IVANEC KARNEL*
SašaVuga
I
Spominjam se. Kaj se ne ibi spominjal!
Bilo je v juniju, malo pred ukazom, ki me je ipovišal v poveljnika poisiaje. Sporočili so, da bodo rubili. In naj prideim kot oboroženo spremstvo. Rdečica me je polila in pod nohti me je zaskelelo. Odpeljal sem se s kolesom. Bilo mi je, ko da jezdim na kolkn starke smrti in ko da se jaham neznano' kam. V ogenj, v ipekel. V sramoto. Bil je vlažen junij, po kotanjah vzdolž ceste se je močil rumeni gramoz. Pozinal sem pot. Nemara bolje od šivov na suknjiču. Kolikokrat sem jo prehodil, včasih sam, včasih z Jelkom, včasih z Urošem. In vedno ponoči. Zdaj sem se vozil, bil je dan in brljavo sonce med belimi oblaki, in strah me je bilo. Kmetu je bilo ime Ivanec, gaspodinji Pepa, sinu pa Božidar. Vendar Božidarja ni bilo doma. Za črnimi hojami smo ga zakopali, nedaleč od Rdečega roba, dve noči po tem, ko mu je narezljana laška krogla razplatila čelo in razmršila lase. Ni ga bilo doma in hiši pravijo pri Karnelu.
Bili so že tam. Stali so na dvorišču in gledali v tla. Ko sem prislonil kolo k lipi, so se kislo nasmehnili. Morda so slutili, da mi po duši pljuskata srd in sram, zakaj Kristijan je stopil tesno k meni in zamrmral:
»Da\'!ka niso plačali, kulaki!«
Strmo sem ga pogledal in stisnil oči:
»Kulaki?... Tile ljudje, Karnelovi, kulaki?«
»Tri krave imajo, goizdiček in tri njive.«
Zdi se mi, da sem poibledel. Kristijan se je odmaknil za koirak, me postrani pogledal in privzdignil roke. Rekel sem:
»Tri njive! Ha! Tri peščene krpice, tri beraške zaplate, ki jih voda spomladi odpere v grapo, da morajo zemljo v oiprtnikih vračati v strmino!... Kaj te ni sram? Mar ne poznaš teh ljudi? Čemu si ravno mene izbral?«
»Doimačin si, znal jih boš prepričati.«
»Prepričati? Štiri leta so nam verjeli, ne da bi jih prepričevali! Smešno! Ko smo ponoči kot preganjane duše potirkali na polknice, so nam segreli mleka, nalomili kruha in nas pogmnili. Mati Pepa nam
* Odlomek iz romana »Veter nima cest«.
884
je sezula škornje, oprala volnenke in jih obesila nad oignjišče. Potlej si je nataknila naočnike in nam brala o jutrišnjem dnevu, ki bo kot z rožnato zarjo preprežen. A ti govoriš o kulakih! Ležali smo na klopi, vsa kuhinja je poislušala, ti pa govoriš o kulakih! Smešno!«
Obraz mu je poisivel. Jezno je sklonil glavo in s konico čevlja potegnil po steptani dvoriščni ilovici. Mrzlo' je rekel in ni vzdignil oči:
»Tovariš! Nismo te poklicali, da bi «e prepirali. Prejel si ukaz, fo naj ti bo dovolj! Ce pa hočeš počenjati neumnosti, si izberi pustne dneve. In ne šali se z menOJ! Niso plačali davka. In če ne daš cesarju, kar je cesarjevega, cesar rubi. Konec besedi, bratec!«
»A tile ljudje ...«
»Me ne zanimajo!«
»To so naši ljudje!«
»Vsi smoi naši ljudje!«
»Krivico jim delamo!«
»Pritoži se!«
Obrnil se je in prižgal cigareto.
Stal sem pod lipo, gladil ročaj kolesa in gledal proti hiši. Dvorišče je bilo pograbijeno in pometeno. Pod kolnico so stali voziček, domač strojček iza bežganje koruze in dve zarjaveli ojesi. Hiša je nosila novo sleme. Skrbine na steni bo bile prelepljene z malto in pobeljene. Vse je bilo mirno, ko da se vojna ne bi nikdar spomnila, vreči škripajoče čeljusti prek te delavne domačije. Le nekatere veje v lipini krošnji so zaspano, umirajoče poganjale. Skrčene, preluknjane, zvite od istrelov, ki so zoprnega poletnega večera zažvižgali iz laza in obrnili iz čvrste rogovile kurirja Martinka, njegovo kratko puško, napeto torbo, zeleno čutarico in ožgano triglaVko.
Duša nesrečna, Martinek!
Splezal je v krošnjo, da bi bolje meril. Pa so ga opazili in se z njim najprej poigrali. Razlomili so veje, a v vejah mlado življenje, in drobceno čutaro. Zakoitalila se je do sredine dvorišča in iz debe-luškastega trebuha počasi, s pobožnostjo, v hlipajočih sunkih razlila še toplo mleko. Bilo je od Karnelove krave. Kakor čudaška bela kri se je razlezlo po ilovici in počakalo v beli mlaki. Ko je do smetane na mlaki pricurela Martinkova kri, mleko in kri na ilovici Karnelovega dvorišča, smo že čepeli za okni. V lazu je strojničar prhnil z rokami v zrak, čelada se mu je zapodila navzdol mimo dreves, in ko je omahnil na strupeno orožje, je zdrknila čez žabjo odejico na opuščenem kalu, se kot neumna baraka zapeljala po smrdljivi vodi in se potopila v balončkasto' brbotanje.
885
Do mraka smo se tepli. Doibro smo merili, izakaj zidovje Karnelove doimaoije je bilo iz starega kamna, naboji dragoceni, oni pa kot na dlaiiii, skriti za naiirlbtniki in za telečnjaki, nevarni, zasovraženi polži. Ko so se cetz nebo razsejale zvezde — bila je jasna noč z luno, z belimi meglami in z dehtenjem hladnega vetra — smo se odločili. Trije smo z bredo ostali za okni, štirje pa so se umaknili vzdolž potokove struge. Potok je brbral tik pod kolovozom. Čezenj se je razpenjala škrbasta senca obcestnega plotu. Ob vodi se je vleklo blatno prodčevje, ki uduši korak in požre škripcanje ožebljanih čevljač. Nameravali snro jili skriti s podvojenim škropom strojnice in z naglim metanjem ročnih granat. Potlej bi tovairiši legli za kamenje ob robu Karnelovega goizdiča in bi nas, z Ivancem. in s Papo, vzeli v kritje. Pa je bilo prepozno za umik. Četvorka je naletela na Nemce. Tudi oni so se kot kljukaste sence plazili po strugi. Po lisičje so nam hoteli v hrbet. Pet jih je bilo, pet jih je poginilo'. In z njimi naša četvoTka. Voda je bila rdeča kakor v vojaški pesmi, feaa kamnov so priplavale tri triglavke in široka, požiravska sovražnikova čelada. Potlej je potok spet spokojno zabrbotal, nam pa ni kazalo drugače, ko da se splazimo v Karnelov bunker.
Nesrečni, blagoslovljeni buniker!
Stari Kamel je bil na pol zidar, pa je pod kotlom za prašičjo kuho izkopal globoko, oizko jamo, jo. belo oimetal, spustil vanjo za-bojček laškega prepečenca in trebušast meh studenčnice in zabil v steno železne kline. Pozabil pa je, siva korenina, na zrak. V bunker se nas je tiste lepe noči splazilo pet in Milivoj je bil debel in velik, pa se nas je pod kotel v resnici stlačilo, šest. Stali smo, sedeti ni bilo mogoče, že vzgib roke je bil težaven. In ko mi je po' petih urah mravljinčje zavrelo v stopalu, in po mečih, pa vse gor do bedira, se nisem hotel pogladiti in popraskati. Pustil sem, naj se mi vidi, ko da čepim samo v enem škornju.
Mislili smo, da bodo odšli. Karnel je rekel, da bodo požgali in šli. Pa niso. In ko nam je začelo zmanjkovati zraka, ne vem, katera ura je bila in kateri dan, sm^o slišali, da se ne nameravajo umakniti. Prinesli so pisalne stroje in napeljali telefon. Ves peklenski dan so po kamnitem podu poškripavali ožebljani koraki. Slišati je bilo zdaj odsekane, zdaj mlahave besede. Nekdo je nategnil harmoniko. Peli so in se nemara opijanili, metali so steklenice v zid, tulili in se krevkajoč pogovarjali. Potlej se nam je čas utrgal. Spolzel je v prazno kot večerna sapa v noč. In nismo vedeli, ali smo- ali nas ni več. In ko se je Milivoj začel pretegovati in potihoma stokati, isem se oizrl. Na mah sem pozabil na vojaščino v kuhinji. Odpel sem torbico pod pazduho
886
in zrahljal usnje okoli stare težke koltovke. Ko je Milivoj glasneje zastokal, nagnil glavo, zaprl oiči in za spoznanje stegnil jezik, sem izdrl koltoVko in ga s koščenim ročajem kresnil po glavi. Karnel mi je dal rdečo kmečko ruto. Zmašili smo mu jo med zobe. In je Milivoj stal v nezavesti. Stal, zaikaj odprtina je bila ozka in nas je bilo pet.
Gla^-e so nam. začele kinkati. Najprej je kiminila Pepiua. Ruta ; ji je zdrknila na hrbet, lasje, s prečko vzdolž temena, so se privzdignili kot kurje perutnice. In je bilo videti, da bo laisišče zdaj zdaj odletelo, odprhutnilo navzgor, izpod kotla v kuhinjo, pred obraze, ki so najbrž mislili, da nas je bilo četvero in da smo klecnili v potoke vi strugi. Grdbo sam ji položil dlan iia laise. •Morda sem celo udaril tisto sivo, siarčevsko pričesko. Pepa ni odgovoirila. Niti pogledala ni. Bila je v čudnem spanju, ki je predstraža smrti. Tudi Tine je bil omagal. Položil je obradek na negibno Milivojevo ramo in z belimi očm:i gledal v zid. Izza zatilja mu je kot Tadovedna prekla kukala laška pihalka.
Potlej smo pili iz meha in se škroipili. Bilo je, ko da na iskolkah sami sebe škropimo, in oljčne vejice so bili naši skrčeni prsti, in že nismo bili več na skolkah, v tesni krsti smo bili, v skupnem grobu, na pol živi na pol mrtvi, in Milivoj je začel podrhtevati in se premikati in isem ga najprej oškropil, poitlej sem ga spet oplazil z ročajem koltovke, in sem spravil isamokres in videl, da se kurji hrbet na Pepini glavi spet vzdiguje v bliskovito se ponavljajočih krelju-tastih zamahih, in iseni se zbal, da nas bo sivo lasišče, če bi odfrfotnilo, izdalo, in sem stisnil pest in (udaril po Pepini glavi, in Karnel me je pogledal in me zgrabil za roko in božal po licu in mi s krajcem oprsnika močil senca. Potlej sem videl, da nam ni pomoči. Videl sem Karnelove sragasie lase in Pepino pričesko s črto in Milivojeve razsute kodre, in vse je plesalo kot čudaški netopirji, in bal sem se, da bodo prhutnili, da bodo odfrfotali, da nas bodo izdali, in sem začel kriliti z rokami in loviti razjarjene, zmedene tičmiše, in ples je bil hudičev in med črnimi sencami poskakujočih ptičev so sikale kot škorpijonove klešče moje podrhtevajoče roke, in ko me je Karnel spet zmočil, sem sklenil. In tudi Ivanec je prikimal, molče vzel mojo težko koltoVko in jo naperil s spretnostjo frontnega vojaka.
Ko sem spet orosil Pepin obraz, je v kuhinji zavladala čudna tihota. Prosil sem Kamela, naj mi prhne vodo v lice, ker se mi je videlo, da mi v ušesih ziizlja kot od tisočerih krilc kačjih pastirjev. Rekel sem Milivoju, da se bomo poskušali prebiti. Obalili bomo kotel in poškropili z brzostrelko in vrgli bombe in bo, kar bo. Tedaj pa je Karnel vzdignil prst, ga položil čez ustnice in navpik usmeril proti
887
kotlovemu dnu. Prislulinili smo. Odločitev, da se pretolčemo, nam je po'tisinila po omrtvelih žilah zadnje iskrice življenja. Ko pa smo slišali besedo, nas je zaizeblo in zapeklo. Skrčil sem kazalec na petelinu in obrnil cev v koitlovinasto nebo nad mašimi glavami.
Bila sta samo dva. Pogovarjala sta (se. Najbrž sta strgala krompir. Govorila sta počasi, v presledkih, ko da bi kadila pipo in bi jima dim silil v oči. Najbrž sta res strgala kroniipir, zakaj prvi je rekel:
»Ze prav, ali tukaj so kuhali svinjam.«
Drugi pa je ogovoril:
»Čeprav stenicam, lačen sem!«
Potlej je bila iihota.
In je drugi zamrmral:
»Tri vozove naših so odpeljali. Eden, ležal je na vrhu, je dobil strel v čeljust in mu je pod nosom odprlo veliko' črno luknjo.«
»Vendarle,« sem pomislil.
Potlej je prvi rekel:
»Poročnikov pes ima odstreljeno' nogo.«
»Pha,« je rekel dragi. »Pes... Pha!«
»Lneniten pes. Timboi mu je ime. Nikdar si ne grize bolh.«
»Lačen sem,« je zamrmral drugi.  »Ali bo dovolj?«
Mislil je na krompir v ponvi.
»Premalo. Franc je požeruh.«
»Vrag s Francem! Lačen sem.«
»Dobro bi bilo, da bi kotel oprala.«
»Kaj boš pral! Čimprej zakuri!«
»Težko bo šlo. Drva so mlada, zelena.«
»Tamle je seikira! Mizo razčesni in stole razlomi!«
»Poročnik se bo jezil. Truden se bo vrnil in bo ho-tel sesti in raz-gimiti zemljevid, (pa se bo jezil.«
»Ah, kaj, poročnik! Lačen sem in poročnika ne bo sem!«
»No, dobro,« je rekel prvi. »Pa bom.«
In je vstal in obstal. Zadržali smo dih. Pepa je začela spet kinkati. Vraita Karnelove dom^ačije so zaškripala. Slišati je bilo glasove. Bili so zmedeni, hitričasti, surovi. Mimo kotla je zgrmelo nekaj pločevinastega. Bila je ponev z ostrganim krompirjem. Gomolji so se za-kotrljali po kamnatem tlaku. Do nas je prišlo, ko da tacajo po kuhinji zamaščene, kepkaste podgane. Potlej tihota, tihota. Ko da so pogrebci odšli, ko da se je sedmina s krompirjem končala. Ko da se je čez pokapališče Karinelove kuhinje razvleklo megličevje jesenskega popoldneva. Ogledovali smo se, pa se nismo videli. Milivoj je začel preklinjati. Vesel  sem bil, da potihoma preklinja.  Z  glavo
888
sem sunkovito pomignil Karnelu. Naigrbančil je škrbasti, vdrti obradek in stisnil koltoviko v zigarano roko. VzpeL sem se na prvi klin. Otzrl sem se. Pepa je na kolena padla v moj prostoT. Tudi Milivoj je močneje izazdehal. Nehal je preklinjati. Povzpel sem se na drugi klin. In sem zadihano, naglo, ko^t piščanec preleizel tistih nekaj klinov. Potežkal sem brzostrelko. Z golo glavo sem privzdignil kotel, štr-bunknil je in se kot starinska kočija, brez koles, hrešče odpeljal po kuhinji. Po očeh me je oplazilo', oplazilo kot z desetimi bliskasto belimi biči. Vrgel sem glavo vznak in zakričal od bolečine. Zgrabil sem se za rob bunkerja. Hotel sem sprožiti v belo streljanje, ki me je s prgišči ognjenih iglic reizalo v oči. Pa me je Karnel prijel za suknjič na hrbtu in prevalil čez pritlikavi zidek. Pogrnil sem se kot poznonedeljski pijanec. Z razkrečenimi rokami in s spodvitimi nogami. Obležal seiin na treibuhu. Pod kolenom sem čutil brzostrelko. Pritisnil sem oči na laket in zajokal. Ležal sem sredi hladnega kuhinjskega tlaka in sem jokal. Ko sem se obrnil, sem v mavričasti megli uzrl Karnela. Dlan isi je bil potisnil pred oči. V desnici je stiskal mojo koltovko. Stal je vrh bunkerja in jim pomagal, da so prihajali iz teme in da jih ni slepila plahutajoča butara sončnih žarkov, ki so padali skozi na stežaj odprta vrata. Jemali so se kot rudarji iz rova. Na pol slepi, na pol zimrtvičeni, bledi kot mrtvaške pustne krinke. Kinkajočih, prepotenih, razmršenih glav.
»Prekletoi sonce!« je zamrmral Karnel in se popraskal po vratu. V povaljani kmečki opravi je bil podoben dobrodiušnim razibojnikom, kii so na samotnih križiščih ustavljali kočije, grmeli iz nerodnih samokreisov, plenili nežno gospodo in trebušaste kočijaže, se umikali v senco gozdov, plen pa delili revežnatim, lakotnim ljudem. Spravil je koltovko za pas in zlezel po žrelu bunkerja. Prikazal se je s Pepo na hribtu. Ko se je nadihala, nam je iz skrivalnice prinesla mleka, kruha, slanine. In žganja. Pa smo vse izbljuvali, zakaj tri dni smo bili pod kotlom, a tri dni je lahko ko tri večnosti. Ali pa še več.
II
Kot oboroženo spremstvo sem moral prisostvovati rubežu, zakaj kulak je, jojime, kulak, jaz pa seini bil mož postave. Grda usoda me je pripeljala natanko pod lipo, ki je iz njene krošnje omahnil ubogi Martinek. Zazdelo se mi je, da se mi noge vdirajo. Najbrž od sramu. Pogledal sem k škornjem, če ne stojim morda na močvirnateni zemljišču. Kaj še! Karnelovina je stala na skali, na sivem robu, potok je tekel onkraj  gune in pod podplati je bila steptana, z gramozom
889
poisuta ilovica. Prsti so mi drhteli. Spuisiil sem se na tnalo. Naokoli je bilo za dva naročaja razčesnjeiiih ipolenc. Vrgel sem roke med kolena in sklonil glavo. Ko je iprišla Peipa, je iiiiisem videl. Vzkriknila je in vzdiignila dlani s predpasnika:
»Joj, Vaška, tudi ti!«
Najbrž si je ponesla roko k obrazu, zakaj nekaj kratkih trenutkov je molčala. Ko se je obrnila in stekla, sem jo sipet slišal:
»Čakaj, po Ivanca grem!«
Stresel sem se in pognal s itnale:
»Zaskoizibog, Pepa, pusti Ivanca!«
Pa je ni bilo več. Videl sem košček črnega krila, zaplabuitnil se je za rezanec hišnega vrta. V lipi so se premetavali vrabci, V kuhinji so se prerivale besede. Koraki so škripali ipo kamnitem podu. Prestavljali so starinsko, izrezljano omaro, ki je stala nedaleč od kotla za prašičjo kuho. Omara je cvilila, in ko se je na skalnatem pragu prikazal Ivanec, sem razširil roke, da bi ga objel kot po temni odsotnosti, koit zaradi grdega greha, ki so ga drnigi storili, meni pa naprtili pokoro. Roke so mi zanihale, zatrepetale in se zrušile kot prestreljene perutnice. Pogledal sem v tla. Spet se mi je videlo, da se pogrezam, da me oblizuje živo peskovje, da sem do gležnja v nioč-varasti zemlji, ki iz nje ni steze.
Karnelov Ivanec je bil manjše postave, zato pa korenjaških pleč in živahnih oči. Zmerom se je rad smejal. Zdaj je bil tišinast, z rahlo stisnjenimi ustnicami. Naslonil se je na slamoreznico — s kolesom iz litega železa je strašila nedaleč od tnale — prekrižal roke na rjavkastem, oiprsniku in z zakinkano glavo pogledal čeznie. Stal sem, pa sem sedel, in ko sem. sedel, je iz kuhinje prišla Pepa. V roki ji je poizvanjala zelenka, ob njej tenak, grlasi kozarček. Ko mi je ponudila, sem odklonil in pogledal Ivanca. Bil je za spoiznanje bled. Naveličano je dihal. S porjavelega čela so sršele bele, goste obrvi. Pepa je molčala. Tudi jaz sem molčal. Po kuhinji so vlačili omaro. Ne vem, zakaj, neprestano so vlačili omaro po podu iz rdečih opek. Cvilila je, ko da bi jo drli. In nekdo- je mrmral in nekdo drug je preklinjal. Potlej se je Karnel čez ramo ofzrl proti kuhinjskim obokom in rekel:
»No, kako. Vaška, si nas obiskal?«
»Obiskal, Ivanec!«
»Lepo, Vaška,« je pomislila Pepa.
Prisluhnil sem besedam. Ni bilo očitka v glasu. Niti ovinkaste graje. Najbrž sta videla moj obraz in slišala nabijajoče utripe srca. Ivanec je spustil roke iz naročja in vzdihnil:
»Jah... služba!«
890
Tudi Pepa je polkiniala.  Jaz pa sem molčal.
Za hišoi je cvilil pes. Biti je moral mlad, še nevajen verige, islame v kuči, oglodane kosti v okrušeni iskodelici, smetive vode v stari ponvici in strahov, ki ponoči in podnevi krožijo zdaj po črnem, zdaj po belem zraku in se jim zelena pasja duša upira le s tenkim, mlečnim hlipkanjem.                                                                                 .
»Pazi je lačen,« je irekla Pepa.
»Mhm,« je zanirmral Ivanec.
»Psa si kupil?...« sem se (začudil.
»Ah, kje!...« je vzkliknil.
»Ravno toliko, da se zna izmočiti in da tace .preklada. Priklatil se je po kolovozu, zajavkal pred vrati, ,pa smo ga iprivezali. Dober pes,« je rekla Pepa.
»Vsi psi iso dobri!...« je pribil Ivanec.
»O, ne,« je rekla Pepa.
»Vse ti da, a nič ne prejme. Mačka ne da nič, ipa je \ise€iio deležna ljubezni in nežnoisti.«
»Oh, pejd!...« se je nasmehnila Pepa.
Gledal sem Ivančev obraz. Koža ise mu je pahljačasto nabrala okoli očnic. Lice mu je bilo pordelo, malce naibuhlo, ko da bi se bil Karnel vdal pijači. Od ušes do itemena so se mu lasje spremenili v belo, popolnoma belo lasišče. Korenjaški Ivanec je postal starec. Pravzaprav je bil že pred leti istaronja. Zdaj pa je kazalo, da peša, da se počasi ruši vase, da se mu je v prsih zasidral požiravski rupnik, ki žre in vpija kot tihoten lijak, brez šuma, brez hrupa, zahrbtno, zlovešče. Pomislil sem, da je Ivanec bolan. Zbal sem se in poviprašal:
»Pa drugače?«
»Sonce sije in dež gre. Kot pred leti.«
»Mislim: kako' je z zdravjem?«
*Kot z jalovo deteljo. Niti za poklajo. Gnoj.«
»Oh, pejd!« se je nasmehnila Pepa.
»Ti!...« je zarenčal, vzdignil oči in se za spoznanje odmaknil od slamoreznice. Pa je stišal glas dn zamrmral:
»Ne drezaj, Pepa, pusti me!«
Pokimala je, odšla proti kolnici in si medpotoma s predpasnikom obrisala oči.
V kuhinji je zacvilila miiza. Prav tista, ki jo je hotel krompir-jevec s sekiro razčesniti in zakuriti pod kotlom. Prisluhnil sem, pa je Ivanec rekel:
»Kaj praviš, ali naj  postavim križ ob potoku?«
891
»Lahko,« sem Tekel. »S svojo smrtjo so nais rešili. Ce se ne bi spraskali v strugi, bi Nemci vse drugače preiskali hišo. Hvaležnost jim dolguj emo!«
»Kaj vse dolgujemo,« je pom^islil Ivanec. »In komu vse.«
Preslišal sem besede in vpriašal:
»Se spominjaš Martinka?«
»Spominjam. Njeimu sem se že...  oddolžil.«
Z roko je pokazal v krošnjo. V rogovili drevesa sem zagledal majcen križ, okovan z medeninasto pločevino. Nanj so isinice spletle gnezdo. Križ je bil živ, zakaj iz gnezda je kukalo nekaj rumenkastih kljunčkov, se odpiralo in se poskušalo' v lačnem žvrgolenju.
»Pa sem mislil, da so vrabci!«
»Vsi nekaj mislimo,« je rekel Ivanec, »in ko pogledamo, vidimo, da niso vrabci.«
»Starka je priletela!« sem vzkliknil.
»StaAe so še najbolj neumne,« je zamrmral. Pogledal je proti guezdu in zavzdihnil:
»Leta po zraku, lovi mušičje, pravijo, da jih samo v enem dnevu, od zore do mraka, nalovi nad dva tisoč, peha se, izziva požrešne sokole in nočne uharice, in potlej? Potlej se mladiči okrepe, puh jim odpade, čez in čez jih pokrije močno, zdravo perje, in zbogom. Zbogom, starka, ki si se gnala zame! Ne poznam te več, ne vem, kaj si mi bila, sploh se te ne spominjam več!«
Ozrl sem se v Ivanca. Tako ga še nisem slišal govoriti. Mušičje, zora, mrak, pehati se, izzivati, puh. Prej se je smejal, te mahnil z medvedjo šapo po> plečih, se krohotal in, če je po zraku plavala nevarnost, šepetal v rezkih, majhnih besedah.  Zdaj pa...
Govoril je kot izagrenjena knjiga.
Nenadoma se je izdrznil. Čez lice se mu je razlila živahna rdečica. Veke so mu nekajkrat zaplale gor in dol po na pol zatemnjenih očeh. Prišel je k meni, sedel na polenca, vrgel roke čez kolena in se mi zazrl v obraz. Nekaj časa me je gledal, stiskal ustnice in pripiral oči. Potlej je spregovoril in njegov glas ni bil več Ivančev glas:
»Ti, fant!« je rekel.
Obraz mu je žarel. Čalkal sem, da me (bo udaril, da mi bo- spustil clenkasto pest med oči. Ali na razgaljene zobe. Bil sem miren, negiben, kot uročen od zelenkastega modrasa. Niti trenil nisem. Vedel sem, da za dnevom pride noč in za zimo pomlad in za grehom pokora.
»Ti, fant!« je ponovil.
In je sklonil glavo, se zamislil in dahnil:
892
»Mi vsi bomo pomrli! Drugi ibodo živeli, mi ne! Oče je podlegel s poldesetim kirižem. Jaz jdh imam devetinpedeset, pa me že zmanjkuje. Ponoči se zbudim ves vroč in drugačen. Pri oknu čaka soldat z nasajenim bajonetom in iz roko, razkrečeno prek rožanca. Na-čeladi mu kot miš na hlebu isira -sedi zelen lunin žare'k. Nepremično me gleda. Zgrabim svečnik s posteljne omarice. Vojak izgine. Tam zadaj pa je luna in z golcev diši po starih travah. Gledam skoz okno, a vojaka ni... In je spet noč. Veter hrope v dimnjači. Na podstrešju ropota, ko da bi se podgane nažrle kraških muh. Zbudim se. Po dlaneh mi teče pot. Čez čelo mi kot svilene gliste lezejo trapasti lasje. Koga vidim? Božidarja!... Na skrinji sedi. Težak sopež mu vzdiguje prsi. V desnici stiska vijoličasto bandero s svetim Alojzijem. Na nogah copate, okoli pasu bombe. Tri loparice in tri sifonarice. Čez kamižolo inu z modrega traku pada aluminijasti obesek Marijine družbe. A na prsih binzostrelka. Gledam ga, dn vzdigne glavo' in nima oči. Niti čela nima, samo ko'zolec prašnih las na temenu.
Vzkriknem, ogledam se. Pa ni ne bandera, ne Božidarja, ne brzostrelke in ne bomb loparic. Samoi Pepine copate pod skrinjo in deska za likanje perila v kotu in vihar pred oknom. In veter v dimnjači... Eh, Vaška! Oče je na smrtni postelji kadil tosikansko cigaro. Z mezincem je otresel pepel v posteljni bokal, zmignil z rameni, se obrnil v steno in splaval na drugi s\ei. Jaz pa, Vaška, sem kot naša hiša: preluknjan, prestrašen, z zjlomljenim slemenom. Danes ali jutri, ali pa še dre vi bo reklo: reisk!... in Karnelovega Ivanca ne bo več. — Ali ste Božidarja dovolj globolkoi pokopali?«
»Dovolj, Ivanec. In s smrečjem smo ga opletli.«
»Nisem še bil na grobu. Pepa je bila. Ženskam je laže. Zmorejo se upogniti, dedci pa se zlomimo... Pepa pravi, da ste ga zagrebli pod lipo. Ali je res?«
»Res, Ivanec. Lepa lipa, močnejša od tele in višja.«
»Ne bom šel na grob. Bojim se lipove veje. V lipovem zelenju je na pomlad in poleti največ čebel, medenih dišav in sončnih žarkov... Rekli so, da bi Božidarja prekopali. Vraga ga boste prekopali! Tam je padel, tam segndl, tista zemlja ga je posrkala. Da bi ga zdaj položili v grobljaisto pokopališče, med stare device in pobožne botre, med uvele krizanteme, zarjavele kouizervne škatle in črvive križe, pod žalostno madomo z odbitim nosom___oh, nak! A ne, Vaška?«
»Mhm,« sem rekel. -   »Ste ga pokopali na hrbet ali na trebuh?«
»Na  hrbet.«
 893
»Vidiš, prav... Prekopati ga hočejo! Hudiča, pa ne prekopati! Jim boim že dal! Kaj se pravi: prekopati... Kosti poberejo, pa revežnato glavico, pa malo pasvi pa malo obleke, in čevlje. Pa rečejo: Prekopali smo ga! Hudiča, pa me prekopali! Kje pa je kri? Pa meso pa nohti pa oči pa lasje pa koža, a? Kje je to? V izemlji!... Dobro, če je v zemlji, pusti Božidarja v zemlji! Ne dotikaj se ga!... Božidar Karnel je bil bandiit! In bandit naj počiva na samoitnem golcu, med zamrznjeno travo, pod skrotovičeno lipo, v čistem grušču, pod jasnim nebom iai v bistrem zraku!... Praviš, da ste ga pokopali na hrbet? Vidiš, prav. Lahkoi bo gledal gamse v stenah in kanjuhe pod soncem. In luno v noči. In če človek leži na hi4)tu, bolj po^ človeško počiva. In če počiva na hrbtu, vidi lipo in zelene veje in sonce v vejah in zlate čeibelice. Eh, Vaška, prav, da ste ga pokopali na hrbet!«
Zmanjkalo mu je sape. Skrčil se je v ramenih in s tihim, zamišljenim glasom potožil:
»Prekleti nrulec, kako rada sva se imela!«
Po licu sta se mu počasi zapeljali dve drobni solzi. Samo dve. In vendar dovolj, preveč za Ivanca, ki ga še nisem videl jokati. Kadar ga je lomila žalost, se mu je po obrazu nagribainčila čudaška mrakob-nost. Oči so ostajale suhe. Zdaj pa dve solzi. Počasi si je zleknil roko in z njenim hrbtom raizmazal najprej desno, potlej levo solzo. S prsti si je ožel ustnice. Zamežikal je, malce posmrkljal iin se kot mimogrede ozrl proti hiši. V kuhinji je 'bilo tiho. Koraki m glasovi so se po širokih stopnicah preselili v zgornjo izbo. Ko so odprli vrata, je zahreščala težka Ivančeva skrinja. Drla se je in mrmrala, ker so jo vlekli po razveganih podnicah. Podnice so ječale. Iz izbe je začebljal Pepin glas. Malce je prosil, malce se je jezil. Nisem ga hotel slišati, sunkovito sem obrnil glavo. Tudi Ivanec se je okrenil in si s palcem in kazalcem potegnil po nosu. Ko da njuha in ko da je tobak slab, prašen furlanec dz zadnjih dni vojne.
»Vidiš, no. Vaška, tako je!... Ko smo se v prvi vojni mrtvo, z brento laških krogel v trebuhu kobalili čez ostro Rombonovo skalovje proti bovškim streham, so Bosaaici iskremžili ustnice, potisnili suknasti fes na nos, zmignili z rameni in zamrmrali:
— Kizmet!...
In je prišel bliskast dež. V grmečem neurju je izpral kri z obraza in z rok. Priplavalo je sonce. Malce si se napel, malce, moj bog, napihnil. Potlej so priletele muhe zapljunkarice. Počasi si odhajal. Stali smo na razbeljenih skalah in daleč spodaj Soča kot svetlomoder, prozoren trak. Tako daleč z mrzlo vodo, že skoraj na drugem svetu. In si odšel in smo= te gledali, kako si ležal v kam^enju in slabokrvnem
894
vresju. In si bil ti, ipa bi lahko po vsej pravici bil jaz. Ležal si, dež te je privezal k sivkasti skali. Oštropotal te je z belorumenim apnencem. In si bil le še izprana kamižolica, odpinkane golenice, poteptani čevlji in poimečkane hlače... Saj res, Vaška, kakšne hlače je noisil Božidar, ko ste ga spustili pod lipo. Še vedno itopničarske, z zadrgo pri gležnju?«
»O, ne,« sem rekel. »Konjeniške soi bile, z usnjeno zaiplato' na stegnu. Ne vem, kje jih je bil iztaknil. Saj mi je pravil, pa se ne spoiminjaim.«
»Da, človek pozabi... V kakšno pozabo sem se jaz pogreznil, pa bi človek na hlače ne poKabil! Takole sem izračunal, da sem na mesec najmanj bataljonu rok voščil: Srečno, pa lahko noč! Zdaj pa gre mimo' poletje, gre jesen, odzebe se izima, pa se samo s Pepo pozdravljava: Dobro jutro! Lahko' noč... Eh, kizmet. Vaška, a ne!«
Zažmeril je vame in se rahlo nasmehnil:
»Zdi se mi, da je bilo na pomlad. Res, drevje se je oblačilo in sonce krepilo. Pride Božidar. Pa sedeva. Pa malo govoriva. Pa mi reče:
—  Oče, punco sem si izbral!
—  Pametno, fant, bog ti jo blagoslovi! Mulec mi lisjaško pomežikne:
—  To bom že sam opravil!
In je res... Pa ga je oplazilo po čelu, sesul se je. Izgubil sem sina, dobil sem vnučka.«
»Vnučka? ...« sem se začudil.
Prikimal je:
»Da, paglavec je bil. Moja kri! Za pol oprtnika čez prsi. Kričal je kot šoja. Pil je iz dojke in iz steklenice koit požrešen kozak. Pepa je vzela pot pod noge. Ko se je na večer vrnila, ni mogla zaspati. Do sivega juira je jokala od sreče in pravila o rokicah in o močnih no-gicah in o lempastem trebuščku in kaj vem, kaj vse mi je pravila. Nahrulil sem^ jo, naj zaspi. Sam pa nisem zatisnil očesa. Še in še sem mislil na vnučka in mi je bilo, vidiš, pod odejo, ko da stiskam k prsim segreto opeko. Dobro mi je bilo, jah, dobro! Pa se je spet priplazil v goste kizmet.. Prišla je Pepa in jaz sem stal prav tu, za tnalom, drva sem krojil. Imela je solze v očeh. Obstala je, pa ni mogla z besedo pod sonce. In ko je povedala, sem zadri sekiro v čok, potisnil klobuk na oči in se z desnicO' oprl na toporišče, zakaj pred očmi se mi je storila mičkena megla ... Baba, se pravi, Božidarjeva nevesta, se je spent-ijala z jetičnim čevljarjem. Pritlikav je bil, enook, in pravili so mu, če ne grešim, Johančič. Pa sta, spaka, pobrala šila in kopita in mojega vnučka in se pretihotapila v mesto. V Trstu je čevljar poginil, bogu bodi potoženo. Vrgli so ga v skupni grob, zakaj bil je siromak in še
895 .   ,                    '             ,
einook povrhu. Nevesta in Metko pa sta odšla. Kam? Ne vem ... Vidiš, Vaška, dedek in babica niti ne vesta, ali je vinučko še živ. Ali zna po slovensko pozdraviti. Ali ima hlačke na ritki ali umazano kamižolsko •dopetačko. Nič ne veva, niti slike nimava, nič. Sama sva, na samem, v samoti. Kizmet, a me?<r<
Skremžil je ustnice in se popraskal po laseh:
»Mi vsi bomo pomrli. Čutim, kako se mi leskovi abranki gate po žilah. Vedno več jih je. Kot hudičevi cmoki so se zagozdili in zatiščali. Kri ne more plati gor in dol, mlakasta postaja. In ko se bo sesirila, bo srce zajavkalo, se nabreknilo, prhnilo in se raizpočilo. Potlej bo v možganih rdklo: resk!... in Karnelovega Ivanca ne bo več. Komu mar, če ga ne bo več! — Te že kaj peče v hrbtenici?«
Nisem  ga  razumel,  pa  sem  rekel:
»Ne. Zakaj?«
»Pravijo, da se vam, mladim, ki ste se tepli v dežju in spali v gozdu, pod plahtami, na snegu, kar na lepem vname v hrbtenici. Danes še veselo vriskaš, plešeš polko na brjarju, ponoči ti gredo mravljinci po hrbtu, jutri se skloniš v dve gube in si starec. Pojutrišnjem pa ležeš in si xarlič. Ali je tole o vneti hrbtenici resnica?«
»Ne vem,« sem rekel.
»No, jah...« je pomislil. »Vas v hrbtenici, nas v duši. Vse nekaj peče in grize, zakaj če zakolješ tele, pride davkar in zaterja plačilo ... Oče pa je živel kot star hrast. Ko je Božidar cucljal kazalec, ga je ded zgrabil pod pazduho, ga posadil na prekrižano koleno, si s prsti počesal brke in začel praviti, kako je bilo, ko je trobentač vzdignil rog in je zastava zaplapolala v vročem vetru. Stotnik je zamahnil s sabljo, čez krtinaste travnike je zadišalo po smodniku, fantje pa so se zagnali z nasajenimi noži in s skrbno zapinkanim gumbkom na srajčnem ovratniku. Božidar je cucljal prst, ded pa je pravil. In ne več otroku, sebi je pripovedoval. Gledal je v daljavo in bajal o Turkih, o Lahih, O' svetlem cesarju in o rdečem traku na modrikastih hlačah. In o bronastih topovih, ki so grmeli, ko da bi z batom udarjal po domačem zvonu. In o ulanih, krasu in ponosu vojske. In o vrčkih piva v zakajenih, opajčevinjenih krčmah. Pa o deklinah, ki so nosile kite do pasu in puhasto nabrane rokavce. In o vrancih in belcih in rjavcih in o rdečih in medeninastih komatih na prepotenih, rezgeta-jočih vratovih in o kraguljčkih v noči, ko je vse naokoli tihota in drve sani po pršičastem snegu in je pod kosmatimi odejami vojaška patrulja z nabitimi puškami, is sabljami in z namazanimi brki.
Poslušal sem očeta in se mu potihoma smejal. V prvi vojni ni bilo kosmatih odej. Koprive so nas pokrivale. In topovi niso zvonili. Bruhali
896
so. z rjavim grmenjem. Kamor je treščil zmajski izpljunek, so bile rdeče rane po noigak, do pasu razklani životi, odrezaini komolci in krevkajoči, solzeči se vratovi. A glava? Zagnalo jo je, izaimotovililo po zraku in spustilo^ v oiskuben pušpan na dvorišču bovške cerkve. Cez nekaj dni je zasmrdela laškemu kuharju. Poiskal jo je iz vej zelenike, jo preklel, jo brez ceremonij potisinil na smetišnioo in stresel v jamo, kamor je zagrebel prekuhane konjske kosti. Ded pa je pravil, pravil. Božidarček je zaspal na prekrižanem, koščenem, kolenu. Tudi jaz ga nisem več poslušal. Zvil sem si cigareto in odrinil z brano na polje. On pa je le še pravil, se čudil mladim letom, in se imenoval junaka.
Vidiš, Vaška, čas se je dbrnil kot žitno sito na kavlju. Zdaj sem sam ded. Ded brez vnučka, da bi mu pTipovedoval o sebi in o revež-nateim očetu Božidarju, ki spi pod lipo. Dve pravljici bi mu pravil, eno iz prve, drugo iz druge vojne. Povest bi bila dolga, vse tja do Silvestrovega večera. Pa še ne vem, če bi jo končal, zakaj Metko bi umrl in jaz bi umrl. Človek jnora vendar spati, jesti, piti, se malce pretegniti. Pravljica pa bi bila strašansko dolga. Ce bi jo hotel skon-čati do Silvestrovega večera, ne bi smela ne jesti ne piti ne spati ne se pretegniti. To pa ni človeško! Krivična je pravljica, ki zahteva smrt, •da jo smeš poslušati. In morda je prav, da je nevesta zbežala v mesto s krevljastim čevljarčkom. Prav je, da je prišel kizmet, ko sem na tnali cepil polena. Zakaj sicer bi moral Metku pripovedovati o očku, o naših dneh, o babici Pepi in o stricu Vaški, ki je lovil lase pod kotlom, ker je mislil, da so- netopirji. Joj, kaj vse bi moral Metko slišati! Ne vem, če bi imel tako skalovito dušo, da bi vse prenesel. Otroško srce je vendar nežno kot spomladamski popek, in če se prek obzorja razdiha kot rumena saja opomin ina strašne dni, se otrok vzpne iz naročja in zadrhti, na licu se nni nabere pot in najbrž zapre oči in umre. In če nočeš, da bi roža klonila na stebelcu, jo moraš vzeti med ¦dlani, jo zazibati sem in tja, ji puhniti čez krilca toplo sapo in jo odnesti daleč od neba, ki se po njem kot strašilasta saja podi spomin.
Vidiš, Vaška, vnuček je šel, pa je šlo ipol srca. Gori na golcu, pod lipo, leži Božidar, zakopan globoko h koTeninam drevesa. In v spre-pletenem korenin ju leži druga polovica STca. Vse srce je šlo k vragu! V prsih tli samota. Votlina brez puščavnika. In niti kobilic ni. Kobilice so v izbi, skrinjo si ogledujejo'. Prej so- bile v kuhinji, om.ara je cvilila. Potlej bodo šle v hlev, krave bodo mukale. In ko bodo prišle k slamoreznioi, se bo morda kolo zavrtelo in odčesnilo kobilici prst.
Jah, no, a ne. Vaška...«
Vstal je, si s plosko roko potlačil klobuk do ušes, pljunil v stran, spustil dlani v hlačne žepe in počasi odšel proti hiši. Pred vrati je
897
ostrgal podplate v železni predpražnik. Slišal sem ga, ko je kašljal po stopnicaii. Za trenutek sem ga videl v okenskem okviru. Potlej sem začul škripanje posteljnih vzmeti. Ivanec Karnel je legel, da bi se spočil. In zunaj je bil svetel dan in krave so mukale. Ne vem, ali zato, ker jih še ni spustil k napajališču. Ali morda zato, ker sO' v hlev prišli učeni možje z aktovkami iz svetlordečega prašičjega usnja in z desetimi svinčniki v prsnem žepku. Res ne vem, zakaj so krave mukale.
111 Pa se je obrnilo.
Karnel bi rekel: Obrnilo se je kot žitno sito na kavlju. Ležal sem vrh postelje, mižal na obe veki in pritiskal k licu topel obkladek. V zobeh me je trgalo, da se mi je kresalo od bolečin. Soba je bila prazna. Na pisalni mizi je tiktakala ura. Mimo okna je kdaj pa kdaj pripeljal voz s škripaj očimi kolesi. In za vozom dvoje, troje ljudi. Pogovarjali so se o polju in o vremenu. Ali pa molčali. Kmetje so vozili gnoj na travnike in na njive. Zrak je bil mrzel in dan puščoben. V pisarni je dišalo po starem loščilu za čevlje, po jermenju in po službeni vojaški postelji. Ležal sem, pcjzabil potlej na bolečino in se zamislil v življenjsko pot strica Šimna. S prstom spomina sem šel po stričevih stopinjah. Cez čas sem odkril, da primerjam najini življenji. Zamahnil sem z roko in odgnal strica daleč proč.
Te-daj se je na mizi črno potreslo. Zapel je telefonski zv-onec. Malce križe-m sem se ozrl. Ko je vdrugič ihtivo zabrnelo, sem zamrmral in počasi vstal. Vzdignil sem slušalko, si jo lenobno naslonil k uhlju in zazdehal. Pa sem poskočil! Glas onkraj žice je bil zadihan, razburjen, oster. Spoiminjam se, kako sem skakljal z noge na nogo. Levica mi je krilila po zraku. Zagnal sem obkladek na odejo in zgrabil pas s samokresom. Palec in sredinec sta potipala, če je ob torbici nadomestni vložek. Iz usinja se mi je nasmehljala medenina prvega naboja. Hotel sem si zapinkati orožje okoli života, pa sem ga podržal v zraku, zakaj desnica se je oklepala slušalke, in glas mi je bil hripav, in ko sem vprašal, so mi oči narahlo izstopile:   .
»Ali lahko streljam?«
»Streljaj!«
Onemel sem od veselja in zamižal, da bi dlje časa užival ob ča-Tobnem^ ukazu.
»Hitro! Ne hodi sam! Oborožen je!... Kar streljaj!«
898
Planil sem k obešalniku, stisnil 'brzostrelko pod pazduho in zaloputnil vrata. V veži je čakalo kolo. Klapouhasto, štorkljasto, blatni-kasto. Nemškega izdelka. Zaječalo je in spustilo' na pod prgišče sesir-jeneiga prahu. Pognal sem se s strmega klanca. Ljudje so me začudeno gledali. Majcena kmetica z okrogliini obradkom in z naočniki na konici bledikastega nosu je vzdignila oči od šivanja, se potresla v stolu in sklenila roke:
»A greš nad roparje?... A?«
Nisem ji odgovoril. Bila je dobra ženica. Vsako jutro nam je prinašala mleko in zelenjavo. Najbrž bo užaljena, ker ji nisem odgovoril. A v meni je bila samo ena misel. Velika kot okovano kolo parizarja in težka kot bukovo tnalo.
Gonil sem nerodno germansko kolo, cesta je bila slaba, z vdrti-nami in s kotanjami, gramoz na ovinkih grobo debel, šel sem, ko^ da mi sledi vrag, ko da me podi čarovnica s Kleka, mrzli zrak mi je žvižgal ob uhljih in mimo lic, zobje so se spet vneli, zaskeleli so me, ko da čepi pod čeljustmi razdražena mačka, lice se je razžarelo, levo je bilo ledeno, desno ognjeno, sklanjal sem se nizko nad krmilo, z obema pestema sem oklepal ročajnike iz zelenega grla plinske maske, mimo mene so se poimikali obcestni kamni, eini črni, drugi beli, mimo so švignili šumeči, pozibavajoči se topoli, grapast breg, ki ga je vsaka dva tedna raizrila hudoumiška voda, hiše, nekaj slamnatih streh in krpa belih zidov z rjavimi okenci, sadovnjaki, obcestni gozdiči, samotni bori in most, a pod obokom dolg jezik zelenkaste vode, vrh zaliva razpadajoča domačija in pred pragom prileten mož, sedel je na jopiču, gledal v vodo in kadil cigareto, pritlikavi grički rumenega gramoza, na gričkih obcestna trava, kos pomazane lepenke, blatnik prestreljenega avtomobila, razpahnjena čelada, oglodana cestarjeva metla in spet položen breg s travo in z mladim, sadnim drevjem, okoli debele kitasto sprepletena slama vse do nežnih rogovilic in do revne, še slabotne krošnje, grmičasta živa meja, leskovje ali robidovje ali kaj že, dolg pašnik, pusta bledozelena planjava, pet črnih koz in pastir, stal je pred samotno skalo, odpiral malho, jemal v papir zavito s.kuto, hlebec koruznega kruha, zakrivljen popkar in stekleničko črne, grenke ječmenove kave.
Ob pašniku je bil oster klanec. Na prvem vrhu je ponosno vršel velik macesen. Vedel sem, da ima klanec še tri vrhove. Privzdignil sem se s sedla, se z vso močjo uprl v noge, razklenil zobe in za spoznanje stegnil jezik. Kakor pes. Okoli pasu je bila srajca kot pralna cunja. Nabrekla, vroča od curljajočega potu. Pod cesto je mrzlo zdela zelenkasta voda in ob bregu, na pol v valovju na pol v umazanem
899
grmičevju, se je razpenjal pas peščenega blata. Bilo je, ko da je čelo jezera povezano z blatinim ovojem. V daljavi so stali hribi. Malo sivi, malo zeleni. In eden je bil belkast, ker se je dbenj zgrinjalo dblakovje. Cez modrikasto nebo so se vlekle kite 'podolgovatih meglic. Prekrižale so se. Ko sem se spuščal z drugega vrha, so bile kot bela mreža, nebeški svod pa razrezan v okenca. Nenadoma sem se odločil: vrgel bom kolo k podstenju, poiklical in sprožil. Ko bo prišel mimo kamnitega rezanca, bom pritismil na petelina in sprožil. Rad bi videl ipol telečji, pol mačji obraz. Zahrbtne oči, ki jih je tolikanj skrival. Kratke, imesmate, kocinaste prste, ki bodo zgrabili v zrak in čofotnili v smetivi grušč pred pragom. Tprašal sem se, kaj je tako hudega zakrivil. Ukazali so', naj ga zgrabim, živega ali mrtvega. Ni me zanimal novi greh. Pred očmi mi je trepetala zagrenjena postava Ivaiica Karnela. In škripanje postelje, ko je legel, da bi se odpočil od belega dne. Sklenil sem, da me no^-i greh ne zanimaj! On sam me zanima.
Zato ga boni zgrabil — mrtvega.
Potlej sem se spet vprašal, čemu tako vznemirjen ukaz. Morda zato, ker je spremenil urad v ljubezensko spalnico? In pisalno mizo v posteljo? In uradnice v poslušne golovratke, ki so ob prvem migljaju pokorno nagnile glavo, odvrgle jopico, se naslonile na vogal in s prestrašenimi očmi počakale, da jim je spustil seme iz mahitrega prgišča? Tega ni počenjal sam.o Kristijan. Tudi drugim je služba pomenila turško gospostvo, haremsko izbiro. Najbrž so odkrili, da je krivično ravnal z Ivancem. Morda se je Ivanec pritožil, udaril s pestjo po papirjih, se zjokal od grenčine, vngel pod pisalni stroj debelo mošnjo zaslug, se sesedel na stol in si zakopal glavo med dlani. Pa sem pomislil, da ne bo tako. Kamel je ponosna korenina. Raje bi se pičil kot samotarski škorpijon, se zgrudil v prepad in obležal na razrezanem kamenju. Kamel je človek iz enega kosa. Taki ljudje ne trkajo na vrata, ne upogibajo tilnika. Spet sem si rekel, da ne bom več mislil, da me novi greh prav nič ne zanima, da hočem njega, Kristijana, za ostalo naj drugi skiibijo. Njega hočem!
Prišel sem do ovinka. Nad pritličnim zidkom je stala temnomodra tabla g širokimi, belimi črkami. Prebral sem napis. Do Kristijana sem imel slabih petnajst minut. Morda komaj deset. Zajel sem zraka in zavozil po kamnatem grušču. Kolo je odskakovalo in škripalo. Čutil sem kosti, potresavale so se mi pod kamižolo. Zaslišal sem avtomobilsko hupo. Umaknil sem se na rob ceste. Tik nad jarkom sem žužnjal. Pa me je prdblisnilo. Skočil sem s sedla in zagnal železno crklino v breg. Obrnil sem se in vzdignil roko. Trikrat sem jo moral vzdigniti. Po njej so se kot živO' srebro pretakali mravljinci. Krč mi jo je upogibal
900
in metal k ielesu. Ko je bil avtomoibil deset korakov pred menoj, je ponovno zahupal. Bil je okrajni zdravnik. Vozilo umazanordeče, tro-pinaste barve, s pokvečenimi, rjasitimi 'blatniki in s strto^ šipo v desnem okencu je oddirjalo v oblaku sivkastega prahu. Snel sem brzostrelko, jo mrzlično' napel in poškropil čez niarogasto, platneno streho. Zavore so zaječale in predirljivo škripnile. Avtomobil se je zmotovilil malo na desno, malo na levo in obstal. Zbal sem se, da nisem oplazil vozača. Morda sem celo kaj hujšega zagrešil. Počakal sem in zaprl orožje. Vrata so se sunkovito odloputnila. Na prašno cesto' so se zavalile debele noge. Za nogami se je skobacal mesnat trup. In ko sem videl še glavo, z rahlo belim, plešastim^ temenom, sem. se oddahnil in nasmehnil.
Zdravniku so čeljusti trepetale od jeze. Razširil je roke in zakričal:
»Kriste eleison! Ali se še nisi odvadil!«
»Česa?...« sem zamrmral.
»Streljanja!«
»Kam greste?...« sem vprašal.
»Kaj ti mar!«                                     .
»Pa mi je! Kam greste?«
»Do vasi! Porod na sporedu!«
>Jaz grem k pogrebščini! Alo, pejva!«
Napel je pordele podbradke in izbolščil oči:
»Kako: alo, pejva!...«
»Tako,« sem zamrmral. Zgrabil sem ga za suknjič, ga potisnil na usnjen sedež in zadrlesknil vratca.
»Kako tako, a?...« je godel. Z debeluškasto roko je tipal vzdolž gumbov pod krmilom.
»Kako tako, a? ...«
Bil je pijan. Izza \ijoličastih ustnic niu je dišalo po skisanem vipavcu. Na gladkem čelu mu je svetlo trepetal venček potnih kapljic.
»Najprej strelja, potlej pa: tako!... Pej, hudič!«
.Vžgal je motor, se z obema rokama oklenil krmila, vrgel obrvi v sredo čela in premaknil desno nogo. Potlej je užaljeno zamrmral:
»Kriste eleison!...« in s sunkom odpeljal.
Po dveh kljukastih ovinkih sem zagledal prvo hišo, ograjo> z visokim drevesom, dolg opečni zid in za zidom vrsto nizkih, čistih hišic. Stale so kot v pozoru pred cesto. Skoraj vsaka je imela balkonček z rožami ali pa z opranim perilom. Le ena je bila brez balkon'čka. Pred njo se je razpenjal debel zid, posut s stekleničastimi drobci in prebarvan z modrim belilom. Tja sem ukazal zapeljati. Ko je zdravnik
901
videl, da sem pripravil orožje, se je nagnil, ko da me hoče povohati, se stisnil v ramenih, spustil obrvi tesno na oči in zamrmral:
»Ce bi me takole po naiključju potrebovali... pri Fonovih bom!«
Zavore so spet zaškripale. Planil sem iz -vozila in z naperjeno brzostrelko stekel skozi temna zidna vrata na Kristijanovo dvorišče. Najbrž sem bil videti čudaški: ko sem se upehan ustavil sredi berjača in zadihano pogledal predse, se mi je poveljnik nasmehljal, me mahnil po hrbtu in z vzdihom rekel:
»Prepozno!«
Jokal bi! S prsti sem se počesal in šele takrat opazil, da sem kapo pozabil na obešalniku. Zažmeril sem v poveljnika:
»Kaiko ... prepozno?«
»Kletka je prazna. Se pravi: v njej jojhata stari kos in betežna kosoVka. Mladega ni več. Razpel je črna krila, vzdignil zadek in od-frfotal.«
»Kam? ...« sem hlastnil.
»Čez mejo.«
Tiho sva stala na dvorišču. Okoli naju so se sprehajale kokoši. Gizdav petelin je vrešče zakikirikal, pa na mah utihnil, ko je izza razležanega kupa gnoja prikorakal star petelinji general. Izpod kamnite klopi je v naju neumno bolščal bel zajec. Imel je malo rdeče, malo bele oči. Spomnil sem se na Kristijanove oči, pogledal poveljnika in vprašal:
»Kaj je naredil?«
»Na dveh stolih je sedel.«                                   -
Pokinial sem, on pa je z nasmeškoim dodal:
»In kdor sedi na dveh stolih, prej ali slej pade in si potolče nos!«
902