Bogoljuben pastirček, Marijin častilec
Zgodovina in izkušnja nas uči, da so v vseh stanovih najboljši in najpridnejši ljudje oni, ki najlepše časte Marijo, presveto Devico. To se pokaže že pri otrocih, ako so prisrčno vdani svoji nebeški Materi.
To se je posebno sijajno videlo pri bogoljubnem pastirčku sv. Paškalu Bajlonu. Že kot malo dete je razodeval posebno veliko veselje, če je smel iti z materjo v cerkev, in ves zamaknjen je poslušal, ko mu je bogoljubna mati pripovedovala o Jezusu Kristusu, ki iioč in dan biva na velikem oltarju, o preljubi Materi nebeški, o svetnikih in angelih.
Zelo rad bi bil hodil v šolo, pa ni mogel, ker so bili starši ubožni in so ga morali dati v službo za pastirja. Pa kako si pomaga bistroumni otrok?
Vselej, kadar žene čredo na pašo, vzame knjigo s seboj. Ko se živina lepo mirno pase, se vstopi poleg pota kakor kak usmiljenja vreden berač, pa ne da bi prosil denarjev ali kruha vbogajme, želi le duhovne miloščine. Za božjo voljo prosi mimogredoče, naj se ga usmilijo in mu  črke  razkažejo, da  se  bo  mogel  naučiti  čitanja,   Po
90
velikem trudu se mu res posreči, da se nauči še precej dobro brati, in še celo nekoliko pisati se navadi saniotež. Zdaj se čuti zelo srečnega, ker more čitati lepe svete knjige. Posebno všeč mu je knjiga o češčenju Matere božje.   Da bi ga v čitanju in premišljevanju nihče

Sv. Paškal Bajlon.
ne motil in da bi mogel Mater božjo častiti prav po željah svojega vnetega srca, se loči od drugih pastirjev in goni svojo čredo k neki kapelici Matere božje.
Krog te kapelice pa je bil slab pašnik. Zato ga vpraša nekoč mož, kateremu je pasel ovce, zakaj vedno na istem  kraju pridržuje  čredo;   saj  tam ni  nič  paše  in
91
ovce bodo vse sestradane. Paškal pa preprosto odgo-vori: »Blizu Matere božje ne bo ovcam ničesar manjkalo; kajti ona je dobra pastirica, ki pomaga v vsaki potrebi.« In res je bilo tako; Bog je otroku tako poplačal goreče češčenje Matere božje, da je bil mož sam primoran spoznati, da so mu ovce dobro oskrbljene in tako debele, kakor da bi se pasle po najboljših pašnikih.
Iz ločja si je umetno spletel niolek in je z veliko pobožnostjo vsak dan po večkrat molil sveti rožni venec. Molil je najrajši kleče, obrnjen proti imenitni romarski cerkvi, ki se je imenovala »Naša ljuba Gospa na gori«. Takih molekov iz bičja je še več naredil in jih drugim podaril ter jim razložil, da so spleteni iz belih in rdečih rož; češčenamarije da so bele, čednosti najsvetejše De-vice; očenaši pa da so rdeče rože, svete rane božjega Zveličarja.
Tudi tak oltarček si je bil Paškal napravil, da ga }e imel lahko zmeraj pri sebi: to je bila njegova pastirska palica! V palico si je namrcč vdolbil podobo Matere božje in na zgornjem koncu je naredil križ. To palico je zasadil v zemljo, najrajši pod kakim lepim drevesom, potlej je pa pokleknil in molil s tako gorečo pobožnostjo, da so ga večkrat videli zamaknjenega. Ta palica svetega pastirca je bila Bogu tako všeč, da je čudeže delal po njej. Ko ni bilo v poletni vročini vode, jo je Paškal kar v zernljo zasadil, in pritekla je iz suhih tal toli zaželjena voda.
Pravzaprav bi bil moral to blago dušo, tega nedolž-nega pastirčka, ki je pozneje stopil v frančiškanski red in blagovitost mladostnih let izpopolnil z veliko sve-tostjo, uvrstiti med odlične goste angelskega omizja, ker sc je izredno odlikoval tudi v češčenju presvetega Reš-njega Telesa. Pa to se itak razume samoobsebi, da so vsi pravi Marijini otroci tudi srečni gostje pri angelski mizi. Samo to naj še pristavim v razumljenje slike, da se je Paškalova goreča ljubezen do Jezusa v presvetem Rešnjem Telesu razodela še celo po smrti: sveti mrlič na mrtvaškem odru je ob povzdigovanju svete hostije še dvakrat odprl oči in zopet zamižal, da so strmeli vsi navzoči.