Kalin takor vetrovi so prijadrali škrlatni kalini po jasnem obzorju, nad vasjo in nad poljem in so se ustavili tik gozda na vitki smreki. Jesen je že bila, listje je odpadalo. Vsenaokoli je vladal mir. Pa so prišli v škrlat oblečeni svatje in so razveselili naenkrat vso okolico. Oddaleč so »prijadrali in vse polno lepih spominov so prinesli s sabo ... S pipico v ustih je sedel ded Matija kraj svoje kolibe in je pušil zado- voljno. Vesel je bil, da sc je podala majhnemu Tončku, ki se je igral kraj ceste, tako lepo pisana čepica; zakaj to čepico je bil kupil on sam za svo- jega vnučka. ' Završalo je v zraku, zašumelo je — jata rdečili kalinov je prihrumela 171 kraj vasi. Ded Matija je vzel pipico iz ust, štrkal pepel iz nje in poklical glasno: »Ej, Tonče, Tonče! .. . Pojdi no sem, ti nekaj pokažem!... Slišiš, ee?« Dvignil se je ded težko s klopi, pipico v rokah, globokoupognjen in ves star; oziral se je proti drevesu. Vse rdeče je bilo tam na vrhu, glava ob gla\fi: potoosne, v škrlat odete prsi. Semintja so se zibali ponosni gospo-diči, bili so kakor na prijetnih gugalnicah. Ded jih je opazoval in se jim nasmehnil zelo vesel in zadovoljen. ^Pojdi no pogledat, Tonče, poidi, kaj pa čakaš! Hitro, hitro, da ne odlete!« Na cesti je bil Tončc, pa ni slišal deda. Tako je bil zatopljen v hišico, ki jo je zidal s spretno zidarsko ročico. Vsa lepa in majčkena je bila ta hišica: imela je lepo rjavo strcho, maihen dimnik in zelena, smešna okenca. Tako lično in majhno je bilo vse, da se je Tonetu srce smejalo samoodsebe. Ljubil je to hišico, ta lcpo izrezani dimnik, ta majhna, zelena okenca, to rjavo, snažno strehico . . . Skozi majhne duri bi šel sam v njo, počenil bi tja k majhnemu, zelenemu okencu, kukal bi skozi in bi dražil deda: »He, ali me vidite? . . . Ne majdete me ne, čeprav ste tako resni, vi dedek mali.. .« — Da, skril bi se v to majhno hišico in bi dražil dcda ... Ko je pa ded vtretjič zaklical, je planil Tonček kvišku in se ozrl plašno naokoli. Videl je deda, kako strmi proti drevesu, in strah ga je bilo. »Poglej, tam-le so. Čisto rdeči so kakor kri.« Tonče se je razkoračil kraj deda, dejal je roki v hlačna žepa in je gledal tudi sam na drevo. Res, nekaj čudovitega je bilo tam. Polno živo-rdečih gospodičev se je zibalo na tenkih, prožnih vejah — čisto v vrhu. Čebliali so malo, čisto malo, samo smehljali so se poredno, Tonče je pa smeh celo razumel: »Ali nas vidiš, fante? ... Pa se še ti ziblji tako pri-jetno, če se moreš .. .« — Slišal je Tonček njihove zlobne nasmehe in je strmel z jezo v srcu nanjc. Vsi gosposki, lepooblcčeni, so bili tam gori, kdove, odkod so prileteli — pač iz Indije Koromandije, o kateri je ded že tolikokrat pravil. Prijadrala je zopet mova truma. Vesela, razposajena, vsa s solnčno lučjo oblita. Zakaj solnce samo jih je bilo veselo. Ponosno se je pridružila tudi ta truma svojim gosposkim sodrugom in je prisedla. Snažni, prav po svatovsko so bili oblečeni in se niso zmcnili za ostali svet. Visoko na vrhu drevesa — kdo jim kaj more? ... »To so kalini,« je razlagal Tončku ded, »in ostanejo čez zimo pri nas. Ampak kakor so lepi, so zelo neumni in lahko se ujamejo.«' Začuden se je cyzrl Tonček v deda: ^Lahko se ujamejo? . ..« Ne, to ni mogoče . . . Tam visoko na drevesu, gosposki, rdeči, pa da bi jih človek ujel? Vsi rdeči in ponosni — pa da bi bili tako neumni? . . . ^^_ Ne, ne, to ni mogoče. Ded se prav gotovo motiio. Zleteli bi kalini, če bi ^^fl jih mislil prijeti, odjadrali bi naprej, nad vasio, nad gozdi in polji, vedno ^^M naprej, v Indijo Koromandijo ... ^^| 1 ¦\ 172 / Polagoma so odletavali kalini z drevesa. V oddelkih so švigali proti ^J gczdu, vutn iz vasi. Lepo jih je bilo opazovati, kako so rdeči in svatovsko- S oblečeni rdeli v solncu in izginili V gozdu. Le majhna truma je še ostala. I Zibala se je razkošno na gibkih vejicah, smehljala se je hudomušno in je <¦ čebljala. V Tonček se je okrenil k dedu. »Kako, ste rekli, da se lahko ujamejo?« »Ej, saj ti nisem rekel! . . . Sitnost grda, ali misliš loviti? Ujamejo se lahko, pa je treba vendar zvijače. Brez zvijače se ne opravi prav nič pri takih rečeh .. . Pa tudi tebi, Tonček, ni treba loviti!« Tonček pa je deda prijel za rokav. »O, dedek, povejte no, kako se ujamc kalin! Povejte. Čisto na-lahno, da ne sliši kak drug človck .. . Saj boste povedali, vi dedek, ki ste tako majhni in pridni, kaj ne, da boste povedali! Jaz bi tako rad imel takega rdečega ptiča. V okno bi ga dejal, ded, veste!. . , Majhno bi skak-ljal: hop! hop! hop! — lepo, kaj ne?« Zrl je Tonček dedu naravnost v oči in ga je prosil. Ded se je končno omehčal in se je dal preprositi. »Tonček, Tonček!... No, na limanice se ujamejo. Sedaj pa imaš.« Prestrašen se je zdrznil Tonček. »Limanice?! Kaj pa je to? Kako se pa to naredi? . .. Razložite, dedek, kcr ste pridni in majhni!« Stegnil je Tonček desnico in je pobožal dedka po velih licih. Nje-gove oči, otroške, velike, so iskale usmiljenja in dobrote, Ded je sedel zopet na klopico, vzcl je vivček iz ust in si je posadil malega Tončka na kolena. Ta se ga je ovil z roko okoli vratu in se je dotikal z glavico nje-govega obraza. »Dedek, povejte!« Ded je zakašljal hripavo, pljunil je v tla, nato pa je pogladil s staro roko kuštrave Tomčkove lase in je dejal: »Nič se ne boj, Tonček, še jutri boš imel kalinov. Jaz sam bom na-stavil limanice. Zelo lepo bo res, ko ga boš imel. Rdeč, debel, bo skak-ljal po sobi in bo pobiral drobtine. Ko se ga boš pa naveličal, ga izpodiš —- hajdi vun! ... Kaj ne, tako bi rad?« Prijctno je bilo Toinčku, da jc ded tako lepo govoril. Res, mora ga imeti, kalina, rdečega in smešno gosposkega. Kako krasno bo to! ... V tihi, mirni izbici bo živel, kraj njega, kraj malcga Tončka: rdeč, z debelim kljunom; Tonček ga bo pa božal po živobarvni suknjici: »Revček gospo-ski, nikar se ne boj! Saj te nc bom ubil -..« — Tolažil ga bo, kalin bo pa poletel dedku na ramo, uščipnil ga bo z debelim kljunom v nos, v lica. In Tonček se bo smejal na glas, samo zato, da ga bo slišal ded in ga karal: »Tonček! Zakaj se smejiš, grdoba?« — Cip! cip! cip! — bo odskakljal kalin po tleh, plašen malo, neroden, a vendar gosposki, zelo našopirjen. Tonček pa za njim — cip! cip! cip! Dražil ga bo malo in ga imel za konjiča: »Hi, lucka! Tihot! Hi-i-i!« ... Poganjal bo kalina, majhnega, rdečega ko- I 173 njička, dedek pa bo sedel za pečjo, pipico v ustih, smehljal se bo malo in bo kašljal hripavo . . , Tako je mislil Tonček in je komaj čakal večera. Slutil je nekaj lepega in črudovitega, kar mora priti vsak čas, in bal se je, da bi ga ta slutnja ne varala. Zakaj ponosni, rdeči kakor kri, so jadrali kalini po jasnem azurju; švigali so z drevesa na drevo, nad celo vasjo, nad polji in nad njivami, vedno naprej, iz kraja v kraj. Smehljali so se poredno malemu Tončku in so ga dražili: »Ali te imajo skominc? . . . Pa se še ti imej tako gosposko kakor mi — revček!. . .« Drugo jutro navsezgodaj se je zgodilo nekaj čudovitega. Lahnih ko-rakov je vstopil ded v Tončkovo spalnico, tiščal je nekaj rdečega, nekaj živega v dlani. In to živo, to rdeče je čivkalo žalostno, zbežalo bi bilo rado. »Tonček! Vstani, kalina sem ti prinesel.« Kakor blisk }e bil Tonček na nogah. Mencal si je še zaspane oči, držal je dcdka za rokav. »Spustite ga, da zleti!-------Kje ste ga pa ujeli? Ali na limanicah?« »Da, na limanicah, Tončck.« Spustil je ded kalina iz rokc, da je sfrfotal po izbi. Tončku se je zdel tako lep in vesel, da se mu je glasno zasmejal. Rdeč, živ piruh je bil to — ravno v okno se je zaletel. »Ubil se bo!« se je prestrašil Tonček in je stekel k oknu. Ujel je kalina, a izmuzal se mu je in se je zaletel zopet v steklo, padel je na polico, dvignil se jc in zopet butal----------- Ded se je premislil: »Ne, dajva ga rajši vun! Naj bo zunaj.-------Tu bo poginil, čc bo tako butal v steklo.« Odprl je ded okno, in kalin je zlctel vun. Zamigljalo je visoko v zraku, rdeče, gosposko, in je izginilo za gozdom. Vesel je bil tega Tonček, vesel, da je rešen ubogi kalin in da bo lahko živel v prostosti. .. Od tistega časa naprej ni Tonček nič več prosil deda, da bi mu lo-vili ptiče. Cvetomirski .