i2o                                                                 Listek.
Bodoča izdaja Prešernovih poezij. Ker že vse kaže, da se bolj in bolj bliža čas, ki nam prinese novo, tako željno pričakovano ilustrovano izdajo Prešernovih poezij, mislim, da tudi naslednje vrstice, katere govore o notranji uredbi imenovane izdaje,  ne bodo odveč.
Kakšna bodi izdaja katerega koli klasika, o tem so si drugi večji narodi že zdavnaj edini, in samo pri nas Slovencih je še mogoče, da se prepiramo o tem, kaj se pravi kritično urediti in izdati spise kakega pisatelja. Pri nas so menda še vedno vsi dokazi v tem oziru bob ob steno. Glavno načelo novodobne kritične metode sta povedala pred šestinpetde-setimi leti Smole in Prešeren, ko sta izdala Vodnikove pesmi, s preprostimi besedami v svoji izjavi, »da so Vodnikove pesmi ino druge pi-sarije tukaj ravno tako natisnjene, kakor jih je on zapisal. Nič se ni prenaredilo, nič popravilo*. Te besede bi si moral vsaki izdajatelj naših klasikov iz stare ali nove dobe dati v okvir in obesiti nad svojo mizo, da bi mu bile vedno pred očmi, če bi se hotel tudi le za las umekniti s pravega pota v stran. Ko bi pisal o upravičenosti in potrebi kritične metode, bi mi lahko rekli, da nosim vodo v Savo; če se strokovnjakom, ki so o tej stvari pisali (Wiesthaler, Bežek), ni posrečilo prepričati vseh nejevernih ljudi, koliko manj morem upati jaz, da spravim pod en klobuk naše jezikoslovce. Zato nočem tratiti časa z dokazovanjem, ki bi ostalo za nekatere ljudi, katerim je glavno načelo: »Quot capita, tot sen-tentiae!«, ravno tako brezuspešno, kakor so bile zanje zaman pisane razne razprave omenjenih dveh gospodov.
Glavno načelo kritične metode je torej, kakor sem dejal, da se ne smeta pisatelju v ničemer popravljati niti jezik, niti pravopis. Ce je sploh kateri slovenski pisatelj vreden lepe, kritične izdaje, je je gotovo Prešeren; ne samo, da je največji naš pesnik, ampak tudi to je treba upoštevati, da je bil on prvi med Slovenci, ki se je javno izrekel za kritično metodo pri izdajanju naših veljakov na pesniškem polju ter jo tudi sam uporabil pri Vodniku. In kakor je on to storil 1. 1840., tako se moramo tudi mi pri izdaji njegovih poezij pokoriti kritičnim načelom.
Se nekaj! Prihodnja Prešernova izdaja ne bode — šolska knjiga, ne bode prirejena »in usum delphini(<; tako zastarela pa Prešernov jezik in pravopis vendar nista, da bi motila one bravce, ki čitajo pesnika le za zabavo. Povoda torej ni, da bi odstopili le za korak od kritične metode. Natisniti se morajo vse pesmi v taki obliki, kakršno jim je dal pesnik nazadnje. Podlaga novi izdaji bodi izdaja iz 1. 1847., katero je priredil še pesnik sam. Prvi del nove izdaje   bodi   tedaj   fotografično  natančen    ponatisk   izdaje   iz
I.   1847.1) Popraviti se smejo samo očitni tiskovni pogreški, katerih je nekaj popravil že Prešeren sam na koncu »Poezij*, a razen teh jih je še polna vrsta. Jaz sem dobil naslednje: ččs (18. 4.) za čez, kakor sicer piše Prešeren;   tudi   ni   morebiti   zaradi rime pisal tako,   saj na str.   69.  v
II.   in  12.   vrsti   rima   ččz   in   pl6s.   C6s  je   gotovo   ostanek   in   remini-
*) Kakor smo Culi iz najboljšega vira, so priporočali takšno izdajo v privatnih razgovorih tudi prof. Krek, prof. Jagic,  dr.   V.  Oblak,   dr.  K.   Štrekelj  in  dr.  M.  Murko.
Op. ur.
Listek.
121
scencija iz bohoričice, kakršnih je med tiskovnimi pomotami več n. pr. palzov (24. 19.) za palcov. Drugi pogreški so: pa zabil (55. 6.), pa-zabljena (121. 12.), raspčte (68. 13.), ker sicer v tej zvezi piše Prešeren zp ne sp n. pr. razpertije (140. 5.), z pčtjam (108. 2.). Hibe so nadalje: ljubicih (85. 8.), serzu (88. 10.), samud (95. 22.) — zopet bohoričica — pišarjov (99. 16.), razpertije (139. 10.), m o-g6ce (156. 2.), n6ce (156. 6.), bodčca (166. 8.), ftari (168. 5.). Ni pa pogrešek tudi Ser p (99. 25.), primeri serpski (113. 3.)? iti tudi ne Moržvški (50. 2.) za Moravski, kakor veli menda prvi natisk »Judovskega dekleta«, ki mi ni pri roki, in kakor se glasi varijanta v Prešernovi ostalim'. Snov za to pesem je dobil Prešeren po mojem prepričanju najbrž iz kakšnih novin, ki so ob tistem času izhajale na Moravskem, in to prvotno v pesmi označil s tem, da je pisal: Moravski; ko je pa prirejal pesmi 1. 1847. za tisk, je prenaredil nalašč to besedo v Moravski, da bi izbrisal zadnji spomin na to, od kod je dobil snov za pesem. Dobro bi bilo pogledati v cenzurni rokopis; če ima ta tudi Moravski, potem je Moravski v   »Poezijah«   tiskovna  hiba,  a meni se to  ne zdi verjetno.
Ločila naj ostanejo, kamor jih je stavil Prešeren sam; samo, kjer je očito, da je vsled stavčeve nepazljivosti nedostalo ločil, tako da je ume-vanje dotičnih verzov oteženo, naj se dodajo potrebna ločila, n. pr. v verzih :
Vklon materni gospodične oko"
Ponujata v zakon mu njčno rok6   (str.   80.  v 9. —10.) namesto:
Vklon materni, gospodične ok6 itd.,
kar je umevati tako: »Materini pokloni in zaljubljeni pogledi gospodične mu ponujajo v zakon njeno roko. * Bil sem že večkrat priča, da so ljuuje omenjeni verz tolmačili na razne čudne načine ravno zato, ker nedostaje vejic.
Kar sem dejal o ločilih, isto velja o naglas nih znamenjih, ki morajo zlasti pri njegovih distihih ostati natanko tam, kamor jih je del Prešeren. Brez teh naglaskov Prešernovih distihov ni moči brati metrično pravilno. Samo nekaj imam omeniti. Na str.   113. bereš ta petomer:
Slavšine ti južnih   sd   janiččlrji  dežel
(t. j.   -^- u u ----------l-  \   -U J- u -^ u u J-   [sic!]).
To je med tiskovnimi popravki Prešeren sam prenaredil nastopno:
Slavšine ti južnih so   janičžrji   dežel
(t.  j.   - o u----------~   ||   J- u u — — u —   [sic!]).
Pravilen petomer  pa dobimo samo, ako beremo:
Slavšine ti južnih so janičarji dežel (t. j.   — o o — — —   |[   — o u — o u —).
Kdor želi zvedeti, zakaj to, in se sploh hoče poučiti o tvorbi Prešernovih petomerov in šestomerov, beri »Pravdo o slovenskem šestomeru. Spisal Fr. Leveč«, kjer najde na straneh 29.—35'. obširno razpravo o slovenskem šestomeru; tam je tudi govor o Prešernovih distihih, ki nikakor niso tako okorni,   za   kakršne  so jih   razvpili ljudje,   kateri jih nikdar  niso
122
Listek.
znali metrično pravilno citati. Tako veličastno in mogočno sicer ne zvene kakor tisti, ki jih je pel Koseški, in tudi niso tako milozvočni kakor Stritarjevi, a nelepi, neblagoglasni vendar niso Bog mu ta greh odpusti, kdor je že bil, ki je razbobnal po širem slovenskem svetu, da so Prešernovi še-stomeri brez cene, in zdaj za njim golči vse, »kar lazi ino grede(<, staro ali  mlado,  učeno ali neučeno,  profesorji in dijaki.
Malo sem zašel v stran, pa nič ne de; treba je že bilo, zopet enkrat povedati  —  resnico    Sedaj  pa k stvari!
Drugi del bodoče izdaje obsezaj vse one Prešernove pesmi, katerih ni najti v izdaji iz 1. 1847. Te pesmi sodijo najbolje v poseben oddelek, ker bi jih bilo težko primerno vvrstiti med ostale poezije in bi tako vtikanje rušilo red, katerega je hotel imeti pesnik sam. — Tudi te pesmi se morajo natisniti popolnoma v isti obliki, katero jim je dal pesnik na tistem kraju, kjer so bile zadnjič natisnjene, oziroma kakor jih je napisal v rokopisu. Pri tistih, ki v prvotnem Prešernovem besedilu niso več ohranjene, n. pr. »Tri želje (Anastazija Zelenca)*, ne kaže poskušati rekonstrukcije, ampak natisniti jih bode treba v izročeni obliki t. j. v Levstikovi popravi iz 1. 1866., ker bi se popolnoma pravilna rekonstrukcija vendar komaj  posrečila.
Tretji del bodi tolmač, o katerega važnosti mi ni treba govoriti. V tolmaču je treba pri vsaki pesmi najprej navesti mesta vseh na-tiskov, oziroma povedati, kje se hrani dotični rokopis. Potem se mora dognati, odkod je pesnik dobil snov (n. pr. »Povodnji mož«; »Pesem od zidanja cerkve na Šmarni Gori« in »Turjaška Rozamunda« spominjajo baje na kočevske narodne pesmi, kar pa nikakor ni verjetno. Primeri oceno Hauff-nove knjige o Kočevarjih v listu »Dom in Svet* 1895. s^r- 95-)> kako j° je prenaredil in uporabil.
Nadalje bo treba razlagati težje verze, toda brez nepotrebnega slov-ničarjenja in brez preobilne učene navlake, katere pri Prešernu ni  nič treba.
Za besedno in stvarno razlago (tendencija pesmi; kako stališče zavzema nasproti drugim podobnim Prešernovim poezijam i. t. d.), naj se navedejo vsi češki, hrvaški, ruski, nemški, laški in drugi prevodi dotične pesmi s krajem natiska ; pove naj se, kdo je že kaj spisal o dotični pesmi (n. pr. o »Nezakonski materi« Stritar, Levstik), kolikokrat je bila uglasbljena, kdo jo je uglasbil i.  dr.
Zlasti pa se bodo morale tudi natisniti vse varijante, da se vidi, kako se je Prešeren razvijal in popolnjeval; najbolje bode, če se natisnejo v tolmaču, ne v tekstu pod črto. Pri elegiji »V spominj Matija Čopa« natisniti je vse inačice doslovno, da se do dobra spozna razloček, če je peta pesem v grški ali latinski meri, in če je merjena po tev-tonski meri,   »po zgolih vdarjih«.
Dodati bo naposled treba v tolmaču dotične pesnikove opombe v »Novicah* in v sIlirskem listu* ter obširnejšo razpravo, s katero naj se pokaže svetu, koliko je Prešeren premišljal o slovenskem šestomeru, do kakšnega pravila se je naposled dokopal, in pove naj se resnica, da so njegovi šestomeri velike cene in velikega pomena, da so lepi, da so tudi blagoglasni. Upajmo, da potem zanamcev ne bodo učili po šolah, kakor so nas, da so  Prešernovi distihi —   »za nič!«   —
Listek.
»23
Toliko o tolmaču! »Zvonovim* bravcem so najbrž večinoma znani izvrstni Dtintzerjevi komentarji k nemškim klasikom. Podobnega tolmača je potreben Prešeren.   Pri vsem tem pa je tolmač lahko kratek in stvaren.
Četrti in zadnji del obsezaj Prešernov životopis, a ne samo suhe številke, ampak pojasniti nam mora vpliv sodobne evropske literature, posebno romanskih književnosti, nemške romantike, v prvi vrsti Petrarke in obeh bratov Schleglov, nadalje vpliv slovenskih in nemških (?) narodnih pesmi, Prešernov pomen in njegovo stališče v slovenskem slovstvu, njegove zasluge za našo metriko in ohranitev našega literarnega jezika, pojasniti vso tedanjo literarno strujo (»Čebelica«, Čop, janzenisti i. dr.), občevanje s Čehi in češki vpliv na Prešerna ter mnogo drugega. Sploh treba je še enkrat temeljite estetično-kritične ocene našega največjega pesnika, ki bode seveda primerno današnjemu stališču Prešernovih študij mnogo obsežnejša, nego jo je za svoj čas   izborno spisal Stritar.
Zakaj sem napisal te vrstice? Samo z dobrohotnim namenom, iz zgolj vneme za stvar samo. Doslej se nismo popeli niti do ene docela kritične izdaje katerega koli naših klasikov, izvzemši izdajo Levstikovih del, in šele pred kratkim smo zagrešili zopet dve šušmarski izdaji. Ali naj res zopet zamudimo priliko, ki se nam nudi, da si poskrbimo   pošteno kritično največjega pesnika našega ?
Vlad. Leveč.
Prevod Prešernovega nemškega soneta.
K orni volkovi.
Pojantov sin, bolan  na hudi rani, Primoran je gubiti pšic strelilo  — Usodno Heraklejevo darilo — Da kač in gladnih volkov se ubrani.
Hudo mu je metati pšice strani:  — Če vedežev izrek ni le  slepilo, Brez teh strelic ne bo se posrečilo, Da Grkom bi podlegli kdaj Trojani.   —
Oklonite se me, svarim vas resen,
Izbrala boljši cilj je moja pesen;
Ne zvabljajte mi ostrostrelnih jambov 1
Na  dobrohotni opomin pozorni Brzdajte svoj pogum, volkovi korni, Sicer zadene usod vas Likambov. —
Dr. Fr. Pr. P r i p o m n j e. Pajantov sin = Filoktet; Heraklejevo usodno darilo =3 Heraklejev lok in njegove puščice; strani metati = po nepotrebnem zapravljati in gubiti; vedež = der Seher "EX3vo?. — Ostrostrelni jambi = rezke puščice, zabavljice. Usod Likambov = usoda Likamba, kateremu se je slavni jambograf Arhiloh neusmiljeno osvetil zato, ker mu je bil snedel dano besedo, da mu da svojo hčer za ženo — se osvetil tako, da sta se Likamb in njega hči Neobula, od Arhilohovih jambov osramočena, obesila. Korni volkovi so po mojem mnenju Pavšek ,et consortes'; seveda, volkovi preganjalci  Prešerna.