186
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz blejskega (jirada 4. junija. —č. Po Bledu in njegovi okolici se je klatil že kakih 14 dni neki fantin okoli 12 let star iz Tominskega. Delati ni hotel, moliti mu ni dišalo, hudobija se mu je od delec na obrazu brala, lagati pa je znal bolj ko vsak odrašen potepuh. Tujci so mu dajali krajcarje, domači so ga z živežem oskerbovali. Če ga je kdo terje prijel, je s požigom žugal. C. k. žandarmarija je bila opomnjena, naj ga odpravi. Kaj pa je naredil? Pretečeni torek popoldne ob poli treh je zažgal B led ^Veldes) s klinčki, in nesreča grozna! v pol uri je pogorelo 22 hiš in vse drugo poslopje je bilo pepel. Le jug, kteri je precej močno vlekel, in pa silno velika pridnost gasivcev sta rešila spodnjo vas tako, da je le 22 hiš od 48. številke naprej do konca vasi pogorelo. Ljudje so bili vsi na polji; celo nič niso mogli rešiti, pri dveh hišah je tudi živina pogorela, in 73 let staro ženico smo danes na pragu hišnih vrat pečeno našli. Velikrat sem že pri ognji bil pa takega še nisem nikoli vidil. Silna vročina, vse suho, ljudi ne doma, vode malo blizo: vse to je pospešilo silo požara.
Kmalo so se zbrali sicer ljudje iz domače in bližnjih fara in domača in radoljška brizglja ste neprenehoma delale; serčnost možkih, ki so goreče strehe tergali in ognju v vas branili, — pridne dekleta in žene, nektere bose, po gorečem oglji, ki so vodo nosile , — vse je kazalo: kaj ljubezen do bližnjega premore. Domači, ki niso druzega odnesli kot obleko na sebi, so bili vsi omamljeni in niso vedli kaj početi. Ne vem, kterega bi bolj hvalil: ali žan-darje, ali žebcarje , ali domače farane ali sosede iz vseh strani, ali Petranovo mater, ki je štirno gonila, da ji je pot ščurkoma tekel: vsi, vsi so delali kar je bilo mogoče, — vendarle rešiti ni bilo mogoče več teh 22 hiš, le nekoliko blaga smo zamogli iz ognja potegniti. Posebno še omenim gosp. Koširja, kantonskega poglavarja, kteri je naglo iz Radoljce prisopel na pomoč in celo noč gašenje vodil; tudi drugi radoljški uradniki niso le s prazno besedo, temuč z roko in delom vsem lep izgled dajali. Z besedo in delom sta gospoda Ulrich in Prešern, če je ravno blizo hiše Prešernove gorelo, veliko veliko pripomogla, da nesreča ni še večja bila. — Vso noč smo mogli čuti, ker veter je vlekel in ognja je bilo na kupe pri silno velikih poslopjih; še danes se povsod kadi, toda umne naprave, pripravljeni ljudje in straža nam upanje dajejo, da z božjo pomočjo je ogenj premagan.
„Noviceu poprosite za naše reveže dobrotljive Ljubljančane, vse Krajnce, pa tudi vse naše brate Slovence in posebno tiste, ki so kako sladko uro užili na blejskem jezeru: n a j b i j i m pomagali!*) Nesreča je neizrečeno velika, pa je niso si sami krivi. — Neki gospod, višji vojak, žlah-nega stanu pa še bolje žlahnega serca, ki pa noče imenovan biti, — gosp. P. iz Krope z besedami ,,reveži se mi smilijo", — žlahni gosp. Gerlici in kantonski poglavar gosp. Košir so mi skupaj berž podelili 55 gold., ktere sem precej pervi dan med 11 pogorelcev kakor hladno mazilo na skeleče rane, po 5 fl. enemu, razdelil, ingosp. Prešern je vsakemu pogorelcu že danes izročil mernik žita. Bog poverni stoterno darove dobrim dušam!
Fantin, ki je zažgal, je že zapert in obstal svojo hudobijo, toda pravi, da se je le igral in da je bilo še eno otroče pri 4 letih pri njem.
*) Ponavljaje milo prošnjo castitega gosp. dopisnika se „Novice", ktere so tolikrat prijetnost okolice blejskega jezera pope-vale, tudi v nesreči njeni ponudijo vsem dobrotnikom, kterim morebiti bolj kaže pogorelcom namenjeni dar v Ljubljano poslati. Iz serca rado bo vredništvo prejemalo vse in v Bled pošiljalo, v „Novicah" pa po navadi prejeme poterjevalo.                Vred.