707                                                                              Iz odmevov na Zlobčevo zbirko v Italiji
JEZIKOVNO VEČPOMENSKO
PESNIŠTVO
/Joja Ricov: T/r/ajna pajčevina m/r/aka;
Zagreb 1987./
Malo je danes pesnikov, ki svojo »obrambo« in »hrano« iščejo v pesništvu. Joja Ricov odpira svojo najnovejšo pesniško zbirko T/r/ajna pajčevina m/r/aka
708
s prav takšno zarotitvijo - s tabo se, pesem, branim/ (zdravi nenadomestljivo!)/ s tabo se hranim, da ne poginem/. Nedvomno zelo izzivalna intonacija v teh naših »alternativnih časih«. Že s svojo zbirko Marabunta /1968/je Ricov zbudil pozornost tistih, ki z branjem odkrivajo utrip sodobnega hrvaškega pesništva. Ta zbirka je opozorila, da je Ricov samonikel, izjemno močan in nenavaden pesnik. Njegova Marabunta je izzivala s svojo nevsakdanjostjo, večplastnostjo, razigranostjo, neulovljivostjo ... treba jo je bilo prebirati. /Zato ni nič čudnega, da je ušla skozi slepi hodnik dnevne kritike!/ V zbirki T/r/ajna pajčevina m/r/aka so objavljene Ricovove pesmi zadnjega desetletja /1975-1986/. To je isti Ricov iz Marabunte v temeljni glasovni intonaciji, toda hkrati drugačen, nov z bujnim ognjemetom besede, v tu in tam bolj umirjeni, toda še bolj plastični podobi, včasih pa neukrotljiv v slapu besednih prelomov. Ko da bi vsa ta utripajoča lingvistična poetika vrela iz samega izvira krika - temelja govora, človekovega prvega znamenja. Vse je v ustvarjalnem kaosu, izvir - ponikanje - toda ta prelom, sredstvo in cilj človekovega akta oglašanja je v svojem bistvu orkestracija najbolj eufo-nične harmonije našega jezika. Zaradi teh zvokovno glasbenih lastnosti svojega pesniškega snovanja in ne le zaradi tistih glasovnih interpolacij je Ricov nepreved-ljiv. Sicer ne vselej, toda pogosteje, kot se dogaja, ko se srečujemo s pesnikom v igri. Ricov sporoča in prevzema z zvoki in spoznanji, s celo vrsto asociacij, ki izvirajo iz znakov. To je namreč tudi vizualna poezija, ne le refleksivno večpomenska poezija z afektivnimi naboji od mavrice do miline, lapidarna, plodna in potentna poezija. Ivo Svetina bi dejal »falična« poezija. Tisto, kar Ricov pove in pokaže /kar se vidi in sliši/, sestavlja življenje v celoti, razčlenjuje ga kot vivi-sekcija v vseh plasteh pojavnosti in resničnosti. Ta zbirka je zgodovina »brez-časja«, kakor pravi pesnik. V tej zbirki se je beseda »razpočila«, da bi trajalo življenje. T/r/ajna pajčevina m/r/aka je nad-
A.A.
krilila Marabunto z vrtanjem v globino. Ko T/r/ajna pajčevina m/r/aka ni več izrazito večpomenska v ubranosti /to je Ricovova fonetična večpomenskost/, je spojila svojo prednico s psalmskim izrekom, z jobovskim krikom, pogosto na robu neizogibne psovke, neodvrnljivega ludističnega mazohizma. Zajema Marabunto najširšega obsega, pri čemer kroti njen pesemski polet, hudournik ekspresi-onističnih in naturalističnih metafor, ki se pretakajo po strugi nadrealizma. T/r/-ajna pajčevina m/r/aka s svojim strogim in odmerjenim verzom ter udarnimi enjambementi pomeni zgoščenje Marabunte, njen krč v besedi. To je logos - rana, blesk dogajanja v zvoku, beseda, ki je sama sebi strup in zdravilo, usedlina zgodovine življenja.
Zaradi vseh teh lastnosti sodobno hrvaško pesništvo potrebuje T/r/ajno paj-čevino m/r/aka. Morala je iziti. Z objavo v samozaložbi se pridružuje vrsti pomembnih del v svetovni in v naših književnostih, ki so zaradi pesnikovega stališča do lastne besede in ne zaradi ne-možnosti objave pri katerem izmed založnikov, izšla v samozaložbi.
Ivan Cesar