Mblioteka LjubUjona
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEČ KOT 30 MN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078.
LETO IV.	LJUBLJANA,	PETEK,	9.	AVGUSTA	1940.	STEV.	48.
ODKOD VERSKI DVOMI
Boga takšnega, kakršen je, si mi ljudje ne moremo predstavljati ne spoznati. Naše predstave so namreč navezane na to, kar na svetu vidimo in spoznamo. Bog vse to neizmerno presega in presega zato tudi naše predstave in naše omejeno spoznanje.
OTROŠKE PREDSTAVE
Zato si vsak človek predstavlja Boga po neki podobi, ki mu je v življenju pač najbližja.
Vse, kar je duhovno, je tako vzvišeno nad slikami, ki jih more ustvariti fantazija, da so te njene slike komaj le zasilna podoba prave duhovne resničnosti.
Otrok si tako predstavlja Boga po otroško kot očeta, ki ima v njegovi domači hiši vso oblast, le da si ga misli dvignjenega v skrivnostno veličino. Včasih si ga predstavlja kot kako drugo avtoriteto, ki jo pozna in ceni.
NEVARNOST TEH PREDSTAV
Otrok pa raste in se razvija, predstave, ki jih je imel o Bogu, pa večkrat ostanejo na isti stopnji, kot so bile v prvih otroških letih. Te predstave se mu zde otročje in naivne.
Tako se začne vera v Boga majati, ko prizadeti sam večkrat niti ne ve, kaj je vzrok, in si domišlja, da ima tehtne znanstvene dokaze proti veri.
OTROŠKO DOBESEDNO UMEVANJE
Podobno kot z vero v Boga je tudi na primer z vero v stvarjenje. Otrok sliši v šoli zgodbo, kako je Bog v sedmih dneh ustvaril svet in vzame to čisto dobesedno. Ko odraste, se začne zanimati za duhovno življenje svojega časa in moderno naravoslovje mu pove, da je naš planet nastajal v velikanskih časovnih razdobjih iz ognjene plinasto tekoče mase. Mladi človek ne ve, da se je s tem zrušila samo njegova pomožna in nepravilna predstava, ampak misli da je mo-
derna znanost podrla versko resnico o stvarjenju.
VERSKA ZAOSTALOST
Človek ima na vseh področjih najprej neke zgolj zasilne otroške, nepopolne in nepravilne predstave. Te predstave tudi na vseh področjih z vedno večjo duševno zrelostjo same po sebi dozorevajo in se izčiščujejo. Kar zna mladi človek sam od sebe narediti na vseh drugih področjih, na to pa pri verskih predstavah pozabi. Tako potem na verskem polju zaostane bodisi ker ga nihče pravočasno ne opozori, bodisi ker hitri tempo življenja ne da časa za premislek.
VERSKA IZOBRAZBA JE PREVAŽNA
Verski dvomi imajo svoj izvor v tem, da se mladi človek ne izpopolnjuje v verskem znanju s tisto hitrostjo, s katero se drugod duševno razvija. Iz tega jasno sledi, da je za naše versko življenje odločilnega pomena verska izobrazba, ki seže preko šolskih učnih knjig in gimnazijskih klopi v življenje.
Ena najtežjih odgovornosti, ki jih nosi inte-ligent, je odgovornost o tem, kaj je storil za svojo versko izobrazbo. Verska izobrazba je tudi del našega duševnega obzorja in mora biti sorazmerna ostali izobrazbi, sicer mora priti do sporov med zrelo pametjo in otročjo vero.
VEROUK NAJBOLJ ŽIVLJENJSKI PREDMET
Študent, ki že v gimnaziji zavrže verouk med predmete, »ki se jih ni treba učiti«, mora s svojo vero žalostno končati — in to po svoji težki krivdi! Pri nobenem predmetu ni načelo, da se »ni treba učiti« priporočljivo, pri verouku pa je to načelo zločin nad samim seboj in nad svojo vero. Gre namreč za življenjske odločitve.
Dolžnost verske izobrazbe je katoliškemu dijaku sveta. Kdor jo prevzetno zanemarja, svojega katoliškega imena ne bo več dolgo nosih
Komunizem ne popušča od brezboštva
Nekateri se tolažijo, da brezboš-tvo boljševizma polagoma izginja in da zato obenem s tem postaja boljševizem tudi vedno bolj znosen in sprejemljiv. To je brezumna tolažba, kar razume vsak, kdor ve, kaj je komunizem. Da je ostalo vse pri starem in da se brezbožniška propaganda še vedno na vse načine pospešuje, kaže naslednji uvodnik, ki ga je pred kratkim prinesel sovjetski »Brezbožnik«:
KOMUNIZEM
JE BORBENO BREZBOŠTVO
»Protiverska vzgoja učencev je bistveni del vzgoje v sovjetski šoli. Komunistična vzgoja sedanje generacije pomeni prav tako tudi vzgojo v duhu borbenega brezboštva, ki je nepomirljivo nasprotno vsaki religiji.
Protiverska vzgoja v šoli se ne sme smatrati samo za prost predmet ali kot enostaven dodatek. Protiverska vzgoja mora s svojimi dokazi prepojiti prav ves šolski spored.
BREZVERSKA VNEMA UČITELJEV JE PREMAJHNA
Sedaj je protiverska vzgoja v šolah organizirana na popolnoma neuspešen način.«
Nato se pisec uvodnika pritožuje nad zanikmostjo učiteljev, ki se jim ne ljubi dovolj pripravljati se za pouk v brezverskem smislu, nad organizacijami komunistične mladine in celo nad brezbožniškimi odseki, ki se premalo brigajo za protiversko vzgojo v šolah. Najbolj se razburja nad tem, da si nekateri hočejo prihraniti delo z izgovorom, da je vera že »skoraj likvidirana« — in pravi:
VERA ŠE NI LIKVIDIRANA
»Zločesta teorija, po kateri je religija že skoro likvidirana, in po kateri je verne ljudi moči dobiti samo še med starci, ima pristaše celo med pedagogi.
V navodilih ljudskega komlsarja-ta za prosveto v SSSR o »izboljšanju protiverskega dela v šolah« se lahko bere marsikaj o nedostatkih protiverske propagande. Tam stoji tudi to:
»USTVARJATI MATERIALISTIČNO MIŠLJENJE« — »RAZKRINKAVATI NAZADNJAŠKI ZNAČAJ VERE«
»Na mnogih šolah je protiversko delo med učenci površno. Ne izkoriščajo se dovolj velikanske možnosti, ki jih dajejo lekcije zgodovine, biologije, astronomije ln drugih predmetov. Tu bi se moralo ustvarjati pri učencih materialistično mišljenje ln pri teh prilikah bi morali razkrinkavati nazadnjaški značaj vere.«
VERO PREGANJA DRŽAVNA OBLAST, NE ZASEBNIKI
V tem smislu gre potem okrožnica ljudskega komisarijata dalje. Poudariti je treba, da priganja zaspane učitelje in vzgojitelje k ostrejši brezbožniški propagandi ljudski ko-misarijat, ki je uradna državna oblast kot pri nas prosvetno ministrstvo.
Ko konča z okrožnico ljudskega komisarijata, uvodnik v »Brezbož-niku« nadaljuje:
»Organi javno uprave se morajo odslej pobrigati, kako bodo boljše organizirali protiversko delo v šolah v šolskem letu 1940-41.«
TOČEN NAČRT ZA PRIHODNJE ŠOLSKO LETO
Tisti, ki se tolažijo s tem, da bolj-ševiki postajajo pobožni, lahko iz tega dodobra spoznajo, da imajo narejen čisto točni načrt za brez-
Kri za svojega bližnjega
Zdravniška skupina Kolumbovih vitezov je organizirala v nekaj mesecih 421 skupin, kaiterih člani so pripravljeni brezplačno odstopiti svojo kri za transfuzijo bolnikom, ki zaradi svoje revščine ne morejo za denar kupiti te usluge. Samo v prvem letu je bilo na ta način revežem prihranjenih 50.000 dolarjev.
j božniško propagando v šolah — že ! za prihodnje šolsko leto! V uvodniku namreč sledijo potem nauki, kako naj učitelji bolj inteligentno in bolj uspešno širijo brezboštvo, kako je treba znova pregledati vse šolske knjige, in še vabilo na tečaj za učitelje in uradnike, ki morajo voditi brezbožniško propagando med učenci in med ljudstvom.
NE OLEPŠA VAJTE BOLJ SEVIKOV!
Boljševikov, Sovjetije in komunizma ni treba prav nič olepševati. Tisti, ki si pri nas za to lažno propagando prizadevajo, imajo svoje skrite namene, škodo pa delajo sploh vsi, ki stoje zavestno ali nezavestno v službi rdeče propagande. S takimi »prijatelji SSSR« je treba brezobzirno pomesti. Mi nje in njihovo olepšavanje sovjetskih razmer odklanjamo!
Ob 800-letnici portugalske države
Za slavnosti, ki se bodo vršile v proslavo 800-letnice portugalske države, je papež imenoval svoje odposlanstvo, ki mu stoji na čelu portugalski nuncij, naslovni nadškof Pietro Ciriaici. Program svečanosti ob priliki 800-letnice obsega tudi številne verske obrede.
fjutea Sle zanima za ,!Jžav4s’
»JIJTROVO« POROČILO
»Jutro« z dne 13. VII. je prineslo članek z naslovom »Ali smo kristjani«. Z velikim užitkom navaja vsebino polemičnega članka v zadnji številki »Časa«, ki je bil napisan v obrambo »Zarjanov«.
»Zarjo« kot svojo simpatijo imenuje z njenim pravim imenom, kot se spodobi. Ostalo katoliško javnost, ki se s krivimi poti »Zarje« ne sklada, pa za-smehljivo imenuje »Kopitarjevo ulico« in »politično občestvo ostalih«.
Nato prav resno razklada vsebino članka in pobožno zaključi, da se pisatelj »na koncu svojega grenkega članka obupno sprašuje: Ali smo še kristjani in nam gre resnično za duše?«
ZELO SLABO ZNAMENJE ZA TRETJO SKUPINO
Kako to, da »Jutro« posveča toliko pozornost »Zarji« in pa
vsem tistim, ki »Zarjo« ščitijo, za vse druge katoliške reči pa ima vedno samo prezirljive be-
sed>e?
Kakor vemo, nas niso še nikdar omenjali drugače kakor, da so nas napadli.
Kadar je pa kdo simpatičen liberalcem in se jim smili, je najboljše, da se vpraša, kaj je naredil narobe. Naši liberalci niso nikdar hvalili ne dr. Kreka ne škofa Jegliča, ampak oba srdito napadali. Oba sta si to štela samo v ponos.
Dobro tudi vemo, da sta »Jutro« in »Slovenski narod« imela velike simpatije za »Dom in svet«, dokler se ni spremenil, za »Besedo« in »Ogenj«. Vse simpatije naših liberalcev so bile zlokobno predžnamenje žalostnega konca.
Od »Zarje« bi pričakovali, da te simpatije odkloni; da se pravočasno zave, kaj v njih tiči, in potegne edine prave konsekvence!
Katoliški dnevniki po sveiu
Danes ni več nobenega katoliškega naroda, ki se ne bi zavedal, kako važen je katoliški tisk, in sicer zlasti katoliški dnevni tisk. Vsi večji in zavedni katoliški narodi imajo svoje katoliške dnevnike, ki so ena .njihovih največjih dragocenosti in pridobitev.
FRANCIJA: »LA CROIX«
Katoliške Francije si danes ne moremo več misliti brez dnevnika »La Croix«, ki je pred polomom Francije izhajal dnevno v nakladi nekaj stotisoč. »La Croix« prinaša francoskim katoličanom vsak dan vse najnovejše, za katoliško Cerkev važne dogodke in sodobno življenje osvetljuje s katoliško lučjo. V tem vrši silno važno poslanstvo, ki so ga francoski škofje že pogosto poudarjali.
ITALIJA;
»AVVENIRE D’ ITALIA«, »ITALIA«,
»OSSER VATORE ROMANO«
Italijanski katoličani imajo poleg oficielnega vatikanskega glasila dva katoliška dnevnika, ki sta dto zadnjega časa uživala tudi precejšnjo tiskovno svobodo. V Rimu izdajajo »Avvenire d’ Ita-lia«, v Milanu pa izhaja dnevnik »Italia«.
O »Osservatore Romano« bi bilo pa odveč poudarjati njegovo izredno tehtnost in važnost. Smernice, ki jih daje »Osservatore«, so v vseh katoliških krogih po svetu izredno upoštevane in (brez debate priznane. Sv. stolica je nabavila za »Osservatore Romano« v zadnjem času najmodernejše tiskarske stroje, tako da je tiskarna, v kateri se tiska, tehnično zelo popolna.
NIZOZEMSKA: »MAASBODE« IN TRIDESET DRUGIH DNEVNIKOV
Prvi na področju katoliškega tiska so med katoličani Nizozemci, ki s ponosom kažejo na svoj najboljši dnevnik »Maasbode«. To je njihov vodilni dnevnik, ki spada po svojem obsegu, opremi, tehniki in informacijah med največje svetovne liste. Poleg tega sijajnega »Maasbode« imajo še trideset drugih katoliških dnevnikov.
Da bolje razumemo, kaj se to pravi, pomislimo še, da je vseh katoliških Nizozemcev samo 2 mi-
lijona 800.000, torej samo dva in polkrat toliko, kot je Slovencev v Jugoslaviji!
Tisk nizozemskih katoličanov se zdi kakor pravljica z drugega sveta.
MADŽARI:
DVA VELIKA DNEVNIKA
Življenjsko delo pred kratkim umrlega velikega jezuita p. Ban-ghe sta dva sijajno urejevana dnevnika, ki se tiskata v nakladi vsak po 50.000 izvodov. Ta dnevnika tiska velikansko tiskarsko podjetje, ki je prav tako zasluga p. Banghe.
ŠPANIJA: »ABC«
IN VEC DRUGIH DNEVNIKOV
Španski katoliški tisk se sedaj po končani državljanski vojni hitro obnavlja. Pred vojno je bil vodilni španski katoliški list »El Debate« v Madridu. »El Debate« si je malo pred vojno nabavil najmodernejši rotacijski stroj v Evropi. Njegova naklada se je v zadnjih mesecih pred revolucijo silno dvignila. Rdeči so spoznali njegovo pomembnost in ga uničili.
Sedaj je vodilni katoliški dnevnik v Španiji »ABC«, ki se veliko čita in je zelo upoštevan. Ostali tisk v novi Španiji je kar po vrsti Cerkvi naklonjen.
Venezuela:
„La Religion”
Venezuelski katoliški dnevnik »La Religion« obhaja letos petdesetletnico svojega obstoja. Izhajati je začel v septembru leta 1890 v Caracasu. Začeli so z njim štirje venezuelski duhovniki. Prvi urednik lista in eden izmed ustanoviteljev je postal pozneje škof v Caracasu in tudi na tem mestu veliko delal za napredek venezuelskega katoliškega 'dnevnika.
SPOSOBNI IN GLOBOKO VERNI UREDNIKI
List je dobro uspeval in dobil polagoma zelo velik ugled. Danes so njegovi uvodniki merodajni za katoliško javno mnenje v Vene-
zueli. List ima pa tudi sijajne urednike, ki so dobri časnikarji, obenem pa neomajni v pravi katoliški smeri in prežeti z velikim apostolskim navdušenjem.
Če ima list take urednike, je lahko razumeti, kar pravi »Osservatore Romano«, da dnevnik »La Religion« nikdar ni delal kompromisa z zmotami. Proti vsem strujam in strankam je bil list vedno zvesta straža pravega katoliškega mišljenja.
Ce dobi dnevnik po 50 letih svojega obstoja tako spričevalo, je to nekaj velikega in lepega.
Okrog tega dnevnika in tistih, ki ga urejajo, se zbira najbolj zdravi in najbolj navdušeni del venezuelske mladine, ki se skupaj z njimi bori, dela in moli. Sedanji glavni urednik msgr. Pellin zbira to mladino okrog sebe in jo navdušuje. Njegovi uredniki so iz-vežbani časnikarji, ki pa so prežeti z velikim apostolskim navdušenjem, pravi »Osservatore Romano«.
»LA RELIGION« IMA LASTNO RADIJSKO POSTAJO
Za petdesetletnico je dnevnik »La Religion« dobil še svojo lastno, zelo močno radijsko postajo, ki je nastanjena v njegovi zgradbi. Radijska postaja ima ime »La Voz de la Patria« — »Glas domovine«.
Takšna radijska postaja, združena z dnevnikom, ima seveda velikanski pomen. Dnevnik «La Religion« vodi pravkar močno kampanjo za socialne reforme in pri tem bo sedaj radijska postaja nudila ogromno pomoč.
Venezuelski katoličani so lahko po pravici ponosni na svoj dnevnik in radijsko postajo. Po človeško govorjeno je bodočnost v njihovih rokah.
*
Slovenski katoličani ne smemo odnehati prej, dokler ne dosežemo drugih narodov na področju katoliškega tiska. Če hočemo bodočnost imeti v svojih rokah, bo treba tudi naš tisk preurediti po načelih, ki so jih venezuelski katoličani bistrovidno spoznali.
Te-le preproste besede izražajo božjo voljo: mir, pravica, ljubezen. A žal jih imamo večkrat le na jeziku, v srcu pa je prazno.	Mgr. Julleville.
Naj pomembnej ši
letonski pesnik - katoličan
Letos v marcu je umrl v Rigi najpomembnejši sodobni letonski pesnik Edvarts Virza in sicer kot katoličan.
Edvarts Virza je bil rojen 27. XII. 1883 v Sengallenu na Le-tonskem. Izobraževal se je deloma v svoji domovini, dteloma pa v Moskvi.
ZAČETEK LITERARNEGA UDEJSTVOVANJA
V literaturi si je napravil lastno pot neodvisno od svojih literarnih sodobnikov. Prva njegova pesniška zbirka, ki je izšla leta 1907 pod naslovom »Bikeris« (kelih), edina nosi nekaj sledov ruske dekadentne literature. Od 1. 1910 pa pozna samo en cilj: vzbuditi letonskega narodnega duha in ga poveličati. Prepričan je, da ima pesnik veliko poslanstvo in pravi o tem: »Pesnik seje seme v zemljo, ne prazne besede, ampak žive ideje.«
Ko je njegov ljubljeni letonski narod 1. 1919 dobil svobodo, Edvarts Virza ni nehal opozarjati, da sedaj ni prišel čas počitka, ampak čas poglabljanja in duhovne obnove.
POTOVANJE V JUŽNO EVROPO
Šel je na potovanje v južno Evropo in prišel tu v stara mesta katoliške kulture. Zanj, ki je bil tedaj še protestant, je bilo to veliko doživetje. Tu so nastale njegove prve povesti, ki imajo vseskozi katoliški značaj. Posebno
močan vtis je napravilo nanj Ma-f rijino češčenje.
»STRAUMENI«
Ko se je vrnil s potovanja, je bil dalj časa literarni sodelavec pri vodilnem dnevniku v Rigi. L. 1933 je izšlo njegovo najpomembnejše dtelo, roman iz domačega življenja »Straumeni«, ki mojstrsko opisuje kmečko življenje njegovega rojstnega kraja. V preprostih osebah tega romana pride krščanstvo res do izraza, zlasti pri deklici Mari.
SPREOBRNJENJE
Edvarts Virza je bil kot Leto-nec rojen protestant in je protestant tudi dolga leta ostal. Zadnja leta je dobil katoliškega duhovnika, da ga je poučeval v katoliški veri. Nekaj dni pred smrtjo je temu duhovniku dejal: »Verjem v katoliško Cerkev in se ji priključujem. Mojo dušo žeja po miru, miru pa izven katoliške Cerkve ne najdem.«
Del njegovih spisov je treba vzeti sicer z nekim pridržkom, . velja pa po pravici za enega naj-^ večjih religioznih pesnikov svoje domovine. Nekatere njegovih himen pojejo tudi katoličani v svojih cerkvah.
*
Tako je zopet eden velikih sinov svojega naroda umrl v naročju katoliške Cerkve, ker je# njegovo dušo žejalo po miru, miru pa izven katoliške Cerkve ni ^ najti.
ODKOD PAPEŠKA HIMNA
Papeži do leta 1851 niso imeli svoje himne. V poletju tega leta pa je bil papež Pij IX. na inšpekcijskem potovanju po Toskani, Emiliji in Romanji. Na tem potovanju je prišel v Bolonjo, kjer so ga z vseh zvonikov pozdravili cerkveni zvonovi. Pri sprejemu pa je poleg papeške garde sodeloval tudi 47. avstrijski pešpolk. Poveljnik tega polka je bil slavni godbeni skladatelj Hailamayer. Ta je zložil v čast visokemu gostu poseben vojaški marš, ki ga je igrala avstrijska vojaška godba skupaj z godbo papeške garde.
Novi marš je vsem zelo ugajal, i tako, da so ga igrali po vsej poti, kamor je tisto leto na svojem po-< tovanju papež prišel. Ko je bilo? inšpekcijsko potovanje za 1. 1851 a končano in se je papež vračal vi Rim, so ga sprejeli z melodijo ter koračnice ob vhodu v večno me-f sto. Tudi Rimljanom se je novaj koračnica zelo priljubila in od ta-J krat dalje so jo zelo pogosto igrali. Malo pred božičem 1.1857 pa i je bila Hallamayerjeva koračnica ^ z odlokom papeškega državnega J tajništva proglašena za oficielnoi papeško himno.	}
90 let newyorške škofije
Letos proslavljajo katoličani v New Yorku in vsej newyorški škofiji devetdesetletnico ustanovitve te škofije. Danes po devetdesetih letih šteje newyorška nadškofija nad milijon vernikov. V samem New Torku je 457 katoliških cerkva, od katerih jih več pripada raznim evropskim narodom. Med temi cerkvami je tudi hrvatska cerkev sv. Cirila in Metoda. V nadškofiji sta dve univerzi in veliko karitativnih ustanov. Že v samem New Yorku je okrog petdeset katoliških bolnišnic in od teh so nekatere med prvimi v državi. Večinoma oskrbujejo bolnike, katoličane in drugoverce, popolnoma brezplačno. Tudi tisk je v tej škofiji dobro razvit. Katoličani izdajajo več tednikov, ilustriranih listov in (mesečnikov.
SV. STOLICA MED VOJNO
»Osservatore Romano« z dne 19. julija poroča o delovanju Sv. stolice med vojno. Njeno glavno delo je pomoč poljskim beguncem, ki so bodisi v Italiji, bodisi v Portugalu, ali kje drugje. Vatikansko državno tajništvo si prizadeva, da dobi vesti o ujetnikih, beguncih in izgubljenih ter to potem sporoča tistim, ki so te vesti iskali.
PROCESIJA SV. REŠNJEGA TELESA V NEW VOUKIJ
Procesijo sv. Rešnjega Telesa so napravili v New Yorku zvečer do Fordbaim univerze. V sprevodu je bilo nad 25.000 mož. Pri univerzi so bili postavljeni trije oltarji, ki so bili okrašeni s papeškimi in državnimi zastavami. Pri teh oltarjih so bili potem običajni blagoslovi.
NOV ŠTUDIJSKI PROGRAM NA WASHINGTONSKI KATOLIŠKI UNIVERZI
Tri cerkvene fakultete na wa-shingtonski univerzi, fakulteta za teologijo, kanonsko pravo in sholai-stično filozofijo, so dobile novo uredbo. Sedaj tvorijo eno samo skupino, podrejene so študijskemu prefektu in prilagojene papeškim direktivam za katoliške univerze.
ITALIJANSKE UNIVERZE NAGRADILE ROMAN O MISIJONIH
Italijanske univerze so razpisale več literarnih nagrad za izvirne italijanske romane. Prvo nagrado so dobili štirje romani, med katerimi je tudi misijonski roman z naslovom »Dva misijonarja«. Roman je spisal Gaetano Bernardi.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (A. Trontelj).