raawz®Sm®©t Dffi d®D®San Mojca Milavec*, Jana Žel**, Mojca.Milavec@nib.si, Jana.Zel@nib.si Gensko spremenjeni organizem (GSO) je organizem, katerega genski material je spremenjen s postopki, ki ga spreminjajo drugače, kot to poteka v naravnih razmerah s križanjem ali naravno rekombi-nacijo. Tako se pri križanju ali naravni rekombinaciji genski material prenaša med sorodnimi organizmi, npr. med dvema vrstama koruze, pri GSO pa je mogoče vnesti genski material tudi iz nesorodnih organizmov, npr. iz bakterije v rastlino. Na svetovnem trgu GSO obstajajo že od leta 1994, ko je bilo v ZDA izdano prvo dovoljenje za tržno pridelavo paradižnika z upočasnjenim mehčanjem. Od takrat je na trgu vedno več GSO, predvsem rastlin, ki jih uporabljajmo v prehrani ljudi ali živali. Te gensko spremenjene rastline imajo agronomsko pomembne lastnosti, kot sta tolerantnost za herbicide in/ali odpornost proti škodljivcem, razvijajo pa še številne druge rastline, ki bodo odporne proti boleznim, suši, slanosti, ali rastline za proizvodnjo snovi, ki so pomembne za zdravje. Poleg tega razvijajo tudi gensko spremenjene živali in mikroorganizme. Na svetu gojijo največ gensko spremenjene soje, ki je odporna proti herbicidom, sledita ji koruza in bombaž, ki sta odporna proti žuželkam. Tehnologija razvoja gensko spremenjenih rastlin je zelo draga, zato večino semen tovrstnih rastlin prodajajo večja podjetja. Vendar v nekaterih državah, kot sta Kitajska in Indija, v zadnjih letih veliko državnih sredstev vlagajo v razvoj, zlasti v razvoj prehransko pomembnih rastlin, kot je riž, ki mu izboljšujejo donos, kot tudi v izboljšanje njihove prehranske vrednosti. V EU pa tudi v številnih drugih državah zakonodaja zahteva odobritev za trženje GSO. V postopku odobritve je treba dokazati, da se GSO z izjemo lastnosti, ki je bila namerno spremenjena, ne razlikuje od gensko nespremenjenih organizmov. Postopek vključuje presojo tveganja za okolje in zdravje ljudi. V presojo tveganja je vključena tudi ocena, ali bi določen GSO lahko vplival na živali oz. rastline, ki bodo v stiku z GSO. Tako na primer pri odločanju o odobritvi nove gensko spremenjene rastline ugotavljajo, kakšen vpliv bi lahko imela na živali, ki bi jih z njo krmili, pa tudi na živali, ki bi bile s temi rastlinami v stiku v okolju. V tem okviru upoštevajo tudi morebi- * dr., Nacionalni inštitut za biologijo ** prof. dr., Nacionalni inštitut za biologijo ten vpliv na čebele in druge opraševalce. V takšnih ocenah je treba posebno pozornost nameniti tistim gensko spremenjenim rastlinam, ki so odporne proti določenim žuželkam. Takšna je gensko spremenjena koruza, ki jo je dovoljeno gojiti v EU in s tem tudi v Sloveniji. To je koruza MON810, ki sama proizvaja toksin, škodljiv za koruzno veščo. Zaradi saditve te rastline na poljih v EU so izvedli številne raziskave o vplivu te rastline na čebele, vendar niso opazili nikakršnih negativnih vplivov. V EU je dovoljena tudi pridelava gensko spremenjenega krompirja s spremenjeno sestavo škroba za industrijsko uporabo. Čeprav bi v Sloveniji lahko pridelovali dovoljeno gensko spremenjeno koruzo, je za zdaj na poljih še ni, saj koruzna vešča pri nas ne povzroča večje škode. Nadzor nad gojenjem odobrenih GSO v Sloveniji ureja Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami - ZSGSROKR (Ur. l. RS, št. 41/2009). V skladu z zakonom mora nosilec kmetijskega gospodarstva, ki namerava pridelovati gensko spremenjene rastline, to prijaviti na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje, poleg tega pa mora tudi izpolnjevati za to predpisane pogoje. V Sloveniji torej namerno ne gojimo GSO, lahko pa bi se zgodilo, da bi se na poljih kot posledica nenamerne navzočnosti gensko spremenjenih semen v semenih za konvencionalno pridelavo pojavilo manjše število gensko spremenjenih rastlin. Zato v okviru Ministrstva za kmetijstvo in okolje poteka stalen nadzor semen in kmetijskih pridelkov. V okvir nadzora sodi tudi analiza vzorcev. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje sta Nacionalni inštitut za biologijo imenovala za nacionalni referenčni laboratorij in uradni laboratorij za določanje GSO v živilih, krmi in semenih. Delo na področju določanja GSO smo začeli pred desetletjem, in to med prvimi na svetu, ter zanj prav tako med prvimi pridobili akreditacijo po standardu ISO 17025, ki je potrdila kakovost našega dela. Določanje vsebnosti GSO temelji na zelo natančnih metodah določanja navzočnosti vnesenega genskega materiala. V prvi stopnji analize določamo, ali vzorec vsebuje GSO. Če vsebnost r GSO potrdimo, v drugi stopnji analize določimo, kateri GSO vsebuje vzorec. V skladu z zakonodajo EU je treba vsa živila in krmo, ki vsebujejo več kot 0,9 % gensko spremenjenih sestavin ustrezno označiti in s tem dati porabnikom možnost izbire med izdelki. Ta vrednost se nanaša na posamezno sestavino. Podobno analizo bi naredili tudi pri analizi vsebnosti cvetnega prahu gensko spremenjenih rastlin v medu. Ker v Sloveniji ne potekajo poskusne zasaditve gensko spremenjenih rastlin in ker tovrstnih rastlin ne pridelujemo, tudi med in drugi čebelji pridelki slovenskih čebelarjev ne morejo vsebovati tovrstnih sestavin. Ob morebitnem uvozu medu in drugih čebeljih pridelkov pa bi bilo smiselno preveriti, ali v državi izvoznici pridelujejo gensko spremenjene rastline, po potrebi pa izdelke tudi testirati in ustrezno označiti. J □ w XD ar WaQemtDrn BDamtar Koroškega čebelarja iz Podjune na avstrijskem Koroškem Valentina Blantarja smo v okviru strokovne ekskurzije JSSČ v Nemčijo in Avstrijo obiskali septembra lani. Slovenski čebelarji iz Gorenjske in Koroške ga zelo dobro poznajo, saj je zelo dejaven na področju čezmejnega povezovanja in sodelovanja med čebelarskimi društvi. G. Blantar je predsednik Okrajne čebelarske zveze Velikovec, ki združuje 16 društev, med katerimi sta tudi ČD Pli-berk in ČD Šmihel, ki je že več kot 30 let pobrateno s ČD Zagorje, ČD Ravne in ČD Peter Močnik iz Maribora. V zvezi s tem smo mu zastavili nekaj vprašanj. G. Blantar, prosimo vas, da nam na kratko predstavite organiziranost in razmere v čebelarstvu na avstrijskem Koroškem. V Deželni čebelarski zvezi avstrijske Koroške je združenih 2500 čebelark in čebelarjev. V združenje je vključenih devet okrajnih društev, v katera so včlanjena 104 čebelarska društva. Središče je v čebelarski šoli v Ochsendorfu pri Celovcu. Tam potekajo tudi osrednja čebelarska izobraževanja. Na avstrijskem Koroškem imamo 15 opraševalnih postaj. V južnem delu avstrijske Koroške sta to Kočna pri Železni Kapli ter Johannsenruhe v Rutah ob vznožju Stola. Avstrijski čebelarski zakon iz leta 2007 predpisuje, da je na avstrijskem Koroškem dovoljena izključno vzreja kranjske čebele, saj je območje te avstrijske dežele - tako kot Slovenija -avtohtono območje kranjice. V kolikšnem obsegu so vzpostavljene povezave s slovenskimi ČD in s katerimi? Zelo prijateljske stike s sosedi in prijatelji gojimo s čebelarji iz Dravograda, Prevalj, Raven, Kotelj itn., na vsakoletnih srečanjih pa jih še krepimo. Osrednja osebnost vseh teh dejavnosti je bil in je še zdaj Janez Rifel iz Prevalj. Za vse nas je bilo lepo doživetje odstranitev mejnih zapornic med državama, saj nam to omogoča stoletno mirno sožitje - to pa je omogočila EU. Prek evropskega projekta »AMC Promo BID« se je zdaj okrepil tudi stik z Gorenjsko. Drago Kotnik je p 'j F* - za nas strokovno in človeško zelo pomemben partner. Sodelujemo tudi z g. Francem Šmercem na južni strani Karavank. V zadnjem času so nastali obetavni stiki tudi s Čebelarsko zvezo Peter Pavel Glavar, predvsem s ČD Grosuplje. Kakšen je namen, način oz. rezultat čezmejnega sodelovanja med društvi pri izvajanju projektov, npr. sodelovanja z gorenjskimi čebelarji? Evropski projekt »AMC Promo BID« na čebelarskem področju obravnava več področij, med drugim tudi morfološke raziskave kranjice na severni in južni strani Karavank, te pa naj bi omogočile primerjavo parametrov s 50 let starimi podatki prof. Ruttnerja. Prav tako poteka shranjevanje vzorcev čebel za poznejše raziskave DNK-ja. Morfološke raziskave potekajo na dveh ravneh. Na avstrijskem Koroškem jih izvaja ga. Elisabeth Thurner, ki deluje ob pomoči prof. Pechha-ckerja z Univerze za kmetijstvo na Dunaju, v Sloveniji pa se s tem ukvarja prof. dr. Janko Božič z Univerze v Ljubljani. Raziskave cvetnega prahu za preučevanje invazivnih rastlin na posebej izbranih zaščitenih območjih. Na vsakem od skupaj sedmih območij je postavljenih po šest opazovalnih panjev, iz katerih smo vzeli po šest vzorcev. Skupaj smo torej v letu 2011 zbrali 252 vzorcev. Prihodnje leto bomo izvedli primerjalno raziskavo. Izdelava pripomočkov za posredovanje znanja mladim. V Slovenji je izšla knjiga »Lepo je biti čebelar« avtorja g. Janeza Gregorija, ki je prevedena tudi v nemški jezik, čebelarjem na avstrijskem Koroškem pa je bilo podarjenih 800 izvodov. Na avstrijskem Koroškem predvajajo film o čebelah »Otroci in življenje čebel«, ki bo na ogled tako slovensko kot nemško govorečim. Poleg tega so tako v Sloveniji kot na avstrijskem Koroškem organizirani tudi mladinski čebelarski tabori.