¡	PLANINSKI VESTNIK
SLOVENSKI ZNANSTVENIK 2 BOTANIČNEGA OLIMPA
GORE BOTANIKA ALFONZA PAULINA
NADA PRAPROTNIK
■••Slovenskega planinstva še dolgo zatem ni bilo. ko so hodili in plezali po naših gorah vneti prirodostovci, predvsem botaniki «
Topi In ec (1955)
476
Botanik Alf oni Paulin (1853-1942)
Obletnice nam obračajo pogled nazaj v zgodovino. Prav zato je 100-letnica organiziranega slovenskega planinstva priložnost, da se spet znova spomnimo na naravoslovce, ki so bili med prvimi, ki so začeli odkrivati gorski svet. Tja so zahajali veliko prej, preden je planinstvo postalo moda in potreba odtujenega človeka. Med znanstveniki ■ naravoslovci je bilo veliko botanikov, ki jih je v tedaj še skrivnostni, neznani svet pritegnila večna želja po iskanju in spoznavanju. Lahko bi rekli, da je zgodovina botaničnih raziskovanj v naših gorah vsaj v zgodnji dobi tudi zgodovina slovenskega planinstva, ki pa tedaj še ni bilo organizirano v društvih. Hkrati to ni samo del zgodovine botanične znanosti, ampak del naše kulturne zgodovine, ki pa je ne cenimo dovolj in se nam ne zdi pomembna.
Ko me je urednik Planinskega vestni ka prosil, naj za to obletnico napišem nekaj o rastlinstvu, s katerim se ukvarjam, sem sprva nameravala pisati o botanikih, ki so več stoletij raziskovali našo floro. Zgodovina teh raziskovanj pa je tako pestra in bogata, da bi bil splošen pregled skozi stoletja preveč suhoparen, imena bi se izmenjavala s podatki in številkami, V skoraj sto letih izhajanja naše revije je bera člankov o posameznih botanikih - planincih in o rastlinstvu kar velika, mnogi naravoslovci pa so kot
avtorji pisali vanj. Ko listamo stare letnike Vestnika, ugotavljamo, da se je v skoraj sto letih nabralo bogato gradivo. Marsikaj je že napisano, mnogo zanimivosti pa je prezrtih in neobdelanih.
Ko sem razmišljala o temi, ki bi bila lahko zanimiva tudi za širši planinski krog, sem se odločila za botanika Alfonza Paulina (1853-1942), ki je v prvih desetletjih delovanja Slovenskega planinskega društva raziskoval tudi gorsko rastlinstvo, čeprav o njem ne moremo zapisati, da je bii društveni delavec. V svojem obdobju pa je obvladoval tedanjo botanično sceno in je bil viden mejnik v razvoju botanične znanosti. Ob tem se hkrati lahko spomnimo, da je lani minilo 60 let od njegove smrti. Prav zaradi obeh obletnic sem se torej odločila, da podrobneje predstavim življenje in delo tega botanika, ki je bilo v veliki meri povezano z gorami.
VSESTRANSKI PROFESOR BIOLOGIJE
Alfonz Paulin je bil rojen 14. septembra 1853 oskrbniku Turnske graščine v Leskovcu pri Krškem. Osnovno šoto in nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, višjo gimnazijo pa v Novem mestu, kjer je leta 1873 maturiral. V Gradcu je študiral prirodopis, matematiko in fiziko. Leta 1878 je napravil izpit za profesorja. Ob okupaciji Bosne in Hercegovine je bil vpoklican v vojaško službo. V Bosanskem Petrovcu si je nakopal pljučno in želodčno bolezen. V letu 1860 je začel poučevati na ljubljanski realki, leto kasneje pa na ljubljanski klasični gimnaziji. Poučeval je do upokojitve leta 1910. Leta 1886 je postal vodja ljubljanskega botaničnega vrta; ki ga je vodil do leta 1931. Ob ustanovitvi ljubljanske Univerze so mu ponudili mesto rednega profesorja botanike, ki pa ga je zaradi neurejenih razmer odklonil. Nekaj let je honorarno predaval botaniko, vendar se je temu poslu kmalu odpovedal. Umrl je 1. decembra 1942 v Ljubljani.
Za svoje delo je bil večkrat odlikovan. Bil je dopisni član Akademije znanosti in umetnosti ter častni član Muzejskega in Pri rod os lovne g a društva Slovenije.
22. junija 1963 so mu postavili spomenik v botaničnem vrtu v Ljubljani, 24. septembra 1992 pa v parku ob Turnski graščini v Leskovcu pri Krškem. Ob obletnici njegove smrti sta v septembru Društvo biologov Slovenije in Oddelek 2a biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pod pokroviteljstvom SAZU. Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in občine Krško organizirala v Krškem mednarodni sim-
PLANINSKI VESTNIK
pozij Flora in vegetacija Slovenije, Prirodoslov-ni muzej Slovenije pa je v decembru pripravil spominsko razstavo,
Alfonz Pauiin je bil trideset let profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani. Kot učitelj je bil strog, hkrati pa je znal učencem približati snov, o kateri je govoril
Čeprav leta 1919 ni sprejel ponudbe, da bi na tedanji mladi slovenski Univerzi predaval botaniko, je svoj najljubši predmet honorarno učil štiri semetre v letih 1923-1925. Predaval je pred nabito polno dvorano. Razmere pa niso bile ugodne za strokovnjaka in pedagoga njegovega formata, zato se je predavanjem odpovedal.
Leta 1898 je izšel njegov Prirodopis rastlinstva, ki ga je namenil učencem nižjih razredov srednjih šol. To je bil prvi izvirni botanični učbenik v slovenskem jeziku. Pomembno je, da je uredil botanično terminologijo, ki je bila osnova tudi naslednjim piscem botaničnih učbenikov. Če primerjamo učbenike biologije, ki nastajajo na pragu tretjega tisočletja, s Pauiin o vi m Prrrodo-pisom rastlinstva, z grenkobo ugotavljamo, da niti po vsebinski, niti po pedagoški, še manj pa po slikovni plati še zdaleč ne dosegajo skoraj sto let starega učbenika.
ŠEF VRTA DOMOVINSKE FLORE
Alfonz Pauiin je postal vodja ljubljanskega botaničnega vrta leta 1886. Tedaj so ga imenovali Vrt domovinske flore. Vodil ga je do leta 1931. Botanični del vrta je bil pred njegovim prihodom precej zanemarjen. Že v nekaj letih pa je ta naša prva naravoslovna ustanova spet dosegla evropsko raven in jo pod njegovim vodstvom tudi obdržala. Ob stoletnici je bilo v njem posajenih 6412 vrst in oblik rastlin, semena pa so zamenjevali s 96 vrtovi. Večina rastlin je bila v nasadih, urejenih po rastlinskem sistemu, manj pa jih je bilo v ekoloških in ekološko-geograf-skih skupinah. V teh skupinah so bila posebej pripravljena tla za visokogorske rastline, ki so bile razvrščene po geografskem izvoru, Pauiin si je s svojim znanstvenim delom na področju florlstike, rastlinske sistematike in fito-geografije zagotovil trajno in vidno mesto v zgodovini slovenske botanike. Svoje delo je gradil na recenziji in kritični presoji vsega dotedanjega botaničnega znanja, za katero se je izkazalo, da je nepopolno in polno vrzeli. Dopolnjevat ga je s terenskimi raziskavami. Prehodil je Kranjsko po dolgem in počez in rezultate objavljal v strokovnem tisku od leta 1895 do 1917. Zbral je mnogo gradiva za kritično Floro Kranjske, ki pa je, žal, ni napisal. V njegovih strokovnih člankih najdemo mnogo podatkov o rastlinstvu v gorah. Skupaj z botanikom A. Hayekom sta leta 1907 izdala seznam rastlinstva Savinjskih Alp.
Njegova publicistična dejavnost se je končala leta 1917 sredi članka o dveh novih taksonih s pobočij Pršivca in Komarče nad Bohinjem, iz polimorfnega sorodstva perunik, ki so razširjene v Južnih Alpah in severovzhodnih Di-navidih, je opisal bohinjsko peruniko (Iris cen-gialti f. vochinensis). Na melišču pod Komarčo je naše! vrsto giavinca, ki ga je opisal pod imenom Centaurea alpigena. Vrednotenje tako imenovanega Paulionovega giavinca kot samostojne vrste pa je gotovo previsoko, saj gre le za primerke dvobarvnega giavinca (Centaurea dichroantha), ki so višji in bujnejši kot tipična vrsta, ki pri nas raste v zgornjem Posočju. Po prvi svetovni vojni iz nepojasnjenih vzrokov ni objavil ničesar več.
TRIJE TIPI PLANINCEV
Največje Paulinovo delo je herbarijska zbirka Flora exsiccata carniolica (Posušena kranjska flora), ki je temeljni kamen novejše slovenske ftoristike. čeprav je izhajala v dolgem obdobju 36 let (1901-1936) in ni dokončana, izšlo je 20 centurij, v vsaki centuriji je bilo 100 herbarijskih
A. Pauiin, Flora exsiccata Ca m i o 11 ca
j	¿¿¿¿¿ot/rri/
/iV* rw-K./	-L—JlH j- 'I ----'
kjh/čf* - -J« /1... T. '■*■■-■	f ■ ^...... 'l^ j '
Herbarljski listek ali sheda iz Paullnoiie zbirke Flore exelcceta carniolica
pol. 10 centurij je izšlo pred prvo svetovno vojno v več izvodih, ki jih je Pauiin pošiljal sorodnim ustanovam po Evropi. Po vojni je izšlo še 10 centurij, Zaradi denarnih težav pa nt mogel pripraviti toliko izvodov kot prej. Pripravljal je še štiri centurije, vendar je delo ostalo, žal, nedokončano.
V zbirko Flora exsiccata carniolica je avtor vključil mnogo rastlin, ki rastejo v naših Alpah.
Ko je Pauiin začel razmišljati o herbarijski zbirki, ki bo predstavila kranjsko rastlinstvo, je sodeloval s tedaj mladim Slovenskim planinskim društvom. V Planinskem vestniku je bilo že leta 1896 (str. 201) objavljeno kratko sporočilo z naslovom Alpinistika v rabo priro-doslovju, kjer lahko preberemo: »Odbor SPD že več časa ukrepa, da bi društvo pospeševalo tudi spoznavanje in raziskavanje domače gorske flore. Gosp, prof. Pavlin, priznan veščak - rastlinoslovec, je odboru obljubil, da ga bode podpiral v njega nameri." Pauiin bo napisal »nekak navod za nabiranje rastlin« in «odbor se nadeja, da bodo č. člani drage volje podpirali to njegovo namero, nabi-
¡	PLANINSKI VESTNIK
....... -^¿i.. ----• /jii.-^i-.—
AMf-

.•-2__„
______i ____

__»S__(.„j&J^jC JL^.'.
-¿J«- jL^. —- —---//¿^V ^—
<&■ ---«i—
I	^ -----------i---



z.---^	■<-/"■-■/¿'.X a*. -4----■	• -
ViriHjVl ' ^	■ S~ -------.	■	-
^ _	-----'.»i. ji	.——i.—-----
--A -—- fe^f—zZ"
^•' — - -—■A
— —.s-i
__„li......-i-.---rf^-.ji.-t
i___m	fa^.«»-//.
^A.-o	-s	— ,„„
___, .„.Z -ti-	. ^'i«. .....■
-- A	.¡i*" .........—
j*	; - ___ f_____ -------------------■.if"'"
478
Prva stran Pauli novega rokopisa o Naravnih spomenikih na Kranjskem
rati po svojih ¡urah po danem na vodu rastline ler jih njemu pošiljali v znanstveno porabo«. Leta 1897 je bil res objavljen njegov Članek z naslovom Turistika in znanost. V uvodnem delu je spregovoril o večnem vprašanju, zakaj sploh hodimo v hribe, o »nagibih, ki ženejo ljudi v gore«. Planince - turiste je razdelil v tri skupine. Prva skupina hodi v hribe iz »športnih nagibov« . ki jih Paulin ni preveč cenil, saj je duhovito zapisal:
»Čine izvrševati, katere poludorasel gams ali maček izvršuje veliko spretneje In elegantneje, nI resno početje in tudi nikakor ne zasluži lo-vorovega venca - k večjemu par novih krampežev na leto.«
V drugo skupino spadajo »lepočutni turisti», katerih nagib je plemenitejši, saj jih je v gore pripeljalo «čisto veselje nad lepoto In veličastnostjo proste prirode«.
Tretjo skupino pa je pripeljal »vednostni nagon, da znanstveno raziskuje kraje, po katerih potujejo, ter v raznih strokah služijo znanosti«. Posebej še poudari, da je »rastlinstvo najzanimivejša stvar, katero v prirodi srečava-mo«.
Sledi zelo kratek povzetek zgodovine in raziskovanja našega rastlinstva. Pomen znan-
stvenih flor posameznih območij sega daleč čez meje. Lahko pa jo znanstvenik napiše le tedaj, če ima na razpolago dovolj gradiva, ki pa na Kranjskem še manjka. Člani SPD bi mnogo pomagali, če bi bili pripravljeni sodelovati pri zbiranju podatkov o razširjenosti posameznih vrst.
Paulin svojim bodočim sodelavcem na koncu članka še svetuje, kako naj nabirajo in sušijo rastline, da »bodo podajale znanstveno porab-no gradivo«. On bo rastline z veseljem določal in tudi »dajal podatke o njih«.
ZNANSTVENIKI - SODELAVCI PV
In kakšen je bil uspeh tega prijaznega povabila med tedanjimi turisti?
V. Petkovšek je leta 1943 ob smrti A. Paulina v Planinskem vestniku zapisal: »Uspeh članka je bil, da se je pri avtorju oglasil neki gospod, ki je bil pripravljen pomagati pri težkem delu.« Kljub začetnim težavam je Paulinu le uspelo pridobiti nekaj sodelavcev, ki so mu pomagali pri njegovem življenjskem delu, Herbarijski listki so bili za pivih 10 centurij tiskani in so izšli v petih posebnih zvezkih, katerih avtorje bil A. Paulin. Najizčrpnejša poročila so izšla za prvih 600 pol, kjer najdemo poleg točnih podatkov o nahajališču, kjer je bila rastlina nabrana, tudi njeno sinonim i ko, zlasti dragoceni pa so podatki o njeni razširjenosti na Kranjskem, ki so bili delno plod njegovih terenskih raziskav, delno pa jih povzema od svojih predhodnikov. Pri naslednjih štirih centurijah so shede tiskane, vendar so na njih le običajni podatki o nahajališču rastlin.
Za 11. do 18. centurijo je latinsko besedilo etiket objavil v slovenščini Paulinov sodelavec dr. Fran Dolšak v dveh delih. V prvem delu gre le za prevod besedila, v drugem delu pa je Dolšak dodal še različne floristične, sistematske ali ekološke pripombe. Šele v letu 1966 je T. VVraber objavil seznam zadnjih dveh centurij. Latinsko besedilo listkov je prevedel v slovenščino, dodal pa je tudi floristične ali sistematske pripombe. Veliko rastlin za svojo herbarijsko zbirko je Paulin nabral v gorah. Najpogosteje se med nahajališči pojavljajo Črna prst, Stol, Belščtca, Golica, BegunjSčica, Velo polje, Mangrt... Njegov sodelavec in prijatelj F. Dolšak je leta 1938 v Proteusu napisal, da se Paulin svojih ekskurzij, na katere je rad vabil tudi bivše učence, pa tudi druge, ki so se zanimali za botaniko, z veseljem spominja in da so bili to najlepši dnevi njegovega življenja. Dolšak je na rob težavam, s katerimi se je srečeval Paulin pri delu za herbarij zapisal - žal - še vedno aktualno misel: »Ako smo gospodarji na svoji zemlji, tedaj Imamo tudi dolžnost, da jo spoznamo,«
Slovensko planinsko društvo je že od svojih prvih začetkov vabilo znanstvenike k sodelovanju in k raziskovanju narave v gorskem svetu. Ob 40-letnici ustanovitve društva je naravoslovec in planinski delavec Ferdinand Seidl (1856-1942) za Planinski vestnlk (1932) napisal članek Prlrodoslovci in SRD. Poudaril je, da so nove poti, zavetišča in koče olajšale delo tudi naravoslovcem »in prihajali so predstavniki skoraj vseh panog prosvetljajoče znanosti o prirodi«. Med botaniki našteva F. Dolšaka, F. Jesenka. J. Josina, F. Kocbeka, A. Paulina, 1. Pevaleka, F. Seidl a, G. Tomažiča in E. Pajniča, med tujimi pa G. Bec-ka in A. Hayeka
Ob Ferdinandu Seidlu omenimo še, da smo se v lanskem letu spomnili tudi 50-ietnice njegove smrti. Umrl je na isti dan kot njegov znanec A. Paulin, Obseg njegovega delovanja je bil širši, ukvarjal se je z geologijo, meteorologijo, seizmolog ijo, tudi z botaniko, sodeloval je pri nastajanju Spomenice Iz leta 1920, bil je dejaven planinski delavec na Dolenjskem. Posebej pa velja omeniti njegovo knjižico Rastlinstvo naših Alp, ki je izšla leta 1916.
PRIZADEVEN VARSTVENIK OKOLJA
Alfonz Paulin je bil dejaven tudi v prizadevanjih za ohranitev naravne dediščine. O tem njegovem prizadevanju ni bilo veliko znanega. Šele najdba njegovega rokopisa Über botanische Naturdenkmäler in Krain (O botaničnih naravnih spomenikih na Kranjskem) je osvetlila tudi to plat njegovega dela. O tem je leta 1988 pisal v Biološkem vestniku E. Mayer. Rokopis je nastal že leta 1906 in se je ohranil v zapuščini A. Paulina v Rokopisnem oddelku Biblioteke SAZU. Ohranil se je tudi precej poškodovan tipkopis s tipkarskimi napakami. Najden je bil med zapuščino A. Belarja. V rokopisu je Paulin pisal o botaničnih naravnih spomenikih, ki zaradi znanstvenega pomena zaslužijo ohranitev v naravnem stanju. Pripravil je pregled za varstvo zanimivih rastlin na Kranjskem. Posebej je poudaril atpinske vrste, ki rastejo le na enem ali omejenem številu osamljenih nahajališč, vrste na meji razširjenosti ter izstopajoče združbe, kot na primer alpinske rastline v nižini, visoka barja ali posebni gozdni sestoji.
Za zavarovanje je predlagal 9 rastlinskih vrst: Blagayev volčin (Daphne blagayana), planiko (Leontopodium alpinum) košutnik ali rumeni svišč (Gentiana lutea), Froelichov svišč (Genti-ana froelichii), rogato vijolico (Viola comuta), Zoisovo vijolico (Viola zoysii): alpsko možino (Eryngium alpinum) in srebrno krvomočnico (Geranium argenteum), ter tri območja: Ljubljansko barje z omembo Pokljuških barij, Kredarico in Krakovski gozd.
V začetku 20. stoletja je bilo varstvo narave na Kranjskem strokovno zelo dobro zasnovano In organizirano na društveni ravni. Na pobudo SPD je že leta 1898 Kranjski deželni zbor zavaroval dve ogroženi vrsti: planiko in Blagayev volčin. Leta 1920 pa je Odsek za varstvo pri-rode in prirodnih spomenikov Muzejskega društva za Slovenijo pripravil znamenito Spomenico. Če primerjamo Pauiinov seznam in Spomenico, iahko ugotovimo, da je bil njegov seznam osnova tako za Spomenico kot tudi za naslednje spiske zavarovanih rastlinskih vrst.
»ODKRITJE«. ROGATE VIJOLICE
Paulin je bil resen in natančen znanstvenik, cenjen tudi v tujini, saj je sodeloval pri herba-rijskih zbirkah Flora exsiccata Austro-Hungari-ca in Flora Stlriaca; botaniku G, Hegiju je pošiljal podatke za njegovo Ilustrirano floro Srednje Evrope (lilustrierte Flora von Mltteleu-ropa) in C. Fritschu za določevalni ključ oziroma za Ekskurzijsko floro (Exkursionsflora). Nekaj rogate slave pa mu je prineslo odkritje rogate vijolice (Viola comuta), ki je doma v Pirenejih in ima vijolične cvetove, visoka je 20 do 30 centimetrov, razrasla, s podaljšanim steblom, jajčastimi ali suličastimi listi in nazobčanimi ali deljenimi prilisti; ostrogo ima tako dolgo kot venčne liste. Leta 1901 sta jo na
A. Paulin, H. Hogler in A. O span, Rob pri Velikih Laščah. 26. april 1913
¡	PLANINSKI VESTNIK
Rogata vijolica (Viola comuta)
Begunjščici v Karavankah našla A. Paulin in Hugon Roblek (1871-1920), lekarnar iz Radovljice in znani planinski delavec, ki je polagal temelje slovenskega planinstva na Gorenjskem. Paulin je o tem odkritju napisal dva znanstvena članka. Tudi Planinski vestnik je zabeležil to odkritje, latinsko ime pa je bilo napačno zapisano (1902. str. 131): »Na Begunjščici se nahaja vijolica (viola cornic-ta L.), katero so doslej našli samo v Pirenejih.« Rogata vijolica je bila v Spomenici uvrščena med vrste, ki so potrebne zaščite: »Ta znamenita rastlina raste samo na Begunjščici, kamor jo hodijo trgat Nemci iz Gradca, Dunaja in drugod. Težko jo bo ohraniti, če jo ne bo varoval 2akon.«
Rogata vijolica je bila na spisku zavarovanih
480
Večji narodni park
Narodni park Berchtesgaden raj bi postal večji. Odkar je približno 21-000 hektarov veliko zavarovano območje bavarska državna vlada lata 1978 uredila, leto ozemlje državna meje proti vzhodu, jugu in zahodu omejila, zdaj pa bi lahko priključili narodnemu parku še kakšnih 18.000 hektarov visokogorja na avstrijskem državnem ozemlju, tako da bi bilo ozemlje naravno zeklfu£eno ne glede na državne meje m bi zajemalo med drugim tudi Kamnito morje (Steinerne Meer). Pri načrtovanju ne bodo posebej obravnavali zasebne zemlje. Ozemlje, o katerem teče beseda, je last avstrijske in bavarske gozdne uprave. Lovci so že nekoliko dvignili glave, ker bi se v tem primeru bistveno spremenile njihove pravice. Po mnenju dobrih poznavalcev razmer bo trajalo vsaj fee do leta 1995. da bo tako razširjen narodni park postal rssniiriost.	(Bergsteiger)
rastlin tako leta 1922 kot 1947, šele v zadnjem odloku Iz leta 1976 je ni več. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za pobalinsko Rob teko vo potegavščino. Rogato vijolico je namreč sam zasadi! in potem »ljubeznivo« prepustil Paulinu, da jo je našel. Leta 1990 pa je rogato vijolico na Velikem Lameiu nad Krnskim jezerom našel gozdarski inženir Ivan Veber in pojavljanje rogate vijolice v slovenskih Alpah je spet postalo aktualno. T Wraber (1992) je o tem odkritju zapisal: »Pojavljanje na Velikem Lemežu daje povsem naraven vtis... Če pa je nastalo z namernim sodelovanjem človeka, bi lahko do (komaj verjetne) pojasnitve govorili o dovršenem botaničnem zločinu.«
Alfonz Paulin je bil dolga leta na botaničnem Olimpu. Podobno kot večina botanikov, ki so več stoletij raziskovali rastlinstvo na ozemlju Slovenije, je zahajal tudi v gore Privede! ga je »vednostni nagon« in osebno prepričanje, daje »rastlinstvo najzanimivejša stvar, katero v prlrodi srečavamo«,
LITERATURA
Anonym., 1696: Alpinistka v rabo prirodoslovju. Planinski vestnih. Sir. 201.
Anonym., 1902: Na aagunjščici. Planinski vestnik. Sir. 131. Beuk S., 1920: Spomenica Odseka za varstvo prirode in priročnih spomenikov. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del. 1, 1 -4:69-75.
Dolšak, F- 1929: Paulinova Flora exsiccata carniolica, Centra X X.V Glasnik Muz. dr. Slov. 10:42-56. Dolšak. F .. 1936: Prol. Alfonza Paulina Flora exsiccata Carniolica, Ceniuria JCV-XVIII. Priroctoslovne razprave 3 (3): 85-131. Dolšak. F.. 1938: NaSa ttorisllka. Proleus 5:23. Hayek, A. in A. Patyfrn. f 907: Flor3 det Sanntaier Alpen. Abhandlungen dor k. k zool.-bol. Gesellschaft in Wien 6 (2) Mayer, E.. 1986: Usoda m vsebina rokopisa A. Paulina »Über botanische Naturdenkmäler in K rain- Biološki vestnik 36 (3): 33-52.
Paulin, A.. 1897: Turistika in znanosl. Planinski vestnik 3:5255, 68-69.
Paulin, A., 1698: Prirodopis rastlinstva za nižje razrede srednjih šol.
Pauiirt. 1901: Schsdae ad Floram exsiccalam Camiolicam l. Centuria I. et Ii. Beiträge zur Kenntnis der Vegetationsvethält-nisse Krams 1:1:104.
Paulin, 1902. Schedae ad Floram exsiccatam Camioiicam II. Ceniuria ill. ei TV. Beiträge zur Kenntnis der Vegetation sve r-hällnisse Krams 3:105-214.
Paulin, A 1904: Schedae ad Floram exsiccalam Carriiolicarm
III.	Centuria V. et Vs. Beiträge zur Kenntnis der Vegetalionsver-hälthisse Krains 3:215-308.
Paulin. A.. 1905: Schedae ad Floram exsiccatam Camioiicam
IV.	Ceniuria VII. el VIM. Sir. 305-340.
Paulin. A.. 1906: Über botanische Denkmäler in Krain. K:-.......c
lisk.
Paulin, A.. 1907: Schedae ad Floram exsiccatam Carnioiicam
V.	Ceniuria IX. etX. Sir. 341-379.
Paulin, A.r 1917; Iris Cengialti Ambrosi und Cenlaurea alptgena Paulin. zVltoI für Ktain neue Pflanzen aus der Wocheiner Alpen Camiola B:93-109
PetkovSek, V.. 1943: +Ferdinand Seid! in t-AJfonz Paulin kot
planinska prirodopisca. Planinski veslnik 13:36-38
Serd). F., 1916: Rastlinstvo naših Aip.
Seidl. F.. 1932: Pritodoslovci in SPD. Planinski vestnik. Str.
186-167.
Tomazič, G., 1943: Atfon; Paulin. Pomen dela A. Paulina. Letopis Akad. znan. in umetn. Str. 241-257 Tominec, l. ,1955: Mutius vilei pl. Tommasini. Planinski vestnik. Str. 407-409.
Wraber. T.. 1966: Pauiinova -Flora exsiccata Carniolica.' XIX. in XX. centurija. Razprave. S AZU Razr. phr. med. 9/3 Wraber. T.. tg76; Kako se je končala publicistična dejavnost Allonza Paulina. Proteus 41:151-152. Wraber, T., 1992: Viola comufa v Julijskih Afpah. Flota in vegetacija Slovenije. Sir. 50.