BOGDAN VENED
V SMRTNI SENCI.
BALTIŠKA POVEST.
I.
eznatna je dandanes sever-no-nemška vasica Meklen-burg pod mestom Wismar blizu Baltiškega morja. Današnjemu vojvodstvu je dala ime, a vkljub temu je pozabljena, kakor dosti drugih krajev, ki so storili deželam podobno uslugo. Vasica ima lice prave pravcate nemške vasi. Njeni kmetje so trdi Nemci — kot Franki ali Švabi. Vse njihovo življenje in mišljenje je nemško — kot v pristnih tev-tonskih gozdih. Nemškega duha so prežete njih kosti in mozg, njihove navade in šege, vse njihovo dejanje in nehanje. Vse je nemško. In vendar . . .
Nad vasjo se dviga prastar log. V stoletnih deblih se še poznajo sledovi čudnih rezi. Meklenburžan ne ve, kaj pomenijo. Poseka pa loga ne: brani mu to neki notranji glas, neki skrivnostni čut svetega strahu in spoštovanja. Tako rad hodi po tem logu, tako ga vleče tja, pod skrivnostno šumlja-joče vršičke. Vse je tiho tu — kakor na božji njivi. Nobena ptička ne oživlja vej. Le  na noč  se  oglasi iz  dupel votlo petje
„DOM IN SVET" 1904. ŠT. 1.
prhutarjev, žalostno kot nagrobna pesem. In kmetu je tako čudno pri srcu, tako milo, tako sanjavo-tožno, da bi se najrajši zjokal. Pa ne ve, zakaj — —
Zemlja je rodovitna; žita in sadja rodi v izobilju. Meklenburžan se čudi, odkod taka izredna rodovitnost: pač je morala biti zemlja dobro gnojena že v starih časih! In če pri oranju ali kopanju zaškriplje njegov lemež ali njegova rovnica ob zarjaveli sulici aH ob človeškem ogrodju: nehotoma pomoli oče-naš za rajne, katerih ostanki tu počivajo. Ne ve, kdo so bili ti rajni. Pa srce mu pravi, naj moli za nje — —
Ob nedeljskih popoldnevih pojo meklen-burška dekleta po vrteh stare pesmi. In v teh pesmah se večkrat ponavlja beseda,Didi-Lada'. Pa dekleta ne ved6, kaj pomeni. In tudi stare matere jim je ne vedo raztolmačiti. Le toliko vedo, da je to besedo moralo imeti v svojih popevkah ljudstvo, ki je prej bivalo v teh krajih, A kdo je bilo to ljudstvo, tega ne vedo . . .
In ko ponoči vihra tuli in veter piska in drevesa hreščijo in pokajo in ječijo in stokajo, tedaj se Meklenburžani prekrižujejo in šepečejo: „Bog se usmili blodnih duš! Bog
l