Dr. Velimir Deželic.

V službi kalifa.

Zgodovinski roman iz časov hrvatske te¬
lesne straže v Španiji.

Z dovoljenjem pisateljevim prevel
Starogorski.

V Ljubljani 1912.

Izdalo in založilo upravništvo „ Slovenskega
Ilustrovanega Tednika".

Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani.

S~5!

I.

olnce je bilo že visoko na nebu,
ko se je s počasnimi koraki pri¬
bliževal mladi popotnik svetemu
maurskemu mestu Kordovi.

Videlo se mu je na licu, da
je silno navdušen. In v resnici,
to, kar je gledal pred seboj, na¬
polnjevalo mu je srce z zanosom
in nekakim slastnim čustvom.

Pred njim se je razprostirala visoka
kordovska Siera Morena, pred njim se je
razgrinjala rodovitna ravan, po kateri se
je vil srebrni Gvadalquivir, reka, o kateri
so mu toliko pripovedovali. Ciprese in po¬
maranče, mirte in smokve, oleandri in oljke,
palme in topoli, vinske trte, krasni vrti
in lavorike, so se vrstile pred njegovimi
očmi že nad dva dneva njegovega poto¬
vanja. Vsa ta prirodna lepota, dasi ga je
iznenadila, vendar mu ni navdušila srca,
zakaj v njegovi daljni domovini je bilo
tudi obilo prirodnih krasot. Ali pogled na

l*

3

svetovno mesto, po katerem je toliko hre¬
penel, radi katerega je toliko potoval, mu
je privabil solze v oči.

Tu je tedaj Kordova, mati in zaščit-
nica znanosti, to je mesto, v katerem so
ne samo Arabci in Židje, ne samo krist¬
jani bližnjih narodov, nego tudi ljudje iz
daljnih dežel Evrope, iskali znanja.

To je tedaj mesto, broječe stotrinajst-
tisoč hiš, tristo džamij, devetsto kopelj in
osemdeset javnih šol, to je mesto z osem¬
indvajsetimi predmestji in z ono krasno
akademijo, v katerem prebiva milijon pre¬
bivalcev ! . . .

In v resnici je nepregledno morje hiš
pozdravljalo popotnika in zdelo se mu je,
da gleda pred seboj odprta vrata v raj.

Razprostrl je roke, kakor bi hotel ob¬
jeti ves ta kraj in vzdihnil:

— Bog, hvala ti in slava, da me pu¬
ščaš v ta raj. Daj, da bo moje bivanje
tukaj tebi v slavo, a meni v korist. Ne
daj, da med tolikimi neverniki izgubim
pravo vero in daj, da izvršim to, kar mi
nalaga dolžnost.

Ko je odmolil to molitev, se je po¬
križal in šel dalje. In dokaj časa še je mi¬
nilo, da je prišel do velikega mostu. Pet¬
najst stebrov iz črnega marmora je nosilo
ta most in mladi popotnik je za trenutek
obstal, ter presenečen ogledoval zgradbo,
o -kateri je že slišal pripovedovati. Ob
mostu se je dvigal visok stolp, kakor
stražnik, kakor zmaj, ki ne dopušča ni¬
komur priti do device Kordove.

4

In v resnici, naš popotnik je naletel
na zapreko.

Velik, vitek Arabec v beli, lepi obleki,
se je nenadoma pojavil pred njim.

— Ukazano mi je, da ne smem pu¬
stiti nobenega tujca v mesto, ako se mi
ne javi, kdo je. In ti si tujec.

— Tujec sem iz daljnih krajev.

Arabec ga pogleda mirno, kakor da
mu to ni nič nenavadnega, ako vidi tujca
iz daljnih krajev, zato vpraša vnovič:

— Povej, kdo si, kaj si in od kod, in
pokaži, ali imaš kak spis, da je to resnica,
kar mi praviš?

Prišlec je podal Arabcu neki doku¬
ment in rekel:

— Jaz sem Strezinja, sin Miroslavov,
kraljevskega rodu hrvatskega. Prihajam v
Kordovo, da poiščem slavnega poveljnika
telesne straže . . .

— Wadhu el Amerija? —: doda Ara¬
bec in vzame v roke pergamen, da vidi,
ali govori tujec resnico.

— Resnico govoriš.

Nato mu je vrnil spise in djal:

— Dobro-došel v imenu Alahovem!
Idi čez ta most naravnost po oni cesti, ki
jo vidiš. Ona vodi naravnost do alkazarja,
cesarskega gradu. Ne daleč od njega se
nahaja vojašnica telesne straže. Tam najdeš
svoje rojake.

— Ali jih je mnogo?

— Kolikor mi je znano, jih bo štiri tisoč.

— Štiri tisoč Hrvatov? Počutil se bom,
kakor bi bil doma — odvrne Strezinja.

5

Arabec namrši obrvi in nabere ustne,
vendar ne reče ničesar. Ako bi ga Stre-
zinja dobro opazoval, videl bi na prvi mah,
da ne ljubi Arabec preveč njegovih ro¬
jakov. Da, opazil bi celo nekak izraz mrž-
nje in ob jednem tudi to, da mu zabra-
njuje strah vsako javno izražanje napram
njim.

Strezinja ga vpraša:

— Ali je živ in zdrav Wadha el
Ameri ? ^

— Živ je in zdrav. In močnejši je
sijaj njegove zvezde, kakor je bil kdaj
poprej. Ako boš pod njegovo zaščito, potem
so ti odprta vsa vrata v Kordovi, zakaj
on ima ključ od alkazarja. Novi hadžib
mu je pa naklonjen še bolj, nego mu je
bil prejšnji.

— Wadha el Ameri je moj rojak in
nadejam se, da ni pozabil na svojo hr-
vatsko narodnost v tej daljni deželi.

-— Ni pozabil. Tvoji rojaki — telesni
stražniki — niti ne uinejo drugače go¬
voriti, nego hrvatski. Malo jih je, ki bi
znali arabski.

— Ali Wadha el Ameri vsekako ume
arabski?

— On bi ne znal! Nikdo bi mu ne
mogel reči, da ni naš, ako le odpre usta.
Arabska govorica mu teče kakor med —
odvrne zviti Maur.

Strezinja se je hotel posloviti od Maura,
A ta ga^prime za roko in mu reče:

— Čuj me, sin hrvatski! Rekel si, da
si kraljevskega rodu. Ni dvoma, da te bo

6

tvoj rojak Wadha el Ameri sijajno sprejel.
V njem je visok polet uma, in orlovski
vid, v njem je levovo srce in roka je¬
klena. Vitek je kakor libanonska cedra
in moder, kakor da je sin proroka Moha¬
meda. Kalifi in narodi se klanjajo, ko
govore o njem.

Strezinja je mirno gledal govornika
in pogledal v njegovo dušo. Spoznal je,
da ta silna pohvala ne prihaja iz njego¬
vega srca in da je zvok njegovih besed
neiskren.

— To, o čem mi pripoveduješ, mi je
znano. Tudi v našo Hrvatsko so prišli
glasovi o njegovi slavi in morda me ravno
zato vidiš tukaj. So nekaka vprašanja, ka¬
tera bi rad hrvatski kralj rešil s tvojim
kalifom.

— Ti si tedaj prišel v važni politiški
misiji? — vpraša Arabec naglo.

— O tem ti nisem dolžan dajati po¬
jasnil.

— Tega niti ne izprašujem. Alah me
varuj! Sicer je pa bolje, da o tem niti
dalje ne govoriva, ker so sedaj tukaj burni
in viharni časi.

— Tako?

— Rečem ti, da si izbral slab čas, da
si prišel sem. Še se kadi po dolinah pre¬
lita kri, še so naši meči rdeči od krvi.
A ne od krvi gjaurov, nego od krvi
bratske.

— Vem to. Še predno sem prišel v
Španijo sem zvedel, da se odigravajo tu¬
kaj burni dogodki. In ko sem stopil na

7

vaša tla, sem zvedel, da kalif Hešam ne
vlada več, nego hadžib Mahdi.

— Alah mu bodi v pomoč — se zmerno
prikloni Arabec in nekaj zamrmra v svojo
brado.

— Samo Wadha el Ameri je ostal
enako močan.

— Rekel sem ti, da so v njem orlove
oči in bistra pamet. Ali sedaj čuj prošnjo
Jusufa, .sina Alijinega. Ti si priletel, kakor
sokol preko morja, da poiščeš tukaj orlovo
gnezdo. V tebi je velika sila in Wadha te
bo posadil na desnico svoje mize. Čuj te¬
daj mojo prošnjo, veliki sin pomorskih
dežel. Spomni se me, ko bodeš pri njegovi
mizi, zakaj on mi lahko pomore. Povej
mu, da se v meni ne bo prevaril, če me
povzdigne v časti. Ti to lahko storiš, ti si
njegov rojak, njegov prijatelj. On bo izpol¬
nil tvojo željo. Svoje povesti ti danes še
ne morem povedati. Saj še bo zato dovolj
časa in prilike. Čudil se boš, kaj je vse
pretrpel in preživel ubogi Jusuf. Sedaj mi
samo obljubi, da boš govoril za me pri
mogočnem Wadhi. Hvaležen ti bom za to
do groba in preko groba. Videl boš, da si
našel v meni prijatelja, kakršnega boš ra¬
bil v tem tujem svetu, zakaj vedi, da tudi
orlovo oko Wadhinovo ne more prodreti
v vse kraje, kakor žarek solnca ne prodre
v vsak kotiček.

Tedaj, ko ti Wadha ne bo mogel,
ali ne bo hotel pomoči, obrni se na me.
Moja hiša je mala, a plemenita. Naj ti jo
pokažem. S tega mosta se dobro vidi.

8

Arabec je prijel Strezinjo za roko in
ga peljal na sredo mosta. Nato pokaže s
svojo dolgo, suho roko daleč na desno
obal reke Gvadalquivira. V gaju samih ci¬
pres je čepela, kakor koklja, mala, rdeča
hiša.

— Glej, tam ona rdeča hiša, to je
gnezdo ubogega Jusufa. Storiš delo lju¬
bezni, ako me obiščeš. Ne boš našel tam
niti srebra, niti zlata, ali našel boš dobroto
in ljubezen. Ne bom te pogostil s sijajno
gostbo, s kakršno te bo počastil Wadha
el Ameri. Ali tudi pri meni se bo našel
košček sira ali dobrega mleka, našlo se
bo okusnega sadja in ne boš me zapuščal
lačen in žejen. Preskrbel ti bom tudi vina,
ker vi ga smete piti, kolikor želite. Odzovi
se tedaj mojemu povabilu in pridi k meni,
samo prej mi naznani svoj prihod z malim
pisemcem, da te lahko počakam. In zago¬
tavljam te, da se ne boš kesal, ako boš
moj zaščitnik pri mogočnem Wadhi el
Amerju.

Strezinja zmaje z glavo in reče mirno:

— Dragi moj Jusuf! Prišel sem od
daljne strani in ne poznam še nikogar.
Wadha bi me pač čudno gledal, ako bi
mu koga priporočal, ko sem komaj prišel.
Saj še niti tebe prav ne poznam.

— Menda vendar ne misliš, da sem
kak lopov — odvrne Jusuf z jeznim glasom.

— Tega nisem rekel. Ti si lahko naj-
plemeniteji in najboljši človek na svetu,
ali jaz te ne poznam. Počakaj malo. Sprej¬
mem tvoje povabilo in te bom obiskal in

9

ko te natančneje spoznam, si bom naredil
sodbo o tebi. Nato te z veseljem pri¬
poročim mogočnemu Wadhi. Seveda, na¬
stane vprašanje, ali bo to priporočilo sploh
kaj veljalo . . .

— O, radi tega ne imej skrbi. V meni
se oglaša nekaj, kar mi pravi, da si ti
tisti, ki mi lahko pomaga. Dobro torej, ti
imaš prav, res je, da še me ne poznaš.
Upam pa, da me boš hitro spoznal in se
ti že naprej zahvaljujem na priporočilu.
Čakaj, sedaj sem se ravno domislil nečesa.
Ti si tukaj povsem tuj in dobro ti bo
došlo, ako ti poiščem voditelja, ki ti bo
razkazal mesto. Glej, oni mož tam, ki sedi
leno na mostu, je Osman. Pozovem ga,
naj te vodi; drugega posla itak nima. Daš
mu za to kak bakšiš. Pomagal ti bo tudi
nositi prtljago. Ali je mar nimaš s sabo?

— Ne — odvrne Strezinja — dobim
jo jutri. Ali tvoja ponudba glede vodje mi
ugaja. Pokliči tistega človeka.

Arabec mahne z roko Osmanu, ki ga
na prvi mah ni hotel razumeti, ali pa ga
v resnici ni razumel.

Naposled vstane in se napoti k njima,
klanjaje se ves čas.

— Ti boš — reče Jusuf — tega go¬
spoda vodil do alkazarja in potem, kamor
bo hotel iti. Med potjo mu pokaži vse
znamenitosti našega mesta, naj vidi, da ni
najti enakega mesta na svetu, kakor je
Kordova. Bodi vljuden in dober, pazi nanj,
kakor na svoje oko v glavi, zakaj to ti
ukazujem jaz, Jusuf ben Ali. Za njegovo

10

glavo mi jamčiš s svojo lastno glavo. Ako
pade temu gospodu samo las z njegove
glave proti njegovi volji, boš mi zato od¬
govoren, tako mi proroka Mohameda in
njegove brade. Ali si razumel?

— Sem, gospodar! — se prikloni
Osman. — A ti, — se obrne k Strezinji
— ako te je volja, pojdi z menoj.

— Zdrav bodi sin Alijin — pozdravi
Strezinja Jusufa in odide z Osmanom.

Jusuf pa mu odvrne:

— Naj ti bo v pomoč sam Alah s
svojim prorokom Mohamedom.

Po teh besedah se vrne Jusuf k
svojemu stolpu. Strezinja in Osman sta
pa stopala preko mosta naprej v mesto.
Prišla sta takoj v živahno, prometno ulico.

Tu je videti vsakovrstnega blaga. Ves
iztočni bazar se je videl tu. Poleg trgov¬
cev oblek so se vrstili zlatarji, trgovci per¬
zijskih in arabskih preprog. Tam je sadjar
prodajal kokosove orehe in dateljne, lepe
pomaranče in drugo južno sadje.

Tu so se prodajale opanke, fine, ve¬
zane z zlatom in tudi preproste. Tam so
bile svilne blazine in vzglavja, vezana z
biseri in dalje tam kletke s pisanimi
papigami.

Strezinja je gledal vse to in pasel
svoje oči. Mnogo tega je videl na svojem
potovanju, a v toliki meri in toliko dra¬
gocenosti še ni videl.

Osman je korakal z velikimi koraki
in mu kazal sedaj to, sedaj ono. Skoraj
za vsako hišo mu je imenoval ime gospo-

11

darja in Strezinja bi moral imeti glavo
kakor sod, da bi si zapomnil vsa imena,
katera mu je imenoval Osman.

Prišedši do neke hiše, reče Osman,
da je v tej hiši rad prebival kalif Abde-
raman En-Našir in nato je dodal takoj:

— To je bil eden izmed najslavnejših
in najsrečnejših naših kalifov.

— Slišal sem o njem.

— In vendar se piše o njem, da so
našli po njegovi smrti z lastno roko zabe¬
ležene vesele in žalostne dneve, ki jih je
doživel. In dnevov, ki jih je doživel v ra¬
dosti in brezskrbno, je bilo samo štirinajst!
Prestraši se, ki imaš razum, in pomisli,
kak je ta svet, ki nikoli ne nudi same
dobrote in kako je skop za svoje otroke.
Ta kalif En-Našir, poznan srečnež, o ka¬
terega sreči govore prislovice, in glej, on,
ki se je povspel do največje časti, do naj¬
večje slave, ki je zbral vse dobrote tega
sveta, on, ki je vladal petdeset let, šest
mesecev in tri dni, ni imel več, nego šti¬
rinajst zadovoljnih dni! Slava onemu, ka¬
teremu je mogočnost večna, in ki vlada
na vekov veke. Samo eden je in to je
Alah in razun njega ni drugega.

Sedaj prideva do naše velike džamije.
Zgradil jo je Abd-ur-Rhaman, a dovršil sto
let pozneje Abd-ur Aman III. Ta je razun
Kabe največje muslimansko poslopje. Ab-
deraman je dal za njo osemdesettisoč de¬
narjev in njegov sin Hešam enstoedenin-
šestdeset tisoč. Alkahem dvestošestdeset
tisoč denarjev in hadžib Almanzor si je

12

stekel za to poslopje največ zaslug. Kr¬
ščanski jetniki iz Kastilije, Leona in Na-
vare so morali, okovani v verige, zidati
džamijo. Ko je hotel Almanzor džamijo
povečati, je šel sam k lastnikom hiš, ka¬
tere bi se za povečanje džamije morale
porušiti. Vsakemu je izplačal dvakrat to¬
liko, kakor jo je cenil lastnik. Neka žena pa,
ki je imela svojo hišo pred džamijo, in
pred to hišo palmo ni hotela prodati hiše.
Edino, ako se ji da druga enaka hiša s
palmo, potem jo proda. Almanzor ji ob¬
ljubi, da stori to, naj stane, kolikor hoče.
In v resnici je dobil slično hišo, za katero
je plačal ogromno vsoto.

— Dobro poznaš zgodovino te dža¬
mije — reče Strezinja, čudeč se odkod ta
cestni potepač, sedaj njegov kažipot, to
tako točno razume.

— Ej, gospod, nisem trgal zaman
obleke po dijaških klopeh. Nisem bil samo
v začetnih šolah, nego tudi v višjih. Urnem
tudi zlagati verze.

Vedno bolj se je čudil Strezinja temu
preprostemu človeku, ki je poznal tako
dobro zgodovino in je umel »zlagati verze“.
To zadnjo mu ravno ni zbujalo čudenja,
zakaj tudi v njegovi domovini so se pre¬
pevale junaške in ljubavne pesmi. Ne
samo po hrvatskih gradovih, nego tudi
vaseh in selih so se pevale pesmi, katere
so znali svirati na gosli, ne samo junaški
vitezi, nego so jih pevale dražestne de¬
klice svojim dragim in mladeniči svojim
lepim deklicam-nevesticam.

13

Vendar je trebalo tudi zato daru in
uma. Zato je znanost Osmanova napol¬
nila Strezinjo z nekim čudenjem.

— Koliko let imaš?

— Trideset.

— Kako, da nisi postal kak velik go¬
spod, ker znaš vse tako dobro? Zakaj
nisi kadij ali ulema ali . . .

Osman strese glavo in pljune v prah.

— Tako je sojeno.

— Sojeno, sojeno, to je lahko reči.
Vendar mislim, da bi raje, kakor da po¬
ležavaš leno na mostu, podvihal rokave
in se lotil kakega dela . . .

— Rečem, da je sojeno — odvrne
Maver. — To, kar je zapisano v zvezdah,
je pisano, in kdo sname zvezde ? Ali imaš
ti tako dolge roke? . . . Ali misliš, da se
lahko upreš volji bogov, brezbožnež ? Molči
in trpi, pij vino in prepevaj veselo!

— Ti piješ vino? — vpraša Stre-
zinja.

— Pijem, ako je dobro.

— Ali ti tega ne brani koran?

— Koran in cesarski ukazi.

— In ti piješ vendar?

— Taka navada je tukaj. Nekoč je
vprašal neki kalif naše modrijane, zakaj
se v naši deželi pije vino in odgovorili
so mu, da je tukaj to dovoljeno, ker se
neprestano bojujemo v svetih vojnah zo¬
per nevernike. Vino krepi srce in zbuja
pogum. Vino daje navdušenja za boj, zato
je izjemoma dovoljeno piti vino in žganjico.

— In ti piješ ?

14

— Hvala Alahu, urnem ga potegniti.

— In ti se še hvališ s tem?

— Zakaj bi se ne hvalil ? Saj ni moje
življenje tako neugodno. Pijem vino, po¬
jem pesmi in ljubim dekleta.

— Kolikor mi je znano — reče Stre-
zinja — se v teh časih v tvoji domovini
vrše vsakovrstni boji in poboji. Kri se
preliva in meč se krha ob meču. Nikdo
ni varen in ne ve, ali bo še imel jutri
glavo na vratu, in vendar si vesel?

— Zakaj bi ne bil? Ako mi je sojeno,
da preživim, bom gledal zanimive stvari.
Videl bom, kako se oni višji ubijajo in
koljejo za cesarjevo brado. Vsak dan se
sliši kaj novega, kaj strašnega in dnevi
mi ne teko v dolgočasju.

— Ali se ne bojiš, da bi ubili tudi
tebe?

— Naj me, ako mislijo, da store s
tem bogve kako delo — se nasmeje Osman.
— Da ti po pravici povem, ne skrbii*wse
veliko za vse to. Ali je danes kalif Abde-
raman ali Mohamed, to je meni vseeno,
samo naj me puste pri miru. Ako bo želel
se smejati, mu bom pel vesele pesmi. Ce
bo hotel plakati, pel mu bom tožno, ža¬
lostno, samo naj mi vrže mošnjo, polno
zlatih denarjev.

— In vsi dogodki, ki se odigravajo
tukaj, te puščajo v miru?

— Do sedaj so me.

— Ej, potem si srečen.

— Zlodej vzemi srečo. Jaz ne vem,
kaj je sreča in ne vprašam za njo.

15

— Morda imaš prav, ali jaz mislim
drugače . . . jaz hrepenim za njo, za srečo
in slavo — odvrne Strezinja.

— Potem se čuvaj, mladec, zakaj ča¬
kajo te težki in črni dnevi. Ljubezen in
slava sta dve solnci, do katerih peljejo
klanci zdihovanja in netlakovane ceste. Mno¬
gokrat ti bodo oslepile oči, da drviš za
njima in ne vidiš zaprek, ki stojijo pred
teboj. In lahko se najde katera, da si
ob njej razbiješ glavo ali vsaj nos. Ako
hočeš poslušati Osmanov nasvet, pusti
slavo.

— Kaj nam je življenje brez slavnih

del?

— Nu, kaj? — se zamisli Osman in
nato odvrne: Na to vprašanje ti hočem
odgovoriti z dogodkom iz najnovejše naše
zgodovine in povedem te na kraj, ki te
pretrese. Nikdo ni bil slavnejši od rodu
Almanzorov. Hadžib Almanzor je razširil
našo zemljo v Španiji in Afriki, on, vrhovni
vezir kalifov je vladal, a kalif Hešam je
samo podpisoval svoie ime na ukazih.
Mohamed ibu Abi Amir Almanzor se je
dvignil do velike moči. Do tega mu je
mnogo pripomogla mati kalifova Sohiba
in naši duhovniki. Polagoma je uničil vse
svoje tekmece in naposled se je rešil tudi
kalifove matere, častihlepne ženske. Pre¬
uredil je vojsko in vsako leto po dvakrat
šel v boje proti nevernikom. O njegovem
času je cvetela umetnost in književnost,
in še ni sedem let, odkar je umrl. Bil je
star triinšestdeset let in vladal je polnih

16

petindvajset let neomejeno. Čez petdeset
bojev je srečno izvojeval in nikdo se mu
ni upal upreti. Njegovi vojaki so plakali,
ko so zvedeli za njegovo smrt. Njegovo
mrtvo telo so prenesli v Medino Celi; bilo
je odeto v one halje, v katerih je umrl
in ki so mu jo sešile hčerke. Na njegovo
telo so posuli prah, katerega je vsak večer
zbiral s svoje obleke, ko se je vračal z
vojne. Vsa vojska ga je spremljala in sin
Abdelmelik je opravil molitve zanj. Na
grobu stoji napis: „Kakšen je bil, o tem
govore njegova dela ravno tako, kakor bi
gledali njega. Nikdar^ več se ne porodi
njemu enak branitelj Španije.“ Ta slavni
sin našega naroda je imel dva sina, Ab-
delmelika in Abderamana. Almanzor jima
je zagotovil, da sta mu nasledovala kot
hadžiba slabega kalifa Hešama. Almanzor
je bil prepameten in ni hotel, da vrže He¬
šama s prestola. Njemu ni bilo za naslov,
nego za oblast. Vedel je, da bi nastala
meščanska vojna, ako bi vrgel Hešama in
proglasil sebe za kalifa. Zato je umrl kot
hadžib. Vedel je prav dobro, da bi se vsi
pravoverni muslimi dvignili zoper njega,
ako bi položil roko na posvečeno osebo
kalifovo. Vedel je, da ves narod smatra
rod Omajevcev za prave naslednike pro-
roka Mohameda, in da bi postal nevernik,
ako bi rušil prave kalife in dvignil sebe
do te časti, sebe, ki ni mogel dokazati,
da njegov rod izhaja iz rodu proroka ali
njegovih prvih služabnikov. Nadejal se je
lahko, da bo Hešam, pravi kalif, ako ne

2

17

bo imel sina naslednika, posinovil kate¬
rega njegovih sinov. Dokler je Almanzor
živel, se vendar ni moglo misliti na to,
zakaj kalif je bil star šestintrideset let,
ko je prišel Abdelmelik do hadžibske časti.
Abdelmelik, sin in naslednik Almazorjev,
je bil kakor njegov oče. Jabolko ne pade
daleč od drevesa. Tudi on se je vsako leto
po dvakrat vojskoval zoper kristjane, a ni
živel dolgo. Zbolel je in umrl, najbrž
otrovan, meseca safara Hedžre 339. Z njim
je legel v grob slavni rod Alamerida.
Znamenja so se prikazala na nebu. Pri¬
kazali sta se dve zvezdi repatici in zve¬
zdogledi so čitali iz zvezd slaba znamenja.
Resnica — slabič Hešam je imenoval dru¬
gega sina Almazorovega Abdermana za
hadžiba. Ali kmalu se je opazilo, da v
njem ni duše velikega proroka. Ta žen¬
skar in malovreden človek, je bil silno
slavohlepen in to, Časar niso storili niti
njegov veliki oče, niti njegov brat, to se
je zahotelo njemu. Ker je bil kalif Hešam
slabič, je lahko vladal z njim in je bil
zagotovljen, da ali z dobrim ali s hudim,
prisili kalifa naj ga posinovi. Da bi se
proslavil in pridobil ljubezen vojske, se
je podal v boj. S Hešamom se je dogo¬
voril, da ga bode ta, ko se vrne srečno
iz vojne, proglasil za sina in naslednika
prestola. Revež ni vedel, da je drugače
pisano v zvezdah. Vse, kar je nameraval,
je bilo tajno, ali zemlja se je zaklela in
izdala vse tajnosti. Uzurpatorski načrt Ab-
deramanov je prišel do ušes kalifovih so-

18

rodnikov, ki so imeli pravico do prestola.
In ti si niso hoteli tako lahko dati iztr¬
gati iz rok kraljevsko jabolko in mastno
kalifsko pečenko. Pri bradi prorokovi, prav
so imeli. Največjo pravico, da postane na¬
slednik Hešimov, je imel Muhamed, pra¬
vnuk Abderamana III. Ta ni mnogo po¬
mišljal, nego zbral svoje pristaše in dvi¬
gnil vojsko. Kakor narasla reka se je
valila njegova vojska od mesta do mesta
in klicala: Živio Muhamed, doli z uzur-
patorjein in brezbožnikom Abderamanom!

In povsod, kamor je prišel glas, da je
hadžib prisilil slabega kalifa, da učini
mrzko delo in vzame prestol pravnim in
pravovernim naslednikom, se je porodil v
srcih srd. Malo in veliko se je združilo
proti Abderamanu. Kmalu je ta zvedel,
kako se ga opleta krvava srajca, kaj ga
čaka in odločil se je prehiteti svojega so¬
vražnika prej, nego zbere dovolj vojske.
Zbral je urno vse svoje čete in pohitel iz
Kordove proti sovražniku. Z Afričani in
telesno stražo je odšel Abderaman iz Kor¬
dove in mesto je bilo brez vojske. Gorje
mu, če ga prehite. Meruani, rojaki in pri¬
jatelji Muhamedovi so vse to naznanili
vodji in ta si je izmislil zvit načrt. Raz¬
delil je svojo vojsko na dva dela. Eden
del je poslal nasproti Abderamanu, a z
drugim je odšel v Kordovo. Njegova ko¬
njenica je naskočila glavno mesto in ga
osvojila. Samega kalifa Hešama so dobili
v roke. Muhamed je takoj proglasil po
Kordovi, da je hadžib Abderaman vržen.

2*

19

Bilo je že prepozno, ko je Abderaman to
zvedel. Vendar je še verjel v ljubezen na¬
roda, kateremu je bil vedno dober in ka¬
terega si je umel pridobiti z igrami in
denarjem. A kruto se je varal. Njegova ko¬
njenica je prišla sicer brez odpora v mesto
Kordovo, prijezdila celo do kraljevske pa¬
lače Alkazarja, a tu se je sreča od njega
poslovila. Mnogo ljudstva je bilo zbranega
na trgu; bili so to sami mirni ljudje; a
bila je tudi vojska Muhamedova. Abdera¬
man, videč Muhameda med vojsko, je ta¬
koj zaukazal, naj se navali na njegove
ljudi. Obenem pa je zaklical narodu:

— Narod, moj oče te je dvignil do
velike slave, moj brat je nadaljeval ve¬
lika dela in jaz te hočem napraviti za
najsrečnejši narod na svetu! Narod, spomni
se Almanzora, spomni se Abdelmelika,
spomni se mene, ki te ljubim!

Razvil se je vroč boj med Muhame-
dovimi in Abderamanovimi četami in na¬
rod je gledal vse to mirno.

Abderaman je spoznal, da je bila nje¬
gova želja prazna, ko se je zanašal na
ljubezen naroda. Spočetka so navalile nje¬
gove čete kakor vihar na Muhamedove in
sekalo se je in bilo. Ali sreča se je spre¬
menila. Ko je pobegnil narod v stranske
ulice, so Muhamedovi vojaki, odbivši prvi
Abderamanov naval, začeli neusmiljeno
preganjati nasprotne čete. Udarjal je meč
ob meč, konji so gazili krvava trupla in
Abderamanu ni preostajalo drugo, nego
da pobegne iz mesta Kordove.

20

Narod je z oken in streh in s stran¬
skih ulic, gledaje to bitko vzklikal in
vpil:

— Smrt liadžibu, smrt hadžibu!

Abderman se je v tem trenutku po¬
kazal kot pravi sin Almansorov. Čeprav
se je umikal, je vendarle puščal za seboj
potok krvi. Divje in besno so se borili na
obeh straneh. Ko je zapustil mesto, se je
število njegovih vojakov zelo skrčilo.

Sovražnikove sulice so zadele Abder-
manovega konja, ki se je zgrudil. Sovraž¬
niki so potegnili Abdermana težko ranje¬
nega izpod konja šele tedaj, ko so uničili
zadnje njegove čete. Kaj se je dalje zgo¬
dilo z njim, to boš takoj videl sam. Vpra¬
šam te samo, zakaj sem ti to pripovedoval ?

— Zakaj?

— Ker si malo poprej pravil, kako
je slava nekaj, po čem bi morali hrepe¬
neti in katero tudi ti iščeš. Evo, sedaj
sem ti povedal celo zgodovino slavnega
rodu. Bolj slaven niti človek biti ne more.
Ali kaj je slava? Ali se je Almanzor, za¬
četek te slave nadejal, da bodo zvezde
slave, katere je zasadil visoko nad oblake,
kdaj zatemnele. Mladec, kaj je glava? Dim
v vetru, kaplja vode na solncu, oblak na
jasnem nebu. Kaj je slava? Nič!

Ej, modrijan iz iztoka! Morda imaš
prav, a na nekaj pozabljaš. Almazor je
bil vendarle slaven. Da se pa ni to po¬
srečilo Abderamanu, kaj zato ? Kolo sreče
se obrača, to kar je zgoraj, pade, kar je
spodaj, pride navzgor. Blagor onim, ki

21

umro, dokler so na vrhuncu slave. Pes¬
niki jih opevajo in narodi se spominjajo
njih imena od vekov na veke.

— In kaj imajo od tega? — vpraša
Osman.

Po teh besedah ga potegne skozi
množico, zakaj bila sta že sredi mesta.
Ta množica je mahala z rokami in vpila
ter se rila na eno stran.

— Kam gre ta narod?

— Takoj boš videl, moj slavni mla¬
dec . . .

Vedno bolj se je dozdevalo Strezinji
zakaj gre. Ljudje so preklinjali eno
ime. Bilo je to ime Abderamanovo. Lju¬
dje so ga psovali in mu dajali grda imena.
Eden ga je imenoval izdajalca, drugi lo¬
pova, tretji nesrečnega Sancha . . . Na
prijatelje Abderamanove so pljuvali in
vsak čas se je začul udarec po ledjih tega
ali onega pristaša propalega hadžiba.

Strezinja in njegov vodnik sta prišla
blizu džamije.

Pririvši se še naprej skozi množico,
sta dospela do prostora, kamor nista mo¬
gla naprej, zakaj ta prostor so stražili vo-
jaki.

Vendar sta videla vse. Na vzvišenem
mestu je bil postavljen križ in na križu
je bil pribit Abderaman. Njegovo golo telo
je bilo polno ran. Kri, ki je tekla iz nje¬
govih ran, se je že strdila. Glava se mu
je pobesila na prsi in steklene oči so mu
izstopile iz jamic vsled muke. Iz ust pa
se mu je še vedno cedila krvava pena.

22

— Bog, kako strašno je to — vzkli¬
kne Strezinja, ter se strese vsled groznega
prizora. ^

— Živio Muhamed, živio naš rešenik
in osvoboditelj, ki si nas rešil tirana.

Tako je kričalo tisoče grl okrog Stre-
zinje. In on je videl njih obraze, kako
vživajo ob pogledu na mrtvo telo človeka,
ki je še maio poprej vladal nad njimi.

— Smrt vsakemu Alameroviču.

— Doli z vsemi, ki so v sorodu z
njim!

Tako so se neprestano ponavljale
psov/ke in kletve na usurpatorja in nje¬
gove pristaše.

Strezinja se je zgrozil in pograbil Os¬
mana za roko.

— Glej, glej — se nasmehne Osman
— moj dober gospod iz daljne Hrvatske
je tankih živcev. In vendar se ti hoče
slave. Vidiš, tudi tebe se tiče to, dragi
moj, ako boš preveč hrepenel za solncem
slave. Ta mrlič ni bil tako slab človek.
Med narod je sipal denarja s periščem,
Žrtvoval je mnogo za dobre namene, bil
je junak, kakor je pokazal v svoji smrti.
Ali bilo je pisano v zvezdah, da mora
propasti. Evo!

— In kaj je pisano o meni v zvezdah ?

— To ve le sam Alah.

23

II.

V sijajni dvorani alkasarja, na poči¬
valniku iz belega marmorja, pregrajenim
z najtežjim brokatom, je sedel Mahdi, novi
hadžib, novi glavar dežele, ki je bil kot
tak močnejši kakor kalif sam.

Delal se je mrak in ravnokar je kr¬
ščanski suženj prižigal visoke srebrne in
zlate svečnike z debelimi, voščenimi sve¬
čami, ki so na bakrenih verižicah viseli
izpod stropa.

Kmalu se je vsa dvorana razsvetila in
ves čar sijajne arhitekture je plaval Mah-
diju pred očmi. On je očitno zadovoljen
ogledoval gladke stene, okrašene z rde¬
čimi armenskimi ornamenti in krasen strop,
ki se je zrcalil v bojnih bojah arabske
umetnosti. Na policah so stale skupine
kitajskih vaz, zlati vrči z raznovrstnimi
vdolbenimi slikami, razni kipi in predmeti
iz pravega kitajskega porcelana. Na tleh
so bile preproge iz svetle rdeče svile, v
katere so- bili vezani listi, a zavese iz
težke, svetle svile, v katere so bili ve¬
zani napisi v arabskem jeziku, so pokri¬
vala vrata in okna. Pred hadžibom je
stala miza iz lepega oniksa, ki se je zr-

24

calil in svetil in nedaleč v kotu se je dvi¬
gal na stojalu iz zlate posode vonj aloe
in sandalje, ki so počasi tlele.

Mahdi ali Muhained je gledal ves čas
ta sijaj in lice se mu je smejalo, ko se je
spomnil, kako je bila še pred dvema dne¬
voma njegova usoda bedna in tužna.
Čudna je vsekakor pot sreče.

V tem kratkem času kar je vladal,
pa že tolika izprememba. Njegov nasprot¬
nik, hadžib Abderaman, je visel na križu ;
vsi njegovi pristaši so bili izgnani in vr¬
ženi s svojih mest. Kalif Hešman je ime¬
noval njega za hadžiba. Da ugodi želji
ljudstva, je zapovedal kot novi hadžib, da
se morajo vse afriške čete, ki so bile ve¬
činoma del telesne straže, odstraniti iz
Azzahre in Kordove v pokrajino. Na
ugledna in častna mesta je imenoval same
svoje prijatelje, a vendar mu še vse to
ni zadostovalo. V njegovi glavi so vsta¬
jale druge misli. Biti hadžib je sicer lepo,
kot hadžib vladati mogočnejše od kalifa,
je še lepše, ali vladati kakor kalif in se
imenovati kalifa, to je brezdvoma najboljše
in najlepše.

Ali mar ta slabi Hešam zasluži, da
vlada? Ta slabič, ki se pusti kakor metla
vladati od svojih hadžibov! Ne, v resnici
ne! Ta Hešam je že davno zaslužil, da
ga vržejo s prestola slavnih kalifov. Ali
ni prava sramota, da je naslednik preroka
Muhameda, naslednik velikega kalifa Ha-
rum-al-Rašida, ta Hešam? Ali njemu,
Muhamedu, ne pristoja bolj naslov kalifa,

25

kakor Hešamu. Ali ni v njem junaško
srce in močna roka?

Vse to je mislil Muhamed in te misli
so mu rojile po glavi noč in dan in ga
niso zapustile niti za trenutek. Vendar se
to ni dalo tako hitro izvesti. Hadžib je
vedel, da bi iz tega lahko nastala krvava
meščanska vojna in kdo ve, kdo bi v tem
slučaju odnesel zmago. S tem, da je afriško
telesno stražo izgnal, si jo je napravil so¬
vražno. Dal je razglasiti, da je Hešam
vsled razburjenja zadnjih dni naglo zbolel.

Telesni zdravniki Hešamovi so izja¬
vili, ker jih je Muhamed dobro podmitil
in jim zažugal s smrtno kaznijo, da je
Hešamova bolezen zelo nevarna in da
mu ni pomoči.

Naglo se je razglasilo po Kordovi, da
je kalif Hešam bolan. Ta vest je v res¬
nici razžalostila večji del kordovskega pre¬
bivalstva, ker je bilo iskreno vdano svo¬
jemu zakonitemu kalifu. V džamijah in
privatnih hišah se je molilo za bolnega
kalifa, ki je bil tako dobrega srca in tako
darežljiv.

Vse njegove slabosti so bile v tem
hipu pozabljene in vsa Kordova je drhtela
za življenje svojega kalifa. Muhamed je
dobro vedel to, in se je zato obotavljal
in premišljeval, kaj naj stori. Odločil se
je, da stori zadnji korak. Vendar je po¬
prej hotel, da sliši, kaj misli Wadha el Ameri.

Pred nekaj trenutki je pozval pred
se tega poglavarja hrvatske telesne straže,
zato še ni mogel priti. Vendar se je jel

26

Muhamed vznemirjati, zakaj ga ni. Nje¬
govo visoko čelo se je temnilo in prsti
so se mu nemirno igrali s črno, bujno in
dolgo brado.

Suženj, ki je prižigal svetilke, je že
odšel in v dvorani ni bilo nikogar.

Muhamed je bil nenavadno bledih lic
in izgledal je v tem polumraku kakor mrlič.
Naposled se odgrne svilena zavesa, ki je
visela nad majhnimi vraticami in v dvo¬
rano je stopil Wadha.

Bil je visok in suh, vitke rasti, viso¬
kega čela, a modre oči so gledale ostro
in prodirljivo. Bled, nekoliko zarumenel
obraz mu je obkroževala ne ravno dolga
brada. Goste in močne obrvi so se mu
spajale nad nosom v ravno črto. Nos je
bil močan, raven in pravilen. To je po¬
dajalo njegovemu obrazu neko mrko ne-
voljo in ker so močne, razraščene obrvi
Arabcu znak lepote, so ga smatrali po
mnogih haremih za lepega človeka. Ust¬
nice so bile majhne in rdeče, komaj vidne
izpod brkov. Na levi strani nosa je imel
brazgotino in istotako ob levem očesu.

Oblečen je bil v preprosto vojaško
obleko, ki ni z nobenim znakom kazala
njegove velike vojaške časti, katero je
imel kot poveljnik in vodja močne in zna¬
menite vojaške telesne straže kalifove.

Prisedši v dvorano je prekrižal roke
in se globoko priklonil hadžibu.

— Da si zdrav, sin svetlobe in mo¬
gočni moj vladar! Vadha el Ameri prihaja
k tebi, pripravljen, da posluša vsak tvoj

27

migljaj. Podnevi in ponoči je pripravljen,
da ti služi. — Na te besede, katere je kot
pozdrav izgovoril z nekako vzviženim gla¬
som, pristavi nekoliko tišje: — Kaj želiš,
moj gospodar?

V tem je že Muhamed vstal z divana
in šel k Wadhi. Z milostljivim nasmeškom
mu je dal roko.

— Uverjen sem, da si ti moj svetli
kamen in da te mi je dal Alah, da mi s
svojo 'svetlobo svetiš v temi, ko mi bo
trebalo gledati. Ti imaš sokolove oči in
bistro gledaš, v tebi je levovo srce in ne
bojiš se nikogar! v tebi je moč slonova,
ko stopa oprezno, noseč ogromno deblo.

Wadha je mirno poslušal te besede.
Vedel je, da ga hadžib potrebuje za nekaj
zelo važnega, ker ga tako hvali. Poznal
je prav dobro latinski pregovor: Timeo
Danaos et dona ferentes. Ni se posebno
veselil te pohvale, ker ni veroval v njeno
iskrenost. Prevelikokrat se je že uveril,
da ne velja verovati višjim od sebe. Zato
je vedel, da mu je treba biti opreznemu.

Vendar se odloči, da izrabi kolikor le
mogoče to Muhamedovo naklonjenost.
Zato se še enkrat prikloni in reče:

— Mnogo pretiravaš, veliki naslednik
svetega preroka! V svoji ljubezni mi pri¬
pisuješ več, kakor mi ide. Vendar bodi
uverjen, da bi bil srečen, če bi imel so¬
kolov vid, levovo srce in moč slonovo,
ker potem bi vse to položil pred vznožje
tvojih nog in ti bi se lahko posluževal
sedaj enega, sedaj drugega, kakor bi se

28

ti zljubilo. A akoprav niman vseh teh
zmožnosti, o katerih govoriš, in akoprav
sem samo neznaten človek proti tebi, ve¬
liki sin slavnega rodu, vendar sem pri¬
pravljen, da bi ti bil na uslugo z vsem
srcem in z vsemi močmi.

Muhamed ga na te besede prime zo¬
pet za roko in potegne k sebi na divan,
ki je stal v kotu.

— Tukaj naju nikdo ne sliši in lahko
govoriva, kar je naju volja.

Wadha je sedel na ponujeno mesto.

— Gre za srečo mojo in tvojo — reče
Muhamed. — Ako me boš poslušal in mi
pomagaš, se ne boš kesal.

— Govori, dobri moj gospodar.

— Ti veš, da je naš kalif Hešam ne¬
varno zbolel in da se zdravniki boje za
njegovo življenje.

Wadha je pokimal z glavo in čez lice
mu je šinil ironičen nasmeh, ki se je ko¬
maj opazil.

— Vem.

— Kaj pravi narod?

— Znano ti je. Narod moli za živ¬
ljenje svojega kalifa in mu želi dolgo živ¬
ljenje.

— Narod je bedast — reče prezir¬
ljivo Muhamed.

— Zakaj?

— Ako bi bil pameten, bi želel temu
slabotnežu smrt. . .

— Wadha je bil pripravljen, da had-
žib izgovori te besede. Vedel je, da je He-
šamova bolezen samo izmišljena komedija.

29

Vedel je tudi to, da je ta bolezen samo
prvi korak k nadaljnim Mohamedovim ko¬
rakom, vendar ga je ta nagla izjava iz-
nenadila.

Razburjen ne odgovori ničesar, zato
ga Muhamed ostro pogleda in reče:

— Ali nimam prav?

Wadha je bil v zadregi, kaj naj od¬
govori, ker se je bal, da se ne vjame v
zanjko, vendar reče:

— Nisem nikdar mislil na to, a kar¬
koli misliš, gotovo premisliš dobro, ker
tebi kot potomcu slavnega proroka priha¬
jajo misli iz neba.

Muhamedu zažare oči:

— Ali ni to prava sramota, da sedi
na prestolu oni slabič, ki ne ve drugo,
nego sedeti v haremu in se zabavati s
svojimi odaliskami? Ali ni smešen tak
kalif, ki nima svoje volje, svojega razuma,
svojega srca. Ali ni privel on s svojim
vladanjem na rob naš rod, naš narod in
vero prerokovo? On nosi ime kalifa, toda
je ničemernež, ki krade Alahu čas in dr¬
žavi denar. Hešam je kakor trot pri če¬
belah, še huje, zakaj troti rode z matico
vsaj otroke, a on je brez zaroda. On je
ničla, katero je treba izbrisati. Ali je on
kalif, ali je vladar? ... To mi moraš pri¬
znati, da ni vreden piškavega oreha. Da,
Abderaman ni imel napačnega načrta, da
vrže Hešama s prestola. To ta slabič v
resnici zasluži, zakaj pozabil je na tradi¬
cije našega naroda in hotel proglasiti za
svojega naslednika človeka, ki ne izhaja

30

iz Mohamedovega rodu. Če bi pa Abde-
raman izhajal iz našega rodu, bodi uver-
jen, da bi mu jaz prvi pomagal, da se
čim preje dvigne do oblasti. Ali usurpa-
torja sem moral pribiti na križ.

— Alah je pomagal in ti si zmagal.
Sedaj si vladar, ker vladaš kot hadžib.

— Istina — vzklikne jezno Muhamed
— v mojih rokah je oblast cele države,
ali. . . — Hadžib je na ta pazno pogledal
okrog in djal s tihim glasom: — ... ali
to mi ni dovolj.

Wadha je znal, kam meri ta govor,
vendar se je delal, kakor bi ne razumel
prav:

— Kaj želiš tedaj?

Muhamed mu odvrne s svečanim in
nevoljnim glasom:

— Kaj želim? Nočem sijati kakor
solnce, nego hočem biti solnce. Želim ne
samo vladati kakor kalif, nego hočem biti
kalif. In dokler ne dosežem tega, tako mi
preroka Mohameda, nočem mirovati. Mis¬
liš morebiti, da je to samo častihlepje.
Dobro! Naj bo častihlepje, ali to je tudi
sveta stvar. Dolžnost moja je to, da pre¬
roku Mohamedu, začetniku našega rodu,
zopet dvignem zastavo in vzamem žezlo
v svoje roke, katero je določil svojim po¬
tomcem, žezlo, katero so razni uporniki
vedeli izmakniti iz pravih rok. Slišiš torej,
kalif hočem biti!

Wadha je poslušal mirno to izpoved
in na njegovem obrazu se ni opažal niti
najmanjši izraz presenečenja.

31

— Svetli gospodar, jabolko, katero
želiš prejeti, ti bo samo padlo v naročje.
Ves narod ve, da si ti edini, zakoniti na¬
slednik kalifov.

— Da, prav imaš — odvrne s stro¬
gim glasom Muhamed — ali le tedaj, ako
odide kalif Hešam k sencam svojih oče¬
tov. A Alah ve, kdaj bo to!

— Saj si sam rekel — reče Wadha
el Ameri — da je Hešam naglo zbolel in
da zdravniki nimajo upanja na ozdravljenje.

— Eh kaj, zdravniki se lahko motijo.
Hešam lahko ozdravi in kaj potem?

— Na to sedaj ne morem odgovoriti.

— Ali mar ničesar ne veš? — plane
Muhamed z divana.

— Kako misliš to? — vpraša navi¬
dez začudeno Wadha el Ameri.

— Ali se moja skrivnost čuva tako
dobro? — vpraša hadžib.

— Kaka skrivnost?

— Ali ti v resnici ni ničesar znano?

— O kateri stvari? — se je hlinil
Wadha, kakor bi resnično ničesar ne
vedel.

— Ali res ne veš, da so vesti neres¬
nične ?

— Katere vesti?

— Vesti, da je Hešam bolan.

Vadha el Ameri se je delal kakor da
se silno čudi:

— Ali je to mogoče?

Muhamed ga pogleda nekako never¬
jetno, ali ko je videl začuden izraz nje¬
govega obraza, se umiri in reče:

— Te vesti sera dal razglasiti po svetu,
da bo pripravljen na dogodke, ki se do¬
godijo. Ali sedaj poslušaj moj sklep, za¬
kaj tebe sem izbral, da ga izvršiš. Treba
je, da me slepo poslušaš in se pokoriš
mojim ukazom. Ako se boš ravnal, kakor
hočem jaz, te čaka več, kakor si se sploh
mogel nadejati v sanjah.

Wadha je stal kakor kamniti kip iz
mramora. Nobena žilica se ni zganila na
njegovem licu, vendar je čutil, da je pri¬
šel sedaj odločilni trenutek njegovega živ¬
ljenja.

Muhamed dvigne glavo k njegovi in
zašepeta:

— On mora umreti! Razumeš?

A Wadha odvrne nevoljno:

— Razumem.

Nekoliko trenutkov sta stala Muha¬
med in Wadha el Ameri molče, gledaje
drug drugega. Strašne besede so bile iz¬
govorjene. Nad posvečeno osebo kalifovo
je bila izrečena smrtna obsodba. Izrekel
jo je oni, ki je imel vso oblast v svojih
rokah. Zoper ta odlok se ni moglo niče¬
sar ukreniti, ker je bil sedaj hadžib edini
vladar v Kordovi.

Wadha je to dobro vedel. Se prej,
mnogo prej, nego mu je Muhamed izdal svojo
skrivnost, je vedel to. Wadha je slutil,
kaj se bo zgodilo. On je vedel prav do¬
bro, da je dal Muhamed razglasiti lažnjive
vesti o kalifovi bolezni. Vedel je tudi, za¬
kaj je to storil. Ali da ravno njega do¬
leti naloga, naj izvrši hadžibove osnove,

3

33

tega se ni nadejal. Mislil je, da je no¬
vemu hadžibu znano, kako je kalif Hešam
mnogo dobrega storil Wadhi el Amerju
in njegovim ljudem.

Moral je gotovo vedeti, da je Alman-
zor dodal ravno Wadha, kakor komornika
Hešamu in da ga je ta zelo ljubil. In evo,
zgodilo se je, cesar se Wadha ni nadejal.
Strašen molk je prekinil Muhamed.

— Se nocoj mora biti vse dovršeno.

Wadha ga pogleda prestrašeno:

— In zakaj si ravno mene sem po¬
zval?

— Ti izvršiš vse, kar sem ukrenil. V
vojarni imej pripravljene ljudi, ki bodo
stali za obrambo moje in tvoje osebe, ako
bi nastal upor. Nato vzameš dva najza¬
nesljivejša moža in pojdeš z mano v dvo¬
rane kalifa Hešama. Tam napadejo tvoji
ljudje kalifa in ga v postelji zadavijo. Kar
se potem zgodi, bomo videli. Jutri razgla¬
sim vsemu svetu, da je umrl Hešam vsled
svoje bolezni in da je novi kalif postal
Muhamed.

Te besede je izgovoril Muhamed naglo
in na obrazu se mu je zrcalil nekak strah
in neka bojazen.

— Muhamed, sin velikega preroka,
pomisli, kaj hočeš storiti.

— Pomislil sem.

— On mora umreti?

— Mora!

— In jaz moram izvršiti tvoj sklep?

— Moraš!

— In če bi ne hotel?

34

— Tedaj ne prideš živ iz alkazara.

— Ti mi groziš?

— Ne grozim, nego govorim resnico!

— In če izvršim, kaj mi daš za to?
S kakim blagom mi plačaš ta čin?

— Dam ti več, kakor blago.

— In to bi bilo?

— Postaneš to, kar sem sedaj jaz!

Wadha el Ameri se zgane začudenja.

— Hadžib?

— Da, hadžib !

Zopet sta obmolknila. Videlo se je,
da se Wadha bori sam s seboj. Nato
reče:

— Mnogo mi ponujaš, sin prerokov,
mnogo mi ponujaš, in ako bi te ne ljubil,
objel bi te z obema rokama. Vendar do¬
voli, da ti nekaj povem.

— Povej, kar hočeš, ali to ti povem,
ne pravi ničesar, kar bi se protivilo moji
odločbi. Jutri že moram biti proglašen za
kalifa Kordovskega.

Wadha je vnovič prekrižal roke na
prsih in se sklonil k njemu.

— Tvoja volja mi je sveta. Vendar
dovoli bednemu človeku, da ti nekaj pove.

— Govori!

— Ali veš, da je kalifova oseba po¬
svečena ?

— Vem.

— Ali veš, da Alah s prokletstvom
zaznamuje vsakega, ki ubije tako posve¬
čeno osebo?

— Ah, Hešam in svetost — se poroga
Muhamed.

3 *

35

— Tu ni govora o Hešamovi osebi,
nego o kalifovi časti. Spomni se, da hočeš
tudi ti postati kalif in spomni se prego¬
vora: Danes meni, jutri tebi.

Muliamed sede na divan in podpre
glavo z rokami, katere je naslonil na kolena.

— Zakaj mi govoriš o tem? Ali mi
hočeš omajati voljo, hočeš morda, da mi
klone roka v trenutku, ko prime za pro-
rokov meč?

' — Ne — odvrne živo Wadha — ne,
gospodar moj, ali hočem, da se ta roka
ne omadežuje s sveto krvjo, hočem, da ne
postaneš morilec kalifov, v katerem teče
tvoja kri. Bojim se, da te ne dohiti gnjev
Alaha velikega in da ti desnica, ki bi mo¬
rala biti močna, ne usahne.

-- Ti mi svetuješ torej, da pustim
Hešama pri življenju?

— Svetujem! — reče Wadha el Ameri
odločno, ostro gledajoč v oči Muhameda.

Ta ni mogel vzdržati pogleda.

— In ti želiš, da ostanem hadžib in
da čakam leno na smrt slabiča, ki se na-
zivlje za kalifa. Ne, tako mi proroka Mo¬
hameda — reče, skočivši nenadoma z di¬
vana in udari z nogo ob tla — tega ne
doživiš od mene. Velim ti, še nocoj mora
biti gotovo vse. Umreti mora, jaz ali on!

Wadha je počakal, da se je umiril in
nato reče povsem mirno, kakor bi se ni¬
česar ne zgodilo:

— Ni potrebno! Jaz ti rečem ne ti, ne
on. Ako me poslušaš, dosežeš vseeno svoj cilj.

— In postanem kalif?

36

— Da. Postaneš kalif!

— Kako misliš to?

— Poslušaj me in ne razburjaj se, ako
ti ne bo kaj po volji. Zgodaj je še in še
imamo časa celo noč. To noč lahko izvr¬
šimo potrebno, samo treba je, da zrelo
pomislimo. Bodi miren.

— Ako je pametno, kar mi boš po¬
vedal, te bom poslušal.

— Sedi in poslušaj!

Muhamed sede na divan, dokler je
Wadha el Ameri stal.

— Slabiča kalifa moja človeka ne ubi¬
jeta, kakor si govoril, nego ga samo vržeta
v tajno, skrito ječo. Sina El-Hakemova, ki
je že v svojem desetem letu postal kalif,
ni treba ubijati. Zaupamo ga samo zanes¬
ljivemu in zvestemu stražniku in nikdo
razun tebe in mene in njega ne izve za
skrivnost, da je Hešam el Movaijed billah
še živ. Tako ne pade njegova smrt na
tvojo in mojo glavo.

— Ali kaj poreko ljudje, ko najdejo
prazno postelj kalifa Hešama? Ali se ne
bo uprla vsa Kordova in planila, kakor
plamen, ki požre mene in tebe?

— Gotovo. Ali tudi temu se odpomore.

— Kako?

— Hešamova postelj ne sme biti prazna.

— Ti misliš . . . vpraša Muhamed.

— Poznam kristjana, ki je kalifu po
letih, po obliki in obrazu podoben.

— Sijajno — vzklikne Muhamed in
jame slutiti, kaj misli Wadha.

Tega človeka ujamejo.

37

— In zadavimo mesto Hešama — pri¬
stavi Muhamed.

— Uganil si, veliki gospodar! Njega
usmrtimo in njegovo mrtvo telo položimo
v Hešamovo posteljo in vse bo mislilo, da
je kalif umrl. Ti boš, kot njegov naslednik
že jutri proglašen kalifom in vsi se ti bodo
poklonili. Nato pokopljemo mrtvo telo v
veliki časti in postavimo mu spomenik v
prvem dvoru alkazarja. Ti pa si nadeni,
ko boš proglašen kalifom ime Al-Mahadi
Billa (z milostjo božjo miritelj sovražnih
src). Meni pa pusti mirno, da še dalje
ostanem to, kar sem. Čast hadžiba je zelo
častna, a tudi zelo odgovorna. Vzemi
boljšega, modrejšega in vrednejšega od
mene.

Te besede je dodal Wadha, kakor da
se brani sprejeti veliko čast, v resnici pa
samo zato, da v Muhamedu še bolj podneti
željo, da ga imenuje za hadžiba. Kar je
pričakoval, to se je zgodilo. Muhamed ga
potrka po rami.

— Boljšega, modrejšega in vrednej¬
šega od tebe ne poznam. Ko postanem
kalif, postaneš ti vezir vezirov, moj hadžib.

— Pristaješ na to, kar sem ti pred¬
lagal? — vpraša Wadha.

Muhamed ni takoj odgovoril, nego še
za trenutek pomišljal.

— Ali mi jamčiš, — reče naposled,
— da vse to, kar si mi svetoval tudi
dobro opraviš?

Wadha el Ameri je komaj pričakoval
tega vprašanja.

38

— Jamčim ti, tako mi Alaha, s svojim
življenjem, da se zgodi vse tako, kakor
sem ti rekel.

Muhamedov obraz preleti smehljaj za¬
dovoljstva in stopivši tik k Wadhi, reče:

— In jaz ti prisegam pri vsem, kar
mi je sveto, da si že jutri hadžib.

— Ako je to tvoja zapoved, veliki sin
prorokov, se ne bom protivil.

— In sedaj na delo! Čas beži. Mesec
je visoko na nebu, a ti še imaš mnogo
posla, predno izvršiš to, kar smo sklenili.

— Ne skrbi — odvrne Wadha el Ameri,
— Časa dovolj, če bomo le imeli srečo.

— Naj ti bo v pomoč Alah, ki ruši
in postavlja vladarje. Sedaj uvidevam tudi
sam, da je tvoj predlog mnogo boljši. Bolje
je, da odstranimo kalifa na ta način, kate¬
rega si ti nasvetoval.

39

III.

Kalif Hešam je počival na ležišču po¬
sipanim z mirtami, rožami, jasminom in
razno duhtečo travo. Oblečen je bil v rdečo,
svileno svečano obleko. V srebrnih in zla¬
tih posodah na marmornatem stebru je
gorel ogenj in na lepo izrezani in okinčani
mizici, obloženi s slonovo kostjo je stal
pred njim srebrni vrč.

Okrog njega so sedele njegove žene
na čilimih in perzijskih preprogah. Ena
je bila lepša od druge, kakor sveže rože,
na katerih ti’epeta jutranja rosa. Najljubša
mu je bila Aiša. Njeni dolgi, črni lasje so
ji padali po belih ramah, zakrivali ji bele
prsi in se dotikali kalifa, kateri ji je s
suho, rmeno roko božal svilene lase. Mr¬
zlične oči je upiral vladar Španije v njeno
svetlo čelo, na njene na pol odprte male
gracijozne ustnice, izpod katerih so blesteli
biserni zobje. Gledal je njen sveži obraz
in lep pravilni nos ter premišljeval s ka¬
kim biserjem ji naj ovenča krasne lase.
Nekaj časa jo je gledal ves zamaknjen,
nato pa zašepetal.

— Aiša!

Ona je dvignila glavo in ga pogledala
z velikimi modrimi očmi.

40

— Slišim, gospodar!

— Čas hiti, ali moja ljubezen do tebe
je večna. Daj mi vrč, da se napijem iz
njega nove moči, in z dihom svojim mi
odganjaj skrbi, ki mi mučijo čelo. A nato
pa vzami lutnjo in zapoj mi nekaj. Zakaj
samo tvoj glas je kakor glas slavčka.

Aiša mu poda vrč, ki je stal na mi¬
zici. Nato pa vzame lutnjo in z malimi,
nežnimi prsti, na katerih so se lesketali
dragulji jame z mamljivim nasmeškom
peti:

Solnca sinko svetli, libanonska cedra,
naj od pesmi moje bo ti duša vedra.

Sladka je ljubezen, vse od meda slaja,
morje slasti divne nam v ljubezni vstaja.

Ko sem pasla ovce po zeleni travi,
kinčala z makom lase si na glavi,
bele si nožiče v bistri vodi prala,
o ljubezni sreče nisem nič še znala.

A odkar mi tukaj v carski hiši svoji
si prižgal ljubezni žarek v duši moji,
ko v ljubezni srčni mi poljubljaš čelo:

Nekaj sladkega navdaja moje telo.

Solnce naj poprej iz neba pade name,
predno zginil dan bi brez ljubezni za-me,
naj v roki tvoji handžar se zasveti,-
srce mi prebodi, pusti me umreti.

Tiho in milo je donela pesem od za¬
četka iz Aišinih ust, a nato je postajala
boljinbolj strastneja in tužna. Njene oči so
se širile, iskrile in v pesem je bila dih-
njena vsa strast ljubezni. Ko je skončala,
je vrgla lutnjo proč in sedla h kalifu.

41

— Aiša — reče kalif in jo poboža po
obrazu, ki je žarel od ognja — krasno
poješ, kakor slavček v grmovju ob obali
Quadalkvivira. In nikdar ne bom pozabil
tvojih pesmi, ki mi jasnijo dneve v mojem
suženstvu.

— Suženstvu? — ga pogleda Aiša.
— Ti imenuješ to sijajno življenje sužen-
stvo, za katerega te zavidajo ljudje. Neiz¬
merno blago, ki polni tvoje blagajne, krasne
sobe, v katerih prebivaš, divne gostije,
katere prirejaš, ali je to vse nič? Ali smo
tebi žene tvoje v nadlego? In tvoja Aiša?

Kalif zgane z ramami in mahne ne¬
zadovoljen z roko.

Aiša je opazila, da je vtis njene pesmi
trajal zelo malo časa in da je postal kalif
vnovič zamišljen.

— Ali nas več ne obseva solnce tvoje
milosti — vpraša prestrašeno.

In njene družice, ki so dosedaj mirno
poslušale in gledale, kaj se godi okrog
njih, so ga obkolile in ga božale.

— Motite se, drage moje, zakaj jaz
sem vam vsem iskreno vdan. Ali nekaka
tesnoba, neki nemir v mojem srcu mi ne
da, da bi bil zadovoljen, da bi bil srečen,
kakor nekdaj. Ko se vprašam, zakaj, si
ne vem odgovoriti. Ali sem se mar pre-
nasitil vsega, ali je to nekaka slutnja, da
nam preti velika nevarnost, ne vem, ali
to vem, da je moje srce nemirno, da stoji
moja duša pred nekaj tajinstvenim.

— Naj te Alah čuva vsega hudega —
so vzkliknile vse naenkrat.

42

In na njih obrazih se je zrcalil nemir.
Vedele so, kaka žalostna usoda jih čaka,
ako jih izženo iz kalifovega harema.

— Malo prej — reče Aiša z nežnim
glasom, — si rekel, da ti moja pesem
sladi dneve. Ali te ni pomirila?

Kalif je bil, kot bi preslišal to vpra¬
šanje. Njegov pogled je bil nepremično
uprt v vrata. Njegove izbuljene oči so gle¬
dale nepremično v nekaj, kakor da vidijo
pošast.

Aiša se dotakne z rožnatim prstom
svoje roke njegovega čela in kalif se
vzdrami.

A hkrati, kakor bi se nečesa domislil,
reče:

— Pustite me, moje mile, pustite me
samega. Prišel je čas moje molitve. Po¬
molim k Alahu. On je edini, ki mi lahko
pomaga. Jaz sem služabnik Alahov in on
je moje upanje. Pustite me, moje drage,
pustite!

Nerade, z nekakim strahom so se kali¬
fove sužnje odstra n ile.

Edina Aiša je ostala za trenutek sama
pri njem.

— Gospodar — je rekla, gledaje ga
sočutno. — Morda si bolan?

— Bolan, ha, bolan — reče kalif ne¬
voljno. — Da, kot takega so me proglasili.
Odredili so zame molitve in mi poslali
zdravnika. Nisem tako bedast, da bi ne
razumel, kaj pomeni vse to. Ali jaz sem
zdrav, zdraveji, kakor sem kedaj bil. Ah,
Aiša, žena moja! Cuj me — reče Hešam

43

ter jo stisne k sebi in glas mu je drhtel.

— Meni se vse zdi, da se bomo morali
ločiti, ločiti na veke.

— Gospodar — vzklikne Aiša, okle¬
paje okrog njegovega vratu svoje gole in
kakor alabaster bele roke. — Gospodar,
ne govori tako. Kaj naj počne sirota Aiša
brez tebe.

• — Ali me v resnici tako ljubiš? —
jo pogleda nekako neverjetno bledi kalif.

— Kdo ve, morda me ti samo varaš, morda
so vse te besede in vsa ta ljubav samo
fraze, samo komedija ip nič drugega.

— Kako si moreš kaj takega misliti,
dobri gospodar moj — odvrne Aiša skozi solze.

— Bog je pokrovitelj onih, ki verujejo.
On je povede iz teme k svetlobi — je ci¬
tiral Hešam besede iz korana. Nato pa
pogladi svojo brado s suhljasto roko in
reče z žalostnim glasom:

— Pisano je: Ljubezen združena z
zadovoljstvom, imeti žene, otroke, blagajne
polne zlata in srebra, konje v hlevih, polja,
vse to se zdi nam ljudem lepo. A vendar
je to samo uživanje tega sveta; pri Bogu
je pa vse lepše bivališče.,

Aiša je pokimala. Zapazila je, da po¬
pada Hešama zopet neke vrste verska
blaznost, v katero je vedno padel po ve¬
likem uživanju in zabavi. Vedela je, da
se sedaj prične čas žalovanja v haremu
in da odide kalif v svoje sobe, kjer se bo
postil in molil.

In resnično, kalifova usta so že molila
običajno molitev, začetek korana.

44

— Slava Bogu, gospodarju sveta, bla¬
gemu in milostivemu vladarju in sodniku
na sodnji dan. Tebe obožavamo, tebe pro¬
simo pomoči. Pripelji nas na pravo stezo, na
stezo onih, katere si oblagodaril z dobroto
in ne na stezo, ki so zaslužili tvojo jezo
in kateri so v zmoti.

Aiša je vedela njegovo navado in mu
je prinesla rožni venec z devetindevetde¬
setimi zrni, to je toliko zrn, kolikor imajo
Arabci imen za Boga. Stota manjša krog-
Ijica je dokončavala število.

Hešam je prijel rožnivenec in mahnil
z roko, naj odide.

Aiši se je poznalo na obrazu, da je
nezadovoljna s to kalifovo spremembo.

Pogledala ga je z žalostnim pogledom
in rekla:

— Ali me več ne potrebuješ, gospodar?

— Idi, Aiša, ne potrebujem te. Del
noči hočem posvetiti molitvi.

- Gospodar, ali te sme Aiša nekaj
prositi?

— Samo reci, dušica, — odvrne kalif
naglo.

— Ne muči se preveč z molitvijo.
Tvoje življenje je za nas vse tako drago¬
ceno, a ti bi lahko zbolel, ako mučiš svoje
telo preveč s postom in molitvijo.

— Ne boj se — odvrne Hešam. —
Nikdo ne more uiti temu, kar mu je so¬
jeno. Ako mi je sojena smrt, umrem in
nič mi ne more pomagati. Molitev je pa
potrebna, da se rešim grehov.

— Počivaj srečno, gospodar.

45

— A moj počitek!

— Ali ne moreš spati?

— Ali ti že nisem pravil?

— Si. A mislila sem, da je to že minulo

— Dete moje, ti ne veš, kako mi je
— vzklikne Hešam in se prime za glavo.

— Ubogi moj gospodar, tako silen in
mogočen, a tako otožen.

— Silen in mogočen! Ah, kaj govoriš ?
Ali sem v resnici kalif. Ali zares vladam?
Samo moj podpis na javnih listinah je
edin, po čemer se spozna, da sem kalif.

— Zakaj ne vzameš vlade v svoje roke ?

— Zakaj?

— Da, zakaj?

— Ker bi umrl isti dan.

— Kdo bi se drznil dvigniti roko na
tvojo posvečeno glavo?

— Ti še vprašaš? Kdo ve, ali sem
sedaj varen, da ostanem pri življenju, ko
nisem vladar. Kdo ve, ali nisem tudi kot
tak komu na potu?

— Gospodar!

— Da, moja Aiša, vse se mi zdi, da
je moje življenje na kocki. Kdo ve, ali se
še jutri vidimo živi.

— Ubogi moj gospodar, ne govori tako.

— Zakaj ne, ako to čutim in slutim.

— Ali ni ničesar, kar bi te moglo re¬
šiti iz pasti tvojih sovražnikov.

— Ne vem ... ne vem! Edini, ki bi
me mogel rešiti je moj stari prijatelj Wadha
el Ameri. Ali oropali so mi ga . . .

— Znabiti bi jaz lahko poslala pismo
Wadhi el Ameriju, naj pride k tebi.

46

Hesam se je zganil pri teh besedah.

— Nikakor, pri Alahu. Lahko bi zve¬
deli to moji sovražniki in mislili bi, da jim
snujem pogubo. To bi pospešilo moj padec.

— Ali, gospodar, morda se pa ven¬
darle preveč bojiš.

— Pusti me. Vem dobro. Nisem sicer
preoprezen, ali jaz poznam te ljudi.

— Ali kaj storiš?

— Vse svoje zaupanje stavim v Alaha.
Ako mi ne pomore on, mi ne pomore nikdo.

— Imaš prav!

— Ce mi ne pomore on, je vsa druga
pomoč zaman. Zato idi v svoje sobe in
me pusti samega. Ako te bom potreboval,
te pokličem.

Aiša je odšla in Hešam se je vglobil
v molitev.

Ni minulo niti deset minut, kar ga
vzdramijo iz molitve trije močni udarci
na vrata.

Kalif plane pokoncu. Obraz mu je po¬
stal bled, kakor mrliča in ves preplašen
je zrl na vrata.

— Alah, kaj pomeni to?

Še en udarec se je slišal na vratih.

Hešam je pograbil sabljo in šel k vra¬
tom in zaklical:

— Kdo je?

— Jaz sem, gospodar — se je odzval glas.

— Kdo je ta jaz? — vpraša kalif.

— Ali me ne poznaš po glasu. Tvoj
suženj sem. Wadha el Ameri.

— Kalifu se je razvedrilo lice in ta¬
koj je odprl vrata.

47

— Kaj te nosi tako pozno k meni,
dobri moj Wadha? j

— Strah.

Hešam stopi korak nazaj.

— In kaj je ustrašilo neustrašenega
mojega prijatelja. ..j

— Nevarnost, katera ti preti.

— Meni? — vpraša Hešam s plahim
glasom.

— Da, tebi.

— In kaka nevarnost je to ?

— Velika in strašna.

— Mar smrt?

— Da, smrt, — odvrne Wadha el Ameri.

— In kdo se drzne — reče kalif in
na obrazu se mu je pojavila bolest — da
se lotuje posvečene osebe kalifove.

— Oni, kateremu ni ničesar sveto,
oni, ki hoče biti to, kar ti, kalif.

— Mar Muhamed?

— Rekel si.

Jezno je udaril Hešam z nogo ob tla
in vzkliknil:

— Lopov! Ali ne more čakati, da
umrem. Saj je on moj zakoniti naslednik.

— Da. A ti še nisi tako star.

— Ali ni rešitve — odvrne Hešam
resignirano.

— Pač. Ako bi ne bilo rešitve, bi me
ne videl tukaj.

— Ne trati torej časa in mi hitro po¬
vej, kaj storiš.

— Takoj, ali najprej te prosim, ne
protivi se in me ubogaj slepo, ako ti je
glava draga.

48

— Ubogam.

— Za nekaj trenutkov pridejo sem
Muhamedovi ljudje, da te zadavijo.

Heša 'i omahne v nekaki omotici pri
teh besedah.

— Alah, ali že ni prepozno.

— Ni.

— Kaj naj storim?

— Hitro se preobleci v preprosto obleko,
katero sem prinesel s seboj in jo pustil zu¬
naj pred vratmi. Nato pobegneš.

— Pobegnem. Kam?

— Kamor te povedem.

— A kje je to mesto, kjer me ne
najde moj sovražnik? Ako bi se skril v
globočino morja, bi me našel.

— Ne vstraši se, kar ti povem —
reče Wadha.

— Povej, le povej!

— Odvedem te za nekaj časa v po¬
sebni oddelek dvorskih ječ.

— V ječo! — vzklikne Hešam.

— Ne boj se. Samo kratek čas bo
trajalo to in moja skrb bo, da ti ne bo
manjkalo ničesar.

— Strašno — reče Hešam. — Ne, to
ne more biti!

— In vendar je to edino mesto, kjer
te ne bo iskala roka nasilneža in samo¬
zvanca.

— Ne morem.

— Torej voliš smrt.

— Smrt.

— In še tako strašno.

— Ne. Z mečem se branim.

4

49

— Nič ti ne pomaga

Nekoliko časa nato se je kalif He¬
šam vendarle odločil za predlog Wadhi el
Amerija.

Ta je takoj prinesel sveženj, v kate¬
rem je bila preprosta obleka.

Nekaj časa je poteklo, predno je He-
šam slekel sijajno obleko in oblekel be¬
raško. Nato se je pogledal v srebrno zrcalo,
ki je viselo na steni in djal:

— Izgledam, kakor Harun al Rašid,
ko je na skrivnem obiskoval hiše svojih
podložnikov.

Wadha nabere ustne.

Zdelo se mu je žalostno, da se prvak
države spominja slavnega prednika v hipu,
ko mora sam v ječo. Ali čas je tekel in
trebalo je izvršiti to, kar se je določilo.

v — Hitiva — reče Wadha el Ameri.
— Se malo trenutkov in prepozno bo.

— Gotov sem — odvrne Hešam —
ali dovoli, da še enkrat pogledam to sobo,
v kateri sem preživel toliko ugodnih dni.

— Bojim se, da naju ne zasačijo.

Hešam mahne žalostno z roko.

— Bojiš se! V resnici so to žalostne
besede, ki je govoriš svojemu nekdanjemu
vladarju. Bojiš se! Ali nisi mogel zbrati
svojo telesno stražo in uničiti mojega so¬
vraga in rešiti mojo čast? Ali nisi mogel
premagati nevredneža in postaviti mene
na mesto, katero mi pripada?

— O moj gospodar, ako bi mogel to
storiti, ne bil bi sedaj tu, nego bi užival
tvojo slavo in sijaj.

50

— Ali tvoji Hrvati niso več hrabri in
zvesti?

— Zvesti so in hrabri, ali premalo jih
je, da premagajo tvoje neprijatelje. Pri
tem niti vsi v Kordovi niso. Ali ne boj se!
Pride tvoj čas in Hrvati store svoje, da
rešijo onega, kateremu pripada oblast in
slava. Ti zapuščaš alkazar, sijajno svojo
palačo, kakor begunec in ubožec, ali ve¬
ruj mi, moja naloga bo, da se povrneš
slaven nazaj kot kalif ter zasiješ, kakor
solnce Kordovi in vsemu svetu.

Solza se je pojavila v Hešamovih očeh.

— Edini Alah zna, kdaj bo to?

— Edini on, res je, ali moja naloga
bo, da ne boš čakal dolgo.

— Dobri moj Wadha, dobri moj junak,
verujem ti. Ali kdo ve, ali se ti posreči.

— Samo, ako ne bo več glave na
mojem vratu, se mi ta nakana izjalovi.

Hešam je bil gotov. Vzel je še iz neke
tajne skrinje v zidu v sijajne dragulje in se
pripravil na odhod. Čelo mu je bilo mračno
in videlo se je, da je silno žalosten.

Ko je šel nekaj korakov se je ustavil.

— Wadha! Čuj me! Ali se še lanko
poslovim od svoje Aiše?

— Kaj ti pade na um? — vzklikne
Wadha — samo ženskega joka in krika
še nama treba, da vse pokvari.

— Naj torej bode — reče Hešam.

Sedaj ni rekel besedice, nego je šel
nem za Wadhom.

Ta ga je vodil po dolgih koridorih
cesarskega gradu, ki so se vijugali sem in

4 *

51

tja, dokler nista obstala pri nekih železnih
vratih. Wadha je izvlekel ključ in ga vta¬
knil v ključavnico.

Težko so se odprla vrata in zapazile
so se ozke stopnice, ki so vodile navzdol.

Na prvi stopnici je gorela lojeva sve¬
tilka, ki je razsvetljevala temne stene in
kamnite stebre. Wadha je zaprl za seboj
vrata in djal:

— Rešena sva!

'Hešam vztrepeta.

— To imenuješ rešitev, a v resnici je
pravi pekel.

Bojazen in nezaupnost sta se mu zrca¬
lila na obrazu.

— Wadha, ti si mi bil vedno zvest
in dober.

— Da, gospodar!

— In vendar si me pripeljal sem?

— Da, gospodar!

— Wadha, ali je to plačilo za vsa
moja dobra dela, katera sem ti storil?

— Vsekakor je to čin hvaležnosti,
dobri moj gospodar. Zakaj, ako bi te ne
hotel rešiti, pustil bi te zgoraj v tvoji pre¬
stolnici in prav sedaj bi se zgodilo s teboj,
kar se je nameravalo. V tem trenutku je
stopila črna četa v tvojo sobo in gleda
osupnjena na prazno ležišče. Muhamed go¬
tovo obglavi vse, ko izve, da je orel iz¬
letel iz svojega gnezda.

— Misliš, da metu  ne dobe?

— To je izključeno! Za to ječo ne zna
nikdo več, nego jaz in moj zaupljiv človek,
ječar. Ali nisi videl, da so vrata tajna?

52

— Videl sem.

Sedaj sta prestopila zadnjo stopnico in
prišla v dolg temni hodnik, ki je bil ko¬
maj tako visok, kakor velik človek in
tako ozek, da je šel komaj poedinec skozi.

Wadha obstoji.

— Zakaj si obstal — ga vpraša kalif.
-— Ali si kaj slišal? Mogoče so naju za¬
sledili ?

Ne boj se.

Na to je dal Wadha v usta dva prsta
in zažvižgal z ostrim žvižgom.

— Zakaj žvižgaš ? — vpraša Hešam in
gledal prestrašeno Wadho.

■— To je znak!

— Znak? Komu?

— Onemu, ki bo odslej tvoj varuh in
prijatelj.

— Ječar?

— Da, ječar.

— Ali me bo v resnici varoval ? Ali
je dovolj zanesljiv?

— Zanesljiv in zvest. Zato ti jamčim.

Ko sta še govorila se je zaslišal odziv
žvižga in za trenotek sta zagledala v da¬
ljavi hodnika luč.

Ta luč se je vedno bolj bližala in za
nekaj trenutkov je stal pred njima ječar.

Globoko se je priklonil in vprašal
Wadho el Amerija:

— Ali si mi pripeljal onega, katerega
moram čuvati.

— Da. A čuvaj ga, kakor oko v glavi.
Ako mu pade samo eden las z glave po
tvoji krivdi, te čaka ledena in gorka smrt.

53

— Ne imej skrbi! Preje umre stari
Ibrahim, nego se tvojemu varovancu kaj
pripeti.

Wadha preda nato Hešama Ibrahimu
in se vrne nazaj, odkoder je prišel.

Ni minulo pet minut in bil je spet v
kalifovi sobi.

Tu je imel kaj gledati.

Na postelji je ležal kalif Hešam mrtev.

Sam Wadha se je na prvi pogled zga¬
nil in vztrepetal. Resnično. To je bil pravi
kalif Hešam. Ta koščeni obraz in ista
brada. Obleka, katero je malo prej slekel
Hešam, je imel sedaj spet oblečeno.

V sobi je stal kraj postelje Muhamed
in sluga. Wadha el Ameri se približa Mu-
hamedu in sklonivši glavo k njemu ga
pozdravi, a tako tiho, da ga ni slišal
suženj:

— Zdravo! Da si velik moj cesar in
kalif!

Muhamedu so se radostno zaiskrile
oči, kakor divji mački. Položil je roke na
rame Wadhe el Amerija in dejal:

— Prvi si, ki si me nazval kalifa, in
bodi tudi prvi, ki sprejemaš od mene čast.
Da si zdrav, moj sijajni hadžib.

Wadhu el Ameri je pokleknil pred
novega kalifa in mu poljubil roko:

— Vse moje zaupanje je v Alahu in
jaz se pokoravam tvoji volji.

Muhamed ga vzdigne z obema rokama.

— Ali je vse v redu? Ali si imel kaj
neprilik, ko si ga spremil v ječo?

— Imel sem.

54

— A sedaj je zaprt.

— V najglobokejšem kotu bo objo¬
koval svojo slabost — odvrne Wadha el
Ameri.

— In se ni več bati nobene nevar¬
nosti od njega in njegovih ljudi?

- Nobene! Ali ne vidiš, da je Hešam
mrtev in vsi ljudje bodo mislili, da je
mrtev. Edino jaz, ti in oni človek tam
vemo, da je to slepilo.

— Samo ti in jaz — odvrne hladno
Muhamed.

— Kako to?

— Zakaj oni človek bo živel še samo
dve uri.

— Grozno — se zgrozi Wadha.

— Ali potrebno! — odvrne novi kalif.
— Ali misliš, da bi tretji varoval našo
skrivnost? Ti in jaz, midva je bova ču¬
vala, ker sva dosegla vrhunec najinih želja
in ker bi naju narod, ako izve resnico,
kamenjal. Ali oni človek tam, kakor izvr¬
šitelj najinih osnov, bi naju lahko izdal.
Ali ni res?

— Res je — reče Wadha ravnodušno.

— A sedaj glejmo, da čimpreje od¬
idemo od tod.

Wadha pohiti do postelje, kjer je po¬
čivalo mrtvo truplo.

Ko se je vrnil k Muhamedu, reče zo¬
pet s tihim glasom:

— Kdo je prinesel mrliča sem?

— Jaz sam — odvrne novi kalif —
in moj suženj.

— Sam.

55

— Hotel sem, da nikdo drugi ne zazna
za našo skrivnost.

— Dobro si storil. Ta kristjan je v
resnici podoben v kalifu.

— Resje! Čudim se, kje si ga našel?

— V ječi. Zaslužil je smrt in je bil
tudi obsojen na smrt. Pred dvema dne¬
voma, ko sem bil v ječah, mi ga je po¬
kazal ječar in takoj sem se domislil, da bi
tega človeka lahko potrebovali.

— Zaslužil si, da postaneš hadžib.
Nikdo, ki bo jutri gledal tega človeka, ne
bo niti v sanjah dvomil, da je to neki
kristjanski zločinec, nego vsak ga bo sma¬
tral za pravega kalifa.

56

IV.

Že zgodaj v jutru je bil Strezinja na
nogah.

Njegov zvesti Osman ga je zbudil,
pevajoč pod njegovim oknom neko pesem.

Ko se je opravil in uredil obleko in
opasal meč, je stopil na ulico.

— Kam greva? — vpraša svojega vo¬
ditelja.

— Najpreje tja, kjer je najlepše.

— In kje je to?

— V kordovski džamiji.

— Ali je daleč?

Ni. Nekoliko korakov. Sicer boš pa
takoj videl, ako greš z mano.

In v resnici sta korakala le malo
časa, da sta prišla po neki ozki ulici
na trg.

Pred njima se je dvigala krasna in
mogočna kordovska džamija.

Meskvita, katero je začel graditi že
Abduraman mesto gotskega templja, zgra¬
jenega na temelju Verinega templja iz
rimske dobe, se je dvigala ponosno v nebo,
ožarjena s solnčnimi žarki.

Strezinja in njegov spremljevalec sta
vstopila skozi vrata odpuščanja na dvo-

57

rišče obkroženo s stolpovi in okinčano z
marmornimi fontanami in vodometi.

— Ne bova šla v džamijo skozi glavna
vrata, nego skozi postranska, ker nam je
tako bližje.

— Alije več vrat — vpraša Strezinja.

— Devetnajst jih je. Devet jih je za
ženske in ravnotoliko za može. Srednja,
glavna vrata so zelo velika. Na strani
pinje . . .

— Kaj je to pinja?

Pinja je oni del džamije, ki leži proti
Meki. Med tem, ko je na strani pinje samo
en vhod, je ob strani Moksure poseben
hodnik, ki pelje do Alkazarja. Po tem hod¬
niku prihaja vsak petek sam kalif, da
opravi molitve.

Prišedši v notranjost, se je Strezinja
zavzel nad sijajem in krasoto. Njegove oči
so za hip obvisele v gozdu samih stebrov.

— Diviš se, kaj — vpraša Osman s
ponosnim glasom. — Imaš kaj gledati. Ali
veš, koliko je teh stolpov?

— Kdo bi je štel. Povej . . .

— Tisočštiristoindevet!

— Ali je mogoče! se začudi Strezinja.

Poglej ta mramor, poglej zlato, poglej,
kako je vse okinčano z lapislazurom. Glej
te glave in ono podnožje stolpov, te na¬
pise in drugo nakitje. A še bolj se boš
čudil, ko prideva do mitiraba, prižnice s
koje se govori molitev. Videl boš visok
stol od slonovine in aloje, katerega je de¬
lalo osem umetnikov celih sedem let in
so dobili zato 35.705 dukatov.

58

Na vratih od mihraba (prostor mo¬
litve) so se nahajali stolpovi nepopisne
vrednosti.

— Pojdiva dalje — opomni Osman
zamaknjenega Strezinjo.

Prišla sta do vrat maksure, predvorja
mihraba.

— Glej, zidovi mihraba in ta vrata so
iz suhega zlata. Tla maksure so iz masivne¬
ga srebra. V bližini mihraba se nahaja na
prestolu od aloje pritrjen z zlatimi žreblji
koran, katerega je napisal kalif Osman z
lastno roko. Obložen je z biseri in rubini.
V mihrabu je šestnajst mramornih stolpov.

— Povej mi, koliko teh svetiljk gori
v džamiji. Tu je toliko luči, kolikor je
zvezd na nebu — pravi Strezinja.

— Neprestano gori štiritisočsedemsto
kristalnih svetilk.

— Krasno! — vzklikne Strezinja.

— Ti hočeš poslušati predavanja naših
učenjakov? — vpraša Osman Strezinjo.

— Da.

— Prav je tako. Učenje je dolžnost
za vse ljudi. Največji božji poslanik, Mo¬
hamed pejgamber pravi: Znanje je zaklad
za vsakega muslimana in musljmanko.

Znani so mi vaši učenjaki. Se ni dolgo,
odkar je umrl naš papež Silvester. On si
je, ko se je še imenoval Gerbert, ravno
v Kordovi postavil temelj svoji učenosti,
katero je pozneje pokazal, kot opat v Bob-
binu in kot učitelj mladega cesarja Otona
in kot nadškof v Raveni in potem kot ve¬
liki papež.. .

59

Med tem se je zaslišal zunaj velik
hrup, kakor bi grmelo.

Osman prisluhne in prime Strezinjo za
roko. Z urnimi koraki ga povede k izhodu
džamije.

Na trgu pred džamijo so se zbirale
velike skupine ljudi in se živo pogovarjale.

Nekateri so vpili, drugi zdihovali, a
zopet drugi hiteli naprej v stranske ulice.

• Strezinja sprva ni mogel spoznati,
kaj pomeni ta hrup.

Ali ko je njegov spremljevalec stopil
k neki skupini in vprašal, kaj se je zgo¬
dilo, mu je postalo vse jasno.

— Kalif Hešam je umrl. Dobili smo
novega kalifa Al Matidi Billaha. Dobri He¬
šam je umrl. Allah rahmet ejlesum. 1 )

. Vojak, ki je stal nedaleč stran in slišal
te besede, je dodal:

— Alah rahmet ejlesum rabum v veri
Mohamedovi in narodu, kdorkoli se je pre¬
selil na oni svet.

... v tem se je začul iz minareta
glas mujezina:

Iza džae edželuhum la jestehirune so-
aten vela jestakdimun, mindaril fena ila
daril beka. 2 )

Med narodom nastane grobna tišina
in vsi so jeli poslušati mujezina.

Za trenutek zatem se je zopet začul
njegov glas:

1 )  Pokoj njegovi duši.

2 ) Ko komu napoči smrtna ura, ne pomišlja
se niti za hip, nego mora umreti, kakor mu je so¬
jeno, da se preseli iz začasnega sveta v večnost.

60

■ . . v tem se je začul iz minareta glas mujezina . . .
(str. 60).

Gl

— Esselamu alejke ja resulallah! Es-
selamu ja habiballah! Esselamu alejke ja
nebijallah. ‘)

In ves narod, ki je bil na trgu vzklikne.

— Allah rahmeh ejlesun! 2 )

Takoj nato se je začul iz višine ne¬
kega drugega minareta glas drugega mu¬
jezina, ki je istotako klical narodu.

In ko je skončal ta, je zopet drug mu¬
jezin s svojega minareta klical iste besede.
In tako je šlo od minareta do minareta
in vse stotine in stotine minaretov je v
državi naznanjalo smrt kalifovo.

In na stotine in stotine, tisoče in ti-
tisoče src in ust je odgovarjalo:

— Allah rahmeh ejlesun!

— Oh, kako dober je bil naš kalif —
se je okrenil vojnik k Osmanu, ki mu je
stal najbližje.

In ta odvrne na mah:

— Dober je bil, dober.

Strezinja ni mogel razumeti in se pre-
čuditi, da sedaj Osman hvali kalifa, ko še
se je malo poprej nepovoljno izražalo njem.

Ko je to povedal spremljevalcu zgane
ta z rameni in reče:

— Zapoved Allaha je, da govorimo o
mrtvih le dobro. Kdor zamolči slaba dela
pokojnikova, temu bo zamolčal Allah tudi
njegova in ga spustil v dženet. A kdor
mrtvim ne odpusti in kdor ne zamolči nji¬
hovih grehov, njega bo Allah na kija-

>) Slava ti, božji poslanik! Slava ti, božji iz¬
voljenec! Slava ti, božji svetnik!

2 ) Pokoj njegovi duši.

€2

metu, na sodnji dan osramotil pred vsem
svetom iz razglasil njegova slaba dela.

Strezinja je te besede poslušal molče.
Spomnil se je, da se v njegovi domovini
najdejo ljudje, ki celo po smrti, kakor hi¬
jene izkopavajo kosti mrliča iz grobov in
govore slabo o njem, brez kakega vzroka,
samo da kalijo mir onega, ki se jim več
ne more braniti.

63

v.

. Ko se je vse to dogajalo na ulici, je
bil Wadha še v spalnici.

Bila je to priprosta soba, ki ni prav
z ničem kazala dostojanstvo gospodarjevo.
Na stenah je viselo orožje in obleka Wadhe.

Wadha to noč ni mogel zaspati.

Takoj, ko se je vrnil domov, v hr-
vatsko vojašnico, nedaleč od palače alka-
zarja, je ukazal sužnju, da mu prinese
slaščic iz strdi in jabolk.

A vzel je le nekoliko, nato si umil
usta s čašo vode, odpravil sužnja in legel.

Ali sen mu ni hotel zatisniti očes.
Misli so mu hitele druga za drugo po mo¬
žganih. Vsi dogodki poslednjih dni so se
mu prikazovali, kakor žive pošasti in gledal
je, kakor v nekakih živih slikah, vse to,
kar se je dogodilo.

On je hadžib, on! Največji mož za
kalifom in če bo znal prav uporabiti slu¬
čaje, lahko postane še več, kakor kalif.

Wadha al Ameri je hadžib?

Ali je to mogoče?

Ako bi mu rekel kdo kaj takega pred
desetimi meseci, ne, pred desetimi dnevi,
bi se mu v obraz smejal.

64

In sedaj je to vendar resnica, suha
resnica. In naj še reče kdo, da niso čudna
pota usode?! Ko so ga majhnega, z obal
hrvatskega, z onega lepega jadranskega
morja ugrabili prokleti Benečani in ga pro¬
dali Sarazenom, ko je jokal in prosil, naj
ga puste in vernejo materi, tedaj je mislil,
da je najnesrečnejša stvar na svetu.

In bil je v resnici!

Ločili so ga od milega očeta in drage
matere. Nikdar ju ni več videl, niti čul ni
o njiju, dokler sta živela. Pozno, zelo pozno
po njegovem ugrabljenju, ko se je že po¬
vzdignil v svoji veljavi, je povprašal za
njima. In tedaj je dobil žalostno vest, da
ni več očeta, da ni več matere.

Spomnil se je, kako ga je oče posadil
na kolena in djal: „Evo, sedaj pojašeš v
boj s kraljem Krešimirom v ponosno
Bosno." Spominjal se je, kako mu je oče
dal meč in ga učil, govoreč: „Hudi časi
so in kdo ve, ali ne boš že zgodaj potre¬
boval meča in bojnega kopja. Ko odrasteš,
biti moraš junak, kakor je bil tvoj ded,
ki se je bil v tridesetih bitkah in postal
slaven v hrvatskem narodu.

In resnica! Temu se ima zahvaliti, daje
tako lepo napredoval v telesni straži kalifovi.

In mati?

Ko se je spomnil nje, so se mu oro¬
sile oči. Krasna žena je bila to; tanka,
kakor jelka in velika. Sedaj, po tolikih
letih se mu prikazuje v nekaki nadzemski
prikazni. Ta mili glas, njen krasen hrvatski
jezik — kako bi se ne spominjal?

65

In kako ga je ljubila?! Sedaj ni več
nje, ni več materine ljubezni. Oh! Ali je
kaj lepšega, kakor ta ljubav, ali je kaj
dražjega, kaj slajšega? Ko ga je pogle¬
dala, se mu je zdelo, da ga gledajo ne¬
besa. In sedaj, ko se je spomnil nje, je
čutil vonj nadzemskega cvetja, čutil neko
nepopisno čuvstvo. Slika njegove matere
je stala pred njim, sprva nejasna, kakor
v megli, a nato jasnejša in svetlejša, ka¬
kor bi bila živa.

Uboga mati! Ubogi oče! Kaj sta pre¬
trpela, kaj preplakala, ko se sin ni več
vrnil v vajino naročje.

Oče ga je uvedel na kraljevski dvor
in tam se je družil s kraljeviči Sveto-
slavom Surinjom, Držislavom, Krešimirom
in Gojslavom. Vsi so ga ljubili, kakor
brata.

A naenkrat udari kakor strela z neba.

Bila je temna noč, nebo oblačno. Iz
čr nih  oblakov se je tuintam prikazala
ogromna, okrvavljena lunina krogla. Spre¬
hajal se je s tremi tovariši ob morski
obali. V razgovoru se je oddaljil nekoliko
iz vasi. Naenkrat čuti udarec po glavi.
Omahnil je, a imel je še vendar toliko
moči, da se je obrnil. Tedaj je zagledal
napadalce, ki so mu med tem urno vrgli
nekako vrečo čez glavo in ga zvezali.

Nato se je onesvestil.

Ko se je zavedel, je bil na krovu ve¬
like ladje. Na nebu so lesketale zvezde.
Temni oblaki so izginili, kakor da je nekdo
s čarobno palico udaril po njih. Mesec je

66

svetil jasno in krasno. Bila je bajna, pre¬
krasna noč. Oh, ona prokleta noč!

Ko je zapazil nebo, se je spomnil
vsega. Ni bilo redko, da so na hrvatskih
obalih ropali Benečani in Saraceni sužnje,
največ mlada dekleta in dečke. In ko je
začul kraj sebe beneško gov rico, in be¬
neški je dobro razumel, mu je bilo po¬
polnoma jasno, da je na ladji beneških
roparjev, ki ga peljejo v daljne kraje,
kjer ga prodajo.

On, sin hrvatskega plemiča in ple¬
menite matere, naj postane suženj? Ta
misel ga je tako prevzela, da je napel
vse moči hoteč potrgati vezi. Zaman! Vezi
so se mu globje vrezale v meso, da je za¬
čutil bolečine. Porogljiv nasmeh kraj njega
ga je pa poučil, da bi tudi, ako bi po¬
trgal vezi, ne pomagalo nič, zakaj bedeče
oči čuvaja so pazile na njega.

In ni več mislil na rešitev . . .

Tako je minilo tudi to.

Spočetka se je mislil umoriti z gladom.
Ali kmalu je prevladala v njem želja po
življenju in nada, da se lahko pozneje
vrne v domovino. In ni več odklanjal jedi.
Ali bol, nepopisna bol po domovini ga ni
zapustila. Ta bol ga je spremljala vse živ¬
ljenje. In ko so ga kot lepega in zdravega
mladca kupili za kalifovo telesno stražo v
Kordovi, se je še povečala. Nu, ko je spo¬
znal, da to življenje ne bo prehudo, se je
nekoliko omilila. Ko se je pomikal po lestvi
časti vedno višje in višje, mu je postajalo
lažje ali misel na dom ga ni nikdar za-

5 *

67

pustila. Počivala je v njem in se oglašala,
kakor gavrani nad bojnim poljem, po¬
kritim s padlimi junaki. In sedaj, ko se
je povzpel do najvišje časti, katero si je
mogel misliti, mu je bila v srcu bolest.
Neki notranji glas mu je pravil: Neumnež,
jej, in ne toguj! Ali ni bedasto, da togu-
ješ za nečim, kar ti ni sojeno, mesto da
se veseliš tega, kar imaš. Za domovino
plakaš? Ali ni to neumno? Kdo te pozna
v domovini? Tvoji roditelji, ki so te po¬
znali, so mrtvi že davno, in če bi tudi še
živeli, bi se ne spominjali več na te, niti
te spoznali, ako bi se vrnil v kraj, kjer
si se rodil. In če bi ostal tam, kdo ve, ali
bi ne bil nepoznan in neupoštevan, kakor
pravi latinski pregovor: nemo propheta in
patria. 1 ) Tu si pa dospel do sijajne časti.
Imaš vsega, kar ti poželi srce. Zlato in
drago kamenje je tvoje in pred teboj se
klanja ne samo Kordova, ne samo Španija,
temveč, lahko se reče, cela Evropa. Zakaj
tedaj žalost, zakaj tuga? . . .

A ta glas je govoril zaman. Drugi,
močnejši, mu je pripovedoval o žitorodnih
poljih, zelenih gorah, o onem rodnem,
mi lem morju in o krasni hrvatski govo¬
rici . . .

Tako je prebil Wadha el Ameri prvo
noč, kot prvi dostojanstvenik kalifov, kot
hadžib . . .

Ko je naposled prišel čas, da vstane,
so mu bile oči krvave in globoke. Okrog

*) Nikdo ni prerok v domovini

68

njih so pa bili modri kolobarji, a obraz
mu je bil bledejši, kakor navadno. Duša
pa mu je bila zmučena na smrt.

Tako zmucenemu prijavi suženj, da
ga čaka popotnik iz daljnih krajev, človek
iz daljne Hrvatske, ki je prišel, da se mu
poki oiri.

Človek iz Hrvatske, Hrvat. To ime
ga je elektriziralo.

— Kje je ta človek? — vzklikne raz¬
burjen, da se je suženj, ki mu je prinesel
to vest, prestrašil tako, da se ni mogel
niti ganiti.

— Pripelji mi ga, kaj čakaš — je de¬
jal Wadha el Ameri.

— Ali gospodar — reče suženj bo¬
ječe — tako v nočni obleki ga hočeš
sprejeti?

— Ah, kaj — odvrne Wadha el Ameri
— kaj te skrbi moja obleka. Privedi mi
prišleca!

Suženj se ni upal dalje obotavljati,
nego je šel po prišleca.

Ni minulo mnogo časa, ko se je pri¬
kazal med vrati Strezinja. Postal je za
trenutek, kakor da se hoče prepričati, če
je človek, pred katerim stoji, v resnici
oni, katerega išče.

Med tem je Wadha el Ameri premeril
Strezinjo od glave do nog in vljuden na¬
smeh se mu objavi na licu. Videlo se je
da mu je ta mladi človek simpatičen.

Strezinja se prikloni in molči. Vse¬
kakor je čakal, da ga prvi ogovori oni, h
kateremu je prišel.

69

Ni mu trebalo dolgo čakati. Wadha
el Ameri mu reče v lepi hrvaščini, katero
je Strezinja takrat prvikrat slišal, odkar
se je nahajal v Španiji:

— Reklo se mi je, da si Hrvat. Iz ka¬
terega kraja si, katerega rodu in kako ti
je ime? Katera sreča te je privedla sem?

— Da si mi zdrav, veliki Wadha. In
ker me vprašaš, ti hočem odgovoriti. Ime
mi je Strezinja in sem hrvatsko - kraljev¬
skega rodu. Moja zibelka je tekla na obali
jadranskega morja, nedaleč od Splita. Pri¬
hajam sem na željo samega kralja Sveto-
slava Surinje, kateri, kar ti je gotovo
znano, vlada že šesto leto hrvatskemu na¬
rodu. Poslal me je sem, da vidim vaše
znamenite šole in si naberem znanja ter
jih presadim v hrvatski narod in hrvatski dom.

— Lepo je to od tvojega kralja, da
skrbi za napredek znanosti v hrvatskih
deželah. Tem lepše, ker je zaradi spora s
prejšnjim kraljem in lastnim bratom Drži-
slavom mnogo škodoval Hrvatsk'.

— Ali so ti poznani naši spori?

— Misliš morda, da spim? Ako bi
bil tvoj kralj Svetoslav živel v slogi z
Držislavom, bi Peter Orseolo, dož beneški,
nikdar ne napadel Zader, Trogir, Split,
Dubrovnik, Krk, Osor in Rab, nikdar bi
ne osvojil Beligrad, otokov Korčulu in La-
stovo, nikdar se imenoval „dux Dalmatiae“.
O, ta tvoj Surinja mi ni ljub. Mesto da
se pridruži, kakor izdajica, Petru Orseolu,
ter mu pošlje lastnega sina za jamstvo,
bi naj raje z mečem v roki navalil na

70

proklete Benečane. Ako bi se zgodilo tako,
bi Benečani še danes plačevali davek Hr¬
vatom, kakor so ga plačevali čez stoletja.
Ali tvoj kralj Šurinja je pustil, da so za¬
sedli mogočna dalmatinska mesta, in kdo
ve, morda bodo pretekla stoletja, predno
se hrvatski narod reši teh pijavk.

— Veliki Wadha, ne srdi se. Položaj
je bil takšen, in ni bilo pomoči. Hrvati
sami na sebi niso dovolj močni.

— Neumnost — se razsrdi Wadha. —
Vi Jugoslovani najdete vedno izgovor in
če bi ga iskali na mesecu, samo da pri-
krijete malodušje in bojazljivost. Sedaj se
bojite tega, potem zopet onega, a bali bi
se raje slovanske nesloge in prepirov. In
tedaj bi imeli državo močno in slavno,
kakršne ni daleč naokrog. Mesto da tre¬
petate sedaj pred Bizancem, sedaj pred
Franki, zopet pred Benečani in se jim po¬
nujate kot robovi sedaj tem, sedaj onim,
bi se naj raje tresli pred velikim Bogom
in zaupali v lastno moč.

Strezinja je poslušal te besede mirno
in lice mu je žarelo sramu.

— Oprosti — reče naposled — morda
je tvoj ukor vendar prestrog. Mi nismo
izgubili samostalnosti. Pač pa je dobil
Svetoslav za svojega sina Stefana, Hicelo,
hčer slavnega beneškega doža Petra Or-
seola. Obenem je postal član rodbine ogr¬
skega kralja Štefana, zakaj brat Hicelin,
Oton, ima Štefanovo sestro za ženo.

— Hm, kolika sreča za Hrvatsko —
se poroga Wadha. — A vprašam te, ali

71

je Hicela prinesla od doza za doto svo¬
jemu hrvatskemu soprogu nazaj mesta'in
otoke?. Ni! Ali vprašam te, ali je ogrski
kralj Stefan prenehal svojemu sorodniku
ogrožati meje kraljestva? Ni! Ko je Sve-
toslav ženil svojega sina, bi moral zahte¬
vati večjo doto . . . Sicer pa — se pre¬
kine Wadha el Ameri sam — preidemo k
tebi. Po vsem tem se ti bo zdelo, da mi
nisi dobrodošel. Kaj ? Nu, varaš se! Na
tvojem licu čitam, in laskam se samemu
sebi, da vem citati z obrazov, si ti ple¬
menit mladec. Željan si znanja in odkrit;
hraber si, to je dokaz, da si se odločil na
tako daljno pot. Vse to mi je dovolj, da
ti rečem: Dobro došel! Ako .še ne veš,
ti moram reči sedaj, da jaz nisem več
samo poveljnik telesne hrvatske straže,
nego da sem od danes največji dostojan¬
stvenik.

— Hadžib — se začudi Strezinja in
stopi korak nazaj.

— Da, hadžib! Ali ne boj se. Ta čast
ti bo samo v korist in varstvo. Od danes
si ti v moji zaščiti in nadejam se, ko se
nekoč vrneš v svojo domovino, da poneseš
dobre spomine na Kordovo s seboj in na
onega, ki ga vidiš pred seboj in kateremu
ni sojeno, da se povrne v zemljo svojih
očetov, da bi gledal valove sinjega jadran¬
skega morja ter poslušal pesem hrvatskih
deklet in junaških vitezov v veselem kolu.

Strezinji se je zdelo, da so oči Wad-
hine postale vlažne, in opazil je, da mu
drhti glas v neki razburjenosti.

72

— Ti, sinko, si tako srečen, da se
povrneš tja, odkoder si prišel in nagledal
se boš zelenih hribov in se radoval lepe
domovine svoje. Draga mi je domovina!
Hočem te narediti za sina in ko te nekoč
pošljem v Hrvatsko, bom mislil, da odhaja
tja del moje duše. Morda bom lahko v tebi
in po tebi koristil svoji dragi domovini.

Strezinji vzdrhti srce na te besede in
vzklikne:

— Veliki hadžib, nisi pozabil svoje
domovine Hrvatske, ti jo ljubiš še vedno,
dasi si tako daleč od nje in je nisi videl
toliko let ?

Wadha na te besede ničesar ne od¬
govori, nego razprostre roke in objemši
Strezinjo, ga poljubi na čelo.

73

\

VI.

Bil je krasen, jasen dan, ko je korakal
Strezinja po mestnih ulicah. Kordova se
je že nekoliko od zadnjih dogodkov po¬
mirila in tako je bilo zopet vse v starem
tiru.

Strezinja se je moral preseliti v novo
palačo Wadhe el Amerija, kjer je dobil lepe
sobe. Prve dni svojega bivanja v Kordovi
je porabil, da si ogleda znamenitosti tega
mesta. Danes pa se je požuril, da vidi,
doslej še neogledano čudo zlatarske umet¬
nosti, vrt iz suhega zlata, ki ga je najzna-
menitejši kordovski zlatar izdelal in izložil.
Cvetje tega vrta je bilo iz zlata, srebra in
dragega kamenja, jaspisa in smaragda.

Dolgo časa je stal Strezinja pred tem
čudom, kar nenadoma čuti na rami težko
roko.

Ko se ozre, zagleda pred seboj istegi
vojaka, ki ga je srečal pri vhodu v Ko’-
dovo.

— Ti si pozabil na me, sin daliiih
krajev — se mu je smejal Arabec, kaiaje
svoje bele zobe. — Prosil sem te, d« me
obiščeš, kakor najhitreje ti je mogfče, a

74

ni te in te ni. Mislil sem, da si se že po¬
greznil v zemljo. Ali močno sem se razve¬
selil, ko sem te tukaj opazil.

— Ej, prijatelj, oprosti, zakaj dogodki
zadnjih dni in moji posli so krivi, da te
nisem mogel posetiti.

— Naj ti bo odpuščeno — se nasmeje
Arabec vnovič — ali to ti rečem, sedaj
mi več ne uideš. In da tega v resnici ne
storiš, je najbolje, da greš takoj z menoj.
Ni daleč do mene, in postrežem ti tako,
da boš, upam, zadovoljen. Imaš čas?

Strezinji ni bil ravno neljub ta poziv,
vendar se je obotavljal. Daši ni imel dru¬
gega posla, kakor da si ogleda mesto, je
vendarle to povdaril, kot nujen posel.

Arabec mu odvrne:

— Imel boš še časa dovolj, da si ogle¬
daš do sitega celo Kordovo. Naposled naj¬
deš v moji hiši tudi kaj takega, kar te bo
morda zanimalo. Samo pojdi z menoj.

Strezinja se je dal pregovoriti. In zakaj
ne. Videl bo vsaj dom preprostega Arabca
ter proučil način njegovega življenja. In to
mu je bilo ljubo, da vidi v tujini čimveč,
da potem lahko pripoveduje v domovini o
vsem tem, in ako je kaj dobrega, da tudi
presadi v zemljo svojih očetov.

Sla sta mimo palač in nizkih hiš, skozi
vrtove polne pomaranč, cipres, oljk in lo¬
vorik in palm. Arabec je molčal, in Stre¬
zinja se je bavil s svojimi mislimi.

Naposled sta prišla do plota neke
zgradbe, ki je bila sredi vrta. Ta zgradba
se ni z ničem odlikovala od drugih, pač

75

pa je gledala nekako mrko in neprijazno
iz grmovja divjih rož.

Arabec obstoji pred vrati hiše in odpre
vrata z nekakim čudnim ključem. Nato
reče:

— Evo, to je moja hiša. Srečen pre¬
stopi prag in bodi ti v mojem domu sreča
in ljubezen.

Strezinja je prestopil prag in se ne
malo začudil, ko je zapazil, kako velika
razlika je med zunanjostjo in notranjostjo
te hiše.

Že na hodniku je zapazil pravo raz¬
košje, zakaj stene so bile ozaljšane s sa¬
mimi preprogami. Ko sta prišla v sobo,
je imel Strezinja kaj gledati, toliko lišpa
je bilo ob stenah.

— Krasno je pri tebi — reče Stre¬
zinja. — Tega nisem pričakoval.

— Mar ne? — odvrne Arabec. — Pri
meni ni slabo. Dobiš tudi jedi in pijače,
kar ti poželi srce.

Nato mn ponudi stol in za trenutek
se vrne noseč vino na srebrnem pladnju.

— Pij — mu natoči Arabec — vino
je čisto, kakor kristal. Pomoči svoje ustne
z zlato roso čarobne pijače in naj ti po
žilah vzdrhti sreča novega življenja. Vedi,
da ne raste trtin sad samo v tvoji domo¬
vini, nego tudi naša zemlja rodi zlato-
bajne pijače.

— Ti mi tukaj opevaš vino, kakor
čarobno pijačo, a vendar ti tvoj koran
prepoveduje piti vino.

Arabec mahne z roko.

76

— Grešen človek sem in Alah mi
naj oprosti grehe. Ali mislil sem, da že
veš, da nam je dovoljeno piti vino, ker
smo neprestano v vojni in so naši bogo¬
slovci izrekli, da je v takih slučajih do¬
voljeno piti vino, ker hrabri srce.

— A tako — reče Strezinja, ali sedaj
ne besni boj in se sedaj ne vojskujete,
torej sedaj ta izjema ne velja.

— O, prijatelj, ne bodi strožji od naših
pesnikov. Ali nisi slišal, kaj poje pesnik?
Vino je mojster za ljudi in duhove. Bojaz¬
ljive hrabri, slabe krepi, bolne ozdravlja,
upala lica debeli, odkriva tajnosti in dela
iz noči dan. Govori, ali poznaš kaj boljega
od vina? . . .

—• V resnici mora biti vesel človek ta
tvoj pesnik, ako tako poje. Sicer pa ima
prav. Vino razvedruje srce, samo primerno
se mora uživati.

— Ne tratimo časa, ampak pijmo!

Ko sta izpila prve čaše, reče Arabec:

— Ni mi znano, kako si uporabil te dni
v Kordovi, odkar sva se videla prvič. Ali
eno vem, da je tvoj zaščitnik, mogočni za-
povednik telesne straže še postal večji in
močnejši gospod. Tvoj Wadha el Ameri je
sedaj hadžib. Resnično, usoda mu je pri¬
jazna in rodil se je pod srečno zvezdo.

— Tega niti sam ne taji.

— Vidiš li, da sem imel prav, ko sem
rekel, da mi pomoreš, ako me njemu pri¬
poročiš. Ali ti si samo obljubil, nisi pa
storil. Velika gospoda pač urno pozabijo
na svoje obljube.

77

— Če bi tudi hotel — odvrne Strezinja
— nisem našel prilike, zakaj Wadha je bil
te dni preveč zaposlen z državnimi posli.

— Verjamem ti, zato ti pa tudi ne za¬
merim. Sicer pa lahko to itak popraviš.
Imel boš dovolj prilike, da boš z mogočnim
Wadhom skupaj in tedaj izpolniš svojo
obljubo.

JU; , — In kaj bi ti pravzaprav rad —
vpraša Strezinja.

— Prej, nego ti povem, okusiva še
to bajno pijačo.

— V resnici je izborna — reče Stre¬
zinja, ki je z nekako naslado pil žarko an¬
daluzijsko vino, močno kakor strup, a
žarko kakor solnce, pod katerim je do¬
zorevalo grozdje.

In žar tega vina se je že pretakal
po žilah mladega hrvatskega junaka, dasi
je izpil komaj še le dve čaši.

— Ugaja ti? — se nasmehne Arabec
in zaploska, kakor iz navade.

Naenkrat se začujejo tihi zvoki lutnje,
in sveže, mlado žensko grlo zapoje pesmico,
arabsko in zaljubljeno.

Sprva tiho, donela je pesem vedno
glasneje. Kakor da je nekak čaroben na¬
poj opojil Strezinjo. Ni veroval svojim uše¬
som. Ta pesem je bila tako krasna, tako
mamljiva, kakršne še ni slišal. Zazdelo
se mu je, da je zašel v tajinstveni gaj vil
in da mu ena izmed njih poje čarobno
pesem vilinega sveta.

Sedel je nepremično, kakor da je
hipnotiziran. Njegove oči so strmele v da-

78

ljavo, a njegovo lice je izdajalo razbur¬
jenost. Gostitelj je pokazal sobe in opa¬
zoval svojega gosta z vidnim zadovoljstvom.
Pesem je govorila o ljubezni, hvalila njeno
krasoto, govorila o plamtečem morju sreče,
v katerem se kopljejo duše dragih, šepe¬
tala o vonju cvetic, v katere se pretvarjajo
njihovi vzdihljaji, o biserjih solza radosti,
ki jim rose lica, ko se po razstanku zopet
snidejo, govorila o silni, veliki in nežni
gromadi čustev, ki se porajajo iz semena
ljubezni ter rastejo in se dviga vse više
do nebeškega svoda . . .

Oj ljubav, ti močnejša si kot grenka smrt,
po tebi ves je svet spremenjen v rajski vrt.

S temi besedami se je končala arabska
pesem in ko je že davno prenehal zadnji
zvok zadnjih akordov je Strezinja še vedno
sedel, kakor zamaknjen v nekak čarobni
sen.

Ko se je prebudil, so mu bile oči
vlažne. Nepopisno sladko čustvo mu je
obdajalo dušo.

— Oj ta glas, to grlo — vzklikne in
prime za roko gostitelja.

— Ti pesem_ ugaja ?

— Pesem in petje. Slavčka pesem ni
nič, ta pesem je kakor pesem vile, o ka¬
terih pojo naše hrvatske pesmi.

— Ti si navdušen!

— Kako bi ne bil — odvrne mladec.
— Moral bi imeti srce iz kamena, mesto
krvi bi mi morala teči po žilah sama voda,
da bi me ne navdušila taka pesem.

79

— Da, izvrstna ženska pesniška duša
je to, ki^je pevala.

— Zensko srce je izumilo to pesmo?
Jaz bi djal, da je to pesem, ki jo je pel
vaš največji pesnik.

— One! Te pesmi ni slišal nikdo ra-
zun tebe.

— Kako misliš to? Ali ni to pesem
vašega najslavnejšega pesnika?

—- Rekel sem ti že, da jo je pevala
ženska.

— Dobro, naj bo, ako jo je pevala
ženska. Ali to je gotovo najslavnejša žena
vašega naroda in gotovo je pevala to
pesem pred cesarji.

— Motiš se! Rekel sem ti resnico, da
se je ta pesem prvikrat pevalava pred
teboj, prvikrat danes, prvikratma lo prej.

— Kako je to mogoče?

— Ker je improvizirana. Mlada pevka,
ki jo je pevala s spremstvom lutnje, jo je
ističas tudi zlagala.

— Ne, tak čudež ni mogoč!

— In vendar je tako!

— To mora biti krasna ženska —
vzklikne mladec.

— Kakor Širaska roža — se nasmehne
Arabec. Ali piva raje.

In prisilil je mladca, da je vnovič iz¬
praznil kupico.

Strezinji je lice zagorelo, nekaj od
vina, nekaj od vzburjenja in jezik se mu
je razvezal.

— Ej, tu pri tebi je prekrasno!

— Zakaj nisi prišel poprej.

— Bil sem v resnici neumen.

— Mislim, da me boš odslej raje po-
secal.

— Razume se, zakaj ti imaš res vsega
v izobilju. Stanovanje je knežje, vino tako,
da bi ga pili celo angeli in povrh še imaš
pevko, kakršne nimajo niti cesarji v dvo¬
rih. Ali kje si jo dobil?

— Hm — zmaje Arabec — to je tajnost.

— Ali ni tvoja žena?

— Ne.

— Hči?

— Ne.

— Nič, kaj pa je?

— Sužnja.

— Ha. Tako krasno bitje, pa je sužnja.
Ni mogoče.

— In vendar je.

— Odkod si jo dobil?

— Kupil sem jo.

— Od koga?

— Od beneških roparjev.

— Oj, ti zlodeji kradejo najlepše ljudi,
najlepše žene in dekleta ter jih prodajajo.
Vem to. Vsa telesna straža vaših kalifov
je nastala samo na tak način. Oj, da bi
n ogel te zlodeje uničiti, njihove ladje po¬
topiti. Teptal bi jih, kakor gosenice, kakor
kače . . .

— Nu, mi, ne srdi se tako. Ako bi
ne bilo njih, bi se ti malo prej ne osladili
tako tvoji minoli trenutki. Pesem sladkega
grla bi te ne opajala z milino in niti bi
tako navdušeno ne govoril o deklici, ka¬
tere ne poznaš.


81

— Sedaj, ko vem njeno usodo, sedaj
mi je še stokrat dražja in mila. Uboga de¬
klica. Njen glas je, kakor glas vile, prepeva,
da bi lahko blestela, kakor alem v cesarski
kroni. A ona mora v črni noči suženjstva
pevati pesmi na ukaz svojega gospodarja,
ki jo sme celo pretepati. Mar ne, da jo
smeš tudi pretepati?

— To mi ni zabranjeno.

— In ti delaš to .. .

— Fatime še nisem pretepal.

— Kako bi tudi mogel, tega slavčka,
tega angela. Bil bi hujši od cesarja Diokle¬
cijana, in od onega prokletega Nerona, ki
je ubil lastno mater.

— Jaz je ne tepem. Sicer pa, ako bi
jo tudi tepel, ti mi te pravice ne moreš
vzeti.

— Ti strašen človek, ti bi se drznil
s svojimi medvedjimi šapami dotakniti se
njenega telesa?

— Hahaha — se nasmeje Arabec, da
je Strezinja kar umolknil.

Naposled reče, ostro ga gledaje:

Kakor se mi zdi, se mi smeješ, me
zasmehuješ, ti . . .

— Kaj ti pride na um — odvrne
Arabec. — Niti ne mislim na to, da bi se ti
rogal, nego smejem se tvoji fantaziji.

— Zakaj?

— Ker tako sijajno opisuješ Fatimo,
kot bi jo poznal že več mesecev, govoriš
o licu, o njeni postavi, govoriš o njej, kot
o nekakem angelu lepote, a še je nisi niti
videl, kakova je.

82

— Nisem je videl — vzklikne mladec
vzneseno. — Resnica, nisem je videl, ali
to vem, da Bog ni mogel dati takovega
glasu, kaki stari vešči. Nisem je videl, ali
uverjen sem, da mora biti krasna, ker tako
krasno poje.

— Hm, morda se pa varaš — se po¬
šali Arabec.

— Ni mogoče.

— Moja Fatima je stara brezzoba
ženska. Stara je že nad sedemdeset let.
Njeni lasje so sivi, njen obraz upadel in
zgubančen.

-- Zlodeja! — se razljuti Strezinja.
— Povej to komu drugemu, a ne meni.
Stavim sto dukatov, da je krasna. Sicer
si pa malo prej sam rekel, da je krasna,
kakor roža iz Sirasa.

— Prevaril sem te.

— Ne, nisi me prevaril. Sedaj lažeš.
Ako ne lažeš, prejmi stavo, ki ti jo nudim.

— Sto dukatov.

— In če sprejmem. Lahko ti privedem
drugo dekle.

— Dobro. Ali ona mora peti pred
mano.

— Ej, moder si.

— Torej sprejmeš stavo.

— Imaš denar pri sebi.

— Imam.

Arabcu so se zaiskrile oči. Slutil je,
da mora imeti Strezinja denar, ker je po¬
toval tako daleč in sedaj se je hotel pre¬
pričati.

— Nečem stave — reče Arabec.

— Zakaj ne?

— Ker to ni pošteno, ker jaz vem,
kako izgleda. Sicer pa, prijatelj, te nečem
dolgo pustiti v dvomih.

— Ti mi jo pokažeš — se zaiskrijo
Strezinji oči.

— Hočem.

— In ni stara?

• — Ni.

— Je lepa.

— Daleč naokrog ji ni para.

— Glej, da sem uganil.

— Uganil si.

— In zakaj si tajil.

— Zahotelo se mi je šale. Ali daj, iz-
pijmo še en vrč dobrega vina. Hočeš li?

— Preveč bo.

— Ne bo! Ali gotovo boš pil z veseljem,
ako prinese vino ona, ki je prej pevala.

— Fatima?

— Da, Fatima.

Arabec zaploska trikrat z rokami.

Na ta znak se odgrne zavesa in v sobo
stopi Fatima in njene velike, modre oči se
uprejo v Strezinjo.

Strezinja se ni mogel zdržati, da bi ne
vzkliknil:

— Fatima!

In ona se mu je nasmehnila, da so
zablesteli biserni zobje ter pobesila oči na
krasno oblikovane bele prsi, ki so valovile
pod rdečim svilenim suknjičem, kakor bi
ga hotele razdreti.

— Vzemi vrč in ga napolni z vinom
— ukaže gospodar.

S4

j ip|;|| ■ \y v

Lahno, kakor sapica, v nežnih svilenih
čevljičkih je stopila Fatima k mizici in
vzela vrč ter zginila za zavesami.

— Ali je lepa? Ali ni kakor roža iz
Šerasa — vpraša Arabec.

— Nikdar še nisem videl lepše — od¬
vrne Strezinja, kakor v polusnu.

V tem se je Fatima zopet vrnila in
postavila vrč z vinom na prejšnje mesto,
Nato je hotela oditi, ali gospodar jo ustavi.

— Fatima, temu gospodu je tvoja pe¬
sem zelo ugajala. Pravi, da poješ, kakor
vila njegove domovine.

Deklica, zardi, a ne reče ničesar, nego
hvaležno pogleda mladega viteza.

On pa reče ves zmeden:

— Da . . . tvoj gospodar, krasna Fa¬
tima, govori resnico. Nikdar še nisem sli¬
šal lepše pesmi iz lepših ust.

A Fatima ne odgovori niti besedice,
nego obstane, kakor prikovana. Samo ena
misel ji je prešinjala glavo: To je mladec,
kakršnega še nisem videla.

Nato se zdrzne in zgine za zaveso.

Strezinja se je razžalostil, ker mu je
tako naglo zginila in vzklikne za njo:

— Tudi solnce se skriva za oblake,
kakor si se skrila ti za zaveso. Ali izza
oblakov vzide zopet sijajnejše. Ali mi ho¬
češ tudi ti, kakor solnce, krasna Fatima,
zopet zasijati pred mojimi očmi?

Njegov zvonki, navdušen glas je tre¬
petal v prsih Fatime.

Gospodar pa reče:

85

— Ona je lepa, kakor sveži masleni
kruh, samo pazi, da je ne vzljubiš, zakaj
ljubezen je sladka, a v nji je mnogo gren¬
kega.

— Ne vem, kaj je ljubezen in nikdar
nisem mislil o tem — odvrne Strezinja.
Mene je bolj zanimalo metanje kopja in
streljanje s pušicami, nego gledanje lepih
lic naših krasotic.

— In nobena te ni omamila?

— Nobena!

— Tedaj si ti eden izmed redkih mlad¬
cev, ki še v tvoji dobi niso okusili ljubezni.

— Ali je to sramota?

— Tega nisem rekel. A čudno je, da
nisi delal, kakor delajo drugi mladci tvoje
starosti. Ali so pri vas na Hrvatskem dru¬
gačni ljudje, kot pa pri nas? Ali ne sede
pri vas možje v svetlo-rdečih in rmenih
haljah na divanih, poslušaje ljubavne pesmi
deklet in gledajo igre odbranih veselih
suženj ? Ali je mogoče, da ste tako ledene
krvi, da vam pogled deklet ne vzvalovi
krvi po žilah?

— Ne čudi se. Pisano je: „Videl sem
na gori Sionski jagnje in okrog njega sto-
štiriinštirideset tisočev; in pevali so novo
pesem in nikdo ni mogel pevati te pesmi,
nego samo onih stoštiriinštirideset tisočev,
ki so bili odkupljeni. To so oni, ki se niso
onečastili z ženami, zakaj oni so nedolžni.
Oni spremljajo jagnje, kamor ide.“

Strezinja je citiral te besede, kakor
jih je slišal od svečenika glagoljaša Dra-
giše. Prišle so mu na pamet, ali ni jih

86

izrekel navdušeno in z zanosom, kakor
navadno, ko se ga je polaščala skušnjava,
nego z nekakim malodušjem.

To je Arabec opazil in djal:

— Misliš, da naš koran nima takih
besed, ki se lepo čitajo in poslušajo. Naj¬
dejo se tudi ljudje, ki se tega strogo drže,
ali to so staroverci, ljudje, ki pravzaprav
ne spadajo med nas. Lepe so odredbe o
svetosti zakona, o zvestobi napram ženam
pri vas in pri nas. Ali oprosti mi, ako
dvomim o čistosti Hrvatov? Pri nas v Kor-
dovi sije preveč zvezd v čarobnem plašču
noči, preveč je bisernega cvetja, rož, ki
duhte z vonjem opojnosti, preveč je oči,
ki te gledajo hrepeneče, preveč je koralnih
usten, ki so žejne poljubov. . . . Mladec,
ako hočeš, da se ravnaš po svojih nazorih,
bi ne smel prestopiti tega mesta. In ako
hočeš, da spremljaš, kakor si rekel, jagnje,
skoči na noge junaške, beži pred mestna
vrata, stresi prah s sandalov in beži ter
se niti ne ozri na to mesto.

— Neki naš svetnik je djal: „Pogled
na ženo je strupena pušica, ki rani srce;
on je kakor iskra, ki pade v slamo, in
če se takoj ne odstrani, zapali strašen
ogenj . . .“

— Da, resnico si povedal — se na¬
smehne trpko Arabec, a tega Strezinja ni
opazil. — Zato te opozarjam, čuvaj se žensk.
Ogibaj se posebno hiš trgovcev s sužnji.
Ogibaj se zbirališč odličnega islamskega
sveta. Tam se mladi, bogati ljudje zabavajo
z deklicami in prebijejo svoje dneve v šali

87

in igri, petjem in plesom. Sužnje so tam.
druga lepša od druge in če prideš tja, si
izgubljen. Ako te zagleda katera, pogleda
te zaljubljeno, mahne ti z ročico in tvoje
srce poskoči v prsih. Pevala ti bo in po¬
nudila vrč opojne pijače, pila s teboj, ter
ti ovila gole, polne roke okrog vratu. In
tvoje oči bodo gledale omamljene na bela
ramena in ulovi te, kakor bedasto ribico,
v svojo mrežo.

— Nikdar — vzklikne Strezinja. —
Čuval se bom. Nu, tega bi še mi trebalo,
da me omami taka ženska. To stane mnogo
denarja ...

— Lahko si misliš — se nasmehne
Arabec. — Mnogi bogataši so prišli na tak
način na beraško palico. Za las njene glave
ji kupi takov bedak sandale iz Kanboje,
prstane in nakite z dragulji, za mali od¬
rezek njenih nohtov ji plača s svileno
obleko in plaščem iz Naisabura. O, prija¬
telj, čuvaj se in ne hodi k trgovcem s
sužnji. To so ti vrlo nevarni kraji. Sploh
pa, kakor sem ti rekel, se ne boš ravnal
po svojih nazorih o ženskah. Sedaj še si¬
cer bežiš, a bojim se, da padeš vseeno v
mreže žensk.

Strezinji se je nekako čudno dozde¬
valo, kako njegov gostitelj nekaj časa hvali
lepoto žensk in ga nekako hoče premamiti,
a nato ga zopet svari.

Ni vedel, kako naj to raztolmači. In
v glavo mu je šinila misel, če ne govori
Arabec tega zato, ker je ljubosumen na
svojo lepo sužnjo Fatimo.

88

— Ej, ničesar se ne bojim — odvrne
Strezinja.

— Kdor se ničesar ne boji, ta ni do¬
volj oprezen — odvrne Arabec — in kdor
ni dovolj oprezen, navadno vedno pade.

Ne boj se za me — reče Strezinja. —
Vem, kaj mi je storiti. Oborožim se z orož¬
jem, ki mi ga nikdo ne stre. Ko mi bo
katera onih krasotic, o katerih mi govoriš,
vrgla trnek, bom mislil na oazo, na kateri
cvete palma prave ljubezni; ko me obsije
kateri žarki pogled, spomnim se solnca, ki
sije močnejše; ko zapazim koralne ustne,
ki so žejne poljubov, zatisnem oči in zrl
bom v duhu rožo, iz katere bom, kakor
čebela strd, pil moči svojim mislim. Ko
začujem pesmi dekliških grl, zaprem te¬
lesno uho in v duhu bom poslušal rajsko,
doslej še neslišano pesem, in močan bom.

Strezinja je govoril vedno glasneje.
Domišljal si je, da ga čuje lepa Fatima v
drugi sobi in v resnici, ni se motil. Tre¬
nutek zatem se je začula zopet njena pe¬
sem : Dragi moj je kakor cedra libanon¬
ska, ki je ne streta burja in vihar. Viharji
buče, gromi grme, strele švigajo, a on stoji
neustrašljiv. Na njegovem čelu je pisano
moje ime in njegova usta šepetajo tajin-
stvene besede ljubezni. Kakor gazela, drhti
moje telo, glas ljubezni z lahkoto prodre
do srca mlade deklice. Vrata mojih nad
so odprta in čakajo, da pride skozi nje luč
njegovega duha . . .

Arabec je dobro razumel Strezinjo in
Fatimo in se neprestano smehljal . . .

89

— Ribica se je ujela — je zašepetal
sam pri sebi, ko je naposled Strezinja, ne¬
koliko vinjen stopil iz njegove hiše, ter
obljubil, da se hoče skoraj, če mogoče že
jutri, zopet vrniti pod njegov gostoljubni
krov.

90

Vil.

Quadalquivir je blestel v odsevu luni¬
nem, ko je stopal ob njem Strezinja. Me¬
sečina je trepetala v vodi in se poigravala
v valovju. Vsa Kordova je izgledala v
nočni razsvetljavi svojih tisočerih hiš, sto¬
ječih med cipresami in palmami nekako
tajinstveno.

Strezinja poln občutkov, je hitel, da
pride čim prej do alkazarja, svojega sta¬
novanja. Ni še bilo pozno in zato so še
bile ulice polno ljudi, ki so se vračali s
svojih dnevnih poslov domov.

Oster in sveži zrak je hladil plamteče
lice hrvatskega mladca.

— Kaj poreče Wadha el Ameri, da
me tako dolgo ni? Djal je, da me bo čakal
z večerjo, a jaz sem se tako zakasnil. Niti
sam ne vem, kako je potekel čas, — se je
spraševal Strezinja po potu.

Ali takoj je imel odgovor. Lepa Fatima
je zakrivila to. In spoznal je, da se je v
njem in Fatimi vzbudilo nekaj, nekaj neraz¬
umljivega, to, kar ljudje imenujejo ljubezen.

— Da, ljubim te, ljubim te, krasna Fa¬
tima — je govoril sam s seboj. — Ti boš

91

moj ščit, da se ne izgubim v tej Kordovi,
o kateri mi je strašne stvari pripovedoval
tvoj gospodar. Ne, ne grem k trgovcu
sužnjev, zakaj tvojo ljubezen hočem čuvati
čisto, kakor rožo nedotaknjeno.

Pri tej zadnji misli se mu je zmračilo
čelo. Nekaka zla misel mu je prešinila
možgane. Ali ni mogoče, da je ona, kakor
druge sužnje, morala biti ljubimka svojega
gospodarja? To je bila grozna misel.

Nekaj časa ga je morila ta misel, da
je stopal, kakor izgubljen, bled in z drh¬
tečimi ustni. A polagoma se umiri. Ne, to
ni mogoče. Njene nedolžne oči so gledale
tako nedolžno, kakor oči gazele. Ne, ona
je najčistejše bitje v tej pokvarjeni Kor¬
dovi.

Strezinja je jel sam sebe karati, da je
mogel sploh o njej misliti, kaj takega, ki
je lepa, kakor madona, njen glas svež,
kakor Serafinov in tako sramežljiva, da
je pobegnila pred njim za zavese, kakor
plaha srna.

— Ali ljubi morda drugega? Ali to
ni mogoče. Njena zadnja pesem je bila
brezdvojbe pevana njemu. Njemu jo je
pela. „Dragi moj je kakor cedra libanonska,
ki je ne streta burja in vihar ..."  V res¬
nici hočem biti, moja Fatima, kakor liba¬
nonska cedra in nič me ne more ločiti od
tvoje ljubezni. Resnico si pela, da še¬
petajo moja usta besede ljubezni. Šepe¬
tajo jih, ali kaj naj šepetajo drugo nego
ime divno in krasno: Fatima! Da, moja
Fatima, odslej posvečujem vse svoje misli

92

in svoje delo tebi, in če so v resnici od¬
prta vrata tvoje nade za me, tedaj vedi,
da si izbrala pravega. Nikdar se ne boš
kesala in ne bom miroval poprej, dokler
te ne povedem k oltarju.

Sužnja si. Na tvojih rokah so okovi
suženjstva in na tvojem čelu je užig tujega
gospodarja in tvoje besede ne smejo pe-
vati pesmi svobode. Ali to ne bo trajalo
dolgo, zakaj jaz te hočem odkupiti, miljenka
moja, in naj me stane, karkoli. Svoje živ¬
ljenje bi dal za te! Smrt me ne bo ločila
od tebe, zakaj ljubezen je močnejša od
smrti.

— Bog, — pomisli naenkrat. — Kako
naglo se je v meni vse spremenilo. Se vče¬
raj, še danes v jutro, ako bi mi kdo rekel,
da bom vzljubil žensko bitje, bi se mi na¬
smejal in djal; Motiš se, človek; nisem
vstvarjen za ženske. Moja roka je za to,
da suče meč, a ne za to, da bi objemala
dekleta. Moja usta pojo junaške pesmi, a
ne govore ljubavnih besed. A glej! Mars
je našel Venero. Ta poganski izrek mu za
trenutek ugaja ali nato reče nevoljen:

— Oprosti, lepa Fatima, da te pri-
spodabljam oni paganki. — In zamislil se
je v zgodbe krščanskih svetnikov in čim
dalje je mislil tem bolj se je jel prepri¬
čevati, da je njegova ljubezen nekaj sve¬
tega, nekaj vzvišenega, nekaj takega, če¬
sar ne zabranjuje niti njegova vera.

Misel na vero ga spomni, ali ni morda
Fatima islamske vere. Ime je že islamsko.
Ako je tako, kako naj postane njegova

93

žena? Ali ni to nepremostljivi jez? Ali
ne ve, da ga čaka smrt, ako se drzne do¬
takniti z roko, tu v Kordovi, on, kristjan,
vernico mohamedove vere. Kako se upa
sploh misliti na to, da bi jo povedel pred
altar svojega Krista. Da bi ona, ako ga ljubi,
sprejela krščansko vero, o tem ni dvomil,
a vedel je zajedno, da bi to njo in njega
spravilo v mučeniško smrt.

Da bi umrla oba mučeniške smrti!
Daši je bil ves navdušen, mu ta misel ni
bila posebno strašna. Oba bi umrla, in
njuna topla kri bi se mešala v tistem času,
ko bi njiju duši stopili v večni vrt le¬
pega raja, kjer ostaneta večno in bi se
nikdar ne ločila.

Ali morda je vendar kristjanka. Reklo
se mu je, da je jetnica Benečana. Gotovo
so jo ukradli beneški Židje s krščanskega
obrežja. Morda je celo z njegove drage
hrvatske domovine? To bi bila sreča. To
sicer ni neverjetno, saj se največ sužnjev
iz Evrope pripelje iz njegovih krajev. Kdo
ve, če mu Fatima zato tako ugaja, ker je
slovenske krvi, ker ima nekaj, kar Slovana
privlači k sebi.

Take in slične misli so hitele Stre-
zinji druga za drugo po glavi. In pri vsem
tem mu je bilo jasno, da je v Fatimo za¬
ljubljen v resnici.

— Ponesem te, golobica moja, na
rodne obali svoje Adrije in spletem ti
gnezdece, da nima lepšega niti kalif Kor-
dove. Ne bo sicer v njem toliko zlata in
dragega kamenja, ali vse bo pozlačevalo

94

veliko in sijajno solnce neizmerne ljubezni
moje, Fatima krasna! In ko bodeva ob¬
jeta korakala po rumenem pesku naših
dolin, tedaj se bo od gore do gore vzpe¬
njal čisti pas najine ljubezni, vzpenjal gori
do samega Boga.

95

VIII.

Ko se je drugo jutro Strezinja pre¬
budil, je bilo solnce že visoko na nebu.
Cele noči ni spal, a danes, ko je vstajal,
je čutil, da ga boli glava. Včerajšnji do¬
godek ga je prevzel in prva misel mu je
bila Fatima.

Nepopisno hrepenenje se ga poloti,
da bi jo obiskal, vendar mu to sedaj ni
bilo mogoče.

Današnji dan je bil določen po na¬
govoru Wadhe el Amerija, da poseti ve¬
likega učenjaka Gabira, in da ga sprejme
kot učenca.

Urno se je opravil in odšel h Gabiru.
Pred vrati njegovega doma je našel ma¬
lega, skrivljenega starčka. Na vprašanje,
če stanuje tukaj glasoviti učenjak, mu ta
odvrne:

— Samo blagovoli vstopiti. Mar ne,
ti si Hrvat, katerega je priporočil mogočni
hadžib, slava in dika njegovemu imenu.
Moj gospodar, vzor modrosti, Gabir, te že
pričakuje.

Strezinja se je v duhu zahvalil svo¬
jemu mogočnemu zaščitniku, ki ga je že
prijavil in mu tako prihranil dokaj neprilik.

96

Prisedši v sobo Gabirovo, ga je našel
zaposlenega pri nekakih retortah. Na po¬
sebnem podnožju je stala ogromna knjiž¬
nica, v kateri je Gabir uprav malo poprej
nekaj iskal.

Ko se mu je Strezinja približal in ko
je odprl usta, da ga pozdravi, je Gabir
samo pokimal z glavo in dejal z ostrim
glasom: v

— Čakaj!

Minilo je dobre četrt ure, ne da bi
kateri izmed njiju spregovoril le besedico.
Gabir se je sklanjal nad svojimi retortami,
pod katerimi je gorel moder plamenček.
Po sobi se je razvijal neprijeten vonj
plina. Sedaj pa sedaj je pogledal v knjigo,
ki je ležala pred njim in Strezinja je opazil,
da je latinska.

Ko je Gabir dovršil svoj posel, se je
obrnil k Strezinji.

— Ti si sin daljnih dežel. Bodi po¬
zdravljen. Pravil mi je o tebi mogočni
hadžib. Njegova želja je, da se poučiš o
moji znanosti, da koristiš domovini, ko se
povrneš v njo. Nimam nič zoper to. Zna¬
nje naj bo last vseh narodov. Vendar,
predno te uvedem v skrivnosti moje zna¬
nosti, mi moraš obljubiti, da boš slepo
poslušal moje nauke, da boš s postom
pripravil svoj duh v vreden vstop v to
hišo, ki se odpre pred teboj. Pomni, da
ne sme nobena strast zavladati nad teboj,
zakaj le tedaj boš sposoben, da najdeš
kamen modrosti. Nečistnikom, pijancem,
in požrešnežem je zaprta pot do svetih

<• 7

97

poljan modrosti. Ako pa te veže le ena
izmed teh strasti na zemeljsko površino,
tedaj beži iz te hiše, zakaj vstop v kolo
velikih duhov, vidnih in nevidnih, ki nas
obkrožujejo, je nemogoč.

Strezinja je poslušal besede Gabira
molče; učenjak pa je nadaljeval:

— Prišel bo čas, ko boš imel v svoji
roki gospodstvo nad vsemi stvarmi sveta,
ali potreba je, da si čist, kakor vir stu¬
denčnice in da te ne omami nobeno hre¬
penenje po čem drugem, razun po modrosti.
Ali hočeš postati moj učenec, povej, ali se
odrekaš vsem sladkostim sveta?

Nepričakovano je prišlo to vprašanje
za Strezinjo, kateremu se je komaj včeraj
nasmejala sreča sveta skozi divne oči krasne
Fatime.

— Fatima moja — pomisli mladec, —
ali te moram v resnici zatajiti. Oprosti mi,
deklica mila, to nedolžno laž, zakaj kaj
naj rečem druzega temu učenjaku, kakor
„ odrekam se K !

In takoj, kakor je pomislil, reče glasno:

— Odrekam se!

— Prav je tako! Ali sedaj mi povej,
ali so ti poznani nauki Tamulda in Kabale ?

— Vem samo, da so to židovske
knjige.

— In nič več?

— Nič. Ali se vi, Arabci, bavite s
temi židovskimi knjigami?

Gabir se samo nasmehne.

— Najprej ti moram reči, da jaz
nisem Arabec, nego Žid. Moje pravo ime

98

je Abraham, in vedi, da prava znanost
ne vpraša, kdo je pisal kake knjige ali
katere narodnosti in vere je bil. Pravi
učenjak črpa svoje znanosti povsod, kjer
se mu nudijo.

— To vem, zakaj tudi naše šole so
polne latinskih klasikov in mi cenimo Vir-
gila in Cicerona, Horacija in Plinija, dasi-
ravno so bili pogani.

— Nu, vidiš — reče starec zadovoljno
kimaje z glavo. — Tako se sme tudi
učiti iz Talmuda in Kabale in iz njiju
luščiti bisere modrosti. Razumeš?

— Razumem — odvrne Strezinja.

— Dobro, da priznavaš. Znano ti naj¬
brž bo, da se deli raj v sedem krogov,
ki se dvigajo eden nad drugim in imajo
dolbino v podobi čolna s sedmimi krogi,
po katerih krožijo ognjene reke. Veš
morda tudi, da gospoduje nad takim kro¬
gom po eden zloben duh. A vsem tem
satanom Sedimom, Seirimom, je glava in
kralj S’mael, njegova žena pa je Lilita
ali kača. In S’mael in Lilita in vsi zli du¬
hovi težijo samo za enim, kako dove¬
dejo v svet cesarstvo smrti in vlado
kaosa. Bog je dovolil veliko oblast zlim
duhom nad ljudmi in ti obkrožajo vse
ljudi in hrepene po njihovi krvi. Ne go¬
spoduje pa satan samo zlim duhom, nego
on preganja z Ruahom Thesalitom, duhom
zablode, tudi pobožne in dobre ljudi. Zato
treba, da se znamo čuvati zasede pekla.

Strezinja se je jezil nad Gabirom, ker
mu je ta to pripovedoval, zakaj vse to

99

mu je bilo znano. Njegova nevolja se mu
je jasno zrcalila na licu. To je opazil Ga-
bir in dejal:

— Zdi se mi, da ti moje besede ne
ugajajo.

— O, to ne, nikakor ne.

— Ali jaz vidim, da ti ne ugajajo.

— Niti tega ne morem reci.

— Zakaj si pa tako nabral ustnice?

Strezinja odvrne:

— Ker me že izprašuješ, zakaj bi ti
ne povedal. Vse to, kar mi pripoveduješ,
ni nič novega. Vse to sem se učil in ni¬
sem prišel zato k tebi, da me poučuješ o
Libiti in Smaelu, nego zato, da me po¬
učiš o tajnostih svoje znanosti.

— Katerimi? — vpraša jezno Gabir.

— 0 tajnostih, o katerih pravijo, da
so ti znane.

— In kakove so tiste tajnosti, o ka¬
terih pravijo, da so mi znane?

— Pravijo, da si našel kamen mo¬
drosti, da umeš delati zlato, da imaš pi¬
jačo življenja, pijačo, ki oživlja starce in
jih dela večno mlade.

— Vse to pravijo, da imam?

— Pravijo.

— In ti želiš, da te vse to naučim?

— Želim.

— Zato si tudi prišel?

— Da.

— In ti misliš, da ti bom jaz vse te
tajnosti takoj eno za drugo pokazal, re¬
cimo tako v teku treh ur? Ti misliš, da
ti pokažem v tem času kamen modrosti in

100

ti vso ono znanost vlijem z lijakom v
glavo ?

— To ravno ne mislim, ker vem, da
ni nobeno delo brez truda.

— Torej priznavaš, da ti tudi jaz ne
morem takoj nuditi vsega tega, kar sem
pridobil tekom let mučnega dela?

— Priznavam.

— In zakaj se potem srdiš na me,
ker ti nisem takoj začel govoriti o tem,
kar te zanima.

— Ne srdim se, nego čudim se, ker
mi govoriš o stvareh, ki ne spadajo v to reč.

— Ali jaz ti pravim, da spadajo —
reče starec in pogleda Strezinjo s pogledom
polnim izzivanja. Tega pogleda mladec ni
mogel zdržati.

— Mladec — reče nenadoma Gabir
in ga prime s svojo rmeno, suho roko. —
Ti želiš, da urno pridobiš vse in da ti pri¬
nesem znanost, kakor na krožniku, znanost,
radi katere sem delal mnogo dni in noči.
Dneve in noči sem preživel v laboratoriju,
trpel žejo in glad, in čestokrat me je popa¬
dala vročnica. Nesrečnik, cvet modrosti je
na visoki gori in ako ga hočeš doseči, mo¬
raš se potruditi.

— Zelo težko mi opisuješ pot modrosti.
Strah me je.

— Ako te je strah, potem je bolje,
da se vrneš. Samo hrabrim, samo neustra¬
šenim odkriva velika majka svoje skriv¬
nosti. Spomni se na Pitagora, na Platona,
spomni se na Apolonija od Thijane . . .

Strezinja se strese pri tem imenu.

101

— Ne spominjaj me tega strašnega
človeka. Kristjan ne sme slišati tega imena,
da bi se ga ne spomnil z gnusom.

— In kaj je zakrivil ta ubogi človek?

— Bil je goljuf in nasprotniki krščan¬
stva so izmislili o njem čudne stvari, samo
da z njegovim imenom zatemne našega
Gospoda.

— Oprosti. Nisem hofel žaliti tvoje
versko čustvo Spomnil sem se ga, da ti
privabim pred oči tajinstvene, mistične po¬
jave, ki se združujejo z njegovim imenom.
Hotel sem te opozoriti, da je v naših te¬
lesih tajinstvena moč, katere navadni
zemljan ne ve uporabiti in katere so silno
mogočne v onem, ki je pozna. Ti še sedaj
nimaš pojma, kaj se pravi bratiti se z
zvezdami, visoko nad tem vrtom smrti,
katerega imenujemo zemljo. Ti še ne veš,
kaj pomeni leteti po vsemirju v nočni temi,
kakor ognjeni vozovi. Tvoje oči niso va¬
jene gledati in občudovati in spoznavati.
Krt rije zemljo, a ne briga se za solnce.
Ti si gluh za glazbo eterskih sfer, ker še
se tvoj duh ni napil vode brezsmrnosti.
Preveč ti je tvoj duh privezan na okove
iz ilovice, iz katere je ustvarjeno telo.
Ali ko se nekoč rezpneš do višjega člo¬
veka, tedaj boš začutil sijaj neminljivih
moči. Tedaj ti ne bo žal, da so ti krva¬
vele roke, da si trpel žejo in glad, da si
tako hrepenel k zvezdam. Razumel boš v
božanskem snu govor nevidljivih bitij in
se razgovarjal s čistimi duhovi, ki nas ob-
krožujejo in govoril boš s sencami davno

102

umrlih ljudi. Plato in Homer, Cezar in
Aleksander Macedonski bodo tvoji tovariši
pri delu, kakor sem ti danes jaz. Imel boš
moč, da zavladaš drugim in to, kar napo¬
veduješ v mislih kateremu človeku, bo ti
storil. S svojim pogledom boš razorožil
razbojnike, ako bi navalili na te in samo
tvoj pogled, samo beseda zadostuje, da ti
bodo sluge. Ali ti ugaja to?

— Ej, kaj mi vse govoriš — odvrne
Strezinja. — To je več, kakor si morem
misliti. To je več, nego da urnem delati
zlato, ali da imam kamen modrosti.

— In glej, vse to te naučim, ali le
pod enim pogojem.

— Katerim?

— Da slepo poslušaš svojega učitelja
in da se mu pokoravaš. Obljubljaš?

— Obljubljam!

— Obljubi mi, da se ne boš ničesar
bal, da boš stopal neustrašeno naprej, in
naj se zgodi karkoli. Obljubi, da boš
vedno močan in stanoviten.

— Obljubljam!

— Obljubljaš li, da tvoje ustne ne
pokusijo več nobene mamljive pijače in
da piješ samo vodo.

— Obljubljam!

— Obljubljaš li, da boš živel nedol¬
žno kakor dete in da ne boš niti v sanjah
mislil na ono, katero si včeraj videl ? .. .

Strezinji se je izvil vzklik:

— Ti veš?

103

Ali mali starec se je vzravnal, pogle¬
dal mladca z izzivalnim pogledom in dejal
povsem mirno:

— Fatima!

To ime je tako omamilo. Strezinjo, da
je postal rdeč kakor rak.

— Kdo ti je rekel, da sem včeraj
videl Fatimo ? ! Kako veš to ?

Starec se zvito nasmehne.

— Jaz vem vse.

— Potem si strašen človek in začel
se te bom bati.

— Ni potrebno. Ne želim ti nič hu¬
dega, nego samo tvojo srečo.

— Take besede je rekla tudi kača
Evi v raju.

— Ti misliš, da sem kača — se na¬
smeje starec.

— Kača ali vrag ali si pa z njimi v
zvezi. Vseeno. Ali eno je resnica. Čudim
se, kako si zvedel o Fatimi.

— O, vem še več.

- Kaj?

Da ti Fatima ugaja, da si sanjal o nji
celo noč in da komaj čakaš, da jo zopet
vidiš ?

— Resnica. Sicer pa to ni noben ču¬
dež. Ti veš, da sem jo včeraj videl, zato
ti ni težko uganiti, da me je očarala.

Koga bi pa tudi ne očaralo to divno,
svetlo, božansko dete? Ljubiti njo je sreča
in slast. Dobiti njo, pomeni dobiti kralje¬
stvo. Ali ni tako?

Ali starec zmaje z glavo.

104

— In vendar ti pravim, ako se ne boš
ogibal nje, ne boš prišel na stezo modrosti.
Ti se moraš povsem odreci svetovnim ve¬
zem.

— In ti misliš, da je Fatima taka vez.
To je žaljenje božanstva, ki je stkalo njeno
telo iz eterske snovi. Nji se naj odrečem?
Nikoli ... — Vzklikne Strezinja.

— Tedaj se ločijo najina pota. Kamena
modrosti ne najdeš nikoli.

— Ali zakaj bi ne dobil Fatime in
kamena modrosti? Ali je Fatima nekaj
hudega?

— Nisem rekel, da je nekaj hudega.
Ali trdim, in jaz sem star filozof, da je
onim, ki se hočejo vzpeti po stopnicah
modrosti, potrebno najprej, da brzdajo svoje
strasti in zlomijo želje telesa ter zavladajo
materiji. Magijci svojega časa so zahtevali
od svojih učencev popolno spolno čistost.
Globočine skrivnosti prodere le oni, ki po¬
polnoma obvlada samega sebe.

— Strašne so tvoje besede. Praviš, da
me naučiš razumevati glas prirode. A glej!
Jaz razumem glas prirode. Cvetje mi duhti
in solnce mi sije šepetajoč ime: Fatima.
Ptička išče družico, vse govori in priča o
ljubezni in jaz jo naj zavržem ? Povej mi,
zakaj ima Fatima tako sijajne oči, zakaj
so njena usta tako rdeča, zakaj njene prsi
valovijo, kakor valovi morja? Ali mar
samo zato, da gine brez ljubezni? To ni
mogoče. Ljubezen ni nič hudega. Ljubezen
je od Boga.

105

— Tudi cvet strupenih rož je lep, a
nosi smrt. Lepšega telesa od pantrovega
ni. Ali mu boš podal roke v objem?

— In kaj ima Fatima s tem?

— Ona je roža in panter ... — od¬
vrne stari Gabir.

— Modrijan moj, tega ne verjamem.
Imel jo bom vedno za biser, rožo in zvezdo.

Gabir zmaje porogljivo z ramami.

— Ta biser se raztopi v kisu brid¬
kosti, roža povene v ledu starosti in zvezda
utrne v temi blodnje.

— Ona je vredna zlata.

— Ali je to resnica?

— Tvoje besede so besede smrti.

— A rode življenje.

— Protivim se jim.

— Ker se protiviš modrosti.

— Ne verjamem jim.

— Kaj škoduje solncu, ako trdi slepec,
da ga ni?

— Misliš, da sem slepec?

— Hujši si od slepca. Zakaj ti imaš
oči, pa ne vidiš, imaš ušesa pa nečeš. da
bi slišal.

— Ali vendar sem prijatelj modrosti.

— Si zraven vira, a nečeš piti žive
vode.

— Ker mi ne pustiš.

— Odreci se Fatime.

— Ne morem.

— Beži tedaj od mene.

— Kam?

— Odkoder si prišel.

— Ne moreni.

106

— Kaj ti brani?

— Zelja, ki me je vedla preko gora
in voda v

— Zelja za znanjem je lepa stvar, ali
ti si bojazljivec, ker se ne upaš preskočiti
plotu, ki te deli od nje.

— Upam se.

— Ali pusti Fatimo.

— Ne morem.

-— Vse stori lahko oni, ki hoče. Sku¬
šaj jo pozabiti. Ali hočeš?

Strezinja je žalostno povesil glavo in
djal s tužnim glasom:

— Skušal bom.

107

XI.

Komaj je spregovoril te besede, se za-
čujejo na vratih silni udarci.

Stari učenjak skoči preplašen pogledat,
kdo je in minilo je dokaj časa, da se je
vrnil. Ko se je vrnil, je na kratko povedal,
kaj je. Wadha el Ameri je dal iskati Stre-
zinjo po celi Kordovi, z željo, da pride
takoj k njemu, ker ima nekaj važnega zanj.

Strezinja je takoj odšel.

Med potom je razmišljal, kaj bi moglo
biti tako važnega, da ga mogočni Wadha
kliče.

Vendar se mu je dozdevalo po ulicah
nekam čudno. Kordova je bila pokoncu,
ulice polne ljudi v gručah, in vse te gruče
so se vedle nekako čudno. Videl je, da
živo razpravljajo o nečem, kako živahno
mahajo z rokami in da so jim lica mrka.

Ali se je v državi zgodilo nekaj važ¬
nega, ali so slutili zelo važne dogodke ?!

Resnično, malo časa se nahaja v Hi-
spaniji med poganskimi Mauri, vendar je
videl že dokaj dogodkov. Ali se sedaj vno¬
vič kaj spleta? Ali se nočejo niti sedaj
urediti odnošaji kalifata?

Wadha mu je sporočil, da ga kliče v
važnem poslu. Ali kak važen posel naj iz-

108

vrši on med tem tujim narodom, on, ki ne
pozna niti odnošajev, niti običajev, niti
jezika?

V skrbeh, kaj ima priti, stopi pred
Wadho el Amerija.

Ta ga pozdravi zelo ljubeznjivo. Ven¬
dar je Strezinja na njegovem obrazu opazil
nekako skrb in vznemirjenost.

— Nestrpljivo te čakam, Strezinja. —
To so bile prve besede mogočnega hadžiba.
— Kje si tako dolgo?

— Nisem kriv, silni hadžib. Takoj, ko
sem dobil vest, da me pričakuješ, sem hi¬
tel k tebi. Nisem torej kriv, ako me tvoji
sluge niso našli.

— Uvidevam — reče Wadha el Ameri
-— ti v resnici nisi kriv. Vsekako moraš
odslej v svojem stanovanju, ali pa narav¬
nost sporočiti, kje se v katerem času na¬
hajaš.

— Mar sem pod redarstvenim nadzor¬
stvom? — se nasmehne Strezinja.

— Ne, ali škodilo bi ne, ako bi te dal
pod nadzorstvo straže.

— Ali sem nevaren državi?

— Tega nisem rekel. Ali ti imaš mo¬
gočnega zaščitnika.

— Katerega vsi ljubijo.

— Nisi rekel prav. Moraš reči, kate¬
rega se vsi boje.

— Tudi to je resnica.

— Da, boje se me! Ali tudi to moraš
vedeti, da oni, katerih se ljudstvo boji,
niso varni svojega življenja.

— Ti se menda ne bojiš?

109

— Ali izgleda tako človek, ki se boji?

— reče Wadha ponosno in dvigne glavo
še višje. — Za sebe se v resnici ne bojim.

— Za koga pa?

— Za tebe.

Strezinja ga začudeno pogleda.

— Ti se šališ, mogočni hadžib. Zakaj
se bojiš za me? Tukaj sem tujec. Nikdo
me ne pozna. Nikdo mi ni storil kaj ža¬
lega, nikomur nisem storil kaj žalega jaz.

— Morda se varaš.

— Kako te naj razumem?

— Lahko. Ti si Hrvat, torej rojak hr-
vatske telesne straže. Dovolj za one, ki
sovražijo telesno stražo, da sovražijo tudi
tebe. Ti si moj varovanec, in to je dovolj
za one, kateri sovražijo mene, in kateri se
trudijo zaman, da bi mi storili kaj žalega.
Veš, da besna in divja druhal, ki ne do¬
seže gospodarja hiše, razbija okna in nje¬
gove dvorjane pobija.

— Mogoče je res — odvrne Strezinja

— vendar ti rečem, da vsakdo, ki me na¬
pade, naleti na trd oreh. Ti si Hrvat in
veš, da Hrvati niso bojazljivci.

— To je tudi vzrok* da sem te klical.
Uprav takega človeka, kakor si ti, potre¬
bujem. Izbral sem te, da mi opraviš važen
posel in če ti uspeje, veruj mi, ne bo ti
žal. Imam sicer dovolj ljudi v svoji telesni
straži, ki bi lahko opravili ta posel, ki sem
ga namenil za te, ali svoje ljudi zelo po¬
trebujem. Vrh tega si ti tujec in te nikdo
ne pozna, a moji ljudje so preveč znani.

110

Vpraša se. sedaj samo še, ali se hočeš spu¬
stiti v tako pustolovščino.

— Pustolovščino nazivlješ delo, ki mi
ga nameravaš poveriti. Dobro. Jaz se pusto-
lovja ne bojim. Ako ni pri tem nič takega,
's čemer bi se omadeževal, izpolnim tvojo
voljo. In veruj mi, da bom napel vse moči,
da opravim svojo misijo dobro in srečno.
Dosedaj še nisem mogel dokazati svoje
sposobnosti, ali naj te to ne moti.

— Dobro oko imam ip sem opazil —
reče Wadha, ostro gledaje Strezinjo — da
si vrl mož. Sicer si pa pokazal že s tem,
ko si se odločil na tako daljno potovanje
ter prišel sem k nam, da tvoj pogum ni
samo na jeziku, nego tudi v srcu. Napo¬
sled je ta tvoja prva misija objednem tudi
glavni poskus, če si sposoben za kaj. Iz¬
vršiš jo srečno, vzraste tvoje ime v mojih
očeh, ako je ne izvršiš povoljno, meni ne
bo v nesrečo. Akoravno je tvoja misija
važna, vendar ne bo vse izgubljeno, če ti
spodleti. Večja nesreča je za tebe, zakaj
ti nosiš glavo v torbi.

— Dovoli, plemeniti hadžib, da se za
svojo glavo pobrigam sam. Povej mi samo,
kaj naj storim.

— Čuj torej. Ali poprej ti moram raz¬
jasniti nekatere stvari. Ti morda niti ne
veš, da razun hrvatske telesne straže v
Kordovi še obstoji druga telesna straža,
katero nazivijejo afriška telesna straža. To
je strašna vojska. Da se Afrikanci in Hr¬
vati ne ljubijo, to boš takoj razumel, ako
ti povem, da obe vojski tekmujeta. Ali to

lil

ni ono, o čemer treba, da govorim. Pove¬
dal sem ti samo, da boš vedel.

Ti Afričani so dobili namreč ukaz, da
se imajo odstraniti iz Kordove, ker je to
želja kalifa Al Mahadi Bilana.

— In tvoja - doda Strezinja.

— In moja. Dobro si pogodil. Dokler
so Afričani tu, me vedno motijo v mojih
osnovah. Naša  volja je — Wadha je na¬
glasil „naša“ — naša  volja je, da se to
vojaštvo oddalji od Kordove.

— In tvoja volja bo brez dvoma iz¬
vršena.

— O tem sem uverjen. Vendar so tu
zapreke.

— Kake?

— Ali misliš, da bodo vodje afrikan-
skih čet zadovoljni z našim ukazom?

— Gotovo ne.

— Mi smo to takoj vedeli, da se Afri¬
čani ne bodo dali z lahkoto izgnati iz mesta,
v katerem so imeli tako moč. Vendar se
nismo nadejali, da bi se uprli z orožjem
naši volji. Ali danes imamo že vesti o
tem. Tajni vohuni so mi javili, da imajo
tajne sestanke. Neki'njihov vodja, Hešam
ben Soliman je rekel, da bo on sam na
čelu ogorčenih Fenetov in Berberov obkolil
Alkazar. Tudi svetlega kalifa in mene na¬
meravajo vjeti, in kaj potem z nama store,
to so že določili. Usurpatorja, kakor naziv-
Ijejo našega kalifa, usmrtijo na mestu, a
za me, svojemu staremu prijatelju, so do¬
ločili večje zabave. Ali pustimo to, mislim,
da pečejo zajca, ki je še na polju.

112

Strezinja se nasmeje.

— Ne ugovarjal bi temu primeru, ako
bi bil res zajec. Bolje pa je, da rečeš, oni
kupčujejo z glavo leva, ki stopa ponosno
in svobodno.

— Vidim, da umeš laskati — pokima
Wadha. — V ostalem pa nikdo ne ve
svoje usode. Kdo ve, ali mi ni Alah do¬
ločil smrt od berberskih rok. Ali tega ravno
jaz ne vem, zato mi je dolžnost, da se
branim. Afriški vojaki so srčni in hrabri
ter številni. Trebalo bo ljute borbe, ako
hočemo, da jih zmagamo, to so pravi divji
vragovi, ki rušijo in lomijo vse, kar jim
pride pod roke. Naši Hrvati so sicer tudi
izborni in hrabri, vendar bodo s težka
zmagovali. In s temi besedami prihajam
na reč, ki se tiče tebe.

— Že se mi dozdeva, kaka naloga me
čaka. Ti želiš, da odnesem pismo kakemu
tvojemu zavezniku in da ga obvestim, kaj
Kordovi, kalifu in tebi preti — reče Stre¬
zinja zamišljeno.

— Glej, kako izvrstno ugibaš. Tako
je! In ker veš, kar želim od tebe, povej,
ali si zadovoljen?

— Kako moreš dvomiti?

— Opozarjam te, da se s tem izpo¬
stavljaš mnogim nevarnostim. Ako te Afri¬
čani vjamejo, potem te čaka smrt.

— Junak se nikoli ne boji smrti. In
če me boli misel, da umrem daleč od svoje
mile domovine, sem vendar pripravljen raje
stokrat umreti, kakor pa da bi izgubil ju¬
naško in pošteno ime.

8

113

Na te besede odide Wadha ei Ameri
za trenutek in Strezinja ostane sam.

Poziv hadžibov ga ni preplašil, zakaj
on je ljubil vse, s čimer je mogel pokazati
junaško in hrabro srce. Vendar je v srcu
moral priznati, da mu ta poziv ni bil ravno
prijeten. Prva misel mu je bila Fatima.
Ali je ne bo nikdar več videl? Krasna
deva, ali se je v resnici vse zarotilo proti
moji ljubezni? Od onega časa, ko jo je
videl vprvič, pa do sedaj, vedno se je ne¬
kaj postavljalo na pot njegovi ljubezni.
Modrijan, od katerega se je hotel učiti
znanja, zahteva, da se odreče ljubezni!
Wadha el Ameri ga pošilja daleč od nje.
To so samo zli znaki. Ljubezen do znanja
je bila v njem velika, ali mar Fatima ni
lepša od učenosti? Ljubezen do hrabrosti
in junaških del mu je bila prirojena, ali
ga mar Fatima ovira, da jih ne izvrši. O,
ne! Ona se bo radovala, ko bo slišala o
njegovih junaštvih.

V tem se je Wadha el Ameri vrnil iz
svoje sobe. V roki je držal drobno pisemce.

— Evo, to je pismo, katero ponesi
poveljniku andalužkih čet. Kje se nahaja
sedaj, ne vem. Prepuščam tvojemu umu in
tvoji domišljiji, da ga hitro najdeš. Čas
beži in ne obotavljaj se. Kolikor mi je
znano, mislijo Afrikanci obkoliti Alkazar
v soboto. Danes je torek, torej imaš časa
štiri dni.

Malo časa je sicer to, ali dovolj, da
bo vse izvršeno. Vsekakor je treba, da se
žuriš. Najbolje je, ako takoj greš.

114

Wadha preneha, videč, da mu želi
Strezinja nekaj povedati.

— Oprosti, svetli hadžib, da ti segam
v besedo. Vendar bi te rad nekaj vprašal.

— Vprašaj!

— Imam še nekaj opraviti in te pro¬
sim, da mi dovoliš ostati še kaki dve ali
tri ure, ako je mogoče.

— Hm, mladec, komaj si prišel v Kor-
dovo — namrši Wadha el Ameri obrvi —
a že imaš stvari, da te zadržujejo dve do
tri ure. Pravi junak mora biti pripravljen,
da ostavi vse in takoj gre tja, kamor ga
kličejo.

— Prav praviš. Tudi jaz sem priprav¬
ljen. Ako misliš, da je nujno, grem takoj.
Ono vprašanje ni bilo izrečeno zato, da bi
kazal svojo nepripravljenost, pač pa zato,
ako bi slučajno moje odpotovanje ne bilo
tako nujno.

Wadha se pomiri in potrka mladca po
rami.

— Dobro tedaj. Ostani in opravi, kar
misliš, da moraš. Vedi pa, da nam vsako
zavlačenje lahko prinese nesrečo.

— Vem in veruj mi, da sem ti hva¬
ležen, ker si me izbral za izvršitelja tega
posla. Upam, da mi bo mogoče pokazati
svojo ljubav in spoštovanje napram tebi
in ti tako vsaj z malo uslugo povrniti tvojo
naklonjenost in ljubezen.

Wadha el Ameri mu poda roko in ga
poljubi na čelo.

Bilo je nekaj očetovskega v pogledu,
s katerim je gledal mladega Hrvata.

8 *

115

— Bog te čuvaj, dobri mladec in vodi
te po stezi slave in moči. Naj ti da Bog.
da boš srečnejši od mene.

Ko je Strezinja zapustil hadžiba, je
bila prva njegova misel, da najde Fatimo.
Njo mora videti prej, nego odide iz Kor-
dove. Mora ji povedati, da odhaja in da
je ne pozabi nikdar. Lahko bi se zgodilo,
da ga dolgo ne bo nazaj. In kaj potem?
Ali bi mu je ne mogel ugrabiti kdo drugi ?

Te in podobne misli so mu rojile po
glavi. Ali kako priti do nje?

Vedel je, da v arabski Španiji ni tako
lahko govoriti z ženskami. Da pove nje¬
nemu gospodarju? To bi bilo bedasto. Naj
ji piše? Ali kdo bo nesel pismo? Ali bi
ga ne mogel vjeti njen gospodar in ga
morda zato mučiti? Ali naj s silo udere
v hišo?

Ta misel se mu je zdela drzna, vendar
je bila edina mogoča. Pot ga je vodila ob
mostu, na katerem je stražil gospodar Fa¬
time. In v resnici je bil na svojem mestu.
Strezinja ga je povsem dobro videl in
spoznal.

Njega ni doma, torej se nima ničesar
bati. To je bilo ugodno. Vendar še to ni
nič. Saj so v njegovi hiši sluge, ki čuvajo
njegovo blago. V resnici, ta stražnik na
mostu je izgledal zelo siromašno, ali Stre¬
zinja je videl na lastne oči, da je v nje¬
govi hiši vsega v izobilju.

Prišlo mu je sedaj tudi na um, da je
to nekako čudno in tajinstveno, da ima
človek, ki je na mostu, preprost stražnik

116

in vojak, bogato hišo. Kako to, da ta bo¬
gataš opravlja to službo? Ali je takov
skopuh? Ne, to ni. Tu se skriva nekaj
tajnega. Ali kaj? Sedaj ni bilo časa, da
bi razmišljal o tem. Ali ko se vrne nazaj
v Kordovo, se spomni na to in potrudil se
bo, da odkrije skrivnosten obraz tega člo¬
veka, ki čuva njegov biser, zlato njegovo
Fatimo.

Fatimo, da, to mora videti. Z brzimi
koraki je korakal ob Quadalquiviru do
hiše, ki jo je videl že od daleč, in ki je
krila njegovo oboževano bitje.

Za trenutek je pozabil na Wadho el
Amerija in na svojo misijo. Vse njegove
misli so uhajale k nji — lepi Fatimi.

117

X.

Strezinja je udaril s kladivom po vra¬
tih. Turoben zvok se je slišal in kmalu
nato se odprejo vrata. Na pragu se je
prikazalo grdo, razorano in rmeno lice
nekake gubaste starke.

— Kaj želiš? — ga vpraša gledaje
od nog do glave.

— Iščem gospodarja.

— Ni ga doma — odvrne starka in
hoče zapreti vrata.

Ali Strezinja se je tega nadejal, zato
je djal desno nogo pred vrata.

— Oprosti draga vratarica, ali jaz se
imam mnogo važnih reči pogovoriti z njim
in te prosim, da me obvestiš, ko se vrne.
To govoreč se približa njegova roka njeni
in starka začuti v roki nekaj, kar je dobro
poznala. Bil je to pravi pravcati arabski
zlat novec. Strezinja je dobro vedel, da
ni na svetu zida, katerega bi ne preskočila
z zlatom obložena kamela. In v resnici,
obraz starke se je takoj spremenil in
vzkliknila je veselo:

— Pripravljena sem odgovoriti na vse.

— Morda ti je znano, da sem bil gost
tvojega gospodarja.

118

— Ti si torej oni Hrvat iz daljnih
krajev, o katerem mi je pravila naša lepa
Fatima. O ti srečni človek . . .

Strezinji šine vsa kri v lice.

On je seve hotel tako od daleč po¬
vprašati po lepi Fatimi, a evo, njeno ime
je bilo izgovorjeno prej, nego je on mogel
pomisliti.

In ker se mu je zdel ta trenutek pri¬
meren, reče:

— Kaj praviš, lepa Fatima je govorila
o meni.

Starka, videč, kako mu je šinila kri
v lica, se nasmehne in reče:

— Povedala bi ti še mnogo več, a ne
smem.

V njenem glasu je bilo nekaj žalost¬
nega, a Strezinja pomisli, da ji je treba
še nekoliko pozlatiti jezik. Spustil je v
njeno roko še en zlat novec. Starka ga
krčevito prime in gledaje plašno na vse
strani, reče:

— Pojdi z mano!

Vrata se zapro in starka ga odvede
po ozkem hodniku v neko polumračno so¬
bico.

Ko sta bila v sobi, reče:

— Povej mi, kaj želiš vedeti od mene.
Jaz sem uboga starka, a tako glupa nisem,
da bi ne vedela, sodeč po tvojih darovih,
da želiš od mene večje usluge, nego te be¬
sede, ki sem ti jih povedala. Govori tedaj!

Strezinja se je nekako obotavljal. Ali
naj zaupa tej starki, ki jo je videl danes
prvikrat? Čas je hitel . . .

119

— Dobra starka — reče naposled in
jo prime za roko. — Uganila si. Jaz želim
od tebe večje usluge, in ako mi jo storiš,
dobiš še več, mnogo več, nego si moreš
misliti.

Starki so se pohlepno zaiskrile oči.

— Govori, gospod!

— Malo prej si mi govorila o Fatimi ?

— In ti bi rad ? — reče plaho starka...

— Jaz jo ljubim, ljubim bolj nego
svoje oko. In sedaj veš vse.

Starka zmaje z glavo.

— Hm. Ti bi jo rad videl?

— Govoril bi rad z njo.

Starka potegne roko preko čela, zmaje
z glavo in reče:

— To ni mogoče. — Nato pa doda:
— Kedaj pa hočeš?

— Takoj sedaj, takoj . . .

— Ali si znorel? Sedaj pri belem
dnevu? Sedaj, ko se lahko vsak hip vrne
gospodar?

— Ne boj se tega! Se malo prej sem
videl, kako straži na velikem mostu.

— To ni nič novega. Vem, da straži.
Ali lahko ga vsak čas zamenjajo. Straže
se menjavajo. Ako hočeš sestanek s Fa¬
timo, se lahko zgodi v dveh, treh dneh.
Tudi njo moram pripraviti . . .

Strezinja je prebledel. Starka ga prime
za rame in reče:

— Ubogi mladec. Žal mi je, a ne mo¬
rem pomoči.

Strezinja pa vpraša:

120

— Koliko zahtevaš ? Zahtevaj od mene,
kaj ti drago, ali Fatima mora postati moja.
Moji trenutki so kratki. Za eno uro, naj¬
pozneje dve moram z važno nalogo iz Kor¬
do ve . Kdo ve, kaj se med tem zgodi z
menoj ? Grem v pogubo, a želim, da še prej
vidim njo, ki je solnce mojih dni . . .

Starka, ko je slišala, kako jo nagradi,
postane mehkejša.

— Ali misliš, da bo Fatima hotela
priti sem tako naglo, naenkrat. Saj ji še
nisi odkril svoje ljubezni.

— Pride, zakaj ona me pozna.

— Dobro, dobro. Povem ji, da si tu¬
kaj, da ni gospodarja doma in da ji imaš
povedati važne reci, ki se tičejo njene ma¬
tere, od katere so jo s silo ugrabili. Morda
bo potem šla . . .

— Poskusi.

Starka je odšla iz sobe.

Strezinji je utripalo srce v prsih. Se¬
del je na stol in podprl glavo.

— Ali bo prišla?

Ali je mogoče, da mu je tako blizu
ono, kar se mu je zdelo prej še nemogoče.
Videl bo njen angelski stas, njene žive,
prekrasne oči in slišal njen mili, zvonki
glas.

Vstal je s stola. Akoravno je minilo
malo časa, odkar je odšla starka iz sobe,
se je njemu vendarle zdela cela večnost.

Pogled je uprl v vrata. Ali pride ona,
ki mu je ukradla srce? Srce mu je plam¬
telo od vznemirjenja.

121

Naenkrat se odpro vrata in na pragu
je stala — ona.

Ko jo je Strezinja opazil, je bil kakor
zamaknjen. Njegove oči so je gledale ne¬
premično.

A njene krasne oči so se strnile z
njegovimi in ni trenila z njimi. Tako sta
stala dolgo brez besed, samo oči so govo¬
rile. In njuni pogledi so se spajali v neko
tajinstveno mistično morje ljubezni.

— Bdim ali sanjam?

In razširil je roke, ter jo burno privil
na svoje srce. Njegove ustne so se pribli¬
žale njenim. Na njegove prsi se je naslo¬
nila njena glavica. Njene žametne ustnice
so drhtele in lice je rdelo v blaženem na¬
smešku. Oči njene so pa bile nalahno
zaprte z gostimi svilenimi trepalnicami.
Njemu pa so privrele na dan besede, polne
ljubavi in hrepenenja.

— Kakor da te iščem tisoč let, in sem
te sedaj našel, tako mi je pri srcu. Zdelo
se mi je, kakor da blodim po puščavi, v
kateri ni oaze, v puščavi, v kateri bedni
umira žeje. A evo nenadoma zapazi vir in
on se vzradosti življenja in pije biserne
kaplje sreče. Tako je i meni. Bilo mi je,
kakor da sem zaprt v globoki ječi. In pri¬
šel je angel in mi snel z rok in nog težke
okove. In sedaj se čutim svoboden in sre¬
čen, močan in mlad. Zdi se mi, da bi lahko
rušil bregove in tisočletne palme z jednim
samim udarcem, Fatima krasna! In naj se
vsuje name blisk in grom, naj se odpira
brezno strašnega pekla. Ničesar se ne bojim,

122

ker si ti pri meni. Boriti se hočem za te
zoper leve in tigre, kakor ljuti zmaj in ne
spustim te več, ti divni biser mojega živ¬
ljenja, zvezda ljubezni moje, duša moje
duše, nebesa moja . . . Vidim in čutim, da
mi ti vračaš ljubezen, Fatima moja, ali
daj, naj spregovorijo sladka usta tvoja, o
reci, govori, da slišim to, kar me stori
tako srečnega, tako vznesenega, reci mi,
da si oljka miru mojemu srcu, reci mi, da
me ljubiš . . .

In njene roke se ovijejo krog njego¬
vega vratu, njene oči se odprejo in ga
gledajo. Njene ustne pa zašepetajo komaj
slišno, a z vso srečo:

— Ljubim te, dragi moj, ljubim te ...

On pa ji, ves srečen, jame poljubljati
usta in čelo in ves obraz. Jel ji je pripo¬
vedovati, kaj je vse pretrpel od onega časa,
ko sta se prvič videla, kako je prebdel
celo noč in mislil na njo. Naposled ji je
omenil o misiji, katero mu je poveril Wadha
el Ameri in da mora urno odpotovati. To
je sicer žalostna vest za njo in za njega,
ali da mu ni Wadha el Ameri naložil te
misije, bi si ne drznil danes priti do nje.
Misija hadžibova je samo pospešila njuno
srečo. On je, boječ se, da je tako kmalu
ne vidi, pospešil njun sestanek, a se vse¬
eno ni nadjal, da se mu tako posreči.

Z velikim strahom je poslušala Fatima
besede o razstanku.

— Strezinja, za Alaha milega, kaj mi
govoriš. Mili moj, komaj sva se videla in
že hočeš od mene. Ne daj, Alah, da bi se

123

za vedno razstala! Kaj naj storim brez
tebe ? Bilo bi bolje da se nisva videla!
Ne hodi od mene, mili moj, drugače umrem
od tuge.

Tako je govorila Fatima in v očeh so
se ji zalesketale solze.

— Ne toži, dete moje. Ako se razsta-
neva, ne bo to trajalo dolgo. Resnica je,
ne tajim, da je z mojim potovanjem spo¬
jena tudi nevarnost, ali Bog, kateri nama
je dopustil danes ta sestanek, ne dopusti,
da bi se več ne našla. Veruj mi, da te
povedem v grad svojega očeta, kot svojo
ženo, in boš gledala slavne obali mojega
Jadranskega morja.

In Fatima se mu nasmehne skozi solze:

— O, Alah naj dopusti, da se zgodi
tako, luč oči mojih! Pisano je, kar je Alah
odredil — in ona poklekne pobožno na tla
in jih poljubi. Nato poljubi rob njegove
halje in reče:

— Ti si moj gospodar in hočem ti
biti pokorna na veke.

Strezinja jo dvigne k sebi.

— Spomnila si se imena Alahovega.
Moja vera, kakor vidim, ni tvoja vera. Bi
li ti, dete moje, hotela, da sprejmeš mojo
vero, da te lahko povedem v deželo svo¬
jih očetov?

Ona skloni za trenutek glavo in reče,
ne pomišljaje mnogo:

— Sužnja sem in učili so me vero
Mohamedovo, ker so me mlado odvedli iz
domačije mojih očetov. Glej, na srcu svo¬
jem nosim znak, ki mi pravi, da so bili

moji roditelji kristjani. Bog tvojih očetov
je i moj Bog.

Vzela je iz nedrij mali zlati bizantinski
križec in Strezinja ga jame ogledovati.

— Glej, tu je, kakor se mi zdi, vdol-
ben nekak napis. Ali zelo je že izbrisan.

— Pokvarili so ga moji poljubi, ker
ga vedno, ko sem sama, poljubljam, ker
je edini jasni spomin mojih nekdanjih dni.

Vse drugo so mi vzeli hudobni ljudje.

— Kako si rešila ta križec?

— Bila sem zelo majhna, ko so me
uropali roditeljem in zato so me oddali t

takoj v oskrbo neki starki. A ta je bila
kristjanka, ter je skrila ta križec za me,
dokler nisem odrasla.

— In ti ga je dala?

— In mi ga je dala.

— Kje je sedaj ta sužnja?

— Sirota je umrla, ko sem bila stara
petnajst let.

— Torej ni to ta starka, ki te je po¬
slala sem?

— Ne.

— Ali je dobra?

— Da in ne! Zvita je in zlobna.

— Ali te muči?

— Ah, zakaj me vprašuješ o tem?

Medtem se je Strezinja trudil, da pre¬
čita napis na križu.

Naenkrat vzklikne. Ta vzklik ni bil
samo vzklik začudenja, nego tudi vzklik
radosti.

— Kaj je? — vzklikne Fatima.

— Ta križ?

125

— Kaj je z njim? — vpraša radovedno
Fatima.

— Tu so besede, ki pričajo, da so
delo mojstra, ki je izšel iz mojega naroda.

— Kaj praviš?

— Resnica. To so naše hrvatske črke,
s kakršnimi so.pisane naše svete knjige,
ki sta nam jih prinesla sveti Ciril in Me¬
tod. Mislil bi, oh, ali je to mogoče — reče
Strezinja in se prime za glavo. — Ne, to
bi bilo preveč sreče naenkrat!

— Kaj je, mili moj, govori?!

A on jo prime za roke in odgovori:

— Povej mi, angel moje duše, ali se
spominjaš česa iz svoje mladosti. Ali veš,
iz katerega kraja so te ukradli, ali veš
ime naroda, katerega hčerka si?

A ona tožno zmaje z glavo, da ne ve
in molči.

— Ali vsaj eno besedo.

— Ničesar se ne morem spomniti —
odgovori žalostno.

— Vidiš - reče Strezinja in spusti
njene roke. ter pokaže križ. — Vidiš, na
tem križu so hrvatske črke in jaz mislim,
da si ti hči hrvatskega, to jo, mojega na¬
roda. In če je temu tako, ali ni to več,
nego slučaj, da sem, evo, v tem tujem
svetu moral spoznati ljubezen, in da si ti
moja ljubezen — prava Hrvatica. Ali se
ti ne zdi, kakor prst božji? Kdo ve, ali te
danes ali jutri ne popeljem v roke tvoje
drage mamice, tvojega dobrega očeta? Kdo
ve, ali ni Bog uslišal njune vroče molitve

126

in izbral mene, nevrednega človeka, za
slepo orožje svojim načrtom . . .

Fatima se je globoko zamislila. Sedla
je na stol in solze so rosile njeno mlado,
sveže lice.

— Mamico mojo ... njo mi povrneš ..
očeta . . . oh, ko bi se to zgodilo ... ko
bi se to zgodilo . . .

lii prijela je za njegove roke in jih
močila s solzami neprestano govoreča:

— Oče moj! Mati moja!

Strezinja je hotel nekaj reči, a ni imel
več časa. V sobo plane starka. Bila je
bleda in prestrašena.

— Gospodar prihaja.

Strezinja in Fatima planeta pokoncu.

— Ne tratimo časa. Fatima se mora
takoj vrniti v svoje sobe. Pazi, da gospo¬
dar ne zapazi, da si bila tu. A ti gospod,
odidi, ako ti je glava draga, oe nas dobi
in izve, da si se pogovarjal s Fatimo, tedaj
je vse izgubljeno.

— Še en poljub — Fatima objame
Strezinjo. — A sedaj z Bogom!

Strezinja in starka ostaneta sama.

— Ali je gospodar že v hiši?

— Ne. Ali pred vratmi je že.

— Kako naj pobegnem? Ali je še kak
drug izhod?

— Nobeden.

— Ali lahko skočim skozi okno?

— Na oknih so, kakor vidiš, mreže.

— In če me dobi gospodar tu ?

— To ne sme biti?

— Kaj tedaj?

127

— Izgubljeni smo!

— Se ne, ker imam meč.

— Pri Alahu, ti misliš?

— Ali je tvoj gospodar edina možka
glava vjiiši?

— Se dva sluga sta.

— Sta oborožena?

— Od glave do pet.

— Torej trije?

— Da, trije.

— In jaz sem sam!

— Ubijejo te. Beži!

— Ali pa se jim vseeno uprem.

— Premagajo te.

— Bog mi pomore.

— A kaj ti koristi? Ako tudi vse tri
ubiješ, ti ne ostane glava na vratu. Dobe
te in tvojo Fatimo ubijejo.

Strezinji, kateremu je drhtel meč v
rokah, omahne roka.

— Kaj naj storim?

Za hip nastane tišina. Naenkrat plane
starka in se udari z roko po čelu.

— Domislila sem se.

- Kaj.

— Povedem te v sprejemno sobo in
rečem gospodarju, da sem te pustila zoper
njegovo voljo v hišo, ker prinašaš vesti
svetlega hadžiba, ki je tvoj rojak. Ti med
tem izmisli, kar ti drago. Glavno je, da te
ne najde tukaj.

In takoj ga odvede v tisto sobo, kjer
je bil Strezinja prvič, ko ga je Arabec
pogostil. Nato odhiti k vratom.

Arabec je že nestrpno trkal nanje in vpil:

128

— Kaj je to! Ali sedite vsi na ušesih!

Vsa preplašena odpre starka in ga
ponižno pozdravi:

— Alkazime, ne srdite se tako, svetli
moj in dobri gospodar. Tuj gospod je v hiši.

— Ali si spustila koga v hišo brez
mojega ukaza? Jezik ti iztrgam, stara mr¬
cina — je upil Arabec.

— Počakaj, dobri moj gospodar, in se
ne srdi. Morala sem ga pustiti. On je glas¬
nik samega svetlega hadžiba.

Arabec skoči korak nazaj in videlo se
mu je, da se ga je polotil strah.

— Za vraga ... ali je sam?

— Povse sam.

— Potem je dobro — se ojunači Ara¬
bec — ali kako si vedela, da je glasnik
hadžiba in ne kak goljuf.

— Ej, moj gospodar. To je tisti mladi
človek iz daljnih krajev, ki si ga nedavno
pogostil.

— Hrvat?

— Da, Hrvat.

— Hm. In on je glasnik hadžibov?
Mogoče — se nasmeje Arabec. — Ali kaj
želi od mene svetli hadžib?

In trdnih korakov, povsem miren je
šel Arabec v sobe.

— A kje je ta Hrvat — reče nato.

— V sprejemni sobi.

— Naj ga zlodej vzame!

In mesto, da bi šel takoj v sprejemno
sobo, je šel v sobo, v kateri sta bila nje¬
gova hlapca.

9

129

Pravkar sta jedla kruh s čebulo. A
ko sta opazila svojega gospodarja sta
vstala.

— Oborožita se ostro — vzklikne —
in gledita, da sta na moj prvi vzklik v
sprejemni sobi.

— Ali naj koga ubijemo?

— Molči, jezik za zobe — se zadere
Arabec — dokler ne izgovorim. Ako bo
trebalo, vržeš ti, Meho, vrečo preko glave
onemu gospodu, ki je z menoj, a ti Ibra¬
him zvežeš urno vrečo s konopcem. Kaj
se potem zgodi, bodeta že slišala. Raz¬
umeta ?

— Razumeva!

Oba sta izrekla te besede mirno, ka¬
kor da je tak posel za njiju nekaj povsem
navadnega.

— Človek, o katerem se govori je
močan in junaški. — Hrvat je . . .

Ko sta slišala, da se govori o Hrvatu,
sta zaškripala z zobmi. Bila sta berbera,
smrtna sovražnika hrvatskega imena.

— In če je sam zlodej, zmagamo ga
— reče Ibrahim.

— Z enim zamahom mu odsekam
glavo — doda Meho.

Arabec mahne z roko:

Panterja moja, poznam vaju. Ali opo¬
zarjam vaju posebno na to, da ga potre¬
bujem živega. Niti las mu ne sme pasti z
glave. Jamčita mi za to?

— Jamčiva.

— Treba vama, da sta umna in vešča.

— Hitra sva in vešča!

130

— Panterja sta! — se zareži veselo
Arabec — nagradim vaju. On ne sine niti
opaziti, da sta prišla v sobo.

— Ne skrbi! — reče Ibrahim in oči
se mu zaiskre.

Med tem je Strezinja sedel v spre¬
jemni sobi.

Ko vstopi Arabec v sobo, veselo skoči
k Strezinji in vzklikne:

— Kolika sreča, da zopet vidim obraz
dobrega, dragega svojega prijatelja. Ka¬
tera sreča te prinaša k meni ? Slišim, da
si poslanik samega hadžiba.

Strezinjo oblije lahna rdečica. Ni bil
vajeh lagati. Ali za sedaj ni bilo druge
pomoči.

— Resnica je. Prihajam ravno k tebi
od hadžiba. Stvar sicer ni tako nagla, ali
ker moram po hadžibovem ukazu danes
na pot . . .

Arabec nastavi ušesa.

— Na pot moraš?

— Da. V službeni zadevi . . .

— Ali smem vedeti v kaki zadevi?

— Hm. Pismo nesem.

— Tako?! . . . Daleč? ...

— Zelo si radoveden . . . Ali tega ti
ne morem povedati, ker je službena tajnost.

— A tako. Oprosti, da sem vprašal.
Alah me čuvaj, da bi te dalje spraševal.
Službene tajnosti se morajo čuvati. Kedaj
pa moraš na pot?

— Takoj!

— In ti si vendar najprej poiskal mene
— reče skoraj z ironičnim glasom Arabec.

9 »

131

— Resnično, to je prevelika čast za mojo
hišo in priča o posebni ljubezni do mene,
ubogega človeka. A sedaj mi povej, kaj
mi poroča hadžib? Slava bodi njegovemu
imenu od izhoda do zahoda, od severa
in juga.

— Hadžib ti poroča, da je pripravljen
uslišati tvojo prošnjo, o kateri si mi go¬
voril. Jaz sem te priporočal in zato hoče
vedeti tvojo željo.

Strezinja je težko izgovoril to laž in
tiho dejal:

— Pomagaj mi blažena Devica, da se
srečno rešim iz te laži.

Arabec je opazil na Strezinjinem obra¬
zu, da ga vara.

— Zelo sem ti hvaležen, dragi prija¬
telj, za tvojo ljubeznjivost. Sedaj vem, da
so mi odprta vrata povsod. Kako bi te na¬
gradil za to in poplačal to veliko in dobro

delo.

Strezinja je sedel kakor na žrjavici
in pomislil:

— Za vraga, ali bo že kmalu prene¬
hal s svojimi hvalami.

— V mojem srcu si si pridobil veliko
mesto, sin daljne dežele in tvoj prijatelj
te bo ljubil, kakor oko v glavi. Ali glej,
kako sem pozabljiv. Niti kruha ti nisem
ponudil. Fatima naj prinese vnovič čašo
dobrega vina.

Ko je slišal Strezinja ime svoje obo¬
ževane Fatime, mu je zadrhtelo srce v
prsih. Ničesar dražjega bi mu ne bilo, nego
da bi jo še enkrat videl.

132

Ali sedaj se spomni hadžibovega ukaza,
zato reče:

— Dragi prijatelj! Vse, kar sem zate
storil, ni ravno mnogo, zato pusti hvalo.
Bodi uverjen, da bom odslej še bolj go¬
voril za te pred svetlim hadžibom.

Ali sedaj nimam časa, da ostanem,
ker moram oditi iz Kordove. Ali ko se vr¬
nem, bo moj prvi korak k tebi.

Arabec ga prime za roko in vzdihne:

— Ako torej ni mogoče, da te dalje
tukaj zadržim in ker mi obljubljaš, da me
nazaj grede obiščeš, mi vsaj dovoli, da ti
nekaj podam na pot, kar ti bo vsekakor
dobro došlo.

— Kaj mi hočeš dati?

— Takoj boš videl — reče Arabec in
udari ob kovino, ki je visela ob steni.

Takoj vstopi Ibrahim in za njim Meho.

— Dečka! Ta gospod odpotuje iz
Kordove. Tujec je, nepoznane so mu ceste.
Lažje mu bo, ako ga kdo spremlja. Zato
mislim, naj ga eden izmed vaju spremlja.

Strezinja ga prekine:

— Bog varuj, da bi jemal spremstvo.
To je povsem nemogoče.

Ko je Arabec govoril se je približal
Meho polagoma neopazno Strezinji za hrbet.

Strezinja ne misleč ničesar hudega, je
uprav odgovarjal Arabcu, kar začuti, da
se je nekaj spustilo čez njegovo glavo in
da ga je obdal mrak.

— Kaj je to? —

Več ni mogel reči, zakaj v tistem hipu
je čutil, da pada.

133

Čutil je, da ga nekam neso.

— Jezus, Marija, kaj se godi z menoj I

Arabec je med tem zapovedal svojim
ljudem, kam naj nesejo Strezinjo.

Iz sprejemne sobe so šli po levem
hodniku v klet. Arabec odpre železna, težka
vrata in zapali svetilko.

V kleti so bile različne priprave za
mučenje. Ali Arabec se ni tukaj ustavil,
nego so šli dalje. Prišli so v neki ozki, a
odprt prostor in tu zaukaže Arabec:

— Vržita ga na tla.

Ko sta odložila vrečo s Strezinjo reče
Arabec:

— Odvežita vrečo! A počasi in ga
zvežita na rokah in nogah.

Preteklo je dokaj časa, predno sta
Meho in Ibrahim izvršila ukaz, zakaj Stre-
zinja se je silovito branil. A končno je
bil le premagan.

— Tako, ogleduh, sedaj si v mojih
rokah — zaškriplje Arabec z zobmi.

— Kdo si — vpraša s pridušenim
krikom Strezinja. — Kdo si, ki se upaš
ustavljati me na mojem potu in me zve¬
zati, mene, poslanca svetlega hadžiba,
Wadha el Amerija?

— Proklet, ako še enkrat izgovoriš to
prokleto ime. Na mestu ti razbijem s tem
železnim batom tvojo glavo. Ker me vpra¬
šaš, kdo sem, ti povem. Jaz sem oni, ki
se ne boji niti tebe, niti tvojega hadžiba,
jaz sem Abubekr brat Hešam ben Solimana
in ni človeka, ki bi ne mrzil huje Hrvate,
kakor mi.

134

— Ne vem — odvrne Strezinja —
kdo je to Hešam ben Soliman in vem, da
ni pošteno, da zapirate ljudi, ki niso ni¬
česar zakrivili.

— Motiš se. To je naše vojno pravo.
Wadha el Ameri je obsodil nas vse, nas
berbere na sramoten izgon iz mesta. Ne
delaj se, kakor bi ničesar ne vedel. Wadha
el*Ameri ti je gotovo povedal to. Pa tudi
to, da je poslal tebe kot poslanika, doka¬
zuje, da si bolje poučen o tajnosti Wadhe
el Amerija, nego sam priznavaš. Dobri
Alah mi je poslal v srce misel, da ti ta¬
krat, ko si stal, kot tujec na mostu Qua-
dalkvivira, pred vhodom v Kordovo, po¬
vem neresnico in te zaprosim, da bi bil
moj zagovornik pri Wadhi. Bila je to vojna
zvijača. Mislil sem si, kdo ve, ali ne gre
ta mladec k Wadhi, temu krvi žejnemu
psu in kdo ve, ali mi ne bo dobro došlo kdaj
to znanje? In glej! Nisem se varal. Predno
sem se mogel nadjati, so se uresničile
moje slutnje. Sedaj si tu. V mojih rokah
si, in nikar ne misli, da te hočem ubiti.
O ne! Potrebujem te in ti me boš poslu¬
šal, ako ti je draga glava.

— Nikoli — odvrne Strezinja važno.
Ali v istem hipu začuti strašno bolečino na
malem prstu leve noge. Kri oblije sandale.

Meho mu je z železnimi klešami razdro¬
bil mali prst.

Silna bol je tako omamila Strezinjo,
da je zakričal in se onesvestil.

— Preiščite ga — reče Abubekr. Pri
njem je pismo.

135

Meho se skloni in za trenutek najde
pismo.

— Evo ga!

Abubekr pograbi pismo in ga vtakne
v nedrije.

— Spravite ga k zavesti, panterja moja.
Ne sme še umreti, zakaj potrebujemo ga še.

Meho odide in se vrne z vrčem hladne
vode in jame Strezinji močiti sence.

Med tem je Ibrahim pregledal rano
na malem prstu in jo povezal z neko belo
krpico. Ali kri je prodrla skozi in Ibrahim
dene še drug ovoj.

— Ničesar se mu ne zgodi. Ta mala
ranica se zaceli. Ako bo potrebno, bo ple¬
sal ta Hrvat, kakor mu boš sviral — reče
cinično.

— Njegova glava bo veljala, če bo
treba zameniti katero našo glavo. Wadha
jo odkupi drago — reče Abubekr. — A
sedaj, dečki, pojdimo. On je že pri zavesti.
Razumel bo, kar mu povem.

In sklone se k njemu, in zakliče:

— Ej, vohun!

Obraz Strezinje zagori vsled srda.

— Jezi se. Vidi se, da razume.

— Strezinja — nadaljuje Abubekr.
— Tukaj se ti ne zgodi ničesar. Kruha in
vode ne boš stradal. Pobegniti ne moreš
in če se boš dobro držal, še morda za¬
gledaš kdaj solnce. Bodi torej miren in
vedi, ako mene in mojega brata ne zapusti
bojna sreča, dobiš še nocoj vrednega to¬
variša.

136

— Koga misliš? — vpraša s slabim
glasom Strezinja, boječ se, da misli Abu-
bekr morda njegovo Fatimo.

Z glasom polnim sovraštva odgovori
Abubekr:

— Wadho el Amerija.

137

XI.

Iz ječe, v kateri je pustil Strezinjo, je
šel Abubekr v svoje sobe, in se preoble¬
kel. Nato je odšel na sestanek, katerega
je sklical njegov brat Hešam ben Soliman
v svoji palači.

Brat bo imel veselje. Gotovo ga raz¬
veseli to pismo zlobnega Wadhe el Ame-
rija, ko mu ga izročim. V resnici nisem
niti mislil, da je ta ujeti ptiček takova pe¬
čenka. Naj bo, kakor hoče, to pismo po¬
speši naše osnove. Ako bi bilo po mojem,
bi se še nocoj izpolnilo zagotovilo, ki sem
ga dal v ječi Strezinji. oe nocoj bi pod¬
legel Wadha el Ameri. Samo, če me brat
uboga.

Palača Hešama ben Solimana, povelj¬
nika berberske telesne straže, je bila kra¬
sna. Hiše Arabcev v Španiji so imele ve¬
like vhode, prostorne sobane, zagrajena
dvorišča s fontanami, ki so metali v različ¬
nih podobah čisto vodo v zrak. Na ta način
je bil zgrajen tudi dvorec Hešam ben So¬
limana. Zunanjost sicer ni bila posebno
lepa, ali zato se ni mogla nobena stavba
tako lahko meriti z notranjostjo.

Berberski poveljnik je hotel, da se že
na zunaj vidi, kako je mogočen.

138

A še nekaj je pozornejšemu gledalcu
padlo v oči. Zidovje dvorca je bilo močno
in neposredno tik palače so stali stolpi.
Ti stolpi so bili trdni in nikdo ni dvomil,
da bi ne služili gospodarju, kot močna
bramba zoper vsakega sovražnika, tembolj,
ker so okrog teh stolpov bili še globoki
okopi, ki so se dali napolniti z vodo.

Sem ni puščal Hešam ben Soliman
nikogar, razun svojih najboljših prijateljev.
Tu je tudi bilo vse polno najrazličnejšega
orožja.

Vse stene in vsi koti so bili polni
mečev, kopij, buzdovanov, ščitov, lokov
in pušic.

Morda ni nikdo, razun gospodarja in
njegovega brata, vedel kake skrivnosti
skriva ta samoten stolp kraj razkošnega
dvorca mogočnega poveljnika berberskih
čet.

V tem stolpu, v veliki sobani v pri¬
tličju je bil napovedan sestanek berberskih
poveljnikov in nekaterih kordovskih me¬
ščanov, ki so bili pristaši berberov in od¬
ločni sovražniki hrvaških čet in sedanjega
kalifa.

Prišedši do železnih vrat stolpovih, je
Abubekr udaril po njih trikrat. Nad vrati
se odpre majhna odprtina in začuje se glas.

— Kdo je?

— Abubekr, brat tvojega gospodarja.

— To ni dovolj.

— Ali me ne poznaš, Galib?

— Poznam. Ali prisegel sem, da ne
spustim nikogar brez gesla.

139

— A tako — se nasmehne Abubekr.
— Naj bo: Glava hadžiba . . .

— V reki krvi — odvrne Galib in za
trenutek se odpro vrata.

Galib je bil velik človek s strašn im i
brki, ki so mu padali na prša. Vendar je
bilo njegovo lice blago, in njegove oči so
gledale v svet dobrohotno.

— Galib, zelo strogo opravljaš svojo
službo — reče Abubekr.

— Strog sem in gospodar je strog.

— Dobro, Galib. Le tako naprej. Ali
so že drugi zbrani?

— Vsi razun tebe. Čakajo te že ne¬
strpno.

Abubekr najde v resnici zbrane v pro¬
strani dvorani vse one, za katere je vedel,
da pridejo. Brat Hešam ben Soliman ga
pokara:

— Kje si tako dolgo? Bali smo se že,
da se ti je kaj pripetilo, zakaj tvoja na¬
vada ni, da bi nas pustil tako dolgo čakati.
Mora biti važen vzrok, da te ni bilo prej.

Abubekr se pokloni in reče:

— Bratje, ne srdite se. Važne vesti.
Zamudil sem se, ali zato vam prinašam
pismo od samega hadžiba.

— Proklet bodi — vzklikne njegov
brat in stisne pest. — Kako si prišel do njega.

— O, ne mislim tako. Niti prostovoljno
mi ga ni dal — odvrne Abubekr.

— Kaj se je zgodilo?

— Nekemu njegovemu vohunu sem
to pismo vzel.

— To je važno!

140

— Da, važno.

— Prečita j ga.

Abubekr seže v nedra in izvleče za¬
vitek, katerega je vzel Strezinji in jame

citati:

— Wadha el Ameri, hadžib Kordove,
svetlemu grofu Andaluzijskemu ... — po¬
klon in pozdrav. Hiti, da v smislu dogo¬
vora, ko dobiš to pismo, pohitiš v Kordovo.
Al Mahadi Billah in jaz imamo sicer močno
vojsko, ali afrikanske čete našega sovraž¬
nika Hešama ben Solimana so zelo močne
in je nevarnost, da nas premagajo. Treba
je, da obračunamo z njimi, kar najhitreje,
zakaj znano mi je, da nas nameravajo
napasti. Mi jih moramo prehiteti. Takoj,
ko prideš, daj zatrobiti in naskoči berbere.
Nato planemo tudi Al Mahadi Billah in
jaz v boj. Da si mi zdrav. Hvala ti in
slava . . .

Abubekr ni mogel skončati. Trideset
glasov ga prekine.

— Lopov . . . Smrt Wadhi el Ameriju.

Zaman se je trudil Abubekr, da po¬
miri tovariše. Dolgo je trajalo, predno se
je razdraženost nekoliko polegla. In tedaj
je začel vnovič.

— Junaki in posebno ti, moj dragi
brat, vi vsi izprevidite iz tega pisma, da
nam preti strašna nevarnost. Danes — in
to je posebno naglašal — danes smo še
močni, danes je naša moč in sila mnogo
večja od sovražnikove. Danes smo še lahko
sigurni, da zmagamo. Za dva, tri dni je
lahko že drugače. Našim sovražnikom pri-

141

dejo na pomoč proklete krščanske čete in
tedaj bodo močnejši. Kaj pomeni to ? To
pomeni, ako bomo najmanj odlašali, nismo
več gospodarji svojih glav, zato je potrebno,
da gremo takoj v boj.

— Takoj — vzklikne sivi, dolgobradi
starec kraj njega.

— Takoj — vzkliknejo tudi drugi.

— Vodi nas, svetli brat moj. Vodi nas
v boj in zmaga bo naša.

— Vodi nas! — vzkliknejo vsi.

Hešam ben Soliman je mirno poslušal.
Le po mrkem njegovem čelu se je videlo,
da se bori sam s seboj.

Ko je nastala tišina, reče:

— Junaki in prijatelji moji! Lepo je
in dobro, kar govorite. Moj dragi brat nam
je storil veliko uslugo, ker nam je prinesel
to pismo. To pismo nam priča, da naš
sovražnik ne spi, nego da se je odločil na¬
valiti na nas. Znano vam je, da je bila
moja nakana drugačna. Mislil sem poča¬
kati - , dokler še bolj ne povečamo mržnje
naroda v Kordovi do hadžiba in lažikalifa.
Ako je vse kordovsko meščanstvo z nami,
je zmaga sigurna. Ali tako je naš posel
težji in dokler se bomo borili proti kali¬
fovim četam, moramo vedno paziti, da nas
meščanstvo ne obkroži . . .

— Bodi, kakor hoče — reče Abubekr
— jaz svetujem, da ne tratimo časa, nego
da navalimo na naše sovražnike.

— Ti pozabljaš, da še ni vse priprav¬
ljeno — odvrne Hešam ben Soliman.

142

— Vse je pripravljeno — odvrne brat.

— Jutri bi lahko bilo prepozno. Danes, ali
kar je še bolje, navalimo takoj na kalifsko
palačo. Sedaj še mislijo, da so varni. Iz-
nenadimo jih. Splašili se bodo, ko začujejo
nenadoma trombe pred palačo.

Ne bo šlo tako lahko, kakor misliš •—
odvrne Hešam.

— Ali rečem ti, da bo šlo vse gladko.
Poslušaj me in ne bo ti žal. Ali hočeš ča¬
kati, da zbere Wadha el Ameri pomožne
čete, ali ti je tako malo za tvojo glavo.
Meni ni. Ni mi za to, da bi mi nataknili
glavo na kol. In to nas čaka brez dvombe,
ako se bomo obotavljali. Mar ne vidiš, da
kipi kri v žilah naših plemenitih bratov
in da njihove roke komaj čakajo, da se
skopljejo v krvi naših sovragov. Mar ne
vidiš, da je napočil čas naše zmage. Ako
zamudimo ta trenutek, zamudimo vse.

— Dobro tedaj — odvrne Hešam ben
Soliman. — Vidim, da je vaša volja za to,
da udarim danes. Vendar želim, da še s
svojimi glasovi potrdite svojo voljo. Oni,
ki so zato, da se udari takoj, naj dvignejo
roke.

In v hipu se dvignejo v zrak vse roke.

— Vsi ste za to, da se udari na mah

— reče Hešam ben Soliman.

— Vidiš — vzklikne brat.

— Ne preostaje mi tedaj drugo, nego
poslušati vašo željo.

Na te besede se vseh navzočih polasti
nepopisno navdušenje.

— U boj! U boj!

143

Vsi so poleteli k svojemu poveljniku.
Nastalo je vrvenje, iz katerega so se sli¬
šali vzkliki:

— Alah blagoslovi Hešam ben Soli-
mana.

— Smrt Muhamedu, laži-kalifu.

— Vodi nas, slavni vojskovodja!

— Zmagamo!

— Doli z Wadhom el Amerijem.

— Smrt Hrvatom!

Vsi ti vzkliki so bili tako gromki, da
so se slišali celo iz stolpa. Abubekr jih je
začel miriti.

— Nikar, bratje, tako glasno izraževati
svoje prepričanje in svojo radost, zakaj
lahko nas sovrag sliši prej, nego bi to bilo
potrebno in bi se pripravil.

Takoj nato se je odredilo potrebno,
da se dvigne vojska.

* *

*

Niti dve uri nista minuli, in že so stale
čete druga za drugo v lepem redu na ve¬
likem dvorišču berberske vojašnice. Svetli
in ostri meči, jekleni, močni ščiti, pušice
in loki iz elastičnega lesa, kopja, dolge
sulice in sablje damaščenke, vse to je bilo
v lepem redu. Veliki množini vojske so
ščitile glave železne čelade in oklepi so
bili iz kože in železnih luskin. Na rokah
in nogah so imeli železne plošče. Bili so
to močni, plečati ljudje. Prve afrikanske
čete so bili strelci, ki niso imeli nikakega
težkega orožja, in so bili predstraže ko¬
njenice.

144

Ko je bilo vse pripravljeno, je že solnce
tonilo. Videti je bilo, da se bo glavni del
bitke zvršil ponoči. Saracenom in Maurom
to ni bilo po volji, zakaj oni so se ogibali
nočnih bitk in spopadov.

Konji so nemirno hrzali in poskako¬
vali. Berberi so komaj čakali, da gredo
v boj.

Naposled se je dalo znamenje za od¬
hod. V največjem redu so krenile afriške
čete iz svoje vojašnice proti alkazarju.

Videti je bilo, kakor bi šli na kako
parado.

Zahajajoče solnce je razsvetljevalo s
svojim bleskom svetlo orožje in zagorela
lica berberske vojske. Prvi so bili afriški
strelci, smeli, lroščati, na pol goli, ki so
umeli tekati istotako urno, kakor konje¬
nica, ki jim je sledila. Za konjico so šli z
lahnim korakom pešci z dolgimi sulicami
in ščiti, ki so jim zakrivali celo telo. Bobni
in trombe zadone po kordovskem mestu.
Meščani planejo ven, da vidijo, kaj se
godi.

Prodajalci in trgovci, koder je kora¬
kala vojska so, poznavajoč razmere, jeli
spravljati svojo robo, ki so jo imeli na
tržišču. Bojazljiveji so zapahnili vrata, za¬
kaj, dasi je izgledalo, kakor bi šla vojska
na parado, vendar je mnogim ostalo dobro
v spominu, da je večkrat iz take parade
nastalo klanje.

Na čelu divjih Zenetov je dospel Abu-
bekr že blizu alkazarja, kar pojavi pred
njim poslanik Wadhe el Amerija.

10

145

Pozdravi po vojaškem običaju, zatrobi
v svoj rog in vpraša, kje je poveljnik.

Ko so ga dovedli k Hešam ben So-
limanu, reče poslanik:

— Wadha el Ameri me pošilja s vpra¬
šanjem, kaj pomeni to, da ste prišli v to¬
likem številu iz vojašnic in napolnili vso
Kordovo s truščem. Ali ne veste, da je
kalif prepovedal, da v tu del mesta ne
sme nobena četa, razun hrvatske telesne
straže. Vaše postopanje znači neposlušnost.
Svetli moj gospodar, Wadha el Ameri vas
pozdravlja in vam sporoča, da se vrnete
takoj v svoje vojašnice, ker bi bil drugače
svetli kalif prisiljen proti vam rabiti silo.

— Zdrobi mu glavo — vzklikne Abu-
bekr bratu.

A ta je že odgovarjal poslaniku Wad-
hinemu.

— Povej svojemu gospodarju, da ne
sprejmem od njega nobenih ukazov. Niti
od njega, niti od onega, ki si je nadal ime
kalifa in nima pravice do te časti. Povej
svojemu gospodarju, da se moje čete ne
povrnejo v vojašnice tako dolgo, dokler
ne dobimo glave laži-kalifa in njegovega
nasilnega hadžiba, Wadhe el Amerija. Po
njuni krvi hrepenim in z mano vse moje
čete. Zakleli smo se, da hočemo voditi boj
do zmage in da ne bomo mirovali, dokler
žive. Povej svojemu gospodarju še to, da
se nadjamo, da ga še nocoj zapremo v isto
ječo, v katero smo zaprli njegovega za¬
upnika, ki ga je poslal, da pokliče proti
nam na pomoč krščanskega grofa.

146

— Smrt usurpatoru, smrt izdajici Wadhi
el Ameriju — je upil Abubekr in ustne so
mu podrhtavale od srda.

Za hip je vpila vsa berberska vojska:

— Mi hočemo glavo izdajiee.

— Smrt izdajici!

Wadha, kateremu je bilo sporočeno
nevarno gibanje sovražnika, ni čakal na
vrnitev svojega poslanika, ker je slutil,
kak odgovor mu prinese. Dal je takoj
utrditi Alkazar in se postavil na čelo svo¬
jih Hrvatov.

Hotel je, da ostane kalif v utrjenem
alkazarju, ali Muhamed se ni dal prego¬
voriti, nego se odločil boriti se s svojimi
četami.

Vse je čakalo napeto, kako se začne boj.

Ko se je vrnil poslanik in so slišali
odgovor berberov, jim je vzplamtela kri
vsled gnjeva in niso hoteli čakati navala so¬
vražnika. Komaj so jih poveljniki zadržali.

Hkrati 'nastane tišina, kakor pred vi¬
harjem, a nato zabobne bobni in zaorijo
trombe.

In za trenotek, v samem mestu Kor-
dovi, v najživahnejšem delu mesta, pred
palačo Alkazar, pred prestolom kalifa, se
je začel boj Hrvatov in berberov. S po-
četka ni bil boj divji, nego je bil samo
spopad posameznih oddelkov.

Meščanstvo se ni nameravalo mešati
v to bitko.

Bilo je očividno, da se ni navduševalo
niti za Hrvate niti za berbere. Zato je gle¬
dalo povsem ravnodušno, kako se sovraž-

io*

147

nika psujeta. Ko so začele padati prve
pušice in kopja zadirati v meso vojakov,
so gledali meščanje s svojih streh, kakor
kako igro, kakršne so srednjeveški vitezi
radi prirejali.

Solnce je že zatonilo in večerna zarja
je čarobno žarela nad mestom, ko se je
začel pravi in strašni boj.

Strašen krik se je jel razlegati po me¬
stu, krik besneče vojske in stok ranjencev.

Sedaj tudi meščani niso mogli mirno
gledati prelivanja krvi. Bojazljivejši so od¬
šli v sobe, se skrili v kleti ali tajna skri¬
vališča, nekateri so po tajnih hodnikih be¬
žali iz Kordove, nesoč s seboj največje dra¬
gocenosti in denar.

Drugi, hrabrejši so ostali na strehah
in naročili slugam, naj jim prineso drva
in kamenje in drugo orožje ter pripravijo
v kotlih vrele vode. Sprevideli so, da to
ni navadno, neznatno pobijanje kalifovih
in berberskih čet, nego se danes v tem
boju odločuje usoda naroda.

Zbesnelost se je vedno bolj polaščala
obeh vojsk.

Zbesneli Zeneti so navalili uprav tja,
kjer je sredi svojih čet dajal povelja Wadha
el Ameri. Ali njegove čete so ostale kakor
skala in niti zganile se niso. To je berbere
razdražilo še bolj in vrgli so se z vso silo
na Hrvate.

Nastalo je strašno klanje.

Kri je tekla curkoma po prahu kalif-
skega mesta in po razsekanih delih člo¬
veških trupel, so gazili divji bojevniki.

148

In zgodilo se je, da je neki berber s
svojim kopjem pobil uglednega meščana
kordovskega, ki se je mirno vračal domov
iz džamije, ne sluteč nevarnost in misleč,
da še pravočasno pride domov. Za tre¬
nutek se je vest o njegovi smrti raznesla
po vsem mestu. Vsi so ga cenili, kakor
pravičnega in uglednega človeka.

— Tako torej, ti berberski psi napa¬
dajo nas — se jamejo srditi meščanje. —
Jasno je, da se bo godilo nam ravnotako,
ako ti zmagajo. In ravno to je bil vzrok,
da se je vzdignilo meščanstvo in pome¬
šalo v boj zoper berbere.

S streh hiš jame padati na glave ber-
berov, kamenje vrela voda in olje.

— Pobijte gade!

— Pobijte tirane!

— Uničite zločince — je vpil narod.

Narod je mrzil telesno stražo hrvatsko
in berbersko, a vsled uboja meščana je
vse vsplamtelo in se postavilo na stran
hrvatske telesne straže.

Tudi na ulicah je jel narod napadati
berbere. Vedno več in več ljudi se je po¬
javljalo in razdražene gruče so bile že po¬
mešane v bitko.

Berberi, za trenutek osupli, da se je
razun redne Wadhine vojske dvignilo nad
nje tudi meščanstvo, so se za hip umak¬
nili. Ali nato so se vrnili z večjo silo,
ker so spoznali, da je narod neurejen in
da se bori brez redu in vodstva. Dočim
se je Abubekr boril proti kalifu, je Hešam
ben Soliman obrnil svoje čete proti ljudstvu.

149

— Bij, sekaj, pali — je bil ukaz.

In na to zapoved, kakor bi se zgodil
čudež, se vnamejo tri hiše. Tisoč mečev
je udarilo po meščanih in ti, akoprav so
bili zelo hrabri, vendar niso mogli vzdr¬
žati strašni berberski sili.

Dim gorečih hiš je obdal vso Kordovo.
Ogenj se je dvigal v nebo, kakor ognjeni
steber.

Vpitje, stok, lomljenje kopij in mečev,
žvižganje strelic, zvok tromb in rogov,
prasketanje požarja, vse to je napolnjevalo
Kordovo s strahom in grozo.

Na ulicah so ležala trupla meščanov,
vojakoy, žen in tudi otrok, ki so popadali,
ker so se pomešali med one, ki so izgu¬
bili zavest in treznost, ter mislili samo na
to, kako bi pobili čim več ljudi, kako uni¬
čili čim več človeških življenj, kako pre¬
lili čim več krvi.

Noč je objela zemljo, ali bitka ni je-
njala. V svitu gorečih hiš se je videlo ka¬
kor po dnevu. Ni trebalo prižigati luči,
ni trebalo počivati.

Kordova je gorela. Kordova se je
klala.

— Naskok na alkazar — je vzklikal
Abubekr. — Sipljite ogenj v alkazar.

Kakor zdivjane so poletele na te be¬
sede berberske čete naprej.

— Planite na hiše meščanov, osvojite
si jih in sipljite iz njih pušice na čete
usurpatorja — se je drl stari berber —
tri dni se vam dovoljuje plenitev po Kor-
dovi.

150

Vrela voda se je sipala na glave ber-
berov, kamenje je padalo na njihove glave,
ali berberov to ni odgnalo. •

Na hiše so prislanjali lestve in se po
njih vzpenjali v notranjost, sekali vrata in
ko so se vrata vdala, so planili v hiše in
sekali starce, mladce in otroke. Vse, ki so
se jim protivili in one, ki so jih čakali,
kakor jagneta.

Ženam so trgali koprene z lic in pri
kateri so videli, da je stara, so jo sunili
s kopjem.

Kakor da se bore vragovi, ne ljudje,
je puhtela zemlja od krvi.

Dosedaj se je Wahda nahajal v ofen¬
zivi.

Hotel je, da večji del njegovih čet
ostane strnjen in zakrit in da tako pokolje
čimveč berberov.

Ko zapazi, da se berberi resno pri¬
pravljajo na sam alkazar, spremeni v tre¬
nutku svojo taktiko.

Zasede konja, dvigne meč, zamahne
in vzklikne z gromkim glasom:

— Naprej Hrvatje! Sedaj je čas, da
zravnamo z zemljo naše sovrage. Mi ali
oni! To vprašanje rešite s svojimi meči.
Ali rešili ga bodete sijajno, ker ste Hrvati!

In kakor da so strašni zmaji navalili
na berbere, tako so planili Hrvatje.

Sovražnik se jame umikati.

Abubekr je zbesnel.

— Naprej prokleti lopovi! Ali se pla¬
šite teh ničel? Naprej! Udrite, bijte, ko-
Ijite, sekajte, palite — je vpil z nadčlo-

151

veškim glasom, da so se mu delale pene
krog ust.

Ali v tem ga zadene pušica v prsi.
Zamahne z rokartii in pade. Vendar ni
bil ranjen smrtno. Izdere strelico, in se
vnovič vzpne na konja, s pomočjo svojih
ljudi. Vendar je padec Abubekrja pre¬
strašil njegove čete.

Jele so se umikati.

Ali to umikanje ni bilo podobno begu,
ker so bile afriške čete obkoljene od me¬
ščanov. In tako se je strašni boj nada¬
ljeval. Z nadčloveško silo so si morale
afriške čete delati pot skozi goste vrste
kordovskih prebivalcev. Ura za uro je
potekala, polnoč je že davno minila, ko
so zadnje afriške čete odšle v svoje vo¬
jašnice.

Te čete so bile zmučene, .nezadovoljne
in oslabljene, a vendar so morale z vso
naglico utrjevati že itak čvrste vojašnice,
ker so vedele, da jih čaka na novo boj,
ko napoči jutro.

Ognji so razsvetljevali nasipe.

Hešam ben Soliman je hodil od čete
do čete in jih bodril, da še ni vse izgub¬
ljeno in da jutri gotovo zmagajo.

Samemu pa je srce krvavelo, ko se
je spomnil ranjenega brata Abubekra, ki
je vzdihoval na svojem perzijskem čilimu.
Zdravnik mu je menjaval obkladke in
mu jih polagal na rano.

152

XII.

Takoj ko je zapustil Abubekr ječo, se
je Strezinja vnovič onesvestil.

Ta nezavest je trajala dolgo časa in
ko je zopet odprl oči, je bil v temi.

Sprva mu je bilo, kakor bi se ne mo¬
gel spomniti, kje je in kaj se zgodilo z
njim. Mislil je, da je v svoji sobi in da
se je uprav prebudil iz grdih sanj.

A kmalu je začutil na nogi hudo bo¬
lečino. In ko se je hotel obrniti, je za¬
čutil, da mu tičijo roke v okovih.

To ga je takoj spomnilo vsega, kar
se je zgodilo z njim.

— Mili Bog — vzdihne otožno — tako
se tedaj končuje moje mlado življenje?
Zato sem prišel iz svoje mile domovine
Hrvatske v te daljne kraje, da poginem
od zločinske roke. Zato sem te tedaj osta-
vil, mila mamica, da mi strohne kosti v
neposvečeni zemlji nevernikov, sredi teh
ubijalcev, ki so me ujeli? Kdo ve, kaj
še storijo z menoj, morda nameravajo še
kaj hujšega, nego je smrt.

Ta misel ga je napolnila z grozo.

In spomnil se je Fatime.

— Kaj je z njo, tem krasnim otrokom?
Kaka usoda jo je zadela? Morda hujša
od moje? Morda je divji nasilnež, Abu-

153

bekr, vsled njegove ljubezni, okrutno mučil
revico? V trenutku ko sem mislil, da jo
osrečim, in da je našla v meni svojo bo¬
dočnost, svojo zaščito in pomoč, a prinesel
sem ji tugo, bolest, morda celo smrt.

In v tem hipu je Strezinja pozabil na
sebe, na svoje muke in bolečine. Njegova
duša se je povsem uživela v njeno usodo.

— 1 ' Zakaj ? . . . Zakaj — se je spra¬
ševal — zakaj dopušča božja previdnost,
da trpi nedolžno bitje, v katerem so zdru¬
žene vse dobre in lepe lastnosti tega sveta
— lepota telesa in lepota dekliške duše.
Zakaj mora to dobro in nedolžno dekle,
tako milo in blago, toliko trpeti, ko drugi
lopovi in krvoloki, razbojniki in ubijalci
hodijo po svetu nekaznovani? Kje je tu
božja previdnost?

Spoznal je, da so to brezbožne misli,
ali ni vedel najti nobenega odgovora. Bol,
silna bol mu je pograbila srce in jel je
trgati okove z rokami, da so mu krvavele.

Po vzduhu se je razlegal žvenket okov.
Kakor da je ta vzduh oživel in kakor da
je ta žvenket jel buditi strašne, mrke sence
mrličev, katerih kosti so počivale tukaj.

Strezinja ni videl ničesar, ničesar opa¬
zil. Ali zdelo se mu je, kakor bi nekaj
drhtelo, nekaj šepetalo, kakor bi se mu
nekaj približevalo in mu hotelo nekaj reči,
a on ne more razumeti.

Naposled se mu je zdelo, kot bi nekdo
vzdihnil trikrat globoko in težko. Ta vzdih¬
ljaj je bil tako grozen, da se mu je zle-
denilo srce, in so mu vstali vsi lasje.

154

— Vsi dobri duhovi hvalijo Boga, ali
ga hvališ tudi ti — je vprašal in napel
vse sile, da je spravil te besede iz grl.

To staro formulo ga je naučila pokojna
babica, da jo izgovarja, ako bi ga strašile
pošasti, volkodlaki, črti ali Jagababa.

Po tej zaklimbi je posluhnil, da bi
slišal odgovor. Ali vse je ostalo tiho in
mirno.

In naenkrat se domisli, ali ni morda
to duh njegove Fatime, ki se mu na ta
način javlja.

To ga je zopet spomnilo na žida-uče-
njaka, pri katerem je iskal modrosti.

Kako je ta človek vedel za njegovo
usodo, kako je zaznal o njegovi ljubezni
do Fatime? Drugače to ni bilo mogoče,
kakor da so mu povedali duhovi.

Ako bi bil on, Strezinja, bolje poučen
v skrivnosti magije in skrivnosti iztočne
mistike, evo, sedaj bi se lahko pogovarjal
z njo, svojo Fatimo, sedaj, če je v resnici
umrla.

In obžaloval je, zakaj ni slušal starca
in se povsem posvetil njegovi mračni zna¬
nosti. Mar ni imel starec prav? Ako bi
se odrekel Fatime, bi bil danes svoboden.
Niti na misel bi mu ne prišlo, da bi jo
iskal tu, kjer mu mrzla smrt ugrablja
mlado življenje. Ona bi ne vedela zanj
in bi ne trpela.

Zakaj ga ni poslušal? Zakaj ni bil
pameten in se vdal svetu duhov, onemu
svetu, ki je neviden, a je močnejši od ze¬
meljskega? Zakaj ni prodrl v globočino

155

skrivnosti? Ostal je, kakor črv na zemlji,
iskajoč zemljo in trudeč se za prahom.

Kdo mu sedaj vrne Fatimo, kdo mu
vrne to, kar je mrtvo, ko se pa mrtvo
telo ne da obuditi niti s pomočjo magije
in mistike?

Njemu je zavladala smrt in on se ji
je pokoraval.

— Človek sem, slab in nejunaški, ki
sem ostal na pol pota. Bil sem slab in
bojazljiv. Moj Bog, kako pusto, kako
prazno je v mojem srcu!

156

XIII.

Drugi dan se je bitka nadaljevala. V
Kordovi se je zbralo naroda ogromno šte¬
vilo in brezmejna je bila njegova besnost.
Mnogo meščanov je padlo od mečev telesne
straže berberske, mnogo meščanov je pre¬
lilo svojo kri. To kri treba osvetiti. Po¬
hiteli so očetje padlih sinov in sinovi padlih
očetov, da se maščujejo. Vse, kar je moglo
v Kordovi nositi orožje, vse to je vstalo
zoper berbere in navalilo proti vojašnicam.

Berberski vodje so prekmalu uvideli,
da je zidovje vojašnice preslabo in da je
gnjev naroda strašen a vojska berberska
preslaba.

Med tem, ko so jeli meščani in vojaki
Muhamedovi naskakovati vojašnice, je He-
šam ben Soliman zboroval z glavnimi vodji
in odločil, naj se prebijejo skozi narod,
ter poiščejo v utrdbah svoje prijatelje.

Ali to ni bilo tako lahko. Na treh
krajih so navalili meščani na vojašnice in
hoteli preplezati zidovje z lestvicami. Ber¬
beri so je čakali s pušicami in jih odgnali.

Meščani pa se niso dali splašiti, tem¬
več so privlekli oblegovalne stolpe in
takoj se je videlo, da pretežna večina na-

157

roda premaga in uniči berbere, ako jim
nikdo ne priskoči na pomoč.

— Kordovci nam delajo skrbi — reče
Hešam ben Soliman svojemu bratu, ki se
je z nadčloveško silo trudil, da bi zatajil
svojo rano in bolečine.

— Prokleti Wadha el Ameri! Lahko
se nam smeji, a jaz sem se nadejal, da
ga .vidim zvezanega pred seboj — reče
Abubekr.

— Pomiri se — reče brat — kar ni,
to še se lahko zgodi. Se nismo izgubljeni.
Se imamo vojsko in lahko še dobimo moč¬
nih prijateljev. Sedaj je važno, da nas ti
lopovje ne pobijejo v našem lastnem gnezdu.

— A časa ne smemo gubiti.

— Prav imaš — odvrne brat z nekako
bolestnim glasom, videč bledo lice Abu-
bekrjevo. Takoj ukažem izpad.

— Smelo je to in mnogo jih pade.

Druge pomoči ni, ubogi brat moj. A
povej mi, ali se še lahko biješ? Ali niso
tvoje rane pretežke? Nisi morda preslab,
ker si izgubil toliko krvi?

— Alah nas naj čuva •— je odgovoril
Abubekr.

Med tem je Hešam ben Soliman šel
z golim mečem do glavnih vrat in vzklik¬
nil, postavivši se na čelo svojih čet.

— Naprej, junaki!

Nato se odpro vrata in vse je planilo
za njim.

Strašno klanje, ki je prenehalo včeraj,
se je sedaj nadaljevalo. Berberi, vedoči,
da je njihovo življenje na kocki, niso šte-

158

dili, nego klali vse, kar jim je prišlo pod
roko. Hešarn ben Soliman je bil povsod,
kjerkoli je pretila nevarnost. Njegov brat,
Abubekr, ki je včeraj delal čudeže junaštva,
se je danes slabo boril, zakaj rana ga je
močno ovirala. A ni pobesil rok, nego
sekal z mečem, kjer je le mogel.

— Ven iz mesta — to je bilo geslo.
Vendar se to ni dalo kar tako izvršiti.
Kakor divji tigri so naskakovali berberi
na ljudstvo.

Jok in stok je donel na vse strani.
Trupla, ki so ležala od sinoči po ulicah v
mlakah krvi, so bila poteptana in razmr¬
cvarjena od konjiče in pehote. Berberi so
vedeli, da morajo prodreti iz mesta in da
ni časa pleniti po hišah, vendar so, kjer
so mogli, plenili in pustošili. Razbijali so
vrata in okna in kar jim je prišlo pod
roke, da se tako osvetijo nad zmagovalci.

Tako so se v divjem plesu prerili že
do mestnih vrat. Ljudstvo, ki se ni na-
djalo tako silovitega navala, se je v prvem
hipu nekoliko splašilo. Ali to prvo začu¬
denje in plahost je kmalu prenehalo in
berberi so občutili, da so kordovski meščani
hrabri ljudje in mnogi berber je izdihnil
svojo dušo. A drugega izhoda ni bilo,
nazaj iti se več ni dalo. Treba se prebiti
skozi sovražne vrste.

Prebiti se skozi sovražne vrste je po¬
menilo, izgubiti mnogo žrtev. Z jedne,
kakor z druge strani je padlo mnogo ju¬
nakov v tem meščanskem boju, a še niso
mogli berberi prodreti vrst besnih meščanov.

159

— Naprej — vpil je Hešam ben Soli-
man. — Vrzite se na meščane s kopji.
Pokažite, da ste junaki.

Z novo silo, z novo močjo so se vrgli
berberi naprej. Naposled se jim je posre¬
čilo priti do izhoda mestnih utrdb.

Tu je Hešam ben Soliman s svojim
bratom zaostal, ker, kakor je bil prvi, ki
je planil iz vojašnice, tako je hotel, da od¬
ide prej zadnji vojak iz mesta, predno
odide on.

Ali ta smelost mu je bila v pogibelj.

V tem trenutku so navalili oddelki
krščanskih andaluzijskih čet in ga odrezali
od svojcev.

Tako je ostal z Abubekrjem in neka¬
terimi v vrstah sovražne vojske.

Sprevidel je, da je izgubljen, vendar
ni zgubil poguma.

Z mečem v roki je stal in se boril
junaško. Videl je, kako pada mož za mo¬
žem njegovih zvestih, a on, kakor bi bil
nedotakljiv.

Naposled ga pograbita dva močna
Andalužana ter ga vržeta na tla. Ko se je
to zgodilo, je nastal trušč in veseli vzkliki
so zaorili po mestu.

Ko so berberi, ki so bili že izven
mesta, slišali te vzklike, jim je bilo takoj
jasno, da se je zgodilo nekaj strašnega.
Hoteli so nazaj v mesto, a železna vrata
so bila zaprta in na okopih je stala vojska.
Vsi berberi, ki so še ostali v gradu, so
bili vjeti in ^odvedeni pred kalifa Muha-
meda.

160

Ta se je ravno vrnil od molitve iz
džamije, ko je slišal, kaj se je zgodilo.

Takoj je sklical svoje najodličnejše
prvake.

Ko so se zbrali, je dal pripeljati jet¬
nike in rekel zbranim:

— Strašna sodba se mora izvršiti nad
temi razbojniki, ki so se drznili dvigniti zoper
svojega zakonitega kalifa. Sami so s svo¬
jim delom podpisali svojo smrtno obsodbo.
Kaj, mislite, zvesti moji svetovalci?

In vstali so vsi, ter potrdili kalifove
besede.

— Smrt so zaslužili,

Edini Wadha el Ameri je obsedel.
Muhamed namrši čelo in vzklikne:

— Nu, ali ti ne želiš smrti svojih naj¬
večjih sovražnikov? Tebi so v prvi vrsti
stregli po življenju.

A Wadha el Ameri vstane, prekriža
roke na prsih in reče:

— Svetli kalif, to kar si rekel je res¬
nica. Ti zarotniki so v resnici zaslužili
smrt, vendar bi ti jaz ne svetoval, da jih
pogubiš. Dokler so živi in v tvojih rokah,
so nam dragocen zaklad, oni so nam neka
vrsta jamstvo, da se njihovi pristaši ne
bodo več upali na nas. Pripravljeni bodo,
da se pomirijo, ako bodo zvedeli, da vsak
njihov napad na Kordovo povzroča smrt
njihovih prvakov. V slučaju pa, da bi se
vkljub temu vojskovali z nami, in se jim
posreči, da ujamejo koga izmed naših
plemenitih ljudi, evo nam teh zarotnikov
v zameno. Naposled je pa tudi škoda takih

11

161

junakov, da poginejo tako sramotno. Kdo
ve, morda jih ravno tvoje velikodušje spre¬
obrne in iz nezvestih podanikov postanejo
tvoji najboljši sinovi . . .

Nekaj časa je kalif mirno poslušal,
kaj njegov hadžib govori, nato je motril
obraz njegov in ostalih svetovalcev, ka¬
kor bi se hotel uveriti o vtisu tega go¬
vora.

In v resnici se mu je zdelo, da je
opazil na nekaterih obrazih odobravanje,
kar ga je vznemirilo.

A vse bolj ga je razburilo, ko je djal
ranjeni Hešam ben Soliman, obrnivši se
k hadžibu:

— Hvala ti, junaški nasprotnik moj.
Tega se nisem nadejal od tebe. Mislil sem,
da te bom vrgel v ječo, da se bom na¬
slajal ob tvojem mrtvem truplu, ker sem
te smatral ne samo mojim krvnim sovraž¬
nikom, nego celo tiranom, ki hrepeni, da
se napije moje krvi. Sedaj vidim, da sem
se prevaril. Po tvojih žilah teče vitežka
kri, in da nisi samo hraber, ampak tudi
moder. Naj ti poplača Alah tvojo dobroto.
Naj mi dodeli, da se zgodi čudež, da ti
to povrnem . . .

Kalif je dosedaj molče poslušal ber¬
berskega vodjo, ali sedaj mu seže v be¬
sedo:

— Varaš se, suženj, če misliš, da bi
se kdaj to zgodilo. Priznavam, da ima moj
hadžib v marsičem prav, ali jaz sem do¬
bro premislil. Vsako usmiljenje napram
tebi bPse tolmačilo, kakor plačljivost od

162

moje strani. Drugi vojaki, videč, da se
zarotnikom ne zgodi ničesar, bi se uprli.
Ne, moj dragi hadžib, ne bom poslušal
tvojega nasveta. Ti lopovi so se drznili
dvigniti roko zoper svetost mojega kalif ata,
in tu ne poznam milosti. Potrebno je, da
se tak zločin ostro kaznuje. Dokazano je,
da so meni in mojemu hadžibu stregli po
življenju, dokazano je, da so navalili na
moj alkazar z oboroženo roko. Ako bi mi
ne bila bojna sreča mila, bi imeli ti sedaj
mene v rokah in gotovo ne bi imeli usmi¬
ljenja. Moja sodba je kratka. Glava Hešam
ben Solimana in Abubekrjeva se naj takoj
odseka in vrže preko grajskih zidov, v
tabor afriških čet. Naj vidijo izdajalci glave
svojih vodij in naj vedo, kaj jih čaka,
ako se ne spokore in mirno oddaljijo v
najdaljne kraje mojega cesarstva.

Obsodba je bila izrečena.

Hešam ben Soliman, začuvši svojo ob¬
sodbo, reče:

— Dobro sem slišal tvoje besede in
grem v smrt brez bojazni. Ali to ti rečem
še pred smrtjo, pazi, da se to, kar sodiš
sedaj nam, ne bo vračalo.

— Molči, izdajica — vzklikne Muha-
med in reče vojakom. — Odpeljite te lo¬
pove in izvršite smrtno obsodbo.

Dve uri po tem je bila glava Hešam
ben Solimana in njegovega brata Abube-
kra odsekana in vržena čez grajsko zi¬
dovje.

Ko so se pokazali krvniki na zidovih
in visoko dvignili krvave glave, je zaorila

n*

163

cela Kordova veselja. A ko so se glave
vržene z zidovja, prikotalile v tabor afri-
čanov, je nastala med njimi nepopisna ža¬
lost in tisoče kletev je donelo čez mestno
zidovje in tisoče ljudi se zaklelo, da mo¬
rajo osvetiti smrt svojih vodij.

Glave so umili in takoj poslali nečaku
Hešam ben Solimana, Solimanu ben Ha-
kem ben Solimanu ben Annaseru.

Ko je zagledal glave, je zakril obraz
z rokami in za trenutek se je začulo nje¬
govo pridušeno ihtenje.

Berberi, ki svojega junaka niso nikdar
videli plakajočega, so mu jeli klicati:

— Ne plakaj, nego misli na osveto!

— Osveta je moja — vzklikne mladec
in izdere meč iz nožnic. — Kolnem se, da
od tega trenutka ne bom miroval, dokler
ne izvršim krvne obsodbe na onih, ki so
uničili moj rod, kri moje krvi in moj po¬
nos, tako mi preroka Mohameda. A vas,
bratje, vas prosim, bodite mi v pomoč.

— Hočemo — so se odzvali številni
glasovi in za njimi so ponavljale te besede
vse berberske čete.

— Bodi naš vodja in gospodar —
vzklikne večina berberskih prvakov.

In za nekaj hipov nato je vedela vsa
berberska vojska, da ima novega povelj¬
nika, a to Solimana ben Hakem ben Soli-
man ben Annaserja.

In za nekaj trenutkov je vedela vsa
Kordova, vedel je tudi kalif Muhamed, da
Berberi niso splašeni vsled kalifove ob-

164

sodbe, nego še postali divjejši in da hre¬
pene po osveti.

ft I Kalif je na te vesti postal mrk in dolgo
časa ni hotel z nikomer govoriti.

Samo zvečer tistega dne je dal pokli¬
cati k sebi Wahda el Amerija in rekel:

— Morda bi učinil pametneje, ako bi
poslušal tvoj nasvet.

Wahda se mu je poklonil in odgovoril:
— Kdo ve, kaj je pisano v zvezdah?

165

XIV.

Ko je zvedela Fatima od starke, kaj
se je zgodilo s Strezinjo, se je s prva
udala nemi bolesti in tugovanju. Mislila
je, da ji mora srce počiti od bolečine. Ali
kmalu se ji je pojavila v glavi misel, da
še ni vse izgubljeno.

Fatima je slišala, kako sta se razgo-
varjala Meho in Ibrahim, da Strezinja ni
mrtev in to je bilo dovolj, da se je zbu¬
dila v njeni glavi misel, kako bi ga osvo¬
bodila. Povedala je to starki.

— Mati, ali ni mogoče, da bi gospoda,
onega iz Hrvatske rešila na kak način?

Starka je na te besede strašno osup¬
nila, nato pa dodala tožno:

Ne, moja Fatima, na to se ne da niti
misliti, zakaj ključi od ječe so tako izde¬
lani, da ni mogoče odpreti vrat drugače,
nego da jih vlomimo. Razun tega čuvata
ječo zvesta stražnika.

— Katera? — vpraša deklica, v ka¬
teri je zažarel žarek nade.

— Ibrahim in Meho.

Deklica se prestraši in vzklikne:

— Mar ona, ki ju naš gospodar na-
zivlje za panterja?

— Da ona!

— Oh, potem je Strezinja izgubljen.

166

In deklica sklone turobno svojo glavo
na prsi, ne vedoč si pomoči.

— Ubogi Strezinja, ubogi Strezinja!
Kaka sreča bi bila za te, ako bi me nikdar
ne bil videl. Ne zastirali bi ti temni zidovi
temnice solnčne svetlobe. Oh, da bi se
ne bila nikdar rodila! Ne trpela bi že od
rane mladosti in bila v nesrečo sebi in
vsem drugim, ki me vzljubijo.

Te besede je Fatima izgovorila nehote
glasno in grenke solze so ji orosile mlado
lice.

Starka, ki jo je slišala, je postala isto-
tako žalostna. Plemeniti mladec, ki je bil
še tako darežljiv, ji je zelo ugajal. Omilil
se ji je pa še bolj, ko je videla, kako po¬
stopa z njim Abubekr.

Starka je sovražila Abubekra in ako
je prenašala njegovo zmerjanje in psovanje,
je bilo to samo na videz, šiloma. Ako bi
se le dalo, pobegnila bi od njega prvi hip.

Fatimo pa je ljubila v resnici, kakor
svoje dete, a sedaj, ko je videla, kako
joče, jo je jela tolažiti.

— Golobica moja, ne plakaj, zakaj s
solzami si izkvariš svoje lepo lice. Žalost
ti začrta črte in tuga te postara.

— Kaj mi mar lepota, kaj mi mar
mladost — vzklikne deklica žalostno —
ako mi je ugrabljena sreča mojega živ¬
ljenja, moj dobri Strezinja.

Starka sklene roke.

— Ah, mili Bog, kako ljubiš tega
mladca! Ali glej, kaj potem, ako se reši,
tvoje lice pa ostane od žalosti grdo. Po-

167

tem te ne bo več maral in te pustil na
cedilu.

Deklici se skozi solze zaiskre oči in
malo, belo ročico položi na njena usta in
vzklikne:

— Kako moreš kaj takega reči o njem?!
On je najplemenitejši človek na svetu, na
njem ni sence laži, on je kakor angelj, in
me ne zapusti.

— Glej, glej . . . komaj enkrat si se
razgovarjala z njim — reče starka — in
že ga poznaš tako dobro. V resnici, prav
ima oni, ki pravi, da je ljubav slepa, če¬
prav ima oči. Sicer pa ne govoriva o tem,
kar je glavno.

— In kaj je to? — vpraša deklica.

— Saj si malo prej sama rekla, da
treba poskrbeti, da rešimo Strezinjo iz ječe.

— Da, to je resnica, a sama si rekla,
da ni nobenega upanja.

— Da ni nobenega, nisem rekla —
pomežika starka z očmi.

— Torej si se česa domislila, draga
moja . . .

In deklica jo je objela in jela polju-
bovati.

Ko se ji je starka iztrgala, reče:

— Čakaj, ne veseli se tako. Ti me
objemaš in poljubljaš, kakor da sem že
rešila Strezinjo, ali to je zelo nevarno delo.
Veliko vprašanje je, ali bo uspelo.

Deklica je obmolknila in tiho sedla na
prostor, kjer je malo prej sedela.

— Prosim te, kaj si se zamislila —
vpraša starka.

168

— Ali ni mladec govoril nekaj, kar
je v zvezi z močnim hadžibom Wadho el
Ameriem.

— Da, to je rekel.

— Gotovo je Wadha njegov prijatelj.

— Ni dvoma!

— To bi lahko bila pot za njegovo
rešitev.

— Hadžib je mogočen.

— Treba mu samo javiti, kje je nje¬
gov prijatelj in brez dvoma najde sredstvo,
kako ga reši. Vsekako je pametnejši od
tebe in mene.

— Imaš prav!

— On ima mnogo ljudi, ima mnogo
denarja.

Fatima jo prekine.

— Čakaj! Ker govoriš o denarju, ali
bi se ne dala podkupiti Ibrahim in Meho?

Panterja! Hm! Ne vem. Morda bi
se dala, ali vsekako je to nevarna reč,
jima o tem kaj povedati. Ako bi se slu¬
čajno ne dala podkupiti, naznanila bi
Abubekru in potem gorje ubogemu Stre-
zinji.

— Ali kaj nama je storiti — vpraša
deklica ?

— Najprej treba govoriti z Wadho el
Ameriem.

— Zakaj tedaj odlašava? Na delo! —
reče Fatima.

— Ali misliš, da je tako lahko priti
do Wadhe. In koga naj pošljemo k
njemu?

— Idi ti.

169

— Jaz? Ne! Bojim se. Ako o tem
slučajno zve Abubekr, ne šalil bi se in
moja glava bi ne sedela več tako lepo na
vratu, kakor sedi sedaj.

— Potem mi poišči koga druzega.

— Koga?

— Ali ne veš v resnici za nikogar?

— Ne vem.

— Ej, potem ne kaže drugo, nego...

Ali predno je izrekla svojo misel, ob¬
molkne in pogleda nezaupno starko.

Ali ta ni bila zadovoljna, da je Fatima
obmolknila in jo jame spraševati.

— Povej samo, golobica moja, koga
misliš. Ali se bojiš svoje dobre matere.
Nobenemu ne povem, saj te ljubim kakor
punčico svojega očesa.

— Resnica — se spomni Fatima —
ako nama bo sreča mila in postaneva
Strezinja in jaz svoja, ali bi, mamica, ne
hotela iti z nama? Ljubila bi te, kot pravo
mater.

— Hm, zakaj ne, — se razveseli starka.
— Da ti povem resnico, to življenje pri
tem prokletem Abubekru se mi je pristu-
dilo. Edino česar bi se bala, je potovanje
tako daleč in še celo preko morja. Lahko
nas napadejo besni volkovi, ali ujamejo
divji gusari, lahko bi . . .

— Ej, to ni ravno tako hudo, mamica
moja. Vse kar praviš, ni take nevarnosti.
Sicer pa, ako je pisano v zvezdah, da po¬
gineš, pa pogineš, bodi kjer koli si.

— Vendar je bolje umreti v postelji,
kakor pa v vodi.

170

Fatima ne odgovori na te besede ni¬
česar. Starka jo prime za roko in ji po¬
gleda v oči.

— Dete, ti si prej nekaj zatajila pred
menoj, bojim se, da bi se ne zgodila ne¬
sreča.

— Nemorem tajiti in nečem, ker te
zelo potrebujem. Hotela sem si samo ne¬
koliko premisliti, predno ti povem.

— Povej mi takoj, to je najbolje . . .
Kaj nameravaš?

— Namenila sem iti sama.

— Kam?

— K Wadhi el Ameriju.

— K hadžibu — vzklikne starka in
se pograbi za glavo.

— K hadžibu.

— Ali si zblaznela?

— Na koga pa se naj obrnem in za¬
nesem?

— Ali pri preroku, mar misliš, da te
deklico puste hoditi po mestu. Ali ne po¬
znaš naših navad?

Ali Fatima se ne uplaši, nego reče
odločno:

— Dobra mamica moja. Sama grem,
a ne kot deklica.

— Nego? — se začudi starka.

— Kakor pravi pravcati musliman.

— V moški obleki?

— Da. In kaj je na tem tako strašnega?

— Ali ne ves, kake neprilike te za¬
denejo, ako te spoznajo?

— Prepusti to meni. V ostalem, kdor
se ničesar ne. upa, tega prezira Alah.

171

— Strah se me polašča, ako slišim
tako namero.

— Glej, mene se pa vedno bolj po¬
lašča pogum, da to, kar sem namenila,
tudi izvršim. Ali pri tem potrebujem tebe.

— Kako?

— Pomagati mi moraš, mamica?

— Ali kako? Da poletim s teboj v
smrt? Ako se Abubekr prej vrne domov,
nego midve? Kaj potem? Potem nama
je smrt gotova.

— A če se sploh več ne vrneva?

— A to je vratolomstvo, kar se je
porodilo v tvoji mladi glavi. Meni, starki,
niti ne pristoja, da hodim po tvojih notih.

— Saj tega tudi ne zahtevam. Želim
od tebe vse kaj drugega.

— Kaj? — vpraša starka razburjeno.

— Preskrbi mi moško obleko.

— To hočeš od mene, ubožica? Ali
veš, da je to isto, kakor če ti podam čašo
s strupom, ali veš, da drviš s tem nepre¬
mišljenim činom naravnost v smrt.

— Ne, nikar se tako ne plaši. Junaškim
in smelim srcem pomaga Alah sam. Pri¬
nesi mi, česar te prosim, za drugo ne skrbi.
Kar sem se odločila, da izvršim, izvršim
in če mi je tudi umreti. Boljša je hitra
smrt, nego tako življenje, katerega živim
sedaj. Moj dragi vzdihuje sedaj v ječi, a
jaz tukaj pasem lenobo in tratim dragocen
čas. Kako srce je v meni! Ali je to lepo ?
Naposled, če mi ne preskrbiš obleke, pa
pobegnem od tod taka, kakoršna sem. In
potem je vsega konec.

172

— Ali si v resnici zblaznela? Ali kaj
storiš, ako začnem sedaj kričati in pozovem
naše panterje. V resnici, brzo bi ti izbili
iz glave te bedaste misli.

Fatima plane iznenadjena, kakor spla-'
šena srna in vzklikne:

— Ne, mamica, tega ne storiš, ti imaš
v svojih prsih srce, in to srce ni okrutno,
temveč dobro. Menda me ne nameravaš
umoriti ?

Te besede je izpregovorila Fatima tako
milo in blago, da se je starki srce topilo.

— Dete; zakaj drugo bi poklicala pan¬
terja, kakor zato, da ti zabranim tako be¬
dasto hiteti v pogibelj. Storila bi to samo
zato, ker te ljubim. Ali vidim, da je tvoja
ljubezen napram Strezinji silna.

— O da. Ti ne veš, kaj čutim v srcu.
Nič me ne more potolažiti od onega časa,
ko sem se z njim razstala. Kaj mi je živ¬
ljenje brez njega? Pali me ta ogenj in zdi
se mi, da hodim kakor mrlič med živimi,
kakor da se bližam grobu. Kaj mi mar
oči, ako ne vidim njega? Kaj mi mar
ušesa, ako ne morem poslušati njega ? Kaj
mi mar usta, ako mu ne morem govoriti
besed ljubezni jn udanosti? In naj se še
bojim smrti? Žrela levov in tigrov niso
tako strašna, kakor je strašno življenje
brez njega.

— Čudež božji — ji seže starka vmes —
kako ti teko besede. In kako naglo si se
zaljubila vanj! Prav tako se mi zdi, kakor
da gledam pred seboj živo sužnjico, o ka¬
teri pripoveduje pisatelj Gabiš.

173

— Kaj pripoveduje?

— Ako želiš, ti prečitam.

— Nimam časa poslušati pravljic.

— Ali poslušaj to, povsem je kratka
in slična tvoji ljubezni.

In starka odhiti iz sobe, ter prinese
zavitek, iz katerega jame citati:

— Evo, kaj pravi Gabiš: Vozil sem
se z Muhamedom Ibu Ibrahimom iz Sa¬
mare v Bagdad in to na njegovi lastni
jahti. Komaj smo spustili sidro, zaukaže
sužnjem, da razpno na krovu šotor, in
sužnje naj pojo ob spremljevanju godbe.
Tedaj zapoje ena, spremljaje sama sebe z
lutnjo sledeče verze:

Za one, što se ljube milost molim,
što ne imadu pomoči ne druga.

Oh, kako dugo mora ju se bježat,
i snosit niemo, što im srce para.

Ko je prenehala peti, jo vpraša druga
sužnja v šali: „No torej, kaj store ljubimci
v takem slučaju?" Nato odgrne pevka za¬
veso in plane v reko. Pri gospodarju je
stal mlad suženj. Njegova dolžnost je bila,
da je odganjal muhe svojemu gospodarju.
Ko je videl, da je sužnja izginila v valo¬
vih, skoči tudi on v valove. In tako ju je
združila reka . . . Ali to ni povest, ki kaže
vso silo in moč ljubezni? Kakor je ona
sužnja ljubila svojega dragega in rajši
umrla, nego živela brez njega, tako ljubiš
tudi ti svojega Strezinjo.

— Prav imaš — reče živo Fatima —
tudi jaz bi storila tako. Ako ne morem

174

živeti skupno, naj naju vsaj združi smrt.
Ali glej, meni ni niti to sojeno. Moj mili
koprni v ječi, naju ne druži krov ene
ladje, s katere bi lahko skupaj poiskala
smrt v reke ledenih valovih.

— Ali tega ni treba, golobica. Tvoja
ljubezen ni tako brezupna. Ako se Stre-
zinja reši, lahko postaneš najsrečnejše bitje
na svetu. Tam daleč na morju jadranskem
bo stal tvoj gradič in srečna boš v ob¬
jemu svojega moža.

— Oh, ti mi govoriš o sreči — se
spomni Fatima — a jaz preživljam življe¬
nja najtežje ure. Pomagaj mi, da se vsaj
nekaj tega izpolni, kar si rekla o moji
sreči in hvaležna ti bom do groba.

— Torej ti moram prinesti obleko —
vpraša starka.

— Tega te prosim in ničesar drugega.

— In ako ti prinesem obleko, kaj po¬
rečeta evnuha, naša panterja? Kako pre-
variš nju?

— Se bom še domislila, ali prej mi
prinesi obleko.

— Dobro, naj bo — reče starka —
ako že hočeš. Ljubezen ti je zmešala glavo
in ti nisi nič manj zaljubljena, kakor je
bila Olaja.

— Olaja?

— O, ali še ti nisem pravila o Olaji?

— Ne.

— Potem še ti moram o tem pripo¬
vedovati.

— Bilo bi mi ljubše, ako takoj odideš
po obleko.

175

— Sedaj itak ni mogoče, da bi prišla
do Wadhe, ali jutri v jutro ti prinesem
obleko.

— Ali res ne moreš prej — reče Fa¬
tima s tožnim glasom.

— Ni mogoče! Ali hočeš, da ti povem
o Olaji?

— Pa povej!

— Olaja je bila hčer sužnje kalifa
Madhija, polusestra Haruna Rašida. Obraz
ji je bil, kakor mleko in kri, oči kakor
blisk, pela je, kakor slavček, ali da ti po¬
vem resnico, bila je takšna, kakršna si ti.
Zlagala je svoje lastne pesmi in njene
pesmi se pojo še danes. V kalifovi palači
so jo čuvali, kakor oko v glavi, zakaj ona
je bila radost in veselje na cesarskem
dvoru. Hvalili so njeno lepoto, hvalili njeno
duhovitost, hvalili petje in pesmi, hvalili
njen glas .. . Edino, kar je kazilo njeno
lepoto, je bilo znamenje na čelu. Ali ona
je bila umna žena in veš, kaj je storila,
da zakrije to napako? Vedno je nosila na
čelu trak posejan z dragulji. Kmalu so to
vzljubile vse gospe in naenkrat je ves dvor
Harun al Rašida nosil enake nakite. Da
ne pripovedujem dalje. Zaljubila se je v
paža na kalifovem dvoru. In ta ljubav je
bila tako silna, da ni mogla odoljeti srcu.
In veš kaj je storila? Obiskala je svojega
paža, in ker tega drugače ni mogla storiti,
splazila se je po nevarnem potu po žlebu
za dež, ki je bil pritrjen na strehi in o
tem zložila pesem:

176

Kaj vsled ljubezni sem prebila
radi tebe, reči mi ni moč’;
po stezi strašni sem hodila
na kocko žitje stavljajoč.

Ali ni bila to vražja ženska? In sedaj
se ogleduješ ti Fatima v tem njenem
vzgledu? . . .

Fatima na te besede ne reče ničesar.

Solnce je zapadlo in noč se je po-
lahko spuščala na zemljo, kar naenkrat
se zasliši strašen krik.

— Kaj je to? — se splaši starka. —
Zdi se mi, da slišim žvenket orožja in v
daljavi bojni krik.

Obe jameta poslušati.

— Resnično, nekaj se godi zunaj?

— Oh, — vzklikne starka — morda
zopet kaka vstaja, kaka meščanska vojna?
V tej nesrečni Kordovi se ne more pomi¬
riti ljudstvo.

V tem se je nebo zardečilo.

— Nekje gori. Strašen požar mora
biti. Gorje, če gori mesto in zgoriva midve.

— Ali bi bila to taka nesreča? Vsaj
najdeva s Strezinjo skupen grob.

— Brrr — se zgane starka. — Kake
strašne misli so to. Ali te, golobica moja,
tako veseli, da se živa spečeš? Jaz nimam
zato daru. Potem mi je smrt v valovih
reke, ali pa celo v jadranskem morju,
ljubša.

Hrum in vpitje je postajalo vedno
hujše, nebo se je čimbolj rdečilo. Glasovi
vojske so se slišali čimbolj glasneje. Raz¬
umeli so se poedini vzkliki.

12

177

— Smrt tiranu!

— Smrt berberom!

— Smrt lažikalifu!

Ti vzkliki so se razločili povsem dobro
in sedaj sta vedeli, za kaj se gre. Berberi,
afriške čete, torej tudi njun gospodar gredo
v boj. Ako zmagajo, potem ujamejo Wadho
el Amerija, hadžiba in brez dvoma mu
odsekajo glavo. To je Fatima pomislila ta¬
koj, in lice ji je obledelo.

— Ako pogine Wadha el Ameri, kdo
mi reši mojega Strezinjo?

— Prav govoriš, golobica — odvrne
starka trepetaje. Ali niti bolje ne bo, ako
zmagata hadžib in kalif.

— Kako misliš to?

— Ker bodo čete kalifove navalile v
domove, kjer so stanovali berberi. Tudi
sem bodo prišli in porušili in požgali vse,
kar jim pride pod roko, naju pa ubili . . .
Kaj storimo, kaj storimo?

— Sužnja sem — reče Fatima — kaj
bodo z mano?

— Kaj bodo s tabo — reče starka.
— Ti si lepa, ti si mlada, tebe ne ubijejo.
Ali gorje meni, starki . . . glavo mi od¬
sekajo.

— In zakaj bi prizanesli meni, tebi
pa ne? — vpraša Fatima.

— Vzamejo te za ljubico ali te pro¬
dajo za drag denar v kak harem. Tam ne
dobiš drugega Abubekra, ki te je imel
v svojem haremu, na največje čudo, ne¬
dolžno, kakor dete.

178

— Ti misliš? ... — vpraša deklica
mirno.

— To je gotovo.

— Ali povem ti, da raje umrem.

— Ali ti je tako malo do življenja?

— Bila bi za vedno izgubljena za
Strezinjo.

— Uboga moja golobica, uboga Fa¬
tima tudi sedaj misliš na njega?

— Mislim in vem, kaj mi je storiti.

— Kaj?

Fatima ničesar ne odgovori, nego gre
v kot, kjer je bilo njeno ležišče. Pripogne
se in izvleče bodalo.

— Kaj delaš? — vzklikne starka. —
Kaj hočeš s tem?

— Ti vprašaš?

— Ali se nameravaš boriti zoper celo
vojsko — vpraša z nekakim sočutnim po¬
smehom starka.

— Ne bom se borila zoper nikogar.

— Kaj pa?

— To bodalo si porinem v srce prej,
nego se mi približa kdo ter me uropa
vzoru mojega srca.

— Kako čudno 4ekle si ti. kako čudno
. . . — pokima starka z glavo.

12 *

179

XV.

V velikem strahu sta prebili Fatima
in starka noč bitke in sen jima ni zaprl oči.

Starka je nekaterikrat poiskala Ibra¬
hima in Meha, da bi ji povedala »pan¬
terja", kaj se zunaj dogaja.

Ali »panterja" nista vedela ničesar.
Na vse njene prošnje se nista dala prego¬
voriti, da bi šla na ulico in pogledala, kaj
se godi.

Flegmatično sta ležala po stari pre¬
progi in zevala, kakor da ju vse to nič
ne briga.

Šele drugi dan je odšel Ibrahim v mesto.

Ni minilo četrt ure, kar se povrne ves
poten in zaprašen, in izgledal je kakor
pošast.

Stara je takoj stekla k njemu.

— Kaj se je zgodilo? Gotovo nekaj
strašnega, ker tako strašno izgledaš.

Ibrahim ni mogel spregovoriti besede,
tako ga je nekaj dušilo. Naposled je za¬
stokal :

— Strašno, da, strašno.

— Ali se koljejo?

— Ah, kaj bi se klali.

— Kaj pa je drugo, nego bitka?

— Bitka da, ali končana.

180

— Končana? In kdo je premagan?

— Naš ubogi gospodar!

- Kaj je z njim? — vprašata Meha
In starka h krati.

— Mrtev je.

— Kaj govoriš — vzklikne Meho. —
To so bedaste šale.

Ali Ibrahim zmaje žalostno z glavo.

— Mrtev je. Na svoje oči sem videl,
kako je vrgel krvnik njegovo glavo čez
mestno zidovje.

— Pri Alahu, našemu gospodarju so
odsekali glavo? Ne, to ni mogoče. Morda
nisi prav videl — vzklikne starka, kakor
blazna. In jela je trgati s sebe obleko in
stokati: — Gorje, moj gospodar je umrl...
gorje . . .

— Ne blazni, starka — se zadere
Ibrahim. — Ako ne nehaš tuliti, pa te
udarim, da boš imela potem vzrok. Ka¬
kor bi ne vedel, da se v srcu veseliš
smrti Abubekrove, ali kako si ga klicala.
Kolikokrat si ga preklinjala pred nama in
še pred tremi dnevi sem te slišal, ko si
vzkliknila: Naj ga tristo zlodejov razdere
in raznese . . .

— Beži . . . beži stari obrekovalec —
se vjezi starka — glej ga, kako laže . . .

— Komu praviš, da laže, stara, brez¬
zoba sova — se zadere Ibrahim.

— Kdo je sova, ti gnjila buča, ti pre¬
soljeno zelje . . .

Prišlo bi do pravega prepira med Ibra¬
himom in starko, ako bi ju ne prekinil
Meho:

181

— Sedaj ni časa za prepir. Ako je ta
resnica, kar je Ibrahim pripovedoval, po¬
tem se gre tudi za našo kožo.

Te besede so delovale na starko in
Ibrahima, kakor curek hladne vode.

Ibrahim ponovi:

— Zal, resnica je! Našega gospodarja,
kot vodjo upornih berberov so ujeli, obso¬
dili in z njegovim bratom vred obglavili.

-— Bilo je usojeno reče Meho. — Iza
džae edželuhum la jestehirune saaten vela
jestak dimun, mindaril fena ila daril beka.*)

— Gorje mu! — doda starka. — Mu¬
jezin ni javljal njegove smrti, niti ga niso
pokopali hodže in ga spremili, niti ne bo
imel groba, da bi se vedelo od kijameta
do sodnjega dne, kje je pokopan.

— A sedaj na delo — reče Meho Ibra¬
himu. — Našemu gospodarju, kot upor¬
niku, bodo zaplenili vse premoženje in
vse to bo pripadlo kalifu. Nas pa pre-
dado na milost in na milost, kakor sužnje,
in gorje nam potem. To bo treba prepre¬
čiti. Ne bo dolgo in naši sovražniki bodo
plenili tukaj.

— Kaj si iztuhtal? — vpraša Ibrahim.

— To, kar je edino pametno.

— In to je?

— Pojdi, pretakniva vse in razdeliva si
midva premoženje prej, nego pridejo drugi.
Sicer težkih stvari ne moreva nositi seboj,

*) Ko komu napoči zadnja ura, ne obotavlja
se niti za trenutek, nego mora umreti v istem
hipu, ki mu je odrejen, da preide iz tega začasnega
sveta v večnost.

182

ali tu je blagajna z denarji, bogate sablje
in puške, okrašene z dragim kamenjem.
Zlata in draguljev je v izobilju. To mora
biti najino.

Ibrahimu se zaiskre oči.

— Ali dasta tudi kaj meni? — se
vmeša starka.

— Dobiš brus — odvrne mirno Ibrahim.

Meho pa doda še mirneje:

— Nekaj ji tudi lahko damo.

— Zakaj ?

— Naj se tudi ona naveseli, da ji je
umrl gospodar. Kako dragoceno kitajsko
vazo lahko dobi, saj itak nemoreva vsega
vzeti seboj. Lahko dobi tudi kako zaveso.

— Ali misliš, da bomo smeli ostati v
Kordovi, ko si nagrabimo plen ? — vpraša
Ibrahim.

— Tako neumna nisva. Prvo kar je,
da pobegneva iz mesta.

— Ne vem, ali bo to tako lahko šlo.
Kam hočeva skriti premoženje.

— Ne skrbi. Vem za neko grobnico,
ki je na pol porušena. Tam skrijeva vse.
Seboj vzameva samo en del, zakaj vrag
ne počiva. Lahko naju ujamejo in vza¬
mejo blago. A tako, če naju oropajo, še
nama ostane vseeno dovolj.

— A kaj storita z vašim sužnjem?

— Katerim sužnjem?

— Strezinjo, onim Hrvatom, katerega
je dal zapreti naš gospodar.

— Glej, ti znaš vse — vzklikne Meho,
gledajoč jo ostro. — He, ako bi živel po¬
kojni gospodar, bi te to stalo glavo.

183

— Bedak, potem bi mu tega ne po¬
vedala.

— Imaš prav, sedaj ti ne more sto¬
riti ničesar. Nu, kaj storimo s Streznijo?
Kaj nam mar ta Hrvat. Pustimo ga tam,
kjer je.

— Ali umrl bo gladu.

— In kaj storita s Fatimo?

— Hm! — zagodrnja Ibrahim.

— Ali pustita tudi njo?

— Bilo bi bedasto — reče Meho.

— Ona je vredna več, nego cesarski
zakladi. Ako jo prodamo, nam prinese
velike koristi. Stare dni si pozlatimo z
denarjem.

Ta misel je obema zelo ugajala.

— Da, ali kako naj to izvršimo?

— Gotovo ne bo šla prostovoljno z
nama — vpraša Meha starko.

— Na to niti ne misli. Brez sile je
ne dobite na ulico. In če jo dobita, bi s
svojim krikom vznemirila celo Kordovo.
Da bi za vaju bilo to zelo nevarno, se ra¬
zume samo ob sebi. Priporočam vama
sploh, da ne silita dekleta. Ona je hrabra
in pri Alahu, usmrtila bi vsakega nasilnika.
Pustita jo v miru, in idita, kamor ho¬
četa.

— Ah, to bi bilo zelo bedasto od naju.
Z njo si pridobiva denarja, zato je ne pu¬
stiva. Tako masten plen se ne sme zame-
tavati, kaj Ibrahim?

— To se umeje samo ob sebi!

— Treba samo iznajti način, kako naj
to naredimo.

184

— Idi, Ibrahim, k nji, morda se da
pregovoriti z lepa, ako ne, še imamo vedno
čas, da se pogovorimo o čem drugem.

Ibrahim pokima z glavo, mahne z
roko, ali naposled se napoti k dekletu.

Ko je slišala Fatima, da se nekdo
bliža njeni sobi, se prime za prsi, kjer je
skrila bodalo in skoči k vratom:

— Kdo je?

Ibrahim se oglasi.

— Ne boj se! Jaz sem!

— Ali kaj te vodi k meni.

— Božja volja.

— Ne vem, zakaj ti je ime božje na
jeziku, ker kolikor mi je znano, se ti tej
volji ne klanjaš baš preveč. Ali vendar
hočem videti, kake vesti mi prinašaš.

Na te besede odpre vrata.

— Kaj je, da me motiš v mojem miru?

— Prihajam po naročilu svojega gospo¬
darja.

— In kaj želi on?

— Želi, da odideš takoj s starko v
mojem in Mehovem spremstvu k njemu.

— A kje je on?

— Na svojem posestvu izven Kordove.
Želi, da se odseliš tja, ker pravi, da se
bližajo nevarni časi in da je najbolje, ako
odideš iz mesta.

— Tvoj gospodar je napram meni zelo
milostiv, ker tako skrbi za me. Ali vrni
se k njemu in mu reci, da ga lepo prosim,
naj me še nekaj časa pusti v mestu Kor-
dovi. Ni mi dobro, nekaj bolna sem, in
bi mi lahko potovanje škodovalo. Ali za

185

/

dva, tri dni, ko bom zdrava, bom rada
poslušala njegovo zapoved.

Fatima je hlinila bolest, ker je vedela,
da bi njen odhod iz Kordove bil naravnost
poguben za Strezinjo. Na noben način ni
hotela pristati na to, da bi ubogala Ibra¬
hima. Ona mora vendar k Wadhi, da
osvobodi Strezinjo.

— Ali ti pozabljaš, dekle, da padeš v
nemilost pri gospodarju, ker ne poslušaš
njegovih ukazov.

— Imaš morda prav, ali jaz mislim,
da je v njem vendar toliko srca, da me
slabotne^ ne bo silil na pot?

— Zal mi je, da sem dobil tak od¬
govor. Vedeti moraš, da se že dva dni
bije v Kordovi boj. Vedeti moraš, da se
vsak trenutek lahko zvrši bitka neugodno
za nas. Tedaj bodo navalili zmagovalci
na nas in ti postaneš plen nenasitnih krvo-
lokov. Ne varaj se. Kaj bi ti divjaki
storili s teboj?

— .Naj store, kar hočejo, jaz ostanem
tu in dovolj.

— In ne greš za nobeno ceno od tod?

— Na noben način.

Ibrahimu ni preostalo nič druzega,
kakor da se vrne v sobo k Mehu.

Ta se je še vedno razgovarjal s starko.

Ko je povedal na kratko, kaj je opra¬
vil, je sedel v kot in jel razmišljati.

Tudi Meho je molčal nekaj časa, nato
pa pretrgal molk in se obrnil k starki.

— Vidiš, mamka.

— Nisem tvoja mati — se zareži starka.

186

— Ne srdi se!

— Kaj želiš?

— Ti bi nam lahko pomogla.

— Kako, kje?

— Radi Fatime.

— Jaz?

— Ti, da.

— Na pravo ste se namerili. Ne, s
tem se ne bom pečala.

— Ali če deliva plen s teboj. Glej,
tudi ti lahko potem vse svoje življenje ži¬
viš mirno in srečno. Lahko se poročiš,
ker boš bogata, si celo kupiš v Kordovi
hišo . . . Ha, kaj misliš?

Starka s prva, kakor da ni verjela
lastnim ušesom. Ona, da postane lastnica
hiše, da se še lahko celo poroči. Ne, kaj
takega ni niti sanjala.

— Ali je to resnica?

— Zakaj ne, ako si pametna.

Starka jame razmišljati. Resnica, tudi
Fatima ji je obljubila, da jo osreči, da jo
povede v svoj dvor preko morja, da bo
srečna do smrti. Da, ali to je bilo še v
zraku. Kdo ve, ali že ni Strezinja umrl.
Kdo ve, ali ne pusti Strezinja Fatime na
cedilu, ko pride iz ječe in se vrne v hr-
vatsko deželo? Ono strašno potovanje po
morju, katerega se je bala in tisti tuji
ljudje in navade. Naposled bi bila le neke
vrste služkinja. Ali to, kar ji pripoveduje
Meho, to je nekaj drugega. Ostala bi v
svojem kraju, postala samosvoja gospo¬
darica in dobila še celo moža. To so bile
sijajne obljube.

187

— Ali mar mislita — reče mirno —
da dobita za Fatimo toliko, da bi mi lahko
izplačala toliko?

— Brez dvoma. Samo na dobrega
kupca se moramo nameriti. Ali ne veš,
kako je Ibu Zamin prodal eno dekle za
stotisoč dir, a drugo, Sadu za 90.000 dir.
a tretjo, Žarko za 80.000 dir. Ali to ni
sijajno? In Fatimo lahko kupi sam kalif.

Starki so se iskrile oči.

— Da, ali tukaj je ne bodeta prodala.
Tu vaju vjamejo.

— Kdo misli, da jo tu prodamo? Mi
gremo drugam.

— In kaj želita od mene?

— Želiva najprej, da ji daš napoj, ki
jo uspava. Nato jo položimo v sanduk 1
in ta sanduk privežemo na osla ter tako
odidemo iz mesta. Ko pridemo v mesto,
kjer smo varni, jo vzamemo iz sanduka,
ti jo oživiš ter dobiš večjo nalogo, da jo
odgojiš v naše svrhe.

— In da vse to storim?

— Si razdelimo skupiček.

— Hm.

— Kaj premišljaš?

— Žal mi je dekleta.

— Zakaj žal. Dobro se ji bo godilo.

— Ali ona je zaljubljena.

— Izgine to, ko bo imela vsega v iz¬
obilju.

— Torej naj pristanem?

— To je tudi najpametneje od tebe.

1  Arabska beseda: zaboj.

188

— Dobro torej — reče starka utri-
paje s trepalnicami. — Pristajem.

In za trenotek na to je bila pri Fatimi.
Fatima ni slutila nič hudega. Starka se
je hlinila napram nji z vso ljubeznjivostjo.

In tudi tedaj, ko ji je podala čašo, v ka¬
tero je vsula nekak prašek, se je smejala
zelo ljubeznjivo. »

Fatima ni opazila, da je nekaj v čaši,
kar bi ji moglo škodovati in za pol ure
je trdno zaspala.

Starka jo je dolgo motrila. Nato je
položila glavo na njeno srce in uverivši
se, da spava, je odšla k Ibrahimu in Mehi.

— Torej — reče in stopi v sobo. —
Jaz sem svoje izvršila. Ona spi trdno in
se ne prebudi tako kmalu. A sedaj je vrsta
na vaju. Hajd na delo!

Ibrahim in Meho planeta, da izvršita,
kar sta sklenila.

Na njunih obrazih se je zrcalila zado¬
voljnost. Starka ju je torej ubogala.

Gredoč po dolgem hodniku do sobe,
v kateri je bila Fatima, izmenjata nekaj
živahnih pogledov, s katerimi sta dala
duška svojim mislim. Ali te misli niso
hotele, da se izrazijo glasno, zakaj sledila
jima je starka.

Tudi na njenem licu se je zrcalila za¬
dovoljnost. Ni bilo tu nobene črte, ki bi
pričala, da ji je žal, ali da bi jo pekla
vest. Bila si je svesta, da dobro dela.
Prvič, da dela dobro sebi, ker postane
samosvoja gospodarica in bo gospodovala
drugim, kakor so drugi gospodarili nad

189

njo. Razun tega pa se tudi ne bo hudo
godilo njeni Fatimi, zakaj prišla bo v bo¬
gat harem, morda k samemu kalifu, kjer ji
dragulji in nakit, krasne obleke in izborna
jed in pijača ter druge slasti izbijejo iz
glave te bedaste misli na onega veternjaka
Strezinjo, ki se je od nekod priklatil v to
arabsko deželo, da se oprime krasnih de¬
klet. Ali- grozdje mu bo prekislo.

Ko odpre Ibrahim vrata, stopi trojica
v Fatimino sobo. Prepričali so se, da je
resnica, kar je rekla starka.

Na svojem ležišču je počivala Fa¬
tima, pokrita s tanko kopreno. Zdelo se
je, kakor da se smehlja v sanjah . . .

190

XVI.

Silni in besni udarci na hišnih vratih
jih zmotijo v njihovem poslu.

— To so gotovo ljudje od Wadha el
Amerija — vzklikne starka in prebledi
kakor stena.

— Kdo bi si drugi upal razbijati po
vratih — reče Ibrahim in pogleda plašno
Meho.

Udarci so se ponovili. Zdelo se je, da
hočejo s silo odpreti vrata.

— Kaj nam je storiti ako so v res¬
nici ljudje našega sovražnika?

— Izgubljeni smo!

Ibrahim je premišljeval za trenutek,
ali dolgo ni imel časa. Vedel je, ako sam
ne odpre vrat, jih odprejo sovražniki sami.

— Nič — reče zamolklo. — Odprem

jim!

— Ali si zblaznel? — vzklikne Meho.

— Ali ti je bes zmračil mn? —vzklikne
starka.

— Kaj pa naj storim? Ako se jim
upremo, potem gorje nam. Smatrali bi nas
za zarotnike in naše glave so izgubljene.

— Saj so že izgubljene — zastoka
starka.

— Ni tako hudo — odvrne Ibrahim.

131

— In ti se še nadejaš?

— Nadejam se.

— Kako to?

— Ker smo mi sužnji našega gospo¬
darja. Ako se bomo obnašali pametno, nas
ne bodo smatrali za zarotnike, nego nas
sprejmejo kakor sužnje. Naposled je vse¬
eno. Edino kar zgubimo je denar in plen,
to dekle. Mislili smo, da smo bogati,
a evo . . .

Udarci so se zaslišali v tretje in čul
se je klic.

— Ni časa. Tu se ne smemo več obo¬
tavljati. Odprem ji, in ti, ako je mogoče,
skrij nekam kolikor mogoče največ blaga,
da ga ob priliki najdemo. Žuri se.

— A kaj storimo z dekletom — vpraša
starka.

— Pusti jo, naj spi. To bo gledala,
ko se zbudi v haremu tujega gospodarja.

— Sirotica moja — jame stokati
starka. — A kaj se zgodi z menoj?

Odrežejo ti tvoj pasji jezik — se od¬
reže Ibrahim, ki se mu je vrnila dobra
volja.

Na te besede odide, da odpre vrata.
Starka pa je vzklikala za njim:

— Spoznal boš, ti mrcina, koga si
užalil. Pokažem ti. Osvetim se!

Meho, ki je bil še vedno preplašen, jo
jame miriti. Ali starka je neprestano ma¬
hala z rokami in častila z vsemi mogočimi
priimki Ibrahima.

Meho je napel misli, kje bi skril kaj
zakladov, ali bil je prekratek čas.

192

Starka je urno pograbila nekaj zlatih
predmetov in jih je skrila za podvlako
svoje obleke.

Med tem je Ibrahim odprl vrata. Zu¬
naj so bili, kakor je mislil, v resnici ljudje
Wadhe el Amerija in sicer telesna straža
kordovskega sultana.

— Kaj tako razgrajate, junaki? —
vpraša, kakor bi se nič ne zgodilo. — Ali
mislite, da sem gluh?

— Za vraga, ali ni nikogar v hiši,
razun tebe in ti si spal? — je vpil ju¬
naški vodja čete.

— Nisem spal, ali bil sem v notranjih
sobah, pa nisem mogel takoj priti. Sicer
pa ali smem vprašati, kaj hoče vaša milost ?

Kakor kača v precepu se je zvijal
Ibrahim pred vodjo, in to je ugajalo vodji
čete in zato je vprašal z blažjim glasom:

— Ali ni to dom Abubekra, vodje
afrikanske telesne straže?

Ibrahim se pokloni in odvrne:

— Nisi se zmotil. V resnici, to je
njegova hiša. Ali mojega gospodarja ni
sedaj doma. Povrne se za nekaj dni.

Vojak ga dobrohotno potrka po rami:

— Revež, zdi se mi, da živiš kakor
puščavnik, da te niti solnce ne doseže. Ali
v resnici ne veš, kaj se je zgodilo s tvo¬
jim gospodarjem?

— Kaj, ako smem vprašati — se je
hlinil Ibrahim nevednega.

— Ako v resnici ničesar ne veš, ti
moram povedati, da se tvoj gospodar ne
povrne več . . .

13

193

— Nemogoče. Rekel mi je sam, da se
vrne . . .

— To je že mogoče, da ti je rekel,
ali ne vrne se, ker je mrtev.

— Mrtev — vzklikne Ibrahim in za¬
lomi z rokami.

— Na javnem trgu so mu odsekali
glavo ker je bil zarotnik.

Zarotnik? Ali je to mogoče, da se je
mešal Abubekr v zaroto? Kdo bi si to
mislil.

— Torej v resnici ničesar ne veš o
tem ? — je vpraševal vodja te čete , gle¬
dajoč s prodirljivim pogledom Ibrahima.

Ali ta je že bil pripravljen na to in
je vzdržal pogled.

— Pri Alahu in njegovem preroku, o
tem se nismo nikdar pogovarjali. Jaz sem
ponižen sluga in kako bi on govoril z
menoj o tako visokih predmetih. Gotovo
se je varoval o zaroti govoriti z menoj,
ker je vedel, da sem zvesto udan našemu
zakonitemu kalifu, kateremu naj bo čast
in hvala na vse veke, katerega ime naj
sije, kakor solnce na nebu, in naj se mu
množi rod, kakor je na nebu zvezd in
peska v morju . . .

Vodja čete odredi na to, da se pre¬
išče hiša, kakor se mu je zaukazalo.

Ibrahim ga je vodil počasi in po stran¬
skih hodnikih. Računal je na to, da dobi
Meho čas in poskrije čimveč zakladov.

Naposled je prekoračil prag sobe v
kateri je bil Meho, starka in Fatima.

194

— Glej, krasno deklico — vzklikne
vodja straže, ko zapazi Fatimo.

— To je Fatima. Zares krasno dekle.
Sužnja je Abubekrova.

To priliko porabi Ibrahim in vzklikne
ostalim.

— Vi niti ne veste, da je naš gospo¬
dar Abubekr umrl.

— Umrl. Ali še tega nisi vedel? —
reče Meho in toliko, da ni izdal vseh.

Oster pogled in čvrst stisk roke stori,
da mu je zastala beseda v grlu.

Vodja čete ni tega zapazil, ker je gle¬
dal Fatimo.

— Lepa je . . . prekrasna je ta de¬
klica. Takoj jo vzamemo seboj in predamo
hadžibu, naj stori z njo kar mu drago.
Vsekako jo odda v harem svetlega kalifa.
Take žene gotovo nima v svojem haremu.
Mislim, da bo hadžib z mojim poslom za¬
dovoljen.

Na te besede jame živo, a vendar
nežno potresati deklico, da bi jo vzbudil.

Ali uspavajoči napoj je bil tako mo¬
čan, da se deklica ni prebudila.

— Močno spi. Človek bi rekel, da
je umrla, ako bi se ne videlo, kako diha.

— Ona močno spi, a to zato, ker je
vzela napoj za spavanje. Trpela je vsled
zobobola in zaprosila me je, da ji naredim
napoj.

— Ti umeš napravljati zdravila?
Hm ... — vpraša vojak.

— Urnem.

13 *

195

— Dobro. Tedaj pojdeš tudi ti z nami.
Koristna nam boš.

— Ali se mi pri vas ne zgodi nič hu¬
dega? — vpraša plaho starka.

Vojak se nasmeje.

— No, če misliš, da si tako mlada,
ti moram to misel izbiti iz glave. Ničesar
se nimaš bati.

— Ali se ne morem rešiti iz tvojih rok?

— Rešiti? Kako misliš to?

— Rada bi v svet, daleč od Kordove.
Pusti me.

— Ti si smešna. Jaz nimam odloče¬
vati o tem. O tem odloča moj svetli go¬
spodar hadžib.

— Wadha el Ameri?

— Da, on!

— On je tvoj gospodar?

— To se razume.

— Ako je temu tako, me pelji k njemu.
Razkrijem mu tajnost, ki ga gotovo vzra-
duje. Mislim, da me nagradi in pusti na
svobodo.

— O tajnosti govoriš. Znane so mi
take ženske pravljice. Nu, naš hadžib ne
da nič na take pravljice. Zato ti resno
svetujem, opusti to bedasto misel, nego
pojdi z menoj. Najprej pa zatakni svoj
jezik za zobe, ako jih sploh imaš.

Starka zamrmra nekaj, a se ne da
oplašiti in reče:

— Dobro. Videli bomo. Ako dobim
nagrado ali ne, je stvar svetlega hadžiba,
ali moja stvar je, da mu povem tajnost,
ki ga bo močno zanimala.

196

Vojak zgane z ramami:

— Stori, kar te je volja. Meni je
vseeno, zakaj malo me briga, kaj boš pri¬
povedovala hadžibu. Ali sedaj mi pomozi,
da vzbudim dekle . . .

Bolje je, da je ne budiš. V nosilnici
jo lažje prineseš k hadžibu. Tam jo pa
takoj vzbudim.

197

XVII,

Fatima je^stala pred hadžibom Wadho
el Amerijem. Še nikdar ni bila tako lepa r
kakor v tem trenutku.

In mrk obraz Wadhe el Amerija se
je za hip zjasnil, ko jo je gledal.

— Deklica, kako ti je ime?

— Fatima.

— Si sužnja?

— Da. Sužnja gospodarja, ki je bil
tvoj sovražnik.

Wadha jo pogleda ostro, trudeč se, da
ji pogleda v dušo.

— Torej si tudi ti moja sovražnica?

— Motiš se! — odvrne deklica pri-
prosto.

— Ali nisi ljubila Abubekra, svojega
gospodarja?

Fatima stopi naprej. Z nekim studom
stegne roke, kakor da odbija z ogorčenjem
take misli od sebe.

— Nikdar!

— Ali nisi bila njegova ljubica? —
vpraša Wadha el Ameri z nekim ciničnim
in neverjetnim posmehom.

— Ne, gospodar!

— Zares čudno — zamrmra hadžib.

— Vendar je resnica.

198

— Zakaj pa te je imel v svoji hiši?

— Bila sem pri njem od mladih nog.
Ne vem, kaj je nameraval z menoj. Morda
me je hotel prodati za drag denar. Morda
— kdo ve . . . To mu je preprečila smrt.

— Moji ljudje so mi pravili, da želiš
priti do mene. Ali je to resnica?

— Resnica, mogočni gospodar!

— In kaj je vzrok tej tvoji želji?
Kaka prošnja?

— Da, svetli hadžib — nakloni Fa¬
tima zmerno svojo glavo.

— Govori. Tudi mrki hadžibi ne od¬
bijajo radi prošenj krasnih deklet, a mo¬
ram priznati, da si ti krasno dete — se
ji približa hadžib.

— Gospodar, stvar, o kateri ti hočem
govoriti, je enako važna za mene, kakor
je važna tudi za tebe.

— Oho — se začudi hadžib. — Kaj
bi moglo to biti? Ali veš za kako zaroto
zoper kalifovo ali moje življenje?

— Ne — reče mirno Fatima — ne
boj se, meni ni znano prav nič o kakih
zarotah. Odkod bi naj jaz, bedno dekle,
katero so čuvali, kakor ptico v kletki,
mogla zvedeti za kako zaroto. Ali stvar
je zato važna, ker »»gre za osebo, za ka¬
tero vem, da ti je draga.

— Kdo bi mogel to biti?

— Gotovo se spominjaš mladega ple¬
menitega viteza, ki je prišel iz daljnih
dežel, preko globokih voda, od tam, kjer
govorijo jezik, ki je tudi tvoj materinski
jezik.

199

— Misliš Streznijo — vzklikne Wadha
el Ameri in obraz mu prebledi vsled raz¬
burjenja.

— Da, gospodar - odvrne deklica in
vsa kri ji šine v lica vsled dekliške sra¬
mežljivosti.

— Ti poznaš Streznijo? Ti veš, kje
je? Torej ni mrtev nesrečen mladec, ka¬
terega sem že objokaval?

—- Ni mrtev. On živi, svetli hadžib!
Ali njegovo življenje je hujše od smrti.
Njegove oči gledajo temo, ‘njegovo telo je
okovano v železje.

— Kaj — zavpije besno Wadha el
Ameri — Strezinja je v ječi? Mar se je
drznil kdo dotakniti poslanika hadžibovega ?
Mar se je drznil kdo zapreti mladca, ka¬
terega sem vzljubil, kakor sina? Povej,
kje je? Hitro, ne odlašaj! Takoj grem,
da ga osvobodim. A gorje, stokrat gorje
onemu, ki je učinil to. Pri preroku Mo¬
hamedu, z lastno roko mu razkoljem glavo.

Fatima zmaje z glavo.

— Zaman prisegaš, zakaj oni, ki je
učinil to, je že kaznovan.

— Abubekr?

— Da, on.

— Beden lopov! Dal bi ga mučiti,
ako bi vedel za to.

— Pustimo mrtve počivati. Bilo je
usojeno — reče Fatima.

— Usojeno — pokima hadžib, nato pa
takoj nadaljuje. — Ali ni dobro, da odla¬
šamo. Povej, kje je Strezinja? Pojdi z
menoj! Pokažeš nam pot.

200

Nato udari z roko ob roko. Na to
znamenje vstopi suženj. Takoj ukaže, naj
sporoči poveljniku njegove telesne straže,
ki straži danes pred njegovim dvorom, naj
odbere nekoliko čvrstih vojakov.

Suženj je odšel in se kmalu vrnil,
javljajoč, da je četa pripravljena.

— A sedaj pripravi nosilnico.

— Kakšno?

— Ta deklica pojde z nami. Nosilnica
naj bo zakrita tudi z zavesami Jaz bom
sedel zraven nje.

Za trenutek je že bila povorka na
potu. Hadžiba in deklico so nosili sužnji
v nosilnici. Pred nosilnico in za njo je
korakalo nekoliko vojakov z golimi meči.

Kordovski meščani so gledali to čudno
povorko, a niso vedeli, da je v nosilnici
mogočni hadžib. In če bi vedeli, bi se
zelo čudili, zakaj hadžib se je silno redko
pokazal na ulicah. In ker so ga zelo redko-
kedaj videli, bi ga večina meščanov niti
ne spoznala. Zato se je širilo med naro¬
dom o njem vse polno legend.

Ko je prišla povorka do hiše Abubekra,
je ukazal Wadha el Ameri, naj obstanejo.
Nato je stopil iz nosilnice in pomagal uljudno
Fatimi iz nje.

— A sedaj nas vodi, gospodična, za¬
kaj to je dom mrtvega tigra — reče Wadha
el Ameri.

— Izvoli mi slediti.

Mlada deklica je prekoračila nekoliko
koridorjev, preletela sobe, da so jo sprem-

201

Ijevalci komaj dohajali. V osamljeni hiši
so doneli koraki vojakov, rožljanje njiho¬
vega orožja je odmevalo po pustem pro¬
storu. Deklica je šla mimo svoje sobe in
nato krenila na levo proti ječam. Dobro
si je zapomnila vse.

— Ali nas pelješ prav — je vprašal
Wadha el Ameri, trepetaje vsled razbur¬
jenja.

— Ne boj se, svetli hadžib.

— Naposled pridejo do ogromnih, tež¬
kih vrat.

— To so vrata ječe — reče Fatima.

— A ne vem, kje so ključi.

— To je sitno — se razjezi hadžib.

— Moramo jih razbiti, a to ne bo šlo tako
lahko.

Nato ukaže dvema vojakoma, naj po-
iščeta kako sekiro ali kaj, da vlomijo
vrata.

Vojaka sta odšla, a preteklo je dokaj
časa, predno sta našla pripravno orožje.

Wadha je postal že nestrpen. Napo¬
sled prideta in prineseta nekak debel že¬
lezen bat. Takoj so jeli razbijati vrata, a
ključavnica je držala močno.

Wadha el Ameri jih je bodril in kazal,
kako naj narede.

Naposled se je posrečilo razbiti klju¬
čavnico in odpreti vrata.

Iz ječe je prodiral strašno vlažen smrd¬
ljiv zrak, vonj po mrličih, tako grd, da so
vojaki odskočili nazaj.

— Grom in strela, tu bi se moral člo¬
vek zadušiti — reče neki star vojak ter

202

se približa Fatimi. — Tu ni mesto za te.
Ne hodi dalje, ker padeš v nezavest od
tega smrada.

— Ne bojim se tega — odvrne de¬
klica. In brez strahu gre dalje v temo.

— Čakaj, da prižgemo baklje — vz¬
klikne za njo Wadha el Ameri.

Ko so prižgali luč, so šli naprej.

— Ali veš za prostor — vpraša Wadha.

— Vem, gospodar.

— Ali pridemo kmalu tja?

— Takoj.

Bili so v sobi z mučilnim orodjem.
Ona se ni ozirala na mučila in šla naprej.
A naenkrat obstane. Oči se ji izbulijo.
Po vsem, kar je vedela, bi se morala ječa^
v kateri je bil Strezinja, nahajati tukaj.

Prestrašeno, bledih lic, ki so bila vi¬
deti uprav pošastna, zašepeče hadžibu.

— Gospodar, tu bi moral biti.

— In?

— Ni ga.

— Ubij te strela, kaj govoriš — vz¬
klikne hadžib, srdito gledajoč Fatimo.

V resnici je bila ječa prazna. Na tleh
so ležali okovi. Našel se je tudi raztrgan
kos obleke. V pesku so se videli sledovi
sveže krvi.

— Ne more biti dolgo, kar je tukaj
živel človek — reče star vojak, kazaje na
sledove.

— Skočite, poiščite, tecite. Mošnja
dukatov onemu, ki mi najde Strezinjo ži¬
vega ali mrtvega.

20 »

Obrazi vojakov zažare pri tej ponudbi
in za trenutek so odmevali vsi hodniki
ječe od korakov iskajočih vojakov.

Ni trajalo dolgo, kar se vrnejo tožnih
obrazov.

— Nič? — vpraša hadžib.

— Nič! — odgovore vojaki.

— Nič! — zavpije obupno deklica.

Med tem pa jo je hadžib opazoval,
ali ga morda ni to dekle speljalo na led
in hinavsko prevarila, ter ga spravila v
nevarno past. Ali prvi pogled ga je po¬
učil, da to ni mogoče.

Fatima je omahnila na kamen. Bila
je bleda, kakor smrt. Njene uste so po¬
stale modre. Pod očmi so se naredile ve¬
like temne črte. Videlo se je, da se sedaj
in sedaj onesvesti.

Ne, ona ne more biti izdajalka. Hadžib
je videl dobro.

— Primite deklico — zaukaže vojakom
— in jo ponesite ven, na sveži zrak. Po¬
škropite jo s hladno vodo, drugače nam
umre.

Brzo priskočijo vojaki in odneso Fa¬
timo z nežnostjo, katere bi ne pripisoval
človek surovim, priprostim vojakom, ljudem,
katere ni odgojila mati, temveč so vzrastli
divje v robstvu, odvedeni iz domačije v
detinskih letih, ko še niso vedeli prav, kaj
je ljubezen, kaj usmiljenje.

Wadha je stopal za njimi mrk in za¬
topljen v težke, črne misli. Dolgo je stal
ob deklici, katero so položili na mehke
preproge.

.204

Ko je Fatima zopet odprla oči, in ko
ji je kri nekoliko pordečila zbledela lica,
se nagne Wadha el Ameri k nji in jo
vpraša s tihim glasom:

— Ali ga zelo ljubiš?

Ona upre svoje velike, mile oči v njega
in vzdihne.

— Oh, kako ga ljubim, gospodar!

— Mislil sem si, ubožica — zamrmra
skozi zobe Wadha el Ameri in si jame gla¬
diti brado. — Ali kje je ta nesrečen mla¬
dec? Morda se ie zgodilo z njim nekaj
strašnega. A naj bo, kjer koli, najti ga
moram. Ali kako in kje . . .

In hadžib Wadha el Ameri sede na
veliki kamen, ki je stal na dvorišču in
jame misliti.

205

XVIII.

Nekoliko ur poprej, nego je Wadha
■el Ameri iskal Strezinjo v ječi, sta prišla
v temni noči v ječo dva zakrinkana člo¬
veka. Videlo se je takoj, da jima je po¬
znan vsak kot v hiši pokojnega Abubekra.

Njuni ključi so odpirali vrata. Nista
se ozirala na posameznosti v hiši, temveč
sta šla takoj po onem hodniku, ki pelje v
ječe. Samo enkrat sta se ustavila. Bilo
je to pri nekih kamnitih stopnicah v naj-
zadnjem delu hiše, že blizu stopnic, ki so
vodile v ječo. Eden izmed njiju, večji in
močnejši, jame trkati po steni in ko je za¬
čutil, kjer je otlina je pritisnil na neki
prostor. Za trenutek so zaškripala tajna
vrata in prikazal se je tajni hodnik.

— Dobro je — reče zadovoljno k
manjšemu.

— Pokojni Abubekr, umirajoč, naju je
prav dobro poučil o vsem. To je pot, ki
naju dovede do njegovega zaklada. A treba
je še, da izvršiva drugi del njegove želje.

— Da greva po jetnika?

— Da.

— A on ne bo hotel iti z nama.

206

— Ne boj se. Sel bo z nama, kakor
jagnje v klavnico. Opravim to že na tak
zvit način, kakor urnem to samo jaz.

— Prav praviš, Galib, v zvijači ti ni
nikdo kos. Prevaril bi celo modrega
Salamona.

Galib, nekdanji stražnik stolpa Abu-
bekrovega brata se zadovoljno nasmehne
in pljune na tla, a ne odvrne ničesar.

— Mislim — reče drug, laskajoč se
— če bi bil ti na mestu Abubekra in nje¬
govega brata, bi uspela zarota bolje. Ali
najina bedna gospodarja sta bila preveč
hrabra in premalo zvita.

— Molči o tem, česar ne razumeš —
tleskne Galib z jezikom.

— Vem, o dobro vem. O, ako bi ne
bilo tebe, zgubil bi že davno svojo dušo
na kakem strašnem mučilnem stroju. Samo
tvoji zvijačnosti se imam zahvaliti, da sva
o pravem času pobegnila in to še celo ne
praznih rok.

— Praznih rok! Tega naj naju čuva
Alah. Morala bi poginiti od gladu ali pa
se sama predati Wadhu el Ameriju, če ne,
bi naju gotovo oddali oni, ki vedo za na¬
jino skrivališče, a molče samo zato, ker
vedo, da jim bogato poplačava ta molk.
Sicer sem se pa zadnje čase že jel bati,
da nama zmanjka denarja, ker smo pre¬
več potrošili.

— A ta tajni vhod priča, da je bil
tvoj strah povsem neosnovan. Ako je vse
to resnica, kar ti je povedal pokojni Abu-
bekr pred smrtjo in ni imel nobenega raz-

207

loga, da bi tajil, se nahaja v tem tajnem
hodniku neprecenljivo premoženje, kate¬
rega ne bova mogla vsega vzeti naenkrat.

— In povrh še oni Hrvat!

— Imaš prav! Tudi on pomeni celo
bogastvo. Wadha el Ameri ga drago od¬
kupi, a kar je glavno, ne bo si upal ni¬
česar storiti zoper nas, da ne usmrtimo
njegovega ljubčeka.

— Ali je res, da ga tako ljubi?

— Pravijo, da je njegov rojak iz nje¬
gove rojstne dežele in da je sin velike in
znamenite rodbine. Kdo ve, morda je sin
samega hrvatskega kralja. Resnica je, da
ga Wadha el Ameri zelo ceni in ga je,
dokler je bil na njegovem dvoru, obsipal
s častmi.

— Odkod veš to?

— Zakaj me sprašuješ, ko veš, da
imam zveze z Alkazarjem — odvrne Ga¬
lih suho.

Nato naravna svetilko, da je padala
svetloba po hodniku. Ničesar ni mogel
zapaziti, razun, da je peljal hodnik daleč
in da ni bilo videti konca.

— Ne smeva tratiti časa, da naju kje
ne zasačijo sovražniki. Kaj bi to pome¬
nilo, veš dorbo.

Pritisnil je zopet na prejšnje mesto,
kakor v začetku in vrata tajnega hodnika
se zaprejo sama od sebe.

Takoj nato se napotita v ječo. Brez
vsake zapreke odpreta ječo. S početka ne
opazita ničesar.

— Če ni morda pobegnil?

208

— Saj ni duh, da bi všel skozi klju¬
čavnico — odvrne Galih.

Sla sta naprej in prišla v drug prostor,
kjer sta zapazila človeka, prepadenega in
vkovanega v verige.

— To je on — reče Galih.

— Tri sto gromov — odvrne drugi in
se sklone nad jetnikom — ta ni več živ.

In v resnici. Strezinja je izgubil do¬
kaj krvi in prebil strašne muke. Strah za
Fatimo, obup, ker se je pod Wadho el
Amerijem tako onečastil, ker ni takoj iz¬
vršil njegovega naloga, vse to je delovalo
na njegovo telo, da je bilo povsem zlom¬
ljeno in prepadeno in da je bil neprestano,
kakor v nezavesti. Galib ga prime za
rame in ga čvrsto potrese. A Strezinja
ga je gledal s široko odprtimi, izbuljenimi
in steklenimi očmi, in ni dal nobenega
znaka, da ga razume.

— Tri sto zlodejev — vzklikne Galib
— ako sedaj ne pomoreš ti, jaz s svojo
zvijačnostjo, o kateri si prej toliko govo¬
ril, ne opravim ničesar. To je pravi mrtvec.
Z živimi se grem borit, a z mrtvimi ne.
Ako ne moreš vliti v to truplo življenja,
tedaj je najbolje, da ga pustiva tu, naj
segnije. Mrličev ne bova vlačila seboj.

Med tem je Galibov tovariš pokleknil
kraj Strezinje in jel poslušati, če mu še
bije srce. Tudi drugače ga je preiskoval.
Ko je bil gotov, dvigne glavo in reče:

— Srce bije slabo, a vendar še bije.
Ako ostane v tem okuženem zraku je brez-
dvomno za dve, tri ure mrtev. A povem

14

209

ti, da ga vzbudim in mu pomorem, da bo
že lahko jutri bil z buzdovanom po tvoji
glavi. Prišla sva ravno o pravem času,
da rešiva to dragoceno življenje, saj je
dragoceno, kaj?

— In še kako! Ali ga nečeš kar tu¬
kaj vzbuditi iz nezavesti ? Ali nimaš seboj
nobenih sokov in zdravil? Vedno si jih
nosil seboj.

— Imam zdravilo, da se vzbudi takoj,
če mu ga pomolim pod nos. Njegove nos¬
nice bi se zganile, lice pordečilo in oči za¬
iskrile, ko bi zagledale tvoj spačen obraz
in izustil bi gotovo grdo kletev. Pri priči
ga lahko oživim.

— In zakaj še potem odlašaš — vz¬
klikne Gajib.

— Ker je preslab, da bi šel sam iz ječe.

— Jaz ga ponesem. Lažje je nesti
živega človeka nego mrliča.

— A še je en vzrok?

— Kak?

— Zelo važen.

— Govori.

— Ta vzrok je tako važen, da ne že¬
lim, da oživi.

— In ta je?

— Spoznal bi me.

— Odkod te pa pozna?

— Bil je nekaj časa učenec mojih tajnih
znanosti. To se pravi, hotel je vsaj po¬
stati, a ni imel vztrajnosti. Morda bi prišel
k meni celo večkrat, ako bi mu Wadha
el Ameri ne dal onega, zanj tako usodnega
naloga, ki ga je privedel v to bedno ječo.

210

In gotovo si me je dobro zapomnil. Za
me bi bilo to zelo usodno, ako pride ne¬
kega lepega dne k Wadhu el Ameriju in
mu pove, da se zid ne bavi samo z astro¬
logijo in mističnimi tajnostmi Kabale, nego
tudi s politiko.

— Z eno besedo, ti se bojiš — ga
prekine Galib.

■— Zakaj bi ti to tajil — se nasmehne žid.

— Toraj ne preostaje druzega, kakor
da odneseva Strezinjo v tajni hodnik. Kaj
storiva potem z njim, to se pa pogovoriva.

Galib je prepilil okove z orožjem, ki
ga je prinesel seboj, ter se je izkazal pri
tem zelo spretnega. Vendar je poteklo
dokaj časa, predno so padli okovi z nog
in rok Strezinje.

— Hvala Alahu — reče Galib, brisaje
si znoj s čela. — Gotovo je!

— A sedaj ga odnesiva odtod — reče
žid. — A slab sem in ti ne morem poma¬
gati pri tem.

Ne zmeneč se za te besede, vzame
Galib polmrtvega Strezinjo in ga odnese,
kakor vrečo iz smrdljive ječe. Nekaj tre¬
nutkov zatem izgineta oba s plenom v
temnem, skrivnem hodniku.

14 *

2tl

XIX.

Mrk in zamišljen je sedel Wadha el
Ameri na svojem divanu.

Po glavi so se mu vrtili vsi dogodljaji
njegovega življenja, veseli in neveseli in
vzdihnil je globoko.

Hešam, ta slaboten, najnesrečnejši
kalif, katerega je rešil lahko samo na na¬
čin, da ga je zaprl v ječo, še vedno sedi
v njej. Wadha se je vedno spominjal bed¬
nega kalifa z nekim preziranjem, ker se
mu je zdel vtelešena slabost in mevžavost;
njemu je ugajalo le to, kar je bilo močno
in energično. Vendar se je temu prezi¬
ranju pridruževalo tudi nekako sočutje
napram siromaku, ki je bil rojen v škrlatu,
a je moral sedaj stradati.

In kdo se šopiri na prestolu?

Človek, ki je uničil njegove dobrotnike.

Ko si je v začetku Hešamove vlade
prisvojil vso oblast Almanzor, rodu Ala-
merida, ta nečimerni in silni hadžib, ki je
hotel vreči s prestola Hešama, je temu
ukrepu stala na potu Hešanova telesna
straža. Ti so bili zvesti svojemu staremu
kalifu.

212

Trebalo je torej, da se Almanzor naj¬
prej odkriža teh sovražnikov. Posrečilo
se je sicer Almanzoru, da je pridobil za se
tudi afriško telesno stražo, ali Hrvati so
ostali zvesti, kakor skala. Zoper nje se
je odločil Almanzor, da jih uniči in storil
je to v resnici. Navalil je na nje s šte¬
vilnimi četami in Hrvatje so podlegli. In
ko je izvršil to, je spoznal Almanzor, ko
se je dvignil do največje moči, da potre¬
buje ravno hrvatsko telesno stražo, da ga
brani pred lastnimi rojaki. In odločil se
je, da obnovi telesno stražo hrvatsko, ki *
bi bila zvesta njemu in njegovim potom¬
cem. Za kar se je enkrat Almanzor od¬
ločil, to je izvršil z železno voljo.

Tako je uredil povsem novo stražo,
ki je obstojala iz samih Hrvatov in ime¬
noval jo je po svojem rojstnem imenu
Alaine ris. Od teh časov se je hrvatska
telesna straža tako imenovala in naučila
se je ljubiti in braniti Almanzora. V tej
gardi je odrastel in se vzgojil tudi on —
Wadha el Ameri, ki je zelo ljubil Alman-
zoroviče.

Po smrti Almanzorovi (leta 1102.), ko
sta se njegova sinova Abdelmelik in Ab-
deraman povspela na hadžibov prestol, je
bil Wadha zvest svojim dobrotnikom. Al-
manzoroviči so svoje Hrvate, svoje Alame-
rise smatrali za svoje bisere in jih obsi¬
pavali z raznimi dobrotami.

Zato se je Wadha razsrdil, ko je Mu-
hamed dal umoriti Abderamana. Z vsem
srcem bi se postavil na čelo svojih Hrvatov,

213

da osveti Almanzoroviče, ali to bi bilo na¬
pačno in bi ga uničilo.

Že za Almanzora je dosegel Wadha
el Ameri dovolj časti, ker ga je ta napravil
za enega prvih dvorjanov kalifa Hešama.
Iz tega in mnogo drugih razlogov se je
smatral za dobrotnika in bi rad poplačal
svoj dolg, ako bi ne spoznal, da je preslab,
da pobije Muhameda. To je bil uzrok, da
se ni takoj osvetil radi umora Abderama-
novega. To je bil uzrok, da je oblekel
obleko jagnjeta in se približal Muhamedu.

Približavši se Muhamedu, si ga je znal
pridobiti, da ga je jel smatrati za svojega
prijatelja.

— Ni še napočil čas moje osvete —
je mislil Wadha el Ameri in se zvito klan¬
jal Muhamedu in mislil, kako se povspe
do večje časti in bogastva.

Niti tega ni mogel preprečiti, da se
je Muhamed proglasil za kalifa. Vse, kar
je lahko storil, je bilo, da ni pustil ubiti
starega kalifa Hešama.

Seveda se je to lahko zgodilo na na¬
čin, da so vrgli Hešama v ječo in umorili
kristjana, ki je bil podoben Hešamu. Pred
prestolom Muhamedovim se je sklanjala
smrt, ali to ni bila smrt dragocenega živ¬
ljenja kalifovega, nego smrt sužnja.

Bolje je, da umre kristjan, nego kaliif.
Radi tega si Wadha ni mnogo belil glave.

Ta njegov predlog, to njegovo delo,
ga je privedlo do sijajne višine in postal
je hadžib. Njegov lastni sovražnik ga je
dvignil do te silne časti.

214

■/ume«.,

— Resnica. Wadha el Ameri — je
govoril sam s seboj — pod srečno zvezdo
si se rodil, ker te oni, ki bi te morali uni¬
čiti, dvigajo tako visoko.

Vedel je sicer, da je to storil Muha-
med samo za to, da ga, kot vodjo telesne
straže naveže na se, in da ustvari močan
jez proti svojim sovražnikom. Kaj zato,
Wadha el Ameri je bil na vrhuncu države
in Muhamed ga je poslušal v vsem.

To je tudi moral. Ker s tem, kar je
Wadha el Ameri ukrenil, so se čutile druge
straže, posebno afriške, užaljene. Nikakor
jim ni šlo v glavo, da bi bil Hrvat prvi
kalifov svetovalec.

Videč, kaki sovražniki so afriški voj¬
ščaki, je Wadha el Ameri ukrenil, da bi
jih Muhamed odpravil iz Kordove, ter je
izdal že znani tozadevni ukaz.

Da nastane raditega meščanska vojska,
to je Wadha el Ameri dobro vedel. Zato
je pomnožil svoje straže in v resnici se
mu je posrečilo pognati zarotnike iz mesta.

Ali v nečem se je vendar prevari!.

Z usmrtitvijo glavnih vodijev afriških
čet, posebno pa z usmrtitvijo Abubekrovo,
je mislil, da bo povsem, vsaj za nekaj
časa, pomiril burjo. Zato je umel vliti v
srce kalifovo energično zahtevo, da se za¬
rotniki usmrte, dasi je na zunaj hlinil ne¬
kako sočutje z afriškimi glavarji in na
videz predlagal naj se pomiloste; a oni so
padli, padli po njegovi notranji želji.

In glej, prevaril se je v računu. Me¬
ščanska vojna se s tem ni končala. Od

215

vseh strani so prihajale vesti, da dobivajo
izgnane Kordovske afriške čete ojačenja.
Manjši poboji Afričanov s kalifovimi če¬
tami so se sicer dogajali vsak dan.

Wadha el Ameri je zvedel tudi to, da
se zarotniki pogajajo z bližnjimi španskimi
grofi, naj bi jim ti pomagali zoper kalifa.

Vse to mu je vzbujalo težke misli.
Vsekakor je moral biti oprezen.

Kaj storiti ?

— Zvestoba proti pravemu kalifu, ki
sedi v ječi me sili, da storim vse, kako
bi ga osvobodil. Ali to je mogoče samo
tedaj , ako uničim njegove sovražnike.
... A kateri so to ? Muhamed in Soliman.
Te moram uničiti. Kako storim to? Da ju
z medsebojnim bojem oslabim in pahnem
v pozabnost. Dokler Muhamed Solimana
in Soliman Muhameda premaguje in po¬
nižava, gledam jaz lahko vse to mirno.
Edino kar mi je storiti, je, da se ne za¬
merim ne enemu, ne drugemu. Težka igra
bo to, ali zakaj bi je ne obvladal Wadha
el Ameri? Držal bom vedno na videz z
onim, ki bo močnejši. Vedno je treba, da
se pridružim zmagovalcu in da poskrbim,
da me obdrži v svoji milosti. Ali je to v
resnici mogoče storiti, to ve samo Alah,
ki ve vse in vidi, kaj je komu pisano v
zvezdah. Na nas ljudeh je, da pazimo,
se bijemo in delamo ... Ali je pravično
to, kar delam? Niso mar vsa ta sredstva
nedostojna, hudobna, nepravična? . . .

In ta misel se je pojavila v njegovi
glavi, ali samo za trenutek.

216

Kaj sredstva ?! Vsako sredstvo je
dobro, ki pripomore, da zmaga pravična
stvar. Ali ni to pravična stvar, za katero
se bori? Ali ne dela on samo tega, kar
zahteva pravica? Ali ne namerava rešiti
iz ječe edinega pravega kalifa?

Mar kalif ni maziljenec božji, mar ni
zakoniti naslednik samega preroka Moha¬
meda? Ako želi torej njega postaviti
nazaj na prestol, mar ne vrši s tem božje
volje? Da se tudi s takimi sredstvi sme
podpirati dobro delo, to ni nič nenavad¬
nega v življenju.

Mar je uboj nekaj dobrega ? Mar ni
božja zapoved: ne ubijaj! Pa vendar ubi¬
jamo v boju toliko ljudi, ubijamo zločince,
ker nam je pred očmi dobra stvar, da re¬
šimo državo nesreče.

— Ne ne, take misli niso prave —
je zamrmral Wadha el Ameri. — Ali ni¬
sem dolžan pokorščine tudi kalifu Muha-
medu, ki me je povzdignil za hadžiba?
Ali nisem izdajica, ako njega, ki mi je po¬
delil to čast, želim uničiti?

Mrko strese Wadha el Ameri z glavo
pri tej misli.

— Ne, Muhamed me je povzdignil za
hadžiba za to, da me pridobi in ker se
me je bal. In on, ki se ni strašil misliti
na umor posvečene osebe kalifa Hešama,
on se gotovo tudi ne bo strašil, da umori
mene, ako bi mu to koristilo ... Ej, čuvaj
se, Wadha el Ameri! Ne bodi bedast!
Treba je, da imaš tisoč oči in da si mo-
dreji od Salamona. Okrog tebe je tisoč

217

zased in tisoč sovražnikov. Vsi, katerim
si trn v peti, ker si hadžib, bodo srečni,
ako te starejo v prah in onesnažijo svoje
roke v tvoji krvi. Pazi mogočni hadžib,
čuvaj svoje življenje, zakaj ni še dovršena
tvoja misija. Še sedi Hešam v ječi. Še
ni izvršena osveta, ker je padlo toliko
tvojih dobrotnikov in tvojih rojakov v
zadnji vojski. Pazi, Wadha el Ameri, na
se . .. —

Tako mu je govoril nek notranji glas
— in polotila se ga je težka slutnja.

In isti glas mu je govoril dalje:

— Tvoja moč vendar ni tako velika,
ker so ti mogli iz zaprte ječe, izpred nosa
ugrabiti Strezinjo. To je dokaz, da so še
v tvoji Kordovi ljudje, ki niso ne s teboj,
ne s kalifom, nego s tvojimi sovražniki.
Kdo ve, ali ni že nabrušen meč, s kate¬
rim prebode roka morilca tvoje srce.

Pri tej misli pogleda Wadha po sobi,
kakor bi hotel videti, ali je že tukaj oni,
ki postane njegov morilec. — A ničesar ni
slišal, ničesar videl.

Ime Strezinja mu pa vseeno ni šlo iz
glave. Kje je ta ubogi mladec? Ali je še
živ, ali je že mrtev?

Na to vprašanje je trebalo odgovoriti.
Razpisal je veliko nagrado in dal javiti po
Kordovskih ulicah, da dobi nagrado vsakdo,
kdor prinese kako vest o Hrvatu Strezinji,
podložniku daljnega hrvatskega vladarja.

Ko je bil Wadha še zatopljen v te
misli, vstopi v sobo suženj in prinese na
zlatem pladnju pisemce.

218

Wadha ga odpre in čita.

„ Svetli hadžib ! Nam so znane tvoje
misli in vidimo v globino tvojih obisti.
Svojo glavo si povesil, kakor težak klas,
ker jo tlači velika skrb. Med ostalimi
skrbmi, ki jih imaš, ni najmanjša ona,
da izveš, kje je tvoj poslanik iz daljne
Hrvatske, ki se imenuje Strezinja. Ne
pišemo ti tega pisma iz drugega razloga,
nego da te opozorimo, da je tvoja boja¬
zen za njega odveč. On je živ in zdrav,
kakor riba. Njegova zvezda še ni utr¬
nila. Na tebi je, da zasveti močnejše.
Pride čas, da ti ponudimo njegovo glavo.
Glavo za glavo. Tedaj se nadejamo, da
bo tvoja znana dobrohotnost bednega
tvojega rojaka rešila iz sedanjega, ne¬
koliko neugodnega položaja, iz katerega
se sam ne more rešiti. Eno ti pa vse¬
eno poročamo. Niti tvoja nagrada, niti
vsi tvoji vohuni, katere si pognal iskat,
ga ne najdejo prej, dokler ne bo naša
volja. Naša volja je močnejša od tvoje,
in če si sedaj oblasten in mogočen, ne
pozabi, da je na tebi kri naše krvi in
— tresi se!

Oni, ki more, kar hoče.“

Wadha el Ameri sede spet na divan,
in se zamisli. Ako bi ga v tem hipu motril
pozorno, videl bi na njegovem licu veliko
bledost. Njegovi prsti so krčevito držali
pismo, a njegovo čelo se je še bolj namršilo.

Naposled se je pomiril in udaril z vso
silo na zvon, ki je visel v njegovi sobi.

21 »

Ko je vstopil suženj, ki mu je malo
prej predal pismo, upraša:

— Kdo ti je dal to pismo?

— Stražnik, ki je danes stražil pred
Alkazarjem.

— A kdo ga je dal njemu? vpraša
Wadha el Ameri srdito.

— Nekak mali starec, berač, ki je de¬
jal, da ni treba odgovora in se je na to
takoj odstranil.

— Kdaj je to bilo?

— Pred dvema urama!

— Nesrečnik — skoči Wadha el Ameri
po koncu — to je strašno. Zakaj mi nisi
takoj oddal tega pisma?

— Nisem ga dobil prej.

— In zakaj nisi?

— Ker je rekel starec stražniku, naj
ga ne odda poprej, dokler ne potečeta
dve uri.

Na ta argument ni mogel hadžib ni¬
česar odgovoriti in je odpustil sužnja.

Ali njegovo srce ni postalo mirnejše.
To pismo mu je bil vnovič dokaz, da je v
mestu mnogo zarotnikov, ki delajo za pre¬
vrat v državi. „Naša volja je močnejša
od tvoje, in če si sedaj oblasten in mo¬
gočen, ne pozabi, da je na tebi kri naše
krvi in — tresi se!“

To je bila strašna grožnja in je ka¬
zala vso silno odločnost. In povrhu so se
ti zarotniki še podpisali z besedami: oni,
ki more, kar hoče?

Ti se torej ne šalijo in njegove slut¬
nje niso bile neosnovane. V veliki nevar-

220

nosti se nahaja. Ko bi vsaj videl svoje
sovražnike, ko bi vedel za čas ko pridejo,
ko bi vedel za mesto, kjer prežijo nanj,
bi se vedel braniti. In če jih gre deset
nanj, uprl bi se. Ali tako! Morda nekega
dne, ko bo šel v džamijo, začuti naenkrat
ostrino meča med rebri, ali pa, ko bo vse
najmirnejše, okusi iz vrča hladne vode, ne
da bi vedel, da je v nji strašen arabski
strup? . . .

In ta nejasnost ga je mučila najbolj.

Wadha el Ameri je dobro vedel, da
Abubekr, dasi je umrl, še vendar živi.
Njegov duh in duh njegovega brata še ni
premagan.

Vedel je tudi to, vsaj tako so mu
javljali, da nečak zarotnika Hešama, Soli¬
man ben Haken ben Soliman, akoravno
je tudi za nekaj časa opustil obleganje
mesta, ne misli mirovati, nego, da je samo
zato odšel z vojsko na mejo Kastilije, da
se dogovori z grofom Sanchom Garcezom.
Wadcha el Ameri je vedel, da je ponudil
Soliman grofu Sanchu tudi nekoliko trd¬
njav na meji, ako mu bo pomagal, a
Sancho, da je v to pristal. Vedel je Wadha
el Ameri, da se bliža odločilen trenutek,
ko se srečata dve močni vojski, vojska
kalifa Muhameda in Solimana in da bo ta
bitka divja, strašna, boj na življenje in
smrt. V tem boju se uniči moč enega so¬
vražnika, in kdo ve, ali ne bo to odločilen
čas zanj, da z odločnim udarcem uniči
tudi drugega nasprotnika in postavi na
prestol zaprtega Hešama, kraj katerega bo

221

lahko vladal tako, kakor nekoč Almanzor.
Tedaj bo užival varno plodove svojega
dela. Tedaj ne bo samo silni hadžib,
nego bo vladal, kakor pravi kalif. Vse bo
drhtelo, ko se izgovori njegovo ime.
Pred njim bi drhteli, pred njim, katerega
so kot sužnja pripeljali na ladiji, katerega
so odtrgali z naročja milih roditeljev, z
rodne zemlje njegovih očetov, katerega so
bičali, kovali v verige, poniževali, blatili
in sramotili. Pred njim bodo drhteli oni bo¬
jazljivci, lopovi, a on izgovori samo
besedo, in glave odlete z vratov in
se valjajo krvave po prahu kordovskih
ulic. — Ni slaba ta misel — je govoril
sam s seboj — ni slaba, ali treba jo iz¬
vesti.

Malo zatem je šel v malo sobico, ki
se je nahajala poleg njegove sobe. Dokaj
časa je preteklo, da se je vrnil iz nje. A
sedaj ni izgledal, kot mogočni Wadha el
Ameri, kot vsemogočni hadžib, pred ka¬
terim drhte prebivalci Kordove. Sedaj je
izgledal kot ubog starec z dolgo brado in
veliko palico, s turbanom globoko pomak¬
njenim na čelo. Brada mu je bila siva,
belo siva. Bil je ovit v plašč, ali kaj je
bilo pod plaščem, tega ni videl nikdo.

— Lev iz hrvatskih dežel — se je
smejal zvito samemu sebi — lev iz hrvat¬
skih dežel, ker tvoji vohuni niso opravili
ničesar, je vrsta na tebi, da ovohaš to
sam, kar treba. Tvoje sredstvo ni novo,
veliki Harun al Rašid ga je že rabil. In
izkazalo se je zelo dobro . . . Kaj zato, če

222

ti na tvojem nočnem potovanju izbije kdo
zob. Dovolj še jih imaš. Kaj zato, ako ti
zatemni katero oko? Bednika, ki ti izbije
oko, ne boš tožil, naj se obsodi, da ti
plača petdeset kamel, kakor je to v zakonu,
nego boš molčal, ali še bolje, gledal boš,
da mu sam izbiješ obe očesi.

Vendar, predno odideš, moj lev iz
hrvatskih dežel, v svet, je treba da še
vidiš pravega kalifa vseh pravovernih kor-
dovskih muslimanov. Tudi on mora vedeti,
kaj se godi na svetu.

S temi besedami je krenil z brzimi
koraki po hodniku, ki je vodil v ječo, v
kateri je živel bivši kalif Hešam.

223

XX.

V globoki ječi je bival kalif Hešam.
V kolikor se je dalo iz ječe narediti udo¬
bno stanovanje, v toliko se je uredilo.
Tudi drugače je imel kalif jedi in pijače,
kolikor je poželel. Po pravi svobodi ni niti
hrepenel, ker je tudi prej, ko je bil še
kalif, ponajveč živel v svojih sobah in se
redkokdaj pokazal med ljudmi. A vendar
je bridko občutil to ječo. Ni ga obdajal
vonj iztočnih trav, niti sijaj zlata in dra¬
gega kamenja; ni slišal pesmi najboljših
pevk in ni gledal v mile, velike, vedno
vlažne, a vendar jasne oči Aiše. Zrak v
ječi je bil strupen in solnca ni bilo, onega
solnca, ki mu je tako ugajalo s svojimi
žarki.

Vse, kar mu je ostalo so bile njegove
molitve in pri odsevu sveče je čital koran
in njegove sure in nato so se mu zopet
gibala usta v molitvi.

Redkokdaj je dobil v tej samoti po-
sete. In še ta je bil le Wadha el Ameri.
Drugače je edino ječar pripovedoval biv¬
šemu kalifu svoje neslane šale, trudeč se,
da mu ugodi in da privabi na vedno bledo

224

in upalo lice vsaj za trenutek nasmehljaj
zadovoljstva.

Ko je zaškripala ključavnica, tedaj se
je na Hešamovem licu vedno pokazal iz¬
raz pol strahu, pol nade. Strah, ali niso
prišli poslanci njegovega usurpatorja, da
ga na njegov ukaz zadavijo in ga tako za
večno vržejo v temo; a nada, če morda
ne prihaja kdo k njemu, da ga osvobodi.

Bedni kalif je padal vedno v dve po¬
vsem protivni misli. O dogodkih je bil
vsaj nekoliko poučen. Povedal mu je ječar.
Izvedel je za vstajo Abubekrovo in za
smrt zarotnikov. Vedel je za moč Wadhe
el Amerija, a vedel je tud! to, da ga je
njegov naslednik vrgel v ječo le vsled pri¬
govarjanja, in da še ga se tudi sedaj, ko
je zaprt, boji.

Zopet zaškriplje ključavnica.

Kalif Hešam, ki je dosedaj sedel zgu¬
ban v kotu, dvigne glavo in pogleda k
vratom. Ko so se odprla, opazi pred se¬
boj povsem tuj obraz. Bil je to zgrban
starec, sivih las. Kako je prišel sem. Ali
vrata ječe puščajo tudi druge ljudi, razun
onih dveh, katere je videl dosedaj?

— Kdo si ? — vpraša s slabim glasom-

Ali v tem se mu je neznanec približal
in odstranil brado.

— Ti si, Wadha el Ameri! — vzklikne
kalif in njegovo lice se razvedri.

— Jaz, dobri moj gospodar.

— Ali prinašaš vesele vesti. Zakaj si
se tako preoblekel — reče kalif, Jd je že
spremenil izraz svojega obraza. Ze je iz-

15

225 -

ginil oni kratek, jasen odsev in mesto
njega se je pojavila skrb. — Ali pomenja
tvoja obleka slabe vesti? Ali si se spre¬
menil zato v berača, da te ne spoznajo
oni, ki ti strežejo po življenju ? Ali morda
nisi docela strmoglavljen? Morda te je na¬
silnik odstavil. Povej, govori, težko čakam
odgovora. V tvoji usodi je tudi moja usoda.
Ako si propadel ti, propadel sem tudi jaz.
Vem to in zato trepetam in se bojim, ko
pomislim, da si v nevarnosti.

— Dobri moj gospodar, svetli kalif,
ne boj se. Tvoja bojazen je brez podlage,
meni se ni ničesar dogodilo. Uganil si sicer,
da imam sevražnike, ki mi strežejo po živ¬
ljenju, in kdo jih nima? Posebno kdor je
na visoki stopnji? Gorje mi, ako ne
bom imel več sovražnikov. Tedaj bom be¬
rač v resnici, ali pa bom v grobu. Ali za
sedaj še je Wadha el Ameri v svoji moči,
še se spopolnjujejo njegovi ukazi, še je
hadžibova beseda sveta in močna v deželi.

— Kaj mi pa tedaj prinašaš novega ?

— Prihajam ti pravit, da je to morda
moj zadnji obisk, predno se ne dogode
odločilne stvari v državi. Sedaj bodo na¬
počili odločilni časi in ne bom imel niti
časa, da bi te obiskoval. Ti moli in čitaj
in čakaj mirno. Pride dan, ko dobiš od
mene vest, da je prišel čas, da se zopet
odeneš v svilo in drago kamenje.

— Ti se nadejaš — vzklikne kalif
žalostno.

— Nadejam se v Alaha pravičnega,
ki ščiti pravico in zločince tepta v prah.

226

Mar ni tvoje pravo sveto? Mar nisi edini
in pravi gospodar pravovernih muslimanov
v tej deželi?

— Sem — reče kalif in dvigne glavo.
-— Ali čas hiti urno in izginja, a jaz v
tej ječi točim solze. Ne vem, kaj še me
naj spominja, da sem kalif? Oni prokleti
nasilnik, ki me je vrgel s prestola, sedi
na svilenih preprogah in uživa vse slasti
življenja. A jaz? Jaz gledam zatemnele
stene in plakam. Prokleto življenje je to
in proklet naj bo oni, ki me je vrgel s
prestola mojih očetov! In ako pride čas,
da stopim zopet na prestol mojih prade¬
dov, potem vedi, da bom srečen, ker bom
živel zopet v mogočnosti in udobnosti.
Moja telesna moč je strta, moje srce slabo,
odkar me objema zidovje ječe, moje misli
so prenehale misliti na dekliške grudi. Ne !
Ne maram več Aiše, ne maram harema,
ne denarja, ne uživanja. Edini moj užitek
bo, ako bom mogel biti izvršitelj pravič¬
nega in strašnega sodnika in postati nje¬
gov in svoj maščevalec. Slišiš li, osveta
bo moje življenje, osveta moja naslada.

Te besede je govoril Hešan naglo in
njegova fantazija se je razpaljavala čim¬
dalje bolj. Kakor da gleda že pred seboj
žrtve svoje os vete. In kakor da se na¬
slaja ob zadnjih drhtljajih njihovih teles.
Njegove oči so jele plamleti z mrzličnim
sijajem.

Wadha el Ameri ga še ni videl takš¬
nega in zdelo se mu je, kot da je zapazil
na njegovem licu nekaj blaznega.

15 *

227

— Umiri se, gospodar ! Oni, ki sodi,,
on ve, kaj mu je storiti. Ako je odločil
predati v tvoje roke žezlo pravice, v kar
jaz verujem, dal ti bo moči, da tudi iz¬
vršiš to, kar je zate določil.

— Oh, ubijem ga, s temi svojimi ro¬
kami ga zadavim — je vpil besno kalif
Hešam. — Ubijem zlotvora in prej se ne
umirim, dokler ne vidim njegovih mrtvih,,
osteklenelih oči . . .

— Pomiri se, gospodar! Imel boš do¬
volj časa misliti na osveto, ko stopiš zopet
na prestol. Sedaj še nisi brez nevarnosti.
Pazi kaj govoriš, zakaj tudi zidovi ječe
imajo svoja ušesa. Ako te je tudi dosedaj
sedanji kalif poštedil, in ako ti je po mo¬
jem nagovarjanju pustil življenje, ne po¬
zabi, da te je že enkrat mislil predati
smrti.

— Nisem pozabil — odvrne za nekaj
časa nato Hešam, na katerega so besede
Wadha el Amerija delovale kot hladen vodeni
curek. — Tvoje besede so me, reče rezko
a mirneje, spomnile na to, kar sem se¬
daj , a jaz sem se zaglobil v bodočnost,
kakšna bi naj bila in kakšna morda ne
bo nikoli. Da, imaš prav, kalif Hešam
še je vedno v ječi, v kateri mu morda
zgnjijejo kosti, nepoznane, brez sijaja, brez
pogrebnih molitev, kajti, kalif Hešam že
leži v grobnici. Mar ne! Ali povej mi,
kdaj me rešiš iz te bede?

— Ako je volja Alahova, potem upam,
kmalu.

228

— O, kako ti bom hvaležen, moj sinko.
V tebi vidim poslanika božjega. Ti si moj
največji dobrotnik, ker si me rešil gotove
smrti. Da ni bilo tebe, bi krivi kalif
Hešam ne ležal v grobu, nego bi bil jaz
v resnici umrl. Ti me boš tudi sedaj, to
trdno verujem, izvlekel iz tega živega
groba, iz te ječe. In verjami mi, tega ti
ne zabim nikdar. Več časti, nego je imaš,
ti ne morem dati, zakaj ti si hadžib, ti si
junak, bogat in slaven, a bodi uverjen,
da bom postopal s teboj, kot s svojim
otrokom. Tvoje želje bodo moje želje,
tvoja volja, moja volja. Nimam lastnih
otrok, in ne hrepenim po njih, ker mi boš
ti mesto sina.

Wadha je mirno motril starca, ki je
bil sedaj v resnici drugačen, nego poprej.
Prej je bil mirnejši, sedaj je postal neko¬
liko nervoznejši. Prej so mu tekle besede
počasi, a sedaj je govoril naglo, živo in
strastno. Ali ječa tako spremeni človeka?
In še nekaj je opazil Wadha. Na licu nje¬
govega gospodarja, kakor ga je imenoval,
je bila neka čudna poteza, in ni vedel,
kako bi jo imenoval, ali poteza nezaup-
nosti in zvijače. Ta poteza je bila izra¬
zita posebno, ko ga je hvalil in je njegov
obraz izgledal nekako spačen in ne¬
iskren.

Ali zakaj bi bil kalif Hešam neiskren
in nezaupljiv napram Wadhi el Ameriju?
Napram njemu, ki mu je z vsem svojim
življenjem dokazal svojo najiskrenejšo uda-
nost, hvaležnost in ljubezen:

229

S tem čustvom se je naklonil Wadha
el Ameri pred Hešanom in mu poljubil
roko in rekel:

— Vse, kar mi storiš, svetli kalif,
učiniš samemu sebi. Zakaj Alah bo bla¬
goslovil tvojo milost in od svojih zvestih
napravi tebi falango močno in čvrsto.

Nato se je poslovil z bivšim kalifom
in s počasnimi koraki odšel iz ječe.

230

XXI.

Že se je svitalo, ko se je Wadha el
Ameri vrnil s svojega nočnega potovanja.
Zaprl se je v svojo sobo in jel pisati.
Solnce je že bilo visoko, a on še ni nehal.
Ko je pa skončal, je dal poklicati k sebi
udanega in zaupnega častnika. Ko je čast¬
nik vstopil k hadžibu v sobo se je vstra-
šil bledote hadžibovega obraza.

— Gospodar!

— Poklical sem te, ker imam važne
naloge. Poznam te, kot najzvestejšega
častnika. Vem, da si mi prijatelj, brat.
Prihajajo časi, da se bomo borili za živ¬
ljenje in smrt. Potreboval te bom. Kak
duh veje med Hrvati?

— Izvrsten!

— Disciplina?

— Izborna. Vzornejše ni nikjer!

— Kaj delajo sedaj?

— Vadijo se v streljanju.

— Ali je kaj dobrih strelcev?

— Vsi. In izvrstni. Mislim, da bi
lahko nadkrilili najslavnejše afriške strelce.

— Dobro. Ali ljubijo kalifa?

— Ljubijo tebe, gospodar.

231

— Kaj misliš reči s tem?

— Mislim, ako ti ljubiš kalifa Muha-
meda, tedaj ga ljubimo tudi mi vsi.

— In če ga ne ljubim — odvrne z
ostrim glasom Wadha el Ameri, gledaje v
obraz svojega častnika.

— Ako ga ti ne ljubiš, ga ne ljubimo
tudi mi.

— Kako to? Ali sem jaz več, kakor
kalif?

— Ti si naš gospodar, ti si naša glava.
Ako se glavi kaj pripeti, umre celo telo.
Mi vsi vemo prav dobro, da moramo
umreti vsi, ako umreš ti. Mi vemo prav
dobro, da so tvoji sovražniki tudi naši so¬
vražniki. Meč, ki bi odsekal tvojo glavo,
prodrl bi tudi srca hrvatske telesne straže.
Ti si nas dvignil, nas ojačil in nas napravil
mogočne v Kordovi in zato trepetamo za
tvoje življenje in smo pripravljeni tudi za
te umreti. Ti si duša našega dela . . .

— Dovolj — mu seže Wadha el Ameri
v besedo. — Ali mislijo tako vsi Hrvatje ?

— Mislijo.

— Ali ni med vami izdajalca?

— Kolikor vem jaz, ga ni — reče
častnik odločno.

— Dobro! A sedaj stopi bližje.

Častnik se mu približa.

— Prisezi, da ne boš nikdar nikomur
povedal najinega razgovora.

— Prisezam.

— Ako bi se zahtevalo od vas, da
ubijete, kogar bi jaz zaznamoval ... Ali
bi to storili?

232

— Glava misli, a roke samo izvršu¬
jejo. Ti si glava.

— In če bi bil oni, katerega mislim,
celo kalif sam?

Častnik se ni niti zganil, niti zdrznil.
Z grozno hladnostjo je rekel:

— Tvoja volja se izvrši.

— Torej te še enkrat vprašam, ali je
resnica, kar sem povzel iz tvojih besed,
da sem jaz edini vaš gospodar v Kordovi?

— Ti, Wadha el Ameri, edini pred
Bogom.

— In vi bi me ubogali slepo?

— Da.

— Dobro. Tedaj vedi, da zasije hr-
vatska zvezda v Kordovi in v teh deželah
sijajnejše, kakor kedaj. Vodil vas bom od
zmage do zmage. Velika dela storim z
vami. Mogočni bodete in silni, samo, če
me bodete slepo ubogali.

— Ubogali te bomo slepo, svetli had-
žib, sem ti že rekel.

— Poslušaj dalje. Glasom poročil in
vsega, kar sem slišal in videl, se pripravlja
odločen preobrat v državi. Berberi, ki so
proglasili Solimana za edinega pravega
predstavitelja kalifata, so se zedinili s
kristjani, grofom Sanchom Garcezom. Kri¬
stjani in Arabci gredo nad Kordovo proti
kalifu Muhamedu, ki sicer zbira svojo
vojsko, vendar precenjuje svoje moči. Vse
kaže, da pride do velike bitke pri Quintozu.
Nikdo ne more vedeti naprej, kdo zmaga.
Treba nam je biti opreznim. Zmaga Soliman,
uniči tudi nas, kot zveste in vdane pri-

233

staše kalifa Muhameda, in naša zvezda za¬
tone za vedno. In ta sijaj, s katerim je
jela svetiti hrvatska zvezda, zatone v mrak.
Zgodi se nam to, kar našim prednikom.

— Kakor je sojeno.

— Sojeno, kaj sojeno! Vsekakor bo
sojeno, ako bomo stavili naše glave na
raženj. Vsak človek je sam svoje sreče
kovač. Usodo držimo v svojih rokah.

— Kaj nam je tedaj storiti?

— Da smo pametni.

— Mar iti v Solimanov tabor?

— Kaj je nam Soliman, kaj Muhamed?
Igrače. Mi lahko prestopimo k Solimanu.

— Ali prisegli smo zvestobo Muha-
medu.

— Da, ali malo prej si rekel, da si
pripravljen ubiti kalifa, ako bo to moja
volja.

— Storim to, ali uverjen sem, da bi ti
to ukazal le tedaj, ko bi sprevidel, da se¬
danji kalif ni nič druzega, nego usurpator.

Wadha ga živo pogleda in prime za
roko.

— Ti nekaj veš . . .

— Ničesar. Ali to vem da brez važ¬
nega razloga ne boš dajal takih ukazov,
ker vem, da si pameten človek.

— Prav praviš. Kaj misliš, če bi na
primer stari pokojni kalif Hešam še bil
živ, kaj so potem Soliman in Muhamed?

— Ej, tedaj, Bog se usmili njegove
duše, tedaj bi bila Soliman in Muhamet
usurpatorja. Ali Hešam leži v grobu . ..

234

— Ali nisi nikdar slišal, da Alah mr¬
liče iz važnih vzrokov vzbudi k novemu
življenju.

— Ah, svetli hadžib, mrliči ne vsta¬
jajo nikdar iz groba. Ko razpade njih telo
v prah, kdo ga zbere — se nasmehne
častnik.

— In vendar, ali ti ni znano, da ve¬
rujejo kristjani, da so že mrtvi ljudje
zopet oživeli? Ali ne veš, da je Jezus,
njihov prerok, oživel že nagnilega La¬
zarja ?

— Vem. Ali to so najbrž krščanske
bajke, ali pa je morda bilo nekdaj.

— Jaz sem pa mnenja, da bi Alah
lahko iz važnih razlogov vzbudil pokoj¬
nega Hešama.

— Kaki so li važni razlogi?

— Ali ves današnji položaj ni tak?
Nered, poboji, rušenje drug drugega s pre¬
stola. Ali ni to dovolj? Meščanska vojna
grozi državi. Propast preti islamu, ako ne
pride odrešenik.

— In ta odrešenik?

— Je lahko oni, ki vstane iz groba.

— O, Wadha el Ameri. Še nikdar te
nisem slišal govoriti tako živo, in še o
tako fantastičnih rečeh. Ako bi bil pesnik
in sanjač, bi se ne čudil, ali ker si mirne,
resne in trezne narave? . . .

— Uprav zato ne smeš podcenjevati
mojih besed. In veš, zakaj govorim vse to?

— Zakaj?

— Za to, da ti dokažem, da sta v
mojih očeh Muhamed in Soliman usurpa-

235

torja, ljudje, kakor midva in da nimajo
nobene pravice do prestola in da ju nebo
nekaj časa samo trpi, a da se bliža dan
osvete nebes.

— Misliš?

— Mislim in pri tem mi postaja jasno, ka¬
ko se moramo mi Hrvatje vesti napram njima.

— Ako sta oba usurpatorja, ako se,
kakor praviš, kar se mi zdi zelo never¬
jetno, zopet pojavi sultan Hešam, potem
smo dolžni zvestobo samo njemu.

— Tako je. In zato sta nam Soliman
in Muhamed ničli. Zdrobimo ju lahko in
odvržemo. A da bi se za enega ali drugega
žrtvovali, bi bilo bedasto, nevarno in bi
se lahko maščevalo.

— Tvoja volja je torej ?

— Moja volja je, da nismo ne na to,
ne na ono stran.

— Ali kako storiš to?

— Misli in razmišljaj. To je tvoja stvar.
Morda, da prideš prepozno, ali kaj koli.

— To je nemogoče. Kot telesna straža
kalifova, moramo biti vedno pri njem.

— Pa izberi kateri drug način. Vedi
samo, da zahteva od nas modrost, da pri¬
znamo močnejšega, a slabejšega pustimo
na cedilu. Kordovčanom priporočimo, da
pripoznajo zmagovalca brez upora za go¬
spodarja in naj bo, kdor koli. In ta zma¬
govalec bo vedel, da smo mu mi Hrvatje
pripomogli do oblasti. Za to nam bo hva¬
ležen. Mi se tako vzdržimo, in to je glavno.
Kako se bo imenoval kalif, ali Muhamed
ali Soliman, to nam je vseeno.

236

— Prav praviš! Za nas velja vzklik:
Wadha el Ameri in Hrvati! To bo naše geslo.

— In če pomislimo, ali ni tako prav?
Kaj so nam ti ljudje? Iz dragih rodnih
domov, iz objemov očeta in od prsi me-
terinih so nas ugrabili in iztrgali. Privedli
so nas čez morje in gorovje, da jim slu¬
žimo, da smo jim sužnji. Ali v nas kipi
kri, utriplje junaško srce. Mi ne maramo
biti sužnji. Ne maramo, da bi nas teptali
tujci. Mi smo ustvarjeni za kaj drugega.
Mi hočemo gospodovati svojim gospodar¬
jem. Naj se bijejo in koljejo med seboj,
mi jih bomo gledali. Smejoč se, bomo gle¬
dali njihovo kri, ker to bo osveta za solze
naših roditeljev ... To bodi osveta za one
proklete ure, ki smo jih preživeli pod
udarci njihovih bičev. Hropenje umirajočih,
plač zapuščenih, bledost mrtvaških lic,
smrad gnilih trupelj, človeških in konjskih,
plamen zapaljenih vasi, krhanje orožja . ..
hej, to bo nekaj za nas, da bomo gledali
mirno, z naslado . . . Zakaj to bo osveta
za naše trpljenje, za kri naše krvi, za
solze, za okove, ki so nam glodali roke.
In na pogorišču naših tlačiteljev, se bomo
solnčili kakor kače, zakaj tudi kače vedo,
kaj delajo, ko se v Sahari solnčijo na tru¬
plih onih, katere so zastrupile.

— Kakor kak prerok, tako si strašen
v teh besedah, Wadha el Ameri. Tvoje
oči so, kakor bliski, tvoje besede, kakor
šum reke Quadalkvivira ob povodnji.

— Prerok sem, in hočem biti v tem
trenutku prerok — nadaljuje hadžib. —

23 '

Ne daj Alah, da umrem prej, predno doživim
dan osvete in pravice. Tedaj, ko bo osveta
v mojih rokah, ko bo cela Kordova v
moji oblasti, ko bo drhtel pred menoj
kalif pravovernih Arabcev, tedaj, da, te¬
daj bom srečen, in z menoj vred bodo
srečni vsi zvesti Hrvatje. Tedaj zaprem
mirno svoje oči z vzdihljajem: Bil sem
maščevalec tlačenih, bil sem meč v roki
večne pravice.

— Ti govoriš o smrti, gospodar, do-
čim ti sije zvezda velike bodočnosti. Ne
spominjaj se sedaj smrti, zakaj ona je še
daleč.

— Alah govori iz tebe — vzdihne
Wadha el Ameri.

:238

XXII.

Gora Quintos je bila obdana s črnimi
oblaki, kakor da sluti, kaj se bo zgodilo
pod njo.

Tam doli se je razprostiralo prostrano
polje, a na polju so taborile silne vojske,
Muhamedova in Solimanova. Silne povorke
kamel, ki so nosile živež s svojimi pisa¬
nimi zastavicami so se videle iz gruč voj¬
ske, kakor mali hribčki. Orožje je blestelo
v solnčnih žarkih, iz očes vojščakov pa
je seval bes in odločnost borbe na živ¬
ljenje in smrt.

Bojna vrsta je' bila tudi tokrat, kakor
vedno pri Arabcih, podolgovati četvero-
kot. Prva, kakor druga vojska, ki sta bili
videti na prvi pogled obe enako močni,
si nista upali navaliti druga na drugo, in
sta se obotavljali prva otvoriti boj, ako-
prav je v srcih vojščakov kipel bes mržnje
in osvete ter so eni, kakor drugi komaj
čakali, da prelijejo kri sovragovo.

Že dva dni sta si stali vojski na¬
sproti, grdeč in psujoč se, izpuščajoč tu
in tam kako pušico. Vendar vse to ni po¬
spešilo boja. S strašno naglico sta si hiteli

239

vojski nasproti tja do gore Quintos, hoteč
vsaka, da zasede prva najugodnejše mesto,
a glej, ko sta se zagledali iz oči v oči,
pa so jeli vojskovodje zborovati in zboro¬
vati, a do boja ne pride.

Črni gavrani so krožili nad vojskama,
kakor da že teško čakajo na bogato ko¬
silo in kakor da jim je že jelo presedati
to čakanje, so odleteli, da si poiščejo hrane
drugod.

, Iz tabora ene in druge vojske so do¬
nele pesmi in molitve. Mujezin je tam in
tukaj poživljal vernike k molitvam za
zmago in vse to je bilo bolj podobno ka¬
kemu velikemu romanju, nego vojski.

Na sredi Solimanovega tabora je stal
šotor Solimana. Na bogatih arabskih pre¬
progah je počival Soliman in prebiral ja¬
gode na moleku. Bil je mrk in zamišljen.
Vedel je, da se vsak trenutek odloči nje¬
gova usoda. Njegov suženj mu je odganjal
muhe, pred katerim je vojvoda Arabcev
čutil nekak strah in gnus. Njegova mati
je umrla za zastrupljenjem krvi. Zastru¬
pila jo je muha. Od tega dne ni mogel
Soliman trpeti muh in njegov suženj je
imel nalogo, da jih je odganjal celo v boj¬
nem taboru.

— Pusti muhe za hip — ukaže Soli¬
man sužnju — in pripelji Žida Abrahama
in tistega Hrvata.

Minilo je dokaj časa predno sta prišla.

— Kje si tako dolgo, žid — se vjezi
Soliman.

240

16

241

— Oprosti, svetlo solnce Kordove, ni¬
sem si upal k tebi.

Ali Soliman ga ni poslušal, nego uprl
pogled v mladca, ki je stal pred njim.

— Ali si si že premislil, ti ponosni
mladec iz prekmorskih dežel?

— Kaj naj premišljam, svetli vojvoda.
Kar rečem enkrat, to rečem.

— In ti ni žal glave?

— Žal mi je, zakaj bi tajil. V domo¬
vini me čaka mili oče in dobra mati. Imam
tam prijatelje in junaške tovariše. A če bi
že moral umreti, želel bi, da počiva moje
telo v zemlji rodne domačije in da mi od-
pojo pesmi v slovo sinovi jadranskega
morja . . .

Evo glej, da ljubiš življenje?

— Da, ljubim ga, in zakaj bi ga ne
ljubil. Mlad sem in močan in moja glava
je polna visokih misli. Razprostrl bi krila
svoja, kakor orel bi vzletel pod oblake.
V meni teče junaška, kraljevska kri.

— In vendar izbiraš smrt. Ali nisi
bedast?

— Nisem. So trenutki, ko mora člo¬
vek umreti, ako neče, da onečasti svoje
ime. Dogaja se to pogostoma in radi ma¬
lenkosti, a kaj šele, ako se gre za vero
in domovino. Ti želiš, da prejmem Islam.

— Želim ti samo dobro. Mar misliš,
da se pri nas mladi junaki ne venčajo z
lovoriko? Tudi naše pesmi opevajo junake
in naš narod tudi obožava heroje. Bodi
naš in veruj, da te obsujem z milostmi,
postavim te kraj sebe, ker se mi dopadeš.

242

— Pusti me. Zaman je vse. Ne oma¬
mijo me obljube, ne splašijo me pretnje.
Kot kristjan hočem živeti in umreti.

— Ali je to tvoja zadnja beseda?

— Zadnja!

— Kaj blebeče ta Goim — reče Abra¬
ham. — Izgubil je pamet. A takrat, ko je
sedela lepa Fatima na tvojih kolenih, nisi
mislil na to.

Strezinji šine vsa kri v obraz in ka¬
kor bi ga pičila kača, skoči k Židu. A v
zadnjem hipu omahne, videč bledi obraz
Žida.

— Bedni žid, tvoja zadnja ura bi odbila
sedaj, ako bi se ne sramoval onečastiti
svojih rok v tvoji krvi. Prepovedal sem
ti že, da ne izgovoriš ime Fatime, zakaj
tvoja usta so, kakor blato kordovskih ulic.

— Pomagaj, svetli gospodar. Blaznež
me še usmrti!

— Ne bilo bi ravno škoda — reče
Soliman.

Abraham pa zdihuje dalje:

— Ne bilo bi škoda. A to, kar sem
storil za te, pozabljaš. Da sem dal zate ves
svoj denar, samo da ti pomorem . . .

— Molči. To ni dobrota, nego dobiček,
ki se ga nadejaš, ko zasedem prestol ka¬
lifa. — Nato se obrne k Strezinji.

— Mladec, ti odklanjaš mojo ponudbo.
Žal mi je tebe, mladec. Sreča se ti je na¬
smejala, ^a tako . . .

— Čakajo me okovi, ječa, morda sra¬
motna smrt — reče Strezinja. — A rečem
ti, da nosim v svojem srcu globoko zasa-

16 *

243

jeno vero svojih očetov. Raje umrem mlad,
nego da zavržem vero Kristovo.

— Dovolj — zagrmi Soliman. — Ni¬
sem te klical zato, da slaviš svojo vero in
ponižuješ Islam. Ne boj se, nečem te siliti,
da prejmeš vero, katero je učil moj
prerok.

— To bi ne bilo tudi dobro — doda
Abraham, mežikajoč z očmi — v resnici,
ako bi se zvedelo, da si kristjana obesil
radi njegove vere, bi te zapustili tvoji
krščanski zavezniki. In brez teh odličnih
in junaških vitezov bi bila bitka pri Quin-
tosu pogubna za te. In tedaj bi tudi izgi¬
nila tvoja osveta.

— Kaj se mešaš v moje posle — se
razjezi Soliman. — Bodi prepričan, da me
ni strah pred krščanskimi vitezi radi Stre-
zinje. On je moj jetnik, vohun Wadhe el
Amerija in ga lahko usmrtim, kot takega.
A drug vzrok je, zakaj ga čuvam. Nade¬
jam se, da spremeni svoje naziranje, ko
spozna natančneje Islam. Želim, da postane
naš, vsled svoje volje ne vsled naše sile.
In slišal sem, da se je zagledal v Fatimo.
Ona ga nauči naše vere. On ve, da čaka
njega in njo smrt, ako ne sprejme naše
vere, zakaj prepovedano je, vzeti kristjanu
hčer naše vere.

— O Fatimi govoriš — mu seže Stre-
zinja v besedo. — Prosim te, svetli voj¬
voda, ne govori tako o nji. Ona je čista,
kakor angel in ni ničesar zakrivila. Čuvaj
njeno življenje. Ako že hočeš žrtve, vzami
moje življenje. Kaj je moje življenje. Bilka

244

na vodi, dim v vetru. Ali ona je kakor
Saronska roža, kakor plaha gazela ... *

— Oh — se nasmehne Soliman. —
Ti si izvrsten branitelj svoje drage. Nade¬
jam se, da pridobiš vseeno mojo milost.
Ko si premisliš, te darujem nji, dam ji
doto, da ti oslepe oči od bleska. Ti jo
ljubiš . . .

— Ljubim z vsem žarom mladeniškega
srca. Vsa junaška dela, katera bi dopri¬
nesel, vso slavo, čast in premoženje bi
daroval nji.

— No vidiš — ga prekine Soliman,
ki se je že povsem odobrovoljil. — Ven¬
dar pustiva za sedaj to. Hočem postati
tvoj prijatelj kljub tvoji veri, zakaj važne
razloge imam.

— Povej jih.

— Rekli so mi, da si prijatelj mo¬
gočnega Wadhe el Amerija. Pravijo, da te
ima posebno rad. Mogoče, da je to res,
ker ti je poveril tako važno misijo, ko te
je poslal h krščanskim vitezom.

— Ponosen sem, da mi je Wadha el
Ameri zaščitnik.

— In tvoj rojak je. Glej, on bi ti naj
bil za vzor. Tudi on je prejel Islam.

— Pustimo to — odvrne mladec, po¬
nosno dvignivši glavo. — Storil je to. da,
a kot otrok, kot suženj, prisiljen.

— Kaj si pa ti sedaj?

— Jaz sem svoboden človek, plemič
svojega naroda.

— Bedak — sikne Soliman, a oči mu
zasijejo zadovoljstva. — Sicer pa je dobro,

245

,da so taki bedaki. Jaz sem že tak . . .
Lahko govoriš z Wadho el Amerijem . . .

— Lahko?

— Kaj bi ti sedaj storil, ako bi ti re¬
kel, da si v resnici svoboden?

— Hvaležen bi. ti bil do smrti.

— Dobro. Prisezi mi pri tvojem vite-
štvu in pošteni besedi, da mi storiš nekaj,
kar želim in ti si svoboden.

— Predno ne vem, za kaj se gre, ne
morem tega storiti.

— To se razume. Poslušaj. Wadha el
Ameri je sedaj najmočnejši in najsilnejši
človek v Kordovi. Med tem, ko se danes
ali jutri tukaj izvojuje boj, strašen boj, na
življenje in smrt, vlada on v Kordovi in
drži mestne ključe v svoji roki.

— Vem to.

— Ko se naša usoda odloči na tem
polju, moram še vedno osvojiti tudi Kordovo.

— Brez dvoma.

— Glej to je, za kar te rabim. Wadha
el Ameri se je vedno pokazal modrega
moža. On je prosil za pomiloščenje Abu-
bekra in njegovega brata, mojih milih. Vse
to sem zvedel. In vse to mi da misliti, da
bi bilo dobro skleniti s takim človekom
zvezo. Idi torej k njemu in mu reci, naj
ostane nepristranski v bitki in če zmagam
jaz, naj mi odpre kordovska vrata in mi
preda mestne ključe. In jaz ga v zahvalo
pustim za hadžiba. Hočeš?

— Mislim, da to ni lepo in plemenito,
a ker nimam drugega posla, nego da mu
sporočim to, sem pripravljen.

246

— Daš mi vitežko besedo, da to točno
izvršiš ?

— Dajem.

— A jaz ti dajem svobodo.

Strezinja pade na kolena.

— Velik si, gospodar, in plemenito
srce ti bije v prsih. Bodi prepričan, da se
ne boš kesal, da si mi naložil to nalogo.
Idem, hitim, letim v Kordovo k Wadhi el
Ameriju, in mu povem to. Ti boš gotovo
boljši vladar od Muhameda.

— Misliš — se nasmehne Soliman.

V tem zatrobijo trombe, zazvene ta-
lambasi in živahno gibanje nastane.

— Gospodar — pridirja ves zasopel
glasnik. — Sovražnik napada. Na levem
krilil naše vojske je začel boj.

— Konja — vzklikne Soliman. —
Kocka je pala. Zmaga je v rokah Alahovih.
Naprej!

247

XXIII.

Ko je zajahal Soliman svojega belega,
ognjenega arabca, je bila bitka že v pol¬
nem teku. Muhamedove čete so zasedle
ugodnejše pozicije in kdor bi po tem sodil
o poteku bitke, bi moral verovati, da zmaga
Muhamed.

Ali Muhamedove čete so bile vsled
dolgih in naglih pohodov zelo zmučene,
dočim so bile Solimanove spočite. Soliman
je vedel to in zato je upal na zmago.

Ze na konju se Soliman na kratko
posvetuje, kako bi se uspešno prešlo iz
defenzive v ofenzivo. Drugih pogovorov
ni moglo biti in vojvode odhite k svojim
četam.

V vojski niso bili samo najboljši vi¬
tezi, temveč tudi mnogo slavnih učenjakov.
Cvet arabske inteligence je bil zbran na
bojnih poljanah, kjer se je odločevalo o
usodi dinastije. Bili so v vojski oklopniki
na ognjenih arabcih, bilo je tu šlemov in
čelad, kopij in pušic, ljudi oblečenih v
svilo in zlato, pa tudi napol golih Afrikan-
cev. Zastave so vihrale v zraku, trombe
grmele.

248

Bojni krik se je dvigal pod oblake.
Oblak prahu je objemal bojišče, objemal
vojsko in vznožje Quintosa. Kakor po vetru
vznemirjeno klasje na nepreglednem polju
so se zibale glave konj in vojščakov, a
ščiti in čelade so blesteie v solncu.

Na desnem krilu so bili krščanski špa-
njolski vitezi s svojimi zastavami in boj¬
nimi znaki, ki so predstavljali zmaje in
leve, a največ križe. Mešali so se tukaj v
bojni vrsti Saraceni in španjolski vitezi,
ki so bili drugače vajeni gledati drug na
drugega kot na svojega najljutejšega pro-
tivnika.

— Danes se bije složno križ in polu-
mesec — reče stari grof Sancho fevojemu
nečaku, kateremu so komaj jele poganjati
brke in ki je prvič stal v bojnem metežu.

— Godijo se čudeži — odvrne mla¬
dec. — Nikakor mi ne gre v glavo, da
tukaj tako bedasto stavimo svojo glavo za
tuje kalife.

— Tega še ti ne razumeš, sinko. Dobro
sem premislil, predno sem storil to. Močne
trdnjave dobimo za to in učvrstimo s tem
svoje meje. Ni dovolj biti samo junak, nego
potrebno je, da modro premislimo, kaj je
v našo korist. Ko se prepirata dva . . .

— Duobus litigantibus tertius gaudet*)
— ga je prekinil nečak. — Učil sem se
v šoli. Ali meni se zdi, da bi bilo bolje,
da se mi Španjolci zedinimo in tako uda¬
rimo na te Arabce ter jih izženemo iz Ev-

*) Če se prepirata dva. tretji dobiček ima.

249

rope. Ali mar to ni sramota, da krščanski
svet trpi, da se v teh krajih šopiri polu-
mesec, v krajih, ki so napojeni s krvjo
mučenikov ?

— Moj sinko — odvrne stari Sancho
— tvoje misli so smele in drzne. O Ikaru
si morda tudi kaj slišal v šoli?

— Da. Hrepenel je kvišku in si na¬
redil krila iz voska. A ker je prišel pre¬
blizu solnca, so se mu krila raztalila in je
padel v morje ... A jaz mislim, da nam
ni treba, da si naredimo krila iz voska.
Jaz se zanašam na junaške mišice in ju¬
naška srca.

— Veseli me to, sinko. Brez dvoma,
da pride tudi ta čas, o katerem govoriš
ti, ako bodo krščanski vitezi složni. Špa¬
nija bo zopet do Gibraltara podložna Kristu.
Ali do tega je še daleč. Ne doživim tega,
in težko, če doživiš ti. Na nas je, da smo
borilci za svobodo in preddelavci onih ve¬
likih junakov, ki izvrše misijo, o kateri
govoriš. Moli, delaj, bodi junak — vrši
svojo dolžnost, kakor tvoj ded in jaz.

— Hočem!

— A sedaj na posel — vzklikne sta¬
rec. — Tromba kliče, pušice lete. Gledaj
hrabro smrti v oči!

— Gledam!

Oba vzpodbodeta svoja konja in za
njima planejo njune čete.

— Pri svetem Jakobu Komposteljskem,
ta bitka bo strašna, kakor ona pri Xeres
de la Frontere. Gavrani se nasitijo — reče

250

starec mladcu, ko sta dospela že povsem
blizu sovražnikov . . .

In v resnici se je bitka že strašno
razvila, ko je zapuščal Strezinja na svojem
konju zadnje čete. Njegova junaška kri se
je protivila temu, da mora oditi od bitke,
ko je najodločnejši trenutek. A moral je,
da izpolni to, za kar je dal besedo Soli-
manu. Z neke višine na Quintosu, na cesti,
ki se je dvigala strmo navzgor, je videl
razvoj bitke in njegove oči so se čudile,
kajti ni še videl kaj podobnega.

Silno vpitje, topot konjskih kopit, la¬
janje bojnih psov, rožljanje orožja, vse to
je prihajalo do njega. A on je gledal na
vse to, kakor gledalec v amfiteatru. Znoj
mu je curljal raz čelo, desnica se stiskala.
Videl je, kako se pogrezajo kopja, kako
vihrajo zastave . . . Slišal je pobožne bojne
pesmi španjolskih krščanskih vojščakov in
divji krik besnih berberov . . . Videl je,
kako naskakujejo konji in kako vihte ju¬
naki svoje meče. Videl je krvavoseč, pokolj
in mesarjenje.

Rad bi planil v ta bojni metež in se
bil, a dolžnost ga je klicala drugam.

Strašna bitka se je nadaljevala. Celo
polje se je spremenilo v grozno klavnico
človeškega mesa. Nadčloveška junaštva so
se doprinašala na obeh straneh, junaštva,
vredna da so jih opevali arabski in špan-
jolski pesniki v svojih romancah. Kakor
ogromna tolpa besnih zveri, so se borili

251

med seboj in kri je rdečila tla in puhtela
k nebu. Žvenketali so meči, sikale pušice,
kopja se lomila, sulice morile in sekire
sekale glave . . . Besnost bitke se je izra¬
žala na obrazili vojščakov, ki so, sluteč
svojo smrt, klali vse, kar jim je prišlo pod
roke . . . 20.000 mrličev je pokrilo ta dan
bojno polje. Soliman je zmagal. Muhamed
je pobegnil z ostanki svoje vojske preko
Kalatrave v Toledo . . .

252

XXIV.

Že se je mračilo, a Strezinja še je bil
vedno na Quintosu, ne da bi počival v
resnici, temveč da nakrmi svojega konja
s travo, ki je rastla tu in tam med ka¬
menjem. Gozd na Quiniosu je bil gost.
Vsak hip se je moral pripogibati, da ni
zadel ob veje.

Strezinja ni vedel poti. Vedel je le
toliko, da mora iti proti severu. Ali zdelo
se mu je nekako čudno, da ne more iz
te goščave. Gozd, sam gozd. Pot po ka¬
teri je stopal s konjem, se je gubila v
grmovju. Bil je prisiljen stopiti s konja
ter ga voditi za uzdo. Konju so drhtele
mišice od bojazni. Vrlo oprezno je pre¬
stavljal kopito pred kopito, a vendar se je
vsak hip spodrsnil.

Strezinja se je močno trudil, predno
je dovedel konja na neko čistino. Preteklo
je že več ur, odkar se je podal na pot
in davno je že pustil za seboj bojni hrup.
Vojni metež ni več prihajal do njegovih
ušes. Gozdno tišino ni motilo ničesar. Te¬
daj se mu, po poteku več ur, zopet zazdi,
da sliši bes bitke in stokanje ranjencev.

253

To ga splaši. Ali je naletel na kake
nove poboje sovražnih čet, ali je blodeč,
dospel zopet na prejšne mesto, katerega
je ostavil pred urami.

Preplašen jame pazno motriti okrog
sebe in v resnici, ni se prevaril. Zablodil
je v gozdu in ves njegov trud je bil za¬
man. Mrak je že popolnoma objel vso
okolico.

Kaj naj stori? Ali naj še enkrat po¬
skuša isto pot, da izvrši v noči, česar ni
mogel po dnevu. To bi bilo v resnici
vratolomno. Srdit na samega sebe in sra¬
mujoč se, da tudi druge misije, ki mu je
poverjena v tej deželi ne more izvršiti
pošteno, pomisli za hip, ali naj vendarle
poskusi v noči to vratolomno pot. No, za
trenutek nato se odloči, da prenoči v
gozdu. To se mu zazdi naposled tudi naj¬
pametnejše, zato spleza na drevo, da vidi,
ali ni morda kje v bližini, kaka stara raz¬
valina.

In res, kake četrt ure daleč zapazi
nekake razvaline, ki so bile morda ostanek
iz rimskih časov.

Splezavši z drevesa, prime konja za
uzdo ter se napoti v ono smer. In še
predno je mislil, je bil pred razvalinami.
Bila je to ogromna stavba in nekateri
deli so še bili dokaj dobro ohranjeni. Ne
pomišljaje, odvede Strezinja svojega konja
skozi glavna vrata, ki še niso bila razru¬
šena in ga priveže na najbolj skritem
mestu.

254

— Tu sem varen — pomisli. — Ni¬
česar se mi ni bati.

Vendar, da se obrani zlih moči, iz¬
dere meč in na prostoru, kjer se je od¬
ločil, da prenoči, naredi s konico kolobar,
izgovarjaje neke skrivnostne besede k
svetemu Juriju. Nato prekriža ta kolobar
z mečem in raztegne svoj plašč.

Ko opravi svojo večerno molitev, leže
k počitku, da v jutru ob zori zopet nada¬
ljuje svojo pot, ako da Bog, z boljšo srečo,
nego danes.

Niti sam ni vedel, kako dolgo je spal,
kar ga prebudi žvižg.

Strezinja plane kvišku. Prvo, kar je
bilo, reče:

— Varuj me sveti križ vseh zli moči
in pomagaj mi zoper vražje zasede.

Takoj nato se domisli, da je opolnoči
in da imajo v tej podrtini duhovi svoja
zbirališča.

Pobožno se prekriža in počaka, kar
ima priti.

Ali nič ni bilo. Samo skozi razpokline
nekega zida zapazi luč. Spočetka ga to
močno splaši, ah za trenutek se spomni,
da bi to bili morda lahko kaki razbojniki.
Vsekakor je potrebno, da je oprezen in
da se prepriča, kaj pomeni ta luč.

Tiho se je splazil do one razpoke. Ko
je pogledal v notranjost, je malone vzkliknil
od začudenja.

Imel je kaj gledati.

Še v dokaj dobro ohranjeni dvorani
stare razvaline je zapazil, kako se je ble-

255

sketalo zlato, samo suho zlato razgrnjeno
na plašču.

A ves ta lesk ga ni tako presenetil,
kakor tri osebe, ki so sedele ob zlatu in
ga preštevale. In vsi ti so bili njegovi
znanci. Tu je bil Žid Abraham, in oba
„panterja“ pokojnega Abubekra, njegovi
mučitelji, katerim je le po Solimanovi mi¬
losti ušel^ iz žrela.

— Čakajte lopovi — mu šine po
glavi. — Prav dobro ste mi naleteli. Pri¬
šel je čas osvete. Poglejmo, kaki junaki
ste. Ali najprej je potrebno, da slišim, o
čem se razgovarjate. Gotovo ni to pošten
denar.

In Strezinja jame prisluškovati.

Za nekaj trenutkov je že vedel za
njihove skrivnosti.

Bili so to v resnici pravi razbojniki,
ki so v vojni opravljali tudi špijonske
posle in sicer za obe stranki.

— Lopovi! Zaslužili ste, da vas kaz¬
nujem. Biti hočem meč v roki božje
pravice.

Strezinja se splazi nazaj.

Prešlo je dokaj časa, predno se vrne.

V tem so razbojniki naprej žvenketali
z zlatom, ki se je lesketalo v mesečini in
prižganem ognju . . .

Naenkrat se zasliši strašen krik.

Žid Abraham se je vrgel na kolena
in molel kvišku obe roki. Drhtel je po
vsem telesu, kakor šiba na vodi.

— Ali si zblaznel, Žid? — vzklikne
eden izmed razbojnikov. A Žid je prebledel

256

kakor stena in ni mogel spregovoriti be¬
sedice. Samo z roko je pokazal proti
vratom.

Sedaj se ozreta tudi razbojnika in
planeta na noge in iz rok jima pade zlato.
Na vratih se je pojavilo neko grozno in
strašno bitje brez glave.

Bil je to orjak, in v rokah je imel
ogromen meč.

Niso se še niti prav zavedli, kar za¬
kriči prikazen s strašnim glasom:

— Lopovi! Vaša zadnja ura je odbila.
Rešitve ni več. Jaz sem gospodar tega
gradu, ki je živel pred tisoči leti.

Na te besede okamene razbojniki. Ali
eden se za hip zopet osvesti. Nikakor mu
ni šlo v glavo, da bi bil to duh in zato
izdere meč in plane na prikazen.

Ali ta ga pričaka in s strašnim udar¬
cem mu razcepi glavo.

Razbojnik pade brez glasu.

Ko vidi to drugi razbojnik, poleti k
oknu. ki je bilo na drugi strani in skoči
v globino.

Sedaj se obrne prikazen k Abrahamu.
Ta je bil skoraj brezzavesten od strahu.

Ko se mu je prikazen približala, jame
lomiti z rokami in se zvijati kakor kača.

— In kaj naj storim s teboj, izme¬
ček človeštva. Da ti porinem meč skozi
grlo?

— Milost, milost — je vpil Abraham
in solze so mu drhtele po licu. Kaj vam
bo lažje, če me usmrtite.

17

257

— Imaš prav. Daj sem denar in od-
beži, da te več ne vidim — vzklikne pri¬
kazen.

Pri tem dvigne meč in ga s ploščatim
delom udari po plečih, da je bednež za¬
stokal od bolečine.

Zid Abraham si ni dal dvakrat reči,
naj pobegne. Skočil je na noge in izginil
v temni noči.

Strezinja pa vrže raz sebe masko in
se pripogne k zlatu.

— Bil bi bogat, ako bi bili ti denarji
moji. Ali ta denar ni pošten. • Ko se vrnem,
postavim z njim cerkvico na najlepšem
mestu svoje domovine. Morda mi bo Bog
dobrotljiv, da mi dodeli Fatimo.

258

XXV.

Ko se je Strezinja drugo jutro vzbu¬
dil, se mu je zdelo vse to, kar se je do¬
godilo, kakor sen. A hitro se je spomnil
vsega. Izmolivši svojo jutranjo mo¬
litev je zajahal konja in odjezdil v smeri
proti Kordovi. Tokrat ni slišal nobenega
bojnega hrupa, nobenega vpitja v šotorih,
Morda je že vse dokončano — pomisli —
in sam Bog ve, kako? Ali je zmagal Mu-
hamed ali Soliman? In če se je bitka sploh
odločila? To bi bilo dobro, če bi vedel.
Lahko bi javil Wadhi el Ameriju. Njegovo
odposlanstvo obvisi prav za prav v tem,
kdo je zmagovalec. Ta misel mu ni šla iz
glave. Ako se vrne v bližino bojišča, bi
bilo lahko nevarno zanj. Pa tudi Soliman
bi ga vprašal, kaj je delal celi dan, kaj
še le prejšnji dan in celo noč. Vsekakor
je bilo nevarno izvedeti, kaj se je dogodilo,
a v njegovi glavi se je vgnezdila misel, da
je nujno in tudi edino pametno, da zve za
zmagovalca. In obrnil je konja proti bojišču.

Ni se zmotil. Niti dobre četrt ure ni
jezdil, da je prišel v podvznožje brega, s
katerega je lahko pregledal bojišče. Bilo
•je nastlano s trupli. Gavrani so se pasli
po njih in solnce je sušilo kri v odprtih
ranah. A drugače je bilo bojišče pusto.

17 *

259

Vojske so se oddaljile. Neverjetno se mu
je zdelo sicer to, a vendar je bila resnica.

Stopil je s konja in vodeč konja za
uzde, je šel na bojišče, da vidi mrliče.
Strese ga, ko je videl mrtva trupla ljudi,
ki so še včeraj gledali zdravi in veseli
božje solnce. Da bi lahko govorili, vprašal
bi mrliče, da mu povedo resnico. A mrliči
molče. In tako je stopal od mrliča do mr¬
liča in gledal v njih nema lica, a odgo¬
vora ni dobil. Bog ve, kje so sedaj vaše
duše in zdi se mu, da sliši udar src od
tisoč in tisoč ljudi in posluša glasno di¬
hanje njihovih prsi. Njih lica se mu zdijo,
kakor bi se režala, lasje ježili, njihove oči,
kakor da se odpirajo, a roke dvigajo proti
njemu. Zdi se mu, da mu kličejo: Tujec,
po kaj si prišel, da nam kališ mir. In
Strezinja dvigne roko in se pobožno pre¬
križa. Neumnost! Mrtvi ne govore in kaj
mu naj store, ko ni ničesar zakrivil.

— Glej, se pripogne nad nekim mrli¬
čem—-  ali ni to sinovec silnega Sancha?
V resnici — in Strezinja je spoznal
mladca. — Koliko let bi še lahko živel!
Kako slavno bi se lahko vojskoval proti
polumescu, si spletel lavoriko za krst
častni in svobodo zlato, a glej, tako mlad
je moral oditi k očetom.

Na bledem licu niso več cvetele rože
in junaška desnica je bila odsekana. Dolgi
lasje so bili prepojeni s krvjo. Oči so bile
odprte in steklene, a usta odprta, kakor
da žele še nekaj povedati. Zaman, mladi
Španjolec. Nikdar več ne boš govoril s

260

Hrvatom, in kdo ve, morda bi mu sedaj po¬
vedal marsikaj za celo njegovo bodočnost.
Kaka bo ta bodočnost? Ali pride srečno
do Wadhe el Amerija? Ali bo videl kdaj
svojo Fatimo?

Smrt mladega junaka je globoko pre¬
tresla Strezinjo. In dolgo je gledal v lice
mrličevo. Ko se je zopet vzdramil in se
ogledal, je zapazil, da hodita med mrliči
dva vaščana in jih plenita. Odloči se, da
ju vpraša, kdo je zmagal.

Ko sta ga zapazila, sta se vstrašila in
hotela pobegniti, a Strezinja je zaklical:

— Ne bojta se! Povejta mi, kdo je
zmagal, Muhamed ali Soliman.

Vaščana pokimata z glavo in molčita.

— Zakaj ne govorita. Jaz sem prav¬
kar dospel sem in ne morem vedeti, kdo
je zmagal.

— A tako — reče starejši vaščan. —
Zmagal je Soliman in je že krenil proti
Kordovi.

— Za Boga — vzklikne Strezinja sam
pri sebi. — Morda še pridem celo pre¬
pozno v to nesrečno Kordovo. Tega bi mi
še trebalo, da se osramotim. V tej pro-
kleti službi kalifa  se mi je to že en¬
krat primerilo. Ako bi bili vsi poslanci
taki, potem gorje kalifom.

Poslovivši se od vaščana, je zajahal
konja in v urnem diru odjezdil proti
Kordovi.

261

XXVI.

Sam sebi se je čudil, da je prišel tako
naglo do Kordove. A še bolj se je čudil,
ko so ga stražniki pri vratih spustili urno
v mesto.

A to se mu je takoj pojasnilo, ko se
mu je približal vratar in mu rekel:

— Gospodar, ako hočeš, pa me osrečiš.

— Nag sem in bos in denar, ki ga za¬
služim moram vreči v žrelo svojih otrok.

— Želiš torej, da ti dam miloščino?

— O ne! Dobro vem, kaj govorim.
Po vsem opisu, ki mi je poznan, po tvoji
lepoti in jeziku, po naglasu in vsem vidim,
da si ti Hrvat. Ti si Strezinja ... Ti si
Hrvat . . .

— Da, Hrvat sem. Ponosen sem celo
na to, zakaj veliki ljudje v vašem cesar¬
stvu so baš Hrvati.

— Tega nikdo ne taji in ravno to je
vzrok, zakaj te prosim.

— Govori torej, česa želiš. Ako mi je
v moči, ti pomorom.

— Hvala ti . . . Razpisana je velika
nagrada onemu, ki najde izgubljenega Stre-
zinjo, Hrvata.

— Kak zlodej je razpisal nagrado?

— O prosim, to je storil sam veliki
hadžib, ki, kakor se vidi, močno ljubi in
ceni svoje rojake.

262

— On, da je to storil?

— Da. Narod pripoveduje, da je storil
to na prošnjo svoje nove favorite.

— Favorite! — vzklikne Strezinja. —
Kaj se zanimajo za me favorite? Wadha
el Ameri me ljubi sam, ni potreba nobenih
favorit —. se nasmeh n e Strezinja.

— Sicer pa — reče vratar — se ne
gre za to. Naj te je priporočil angel ali
vrag, glavno je, da je Wadha el Ameri
razpisal nagrado. Ker sem te pa jaz prvi
spoznal, gre ta nagrada meni, seve, ako ti
izjaviš, da bi se ti sam nikdar ne javil,
nego sem te jaz nagovoril za to. Drugega
dela pri tem nimaš, nego da pričaš in vse
bo dobro.

— A to je nemogoče.

— Kako to?

— Zato, ker sem poslan k Wadhi el
Ameriju kot poslanik od Solimana. Kako
naj poslanik priča, da ne gre tja, kamor
je poslan.

— Razumem. Ali morda bi se dalo
vendar kako narediti. Mojih dvanajstero
otrok . . .

Razumem te — reče Strezinja in vrže
stražniku nekaj denarja. Hotel je že iti,
kar se obrne k stražniku.

— Prijatelj, ali bi mi ne hotel pove-
vedati ime one favorite, ki se je zavzela
za me pri mogočnem hadžibu.

— Zakaj ne. Slišal sem, da se ime¬
nuje Fatima.

Kakor grom so zadele te besede Stre¬
znijo. Prebledel je kakor stena.

263

— Gospodar, tebi je slabo. Dolga pot.
Morda si lačen?

A Strezinja je že zbral svoje moči
ter odvrne na videz mirno.

— Fatima! Rekel si Fatima? Ali od¬
kod jo je hadžib dobil?

— Če se ne motim, dobil jo je od
pokojnega Abubekra, zarotnika. To se pravi,
podedoval jo je po njegovi smrti.

— Tristo zlodjev, ona je — vzklikne
Strezinja in oddirja proti Alkazarju. Kakor
da bi gorela pod njim zemlja, je hitel po
ulicah, da je stražnik mrmral:

— Ta človek je znorel, ali pa ima
tako važne vesti, za Wadho el Amerija,
da tako hiti.

A Strezinji je plamtelo srce. To je
ona. Njegova Fatima, pa v haremu
človeka, o katerem je mislil, da je ple¬
menit človek. O usoda . . . Vsa bolest, ki
jo je pretrpel do sedaj, ni bila nič proti
tej, ki jo čuti sedaj. — O Bog, o Bog! —
je vzdihoval — ta prokletnica me je pre-
varila! In ta moj rojak, mesto da mi reši
drugo, jo vzame za svojo favorito. O zakaj
me niso požrli morski valovi, ko sem po¬
toval v to prokleto zemljo, v kateri me
bije nesreča za nesrečo. Zakaj nisem umrl
v ječi Abubekrovi? . . . Kdo ve, ali je po¬
stala Fatima hadžibova žena po svoji volji
ali s silo? Gotovo so jo odvedli k had-
žibu, kakor jagnje v klavnico in morala
se je, kot sužnja, brez lastne volje, slepo
pokoriti ukazom nasilnika. A vendar bi
lahko vzela nož in mu ga zasadila v prsi.

264

Prokletnica, nezvesta! Prelomila je zve¬
stobo, ki mi jo je dala, zakaj ako bi ho¬
tela, bi našla gotovo način, da se reši ob¬
jemov hadžibovih.

— A kaj sedaj, kaj sedaj ? — je
vzklikala duša Strezinje. V prsih mu je
kipelo in žile so se mu nabrekle od jeze.
Čutil je, da stori nekaj strašnega.

— Ubijem ga, ubijem njo in njega!

Pred seboj je zagledal Alkazar in zdelo
se mu je, da bo same takrat zopet dobro,
ko uniči hadžiba in njegovo favorito. In
on prime tesneje svoj meč in srce mu
utriplje močnejše pri misli na osveto.

S temi mislimi se je približal Alka-
zarju. Ker je izgledal zmučeno in razmr-
šenih las z besnečim pogledom, ga straža
ni hotela spustiti naprej. A ko je rekel:
— Pustite me, jaz sem Strezinja, Hrvat,
ki je poslan kot poslanik Solimanov k
hadžibu. Važne stvari prinašam in vsak
hip, ki ga zamudim, je lahko usoden za
državo.

Trenutek nato je bil v predsobi had¬
žiba, Wadhe el Amerija, svojega gospo¬
darja, svojega dobrotnika, svojega vraga
in največjega sovražnika, kakor je govoril
sam pri sebi.

265

XXVII.

Strezinji je drhtela roka, držeča meč,
ko je čakal na Wadho. Ta je bil ravno
zaposlen z državnimi posli in ni mogel
takoj priti.

Strezinja je moral dalj časa čakati v
predsobi. Ali to čakanje ni umirilo nje¬
gove jeze, nego še razpaljevalo mržnjo do
Wadhe el Amerija in Fatimo. Sprva je
mislil, da takoj plane na hadžiba in ga
ubije. Naposled pa si je domislil, da bi
bilo to bedasto, zakaj prepričati se mora,
če je vse to res, kar je slišal od straž¬
nika. Morda je katera druga, ki se ime¬
nuje Fatima? Zakaj bi morala biti bas
njegova ljubljenka?

Lovil se je za vsako bilko nade, ka¬
kor utopljenec. Ali spomni se, da je rekel
stražnik, da je ta Fatima, ki jo je Wadha
vzel od Abubekra. Ne, tu ni mogoče no¬
beno nesporazumljenje. To je njegova
Fatima.

V tem stopi v predsobo Wadha el
Ameri. Vzklik iskrene radosti se izvije
hadžibu iz prs, ko zapazi Strezinjo. Raz¬
širi roke in hoče objeti mladega Hrvata.

266

Ali Strezinja je stal v kotu nepre¬
mično.

— Sinko, kaj ti je? — vzklikne Wadha
el Ameri — tako bled si in tvoje oči so
tako motne. Ali se vračaš tako, k svojemu
drugemu očetu? Ali si toliko pretrpel v
tem času, odkar te nisem videl? O veruj
mi. strašno osvetim tvoje trpljenje . . .

— Dovolj, mogočni hadžib — odvrne
Strezinja in glas mu je drhtel. Očividno
se je trudil, da ostane miren, a ni šlo.
— Prihajam v službenem poslu. Ne vpra¬
šuj me, kako sem prišel v Solimanov ta¬
bor. On me pošilja k tebi.

— On, zmagovalec!

— Da. Poroča ti, da te obdrži še
nadalje v časti hadžiba, hoče te obsipati
s svojimi milostmi, ako ukreneš, da ostane
Kordova mirna in če mu predaš mestne
ključe.

— Dragi moj, zelo sem ti hvaležen
za to poročilo. Soliman je zmagovalec,
Muhamed pobit. Kordova bi se sicer še
vzdržala nekaj časa, a končno bi morala
pasti. Čemu zaman klanje. Se predno si
prišel ti, sem se že jaz odločil, da dam
Solimanu ključe. Mirno se lahko vrneš in
mu javiš, da leži Kordova ob njegovih
nogah in da sem mu jaz najpokornejši
suženj. Tako; sedaj pa sedi in pripoveduj
o svoji usodi, zakaj zelo sem se bal za te.
Mislil sem že, da si umrl in to me je mu¬
čilo tembolj, ker sem slišal, da si tudi ne¬
kako po lastni krivdi prišel v roke mo¬
jemu največjemu sovražniku Abubekru.

267

In Wadha el Ameri sede, a Strezinja
ostane, kakor je bil.

— O usodi vprašaš? Dobro. Povem
ti vse, ali dovoli poprej, da te nekaj
vprašam.

— Vprašaj — ga pogleda hadžib.

— V hiši Abubekra je bila bela roža,
ki je s svojim vonjem zaljšala svet. Ta
bela roža se je imenovala . . .

— Fatima — reče hadžib.

— Ti torej veš — nadaljuje mladec.

— Ali bi mi hotel povedati, kje je sedaj.

Hadžib se zvito nasmehne.

— Ali bi ti hotel poprej meni pove¬
dati, zakaj me vprašuješ o tem? Ali je
vonj one rožo tako deloval na tvoje srce,
da takoj, ko si se vrnil iz prognanstva v
to bajno Kordovo, ne gledaš ne na levo
ne na desno, nego samo misliš na to
rožo?

— Hadžib — reče Strezinja z moč¬
nejšim glasom, naglašaje vsako besedo.

— Rekli se mi, da se nahaja Fatima v
tvojem dvoru, rekli so mi, da je tvoja fa¬
vorita. Odgovori mi takoj vso resnico. Ne
tajim ti, da v tem vprašanju odvisi mnogo.
Kdo ve, kaj se še vse ne zgodi, ko izvem
kako stoje stvari.

Wadha el Ameri skoči na noge. Pre-
križavši roke, je motril za trenotek mladca
mirno in resno, ne da bi rekel besedico.
Njegove izrazite oči so gledale v dušo
Strezinje. da jih je ta moral pobesiti.

— V tvoji glavi roje strašne misli —
reče naposled mirno in hladno Wadha el

268

Ameri. — Ne taji, jaz jih vidim. Mladec,
odloži svoj meč, zakaj meč ni za otroke,
ni za bedake, a ti si v tem hipu prvo In
drugo.

Strezinja prevzetno dvigne glavo.

— Otrok ali bedak, to je vse, kar mi
odgovarja mogočni hadžib na moje vpra¬
šanje. Nisem se torej prevaril. Vse je
resnica. Fatima je tu in ona je tvoja fa¬
vorita.

— Bedak — vzklikne Wadha el Ameri
— ali sem mar rekel, da ni?

Ali komaj je izrekel hadžib te besede,
opazi, kako pograbi Strezinja za meč ter
plane s strašnim zamahom na Wadha el
Amerija.

Bil je strašen v tem hipu. Nastal je
strašen trenutek, ali samo trenutek, zakaj
Wadha el Ameri je z nenavadno mirnostjo
in hladnostjo, ali z izredno urnostjo odbil
udarec s svojim mečem, ki ga je izdrl,
kakor blisk iz nožnice, a z drugi udarcem
izbil meč iz Strezinjih rok. Nato pristopi
k njemu in ga prime z železnimi pestmi.

— Rekel sem ti, da si v tem trenutku
otrok in bedak. Rekel sem ti, da sem
gledal v tvoji duši tvoje misli. Ali ti ni¬
sem rekel, da odložiš orožje? Ako bi me
ubogal, bi ne stal sedaj pred obtožbo, da
si hotel ubiti najmogočnejšega človeka v
državi. Ali veš, da si zaigral svoje živ¬
ljenje.

Strezinja je za hip drhtel od srda vsled
neuspelega napada. A sedaj se mu po¬
javi na licu kruta bolest.

269

— Kaj mi mar življenje. Vse si mi
vzel, vzel si mi Fatimo, vzemi še življenje.

— Ali ti je tako malo do življenja?
Ali nočeš več videti zelenih poljan in vi¬
sokih gor domovine? Ali te glas mile
matere ne kliče na cvetno obal Jadran¬
skega morja?

— Ti si mi vzel vse, tudi spomin na
domovino. Kaj mi je domovina brez Fa¬
time, kaj mi mati brez Fatime! Kaj mi
življenje! Vzami ga in poteptaj ga.

— To tudi storim, mladec, ali prej še
te poučim o nečem. Sedaj greš z mojimi
vojaki.

Wadha el Ameri da znak in v sobo
stopita dva vojaka.

— Odpeljita tega mladca v samoten
zapor, a pazita, da si ničesar ne stori.

— V zapor me pošiljaš, hadžib, ti me
še nisi obsodil na smrt. Razumem, bojiš
se Solimana, ker sem njegov poslanik.
Čuvaj se tudi tega, da me sedaj zapiraš.
Ali ne veš, da so osebe poslancev svete?

— Da, ali ne onih, ki so hoteli, da
postanejo navadni ubijalci — odvrne
Wadha el Ameri in mu obrne hrbet.

270

XXVIII.

Ko se je cela Kordova pripravljala, da
cim svečaneje sprejme novega kalifa, so
vsi hvalili modrost hadžiba Wadhe el Ame-
rija, ki je brez prelivanja krvi predal Kor-
dovo. Smatrali so to delo za veliko poli¬
tično modrost.

Samo stari Hesam v svoji ječi je po¬
stajal vedno bolj nestrpen. „Ta Hrvat mi
nič prav ne ugaja. Kdo ve, če morda
vendar ni moj sovražnik."

To so bile misli Hešamove, ko mu je
Wadha el Ameri rekel, da še ni prišel čas
njegove svobode, zakaj še danes pride v
Kordovo novi kalif Soliman.

— Zakaj si mu odprl vrata? Ali nisi
dovolj močan? Na čelu svojih čet, bi me
lahko osvobodil in me postavil na prestol
mojih očetov.

— Ne — odvrnil je na to Wadha el
Ameri — ker bi nastala strašna meščan¬
ska vojna in veliko prelivanje krvi. A ti
postaneš kalif brez prelivanja krvi. Pusti
me, to je moja stvar.

— Ali jaz ne morem več tukaj vzdr¬
žati. Poginem v tej strašni ječi. Obljubil

271

si mi, da me osvobodiš, a ti tega nisi
spolnil.

— Kar sem obljubil, to tudi izvršim.
Ali sedaj še ni čas za to. Potrpi . . .

— Na te besede je pustil jeznega He-
šama, ki si ni znal pomoči. Vrgel se je
v kot in zarinil od jeze nohte v zid.

Wadha el Ameri je odšel v svoje sobe.
Kmalu na to da poklicati Abubekrovo starko,
varhinjo Fatime.

Takoj, ko je prišla, vpraša:

— Ali je vse pripravljeno?

— Da.

— Tedaj mi jo pripelji sem.

Starka odide.

Wadha tlesne z rokami in ko se pri¬
kaže suženj Saib, vpraša:

— Ali si gotov, da se sliši v drugo
sobo vsaka beseda, ki se tu glasno govori ?

— Da. Prepričal sem se na lastna
ušesa.

— Dobro. Tedaj izvrši tako, kakor
sem ti rekel. In to takoj. Pazi, da bo
vse v redu. Ne pozabi, da visi tvoje živ¬
ljenje na lasu, če se zgodi drugače, nego
sem ukazal.

— Ne boj se gospodar. Jamčim ti s
svojo- glavo.

— Idi.

Hadžib stopi k oknu, ki je imel okvir
iz belega marmora z izklesanimi arabes¬
kami ter se naredil, kakor da se je glo¬
boko zamislil.

To je trajalo nekaj časa, ko je zaslišal,
da je v desni sobi nekaj zarožljalo, kakor

272

da so prišli vojščaki . . . Obrnil se je
od okna.

— Dobro je! Saib je izvršil svoje.
Ali kje je Fatima, revica?

Še je mislil, kar se na levi strani od¬
prejo vrata in v sobo stopi starka, vodeča
deklico . . . Bila je Fatima. Lepa, kakor
zora, je gledala s svojimi velikimi očmi,
kakor srna. Bila je oblečena v svileno
obleko, vezano z zlatom.

— Gospodar — reče z nežnim gla¬
som. — Klical si me.

— Da. In zakaj, takoj izveš ... Ti
starka, lahko greš.

Starka odide.

Wadha el Ameri se približa lepi de¬
klici in reče glasno, da je zaorilo po sobi.

— Fatima, ti si lepa, kakor roža in
srečen oni, kateremu zaduhtiš.

Ona vzdrhti na te besede.

— Gospodar, moje telo drhti pri tvo¬
jih besedah. Mislila sem, da si me po¬
klical, da mi nekaj poveš.

— Da, povedati ti hočem — ali ne
bodi tako nestrpna. Ali ti je tako malo
do tega, da si v moji bližini? Ali mar
komaj čakaš, da odideš? Ali še vedno
misliš na onega nesrečnika, ki je prevaril
tebe in mene . . .

Kakor ranjena levinja poskoči Fatima.

— Gospodar, kaj govoriš? Ne, ne,
jaz nisem prav slišala. Da nas je preva¬
ril. On. Kdo on?

— Ti še vedno ljubiš Strezinjo? —
je bilo jasnejše vprašanje Wadhe el Amerija.

18

273

— Ce ga ljubim, če ga še ljubim —
vzklikne deklica in se prime za prsi. —
Nikdar ga nisem ljubila silnejše, nikdar
tako hrepenela za trenutkom, da ga vidim.
Kakor išče žejen beduin po pustinji vode
v oazi, tako želi moje srce, da ga najde.
Moje misli, kakor golobi obletavajo kraj,
kjer se nahaja. O povej mi, kje je . . .

— Rekel sem ti, da ljubiš nevrednega.
Rekel sem ti, da je prevaril tebe in mene.

A ona zmaje z glavo in vzklikne:

— Ne, ne, kaj govoriš. On naju ni
prevaril. To je grda laž. Povej, da ni več
solnca, povej, da je požrl zemljo peklenski
požar, povej, da midva nisva več živi
bitji, nego prikazni z drugega sveta. Povej
mi, da jaz nisem jaz, a da ti nisi ti, povej,
kar te je volja, vse ti verjamem, ali da
bi se izneveril Strezinja, tega ne verujem,
ne, tega mi ne pravi. On je preveč ple¬
menit in pošten.

Poskušala se je nasmejati, a oči so ji
bile polne solz. Mislila je, da Wadha el
Ameri spremeni svoje govorjenje. Ali zmede
se še bolj, ko vidi njegovo resno lice. In
ona se še zresni bolj, zakrili z rokami in
vzklikne prestrašeno:

— Za Boga, gospodar! Ti nekaj veš,
tebi je nekaj znano. Zaklinjam te, povej
mi, kaj je?

— Ali tebe ta vest stare.

— In če je prišla iz globine pekla,
prenesla jo bom mirno. Povej! Stati ho¬
čem trdno, kakor hrib in ne ganem se.
Zgrizem si jezik, a bolesti ne bom kazala.

274

— Torej dobro! To, kar sem rekel
je resnica.

— Da je Strezinja lopov — mu seže
v besedo Fatima in oči ji zažare, kakor
divji mački. — Kje so dokazi? Ali imaš
dokaze?

— Dokazi so v mojih rokah in takoj
ti jih povem. Sicer pa ne toguj preveč,
zakaj priredim ti radost osvete.

— Osvete — vzdihne deklica — osvete,
praviš.

— Tvoje oči bodo gledale krvavo glavo
njegovo in tvoje roke se lahko prepričajo,
da je truplo onega hladno, ki je užalil tebe
in mene.

— Kaj govoriš — se prestraši deklica
in na licu se ji pojavi strah. — Strezinja
je mrtev?

Bil je to za njo strašen trenutek.
Wadha el Ameri ni nalašč hotel, da ji takoj
odgovori. Gledal jo je z nekako pazlji¬
vostjo. Nato ječe:

— Ne! Še ni mrtev. Ali za nekaj
časa pade njegova glava, mora, da bo ve¬
del, kako je najina osveta popolna. On
mora umreti, ker je njegova roka dvignila
morilno orožje na me, hadžiba. Sedaj je
v mojih rokah in na moj mig mu krvnik
odseka glavo. In tako bo dokončano vse.
Ali prej, nego umre želim, da opazi, kako
si ti srečna. Ustne se mu morajo peniti
od srda, ko te bo videl v sreči.

Strašni moj gospodar, kaj misliš storiti.

Wadha el Ameri pogladi svojo brado
in reče:

. 18 *

275

— Osrečiti te hočem . . .

— Osrečiti — zmaje Fatima z glavo.
— Ti se mi rogaš. Kako me osrečiš, ko
sem prevarana, zapuščena, ko bom opla-
kovala kot-deklica-vdovica onega, katerega
sem ljubila bolj nego svoje življenje.

— Ali vendar te želim osrečiti. Nisi
ti edina na svetu, ki je bila prevarana.
Mnogo deklic plaka, ali čas jim zaceli rane
in tudi ti pozabiš to malenkost in krasno
življenje zasije tvoji mladi duši.

— Nikdar — odvrne ona. — Moja
sreča je umrla za vedno.

— Motiš se. Jaz jo pokličem k živ¬
ljenju. Poslušaj me ! Že od prvega tre¬
nutka, ko sem te videl, sem čutil, da mi
ugajaš. Tvoje besede so bile slajše od
ciperskega grozdja, a glas tvojih pesmi je
vzvalovil kri v mojih žilah, kakor čar
grškega vina. In glej, že od takrat sem
premišljal, da bi po kakem srečnem na¬
ključju prišla v moj harem ter me storila
za najsrečnejšega človeka. Ali tedaj je
bilo tvoje srce polno ljubezni do onega
bedneža, ki je prevaril naju oba in nisem
hotel motiti miru tvoje duše. Danes se je
to spremenilo. Danes si ti cvet, zapuščen
in zavržen in glej, jaz se prigibam k temu
cvetu, da ga dvignem na svoje srce in
privijem k sebi, da vdihavam njegov vonj
vse svoje življenje. Fatima, ti boš kraljica
mojih dni in noči, ti boš svetila v mojem
haremu, kakor zvezda in kakor moja ljub¬
ljenka in gospodarica in mi boš prava
žena. Najmočnejši človek celega cesarstva

276

sera. Pred menoj se klanjajo cesarji in
kralji. Mogočnejši sem od samega kalifa.
In glej, ta mogočen človek, ta hadžib, jaz,
hočem biti tvoj suženj. Najlepši nakit in
zlato, katerega je izdelala arabska roka,
največji dragulji, ki jih pozna Indija, vse
to bo tvoje. Ako se strinjaš s tem, se
najlepše osvetiš Strezinji, nezvestežu, ko
se mu kot kraljica mojega srca, prikažeš
v vsem sijaju, nekoliko trenutkov pred
njegovo smrtjo. Oh, to bo osveta . . .

Dalje ni mogel. Fatima odskoči od
njega v kot sobe in zakriči, držeč roke
proti njemu:

— To je torej, kar mi imaš povedati.
Ti misliš, strašni človek, da bom uživala,
gledajoč smrtne drhtljaje onega, katerega
sem ljubila. Misliš, da je v meni zverinsko
srce in da je moja duša grda in črna. K
temu še mi nudiš, naj bom kraljica tvo¬
jega harema?! Ali jaz ti odgovarjam:
Nikdar! Ni sile na svetu, ki bi me mogla
prisiliti, da postanem tvoja ljubica. Kdo
ve, če si nisi izmislil o njegovi nezvestobi
vse te stvari, samo da me pregovoriš.
Kdo ve, če nisi ti oni, ki hočeš ubiti mo¬
jega dragega, da ga odstraniš s tega sveta.
Nobenih dokazov o njegovi nezvestobi še
mi nisi povedal in dokler mi jih ne po¬
kažeš, ne verjamem v njegovo krivdo.
Prisegla sem mu zvestobo in ohranila mu
jo bom, dokler ne umrem.

Wadha el Ameri je prekrižal roke na
prsih in motril njen obraz. Nato ploskne
z roko ob roko. Vrata na desni strani se

277

odpro in dva vojaka privedeta v sobo
Strezinjo. Bil je bled, kakor stena in komaj
je stopil v sobo, poleti k Fatimi, vrže se
na kolena in objame njene noge.

— Odpusti, ne srdi se, odpusti moja
zvezda, srce mojega srca, Fatima draga,
da sem samo za hip pomislil na to, da si
se mi izneverila. Oh, kako si ti tisočkrat
plemenitejša od mene, ki sem veroval
prvim govoricam, ki so te mi očrnile; a
sedaj sem slišal na lastna ušesa. Slišal
sem one proklete ponudbe, s katerimi te
je hotel hadžib omamiti, da pozabiš na me.
Ne, moja Fatima. Vem, da še me malo
časa loči od smrti, ko mi krvnik odseka
glavo, ali veruj mi, da oni, ki gre na pot
večnosti, ne more lagati. Moja ljubezen
do tebe je močna, kakor takrat, ko sem
te zagledal prvikrat in moja zvestoba je
ostala čista. To ti naj bo vzrok, da mi
odpustiš, ker sem dvomil za hip o tebi . . .

A ona ne reče nobene besede, nego
ga dvigne k sebi, privije ga na svoje prsi
in oba se objameta tesno. Solze so močile
njuna lica in dolgo bi ostala tako, da ju
ni zmotil Wadha el Ameri, ki je najprej
ukazal vojakoma, naj odideta. Ko je ostal
sam z ljubečima, se jima približa in dene
roke na rame Strezinji.

Oba vztrepetata in osupla jameta po¬
slušati Wadho el Amerija.

— Veliko je moje veselje, otroka moja,
da se je vajino čustvo tako izkazalo pred
mojim obličjem. Tudi ono, da sem tako
uredil vso stvar, da se ti Strezinja, sinko

278

moj, lahko prepričaš, kako si bil bedast,
ko si se spozabil in dvignil roko na svo¬
jega očeta, ker to ti želim biti vedno. A
tebi, Fatima, ni škodovalo, da si pokazala,
da je tvoje srce plemenito, da je tvoja
ljubezen močnejša od smrti. Ljubezen je
velika reč, vidim to in čutim. Take lju¬
bezni nisem nikdar poznal in ne želim si
je poznati. Moje misli gredo za slavo, za
močjo. Jaz nimam časa misliti na ljubezen,
ker mi je slava vzela vse proste ure mo¬
jega življenja. Vendar rad gledam, če so
srečni drugi. Drago mi je, ako lahko osre¬
čim one, katere imam rad. Tu v naši de¬
želi ne bo vajina sreča trajna. Burni časi
so in naše postave prepovedujejo zakon
med kristjanom in muslimansko deklico.
Zato vama priredim ladjo, vaju obdarim s
premoženjem in potem idita z milim Bogom
v rodno zemljo tvojih očetov, Strezinja,
tvojih očetov in mojih.

Strezinja je bil presenečen. Ni vedel,
ali bi verjel svojim ušesom ali ne. Za hip
je gledal hadžiba, ali ga morda ne vara,
ali videč, kako mu smehlja njegov obraz,
poleti k njemu in mu jame poljubljati roke.

Fatima, to videč, plane k njemu tudi
ona in reče:

— Oče, ali je mogoče, da je v tebi
tako veliko, tako zlato srce . ..

Wadha el Ameri se je smehljal čim
dalje bolj.

— Otroka, Alah vaju blagoslovi! —
je bil odgovor.

279

*— Oh, kako strašno si se pošalil z
nama — reče Fatima, smejoč se skozi
solze.

— Čeprav je bila tudi šala, a bila je
potrebna za vajino srečo.

280

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIENICA

JHU®