YU-ISSN-0350-4697 :.,r'. 7T7u yimisM Letnik LXXXIII — Leto 1981 3®8SHI ihh LETO 1873 — PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA S: slovenski čebelar VSEBINA Minka Zupančič: Pripravo na redne letne občine zbore in programske konference čebelarskih organizacij 362 Stojan Droč: Opravila v decembru 384 Mr. Duro Sulimanovič: Zdravljenje varrooze z varitanom................365 Prof. Edi Senegačnik: Prezimovanje matic v rezervnih družinah . . . 363 Dušan Medved: Čebelarsko sodelovanje ob meji.......................388 Martin Mencej: Vprašanje čebelarskega strokovnega jezika .... 371 Inž. Bruno Krištof: Naši znani čebelarji ............................373 ZCDS: Pomembno mednarodno priznanje čebelarju iz Slovenije . . 378 Inž. Vladislav Kraus: Konzervacija sperme v čebelarstvu................380 Josip Belčič: S čebelami skozi življenje .............................385 Jože Grabrijan: Izkušnje z medvedom ................................387 Inž. Franček Sivic: »Vinogradniki se jezijo na čebelarje«................389 ZA ČEBELARSKE KROŽKE Darja Skrlec: Naše začetno delo v čebelarskem krožku..................390 Kristina Rebula: Obisk pri čebelarju 391 OSMRTNICE SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE Št. 12 1. december letnik 83 CONTENTS M. Zupančič: Preparations for the regular annual general meetings and programme conferences of beekeeping organizations . . . 362 S. Droč: Beekeeper's occupations in December..........................364 D. Sulimanovič: The curing of the varroa with varitan....................365 E. Senegačnik: The wintering of queen bees in spare families . . 368 D. Medved: Beekeeping cooperation on both sides of the frontier . . 363 M. Mencej: The problem of the beekeeping professional language 371 B. Krištof: Our renowned beekeepers 373 ZCDS: A noteworthy international award to a beekeeping from Slovenia .................................378 V. Kraus: The preserving of sperm in beekeeping..........................380 J. Belčič: With bees trough one's life 385 J. Grabrijan: Experience with a bear 387 F. Sivic: »Wine — growers are angry with beekeepers«.......................389 FOR BEEKEEPING SOCIETIES D. Skrlec: Our first work in the beekeepers circle.........................390 K. Rebula: Our visit to a beekeeper 391 OBITUARIES Slika na naslovni strani: V pričakovanju nove čebelarske sezone: foto inž. Sivic 6. POSVETOVANJE O SODOBNEM ČEBELARSTVU IN RAZSTAVA ČEBELARSKE OPREME Posvetovanje o sodobnem čebelarstvu in razstava čebelarske opreme je osrednja čebelarska prireditev pri nas, ki obravnava najvažnejše probleme čebelarstva in omogoča neposreden vpliv čebelarjev na usmeritev čebelarstva. Vsakoletna udeležba čebelarjev iz vse Jugoslavije dokazuje, da je prireditev potrebna, saj celovito seznanja čebelarje z najnovejšimi dosežki s področja tehnologije, opreme, borbe s čebeljimi boleznimi, pašo in pridobivanju posebnih pridelkov. 6. Posvetovanje o sodobnem čebelarstvu in razstava čebelarske opreme bo tudi letos v osnovni šoli Edvard Kardelj v Polju pri Ljubljani v soboto 9. in nedeljo 10. januarja 1982 leta. RAZPORED 6. POSVETOVANJA O SODOBNEM ČEBELARSTVU Sobota, 9. januarja 1982 9.00 Otvoritev in podelitev priznanj 9.30 Referati na temo tehnologija čebelarjenja v panjskih sistemih 13.00 — 15.00 Odmor 15.00 Referati na temo sodobna oprema po različnih usmeritvah v čebelarstvu 17.00 Zaključek prvega dne posvetovanja Nedelja, 10. januarja 1982 9.00 Čebelje bolezni 11.00 Medovite rastline 13.00 Zaključek 6. Posvetovanja o sodobnem čebelarstvu Vzporedno s posvetovanjem bo razstava čebelarske opreme na kateri bodo sodelovali največji proizvajalci opermc pri nas. Udeležbo pa so prijavile tudi priznane firme iz inozemstva (Thomas, Lega, Graze), ki bodo na razstavi praktično prikazale delo najsodobnejših čebelarskih strojev. Pozivamo tudi čebelarje, da sodelujejo na razstavi v čim večjem številu. Rastava je odprta v času trajanja 6. Posvetovanja o sodobnem čebelarstvu. Zveza čebelarskih društev Slovenije PRIPRAVE NA REDNE LETNE OBČNE ZBORE IN PROGRAMSKE KONFERENCE ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ MINKA ZUPANČIČ Čebele so pripravljene za prezimovanje, čebelarji pa bomo zdaj namenili več časa izobraževanju in pripravam na redne letne občne zbore in programske konference, kot imenujemo naša redna vsakoletna srečanja in dogovarjanja za nadaljnje delo. Da bodo ta srečanja uspešna, se bomo zanje temeljito pripravili, tako vodstveni organi društev kot posamezni čebelarji. Z uspehi in težavami bomo že pred zbori seznanili novinarje, tudi lokalnih radijskih postaj in časopisov, morda pa tudi sami napisali članek za objavo. Na zbore in konference bomo vabili poleg članov društva in čebelarskih krožkov tudi čebelarje, ki niso včlanjeni, nadalje predstavnike SZDL, krajevnih skupnosti, SIS za kmetijstvo in izobraževanje, predstavnike kmetijskih in gozdarskih organizacij, hortikulture in seveda veterinarje ter novinarje. V konkretnih poročilih upravnega odbora bomo navzoče in javnost seznanili s problemi in predlagali rešitve zanje: Povedali bomo: 1. Kako smo sestavili petletni in letni načrt društev in jih uspeli vključiti v splošne družbene načrte krajevnih skupnosti in občin, regij in republike ter kako uresničujemo obveze iz tega načrta. Za koliko smo povečali število čebeljih družin in koliko stojišč nam je uspelo postaviti v oddaljenih, manj naseljenih in strateško pomembnih območjih, kjer so za čebelarjenje ugodni pogoji, brez njih pa propadajo velike količine naravnega daru, ki ga zmorejo pridobivati le čebele. Ali smo pri občinskih organih dosegli sprejetje odloka ali odredbe o obveznem popisu in prijavi čebelar-stev, v republiškem merilu pa tozadevna določila o varstvu čebel glede zaščite pred boleznimi? Kako smo sestavili pašni razpored (kataster), kako smo ga objavili. Ali nam je uspelo dogovoriti se s prevaže-valci čebel, da ti postavljajo stojišča, kot določa čebelarska organizacija, po pašnem razporedu in ne po poznanstvih, brez potrebnih zdravstvenih potrdil. Ali smo pri svojih članih utrdili disciplino in zavest, da se ravnajo po predpisih in dogovorjenih pravilih prevažanja? 2. Kako smo se izobraževali in kakšne načrte imamo v tem pogledu. Koliko predavanj in posvetovanj smo organizirali in katere učne filme s področja čebelarstva smo si ogledali, ali smo organizirali obisk predavanj in razstav, ki jih prirejajo čebelarske organizacije in podjetje Medex, ali smo organizirali medsebojna srečanja za izmenjavo izkušenj, podpiramo in spodbujamo novatorstvo v čebelarstvu in pri čebelarjenju. Koliko strokovnih ekskurzij smo organizirali, smo si ogledali Čebelarski muzej v Radovljici. Kaj smo predlagali in predlagamo za ureditev ČIC in nove selekcijske postaje v Ljubljani. Ali ima društvo svojo strokovno knjižnico, s katerimi knjigami jo bomo dopolnili, kako smo in bomo poskrbeli, da pridejo strokovne knjige o čebelarjenju in čebelah v šolske in druge krajevne knjižnice, kaj predlagamo o uporabi tiskovnega sklada, zbranega pri Čebelarski zvezi Slovenije? Koliko seminarjev smo in bomo organizirali za čebelarske preglednike in mentorje čebelarskih krožkov. Smo se organizirano udeleževali javnih manifestacij in zborovanj čebelarjev? 3. Predstavniki čebelarskih krožkov bodo na zborih samostojno poročili. Mi pa bomo poročali o moralni in materialni pomoči krožkom, kje so še možnosti za ustanovitev krožkov, kako smo povezani s šolami s SIS za izobraževanje in kulturo ter zavodi za šolstvo. Najboljše krožkarje, zlasti tiste, ki so dosegli vidne uspehe na tekmovanjih, bomo nagradili s knjižnimi nagradami. Poročali bomo, kako vodimo skrb za člane čebelarskih krožkov, ki nadaljujejo izobraževanje na srednjih in višjih ter visokih šolah. Morda so pripravljeni vključiti se v raziskovalno delo s področja čebelarjenja in čebeljih pridelkov. Dogovorimo se, kako jim bomo moralno in materialno pomagali in navezali stike z biotehniško fakulteto, kmetijskim inštitutom, podjetjem Medex in drugimi raziskovalnimi institucijami. 4. Kaj smo dosegli pri preprečevanju, širjenju in zatiranju čebeljih bolezni, ali smo dobro povezani z veterinarsko inšpekcijo in veterinarskimi postajami zaradi ugotavljanja in zdravljenja te nevarne nadloge? Kako smo tekoče seznanjali člane s širjenjem nevarne varrooze in kako smo in moramo ukrepati, ali nam je uspelo nabaviti zdravila in preventivna sredstva in kaj moramo storiti, da bo dobava teh redna? 5. Ali smo uspeli pri dogovarjanju s kmetijskimi in gozdarskimi organizacijami, z vrtičkarji in vikendaši glede škropljenja s strupenimi škropivi v času, ko so ta nevarna čebelam? Je naš glas prišel na ušesa slehernega, ki uporablja strupena škropiva? Smo morda naše želje in zahteve objavili v časopisju, ki ga bere največ ljudi in s tem opozorili na škodo, ki jo delajo čebelam, če tudi nevede? Smo se povezali in kako se bomo povezali z lovskimi društvi zaradi prevelike navzočnosti medvedov na nekaterih pašnih območjih? 6. Smo dosegli uspehe pri dogovarjanju z gozdnimi gospodarstvi glede zasajevanja tudi medonosnih dreves, s hortikulturnimi in turističnimi organizacijami in društvi pa glede zasajevanja medonosnih okrasnih rastlin in grmičja, kakšne načrte imamo za zasaditev sami? Kako smo uspeli pri kmetijskih organizacijah in njihovih pospeševalnih službah, da so in da bodo zasejali čimveč polj z medo-vitimi rastlinami: oljno repico, ajdo in medovitimi deteljami. 7. Kako smo čebelarje seznanjali z novejšo tehnologijo čebelarjenja, jim pomagali pri nabavi sodobnih pripomočkov, posredovali nabavo plemenskih matic, kuhanju voščin, razkuževanju in izdelavi ter nabavi satnic, pravočasni nabavi sladkorja za dra-žilno in zimsko krmljenje, smo in kako bomo organizirali zbiranje in odpremo medu ter čebeljih proizvodov in vključevali čebelarje v kooperativne odnose s podjetjem Medex? 8. Predvsem pa bomo ugotavljali, koliko več smo pridobili čebeljih pridelkov in kakšen je bil gospodarski učinek zaradi izboljšanja tehnologije čebelarjenja, pravilnega in pravočasnega oskrbovanja čebeljih družin, zamenjave matic in podobno. Dogovorili se bomo, kaj moramo še storiti, da bomo v prihodnjem obdobju skupnih prizadevanj uspeli pridelati čimveč hrane, povečali izvoz in zmanjšali uvoz. Tudi čebelarji moramo pridobiti več čebeljih pridelkov vse bolj iskanih na domačem in tujem trgu. Kako bomo zagotovili več voska in kar je najvažnejše, da bo na vseh območjih zadostno število čebeljih družin za opraševanje kmetijskih kultur. Le tako bomo opravičili pomoč, ki nam jo družba daje, ali pa jo le zahtevamo za pospešeno čebelarjenje. 9. Dogovorili se bomo, kako bomo pomagali mlajšim čebelarjem začetnikom, starejšim čebelarjem, ki jim moči pojemajo ter ženam umrlih čebelarjev. Zavzeli se bomo, da čebelarstva v nobenem primeru ne bodo propadala. S priznanji in odlikovanji Antona Janše bomo nagradili najbolj prizadevne čebelarje. 10. V nove upravne odbore in odbore za društveno kontrolo bomo volili vsaj tretjino mladih čebelarjev in čebelark. Za delegate, ki nas bodo zastopali v občinskih in medobčinskih ter republiškemu zboru čebelarjev, bomo volili čebelarje s široko razgledanostjo in pripravljenostjo delati za skupne potrebe. Še je čas, da predlagamo kandidate za volitve v interesne skupnosti, kjer bodo zastopali in branili naše potrebe. Le enotni v naši organizaciji čebelarjev, pripravljeni na strpna dogovarjanja, zastopani po delegatih v družbenopolitičnih organizacijah, interesnih skupnostih in skupščinskih organih, bomo dosegali vse večje uspehe čebelarstva pa družbeno priznanje in vsestransko podporo. OPRAVILA V DECEMBRU STOJAN DROC Zadnji mesec v letu in tudi naslednja zimska meseca so za čebele čas počitka. Vse manj izletnih dni; z nastopajočimi ohladitvami se družine vse bolj stiskajo v gručo, in tako prežive zimo. V kroglo stisnjena družina pa se stalno giblje; zdaj je bolj stisnjena, zdaj se širi, kar je pogojeno z nihanjem temperature. Tudi zelo nizka temperatura, ki dosega lahko do 30 stopinj pod ničlo, dobro uzimljenim čebeljim družinam nič ne škodi in bodo zdrave izšle iz zime. Pri nas v Primorju se temperatura ne spusti globoko pod ničlo, toda je tudi burja, ki tod zapiha mrzla, da reže prav do kosti, kakor tukaj pravijo. Zimski meseci so namenjeni počitku tudi čebelarjem, še zlasti to leto, ko je bilo razmeroma veliko prizadevanj, da bi odkrili najustreznejša območja medenja iglavcev, ki so letos v nekaterih krajih izredno dobro medli. Lahko rečemo, da je bilo to leto medeno še zlasti za tiste, ki so pravočasno odrinili s čebelami v hojeve gozdove. Za množično preseljevanje čebel v gozdna pasišča ima levji delež zaslug Medexova opazovalna služba medenja in razmeroma kaj ažurno obveščanje javnosti. Ce nam bo čas dopuščal, v decembru lahko začnemo z vsemi tistimi op- ravili, ki jih postorimo praviloma pozimi. Na vrsto pride izrezovanje satov za kuho in oddajo v kuho, če tega ne opravimo sami, obnova in morebitna popravila že dotrajanih panjev, ki jih še ne kaže zavreči. Kdor je količkaj spretnih rok in ima na razpolago primeren prostor, lahko opra- vi vse to sam, kar je najceneje in narejeno tako, kakor sam želi. Ne smemo pozabiti na zbijanje potrebnih satnikov in na žičenje, očistiti in konzervirati bo treba čebelarsko orodje, skratka vse, kar potrebujemo za naslednje leto. Ne nazadnje so zimski meseci kot nalašč za strokovno izobraževanje, kar zlasti velja za mlade in za začetnike. Toda še tako izkušen »maček« v čebelarstvu bo vselej našel zanimivo strokovno literaturo, za katero bo žrtvoval mnogo zimskih večerov. Srhljivo spoznanje, da je varrooza na pohodu, sili nas, čebelarje, da dodobra preučimo možne oblike obrambe, torej preventive in kurative pri naših čebeljih družinah. Morda je že čas, ko si bomo morali čebelarji poskrbeti potrebne kadilnike z ventilatorjem za dimljenje proti varroozi. Brez takih kadilnikov je dimljenje družin neučinkovito in močno zamudno. Tudi strganje podnic in zbiranje drobirja za preiskavo na varroozo opravimo dosledno, kar bo le nam v korist. Zavedati se moramo dodobra, da ta zajedalec ne bo nikomur prizanesel in da je čebelarjem samo v škodo, če se takim pregledom ogibajo. Naj tudi tukaj ponovim, kar sem že povedal v novembru: mir v čebelnjaku je nujen. Zavarujemo čebelnjake pred nezaželenimi obiskovalci, ki lahko povzroče ropot ali nemir. Toda brez strahu posezimo in rešujmo čebelje družine, ne glede na tempera- turo če jih ogrožajo elementarne ali druge morebitne nesreče. S tem sestavkom sklepam pisanje opravil za to leto v prepričanju, da so bralci morda le našli kaj koristnega, hkrati z zavestjo, da je čebelarstvo še vedno neprečitana knjiga, ki nam odkriva nova spoznanja v čebelarski tehnologiji, še zlasti pri nas na Slovenskem. Piscu, ki bo pisal o delu s čebelami v prihodnjem letu, želim lahko pero, vsem čebelarjem pa srečno novo čebelarsko leto. ZDRAVLJENJE VARROOZE Z VARITANOM DURO SULIMANOVIC Jesen je ča^, ko najlaže ugotavljamo varroozo pri čebelah. V čebelarski sezoni se paraziti zelo namnožijo, jeseni pa, ko matica vedno manj zalega, paraziti veliko bolj napadajo maloštevilne ličinke. Tudi število čebel v panjih je jeseni vse manjše in paraziti se skoncentrirajo na čebelah, ki bodo preživele zimo. Poznamo več načinov za ugotavljanje parazita, a najboljši je diagnostično dimljenje z enim od sredstev za zatiranje varrooze. Pri nas izdelujemo samo eno zdravilo, ki je deklarirano kot zdravilo proti varroozi, to je varitan, ki ga izdeluje tovarna KRKA. Prav zaradi tega bom opisal, kako ga uporabljamo. VARITAN je zdravilo, ki je narejeno v obliki zelenkasto sivih tablet; te zažigamo v posebno prirejenih ka-dilnikih. Aktivna snov v zdravilu je fenotiazin, ki ga v različnih oblikah uporabljajo proti varroozi tudi v drugih državah (na Japonskem, v Sovjetski zvezi, Bolgariji itd.). Slaba lastnost fenotiazina je, da je težko gorljiv. Zaradi tega je tovarna KRKA dodala varitanu snovi, ki pri izgorevanju oddajajo kisik in s tem pospešujejo gorenje tablete. Toda zelo važno je, da je tableta varitana suha. Na škatlici piše: »Hranite na suhem in temnem mestu«, vendar čebelarji tega navo- dila ne upoštevajo vedno. Tablete zelo rade vsrkajo vlago in potem prav težko gorijo. Najbolje jih osušimo tako, da jih položimo na bel papir in damo v pečico na 50° C za dve uri ali čez noč. (Papir ne sme porumeneti, ker je v tem primeru temperatura previsoka). Druga pomanjkljivost zdravil, ki se uporabljajo v obliki dima, je ta, da zelo vznemirjajo čebele. Te lahko zaradi tega ubijejo matico. Znano je, da ne smemo uporabljati dima, če hočemo pri pregledu družine hitro najti matico. Takoj ko matica začuti dim, začne namreč vznemirjeno begati po panju. To nenormalno obnašanje matice lahko povzroči, da jo čebele stisnejo v klobčič in jo ubijejo. Prav zaradi tega so Japonci pričeli zdravilu danikoropa dodajati sredstva, ki zavarujejo matico. Iz tega razloga je tudi KRKA dodala varitanu snovi, ki omamljajo čebele za kratek čas, ko zadimimo čebeljo družino. Ker to v navodilu, ki je priloženo zdravilu, ni jasno napisano, se večina čebelarjev močno preplaši, ko čebele pri slabih družinah pri dimljenju padejo na podnico, ker so omamljene. Prav zaradi tega varitana ne smemo uporabljati, če je temperatura nižja od 10° C. Omamljene čebele namreč tedaj ne grejejo panja. Ohladijo se in otrpnejo na dnu panja, če je temperatura nižja. Če to traja dalj časa pri nizkih temperaturah, lahko odmre vsa družina, kar pa ni posledica delovanja zdravila. Zato je v jeseni, ko lahko pričakujemo nizke nočne temperature, bolje zadimiti družine zgodaj zjutraj, ne pa zvečer. Dim fenotiazina bolje deluje na parazite, če je temperatura izgorevanja višja. Prav zaradi tega priporočajo, naj čebelarji tablete zažigajo v posebnih kadilnikih in na gorečem oglju. Dim vodimo v panj skozi žrelo preko podaljška, ki je nameščen na kadil-niku. Če so v dimu opazne saje v obliki snežink, pomeni to, da je temperatura izgorevanja varitana prenizka. Zato moramo dodati večjo količino žarečega oglja. Če uporabljamo va-ritan za ugotavljanje varrooze, moramo položiti na dno panja bel papir, namazan z vazelinom. Dim fenotiazina omami parazite in jim poškoduje njihove osnovne življenjske funkcije, vendar se še vedno premikajo. Zato jih dobimo prilepljene na papir, kjer so dobro vidni. Če ne moremo položiti v panj papirja, postavimo predenj kartonsko škatlico. Čez en dan ali dva zmečejo čebele iz panja mrtve parazite, ki jih je usmrtil varitan in jih PREZIMOVANJE MATIC PROF. EDI Brez dobrih matic bi ne mogli uspešno čebelariti. Tega se dobro zavedajo naši čebelarji, zato sodi odbira in vzreja dobrih, plemenitih matic k najvažnejšim čebelarskim opravilom. Od dobre matice je namreč odvisen ves uspeh čebelje družine. Čebelarji zato vestno poskrbe, da imajo vselej na voljo dovolj mladih matic, ne samo v vseh svojih gospodarskih panjih, ampak tudi v rezervnih družinah. V teh pa matice lahko tudi uspešno prezimujejo. Pravzaprav je lahko opazimo v škatli. Če smo pri prvem dimljenju opazili varroozo, ponovimo dimljenje čez sedem dni. Po dimljenju dokrmimo čebele z zimsko zalogo. Med krmljenjem bo matica spet zalegla nekaj jajčec. Zato bomo morali zadimiti čebele še enkrat, ko se bodo izlegle te čebele, ker so preživele varroe odložile na njih jajčeca. Če pa nam vreme dovoljuje, pa bomo zadnjič zadimili, ko v panjih ne bo več nobene zalege. Vedeti namreč moramo, da je v tem času vsaka ubita varroa zelo pomembna. Prav tako pa bodo tudi čebele bolj mirno prezimile. Opozoriti moram tudi, da je dimljenje s folbexom priporočljivo poleti, nikakor pa ni za jesensko zdravljenje, ker so izkušnje pokazale, da prihaja takrat do izgub matic celo do 30 °/o. Druga zdravila lahko uporabljamo po navodilu izdelovalcev. Diagnostično dimljenje z viratanom priporočam v jeseni tudi zato, ker uničuje čebelje uši, ki pozimi vznemirjajo čebele. Jeseni moramo dimiti po točenju medu za ljudsko prehrano, ker po zakonu med ne sme vsebovati ostankov zdravil. Na to moramo misliti pri dodajanju kakršnegakoli zdravila čebelam. V REZERVNIH DRUŽINAH SENEGAČNIK to zlata rezerva za prihodnjo pomlad oziroma naslednjo čebelarsko sezono. Pogosto se namreč zgodi, da pride panj ob matico. Kadar si med letom čebele lahko same vzpodrede novo ali pa ima čebelar na voljo primerne godne matičnike ali matice iz plemenil-čkov oziroma s plemenilne postaje, ni to noben problem. Drugače pa je, kadar si čebele ne morejo več iz mlade zalege vzpodrediti nove matice. To se prav rado zgodi v pozni jeseni ali pa po prezimovanju v zgodnji pomladi. Takrat je težko ali pa sploh nemogoče dobiti kje rezervno matico. Če ni čebelar sam poskrbel zanjo ob primernem času, potem bo moral zdaj brez-matično družino pridružiti kakemu drugemu panju. Seveda bo s tem izgubil en panj, ki bi mu ob dobri letini lahko dal nekaj kilogramov medu. Za matice, ki jih nameravamo prezimiti v rezervnih družinah, moramo poskrbeti o pravem času. To je takrat, ko so čebelje družine na vrhu svojega razvoja. Pri nas je to navadno v juniju. Pri prestavljanju v medišče ne bomo prav nič oškodovali čebelje družine, če ji bomo odvzeli po en sat godne zalege in potem tako napravili narejenca. Ta naj ima vsaj pet ali šest satov godne zalege. Dodamo mu še po en sat medu in cvetnega prahu ter žlico ali dve vode. Če bodo namreč ostale v domačem čebelnjaku, se bodo pašne čebele vrnile na staro mesto, mladice pa bodo poletele na pašo šele čez nekaj dni. Če je mogoče, prenesemo take narejence nekaj kilometrov proč v drug čebelnjak. To lahko store zlasti prevaževalci, ki prenesejo narejence s pasišč v domači čebelnjak. V taki rezervni družinici oziroma na-rejencu bodo ostale tudi pašne čebele in družinica bo tako močnejša. Na-rejencem lahko dodamo godne matič-nike ali že sprašene matice iz pleme-nilčkov ali s plemenilne postaje. Pazimo na to, da bodo začele matice za-legati vsaj pred kostanjevo pašo in tako poskrbele za mladi naraščaj. Ta bo namreč prezimil z matico vred in poskrbel, da se bo v njem matica dobro počutila in tudi dočakala pomladnih dni. Narejenci, ki smo jih napravili iz treh satov, se niso obnesli. Malo bolje je s štirisatarji, a tudi za te moramo poskrbeti, da jih zazimimo z obilico mladih čebel. Najbolj so se obnesle rezervne družine s petimi ali več sati. Jeseni pred zazimljenjem še posebej poskrbimo za te družine. Pregledamo jih in ugotovimo, koliko je mladic in zimske zalege. Če jih prezimujemo v matičarjih, to je v A2 panju, ki je predeljen z notranjimi vmesnimi stenami na štiri dele, potem prezimujemo take panje vselej v srednji vrsti skladanice. Tako jih grejejo zgornji in spodnji panji. Samo močne družinice z obilico mladic in zadostno količino primerne hrane bodo uspešno prezimile. Namesto narejencev lahko uporabimo za rezervne družine tudi večje ali manjše roje. Moramo pa jih stalno krmiti, če ni paše. Le tako bo matica zalegala in na jesen bo v panju dovolj mladih, neizčrpanih mladic, ki so prvi pogoj za uspešno prezimovanje. Pozimi je skoro vedno kak panj ob matico. Izkušnje so pokazale, da nam pri desetih družinah prav lahko pade kaka matica. Zato čebelarji tudi računajo na to in pripravijo za vsakih deset, nekateri pa tudi za vsakih pet panjev, rezervne družinice. Če je spomladi vse v redu in ni noben panj izgubil matice, kar se tudi lahko zgodi, potem je to še bolje. Rezervne družinice dodamo potem lahko kaki oslabljeni družini ali pa napravimo samostojen panj. V njem se bo taka družina z mlado matico ob ugodni paši spomladi hitro razvila in kmalu dosegla druge plemenjake. Nekateri čebelarji imajo celo za vsak panj pripravljeno rezervno družino. Če produktivni panji uspešno prezimijo, dobijo potem iz teh rezervnih družinic 14 dni pred glavno pašo godno zalego iz njih. V rezervni družini ostane potem samo matica z enim satom zalege in s satom medu ter pašnimi čebelami. Zdaj dodajajo tej rezervni družinici satnice ali prazne sate, ki jih bo matica kmalu zalegla. Čebelar lahko tako stalno krepi svoje produktivne panje in jim dodaja zalego iz teh rezervnih družinic ali pa dela narejence. Seveda imajo taki čebelarji, navadno so to prevaževalci, vedno živahne družine, ki ob količkaj dobri paši že v nekaj dneh napolnijo panje z medom. Nekateri čebelarji dobe jeseni iz kranjičev ali košev tako imenovane »suhe« čebele. To je mlada žival, s katero okrepijo jeseni oslabljene panje ali pa napravljajo iz njih samostojne nove družine z rezervnimi maticami. Takim družinam je treba dati več satov, v katerih je že zimska zalega, in pa sat cvetnega prahu. Vse to lahko vzamemo iz panjev, ki smo jih že prej malo bolj nakrmili za zimo. Iz medišč jim odvzamemo sate za te rezervne družinice. Teh družin pa ne smemo preveč krmiti, ker bi s tem mlade čebele preveč obremenili. Iztrošene in zdelane mladice ne bi dobro prezimile. Takim družinicam po potrebi lahko dodamo liter ali dva sladkorne raztopine, več pa nikakor ne. Ob prvih pomladnih dneh se še posebej pozanimajmo za te družine z rezervnimi maticami. Poglejmo kako izletavajo in ali že nosijo obnožino. Ko bomo začeli pregledovati panje, se najprej lotimo teh družin. Pri njih je namreč vedno prav rado kaj narobe. Poglejmo, koliko hrane še imajo in če je tudi zalega v panju. Tak pregled naj bo bežen, saj zdaj spomladi čebele potrebujejo predvsem toploto. Zgodi se, da je tudi taka rezervna družinica lahko prišla ob matico, ali pa je pozimi oslabela, lahko pa ima tudi malo hrane. Vse to si zapišemo in potem ukrepamo. Iz oslabljenih družin bomo najprej vzeli rezervno matico in jo dodali osirotelemu panju. Z drugimi družinami z rezervno matico, ki so dobro prezimile in so zdaj v redu, pa ravnamo odslej kot z drugimi panji. ČEBELARSKO SODELOVANJE OB MEJI DUŠAN MEDVED Predsednik konzorcija čebelarjev za tržaško provinco prof. Zitomir Terčelj me je povabil na skupen obisk razstave sodobne čebelarske opreme in čebeljih pridelkov v Lazise pri Veroni. Hkrati z razstavo je bil organiziran še simpozij o problemih čebelarstva v današnjem času z mednarodno udeležbo. Povabilu sem se rad odzval, saj sem želel nekoliko spoznati okolje in razmere, v katerih italijanski čebelarji delajo in žive. V ranih jutranjih urah, 4. oktobra t. 1., sva se z ženo v Trstu priključila domačim čebelarjem. Avtobus je po naseljih okoli Trsta zbiral čebelarje tako, da so bila zasedena vsa razpoložljiva mesta. Kot mi je ljubeznivi predsednik povedal, je bilo z zasedbo avtobusa nekaj težav, ker je bila ravno tiste dni trgatev grozdja v polnem razmahu. Ker so nekateri čebelarji tudi vinogradniki, so morali — čeprav neradi — udeležbo odpovedati, zaradi obilice dela v vinogradu. Predsednik me je v avtobusu pozdravil in mi zaželel dobrega počutja med tržaškimi čebelarji. Ugodno je ocenil delovanje vodstva slovenskih čebelarjev v zvezi z varroo in pohvaiil pisanje Slovenskega čebelarja o tej temi ter navedel, da je imela biološko obrambna metoda pozitiven odmev tudi na Tržaškem. Med potjo proti Veroni smo se s čebelarji v avtobusu pogovarjali največ o varroozi, zanimali pa so se tudi za uporabo matičnega mlečka, propolisa, cvetnega prahu in čebeljega strupa v zdravstvene namene. Čebelje družine v tržaški in goriški provinci so v veliki meri napadene z varroozo. Italijanske oblasti ne odrejajo zdravljenja družin, temveč predpisujejo uničenje vseh družin v čebelnjaku ali stojišču, pa tudi če je bila odkrita le ena sama varrooa. Po mnenju tržaških čebelarjev taki Del skupine tržaških čebelarjev v Lazisah Tretji od leve sedi predsednik prof. Zitomir Trčelj Prvi od leve stoji avtor članka predpisi pomenijo uničenje, ne pa zdravljenje čebel. Izražali so upanje, da bo posvetovanje v Lazisah predložilo vladnim organom v Rimu dovolj humano in predvsem uspešnejšo obrambo. Ker italijanske čebelarske revije ne navajajo načinov in postopkov za diagnozo in zdravljenje, se tržaški čebelarji opirajo na obvestila v »Slovenskem čebelarju«. Posebno dobro so seznanjeni s člankom »Diagnoza in terapija varrooze«, ki obravnava izsledke lanskoletnega seminarja v Oberurslu pri Frankfurtu. Italijanska država finančno podpira razvoj čebelarstva. Njihova združenja prejemajo denarno pomoč, ki jo določajo po številu članstva. Razstava čebelarske opreme je bila zelo zanimiva in pestra. Pokazala je, da dobi italijanski čebelar v glavnem vso opremo in pripomočke od domačih proizvajalcev. Ta ni samo funkcionalna, je tudi kvalitetna in ustrezna estetskim normam današnjega časa. Moram ugotoviti, da dominira med njimi »LEGA« iz Faenze. Pa tudi drugi proizvajalci se trudijo, da ne bi zaostajali. Po naročilu iz Ljubljane sem ob pomoči prof. Terčelja povabil »LEGO« na VI. razstavo sodobne čebelarske opreme v Polje januarja naslednjega leta. Kljub veliki angažira- nosti v proizvodnji so obljubili sodelovanje. Razstavljeni so bili izključno nakladni panji sistema Dadant-Blatt s plodiščno in mediščno naklado. Izdelani so iz tri leta sušenega smre-kovnega lesa brez grč. Videl sem sat-nice z vdelano žično mrežo, ki se pritrdi na satnik. Tako odpade žičenje in vtiranje žice v vosek. Pri kovinski opremi dominira nerjaveči material, aluminija je le malo, medtem ko pocinkane pločevine ni več. Točila na ročni pogon so v zatonu in odstopajo mesto točilom na elektriko. Posode za shranjevanje medu so vedno opremljene z odrezno pipo, ki omogoča hitro, priročno in higiensko polnjenje kozarcev. Na ogled je bila raznovrstna embalaža za med. Čedalje bolj se prebija kozarec iz trde, prozorne plastike, ki ima enak videz kot steklo. Pa ne samo zaradi nižje cene, tudi skladiščenje in transport sta mnogo enostavnejša. Kozarci so okrogli in konični ter jih prazne vtikajo drug v drugega, zato jih gre okrog 500 v manjšo kartonsko škatlo. V enako gre le okrog 35 steklenih kozarcev. To je velika razlika in je razumljivo, da čebelarji posegajo po tej novosti. Značilno je, da večina italijanskih čebelarjev sama pakira in prodaja med končnemu kupcu. Večji čebe- larji ga dajo v prodajo tudi trgovini na drobno, seveda že pakiranega. Rekli so, da načelo rentabilnega poslovanja ne prenese daljše posredniške mreže. Videl sem medove vseh barvnih odtenkov. Razstavljen je bil tudi kandiran kubanski med, temnorjave barve in svojstvenega okusa, ki ga prodajajo v grudah in pakirajo v papirne vrečke kot bonbone. Veliki čebelarji, kot Porini, za katerega pravijo, da ima 3500 panjev, so prodajali med kar na razstavi. Drugi čebelarji pa so ponujali tudi matice in druge proizvode. Posebno uspešni so bili prodajalci raznih vrst stekleničenega medenega žganja in napitkov. V spominu so mi ostali predvsem zaradi izrednega okusa in spretnega komercialnega pristopa do kupca. Vse priznanje gre marljivim organizatorjem. Poleg opisanega so v posebnih prostorih razstavili veliko število posušenih medovitih rastlin, z lepo vidnimi cvetovi in nazivi v več jezikih. Znamke s čebelo, satjem in drugimi čebelarskimi motivi so bila zbrane z vsega sveta. V posebni vitrini je bila razstavljena okamenela čebela — fosil. Na prvi pogled smo ugotovili, da se v miljonu let po velikosti in obliki ni bistveno spremenila. Kolikšna je vrednost tega fosila kaže dejstvo, da je bil neprestano zastražen. Nekaj časa sem bil tudi na posvetovanju. Ravno takrat so obravnavali apiterapijo. Znan strokovnjak iz Pariza je poudaril zasluge Jugoslavije na tem področju, ki se po njegovem mnenju uvršča med tri vodilne države v svetu. Pri obravnavi obrambe pred var-roozo so bila stališča čebelarjev deljena. Tista območja, ki varrooze še nimajo, niso pokazala posebno velikega zanimanja zanjo. Končno so sprejeli kompromisno stališče, da naj bi odlok toliko spremenili, da se v bodoče namesto vseh družin uniči le tista, v kateri bi našli varrooa. Očividno tržaški čebelarji niso bili popolnoma zadovoljni s takšnim sklepom. Menili so, da se ostali čebelarji premalo zanimajo za to zadevo. Lazise je lepo mesto ob Gardskem jezeru, ki živi pretežno od turizma. Ima veliko gostišč in trgovin. Obisk razstave je bil tako velik, da je predsednik že štirinajst dni pred pričetkom komaj uspel rezervirati prostor za skupno kosilo. To tudi kaže, kakšno je v Italiji zanimanje za čebelarstvo in čebelje pridelke. Na vseh razstavnih prostorih so živahno sklenili kupčije, ljudje so v vrstah stali, da bi prišli na vrsto. Le na lepo urejenem prostoru »Medexa« nisem opazil obiskovalcev, ker njihov zastopnik ni organiziral direktne prodaje proizvodov. Ker varrooa ne pozna meja, je prav, da čebelarji med seboj sodelujemo, izmenjujemo izkušnje in sporočamo, kako daleč je napredovalo naše znanje v obrambi pred njo. Tržaški čebelarji so pripravljeni za takšno sodelovanje. Čutim dolžnost, da se zahvalim predsedniku prof. Trčelju in tržaškim čebelarjem za vso pozornost in gostoljubnost. OBISK IZ PROVINCE ALTO ADIGE V provinci Alto Adige pod Alpami je mnogo marljivih čebelarjev. Predsednika njihove zveze Sebastiana Zin-gerla poznam že od prej. Srečevala sva se na simpozijih in kongresih. Pojav varrooe v obmejnih provincah, ki leže ob jugoslovanski meji, je povzročil, da so se začeli zanimati za razmere v našem čebelarstvu. Dogovorila sva se, da bo prebil nekaj časa v Savudriji. Istra mu odgovarja tudi zato, ker se lahko pogovori s čebelarji brez prevajalca. Ob obisku sva obiskovala posamezna čebelarska stojišča, se pogovarjala s čebelarji o var-rooi, o pašnih razmerah, o panjskih sistemih, o odkupnih cenah medu in podobnem. Način zdravljenja čebel z dimljenjem mu je lepo pokazal ugledni in znani čebelar Ivan Kranjc v Marezigah. Od njega je dobil izčrpne informacije o vsem, kar ga je zanimalo. Ivan Kranjc nas je ljubeznivo sprejel in pogostil. Ugledni gost je bil zadovoljen s tem, kar je videl v Istri. Doma bo poročal, da se nasledniki Antona Janše trudijo, da bi bili vredni njegovega imena. Seveda izurjenemu čebelarskemu očesu ni mogla ostati prikrita skromna tehnična oprema naših čebelarjev in nizka odkupna cena medu. Čebelarji v Altu Adige sami polnijo kozarce z medom, jih opremijo z zaščitnim pečatom in prodajajo po enotni ceni 6400 lit za kg, bodisi potrošniku ali trgovini na drobno. Ta na to oceno pribije še maržo. Po realnem kurzu dinarja vidimo, da dobi pri njih čebelar okoli 250,00 din za kg, kar je lepa cena in naš čebelar o njej lahko le sanja. Za naslednjo pomlad sem povabljen na študijski obisk čebelarstva province Alto Adige. Stiki s čebelarji drugih dežel nam pokažejo, do kod smo pri nas prišli-kaj delamo dobro in kaj moramo še izpopolniti. To bogati naše izkušnje, dviga pa tudi ugled našega čebelarstva v svetu, saj nas tujci zaradi jezikovnih ovir le slabo poznajo in ne vedo za naša prizadevanja in hotenja. Zdi se mi prav, da še dalje gojimo in negujemo stike s čebelarji sosednjih dežel v obojestransko korist in napredek. VPRAŠANJE ČEBELARSKEGA STROKOVNEGA JEZIKA MARTIN MENCEJ Pred desetimi leti sta čebelarja Julij Mayer in France Guna načela vprašanje čebelarskega strokovnega jezika. (Glej letnik 1970, str. 48 in 109.) Niti prvi niti drugi avtor prispevkov ni bil jezikoslovec. Začutila pa sta potrebo po čiščenju, pravilnem oblikovanju in enotnosti strokovnega čebelarskega izrazoslovja ter izzvala uredništvo in jezikoslovce — čebelarje, naj se lotijo tega dela. Proti pričakovanju pa ni bilo odziva. Zdaj, ko si s pozivom na čiščenje slovenskega govornega in pisnega jezika iščemo svojo pravo jezikovno podobo (identiteto), se srečujemo s pomembnim vprašanjem strokovnega izrazoslovja na vseh področjih družbenopolitičnega, kulturnega in še posebno gospodarskega življenja. In kako tudi ne, saj se že dušimo v nerazumljivih tujkah, prevzetih predvsem iz angloamerikanskega jezikovnega področja. To je prišlo že tako daleč, da je plevel že čez in čez prerasel slovensko jezikovno njivo. Pospešeni družbenopolitični in gospodarski razvoj vsiljuje tuje izrazoslovje, pri prevajanju in postavljanju sicer slovenske besede, mislimo pa po tuje, kakor je že pred več kot 100 leti zapisal Fran Levstik. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da uvajamo izrazoslovje, ki je tuje pristni slovenski govorici. Na poziv SZDL Slovenije in na sporočilo s posvetovanja o slovenščini v javnosti, ki je bilo meseca maja 1979 v Portorožu, ni bilo ustreznega odmeva tudi ne v našem tisku, zato naj se na kratko omejim le na vprašanje slovenskega čebelarskega izrazoslovja (terminologije), samo kot čebelar, ker nisem jezikoslovec. Slovensko čebelarstvo je glede čebelarskega strokovnega izrazoslovja v primerjavi z mnogimi drugimi strokami na dobrem in ni pretirano, če trdim, da je v zavidanja vrednem položaju, saj čebelarski prevajalci in pisci že več kot 200 let prizadevno klešejo slovensko čebelarsko terminologijo. Prvo slovensko tiskano čebelarsko besedilo smo dobili že 1792. leta s prevodom Janševe knjige Popolnoma podvuzhenje sa vsse zhebellarje. Oskrbel ga je zaslužni štajerski čebelar in prevajalec Janez Goličnik. Čeprav je pri prevajanju temeljito uporabljal lepo in kleno ljudsko govorico in črpal izraze iz bogate ljudske jezikovne zakladnice, je pač v tem prvencu dostikrat uporabljal izraze, ki so bili slovenski govorici tuji, skovanke, ki so bile bližje nemški izrazoslovni miselnosti, kar je razumljivo in opravičljivo. Delo P. P. Glavarja iz leta 1776 Pogovor od zhebelnih rojou je žal ostalo kot »izgubljeno« v rokopisu vse do leta 1976, ko je izšlo v knjižni izdaji in tako ni moglo vplivati na razvoj in oblikovanje slovenske čebelarske terminologije. Prevod nemške pisane knjige Jurija Jonkeja Krajnski zhbelarzhik — kratko poduzhenje zhebele rediti in s'njimi prav ravnati, ki ga je pripravil J. Zemlja 1836. leta, je spodbodel Frana Levstika, da je v svojem rokopisu Bučelstvo pokazal, kako je treba črpati čebelarski strokovni jezik iz tedanje ljudske govorice in je s tem pomembno obogatil slovensko čebelarsko jezikoslovje. Omejil sem se le na najpomembnejša tovrstna dela tedanjega časa. Goličnikovo prevajanje je temeljilo na ljudski govorici na Štajerskem, Glavarjevo na Gorenjskem, Levstiku pa je bilo izhodišče ljudsko izrazoslovje na Dolenjskem. Tako je imelo uredništvo mesečnika Slovenska čebela, ki je začel izhajati 1873. leta, že krepko jezikovno podlago. Kljub temu pa je tedaj še vedno vladala precejšnja anarhija v čebelarski terminologiji in je še vsak sam po svojih zmožnostih koval nove besede, kar je razvidno iz tedanjih prevedenih ali pa izvirno pisanih delih. Zato je bila ena osnovnih nalog uredništva Slovenske besede in od leta 1898 Slovenskega čebelarja, da so »pilili« slovenski čebelarski jezik in oblikovali enotno slovensko čebelarsko izrazoslovje. To se jim je z leti tudi precej posrečilo in so v tem pogledu opravljali nalogo tako, da je v začetku tega stoletja pesnik Oton Zupančič s svojim izostrenim posluhom za ljudsko govorico objavil: »Slovenski čebelar je po izrazoslovju, pristojnosti jezika in prefinjenem stilu eden najboljših časopisov, kar jih je v tem času izhajalo v slovenskem jeziku«. Tako je bilo zapisano v prvi polovici tega stoletja kot nekakšna samohvala v Slovenskem čebelarju. Ce je bilo temu tako, potem je bilo to veliko priznanje dotedanjim piscem, prevajalcem in uredništvom. Hkrati pa se je s tem vsiljevala zahteva po nadaljevanju in čim večji skrbi za slovenski čebelarski pisani in govorni jezik. Kako močno so čutili potrebo po čistosti in enotnosti čebelarskega izrazoslovja, dokazuje to, da smo že leta 1903 dobili Zbirko čebelarskih izrazov, ki jo je oskrbel prof. dr. Walter Smid in je izšla kot priloga Slovenskega čebelarja. Kolikor mi je znano, je bil to do tedaj izreden primer v slovenski strokovni literaturi. Od tedaj pa je preteklo že 80 let. Res je, da je izšlo petdeset let za tem (v letih 1955—1958) obsežno in odlično kolektivno pisano strokovno delo Sodobno čebelarstvo, ki je pomenilo tudi v jezikovnem pogledu vrhunec slovenskega izrazoslovja in so ga s pridom uporabljali čebelarji, predvsem pa čebelarski pisci v zadnjih 25 letih. Kljub temu pa se v vseh teh letih pojavljajo še nekatere nejasnosti in nedorečenosti, kar povzroča negodovanje pri mnogih bralcih čebelarske literature. Mimo tega so prav v zadnjih 25 letih napravili razvoj čebelarstva, tehnologije čebelarjenja in pridobivanje čebeljih pridelkov pomemben skok. Naj navedem le nekaj teh, ki se ponavljajo in begajo pisce in bralce, pa naj si bo glede podedovanih nedo-rečnosti, kot npr.: čebelni — čebelji panj, čebelna — čebelja družina, medena — medna golša, ogrebati — og-reniti (raba!), žerka — žrka, ali pa raznih izpeljank, kot npr. čebeloreja (germanizem) itn. Mimo tega pa se je v teh letih pojavila vrsta novih izrazov kot posledica novejših pridobitev na področju čebelarstva, posebno še čebelnih pridelkov. Precej teh si je pridobilo v teku časa nekako domovinsko pravico z utemeljitvijo, da so mednarodne narave in so si utrli pot v naš jezik z mednarodno delitvijo dela, predvsem z industrijskimi izdelki iz čebeljih pridelkov. Pri tem pa je vprašljivo, če tudi za domači trg. Vsekakor smo pred nalogo, da kritično ocenimo nedorečeno izrazoslovje iz preteklosti, predvsem pa nove strokovne izraze, da se ne vrinejo v NAŠI ZNAN! Danes vam predstavljamo enega od najaktivnejših čebelarjev MZČD Maribor inž. Bruna Krištofa, ki kljub obilici dela vedno najde čas tudi za mlade čebelarje. 1. Kdaj in kako ste začeli čebelariti? Čebelariti sem začel leta 1952 v Podvelki. Za čebelarjenje me je navdušil že leta 1949 moj sošolec, ki je tedaj že imel svoje čebele na Fali. Kot 16-letni mladenič sem prinesel prvi panj na ramenih iz vasi Remšnik; to je vas, oddaljena 7 km od mojega doma. Panj sem postavil v skromen čebelnjak, ki mi ga je oče postavil v neposredni bližini stanovanja. Ze naslednji dan sem se odločil, da opravim, seveda s pomočjo soseda čebelarja, prvi pregled družine. Rezultat pregleda je bil porazen, saj sva ugotovila, da je bila družina brez matice, dobil pa sem tudi nekaj pikov, ki so precej spremenili moj obraz. naše jezikovno področje in ne dobe domovinske pravice. Tudi glede tega moramo v prihodnje posnemati prizadevanja naših predhodnikov, da ne bo treba pozneje rvati »ljulke tuje... de je noben purist več ne izruje« iz »naše kranjš’ne spakedrane«. Trditev, da bi s posegi na to področje napravili še večjo zmedo, je seveda nevzdržna in je voda na mlin lagodnosti. Če bi se naši predniki držali tega načela, potem bi še vedno rekli čelstvo in ne čebelarstvo, piskre in ne celica, cvetna moka in ne obno-žina, izmetalnica in ne točilo itn., itn. Vsekakor sta poziv SZDL Slovenije in sporočilo s posvetovanja o slovenščini v javnosti tudi za nas veljavna. Ali naj ostanemo tudi tokrat brez odgovora? ! Zato predlagam, naj bi 10 ZCDS imenoval ožjo strokovno komisijo, ki naj bi pripravila izhodišča za ustrezno slovensko in enotno tolmačenje spornih strokovnih terminov. ČEBELARJI 2. S kakšnimi panji ste začeli čebelariti in s kakšnimi čebelarite danes? Moj prvi panj je bil Žnideršičev panj. Ta tip panja je bil v tistih časih in krajih že znan in zelo čislan. Zal ugotavljam danes, da je bil moj prvi panj zelo preprost in domače izdelave, brez pravih razstojišč, brez matične rešetke in dokaj čudnih dimenzij. Veliko težav je bilo tudi z nabavo satnic, ki jih ni bilo in zato so se čebelarji znašli vsak po svoje. Ko sem se leta 1961 preselil v Maribor, sem zašel tudi v skupino znanih in dobrih čebelarjev, ki so me dodobra seznanili z AZ panjem in mi pri delu vsestransko pomagali. Pri tem se moram še posebej zahvaliti takratnemu predsedniku čebelarske družine Studenci - Pekre tov. Hajncu. Pri Čebelah je vedno dovolj dela Moj prvi panj je bil AŽ in tudi danes čebelarim samo z A2 panji. Število panjev je hitro naraščalo in tudi upadalo tako, da danes čebelarim samo še s 14 čebeljimi družinami. Znano je, da se rentabilnost čebelarjenja začenja šele s čebelarjenjem z nad 35 panji. Torej čebelarim nerentabilno, samo zaradi ljubezni do čebel. 3. Kako ste se učili čebelariti? V prvih letih čebelarjenja sem bil prepuščen sam sebi, temu primerna je bila tudi tehnologija čebelarjenja — torej eksperimentalna. Začel sem se zanimati in prebirati redke knjige o čebelarstvu in tako spoznavati tudi za takratne čase primerno tehnologijo. Danes je to seveda drugače in upam si trditi, da mi čebelarjenje z A2 panjem ne dela nobenih preglavic več. 4.—5. Kje kupujete panje in čebelarski pribor? Ali ste zadovoljni s kvaliteto in izbiro čeb. orodja in panjev? Panje sem kupoval v glavnem v poslovalnici medobčinske zveze čebelarskih družin Maribor, danes pa so moji panji v glavnem izdelani na Vrhniki pri tov. Kržetu. Ob lepo in natančno izdelanem panju pa se človek nehote zamisli nad izdelavo čebelarskega orodja, ki ga pa ni moč pohvaliti. Te ugotovitve potrjujejo, da bi bilo nujno potrebno izpeljati standardizacijo panjev in čebelarskega orodja. 6. S kakšno mero satnikov čebelari-te in kako jih žičite? Mere satnikov so podane z merami panjev, žičim pa v obliki črke W pokončno s petimi žicami, pač tako, kot so navrtane luknje v satnikih panjev, kakršne izdeluje Krže. 7. Katere čebelje pridelke pridelujete in kakšen je vaš poprečni pridelek medu? Ne glede na pridobivanje čebeljih pridelkov »moderne dobe«, se ukvarjam še vedno le s pridobivanjem medu in deloma peloda in zadelavine. Pridelki so zelo relativen pojem, saj imam pašišče oziroma čebelnjak postavljen v 30 km oddaljenem Ožbaltu ob Dravi. To je kraj, ki je ob-raščen v glavnem s smreko in jelko. Letni pridelki so od 10 pa tudi do 80 kg na gospodarski panj. 8. Kako preprečujete rojenje? Roje preprečujem s trganjem ma- tičnikov, seveda pa je precejšen porok za nerojivost mlada matica in izbira nerojivih pasem. 9. Ali izdelujete satnice sami ali jih kupujete? Satnice kupujem v naši poslovalnici. Nesprejemljiva pa je praksa nekaterih čebelarjev, ki še vedno amatersko in nestrokovno prekuhavajo vosek in vlivajo satnice. Prepričan sem, da je to eden od možnih vzrokov širjenja bolezni čebel. 10. Ali sami kuhate volčine in kako? Sam voščin ne kuham, dajem jih v kuho sosedu. Deviški vosek in pokrovčke pa topim s sokovnikom, ki je kar primeren za manjšo količino. Aktivno sodeluje tudi pri organizaciji tekmovanj mladih čebelarjev — krožkarjev 11. Ali sami vzgajate matice in kako? Za svoje potrebe vzgajam matice sam. Iz izredno lepih matičnikov prelegajočih družin pripravljam pra-šilčke, 5-satarje, ki so v naslednji sezoni še kako dobrodošli. 12. Kako pogosto menjate matice? Matice menjam v glavnem vsake tri leta, dostikrat pa pride do menjave vsaki dve leti. 13.—14. Ali čebele prevažate in na katere paše? Kako jih prevažate? Čebel ne prevažam, saj kadar za-medi gozd, je kvalitetnega medu dovolj tudi na stalnem stojišču. Pred leti sem prevažal z avtomobilom na kostanjevo in ajdovo pašo, česar pa danes ne delam več. 15. Kje in kako točite med? Med točim v čebelanjaku, zadnje čase pa odnašam satnike domov in jih doma iztočim. Pri takem točenju prihaja do večjih stroškov prevoza, vendar je delo lažje in hitrejše. 16. Kako zazimite čebele? Čebele prezimujejo v plodišču. Satniki ostanejo v večini primerov v medišču in matična rešetka je od- prta. Slabše družine prezimim tako, da odstranim satnike iz medišča, me-dišče in zadnjo stran panja pa pre-krijem z gumijasto peno, ki je bolj primerna, kot so drugi materiali za paženje čebel. 17. Ali dajete v pregled zimske mrtvice in drobir? Zimske mrtvice in drobir dajem v pregled samo občasno in kadar je potrebno. Preventivno pregledujem čebele na nosemo in pršico sam. 18. Kako je organizirano pobiranje vzorcev za pregled? Pobiranje vzorcev mrtvic in drobirja je pri nas urejeno prek družin oziroma MZČD Maribor, seveda v soglasju z zahtevami veterinarske inšpekcije. Prevaževalci pa to v glavnem urejajo sami, ker so vezani na dovoljenje za prevoz čebel. 19. Ali tudi sami ugotavljate možno navzočnost varrooze in kako? Nevarnost varrooze ugotavljam sam s pregledovanjem trotovine s pomočjo lupe. V tem letu pa je bilo obvezno testno plinjenje vseh čebeljih družin na področju SO Maribor, zaradi najdbe žarišč te okužbe. Rezultati še niso znani. Želim le pripom- niti, da tehnologija plinjenja ni ravno praktična, če plinimo z varitan tabletami, ki zelo nerade gorijo. Prepričan sem, da bi lahko tovarna zdravil Krka, ki te tablete izdeluje, surovino nanesla na lističe (folbex) in s tem močno skrajšala in olajšala delo čebelarjev. To je ena izmed nalog ZCDS. 20. Katere čebelje bolezni ste imeli v čebelnjaku? Na srečo je v mojem čebelnjaku tu in tam navzoča le nosema, ki pa tudi ni tako nedolžna bolezen, kot si nekateri predstavljajo. Vsekakor je potrebno namenjati veliko skrb zdravstveni preventivi čebel. Pri tem je osnovni pogoj, da so družine močne, panji in čebelarski pribor čist in satovje, kolikor se da mlado. Ne morem trditi, da je to edini pogoj, vendar moje izkušnje tako kažejo. Obsojam tiste čebelarje, ki preventive ne upoštevajo in jim je edino vodilo le »pozitivna bilanca čebelarjenja«. 21. Ali je vaše čebelarstvo rentabilno? Že prej sem povedal, da se rentabilnost začenja šele nekje nad 35 panji. Ob upoštevanju vseh izdatkov, ki jih imam v zvezi s čebelarstvom, prihajam do sklepa, da drži stari pregovor, ki pravi: »Čebele te bosega najdejo in te v cokljah pustijo«. 22. Kako prodajate med in druge čebelje pridelke? Od čebeljih pridelkov prodajam le med in propolis. S prodajo ni težav, seveda, če je le blago lepo in higienično pakirano. Med embaliram v steklene kozarce, ki so opremljeni z etiketo, s katere je razvidna vrsta in teža medu in mojim polnim naslovom. 23. Ali ste član čebelarske organizacije in katere? Sem član čebelarske družine »Peter Močnik«, Studenci - Pekre, ki deluje pod okriljem medobčinske zveze če- belarskih družin Maribor. Organiziran sem od leta 1963. 24. Katere čebelarske probleme čebelarjev naj bi po vašem mnenju reševala čebelarska organizacija? Problemov, ki bi jih naj reševala čebelarska organizacija, ni malo. Določene težave, ki se pojavljajo na terenu, rešujejo čebelarske družine, društva in medobčinske zveze v glavnem same in vsaka po svoje. Danes premagujemo z veliko težavo dediščino, to je vključevanje čebelarskih organizacij v družbenopolitične forume, predvsem SZDL, ki je nosilec vsega gibanja na terenu. Kako se naj neko društvo prebija s svojimi interesi, če SZDL sploh ne ve, da čebelarska organizacija v določenih krajih obstaja? Drugo poglavje je koordinacija posameznih čebelarskih organizacij na področju naše republike itd. Obstaja neskladje med sprejemanjem standardizacije panjev in čebelarskega orodja ter njegovega regresiranja in sprejemanja čebelarskega zakona. Skratka, problemov ne manjka in mislim, da se bo ob tem morala zamisliti tudi ZČDS. 25. Kakšno je vaše mnenje o čebelarskem izobraževalnem centru? Sedanje stanje ČIC je takšno, da nas je lahko sram. Posebno narobe je dvoje: 1. odločitev in pričetek gradnje brez poprej preudarno izdelanega programa gradnje in programa financiranja; 2. slaba zavest nas čebelarjev po-edincev in čebelarskih organizacij. Prepričan sem, da bi bilo treba h gradnji še prej pritegniti druge institucije in republiko. Mar nam ni jasno, da se tak center ne more vzdrževati sam, usluge pa, ki bi jih ta center opravljal, bi bile za čebelarje predrage. Pridružujem se mnenju mariborskih čebelarjev, da je potrebno sto- riti vse, da se sedanje stanje doma ohrani in da se dom čimprej proda, dobljeni denar pa po določenem ključu vrne vsem, ki so ta sredstva prispevali. Obstaja še tretja možnost, to je dokončati dom s pomočjo drugih zainteresiranih institucij. 26. Kakšno je vaše mnenje o selekcijsko vzrejnem centru ZČDS? Na nekoliko plodnejša tla kot CIC je naletel vzrejni center, ki pa svoje naloge ne more opravljati, kot naj bi jo (selekcija — ob nekontroliranih trotih). Odločitev o gradnji in vir sredstev zanjo pa mi nista znana. Vprašljiva sta tudi rentabilnost in način dela v vzrejnem centru. 27. Kako naj bi bilo organizirano čebelarsko izobraževanje? Več predavanj na terenu, ki morajo biti kratka, jedrnata in v preprostih besedah, tako da bodo vsem čebelarjem razumljiva. Izdati bi bilo treba tudi več v preprostih besedah napisanih brošur. Predavanja kot tudi brušure ne smejo biti obarvani z osebnimi interesi. Izobraževanje naj poteka ob tednu čebelarjev tudi na vseh osnovnih in srednjih šolah, da bi tako pridobivali mlade čebelarje. 28. Ali ste za delo na področju čebelarstva dobili kakšna priznanja? Za delo na področju čebelarstva sem prejel naslednja priznanja: — Plaketo A. Janše od CD Peter Močnik, — Diplomo za delo v družini ob 30-letnici njenega obstoja, — Odlikovanje red A. Janše III. in II. st. od MZČD Maribor, — Krajevno priznanje OF za delo v čebelarstvu. 29. Kakšne zadolžitve ste do zdaj imeli v čebelarski organizaciji? Predsednik družine »Peter Močnik« sem že 16 let. Poleg te funkcije so mi v MZČD Maribor zaupali še naloge predsednika komisije za izobraževanje, podpredsednika MZČD in mentorja za čebelarski naraščaj v MZČD Maribor. Na osnovni šoli Janka Padežnika sem mentor in vodja krožka že 10 let. Sem tudi član republiške komisije za čebelarski naraščaj. Pri opravljanju zaupanih funkcij se človek sreča z velikimi težavami, ki jih deloma uspešno in deloma manj uspešno premaguje. Zal pa pri vsaki akciji moti neodgovorna miselnost nekaterih čebelarjev, češ, imel je uspeh in zaupajmo mu še druge. Vse to ne vodi nikamor in človek prej ko slej opeša. Doslej si upam trditi, da sem skoraj vse zaupane naloge uspešno izvedel in naj navedem le nekaj teh: — prvo razvitje družinskega prapora v MZČD Maribor, — uspešno izdajo treh brošur o čebelarstvu, — priprava III. republiškega tekmovanja mladih čebelarjev, — organizacijo več čebelarskih razstav, — podaritev plakete A. Janše tovarišu Titu ob njegovi 80-letnici in akcijo sodelovanja s pobrateno Mestno za-jednico v Kraljevem ob 85-letnici tov. Tita, za kar se nam je osebno zahvalil. Med neuspelimi akcijami pa je postavitev čebelarskega doma v Mariboru. Ni se nam posrečila zaradi nezrelosti nekaterih čebelarjev in prioritete ČIČ. Kljub neuspehu je misel še vedno živa, parcela in načrti pa so pripravljeni. Ob koncu želim vsem prijateljem čebelarstva in čebelarjem srečno in medeno leto 1982. BILTEN MEDEX V TEJ ŠTEVILKI SLOVENSKEGA ČEBELARJA NI IZŽEL ZARADI TEHNIČNIH RAZLOGOV. POMEMBNO MEDNARODNO PRIZNANJE ČEBELARJU IZ SLOVENIJE *r 'v 0 + ■* L M I) ' 4w _ _ ................... MEDALLA IIVWI DE PLATA congreio internacional de apicultura APIMONÜIA EL COMITE DE APIMONDIA INTERNACIONAL cto'Ga present»: DIPLOMA Wmi _ j ivi c - /ukÜSUWift _ por su participaciön en este evento a v l_l>»5C«