efmo si raaše komunisie! Sedanja vojna ni pokazala komunizma v aajboljši luči, in to ne v socialnem ne v narodnem oziru. Kljub temu ni komunistična ideja zgubila svojih pristašev. Je sicer utrpela med raznimi narodi upadek tistih, ki so verovali v njeno odrešilnost, toda povsem v nič se njeno pripadništvo še ni razblinilo. Če se število teh pristašev razčleni na razne sloje človeške družbe, se pojavi zanimivo dejstvo, da je komunizem zgubil na svoji privlačnosti med delovnim ljudstvom. Delavski sloii so spregledali in uvideli, da so ideje marksističnega socializma in komunizma v dejanstvu neostvarljive. Kjer so hoteli osnovna načela marksizma dejansko ostvariti, se je kot rezultat pokazala (najboljši primer je Rusija) ne zgradba na pesek, marveč na tistih temeljih, ki jih marksistični socializem in komunizem najbolj pobijata, to je, na temeljih kapitalizma. Tako so delavci prišli iz hudega dežja zasebnega kapitalizma v še hujši položaj: pod kap državnega kapitalizma. Gorečniki za komunistično idejo se danes aahajajo v krogih razumništva in polrazumnlštva. »Imamo komuniste učitelje in inženirje, književnike in umetnike, pravnike in zdravnike. V revijalnem časopisju, na srednjih in visokih šolah, v društvih, ki jih snuje razumnlštvo za razumnike, se goji miselnost, kot da je uvedba komunističnega gospodarstva in komunistične kulture le še vprašanje dneva«, je rekel ban dr. Marko Natlačen 17. februarja v uvodnem govoru na zasedanju banskega sveta dravske banovine v Ljubljani. Kje so korenine temu zlu? Morda beda in sanjavo pričakovanje komunističnega raja? Gospod ban odgovarja v svojem govoru: »Vzrokl ne morejo biti v bedi, ker sicer bi moralo biti komunistično vse nižje in najnižje državno in samoupravno uslužbenstvo, ki je rJanes med vsemi sloji najslabše plačano in ki Kvi danes res v težki bedi. Vzroki tudi ne morejo biti v napačni poučenosti o .blagodatih' komunističnega režima, ki jo povzroča rlivja propagandna književnoat, ker se o raEumniku pač ne more dvomiti, da loči zrno od plev. Ne morejo niti biti v tradicionalnem (izročenem) slovenskem slovanoljubju, ker pač r/sakdo lahko vidi razliko med staro slovansko Rusijo in mednarodnimi sovjeti.« Kje so torej razlogi? »Med ljudmi, katerih miselnost se giblje od kerenščine (Kerenski je bil zadnji meščanski yn-¦-'-•• r.usiie pred revo- lucijo boljševikov, s katerimi se je prej družil) in ljudske fronte pa vse do pravega boljševizma., so gotovo tudi taki, ki stisko časa globoko občutijo in nemirno iščejo izhoda iz nje, pa jim je tek socializacije družabnega reda pri na^ prepočasen.« Ti ljudje niso dovolj potrpežljivi, da bi mirno pričakali razvoj gospodarskih in socialnih preosnov, ki jih zahteva in prinaša čas in njegove potrebe, niso pa nedostopni za pametne prigovore. »Nedostopna za vsakršen dokaz pa je druga vrsta razumnikov, propagatorjev komunistične misli; to so ljudje materialističnega (materijo = tvar priznavajočega, dušo in Boga zanikajočega) svetovnega nazora, kl jim za prehod od liberalizma v komunizem ni bilo treba dosti spreminjati svojega gledanja na svet. Nove svobodomiselne mladine stari liberalizem že dolgo ne zadovoljuje več, pa jim je pri iskanju komunizem svetovnonazorno še najbližje.« In tretja vrsta? To so računarsld sebičneži, ki v svoji preprostosti mislijo, da bodo od tople peči prišli v novem komunističnem redu kar na vodilna mesta. Kakšna sredstva imamo proti temu zlu? Predvsem je treba pospešiti potrebno preosnovo družabnega in gospodarskega reda, in to tem bolj, ker se danes svet spreminja z veliko naglico. »Drugo sredstvo,« je rekel g. ban, »je prava nacionalna (narodna) vzgoja, ki človeka oblikuje po duhovni podabi narodovi. Tej vzgoji nasprotna je tista, ki išče vzorov in zgledov za svoje oblikovanje človeka na vseb mogočih tujih tržišeih in ki se zadovolji s prvim, ki ga najde, samo da ni domač. Biti samemu sebi zvest, je največje dostojanstvo, do katerega se more dokopati kakšen narod.« Kot tretje in poslednje sredstvo poudarja gospod ban izločitev ljudi z boljševiško miselnostjo iz državnih in samoupravnih služb. Tako je delal pokojni minister prosvete dr. Korošec in bilo bi želeti, da bi njegovemu zgledu v tem oziru sledili vsi, ki so na odločilnih mestih v državi. Pripominjamo, da je v prvi vrsti potrebno, da se Lzločijo iz vzgojne službe vsi učitelji, profesorji, vzgojitelji in prosvetarji, ki stoje idejno na skrajni levici ali pa so že povsem komunističnega mišljenja. Prav tako je v interesu mladine in domovine nujno potrebno, da se odstranijo iz rok mladine in iz vseh knjižnic, ki so mladini dostopne, vse knjige, knjižice in listi, ki rušijo v dusi mladine osnove krščanske vere in morale ter dado mladim dušam iz lepe posode piti strup materializma in komunizma.