerin, Zorin, Kalin; — drugo kel-tiški: Belen.
Oba sta imela apolonske lastnosti, zato oba imata tudi v napisih pridevke: Apollini Belino in Apol-liniBeleno. *)
Ker so bokal, ročka, časa, kotlič bili tudi blagoslova in življenja simboli, tedaj nahajamo na no-renskih spomenikih, da tudi zemske boginje imajo te posode. Tako v Bobru blizo Voitsberga vidiš po sta-roslovensko oblečeno žensko podobo z zrcalom — simbolom lepote v desnici in kotličem v levici. ')
Enake podobe najdeš med sekovskimi kamni 2) itd. Zemska boginja je bila tudi Noreja. Ime sem že na drugem mestu razložil (MLittheil. des histor. Vereins fur Krain 1857 i. 35.) od nora, die Vertiefung, Niederung, in sem rekel, da je boginja globoke vlažne zem 1 je, zato je tudi njej bila časa — šalica posvečena, kakor se prepričamo iz napisa: „Noreiae augustae sacrum, Quintus Fabius Modestus domo Roma, Decurio alae primae augustae Thracum — phiaiam3) argenteam pondo II. librorum. embemata Noreiae aurea unc. duar. dono dedit."
Nora — Noreja se je pri Čehih velela po oslabljenem glasniku: Nira; Stranski4) jo je štel med podzemeljske boginje, ker zemlja hrani trupla umrlih, pri Polacih po vakalozovanem glasniku r: Nia, ktero Naruszewicz 5)   tudi šteje med podzemeljske božanstva.
(Dalje prihodnjič.)
sv. Apoloni je,  rusk. bel en a, poljski bieluri, česk. bi en, bi in, toraj tudi slovanskemu: Beiinu.   Korenika imen Belin, Belen je: bal, bel, sansk. bhal, razsvetiti, litevski: bal t i — beliti, svetlo napraviti. *) V naroduih   slovenskih  povestih  se  še   sedaj  večkrat  omenja-bajanica:   „Baba bosaruna",  primeri slovaško: bosorka coperniea, Hexe. ') Muchar 1. c. Taf. X. fig. 19.
2)  Muchar 1. c. Taf.  15. lig. 13. Taf. 14. fig. 29.
3)  Archiv des hist. Vereins fur Karnten H. Heft Nr. 107.
4)  Stranskv.   Resp.   bohem. Lugd.  Bat.   1(334.  24. cap.   6. pag. 248 etc.
5)  Naruszewicz II.
266
Slovenske starine.
0 Belinu, bogu starih slovenskih Kaniov in Norencev
in njegovih simbolih: bokalu, časi. kotlu, kostkah
in kavalkih.
Spisal Davorin Terstenjak. (Dalje in konec.)
Naj še na koncu tega članka omenim, da norenski bokali, ročke, čašice, kotliči imajo celo drugo obliko, kakor one, ktere so našli v keltiški Helvecii. !) Nekoliko so ročke podobne maj olikam. Zato je ma-j olika tako čislana pri Slovencih.
Spomenik Noreji na čast je bil najden v glanski dolini na Koroškem, in iz napisa vidimo, da so bili tam T raki v posadki. Noreja toraj ni bila samo apoteozovano mesto, kakor Heffner misli, temuč velika (augusta — anbetungswurdig) boginja, pred ktero so se domači prebivavci in prišedši tujci klanjali,
') Glej solvljanske posode izkopane pri Lipniei v „Schriften des histor. Vereins fiir Innerosterreich" I. Heft Taf. 30. 31. 32., kel-tiške pa v „Mittheil. der antiq. Geseilsch. zu Zurich" 1847. Taf. HI.
zato ji je na čast v družbi boginje Celeje — boginje cele zemlje — celine — der unversehrten Erde — bil tudi spominek v Celeji postavljen.
Ker smo gori culi, da konob in časa (Krug, Kanne, Schale) sta simbola „der feuchten wallen-den Erdkraft", tedaj je No rej a bila boginja globoke vlažne zemlje, ker le v tem oziru ima dar Decurionov — sreberna časa*) — svoj prikladni pomen. To je bila tudi egiptovska v rimski kult prinesena I si s; zato ima No rej a tudi pridevek: I si s.
Nahajamo tudi Č ve ter o slovenskih zemskih boginj na norenskih kamnih: Celejo, Nore j o, Acaluto, boginjo acov, pečin, — gorate pečevnate zemlje, in pa polatinčeno: Nutrix augusta = Živa.
Kakor je beli Bog pošel pod imenom Apollo, tako črni Bog pod imenomSerapis, kteremu na čast je bil v Petovu (Ptuji) posvečen žrtvenik. Saj Sera-pis tudi ni drug bil kakor „die personificirte abneh-mende Herbst- und Wintersonne unter der Gestalt eines alten hinfalligen Man ne s" kakor Prichard (stran 94) resnično razlaga. Zato je veljal za brata Osiridovoga. Mladoletno, poletno in zimsko solnce ali pa jutranje poldnevno in ponočno solnce se je skupaj obraževalo s tremi glavami, zato seje velelo Triglav, Tribog, Trojan, t r i č e 1 a t z= indiškemu Qiva trigiras, tri-ceps. Mladoletno ima še bolj otročje, poletno krepko mladenčevo, in zimsko slabo bledo starčevo obličje. **) Tako vidiš Triglava obraženega med retran-skimi podobščinami. *) Na norenskih kamnih trojno-edinega solnčnega božanstva ne najdeš s tremi glavami, vendar se ti očituje pogostoma v sledeči predstavi: Na sredi starčeva glava s cidaro na glavi, ktere že nemški letopisci omenjajo , na vsaki strani kraj glave — leva, simbol močnega žarečega poletnega solnca, pod levoma pa ovnovi glavi simbol mladoletnega solnca. 2)
Kar se lege mesta Noreje tiče, nas¦vesti starih geografov napotujejo na mejo Koroške in Stajarske, in glede na zgodovino smo prisiljeni dvojno Norejo sprejemati: eno prvlje pokončano, in drugo ne več na tistem mestu sezidano. Casar (Bell. gall. c. 5) pripoveda: Boji so potem, ko sov Norik jo porinili, Norejo obsedli; StrabonpafF. $. 8. c. i): Noreja leži 1200 stadij od Akvileje, in konsul Cnej. Papirius Carbo je od Cimbrov pri Noreji bil potolčen.
Peutingerjeva tabla navaja Norejo dvakrat, vsakokrat s koračnim številom XIII. M. P. med postajami Matucaium in: adpontem. (Plini Hist. nat. III. c. 23) imenuje eno mesto Norejo med Tauriski, ktero za njega ni več stalo. Tabla šteje od Akvileje do Viruna 11.000 korakov, od Viruna do drugega gornjega mesta Noreja 40.000 stopinj. Te dve dištanci dajate 151.000 korakov, ktere Strabon v okroglem številu na 150.000 računi. Mi imamo toraj eno Norejo, ktera za Tita (Plini je umrl 79 po Krist.) ni več stala, in pa drugo Norejo, ktera še je ob početku Peutin-gerjeve table (v IV. stoletji) stala.'
Kje je poslednja — dolnja Noreja stala, ni še dognano, gornje iščejo starinoslovci med Brezjem (Friesach) in gornjo-štajarskim Neumarktom.
Ako Plini Norejo „mesto Tauriskov" imenuje, s tem ni še dognan keltiski  početek tega  mesta,   ker
*) Zato je K o 11 ar bral v Radegostovih podobah v Retri: Radegast bel, rud, Radegast čirn zzl črn. Radegast tasti bog, tast :zrvte«č, tes, vacims prazen, slab. (Krolmus, posled. božišt. Crnoboha str. 18.) **) Indijska Qiva ima tudi v roci ,,kumbha" Wassergefass, in izliva na zemljo žizen dajoce kaple rose in oblačne mokrote.
1)  Masch, fig. 4. §. 85.
2)  Glej „Much." 1. c. Taf. 7. fig. 12. Taf. 17. fig. XXIII. 3,
Plini je mogel z vso pravico Norejo mesto Tauri-skov imenovati, ker znamo, da so se keltiški Boji 55. leta pred Krist. v okrožje („agrum noricum" piše Časar: „ager" Gebiet und Land einer Stadt) vrinili, in tako prvotne stanovnike — slovenske Norence deloma podjarmili, deloma proti jugu potisnili. Da so v severnem kraji Norika Kelti se naselili, to pričujejo imena rimskih postaj večidel na gornjem Koroškem in gornjem Staj arskem stoječe, kakor: Tartusanae (Mauthen bei Unterzeiring), Gabromagi (Lietzen), Ernolatia (Spital am Pyrn) itd.
Prebivališča prišedših v Norik Bojev so bile gornje-koroške in gornje-štirske tore, zato so se imenovali T a vriski, Slovenci so posedli nore — doline srednjega in dolnjega Koroškega in Stajarskega.
Kakor se prepričamo iz gori navedenega spomenika, dalje iz spomenika: ') „Sedato sacrum cohors prima Breucorum ex voto suscepta laetus votum sol-vit curam agente Julio Maximo decurione", najdenem v Pfunzu, sedaj hranjenem v Avgsburgu, so bili panonski B raje i na Bavarskem v posadki, in gotovo se je tam udomačil mož s prav slovenskim imenom Dom-brinius Sacer2), kteri je v Heiligensteinu spominek postavil: ,,Diis Manibus, perpetuae Securitati (večnemu pokoju, der ewigen Grabesruhe) in svoji ženi Justinii Justini." — Ako ime Dombrin ni slovansko, starosl. domb, poljski doeb, quercus v koreniki in obliki, naj gre jezikoslovje rakom žvižgat!
1) Hefner „Das rom. Bayern" str. 99, 2) Hefner 1. c. str. 222/
           267