378
Jame za saditev sadnega drevja.
Širokost in globokost jam ter skrbnost pri sajenji sadnega drevja so reči največe važnosti, a vendar so sadjarji pri teh rečeh kaj malo pozorni. Jame delajo kar le mogoče majhne in plitve; da bi ločili dobro prst od slabe, niti ne mislijo; drevesa ne „vsade" v jamo, ampak ga le „vtaknejo" vanjo ter potem jo zaspo, ne da bi kaj gledali, če je prišla prst med korenine in pod nje in ali je prst okoli korenin rodna ali medla. Na tak način res po ceni in hitro [delamo, a česa nam pa se je potem od tako vsajenega drevesa nadejati. Uspeha ni nobenega, o rastnosti še misliti ni, vsako leto pogine nekaj drevesec, in podsajeDJa ni konca ne kraja. Ko bi sadjar te napačnosti, oziioma svojo neumnost še priznal, bilo bi še dobro! Tega pa ne stori, on raje pridno zabavlja na sadjarstvo, trdi, da njegova zemlja in podnebje ne ugajata sadju, ali pa da je dobil za nič drevje iz drevesnice itd. Marsikedo misli pogoditi, ako zasadi hitro mnogo sadnega drevja, pa se ne pobriga, kako ga sadijo njegovi delavci. „Ceno pa slabo" velja še pri nas največkrat pri sadjarstvu, ako ravno to pravilo nikoder ni tako malo na mestu, kakor v tej stroki kmetijski. Kadar daš jame za drevje kopati, ne žabi tega dela nadzirati, izroči pa ga najbolj vestnemu in zanesljivemu delavcu. To bi posebno priporočali šolskim vrtnarjem, ki morajo ob najmanjšem neuspehu mnogo grenkih zabavljic slišati. — Kdor sadno drevje sadi, naj ne varuje čevljev, obleke in rok, ampak korenine, deblo in vrh, kateri mu bodo skrb obilo povrnili.