Za narodno in kulturno identiteto Ciril Zlobec Utegne se pokazati, morda prav kmalu, da današnja razprava ne bo temu ali onemu pogodu, v Sloveniji in zunaj nje. Vendar že samo dejstvo, da do nje prihaja, in sicer skoraj docela spontano, ob minimalni, komaj omembe vredni zunanji pobudi, je najbrž dovolj tehten dokaz, da je potreba po takšni razpravi že kar v zraku, da je o položaju in usodi slovenskega naroda tudi v tem trenut- ku treba govoriti in je soodvisna povezava med slovenskim narodom in slovensko kulturo nadvse naravna. Reči je celo mogoče, da je odgovorno razmišljanje o narodu že po tradiciji — a danes nič manj — nerazdvojlji-vo povezano s temeljnimi vprašanji slovenske kulture. To velja, in najbrž še bolj, tudi obratno. Misel, da bo univerzalna komunikacija, jezik znakov, šifer in številk, zrahljala občutek tesnejše povezanosti z narodno skupnostjo, se v slovenskem primeru ne uresničuje, vsaj za zdaj je mogoče trditi nasprotno: nacionalna zavest je tako rekoč vsepovsod navzoča, tako ali drugače jo tudi izražajo vsi sloji prebivalstva, pogosto se razkriva 242 Ciril Zlobec v boleči obliki, v njej nista tako redka zaskrbljenost in občutek ogroženosti. Zaskrbljenost zaradi česa? Zaradi česa občutek ogroženosti? Lahko je ugotoviti, da to v nas obstaja, da nas po svoje hromi, ker ni daleč od malodušja, nas pa hkrati tudi združuje, premaguje določeno socialno in duhovno razslojenost, ki se nam je zdela nujen davek moderni družbi, v bližnji prihodnosti v naših očeh le še bolj izrazita. Je to paradoks, ki ga sociologija, psihologija in politična teorija niso predvidevale? Ali je čisto preprosto naravna in prastara potreba, ki jo je moderni čas, v katerega morda po najbolj trnovi poti tudi mi stopamo, postavil pred nas kot eksistenčno nujo, kot conditio sine qua non do-stojanstvenosti našega današnjega in jutrišnjega življenja, posameznikovega in skupnega? Pod to potrebo, ki je pogoj dostojnega življenja, pojmujem iracionalno in ozaveščeno potrebo po identiteti, zgodovinsko nacionalni in intimno človeški. Zaradi tega se mi tudi zdi, da ni prazno razmetavanje besed, če se sprašujemo tudi takrat, ko ne najdemo odgovora: Kaj smo Slovenci kot narod, kaj vsak od nas kot njegovi člani, kakšna sta naš položaj in usoda v jugoslovanski skupnosti in Jugoslavije v nas in v svetu. Največkrat se seveda o svoji usodi ne sprašujemo celovito; nagnjeni ali prisiljeni smo v hitro reagiranje, zato se največkrat izražamo parcialno, kjer nas trenutno pač najbolj žuli: v gospodarstvu, v mednacionalnih odnosih, v slabi povezanosti s svetom, v gordijskih vozlih kulture, šolstva, zdravstva, znanosti, zaskrbljujoče ravni natalitete, vse manjše skrbi za stare, v težavah zaposlovanja, v nemočnem opazovanju siromašenja družbe in lastnega, osebnega življenja, skratka: nevralgičnih točk je veliko in vsaka od njih nas zmore zaposliti v celoti, da nismo zmožni celovitega pregleda nad lastno usodo. Tudi zato so takšne javne razprave o celovitih in med seboj povezanih stvareh, kot sta narod in kultura, potrebne in morale bi bili zaželene, pa čeprav ne bo mogoče iz njih izluščiti najuspešnejših poti in oblik našega zgodovinskega obnašanja, upravičeno pa je upanje, da nas bodo spodbudile v bolj obvezujoče in bolj odgovorno razmišljanje o sebi. Razveseljivo je, da smo v teh letih ekonomske in družbene stiske že skoraj uveljavili in zdaj utrjujemo prepričanje, da je razmišljanje in razprava o vseh pomembnih zadevah naroda in družbe naša pravica in dolžnost, ne le opravilo ali celo rutinsko delo specializiranih ustanov, organizacij in izvršnih vrhov. Pravica in dolžnost nas vseh, vendar kot nuja, kot biološki in etični imperativ, ne kot tisto zgolj površinsko, ne vem če bolj naivno ali slaboumno veselje nad golo navzočnostjo v javnosti v slogu »Vsi smo ustvarjalci«. Ne glede na težave, ki jih imamo in jih bomo še imeli sami s sabo in drug z drugim, gre na primer šteti za uspeh, ki odstira meglo z naše nacionalne indentitete, odločno zavrnitev trojanskega konja, tako imenovanih skupnih programskih jeder, ki skušajo — in to celo na nizki ravni — podržaviti vzgojo, izobraŽevanje, kulturo in celo našo zavest; prav tako je v pozitivno bilanco treba prišteti prizadevanja pisateljev, da bi po knjigi lastne zgodovine, materialne in duhovne; listali brez cenzure in avtocenzure, pa naj gre za pomor narodnih izdajalcev, za Dachau-ske procese ali Goli otok, kajti že to, kar je bilo napisanega in izreče- 243 Za narodno in kulturno identiteto nega doslej o teh temah, pospešuje našo zrelost, hkrati pa smo tudi že prišli do tiste točke, ko samo odpiranje problemov ni več dovolj, kajti: zdaj ko postajata tudi naša novejša zgodovina in bližnja preteklost vse bolj odprta knjiga, ni več dopusten, vsaj etično ne, fanatizem predru-gačenja za vsako ceno, uveljavljanja pars pro toto, ker se to pač nekomu bolj izteče. Gotovo ni v prid krepitve naše nacionalne in individualne identitete teza, da so bila leta 1941—45 na slovenskih tleh samo leta revolucije, kajti zgodovinsko dejstvo je, da so bili usodni razlogi za slovensko obnašanje v tem času in sam njihov vrstni red precej drugačni: najprej vojna, nato genocidna okupacija, nato množični narodnoosvobodilni boj in šele z njim in v njegovem okviru revolucija. Torej noben del, pa naj bo še tako temen, grozovit in obsojanja vreden, ne more postati parabola za celoto, čeprav je prav tako tudi nasprotno: nobena celota nas ne more zavezati, da ne bi imeli pravice raziskati tudi zadnje podrobnosti, razgaliti tudi najmanjšo človeško podlost. Po vsakršni analizi je razumno pričakovati pametno sintezo. In morda prav te nam danes najbolj manjka. Kajti če je kaj resnično tragičnega v naši nacionalni psihi, je prav obremenjenost s preteklostjo, ki nam onemogoča, da bi se bolj zavzeto in odgovorno ukvarjali vsaj s tisto svojo prihodnostjo, ki bo že jutri naša sedanjost in morda še za našega .življenja že tudi naša preteklost. Naj bom konkreten: hkrati s pisanjem o Golem otoku, Dachauskih procesih, poboju domobrancev in še čem iz preteklosti je v javni razpravi tudi projekcija o razvoju Slovenije do leta 2000. Ta razvojni program je skrajno pragmatističen, zelo malo ali skoraj nič se ne ukvarja z bistvom naše nacionalne eksistence prav v duhovnem, intelektualnem smislu, v smislu naše jutrišnje identitete, ko bomo prav tako kot danes, le da še bolj izrazito in brezobzirno, soočeni s težavami in nasprotji znotraj lastnega naroda, širše družbe in države. Najbrž je že za nami obdobje, ko se je zdelo, da že nekaj dobre volje urejuje naše življenje, nasprotja se poglabljajo in nastajajo nova, tudi na tisti ravni, ko gre za naše skupno življenje, ki ga nekoliko patetično imenujemo nacionalna usoda, odbiranje in zavračanje postajata vse bolj vsakdanji pojav, zato je skoraj nerazumljivo, da smo tako mlačni do lastne zamisli o svojem jutrišnjem dnevu. Kje iskati vzrok, da nas »Slovenija 2000« tako malo zanima, tudi pisatelji nimamo, kot vse kaže, posebno razvite futurološke žilice. O dilemah in razpotjih izpred štiridesetih let razpravljamo kot ob odprtih ranah sedanjega trenutka, pota, ki bodo uravnavala naše življenje čez deset, petnajst let, se nam zdijo meglena in daljna kot Rimska cesta. Ali smo res tako obteženi z bolečino, ki praviloma mezi iz že doživljenega, da nam je tako malo do načrtovanja samih sebe v prihodnosti, ki je že tako blizu, da bi morala biti obvladljiva? Narod, ki je bolj zagledan v preteklost kot v prihodnost, je narod v stiski. In stiska, ki jo Slovenci doživljamo ta trenutek, prav gotovo ni majhna. In če se zavedamo, da je prav malo idile v položaju in življenju slovenskega naroda, prav gotovo ni razumno, če si takšno idilo skušamo slikati v državnem okviru: tudi v mednacionalnih odnosih in v odnosih med republikami so številna razhajanja in nasprotja naravna. Navidez nepomembna afera okrog programskih jeder nas je poučila, da je pametneje ostati vsak pri svojem, kadar je poenotenje sinonim za nazado- 244 Ciril Zlobec vanje, za načrtovano siromašenje. Redefiniranje slovenstva v sedanjem trenutku v Jugoslaviji, tudi z mislijo na prihodnost seveda, je akcijska potreba našega življenja, naša dolžnost do samih sebe in do vseh tistih, s katerimi živimo v isti skupnosti. Čigava je ta naloga? Najbrž lahko nastane le kot najbolj optimalna rezultanta različnih ocen in predvidevanj, izkušenj in načrtovanj, ne nazadnje tudi kot rezultanta med politično in kulturno mislijo. Ne plediram za spravo v sedanji naježenosti med politiko in kulturo, če je sploh mogoče in dopustno tako preprosto opredeliti neko konfliktnost ali konfliktno napetost, ki so je polni časopisni stolpci in revije in je že kar močno naelektrena v zraku. Sem pa prepričan, da nobeno področje samo zase ne more zagotoviti tiste nacionalne identitete, o kateri je bil v tem razmišljanju že večkrat govor, in ne utreti tiste poti, ki nas bo popeljala iz sedanje stagnacije, ali kot pravijo v tujini, iz naše »stagbilizacije«. Čeprav imamo Slovenci dokaj visoko mnenje o svoji duhovni vrednosti in ustvarjalni energiji, bi vendarle kazalo računati na celoten nacionalni potencial, ki nam je v tem srednjeevropskem prostoru ob koncu drugega tisočletja več kot potreben. Janzenizem pri Slovencih kot vemo, ni samo historičen pojav: najdemo ga tudi danes tako med politično elito kot med kulturniškim ekskluzivizmom. In če se z metlo vsaj dotaknemo svojega praga, če že po njem ni mogoče pometati, ker stoji pred vrati in za njim cela vojska čuvarjev, kaj drugega kot klasičen janzenizem je, kot najbolj svež primer, knjiga, ki jo pod celovitim in obvezujočim naslovom Slovenska sodobna poezija ponuja javnosti Tine Hribar, kot da gre za nacionalno antologijo, mnogo bolj pošteno in strokovno bi bilo, če bi jo njen sestavljalec natančneje opredelil kot knjigo zvestih, saj gre v resnici samo za sodelavce revije, ki ji je bil prav Hribar doslej glavni in odgovorni urednik in je eno njenih glavnih načel razločevanje. Torej spet tipično slovensko obnašanje, klasičen primerek vsiljevanja pars pro toto. Da ne bo nesporazuma: ne točim solza užaljenosti zaradi tega, primer navajam predvsem zato, da bi ovrgel sleherno iluzijo o možnosti kakršnihkoli idiličnih odnosov v slovenskem javnem življenju. Tudi v kulturi. Nasprotja se poglabljajo, iskrena /fn naravna pa tudi poniglava in klanovska. Toda to je naša realnost. In samo če se te in vsake druge realnosti zavedamo, če jo ohranjamo na rešetu ali piedestalu, saj je končno vseeno, javnega kritiškega interesa, bomo sami sebe in drug drugega prisilili, da slabo umika in z dobrim sodeluje v skupnem projektu našega sedanjega in jutrišnjega življenja. Od leta 1941 pa vsaj še pet let po osvoboditvi smo bili že kar do bolečine, včasih že smrtno nevarno nagnjeni v prihodnost. Če se bo sedanje ozračje javnih razprav nadaljevalo, bomo govorili samo še o dolgovih in naši nemoči, da bi se jih znebili, in tako postali sužnji lastnega malodušja. Tudi to je realnost, mi lahko vsakdo oporeka, vem, najbolj kruta realnost, vendar si moramo ob njej ustvariti še neko drugo realnost, ki nam bo pomagala, da bomo ostali svobodni in notranje pokončni. Zato je potrebno razmišljati o prihodnosti in jo načrtovati na ravni in v razmerah moderne družbe, z usklajevanjem skupnih interesov, kot pravimo, pa tudi z ostrim dialogom, polemiko, nasprotovanjem in razhajanjem, le da bomo v tem skupnem ognju križajočih se energij 245 Za narodno In kulturno Identiteto znali utrjevati v sebi tisto, ki naj nam pomaga ne le za preživetje, ampak za dostojanstveno skupno in individualno življenje. Da pa to skupno in individualno življenje nameravamo živeti tudi v prihodnje kot Slovenci s svojo nezamenljivo identiteto, ki naj ne bo le skupek posebnih nravi in zgodovinskega spomina, ampak tudi optimalna vsota ustvarjalnih energij, ni najbrž nobenega dvoma.