socialno
delo
LETNIK XXIII — 1984
časopis za teorijo in prakso
št. 2
SOCIALNO DELO - časopis za teorijo in prakso
Izdajajo:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Zofka Stojanovič (predsednica), Nada Govc,Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Maks Vezovnik
Uredniški odbor:
dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik: Blaž Mesec
Lektorica: Marta Kocjan-Barle
Naslov uredništva: Ljubljana, Šaranovičeva 5
tel. 31o-7o2 in 311-25o
Naročnine in druge informacije:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Ljubljana, Kidričeva 5, tel. 217-9oo
tekoči račun: 5oloo-6H9-9oo51
časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu
vsakega četrtletja
Letna naročnina:
-	za delovne organizacije	240 din
-	za posameznike in društva	15o din
-	za študente	8o din
-	za tujino	35o din
Izvedba: Birografika BORI, Ljubljana
SOCIALNO DELO - Časopis za teorijo in prakso
Leto 23	Ljubljana 1984	Št. 2
UDK 3g4 + 36	UDC 3o4 + 36
VSEBINA
stran
ČLANKI
-	Andreja Kavar-Vidmar
Ugotavljanje socialnih potreb	7o
-	Marija Radež, Blaž Mesec
Gmotne razmere zakoncev ob
razvezi in po njej	79
POROČILA
-	Mladinska odklonskost v igri in zares	95
-	Anketa o raziskovalni dejavnosti v
centrih za socialno delo	lo4
KNJIŽNE OCENE
-	Janez Rugelj: Partnersko zdravljenje
alkoholizma in bolnih odnosov v družini
Rdeči križ Slovenije, Ljubljana, 1983
(Franci Brine)	112
IZ TUJIH REVIJ	12o
SEZNAM DIPLOMSKIH NALOG, KI JIH JE KNJIŽNICA
VŠSD PREJELA V LETU 1982	129
POVZETKI ČLANKOV	135
UGOTAVLJANJE SOCIALMIH POTREB
(Prikaz in raznišl.janja ot članku: Social Need Revisited)
Andreja KAVAR-VIDMAR
Ugotavljanje koliko dajatev in stoikitav socialnega varstva potretu-
jejo clč.ani in kakšne naj todo, je za smotrno planiranje socialne
politika nujno. Vendar je to zahtevna naloga, in neredko se zgodi,
da je npr. optimalno število mest v vzgojno-varstvenem zavodu ali
domu starejših občanov napačne ocenjeno. Podotno velja za razne
dru^e dajatve in storitve, pri katerih se pokaSe, da je bilo zanima-
nje otčanov zanje precenjeno ali podcenjeno.
V tritanskem Journal od Social Policy je til objavljen članek,^ ki
na praktičnem primeru ugotavljanja potrebnega števila tako imenova-
2
nih "zaščitnih stanovanj" (sheltered housing) za starejše osebe
prikazuje uporabnost fradshavove taksonomije socialnih potreb pri
načrtovanju socialne politike. V predloženem prispevku želimo na
podlagi omenjenega članka prika-zati nekatere vidike Eradshavove
taksonomije, ki se nam zdijo vredni upoštevanja pri ugotavljanju so-
cialnih potreb občanov pri nas.
Eradshav deli potrebe posameznika na izražene, občutene, normativne
in primerjalne potrete.^
Kot izražene potrebe označuje tiste primere, ko ljudje svoje potre-
be po določenih uslugah izrazijo z vlogo, prošnjo, zahtevkom ali
na druge podobne načine. Ce želijo zaščitno stanovanje, se morajo
starejši ljudje vpisati na čakalno listo.
Podobne liste in prijave poznamo tudi pri nas, npr. za sprejem v'dom
starejših občanov, prednostni vrstni red upravičencev za dodelitev
stanovanj (zakon o stanovanjskih razmerjih, Ul.l. SRS, 35/^82 , 36 .
čl.), prijava otroka za sprejem v dnevno varstvo (Zakon o ^vzgoji in
varstvu predšolskih otrok, Ur.l. SRS, 5/Bo, 33. čl.) in podotno.
* Andreja Kavar-Vidmar, doktor znanosti, docentka za delcvno pravo.
Višja šola za socialne delavce, Šaranovičeva 5, Ljubljana
- 71 -
Glavna prednost prijav in list je, da ljudje z njimi sporočijo
pristojnim institucijam svoje mnenje oz. prepričanje, da potrebu-
jejo določeno uslugo. Vendar je možno, da se mnogi, ki so v enakem
položaju, iz različnih razlogov ne prijavijo. Ali zato, ker za neko
dejavnost sploh ne vedo, si napačno razlagajo njen namen, se tojijo
izgute samostojnosti (npr. v domu za starejše občane), stigme, ali
pa ne znajo oziroma niso pripravljeni izpolniti predpisanih formula-
rjev ali napisati prošnje. Ljudje z največjimi potrebami imajo lahko
največ težav, da te potrebe izrazijo. Po drugi strani pa nekateri
dejansko ne potrebujejo dajatev in storitev socialnega varstva a se
kljub temu prijavijo, da bisi jih zagotovili v prihodnje. Tako npr.
starši, ki imajo otroka v ustreznem varstvu, vložijo prošnjo za
sprejem v vzgojno-varstveno'^organizacijo, da bi bil otrk bolj za
gotovo sprejet, če bi, bilo to kdaj res potrebno.
Pojem izražene potrebe je podoben ekonomskemu pojmu povpraševanja.
BradshavT meni, da imajo ekonomisti povpraševanje za dejansko (efe-
ktivno), kadar so ga ljudje pripravljeni tudi finančno podpreti,
sicer povpraševanja ni. Potreba po povpraševanje sta različna, ker
vsi ljudje nimajo materialnih sredstev, da bi zadovoljili svoje po-
trebe. Vendar moramo upoštevati, da so nekatere potrebe financira-
ne na podlagi načela solidarnosti, pri nas npr. subvencionirane sta-
narine, cena dnevnega varstva otrok v vzgojno-varstvenih zavodih,
doplačilo socialnega skrbstva k oskrbnini v domu starejših občanov
in podobno.
Občuteno potrebo Eradshav izenačuje z željo, ki se običajno oceni s
spraševanjem posameznih skupin prebivalstva, če bi potrebovali do-
ločene usluge. Poudarek je nA subjektivnem dojemanju potreb. Mnoge
diplomske naloge na VSSD predstavljajo tako poizvedovanje prilpo-
sameznih delih populacije, npr. pri starejših ljudeh, če bi želeli
živeti v domu starejših občanov oz. če bi potrebovali kakšno obliko
dnevne oskrbe, ali pri občanih v krajevni skupnosti, če bi želeli,
da se razvijejo razne socialne aktivnosti.
- 72" -
Ugotavljanje občutenih potreb omogoča upoštevati tudi tiste ljudi,
ki dotlej še niso vedeli za razne možnosti reševanja svojih soci-
alnih težav, in tiste, ki takih možnosti ne znajo izrabiti, ker
ne vedo, kam naj se obrnejo.
Vprašanje je, koliko je tako ugotavljanje potreb veljavno. Zelje
in potrebe je težko razlikovati. Ko so starejše osebe spraševali,
če bi potrebovali zaščitno stanovanje, so mnogi rekli, da bi ga
radi imeli, čeprav so priznali, da ga posebno ne potrebujejo. Neka-
teri drugi, ki so živeli v zelo slabih razmerah, pa so se s vojim
položajem sprijaznili in niso želeli ničesar drugega.
Na respondente vplivajo način, kako je neka uslug^a oz. dejavnost
opisana, njihovo dojemanje namena dejavnosti ter kvaliteta dejav-
nosti v njihovem okolju. Na željo ali potrebo po sprejemu v dom
starejših občanov vpliva kvaliteta dela doma v njihovi krajevni
skupnosti ali občini.
Na občuteno potrebo vpliva tudi primerjava z razmerami drugih.
Miller*^ nekoliko ironično ugotavlja, da potreba ne izvira tolil
iz tega, kar nam manjka, kot iz tistega, kar imajo sosedje.
Določen dvom v veljavnost podatkov, zbranih s spraševanjem ljudi
o njihovih potrebah, izhaja tudi iz tega, da cena storitev ni na-
vedena. Nekateri menijo, da je treba ugotoviti tudi denarna sredstva,
ki bi jih bili respondenti pripravljeni plačati za določeno stori-
tev. V naših sedanjih razmerah bi bil tak podatek pomemben npr.
pri ugotavljanju potreb po dnevnem varstvu otrok, čeprav je ta vi-
dik važen, je treba vendarle'upoštevati, da je glavni namen zado-
voljevanja socialnih potreb ravno preprečiti prikrajšanost tistih,
ki ne morejo plačati ekonomske cene storitev.
/
Občutena potreba je torej pojem, ki ga je težko operacionalizirati,
vendar je koristen, zlasti v. kombinacij i z drugimi načini ogenje-
vanja potreb.

Normativna potreba je po Bradshav.iu tista, ki jo kot tako opredelijo
strokovnjaki, delavci strokovnih služb in znanstveniki na socialnem
področju. Postavi se želeni standard, ki se ga primerja z obstoje-
čim. Ce posameznik ali skupina ne dosega želenega standarda, pomeni,
da je "v stanju socialne potrebe".
Predpostavlja se, da so strokovnjaki nepristranski in da temeljito
poznajo kriterije, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju potreb.
Normativni indikatorji se včasih uporabljajo zaradi mnenja, da po-
samezniki ne morejo najbolje oceniti svojih potreb, bodisi da jih
podcenjujejo ali da zahtevajo preveč. Ocenjevanje potreb s strani
strokovnjakov je po mnfenju Susan Clayton povezano z ideologijo pro-
fesionalizma in birokratskim stilom upravljanja . V mnogih primerih
se izražena ali občutena potreba ne šteje za veljavni indikator po-
trebe, dokler je kot take ne oceni strokovnjak in ne postane prizna-
na (approved) potreba.
Strokovno ocenjevanje se uporablja zlasti ze primerjavo potreb dolo-
čenega posameznika z drugimi, skratka, ko je treba med potrebnimi
izbrati najbolj potrebne. Pri nas pri takem ocenjevanju praviloma
sodelujejo predstavniki družbene skupnosti. Kot ilustracijo navajamo
komisijo za sprejem otrok v dnevno varstvo (Zakon o vzgoji in var-
stvu predšolskih otrok, Ur.l. SRS, 5/8o, 33. čl., 1. odst.), sesta-
vljeno iz delegatov delavcev vzgojno-varstvene organizacije, staršev
in uporabnikov v svetu, ter najmanj dveh članov, ki ju imenujeta
pristojna krajevna skupnost in občinska skupnosti otroškega varstva.
Prednost strokovnega ocenjevanja potreb je, da prisili odlučujoče >
oz. raziskovalce, da razčistijo svoja stališča o tem, kaj predsta-
vlja potrebo, ki jo mora zadovoljiti ustrezna socialna služba, in
da zberejo podatke o ljudeh,ki bi bili deležni pomoči. Pomembne so
tudi informacije o težavah, v katerih bi se znašli tisti, ki predvi-
dene terjatve ali storitve ne bi prejeli. Raziskave lahko tudi oce-
nijo, če so zagotovljene storitve primerne in učinkovite. Predpstav-
ka, da je neka dajatev ali storitev učinkovita že zato, ker jo lju-
dje veliko uporabljajo, ne drži vedno.
- 74 -
V članku je normativna potreta opredeljena v bistvu kot strokovno
ocenjena potreba. Za našo ureditev pa je značilno, da so kriteriji
za ocenjevanje potreb zelo pogosto okvirno opredeljeni v zakonoda-
ji in podrobneje določeni s samoupravnimi splošnimi akti sisov in
ozdov. Normativne potrebe so torej strokovno ugotovljene, poleg tega
pa tudi formalno normirane v pravnih aktih. Ilustracij za strokovno
in pravno opredeljevanje potreb je veliko: napotilo za določanje
kriterijev za sprejem otrok v dnevno varstvo (ZVVPO, 33. čl., 2.
odst.), "stanovanjski standardi" po družbenem dogovoru o skupnih
osnovah za zagotavljanje in usklajevanje samoupravnih družbenoeko-
nomskih odnosov na področju ustanovanjskega gospodarstva v SR Slove-
niji (Ur.l. SRS, 15/81), samoupravni sporazumi oz. družbeni dogovo-
ri o minimalnih standardih za življenske in kulturne razmere pri
zaposlovanju delavcev, "košarice" nujnih življenskih potrebščin in
razni premoženjski cenzusi - to so pripomočki za ugotavljanje no-
rmativnih potreb.
Primerjalna potreba se po Brad.shavu ugotavlja s proučevanjem zna-
čilnosti populacije, ki prejema določene usluge. Ce nekateri preje-
majo te usluge, drugi v podinem položaju pa ne, pomeni, da pri ti-
stih, ki ne prejemajo uslug, obstaja primerjalna potreba. Pojem pri-
merjalne potrebe je na kompleksen način povezan z enakim obravnava-
njem ljudi v podobnih življenskih okoliščina.'h in s "teritorialno
pravičnostjo" (s pravično ozemeljsko porazdelitvijo dobrin).
Pri ugotavljanju primerjalnih potreb je problem določiti, katere
so glavne značilnosti populacij, ki naj bi jih primerjali. Ce ob-
staja npr. veliko pomanjkanje mest v domovih za starejše občane,
VVO ali specialnih socialnih" zavodih, a je s skrbnim izborom zago-
tovljeno, da so vedno sprejeti najbolj potrebni, se primerjalne '
potrebe sploh ne bodo pokazale. Koristne pa so primerjave, ki
opozorijo na razlike med posamezniki v podobnih življenskih okoli-
ščinah na različnih geografskih območjih. Takšne primerjaye poka-
žejo, ali je posamezno območje bolje ali slabše oskrbljeno' s stori-
tvami socialnega varstva kot drugo. Seveda je pri tem potrebno upo-
števati značilnosti otmočij, ki jih primerjamo.
- 75 -
z ugotavljanjem vseh štirih oblik potreb dobimo 12 možnih katego-
rij, od tiste, pri kateri so podane vse štiri, do tiste, pri kate-
ri ni nobene. Tako imajo pristojni organi pred setoj celotno sliko
potreb na svojem območju, kar jim omogoča sprejeti bolj utemeljene
odločitve. Predvsem je laže ugotoviti, kdo so tisti, ki pomoč dejan-
sko, zares potrebujejo. Poleg že navedenih štirih vrst potreb do-
bimo torej še eno, in sicer "dejansko potrebo" (real need). Obstoj
dejanske potrebe pa je odvisen od možnosti zadovoljevanja potreb.
Tudi če se izkaže, da so pri večjem številu ljudi podane npr. ob-
čutena, normativna in primerjalna potreba, a je sredstev premalo
za vse, vseh potreb ne bo ^ogoče zadovoljiti. Eradshaw v takem pri-
meru svetuje, naj se tisti,; ki oblikujejo socialno politiko (policy
maker), odloči, )katerim skupinam je treba dati prednost. Od plani-
ranja socialnega razvoja pridemo torej spet do iz'biranja najbolj
potrebnih med potrebnimi.
Z vidika pravne in socialne varnosti je zaskrbljujoče, če postane |
uveljavljanje pravic, ki jih ljudje dojemajo kot neodtujljive ali
"resnične" pravice, izvirajoče iz dejanskih potreb negotovo. Radovan
ugotavlja, da gospodarske težave ne vplivajo toliko na denarne
dajatve, pač pa na delo socialnih služb. Pravi, da dela in naloge
ostajajo nezasedene, stroški funkcioniranja omejeni, zmanjšujejo
se investicije, s tem pa tako obseg kot kvaliteta teh služb padata,
ne da bi bilo treba za to spremeniti zakon ali samoupravne akte.^
Normativna potreba, naj jo razumemo kot strokovno ugotovljeno ali
kot pravno opredeljeno, se izkaže kot zelo elastičen pojem.
Pomanjkljivosti Eradshavovega modela, ki so se pokazale na podro-
čju zaščitnih stanovanj, so .zlasti v tem, da m.odel izhaja iz posa-
meznikov in ne upošteva drugih dejstev, ki so za načrtovanje soci-
alne politike prav tako pomembna, npr. demografskih podatkov. Se
pomembnejša se nam zdi ugotovitev, da model izhaja iz potrebe po
določeni uslugi (službi, storitvi), v obravnavanem primeru po
zaščitnem stanovanju, je osredotočen na določeno dajatev, s tem pa
zanemari ali spregleda vse druge možne načine reševanja socialnih
težav.
- 76 -
Ce poskušamo to ugotovitev postaviti v domače razmere, jo ilustri-
rati z domačim primerom, lahko uvidimo, da ti npr. ugotavljanje
potre! po varstvu otrok v jasličnih oddelkih, tudi če bi bilo iz-
kazano v vseh štirili oblikah potreb, prav nič ne prispevalo k i se-
kanju alternativnih, za otroke primernejših rešitev, kot je družin-
sko varstvo ali podaljšan porodniški dopust.
Nadaljna omejitev taksonomije je v tem, da Lma vsaka kategorija
samo dve dimenziji. Pri posamezniku potreba obstaja ali ne obstaja.
Ker je v praksi razlikovanje včasih težko, nejasno, bi bilo treba
več pozornosti nameniti tistim, ki sr na meji, na robu potrebe,
zlasti če se v mejnem položaju znajdejo pri večjem številu različnih
potreb. Podobna opozorila na težavne razmere ljudi, katerih dohodki
so tik nad mejo premoženjskega cenzusa, smo večkrat zasledili tudi
pri nas.
Usmerjenost k prav določeni storitvi lahko tudi povzroči, da na
oceno njene potrebnosti vpliva v bistvu potreba ocenjevalca, stro-
kovnjaka. Hi bi lahko dodali tudi izvajalca. Ti so nagnjeni k ta-
kim načinom reševanja problemov, h katerim lahko tudi sami kaj pri-
spevajo. Illich je to nazorno prikazal na zdravstvenem področju v
delu Medicinska Nemezis.
Na odločitev o naj strežnejšem načinu zadovoljevanja potreb vpliva
tudi to, koliko so rezultati vidni v dobesednem pomenu. Kompleks
zaščitnih stanovanj je bPlj viden, "reprezentativen", kot organizi-
ranje pomoči na domu, ki omogoči starim ljudem, da ostanejo v svo-
jem okolju.
Poleg potreb posameznikov, uporabnikov in izvajalcev, je treba .
upoštevati tudi družbene potrebe. Avtorica ima pri tem v mislih
različno pojmovanje potreb v razredni družbi - npr. z vidika
industrije, kapitala, političnih strank. Tudi za nas zanimiva mi-
sel je, da morajo specifične potrebe posameznikov postati'^legitimne,
biti moralno in politično sprejete, če naj se zadovoljujejo iz ja-
vnih sredstev oz. po naše na podlagi načela solidarnosti.
- 77 -
v zaostrenih materialnih razmerah se zaostrujejo tudi moralna sta-
lišča o tem, kdo je upravičen do pomoči. Ljudje so posebno strogi
do oseb, katerih ravnanje, vedenje ali pretekla dejanja veljajo za
nevredna. V zadnjem času v sredstvih javnega obveščanja zasledimo
stroga stališča do "slabih delavcev", ki naj ne bodo upravičeni do
družbene pomoči. V članku, ki obravnava socialno politiko sedanje
britanske vlade'^ ^ avtorji ugotavljajo, da je najznačilnejši element
tamkajšnjih kulturnih stališč do socialnega varstva navdušenje za
socialno varstvo večine, ki to zasluži - kar je druga plat medalje
moralnega obsojanja tiste nevredne manjšine, ki socialnega varstva
ne zasluži.
Pritrdimo lahko ugotovitvi, da se stališča o tem, kaj/predstavija
socialno potrebo, s čas^m spreminjajo, čeprav značilnosti prebival-
stva ostanejo enake.( Ce z značilnostmi mislimo na "objektivne"!, re-
lativno stalne značilnosti.)
Zadnja kritična pripomba k Bradshawu je, da premalo poudarja bistve-
no dejstvo, da oblikovalci socialne politike ne morejo definirati
socialne potrebe tako, kot bi želeli oz. kot bi se jim zdelo prav,
ampak morajo upoštevati pi-^evladujočo ideologijo, stališča političnih
strank in splošne gospodarske razmere v deželi.
Glede vpliva splošnih gospodarskih razmer na opredeljevanje potreb,
kar se kaže tudi pri nas, bi kot primer lahko navedli cenzuse in
višine družbenih denarnih pomoči.
Ob toliko kritičnih pripombah k taksonomiji socialnih potreb se mo-
ramo vprašati, v čem je splojn njena vrednost. Predvsem je iz Brad-
shavja in članka S. Claytonove razvidno, da na opredelitev socialne
potrebe vplivajo številni dejavniki in da "prava, resnična potreba"
(true need), neodvisna od političnih, socialnih, ekonomskih in dru-
gih faktorjev, sploh ne obstaja.
- 78 -
Kljub temu je verjetno, da je Bradshawova taksonomija, posebno če
jo kombiniramo z drugimi načini zbiranja podatkov, primernejši način
ugotavljanja potreb kot izključno upoštevanje čakalnih list, akadem-
sko ugibanje ali mnenje posameznih vplivnih ljudi. Največja vrednost
modela pa je, da je konceptualno orodje, ki nas ozavesti o tem, koli-
ko najrazličnejših komponent in dimenzij je treba upoštevati pri
ocenjevanju socialnih potreb.
PRIPOMBE:
1.	Susan Clayton: Social Need Revisited, Journal jof Social Policy,
vol. 12, part 2, april 1983, str. 215-234.
2.	Z izrazom "zaščitna stanovanja" smo prevedli "sheltered hausing"
po vzgledu "zaščidna delavnica". Zaščitna stanovanja so konfor-
tna stanovanja, običajno v stanovanjskih hišah ali individualnih
pritličnih hišah, povezana z alarmnim sistemom za nujne primere.
Kompleks približno tridesetih takih stanovanj ima oskrbnika, ki
skrbi za sosedsko pomoč tistim stanovalcem, ki potrebujejo obča-
sno pomoč pri vsakdanjem življenju. Nekateri taki kompleksi ima-
jo skupne družabne prortore, pralnice in sobe za goste. Večina
jih organizira razne dejavnosti za stanovalce. Običajno je v za-
ščitnih stanovanjih nekaj sposobnejših in nekaj šibkejših stano-
valcev (Clayton, str, 232).
3.	Ta smo prevedli angleške izraze: expressed need, felt need, nor-
mative need, comparative need.
Cit. po Clayton, str. 22o.
5.	Clayton, str. 221
6.	Aleksander Radovan: Vloga socialne varnosti v pravnem sistemu,'
Združeno delo, 54. zv., pos.zv. 1984, str. 354.
7.	Ken Judge, Jullian Smith and Peter Taylor-Gooby: Public Opinion
and the Privatization of Velfare: Some Theoretical ImpLications,
Journal of Social Policy, vol. 12, part 4, str. 479.
- 79 -
GMOTNE RAZMERE ZAKONCEV OB RAZVEZI IN PO NJEJ ^
Marija Radež xx, Blaž Mesec ^^^
VsaJcdanje izkušnje kažejo, da se ob razvezi bolj ali manj spre-
mene življenjske razmere zakoncev: običajno se eden odseli; že-
na, ki morda prej ni bila zaposlena, se zaposli; mož mora pri-
spevati za vzrejo otrok, ženi pa ostane vsa skrb za otroke;
spremene se gmotne razmere itd. Natančnejši podatki o teh spre-
membah pa so redki. Le malo zanesljivega vemo o tem, ali se ko?.a
od zakoncev ob razvezi gmotni položaj poslabša ali morda celo
izboljša, pa tudi ne, kakšne so kvalitativne razlike v njunem
položaju in načinu življenja, Naš namen ni bil odgovarjati skraj-
nežem z obeh strani, ki se občasno oglasijo in trdijo, da je pred-
vsem žena prikrajšana, ne samo čustveno, ampak tudi gmotno, ali
pa, da je mož tisti, ki se mora odkupiti za svoje grehe. Želeli
bi na nekoliko bolj diferenciran način opisati predvsem gmotne
razmere po razvezi in oceniti, kakšne posledice imajo lahko spre-
membe v gmotnem položaju za življenje vsakega od bivših partner-
jev in njunih otrok.
Problem
Želeli smo ugotoviti, kakšen je bil gmotni položaj zakoncev pred
razvezo zakonske zveze in kakšen je sedaj. Zanimale so nas raz-
like v položaju med moškimi in ženskami, tako v povprečju kot
tudi po posameznih delih moške in ženske populacije,
^Članek temelji na diplomski nalogi Marije Radež, Analiza soci-
alnoekonomskih razmer razvezanih zakoncev in analiza srečanj z
otroki. Višja šola za socialne delavce, Ljubljana, 198^, Marija
Radež je izvedla anlceto in uredila podatke, Blaž Mesec pa je
del gradiva dodatno statistično obdelal in pripravil članek za
objavo. Avtorja se zahvaljujeta centru za socialno delo v ^Tovem
mestu, ki je omogočil izvedbo analize,
^Marija Radež, socialna delavka. Center za socialno delo, Novo
mesto,
Blaž Mesec, diplomirani psiholog, višji predavatelj razisko-
vanja v^socialnem delu. Višja šola za socialne delavce, Ljub-
ljana, Šaranovičeva 5.
- 8o -
Met od ol o Ki ,1 a
Kot kazalce CTiotnep:a položa.ja smo upoštevali vrsto stanovanja,
nosilstvo stanovanjske pravice, premoženjsko stanje, zaposlenost
in višino osebnega dohodka. Nekatere druge spremenljivke smo
upoštevali kot značilnosti populacije, ki pomenijo okvir analize,
druge pa za pojasnjevanje razlik na kazalcih gmotnega položaja.
Te spremenljivke so: izobrazba, pravna osnova za razvezo in dode-
litev otrok.
3 točkovanjem vrednosti kazalcev gmotnega položaja in s sešteva-
njem točk smo sestavili preprost indeks Kmotnep:a položaja, v
katerem je upoštevanih veČ kazalcev hkrati^ Sistem točkovanja
je takle:
Vsota točk je indeks gmotnega položaja. Indeks se giblje v
razponu od O - 17 (možni razpon). Oseba, ki bi ji pripisali
indeks O bi bila podnajemnik, brez premoženja, nezaposlena in
brez osebnega dohodka. Oseba z indeksom 17 bi imela lastno hišo,
zemlj", vikend, avto in še kako drugo premoženje, bi bila redno
zaposlena, z osebnim dohodkom nad 25,000 din (v letu 1983).
- 81 -
Med tema skrajnostma se razvrste ostali. Tega indeksa nismo po-
drobneje metodološko preverjali, zato ima bolj značaj pomožnega
analitičnega sredstva kot pa preverjenega merskega instrumenta
z znajiimi merskimi značilnostmi.
Populacijo so sestavljali zakonski pari na področju občino Novo
mesto, ki so se razvezali med letoma 1970 in 1985, in sicer samo
tisti, ki so še "aktualni", ki jih center za socialno delo še
spremlja, predvsem v zvezi z urejanjem stikov z otroki, v zvezi
s preživnino in podobno. Ta populacija šteje 550 parov. Iz te
populacije je bil izbran sistematičen vzorec, in sicer vsak peti
par po seznamu, V vzorec je tako prišlo 70 razvezanih zakonskih
parov ali 20 % vseh v tej populaciji. Od teh živi 55 parov še
vedno na območju občine Novo mesto, pri 15 parih pa se je eden
od razvezanih zalconcev, v vseh primerih mož, odselil v drugo
občino. Razvezane zakonce, ki žive na območju občino llovo mosto,
je raziskovalka anketirala na centru za socialno delo (40 moških
in žensk) in na njihovih domovih (15 moških in 24 žensk).
Tistim pa, ki žive v drugi občini, je povSlala vprašalnike po
pošti (tj, 15 moškim). Dva od teh nista vrnila vprašalnika.
Talco je uspela dobiti odgovore 68 žensk, ki so prišle v vzorec
in 66 moških.
Izpolnjeni vprašalniki so bili obdelani ročno. Odgovori so bili
križno tabelirani, kot je razvidno iz tabel. Izračunani so bili
odstotki, koeficienti variabilnosti ("v"), aritmetična sredina
( 5 ) in standardna deviacija (SD) indeksov gmotnega položaja.
Naključnost porazdelitve pa smo preverjali s hi-kvadrat testom
in t - testom.
Vprašalnik je vseboval 58 vprašanj, pretežno o stikih z otroki.
Iz tega vprašalnika snio v pričujoči analizi obdelali le 11 vpra-
šanj. Vsa ta vprašanja so bila zaprte oblike (z vnaprej navedeni-
mi možnimi odgovori).
Rezultati
Najprej prikazujemo porazdelitve odgovorov priosnovnih petih
indikatorjih gmotnega položaja, razčlenjeno po spolu in po ob-
dobju (pred razvezo, sedaj). Sledi prikaz frekvenčne distribu-
cije indeksov gmotnega položaja, prav tako razčlenjeno po spolu
- 82 -
in obdobju, nato pa podrobnejša razčlenitev stanovanjskih razmer
pred razvezo in po njej. Testi naključnosti porazdelitve so na-
vedeni na koncu,
TABELA 1-
PORAZDELITVE PO POSAlffiZlOiH KA2ALCIH GMOTNEGA POLOŽAJA
(v odstotkih od skupnega števila moških oz, žensk)
- 83 -
TABELA 1
(nadaljevanje)
"Absolutno število navedb premoženjskih predmetov pri moških
oz, ženskaht.
- 84 -
TABELA 2
IITOEKSI GMOTNEGA POLOŽAJA (IGP)"
■"ITavedene so absolutne frekvence in ne relativne.
^Skupno število žensk je v tem prikazu 56 namesto 68, ker
nismo izračunali IGP pri dveh ženskah, katerih moža nista
odgovorila ^in torej kasneje ni bilo mogoče izračunati raz-
like v paru.
- 85 -
TABELA 3
RAZLIKE V IITDEI^SIH GHOTNEGA POLOŽAJA
- 86 -
TABELA 4
STANOVAITJE PRED RAZVEZO IN PO NJEJ
moški
ženske
^Večina v tej kategoriji ima lastno hišo« Kot "lastno" smo
šteli tudi solastništvo.
- 87 -
TABELA 5
EELATOTE FiODAllIE PREKVE^TCE IN KOEFICIENTI VAEIABILITOSTI ZA
POSAMEZNE VARIABLE GMOTNEGA POLOŽAJA
TABELA 5
TESTIPJfflJE RAZLIK
^ M - moški, Ž - ženska, M-Ž - razlika med moškimi in ženskaxii,
PRED - pred razvezo, PO - po razvezi
statistično pomembna razlika
Osnovne rezultate lahko taJcole povzamemo:
-	Tabela 1 kaže, da je bilo ob razvezi oziroma pred njo
največ zakoncev v družbenih stanovanjiho V primerjavi s stanjem
pred razvezo se je po razvezi pri moških povečalo število tistih,
ki šive kot podnajemniki ali pri sorodnikih. V obe ti kategoriji
prihajajo predvsem iz družbenih stanovanj pa tudi iz lastnih hiš
r.li stanovanj. Pri ženskah pa se je v primerjavi s stanjem pred
razvezo močno povečalo število tistih, ki žive v družbenih sta-
novanjih, Tu so sedaj tiste, ki so živele pri sorodnikih (verje-
tno moževih), teh se največ preseli, pa tudi nekaj podnajemnic
in celo iz lastne hiše (solastništvo). Pri moških torej opazimo
odliv iz družbenih stanovanj med podnajemnike in k sorodnikom,
pri ženskah pa priliv v družbena stanovanja. Razlika med moškimi
in ženskami v sedanjem stanovan.jskem statusu je statistično po-
membna (manj kot 2 % verjetnosti je, da bi bila zgolj naključna;
gl, tabeli 'I- in 6),
-	Pred razvezo sta pri tretjini parov imela oba zakonca
stanovanjsko prc->vico, sledili so pari, kjer je imel stanovanjsko
pravico mož, nato oni, kjer je imela to pravico žena. Po razvezi
se je povečalo število primerov, ko ima stanovanjsko pravico do
tistega stanovanja, kjer sta živela pred razvezo, žena, predvsem
na račun zmanjšanja števila primerov, ko sta imela pravico oba.
Med vscrii je sedaj statistično pomembno več žena, ki imajo stano-
vanjsko pravico kot pred razvezo,
-	Ker so prav pri stanovanjskih razmerah največje spremembe,
smo jih nekoliko podrobneje analizirali (tabel ne prilagamo).
Kdo bo zapustil stanovanje in kdo ga bo obdržal, je najprej od-
visno od tega, kdo je lastnik. V primerih, ko je bil lastnik
hiše mož, je ta tam tudi ostal, V primerih, ko je bila lastnica
žena, najdemo moža po razvezi v podnajemniškem stanovanju, žena
pa ostane v hiši« če sta lastnika oba, v večini primerov ostaneta
oba v hišic Glede družbenega stanovanja podatki niso dovolj na-
tančni, da bi dopuščali kake sklepe, --pv/-- n.-j^ ri;;, večina moš-
kih pusti stanovanje ženi,
-	Možno je tudi, da je sprememba stanovanjskega položaja
odvisna od tega, kdo je kriv razveze oziroma na kakšni osnovi
.je "bila zakonska zveza razvezana, na osnovi tožbo žene, moža ali
sporazumnoo Preverili smo ta odnos. Zaradi orientacije povejmo,
da je v 65 % primerov tožila žena, v 16 % mož, v 19 % je bila
razveza sporazumna. Če sta zakonca pred razvezo živela v lastni
hiši ali stanovanju in je tožila žena, je sedaj večina toženih
mož v lastni hiši, pa Ic polovica od žena, ki so tožile. V pri-
merih, ko je tožil mož ali pa sta se razšla sporazumno, ni raz-
lik med moškimi in ženskami. V primerih, ko sta živela v druž-
benem stanovanju in je tožila žena, so sedaj skoraj vse ženske
v družbenih stanovanjih, od mož pa le polovica. Pa tudi v pri-
merih, ko je tožil nož, ali pia sta se razšla sporazumno, najde-
mo sedaj skoraj vse žene v družbenih stanovanjih, pa nanj kot
polovico mož. V primčrih, ko sta zakonca živela pri sorodnikih
in je tožila žena, so možje ostali pri sorodnikih, žene pa so
sedaj pri sorodnikih (verjetno svojih) ali pa v družbenem sta-
novanju. Podobno velja tudi, če je tožil mož ali če sta se raz-
šla sporazumno. Posplošeno velja: bolj pomembno je, kje sta
zalionca živela pred razvezo, kot kdo je tožil. Ce sta živela v
lastni hiši ali pri svojcih moža, mož po razvezi v večini pri-
merov tam tudi ostane ne glede na krivdo. Hišo si v približno
polovici primerov razdelita, v drugi polovici primerov pa žena
odide. Če sta živela pri sorodnikih (domnevno moževih), odide
žena k svojim ali pa v družbero stanovanje. Če pa sta živela
v družbenem stanovanju, živi žena tudi sedaj v družbenem sta-
novanju (ni rečeno, da v istem), približno polovica mož pa se
odseli in jih najdemo pri sorodnikih.
-	Ker je vzrok razveze dostikrat lahko alkoholizem, bi bil
ta lahlco tudi ned vzroki navzdol usmerjenega gibanja mož po raz-
vezi. Pregledali smo 14 primerov, ko je mož alkoholik (nekateri
se zdravijo). Vsi tisti alkoholiki, ki so pred razvezo živeli
v lastni hiši, živijo tan tudi po razvezi, pr-av tako vsi tisti,
ki so živeli pri sorodnikih. Moški alkoholiki torej prispevajo
k številu tistih nož, ki ostanejo, kjer so.
-	Že pred razvezo je bilo ob sicer visokem odstotku redno
zaposlenih, več redno zaposlenih med ženskami kot med moškimi.
- 9o -
Po razvezi pa se je ta razlika še povečala v korist žensk (raz-
lika v številu zaposlenih med moškimi in ženskami po razvezi je
statistično pomembna). Razlike med moškimi in ženskami pred raz-
vezo niso statistično pomembne; prav tako ne razlike v številu
zaposlenih moških pred in po razvezi,
-	Premoženjsko stanje obravnavane populacije je v povprečju
bolj skromno. Najpogostejše "bogastvo" je bil pred razvezo avto,
sledi hiša ali stjinov^je in slednjič pri moških zemlja« Če pre-
štejemo vse predmete, ki so jih imeli v lasti eni in drugi, ugo-
tovimo, da so je v moški populaciji izboljšalo stanje za 14 pred-
metov, v ženski pa le za dva. Predvsem se je povečalo število
moških, ki imajo a^^to, pa tudi tistih, ki imajo zemljo. Vendar
'30 vse te razlike zelo verjetno slučajne. Edina razlika, ki jo
lahko sprejmemo s visoko stopnjo zaupanja, je razlika v številu
lacti^ikov avtomobila ned moškimi pred razvezo in po njej. Kaže,
da je avto comena moških; ob razvezi ga obdržijo. Od tistih, ki
ga x">i''ej iiiso imeli, ga pa vsaj nekateri kupijo po razvezi.
-	Osebni dohodek moških,"ki zaslužijo, je v povprečju višji
kot osebni dohodek žensk, kar je treba pripisati nekoliko boljši
isobra::.beni strukturi moških. Vendar je med moškimi petina brez
redi-c :;.aposlitvec
-	Tabela 5 prikazuje razlike med sestavljenimi indeksi
. ^votnc^r^a pol oža j a. Razlike so dobljene tako, da smo pri vsakem
moškem oz. ženski odšteli indeks pred razvezo od indeksa po raz-
vezi, oziroma (v naslednjih dveh stolpcih) indeks žene od indek-
sa moža. Izračunano si lahko, da se 58 odstotkom moških položaj
ni niti izboljšal niti poslabšal, od preostalih 62 odstotkov pa
so je polovici izboljšal, polovici pa poslabšale Pri ženskah se
gmotni položaj 56 odstotkom ni spremenil, 50 odstotkom se je
vsaj nekoliko izboljšal, 14 odstotkom pa poslabšal. Hed moškimi
in ženskami je bila določena razlika že pred razvezo, predvsem
na račun višjega osebnega dohodka moških, lastništva hiše, zem-
lje in avta. Ckaraj polovica moških je imela pred razvezo bolj-
ši položaj (višji dohodek in več premoženja), natančneje 48 od-
stotkov moških. Pri 50 odstotkih ni bilo razlike med možem in
ženo, dobra petina mož pa je imela manj premoženja od žena. Po
razvezi ima 45 odstotkov mož slabši položaj kot njihove žene
- 91 -
36 odstotkov pa boljšega, ostali enakega. Rezultati torej ka-
žejo, da se položaj moških absolutno gledano ni spremenil (ugo-
tovljena razlika je zelo verjetno slučajna) => Položaj žensk pa
se je izboljšal; manj kot 5 % je možnosti, da bi bila ugotovlje-
na razlika slučajna. To seveda pomeni, da je položaj žena v pov-
prečju v primerjavi z njihovimi nekdanjimi partnerji boljši,
predvsem zaradi izboljšanega stanovanjskega položaja in zapo-
slitve žena,
- Še ene ugotovitve ne smemo zanemariti. Tabela kaže, da
je pri vseh štirih variablah razpršenost večja pri moških kot j
pri ženskah. V moški populaciji so torej razlike med posamezniki;
večje kot v ženski. To je pomembna ugotovitev, saj nas usmerja
v analizo teh razlik in k odkrivanju različnih supopulacij, na-
mesto k računanju povprečij.
Razprava
Kaže torej, da se po razvezi izboljšajo gmotne razmere žena,
izraženo z indeksom gmotnega položaja, ki vključuje štiri vari-
able: vrsto in lastništvo stanovanja, premoženje, zaposlitev in
osebni dohodeko Pozitivno razliko med indeksoma pred razvezo in
po njej lahko spi-^ejmemo z visoko stopnjo zaupajija, čeprav nume-
rično ni velika. To velja za globalno oceno. Ha delnih dimenzi-
jah so tele razlike, ki se izražajo v končni oceni: žensk je
več v družbenih stanovanjih pa manj pri sorodnikih in v T)odna-
jemjiiških stanovanjih; pri moških je ravno obratno. Število
žensk, ki so nosilke stanovar-jske pravice, se je povečalo v pri-
merjavi s stanjem pred razvezo. Žensk je po razvezi pomembno več
zaposlenih kot moškiho Hoški pa imajo boljši osebni dohodek in
neka.j več avtov pa tudi več nepremičnin. Ženska populacija jc po
gmotnem položaju bolj homogena kot moška. Kaže tudi, da je va-
riabilnost pri moških po razvezi večja kot pred njo na vseh del-
nih dimenzijaho V moški populaciji je ne tal^o majhen del (vsaj
petina) nezaposlenih oseb brez dohodka, kar se verjetno kombi-
nira še z alkoholizmom. Tudi v populacijskem smislu, ne samo v
psihološkem, bi veljalo, da se po razvezi ženske nekalco "skup
vzamejo", moški pa "razpustijo".
- 92 -
Kaj te ugotovitve pomenijo? Najprej moramo opozoriti na nekaj
omejitev te analize in dodatnih specifikacij, V tej analizi
pomenijo "gmotne razmere" stanje na štirih zgoraj omenjenih
variablaho Zdi se, da so te variahle holj nekakšni izhodiščni
pogoji boljših ali slabših razmer in ne merilo dejanskih živ-
ljenjskih razmer. Če imata bivša zakonca te pogoje približno
c-n£?J.:o dobro izpolnjene in skrbi žena še za otroke mož pa je
san, seveda ne živita v enalcih razmerah. Izboljšanje gmotnih
razmer pri ženah jc torej laliko le izboljšanje do tiste ravni,
ki zagotavlja minimalne pogoje za življenje žene in otrok brez
moževe podpore. Tega v oaializi nismo ugotavljalio Večina zako-
nov se je razvczala na osnovi tožbe žene (65 %), petina spora-
zumio (21 fj), ostali na osnovi tožbe moža. Od skupno 113 otrok,
kolikor jih jo bilo rojenih v teh zakonih, jih je bilo 90 % do-
deljenih materi, ostali pa očetu ali pa so bili oddani v rejo
ali v zavod. Ko torej govorimo o razlikah v gmotnih razmerah
mod moškimi in ženskami, ki so bili nekoč zakonski pari, mora-
mo vedeti, da primerjamo neko izolirano značilnost na ozadju
velike razlike: moške, ki se vendarle laliko relativno svobodno
odločajo za nove obveznosti, primerjamo z ženskami, ki morajo,
ne le denarno, ampak fizično, skrbeti za dodeljene jim otroke
in z njimi deliti stanovanje, premoženje in zaslužek,
Hismo daleč od resnico, če rečemo, da so spremembe, ki smo jih
ugotovili, predvsem rezultat ženinega prizadevanja (in vseh, ki
ji pri tem pomagajo), da bi zagotovila socialno varnost po raz-
vezi sebi in svojim otrokom, V večini primerov pri tem uspe in
- merjeno z našimi indikatorji - zagotovi ali izboljša svoje
[;;motnc' predpostavke (zaposlitev, stanovanje), S sociološkega
vidika je sklenitev zrJionske zveze in tudi razveza dejavnik
vertikalne in horizontalne družbene mobilnosti. Ljudje se poro-
čajo "rjavzgor" ali "navzdol" in ob sklenitvi zakonske zveze spre-
mene bivališče in družbeno okolje. Razveza spet sproži te proce-
se. Morda je - glede na dokaj posredno naravo podatkov - preveč
drzna posplošitev, da gre v našem primeru za znamenja, da pomeni
razveza za marginalni del moške populacije Se en korak v nazado-
vanju na družbeni lestvici, za velik del populacije stagnacijo.
- 29 -
za preostali del pa napredovanje "navzgor". Za velik del ženske
populacije pa pomeni kljub obremenitvam vendarle realno napredo-
vanje, čeravno ne gre za bogatitev: s svojim delom in prizadeva-
njem si pridobe svoj osebni, od moževega neodvisni položaj in
ugled, medtem ko je bila marsikatera prej le udeležena na može-
vem statusu, kar je bliže pojmu pripisanega statusao Dalo bi se
posredno sklepati (žal ni neposrednega podatka), da so veliko
žensk po razvezi preseli s podeželja in primestja (iz individu-
alnih hiš in stanovanj pri sorodnikih) v mesto, kjer so družbena
stanovanja. Tudi ta v osnovi horizontalna mobilnost ima značil-
nosti vertikalne mobilnosti. Te domneve nasprotujejo trditvam,
da ženska s poroko (v povprečju) zviša položaj na družbeni le-
stvici, delno zaradi tega akta sainega, delno zaradi tega, kor
ima mož običajno višji status (izobrazbo, dohodek, funkcijo ipd.),
z razvezo pa spet zniža, in sicer tako položaj na "mc.torialnih"
dimenzijah kot na lestvici ugleda (stercotip "ločenke")^ Da bi
preverili te domneve, bi bilo nujno primerjati pot bivših zakon-
cev pred razvezo in po njej glede na družbeni sloj, česar tu ni-
smo storili in kar je pomanjkljivost analize. Nobenega neposred-
nega indikatorja nimamo o psihološkem vidiku. Posredno pa iG.hko
sklepamo, da pomeni za marsikatero žensko razveza o£3.mosvojitev,
ekonomsko, družbeno in čustveno. Z vidika socialnega dola, ki
razvija načine pomoči ljudem v tej življenjski krizi j bi lahko
iz naših podatkov posredno sklepali o sistemih pomoči, ki so sc
aktivirali pri tej populaciji. Precej očitno je, da za ženo in
otroke poskrbi formalni sistem socialnega skrbstva (npr. z ure-
ditvijo preživnine, pri pridobivanju solidarnostnega stanovanja
ipd.), sklepamo pa laliko, da ima vsaj del moških več opora v
neformalnem, tradicionalnem sistemu (sorodstvo), formalni pa
deluje v odnosu do njih bolj kot instanca socialne kontrole.
Sklep
3 precejšnjo zanesljivostjo lahJco trdimo, da se po razvezi žen-
skam v povprečju izboljšajo gmotne osnove, moška populacija pa
se po razvezi razdeli na tiste, ki nazadujejo, in one, ki na-
predujejo v teh gmotnih predpostavkah. Zdi pa se, da uporabljeni
_ 94 -
indikatorji nerijo dve različni komponenti: gmotno (premoženje,
osebni dohodek) in družbeno statusno (zaposlitev, stanovanje)o
Ti dve komponenti bi bilo potrebno v prihodnjih analizah razli-
kovati in ju tudi dopolniti z novimi indikatorji« Ce bi hoteli
zadovoljivo oceniti gmotni položaj ("življenjski standard") bi
morali upoštevati Se druge indikatorje (število članov družine,
viri dohodkov, stroški itd,). Za boljšo oceno družbenega statusa
pa bi morali upoštevati izobrazbo, poklic, delovno mesto, druž-
beno alrtivnost itd, Naposled bi popolnejšo sliko o dogajanju po
razvezi dobili, če bi usmerili i^ozornost na način življenja kot
celoto pri ljudeh različnih družbenih slojev.
- 95 -
POROČILA
MLADINSKA ODKLONSKOST V IGRI IN ZARES
V dneh od 12.-14. aprila 1984 je Višja šola za socialne delavce sku-
paj z Inštitutom za kriminologijo in v sodelovanju z RK ZSMS pripra-
vila seminar z naslovom "Formalne in neformalne oblike reševanja mla-
dinske odklonskosti", in sicer v mladinskem domu na Kersnikovi 4 v
Ljubljani. Seminar je prinesel tri novosti. Prva taka novost, pogoj-
no rečeno je že sama tema seminarja, saj je razlikovanje med formal-
nimi in neformalnimi načini reševanja mladinske odklonskosti razmero-
ma nova stvar. Nova je bila tudi metoda dela. Na seminar so bili nam-
reč povabljeni, in v veliki meri tudi prisotni na njem, strokovnjaki
različnih profilov iz različnih ustanov in organizacij, ki se ukvar-
jajo s problemom mladinske odklonskosti, prav tako tudi predstavniki
mladinske organizacije, prostovoljni delavci na tem področju ter tu-
di dejanski uporabniki - stranke ustanov na tem področju. Kot tretjo
novost naj omenim, da je poleg predavanj in diskusij bila osrednja
delovna metoda simulacijska igra, ki naj bi predstavila omenjeno pro-
blematiko ter prinesla udeležencem skupno izkušnjo in spodbudo za
dialog o njej.
Seminar je potekal tri dni, od četrtka dopoldne do sobote opoldne.
Začel se je s predavanji, ki so trajala celo dopoldne (in udeležence
izčrpala v sedenju in poslušanju, česar seveda niso pohvalili). Popo-
ldan so udeleženci posvetili uvajanju v simulacijsko igro - pregledo-
vanju vlog, razumevanju pravil itd. Zvečer je bila projekcija video
posnetkov, s katerimi so organizatorji hoteli prikazati, kaj o tem
mislijo mladinci sami.
Drugo jutro se je začelo s simulacijsko igro, ki je bila posneta in
popoldne predvajana udeležencem, nato je sledila plenarna diskusija
o poteku igre. Seminar se je končal v soboto dopoldne z diskusijo v
manjših skupinah ter s plenarnim poročanjem o delu v skupinah in di-
skusijo .
- 96 -
^rsto predavanj je začela Hirjana Nastran-Ule z razmišljanji o
DRUŽBENIH VZitOKIII "ODiCLONGKOoTI" MLADni. Po njenen mnenju, ni obje-
ktivnih in vsezaveziijočih opredelitev mladine in mladosti zunaj zgo-
dovinskih in družbenih razmer, če imamo mladost za izrazito prehodno
obdobje, prehodno zlasti v smislu prehajanja iz ekonomsko, pravne,
socialne in druge odvisnosti v neodvisnost. T.i. "kriza identitete",
ki je značilna za to obdobje, ni samo izraz protislovnih okoliščin,
v katerih se mlad človek znajde, marveč tudi izraz obče krize iden-
titete oz. protislovja med določenostjo z odvisnotjo od družbe po eni
strani po drugi pa potrebe po neodvisnosti in avtonomnosti. Tako to-
rej mladina predstavlja za družbo iritirajoč dejavnik, mlad človek pa
je za "odrasle" potencialno ali dejansko stigmatiziran. Avtoričina
teza je, da tisti mladi ljudje, ki jih "družba izrecno proglasi za od-
klonske, ... reprezentirajo v bistvu isto splošno identitetno situa-
cijo T.ladine, le da so na osnovi različnih, večinoma objektivnih soci-
alnih dejavnikov potisnjeni v še posebej poudarjeno obliko stigmatiza-
ci je''.
Bernard Stritih je svoje predavanje MLADINlSKA PROBLEMATIia V POJMOVIUH
OKVIRIIi SOLIDARNOSTI začel tako, da je dgpolnil misel A. Hellerjeve,
da človek lahko reproducira družbo le, če reproducira samega sebe kot
posameznika, z obratoin" otrok (podčrtal V.F.) se lahko reproducira
kot posarr.eznik le, če reproducira družbo ia njene institucije". V lu-
či teorije A. Hellerjeve je reprodukcijo moč pojmovati kot proces v
človeškeT. konkretnem vsakdanjem življenju. Tu igra posebno vlogo sku-
pina, ki dobiva pomembno vlogo v mobilnejših družbah, kjer je pogoste-
jše povezovanje posameznikov zaradi parcialnih potreb. In čeprav ve-
čina sil, ki so v skupini navzoče, izvira iz družbenega okolja, se la-
hko te iste sile v skupini strukturirajo na drugačen način (G. Jervis).
Zato so različne formalne in neformalne skupine še kako pomembne v
procesu socializacije. lilad človek je postavljen pred problem, kako v
tej mreži skupin in ustanov (družina, šola, mladinske organizaciji,
vrstniki) poiskati svojo vlogo, skupino, cilje. Težava pa je v tem, da
različne skupine delujejo na različne načine. Stritih pravi, da je ze-
lo verjetno, da se mlad človek srečuje z dvema svetovoma, fprmalnim,
v katerem delujejo mehanizmi organske solidarnosti, in neformalnim, v
katere::! delujejo mehanizmi mehanske solidarnosti, se pravi s svetovoma,
kjer vladajo različni jeziki in odnosi.
- 97 -
Blaž Hesec se je v svojem prispevku, bogato začirijencn s primeri,
lotil PROBLEMATIKE ORGANIZIRANIH OBLIK DELOVANJA MLADIH V PROSTEM
ČASU. Po kritiki linearnega povezovanja prostega časa in mladinske-
ga prestopništva in nakazanih možnostih za izkustvo manj represiv-
nih odnosov in povečevanj občutljivosti za neenakopravne odnose v
družbi skozi take izkušnje v prostem času ter razreševanju navide-
znega protislovja v sintagmi "organizacija prostega časa" (organiza-
cija = nesvoboda, kontrola; prosti čas = spontanost, prostost) je
opredelil značilnosti organizacij prostega časa. To je storil tako,
da je naštel značilnosti, ki organizirane oblike združevanja ločujejo
od neorganiziranih (formalziranost, ciklični proces, specifični cilj,
delitev dela glede na cilj in načrtovanost), potem pa je navedel tri
temeljne značilnosti, ki prostočasne organizacije razlikujejo od de-
lovnih. Te so: izbira ni usodna; dejavnost ni instrumentalna, ampak
zadovoljuje sama po sebi in cilji so bolj splošni. Kaže, da je teme-
ljno protislovje, značilno za te organizacije "med poslanstvom rjros-
točasnih organizacij, ki izvira iz njihovega položaja v družbeni de-
litvi dela, časa in prostora kot strateško pomembnega segmenta v
razvijanju avtonomne, samodeterminirane osebnosti in njihovo dejansko
strukturo, vsebino dela in družbeno funkcijo". Mesec je nato opisal
protislovja, npr. med avtonomno in heteronom.no motiviranimi dejavnos-
tmi, med deklariranimi in dejanskimi cilji (na eni strani samoupra-
vljanje, tovarištvo, enakopravnost, vzgojni in socialni cilji, na
drugi pa nesamoupravno vedenje, razšlojenost, zanemarjanje vzgojnih
in socialnih ciljev), med možnostmi neinstrumentalnih dejavnosti in
instrumentalnimi odnosti, med javno odgovornostjo in privatizacijo
in nenazadnje med pričakovanji, naj bi organizacije vključevale tu-
di odklonske mladostnike, in dejansko nepripravljenostjo, da bi jih
sprejeli.
Adam Franko je v svojem prispevku MODELI SAMOORGAIIIZACIJE PRI ZADO-
VOLJEVANJU POTREB MLADIH - POSEBEN POUDAREK NA ^/FuliJUČEVANJU MLADIH
V PRODUKCIJO postavil vprašanje manjših delavnih skupnosti in koope-
rativ. Take oblike zaposlovanja in samoorganizacije dela so lahko po
eni strani odgovor na probleme prestrukturiranja gospodarstva in ne-
varnosti manjše zaposlivosti mladine, po drugi strani pa zaradi zna-
činosti, ki so lastne tem oblikam - preglednost delitve dela, manj
težavno in bolj konkretno sodelovanje pri odločanju o proizvodnem
- 98 -
procesu in delitvi dohodka itn. - predstavljajo bolj zadovoljujoč
vstop v svet dela. Zadnji del trditve velja še posebej upoštevati
pri težje zaposlivih kategorijah občanov, saj so na primer izkušnje
pri organizaciji kooperativ bivših pacientov psihiatričnih bolnišnic
prav spodbudne in je videti, da imajo take oblike združevanja dela
tudi "terapevtske" vidike.
Bojan Dekleva je predstavil referat, ki sva ga pripravila skupaj, in
sicer pod naslovom POMEN NEFORMALNIH MREŽ PRI DRUŽBEl^M OBRAVNAVANJU
MLADINSKIH PROBLEMOV. V svojem prispevku sva poskušala predstaviti po-
jem mreže, saj se nama zdi, da v nekaterih pogledih presega prepad
med psihološko individualističnim razlaganjem bivanja človeka ter kla-
sifikacijami in kategorijami, sociološko usmerjenih razlag. Ko sva
opredelila osnovne značilnosti mreže, sva izdelala predpostavko o
"mladinskih" mrežah glede na prehodnost mladosti, n,a segregiranost
mladine, normativni status mladega človeka in na materialno in socia-
lno odvisnost. Sklenila pa sva z razmišljanjem o tem, kaj lahko pome-
ni usmerjenost k mrežam v diskusijah o sedanji krizi države blagosta-
nja, in o tem, kakšni bi lahko bili praktični pristopi strokovnega
delavca k mrežam, ki se prepletajo na "njegovem" delovnem področju.
Poleg predavanj so udeleženci dobili nekaj informacij za kasnejšo
diskusijo o posameznih poklicnih vlogah v obliki esejev ter video
gradiva. Infromativno vrednost pa je imela tudi simulacijska igra.
Pripravila sva jo skupaj z Bojanom Deklevo, pomagali pa so nama tova-
riši (še posebej Maja Vojnovič, Zoran Pavlovič in Blaž Mesec). Igra
naj bi udeležencem omogočila skupno izkušnjo problema, ki je bil te-
matiziran na tem seminarju, vendar pa v okoliščinah, kjer dejanja ne
nosijo niti približno take teže kot sicer v življenju. Okoliščine
igre so strukturirali po eni strani vnaprej pripravljeni opisi posa-
meznih vlog in pravila, v katerih smo hoteli povzeti nekatere vidike
realnega družbenega dogajanja, po drugi strani pa stereotipi, predso-
dki in bojazni, ki so jih udeleženci vezali na posamezne vloge, kakor
tudi skupinska dinamika, ki se je ustvarila v situaciji. V igri smo
bili tako priča dogodkom, ki so podobni tistim v stvarnem syetu, pa
tudi dogodkom, ki so precej različni. Vendar pa tudi taki dogodki
-.99 -
spodbudijo razmišljanje o stvarnosti prav zato, ker se od nje raz-
likujejo (Perls pravi: "Napaka je kreativna"). Izhajamo torej iz
predpostavke, da je skupna izkušnja v igri udeležencem objekt dialo-
ga.
Igra na seminarju je izgledala približno takole: Udeleženci seminar-
ja so najprej prevzeli vloge. Na voljo so imeli štiri različne vrs-
te vlog: standardnih poklicev, življenjskih usod mladih ljudi, pred-
stavnikov javnega obveščanja in udeležbo v komisiji za proučitev
družbene prakse na področju obravnavanja mladinske problematike. Ude-
leženci, ki so si izbrali vlogo iz prve skupine, so dobili v roke
opis različnih poklicnih vlog, ustanov in organizacij, ki se ukvar-
jajo z mladino - socialni delavec, sodnik, miličnik, vzgojitelj, uči-
telj, ravnatelj, prostovoljec, predsednik OK; ZSMS itn. V drugi skupi-
ni so igralci dobili različne opise posameznih usod mladincev, ki so o
obravnavani v eni ali več teh institucij, ali pa je v njihovem živ-
ljenju nekaj takega, kar jih lahko naredi za stranko katere od teh
ustanov. Drugi dve skupini sta dobili tako rekoč skupinski vlogi -
novinarji so dobili nalogo, naj o dogajanju v igri sproti poročajo
vsem udeležencem, komisija pa je morala proučevati dogajanje na tem
področju ter na koncu o svojih opažanjih poročati in predlagati spre-
membe. Ti dve skupini nista imeli interakcijskih vlog, nista v toli-
kšni meri neposredno vplivali na dogajanje v igri kot prvi dve skupi-
ni vlog, katerih interakcije sta ti dve skupini opazovali. Potem ko
so udeleženci sprejeli vloge, so se razporedili po prostoru. Prostor
je bil razdeljen na formalni prostor, kjer so bili sedeži vseh stro-
•kovnjakov - sodišče, šola, psihiatrična klinika, center za socialno
delo in drugi, in pa neformalni prostor, kjer so mladinci stanovali
in kjer sta bila gostilna in študentsko kulturno društvo. Igra je
bila časovno razdeljena na "runde", v katerih so igralci opravljali
svoje delo.
Vtis, ki bi ga dobil kdokoli, ki bi po naključju vstopil v prostor,
kjer smo se igrali, bi verjetno bil: "Tukaj vlada neka zmeda". Ljudje
hodijo sem ter tja, nekateri sedijo, se pogovarjajo, nekateri celo
- Loo -
pojejo; pogovarjajo se po parih, trojkah, nekateri so sami. Res, na
podlagi bežnega vtisa bi naključni mimodoči le težko ugotovil, kaj
se dogaja. Tudi posamezni udeleženci niso imeli pregleda nad tem,
kar se je dogajalo zunaj kroga njihovega delovanja. To in še druge
stvari so se pokazale, ko smo se potem pogovarjali o igri in jo sku-
šali rekonstruirati. Med udeleženci je prevladoval vtis, da se v
igro ni bilo težko vključiti, da se je vsak vključil tako rekoč avto-
matsko, ne glede na predhodne predstave o tem, ali bo lahko ali težko
igral svojo vlogo. Lahko bi rekli, da je včasih celo vloga zaigrala
igralca. Avtomatično prevzemanje vloge so nekateri udeleženci razla-
gali s tem, da posamezniki s prevzemanjem stereotipa svoje vloge
brzdajo anksioznost, s katero se srečujejo v novi situaciji in ki
bi bila "razmeroma večja ob manj stereotipnem prevzemanju vloge. Ne-
kateri so ta pojav razlagali s tem, da si v igri lahko "obstal" le,
če si bil dejaven, kar pa je pomenilo prevzeti vlogo, drugi s tem,
da 30 posameznika prisilili v sterotipno delovanje medinstitucional-
ni pritiski in pričakovanja. Menili smo, da imajo ti procesi dosti
stičnih točk z dejanskim prevzemanjem vlog in stereotipnim vedenjem
v stvarnem življenju. Splošno mnenje je bilo, da je igra v celoti,
dobro ponazarjala sporne procese, samo da v njen niso bili ustrezno
predstavljeni ekonomski odnosi in vloga staršev. Nekateri so bili
mnenja, da je igra te odnose še predobro ponazarjala, saj smo v igri
imeli priložnost, da ustvarimo drugačne, boljše odnose, kot zares
obstajajo, oziroma da z njimi eksperimentiramo. Dejansko so v igri
eksperimentirali tako posamezni igralci kot tudi skupine, ki so se
med igro ustvarile. Miličnik, je na primer svoje delovanje začel po
stereotipu grobega miličnika, nekje na sredi igre pa se je odločil,
da bo svojo starategijo spremenil in bo svojim klientom poskušal
tudi pomagati, tako da jim je na primer pomagal iskati službo ipd.
(Miličnik je v "zaresnem" življenju gojenec vzgojnega zavoda.) Podo-
bno je predsednik hišnega sveta mladincem pomagal, da so se v nefo-
rmalnem prostoru organizirali in ustanovili mladinski klub oz. sobo,
kar je igro poživilo in tudi prispevalo k zadovoljstvu igralcev.
Sploh je bil eden izmed sklepov, da je neformalni prostor, 'ki smo ga
v igri pustili precej nestrukturiranega, "silil" tiste, ki /so se
v njem zadrževali, da so delali nekaj "svojega" (oz. v igri 'nepred-
videnega). Iz tega opažanja lahko potegnemo vzporednice s stvarnim
svetom, kjer je neformalni prostor pogostokrat možnost, da se ustva-
ri nekaj novega, ustvarjalnega, pa tudi od sveta ustanov odtrganega.
- lol -
temu svetu nerazumljivega. Videli pa smo tudi, da so nekateri nosi-
lci usod bili tako zaposleni z ustanovami v formalnem prostoru, da
sploh niso bili deležni dogajanja v neformalnem. To nas pripelje do.
razmišljanja, kolikšna je funkcija ustanov pri strukturiranju in
obvladovanju časa posameznih mladoletnikov.
Zanimivih dogodkov in nato razmišljanj je bilo še več, vendar pa je
bila\igra kot kaže toliko kompleksna, da je težko zgolj z udeležbo
in opisovanjem ugledati celoto odnosov, ki so se ustvarili v igri.
Na seminarju smo k sintezi pristopili skozi prizmo posameznih raz-
vojev življenskih usod. Za ponazoritev bi rad prikazal primer, ki
smo ga predelovali v naši skupini in ki je glede na temo, ki jo je
seminar obravnaval precej značilen. Mladenič iz Makedonije dela v
Sloveniji, v otroštvu je imel napade epilepsije, sedaj pa je v dvo-
mih, •	d® bolan ali ne. Njegova dilema je: stopiti v stik z zdra-
vnikom ali ne. Sooča se z dvema bojaznima: z bojaznijo, da je v res-
nici božjasten, in z bojaznijo, da bo ob službo (dela namreč ob pla-
vžu), če se razve, kakšne so njegove tegobe. Obenem pa nima nobenih
omembe vrednih stikov oz. družbe. Preden je dekle, ki je igrala nje-
govo vlogo, vstopila v igro, je bila postavljena pred odločitev, ali
naj poišče strokovno pomoč ali neformalno rešitev svoje nevrotične
stiske. Odločila se je za prvo rešitev. Pomoč je poiskala pri pro-
stovoljcu centra za mladinsko samopomoč, pot jo je peljala k zdrav-
niku, to je vplivalo, da je bila premeščena na bolj varno im maiij
plačano delovno mesto in da se je začela tolažiti z alkoholom itn.
Stiska, ki jo je prej nosila sama, je postala predmet dela ustanov,
ona pa je prenehala biti gospodar svoje usode.
Ne bi hotel trditi, da bi se dogodki, ki so se ji zgodili v igri,
zgoditi tudi v resničnem življenju, vendar pa razplet usode fanta
ki ga je igrala, kaže na resnične procese postvarjanja osebnih sti-
sk.
Udeleženci so izjavili, da je igranje spremljal določen občutek ano-
nimnosti. S tem, da so udeleženci prevzeli različne vloge, da so
jih okoliščine "prisilile" k temu, da so se z njimi v neki meri poi-
stovetili, sorazmerno tudi niso bili več tisto, kar sicer so (pri
- lo2 -
tem mislim predvsem na družbene vloge), lahko bi rekli, da so se
v diskusijah po igri na neki način mešale stvarne vloge, ki jih
udeleženci nosijo, in tiste, ki so jih imeli v igri. To pa ni ne-
pomembno glede na izrazito mešani sestav udeležencev seminarja.
Lahko bi rekli, da sta ta nejasnot glede vlog in skupna udeležba v
igri, omogočali, da so se udeleženci igre udeležili diskusije na na-
čin, ki je bil opredeljen tudi s tem, da so sodelovali v igri, kar
je omogočalo bolj enakopravno udeležbo in sodelovanje. Vsekakor pa
nočem trditi, da je udeležba v igri omogočila povsem enakopravne
odnose, med sicer zelo neenakopravnimi udeleženci, še manj pa, da
je spremenila odnose, ki sicer vladajo med njimi. Lahko pa trdim,
da je omogočila bolj sproščeno sodelovanje in dialog med nosilci ra-
zličnih družbenih vlog. Tudi nočem reči, da smo se pogovarjali v
jeziku in na način, ki bi bil lasten mladini, saj je bil seminar v
osnovi strokoven in je prisotnim mladincem vsilil tak način razmi-
šljanja in izražanja (ki jim je seveda tuj in okoren). Večkrat smo
namreč priča seminarjem, ki se ukvarjajo z enako ali podobno tema-
tiko in na katerih je praviloma tudi govora o tem, kako bi mladin-
ci morali biti subjekt svoje obravnave. Vendar pa se mladinci, kljub
stalnim pripombam, zakaj niso povabljeni, ne pojavljajo na seminarjih.
Tudi mi smo bili v dvomih, ko smo organizirali ta seminarj ali je
sploh možno organizirati seminar za tako različne ljudi. Seminar je
pokazal, da so bile te bojazni v veliki meri iracionalne.
Kaj nam je torej seminar prinesel? Vtis, ki sem ga imel ob koncu se-
minarja, je bil, da je bila igra za večino udeležencev pomembna iz-
kušnja, da pa je zmanjkalo časa in prostora za predelavo izkustev
in sintetiziranje spoznanj. Imel sem občutek, da s seminarja odhaja-
mo kot z nečesa, kar se pravzaprav ni dokončalo, brez pravih sklepov
in celovite podobe o seminarju in temi. Lahko bi rekli, da je za ta-
ke seminarje nujno da pusti udeležence s fragmentarnimi spoznanji
in da nasilno izdelovanje sklepov lahko služi le samozaslepljevanj,u
in indoktrinaciji udeležencev. Četudi bi se s tem strinjali, pa iz-
kušnje kažejo, da primeren sklep seminarja omogoči udeležencem sub-
jektivno doživljanje seminarja kot zaokrožene celote in da so preveč
fragmentarna spoznanja obsojena na bivanje na obrobju zavesti, med-
tem ko zaokrožena udeležencem omogočajo Vsaj notranji dialog s "svojim'
- lo3 -
objektom spoznanja. Mislim, da bomo to pomanjkanje ž bolj primerno
porazdelitvijo predavanj in diskusijo v ponovitvah seminarja popra- ____
vili. Sklenem lahko z mislijo, da nam je seminar omogočil, da se po-
govarjamo o temi, ki je v tem trenutku pomembna, da je v pogovoru
bilo slišati več pametnih misli o povezanosti formalnega in nei:ormal-
nega obravnavanja mladinske odklonskosti, da je simulacijska igra
močno orodje tako spoznavanja kot komunikacije med udeleženci ter
da nam je v okviru seminarja uspelo organizirati srečanje med raz-
meroma različnimi udeleženci.
Vito Flaker
- lo4 -
ANICETA O RAZISKOVALNI DEJA^/NOSTI V CENTRIH ZA' SOCIALNO DELO
Na pobudo katedrskega seminarja za socialno delo pri Fakulteti za
sociologijo, politične vede in novinarstvo je asistentka Erna Kra-
ševec Ravnik sestavila vprašalnik o raziskovalni dejavnosti v cen-
trih za socialno delo, izvedla anketo in uredila odgovore. Posredu-
jemo vam nekaj poglavitnih izidov. Na vprašalnik je odgovorilo sku-
paj 35 udeležencev posvetovalnega seminarja, ki je bil v Ljubljani,
decembra 1983. leta v organizaciji Republiškega komiteja za zdrav-
stveno in socialno varstvo SR Slovenije (o tem seminarju smo poro-
čali v Socialnem delu št. 3-4, 1983). Hed njimi so bili direktorji
centrov (23), vodje strokovnih služb skupnosti socialnega skrbstva
(5) in drugi odgovorni delavci v centrih (6 vršilcev dolžnosti dire-
ktorja, 1 odgovorna strokovna delavka).
Glede na to, da so se odzvali zastopniki "sociale" približno polovi-
ce slovenskih občin, odgovorov ne moremo posploševati, vendarle pa
kar ustrezajo pojmom, ki jih imamo o položaju na tem področju na os-
novi nesistematičnih osebnih vtisov. S končano Višjo šolo za social-
ne delavce jih je bilo 21, z drugo višjo šolo 7 in 6 z visoko šolo
oziroma fakulteto.
Rezultati so naslednji:
1.	Ali pri svojem vsakdanjem delu čutite potrebo po analitskem in
raziskovalnem delu?
-	da	.35
-	ne
-	ne vem
Skupaj	35
2.	Ali ste v zadnjem času v vašem centru že opravili kakšne analize
oz. raziskave?
-	30-
-	ne	S
V
Skupaj	35 ^
- lo5 -
Analize so bile s področja
-	varstva starih: življenjske razmere starostnikov, ki niso uporab-
niki socialnega skrbstva, analiza starostne strukture v KS, pro-
blematika starejših občanov (2), analiza socialne strukture staro-'
stnikov po 63. letu starosti, starostniki v občini HI in potrebe
■o	• ?
po izvajanju domače nege, analiza osamelih ostarelih kmetov (2),
analiza potreb po negi na domu za starejše občane v KS Krško, ana-
liza o življenjskih razmerah starostnikov,
-	varstva mladine: problematika mladoletniškega prestopništva (6),
analiza mladoletniškega prestopništva v občini (3)i otroci stori-
lci kaznivih dejanj, stališča mladoletnikov do izrečenih vzgojnih
ukrepov, odnos do alkoholizma mladih, življenjske razmere izvenza-
konskih otrok, analiza ,o posvojenih otrocih, ekonomski položaj
otrok zdomcev,
-	o rejništvu in posvojitvah: rejništvo v občini (4), posvojitev,
rejništvo in vzroki zanj, rejništvo otrok zdomcev v občini Krško,
-	o duševno nezadostno razvitih: stanje na področju duševne prizade-
tosti v občini, analiza vzrokov duševne motenosti pri otrocih v ob-
čini, življenjske razmere zmerno in teže prizadetih občanov v ob-
čini (2),
-	o invalidih: analiza o invalidih, stanje invalidnih oseb v občini,
-	o Romih: položaj Romov v občini, problematika Romov,
-	o socialni strukturi borcev NOV,
-	o socialno ekonomskem položaju gostinskih delavcev,
-	o problematiki alkoholizma (4),
-	o družbeno-denarnih pomočeh: družbeno-denarne pomoči (2), gibanje
materialnih pomoči napram 1983. letu, učinki družbeno denarnih po-
moči, življenjske~ razmere prejemnikov družbeno-denarnih pomoči (4),
- lo6 -
-	o zakonskem in predzakonskem svetovanju: razveze zakonske zveze
in opravljeni spravni poskusi, predzakonsko svetovanje v treh
letih, analiza o predzakonskem svetovanju, učinki predzakonskega
in zakonskega svetovanja, uresničevanje zakona o zakonski zvezi
in družinskih razmerjih,
-	o ostali problematiki: odnos svetovalcev-svetovanec, izvajanje .
strožjega nadzorstva skrbstvenega organa (2), postpenalna prob-
lematika v občini (5)i izvajanje socialne politike v občini, ana-
liza razvojnih možnosti socialnovarstvenih korektivov v občini
Celje za obdobje 1975-1982, analiza o socialni problematiki v ob-
čini, socialno delo v KS.
3. Kdo je opravil navedene analize?
Katera vsebinska vprašanja s področja delovanja vašega centra bi
bilo treba v vaši občini bolj poglobljeno analizirati?
- lo7 -
o varstvu starih: vprašanje socialne varnosti ostarelih kmetov,
varstvo starejših občanov, socialno ekonomski- položaj starejših
občanov (2), problematika ostarelih v občini, dileme v reševanju
problematike starih v prihodnje: gradnja domov za stare kot se-
daj ali gradnja manjših stanovanj ali razvoj oblik sosedske pomo-
či,
o varstvu mladine: problematika razvez, oblike stikov otrok z ro-
diteljem, ki je zapustil družinsko skupnost, življenje teh otrok
v novih družinah (4), prosti čas mladih in oblike aktivnosti (2),
prestopništvo mladoletnikov in drugi asocialni pojavi med mladino,
vzgojna posvetovalnica kot verižni člen v vzgojnoizobraževalnem
procesu, prestopništvo mladoletnikov (8), mladoletni storilci ka-
znivih dejanj, vpliv zaostrenih družbenoekonomskih razmer na mla-
dino in na njen osebnostni razvoj,
o rejništvu: iskanje rejniških družin, rejništvo (5), analiza rej-
ništva in vzrokov oddajanja otrok v rejništvo,
-	o položaju duševno prizadetih,
-	o invalidih: varstvo invalidov in njihove življenjske razmere,
problematika invalidov,
-	problematika Romov (2),
-	problematika alkoholizma (4),	^
-	družbenodenarne pomoči (12): prejemniki družbeno-denarnih pomo-
či (2),
izvajanje zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pred-
zakonsko in zakonsko svetovanje,
analiza postpenalnega tretmana oseb, ki prihajajo s prestajanja
zaporne kazni,
socialno delo in metode socialnega dela: vpašanje preventivnega
socialnega dela, sosedske in druge pomoči, prostovoljno socialno
delo, sosedska pomoč, organizacija in oblike sosedske pomoči (5),
- lo8 -
nega na domu, metode dela v sedanjih pogojih, koncept dela centra
za socialno delo,
- širša družbena problematika: globalno o socialneta varstvu v obči-
ni in o efektih posameznih pomoči, materialna preskrbijenost obči-
ne, vpliv družbenoekonomskih razmer na socialno problematiko, spre-
minjanje strukture prebivalstva in vpliv določenih skupin na soci-
alno problematiko, učinki socialne politike na socialno varnost de-
lovnih ljudi in občanov, problematika socialnovarstvenih korekti-
vov, analiziranje spreminjanja družine (socialni in ekonomski polo-
žaj družin)	oblike izkoriščanja prostega časa, spremljanje so-
cialnega položaja delavcev v občini, urbana okolja in življenje v
njih, delo\'rii čas (izmeničnost) in vpliv na integriteto in vlogo
družin, adaptacija otrok migrantov v urbano okolje.
S. Kdo predvsem naj bi po vašem, mnenju opravljal takšne analize oz.
raziskave?
-	center za socialno delo z delavci centra	14
-	center za socialno delo ob pomoči zunanjih sodelavcev
(institucij)	5
-	center za socialno delo v sodelovanju s strokovno
službo 313 družbenih dejavnosti	1
-	specifična vprašanja v občini naj bi analiziral C3C,
širša vprašanja pa druge institucije (npr. ljubljan-
ska mestna skupnost socialnega skrbstva	2
-	republiške institucije v sodelovanju s centri	1
-	strokovne službe 313 družbenih dejavnosti	1
-	socialna služba	1
-	socialni delavci	5
-	socialni delavci in drugi strokovnjaki	2
-	sociologi	4
-	psihologi	1
-	strokov-^jaki različnih profilov timsko	2
-	samostojno delovno mesto v CSD	■ 1
- lo9 -
. Ali imate v okviru vašega centra opredeljena tudi dela in naloge
za področje analitičnega in raziskovalnega dela?
-	imamo opredeljena in "zasedena"	5
-	opredeljena, a ne "zasedena"	5
-	nimamo opredeljena, a nameravamo koga zaposliti	1
-	bi potrebovali koga a nimamo možnosti	19
-	takega sodelavca ne potrebujemo	1
-	drugo: še ne, ker smo v ustanvaljanju (1), ana-
litična dela imamo opredeljena v okviru drugih
delovnih področij (1), imamo opredeljena in jiji
skušamo realizirati z _lastnimi strokovnimi sode-
lavci (1),	5
-	brez odgovora	1
Skupaj : 55
7. Ali kot vodilni delavec centra za socialno delo čutite potrebo
po dopolnilnem sociološkem usposabljanju oz. znanjih, kj. bi
jih nudila Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinar-
stvo?
-	da	34
-	ne	L
Skupaj 35
Na naslednjih področjih: analitično raziskovalno delo (5), orga-
nizacija analitične dejavnosti v CSD, modeli raziskav na posamez-
nih področjih dejavnosti CSD, usmerjanje raziskovalnih načrtov
v DO, spoznanja o družbenih spremembah pri nas, vključevanje CSD
v družbena dogajanja pri nas, različni socialni učinki in posle-
dice na razvoj strokovnega dela v CSD, povezovanje strokovnega
socialnega dela z OZD in KS, sociologija (družine, dela) social-
na antropologija, socialna demografija, politična ekonomija, psiho-
logija.
- llo -
v naslednji obliki: v obliki seminarjev (5), seminarjev in razgovorov
(I), dopolnilnega izobraževanja (1), že vpisan na FGPiT (l).
Nekaj dejstev je vsekakor treba podčrtati. Rezultati kažejo, da v
veliki večini centrov in strokovnih služb (s pridržkom glede re-
prezentativnosti) izvajajo analize in raziskave in da jih izvajajo
sodelavci centrov sami. Vsi vprašani vodilni delavci čutijo potrebo
po analitskem in raziskovalnem delu in večina navaja konkretna vpra-
šanja, ki bi jih bilo še treba raziskati. To je vsekakor dovolj ja-
sen odgovor vsem tistim, ki še sedaj mislijo, da raziskovanja na po-
dročju socialnega dela ni in da ni potrebno, se zato čudijo predlo-
gom raziskovalnih nalog, ki se pojavijo pri tej ali. oni raziskoval-
ni skupnosti in bi jih najraje zavrnili, ker socialno delo pač ni
uveljavljena veda. Razvidno je tudi, da gre za posebno raziskovalno
področje in poseben vidik, ki ga ni mogoče preprosto stlačiti v to
ali ono vedo, naj bo to sociologija, psihologija, krimonologija ali
kaka druga. Raziskovanje različnih oblik pomoči in socialno varstve-
nih ukrepov, potreb po pomoči in odnosov v procesu pomoči, to so
splošne kategorije, v katere se uvrščajo raziskovalne teme, ki so
jih navedli vprašanci. In te kategorije so specifičnost socialnega
dela, in kot kategorije spadajo v vedo o socialnem delu. Očitno je
tudi, da izvajajo analize in raziskave v glavnem prav socialni de-
lavci, poleg njih pa tudi drugi strokovnjaki v centrih. Vse to so
dejstva, ki podpirajo naše dokazovanje (predvsem v odnosu do razi-
skovalnih in izobraževalnih skupnosti in upravnih organov pa tudi
do predstavnikov drugih disciplin), da se v centrih razvija razi-
skovalno analitska dejavnost, da so njeni nosilci v prvi vrsti
socialni delavci, in da gre za posebno področje, ki ina pravico do
svcje relativne avtonomije kot stroke in kot. vede oz. raziskovalne-
ga področja.
Zadnje vprašanje o potrebi po dopolnilnem sociološkem usposablja-
nju je po r.ojem mnenju formulirano tako, da odgovori nanj ne odra-
žajo dejanskega stanja. Vsem, ki si to želijo, sicer iz dna,, srca
privoščil dopolnilno sociološko usposabljanje, dvomim pa, da si '
- 111 -
želijo prav to. Moja domneva je naslednja. Če bi vprašali: "Ali kot
vodilni delavec centra za socialno delo čutite potrebo po dopolnil-
nem usposabljanju na visoki stopnji", bi dobili enako porazdelitev
odgovorov, kot smo jo dobili na vprašanje, kakor je formulirano se-
daj. Mislim, da je ljudem precej vseeno, ali ta znanja "nudi FSPN"
ali kdo drug in da jih je med socialnimi delavci še največ, ki bi
bili najbolj veseli, če bi lahko ta znanja "nudila VŠSD", na drugi
stopnji. Ta možnost je v vprašanju izpuščena in mislim, da to ni ne
metodološko ne vsebinsko upravičeno.
Blaž Mesec
- 112 -
KNJIŽNE OCENE
Rugelj Janez: Uspešna pot. Partnersko zdravljenje alkoholizma
in bolnih odnosov v družini. Rdeči križ Slovenije, Ljubljana
1983. 717 str., cena 65o din. Posamezna poglavja so prispevali
še P. Brajša, J.Ramovš, A. Kranja, T. Zorko, M, Gorjup, M. Ma-
karovič, K. Budič in J. Klobučar.
To je v kratkem času že tretja^ piščeva knjiga s področja al-
koholizma. Napovedal je že četrto knjigo (Redki zmagovalci),
ki naj bi izšla v letu 1984, pripravlja pa še dve knjigi (Po-
raženci, Vzpon in zaton "moje" Škofljice). Glede na dosedanjo
aktivnost pisca in izredno "živahnost" njegovega dela in priza-
devanj, da bi bil vedno boljši in bi tako vedno znova prehitel
samega sebe, pa napovedani knjigi skoraj zanesljivo ne' bosta
zadnji v njegovi plodni dejavnosti.
V vsaki od doslej izdanih knjig je pisec postajal vse bolj zah-
teven do samega sebe kot terapevta, hkrati pa je povečeval tudi
zahteve do svojih zdravijencev in njihovih družinskih članov.
Še več. Svojo zahtevnost glede sodelovanja pri zdravljenju alko-
holika je razširjal tudi na vedno širše alkoholikovo okolje,
zlasti na delovno organizacijo, v kateri je alkoholik postal to,
kar je v trenutku, ko se "odloči" za zdravljenje ob delu. Pozna-
valci njegovega dela so vedno znova presenečeni, kako globoko
piščeve terapevtske metode posegajo v človeka alkoholika in v
njegovo okolje. Ob tem se posta-dja vprašanje, kako daleč gre lah-
ko še. razvoj terapevtskih metod v tej smeri. Ali je še sploh
mogoče človeka (ne glede na to, ali je to alkoholik ali ne) bolj
razstaviti na njegove telesne in duševne sestavine, kot to že
dela pisec s svojo metodo zdravljenja alkoholikov? Kje so sploh
meje človekove sposobnosti za spreminjanje svojega vedenja in
^Dolga pot - vrnitev alkoholika in njegove družine v ustvarjalno
življenje (1. izdaja leta 1977, 2. izdaja 1981).
Alkoholizem in združeno delo (1981).
- 49 -
ustvarjanje novih odnosov z okoljem? Kje so meje človekove
notranje moči za ustvarjalno sodelovanje z okoljem? Ali so
alkoholiki po svoji osebnostni sestavi toliko različni od
drugih ljudi nealkoholikov, da je pri njih mogoče posegati
globlje v osebnost in bolje usmerjati njihovo prihodnje
življenje?
Sodniki, kriminologi, penologi, mladinski pedagogi in števil-
ni drugi strokovni delavci se lahko vedno bolj upravičeno spra-
šujejo, ali ne bi bilo mogoče na podoben način spreminjati in
usmerjati vedenja tudi pri drugače odklonskih ljudeh. Ali je
poseganje v prestopnikovo osebnost bolj težavno kot v alkoho-
likovo? Ali poklicna etika na drugih področjih postavlja večje
prepreke za tako globoko poseganje v osebnost človeka in spre-
minjanje njegovega vedenja? Ali morda pri obravnavanju drugih
odklonskih ljudi ni dovolj volje, znanja, prizadevnosti in
skrbi za vsakega posameznega človeka?
Bolj ko razmišljamo o teh vprašanjih, več jih je. Kdo bo od-
govoril nanje, niti ni tako pomembno. Naš namen je samo vzbu-
diti v delavcih večji občutek odgovornosti za delo z ljudmi,
ki so na robu družbe, pa jih družba še sama izriva na rob, na-
mesto da bi poiskala sredstva in pota za njihovo vključevanje
v družbeno življenje. Izobčenci se sami nikoli ne morejo vrniti
v družbo, vedno jim je treba pomagati. To pa seveda ne pomeni,
da ne bi zahtevali od njih, da tudi sami z napornim in trdim
delom in prizadevanjem, ki naj kar se da v veliki meri zajame
njihove telesne in duševne moči, prispevajo k temu.
Piščeva terapevtska metoda vedno zahteva telesni in duševni na-
por ne le od zdravijenca, temveč tudi od terapevta. Pisec kot
terapevt nikoli ne zahteva ničesar takega od zdravljenca, česar
ne bi sam preizkusil ali celo redno opravljal. Zdravljene! ga
pri aktivnostih, ki jih od njih zahteva, vidijo v svojih vrstah.
- 114 -
Nasprotno pa prestopniki ("kriminalci") vedno znova ugotav-
ljajo, da kradejo, ubijajo, poneverjajo, goljufajo, se pus-
tijo podkupovati itd, tudi sodniki, miličniki, socialni de-
lavci, vzgojitelji, psihologi, pravniki (na zaporno kazen
je bil zaradi sprejemanja podkupnine obsojen pomočnik up-
ravnika enega največjih jugoslovanskih kazenskih poboljše-
valnih zavodov!). Kriminologi, psihologi, sociologi in dru-
gi si prizadevajo za globlje spoznavanje človeka in vzrokov
za njegovo odklonskost, poskušajo različne metode za njegovo
spreminjanje, njihova uspešnost pa je še vedno vprašljiva.
Piščeva knjiga, ki je pred nami, poglablja znanje o alkoholiz-
mu in družinskem zdravljenju le-tega. Čeprav je v prvi vrsti
namenjena terapevtom, pa je v svoji zasnovi dosti širša, saj
se ukvarja z raznovrstnimi vidiki alkoholizma, zato bo dobro-
došla tudi vsem, ki se ukvarjajo s preprečevanjem alkoholizma.
Knjiga je nekaj posebnega že zato, ker pisec prikazuje najprej
svoje izkušnje, ki si jih je nabral v trinajstih letih dela z
alkoholiki, dodaja pa jim pravšnjo mero teorije. Tako je pred
nami neke vrste celota dosedanjih spoznanj o alkoholizmu. Knji-
ga ima kar 288 naslovov in podnaslovov, kar kaže na izredno raz-
členjenost gradiva. To je lahko bralcu v pomoč, lahko pa mu
povzroča tudi težave, ko si skuša ustvariti celovit vpogled v
obravnavana vprašanja.
Knjiga obsega šest osnovnih in še sklepno poglavje. Pisec nam
najprej predstavi nastanek in razvoj sistema kompleksnega so-
cialno-psihiatričnega zdravljenja in rehabilitacije alkoholikov
v Sloveniji. Opisani so začetki tega dela v Škofljici (1971-74)
in prizadevanja tedanjih zdravijencev, da bi dokazali, da je
alkoholizem v posameznem kraju skrb tamkajšnje družbe in da so
za njegovo urejanje poklicani družbenopolitični organi samega
kraja. Tako se je javnost ustanavljanja in dela klubov zdrav-
ljenih alkoholikov pokazala kot zelo koristna: ljudje so naj-
- 115 -
prej spoznali, da je alkoholike mogoče zdraviti, zdravljeni
alkoholiki pa so se z delom v klubih šolali za družbeno re-
habilitacijo in izgubili pečat bolnika. S tem pa se je mož-
nost, da jih okolica sprejme kot zdrave, enakopravne držav-
ljane, povečala.
Sledi kratek oris splošnih, medicinskih, psiholoških in so-
cioloških značilnosti alkoholne bolezni. Še zlasti natančni
so opisi osebnostne spremenjenosti alkoholika ter sprememb
in odklonov v družini alkoholika. Pisec tu zavzame stališče,
da človeštvo še ni v tolikšni meri dozorelo, da bi ljudje
lahko preživeli svoje življenje brez alkohola. Težko bi brez
kritike sprejeli to stališče. Morda bi ga bilo bolje dopolni-
ti tako, da človeštvo še ni v tolikšni meri dozorelo, da bi
ljudje lahko preživeli svoje življenje v sožitju z alkoholom.
Boj proti alkoholu ne izgleda tako smiseln kot to, da bi bilo
treba naučiti ljudi živeti z alkoholom, ki je, in bo verjetno
še dolgo ostal del življenjske resničnosti in neizogibni spre-
mljevalec človeka od njegovega rojstva do smrti. V vzročni ve-
rigi nastajanja alkoholizma (človek, okolje, alkohol) so vsi
členi enako pomembni, zato preveliko poudarjanje samo enega
izmed njih (alkohol je kriv za alkoholizem) ni ustrezno in ne
učinkovito sredstvo v boju proti alkoholizmu. Napačno uporab-
ljena sredstva pa lahko dosežejo ravno nasprotne učinke od
zaželjenih.
V tretjem poglavju je pregled konceptov alkoholne bolezni in
sistemov zdravljenja alkoholikov ter teoretičnih sistemov, na
katerihtemel j i metoda skupinskega druž'inskega zdravljenja al-
koholikov ob delu. V tem delu je pisec še posebno prepričljiv,
ko opisuje alkoholizem v luči splošne teorije sistemov in z vi-
dika odnosne psihodinamike. Pri tem pride njegova sposobnost
povezovanja teorije z doživeto prakso do polnega izraza. Pisec
zatrjuje, da se alkoholik nikoli ne more spremeniti sam, tem-
več samo in edinole skupaj s svojo okolico. Vsa tragika alko-
- 116 -
holizma pa je pravzaprav v tem, da se začenja kot poskus
uspešnejših odnosov z drugimi, končuje pa se kot popoln po-
lom alkoholikovega sporazumevanja s soljudmi. Alkoholik
ostane na koncu vedno sam, brez odnosov in povezav z okoli-
co, saj alkohol tisto, čemur sprva služi, kasneje sistema-
tično uniči. Značilna je piščeva zahteva, da je poleg absti-
nence alkoholika potrebno doseči tudi abstinenco njegove
okolice, še več, abstinirati mora tudi terapevt. Pisec to
zahtevo utemeljuje z odnosno psihodinamiko. Lahko je res ta-
ko, kot pravi pisec. Toda načelno in praktično se nam postav-
lja vprašanje, kako uresničiti tako zahtevo v čisto vsakdan-
jem zdravstvu ali socialnem delu,kjer se kot terapevti pojav-
ljajo čisto navadni zdravniki ali socialni delavci, ki so
vpeti v navade in razvade prevladujoče kulture, v katero sodi
tudi uživanje alkohola. Strokovnjaki - alkohologi so poklicani,
da postavljeno teoretično izhodišče (ki ga pa je pisec v praksi
že preizkusil) potrdijo, omilijo ali ovržejo. To pa bi smeli
napraviti samo z istimi ali podobnimi sredstvi, kot jih je upo-
rabil pisec. Vsakršen drug pristop bi bil nepošten in nepravi-
čen in bi lahko pomenil le boj z osebo, ki dano stališče zago-
varja, v resnici pa mora in sme iti le za boj proti stališču.
V osrednjem, četrtem poglavju so opisane metode skupinskega
družinskega zdravljenja, vzgoje in prevzgoje alkoholikov ob
delu. Pisec zatrjuje, da prihod alkoholika v ambulanto še ne
pomeni, da se je resnično pripravljen za vedno odreči alkoho-
lu. Med stališči pisca velja še posebej omeniti njegovo naspro-
tovanje, da bi zdravljeni alkoholik zidal počitniško hišico
(str. 267), ker načelno nasprotuje vsaki obliki pridobitništva.
Pisec se na tem mestu sklicuje na Frommovo izhodišče, da "se
vikendaštvo uvršča v družbeno strukturiran defekt", ker se z
zidanjem hiše ljudje odtujujejo od kulture, izobraževanja, na-
rave in graditve medosebnih odnosov. Postavlja se nam vprašanje,
ali naj piščevemu stališču do graditve vikenda pritrdimo ali naj
ga zavrnemo. Morda bo bralec, ki že ima ali zida počitniško hišo,
- 117 -
jezen na pisca, drugi, ki je nima in je nikoli ne bo imel,
bodisi zato, ker tega ne more doseči ali pa nima za kaj ta-
kega niti želje niti potrebe, pa bo piscu pritrdil. V naših
pogojih zidanje počitniške hišice za večino ljudi zanesljivo
predstavlja sorazmerno velik živčni in telesni napor, zlasti
zaradi težav pri nabavi dokumentacije in materiala. Malo ver-
jetno je tudi, da bi se hkrati z rastjo zidov počitniške hiši-
ce, utrjevala čustvena povezanost med zakoncema in med starši
in otroki. Morda pa dvodnevni odmik zakoncev in cele družine
iz mesta med zakonci le poveča medsebojne čustvene vezi in
spolno poželenje, da se ti vračajo konec vikenda v mesta spro-
ščeni in bolj pripravljeni za delo, ki jih čaka.
V	petem poglavju so opisani položaj in doživljanja zdravljen-
cev in njihovih partnerjev v raznih stopnjah skupinskega družin-
skega zdravljenja ob delu. Tu so podani nekateri rezultati op-
ravljenih raziskav s tega področja. V tem poglavju so še pris-
pevki drugih sodelavcev. Zlasti zanimiv je prikaz podatkov o
tem, kako zdravljene! in njihovi svojci doživljajo terapevtsko
skupino v raznih stopnjah zdravljenja (Makarovič). Na vpraša-
nje, kakšnega terapevta si zdravijenci in svojci želijo, so od-
govorili, naj bo strog, odločen, zahteven, dosleden, vztrajen
itd. Te zahteve po odločnosti terapevta presenečajo, če vemo,
da jih vodi v skupini terapevt (dr. Rugelj), ki slovi po svoji
"legendarni robatosti" (str. 522).
V	šestem poglavju je opisana metoda vrednotenja rezultatov
zdravljenja in rehabilitacije alkoholikov. Pisec poleg splošnih
problemov vrednotenja rezultatov zdravljenja alkoholikov opisu-
je različna vprašanja v zvezi z abstinenco, na koncu pa se vrača
k vprašanju, kdo je lahko terapevt. Pri tem trdno zagovarja
stališče, "da ne bi smeli brez ustrezne izobrazbe nikomur dovo-
liti, da šari po ljudeh ... in da bi zato moral na izpitu dru-
žinski terapevt dokazati, da zna delati z ljudmi" (str. 647).
Takega stališča ni mogoče sprejeti brez pridržkov, saj je očitno.
- 118 -
da mora vsakdo enkrat začeti delati na svojem poklicnem pod-
ročju in da lahko postane "strokovnjak" šele po daljšem ča-^
su praktičnega dela in usklajevanja teoretičnega znanja s
praktičnimi izkušnjami. Kdaj kdo doseže svoj strokovni vrh,
pa je zelo različno. Poleg tega so možnosti za dokazovanje,
da kdo zna delati z ljudmi, vedno omejene.
V sklepnem poglavjvi se pisec ukvarja s smermi razvoja in izpo-
polnjevanja modela zdravljenja, vzgoje in prevzgoje alkoholi-
kov in njihovih partnerjev. Pri tem poudarja zlasti to (str.
668) , da bo treba iskati nove načine in priložnosti za ustvar-
janje prijateljstva med člani klubov zdravljenih alkoholikov,
in postavlja cilje tega prijateljstva. Toda moč terapije, bi
se po našem mnenju, morala pokazati prav v tem, da bi zdravlje-
ne alkoholike usposobili, da bi znali enakopravno in enakovred-
no živeti z vsemi ostalimi ljudmi, ki niso bili alkoholiki in
niso abstinenti.
Sklepno mnenje: Knjiga, ki je pred nami, je vsekakor velik
napredek v primerjavi s prejšnjimi knjigami istega pisca. Daje
poglobljen vpogled v problematiko nastajanja alkoholizma in v
metode zdravljenja alkoholikov. Poleg tega je opazno, da je
pisec nekatera svoja prejšnja stališča že omilil v njihovi
ostrini in jih postavlja bolj življenjsko in praktično spre-
jemljivo. Kljub temu pa je tudi v tej knjigi še nekaj stališč,
ki so preostra in prezahtevna za razvoj strokovnih metod in
njihovih izvajalcev. Kot že v ocenah prejšnjih knjig tudi ob
tej knjigi ne moremo mimo ugotovitve, da je knjiga pisana ra-
zumljivo in da za vsako napisano besedo vidimo in čutimo pi-
ščevo osebnost, njegovo trdno prepričanje, da je samo tako res,
kot je zapisano, in da je mogoče vse, kar zahteva od zdravijen-
cev in od terapevtov, tudi v praksi preizkusiti in celo doseči,
Res pa je tudi, da opisuje samo svojo prakso in svoje delo in
to delo vrednoti sam ali pa s pomočjo zdravijencev, ki so šli
skozi njegove roke.
- 119 -
Knjigo priporočamo vsem, ki se želijo globlje seznaniti z
zdravljenjem alkoholizma in bolnih odnosov v družini, zlasti
dobrodošla in že kar prepotrebna na je za socialne delavce
in vse*, ki se v socialnem skrbstvu ukvarjajo na tak ali dru-
gačen način tudi z vprašanji alkoholizma.
Franci Brine
IZ TiJJIH liEVIJ	- ">-20 -
PRISLUHNII10 OTROKOM
Kathleen Kufeldt: Listening to.children - v;ho cares?
British Journal of Social Work, 14, 1984, št. 5, str. 257-264
"Komu ,ie mar zanje?" je moto vse močnejšega gibanja, ki se je zače-
lo v Veliki Britaniji in si sedaj utira pot v Kanadi in Avstraliji.
Osrednja misel tega gibanja je, da ni dovolj, dati otrokom možnost,
da povedo kar mislijo, temveč da resno vzamemo to, kar povedo. Zad-
nji del tega stavka lahko izzove vprašanje: "Kom.u je mar?". Družba,
ki zagotavlja razne službe otroškega varstva, in še posebej stroko-
vnjaki, ki delajo na tem področju, imajo vsekakor pravico, da trdi-
jo, da j im je mar zanje. Toda bistveno vprašanje je a"! i otroci to
t':di ^--erjamej.o. Vse do takrat, dokler se bomo tolažili, čes da "otro-
ci ne n;orejo izraziti svojih potreb, ne morejo presojati, kaj je zan-
je najboljše ne morejo predvideti, kaj bodo čutili čez nekaj let",
laliko "ivomimo, da nas bodo sprejeli kot odrasle, ki jim je kaj mar
'•'a n.'e.
Avtorica v svojem članku podaja rezultate študije, s katero je hote-
la dokazati pomen in vrednost poslušanja otrok, ter govori o možno-
stih, da bi njihova mnenja vnesli v prakso. V raziskavi, ki je bila
razrh?liena na dva dela in je potekala tri leta, je intervjuvala
otroke, ki so bili dani v rejo. Otroci so bili stari od 6 do 12 let.
Vprašanja so se nanašala na različna področja njihovega življenja:
zaVta,! so bili nameščeni v rejo; obiski in odnos do naravnih staršev,
stiki mod rejniškimi in naravnimi starši, vloga socialnega delavca,
kaj menijo o takšni raziskavi itd. V pričujočem sestavku avtorica ne
navaja statističnih podatkov (ti so objavljeni drugje), temveč le
komentarje in odgovore otrok, ki so presenetljivo potrdili nekatere
statistične informacije in teoretično znanje.
Zakaj so bili otroci oddani v rejo
Mnoge študije dokazujejo, da so starši otrok, ki so bili oddani v rejo
revni, neizobraženi ali samohraniici. Kaj menijo o tem otroci? Otroci
v tej raziskavi so obravnavali osebne probleme svojih staršev zelo
- 121 -
posredno: "Mami ali očka sta vedno malo okrogla." Nekateri otroci
sebi pripisujejo razpad družine: "Nisem bil prav priden" .....
"Nekateri otroci se pričkajo s starši." Otrok nezakonske matere je
povedal: "vse smo pokvarili, prezgodaj smo jo zbudili za zajtrk."
Kot skupina pa so vzroke za namestitev v rejo pripisovali okolju:
"Ni bilo dovolj denarja"....... "Ni mogla skrbeti zame"..... "Mora-
la je hoditi v službo" .... "Mami ne zmore vsega sama. Mora kuhati,
pospravljati, hoditi v službo, nas peljati v šolo." Socialno-ekonom-
ski status mnogih družin, kot ga zaznavajo otroci, odpira vprašanje,
ali je začasno nameščanje otrok v rejništvo ali v razne domove res
pravilna rešitev tega problema.
Obiski naravnih staršev
Pri obravnavanju obiskov naravnih staršev otrok, ki so v rejništvu
je treba omeniti dva pristopa obravnavanja rejništva. Inkluzivni
(inclusive) pristop podpira stike otrok z naravnimi starši, saj je
njegov končni cilj, da bi se otroci lahko zopet vrnili domov. Ekslu-
zivni (exclusive) pristop pa poskuša pretrgati stike otroka z nara-
vnimi starši. Vsi otroci so si ne glede na različne teoretične vidi-
ke želeli stikov z naravnimi starši, razen v primeru, ko je oče
deklico fizično zlorabljal. "Imel sem njeno telefonsko številko, če-
prav ji ne bi smel telefonirati".... "Otrok bi si mislil, da ga sta-
rši ne marajo, če ne bi vedel, kdaj ga bodo obiskali." "Morali bi me
čimprej obiskati. Poskušam se privaditi, pa ne gre." Rezultati so tu-
di pokazali, da preprečevanje obiskov lahko vodi k pobegom iz rejni-
škega doma. "Vprašal sem in rekli so, da ne, da to ni v redu - ni
razloga, zato sem zbežal."
Stiki med naravnimi in rejniškimi starši
Vsi otroci so v glavnem menili, da so stiki med naravnimi in rejniški-
mi starši potrebni. Obiskom niso bili naklonjeni le tisti otroci, ki
so se naravnih staršev bali. "Prišli bi in bi me razdražili. Vedeli
bi, kje sem."
Pozitivni odgovori so se glasili:
"Da, potem bi moja mama vedela, da je vse v redu."
"Ker se lahko pogovarjajo in vidijo, kako je z nami."
"Da vidijo, če je kaj narobe. Ti ljudje ne vidijo."
- 122 -
"Če se grdo obnašaš, bi starši lahko pojasnili."
V vseh odgovorih pa je bil prisoten prizvok hrepenenja. Če bodo
starši videli, da je z njimi kaj narobe, jih bodo odpeljali do-
mov.
O socialnih delavcih
Rezultati raziskave so pokazali presenetljivo dejstvo, da so stiki
socialnih delavcev z otroki v reji izredno redki in da se socialni
delavci iz različnih vzrokov prepogosto menjajo. Zato tudi ni ču-
dno, da so bila mnenja otrok o socialnih delavcih negativna.
"Ni govoril z mano .... O ničemer ni govoril z mano - samo vprašal
me je, če mi je tu všeč."
"Nič mi ni povedal ...... Nikoli ne govori s tabo, razen če si v te-
žavah." "Nisem je dobro poznala .... Preveč jih je, ne morem se jih
spomniti. Ne mislijo o nas kot o ljudeh, ker morajo skrbeti tudi za
druge Morali bi biti bolj socialni delavci, tako da bi imeli
več časa."
Otroci so svojimi odgovori jasno pokazali na nekatere pomanjkljivo-
sti delovanja socialnih služb.
Avtorica je z raziskavo potrdila mnenje, da je otroke vredno poslu-
šati ter da jim moramo dati možnosti, da jih slišimo, saj so njiho-
va zapažanja in odgovori pogosto zanesljivi in pomembni.
- 59 -
STARŠI UGRABLJAJO LASTNE OTROKE
Dorinda N.Noble, C. Eddie Palmer; The painful phenomenon of child
snatching',
Social Caeswork, 65, 1984, št. 6, str. 350-536
V	ZDA zastrašujoče narašča pojav, da eden od zakoncev po razvezi
zakonske zveze ugrabi otroka tistemu, ki mu je bil dodeljen. Avto-
rja imata takšne kraje za sociološki pojav, ki ga je treba obrav-
navati znotraj vsebine socialnih sprememb skupaj s povečano fizično
mobilnostjo drugačno opredelitvijo spolnih vlog, spreminjajočimi
se vrednotami o starševstv.: in skrbi za otroke ter dvomljivimi in
počasnimi odzivi zakonodajnih in sodnih organov na ta vprašanja.
Sodobne družbe vse pogosteje obravnavajo otroke kot del populacije,
ki jim mora biti posvečena posebna skrb in zaščita. Toda čeprav so
potrebe otrok lahko večje od potreb odraslih, imajo otroci manj
zakonskih pravic.
Prav te posebne potrebe, po katerih otroke razlikujejo od odraslih,
pa služijo kot osnova, da jim nekatere pravice in dolžnosti niso
zagotovljene.
Ena takšnih pravic, ki otrokom ni zagotovljena, je, da niso zašči-
teni pred ugrabitvami lasnih staršev. V ZDA približno en milijon
otrok vsako leto doživi razpad družine številni drugi otroci doži-
vljajo bolečine in strese, ki izhajajo iz nerazumevanja staršev.
Mnogi izmed otrok pa so še dodatno obremenjeni kot žrtve ugrabitev,
in sicer lastnih staršev. Ocenjujejo, da v ZDA vsako leto starši,
ugrabijo 25ooo do loo ooo otrok, običajno to stori oče.
V	preteklosti so otroke obravnavali predvsem kot premoženje, njiho-
va glavna vrednost pa je bila v zmožnosti opravljati delo. S spre-
minjanjem družbenih odnosov se je polagoma spremenil tudi odnos do
otrok, vse veČ njihovih pravic je bilo zapisanih tudi v družinske
zakonodaje. Prelomnico na tem področju pa pomeni pojav zakonske
razveze. Vendar so zakonsko zvezo, ki so jo imeli za pogodbo med
partnerjema, razvezali le, če je bila dokazana "krivda" enega od
- 124 -
staršev, da prevzame skrb za otroka. V obdobjih poveličevanja mate-
rinstva je nrevladovalo mnenje, da lahko najbolje skrbi za otroka
le mati. Vendar so taksne odločitve z vse večjim zaposlovanjem ma-
ter in njihovo ekonomsko neodvisnostjo, z vse večjimi zahtevami do
enaV:ocravnega obravnavanja spolov postale vse bolj vprašljive.
r^e glede na zaposlenost je za mnoge matere vloga materinstva izred-
no nomembna. Z izgubo pravice, da tudi po razvezi skrbi za otroka,
lahko doživi izgubo najbolj pomembnega poklica v svojem življenju -
svoj osnovni poklic. Ker v splošnem prevladuje mnenje, da lahko
mati bolje skrbi za svoje otroke kot oče, jo ta izguba lahko prive-
de v hudno življenjsko stisko.
■"Ia drugi strani pa se mnenja o skrbi in negi otrok spreminjajo in
primerov spodbijanja odločitev sodišč je vsako leto več; kajti to,
da lahko mati. bolje skrbi za otroke, ni več samo po sebi umevno.
Dogajalo se je namreč, da je moral oče, če je po razvezi želel
skrbeti za otroke dokazati, da je mati za to neprimerna. Toda še
vedno je po razvezi le enemu od desetih očetov dodeljena skrb za
otroke, zato ni čudno, da mnogi očetje menijo, da jih sodišča obra-
vnavajo nepravilno. Čeprav mnogi očetje ne spodbijajo odločitev so-
dišč, želijo imeti zagotovljene možnosti rednega obiskovanja otrok.
Mnoge matere sovražno razpoloženje do bivšega zakonca izražajo tako,
da mu na vse možne načine preprečujejo, da bi obiskal svoje otroke.
Medtem ko so sodišča na tem področju zelo neučinkovita in nedosled-
na, pa so izredno stroga, če očetje ne plačujejo preživnine za otro-
ka. Vsa ta, kakor tudi mnoga druga nerešena vprašanja močno poveču-
jejo možnosti ugrabljanja otrok.
Haziskave so pokazale, da otroka lahko ugrabi eden od staršev, stari
starši, sorodniki in drugi. Ukradeni otroci so običajno stari od 5
do 12 le'-, '^ar pn-reni, da nima.io nobene možnosti, da bi se sami
branili. Otroke ukradejo ali up-f-abijo navadno v popoldanskih ali
večernih urah ob koncu tedna./- glavnem jih ugrabijo pred končno
odločitvijo sodišča, ko imata oče in mati še enake pravice do otro-
ka. Strokovnjaki menijo, da ima ugrabitev lahko hude posledice za
otroka.
- 125 -
Z ugrabljenim otrokom se pogosto selijo iz kraja v kraj, da bi
zabrisali sledove. Pogoste selitve so povezane tudi s šolanjem otrok
in navezovanjem stikov z vrstniki. Otroke nasilno iztrgajo iz doma-
čega okolja, od ljubljenih igrač in drugih predmetov itd.
Ugrabitve pa niso travmatične le za otroke, temveč tudi za starše.
Zakonodaja v ZDA sicer poskuša razrešiti nekatere probleme s tega
področja, vendar je za sedaj zelo neučinkovita. Da bi otroke dobi-
li nazaj, mnogi starši najemajo zasebne detektive, ki za svoje de-
lo zahtevajo atronomske vsote denarja.
Z naraščanjem števila zakonskih razvez bo najbrž tudi v prihodnos-
ti vse več primerov ugrabitev ali kraj otrok. Avtorja vidita rešit-
ve predvsem v boljšem in bolj učinkovitem delu socialnih delavcev
z zakonci, ki se ločujejo, ter pri spreminjanju zakonodaje.
- 126 -
KAKO IZBRATI DOBRE REJNIKc)
Alma Jordan, Margaret R.Rodway; Correlates of effective foster
parenting
Social Work Research and Abstracts, 21, 1984, št. 2, str. 27-52
Eden glavnih problemov na področju rejništva je, kako izbrati uspe-
šne rejnike. V zadnjem desetletju je bilo veliko napora vloženega
v to, da bi izboljšali kriterije izbora rejniških staršev. Zaradi
škodljivih premeščanj otrok je vse bolj prihajala v ospredje zah-
teva, da se morajo biti rejniški starši zmožni uspešno soočati z
vedenjskimi problemi otrok in jim zagotoviti tudi ustaljeno in to-
plo družinsko ozračje.
Nekdaj so rejnike izbirali po določenih psiholoških značilnostih
ali njihovi visoki motivaciji. Vendar odnosi med temi variablami
in nrimfernim izvajanjem rejništva niso bili povsem jasni. Tudi prou-
čevanje tistih odnosov v rejniškem domu, ki so povezani z uspešnim
rejništvom, ni prineslo zadovoljivih rezultatov. Nedavno so med dru-
gimi variablami proučevali uspešnost rejništva glede na posredovanje
socialnega delavca in ugotovili, da je uspešnost zelo povezana z
energijo, ki jo je socialni delavec vložil, in količino stikov z
rejniško družino. Vse te raziskave kažejo, da kriteriji in postopek
izbora uspešnih rejniških staršev še niso povsem določeni.
V članku je opisana študija, katere namen je bil zagotoviti podat-
ke o nekaterih pomembnih korelacijah, ki naj bi jih uporabili pri
postopku izbire rejniških staršev. Kot instrument ocenjevanja uspe-
šnosti rejniških staršev so uporabili Heimlerjevo lestvico social-
nega delovanja (Heimler Scale of Social Functioning), in to iz dveh
razlogov: prvič, lestvica je že na mnogih področjih socialnega dela
pokazala možnost napovedovanja; drugič, lestvica sloni na teoriji,
ki trdi, da je posameznikova zmožnost delovanja neposredno povezana
s stoonjo in ravnovesjem zadovoljstev in frustracij, ki jih doživlja
posameznik.
Heimlerjeva lestvica je sestavljena iz treh delov: indeksa zadovolj-
stva (pozitiven), indeksa frustracije (negativen) in lestvice sin-
teze. Indeks zadovoljstva zajema pet glavnih življenjskih področij:
delo, interesi, družinski odnosi (primarni in sekundarni), prijatel-
ji in socialni stiki ter osebno področje. Indeks frustracije posega
- 127 -
na naslednja področja: energija, osebni vpliv, razpoloženje, zdrav-
je in navade. Lestvica sinteze naj bi omogočila vpogled v posamez-
nikova občutja o njegovem preteklem, sedanjem in prihodrjem življe-
nju. Vprašalnik zajema tudi vprašanja, ki se nanašajo na demografske
podatke. V študiji je sodelovalo 468 rejnikov v Calgarjju. Vsi so bi-
li izbrani kot rejniški starši zato, ker so po mnenju socialne služ-
be imeli določene značilnosti, ki naj bi pomenile uspešno rejništvo.
Te osebne značilnosti so bile: 1. zmožnost in pripravljenost učiti
se in sprejeti pomoč socialnih služb, 2. toplina in zmožnost razume-
ti potrebe otrok in sprejeti otroke, 5. driižina, ki dobro deluje,
4. visoka frustracijska toleranca, 5. zmožnost deliti mišljenje in
občutke ter poslušati, 6. dobro fizično in čustveno počutje skupaj s
pozitivnim mnenjem o sebi, 7. smisel za humor.
Vzorec je zajel le rejniške starše šoloobveznih otrok, ker je otroke
te starosti najtežje namestiti v rejo in ker ta skupina otrok pred-•
stavlja največ neuspešnih namestitev. Iz tega vzorca so nato izloči-
li bolj in manj učinkovite rejnike, in sicer: na osnovi naslednjih
kriterijev: število in dolžina namestitev, vzroki, da so otroke pre-
mestili, starost in vedenjski problemi otrok ter obseg vključevanja
naravnih staršev. V študiji so kot "bolj učinkovite" opredelili ti-
ste rejnike, ki so bili zmožni spoprijeti se z različnimi vedenjski-
mi problemi, skupaj z resnejšimi problemi in problemi neprilagojeno-
sti; "Kot manj učinkoviti" so bili opredeljeni tisti rejniki, ki so
bili zmožni shajati z šoloobveznimi otroki brez resnejših problemov
neprilagojenega vedenja. Da bi lahko določi.li ekstreme v učinkovito-
sti, v raziskavo niso vključili vmesne skupine. V končni fazi so in-
tervjuvali 112 rejnikov, med katerimi jih je bilo 74 označenih kot
bolj učinkoviti, 58 pa kot manj učinKoviti.
Rezultati raziskave so pokazali pomemtnorazliko med bol.j in manj
učinkovitimi rejniki. Indeks zadovoljstva je pokazal, da so rejniki
v bolj učinkoviti skupini višje vrednotili svoja zadovoljstva kot
rejniki v manj učinkoviti skupini. Pri indeksu frustracije so rejni-
ki v manj učinkoviti skupini višje vrednotili svoja razočaranja kor,
starši v bolj učinkoviti skupini. Na lestvici sinteze so starši v
bolj učinkoviti skupini sebi vrednotili višje kot starši manj uči-
nkovite skupine. Demografski variabli - starost in dohodek - sta
pokazali, da so mlajši in premožnejši rejniki boljši rejniki.
- 128 -
Rezultati raziskave so potrdili hipotezo, da Heimlerjevo lestvico
socialnega delovanja lahko uporabimo pri določevanju bolj ali manj
uspešnih rejnikov. Čeprav so mnoge druge raziskave že potrdile ne-
katere od obravnavanih vidikov, so v tej raziskavi nekatera področja,
ki do sedaj še niso bila zajeta: zakonski odnosi, spolnost, osebni
vpliv, občutki negotovosti socialnoekonomski status, starost itd.
Čeprav ima ta študija tudi nekatere negativne strani, sta avtorja
prepričana, da je lahko v veliko pomoč socialnim službam pri pridobi-
vanju novih rejnikov.
Pripravila:
Lidija ktINTČ
- 129 -
SEZNAM DIPLOMSKIH NALOG,
KI JIH JE KNJIŽNICA VŠSD PKEJELA V LETU 1982
1.	Alegro Tanja & Verdev Breda: Šolstvo v občini Celje v obdobju
194o-195o z vidika narodne zavesti. - Ljubljana,1982. -83 str.
2.	Andolšek Irena: Socialno preventivni vidik dela v taborniški
organizaciji. Ljubljana, 1982. - 74 str.
3.	Asanaj Jasna & Likar Mira: Življenjske razmere slušno priza-
detih v ljubljanskih občinah. - Ljubljana, 1979. - 36 str.
4.	Bajt Lidija & Tavčar Mihaela: Primerjalna analiza zaposlovan-
ja slepih>in slabovidnih oseb, ki so se usposabljali v Centru
slepih in slabovidnih "dr. Anton Kržišnik" Škofja Loka. -Lju-
bljana, 1982. - 58 str.
5.	Balaš Milica: Življenjski in delovni pogoji delavcev v delov-
ni organizaciji "Potrošnik" in možnosti za uvedbo socialnega
dela. - Ljubljana, 1982. - loo str.
6.	Banovec Matija: Problematika ostarelega kmečkega prebivalstva
KS Križevci v Prekmurju, - Ljubljana, 1982. - 49 str.
7.	Begovič Violeta: KOrištenje slobodnog vremena učenika 7. i 8.
razreda OŠ "Petar Preradovič" u Zadru. - Ljubijana,1981.
8.	Benčan Ljubica: Analiza odsotnosti z dela zaradi bolezni in
porodov v DO Sava Kranj v letu 1979. - Kranj, 1981. - 56 str.
9.	Benko Frida: Življenjske razmere bolnikov z rakom na želodcu
in prebavilih v Pomurju v obdobju od 1971 do 1979. leta. -
Murska Sobota, 1979. - 33 str.
10.	Bertoncelj Milena: Analiza vpisa in sprejema predšolskih ot-
rok v vzgojnovarstveno organizacijo Boris Peče Maribor Tom-
šičeva 32 za šolsko leto 1982/83. - Maribor,1982. - 5o str.
11.	Bittner Tadeja: Življenjski pogoji starostnikov v postojnski
občini. - Postojna, 1981. - 61 str.
12.	Blaznik Boris & Bojan Stante, Problematika mladoletnega pres-
topništva na območju mesta Ljubljane. _ Ljubljana,1981 -72 str,
13.	Brodnjak Martina: Fluktuacija delavcev v TVT "Boris Kidrič"
Maribor z analizo obstoječih odhodnih intervjujev.-Maribor,
1982. - 55 str.
14.	Budič Ksenija: Kako zdravljeni alkoholiki in njihovi partnerji
doživljajo predstavitev v različnih fazah zdravljenja in reha-
bilitacije. - Ljubljana, 1982. - 169 str.
15.	Cekar Vilma: Vloga in pomen planinarjenja pri zdravljenju in
rehabilitaciji alkoholikov. - Ljubljana, 1979. - 54 str.
16.	Černivec Marija: Varstvo otrok v varstvenih družinah, - Ljub-
ljana, 1982. - 47 str.
17.	Četina Urška: Prosti čas učencev 7. razreda na osnovni šoli
Trnovo. - Ljubljana, 1982. - 59 str.
- l$o -
18.	Debelak Milena: Fluktuacija v SOZD Integral - delovna organizacija
Taksi v obdobju 1977 -1980. - Ljubljana, 1981. - 43 str.
19.	Destovnik Irena: življenjske razmere otrok zdomcev in njihov učni
uspeh' v primerjavi z otroci, ki žive v popolnih družinah. - Ljubljana,
1980. - 41 str.
20.	Deželak Ljudmila &Vilhar Marija: Družinska problematika otrok z
motnjami v psihosomatskem razvoju: Analiza družinske problematike
iz družin alkoholikov in nealkoholikov kategoriziranih v letih 1970 -
1974 iz občine Postojna, 1976. - 42 str.
21.	Dokler Stanka: Zgodovinski razvoj vzgojne funkcije družine. - Ljub-
ljana, 1982. - 154 str.
22.	Dolinar Alenka: Množica masa skupina,-Tržič , 1981. - 40 str.
23.	Firbas Ivanka: Nekateri vidiki vključevanja slepih in slabovidnih
v splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. (Območje
koroške in podravske regije), - Maribor, 1982. - 91 str,
24.	Flaker Gorana: Človek človeku pomoč. - Ljubljana, 1978. - 31 str.
25.	Gajski Milena: Spravni poskusi v občini Ljubljana - Center,
-	Ljubljana, 1982, - 30 str,
26.	Golob Andrej: Družbenopolitična aktivnost študentov in študentk
VŠSD: Pravila o organiziranosti in delovanju OOZSM VŠSD.
-	Ljubljana, 1981. - 53 str.
27.	Goršič Brigita: Cicibanove urice v krajevni skupnosti - uspehi,
odpori. - Ljubljana, 1982. - 88 str,
28.	Humar Milena: Socialno-zdravstvena problematika osamelih in
bolnih borcev NOV v Novi Gorici. - Nova Gorica, 1980 . - 54 str.
29.	Hodnik Andreja: Mladoletno prestopništvo v občini Ptuj od 1976 -
1979. - Ptuj, 1982. - 56 str.
30.	Horvat Metka: Ocenjevanje otrok v mali šoli in skala osebnostne
zrelosti. - Maribor, 1980. - 50 str.
31.	Jančar Breda: Prostovoljno delo z vedenjsko motenimi otroci.
-	Ljubljana, 1981.- 88 str.
32.	Jeraša Miha: Preživljanje prostega časa otrok v osnovni šoli,
-	Ljubljana, 1970, - 44 str.
33.	Jesenovec Milica: Družina in krajevna skupnost: duševno nerazviti
otroci. - Ljubljana, 1982. - 47 str.
Matjašič Alenka:
34.	Jerman Marija&Prostovoljno socialno preventivno in socialno
terapevtsko delo z mladino v krajevni skupnosti: (Akcija taborniki
v Štepanjskem naselju leto 1977/1978). - Ljubljana, 1979, - 92 str.
35.	Juvan Janja: Ekonomske in socialne razmere otrok iz razvezanih
zakonov na območju občine Slovenj Gradec v letih 1979, 1980 in
1981.	_ Slovenj Gradec, 1982. - 54 str.
36.	Kalšek Irena: Življenjske razmere mladoletnih prestopnikov in
izvajanje resocializacijskih ukrepov v občini Trbovlje. - Trbovlje,
1982.	- 54 str.
- 151 -
36.aKapušin	Vida: Športna rekreacija delavcev v DO Lesnina v tozd
zunanja trgovina Ljubljana, - Ljubljana, 1982. - 85 str,
37.	Klenar Mira: OZD Alpe-Adria in njeni stanovanjski problemi,
-	Ljubljana, 1977. - 99 str,
38.	Knehtl Janja: Vživljanje v novo življenjsko okolje starejših občanov
(Ljubljana-Bežigrad): Rezultati intervjujev o vživljanju starostnikov
v domu Bežigrad leta 1981. - Ljubljana, 1982. - 62 str.
39.	Kodra Jožica: Življenjske razmere oskrbovancev v domu upokojencev
Polzela in njihovo razumevanje s strežno-negovalnim osebjem).
-	Šemp.eter, 1982, - 70 str.
40.	Kolar Mojca: Življenje v razredu po pripovedovanju učencev.
-	Ljubljana, 1982. - 60 str.
41.	Konc Ana: Kakšnih oblik pomoči psihologa bi si želeli v vzgojno ■
varstveni organizaciji, - Ljubljana, 1981. - 33 str,
42.	Kostevc Marija: Problematika kmečkega prebivalstva: (Problem
ostarelih kmetov v občini Brežice), - Ljubljana, 1981. - 58 str,
43.	Košir Jelka: Odsotnost delavcev z dela zaradi bolniškega staleža
v delovni organizaciji .tekstilne tovarne "Tekstilana" Kočevje:
Analiza bolniškega staleža v obratih: barvarna, tkalnica in Osilnica
v letih 1978 - 1979. - Kočevje, 1980. - 38 str,
44.	Krapež Draga: Petletno obdobje nesreč in obolenj v podjetju "Kovi-
nar" Kranj. - Ljubljana, 1973, - 49 str.
45.	Kreft Otilija: Vpliv družine na obolevnost predšolskih otrok.
-	Murska Sobota, 1982, - 76 str,
46.	Kurent-Švab Majda: Oris razvoja taborniškega odreda Kriška gora
Križe. - Tržič, 1982, - 54 str.
47.	Lagoja Marija: Nesreče pri delu in odsotnost z dela v TOZD Tom
OZD Rudniki svinca in topilnica Mežica v letih od 1976 do 1980.
-	Mežica, 1981, - 75 str.
48.	Letonja Ana: Življenjske razmere starejših ljudi v krajevni skup-
nosti Videm-Dobrepolje, občina Grosuplje, - Videm-Dobrepolje,
1982, - 65 str.
49.	Lukan Marija: Stanovanjska problematika v občini Ljubljana-Šiška.
(Vpliv neurejenih stanovanjskih razmer na odnose v družinah
prosilcev solidarnostnih stanovanj), - Ljubljana, 1978, - 56 str.
50.	Mar-Vrtič Tatjana: Prosti čas v osnovni šoli. Pobuda šole in
želje otrok, - Ptuj, 1981. - 52 str,
51.	Marčen Marjeta: Družbeni standard v Ljubljanski banki-Splošni
banki Celje, - Celje, 1981. - 92 str,
52.	Maslakovič Mirjana: Uključivanje radnika iz drugih republika u
radnu organizaciju i novu socijalnu sredinu. - Ljubljana, 1981.
-	54 str.
53.	Branka Matjašič & Slavka Podobnik: Socialno-ekonomski položaj
starejših občanov nad 65 let v krajevni skupnosti Hinko Smrekar
občina Ljubljana-Šiška. - Ljubljana, 1982, - 58 str.
54.	Megla Anica: Varstvo starejših osamljenih kmetov v občini Ormož.
-	Ljubljana, 1982, - 44 str.
- 132 -
55.	Mesaric Bojana: Stanovanjske razmere delavcev v TOZD Ginekološka
klinika v Ljubljani v letu 1981. - Ljubljana, 1982. - 41. str.
56.	Mežnar-Pirih Irena: Socialno ekonomske razmere otrok obravnavanih
v vzgojni posvetovalnici Celje v letu 1974. - Celje, 1975, - 64 str.
57.	Mikolič Emica&Blanka Špes: Nekatere značilnosti mladostnikov, ki
se vključujejo v združbe. - Ljubljana, 1981, - 50 str.
v
58.	Mikuljan Metoda: Letni dopust in rekreacija delavcev zdravilišča
Rogaška Slatina, - Ljubljana, 1982. - 147 str.
59.	Modic Marija: Dnevno potovanje delavcev v Kovinoplastika Lož,
-	Lož, 1982, - 56 str.
60.	Mokranjac Vera: Življenjske razmere starostnikov v krajevni
skupnosti Urške Zatler in njihove potrebe po pomoči. - Ljubljana,
1982. - 46 str.
61.	Mušič-Vencelj Tatjana: Analiza materialnega stanja in razmerja med
višino štipendije in višino stroškov šolanja štipendistov iz združenih
sredstev v šolskem letu 1980/81 v občini Tolmin. - Tolmin, 1981.
-	55 str,
62.	Novak Irena: Življenjske razmere bolnikov, ki se hemodializirajo
v letu 1980. - Ljubljana, 1981. - 48 str.
63.	Obid Stajika: Nočno deio žensk v železarni Jesenice. - Ljubljana,
1980. - 54 str.
64.	Osana Novak Lidija: Življenjski pogoji kategoriziranih otrok, ki so
končali šolanje na posebni osnovni šoli Šmihel v obdobju 1967-1970,
-	Novo mesto, 1972, - 44 str.
65.	Ožbolt Milena: Življenjski in delovni pogoji starejših delavcev v
Kovinoplastiki Lož. - I.jubljana, 1982. - 78 str.
66.	Pečovnik Karmelina : Rezultati usposabljanja zmerno in težje pri-
zadetih otrok v Zavodu za delovno usposabljanje mladine Črna na
Koroškem. - Mežica, 1982. - 54 str.
67.	Prelog Nevenka: - Življenjska perspektiva otrok z motnjami v
telesnem in duševnem razvoju v občini Maribor. - Maribor, 1981.
- 66 str.
68.	Petrovič Vera: Analiza stanja invalidnosti v OZD občina Ljubljana-
Moste-Polje. - Ljubljana, 1982. - 53 str.
69.	Pleterski Stanka: Absolventi osnovne šole dr. Mihajla Rosbharja
Krško: Analiza življenjskih razmer, vključitev v življenje in delo
absolventov, ki so končali šolanje v šolskih letih 1975/76 do
1979/80. - Krško, 1981. - 64 str.
70.	Radej Bernarda: Stališča staršev do otrokove izbire poklica.
-	Trbovlje, 1978, - 41 str.
71.	Raičevič Ljubo: Vpliv socialno-ekonomskega položaja družine na
učni uspeh. - Ljubljana, 1978. - 41 str.
72.	Romih-Oset Zinka: Odnos učencev do šolskega dela, - Celje, 1980,
-	44 str.
- 135 -
73,	Rotovnik Januša: Družbeno-moralne vrednote učencev višjih razredov
osnovne šole dr. Vita Kraigherja, - Ljubljana, 1976, - 71 str.
74,	Sebal Janja: Socialno okolje in uspešnost habilitacije in rehabilitacije
schizophrenih bolnikov, - Ljubljana, 1982.
75,	Senica Marija: Problematika razvrščanja otrok z motnjami v telesnem
in duševnem razvoju v občini Slovenj Gradec. - Slovenj Gradec, 1982,
-	53 str,
76,	Soklič Marija & Erna Mulič: Prostovoljno delo v centri za mentalno
zdravje na Tržaškem, - Ljubljana, 1982. - 70 str,
77,	Stošič Marjeta & Šantej Alijana: Motivacija mladine za udeležbo na
mladinskih delovnih akcijah v brigadi Rdečega križa Mara Konavec
in mladinske delovne brigade ilija Badovinac Posočje 81. - Ljubljana,
1982. - 42 str.
78,	Svilar Terezija: Socialno-ekonomski in izobrazbeni nivo staršev kot
faktor uspeha učencev v celodnevni osnovni šoli Slava Klavora v
Mariboru. - Maribor, 1982, - 39 str.
79,	Šivic Hedvika: Življenjske razmere stanovalcev Doma upokojencev
v Kranju. - Tržič, 1982, - 47 str,
80,	Skufca Lučka & Erika Potočnik; Vpliv sodobnega načina življenja na
duševnost človeka, - Ljubljana, 1982, - 61 str.
81,	Štamcar Sonja: Poskus preventivnega dela s skupino mladostnikov v
Štepanjskem naselju, - Ljubljana, 1982. - 51 str.
82,	Šušmelj Cirila: Raziskava Razmerja "Bralec-knjiga" v obalni regiji.
-	Ljubljana, 1982, - -58 str,
83,	Šušteršič Sonja: Krajevna skupnost in družina - prostorski vidik,
-	Ljubljana, 1981, - 47 str,
84,	Terčon Ncrva: Arhitektonske ovire in turizem na obali: socialni
vidik. - Koper, 1981, - 45 str.
85,	Terpin Branka: Organizirana letovanja otrok v šolskem letu 1981-1982
na OŠ Trnovo. - Ljubljana, 1982. - 63 str,
86,	Tominšek Romana: Invalidnost v Centru za poklicno usposabljanje
in zaposlovanje v Celju, - Celje, 1982. - 53 str,
87,	Trebše Vesna & Milojka Zupančič; Socialna politika s posebnim
ozirom na socialno skrbstvo v obdobju od leta 1940-1950 v občini
Litija, - Ljubljana, 1982, - 77 str.
88,	Tumpej Jožica: Socialno ekonomski položaj d>elavcev v Unial - TGA
"Boris Kidrič" Kidričevo, - Ljubljana, 1982. - 50 str,
89,	Turman Marija: Vpliv teoretičnih napotkov na praktično reševanje
stanovanjskega vprašanja, - Ljubljana, 1982. - 25 str,
90,	Uranjek Irena: Letovanje diabetikov. - Ljubljana, 1982, - 44 str.
- -
91.	Urbanija Vinka: Prikaz uspešnosti izvrševanja vzgojnega ukrepa
strožjega nadzorstva skrbstvenega organa nad mladoletniki v občini
Novo mesto. - Ljubljana, 1977, - 45 str.
92.	Verbek Sonja: Preživljanje prostega časa oskrbovancev v Zavodu za
rehabilitacijo invalidov v Ljubljani. - Ljubljana, 1982. - 80 str.
93.	Vidmar Tomic Anica: Vzroki težje zaposljivosti. - Ljubljana, 1977.
-	47 str.
94.	Vilfan Blanka: Mladostno prestopništvo. - Ljubljana, 1981. - 49 str,
95.	Volčanšek Metka: Problematika zaposlovanja invalidov v DO ''Gozdno
gospodarstvo" Brežice, - Ljubljana, 1982. - 56 str.
96.	Vodišek Cvetka: Izostajanje z dela zaradi bolezni in nesreč pri delu
v TOZD za promet Zidani most v letu 1981. - Ljubljana,. 1982.
-	50 str.
97.	Vodopivec Olga: Organizacija socialnega dela v Železniški transpor-
tni organizaciji Celje. - Celje, 1982. - 51 str,
98.	Vogrič Vesnav & Rajko Povšič Socialna politika v okupirani Ljubljani 1941-1943.
Ljubljana, 1982. - 71 str.
99.	Vrzel Lea: Problematika kmečkega prebivalstva v krajevni skup-
nosti Videm ob Ščavnici in Negova, - Ljubljana, 1982, - 47 str.
100.	Zidanšek Alarjeta: Ukradeni otroci: Nekateri elementi socialnega
položaja ukradenili otrok od izselitve do repatriacije, - Domžale,
1982, - 60 str.
101.	Zore Ignac: Utemeljitev uvedbe celodnevnega pouka na osnovni
šoli "Lojze Hostnik-Jov^o" Gabrovka. - V Gabrovki, 1982. - 40 str.
102.	Žalec-Vučko Bredah Janja Zavodnik: Družbeni položaj paraplegikov
v SR Sloveniji : (Analiza življenjskih razmer paraplegikov Društva
ljubljanske regije,-Ljubljana, 1982, - 96 str,
103.	Žetko Vlasta &Nada Sluga: Socialno ekonomski položaj prebivalstva
v Brkinih (1978/79). - Ljubljana, 1979. - 61 str.
- 155 -
POVZETKI ČLANKOV
A. Kavar Vidmar: Ugotavljanje socialnih potreb, Socialno delo,
let. 25, 1984, št. 2, str.
Na podlagi članka, ki opisuje ugotavljanje notreh po zaščitnih stano-
vanjih za starejše osebe v Veliki Britaniji, je prikazana Bradshavrova
taksonomija socialnih potreb. Eradshav/ deli socialne potrebe na izra-
žene (ljudje jih izrazijo s prijavo, vlogo ipd.), občutene (ugotavlja-
jo se s spraševanjem prebivalstva), normativne (opredeljujejo jih stro-
kovnjaki) in primerjalne (ugotavljajo se s proučevanjem populacije, ki
prejema določene usluge). Taksonomija je ilustrirana s primeri iz na-
ših razmer. Navedene so pomanjkljivosti modela in nakaza^ia Torebitr.a
uporabnost za ugotavljanje socialnih potreb pri ras. - Avt.
Marija i^adež, Blaž Mesec, Gmotne razmere zakoncev ob razve/i in po
njej, Socialno delo, let.	i98A, št. 2, str.
Prikazani so izidi raziskave na sistematičnem 2o % vzorcv! 68 zakonskih
narov, izbranih iz populaci je	parov, razvezanih na ooaroč.iu občiT.e
Novo mesto med leti 199o in	in še vedr o srrerriljani h v CSD, Porsr:-
delitve na indikatorjih .gmotnepa polnžaja kažejo, da r,c no razvezi med
ženskami noveča število tistih, ki živn v družbenih stanovari-jih; pove-
ča se število nosilk stanovanjske pravice ter število zarioslenižensk,
tako da je sestavljeni indeks gmotnega položaja pri ženskah po razvev.i
v novprečju višji kot pri njihovih nekdanjih partaeT-jih. Moški na
jo višji Oli, več avtomobilov in nepremičnin. Fo razvpzi se ženskam v
povprečju izboljšajo gmotne osnove, moška nonulacija pa se razdeli na
tiste, ki nazadujejo in one, ki napredujejo v teh gm.otrih predpostav-
kah. Te ugotovitve veljajo za populacijo, ki jo obraviiava CBiJ, in jih ni
mogoče posplošiti na celotno populacijo razvezanih. - r.vt.
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh
izvodih na naslov Uredništvo Socialnega dela. Višja šola
za socialne delavce, Šaranovičeva 5, 6I000 Ljubljana.
Obseg načelnih člankov, teoretičnih razprav in poročil o
raziskavah naj ne presega 15 tipkanih strani. Obseg osta-
lih prispevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov idr.
naj ne presega 5 tipkanih strani, če ni drugače dogovorje-
no. Načelnim člankom priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmikom, to je
3o vrstic na stran, ker sicer ni mogoče besedila popravlja-
ti .
Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje pojasnju-
jemo besedilo ter navajamo dodatne reference. Opombe potekajo -
po zaporednih številkah, ki jih v besedilu pišemo za en razmik
nad besedo, na katero se nanašajo (npr. pomoč^). Vsebino opomb
navedemo na koncu besedila pred seznamom literature. (2) Vire
navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime avtor-
ja, letnico izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran
(npr. (Fromm, 1963, 21). Na koncu besedila dodamo seznam upo-
rabljene litareture, urejen po abecedi priimkov in imen avtor-
jev.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke isc.
ime in priimek, strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer
ste zaposleni in funkcijo, natančen domači naslov z navedbo ob-
čine, številko žiro računa oz. izjavo, da ga nimate.