Brina Škvor Jernejčič O kovinah v Heziodovih pesnitvah Teogonija in Dela in dnevi: kratek razmislek. Heziodovi pesnitvi Teogonija ter Dela in dnevi nista le edinistveni literarni stvaritvi, temveč tudi dragoceni pričevanji o življenju in o organizaciji grške družbe v arhaični dobi.1 Mnenja o dataciji Heziodovih pesnitev se kljub šte- vilnim študijam še vedno razhajajo. Večina klasičnih filologov daje časovno prednost Homerju, ki naj bi živel v 8. stol. pr. Kr., in posledično datirajo He- zioda v čas ok. l. 700 pr. Kr.2 V nekoliko zgodnejši čas, v zadnjo tretjino 8. stol pr. Kr., ga postavlja Martin West.3 Kakorkoli že, pesnik je neizpodbitno ži- vel v obdobju, ki ga zgodovinarji imenujejo arhaična doba, torej v času, ko so Grki od Feničanov prevzeli črkovno pisavo in začeli razvijati mestno državo, polis. Z letom 776 pr. Kr. se začno tudi seznami zmagovalcev na olimpijskih igrah, kmalu zatem velika grška kolonizacija Sredozemlja.4 Ta čas sovpada z železno dobo na ostalem evropskem prostoru, torej dobo, ko se uporaba že- leza že povsem uveljavi. ZLATO Zlato je v obeh Heziodovih pesnitvah namenjeno izključno bogovom, oni ga nosijo, zlato je njihovo delo, ali pa so sami označeni kot zlati.5 Edina izjema 1 West, Hesiod. Theogony. Works and Days, vii. 2 Gantar, Heziod: Teogonija, 59. 3 West, Hesiod. Theogony. Works and Days, vii. 4 Npr. v slovenskem jeziku Bratož, Grška zgodovina, 49 ss. 5 Podobno tudi pri Homerju, glej Seaford, Money and the early Greek mind, 30–31. 32 Brina Škvor Jernejčič je Pandora, ki nosi zlate ogrlice, ki ji jih je poklonila Peithó (Op. 74), njen zla- ti obraz je z milino oblila Afrodita (Op. 65). Ne preseneča, da je Pandora edi- na ne-boginja, ki je okrašena z zlatom, saj prav njeno ime pomeni »z vsem obdarjena«. Potem ko je Prometej bogovom ukradel ogenj, jo je po naročilu Zeusa ustvaril Hefajst, da bi z njo kaznoval človeški rod. Pandora je iz rado- vednosti odprla posodo in iz nje nad človeštvo izpustila zlo, težko delo in bo- lezni. Če je imela sposobnost, da prepriča in ukani ljudi, je morala biti lepa, »zlata«, torej božanska. V nestvarni vlogi, torej kot prispodoba za lastnost boga, se zlato pojavi pri Afroditi in Dionizu. Največkrat je z zlatom označena Afrodita kot bogi- nja ljubezni in lepote. Tako na primer Heziod piše o ljubezni, »ki Afrodita jo zlata je vžgala« (Th. 1005), o »delih bogate zlata Afrodite« (Op. 521), o »prezla- ti Afroditi« (Th. 822, 975; Op. 521). Heziodov opis Afrodite kot »zlate«, torej lepe, se zdi povsem razumljiv, saj gre za boginjo ljubezni, lepote in prokreaci- je. Je tudi izbranka v Parisovi sodbi; Paris ji da prednost pred Hero in Ateno, ona pa mu v zameno obljubi najlepšo žensko na svetu, Spartanko Heleno. V povezavi z lepoto in ljubeznijo nastopi Afrodita tudi v zgodbi o Pigmalionu, ki izkleše slonokoščeni kip ženske in se vanj zaljubi. Afrodita usliši njegovo prošnjo in kip oživi. Med moškimi bogovi je pri Heziodu »nosilec« zlata zlatolasi Dioniz (Th. 947). Tu je zlato spet treba razumeti kot atribut lepote. Eden izmed atribu- tov Dioniza, boga vina, vegetacije, užitka in veseljačenja, je tudi bršljanov ve- nec, ki ga bog nosi na glavi. Morda je ta venec razlog, da ga je Heziod označil za zlatolasega. Tvarno zlato, torej zlati predmeti, pripadajo naslednjim bogo- vom: Hera nosi prezlate sandale (Th. 454), Irida prinese Zeusu v zlati posodi k sveti bogovski prisegi slavno studenčnico (785), deveterim Muzam glave kra- si zlat nakit (916). Prav tako je zláto orožje bogov, na primer Apolonov zlati lok (Op. 771) in zlato bodalo Hrisaora, sina Pozejdona in Meduze (Th. 283). Apolon je pri kasnejših avtorjih velikokrat označen kot Helios, bog sonca, torej zlatá. V Homerskih pesnitvah nosi tudi nadimek φοῖβοϚ (lesketajoč se, bleščeč). Ne preseneča torej, da je opremljen z zlatom; metafora je v starogr- ških bogovskih himnah pogosta. Ob verzih, ki slavijo moč in slavo bogov, so pomembni tudi njihovi atributi, ki označujejo in poveličujejo posameznega boga (npr. prej omenjeni Apolonov zlati lok).6 Zlato, najbolj dragocena izmed kovin, torej ne more biti človeška, temveč je lahko samo božanska. Zlato se pojavi v tudi skrajnih predelih »božanskega kozmosa«: v globini morja v zlati palači domuje Triton, sin Zeusa in Amfitrite (Th. 934); na robu zemlje strašna kača varuje zlata jabolka (Th. 335). Tudi geografsko oddaljenost oz. nedosegljivost zlata lahko torej izenačimo z nedosegljivostjo božanskega. Daleč najbolj poudarjena pa je simbolna vloga zlata v Heziodovem mitu o dobah oz. rodovih človeštva v Delih in dnevih (109–211). Heziod opiše zlati 6 Furley, »Prayers and Hymns«, 130. 33O kovinah v Heziodovih pesnitvah Teogonija in Dela in dnevi rod kot prvi rod umrljivih ljudi in kot delo nesmrtnih bogov (109–110). Bil je najboljši med vsemi rodovi; življenje ljudi je bilo v tem času podobno življe- nju bogov, proč od nadlog, brez napornega dela, sredi obilja dobrot (112-119). Nazadnje je zemlja ljudi zlatega rodu zagrnila v svoje naročje, postali so de- moni. Izvemo še, da je zlati rod živel v času Kronosa. Tudi v tem primeru je zláto očitno tudi božansko; zlati rod je bogovom najbližji in jim je najbolj od vseh podoben. SREBRO Srebro se pojavi v Teogoniji dvakrat v povezavi z vrtinci rek, potomcev Okea- na in Tetíje, Strimona, Fasisa, Resosa in Aheloja (791), ter vrtinci rek v Hadu (340). Prav tako v Hadu stoji zid orjaških srebrnih stebrov, ki se dviga v viša- ve (779). S srebrom opiše Heziod Tetido, srebrnonogo nimfo (1006). že ome- njeni Pandori pokloni Atena poleg pasu tudi srebrno obleko (574). Srebro je tako slabše od zlata, ni več atribut bogov, temveč pesnik z njim opisuje vrtin- ce rek in visoke stebre. Z vodo je povezana tudi srebrnonoga morska nim- fa Tétida. Kako lahko torej razložimo pomen srebra pri Heziodu? Zdi se, da značaj vseh naštetih srebrnih prvin kaže na neukrotljivost, nedosegljivost – vrtinci, visoki stebri, in nenazadnje morda srebro samo (npr. živo srebro) – nedosegljivo kot zlato, vendar ne več božansko. Podobnost je v lesku in v relativni mehkosti. Poleg tega je srebro odporno proti koroziji in je kot tako »nesmrtno«.7 Edina omemba srebra v Delih in dnevih se nanaša na srebrni rod ljudi. Ta je bil ustvarjen za zlatim rodom in bil je dosti slabši od njega (127–128); ni častil nesmrtnih bogov, ni jim hotel prinašati svetih darov, zato ga je Zeus zbrisal z obličja zemlje in spremenil v podzemne duhove (135-141). Srebrni rod je torej živel v času Zeusove vladavine. Sicer Heziod srebra ne omeni niti pri opisih nakita niti orožja; izvemo le, da je srebrni rod manj vreden od zla- tega. BRON Srebrnemu rodu pri Heziodu sledi bronasti, rod silovitih orjakov, divjih in čvrstih, rojenih iz jeséna. Ljubil je vojno in boj, kruha ni užival, srce je imel neustrašno kot iz adamanta (kremen), imel je tudi bronaste hiše, bojno opra- vo in orodje iz brona, črnega železa ni poznal (Op. 143-155). Bron je torej človeški, je prva zlitina, delo človeških rok. Izdelava brona- stih predmetov terja veliko več znanja kot obdelava zlata ali srebra. Z arhe- 7 Seaford, Money and the early Greek mind, 31. 34 Brina Škvor Jernejčič ološkega stališča pade v oči Heziodova navedba, da je imel bronasti rod bro- naste hiše. Ostalin, ki bi opravičevale ta opis, pravzaprav ni. Gwyn Griffiths meni, da gre za povsem fantastičen opis;8 obenem kritizira Sinclaira, ki po- vleče vzporednico s stenskimi dekoracijami z bronom in bronasto oblogo v mikenskih grobnicah – tholosih. Postavlja se namreč vprašanje, ali gre dejan- sko za hiše, zgrajene iz brona, ali pa za hiše, v katerih se bron samo hrani. V tem smislu je zanimiva primerjava z asirskim administrativnim besedilom iz druge četrtine 13. stol. pr. Kr. (vladavina kralja Shalmaneserja I.), ki omenja, da so štiri bronasta in celo eno železno bodalo, poleg sulice iz neznane kovi- ne habalginnu, shranjeni v »bronasti hiši«.9 Morda je hotel Heziod povedati samo to, da je bronasti rod poznal »hiše brona«, torej neke vrste orožarne.10 Druga možnost so svetišča, kjer so darovali bron oz. bronaste predmete. Sle- dnje se zdi verjetno tudi zato, ker Heziod edino pri bronastem rodu ne pove ničesar o njegovem odnosu do bogov. Nekoliko mlajšo vzporednico iz 6. stol. pr. Kr. najdemo tudi v Sparti. Pavzanij namreč poroča o bronasti hiši, Ateni- nem svetišču v Sparti, ki je bilo okrašen z bronastimi opaži.11 Prav tako je zgovorna Westova opomba v zvezi z ognjem,12 ki ga jezni Zeus vzame ljudem. West ugotavlja, da je v mitologiji ogenj pogosto predstav- ljen kot element, ki prebiva oz. je shranjen v drevesih. Torej obstaja posredna povezava med bronastim rodom (ki dela z bronom), drevesom (iz katerega je bil rojen) in ognjem (ki je ključni element pri obdelavi brona, saj metalurška dejavnost zahteva visoke temperature). Pomenljiv je tudi Heziodov podatek, da bronasti rod (še) ni poznal železa. Na podlagi tega so Heziodov bronasti rod številni avtorji »datirali« v grško bronasto dobo. Pri tem je treba omeniti, da so Mikenci takrat že poznali železo, le da je bilo redko.13 Omembe brona so pogostejše v Teogoniji. Zanimiva je prispodoba o laje- žu Kerbera, strašnega psa čuvaja v Hadu, ki odmeva kot bron (311) – očitno je mišljen težak, neprijeten, celo strašljiv zven. Prav tako je zanimiv Heziodov opis oddaljenosti Tartara od zemlje: τόσσον γάρ τ’ ἀπὸ γῆς ἐς τάρταρον ἠερόεντα. ἐννέα γὰρ νύκτας τε καὶ ἤματα χάλκεος ἄκμων οὐρανόθεν κατιών, δεκάτῃ κ’ ἐς γαῖαν ἵκοιτο· ἐννέα δ’ αὖ νύκτας τε καὶ ἤματα χάλκεος ἄκμων ἐκ γαίης κατιών, δεκάτῃ κ’ ἐς τάρταρον ἵκοι. (721-725) 8 Griffiths, »Archaeology and Hesiod's Five Ages«, 113. 9 Bīt siparri je v angleškem prevodu bronze-house (Postgate, »Assyrian Texts and Fragments«, 13). Verjetno je spet mišljena hiša, v kateri se bron hrani, ne »bronasta hiša«. 10 Podobne omembe namreč najdemo tudi pri Homerju, na primer: »kadar pa obide možá duh Ze- usa, egíde nosilca / urno s Telémahom sinom pobere prelepo orožje, / v kamro ga spravi, od rok, čvrstó zasune zapahe.« (Od. 24.164-166). 11 Richer, »The Religious System in Sparta«, 239. 12 West, Hesiod. Theogony. Works and Days, 70. 13 Varoufakis, »Investigation Minoan and Myceanean Iron Objects«; glej tudi Waldbaum, »Com- ing of Iron Eastern Mediteranean«. 35O kovinah v Heziodovih pesnitvah Teogonija in Dela in dnevi Toliko namreč od zemlje odmaknjen je Tartar megleni: ako devet noči in dni bi moralo bronasto naklo z néba letelo, desetega dne bi padlo na zemljo. Ako devet noči in dni bi bronasto naklo z zemlje letelo, desetega dne priletelo bi v Tartar. (Prevod Kajetan Gantar) V povezavi z Tartarom, domovanjem poraženih Titanov, se pojavi bron kar trikrat; obkroža ga bronast zid (726), zapirajo ga bronasta vrata, edini iz- hod, ki ga je zapahnil bog Pozejdon (732), na tla je pritrjen bronast prag (811- 812). Bronast je tudi prag hiše, kjer prebivata Dan in Noč, a se nikoli ne sreča- ta (749).14 V isti hiši15 domujeta otroka Noči, Spanec in Smrt. Slednje božan- stvo ima dušo iz železa, v prsih mu bije neizprosno srce (764-765 ). Presenetlji- vo srečamo bron v povezavi z orožjem zgolj dvakrat, in sicer pri Memnonu, sinu Zarje in Titona, ki nosi bronast šlem oz. čelado (984) in pri Heraklu, ki ubije Hidro z bronom, torej bronastim orožjem (316). Pri navedenih omembah brona je spet treba ločevati med nestvarnim pojmi in stvarnim predmeti. Nestvaren je samo lajež Kerbera, ostale omem- be se vežejo na konkretne predmete. Lastnost vseh je, da so trdni, močni: na nakovalu se kuje,16 zid, vrata in prag zadržujejo poražene Titane v Tartaru. Bronasto orožje imata pri Heziodu samo Memnon in Herakles. Zanimivo je, da prihaja Memnon z vzhoda. Po pričevanjih antičnih avtorjev naj bi zgradil številne palače v Ekbatani (današnjem Hamadanu v Iranu). V trojanski vojni pride na pomoč Trojancem, a ga v dvoboju ubije Ahil. Povezava z vzhodom je zanimiva predvsem v zvezi s kovino in začetki metalurgije. ROD HEROJEV Bronastemu sledi rod božanskih ljudi – herojev, za katere pesnik pove, da so jih pogubile nesrečne vojne (v Tebah in v Troji). Izvemo tudi, da so bili bolj- ši in pravičnejši kot bronasti rod (156–166). Preseneča, da v teh verzih pesnik niti enkrat samkrat ne omeni kakršnekoli kovine. Morda zato, ker nobena od znanih kovin ne bi mogla ponazoriti dejstva, da je rod herojev primerljiv zla- temu rodu. Ta kovina bi morala biti boljša od brona in od železa, vendar ne bi smela biti zlato ali srebro. Smiselna je razlaga, da je s tem herojski rod izvzet iz serije razvrednotenj.17 To se kaže tudi v dejstvu, da gredo heroji po smrti na Otoke Blaženih. 14 Za podrobnejšo analizo problema te lokacije glej Johnson, »Hesiod’s description of Tartarus«, 21-22. 15 Tudi iz Gantarjevega prevoda jasno izhaja, da gre za hišo, kjer prebivata Dan in Noč. Drugače Johnson, »Hesiod’s description of Tartarus«, 22-23. 16 Glej tudi Gantar, Heziod: Teogonija, 57. 17 Vernant, Myth and Thought among Greeks, 26. 36 Brina Škvor Jernejčič žELEZO Z železom poimenuje Heziod peti, poslednji rod, kateremu pripada tudi sam. Pestita ga žalost in bridka nadloga, težko delo, bogovi pošiljajo nadenj težke skrbi (Op. 174-178). Bedo tega rodu (in časa) pesnik poudari s tem, ko pravi, da bi rajši prej umrl ali se pozneje rodil. Presenetljivo je, da razen v opisu že- leznega rodu ta kovina v Heziodovih pesnitvah nastopa zelo poredko. Vedno se pojavi v povezavi z orodjem. Pesnik svetuje, da je treba v času žetve nabru- siti železne srpe (Op. 387). Drugič pravi, da si na razkošni gostiji, kjer slaviš bogove, ne smeš z železnim nožem rezati odmrlega nohta od svežega prsta (Op. 742–743).18 železo se v kontekstu prispodobe ali primerjave pojavi zgolj dvakrat. Omenili smo že, da ima Smrt dušo iz železa, torej trdo, neizprosno dušo – prej ali slej pride po vsakega od umrljivih ljudi. Drugič se železo poja- vi v opisu silovitega boja med olimpskimi bogovi in Titani, natančneje Zeusa s Tifonom, torej pred nastopom železnega rodu: πολλὴ δὲ πελώρη καίετο γαῖα αὐτμῇ θεσπεσίῃ, καὶ ἐτήκετο κασσίτερος ὣς τέχνῃ ὑπ’ αἰζηῶν ἐν ἐυτρήτοις χοάνοισι θαλφθείς, ἠὲ σίδηρος, ὅ περ κρατερώτατός ἐστιν, οὔρεος ἐν βήσσῃσι δαμαζόμενος πυρὶ κηλέῳ τήκεται ἐν χθονὶ δίῃ ὑφ’ Ἡφαίστου παλάμῃσιν· ὣς ἄρα τήκετο γαῖα σέλαι πυρὸς αἰθομένοιο. ῥῖψε δέ μιν θυμῷ ἀκαχὼν ἐς τάρταρον εὐρύν. (Teogonija, 861-868) Zemlja prostrana povsod je gorela od hlapov božanskih, vsepovsod se topila, tako kot tali se kositer, kadar ga zlivajo spretni možje v topilnik luknjati, ali tako kot tali se železo, najtrša kovina, kadar jo v gozdnih globelih, na zemlji božanski, umetno mojster Hefájst oblikuje, razbeljeno v ognju žarečem: prav tako se topila je zemlja v ognjenem sijaju, njega pa Zeus razsrjen v Tartar prostrani je pahnil. (Prevod Kajetan Gantar) Na tem mestu gre po eni strani za povsem realističen opis: pesnik pri- merja dogajanje na zemlji s procesom taljenja železa; lahko pa ga beremo spet kot prispodobo. Zanimiva je razlaga T. A. Rickarda, ki odlomek pojasnjuje s silovitim gozdnim požarom, katerega posledica je »samo od sebe staljeno« železo, oz. t.i. meteorsko ali izpodnebno železo, ki je v mnogih kontekstih 18 Glej tudi Gantar, Heziod: Teogonija, 102, kjer pojasnjuje, da je železo v religioznem pogledu manj čisto kot bron. Za etnološke primerjave (oz. folkloro) tega običaja glej sicer star, a zanimiv članek Sikes, »Folk-lore in the Works and Days of Hesiod«, 390. 37O kovinah v Heziodovih pesnitvah Teogonija in Dela in dnevi tudi arheološko izpričano.19 West povezuje 866. verz Teogonije – »powered by burning fire in mountan glens, melts in the divine ground by Hephaestus’ craft: even so was the earth melting in the glare of the conflagration«20 – s ta- ljenjem železa v tleh, kot preprosto ali celo prvotno tehniko obdelave železa v Indiji in Afriki.21 Ko obravnavamo pojavljanje železa v Heziodovih pesnitvah, moramo omeniti tudi odlomek Teogonije 174–181, ko mati Zemlja podari svojemu sinu Kronosu orožje, ostro nazobčani srp, ter ga nauči vseh zvijač. S srpom napo- sled Kronos kastrira in s tem ubije svojega očeta Nebo. Ta orjaški srp in dru- ge vrste orodja je Zemlja spočela iz sivega jekla (161-162). že Gantar v opombi opozori, da izvira beseda verjetno še iz obdobja pred grško železno dobo, to- rej gre za »legendarno« zvrst železa, ki jo uporabljajo samo bogovi. V origi- nalu je ta kovina imenovana ἀδάμας (»neukrotljiv«).22 West razlaga to besedo kot najtršo kovino (»of a great hardness«), ki so jo uporabljali bogovi.23 Kot že omenjeno, je imel bronasti rod srce neustrašno kot kremen oz. »iz adámanta« (Op. 147), torej je tu, v Gantarjevem prevodu, ista snov razumljena kot kamen in ne kot kovina (železo).24 Vsekakor gre za neko zelo trdo snov, navadnim smrtnikom nepoznano, last bogov. Pojavi se tudi v drugih antičnih tekstih. S srpom ali mečem iz te snovi Perzej obglavi Meduzo, katere odsev vidi v bro- nastem ščitu.25 Vergil opisuje, da je bil Tartar varovan z dvema podbojema, narejenima iz trdnega adamanta (Eneida, 6.552).26 Omembe drugih kovin so v Heziodovih pesnitvah izredno redke.27 Kaj lahko torej Heziod prispeva k razumevanju uporabe in percepcije brona in železa pri protozgodovinskem mediteranskem človeku? Iztočnica za nadalj- nja razmišljanja je članek G. J. Griffithsa.28 V njem se avtor sprašuje, ali ima kovina, ki označuje posamezen rod, metaforičen ali dobesedni pomen. Po njegovem mnenju sta prvi dve kovini, torej zlato in srebro, v celoti metaforič- ni.29 Grkom je zlato predstavljalo svetlobo, srečo, blaženost,30 skratka pojme, odlike in stanja, ki jih z zlatim rodom povezuje tudi Heziod. V prid tezi, da gre morda res za metaforično rabo zlata, govori že dejstvo, da je zlato božan- sko. Nasprotno kažejo arheološke raziskave, saj so najdbe iz zlata zelo stare. Spomnimo se samo slovitega trojanskega zaklada, ki je starejši od »Priamo- 19 Rickard, »Use of Meteoric Iron«, 55. 20 West, Hesiod. Theogony. Works and Days, 28; glej tudi Strauss Clay, Hesiod’s Cosmos, 26. 21 West, Hesiod. Theogony. Works and Days, 71. 22 Gantar, »Heziod in njegov pesniški svet«, 83. 23 West, Hesiod. Theogony. Works and Days, 65. 24 Glej tudi Smith, »History and the Individual«, 146. 25 Lastnost brona, da odseva, je omogočala, da so že v prazgodovini pa tudi v antiki iz te kovine izdelovali ogledala. 26 V Bradačevem prevodu je adamant preveden kot jeklo: »Spréd velikanska so vrata, podboji iz sa- mega jekla,« 27 Npr. glej zgoraj verz, kjer je poleg železa omenjen tudi kositer (Th. 862). 28 Griffiths, »Archaeology and Hesiod's Five Ages«. 29 Prav tam, 109-110. 30 Tu povzema avtor Pindarjevo prvo olimpijsko odo. 38 Brina Škvor Jernejčič ve dobe« oz. dobe herojev. V čas začetka zgodnje bronaste dobe datiramo na primer zlate predmete s Kikladov,31 poznamo pa tudi starejše najdbe zlatih neolitskih predmetov iz 5. tisočletja pr. Kr.32 Iz kasnejšega, mikenskega obdo- bja poznamo slavne zlate maske mikenskih veljakov in druge zlate pridatke, ki so pripadali eliti. Zlato je skozi vsa grška prazgodovinska obdobja ostajalo dragocena kovina.33 Kot je opozoril že Smith, je Heziodova pripoved o petih dobah razpeta med zlato preteklostjo in pesnikovo železno sedanjostjo.34 Simbolika kovin v tem pogledu samo poudari razdaljo in nasprotje med najboljšim in naj- slabšim. Pridevnik »zlat« tudi v modernih jezkih označuje nekaj dobrega oz. odličnega, »železen« pa večinoma nekaj slabega oz. težkega.35 Kot je bilo ome- njeno, imata ti dve kovini podoben pomen tudi v Heziodovih pesnitvah, kjer »zlat« (in zlato) označujeta nekaj najboljšega, božanskega, »železen« (in žele- zo) pa nekaj najslabšega, celo pogubnega. Med zlatom in železom sta srebro in bron.36 Oba sta slabša od zlata, ven- dar sta vseeno bleščeči in lepi kovini. Poglavitna razlika, ki loči bron od sre- bra in zlata, je v tem, da je bron zlitina, človeška iznajdba, ki zahteva veliko znanja in spretnosti, predvsem pa sta zanjo potrebni dve surovini , iz katerih je lita. Hkrati je bron veliko trši od drugih dveh kovin, zato ni čudno, da je poleg nakita bronasto predvsem orožje. O bronastem orožju piše tudi Heziod. Zgovorna je tudi povezava metalurške dejavnosti (v smislu ulivanja in kova- nja) s podzemljem. Ne samo, da se bron velikokrat pojavi v Tartaru, bronasti rod je tudi prvi, ki gre po smrti v Had. že prej smo omenili povezavo bro- nastega rodu z drevesom37 in ognjem, torej dvema poglavitnima elementoma metalurgije. Nasprotno gre rod herojev, ki ni označen z nobeno kovino, po smrti na Otoke blaženih, pripadniki zlatega rodu pa postanejo po smrti de- moni ali »blagi duhovi nad zemljo«.38 Kako lahko naj v tem kontekstu razu- memo, da pripadniki srebrnega rodu po smrti postanejo podzemni duhovi? Nekaj informacij o pomenu in simboliki železa je mogoče najti v asir- skih besedilih. V njih izvemo, da je železno okovje, ki so ga nosili sužnji, sim- bol kraljeve moči. železo je zaradi svojega magnetnega delovanja omenjeno 31 Broodbank, Island Archaeology of the Early Cyclades, 15. 32 Vavelidis, Andreou, »Gold and gold working«, 361, glej tudi Spencer Harrington, »Greek Gold Seized«. 33 Za zlato kot kraljevski simbol glej Vernant, Myth and Thought among Greeks, 32–33. 34 Smith, »History and the Individual«, 148. 35 Npr. »zlat«, tj. dobrosrčen človek, »zlat« v pomenu »dragocen«, »koristen«, tudi »zvonek«, »sve- tel« (glas); »zlato srce«; »rana ura – zlata ura«; prim. SSKJ, 5.890–891. Tako pozitiven kot nega- tiven pomen lahko ima pridevnik »železen«: »zelo močen«, »krepek« (železne roke), »zelo trden«, »neuničljiv« (»železno zdravje«, »železna volja«, »potrpljenje železna vrata prebije«), »zelo strog« (»železen red«), »temeljen«, »osnoven« (»železni repertoar«); SSKJ, 5.984–985. 36 Na Heziodovem spisku kovin manjka baker. Griffiths, »Archaeology and Hesiod’s Five Ages«, 113-114, to razlaga z dejstvom, da stara grščina, kot tudi nekateri drugi jeziki, ni imela različnih izrazov za baker in bron. 37 Za primerjave tega motiva v drugih indoevropskih jezikih (in mitih) glej West, Indo–European Poetry and Myth, 375-376. 38 Gantar, Heziod: Teogonija, 97. 39O kovinah v Heziodovih pesnitvah Teogonija in Dela in dnevi tudi v asirskih medicinskih tekstih. V dveh neobabilonskih besedilih lahko razumemo železo v smislu nesmrtnosti. V hetitskih pravnih tekstih od 16. do 13. stol pr. Kr. se pojavi »železen« v besedni zvezi »železne besede kralja« (ki ne smejo biti zavrnjene, prelomljene).39 Pri Babiloncih je zlato povezano s soncem, srebro z luno in baker z boginjo Ištar.40 V orientalskih besedilih najdemo tudi shemo degradacije kovin po zaporedju zlato-srebro-bron-žele- zo. Griffiths navaja orientalske vzporednice k Heziodovemu mitu o rodovih človeštva;41 tudi v teh besedilih ima železo v primerjavi z drugimi kovinami podrejeno vlogo. Zanimivo je tudi kitajsko besedilo princa Huana iz prve po- lovice 7. stol. pr. Kr. (torej skoraj sočasno s Heziodom), ki pravi (navajam v angleškem prevodu): The lovely metal (bronze) is used for casting of sword and pikes; it is used in compay of dogs and horses (for profitless hunting). The ugly metal (iron) is used for casting of hoes which flatten (weeds) and axes which fell (trees); it is used upon the fruitful earth.42 železo torej ni le grdo – v primerjavi z lepim, celo plemenitim bronom, ampak tudi uničuje, seka, pogublja plodove zemlje. Medtem, ko bron služi iz- koriščanju zemeljskih dobrin, se da z železnim orodjem uničevati zemljo. Pomenljivo je, da se železo v ritualnih kontekstih pojavlja izredno red- ko. Omenili smo že, da je velja v antiki železo za manj čisto kot bron.43 Pri Asircih so se železni predmeti bogovom darovali bistveno bolj poredko kot predmeti iz drugih kovin.44 Rimski in sabinski svečeniki naj bi se brili zgolj z bronastimi britvami.45 V tej zvezi je zanimiva povezava z dejstvom, da po- znamo iz časa pozne bronaste in zgodnje železne dobe v srednjeevropskem prostoru samo bronaste britve. Najpogosteje so bile najdene v moških gro- bovih. O odporu do uporabe železa v ritualih piše tudi Frazer v Zlati veji.46 V primeru, da so morali v svetem gaju arvalskih bratov ( fratres arvales) v Rimu z železnim orodjem izklesati kak napis, so morali kar dvakrat darova- ti spravno daritev jagnjeta in prašiča. Podobno je bilo v grška svetišča pre- povedano prinašati železo. Antični viri poročajo, da se platajski arhont ni smel dotakniti železa. Izjema je asirski ritual očiščevanja, v katerem mora žena uporabiti železno posodo, ko skuša pritegniti moževo pozornost in lju- bezen.47 39 Pleiner in Bjorkman, »The Assyrian Iron Age«, 305 (s primarnimi viri). 40 Gwyn Griffiths, »Archaeology and Hesiod’s Five Ages«, 117. 41 Prav tam, 116. Glej tudi West, »Ancient Near East Myths«, 37-38. 42 Prevod J. Needham, povzeto po Muhly et al., »Iron in Anatolia«, 68. 43 Gantar, »Heziod in njegov pesniški svet«, 102. 44 Pleiner, Bjorkman, »The Assyrian Iron Age«, 305. Za Hetite glej tudi Košak, Hittite inventory texts. 45 Sikes, »Folk-lore in the Works and Days' of Hesiod«, 391. 46 Frazer, Zlata veja, 208–209. 47 Pleiner, Bjorkman, »The Assyrian Iron Age«, 300. 40 Brina Škvor Jernejčič Z uveljavitvijo izdelave železnih predmetov v času železne dobe posta- ne železo vsesplošno razširjena surovina. V primerjavi z bronastimi naj bi bili železni predmeti trši in cenejši,48 kljub temu pa ohranjajo značaj ne-lepe kovine, kovine, ki nima enakega leska kot bron. Poleg orožja in orodja, ki ju omenja tudi Heziod, so iz železa kmalu izdelovali tudi nakit. Maxwell-Hyslo- pova domneva, da hetitski izraz »črno železo« ponazarja nakitne pridatke, ki so bili zaradi svoje okrasne vrednosti dodatno oksidirani, kar je omogočilo barvni kontrast v kombinaciji z drugimi kovinami ali poldragimi kamni.49 V jugovzhodnem alpskem prostoru se z začetkom železne dobe pojavi vrsta železnih nakitnih predmetov ter orožja. Arheologi uporabljajo celo ter- min »železni horizont«, ki v tem prostoru označuje čas 8. stol. pr. Kr. Pred- vsem iz grobov poznamo številne železne zapestnice, ovratnice, sponke, igle, nadalje sulice, sekire ter dvo- in enorezne meče (mahaire).50 Pri tem je tre- ba poudariti, da je bron veliko bolj uporaben za izdelavo nakita, saj je po eni strani lepši in se lesketa, po drugi strani pa ga je tudi lažje nositi.51 Zato ne preseneča, da po železnem horizontu spet nastopi moda bronastega nakita, orodje pa ostane železno. Množičen pojav železnega nakita v jugovzhodnem alpskem prostoru in na Balkanu52 tako nakazuje, da ta kovina ni bila samo nova, temveč tudi modna, saj se je uveljavila, čeprav je bila za izdelavo naki- ta neprimerna. Po kratkem pregledu simbolnih pomenov železa, njegove praktične upo- rabe ter prisotnosti v obrednih kontekstih je moč povzeti, da ima železo tako pozitivne kot negativne konotacije. Čeprav je na pogled grdo in nima leska, se ob nastopu železne dobe hitro uveljavi kot tehnološka novost s številnimi zelo oprijemljivimi prednostmi. Z njim se da hitreje in ceneje opremiti voj- sko, predvsem pa je trši od brona. Pri tem moramo seveda upoštevati, da se pomen železa skozi prazgodovinska obdobja spreminja. Za uporabo železa pri Asircih je značilno, da je sprva zelo ekskluzivna, omejena izključno na najvišji sloj (kraljevski dvor), nato se železo uveljavi v vojski in šele nazadnje kot orodje v vsakdanjem življenju.53 O nasprotujočih si lastnostih železa kot »najboljšem in najslabšem življenjskem pripomočku« piše tudi Plinij Starejši: »optumo pessimoque vitae instrumento « (Nat. hist. 34.138) – vendar s tem ni mišljeno železo, ki je ne-lepo, a uporabno, temveč Plinij namiguje na uporabo in zlorabo železnih predmetov, torej miroljubnega orodja in pogub- nega orožja. Zakaj torej Heziod najslabšo od vseh dob označi kot železno, kljub vsem prednostim, ki jih je v njegovem času pokazala ta kovina? Preprosto zato, ker 48 Muhly et al., »Iron in Anatolia«, 67. 49 Maxwell-Hyslop, »Note on the Jewellery«, 87-88. 50 Za celovit pregled glej Gabrovec, »Jugoistočnoalpska regija sa zapadnom Panonijom«; Gabrovec, »50 let arheologije«. 51 Pri tem mislimo na to, da železo ob stiku s kožo reagira. 52 Glej Teržan, »Early Iron Age chronology«. 53 Pleiner, Bjorkman, »Assyrian Iron Age«. 41O kovinah v Heziodovih pesnitvah Teogonija in Dela in dnevi železo kot snov orodja in orožja pomeni trdo delo in vojno.54 Ravno v teh dveh pogledih je železni rod najbolj drugačen od zlatega, ko so ljudje živeli kot ne- smrtni bogovi, v miru in brezdelnem blagostanju. Tehnološki napredek, ki ga v Heziodovem času najbolj izrazito predstavljajo prav na novo iznajdene teh- nike obdelave železa, ima torej v Heziodovem času negativen predznak. To je tem bolj smiselno spričo dejstva, da je bil avtor Del in dnevov po lastni naved- bi sin preprostega kmeta (Op. 633–640), ki mu slava ni bila prirojena kot ho- merskim aristokratom, temveč si jo je moral prislužiti s trdim delom.55 Tudi v tem pogledu Heziodu in njegovim sodobnikom pritiče rjaveče, temno že- lezo, ne pa lesketavo, svetlo, nerjaveče, božansko – in potemtakem tudi ari- stokratsko zlato. BIBLIOGR AFIJA Bratož, Rajko. Grška zgodovina: kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo. Lju- bljana: Zbirka zgodovinskega časopisa 18 in Knjižna zbirka Scripta, 1997. Broodbank, Cyprian. An Island Archaeology of the Early Cyclades. Cambridge: Cambrid- ge University Press, 2002. Frazer, James George. Zlata veja: raziskave magije in religije. Zbirka Hieron. Ljubljana: Nova revija, 2001. Furley, William D. »Prayers and Hymns«. V: A Companion to Greek Religion. Blackwell companions to the ancient world, ur. Daniel Ogden, 117-131. Malden, Oxford: Wi- ley-Blackwell, 2007. Gabrovec, Stane. »Jugoistočnoalpska regija sa zapadnom Panonijom«. V: Praistorija jugo- slavenskih zemalja, V. knjiga: željezno doba, ur. Alojz Benac, 29-181, Sarajevo: Cen- tar za balkanološka ispitivanja, 1987. ———. »50 let arheologije starejše železne dobe v Sloveniji«. Arheološki vestnik 50 (1999): 145-88. Gantar, Kajetan., ur., prev. in sprem. študija. Heziod. Teogonija. Dela in dnevi. Knjižica Kondor 149. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974. Griffiths, John Gwyn. »Archaeology and Hesiod's Five Ages«. Journal of the History of Ideas 17, št. 1 (1956): 109-119. Johnson, David M. »Hesiod's description of Tartarus (Theogony 721-819)«. Phoenix 53, št. 1/2 (1999): 8-28. Košak, Silvin. Hittite inventory texts: (CTH 241-250). Texte der Hethiter 10, Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag, 1982. Maxwell-Hyslop, K. R. »A Note on the Jewellery Listed in Inventory of Minninni (CHT 504)«. Anatolian Studies 30 (1980): 85-90. Muhly J. D., R. Maddin, T. Stech, E. Özen. »Iron in Anatolia and the Nature of the Hittite Iron Industry.« Anatolian Studies 35 (1985): 67-84. Pleiner Radomir, Judith K. Bjorkman. »The Assyrian Iron Age: The History of Iron in the Assyrian Civilization«. Proceeding of the American Philosophical Society 118, št. 3 (1974): 283-313. 54 O negativnem pomenu železa v povezavi z orožjem in vojno glej tudi Muhly et al., »Iron in Ana- tolia«, 67-68. 55 Gantar, »Heziod in njegov pesniški svet«, 64. 42 Brina Škvor Jernejčič Postgate, J. N. »Assyrian Texts and Fragment.«. Iraq 35, št. 1 (Spring, 1973): 13-36. Richer, Nicolas. »The Religious System in Sparta«. V: A Companion to Greek Religion, ur. Daniel Ogden, 236-252. Blackwell companions to the ancient world. Malden, Ox- ford: Wiley-Blackwell, 2007. Rickard, T. A. »The Use of Meteoric Iron«. The Journal of the Royal Anthropological Insti- tute of Great Britain and Ireland 71, št. 1/2 (1941): 55-66. Seaford, Richard. Money and the early Greek mind: Homer, Philosophy, Tragedy. Cam- bridge: Cambridge University Press, 2004. Sikes, E. E., »Folk-lore in the Works and Days' of Hesiod«. The Classical Review 7, št. 9 (1893): 389-94. Smith, Peter. »History and the Individual in Hesiod's Myth of Five Races«. The Classical World 74, št. 3 (Nov., 1980): 145-63. Spencer Harrington, P. M. »Greek Gold Seized.« Archaeology 51, št. 1 (January/Fe- bruary 1998). http://www.archaeology/org/9801/newsbriefs/gold.html (obiskano 14.1.2010). Strauss Clay, Jenny. Hesiod’s Cosmos. Cambridge: Cambridge University Press, 2003. Teržan, Biba. »The Early Iron Age chronology of the central Balkans: a review from the viewpoint of the southeastern Alpine Hallstatt«. Archaeologia Iugoslavica 24 (1987): 7-27. Varoufakis, G. »Investigation on some Minoan and Myceanean Iron Objects«. V: Frühes Eisen in Europa. Festschrift Walter Ulrich zu seinem 70. Geburtstag, ur. Harold Ha- efner in Radomir Pleiner, 25-32, Schaffhausen: Peter Meili, 1981. Vavelidis, M., S. Andreou. »Gold and gold working in Late Bronze Age Northern Gree- ce.« Naturwissenschaften 95 (2008): 361-66. Vernant, Jean-Pierre. Myth and Thought among the Greeks. New York: Zone Books, 2006. Waldbaum, Jane C. »The Coming of Iron in the Eastern Mediteranean: Thirty Years of Archaeological and Technological Research«. V: The Archaeometallurgy of the Asian Old World, ur. Vincent C. Pigott, 27-58, Philadelphia: University Museum Monograph 89, 1999. West, Martin L. »Ancient Near East Myths in Classical Greek Religious Thought«. V: Ci- vilizations of the Ancient Near East, ur. Jack M. Sasson, 33-42, New York: Charles Scribner's Sons, 1995. ———. Hesiod. Theogony. Works and Days. Oxford World’s Classics. 2. izdaja. Oxford: Oxford University Press, 1999. ———. Indo–European Poetry and Myth. Oxfrod: Oxford University Press, 2007. METALS IN HESIOD’S THEOGONy AND WORKS AND DAyS : A SHORT REFLECTION Summary The paper considers the perception of metals such as gold, silver, bronze and iron in Hesiod’s Theogony and Works and Days, composed around late 8th or early 7th century BC. An analysis reveals that gold appears exclusively as an attribute of the gods. Only gods wear objects of gold and their works are 43O kovinah v Heziodovih pesnitvah Teogonija in Dela in dnevi golden, too; indeed, they are described as golden themselves. Arguably this metal not only serves as a metaphor for the quality of the immortal and un- reachable gods, i.e. Aphrodite, Dionysus, Hera, Zeus and Apollo, but also appears in the ‘distant territories of the divine cosmos’ – golden is Triton’s palace, golden are the apples guarded by a horrible snake on the edge of the earth. Hesiod’s golden race, the first mortal race, excellent in all aspects, free of troubles and hard work, is, significantly, also closest to the gods. The silver race, created after the golden one, is inferior to the first just as silver is less precious than gold. Hardly ever mentioned in Hesiod’s poems, this metal is omitted from descriptions of jewellery or weapons. What is described as sil- ver are river whirlpools, the colossal pillars of the underworld, and the feet of the nymph Thetis. A possible interpretation is that all these objects are un- tamed and unreachable, similar to gold but not divine anymore. After the sil- ver race, the gods create the bronze race. This is a race of violent giants, fierce and strong, who are born from the ash tree. Bronze is therefore even farther from the divine: it is human. Moreover, it is the first alloy, and the manufac- ture of bronze objects demands much more knowledge and skill in compari- son with gold and silver. Hesiod uses bronze as a synonym for all that is hard and strong in both poems – bronze is the material of the anvil, of the high walls, door, and doorstep which hold back the Titans in Tartarus, and of the arms carried by Memnon and Heracles. The only race not associated with metals is the race of heroes, exempted in this respect from the progressive devaluation. The fifth and last race is the iron race, to which the poet himself belongs. It is described as beset by the sorrow, hard work and cares sent by the gods. Made of iron are mostly tools and weapons; iron is the soul of Death, hard and heartless. With iron, the worst of all metals, the cycle of devalua- tion is complete. However, archaeological investigations present a somewhat different picture. In the early Iron Age, i.e. contemporary with the two He- siodic poems, iron ultimately prevails in the territory of today’s Europe. Yet it is not used only to produce weapons and tools – this period reveals a rapid increase in iron jewellery as well. The abundance of the latter shows that iron was not only new but even fashionable, despite being unsuitable for the mak- ing of jewellery. In fact, it may have been prized more than gold itself in this period. Why, then, does the poet characterise the iron race as the worst, de- spite all the advantages brought by this metal? Simply because iron is the ma- terial supplying tools and weapons, which are used in labour and warfare re- spectively. In the golden age, by contrast, men lived in peace, leisure, and op- ulence like the immortal gods. Innovation and technological progress, such as the knowledge of iron and its techniques, are not perceived to contribute to tranquillity and prosperity; rather, they are associated with harrowing work and war.