PLANINSKI VESTNIH GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 1949 LETNIK V. - XLIX. 10-12 VSEBINA št. 10—12: M. M. Debelakova - Deržaj: Kronika Triglava (nadaljevanje in konec), str. 225; Dr. France Avčin: Iz Zapadnih Alp (zaključek), str. 242; Uroš Župančič: Po robčh Prisojnika in Razorja, str. 252; Cene Malovrh: Prepadne strmali v pobočjih, sitr. 257; Rado Kocévar: Herlčtova smer v severni steni Ojstrice, str. 267; Dr. Joža Mahnič: Po Gregorčičevih stopinjah, str. 271; Marijan Lipovšek: V težkih stenah (I. Sev. vzh- steber Križa, II. Severna stena Štajerske Rinke), str. 277; Rado Kočevar: Ledno kladivo in njega uporaba v zimski plezalni tehniki, str. 283; Slavko Peršič: Glinščica (nadaljevanje in konec), str. 285; Stanko Mohorič: Na Zaplato in na Storžič, str. 295. — Obzor in društvene vesti: + Bruno Rotter, str. 298; Ribniška koča na Pohorju, str. 299; Alpinistični rtečaj PSJ ob Boračkem jezeru v Prenj planini, str. 301; Prvi izlet, planincev po partizanskih potih. str. 302; Tretje posvetovanje PSJ (Planinskega saveza Jugoslavije) na Romni, str. 303; Redna letna skupščina Mednarodne unije alp. združenj (UIAA), str. 304. — Knjige in revije: Alpinisme, str. 305; Planinar, str. 306; Češkoslovaško zemljepisno društvo, str. 306. Planinski vestnik je glasilo Planinske zveze Slovenije. Izdaja ga imenovana zveza, urejnje pa uredniški odbor. Revija izhaja 12 krat na leto, po potrebi v snopičih po dve številki skupaj. Članki in naročila se pošiljajo na naslov: Planinski vestnik, glasilo Planinske zveze Slovenije, Ljubljana, Tabor, telef. 28-54. Tara je tudi uprava revije, ki urejnje gmotne zadeve: naročnino, honorarje, oglase, račune, razvid naslovov, reklamacije. — Tiska tiskarna Slovenskega poročevalca v Ljubljani. — Letna naročnina znaša 150 dinarjev in se lahko plača tudi v dveh obrokih po 80 dinarjev. — Tek. račun (račun revije) pri Komunalni banki v Ljubljani, štev. 6-1-95603-3. O&Csčite frojtinska po,dje£ja RESTAVRACIJE: Rio, Šelenburgova ulica Daj-Dam, Cankarjeva cesta 4 Slavij a, Gosposvetska cesta 6 Činkole, Poljanska cesta 21 GOSTILNEs Figovec, Tyršcva cesta 13 Jadran, Miklošičeva cesta 16, KerŠiČ, Celovška cesta Dolenje, Dolenjska cesta IZLETNE TOČKEs Rožnik, Cankarjev vrh Podrožnik, Pot na Cankarjev vrh glavnega mesta Ljubljane KAVARNEs Kavarna Emona, Tyrseva cesta 1 Kavarna Evropa, Gosposvetska cesta 2 Kavarna Tabor škofja ulica BARs Nebotičnik, Gajeva ulica 1 RÍO, Šelenburgova ulica SLAŠČIČ ARNA: PefriČek, Cankarjeva cesta DIREKCIJA GOSTINSKIH PODJETIJ — LJUBLJANA Foto Jauko Ravnik Večer ob Bohinjskem jezeru M. M. Debelakova - Deržaj: Kronika Triglava (Nadaljevanje in konec) 1923. V zimskih mesecih srečamo prve družbe smučarjev v triglavskih višavah; Velo polje, Zajezerska dolina. Komna so mladini' neznani zimski svet, ki ga odkrivajo in vzljubijo. V poletju je stari Aljažev stolp doživel kaj čudne reči. Njegova bela obleka ni bila všeč mladini narodnjakom, pa so prebarvali stolp z narodnimi barvami. A, barve se še niso osušile, ko so sosedje pre-pleskali stolp v belo-rdeče-zeleno barvo. Tako se je vnel pravcati pleskarski boj, ki pa so ga bojevali le s čopiči. Okrogle luknjice v jeklenih stolpovih stenah so zelo zgovorne. SPD je napravilo konec boja s tem, da je stolpovo streho prepleskalo črno, steno pa sivo. Delo je seveda opravil A. Knafelc, ko je bil šestdesetič na Triglavu. Dne 7. VII. sta preplezala prvič vrhnjo gmoto Triglava z zahodne strani L. Gottardi in U. Nassi iz Gorice. Plezalna smer je izpeljana na levi od izrazite grape, ki deli zahodno Triglavsko steno v dve polici.18 Dne 8. IX. je bil odkrit spomenik ruskim žrtvam ob dvojnem jezeru v Zajezerski dolini. Avstrijci so tod ustrelili dva ruska ujetnika, ki sta zbežala s Komne. Ob jezeru sta si morala izkopati grob, nato so počile puške. Da sta žrtvi dobili spomenik, je zasluga Rasta Pusto-slemška. Domače tvrdke so darovale material. Na spomeniku, ki je bil izročen varstvu SPD, je napis: ..Ruskim žrtvam, tu ustreljenim. Slovenski turisti. 1923". Oče Emanuela Kusyja je dal vzidati na kraju nesreče na Pleme-nicah spominsko ploščo z napisom: „V spomin Emanuela Kusy-Dubrav dne 18. IX. 1922.1^ Julija sta izvršila 18. vzpon čez severno Triglavsko steno Janez Kveder in dr. Stane Tominšek. Plezala sta po smeri, ki jo danes imenujemo „Zimmer - Jahnova", to je z izstopom v Krnici pod Črno steno. Avgusta pa so opravili 19. vzpon dr. Jug, Volkar in V. Kajzel. Plezali so Nemško smer z vstopno varianto, ki je zelo pomembna, ker tvori danes sestavni del smeri, ki jo imenujemo „Nemško smer". Plezali so namreč izven Konigove grape po grebenu na desni od nje in prišli v Konigovo smer šele v Nemškem žlebu, kjer so po klasični smeri prečili na steber. Raz so dosegli pri Sivankinem ušesu. Sledili so grebenu do luske. Tu je bil izveden menda prvi vzpon čez lusko, torej spet varianta. Izstopno gredo so dosegli prejšnji plezalci po gredi, ki vodi na levi od luske okrog vogala do navpičnega kamina, ki pripelje tudi na prodnato is 19 Ilochtourist VIII., str. 416. gredo nad žmulami. Naši plezalci so izstopili v originalnem izstopu na Kugyjevo gredo. Za vzpon sta porabila deset ur. S to plezalno turo zaključujemo kronološko naštevanje vzponov čez severno steno Triglava. Menda so naštete vse ture, ki so bile izvršene v 17. letih do 1923. Od tega leta dalje se vzponi tako množijo, da jih ni bilo moč zbrati. Navedli bomo torej odslej le vzpone v novih smereh in važnejše variante. 1924. Dne 7. januarja je umrl v Gradcu dr. Johami Frischauf, častni član SPD. Slovensko planinstvo mu mnogo dolguje. Za Triglavsko pogorje je Frischauf buditelj planinstva sploh, saj je na njegovo pobudo začel delovati OTC, katerega je šele pozneje izpodrinil DuOAV. Dne 16. aprila je prispela skozi Kot družba mladih planincev. Okrog 9. ure zjutraj, ko so bili ravno pod Urbanovo špico, je zapadno kamenje prebilo mlademu planincu Antetu Lenarčiču lobanjo. Tovariši so mu nudili prvo pomoč ter ga takoj jeli spravljati v dolino, eden od njih pa je odhitel najprej v Mojstrano po pomoč. Ob 2. uri popoldne so bili spet v Klinu, ob 4. uri je prispela rešilna odprava in naložila Lenarčiča na nosila. Bil je ves čas nezavesten. Z Dovjega so ranjenca prepeljali na Jesenice, kjer je umrl ob 22. uri v bolnišnici na Savi. Pokopan je na Jesenicah. V noči od 26. na 27. julija se je ponesrečil na Kredarici vodnik Anton Hlebanja, po domače Luksov. Dne 26. VII. je vodil čez Pleme-nice Stiasnyja na Triglav. Okrog polnoči se je odpravil s Kredarice domov. V temi in viharju je zašel menda preveč na rob skoka za kapelico in padel v globočino. Drugo jutro so ga našli mrtvega na melišču pod skokom. Truplo je bilo pripeljano v Mojstrano, pokopano pa na Dovjem. Dne 20. VII. so izvršili zelo zanimiv vzpon čez severno steno Triglava dr. Jug, De Reggi, Preveč in Skok. Plezali so v spodnjem delu po nemški smeri, nato „Zimmer - Jahnovo" do krnice pod Črno steno, od tam so prečili po isti gredi kakor Lassovi reševalci na Nemški steber in po njem nadaljevali nemško smer do Kugyjeve grede. Dne 25. VII. je dr. Jug preplezal zahodno steno Cmira. Od To-minškove poti je zavil skozi žleb na greben med Cmirom in Begunjskim vrhom. Dne 28. VII. je preplezal dr. Jug severozahodno steno Cmira in to po njenem zahodnem mejnem stebru, ki zre v smeri proti Aljaževemu domu. Po Aljaževem poročilu sta preplezali Cmirovo steno že pastirici Jera Petermanova, po domače Vanica, in Spela Orehovnikova. Plezali sta čez Kuhinjo na vrh. Seveda v cokljah. Sezuli sta jih le v gladkih plateh. Po tej steni sta izvedla novo smer istega leta tudi dr. Z. Mayer in K. Okretič, (OAZ 1925, str. 231). Dne 31. VII. je ponovil dr. Jug Roessellovo smer na Rjavino. Začel je pa že pri Mecesnovcu (1926 m) in se bržčas bolj držal grebena kakor Hoessell. V nemško vpisno knjigo se je vpisal kot 14. Dne 11. VIII. se je ponesrečil v Triglavski severni steni dr. Kle-ment Jug. Po svojih opisih plezalnih tur v Planinskem vestniku je iti mmmmm mmiBMBMššm ga,našli njegovi pieza,d n^^^r^ fa ne žtzBi ^tm* as matica . "g Zbram PIamnskl SP^> Ljubljana, Planinska tajo^t^^^Zf1 T.tthE* ^ -<>go obe- El^passs kočS i\WnP ,v ' p i ®-vJevov orecio in zaman iskal pomoči v vseh Dri« v na Triglav u in'v njegovih sevinih plateh. Pesem Požgančevega kladiva je skozi tri desetletja zvenela v triglavskih pečeh, v pobočjih Cmira Rzi in Kredarice. Naj ne bo pozabljeno Pozgancevo ime! Kdor ooisce Doviem Aljažev grob, naj stopi še do Požgančevega. Dne 15. VIII. je bila izpeljana zanimiva izstopna varijanta nemške smeri po družbi Debelakova, Jesihova Guerra, dr. S ^mm.ek lj Nemškega žleba so plezali do Triglavskega okna m skozenj dosegli krnico pod Črno steno. Izstopili so kakor Lassovi reševalci. Dne 6. septembra sta Ceorg Kugelstatter m I ans Unger preplezala novo smer v Triglavski steni. Smer nosi ime „Bavarska smer J to idealna in najbolj direktna zveza v Nemškem stebru, kjer se zdruzi z Nemško smerjo. Obe skupaj tvorita skoraj ravno črto od vznozja do Kugvieve grede. Bavarska smer je ponekod izredno težavna gV začetku novembra je poplava Save Dolinke prizadejala ogromno škode. Tudi Bistrica je hudo narasla, da nihce ni ^^niml take. lencnik pa se je preselil v staro strugo, kjer je tekel do leta 1886.* Obisk: Aljažev dom 2799, Triglavski dom 19o9. 1 HT VIII. 327. 2 Pl. v. 1926, str. 288. Dne 24. februarja si je župnik Aljaž zlomil nogo v stegnu. Zdrsnil je na poledici. Legel je in ni več vstal. Hrabro je prenašal vse težave in bolečine. Določil je svojo oporoko in vse potrebno za primer smrti. Dne 1. maja je sporočil Planinskemu vestniku poslovilne besede:3 v. „Poslavljam se s tega sveta. Srečnega se čutim, da bo moje truplo očivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil, oslavljam se pa tudi od vseh planincev in čitateljev Planinskega vustnika ter želim, da bi se planinstvo pri nas vedno bolj razširjalo." Dva dni nato, dne 3. maja, je izdihnil naš blagi triglavski župnik. Pogreb je bil tak. kakršnega je zaslužil. Duhovščina, planinci, glasbeniki in njegovi občani so ga spremili k počitku. Pokopan je na Dovjem ob vhodu v zakristijo. Ime triglavskega župnika je z zlatimi črkami zapisano v skalnato lice očaka Triglava in dokler stoji Triglav, dokler bo utripalo slovensko srce, bo živelo Aljaževo ime. „Triglavski župnik, ljubil si višine, Po njih si romal, molil, pesmi pel, Premnogo src za njih lepoto vnel, Zdaj ti hvaležno hranijo spomine." (O. Župančič) 1 Dne 16. junija sta M. M. Debelakova in E. Deržaj prva sestopila čez Triglavsko steno po slovenski smeri. Stena je bila v žlebovih in kaminih še globoko zasnežena. Istega dne sta izpeljala Jože Cop in dr. S. Tominšek lepo smer v zahodnem delu Triglavske stene, kjer je iskal že dr. Jug prehod. Plezala sta po grapi, ki jo imenujejo danes Jugu na čast „Jugova grapa" in iz nje dosegla čez steno desno od grape Plemenice. Tako je zahodni del Triglavske stene zgubil nimbus ne-pristopnosti. Dne 26. junija sta preplezala Herbert Drofenik in V. Križaj severovzhodni greben Urbanove špice. Pristopila sta iz Kota. Dne 27. junija sta ista dva gornika preplezala severno steno Rja-vine.5 Tam, kjer vodi danes zavarovana pot, sta steno preplezala že leta 1925 Lojze de Reggi in H. Drofenik. Obe smeri se združita v gornjem delu. Dne 28. junija sta Debelakova in Držaj preplezala v novi smeri zahodno steno Triglava, od Plan je na vrh. Smer poteka na levo od srednje grape. Dne 29. junija sta ista dva alpinista preplezala južno steno Triglava, ki do tedaj še ni bila preplezana. To je steno <>d Prodov na vrh. Vstop je pri kaminu ob stezi na Triglavsko skrbino. V ospredje ple-zalskega zanimanja je stopil osrednji del Triglavske stene, to je. Tri- 3 PI. v. 1927, str. 122., 1 Pl. v. 1935, str. 195. llescde Otona Zupančiča so vklesane v spominsko ploščo Aljažu na Šmarni gori. 5 „Naš Alpinizem", str. 200. glavski steber, ki ga loči Črni graben od Nemškega stebra in Jugova grapa od zahodnega dela stene. Že Klement Jug je iskal vstopne možnosti. Z Volkarjem sta bila na vstopni polici, vendar je Jug prezrl pravi vstop. Drugi, ki je posebno vneto ogledoval mogočni steber iz Nemške smeri, je bil Lojze de Reggi. Tega leta je hotel vanj, pa ga je dohitela smrt na Smarnogorski Grmadi, dne 6. novembra 1926. Dejansko sta se lotili stene dve moštvi, eno nemško, drugo slovensko. Ne da bi vedeli drug za drugega, so iskali in določili iste prehode in isto smer. Obe moštvi sta vstopili pri istem vstopu in dosegli po kaminih stolp ter po prečnici za stolpom plezali brez vsakega prečenja v levo naravnost čez odprto steno kvišku do skale pod veliko preveso. Prva nemška družba se je prvič vrnila po brezuspešnem prizadevanju, da bi izplezala preveso na levi po žlebiču tam, kjer je bila kasneje izpeljana skalaška smer. Druga, slovenska družba, je dosegla preveso vrh gladkih plati dne 5. julija. V njej se je prvemu plezalcu primerila nesreča, ker se mu je odlomil klin, ki ga je rabil mesto stopa. Zaradi padca sta se plezalca vrnila. Štirinajst dni nato je nemška družba spet poskusila srečo v isti smeri, torej v desnem koncu plati. Doletela ju je ista nesreča. Szalay je padel iz prevese. V obeh primerih sta odnesla plezalca le težje poškodbe, ker so plati gladke. Obe družbi sta kasneje še enkrat šli v steno, a ju je sneg in neurje prisililo k sestopu. S temi poskusi je bil dan znak za splošni naskok na Triglavski steber. Dne 26. julija je bila prvič preplezana stena Velikega Draškega vrha (2243 m). Preplezala sta jo Danilo Martelanc in Tone Banovec. Smer poteka v glavnem v veliki depresiji sredi stene. Dne 18. septembra je bil odkrit Aljažev nagrobni spomenik na dovškem pokopališču. Spomenik je zgrajen po načrtu prof. Vurnika. Nad nastavkom iz črnega granita, v katerega je vklesano Aljaževo ime, je plošča iz nabrežinskega marmorja z verzom Silvina Sardenka: „Vsako jutro v zarji novi naši zažare vrhovi, čakajo, kdaj prideš spet, ki si jim bil varuh svet: naš triglavski kralj Matjaž, župnik z Dovjega — Aljaž." Obisk: Aljažev dom 3923, Triglavski dom 2720. 1928. Dne 8. januarja je bila ustanovljena Triglavska podružnica SPD v občini Dovje - Mojstrana. Dne 1. julija je bila izpeljana „Vzhodna smer'; v Triglavski steni, ki poteka vzhodno od Slovenske smeri. Plezalci so bili M. Frelih, R. Poženel in J. Cebularjeva.6 Dne 7. julija sta Deržaj in Debelakova preplezala severno steno Kanjavca. Po žlebovih proti Doliču so steno že preplezali Trentarski lovci. Steno sta preplezala iz Zadnjice do vrha. 6 „Nas Alpinizem", str. 167. Dne 16. julija sta Pavla Jesihova in Miha Potočnik preplezala severno steno Debele Peči iz Krme. To je prvi vzpon čez to steno. Smer poteka po snežnem stebru, ki loči severno od severozahodne stene.7 Dne 22. julija sta Mirko Kajzelj in Herbert Drofenik izvedla prvi vzpon čez severno steno Malega Draškega vrha.8 Dne 29. julija je bila blagoslovitev Ciril - Metodove kapelice v Vratih. Leta 1925 je sklenil ,.Aljažev klub", da uresniči dolgoletno Aljaževo željo. Kapelica je sezidana po načrtu arhitekta Ivana Vurnika. Prvotni načrt je izdelal Vurnikov oče. To bi bil majhen panteón, a ker bi bila stavba predraga, ta načrt ni prišel do uresničenja. Kapelica, izdelana po načrtu Vurnika ml., stoji na malem umetnem holmu. Tloris ima obliko romba, zidovi so iz rezanega kamna. Streha je zaradi okoliša potisnjena v strmi stolp, tako da meri vsa stavba skoraj 14 metrov. Notranjost krasi delo slikarke Helene Vurnikove. K blagoslovitvi te kapelice je prišlo nad 500 ljudi v Vrata. Aljažev zbor z Dovjega je zapel staroslovensko mašo. Blagoslovitev je izvršil ljubljanski škof dr. A. Bonaventura Jeglič, spominski govor je imel dr. Fran Tominšek. V dneh 31. julija do 2. avgusta sta Pavla Jesihova in Milan Gostiša izvedla novo smer v severni steni Draškega vrha. Smer poteka zahodno od prve smeri po globoki prepoki, ki sega skoraj do vrha.9 Prihodnje leto je bila preplezana še stena Tošca in s tem zaključen naskok na stene v Krmi, ki so bile privlačne posebno za prve osvajalce. \ dneh 27. in 28. avgusta je bila preplezana vzhodna plena Triglavskega stebra. Joža Čop, Miha Potočnik in dr. Stane Tominšek 6o prečili iz Nemške smeri v Črni graben. Tako je prvič krenilo živo bitje v Črni graben, ki je vklenil vase mladega Topolovea. Plezalci so našli ostanke obleke in opreme. Od Črnega grabna so plezali po vzhodni steni Triglavskega stebra. Potreben je bil bivak. Prenočili so pod „Ladjo", gladko, navpično krmoljo v vzhodnem razu stebra. „Ladja je eden najtežavnejših detajlov v Triglavski steni. Plezalci so nadeli smeri ime ..Gorenjska smer". S tem je bila prvotna zamisel smeri čez steber rešena v gornji tretjini. Obisk: Aljažev dom 4082, Triglavski dom 2766. 1929. Na Komni so dobili vrhovi prve smuške obiske. Junija so pristopili na Rjavino iz Krme J. Čop, dr. St. Tominšek in M. Potočnik. Sledili so veliki grapi nad lovsko kočo v Spodnji Krmi in čez melišča in skrotje dosegli zahodni vrh Rja vine.10 Dne 21. julija se je smrtno ponsrečil v Triglavski sfeni Vincenc Habe, uradnik iz Ljubljane. Plezal je nenavezan. Blizu izstopa iz Slovenske smeri je padel. Podrl je Viktorja Vreža iz Kranja, ki je plezal za njim. Tudi ta je padel, vendar se je večkrat ujel in odnesel le težje poškodbe. Vincenc Habe se je ubil. Ker je bilo tega dne vse polno 7 HT VIII., str. 345. 8 „Naš Alpinizem", str. 208; IIT VIII., str. 344. » str. 209; HT VIII., str. 343. 10 „Naš Alpinizem", str. 212. plezalcev v steni, so prihiteli iz raznih strani na pomoč in nudili prvo pomoč Vrezu. Ponoči so prišle rešilne odprave in spravile oba, mrtvega in ranjenega, v dolino. Ranjenec je bil prepeljan v Kranj, Habetovo truplo pa v Ljubljano.11 , P., Jesihova in M. Gostiša sta preplezala severno steno Tošca, zadnjo, še nepreplezano steno nad Krmo. Smer poteka v dveh zankah v vpadnico vrha.12 Ista dva plezalca sta tega leta poskušala izvesti smer čez Triglavski steber, a sta se vrnila zaradi slabega vremena. Dne 5. avgusta je našel R.Rudolf iz Ljubljane v južnem pobočju Triglavskega vrha damski klobuk in raztresene človeške kosti. Planinski vestnik poroča (1929, str. 215): „R.Rudolf je bil namenjen iz Aleksandrovega doma po Kugvjevi poti na vrh; ker pa je tedaj lezlo na vrh več sto italijanskih alpincev, ki so prožili kamenje, se je g. Rudolf umaknil iz zaznamovane poti na desno in tako naletel na zagonetne kosti. Zbral jih je, se vrnil in jih blizu Aleksandrovega doma pokopal. ' Oskrbnica se je spomnila, da je prišla pred leti ponoči v dom družba primorskih Slovencev z dvema damama. „Družba se je nekam čudno vedla in je pravila, da je za njo zaostala še ena dama, ki je popolnoma onemogla in v svoji trmi ni hotela nadaljevati poti. Ko se je oskrbnica ponudila, da jo gre z njimi iskat, so to odklonili, češ, da je dama ali že mrtva ali pa se je zatekla k italijanski baraki na Zaplanji." Od 9. do 14. avgusta sta P. Jesihova in M. Gostiša preplezala ves Triglavski steber.13 Ker je bila medtem že izvedena smer čez gornji del stebra, je ostal problem le še spodnja polovica. Zloglasno preveso, ki sta jo obšla s prečino v levo po nekem žlebičku do velike prevese. Ta prečina je zelo izpostavljena in težka. Od belih plati nad preveso sta v loku obšla vzhodni raz stebra in prišla na Gorenjsko smer. Pn njej sta nadaljevala vzpon do izstopa.14 Zaradi slabega vremena sta bivakirala štirikrat v steni. Zadnji dan so jima prišli tovariši do Ladje na pomoč. Gorenjska in Skalaška smer (to je smer po spodnjem delu stebra) tvorita v kombinaciji gotovo najlepšo smer v Triglavski steni. Smer poteka od vznožja pa do vrha po stebru, ki dominira sredi orjaške stene. Kombinacija teh dveh smeri naj bi nosila ime „Triglavska smer". Originalni smeri, izvedeni po sledi prvih plezalcev, obdržita seveda svoje ime. Dne 1. septembra sta se smrtno ponesrečila v Triglavski steni Herbert Brand, poslovodja pri Oil Standard Company v Ljubljani, in absolvent eksportne akademije Ernest Bračič iz Celja. Dne 5. in 6. septembra sta preplezala raz Triglavskega stebra dr. Karl Prusik in Roman Szalay z Dunaja. Neutrudljivi Knafelc je „popravil" Peričnik. To se pravi, usmeril ga je spet v strugo, kjer je tekel od leta 1886 do 1926. V strugi, kjer ii Pl.v. 1928, str. 215. J2 HT VIII., str. 342; NA, str. 210. is Pl.v. 1930, str. 11; HT VIII., str. » IIT VIII., str. 335; NA, str. 173. je Jekel pred letom 1886 in po 1926, pa je bil slap za nekaj metrov nižji in voda ni padala tako lepo prosto kakor pri prejšnji strugi, temveč se je porazgubila po steni. S Knafelčevim popravilom je postal spet 52 metrov visok.15 Tega leta je bila ustanovljena podružnica SPD v Gorjah. 1930. Dne 12. junija je prišla v Triglavski dom družba 16 nemških alpinistov. Med njimi širi dame. Trije: Heinz Müller iz Köhia, njegova zaročenka in Erwin Lüdecke, so se vpenjali z ledenika proti grebnu, torej po stari, klasični smeri Triglava na vrh z ledenika. V kaminu, ki vodi proti grebenu, je padel prvi plezalec Müller in potegnil s seboj Lüdecka. Dama ni bila navezana in je tako ostala na svojem mestu. Müller je bil mrtev, Lüdecke težko ranjen. Dne 13. julija so ju spravili tovariši v Triglavski dom, dne 14. julija pa ju je prenesla rešilna odprava v Mojstrano. Dne 15. julija je bil Liidecke prepeljan z rešilnim avtom v ljubljansko bolnišnico, Ileinz Müller pa je bil pokopan dne 17. junija na dovškem pokopališču.16 Dne 27. junija so S. Hudnik. S. Predalič in Dana Kuraltova preplezali severozahodno steno Draškega roba, to je roba med Debelim vrhom (1960 m) in Malim Draškim vrhom (2132 m).17 Dne 25. in 26. julija sta P. Jesihova in M. Gostiša preplezala Triglavsko steno v smeri, kjer se je ponesrečil dr. Jug. Stena nosi zdaj ime „Jugov steber". Prvo smer po tem stebru sta izpeljala leta 1927 Cop in Tominšek. To smer so imenovali v „Našem alpinizmu" smer „po Jugovi grapi", smer Jesih-Gostiša pa „Jugovo smer". Dne 26 julija je mlada podružnica SPD v Gorjah izročila prometu novo nadelano pot čez stene Pokljuške luknje na Pokljuko. Steza, ki je izpeljana iz Gornjega vrtca, vodi v drznih galerijah na rob stene in tvori tako najkrajšo zvezo iz Krnice k Mrzlenm studencu. Istega dne je bila vzidana pri vstopu v Slovensko smer spominska plošča Vinku Ilabetu, ki se je ponesrečil prejšnje leto pri izstopu iz Slovenske smeri. Spominska plošča nosi napis: „21. VII. 1929 se je v tej steni smrtno ponesrečil naš sokolski brat in prijatelj Vinko Habe. V njegov spomin smo vzidali ob obletnici smrti ploščo bratje in sestre Sokola I. v Ljubljani ter njegovi prijatelji." Dne 19. avgusta so J. Cop, M.Potočnik in dr.St..Tominšek preplezali zvezno varijanto med Skalaško smerjo in smerjo ÖAK. Tam, kjer zavije Skalaška smer na levo proti vzhodnemu razu stebra, jo zapusti zanimiva varijanta in preči na desno. K^ prekobali dva žleba, vede poševno kvišku k severozapadnemu razu stebra, kjer se združi s smerjo ÖAK. Dne 14. septembra je bila otvoritev prve italijanske gorske koče v Triglavskem pogorju. Societa Alpina delle Giulie je postavila s pomočjo vojne uprave leseno kočo na Doliču pod Kanjavcem. Koča je dobila ime po znanem italijanskem alpinistu Rifugio Napoleone Cozzi. " PI. v. 1930, str. 118. ^ PI. v. 1930, str. 190. " NA. str. 174. SPD je imelo tega leta vodniški tečaj na Jesenicah. Zaradi naraščajočega obiska gora v zimskih mesecih je SPD začelo oskrbovati triglavske koče v času od 1. marca do 1. maja. Tako Sta-ničevo kočo in Kočo pri triglavskih jezerih. Triglavski dom pa je sprejel smučarje v velikonočnem tednu. SPD je zgradilo novo ledenico pri Aljaževem domu. Dne 23. julija so izvedli J. Cop. dr. M. Potočnik, dr. St. Tominšek in M. Frelih plezalno smer v Triglavski steni, ki so ji dali ime „Zlatoro-gove steze". Od poti čez Prag pa tja do Plemenic so izpeljali steze, deloma res po skritih kozjih prehodih, a večinoma po krasnih plezalnih smereh in prečinah, ki so jih v posameznih delili pregledali in preplezali že preje. „Zlatorogove steze" so poleg „Triglavske smeri", to je kombinacija Skalaške in Gorenjske smeri, gotovo najlepša in najbolj instruktivna pot, ki jo je plezalec izvedel v tej veliki steni.18 Dne 6. avgusta so M. Kajzelj, H. Drofenik in Aleksič preplezali severo severozahodno steno ISad Kuhinjo špice. Dne 11. avgusta sta preplezala dva nemška alpinista severovzhodni greben Nad Kuhinjo Špice od prodov za Gmirom na vrh in dalje na vrh Cm i r a.19 Dne 29. avgusta je bila v Ljubljani premiera nemega filma „V kraljestvu Zlatoroga". Libreto sta sestavila Juš Kozak in predsednik „Skale", prof. Janko Ravnik. Film prikazuje Triglavsko pogorje, gledano s poti treh planincev, ki romajo v svetle višave. Prvi slovenski gorski film, plod požrtvovalnega dela Skalašev, je bil prikazan tudi v zamejstvu. ŠPD je priredilo v zimskem času več smučarskih tečajev v Bohinju in pri Staničevi koči, da s tem poveča zimski obisk koč. Od 26. marca do 4. aprila je bil pri Staničevi koči tečaj za zimske vodnike. Udeležilo se ga je šest domačinov. Poleg običajnih gradbenih popravil je dobil tega leta „Zlatorog" novo verando. Izpeljane so bile zimske markacije od Mojstrane skozi Krmo k Staničevi koči in dalje pod Ržjo čez Prode, Konjsko planino, Velsko dolino, Hribarice v dolino Zajezeram ter čez Stapce in Fuži-narske planine v Bohinj. V Bohinjski Srednji vasi je bila ustanovljena Bohinjska podružnica SPD. 1932. Od leta 1932 do 1935 so bili smučarsko obiskani vsi vrhovi južno od Hribaric oziroma severno od Fužinarskih planin. Dne 14. julija se je ponesrečil na Komarči vseučiliški profesor, botanik Fran Jesenko. Ni padel globoko, vendar so bile poškodbe smrtne. Planinci, ki so prišli mimo, so obvestili rešilno odpravo, ki je spravila dr. Jeseuka v dolino. Umrl je 14. julija v ljubljanski bolnišnici. Dr. Jesenko je bil botanik svetovnega slovesa. S posebno ljubeznijo in vnemo se je zazemal za Triglavski narodni park. 18 Pl. v. 1933, Str. 259. Gebirgsireund 1932, str. 88. Letos so se naši vodilni politiki povzpeli na Triglav. V srednji vrsti od desne: dr. Marjan Brecelj, Boris Kidrič, Edvard Kardelj Dne 7. avgusta je bila blagoslovitev prve gorske koče na Komni. Mlada Bohinjska podružnica je sezidala prijazno „Kočo pod Bogatinom" na planini na Kraju. S tem je postala samotna Komna dostopna tudi planincem izletnikom in številnim smučarjem. Kočo je izročil prometu načelnik bohinjske podružnice, A. Hodnik, z lepim govorom. Dne 9. avgusta se je ponesrečila pod Malim Triglavom Bogomila Smerke. V žlebu, kjer zavije nadelana steza proti grebenu Malega Triglava, jo je zadelo v teme zapadno kamenje, sproženo po planincih, ki so hodili pred njo, Omahnila je s steze v žleb. Prenesena je bila v Triglavski dom, a izdihnila je že med prenosom. Rešilna odprava jo je prenesla na Dovje, kjer je bila JI. avgusta pokopana.2<> 20 Pl.v. 1932, Str. 183. Dne 11. avgusta je bil blagoslovljen nagrobni spomenik Heinza Mullerja, ki se je smrtno ponesrečil 12. julija 1930 pod Triglavskim grebenom. Spomenik so mu postavili gorski tovariši Dne 8. julija sta Uroš Zupančič in France Ogrin preplezala zahodno smer v Triglavski steni. Smer poteka ob markantnem kaminu, ki prereže strmo gmoto stene in je odrinjena proti Stenarju. Izstop je je na Plemenicah.21 Dne 12. julija je preplezal Uroš Zupančič, novo smer v steni Gmira. Smer se drži grape, ki poteka v vpadnici vrha in privede prav na vrh. Dne 16. julija sta izpeljala novo smer v severozahodni Steni Nad Kuhinjo špice S. Aleksič in N. Lunder. Prvič je bila ta stena preplezana leta 1931. Smer poteka po levem majhnem stebru do vrha Nad Kuhinjo špice (2254 m).22 Dne 18. julija je odšel 18 letni Marjan Grebene z -vrstnikom po Tominškovi poti proti Triglavu. V strmali onkraj okenca je zdrsnil na zavarovani stezi in padel v globočino žleba. Planinci, ki so bili v bližini, so odhiteli po pomoč v Staničevo kočo. U. Zupančič in vodnik Lojze Rekar sta nato plezala k ponesrečencu, ki pa je bil mrtev. Rešilna odprava je spravila truplo v dolino. Dne 29. julija je bil Grebene pokopan v Ljubljani. Dne 13. avgusta se je ponesrečil pri trganju pečnic pod Tičarico Dušan Gorup iz Maribora. Pokopali so ga v Srednji vasi. TK Skala je začela graditi svoj dom na Rjavi skali nad Bohinjskim jezerom. Smuški svet pod Sijami in Voglom je privabljal vedno več smučarjev, ki so zasilno prebivali po stanovih in lovskih kočah. Tako je bila gorska koča v tem predelu res potrebna. Obisk: Aljažev dom 3264, Triglavski dom 2637. 1934. Od 17. do 21. aprila je bil v dolini Zajezeram zimskoalpinističiii tečaj za vodnike pripravnike. Tečaja se je udeležilo 22 pripravnikov. Julija je obiskal vrh Triglava planinski bataljon pod vodstvom podpolkovnika Milana Popoviča. Pet sto vojakov je stalo tega dne na vrhu našega očaka in iz pet sto grl je zaoril trikratni klic preko triglavskih planot. Bataljon je pristopil s Pokljuke, mimo Konjščice k Aleksandrovemu domu in od tod po stari klasični poti na vrh. V rnil se je po isti poti.23 Dne 19. avgusta je Sokol-Matica, Maribor odkril nagrobni spomenik Dušanu Gorupu, ki se je ponesrečil prejanje leto na Tičarici. Istega dne je bila slavnostna blagoslovitev novega Skalaškega doma na Voglu, ki stoji na Rjavi skali v višini 1540 m. Skalaši so zgradili lični dom v glavnem iz dohodkov filma „V kraljestv u Zlatoroga". Načrt je napravil ing. arh. Herbert Drofenik, ki je vodil tudi gradnjo. Otvoritveni govor je imel častni predsednik Skale, prof. Janko Ravnik. 23 Pl. V. 1935, str. 187. 21 Pl. v. 1934, str. 176. 22 pj. v. 1935, str. 344. Z domom na Voglu je dobilo zimsko planinstvo lepo^ zvezo od Komne do Spodnjih Bohinjskih gora. Smučarjem je s to kočo omogočena tura od koče do koče iz Mojstrane do Bohmja. Okolica Skalaskega doma ima lepa smučišča, dom je lahko dostopen tudi od Sv. Janeza V B°DniU22. septembra sta A. More in T. Dovjak izpeljala „Najzahod-nejšo smer" v Triglavski steni. Smer poteka med zahodno smerjo m zapadnim robom stene ter izstopa na Plemenicah.^ 1 Dne 23. septembra so dr. G. Guckler, A. More m T. Dovjak preplezali „Najvzhodnejšo smer" v Triglavski steni. Do Belih plati je enaka s Slovensko smerjo, saj imenujemo vse dostopev do Belih plati tako in ti so bili preplezani takoj po vojni v vseh mozmh vanjantah. Odtod ta Naj vzhodnej ša smer drži na levo po gredah stebra medte m Vzhodno smerjo. Smer doseže rob stene pod najbolj levim vršacem stene.26 * i SPD je popravilo in obnovilo Orožnovo kočo. Sklenilo je tudi, da zgradi velik dom na Komni. Obisk: Aljažev dom 3024, Triglavski dom 3003. 1935. . Od 22. do 27. januarja je bilo na Pokljuki tekmovanje za vseslo-vansko prvenstvo v smučanju. Na sporedu je bilo tekmovanje v s afeti 5 X 10 km tek na 18 km ter smuk in slalom. Skoki so bili v Planici. Cehi so si priporili prvenstvo v klasični kombinaciji, Slovenci pa v alpsk^^mbinacijL ^ & ^ ^ ^353 ,935). V Triglavski kroniki moramo zabeležiti nenadomestljivo izgubo našega alpinista - prvaka, ki je bil vodja slovenskega alpinizma m alpmistike Imenoslovje Triglavske skupine pove. koliko dela in časa je žrtvoval dr. lu-ma našemu Triglava. Da je bil dr. Turna prvi slovenski alpinist, ki e preplezal Triglavsko steno smo že ¿J* ^33' 0 življenju in delu dr.Turne glej: Pi v 1928 str. 238; str. 152; dr. H. Turna: „Pomen in razvoj alpmizma", Ljubljana 1930 tei dr. II.Turna: „Iz mojega življenja", Ljubljana »^O- . , Dne 12. in 13. uhja je mladi kralj Peter II obiskal Triglavsko pogorje. V spremstvu ing. Dimnika in vodnika L. Rekarja je prišel ¡•kozi Krmo do Staničeve koče, kjer je prenočil. Drugi dan je sestopil čez Prag v Vrata in si ogledal Pericnik. Dne 14 iuliia je SPD proslavilo 40-letnico Oroznove koče pod Črno prstjo. Mašo je daroval prof. J. Mlakar V obširnem govoru je predsednik SPD. d'r. Pretnar, orisal pomen obletnice prve slovenske postojanke v Julijskih Alpah in naših gorah sploh. 1 Od 20 do 30. avgusta je bivala na Malnerjevi koči prva dijaška počitniška kolonija mladinskega odseka SPD Odslej je Malnerjeva koca last mladih članov SPD, ki prihajajo vsako leto na pocitmce v to postojanko. SPD jih tudi gmotno in denarno podpre. 24 Skalaški dom na Voglu je bil požgan leta 1942. 25 OAZ 1936, str. 129. 2C pi. v. 1934, str. 375. Od 3. do 6. oktobra je bil v Vratih del vodniškega tečaja in sicer ve!^JaJC V P erJl! S tem je bi! Sakljucen ta naj- večji tečaj za vodnike, ki je trajal od leta 1933. V Vratih so bili S 2fdo1Skih S' «^«P0 številu. Vodniki so položili noctTr ? ■ !10iemTa V LJuhl ani" Iz Triglavskega pogorja so poštah izprašam vodniki: Alojzij Stros iz Stare Fužine: A k, j z Iiekar iz adovne; Franc Btrca iz Bohinjske Bistice; Jože Jakdj, jJez Brojan in Armm Grad iz Mojstrane ter France Skantar iz Ribičevega laza J Don°SrfJe dVr~SPDie d,°SradiI° spravilo pod streho velik ^henpaK;r^ tHg,-Skih * ** W vodovod, Obisk: Aljažev dom 3711, Triglavski dom 3480. 1936. . J'e P,az stf° ^vsko kočo v Gornji Ivrmi, ki je deset- iffiSS Top* pswarjem in —- ^ * Kred?r!v; l7 aprila J'e. skupina smučarjev pristopila iz Krme proti Člen te dn.^r" 4neLUrJn^ ^ ^ je biI VZPon izre^<> težak. Člen te družbe Stanko Dolhar, pasar iz Ljubljane, je umrl od izčrpanost. Reševalci so ga prenesli na Kredarico', in naslednji dan v S TH^v-L Vmaja f L,r0S.Zui)ancič Preplezal v pomladanskih prilikah n£S t V komb— smeri P° Nemški grapi do Triglavskega okna a ker sneg m segal vanj, se je vrnil in prečil v Slovensko grapo in po Slovenski smeri izstopil na robu stene.28 ° 1 D»e 19. julija je bila slavnostna otvoritev Doma na Komni. Dvo- £cerah" StaVba St°ji navVr!leh (1520m)' »a rob« Kamne nad Ukancem. Dom je zgrajen po načrtih ing. Načeta Perka in pod nad- ZTnTl rg" arh- B^ISa K,°bete- °Pr€1»a doma je udobni in pripravna tudi za razvajenega Ietoviščarja. Začetne težave z vodo so bile kasneje odstranjene in urejene.*» 01, ogromni udeležbi planincev, do-kanonik' ,Za^°Pm planinskih organizacij itd. je Saro val mašo SPD di pr;i Pan' Iia^r Je Sledila blagoslovitev doma. Predsednik dr 1 retnar je unel govor, v katerem je poudarjal pomen z-radbe za zimsko plarunstvo in smučarstvo. '' 1 ^ e n v Dn« 2,4; JU,i-iar.S0 štiri skavti' Savo Domicelj, Egon Lettner Dušan Vodeb in Miran Cizelj v Vrata. Dne 25. julija so plezali v dveh fenriSadbSk° Smer- DOmiCe,j jC plGZaI k0t ^ Za Lettner jem! nlp'/o rlu -Prnga- v JC ,ta °Pr°stiI varovanja in se pripravi na plezo. Tedaj se je Domicju odtrgala skala, padel je in potegi i I nepripravljenega prvega za seboj v globočino. Nesreča se je primerila nad prvini ploščami m sicer nad najtežjim mestom. Obležala sta mrtva na vstopni grapi. Domicelj nekoliko više v kaminu ob vstopnem stolpu "tudi KanatrUph V ^ ** ^ * ^ 27 PI. v. 1936, str. 154. 88 PI. v. 1938, str. 69. 29 Dom je bil med osvobodilno vojno požgan in do leta 1948 obnovljen. Dne 9. avgusta je odšla iz Aljaževega doma šestorica mladih alpinistov iz Celovca. Plezali so v treh moštvih po nemški smeri. Eno moštvo je plezalo Bavarsko smer. Pod vrhom, blizu izstopa je Pfennig zavil nekoliko proti desni in se zapletel v previse, kjer je omahnil ter potegnil Schwarza za seboj v žleb pod izstopom. Schwarz je obležal v trajni zevi snežišča in odnesel le težje poškodbe. Pfennig je bil mrtev. Tovariši, ki so tačas plezali po Nemškem stebru, so opazili nesrečo in odhiteli na Kredarico po pomoč. Rešilna odprava je odnesla prihodnji dan oba ponesrečenca, po Zimmer-Jahnovi in po Slovenski smeri v dolino. Pfennig je pokopan na Dovjem.30 Dne 13. septembra je kanonik dr. M. Opeka blagoslovil kapelico SV' Al.ltv°"a na Pokljuki, ki stoji na prijaznem zelenem rebru nad vasico letoviščarskih hišic na Goreljku. Osrednje društvo SPD in Bohinjska podružnica sta oskrbeli nove zimske markacije križem Komne in v dolini Zajezeram. Triglavska podružnica je opustila zimsko oskrbo koče na Zasipski planini. Obisk: Aljažev dom 3015, Triglavski dom 2866. 1937. Marca je zmrznil na Velem polju hrvaški smučar Vukosavljev. Dne 26. aprila je umrl Alojzij Knafelc, star 78 let. Naj ne bo pozabljen „ata Knafelc", ki je toliko let gospodaril v Zajezerski dolini. Njegove markacije bodo še zanamcem kazale pot na našo sveto goro in križem po slovenskih gorah in gričih. Dne 8. maja se je smrtno ponesrečil dr.Marjan Bukovec iz Ljubljane. Prišel je v družbi F. Močnika z Velega polja na Hribarice. Z roba sta oba smučarja zavila v Zajezersko dolino in Bukovec je v hitrem smuku zadel ob skalo, padel in priletel z glavo v pečino, ki je molela iz snega. Bil je takoj mrtev. Truplo je bilo s sanmi prepljano v kočo pri triglavskih jezerih, od tam pa preneseno v dolino.31 Dne 23. junija je izplezal plezalni vodnik Janez Brojan novo smer v vzhodnem delu Triglavske stene. Vstop je levo od Brandt-Bračičeve spominske plošče. Osrednje društvo je pri Domu na Komni uredilo cisterno za kapnico^ Dom je obilo z lesom. Društvo je najelo posojilo, da prezida in poveča hotel „Zlatorog". Z delom je takoj pričelo. Vojaška uprava je začela graditi jahalno pot vzdolž grebenov od Črne prsti do Zajezerske doline. SPD je izdelalo načrt za stalne visoke markacije za smučarsko smer od Staničeve koče v Zajezersko dolino in na Komno. S. K. Triglav z Bleda je odprl oskrbovano „Blejsko kočo" na Grajski planini na Pokljuki. Koča je imela deset ležišč in je bila njena lega zelo ugodna za smučanje na Pokljuki. Obisk: Aljažev dom 2695, Triglavski dom 2436. 1938. Dne 10. aprila se je pri smučanju smrtno ponesrečil Art ur Schöpf iz Chemnitza. Schöpf se je spustil iz Dolnikov v strmem smuku proti 30 PI. V. 1938, str. 59. "3l Pl. v. 1936, str. Govnjaču iii se koncem strmali zapičil v sneg. Zlomil si je tilnik in je bil takoj mrtev. Njegovo truplo je bilo prepeljano v dolino in pokopano v Srednji vasi.32 Dne 22. junija je,iunrl v Ljubljani Msgr. Josip Abram. naš Trentar, star 63 let (1875 —1938). Kaj je pomenil Trentar za Triglavsko planinstvo. je razbrati iz zgodovine v prvih letih tega stoletja. Trentar in dr. Fran Tominšek (dr. Planinšek) sta si za časa najhujšega narodnostnega boja osvojila Trento in pridobila za SPD najboljše trentske vodnike. Trenta ni pozabila svojega Trentarja in tudi mi ga ne bomo pozabili. Dne 15. julija je Janez Brojan preplezal novo varijanto v Nemški smeri. Zapustil jo je po Gorenjski smeri, a zavil takoj za stolpom kvišku ter dosegel čez rumeno steno nemški steber. \ arijanta se drži zdaj zahodne plati stebra nad Črnim grabnom in doseže Nemško smer na glavnem razu.33 Dne 20. julija je Janez Brojan izpeljal novo smer v zahodni Cmi-rovi, steni, ki se odcepi v višini 1400 m od Tominškove poti ter poteka levo od Jugove smeri, v glavnem po desnem bregu (orografično) velike grape.34 Dne 19. avgusta je končal v 73 letu starosti na Triglavu življenjsko pot Bajko Justin, botanik, ki je zaslovel pre'co meje naše domovine. Pri sestopu z Velikega Triglava je naenkrat omahnil, bržčas zaradi trenutne slabosti, in padel v globočino proti Prodem. Reševalci so našli truplo kakih 200 m pod grebenom z zdrobljeno glavo in zlomljeno hrbtenico. Spustili so truplo preko stene na melišča, odkoder je bilo preneseno v dolino. Rajko Justin je bil pokopan dne 22. avgusta v Ljubljani.35 Od 15. do 25. avgusta je bil v Vratih plezalni in reševalni tečaj, ki ga je priredilo ministrstvo za telesno vzgojo naroda. Dvajset tečajnikov je dobilo temeljit teoretičen in praktičen pouk. Poučevali so naši najboljši, že verzirani plezalni učitelji. Istega meseca je bil tudi vojaški plezalni tečaj. i Tega leta v juliju je bila končana prezidava in povečava hotela ..Zlatorog" v Bohinju. Na prejšnje zidano pritličje sta bili sezidani še dve nadstropji. Glavno poslopje je bilo tudi razširjeno s prizidkom na severni strani. Hotel je opremljen po novodobnih zahtevih in ima 63 sob, prostorne jedilnice itd. V novem hotelu je društvo priredilo od 3. — 4. septembra tečaj za oskrbnike gorenjskih planinskih koč s poukom oskrbe, uprave, hišnega reda, serviranja itd. Tega tečaja, ki je bil prvi te vrste, se je udeležilo šestnajst oskrbnikov in oskrbnic. Blejsko poverjeništvo radovljiške podružnice SPD poroča, da pada obisk jam pod Babjim zobom. Turisti in planinci se zanje ne zanimajo, letoviščarjem so pa predaleč.36 Obisk: Aljažev dom 3207, Triglavski dom 2988. 32 Pl. v. 1938, str. 172. 33 34 Zasebni podatki. 35 Pl. v. 1938, str. 257. 36 Pl. v. 1939, str. 261. 19:39. Od 11. do 12. februarj a so člani akademske skupine SPD Beno Andervvald, Mirko Slapar, Bogdan Jordan in Cene Malovrh izvršili 1. zimski vzpon čez severno steno Triglava. Preplezali so slovensko smer z Berginčevim izstopom. Zimski vzpon čez steno, to je v januarju ali februarju, je že dokgo mikal slovenske alpiniste. Prvi poskusi datirajo iz leta 1932. Dne 31. januarja sta bila v steni dr. B. Brecelj in Stane Iludnik. Vrnila sta se zaradi neugodne kakovosti snega. Dne 7. februarja je šel v steno Edo Deržaj s svojo družbo. Izsilil je prehod čez steno levo od roba, koder je bila kasneje izpeljana „Vzhodna smer", a zavoljo nagromadenega pršiča na poledenelih pečeh ni bilo prečenje na izstopnih policah mogoče. Družba se je vrnila čez celo steno. Se iste pomladi so se pojavili drugi navdušenci. O binkoštih sta jo preplezala v Slovenski smeri Lukman in Ravhekar, maja Uroš Župančič po Zimmer-Jahnovi smeri. Z vzponom ljubljanskih akademikov je bil končno opravljen prvi zimski vzpon čez steno v pravem zimskem času, ko so kratki dnevi, hud mraz in sneg razne kakovosti. Akademiki so bivakirali nad Belimi platmi in so dosegli rob stene ob pol šesti uri zvečer dne 12. februarja. Dne 8. julija je bila v pomladanskem snegu preplezana v celoti Nemška smer po Janezu Brojanu in J. Mraku.3' Dne 2. julija je SPD odkrilo spominsko ploščo Alojziju Knafelcu. Vzidana je v pečino pred kočo pri Triglavskih jezerih in nosi napis: ,.Planinski starešina Alojzij Knafelc, rojen 20. VI. 1859, umrl 26. IV. 1937, pol stoletja neumoren planinec, je neutrudljivo skrbel za pristopnost in domačnost slovenskih gora: zaznamoval je pota, risal zemljevide, varoval planinsko prirodo in vzgajal planince k stvarnemu delu. To je zvestemu svojemu odborniku, gospodarju Zajezerske koče, v hv aležnem spominu napisalo Osrednje društvo SPD dne 2. VII. 1939.38 Dne 9. avgusta je obiskal vrh Triglava mladi jugoslovanski kralj Peter II. Prispel je 8. VIII. z večjo družbo v Aljažev dom ter v spremstvu planincev in lovcev, vodnika Gregorja Laha in drugih odšel po Tominškovi poti v Staničevo kočo, kjer je prenočil. Dne 9. avgusta je družba odšla na vrh, in čez Aleksandrov dom in Hribarice v Zajezersko dolino. Tu je kralj prenočil in obiskal dne 10. avgusta Komno in Dom na Komni ter sestopil k Savici.39 Tega leta je podelilo SPD vodniku Gregorju Lahu, p. d.Parckinu v znak priznanja za dolgoletno službo cepin s planinskim znakom. Gregor Lah je eden rodkili. še aktivnih triglavskih vodnikov iz vrste prvih slovenskih vodnikov, ki jih je SPD avtoriziralo leta 1906. Bohinjska podružnica SPD je dobila gorsko rešilno postajo. Podružnica je uredila zavetišča v Srednji vasi, Bohinjski Bistrici, na Uskovnici ter Konjščici. Obisk: Aljažev dom 3082, Triglavski dom 3236. « Pl. v. 1940, str. 47. 38 Pl. v. 1939, str. 315. 39 Pl. v. 1940, str. 1. Od 30. marca do 4. aprila je priredilo SPI) zimskoalpinski in reševalni tečaj pri Orožnovi koči, ki se ga je udeležilo 16 tečajnikov. Dne 21. julija je bila blagoslovljena kapelica na UskovnicL Slavno-sti se je udeležilo mnogo planincev, domačinov in letovišearjev. Bohinjski pev ci so peli pod vodstvom prof. J. Ravnika. Načrt za oltar kapelice je napravil prof. Stane Kregar. Konec Dr. France Avčin: Iz Zapadnih Alp (Zaključek) Bilo je. kot l.i nikdar ne bilo in nikdar ne bode poslej. Anton Medved. Do zadnje postaje našega romanja po Zapadnih Alpah smo prišli. Dolga je bila pot in marsikaj se mi je razkrilo na njej. Nekaj tega bi hotel povedati tudi našim planincem, vsaj onim. ki so čistega srca sprejemali, kar sem pravil. Kajti le takim je bilo namenjeno moje pisanje in če sem jim prikazal vsaj nekaj vsega nepopisnega, kar je v onih gorah sreča naklonila meni, sem svoj cilj dosegel. Vsi oni, ki so željno gledali skozi moja okna v daljnji zapadno-alpski svet, ki so tudi sami skoznja slišali tišino štirih tisočev metrov, ki so z menoj dihali njih očiščujoči zrak. pa naj vedo še tole: Po Centralnih Alpah Švice. Italije in Francije sem hodil odprtih oči. Na kratko mi je bil odmerjen čas, pa nisem iskal podrobnosti, hotel sem zajeti celoto, hotel sem spoznati bistvo teh Alp. njih dušo. Vso pot sem jih gledal in meril z merilom naših domačih gora. Pri primerjavi in analizi sličnosti in razlik sem skušal biti kar se da stvaren in nepristranski. Na silo sem se skušal rešiti silnega domotozja. Dolga širi leta že nisem videl domačih gora in domotožje. žgoče, razjedajoče domotožje je pravemu Slovencu v tujini najstrašnejša, do obupa, da do siliranja in smrti vodeča muka in kazen. Skušal sem se otresti vsakršnega lokalnega patriotizma, gledati stvari brez naočnikov, take kot so, da bi tako dosegel pravo merilo za primerjavo naših skromnih dvatisočakov s še enkrat višjimi vrhovi Centralnih Alp. Danes je vse to v meni dozorelo, misli so se uredile: tako sem prepričan, da sem svoj problem pravilno zajel in dojel. Zato bi to svoje vsekakor osebno mnenje o razlikah in enakostih obojih gorstev, našega in za-padnega, rad povedal vsem slovenskim nejevernim Tomažem. Zapadnoalpske veličine, ki sem jih videl in spoznal, so ponosne gore. Ce pa govorimo o njihovih lepotah, moram reči. da je ta lepoto nekam stroga in hladna. Lepota vsekakor, divja in silna, taka da te zagrabi, omami in pritegne z neko elementarno silo, ki ji ne ubežaš, če imaš količkaj gorniške krvi v žilah. Toda ko sem tem goram padel v objem, sem brž občutil, da meni ob njih ali njim samim nečesa manjka. Nikjer nisem našel onega globokega zadovoljstva, nikjer nisem občutil one harmonično dovršene lepote, ki človeka popolnoma umiri in zadovolji: Nikjer nisem dobil tistega, česar sem bil navajen z naših domačih gora. Tem orjaškim vrhovom manjka mehkobe, manjka jim finese. Nikjer ne najdeš ob teh ledenih granitnih pošastih kotička, kjer bi si zaželel ostati dolgo dolgo, kjer bi dosegel popolno pomiritev, kjer bi se popolnoma spojil z materjo naravo. Tega tam ni, notranjega miru tam nisem dobil. Se v sanjah me mučijo one gore, ko se mi po dnevnih željah in mislih nanje v noči prikazujejo njihove divne strahote. Ne bom dopovedoval, odkod vsi ti občutki. Povedal bi le, da imajo naše gore in sploh naša zemlja neke svojske čare, ki se jih šele sedaj, po dolgem življenju v inozemstvu, v polni meri zavedam. Rekel bi, da celo iz naše zemlje diha mehki slovanski značaj njenih prebivalcev. Mehki smo Slovani, mehki in oblikovati se damo kot lipov les: boga ali besa lahko izrezljaš iz njega! Kar je v Centralnih Alpah mrki granit, to je pri nas veseli apnenec; kar so tam gola ali ledena pobočja, to so pri nas mehki travniki in svetli gozdovi. Gozdovi, največje bogastvo naše domovinice, njeni zaščitniki pred poplavami pobesnelih voda, pred burjami in zapadnimi viharji, čuvarji njenega podnebja, največji pokrajinski čar Slovenije! Razlika med Osrednjimi Alpami in našim apneniškim gorskim svetom je slična razliki med enoličnostjo črno belega filma in pestrostjo barvnega filmskega traku. To ni mogoče samo moje mnenje; če bi bilo tako, mi Slovenci tudi verjeli ne bi, kajti narod nejevernih Tomažev smo in vse preradi verjamemo v tuje, domačega pa nas je sram, pa naj bo še tako dobro. Niti kruta vojna nam še ni izravnala hrbtenice. Celo v lastni državi nismo boljši. Da le prestopimo mejo, že pozabimo na svoj jezik in navdušeno bijemo po samem sebi. Zato naj drugi govore mesto mene, bolj bo držalo. Ni zgolj slučaj, da so najlepše besede, kar jih je človeška roka kdaj napisala v slavo goram, prava poezija v prozi, namenjene uprav našim goram. Pokojni njih poet, Tržačan dr. Julius Kugy jim je posvetil svoje najsvetlejše oltarje. Toda niti njemu ne verjamemo, ko nam trdi, da je Soča najlepša reka Evrope. Menda zato ne, ker nam je preblizu, ker je po rojstvu prav za prav Slovenec. Mogoče bomo raje verjeli trdim tujcem iz dal jn jih dežela. Svojo knjigo „Gipfel und Grate" je švicarski alpinist Hans-Fritz von Tscharner posvetil Kugyju: „dem grössten Verkünder der Schönheit der Alpen, der mich gelehrt hat, in dem Berge nicht das Klettergerüst zu erblicken, sondern seine Seele zu suchen." * V tej knjigi in v pogovorih, ki sva jih imela, takole opisuje Poliski Špik, ki si ga je bil ogledal po Kugyjevem nasvetu: „Kdor ga je videl s severa, ne bo nikdar pozabil te že v neskončne izmere segajoče strahotne stene, ene največjih skalnih zidin Evrope. * „Največjemu glasniku lepote Alp, ki me je učil gledati v gori ne le plezalno ogrodje, temveč iskati njeno dušo." »Sedeči« turizem v Švici Kamor pogledaš, povsod se pne Montaž v neposrednih skokih od 1800 do 2200 metrov v višave, ne trpeč poleg sebe nikogar, zmagovalno poudarjajoč: „Tu stojim jaz, Poliški Špik, kralj Zapadnih .Julijcev." Tako razvajeni Švicar. Naj povem samo še mnenje, ki ga je izrekel o naših gorah Anglež, svetovni alpinist dr. Tom G. Longstaff, današnji predsednik eksklu-zivnega Alpine Cluba. Pred vojno je bil v naših gorah — tudi na Kugv-jevo pobudo — hodil je sam s svojo ženo, spal je vedno v šotoru kot pravi Himalaya-man. Po vrnitvi v domovino je o svojih vtisih napisal pokojnemu Kugyju pismo, ki ga je le-ta v nemškem prevodu objavil v svoji znani monografiji „Fiinf Jahrhunderte Triglav" (str. 365). Klasično lepi angleški original, ki bo zanimal tudi tujino, pa ni bil objavljen še nikjer. Zato ga prinašam z avtorjevim prijaznim dovoljenjem na tem mestu, obenem s slovenskim prevodom: „\ ou ask me what sort of an impression the Julian Alps make upon me. I find it difficult to answer. It is a fact that they have become for me. after forty years' devotion to mountain scenery, the most desirable of all mountains. I want to revisit them more than I desire to see again any other region of the Alps: more than I desire to see again the frosty Caucasus, or Himalaya, or the mountains of Canada and Alaska, or the ineffable primrose light of the low sun on the fantastic peaks of the Arctic. I believe this feeling is greatly due to their surprising quality of mystery. What wanderer waking up the Špranja for the first time and seeing in front of him the wall of cliff stretching apparently without a break from Jol' Fuart to Montasio, could possibly imagine the existance of that concealed gateway, the gash of the Barenlalmscharte? Who could imagine that Montasch would appear so totally different from the south, from the foot of Kanin, in the atmosphere of another world, compared to the effect of its extravagant and completely inaccessible appearance from the northwest, from any point above the head of the Dogna? Again how reconcile Prisojnik lying open and carefree as seen from the upper Trenta with the grim hostility of its northern face, that view which opens wi thout warning after the passage of Sleme? Then consider another surprise of contrast: think of the source of Soča, again in Trenta: just over that shoulder of Jalovec the Sava rises in the Planica glen; yet neiher landscape suggests the possible proximity of the other, so completely different in character are they. Is there anything else in all the Alps, including the whole range of the Julians, comparable to the hidden mystery of Martuljek? I slept two nights there under a rock by Za Akom and felt myself as completely sheltered from the world without as any anchorite. As to Triglav, who reings over all, it is no wonder to me that he is surrounded by more legend and tradition than any other peak in the Alps: a brother to Olympus. Thus he can defy iron bars and cables and paint splashes, though none of these scratchings defaced him when you first made your pilgrimages. He seems to ignore them: in June at any rate they did not worry me. I think one should approach him up the \ rata, by the Aljažev dom and so by the Tominšek route, with the great north face always before you and looking across and over the Luknja. Of course teclmically the ascent is nothing now: but you knew it when that knife-edge was a real test of steadiness yet. I protest that the ascent is still a great adventure. In 1902 i saw Corsica gleaming marvellously out in the Mediterranean, from the Cima d i Mercantour in the Maritime Alps, and until last year this was the most memorable view I had had from any Alpine summit: but the view I got from Triglav over the Slovene country, over the Carso, over Venetia and the Industrializirani alpinizem v Švici: Velikanski hoteli tik pod slovito severno steno Eigerja Adriatic was as beautiful, and far more mysterious in its suggestions. No mortal ever deserved such an evening as I had up there. Then once more the surprises of this country. Descending from the Triglavski dom into the Velska dolina one enters a typical Tibetan desert: huge rounded slopes and hollow basins leading up to the naked cliffs of a lunar landscape; not a tree: hardly a plant: lifeless. Then up over the ITribarice and down to the Seven Lakes to find oneself in the Rocky Mountains of Canada! A waste, but how beautiful, of rolling limestone levels covered with open forest of pine. How could one expect such a bit of western America in Europe? All next day, looking west from Tičarica, I could hardly believe my eyes. Follows the terrific descent down the Komarca path, past that cliff face from within which the Savica spouts a full torrent at birth, to the Bohinj Lake. I am completely at a loss to understand why this lake should make so deep an impression on me. Surprise that it should be there at all? The hidden waters of Triglav visible at last? It may be that the Triglav complex owes ist magic in part to its relatively small scale, making the uninitiated think that he is seeing every secret unveiled at once: a mere delusion; but in a topography so intricate and so difficult, in such a veritable maze, it is a delight to to lose oneself, to escape, to be free. Trees, flowers, rocks, snow, all seem to assume some indefinable new quality, some new revelation of beauty. By comparison the Dolomites are obvious. Triglav reigns over a dreamworld, sundered from time, full of unbelievable hidden nooks, of unsuspected passages, of sudden visions of cliffs which cannot be real. Surely there is no other mountain land like this." Tom G. Longstaff, President Alpine Club, London. Slovenski prevod tega pisma, ki je nedvomno vse več kot samo poklon Kugyju, pa bi se glasil: „Sprašujete me, kakšen vtis so napravile name Julijske Alpe. Odgovor se mi zdi težak. Resnica je, da so mi postale — po štiridesetih letih čaščenje gorskega sveta — od vseh gora najbolj zaželjene. Obiskati jih znova si želim bolj kot katerikoli predel Alp: bolj kot želim ponovno videti ledeni Kavkaz ali Himalajo, gore Kanade in Aljaske, ali pa nepopisni nežnoruraeni soj nizko stoječega sonca nad fantastičnimi vrhovi Arktike. Menim, da gre ta občutek razlagati iz njihove presenetljive skrivnostnosti. Kateri popotnik, ki se prvič vzpenja po dolini Špranje in vidi pred seboj skalni zid, segajoč na videz neprekinjeno od Viša pa vse do Poliškega Špika, bi utegnil slutiti obstoj tako skritega prehoda, kot je Škrbina Sprednje Špranje? Kdo bi mislil, da se bo Montaž kazal tako povsem razničen z juga. z vznožja Kanina, v ozračju nekega popolnoma drugega sveta, če ga primerjamo z vtisom svojskega mu, povsem nedostopnega videza s severozapada, s katerekoli točke iznad konca Dimje. In kako naj vskladimo odprtost in brezskrbnost Prisojnikovo, kot se kaže iz gorenje Trente, z vso zagrizeno sovražnostjo njegovega severnega osienja — pogled, ki se odpre na vsem lepem, ko prekoračiš Sleme? Še eno tako presenetljivo nasprotje: pomislite na vrelo Soče, zopet v Trenti. In bas na nasprotni strani, onstran Jalov-čevih pleč, izvira v globoki Planici Sava; toda nobena od obeh pokrajin ne izdaja bližine druge, tako popolnoma različni sta si po svojih značajih. In najdete li kaj v vesoljnih Alpah sploh — ne izvzemši vse verige Julijcev — kar bi se moglo primerjati s skritimi tajnami Martuljka ? Dve noči sem prespal tam gori Za Akom pod neko skalo in tako popolnoma zaščitenega sem se čutil pred zunanjim svetom kot katerikoli puščavnik. In kar se tiče Triglava, ki kraljuje nad vsem tem, ni nikako čudo, da je opreden z bajkami in izročili bolj kot katerikoli vrhunec v Alpah: prav kot njegov brat Olimp. Tako lahko vse železje in vrvi in barvne packe samo prezira, dasi ga nobeden teh madežev ni kazil, ko ste Vi prvič poromali k njemu. Zdi se, da se zanje niti ne zmeni, in tudi mene niso motile. Mislim, da se mu je treba približati skozi dolino Vrat, mimo Aljaževega doma in po Tominškovi poti, z velikansko severno steno ves čaš pred seboj, z očmi uprtimi tja preko Luknje. Tehnično vzpon dandanes seveda ne pomeni nič več. Toda Vi ste ga poznali, ko je bil njegov kot nož ostri greben še prava preizkušnja trdne volje. Vseeno pa trdim, da je vzpon na Triglav še vedno veliko doživetje. Leta 1902 sem z vrha Cime di Mercantour v Obmorskih Alpah videl sredi Sredozemskega morja v čudovitem blesku Korziko in do lanskega leta je bil to zame spomina najbolj vreden razgled, kar sem jih kdaj užival z alpskega vrhunca. Toda pogled, ki se mi je odprl s Triglava čez deželo Slovencev, čez Kras, čez Benečijo, čez Jadransko morje, ta razgled je bil prav tako čudovit, a še vse bolj skrivnostno učinkujoč. Noben smrtnik ni zasluženo užival takega večera, kot je bil tam gori dan meni. In nato še nove presenetljivosti te zemlje: če se spuščaš s Triglavskega doma v Velsko dolino, si zašel v pravo pravcato tibetansko puščo: ogromna oblasta pobočja in izvotljene kotanje vodijo v breg do golega skalovja pokrajine kot na mesecu: nikjer drevesa, komaj kje kako zelišče: konec življenja! Nato pa navzgor in preko Hribaric zopet dol do Sedmerih jezer, pa se znajdeš sredi Rocky Mountains (Skalnih gora) v Kanadi! Pušča, toda kako divna! Valovite apnenčaste grede, pokrite z redkim igličastim drevjem: kdo bi pričakoval tak košček zapadne Amerike sredi Evrope? Ves naslednji dan sem strmel proti zapadu s Tičarice in komaj verjel svojim očem. Sledil je strahotno mogočni sestop po steni čez Komarčo, ob skalnem ostenju, ki se iz njega hudournik novorojene Savice lije proti Bohinjskemu jezeru. Nikakor ne morem doumeti, kako da me je to jezero tako globoko prevzelo. Mogoče presenetljivo čudo, da je sploh tam? Ali pa skrite triglavske vode, ki se tamkaj končno le prikažejo na dan? Mogoče gre Triglavu njegov čar deloma iz razmeroma male njegove razsežnosti, tako da nepoučeni meni videti vse skrivnosti razgaljene kar na mah. Kaj še, prevara vse skup! Toda v tako zapleteni pokrajini, v takem pravcatem blodišču je pravo uživanje izgubiti se, ubežati, biti res svoboden. Drevje in cvetje, skale in sneg, kot da vse kaže neke nove neizrazljive vrednote, neka nova odkritja lepote. V primeri s tem učinkujejo Dolomiti naravnost preprosto. Triglav kraljuje nad deželo sanj, ločeno od časovnosti, vso polno neslutenih skritih kotičkov, nepričakovanih prehodov, nenadnih skalnih prikazni, že kar neresničnih na pogled. Resnično, ni je gorske dežele, ki bi bila tej enaka." Tom G. Longstaff. t Kaj hočete še več? Je li oh tem čudno, da si Kugv želi biti slikar in sicer slikar Julijskih Alp? In da sta popotnika Gilbert in Churchil že v preteklem stoletju proglasila gorenjo savsko dolino za najlepšo v Alpah? (The Dolomite Mountains). Če že moramo nekoč nazaj v Veliko mater Zemljo, ki nas je rodila, potem bi hotel spati v Savski dolini, na skromnem pokopališču na Dovjem. Steno in Iljavino ves čas nad seboj. Tamkaj, ob najlepših spominih mladosti, mi bo ruša najlažja. Še nekaj je, kar me je sila motilo v Zapadnih Alpah: civilizacije se v njihovih dolinah ne znebiš tako zlepa, razen mogoče kje v mont-blanškem koncu in v Dauphineji, pa v zapuščenih predelih Bernine in Bergella. Vsepovsod železnice, ceste, avtomobili vseh znamk in številk, avtobusi polni leno radovednega sveta, vzpenjače, smučarski lifti in druge naprave za sedeči turizem, vse mogoče izmišljotine za črpanje denarja iz žepov tujih in domačih turistov! \ se poznano, izmerjeno, preračunano, fotografirano in narisano, do potankosti vse! Skrivnost, večni mik nemirnemu raziskovalnemu človeškemu duhu, divjina, vse to je iz Centralnih Alp že zbežalo. Bolje sedaj razumem Longstaffove besede, ko mi je pred vojno v Mojstrani pri Rabiču dejal, dobro se spominjam: „Samo ne avtomobilskih cest v vaše bajno lepe gorske doline! In ne napravite drugega Bleda iz vašega Bohinja, samo tega greha nikarte!" Le v najvišjih višinah Zapadnih Alp je zrak res še čist, kajti pot nanje je odprta le močnim. Po teh me žeja, o teh se mi sanja in spomini nanje me bodo spremljali do ure slovesa od gora in sveta. Tja mora najti pot naša alpinistična mladina, dokler se ji ne odpro vrata v velika pogorja vzhoda, v Kavkaz, v Pamir, na samo Himalajo. Doma bo že kmalu začela segati po skrajnostih, ki meje na nemogoče. Njena volja vse odločneje udarja pečat premoči človeške inteligence nad slepimi ovirami doslej nedostopnega skalovja. Toda če ji ne bodo pustili navzgor, bo degenerirala, izgubila se bo v malenkostih in detajlih. Mesto razgledanih alpinistov bomo imeli ozke „alpinistke", ki jim bodo na turi važni samo še časi, število uporabljenih ali neuporabljenih klinov in vponk. Te etiki nevarne tedence se mestoma že pojavljajo* Za pravega alpinista pa Alpe ne bodo nikdar do konca preplezane. Vsaka neznana smer mu je prvenstvena, vsaka zanj nova steza zanimiva. Višek eticizma. vrhunsko alpinistiko je prav lahko združiti z najglobljim esteticizmom: Najdrznejši plezalec in najgloblji muzik sta v najvišjih čutenjih včasih presenetljivo blizu. Pravi alpinizem in gola alpinisti^a pa sta si tako daleč kot umetnik — pianist in godbeni avtomat v gostilni. Ni pa popoln alpinist, kdor pozna doma le plezalne smeri zgornih težavnostnih stopenj, pa se ni nikdar ponižal na skromni Pršivec nad bajnim Bohinjskim jezerom, zame najlepšim v Alpah: * Za primer: Nedavno si je skupina mladih alpinistov v knjigo plezalnih vzponov v Vratih napisala naslednje ubožno izpričevalo: „Skalaška smer v severni Triglavski steni je šoder, vračamo se v raj šeste stopnje v ostenje Ojstrice — Kamniške Alpe. Dne '25. septembra 1949." Castor in PoIluX Foto Perren-Barberini, Zermatt kdor ni nikdar gledal spomladi morja s cvetočih pobočij Čavna, kjer te iz skalovja še lahko zadene srepi pogled baziliska, enega zadnjih glasnikov davno minule sla\e rodu velekuščarjev in zmajev; kdor ni še hodil po samotnih višavah Kanina: kdor ni še doživel inferna voda v Škocjanskih jamah v času novembrskih poplav; kdor ni še sanjaril z belimi oblaki v skriti soteski Kolpe; komur tragično umiranje prirode Sedmerih jezer v jesenjih barvah še ni zameglilo pogleda z moškimi solzami; kdor ni še spoznal, kako brezprimemo divna je slovenska žemljica prav na vsak korak. Kje je dežela, kjer je Narava na tako majcen prostorček nagro-madila toliko lepote; v gorah, v ravnini, ob morju; da zopet nebotične, strme stene, kjer se skladi grmadi jo drug na drugega, vsevprek je naloženo. Samota in divjina! Skozi ta tihi in nevarni svet si išče človek svoje poti. Kamini so v splošnem plezalcem najmanj ljubi. Ta najin kamin ie bil posebno nevaren. Dolg je za dve do tri dolžine vrvi, torej vsaj kakih 60 metrov, rdeč, izpostavljen nad brezupnimi prepadi obmejne grape, poln naloženih skal in skrajno strm, da je plezanje zares nevarno. Ni se mi pa zdel tehnično tako zelo težak. Ko sva priplezala do konca, sva skrajno težko prestopila na levo v steno na neznatne stope. V kratkih vijugali sva po prevesasti steni navzgor dospela na gredino. Tik preden sem stopil nanjo me je sredi zadnjega previsa Vinko pozval, naj pogledam podse. Zares — take izpostavljenosti do tedaj še nisem doživel. Ko sem kasneje opazoval to mesto od spodaj, se mi je zdelo te/ko verjetno, da sva prišla tam čez, a od blizu je marsikaj mogoče, kar se zdi iz daljave neizvedljivo. Gredina nad temi prevesami so le bolj položne skale, ki pa učinkujejo po tako težkih mestih prav domače in lahko. Po njih sva zlezla pod vrhnjo glavo in nato se je začela bitka za zadnje stotine metrov stene. Kamini, previsni žlebovi in prepoke, o katerih vem, da 60 objektivno težke, nama tedaj niso delale nobenih preglavic. Le na enem mestu se je Vinku zataknilo. Samo takrat sem ga videl malo obotavljati se. Ponudil sem se, da preplezam jaz tisto mesto, a zavrnil me je s tisto mirnostjo, kakor le velik mojster zavrne učenca: malo pretehta in že prime prav in opravi. Tako je bil tudi on v par trenutkih čez težko mesto, čez zelo neroden vstop v strm žleb. i Ne spomnim se več podrobnosti v vrhnji glavi Kinke, ker so žlebovi zelo podobni drug drugemu. Zadnji žleb je globok in koritast, po njem sva priplezala ob dveh popoldne na sončni vrh. Zavedal sem se, da je za menoj plezarija, ki je tedaj pomenila enega od vrhuncev plezalskega udejstvovanja pri nas. Zmogel sem jo s tovarišem, ki je znal dosti več kakor jaz in bil sem mu hvaležen iz vsega srca. Tiho sva se pogovarjala o tem, kar tako radi govore mladi ljudje v gorah: o vrhovih in o stenah. Se nekaj sem tedaj občutil: da sem se šele s takim plezanjem približal tistemu težkemu, mračnemu življenju, ki so ga živeli molčeči in odljudni gorjanci v ozkih dolinah pod planinami, Crnjani, Stahov-Čani in Stranjam, drvarji, lovci, kmetje in pastirji. Ob hladni resničnosti v težki steni sem se zavedel resničnosti življenja, ki ga je živelo ¿o trdno, neupogljivo in uporno ljudstvo. Za meščane so imeli ti ljudje v srcu le zaničevanje — in to po pravici. Kaj pa so vedeli ljudje iz mesta o njihovem trpljenju? Kako po krivici so presojali njihove običaje, brez verig in spon, z divjo svobodo in samovoljo, ki ji je le težka tlaka revščine omejevala prosto pot. — In k temu preprostemu ljudstvu «e je spletala prva tenka vez. Čutil sem se vsaj malo vrednega, da stopim v njihov krog — ne po življenjski nalogi, seveda, ampak po zmagovanju težav, ki jih je življenje njim tako na gosto postavilo na pot. Sonce je toplo sijalo. Več kot uro sva se zamudila na vrhu, potem pa je šlo v skokih navzdol skozi Turški žleb, k našemu dragemu Jakatu na Okrešlju. Drugega dne smo na prostranem travniku pri Piskerniku kosili travo. Gospodinji smo prinesli širok cekar planik in povabila nas jc na gamzovo juho. Cez grebene je jug valil megle. Štajerska Rinka je s svojim značilnim, gladkim razom segala iz sivih melišč visoko v oblake. Droben del življenja, ki je potekal ob njej, mi jc prešel v nepozaben spomin. Rado Kočevar: Ledno kladivo in njega uporaba v zimski plezalni tehniki Ledno kladivo je pri nas še razmeroma malo znano. To pa zaradi tega, ker je naša zimska alpinistika šele v začetni dobi. V predvojnem času, ko so zasnežene vrhove naskakovali po snežisčih in grapah, je zadostoval cepin. Danes je drugače. Povojna alpinistična generacija je vse pogosteje začela obiskovati tudi stene, raze in grebene. Tu pa seveda zaradi naklonine skalovja ni mnogo snežišč. Kratke, snežne vesine po navadi prehajajo v kopno ali poledenelo pečino. Na takih mestih je cepin kvečjemu le za trenutno rabo, ko pa preide plezalec v skalov je, mu je odveč in ga ovira pri plezanju. Navezovanje cepina preko ramen oziroma spravljanje v nahrbtnik pa je tudi dokaj zamudno. Zahodnoalpski plezalci so kmalu rešili ta problem. Trajni kontakt z ledom jim je kmalu prinesel to važno orodje. Pri reševanju najtežjih problemov v Zahodnih Alpah so plezalci s pridom uporabljali ledno kladivo. Znatno hitreje in lažje so zmagovali z njim strmino ledu in čistili stope na poledeneli pečini. Kogar stvar zanima, naj vzame v roke „Bergsteiger" ali „Hivista mensile del Club alpino italiano" oziroma druge planinske revije in knjige zahodnih narodov. t o. 1 .. . , .... 1 1 1 h ti Ledno kladivo (številke pomenijo centimetre) Glavni namen lednega kladiva je, kakor rečeno, da služi kot cepin in kladivo za zabijanje klinov obenem. Pogoji za kladivo bi bili razmeroma kratek roč, ki pa je precej daljši od običajnega kladiva, in glava za zabijanje klinov, ki se v bistvu ne loči od letne. Pogoji za cepin pa precej dolgo oklo, ki je nekoliko debelejše od navadnega okla, to pa zaradi tega, ker ledno kladivo prihaja pogosteje v stik s skalo kot cepin. Nalogo ni bilo težko izvesti. Le kovaču je bilo treba narisati točne mere. Na priloženi skici lednega kladiva so točno označene dimenzije. Pripomnil bi le, da so ročaji kladiva lahko za kak centimeter različni. Ravno tako oklo. Važno je, da je material prvovrsten. Posebno je treba paziti pri nasajanju. Železne zakovice morajo biti postavljene v glavo in ne zakrivljene. Najboljši je suh, jesenov les. Ker pride pogostoma v dotiko s snegom, je dobro, če je impregniran, najbolje s firnežem ali voskom. Pri impregnaciji s parafinom pa se postopa kakor pri impregnaciji vrvi. Ker je ledno kladivo precej dolgo, posebno njega oklo. ga je težko spraviti v žep. Zato je treba na ročaju napraviti poseben kavelj, s katerim se lahko pripne na vrvico ob pasu. S priporočanjem lednega kladiva nikakor nočem zmanjšati pomena cepina, ki je v zimski plezalni tehniki neobhodno potreben. Tudi če ni večjih snežišč v steni, je dobro vzeti cepin s seboj. Jaz vzamem dva cepina le takrat, kadar imam opraviti več kot polovico stene s snegom Ce je plezalec v strmi snežni vesini brez cepina, je najbolje, da najprej z lednim kladivom napravi dva globoka prijema v sneg ali led. nato pa izkoplje stope. Ce so slučajno na nogi še dereze, je položaj precej ugoden. Idealna pa je raba lednega kladiva v kombinaciji s cepinom v zelo hudih strminah. Tu plezalcu ni potrebno kopati prijeme, temveč z eno roko le zasadi cepin, z drugo pa koplje stopinje. S pridom se da uporabljati ledno kladivo tudi v kopni skali pri sekanju stopov v živo skalo itd. Kladivo sem uporabljal že na mnogih zimskih turah: V južnem razu Skute, v Hornovi smeri v Jalovcu, v Silah, v Jugovem stebru v Severni triglavski steni in drugod. V večini primerov sem plezal brez cepina. Upam, da se bo raba tega koristnega plezalnega orodja pri nas kmalu razširila. Zimski alpinisti se bodo v praksi z njim podrobneje seznanili. Slavko Persič: Glinščica (Nadaljevanje in konec) II. Nastanek debri, oblike in vzpetosti ob njej Zgodovina Glinščice sega daleč nazaj v preteklost nase zemlje, ko še ni bilo človeškega življenja na njej. Mnogo milijonov let je bilo potrebnih, da so v topli morski vodi, pod katero je bil današnji svet ob Glinščici in pretežni del Alp, nastali iz oklepov silno drobnih, odmrlih morskih živalic drobnozrnati apnenčasti skladi in ¿Ia so na teh skladih v že hladnejši morski vodi iz novih, drugačnih, že nekoliko večjih morskih živalic (školjk), močno pomešanih z zelo drobnimi, nastali novi apnenčasti sloji. Ko se je zemlja ohlajala, se je krčila in gubala in iznad morske površine se je dvignilo morsko dno. Da je apnenčasta plast, ki tvori visoko kraško planoto in območje Glinščice, mlajšega izvora, dokazujejo školjkaste okamenine v apnencu, kakršne zasledimo v pečevju in na prostranih meliščih (grižali). Kakšni so bili pogoji in razlogi, da se je ozračje zelo ohladilo in so se potem vrstile tople in ledene dobe, si znanstveniki niso povsem na jasnem. Dejstvo pa je, da v nobeni ledeni dobi ledeniki niso segali tod do morja. Prečni prerezi dolin, predvsem pa naše značilne Glinščice, ki imajo obliko ostro zase-kanega „V", kažejo, da tod ledeniki niso brusili in gladili dolin in pobočij. Pač pa so ledeniške reke in potoki, pritekajoči s pobočij gora izpod vedno bolj umikajočih se ledenikov, naplavljalc in odlagale skale, grušč, pesek in mel ob svojem teku po nižini Pogled z vrha Sv. Mihaela (239 m) na vasi Bol junec v ospredju, Krogi je in Dolino ter na Socerb Foto Boris Oslan Pogled na dolino Glinščice: Spredaj vasi Boršt in Za-brežeč, nad katerim je vzpetost Na Robidi (vidni 2 hiši), na levi Stena (443 m), v ozadju Trenka (386 m), na desni Mali Kras (361 m) s severozahodnim grebenom in pobočje Krasa (458 m) z Grižami Foto Boris Oslan in ob izlivu. .Med apnenčevo plastjo se je s tvoril sloj peščenjaka, ki je ponekod ob Glinščiei že zlepljen (konglomerat). Vse to se je dogajalo že med ledeno dobo in po njej ob rastoči sončni toploti. Ozračje pa se je zopet ohladilo, zopet so ledeniki pokrili zemljo, in zaradi ohladitve se je zemlja ponovno skrčila in nagubala. Zaradi bočnih pritiskov ?o se apnenčasti skladi dvignili in prevegli na sloj naplavljenega peščenjaka. Severozahodni greben Malega Krasa (431 m) z »Zlato-rogovo polico« in ruševinami starodavne cerkvice. Na levi Stena (443 m) z železniško progo, gozdnata kopa v sredini je Trenka (368 m). Med Steno in Malim Krasom se vije deber Glin-ščice »Mali Montaž«, okoli 60 m visok stolp (luska), najbolj znana pečina v Glinščici I*e tako si moremo razlagati, zakaj ležijo apnenčaste plasti nad peščenjakom na pobočju gore Krasa (458 m). En apnenčast sloj pa se ni mogel prevreči. Ostal je pokonci z navpično, pretežno prevesno jugozahodno steno, ki je gorniško zelo zanimiva in nudi mnogo prilike za plezanje. Severovzhodno pobočje tega sloja pa je položnejše in sredi obširnih melise ter vesin, škrapljasto izžlebljenih plati, stoje razvaline starodavne cerkvice. Ta sloj tvori severovzhodni greben Malega Krasa in končuje Na vrhu. Vzpetosti v območju Glinščice, kot Trenka (386 m) in Žerjavov hrib (419 m), ki spadata v območje gornjega toka Glinščice, nadalje Krmačnik (102 m), na katerega vrhu so razvaline cerkvice sv. Roka, Hrdo in Celo (119 m), katero oblivata neznatna in večji del leta suha potočka Osojka in Kovčevec, ter raztegnjena Dolga Krona ali Dolinsko Brdo (160 m), ki se vleče do izpod vrha Socerbskega Krasa, so sestavljene iz mlajšega lapornatega peščenjaka, iz kakršnega je ves gornji tok Glinščice do njenega slapa. Iz zapiskov rimskih zgodovinarjev, ki so Glinščico poznali pod imenom Lusandra, vemo, da je bil ta potok pred tri do štiri tisoč leti še rečica, ki je še v X.Y1. stoletju ločila Trst od Istre, prav za prav od Beneške republike. Dejstvo, da je ta potok bil rečica, nam dokazuje, da je moralo biti v tedanjih časih mnogo več padavin kot jih je dandanes, da je tedaj večina današnjih dolgih suhih grap bila izpolnjena s potoki, katerih voda ali sploh ni mogla ali vsaj ni mogla v toliki meri pronicati pod zemeljsko površino, da je površina današnjega kraškega sveta bila bolj obraščena kot je danes ter je rastlinstvo vezalo zemeljsko plast, ki je nerada propuščala vodo. Rečica, nekoč morda ledcniška reka, je rušila, drobila, gladila, odplavljala, na-plavljala svet in si zarezovala strugo, jo poglabljala in čistila; potem pa je odlagala kršje. mel, prod, pesek in glen, vse pomešano z rastlinskimi odpadki, po planoti proti 2aveljskemu zalivu. Ko so Italijani, izkoriščajoč lesno bogastvo slovenske zemlje na Krasu za gradnjo stavb in ladij, iztrebili in ogolili svet po sedanjem Krasu tako, da tudi nizko in pritlikavo rastje ni moglo več vezati potrebne prsti, so padavine in vode s pobočij lahko odnašale zemljo in prst ter podirale in odplavljale oslabelo in propadlo rastje. Temu delovanju vode se je pridružila še burja —, sunkovit, padajoč in silen veter, ki je še pospešil ogolitev s tem, da je podiral slabo zakoreninjeno rastje in odnašal zemljo. Sonce, padavine, neprestane spremembe v toploti, vročina in mraz, led in burja, so razdejali pečevje in odkrušili z njega jalovo kršje, počistili zaseke in škcbine odkruškov ter obrusili ostre robove. Tako vidimo na obširnih pobočjih Krasa. Malega Krasa in Stene prostrane gruščnate vesine, pust svet, katerega domačini pravilno imenujejo „Griže". Griže so rezultat preperevanja, ki se očitno kaže v rumenkasto rdečem pečevju na južni strani Stene, v katero vse leto žge toplo sonce. Gorniki, ki se vzpenjajo po tem pečevju, plezajo izredno previdno, kajti marsikateri oprimek ostane v roki in mnogokateri stop se odlomi pod plezalčevo nogo. V takšnih, neprestano preperevajočih stenah je nevarnost zelo velika. Značilen kraški pojav ob Glinščici so škrape ali škraplje. Nastale so tako, da je voda, zlasti izpodnclma moča, raztopila in izprala mehkejši apnenec iz odpornejše kamenine, v katerih so zaradi tega nastale luknje, jame, predvsem pa številni globoki in ozki žlebiči. Med zanimivostmi Glinščičnega kraškega sveta sta tudi dve brezni, to je navpični jami (,,fojbi") na Malem Krasu, ki sta bivališče golobov, in pa štiri kraške votline ali zijalke, od katerih sta dve na pobočju Krasa nad Klunovim mlinom, dve pa nad železniško progo Trst - Ilerpelje pod vrhom Stene. Od slednjih potekajo rovi na več strani v notranjost hriba. V pradavnim so bile te zijalke dom tedanjemu človeku. Omenjene jame in zijalke so dostopne vsakomur. So pa še nekatere druge, v katere morejo le dobro opremljeni jamarji. Na južnem pobočju pod železniško progo Boršt - Draga in sicer pod prvim predorom so v živem pečevju drče ali polže, katere domačini imenujejo „drsalice". Te je napravilo in obrusilo kamenje, ki se zlasti ob nalivih podira, vali in kotali s „Ptičjih sten" in pobočij nad njimi: deževna voda pa prispeva k njih nastajanju s tem. da izpira odbito in odbrušeno kršje. III. Krajevno imenoslovje oh Glinščici \ živi slovenski govorici našega kmeta in deželana v tržaški okolici so ohranjeni sledovi pristno naše, slovenske kulture, v krajevnih imenih [»a tudi sledovi zgodovine slovenskega naroda. Žc imena tolmunov nam kažejo bogastvo slovenske besede in pravilno pojmovanje gorskih in dolinskih oblik. Ime „Veliki Sopot" je staroslovanskega izvora in pomeni slap, ki sope in puhti, pa tudi brzico s šumečo, sopečo vodo, kakršna je ravno „Mali Sopot". — „Plovnik", „Bedenj", „Ledrica" in „Kotel" so imena tolmunov in pomenijo: plovnik nizko vinsko kad, ledrica pa velik vinski sod. Krčulj (tudi korčulj ali korčulja) »Mali Matterhorn«, okoli 30 m visoka pečina na pobočju vzpetosti »Na Robidi« foto Lojze HrovaUn, Trst Na severozahodnem grebenu Malega Krasa. V ozadju Kras (458 m) Z Grižami Foto L0jze Hrovatin, Trst pomeni zajemalko in je izvedenka iz besede korcc; ta je izdelan iz kore. to je, i z drevesne skorje. Za ime „Glinščica" je več razlag, zaradi česar je v slovenskih zemljevidih in v slovstvu precej nejasnosti in zmešnjave. Mnogi se sklicujejo na to, da ima le soteska to ime, in sicer nekoliko spremenjeno, popačeno v „Klinčica", „Klinšica",. „Klinščca'" ali slično; vse pa temelji na izvirnem slovenskem imenu „Glinščica". Popačenje imena je nastalo zaradi malomarne izgovorjave v narečju, zaradi vpliva italijanskega jezika, predvsem pa zato, ker tujec, ki ne pozna slovenskega jezika, ne more izgovarjali slovenske besede ali pa jo prilagodi svojemu pravopisu. Zato ni čudno, če je istrski odpadnik Hossetti, ki je moral recitirati neko pesem v čast nekdanjemu rimskemu vodovodu, ki je bil speljan po glinastih ceveh od Zvirka v tedanjo vojaško utrdbo Trst, smatral za malo častna, izgovarjati strašno ime „Klincizza" in je to spremenil v visoko zveneče „Fonte Oppia". „Oppia" je klen (vrsta javorja), drevo, ki ga v Glin-ščici ni. Glinščica je kraški svet brez vsakega drevesa; le nizko grmičevje, med katerim prevladuje šipek, oživlja široka melišča in skrofje. Ta razlaga imena Glanščica je torej povsem netočna in nerazumljiva. Je pa vsekakor zanimiva, ker kaže že na starost imena „Glinščica". Ime „Glinščica" temelji kot mnoga krajevna imena, na primer Glince, Glinicc. Glinca, Glinjak itd. na geološki sestavi tal, po katerih voda teče. Od izvira do Velikega Sopota teče namreč po plasteh laporja, pomešanega z apnencem in peščenjakom, a laporju pravijo domačini povsem pravilno in smiselno opoka, ki ji je osnovna sestavna glina. Od Velikega Sopota dalje potok ne teče več ¡»o glinastih tleh, ampak po poroznem apnencu, nato pa po naplavinah tja do izliva v morje. Vendar pa je to potok, ki priteče do sem po glinastem svetu; sloji opoke se odlično odražajo v nekaterih gra*pah in rebreh. Ne smemo pozabiti še na dejstvo, da je bila deber Glinščice in nje okolica močno naseljena že v mlajši kameni dobi (jame, zijalke, gradišča) in da so razna keltska plemena, ki so napadala mirne praprebivalce, najbržc že označevala središče tega obljudenega kraja po bistrem Zvirku. Keltska beseda „glaons" pomeni namreč bister, kristalno čist, kakršen dejansko tudi je Zvirek. Rimski zgodovinarji so že poznali Glinščica, ki je bila takrat rečica Lusandra. Italijani sami ne vedo, kako so prišli do imena Rosandra, ki se je po krivdi fašističnega poitalijančevanja in deloma nezavednosti dela slovenskih Tržačanov kar že preveč razpaslo med primorskimi Slovenci, zlasti med domačini, tako da bi lepega dne lahko pozabili izvirno slovensko ime. Italijani sicer utemeljujejo svoje ime z rožnato barvo pečevja južnozahodnih pobočij Stene (443 m), ki jo dobi pečevje ob sončnem zatonu, proti kateremu je ta del doline odprt. Drugače pa je italijansko ime „Rosandra" za našo Glinščico nerazumljivo. Zanimivo je, kako dva različna naroda gledata in se poglabljata v naravo ter v dogajanje v njej. Domačin, slovenski kmet m pastir, ki živi s svojo zemljo, se poglablja v bistvo svoje rodne grude, prišlec, ki je zašel semkaj med slovenski živelj, pa daje ime le po zunanjem videzu, v katerem se kaže sicer sivkasto in rumenkasto pečevje ob ne ravno pogostih večerih. Tolmačenje imena „Rosandra" z „Rožna dolina", je zelo šibko, kajti ne dolina ne deber nista rožnata. Vesna sicer posuje prostrana melišča in redke zelene blazinice pod stenami z zelo nežnimi in lepimi cvetkami, vendar ne v tolikšni meri, da bi se moglo reči^da je Glinščica rožna dolina. Vse drugo prej kot to. Alojzij Knafclc, ki je izdelal nekatere toponomastične zemljevide naših pokrajin, med njimi zemljevid okrožja Trsta (1:50.000), ki ga je leta 1912 izdalo in založilo Slovensko planinsko društvo v Trstu, je v tem zemljevidu za spodnji tok potoka Glinščica od Roljunca do izliva porabil ime „Rožana", za zgornji tok pa „Glinščica1-. O imenu „Rožana" domačini ne vedo ničesar.. Italijanski zemljevid (1 :25.000, Istituto geografico militare) iz leta 1930 tudi deli potok v dva dela: od Velikega Sopota na\zgor ga imenuje „Torrente Botazzo'" (Botazzo je slovenski Botač), od slapa do izliva pa „Rosandra". Tok potoka je enoten, je ena sama struga in ta delitev je slično kot na Knafeljčevem zemljevidu pri Glin-ščici nepotrebna in nesmiselna. Temelji pa na nezadostnem poznanju kraja, ljudi in govorice. Botač je ime zaselka nad slapom, a ime je nastalo po močnem izvirku tik pred vstopom v zaselek, po „vodaču", ki daje mnogo zdrave vode in zelo moči. Kratek lok tega izvirka je dandanes ukročen v strugo, ki napaja vinograde in njive ter se pred slapom izteka v Glinščico. Okoli 50 m visoki slap Veliki Sopot i» Glinščici te, A --¿d.-' rfttŽT te, J y- ¿rt mjm 41 ^^" ■M mmm ■ TEMSE ^JJ» mm niP ■ lrl #v I • i- —"r-t; pB *s< ... i ' .i S |> ~ ■M 1 f 1 iSpll § mi ■ 's i '•i. 1 ■Žil 2Kf -M %1jm fini . Hs ■ ' v ir' '-J/ — .4. M "f =,-4 SI Sžlf 5 ■! ■H g^t i p: . 1 > - ■ i ■ Foto Mirko Pavlovič, Trst ^iaNV/^inastaro i,nc' katcr°so si s,°venci sv°jeni p i modu prilagodili na osnovi opazovanja svoje zemlje ter okolice. NaŠa dolžnost ie tT^iZčtV - P? .desei'cti;h V8i'jene nanJ spakedranke in Tja S ¿d železnih družinskih imendi ohranimo svoje bistvo poznejšim rodovom ter da nekdantt »i>7<( P 5 ^ VM iste®a imena' ki -P°nAij. »« Bor št B < I hmoi • / T0 rSelka Z;,br!eC" ki ,eži za hrcš°m- Vasi Hicmanje, Korst, Boljunec Krogljc m dolina ter tudi še Zabrežcc so vasi Brega. Prebivalci teh asi pravijo kadar gredo po svetu, da so Primorci z Brega, da se ločijo od Primorcev s Krasa, /abrezec je potisnjen nekoliko za Breg pod vrh 241 m. kjer je stal srednjeveški grad Mokovo Temu vrhu pravijo domačini „Na Robidi" in to ime je označeno v starih matičnih knjigah. Med njim in med vrhom sv. Mihaela (239 m), kjer je v prvi dobi širjenja krscanskega rimskega gospostva stala kapelica s svetnikom oboro-m,e?c'.n' sc raztcza do,or° sedlo, imenovano Dolinčič ali DolinČek. Ob koncu Uohncica, ki je stisnjen zaradi tesno si nasproti stoječega grmovja, in kjer se pot |»revije navzdol h K unovemu mlinu, s.. Protvice. Pri Zabrežcu je v pomladni dobi močan izvirek potočka Osojka ki nosi to ime, ker izvira na osojni strani. Tudi naselek Osojek, k, lezi med železniško progo in Na Robidi, se zaradi tega tako ime- nuje. Na drugi strani železniške proge proti Cički steni je zaselek „Pri Hrvatih". Hrvati so se zatekli semkaj najbrže v času turških vpadov. Se više, čisto na robu Bazoviškega Krasa, je vasica Jezero. Se dandanes po deževju obleži v uvali nekaj rasa voda. Med Cičko steno in Steno (443 m) je pobočje Ilrstovec ali Hrastovce. Pritlikavo drevje hrastovja spominja na nekdanjo rast. Na severovzhodnem pobočju stene je z iztekom v Glinščico širok kadunjast dol, prava draga z vasico, imenovano Draga. Severne, severozahodne pa tudi severovzhodne vesine Krasa (458 m), so pust, močno gruščnat svet; domačini ga imenujejo griže. Tudi potoček, ki teče pod hribom Trenka (386 m) in ki se pri Botaču izliva v Glinščico, nosi ime Griža, ker teče pod grižami. Sela je ime prostrani ravni na vzhodni strani Krasa (458 m) in med Malim Krasom (361 m), kjer so se ostanki nekdanjega ogromnega gradišča, ki je moralo še obstojati ob prihodu Slovencev v te kraje. Glinščica teče od Boljunca pod Dolino, kjer namaka ploden svet „V Zupljeku", in zaokrene okoli vzpetosti, na katerih so razvaline cerkvice sv. Roka. To vzpetost imenujejo domačini Krmačnik (102 m); pod njim je zaselek Krmenka ali Na Krmenci. Ha Krmačniku je enako kot na sftsednji vzpetosti Brdo - Celo (119 m), dobra paša, pa tudi dobra krma, kjer kmetje že od nekdaj krmijo živino. Ob vznožju Brda, malo dalje od Krmenke, je skop, peščen svet. Zato pravijo domačini temu svetu Lakošče ali Lakotišče. Med Ricmanji in Borštom se svet nekajkrat prevali, presrta ali preloži. Na to nas spominjajo domača imena Preserje in Prelože. To zemljišče se nahaja med Ricmanji, Čelom in Borštom. Cesta proti Trstu gre pri Domju čez potoček, imenovan Slavcev potok, ki nastane iz dveh potočkov: eden je Kovčevec, ker so ob njem delali kolce za brajde, ki nosijo vinsko trto, drugi pa je znan pod imenom „V brajdah", ker teče pod vinogradi, pod brajdami. Kovčev potok in naslednji Storten potok, ki teče ob zakrivljenih (—ital. storto) poljih, ter Kobic (rodbinsko ime posestnika zemljišča) se pri starih solinah izlivata v Jadransko morje. Med Slavčcvim in Stortnim potokom se nahaja Savrjev hrib (82 m), ki je na italijanskem zemljevidu označen kot Monte Castiglione. Ime Savrjev hrib pa je gotovo keltskega ali furlanskega izvora (furlansko cia\-ra je slov. koza) in bi pomenilo kožarjev hrib, to je kraj, kjer je pastir s kozami. Vzhodno pod Savrjcvim hribom je bila nekoč mlakuža z žabami; zato se ta del zemljišča še danes imenuje Zabnik. Tudi ime vasi Zavije, pri kateri ukročena Glinščica izliva še preostanek skope vode v morje, je dvomljivega izvora. V osnovi imena je morda italijanska beseda sabbia, to je pesek. Vasica na peščenih tleli. Košata vzpetost, ki se vleče od Zavelj do Soccrba, se imenuje Dolga krona ali Dolinsko brdo (160 m), ker na njem prebivalci Doline pasejo svojo živino. S tem seveda še iuso izčrpana vsa zemljiška imena na kratkem odseku med Trstom in Boljuncem. Ta imena so izvirno slovenska in niso zaznamovana ne v zemljevidih ne v slovstvu tujerodcev; v kolikor pa so, so smešno popačena in celo napačno postavljena. Naša, domača imena krajev in zemljišč so dokaz, da tod biva slovensko ljudstvo od davnih dob, da je to ljudstvo živelo in živi svoje življenje, da se je kulturno razvijalo na osnovah, podedovanih od pradedov,^ in da je to ljudstvo živelo, delalo in trpelo v vekovni odvisnosti, prisiljeno hlapčevati gospodarju, ki je t* ljudstvo zaničeval in ga kulturno ne samo zapostavljal, ampak tudi zatiral. Tuji gospodarski in politični vplivi, pod katerimi je bil slovenski človek prisiljen živeti, zlasti pa oholost zasužnjcvalcev, katerim je bil obstoj podložnikov le v toliko mar, v kolikor so jim ti koristili, in ki niso poznali ne smisla ne pomena ter ne glasov slovenske besede, so vzrok, da so slovensko besedo, slovensko ime pokvarili, popačili, po svoje spremenili in smiselno napačno prevedli na svoj jezik. Tako dandanes v nekaterih naših imenih že zaman iščemo pravo slovensko poreklo, vemo pa, da je takšno moralo biti. Kar pa nam je imen ohranjenih, jih moramo kot sveto dediščin« vestno varovati in jo z enakim priporočilom izročati svojim potomcem. IV. Pcčcvje Glinščice in njega pomen za gorništvo Ko stopamo od Boljunca proti starodavnemu zaseljku v Zgornji^ Konec do poslednje postojanke, to je do gostoljubnega Klunovega mlina,^ ki leži že v osrčju Glinščice, ali pa se do sem spustimo od železniške postaje Boršt (na progi Trst — Foto Lojze Hrovatin, Trst Ob »Malem Mat-terhornu« v Glin-ščici Herpelje) mimo vasice Zabrežec in čez sedelce Dolinček, se nam odpre popolnoma nov svet, svet planinskogorskega značaja. Kar neverjetno se zdi, da more tak svet biti tako blizu morja. Občutek, da se nahajamo nekje v sredogorju in ne v kraški debri blizu Trsta, je poudarjen, ko se vzpenjamo po stenah navzgor, po meliščih in pod stenami ter občudujemo pestre oblike pečevja na obeh straneh med Krasom (458 m) in Steno (443 m), posebno pa značilni severozahodni greben Malega Krasa (361 m\ Nad železniško progo pod vasico Jezero, ki leži na robu Bazoviškega Krasa, je „Cička stena", pečevnat prag sredi pobočja, ki pa ni gorniško zanimiv. Stena je dobila ime po dveh Cičih, tihotapcih, ki sta hotela v temni noči skozi Glinščico v Trst. Pri sestopanju sta zašla in se ubila v steni. Plezalsko zanimiva pa je naslednja skupina pečevja, ki se imenuje „Ptičje stene", skozi katfro je zvrtan prvi predor železnice. Pod njo so izžlcbljene plati, imenovane „Drsalice". Ta stena je dobila svoje ime po ptičih (postolkah), ki gnezdijo v njej. Ena izmed plezalnih smeri v tej steni se imenujejo „Smer gluhih", kajti sporazumevanje v tej smeri je onemogočeno; »Iczalci sc tam sploh ne slišijo. Naslednji predor železniške proge reže „Belo steno", 'ečevje med obema stenama s stebričem „Bela žena" je dandanes zaradi železniške proge pokvarjeno. Najvišja stena v območju Glinščiee je „Velika stena", ki je visoka okoli 80 m in ki končuje v \ rhu Stena (443 m), sicer neznatni vzpetosti ob robu Dražkega Krasa. Pod to steno tik nad progo je skupinica pečin, imenovanih „Device". To pečevje je obrnjeno proti jugu in izpostavljeno močni sončni pripeki in hladnim nočem; zato je zelo preperelo in krušljivo. Pod železniško progo so skladi enakomerno debelih plasti pečevja, ki je kleno, trdno, zaobleno in obrušeno. Domače ljudstvo je dalo temu pečevju značilno ime ,,Oltarji"; reže jih plezalsko zelo zanimiva „Y-poč". Nekoliko niže in vstran od te poči je ogromna luska, ki se spredaj nad Glinščico stolpasto zaključuje. Ta pečina je „Mali Montaž", gotovo najbolj znana in znamenita pečina v Glinščici. Poleg nje sta še „Uho", peč, ki ima obliko ušesa, in „Vbokla stena" z navpično votlino v svoji sredi. Na obeh plateh Glinščičnega korita je vrsta pragov, sten in poči, kjer mladina preizkuša svojo spretnost in svoje moči. V tem predelu pečevja je najbolj znan ..Rdeči steber" tik ob slapu Veliki Sopot. Severozahodni greben Malega Krasa, ki je kot vrinjena zagozda med Steno (443 m) in Kras (458 m), ima dolgo, strmo, večidel prevesno, od 20 do 60 m visoko južno steno. V spodnjem delu je ta stena malo razčlenjena in v glavnem prevesila, v zgornjem delu pa je bolj razčlenjena. Njen vrhnji del je dolga, s škrbinami nasekana, ponekod ozka slemenasta rez. Ta stena je od prvih početkov plezanja v Glinščici vzbujala največ zanimanja in v njej so začrtane prvenstvene smeri slovenskih tržaških plezalcev. Po prvih ključih steze med Krasom in Malini Krasom dospemo pod „Jugovo steno", v del suhe grape, imenovane „Pod Podičem"? „Podič" imenujejo domačini dolgo polico, ki se vleče v začetku grebena nad „Jugovo steno". Prvi slovenski plezalci v Glinščici, med njimi slikar Jože Cesar, ki je s tovariši prvi preplezal „Jugovo steno", so to steno krstili z imenom pokojnega planinskega tovariša, primorskega rojaka, borca proti zatiralcem slovenskega naroda in drznega Skalaša dr. Klementa Juga. Polici nad „Jugovo steno", ki ima domače ime- „Podič", pa je Cesar s tovariši dal ime „Zlatorogova polica", kar nas spominja na Triglav, slovensko goro, pod katere okrilje spada in katere del je tudi ta svet ob Glinščici. Pri „Počivnici", do koder je zopet nekoliko vzpenjanja v kjučih in kjer domačini počivajo, ko hodijo v Scla po dračje, je stena najbolj visoka (okoli 60 m), najbolj strma, gladka in prevesna. Ta del stene je bil preplezan po mnogih predhodnih poskusih šele leta 1948. Naslednji del južne stene sc spremeni v skrotasto pobočje, ki v „Srcbrnjaku" kaže svoje srebrn-kastobelo lice. Po severnem pobočju Malega Krasa od vznožja „Pri kapelici" mimo razvalin cerkvice sv. Marije na Pečeh in dalje pod vrhom do Volčjega žleba sc razteza ogromni» melišče. Pod Slemenom se iz melišč dvigujejo nekatera strma, ne ravno lahko pre-plezljiva rebra, ml katerih je najbolj obiskovano Severno rebro. To ima pod vrhom škrbino, pod katero je lepa in prijetno plezljiva zajeda. Popnimo se še na Kras (458 m). Zapustimo gostoljubno gostiteljico Klunovo, katere mlin melje v glavnem koruzo, stopamo ob Glinščici navzgor in si med hojo ogledujemo pečevje vzpetine „Na Robidi" (241 m), na kateri so razvaline starega gradu in gostišča. Dvanajst smeri, ki nudijo zlasti začetnikom, mladim plezalcem, prvo šolo v hoji po pečevju, je izvedenih tod. V nekem kratkem previsu tiči klin, ki omogoči vzpon na vrh. Ob robu jugovzhodnega grebena te vzpetosti so v pečevju lepo oblikovane prevese, ki nosijo ime po značilni pečini „Mali Mattcrhorn". Ko dospemo v višino tolmuna „Lopatnik", krenemo po kratki stezici navzgor pod vznožje pečevja, ki tvori eno izmed severnih reber Krasa. Zaradi škrapljaste razčlenjenosti tega pečevja so vse opore odlične in plezanje je tod lahko ter prijetno. Žal moramo čez nekatere gruščnate vesinc in skrotje, da dospemo do zanimivih „Belih plati", ki so dokaj strme in nudijo pod steno le. skope opore. Plezalniki morajo izkoristiti trenje podplatov ob srhko površino pečevja ter plitve skalbe (to so skledaste vdolbiniec). „Bele plati" se v vrhu zožijo v polico, ki končuje nad velikimi previsi, nad malo obiskanim pečevjem okoli jam iz mlajše kamene dobe. Cez kratko stopnjo na najbolj izpostavljenem mestu se ob izvrstnih oporah vzpnemo na sončnate, travnate vesinc, katere prcprečkam| pod naslednjo stopnjo. To je poslednji del plezanja v smeri, katere višinska razlika znaša okoli 350 m. Svoj poučni izlet zaključimo na vrhu Krasa (458 m). Tu plava pogled ob dulitcčcm borovem gozdiču, v hladečem vetriču, ki razširja prijeten vonj gorskih trav in zelišč-, preko nižine, p rep reže ne s cestami in polmi. in posejane z belimi domovi, preko zalivov, daleč. ven na sinje morje. Okrenemo se še tja v Istro in si ogledamo rajdo vrhov Cičarije ter Brkinov, določujoč njih imena. Pogled se ustavi pri košatem Nanosu, ki se kraljevsko šopiri nad kraško zemljo. Skop in skromen je ta svet, a je naš, je slovenska zemlja. A pod nami je globoka tesen s šumnim sopotom, čigar pesem odmeva od vztromljenega belega pečevja. To pečevje, ki je del gorskega sveta, odmaknjenega množici, je narava poklonila tržaški gorniški mladini, da se tu vadi v plezanju, pripravlja in usposablja za vzpone v visokih gorah, da najde telesu in duši razvedrila, da se poglablja v skrivnostno snovanje narave, jo občuduje in si širi obzorje, da v družabnem sožitju ne čuti fo-cialnih razlik in združuje enako čuteče ljudi v vedro, razgibano delovno družbo. Glinščica staplja in združuje liki visoke gore sorodne duše ne glede na narodnost ter dviguje srca k skupnemu smotru: delati dobro za človeštvo, boriti se plemenito in človečansko za pravico in resnico, za mir. bratstvo, enakopravnost, srečo in dobrobit človeštva. Kdor je pred leti, v času narodnostnega zatiranja, prihajal med gorniško mladino in kdor še danes hodi v Glinščico na obisk, more to videti in čutiti. Pri mladih ljudeh, ki plczarijo po pečevju, bo opazil, da ta mladina ni samo materielno povezana z vrvjo, ampak da jo spaja globoka duhovna in srčna, prava tovariška vez. V Glinščici se sicer v veliki meri goji golo plezalstvo, vendar se iz plezalca-športnika cesto pozneje razvije dober gornik. Razumeti moramo, da biti gornik pomeni več kot biti sposoben, da preplezaš to ali ono peč v naravni telovadnici, kakršna je Glinščica, ali pa da požreš veliko število vrhov in registriraš težavnostno stopnjo ter višino vzponov. Biti gornik pomeni, stremeti k večjemu, k globljemu, k popolnejšemu. Gora je in ostane mogočna sila. ki pritegne mladeniča neizumetničenega in nepokvarjenega bistva, da sledi poti navzgor, urejajoč svojo notranjost po vztromlje-nem kipečem vzoru, po gori z njenimi stenami in grebeni. Med to družbo mladih gornikov prihajajo v Glinščico tudi takšni, ki plezajo zato, da jih drugi občudujejo kot junake dneva, kot mojstre v prebadanju gore s klini, spretnosti uporabljanja vrvi in v uporabi sile mišic. Pozornost obračajo nase s ple-zalsko opremo, zlasti pazijo na to, da jim klini z zaponkami lepo rožljajo ob pasu. Za plezanje si izbirajo predvsem stene, in grebene, na katere je s poti ali od koče lep pogled, plezalsko torišče jim je enako gledališkemu odru. Taki plezalci želijo, da jih planinci občudujejo, da govorijo o njih. Gorništvo kot kulturni pojav je bilo, je in tudi verjetno bo pod vplivom raznih nazorov, gonilnih sil in struj, ki preobračajo, oblikujejo in vejajo človeško družbo. Med gorniško mladino naprednega duha, ki prilagaja gorniško miselnost duhu časa, in med starejšimi planinci ter gorniki starokopitnega, često nazadnjaškega mišljenja, je pogosto nastal prelom, katerega so mogli premostiti in izravnati le uradnovešeni gorniški misleci. Tudi v gorništvu velja nauk: kdor se trdo oprijemlje preživelega, izginjajočega, ta ne bo doumel prihajajočega in bo po brezupnem odporu doživljal bridka razočaranja. Gorništvo se ne bo nikdar pogrezalo v puhlo počenjanje, kajti vedno bodo nastopili možje čutečega srca in vedrega duha. ki bodo znali dati pravi zagon gorniškemu poletu. Stanko Mohorič: Na Zaplato in na Storžič \ začetku avgusta enkrat je bilo, ko nas je puhajoča in drdrajoča železna kača iztrgavala ljubljanski, za ta čas nekam prezgodnji megli in nas vlekla proti jasnim — I »roti Gorenjski. Bili smo trije, prijatelja Boris in Matija in jaz. Boris, meščanski sin, študent slavistike, je bil napravljen dokaj primerno za turo: imel je vetrni jopič iz balonske svile in bleščeče se gojzarice; rdeča ovratna ruta, ki je nadomeščala ta dan odsotno in vsak drug dan prisotno kravato, se je lepo prilegala njegovemu estetskemu obrazu finih, skoraj ženskih potez. Matija, sin kmečkega proletarca, doma nekje pod hribi, ki so bili cilj naše ture, študent prava, ni bil tako eleganten. Njegovo robato telo je bilo zavilo v partizanske hodnične hlače, velike noge pa so tičale v ogromnih, robavsasrih čevljih iz kra\ine. Tudi rdeča ruta mu ni nadomeščala kravate. Le-ta sicer res ni potrebovala nadomestila (ker je tudi druge dni ni bilo), pač pa bi tega okraska potrebovala njegova glava: velika, neandertalska glava, z brki a la Brkati Som v Bobrih in nekam krapinskimi, toda krepkimi potezami. Ko so se iz megle izluščile gorenjske gore, smo opazovali svoj današnji cilj — Storžič in Zaplato. Zlasti nas je zanimala Zaplata s svojim Hudičevim borštom. Matija nama je kot človek iz njenega vznožja podal pravljico o nastanku tega gozdiča v svojem značilnem hudičcvsko-cmokavzarskem žargonu: „V Šenčurju sta živela včasih dva hudiča, to se pravi dva kmeta, ki sta se prav prekleto dajala za nek gozd. Kdaj je to bilo, ne vem, kdo sta bila ta dva kmeta, tudi ne, sicer pa je to itak eno figo važno. Nekoč je enemu izmed teh kmetov jeza prikipela do vrhunca in v navalu jeze je pooblastil hudiča, da odnese ta gozd na vrh Zaplate. Hudič je bil takoj prapravljen izvršiti to pooblastilo, toda ker je — kot znano — samo ponoči pravno in poslovno sposoben, si je šele v trdi noči naložil gozd na svoja vražje široka ramena. Hudičevo krepko je stopal, toda gmajna je bila le prekleto težka in bil je šele na sredi Zaplate, ko je mežnar pri sv. Jakobu zazvonil dan. Takrat je bilo njegove sposobnosti konec in gmajno je odložil." Boris je pravljico z etimološkega vidika takoj nekoliko pokritiziral: „To je sicer čisto lepa etiološka pravljica, toda v etimološkem pogledu šepa. Tisti kmet iz Šenčurja gotovo ni dejal, da naj hudič nese gozd na vrh Zaplate. Saj takrat se gotovo ni imenovala Zaplata, ko še ni bilo na njej Hudičevega borita, ki je videti kakor zaplata." Matija pa se ni dal spraviti iz ravnotežja; če je Boris njegovo pravljico nekoliko pokritiziral, jo je sam še bolj: „To je res, da ima ta pravljica etimološko napako, hudičevo res. Pa to bi še šlo; ampak huje je, da ima tudi pravnohistorično napako. V kateri dobi bi se neki to moglo zgoditi ? V fevdalni se ni, ker takrat kmetje niso bili lastniki, zato se niso preklali za zemljo. No, sicer so imeli užitno lastnino in bi se nazadnje lahko kregali, toda vrhovno lastnino je imel zemljiški gospod, zato kmet ne bi bil mogel pooblastiti hudiča, da mu odnese gmajno na vrh Zaplate. Pozneje, po zemljiški odvezi, spet ni verjetno, da bi se bilo to zgodilo; takrat so bili prcdaprilski odvetniki, ki bi bili gotovo požrli tako sporno gmajno, da bi je ne bilo treba hudiču odnašati. Sedaj, po osvoboditvi, pa se to tudi ni zgodilo, saj dobro pomnim, da je bil Hudičev boršt na Zaplati žc pred vojsko. Da bi se pa to zgodilo kdaj ,v suženjski dobi, pa spet ni mogoče, ker takrat še ni bilo mežnarja pri sv. Jakobu. Kmalu po končani diskusiji o nastanku Hudičevega boršta smo prispeli do Kranja in izstopili. Med raznimi debatami smo primahali že nekako do Britofa. Tu je nenadoma pritegnil nase Borisovo pozornost Storžič, ki se je pel pred nami v vsej svoji mogočnosti. Boris je mnogo bral Kugyja in tako je tudi sedaj začel razvijati nekako Kugyjevsko gorsko psihologijo: „Storžič je izrazito karakterna, značajna gora. Ne igra dvojne igre, nima več obrazov. Nekoč sem bral v Mentorju v dijaškem kotičku slavospev kranjskega študenta na Grintavec: ,Grintavec sivi, stvor nespremenljivi ..Urednik je sicer to pesem močno skritiziral in napisal, da je pesem sama ,stvor nespremenljivi'. Vendar se mi zdi, da dobro označuje gorsko bistvo, toda ne Grintavca, ampak Storžiča. Storžič se namreč nc izpreminja, pa naj ga gledamo od koderkoli: z juga, s severa, z vzhoda, z Jezerskega, od koder koli — vedno ista stožčasta piramida." Tu ga je prekinil Matija: „Saj to je zate, ki si tak etimolog, kot smo videli preje pri debati o Hudičevem borštu, prav za prav hudičevo slabo. Tako ne moreš uganiti, kje je nastalo ime Storžič, medtem ko na primer pri Ojstrici dobro veš, da na severu, ker z juga ni videti ostra; tudi pri Zaplati veš, da jc dobila priimek na jugu itd." Matiji namreč Kugy in njegov idealizem, romantika, gorska psihologija in podobno ni bilo všeč. Njemu so bili svoje čase všeč planinski voluntaristi kot Jug, Lammer in drugi. Bral pa je tudi plezalno tehniko in se jc tudi še kot mlad fantalin plezalno udejstvoval v domačem kamnolomu. Boris pa je nemoteno naprej razčlenjeval Storžičevo psiho: „Storžič je tudi zelo odkrita gora. Nima nobenega predgorja. To tudi močno poudarja njegovo impo-zantnost. Grintavec je sicer višji, toda nc dviga se neposredno iz kranjske ravnine. Nadalje je Storžič izrazito individualna, samonikla gora, v nasprotju s Kamniškimi planinami, ki imajo nekaj kolektivnega v sebi. Zato tudi kmetje ne pravijo Grintavec, ampak Grintavci. Vsi Grintavci skupno so mogočnejši od Storžiča, toda Storžič sam je lahko rečem — mogočnejši od Grintavca samega. Zato je bil najbrže preje zavzet. Da, teorija o mogočnosti in pomenu kake gore ima nekaj v sebi! Kot izvrsten zgled lahko služi Zaplata. Cijanovca, majhen rogljič tik za Zaplato, je višja od Zaplate, vendar Cijanovca skoro nihče ne pozna, Zaplato pa marsikdo. To je tudi prav. Zdi se mi, da je Cijanovca dosegla večjo višino kot Zaplata skoro na isti način kot je y znani basni kraljiček priletel više kot orel." S tem je bilo Borisove psihološke karakteristike Storžiča konec. Lotil se je še Zaplate, toda tu je bil bolj kratek in jo je predvsem označil kot komično goro. Na Visokem, v rojstnem kraju pisatelja Bohinjca in bivšem letoviškem kraju pisatelja Preglja, se je trikotna Potoška gora že tako povečala, da je postala panorama gora pred nami res čudovito skladna, Boris jo je emfatično poveličeval: „Prav za prav je ta gorski kot estetsko res zelo močan; in to tako v barvnem kot oblikovnem pogledu. Kakšno bogastvo barvi Storžič je od vrha do tal meliran: svetlozelena trava in sive skale. Mali Storžič do vrha skoro gozdnatotemnozelen. Zaplata travnatozelena, gozdič sredi nje gozdnatozelen, pod gozdičem je svet skalnatosiv. Mali Grintavec, njen navidezno manjši sosed, močno siv. Potoška gora mešano svetlozelena in temnozelena. Grintavec in Kočna bela. Možjanca sedaj rumena (včasih bela od ajde, včasih zelena), Greben siv, Viženče spet slične Možjanci, samo nekoliko zamolklejše zaradi večje višine. In kakšna varijacija je v oblikah! Mogočna piramida Storžiča in njegovega epigona — Tolstega vrha. Topa travnata piramida Zaplate s skoro čistim rombom — Hudičevim borštom — in epigonom Potoško goro, ki pa jo po lepoti oblike še presega. Dalje dve ravni gori: S.Jakob — višji in krajši, in Možjanca — nižja in daljša in bolj obljudena. Dalje kupola Kočne, piramida Grintovca, zob Skute, troglavo sleme Grebena, Veliki Zvoli s Krvavcem, ki spominjata nekoliko na zadnji del konja v profilu. Spodaj pa Davovec kot kak ognjenik in kopasta Stefanja gora." Se bolj kot barvni in oblikovni lepoti gora sva se z Matijo čudila Borisovemu čudovitemu poznanju teh gora. Pojasnil nama je: „Včasih sem temeljito proučeval Badjurovega Vodiča," in takoj je spet prešel k prejšnjemu predmetu: „Ce bi Bled ne imel jezera, bi bila ta Storžičeva deželica gotovo lepša kot blejski kot. Panorama je dosti lepša. Sicer se pa ima Bled za svoj estetski sloves najbrže v veliki meri zahvaliti Prešernu, ki ga je označil kot najlepši kraj na Kranjskem. To pa po krivici, saj pravi pregovor: „Nemo iudex in causa sua".* „V tem imaš popolnoma prav," mu je pritrdil Matija. „Prešeren bi moral biti t estetski pravdi o lepoti Bleda po procesualnih načelih kot sodnik izključen, ker je bil od tam doma. Sicer pa je to vražje malo važno. Lepote, posebno pa lepote gora si prekleto kmalu sit, zares sit pa nisi od nje nikoli. Naši kmetavzarji, ki imajo vso to tvojo barvno, oblikovno in ne vem še kakšno vražjo lepoto vsak dan pred nosom, pravijo, da je gora vredna eno figo, pa naj bo Triglav ali pa krtina. Zato so tudi dali vsem tem lepim hribom tako neromantična, neestetska, prav za prav vražje nemarna imena, kakor: Grintavec, Tolsti vrh, Zaplata, Skuta itd." „Da, ta imena niso baš najbolj estetska, priznam," je dejal Boris, „Toda zdi se mi, da so le tvoji ožji rojaki v pogledu gorske lepote tako hipermaterialistični, kakor si tudi ti. Saj so na primer gore v Julijskih Alpah dobile lepša imena. Da pa so tvoji ožji rojaki hipernaturalisti, navezani le na prašiče in krave, se vidi že iz tega, da se v tvoji ožji domovini ni rodil razen Bohinjca noben velik mož." „To ne bo držalo," <*a je zavrnil Matija. „Prav v tejle idilični in od zunaj zelo estetični vasi na hribčku, ki jo vidiš tule na desni, se je rodil slavni Štcmpihar, tako velik mož, da je doživel celo dramatizacijo. Tega ni dosegel niti Prešeren niti Levstik niti Dante niti Shakespeare niti Spinoza niti Kant niti Newton niti Hugo Grotius." „Ali so njegovo rojstno hišo morda spremenili v muzej?" se je ujedal Boris. „In ali ste mu morda rojaki vzidali spominsko ploščo z napisom: „Tu se je rodil slovenski Herkules, Stempihar, tihotapec s tobakom." „To ne," je cinično pariral Matija, „temveč pomnik postavimo mu tak, da mu slednji skuša bit' enak." Po teh zafrkacijah sta začela glodati spet prejšnjo kost — problem lepote oziroma koristi gora. Spravila sta se tudi nadme, ki sem ves čas molčal, ter me pozvala, naj izrečem o tem svojo sodbo. Skliceval sem se kot zakrknjen molčečnik na svoje stare citate: „Molk je zlato", „Kdor molči, devetim odgovori", „Molk je lep pri tepcu in še lepši pri modrijanu" (kot pravi Talmud) in „Molk je element, v katerem se porajajo velike misli" (kot je dejal nekoč Maeterlinck). Toda vsi ti argumenti mojih dveh sopotnikov — donkihotskega Borisa in sančopansovskega Matije niso prepričali. * Nihče ni v svoji stvari sodnik. Matija je dejal, da je. več vreden kot vsi ti pregovori pregovor: „Kdor jezika špara. kruha strada." Vendar pa sta kmalu za tem, ko smo se zagrizli v Zaplatino pobočje, tudi onadva umolknila. Na mesto prejšnjega, včasih kar zanimivega besedovanja, je stopilo od časa do časa dobro slišno sopihanje. Zato od tu dalje nimam več kaj povedati. Ce je Mencinger napisal kar celo knjigo z naslovom „Moja hoja na Triglav", ne da bi sploh bil na Triglavu, mislim, da tudi jaz lahko tu zaključim svoj kratki popis hoje na Zaplato in na Storžič. OBZOR IN DRUŠTVENE VESTI -{• Bruno Rotter. Iz Maribora je prispela vest, da je umrl v 69. letu svoje dobe starejši planinski generaciji dobro poznani planinec in planinski publicist Bruno Rotter. (Rojen 31. VIII. 1881. v Prcvojah pri Kranju). Bil je dolgo vrsto let agilen odl>ornik PD Maribor in jc v tem svojstvu storil marsikaj koristnega za pohorske postojanke tega društva. Njegovo delovanje sega še v dobo slovenskega Maribora pred prvo svetovno vojno. Kot tiskarski oddelkovodja je v takratni edini slovenski tiskarni v Mariboru vzgajal grafičarski naraščaj v dobre strokovnjake in zavedne Slovence. V dolgoletni praksi si jc pridobil obširno strokovno znanje, ki ga jc rad prenašal na deuge. Vsestransko pa je bilo njegovo delovanje izven službe, tako kot igralec v Dramatičnem društvu v Narodnem domu, plesni učitelj in telovadec, predvsem pa kot smučar, planinec in fotoamater; Med prvimi je zarezal smučine v pohorski sneg v dobi. ko je ta panoga športa bila pri nas še kaj malo znana. Na svojih planinskih pohodih je zlasti vzljubil Pohorje in Kamniške planine in je tema dvema gorskima skupinama posvetil večino svojdi informativnih člankov. ki so izhajali v dobi med dvema vojnama v Planinskem vestniku. Na Pohorju je rad odkrival nove vzpone in dostope. (Po nepoznanem Pohorju, Pl. v. 1925, 1926, Čez zimsko Pohorje, Pl. v. 1925). Večkrat jc tudi objavil odlomke in preglede iz zgodovine planinstva v tem sredogorju. (Turistika na Pohorju, Pl. v. 1924, Planinstvo na Pohorju, Pl. v. 1925, Pregled razvoja turistike v Mariboru, Pl. v. 1933). Od ostalih naših gorovij so mu bile Kamniške bližje od Julijskih, o tem pričajo spisi Koroška Baba, Pl. v. 1923, Krvavec — Veliki Zvoh, Pl. v. 1927, Nova pot na Raduho, Pl. v. 1937. 'Od koče do koče v Savinjskih Alpah. Pl. v. 1923). Tudi v Karavanke je rad zahajal. (Dva dni v Karavankah, Pi. v. 1922, Dvakrat na Urško, Pl. v. 1922, Pcca, Pl. v. 1927). Knkrat se je oglasil tudi s Koroškega (Maltska dolina na Koroškem, Pl. v. 1939), na Triglav se je povzpel tudi po težji poti čez Plemenice (Pl. v. 1928). Skupno s Kocbekom je izdajal Planinski koledar, ki je prinašal skozi dve desetletji mnogo drobnih informacij o planinah, planinskih kočah in potih in je leta 1930 zaradi prcmalega zanimanja članstva nehal izhajati. Po osvobodilni vojni je Bruno Rotter utihnil, tudi \ planinah ga po letu 1940 nismo več srečavali. Bil je vztrajen, tih dclavcc v mariborski planinski organizaciji, vnet gornik in marljiv dopisnik Planinskega vestnika. v katerem je ohranjeno znatno število njegovih skromnih, a prijetno pisanih in z ljubeznijo do gora prežetih spisov. A. B. Planinski teden, ki ga jc Planinska zveza Slovenije priredila v času od 4. do 11. septembra 1949 z namenom, da razvije živahno propagando za obisk gora in pri- dobivanje članstva ter širokim ljudskim množicam objasni cilje planinskih in alpinističnih organizacij in prikaže tehtne naloge planinstva in alpinistike v okviru načrtne vzgoje delovnega ljudstva, je potekel v splošnem zadovoljivo. Posamezna planinska društva so ob tej priliki uredila v izložbenih oknih in tudi v posebnih prostorih manjše in večje razstave, ki so prikazovale slike in reliefe planinskih koč, planinske panorame in pokrajine, zgodovinsko in dokumentarno gradivo, grafikone o gibanju članstva in opravljenem prostovoljnem udarniškem delu na planinskih zgradbah, planinsko literaturo itd. Alpinistični odseki so razstavili planinsko opremo in fotografične posnetke plezalnih prizorov ter statistične tabele o porastu zimske in letne alpinistike. Na članskih sestankih so predavatelji govorili o planinstvu in alpinizmu ter tolmačili ljudstvu naloge planinskega pokreta, nekatera društva so predvajala na društvenih večerih gorske filme. Večina planinskih društev je priredila med Planinskim tednom vzpone na gore svojega področja, pa tudi večdnevne pohode v naše Alpe. Široko zasnovana alpinijada. ki naj bi bila s koncentričnimi vzponi na Triglav zaključila propagandni teden, je žal „splavala po vodi". Skrajno slabo vreme je v nedeljo, dne 11. septembra 1949, preprečilo izvedbo tega lepega načrta. Nekatera društva so množične pohode v gore združila s svojimi proslavami, tako je , slovcnjegraško društvo proslavilo hkrati z vzponom na Krcmžarjev vrh tridesetletnico planinskega delovanja. Skoro vsa društva so počastila Planinski teden tudi z delom, z udarniškimi pohodi k planinskim postojankam, kjer so opravljali najrazličnejša gradbena in druga dela. Tudi koncertne prireditve in pevske svečanosti so ponekod privabile številne prijatelje planin na družabne sestanke. S prodajo posebnih značk in spominskih pred-•metov so nekatere edinice zbirale sredstva za svoje planinske gradnje. PZS je izdala propagandni plakat, ki je na efekten način vabil k pristopu v planinsko druščino in k pohodom v gore. Nameravana velika retrospektivna razstava planinskih slik je morala biti zaradi nastalih ovir žal odložena na kasneje. Nemara bo prihodnje leto mogoče osvetliti naše planine v luči upodabljajoče umetnosti ter prikazati, kako so naši in tuji umetniki gledali in slikali naš gorski svet. A. 13. Ribniška Koča na Pohorju. Najpomembnejše gradbeno delo slovenskega planinstva v 1.1949 je z dograditvijo gorniškosmučarskega doma na Ribniškem sedlii z uspehom zaključeno. Na dan republike, 29. novembra, je bila ta ponosna stavba izročena ljudstvu, ki bo v čistem zraku zahodnih pohorskih gozdov in na smučarskih pohodih po golih vrhovih tega ljubeznivega sredogorja lahko sproščalo svoje telesne in duševne sile ter jih krepila za neutrudljivo delo v korist napredka in blagostanja našega naroda. Planinsko društvo Maribor, ki je z neslutenim delovnim poletom v treh letih truda-polnega in skrajno požrtvovalnega napora dokončalo to zgradbo, je lahko s ponosom napisalo na pročelje doma: Ribniška koča je naš prispevek k petletki. Nobena slovenska planinska organizacija ne more v tem razdobju izkazati večje in pomembnejše akcije in nobena ni na tako okusen in popolen način rešilo postavljeno nalogo. Ribniška koča na Pohorju, ki leži 1530 m visoko na Ribniškem sedlu, je poklicana, da izpolni najobčutnejšo vrzel na turistično-prometni magistrali, na višinski grebenski poti, ki veze vzhodno in zapadno Pohorje ter vodi popotnika in smučarja v vzhodnozahodni smeri vzdolž gozdnate gmote tega pogorja. Iz pogorišč, ki jih je na vrhovih Pohorja zapustila osvobodilna vojna, sta takoj v prvih povojnih letih zrasli Mariborska in Ruška koča. Vzhodno Pohorje je s tem dobilo svoja oporišča. Na južnih podankih Pohorja so postavili slovenjcbistriški in slovenjegraški planinci koči pri Treh kraljih in na Kremžarjevem vrhu. Toda vsa dolga grebenska črta od Ruške koče preko Klopnega vrha, Peska, Roglje, Jezerskega vrha, Črnega vrha do Velike in Male Kope je ostalo brez zavetišča. Koča na Pungartu, ki jo je vzela vojna, a po vojni, obnov -Ijeno, požgala roka križarskega zločinca, bi bila prekinila to deset ur dolgo pot, ki je brez presledka in oddiha ne zmore povprečen pešec ali smučar. In tako je ostal vsa ta leta obširni predel srednjega in zapadnega Pohorja osamljen in zgubljen za turistiko in smučarstvo v večjem obsegu. Samotni, vztrajni gorniki in izvežbani drsači so poleg domačinov drvarjev in lahkonoge divjadi le bolj na redko poživljali te širne predele pohorskega sveta. Z zgradbo Ribniške koče pa je dobil najvišji del Pohorja, ki je zaradi svojih oblik in golih vrhov in mirno nagnjenih pobočij za smučarstvo najprimernejši, odlično oporišče. Ze letošnjo zimo bodo oživeli Črni in Jezerski vrh, Velika in Mala Kopa in vsa vabljiva pobočja in planote med njimi in pod njimi in neštevilne smučine bodo zopet rezali in križale belo ponjavo med redkimi smrekami na teh imenih v rhurieih in sedlih. Risal inž. arh. Herbert Drofenik Ribniška koča na Pohorju (1530 m) Skromni naziv ..koča" ne označuje primerno te velike in lepe gorske stavbe, katere obnovo je zasnoval in vodil inž. arh. Herbert Drofenik, vstvaritelj nekdanjega Skalaškega doma na Voglu, la ga je tudi uničila vojna vihra. Obdržal je zunanje lice bivše zgradbe (koča je obnovljena iz bivše Hutterjeve vile, ki leži 500 m od ruševin Senjorjevega doma), ter preuredil notranjost v smučarsko-gorniško zavetišče. Nastalo je enajst sob z dvema in več posteljami, v podpritličju obširna kuhinja, v podstrešju skupna spalnica z dvajset ležišči. Vsega skupaj že danes lahko prenoči na 40 posteljah in skupnem ležišču okrog 60 oseb. Svoj umctniiški okus je uveljavil arhitekt v obširni jedilnici, ki leži v prvem nadstropju in ima prostora za sto ljudi. Velika lončena pec s plastično modeliranimi pečnicami, opremljenimi z barvanimi narodnimi motivi in dva velika lesena lestenca s pergamentnimi senčniki, poslikanimi t narodnimi vzorci ter v enotnem priprostem slogu izdelano polnštvo kažejo spretno roko umetnika, ki je snoval prikupno, domačo in hkrati elegantno bivališče. Inž. Jože Jelenec je vodil gradbena dela in organiziral udarniške brigade, ki so v neprimernem zagonu (ki jim je prinesel ime FRK = fanatiki Ribniške koče) opravile nad 8000 ur težkega kopaškega, nosaškega in zidarskega dela. S težkim trudom ustvarjena električna razsvetljava in lasten vodovod izpopolnjujeta sodobne naprave in udobnost koče. Domačini iz Ribnice na Pohorju pa so prispevali delovno silo in priprego ter opravili nad 600 voženj pri prenosu gradbenega materiala iz doline na sedlo. Združeni napori in vztrajnost, uporna, zagrizena vztrajnost ter velike podpore ljudskih oblasti v denarju in materialu so ustvarile ta dom, ki je po zunanjem licu in notranji ureditvi gotovo med najbolj uspelimi planinskimi zgradbami v Sloveniji. Otvoritve doma so se udeležili zastopniki ljudskih oblasti, njim na čelu podpredsednik vlade in minister industrije, dr. Marjan Brecelj, sam aktiven alpinist in vnet pospeševalec planinstva in alpinistike, Id je v svojem pozdravnem govoru PD Maribor in vsemu slovenskemu planinstvu v imenu predsedstva vlade toplo čestital na važni pridobitvi, podčrtal pomembno sočasnost praznika republike in delovne zmage mariborskega planinstva ter naglasil, da je Ribniška koča eden izmed brezštevilnih dokazov našega velikega in neugnanega poleta, ki ga hočejo klevetniki z lažmi in obrekovanjem zaman prikriti pred svetom in ki nam je porok, da bomo ne kot sužnji, temveč kot svobodni ljudje izvrševali naloge, ki smo si jih postavili. Porast planinstva je daleč presegel predvojno stanje; nesluten razmah tega pokreta mu nalaga nove naloge. Poleg osnovnega cilja planinstva in alpinistike, ki naj po socialistični doktrini služita okrepitvi in razvedritvi delovnega ljudstva, naj planinstvo goji tudi smisel za estetiko, za lepoto življenja v prirodi in skuša hojo po gorah ovezati s študijem pojavov in zakonitosti, ki jih gornik srečuje na svojih potih, oleg podpredsednika vlade se je udeležil proslave tudi minister za lokalni promet, tov. Sušteršič. Komite za turizem pri ministrstvu za trgovino in preskrbo pa je zastopal tov. Joško Sotler. V imenu Planinske zveze Slovenije in Planinskega Saveza Jugoslavije je spregovoril predsednik PZS, tov. Fcdor Košir, poudarjajoč posebne naloge mariborskega planinstva, ki je moralo v preteklosti braniti Pohorje pred germanizacijo in ki danes po Titovem načelu, da mora biti vsak fizkulturnik dober aktivist OF in partije, z vzgledno vnemo prednjači pri izvrševanju telesnovzgojnih in političnih nalog ostalim planinskim organizacijam. Na intimni proslavi zvečer pred otvoritvijo kakor tudi ob otvoritvi sami je predsednik PD Maribora dr. Joža Bcrgoč, toplo pozdravil goste in naštel imena in zasluge številnih mož in žena, ki so vneto sodelovali pri zgradbi nove koče. Oglasili so se s čestitkami tudi zastopniki krajevnih oblasti, varnostne službe in vojske, ki je bila zastopana z oficirsko delegacijo. Ribniška koča na Pohorju bo zaradi svoje lege in ugodne okolice predvsem zimska smučarska postojanka. Najlažje je dosegljiva z železniške postaje Podvelka na progi Maribor — Prevaljc. Od tu pelje vozna cesta do 11 km oddaljene ljubke vasi Ribnice na Pohorju, do katere se lahko iz Maribora pripelješ tudi z udobnim, vsak dan obratujočim avtobusom. Iz Ribnice se povzpneš spočetka po strmem gozdnem kolovozu, kasneje po položnejšem svetu v eni uri do koče na Pesniku, kjer lahko prespiš v dobro oskrbovani postojanki, če te noč zaloti na poti. Še poldrugo uro nenaporne hoje te pripelje odtod po gozdu in travnatih pobočjih do Ribniškega sedla, kjer te sprejme v novem domu zaslužni in gostoljubni gospodar doma, inž. Degen. Svoje izlete in smučarske pohode lahko usmeriš z doma na vse strani: mimo razvalin nekdanjega Senjorjevega doma, ki bi se dal z neprevelikimi stroški popraviti in urediti v depandanso Ribniške, mladinsko zimsko postojanko ali sindikalno letovišče, na razgledni Jezerski vrh (15') ki je primerno smučarsko vežbališče in hkrati razgle-dišče, s katerega lahko proti severu slediš mičnim štajerskim hribčkom in ravnicam prav do Gradca, ali na drugi strani občuduješ sedaj že z belim prtom pokrito Golico, ki ji Nemci pravijo Koralpe, in naše lepe gore okrog Pece, Urši je in Raduhe. Ali pa se povzpneš peš ali na smučeh na Ravnjakov vrh na zapadni strani in od tam še pol ure dalje na Črni vrh (1543 m), najvišjo vzpetino Pohorja, s katere pregledaš vse bližnje in oddaljene izletne toČKe, gozdnate predele proti Pungartu, ki tako krvavo pogreša že dvakrat požgano postojanko, in dalje mirno valujoči linijo Velike in Male Kope, ki sta v dobrih dveh urah dosegljivi z Ribniške koče in bosta gotovo že to zimo zopet sprejemali številne smučarske ekipe, ki bodo iskale in našle na njih opojne užitke smučarskih pohodov in zdravo rujavo barvo, ki jo žarko zimsko sonce radodarno deli obiskovalcem tega smučarskega raja. Kdor hoče, lahko sestopi v Mislinje ali pa si privošči še nadaljnji zdrk, vzpon in spust preko hriba in doline na Kremžarico (tako pravijo tam Slovenjegraški koči na Kremžarjevem vrhu), ter od nje po izdatnem okrepčilu v Slovenj Gradec. Ribniška koča je na praznik republike široko odprla vrata oddiha in počitka zeljnim množicam, ki bodo hitele v trumah v poletni hlad pohorskih gozdov, kjer jih bo duh po smoli in smrečju osvežil, ali pa bodo v mehkih zavojih krmarili po snežnih poljanah in mirnih pobočjih od kope do kope, sproščali svoje živce, mišice in misli ter jih usposabljali za velike delovne napore bodočih dni. A. B. Alpinistični tečaj PSJ (Planinske zveze Jugoslavije) ob Boračkcm jezeru v Prenj planini (od 14. do 24. oktobra 1949). PSJ je priredila ta tečaj predvsem za alpiniste pripravnike iz južnih republik Jugoslavije; pet inštruktorjev je poslala PZS, ki je dala tudi organizacijskega vodjo tečaja. Tečajnikov je bilo vsega skupaj devet, republiške zveze iz neznanih razlogov niso poslale določenega števila pripravnikov, kar je treba pograjati, ker znatni stroški takega zveznega tečaja zahtevajo polno vpoštevanje in razumevanje ter točno udeležbo in sodelovanje republiških planinskih organizacij. Tečajniki so se vežbali teoretično in praktično. Poslušali so predavanja o disciplini m tovarištvu planincev, o zgodovini alpinizma, o orientaciji v terenu (praktično med pohodi), o opremi, o prvi pomoči v gorah, o liku alpinista, o reševanju iz stene, o plezalni tehniki, o terminologiji in morfologiji itd. Tečaj ni bil ves čas na istem mestu, temveč se je premikal od ene baze do druge. Pričel se je ob prekrasno ležečem Boračkem jezeru v Prenju ter se nato premaknil skozi Boračko Drago in čez Črno polje k porušeni planinski koči pri Jezercu (1700 m), odkoder so tečajniki pod vodstvom inštruktorjev opravili vzpone na glavne vrhunce Prenja, na Otiš in Zelene glavice, na Osobac in na Prevorac, ena skupina je celo izvršila prvenstveni vzpon po severni steni Otiša (2097 m), najvišjega vrha v Prcnju. Praktične vaje v plezanju so imeli tečajniki tudi v bližini Boračkega jezera v skalah ob slapu šušticc, kamor so se povrnili z izleta na Prcnjske vrhove. Ob zaključku tečaja so tečajniki začetniki odšli preko Kule na Glavatičevo. Druga skupina bolj izvežbanih tečajnikov pa se je povzpela preko Črnega polja pod vršace Prenja ter je izvedla pet prvenstvenih plezalnih vzponov in sicer smer v severno vzhod nem razu Osobca (4. — 5. težavnostna stopnja, višina stebra 400 m), dalje prvenstveni vzpon v centralni smeri srednjega Osobca (3. — 4. tež. stop., višina stebra 300 m); vzpon od leve proti desni v Srednjem Osobcu (3. tež. stop., višina 300 m) ter končno prvenstveni vzpon v zadnji steni zapadnega Osobca 2. nev. stop.). Tečaj je v bistvu dosegel svoj namen, vendar bi bila številnejša udeležba okrepila moralni in strokovni uspeh prireditve. Pri i Izlet planincev po partizanskih potih. V soboto in nedeljo, dne 8. in 9. oktobra 1949 je organizirala Planinska zveza Slovenije skupno z Zvezo borcev prv; izlet po partizanskih potih. Pravi namen izleta je bil, da bi čim širši krog planincev in bivših borcev obiskal kraje, kjer so so za časa NOB zadržavale naše brigade, kjer so delovala vodstva osvobodilne borbe in kjer so partizanski zdravniki z izredno •spretnostjo in iznajdljivostjo organizirali partizanske bolnice. Organizacija takih izletov je stalna naloga Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, ker na ta način tudi planinci pripomorejo k ohranjevanju partizanskih tradicij in tako vzbujajo pri ljudeh, posebno pa pri mladini, čut ljubezni do svobodne domovine, ki je bila v letih osvobodilne vojne pozor išče najtežjih borb in priča najbolj junaške epohe v zgodovini naših narodov. Zal ta prvi izlet ni uspel vpogledu množičnosti, kajti v izhodiščni točki — v Semiču — se je zbralo vsega samo 17 udeležencev pohoda. Skupina je odšla po poti proti „Dajčbirtu", preko razgledne točke, kjer se naenkrat odpre pogled na vso Belo krajino in kjer je vsak partizan, ki je prihajal proti Beli krajini, obstal in se s hrepenenjem oziral po tem koščku slovenske zemlje, ki je bil svoboden ves čas nemške okupacije in ki je za vsakega partizana pomenil obljubljeno deželo. Pot je vodila dalje skozi porušene Kočevske vasi, skozi Srednjo vas in Crmošnjice in se nato vzpela na prve obronke Roga, preko Toplega vrha do Komarne vasi, kjer je bila za časa vojne glavna uprava SCVPB (slovenske centralne vojnopartizanske bolnice). Ta kraj je bil določen za prenočevanje. Takoj je zaplapolal velik taborni ogenj in ob njem so se oglasile partizanske pesmi. Spomini na pretekle dni borb so oživeli in pripovedovanje dogodivščin iz teh dni se je zavleklo pozno v noč. Prenočevanje na senu po porušenih hišah je bilo kar prijetno in naslednje jutro je kolona osvežena odšla i- notranjost Roga, v bivšo partizansko bolnico Zgornji Hrastnik. To postojanko sedaj obnavljajo, da ne propade, kot je propadlo na žalost že mnogo postojank, ki so med vojno nudile zavetje partizanom. V bolnici najdeš še sledove vojne, zarjavele Kramarjeve opornice, obveze, dele operacijske mize — iznajdbe partizanskih zdravnikov — ki je bila prav vsa napravljena iz roškega lesa. Nove barake so točna slika bivše bolnice, obenem pa trajen dokaz, kaj vse je zmogla partizanska iznajdljivost in požrtvovalnost med vojno. Po kratkem počitku je kolona nadaljevala pot skozi roške gozdove in prišla na Ccrvanovo cesto. Bivši partizani, ki so preje mnogokrat hodili po tej cesti, je sedaj skoro niso spoznali. Preje ozko pot je sedaj delo frontnih brigad izprcmenilo v široko cesto, po kateri vozijo težki kamioni naše bogastvo — naš les \ dolino. Nekaj kilometrov po tej cesti proti severu zavije kolona na levo po ozki cesti v breg in nenadoma obstane pred naseljem manjših in večjih barak sredi roških gozdov. To je točka 20, sedež IOOF in CK KPS od aprila 1943. do novembra 1944. Ta postojanka je v celoti ohranjena in jo odgoverne oblasti tudi rcnovirajo. Zanimivo je opazovati razvoj načina gradenj od prvotnih barak, ki so stale v globelih in vrtačah ter bile dokaj primitivne, do lepili, svetlih, na vzpetine postavljenih, skoraj „komfortno" urejenih hišic, ki so nudile možnost trajnega in intenzivnega dela. Kaj vse se je med vojno dogajalo na tem koščku slovenske zemlje! Od tu so dnevno odhajali kurirji v vse smeri z direktivami za nove organizacijske oblike nadaljevanja borbe, tu >o bila uredništva partijskega in frontnega tiska, tu so bili sprejemi predstavnikov zavezniških vojsk, ta postojanka je bila dejansko centralni živec in gibako vsega osvobodilnega pokreta pri nas. Na tem mestu se je planinska skupina združila s skupino bivših članov Glavnega štaba NOV in POJ, ki so ravno tega dne obiskali to postojanko. Stari znanci so se. prisrčno pozdravili in nato skupno nadaljevali pot v dolino. Z avtobusom se je vsa skupina prepeljala skozi Stare žage do Črnomlja, kjer si je ogledala v neposredni bližini Črnomlja bivšo bazo Glavnega štaba NOV in POJ. ki pa je danes že opuščena. Samo sledovi v zemlji kažejo, da so tu nekoč stale barake vojaškega vodstva osvobodilnega gibanja. Pot preko Črnomlja, Semiča, Žužemberka in Grosuplja v Ljubljano je bitro minila. Udeleženci izleta so bili polni vtisov, ki so jih nabrali tekom pohoda. Sklenjeno je bilo, da bo Planinska zveza še organizirala take pohode in da bo moralo biti tedaj mnogo več udeležencev, kot pa na tem prvem pohodu po partizanskih potih. Fedor Košir. Tretje posvetovanje PSJ (Planinskega saveza Jugoslavije) na Kontni od 16. do 18. oktobra 1949. Tega sestanka so se udeležili zastopniki PSJ, delegati republiških PZ Srbije, Makedonije, Hrvatske, BiH in Slovenije (v Črni gori še vedno nimajo Planinske zveze). Pod delovnim vodstvom tov. Kedorja Koširja, predsednika Planinske, zveze Slovenije, so zborovalci razpravljali o sklepih, ki so bili sprejeti na zadnjem posvetovanju na Sar planini, poslušali referate o alpinistiki, o gradnji planinski!: domov in o finančnih ter gospodarskih operacijah planinskih organizacij ter končno sprejeli sklepe, ki urejajo poslovanje na osnovi zaključkov tega dvodnevnega posveta. Iz poročil delegatov iz posameznih republik posnemamo, da se PD tam sicer ustanavljajo, da pa zaradi pomanjkanja in prezaposlenosti odbornikov ne uspevajo. Tudi opreme nimajo. Za tečaje ni inštruktorjev. Upajo na izboljšanje položaja v prihodnjem letu. PZ Makedonija ustanavlja PO v večjih mestih, v Skoplju, Debru, Bitolju, Prilepu, Vclesu, Palanki in Krušcvu, planinske organizacije delujejo potom sindikatov in tovarn; planinstvo se bori z istimi težavami kot v Srbiji in napreduje zelo počasi. Na Hrvatskem so od posveta na Sari ustanovili štiri nova društva, dve v Dalmaciji in dve v Hrvatskem Zagorju, vsa štiri dobro delujejo. Povsodi primanjkuje kadrov, povezava s sindikati je zadovoljiva, planinske skupine delujejo tudi po tovarnah, kombinatih in šolah. PD v Zagrebu, ki je štelo 11.000 članov, so decentralizirali na ta način, da so osnovali v posameznih sindikatih planinske skupine. Izleti so dobro obiskani (od 60 — 100 članov). Nekatera PD vzdržujejo dobre stike z vasjo. S pridom uporabljajo v organizaciji starejše ljudi, ki se udcjslvujejo v planinskih skupinah tovarn, rudnikov itd. Delegat PZ Slovenije je poročal o razveseljivem razmahu planinstva v slovenski republiki, ki šteje že nad 30.000 članov. Zaradi tega se nameravajo ustanoviti planinske skupine zlasti v večjih društvih, ki imajo nad 1000 članov. Na Jesenicah, v Kranju, Mariboru in Celju so take skupine že osnovane. Po šari je nastalo pet novih PD, sedem iniciativnih odborov pa snuje nove planinske organizacije. Največja pažnja se posveča ustanavljanju planinskih skupin v kmetskih zadrugah in v industrijskih središčih. Med 30.828 člani 1'ZS je 19o/o dclavccv, 6 o/o kmetov, 33°/o nameščencev, 27o/o dijakov, 4o/o delovne mladine in ll°/o ostalih članov. V [»ogledu statistike in evidence je mogla podati konkretne podatke le PZS, ki je poleg že navedenih številk sporočila, da ima 19 alpinističnih odsekov s 117 člani in 291 pripravniki, da so PD priredila 373 množičnih izletov s 15.291 udeleženci, da je bilo organiziranih letos 59 alpinističnih tečajev. Slovenski alpinisti so opravili 1360 letnih in zimskih vzponov. Zal moramo navesti tudi, da je reševalna služba posredovala v 31 primerih in da so slovenske gore zahtevale v tem letu 17 smrtnih žrtev. Ob zaključku leta bomo lahko postregli tudi s številkami o obisku koč ter kako so bili obiskovalci porazdeljeni po spolu, poklicu, letih in državni pripadnosti. Precej obširna debata se je nato razvila v sodelovanju z množičnimi organizacijami, ki v nobeni republiki docela ue zadovoljuje. Ponekod so ožji stiki z borci, drugod z ES, z mladino in AFZ ter OF, vendar bo treba še dokaj truda, da bodo ti stiki tako tesni, kakor bi bilo v interesu planinstva zaželeno. Sledila so poročila o gradnjah domov in planinskih zavetišč. PZ Srbija gradi dom na Besni Kobili in na Zuželju blizu Kruševca. PZ Hrvatska gradi osem objektov Ravna gora, Ivanščica, Bila gora, Snežnik itd.). Pričela se je gradnja na Papuku, dela se na tem, da se obnove odnosno sezidajo planinske koče na Klcku in Vclcbitu. V Makedoniji gradi planinske koče Komitct za turizem in ne PZ. Dograjen je dom na Kopaoniku, pri Pcristeru, koča na Ljubotenu je že skoraj gotova. V Bosni se zida sedem objektov in sicer na Javorniku pri Tuzli, na Igman planini, na Bjelašnici (dve koči), na Kordunu itd. V Sloveniji se je gradilo 18 koč, od tega sedem novih stavb (na Nanosu, pod Storžičem, na Pohorju, na Gorjancih, na Mali planini itd.). Po razgovoru o opremi, ki naj bi se nabavljala po možnosti v lokalnih delavnicah in razdeljevala v prvi vrsti med alpiniste, reševalce in nato potrcbuejše člane, so se zborovalci pogovarjali še o propagandi planinstva in o uporabi primernih sredstev za širjenje planinstva; nato je bilo posvetovanje prekinjeno ter se je nadaljevalo po kosilu z referati. Najprej je tov. Tone Bučer obširno govoril o alpinistiki. Potem ko je razložil bistvo vrhunskega alpinizma ter njega važnost za dviganje obrambne sposobnosti državljanov, je predavatelj razpravljal o alpinističnih tečajih in vzgoji alpinističnih kadrov ter podčrtal nujnost instruktorskih tečajev in vcžbalnih odprav v inozemstvo. Tov. ing. Dolar je nato predočil zborovalcem organizacijo reševalne službe ter priporočil PSJ, da izposluje izdatno materialno podporo tej važni instituciji. Sledil je referat o finančnem poslovanju v planinskih društvih (Ljubo Tiplič), nakar je tov. Pogačnik poročal o finančno-materialnem planiranju v PD, pri čemer se je zlasti pečal s plansko disciplino in z upravo planinskih domov. Nato je bil prečitan se obširni in temeljiti referat ing. Načeta Perka o gradnji planinskih domov. Na osnovi referatov in debate so bili nato sprejeti sklepi, ki določajo, da morajo posamezne republiške zveze posvetiti večjo pažnjo snovanju planinskih skupin v delovnih kolektivih in na vasi ter uvesti (po zgledu Slovenije) točno statistiko in evidenco. PSJ naj posreduje, da bodo pripomočki (orodje in oprema) v bodoče izdelani v boljši kakovosti. Dalje naj napravi PSJ predloge za pravilnik o tekmovanju. Ker PSJ za enkrat ne more izdajati svojega glasila, bo Planinski vestnik prinašal vesti in poročila o organizaciji in drugih problemih planinstva iz vse države ter objavljal enotna navodila za delo; PSJ pa bo izdajal bilten o najvažnejših odločbah in ukrepih. Potrebno je takoj pristopiti k organizaciji velike planinske razstave. Glede finančno-materialnega poslovanja je bilo sklenjeno, da naj PSJ zbere zadevne pravilnike republiških zvez ter izda pravilnik, ki naj bo obvezen za vse Zveze, in predpiše enotne obrazce za poslovanje, ki se tiče finančnega načrta in cen v planinskih domovih. Finančni plan obsega rekvizite, prehrano v planinskih kočah in pogonsko gorivo, materialne izdatke za plačano osobje, režijo in dobiček, (ki ne sme presegati lOo/o). PSJ naj izda tudi enolnc predpise glede knjigovodstva, inventure itd. Republiške zveze naj prirejajo tečaje za strokovno usposabljanje oskrbnikov. Pri gradnji planinskih domov naj se najprej analizirajo potrebe in ugotovi namen zgradbe, nato sestavi točen gradbeni načrt in postavi dober strokovnjak za gradbenega vodjo in gradbeni odbor, ki vodi delo in nadzira izvedbo gradbenega načrta. Na osnovi praktičnih izkušenj naj se ukrene vse potrebno za notranjo opremo stavb in organizira prostovoljno delo in delovne brigade. V letu 1950 naj se organizira ekipa najboljših alpinistov, ki naj odide v inozemske gore zaradi tehnične izpopolnitve in zunanjepolitične propagande našega alpinizma. PSJ naj poglobi propagando za alpinistiko in preskrbi primerno opremo in prehrano za vrhunske alpiniste. Dalje naj izdela načrt za zvezne alpinistične tečaje v letu 1950, za prehrano tečajnikov in zagotovi primerno število inštruktorjev. Republiške zveze naj ustanove alpinistične tečaje povsod, kjer so za to dani pogoji. PSJ pošlje v mednarodni tečaj za reševanje ekipo iz članov reševalne službe, ki bodo na osnovi pridobljenega znanja izvežbali ostalo reševalno moštvo. Republiške zveze morajo organizirati reševalne baze povsod, kjer je to potrebno. Končno naj PSJ preskrbi, da bo ministrstvo za trgovino in preskrbo založilo planinske domove z zadostno in tečno hrano in naj izposluje pri komiteju za zakonodajo i« izgradnjo oblasti uredbo, ki bo poškodbo markacij in poškodovanje planinskih naprav označila in kaznovala kot prekršek. Vsi omenjeni sklepi so bili sprejeti soglasno. Posvetovanje PSJ je bilo zaključeno s pozdravno brzojavko, ki so jo zborovalci poslali CK KPJ in v kateri z ogorčenjem obsojajo laži in nenačelno borbo Kominforma i« podrejenih mu držav proti Jugoslaviji ter zagotavljajo svojo zvestobo maršalu Titu in neomajno pripravljenost za požrtvovalno delo v okviru petletke. Redna letna skupščina Mednarodne unije alpinskih asociacij (Union Internationale des Associations d'Alpinisme). Redna letna skupščina Mednarodne unije alpinskih združenj je bila letos dne 9. in 10. julija v Praz dex Chamonixu pod M t. Blancom. Jugoslavija, ki je Članica izvršnega odbora te Unije in se njenih prireditev sicer redno udeležuje, je to pot morala izostati *ker je bila prošnja za polno dovoljenje prepozno vložena. Naš alpinizem je zato ob dragocene zveze in izkušnje, zlasti v pogledu modernega reševalnega materiala in tehnike ter glede predavanj, filmov in praktičnih demonstracij vrhunske plezalne tehnike v skali in ledu. Prav tako se naša delegata nista mogla udeležiti enomesečnega mednarodnega zbliževalnega in izpopolnjc-valnega kurza za dovršene alpiniste, ki ga je organiziral Club Alpin Français v Ecole Nationale de Ski et d'Alpinisme. Namenjen je bil izpopolnitvi tehnike, izmenjavi izkušenj in vrhunskim turam v montblanški skupini. Jugoslavija bi morala imeti referat o modernih plezalnih vrveh. Zanjo so v tečaju prijazno rezervirali dve mesti ob skrajno ugodnih pogojih. Zato prinašamo o skupščini le kratko poročilo, izgubljeno pa bomo skušali nadomestiti na druge načine. Poskrbeli pa bomo tudi, da v bodoče do podobnih izgub ne bo več prišlo. Unija združuje danes 23 asociacij v 18 državah in tako predstavlja okrog pol milijona alpinistov. Njen značaj je slejkoprej strogo apolitičen. Na seji izvršnega odbora je bil določen program skupščine. Na skupščini je bilo prisotnih devet držav: Francija, Švica, Italija, Bcl-rija, Argentina, Grčija, Španija, Poljska in Cchoslovaška. Sprejeti so bili naslednji sklepi: 1. Leta 1950, po možnosti o hinkoštih, naj se organizira poseben tečaj izključno o gorskem reševanju in sicer tako v skali kot v snegu in ledu. Si>omladni Čas bo za to^ prikladen. Udeležba avstrijskih reševalcev z njihovim apccialnira materialom je zaželjena. Kraj in organizator bosta naznanjena pozneje. 2. Na predlog izvršnega odbora naj vsaka asociacija — članica določi osebo, ki se naj osebno zanima za mednarodne odnose in ki bo dobivala poleg asociacije same vso dokumentacijo Unije. Na ta način naj bi se poživila aktivnost asociacij, povečalo zanimanje in udeležba na prireditvah Unije, odklonile večne težave z vizumi za nekatere asociacije. 3. Prihodnjo skupščino organizira Italija in sicer v Brcuilu (pod Matterhornom) ali v Chamonixu (pod Mt. Blancom). 4. Lavinski kurz na \Veissfluhjochu (Švica) bo v bodoče organiziral Švicarski alpski klub, udeležila se ga bo pa lahko vsaka članica Unije. 5. linija bo organizirala izdajo koledarja alpinskih prireditev, ki bi utegnile zanimati alpinska združenja raznih dežela. Posredovala bo tudi udeležbo, če bo napro-šena. V ta namen naj članice take prireditve Unije čimpreje javijo. 6. Bibliografski indeks se mora izpopolniti. Zato naj vsaka članica pošlje po en izvod vsake alpinske publikacije v centralno knjižnico Unije. Naslednjega dne po skupščini jc bila dopoldne na Aiguille de Brevent, ki je dosegljiva z vzpenjačo, obširna demonstracija reševanja s pomočjo avstrijskega specialnega materiala. Izvajali so jo učenci vojne visokogorske šole. Popoldne pa je znani francoski vodnik Armand Charlet s svojimi učenci na ledeniku Bossons praktično ilustriral predavanje o moderni tehniki v ledu, ki ga je s filmi in diapozitivi imel poznani alpinist in pisatelj M. Frendo, direktor francoske Nacionalne šole smučanja in alpinizma. O vsem je bila še diskusija, zvečer pa so delegati bili gostje Francoskega alpskega kluba. Sestanek gorskih reševalcev PZS. Vzporedno s posvetom planincev Jugoslavije nav Komni je bil v dneh 15. in 16. oktobra 1949 na Krvavcu posvet delegatov gorskih reševalcev iz Bovca, z Jcsenic, iz Kranja, Ljubljane in Celja, ki so v živahnem razpravljanju nakazali nove smernice bodočega dela v korist planinske skupnosti. Reševalci se dobro zavedajo, da je treba pravilno usmeriti vse one, ki iščejo v gorah novih moči, sprostitve in prijetnega razvedrila. Smrtni primeri v Čopovem stebru v Severni steni Triglava, v Severni steni Špika in v Skalaški smeri Severne triglavske stene, ki so letos zahtevali žrtve med našimi alpinisti, se ne smejo več ponoviti. Petdeset planinskih nesreč v letošnjem letu, med njimi dvajset smrtnih žrtev, je rezultat podcenjevanja objektivne nevarnosti, precenjevanja lastnih moči in sposobnosti in nepravilnega odnosa do te športne panoge. Tudi uničevanje gorske flore in pijančevanje slabita našo gospodarsko zmogljivost in ovirata napredek planinstva. Organizacija Gorske reševalne službe pri Planinski zvezi Slovenije se jc v zadnjih letih znatno izpopolnila in izboljšala, pri čemer so ji predvsem pomagali Železarna na Jesenicah, glavni odbor Rdečega križa Slovenije, planinska in fizkultuma vodstva ter komite za turizem in gostinstvo. Delegati so sklenili, da je treba izboljšati in izpopolniti tehnično in sanitetno znanje vsakega posameznega reševalca in samostojno iskati nove vire tehničnega materiala, ki je nujno potreben za uspešne reševalne akcije. Znanje' v sanitetni službi si bodo gorski reševalci izpopolnili z izdajo skript, ki jih bodo uporabljali tečajniki tudi pri polaganju izpitov. Da bi bile reševalne akcije in obveščevalna služba čim popolnejše in uspešnejše, bodo naši reševalci odšli v inozemstvo, kjer se bodo seznanili z vsemi sodobnimi pridobitvami. Ker so primeri planinskih nesreč tudi v drugih naših republikah, bodo naši reševalci še v letošnjem letu organizirali v raznih predelih države gorsko reševalno službo. Nadalje je bilo sklenjeno, da mora biti tesnejše sodelovanje z markacijskim odsekom pri PZS, ker slabo označena in nezavarovana planinska pota večkrat povzročajo nesreče. Ob zaključku posveta sta zastopnik komiteja za fizkulturo pri vladi LRS, dr. Danilo Dougan, iu zastopnik Planinske zveze Jugoslavije pozdravila zbor reševalcev, izrekla priznanje za izvršeno delo, hkrati pa obljubila vso pomoč gorski reševalni služIli. Medrepubliški pohod po planinah BiH. Planinska zveza Jugoslavije je priporočila letos organizacijo medrepubliških pohodov, katerih namen je izmenjava izkušenj, preučevanje planinstva v posameznih republikah in spoznavanje manj znanih naravnih lepot naše domovine. V tem okviru je Planinski savez BiH organiziral od Pohod po planinah Bosne. Alpinisti iz vseh jugoslovanskih republik pred kočo na Tr,ebeviču 2. do 9. novembra 1949 medrepubliški pohod po Bjelašnici in Jahorini. Izletniki so prvi dan opravili pot iz Sarajeva preko mesta Pazariča ter se v megli in snegu povzpeli na Mrtvanje (okrog 1300 m), kjer so prenočili v planinski koči. Odtod so odšli na Stanare, kjer se v višini okrog 1600 m gradi največji planinski dom na Bjelašnici, ki bo imel prostora za šestdeset oseb. Isti dan so nadaljevali turo v snežnem metežu preko Sitnika (kjer se tudi gradi planinska koča) in Kara Musta-iinega Caira na planino Javornik in do Hrasničkega Stana (koča PD Bjelašnica), kjer , so pa deseturnem maršu prenočili. Tretji dan so še vedno v snegu in dežju prchodiH pot od Hrasniškega stana do vrela Bosne ter si pri tem ogledali nekatere izmed 77 izvirov te reke. Še isti dan so prišli izletniki v llidže (znano kopališče pri Sarajevu) ter preko Sarajeva do koče na Trebeviču (1629 m), kjer so prenočili. Četrti dan so počivali zaradi poslabšanja že itak slabega vremena na Trebeviču, kjer so si ogledali skakalnico na Brusu in smuški svet v okolici koče; naslednji dan so sestopili v Sarajevo. Pohoda so se udeležile (razen Črnogorcev) vse zveze. Planinsko zvezo Slovenije je zastopala tročlanska skupina. Kljub slabim vremenskim prilikam, dežju in snegu je zaradi brezhibne organizacije pohod vsestransko uspel. Udeleženci so imeli priliko spoznati na eni strani izredno gostoljubnost in pozornost vodstva pohoda napram vsem ekipam, na drugi strani pa ustvarjalni polet bosanskih planincev; saj samo v območju Bjelašnice stojijo že štiri, v letošnjem letu dograjene planinske postojanke. Po opravljenem pohodu je slovenska ekipa priredila predavanje, povezano s predvajanjem skioptičnih slik iz domačih in tujih gora. To prvo povojno planinsko predavanje v Sarajevu je vzbudilo v nabito polni dvorani veliko pozornost. Po bosanskih planinah: Med maršem KNJIGE IN REVIJE AIpini«mc. Zopet enkrat smo z veseljem pregledali četrtletno številko (sept. 1949) glasila visokogorske skupine francoskega alpskega kluba. To pot prinaša revija na uvodnem mesto poročilo našega napol rojaka Ervina Schneiderja o ..Cordillcri Blanci'*. ki je po avtorjevem zatrdilu eden najlepših gorskih masivov v tropskem pasu zemeljske oble. Je 150 km oddaljen od zapadne obale Južne Amerike in doseza v najvišjem vrhu, Huascaranu, višino 6768 m. Schneider sam je bil med prvimi zmagovalci tega vršaca (1932), povzpel pa se je tudi na druge šesttisočake v tej andski verigi in je zato poklican, da daje strokovni pregled te gorske skupine. Sledi članek Ali de Szepessy— Schaurek-a o švicarski akademski ekspedieiji v Cordillcro Bianco v letu 1948. Švicarska odprava je poleg raznih štiri- in pettisočakov po težkem boju osvojila dvoglavi vrh Pucaranta (6147 m) in Nevado Santa Cruz (6259 in). Jean Conzy razpravlja o opredeljevanju gora in vzponov po težavnostnih stopnjah, torej o predmetu, ki vzbuja v vseh večjih alpinističnih združenjih posebno zanimanje. Članek je, znanstveno temeljit in bi utegnil (v prevodu) služiti našim alpinistom kot osnova za končno resno debato o tem problemu in privesti do definitivnih in za presojo naših vzponov merodajnih ugotovitev in predpisov. Obširen je prikaz novih prvenstvenih vzponov v (Francoskih) Zapadnih Alpah, tako v Chamonixskih Iglah, kakor tudi v skupini Mont Blanca (Mont Maud it, Grandes Jorasses, Mont Blanc du Tacul itd.), pa tudi v Vzhodnih Alpah (Karvvendel, Wetterstcin) in Dolomitih. Iz Himalaje je zabeležena vest, da je Francoz Robert Waltel opravil tretji vzpon na Panhunri (7127 m) ter da so Rene Dittert in Alfred Sutter z vodnikom Jakobom Pargatzi prvenstveno zmagali ponosni sedemtisočak Pyramid Peak (7132 m), ki mu pa niso mogli stopiti na najvišji. 20 m visoki, iz ledenega stolpa obstoječi vrh. Med knjigami se pohvalno omenjajo Gervasuttijeve Scalate nelle Alpi, neugodno ocenjuje J. R. Ullmana gorski roman „Beli stolp" ter poroča o nam že znanem ..Mont Ccrvinu", s katerim se je Charles Gos poslovil od gora in sveta. A. H. Planin ar se imenuje tretji planinski mesečnik, ki izhaja v Jugoslaviji. List se označuje samo kot „bilten", vendar že prvi dve številki glasila, ki ga izdaja Planinska zveza Bosne in Hercegovine, kažeta, da bo postal Planinar dober drug Planinskega vestnika in hrvatske revije „Naše planine" ter bo bistveno prispeval k širjenju planinstva v bratski republiki. Na vprašanje: „Zakaj izhajamo?" odgovarja „Planinar" na uvodnem mestu 1. številke, da hoče vzdrževati nagel kontakt s posameznimi društvi svojega področja, objavljati v listu vesti in navodila za delo in posvečati posebno pažnjo propagandi planinstva in prirodnih lepot Bosne in Hercegovine. Na prvih straneh čitamo statut PSJ in vzorec pravil za planinska društva, pa tudi že navodila za gradnjo planinskih koč in markiranje potov ter predpise o znižani voznini na železnici, o delu in organizaciji planinskih skupin, o prvi pomoči itd. V članku „U čemu je planinarstvo?" je Marko Ilič povedal sicer nekatere pravilne in koristne stvari, je pa močno spodrsnil v odstavku, kjer z dokaj suvereno gesto odklanja alpinizem: „Sve što je skopčano sa očitom oposnosču, ne može spadati u planinarstvo. To može biti čisti šport, ali on s planinarstvom nema ništa zajedničkog. Može samo da mu škodi." Kaj naj rečemo k temu naziranju iz leta 1850? — Uredništvo „Pla-ninarja" pozivlje na diskusijo, ne bo škodilo, če kateri izmed naših vodilnih alpinistov poseže vanjo in nekoliko razčisti očividno motno in zmotno mišljenje tega avtorja. Iz 2. številke „Planinarja" izvemo, da je dobila PzBiH novo kočo na Hrasničkom stanu (na Iginanu), ki bo pomembna tudi za smučarstvo. Obširno se poroča o priročniku „Zaznamovanje planinskih potov", ki ga je napisal ing. Rat. Stefanovič, v Sloveniji znani srbski alpinist in pisatelj. PD Jahorina je markiralo poleg mnogih potov v Bosni tudi dostope na glavne vrhove Durmitorja. Končno naj omenimo še otvoritev planinske koče na „Svatovcu" pri Lukavcu (470 m), ki lahko sprejme do 30 planincev in bo služila kot izhodišče za daljše gorske izlete. Pozdravljamo novo planinsko glasilo in se veselimo, da nam bo prinašalo redna, dosedaj tako pogrešana poročila iz prelepih bosansko-hcrcegovskih gorskih področij. A. B. Češkoslovaško zemljepisno društvo (Ccskoslovenska společnost zemepisna) nam kljub oficielni sovražnosti češkoslovaškega tiska še vedno redno pošilja svojo poljudnoznanstveno zemljepisno in potopisno revijo „Zemepisny magazin", ki prinaša v mesečnih zvezkih zanimive, aktualne članke in poročila iz vsega sveta. So to po večini češkoslovaški geografi, potopisci in naravoslovci, ki v kratkih, z mnogimi lepimi slikami opremljenih člankih opisujejo tuje kraje in ljudi, njih delo in življenje, njih šege in običaje, pa tudi njih gospodarska in politična stremljenja. Mnogi teh člankov se bavijo s češkoslovaško zemljo in ljudstvom, dokaj prostora je odmerjenega slovanskim državam. Nekaj naslovov iz bogatega gradiva naj predoči raznovrstnost in zanimivost obravnavanih predmetov: Oranžerije v Tunisu, Paumotu, Martinique, Delo izpreminja lice Zapadne Slovaške, V Nubiji, Sovjetski veleribiči, Meksikanski Indijanci, Rudokopi v Iranu, Oaza z 200.000 datljevimi drevesi, Dr. Holub in arheologija Južne Afrike, Gadja farma v Braziliji, Zoogeografija pred Darwinom, Peš po Južni Albaniji, Ccdrovi pragozdovi Alžira, Monako, biser Riviere itd. Iz Jugoslavije je prcccj prispevkov, na primer Mostar, srce Hercegovine (St. Vozel); Sv. Eufemija (na Rabu; Na Jadranu (Reka); Moščenica; Zagreb; Hvar včeraj in danes; V mestu pesmi (Mostar) itd. Tudi razna gorstva sveta so zastopana; Odprava v maloazijske gore; V neznanih gorah Macedonije (dr. L. Heyrovsky); Osvojeni sedemtisočaki Vzpon na Etno; Vzpon na Užbo; Na najvišjo goro Evrope (Zgodovina osvojitve Mont Bianca); Ardeni, gore in gozdovi; V zemlji ledenikov in ognjenikov itd. Revija ima rubriko „Okrog sveta" z mnogimi drobnimi novicami in informacijami od vsepovsod in prinaša mnogo risb in zemljevidov, ki odlično ponazarjajo obravnavana področja. Poleg revije smo prejeli tudi nekaj knjig, ki jih Češkoslovaško zemljepisno društvo izdaja zaradi popularizacije geografske vede. So to brošure „Marko Polo", ki se peča z opisom Azije pred potovanji slavnega svetovnega popotnika in poroča o Marku Polu v češki literaturi. Druga knjiga „Prvi sestop v Macoho", podaja zgodovino odkritja znamenitega kraškega brezna na Moravskem in podrobno opisuje prvi „spust" v jamo leta 1723. Končno je treba omeniti še obširno razpravo Josefa Kun-skega „Blokdiagram", ki razlaga nastanek in bistvo „zemljepisnih narisov", ki podajajo prostorno sliko pokrajine in na krajih ponazorujejo tudi nje geološko zgradbo ter se dandanes zaradi svoje preprostosti in nazornosti mnogo uporabljajo za ilustracijo geoloških in geografskih razprav in učbenikov. A. B. Foto Janko Ravnik Podrta gora s Komne Jalovec I'oto Marjan Kur.šii" Kočna in Storžič z Mrzle gore Kolo Marjan Lipovšek Če prihraniš mesečno CHV1 tOO"" imaš na koncu leta dlfl 1200 In to je že nekaj! Če varčuješ z življenjskim zavarovanjem, prejmejo svojci ob morebitni Tvoji smrti vso zavarovalno vsoto. In to ie mnogo več! 0*b Če torej zavaruješ svoje življe- o nje, hraniš zase, za doto hčerki, za svoj priboljšek v starosti; v \ primeru morebitne Tvoje pre- ^ rane smrti pa svojo družino, ki bi jo ta nesreča že itak ^ hudo prizadela, obvaruješ vsaj materialnih skrbi. \ o a o J Z življenjskim zavarovanjem sodeluješ pri skupnih napo-£ vse to rih za |epše ¡n bo|jše živ|je. & zavaruje nje de|ovnih |judi! DRŽAVNI ZAVAROVALNI ZAVOD *9ode, cho Z.ZO. J. LJUBLJANA Kam nucU fakuetwuia poJ&eAscine, Me pcutag& SpcMba