Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja U 10. ta 20. v mesecu.
Cena 1*50 Din
Letna naročnina znaša Din 40'— Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarjkova c. 14/LI, Račun prj Postni hranilnici št 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št 22-07.
Leto V.
Ljubljana, dne 20. oktobra 1936.
jugoslovenskih nacijonaiistov
Teiave demo* kratske vlade
Ko je po prepričljivi volilni zmagi prišla v Franciji na površje vlada ljudske fronte, je imela dovolj nerešenih skrbi, ki jih je bilo treba spraviti v kraj čim preje. To so bile skrbi, ki izvirajo iz nasprotja teorije francoske demokracije in dela podpornikov tg teorije, po večini komunistov in socijalistov, ki so imeli naj večje nasprotnike v vrstah skrajne desnice in predvsem njej prijaznih organizacij.
Priznati je treba, da se je pova francoska vlada vrgla z vso energijo na delo, napovedala najdalekosežnejše gospodarske in politične spremembe, nove socijalne zakone, ki naj bi popolnoma spremenili obraz dotedanjega življenja francoskega naroda. Pri teh napovedih, ki so tajale srca neštetih prijateljev demokracije širom Evrope, celo pri nas, in vzbujale navdušenje za uspehe, ki bodo prišli, je vlada pričakovala, da ji bodo množice, ki so ji tako disciplinirano poklonile zaupanje, stale ob strani tudi v bodočih dogodkih. A že v kratkem se je morala prepričati, da sicer do gotove meje razpolaga z zaupanjem francoskega naroda, ki pa besedo demokracija popolnoma drugače razume, kadar gre za njegovo kožo, kakor pa, kadar teoretično razglablja o demokraciji kake tuje sile. Velike stavke, ki so jih povzročili komunisti, kateri lojalno podpirajo francosko vlado, niso končale mirno. Poleg tega so stavkujoči imeli več uspehov kot bi bilo ljubo geperalom francoskega socijalizma, kar je imelo za franco-sko zunanjo trgovino težke posledice, Proizvodnji stroški so se povečali, odgovarjajoče temu je padel dotok tujih deviz in nj čuda, če Je Francija v zadnjem času zabeležila strahovit izvoz zlata. Sedaj po razvrednotenju denarja si obetajo novo poživitev francoske trgovine. Ker pa je to razvrednotenje povleklo za seboj tudi več drugih valut in jih bo brez dvoma šlo še nekaj po tej poti, je 'vprašanje, ali lahko Francija resnično pričakuje tako oživljenje gospodarstva kot to nekateri mislijo.
V zunanji politiki vlada ljudske fronte ne more zabeležiti nobenega resnično velikega uspeha. Zvesta načelom socijalizma je nova francoska vlada predvsem pričela povdarjati svoje zavezništvo s sovjetsko Unijo, kar naj bi bil nekak migljaj Berlinu, ki na vse to odgovarja s še pospešenim oboroževanjem. Pokazalo pa se je prav pri zadnjem zasedanju Društva narodov, da ima Rusija V Evropi čisto svoje račune in dejstvo, da je Litvinov pustil na cedilu francosko delegacijo pri zadnjem zasedanju v vprašanju Abesinije, je šlo gotovo vsem prijateljem demokratske fronte narodov, ki bi jo vodila Francija, slabo v račun. Zdi se. kot da bi se razmere v Evropi z nastopom vlade ljudske fronte v Franciji še poostrile in izgleda, da ni tako' zelo pretirana bojazen tistih, ki trdijo, da je doslej le ekskluzivno socijalistična vlada tirala Francijo v vojno.
Še slabša točka francoske zunanje politike je Španija. Sedaj, ko je vsakomu jasno, da bo zmagala v Španiji revolucija, beležijo francoski listi vsak najmanjši in polovičarski uspeh španske vlade kot njeno pomembno in veliko zmago. Simpatije francoske ljudske fronte so na strani španskih anarhistov in komunistov, cela Francija oficijelno sicer ne, toda skrivaj izdatno podpira madridsko vlado. Dočim so uporniki popolnoma očitno zavarovali svoj uspeli s podporo «fašističnih» držav in tega tudi ne skrivajo, mora španska vlada molče iti, preko francoskih podpor, kajti ozračje v Evropi je toliko napeto, da vlada marksistov ne more odkrito podpirati druge enako orijentirane vlade.
Posebnih uspehov ne beleži Blumova vlada tudi v svoji politiki napram malim državam. Čeprav se kot izrazita demokratska vlada postavlja na stališče enakopravnosti vseh, je posebno v začetku igrala vlogo, ki ji ni prinesla posebnih uspehov med malimi državami. Že prejšnje francoske vlade so smatrale države na jugovzhodu Evrope za svoje kolonije, katerim so lahko popolnoma svobodno usiljevale svojo voljo. V zadnjem času pa se zdi. da Francija nima več kdo ve kakega uspeha, njen glavni eksportni artikel — demokracija ne užiga več in zdaj je vlada v precejšnji zadregi. Dočim je Nemčija izredno živahno razvila svojo delavnost v ostali Evropi, posebno pa na Balkanu, je morala Blumova vlada v najbolj kritičnih trenotkih opustiti akcijo na zunaj in se posvetiti izključno težavam v lastni hiši.
Pota francoske vlade na zatonu demokracije so nejasna, gotovo nejasna tudi njej sami. Kajti vlada, ki se znotraj opira samo na tre-notno razpoloženje volilcev, zunaj pa na tako nezanesljive zaveznike kot je Sovjetska unija, ne more mirno gledati v bodočnost in ne
Neplačane menice!
Menica je plačilno sredstvo, ki se uporablja pri pomanjkanju gotovine. Daši niti najvarnejša menica ne more nikdar nadomestiti gotovine, ker ta način plačevanja nima one popolne sigurnosti kot jo ima izplačevanje v gotovini, je vendar menica še vedno priznano in mnogo uporabljano plačilno sredstvo. To pa vsled tega, ker slede ob njeni zapadlosti nujno vse posledice dolžnikovega podpisa na menici. Teh posledic se zaveda upnik, ki sprejme menico kot začasni nadomestek gotovine, zavedati pa se jih mora tudi dolžnik, ki je izstavil menico.
Tudi v našem javnem življenju smo pod silo razmer prisiljeni uporabljati neke vrste menice. Te menice so javne obljube in zagotovila, ki jih dajejo voditelji naroda kot protivrednost za zaupanje, ki jim je bilo dano s strani tega ljudstva. Tudi te menice — obljube narodu — so izstavljene vsled pomanjkanja gotovine — vsled pomanjkanja trenutne možnosti, da bi se takoj izvršilo ono, kar je najpotrebnejše za izboljšanje življenjskih pogojev posameznih stanov in celokupnega naroda.
Te obljube bi morale imeti značaj pravih menic tudi v vseh posledicah, ki zadenejo dolžnika vsled neizpolnitve meničnih obveznosti.
Naš narod je danes zatrpan z neplačanimi menicami, ki jih je prejel od svojih vodilnih mož za izkazano zaupanje. Leta in leta jih prejema, nabrala se jih je cela gora. V njej leži skrita vsa požrtvovalnost narodne duše, ki ni terjala plačila v začetku iz obzirnosti do voditeljev in še bolj — iz ljubezni do mladega podjetja, do lastne države. Naš najprimltiv-
nejši človek se je zavedal, da gradimo nekaj novega in da to novo ni v stanu čez noč zadovoljiti vsakogar. Naš mali človek, kmet, obrtnik in uradnik, se je zavedal, da mora trpeti in potrpeti, da se to mlado podjetje dvigne, dobi življenjsko sposobnost in da se zakorenini toliko, da bo srkalo svoje sile iz lastnih virov, predno bo moglo deliti sadove. Vsled tega je tudi izkazoval svoje zaupanje in dajal svoje moči v trdni veri. da mora vložiti svoj trud in žrtvovati svoj delež v skupni dom, izkazoval je svoje zaupanje vodilnim možem, ker je slepo veroval, da značijo njihove obljube menice, ki mu bodo ob zapadlosti če ne popolnoma, pa vsaj deloma izplačane !
Vera je bila ona sila, ki je držala pokonci našega človeka, mu pomagale preko najhujših težav ter mu kot lučka v daljavi obetala varno streho in prijeten počitek. Vera v boljšo bodočnost mu je pomagala iz povojnega duhovnega in gospodarskega zloma, pomagala mu je na križevi poti teh osemnajstih let svobode preko vseh zmed in prepadov, vera v bodočnost, k| mu je bila obljubljena, vera v obljube njegovih vodij, vera v menice, ki so mu bile izstavljene.
Danes se naš človek duši pod težo teh neplačanih menic. In kar je še huje! Danes meče naš človek s sebe to pezo kot breme, ki ga vlači s seboj brez upanja na njegovo vnovčenje, meče ga od sebe kot tovor, ki nima zanj nobene vrednosti več. Alj istočasno je vrgel od sebe tudi vero v izpolnjevanje danih obljub in izgubil vsako zaupanje! Danes ni mogoče več graditi na upanje in zaupanje našega človeka. Izgubil je vero v pravico,
kajti svojih menic ni mogel vnovčiti šeiprav so že davno zapadla
To je dejstvo! Dejstvo, ki ga občutimo dan na dan v našem javnem in zasebnem življenju in ki izvira z nepremagljivo silo naš razvoj. Škoda, ki izvira iz tega dejstva, se trenutno še ne kaže v vsem svojem obsegu, pokazala pa se bo mnogo prej, kakor bi to želeli v interesu našega razvoja in naše bodočnosti. Kakor naše gospodarstvo ni utrpelo najhujših udarcev s tem, da je propadlo nekoliko denarnih zavodov in je bil izgubljen njihov kapital, temveč predvsem s tem, ker je propadlo zaupanje ljudi v denarne zavode in se je izgubila vera v njihovo stabiliiost, tako je naše javno življenje doletela največja nesreča s tem, da je naš človek izgubil vero in zaupanje v bodočnost. Ne izgubljena energija v preteklosti, temveč energijfi. ki jo bo potrebovala naša bodočnost, nam je neobhod-no potrebna, a ta energija je po vsem videzu izgubljena.
S tega vidika gleda naša mlada generacija vse pojave okoli sebe, iz te perspektive moramo delati tudi načrte za svojo bodočnost, bodočnost jugoslovenskega naroda. Vzbuditi moramo znova vero v boljšo bodočnost, mobilizirati moramo vso energijo v ljudstvu, ki Je potrebna za delo k tej bodočnosti Pri tem pa se točno zavedamo, da te za dosego tega čilo zapadlih menic, ki jih je narod odvrgel s do novih podvigov — edino sredstvo izplačila zapadlih menic, ki jih je narod odvrgel s sebe kot breme brez vrednosti, ki pa bodo dobile! to svojo vrednost s trenutkom, ko bomo pristopili k likvidaciji težkih obveznosti svojih prednikov,	A-	2.
Po dveh letih
Prinašamo govor br. dr. Cepudra, ki ga je imel 9. oktobra na komemoraciji NO v Ljubljani. Govor, ki ga priobčujemo, je vsled danih okoliščin močno skrajšan, — Uredništvo.
Doba dveh let, ki je potekla izza marsejske katastrofe, prav gotovo ne pogreša dogodkov, ki So morali zavzeti in so tudi dejansko zavzeli vso našo pozornost. Kljub tem dvem letom, kljub vsem težkočam in tegobam pa smo se ves čas spominjali Njega, ki je žrtvoval Svoje življenje v izvrševanju naloge, katero si je naložfl prostovoljno zato, da izvo-juje in zavaruje boljšo bodočnost nam vsem.
Velik je bil blagopokojni Viteški Kralj Aleksander I. Ujedinitelj, tako velik, da je stal daleč nad Svojo dobo, zlasti pa nad vsemi oniim, ki so Ga v osvobojeni in ujedinjeni domovini obdajali kot predstavniki naroda in izraz narodne volje. V čem leži ta Njegova veličina, v čem je povod, da čutimo jugoslo-venski nacijonalisti to Njegovo veličino vedno globlje in se vsled tega vedno bolj zavedamo strahotne vrzeli, ki je nastala danes pred dvema letoma z Njegovo mučeniško smrtjo?
V časih, ki so bili za predvojno kraljevino Srbijo najtežji in najusodnejši, je moral mladi Aleksander zavzeti mesto prestolonaslednika. Pod vodstvom Svojega izredno agilnega očeta se je začel seznanjati s posli vladarja male, od vseh strani ogrožane, resnično za svoj obstoj boreče se države. Sin svojega naroda je spoznal, da je vprašanje srbstva le del večjega in širšega jugoslovenskega vprašanja. In zato je pokrenil akcijo za Širjenje jugoslo-venske misli. Ne morda potom solzave in zgolj teoretične jugoslovenske ideologije, marveč potom borbenega jugoslovenskega pokreta, ki naj bi zajel obe svobodni srbski kraljevini ter prešel preko Srbov v Vojvodini, Bosni in Hercegovini tudi med nas Hrvate in Slovence. Najboljša obramba je napad. To staro geslo jugoslovenskih borcev za svobodo Si je prisvojil za Svoje delovanje tudi mladi Aleksander, ki je vsled tega od njenega nastanka zvesto spremljal delovanje Narodne Odbrane, prisostvoval njenim predavanjem, Si dal stalno poročati o njenih uspehih ter ji svetoval in pomagal, kjer in kakor je mogel. Resničen sin Svojega naroda se je udeleževal tudi dela organizacije, ki si jo je Njegov narod sam ustvaril za obrambo svojih najnujnejših interesov.
more biti svesta si svojega uspeha. Vse napovedi o uspehih, ki jih bo še dosegla, so se pokazale kot docela preuranjene in bo treba počakati še dovolj dolgo, da se bo pokazalo, ali so francoski volilci dovolj zrelo premislili, ko so se odločili, da podprejo vlado ljudske fronte.
Z Njegovo in Njegovega velikega Očeta podporo in sodelovanjem se je širil jugoslo-venski pokret, ki je zajel tudi našo takratno nacijonalno mladino in ustvaril iz nje borce, ki se niso plašili niti ječ niti vešal ter so bili sposobni zasejati ono seme. katero je bilo še pred 22 leti tu pri nas tako proklinjano in zasramovano, pa je rodilo svobodo ne le tem borcem, marveč tudi onim, ki so jih preganjali in sramotili. Niso ustvarile naše države papirnate deklaracije, junaštvo srbske vojske, junaštvo naših dobrovoljcev, to je ustvarilo kraljevino Jugoslavijo! Če pa že govore o raznih deklaracijah, potem naj imajo v mislih vse druge, jačje in drznejše deklaracije, ki jih je podajal tekom svetovne vojne blagopokojni naš Kralj.
Napadena od nadmočnega sovražnika proglasi mala kraljevina Srbija, da se ne bori samo za svojo svobodo in samostojnost, marveč za osvobojenje vseh Jugoslovenov. Bla-gopokojnega Kralja je vodila vedno in povsod ideja osvobojenja in ujedinjenja vseh Jugoslovenov v enotno, samostojno državo. Brezkompromisen sam napram sebi, resničen vojak nacijonalne vojske je vztrajal na braniku jugoslovenske ideje kljub umiku preko albanskih gora. reorganiziral ostanke srbske vojske in njej na čelu dvignil prapor jugoslovenskega ujedinjenja na solunski fronti, katero je izsilil od zaceznikov On s svojo odločnostjo in nepopusljivostjo.
Saj je značilno, da je označil blagopokojni Kralj sam kot najlepši trenutek Svojega življenja oni hip, ko je po celodnevnem zasedanju v Parizu prepričal zavezniške diplomate in vojskovodje, da je -treba formirati solunsko armado in da mora imeti v tej armadi glavno vlogo srbska vojska z jugoslovenskimi do-brovoljci. 2e ta v najtežjih trenutkih dokazana doslednost in nepopustljivost kaže veličino padlega Mučenika, že vsled tega bi mora! ostati Njegov spomin večen. Kako je kazal to Svojo doslednost pozneje, ko smo že živeli v svoji svobodni državi, vse to smo videli in slišali sami. Zadoščata le dva momenta. Dan 6. januarja 1929, ko je proglasil jugoslovensko miselnost kot temelj vsega našega nacijonalnega in državnega žitja in bitja in dan, ko je dal nagi državi njeno edino naravno in pravilno ime, ko jo je tudi na zunaj spremenil iz tričrkarskega stvora v enotno kraljevino Jugoslavijo. Pa to ne samo v besedah, marveč tudi v dejanjih.
Blagopokojni Kralj je bil pristen Srb, potomec slavne srbske družine, vzgojen predstavnik srbskega dela našega naroda. Pa je kljub temu shranil slavne zastave srbskih polkov na Oplencu. pa je kljub temu izjavil, da spada srbstvo z vso svojo slavno zgodovino in tradicijo v prošlost, ki se mora umakniti na lju-
bo še večji in slavnejši jugoslcvenski sedanjosti in bodočnosti. Ko čujemo danes, kako se trudijo gotovi ljudje in vlačijo iz prašnih arhivov dokaze o slavni prošlosti lirvatske-ga in o samobitnosti slovenskega naroda, kako dokazujejo opasnost jugoslovenske rnisli za obstoj treh od nekdaj «samostojnih» narodov, ki naj bi postajali po mnenju teh malih ljudi vedno «samostojnejši» drug nfipram drugemu — potem moramo občudovati še tembolj Njega, ki se ni ustavil niti pred res slavno tradicijo Svojega, to je srbskega dela našega naroda. Ali je s tem kaj škodoval ugledu in pomenu slavnih srbskih carjev, in vseh onih legendarnih srbskih borcev, kj so. Umirali skozi stoletja v težkih borbah?' Niti najmanj! Nasprotno, dvignil je njihov ugied in pomen. Po zaslugi blagopokojnega Kralja SO prešli vsi ti borci iz srbskega v širši jugoslct-venski okvir, prešli so iz ?golj srhske v jugoslovensko zgodovino in postali tako skupna last 15 milijonov Jugoslovenov! Kdor hoče postopati obratno, komur se hčče iskati Se danes v prašnih arhivih borcev za slovenstvo in hrvatstvo, ta se pač še ni vživel v današnjo dobo, njemu se hoče še vedno življenja v malenkostni hlapčevski prošlosti.
Intuicija je privedla blagopokojnega Kralja do 6. januarja 1929, intuicija je vodila vsa Njegova pota in stremljenja tudi po tem dnevu. Kaj je napravil v kratkih 20 mesecih od decembra 1932 pa do svoje mučeniške smrti iz Jugoslavije? Notranje razprta, z vseh strani prezirana država je bila po mnenju njenih prijateljev in sovražnikov zapisana notranjemu razpadu, ko je blagopokojni Kralj v decembru 1932 s toliko odločnostjo zgrabil v Svoje roke vodstvo naše zunanje politike. Tekom 20 mesecev je ustvaril iz to prezirane in omalovaževane državne tvorbe ng}-jačjo silo na jugovzhodu Evrope, silo, ki :je imela poleg tega oporo v obnovljeni in poja-čani Mali antanti ter V Balkanski zvezi, katero je ustvaril dejansko On. Nič za to, če se kažejo danes ponovno znaki, kot smo jih doživljali v decembru 1932. Kot takrat, bo prišla tudi sedaj rešitev našemu narodu neglede na vero in pleme le s tem, da^bo zagrabila močna, res jugoslovenska roka za krmilo in ustvarila iz naše države to, kar je ustvarjal in hotel ustvariti iz nje blagopokojni Kralj.
Naši nasprotniki so se zavedali, da Aleksander ve, kaj dela in da nikdar no odneha, dokler ne doseže stavljenega cilja. Vsled tega so Ga zalezovali s plačanimi morili), vsled tega je padel pred dvema letoma pod krog-ljami najetega morilca v Marseju.* Vsem nam pa je postal idol in simbol. Nočemo in ne želimo nič drugega kot to, kar je hotel in za kar je žrtvoval Svoje življenje On in to jo jugoslovenska in nedeljiva Jugoslavija brez vseh plemenskih in verskih pregraj.-
Kot 19 letni mladenič je izbral Kralj Aleksander bodoči skupni državni tvorbi Jugo-
■J
Stran 2.
»POHOD«
Štev. 27.
Obletnica naše sramote
Dne 10. oktobra t. L je minulo 16 let, ko smo tako sramotno in samo po svoji lastni krivdi zgubili plebiscit in zapravili tako lep košček svoje lastne zemlje in toliko res dobrih in zavednih Slovencev — Jugoslovenov. Ko danes čitamo jokajoče naslove spominskih člankov, kot n. pr. «Naš bil nekdaj je ves ta raj» in podobno, se nam zazdi, da smatrajo gotovi krogi, da pozabljajo tudi drugi tako naglo razna neprijetna zgodovinska dejstva, kot jih pozabljajo oni. Ne za jok in stok, ne za obtoževanje drugih, marveč za priznanje svoje lastne krivde, svoje lastne nesposobnosti. temu namenu bi morale služiti proslave obletnic koroškega plebiscita in Rapalla.
V obeh primerih smo imeli Slovenci možnost aktivnega sodelovanja po svojih najboljših ljudeh. V obeh primerih smo bili Slovenci popolnoma kompaktni ter se ljudstvu kot takemu ne more očitati ničesar. V obeh primerih pa se je žal izkazala nesposobnost onih, ki so se sami postavili na čelo ljudstva in prostovoljno prevzeli dolžnost, čuvati življenjske interese svojega naroda in svoje domovine. Rapallo! Mesto da bi se bili zadovoljili z \Vil-sonovo črto, so jo odklonili, češ, da bi se ne upali vrniti domov, če bi jo sprejeli. Dobili smo nato drugo mejno črto, ki je prepustila Italiji še mnogo več naše zemlje in mnogo več našega naroda.
Koroški plebiscit! Lahkomiselno smo verovali, da bomo na severu dobili lahko vse, kar bomo hoteli. Bili smo prepričani, da bomo zmagali v obeli conah, odklanjali smo vsako intervencijo, ki bi ne bila združljiva z ugledom Slovencev kot predstavnikov zapadno-evrop-ske kulture. In tako smo šli na delo potom fino orokavičenih in elegantno nastopajočih gospodov, ki so znali in vedeli vse, sedeli elegantno v avtomobilih, obiskovali seje in bankete, pri tem pa seveda odklanjali vse nasvete nacijonalistov. ki so živeli in delovali med našimi dobrimi Korošci ter na lastne oči videli in na lastna ušesa slišali, kako so delovali Nemci s podporo svojih pokroviteljev.
Ne bi bilo oportuno, navajati tozadevno konkretna dejstva. Lahko pa rečemo, da bi bil plebiscit dobljen, če ne bi delovali z rokavicami in vodili borbe z rožnimi venci, marveč bi se bili postavili na stališče, da smo to, kar so nam Nemci in Nemčurji očitali, namreč Balkanci, ki se krčevito bore za vsak košček svoje zemlje in za vsakega svojega človeka ter v obrambi svoje lastnine ne poznajo nobenih ozirov. Naša kultura, s katero smo že takrat dokazovali «samobitnost slovenskega naroda«, ta nas je ubila, ta je vrgla toliko tisoč dobrih Slovencev pod jarem zagrizenih Nemcev in Nemčurjev. Če bi ne bilo «balkanca», ranjkega generala Maistra, bi bili zmagali na isti način tudi v Mariboru in bi tudi radi njega pisali danes žalne članke.
Glede zasužnjenega dela naše Koroške pa vrsta naših pogrešk s plebiscitom ni bila zaključena in tudi danes še ni zaključena. Govorite z res dobrimi našimi Korošci, pa boste slišali, s kolikim gnjevom govore o načinu podpiranja, ki se vrši z naše strani. Pa tudi o kvaliteti mnogih izmed onih, ki veljajo kot nekaki predstavniki naših koroških bratov. Koliko izmed njih jih je dejansko usmerjenih proti Dunaju, ker slede geslu, da je prvo vera. In ker vera uči, da moraš ljubiti svojo domovino. ihi naj bo ta domovina prostovoljno izbrana alt pa vsiljena, pride takoj za vero seveda Avstrija. Šele na tretjem mestu sledi narodnost. Tudi tozadevno bi lahko navedli imena, kar pa iz ozirov do naših koroških bratov in njihovega že itak dovolj poraznega položaja ne moremo in nočemo storiti. Lahko pa rečemo, da se je tudi v tem oziru pokazala naša domača razprtija in nesloga, da smo tudi V tem oziru pokazali svojo popolno nezrelost in pozabili, da je vse sanjanje in govorjenje o < ujedinjenju slovenskega naroda» prazno, dokler ne znamo ločiti svojih lastnih oseb in svojih krajevnih sporov od jedra, ki je in more biti le Jugoslavija. Slovenci se moremo ujedi-
sloVenov naziv Jugoslavija. Kot 24 letni prestolonaslednik in poveljnik srbske vojske je proglasil borbo za ujedinjenje vseh Jugoslovenov v enotni jugoslovenski državi. Kar je prorokoval v svojih mladih letih, to se je zgodilo, kajti dobili smo svobodo, dobili smo kraljevino Jugoslavijo.
Isti Aleksander je že kot zrel mož in kralj jugoslovanskega naroda dne 6. januarja 1929 proglasil jugoslovensko misel za temelj vsega našega nacijonalnega in državnega življenja! Zato smo mirni, ker vemo, da se Njegov proroški duh tudi sedaj ni zmotil. Kljub vsem tegobam in težkočam malenkostne sedanjosti zremo mirno v bodočnost, kajti Veliki Orel nam le zapustil mladega Orliča, kri Svoje krvi, nosilca in predstavnika Svojih misli in načrtov ter poroka, da se bodo ti načrti tudi uresničili.
Ka/ti uresničeni še niso. To vemo mi, tega se je zavedal tudi blagopokojni Kralj, ki je prevzel apostolat jugoslovenske misli iz rok svojega Velikega Očeta, ga vršil z vso vnetno in požrtvovalnostjo, kot je bil sposoben samo On, pa se je zavedal, da živi v stalni smrtni nevarnosti in da Mu nemila usoda vsak trenutek lahko vzame možnost nadalj-nega delovanja za uresničenje te misli.
Zato se klanjamo spominu Viteškega Kralja Aleksandra I. Ujedinitelja. zato bo ostal spomin na Njega v naših srcih vedno svei in svet, zato smo in ostanemo borci za uresničenje misli in načrtov blagopokojnega Kralja Aleksandra. Večna Mu Slava!
niti le v Jugoslaviji, Jugoslavija pa bo mogla izvršiti svojo nacijonalno misijo le tedaj, če bo v resnici enotna in ne bo le torišče malenkostnih vprašanj o Slovenstvu, Hrvatstvu in Srbstvu ter vsled tega torišče borb, ki se vodijo med onimi, ki bi bili radi firerji Slovencev, Hrvatov in Srbov, ker vedo, da niso
sposobni biti voditelji enotnemu jugosloven-skemu narodu.
To so misli, ki navdajajo jugoslovenske nacijonaliste .pri spominu na koroško sramoto, misli, ki so tem težje, ker vidimo, da se gotovi ljudje kljub tem težkim izkušnjam še niso naučili ničesar.
Nacionalna misija
jugoslovenske prestolice
* Kdor pozna zgodovino francoskega naroda ve, kako globoko je utemeljen izrek, da je Francija to, kar je Pariz; v Parizu so vznikle velikejdeje političnega in družabnega preporoda v francoski revoluciji, Pariz je bil oni, ki jih je uresničil in za nje doprinesel najtežje irtve, a Pariz je še vedno središče, kjer se stekajo vse niti francoskega narodnega in družabnega življenja in kjer živi in deluje duhovna elita, ki naslanjajoč se na vse dele naroda in vse pokrajine, navdiha in vodi celokupno hoteriie in delanje sodobne Francije. Nikjer drugje ni nacijonaina misija pre-stolice tako idealno in skladno odrejena kakor v «večni» Franciji.
Še večje važnosti pa je nacijonaina \ioga prestolice za razvoj m utrditev državne m-sli tam, kjer se čut skupne državne pripadnosti šele ustvarja v boju z vsemi sredobežnimi silami. Simbol državnega in narodnega edin-stva ni samo vzvišena vladarjeva osebnost, temveč tudi prestolica, ki svoj poseben položaj ne izvaja samo iz ustavnih določb, temveč je kot taka priznana od celega naroda vsled svojih zaslug v preteklosti in še bolj vsled svojega državotvornega čuvstvovanja in na-cijonalne usmerjenosti v sedanjosti. Glavno mesto enotne države mora predstavljati in izražati enotnost narodne volje in nedeljivost državne celote.
Prestolica uživa kot sedež osrednje državne oblasti znatne politične in gospodarske predpravice. Njena reprezentativna vloga kot rezidenca državnega poglavarja in raznih inozemskih misij ji daje tudi na zunaj poseben ugled. Toda noblesse oblige: te predpravice ustvarjajo še mnogo večje dolžnosti napram državi in narodni celoti. Navedene prednosti in koristi niso prestolici dane, da jih sebično in enostransko izkorišča v svoj prid, na škodo province, temveč da more vršiti visoko nacijonalno poslanstvo kot čuvarica občih državnih in narodnih interesov, da koraka vedno na čelu vseh velikih narodnih pokretov, a tudi da dvigne glas, v obrambo narodne in državne misli. Svojo voditeljsko vlogo mora vršiti s patrijotizmom, nesebičnostjo in po-žrtvovanjem, mora več dajati kakor jemati.
Posebno pa ne sme postati kasarna cinične birokracije, ki ne pozna potreb in nadlog širokih narodnih slojev ali pa jih skuša vse re-' sevati po istem kopitu. Zveza prestolice z ostalo državo mora biti tako rekoč biološka, kakor je zveza med glavo in ostalimi deli telesa.
Da more prestolica uspešno vršiti tako očrtano vlogo v narodnem in državnem življenju, mora njeno meščanstvo biti prežeto z duhom domovinskega idealizma in z zavestjo svoje velike moralne odgovornosti. To je mogoče le takrat, če ono predstavlja duševno in moralno elito, ki je sposobna in voljna voditi velike narodne pokrete.
Nastaja vprašanje, v koliko je jugosloven-ska prestolica izpolnila svoje nacijonalno po-
slanstvo. Dali je ona intelektualno sposobna in moralno dorasla, da združuje v sebi vse najboljše sile za ustvaritev in dograditev velike in močne Jugoslavije? Priznati moramo, da je odgovor na ta vprašanja, žal, v marsičem negativen. Preveč razočaranj smo doživeli od vsega, kar je prihajalo iz naše prestolice. Če se državna misel ni mogla z zadostnim uspehom utrditi širom naše domovine, je enega glavnih vzrokov iskati v nerazumevanju prestolice lastnih dolžnosti v javnem življenju. Nič ni prirodnejšega, kakor da je prestolica Jugoslavije jugoslovensko in unitaristično usmerjena, in sicer neomahljivo in brezkompromisno: vsaj je ta misel tudi temelj njenega razvoja in blagostanja. Toda zdi se, kakor da naše nacijonalno in politično središče preveč gleda na svoje trenutne koristi, dela sebično politiko ter se pogosto docela dezinteresira na velikih narodnih in političnih vprašanjih, pri katerih bi moralo vsikdar dvigniti glas pristnega jugoslovenskega čustvovanja. Mogoče ima za sebe eno opravičilo: kot veliko mesto je prepojeno z mešanico narodnostno in rasno najrazličnejših elementov, ki ne poznajo nobenih miselnih in čustvenih vezi z našo nacijonalno državo.
Jugoslovenski pokret, ki se s svežo silo razvija v vseh slojih našega nc.roda in pridobiva na tleh v vseh pokrajinah, visoko ceni zgodovinske zasluge naše prestolice v boju za osvoboditev in ujedinjenje. Stoječ neomajeno na tleh državnega in narodnega edinstva z vsemi njegovimi logičnimi posledicami priznava vedno vodilno in prednostno vlogo prestolice, ki pa mora prav tako čutiti jugoslovensko in svoje nacijonalno prepričanje tudi v dejanjih izvajati. To je slika one stare prestolice, ki se je znala žrtvovati za nacijonalno stvar in ki tudi še sedaj stoji na braniku svobode in edinstva nacije. V njo so uprte oči in upanje vseh Jugoslovenov.
Čitatel;em in naročnikom!
Večina naših naročnikov v redu plačuje naročnino, ker se zaveda, da «PO-HOD» ni nikoli sesal dispozieijskih fondov, ker se ni hotel udinjati različnim vladajočim klikam. Kar smo storili, je bilo vse iz lastnih moči in s podporo vestnih naročnikov. Pričakujemo od naročnikov, da nam tudi sedaj ostanejo zvesti, tisti pa, ki so z naročnino zaostali, naj nam jo poravnajo po položnici, ki jo dobijo te dni. Uprava.
Po naši zemlji
KAKO JE DRUGJE?
Niški Novi list od 3. okt. 1.1. prinaša, čeprav je oficijelno glasilo JRZ, sledeči članek:
ZA TEMELJITO VZGOJO MLADINE PROJEKTIRA NARODNA ODBRANA V NISU OBSEŽNO AKCIJO
Narodna Odbrana je nacijonaina organizacija z obširnimi nalogami in mora delovati ne samo za obrambo, naroda, marveč tudi za njegov vsestranski napredek, kulturni, prosvetni, gospodarski itd. Da bi mogla uspešno izvršiti to svojo nalogo, zbira in stavlja pod svoje okrilje vse delovne nacijonalne in konstruktivne elemente.
N sme se razumeti te organizacije kot borbene v onem ožjem smislu, marveč kot organizacijo. ki deluje v najširšem obsegu na jačanju nacijonalne zavesti, kulture in prosvete našega naroda tčr čuvanju narodnega gospodarstva. Koristi takega dela pa se morejo pokazati, če stavijo vsi ljudje, ki so sploh sposobni za pozitivno delo, na razpolago to, kar zmorejo.
Radi tega namerava Oblastni odbor N. O. v Nišu postaviti to svojo akcijo na široko osnovo in zbrati čim večje število ljudi, ki so pripravljeni z iskrenim in udanim delom stremeti za uresničenjem teh nalog. V prvi vrsti bo treba vsekakor vplivati na jačanje nacijonalne zavesti in na dviganje morale ter bo treba vsled tega preskrbeti za javna predavanja. Izkušeni in dobri praktiki bi mogli z malo truda napraviti prav mnogo za uresničenje tega načrta. Kutlurno dviganje je naloga. ki se nam stavlja samaposebi, kajti če hočemo biti dostojni onih, ki so stvorili to državo, moramo delati tudi mi na kulturnem polju s tako veliko požrtvovalnostjo, kot so jo pokazali oni na bojnem polju.
Mladino je treba oddaljiti od negativnih vplivov in vplivov ulice. Pri njej je treba vzgojiti in razviti spoštovanje napram starejšim, katerim mora mladina povsod in pri
vsaki priliki izkazati potrebno pozornost. Radi tega organizira N. O. prav rada mladino, pa je k temu tudi poklicana. N. O. ima torej idealen načrt in je razumljivo, da čutimo vsi mi potrebo delati v tem praven in obračati pažnjo na vse to — danes bolj kot kedaj!
Vsekakor je s tem v zvezi tudi namera, da se čuvajo in spoštujejo zgodovinsko-naci-jonalni spomeniki in da gleda mladina v teh spomenikih velika dela svojih zaslužnih prednikov'.»
Kako bi bilo lepo, če bi pisali gotovi vele-nacijonalni listi tudi pri nas tako lepo o naci-jonalnh organizacijah in njih delovanju, pa naj gre potem za Sokola ali za Narodno Odbrano. Zal, Niš je daleko, vmes sta Sotla in Kolpa, poleg pa še Sava in Donava in glavno: tam doli je Balkan, pri nas je pa zapadita Evropa.
Tudi nacijonaina vzgojja.
* Naši pisci in predavatelji so bili že ponovno napadeni z gotove strani, kadar so pisali oziroma predavali o razmerah, v katerih smo živeli zlasti mi Slovenci pred osvo-bojenjem ter pri tem priznavali dejstvo, da smo bili kot celota vse premalo borbeni. Ko je eden naših predavateljev v letu 1932. v svojem radijskem predavanju omenil to dejstvo, označil predvojne Slovence kot vse premalo zavedne in popolnoma neorijentirane o vseh izven avstrijskih meja ležečih zadevah, mu je poslala takratna slovenska akademska mladina anonimen dopis, v katerem mu je grozila s telesnim obračunom. Pa so morali vendar le imeti prav ti naši pisci in predavatelji, katerim daje polno zadoščenje sedanja katoliška in seveda velcslovenska akademska mladina v svojem glasilu Straža v viharju. V številki od 1. okt. t. 1. čitamo v uvodniku «Svet terja tudi naš delež* sledeče:
«V mali Sloveniji se je razvijalo nekoliko drugače. Žid se pri nas, razen v Prekmurju, ni mogel vzdržati. Živeli smo stoletja zase in Bogu. Tujega sveta, njegovih pretresov in
borb nismo mnogo poznali. Odkar je zadnji Turek zapustil slovenska tla, nas življenje ni vzgajalo več k pravi odpornosti. Saj bi nas Nemec lahko brez večje muje izbrisal, ko bi mu Bog pustil, in usoda ne bi vsaj naše zemlje večji del pravočasno razmejila od njega. Veseli, dobri, uslužni, mirni, pa malo odporni in od vseh razen od Boga zapuščeni, kot smo iz svoje zgodovine stopili v sodobnost, nismo vedeli ob času vzdramiti svojih moči, da bi ji saj socijalne meje vsilili, če že zaradi majhnosti in zapuščenosti nismo mogli preprečiti okupacije in stopnjevane eksploatacije naše zemlje po brezimnemu kapitalu bogsigavedi katere narodnosti...»
1 ake sodbe o nas Slovencih še ni izrekel doslej noben jugoslovenski nacijonalist, ki ravno zato, ker je jugoslovenski nacijonalist, pozna in rnora poznati tudi žitje in bitje nas Slovencev pod nekdanjo črnožolto in apostolsko katoliško monarhijo. Pustimo Boga ob strani, kajti sicer nas bodo nagnali vihravi Stražarji z brezverci, kar pa nismo nikdar bili. Kljub temu pa rečemo, da je pokazal tudi slovenski del naroda, saj zadnjih 14 let pred svetovno vojno toliko odpornost, da je ne samo po božji milosti — kajti Bog drži z močnejšimi bataljoni, kot je rekel neki pruski kralj —, marveč tudi z lastnim delom in z lastnimi žrtvami zadržal val ger-rnanstva in ustvaril potom CMD in Sokola res borbene postojanke naše nacijonalne obrambe. In mladina! Stražarjem je gotovo znano, kakšno stališče je že od leta 1903., zlasti pa od leta 1908. dalje zavzemal najboljši del naše srednješolske in akademske mladine. Ta mladina se ni zanašala na nikogar drugega kot na samo sebe. Iz lastne svoje notranjosti je sejala seme jugoslovenske misli in ustvarjala kot zavedna slovenska, toda jugoslovensko orijentirana mladina aktivni odpor proti svoji lastni državi, čeprav je deloval za to državo celokupni cerkveni aparat in čeprav je bila ta država «domovina» te mladine.
Priporočamo Stražarjem vsaj površen študij te dobe: malo sliko o tej mladini bodo dobili, če prečitajo letnike Slovenca 1908 do 1914. Kakega drugega čtiva se ne upamo priporočati, da Stražarji ne bodo morda naredili greha.
K VPRAŠANJU BOLJŠEVIZMA
* Tudi v tem oziru ima zadnja Straža v viharju v članku «Svet tirja tudi naš delež» nekaj misli in pravilno piše, kako je kapital začel in pripravil, boljševizem pa izrabil. «Agent za agentom se je priplazil, ljudstvu prav tako nepoznan kot rumeni akcijonar. Najprej so šli med študente, da se oskrbijo za naprej. Ker jih oblast ni prijela za rokav (1929?), so med dijaštvom, kjer je liberalna vzgojna anarhija razkrajala vero in Slovenstvo, s strupeno knjigo, z nemoralnimi vabami. z denarjem, podprti z romantiko mladih dni čisto brezskrbno rekrutirali bodoče POKLICNE boljševiške «revolucijonarje». Sčasoma smo dobili na univerzi sicer maloštevilno, a drzno kasto brezposelnih «slušateljev» z redno mesečno plačo. Ti poklicni bolj-ševiki vzdržujejo trajno napetost na univerzi, hkrati pa se od časa do časa razlezejo na deželo in okoli fabrik. Vsako ljudsko zahtevo, sleherno mezdno gibanje skušajo v škodo ljudstva prevariti za njegov prvotni smoter in ga spremeniti v boljševiški pripravljalni manever. Doslej jih skoraj NIHČE, razen katoliške IDEJNE ofenzive v tem početju, ki je zanje šport in rentabilen poklic, za ljudstvo poguba, za židovski svetovni imperijalizem pa, čeprav neznaten, vendar pomemben uspeh, — ni RESNO oviral.»
Predvsm par vprašanj Stražarjem, da bo vsaka stvar na pravem mestu. Kdo je zastopal Slovence leta 1929. v takratni vladi, ki komunističnih elementov baje ni prijela za rokav? Kdo je sodeloval na ljubljanski univerzi s «poklicnimi boljševiškimi revolucijo-narji» v letih 1932,—1934.? Kdo je takrat vzdrževal na tej univerzi trajno napetost, ali res samo boljševiški agentje? In kdo se je takrat najbolj razburjal proti oblasti, če in kadar je poskušala na žal mnogo premil način olajšati to trajno napetost? Kdo je napadel jugoslovenske nacijonaliste, ki so takrat javno opozarjali na pravo ozadje te trajne napetosti? Tudi tozadevno bodo dobili Stražarji mnogo materiala v takratnih izvodih Slovenca in drugih listov iste miselnosti.
Odločno pa moramo ovreči trditev, da teh «poklicnih boljševiških revolucijonarjev» doslej še nihče ni oviral RESNO razen katoliške idejne ofenzive. Predvsem je že smisel te trditve nelogična. Če vrše boljševiki na naši univerzi delo na ta način, kot pravijo Stražarji. potem se njih početja pač ne da ovirati RESNO z neko samo IDEJNO ofenzivo. Idejno delo zahteva časa, zahteva desetletij, da doraste najmlajša, idejno dobro pripravljena mladina in nadomesti ono, ki je vsled svoje idejne zbeganosti lahek plen raznih podtalnih ekstremistov, pa naj pripadajo ti ekstremisti tej ali oni, rumeni, rdeči ali črni internacijo-nali. Proti delovanju poklicnih boljševikov je trebu že drugih sredstev in to sredstev, ki učinkujejo mnogo hitreje kot idejna ofenziva. Da se nas ne bo razumelo napačno, podčrtamo svoje prepričanje, da soglašamo z mnenjem notranjega ministra dr. Korošca, glasom katerega policijska in sodna sredstva v tej borbi niso ravno najbolj primerna, zlasti, kadar gre za mladino.
So pa druga sredstva, za katera je treba poleg idejne prekvašenosti imeti še resnično požrtvovalnost in resničen pogum. Kamorkoli pa se hočejo Stražarji ozreti, bodo morali ugotoviti, da je pričel resno borbo proti boljševizmu le nacijonaiizem. Prva je bila Italija, sledila je Nemčija, celo mala Avstrija je zgrabila boljševizem na resen način in z resnimi sredstvi, ne da bi pripravljala šele idejno ofenzivo. Pa tudi pri nas je
iugoslovenski nacijonalizem že pokazal, da ic samo on sposoben resno zavreti razkrajajoče delo rdeče internacijonale. Dogodki v Trbovljah v letu 1924. značijo zaključek te borbe, ki se seveda nikdar in nikjer ni vodila samo idejno, ker pač ni mogoče z idejo pobiti nasprotnika, ki ima v rokah puško in bombo. Kako so se takratni somišljeniki današnjih Stražarjev zahvalili tem nacijonali-storn. tudi o tem se morejo Stražarji prepričati iz takratnih številk Slovenca.
Vse to pišemo brez vsakih slabih namenov. Hočemo le pribiti nekaj dejstev, kajti naj bo mladina orijentirana kakor hoče, zgodovino svoje lastne domovine mora poznati. C e je ne pozna, potem ne bo nikdar sposobna ličiti se iz nje in se očuvati pogrešk, ki so bile storjene v prošlosti. Zagotavljamo Stražarje, da smo vedno pripravljeni za dostojen razgovor.
Grozeča povodenj .
* Do pred nedavnim je bila Poljska pravi židovski raj na zemlji. Poljski Žid je držal v svojih šapah skoro celotno gospodarstvo te bogate dežele ter jo izrabljal, kolikor je mogel oziroma skoro, kolikor je hotel. Ogromna posestva so prišla iz rok Poljakov v židovske, trgovina z žitom je bila skoro izključno v rokah Židov, pa tudi v drugih gospodarskih panogah je vidno prevladoval zidovski kapital.	.	„	,	.	...
Takoj po osvobojenju Poljske se je pričelo
— sprva sicer zelo previdno — sistematično rušenje tega židovskega zlatega templja s strani nacijonalnih Poljakov, ki so z železno vstrajnostjo v razmeroma kratki dobi brez posebnega hrupa skoraj popolnoma spreobrnili sliko.	...	,
Danes imajo Poljaki v svojih rokah ze skoro vso lesno trgovino in trgovino z žitom. Trgovina z živino, poprej izključna židovska domena, prehaja vedno bolj v domače roke. Eden glavnih temeljev židovskega kapitala
— prevozništvo — pa je bil zrušen z enim samim udarcem vlade — s prevzemom te panoge gospodarstva v okvir državnih monopolov.	,	, V •
Vsled tega je postal položaj^ Zidov rta Poljskem nevzdržen ter se je pričelo izseljevanje v masah. Kolikor moremo in smemo verjeti židovskim podatkom, je danes skoro 90% židovskega elementa nezaposlenega oz. potrebnega podpore. Ako vpoštevamo, da ima Poljska še danes okoli tri in pol milijonov Židov ter da jih je od teh skoro en milijon brez vsake eksistenčne možnosti, nam je slika še jasnejša.
Te razmere postajajo tako neznosne, da so se pričeli baviti z njimi prav resno tudi že najmerodajnejši poljski listi, ki vsi podčrtavajo kot edini izhod za Žida iz te krize izselitev. Dasi se ogromna večina Zulovstva temu odločno upira, vendar ni dvoma, da bo do tega prišlo deloma po lastni inicijativi Zidov, še več pa vsled sistematičnega dela Poljakov. V tem smislu se v poljski javnosti mnogo razpravlja načrt nekega zionističnega voditelja Zabotinskega, ki predlaga sistematično vzgojo Židov za izseljevanje. Koliko je Žabotitiski zionist in koliko Žid v globljem pomenu — je danes težko določiti. V njegovem načrtu je namreč tudi ^Židovska emigrantska banka» in Židje, ki se med seboj najbolj poznajo, se pač boje, da bi to pot hotel 'Žid prodati za dober zaslužek Žida.
Naj bo kakorkoli, gotovo moramo računati v kratkem z veliko poplavo Židov v Evropi.
Pred to poplavo pa ne smemo imeli zaprtih oči. Bližnja preteklost — emigracija Židov iz Nemčije — nas uči, da je v očeh Zidov zadnje čase Jugoslavija tista dežela, ki jo je obljubil Mojzes svojim ovčicam. Radi tega moramo računati z gotovostjo, da bo židovska poplava iz Poljske zajela v velikem obsegu tudi našo državo. Vsled tega bi bil skrajni čas, da se zavarujemo pravočasno proti njej. Čim so enkrat tu, bo pravtako težko očistiti zemljo teh nezaželjenih gostov, kakor je težko očistiti kožuh od uši.
Značilnost krvi.
* O priliki zadnjih pokoljev boljševiških prvakov v Rusiji, nekdanjih Leninovih apostolov, po sedanjem diktatorju Stalinu, se je zelo mnogo pisalo tudi o usodi Leninove vdove Krupske. Ta ni znana samo po svojem nečloveškem aktu, s katerim je kot takratna vsemogočna diktatorica izročila rusko ženo kot brezpravno divjačino pohotnim komunističnim hordam z znamenito «filozofsko» tezo: «Žena je last vsakogar, ki si jo poželi, ker le na ta način izpolni do kraja svojo državljansko lastnost*, temveč tudi po mnogih drugih slučajih, kjer je aktivno posegla v mešanje krvave ruske kaše. To Židinjo, katero bi mogel kipar ovekovečiti le s krvavo-rdečimi rokami, bi kmalu doletela ista usoda kot njene in njenega moža najzvestejše sodelavce Zinovjeva in Kamenjeva itd. Zanašajoč se na svojo popularnost je hotela zadnji moment preprečiti smrt obtoženih komunističnih prvakov ter vložila prošnjo na Stalina za njihovo pomilostitev. Ali Stalin ni poznal šale in Krupskaja se je naenkrat znašla sama tik pred usodo svojih prijateljev. Stavljena je bila pod nadzorstvo in kdor pozna boljševiške metode ve, da je to isto kot smrtna obsodba.
Tedaj pa je Kupskaja obrnila plašč po vetru in se pokazala vredno naslednico svojih pradedov. V moskovski «Pravdi» je izšel članek z njenim podpisom, ki pomeni najstrašnejšo obsodbo ustreljenih komunističnih veljakov in končuje v žargonu Krupske sledeče:
«Ti ljudje so bili obsedeni od požrešnosti po oblasti, padali so od stopnje do stopnje in končno izdali Leninov evangelij. Vsled tega je tudi vsa dežela tako enoglasno zahtevala ustrelitev teh steklih psov.»
Res, vredno Krupske in boljševiških veljakov, ki so iz varnega zavetja imeli pogum prelivati kri v potokih, ki pa nimajo poguma sami stopiti k steni in sprejeti milostni strel v hrbtenico, kar je najnovejša metoda boljševiške justifikacije za visoke komunistične prvake. Vprašanje pa je, ali bo to kesanje, obsodba ustreljenih prijateljev in svojevrstno ljubezensko razkritje Stalinu, izzvano s konico bodala na goltancu, Krupski kaj pomagalo. Tudi drugi so že pred njo v enakem položaju izprosili Stalinovo milost na enak način. Za koliko časa, pa nam najlepše dokazuje slučaj Kamenjeva in tovarišev.
Njihovi kulturni vzori...
* Ker je Društvo kmečkih fantov in deklet doživelo polom na vsej fronti, je pričel njega poslevodeči podpredsednik dr. Maček, advokat v Ljubljani, iskati novih vzorov. Svoja razglabljanja, ki jih je priobčevala «Grlida», glasilo DKIFID, zaključuje z navodili, kakšno stališče naj zavzamejo «pokretaši», t. j. člani društva napram narodu, in pravi:
«Napram narodu bomo predvsem neomejeno povdarjali samostojno narodno bit Slovencev. Igračkanje s plemenom in narodom naj enkrat za vselej preneha.*
Zdi se nam, da gospodu dr. Mačku nam ni treba posebej odgovarjati. Naj navedemo le besede njegovega vzornika, dr. Dragoljuba Jovanoviča: «Spekulanti narodne psihologije su svi zustupnici Srpstva, Hrvatstva i Slovenstva. Oni pretstavljaju u našim očima pro-šlost.*
Specijelno dr. Mačku pa veljajo besede drugega njegovega vzornika, Aleksandra Stambolijskega; «Največji paraziti na narodnem telesu so advokati... Zemljedelska zveza je za ukinjenje privilegijev vseh oblik, za ukinjenje eksploatacije od strani advokatov...
Stoli
Parketi
Ali bodo spregledali?
♦ Tudi Švica se ni mogla očuvati komunistične infekcije. Kakor poročajo švicarski listi si je eden glavnih tamkajšnjih komunističnih prvakov, presednik ženevskega kantona — torej po naše nekak ban — dovolil to edinstvenost, da je v svojem svojstvu pozival prebivalstvo, naj ne da svojih prihrankov za pravkar razpisano državno obrambno posojilo, za katero se vrši te dni po vsej Švici ogromna propaganda, temveč naj da ta denar za ljudsko fronto v Španiji v dokaz iskrenih čustev, ki jih goji švicarski narod za komunistično vlado v Madridu.
Gospod Nicole, kakor se imenuje ta edinstveni predsednik ženevskega kantona, pa je šel še dalje. Dne 20. septembra je nastopil kot govornik na komunističnem kongresu francosko-švicarske ljudske fronte, kjer je strahovito napadel lastno državo, jo obtoževal kršenja nevtralnosti in izjavil, da delavstvo v Švici ni nevtralno in stoji krepko ob strani madridske vlade.
Razumljivo je vsa švicarska javnost raz-ven pristašev g. Nicola silovito razburjena. Očita mu izdajstvo, kršenje prisege, gaženje suverenitete Švice in cinično izigravanje dostojanstva demokracije, ugleda vlade in nevtralnosti zemlje. Upravičeno se sprašujejo, kako je mogoče zahtevati od švicarskega naroda 235 milijonov frankov obrambnega posojila za nabavo najnujnejšega orožja švicarski armadi, ko se istočasno dovoljuje visokemu državnemu in deželnemu funkcijonarju, da spodkopava voljo naroda za lastno obrambo.
Na podlagi priprav je pričakovati, da bo g. Nicole izključen za dobo dveh sezij od poslovanja ženevskega kantona, s čemur bo končal tudi svojo politično karijero.
Dogodek sam na sebi je zanimiv. Še bolj zanimiv pa je način obrambe tega možaka.
Že so sklicana zborovanja ženevskih sindikalnih organizacij, ki se bore za obrambo demokracije in osebne svobode, ki je ogrožena s pripravami proti g. Nicolu. IN ZOPET ENKRAT SO NA BRANIKU EVROPSKE DEMOKRACIJE ZAGRIZENI PRISTAŠI DIKTATURE P RO LET ARIJ ATA.
Ali bodo končno spregledali tudi slepci?
Dobro opozorilo!
* Kočevarica ali Gottscheer Zeitung od
1.	okt. 1936 priobčuje ponatis članka, ki je izšel v berlinskem listu in propagira potovanje Nemcev iz Rajha na naš Jadran. Kot važno postojanko na tej poti, kot «nov most do Jadrana» označuje ta članek Kočevje češ:
«Resnično se izplača ustaviti se na potu do Jadrana za par dni v Kočevju. Že v Ljubljani nas pričakuje takorekoč predstraža Kočevja, če obiščemo hotel Metropol, ki se nahaja tik kolodvora in čegar lastnik je kočevski rojak (Gottscheer Volksgenosse).-»
Da smo si na jasnem: Hotel Metropol, čegar lastnik je gospod, ki se piše sedaj Miklič, je torej kočevska predstraža v Ljubljani!
Imamo 50 kartelov.
+ Tako poročajo dnevni listi. Toda to število je v resnici veliko večje, ker je pač teh 50 osnovanih javno. Tajnih kartelov pa je vse polno, skoraj za vsako pridobitno panogo. Veliko jih je, ki so popolnoma strumno organizirani in imajo svoje vodstvo, odnosno centralo, kakor javni karteli. Ali jih oblast ne vidi?
Tudi ves kvas je v kartelu, dasi se je g. Rudolf Zalokar svojčas zavezal JNS na Viču, (ki mu je za znižanje cene kvasa pomagala do koncesije), da zapade vse njegovo premoženje na korist JNS, če bi vstooil v kartel. Tudi njegovo ime navajajo dnevniki med člani kartela. Kako bo sedaj z njegovim premoženjem, odnosno njegovim članstvom v kartelu kvasa?
Brezverci.
* Število brezvercev raste na naravnost neverjeten način. Ljudje ne verujejo več in se pojavlja ta brezverska kuga tudi že med duhovščino, kolikor se ta drži še starih božjih zapovedi. So pač konservativni starejši ljudje in jim ne gre v glavo, da bi mogel spreminjati božje zapovedi kdo drugi kot Bog, ki jih je izdal. Ta pa ni rekel: Veruj, da ni bilo še nikdar tako dobro kot danes, veruj, da vlada popolen red in mir in da so vsi zadovoljni prav do grla! Kdor pa tem zapovedim ne verjame, ta je brezverec, tega čaka pekel vsaj na zemlji.
Izjava.
V številki 20 našega lista od 18. julija 1936 srno priobčili na 3. strani pod naslovom Društvo Krščanska šola in Sokol izjavo, ki jo je podala Sokolska župa Ljubljana z ozirom na resolucijo Krščanske šole in je bila objavljena v Sokolskem Glasniku. To smo storili le kot kronisti in brez vsake lastne opazke, da informiramo o tem gotovo zanimivem in aktu-elnem problemu današnjih dni svoje čitate-lje ter seveda nismo imeli namena spuščati se s to reprodukcijo obeh resolucij v stvar samo oz. izjavo. Vsled tega nismo objavili popravka, ki nam ga je poslala Krščanska šola in ga je priobčil Sokolski Glasnik.
Ob desetletnici smrti Zofke Kvedrove
Deseto leto je poteklo, odkar počiva na zagrebškem Mirogoju slovenska pisateljica, ki je sama v sebi najčistejše razrešila vprašanje jugoslovenskemu nacijonalizmu in je v boju za ta svoj ideal podlegla nasprotnim silam, ki so nanjo navalile v onem našem kulturnem središču, kateremu je največ dala.
Zofka Kvedrova je bila daleč od vsakega hura-nacijonalizma. Saj je bila od svojih mladih let socijalistka in nosijo vsi njeni spisi obiležje socijalne bojevnice. Bila je zavedna Slovenka, o tem ni dvoma, dasi je večino svojega življenja preživela izven Slovenije, največ v Pragi in v Zagrebu. Njen izredni je-zikovni talent ji je pomogel, da je poleg slovenščine, češčine in srbohrvaščine sijajno obvladala tudi nemščino. Z njo si je pomagala iz svoje ožje in lahko rečemo: takrat še zelo ozke domovine v evropski svet. Pot jo je zanesla v Švico, kjer je skušala izpopolniti svoje študije, katerih temelj so bile ljubljanske šole — potem si je šla ogledat ostalo Evropo, posebno nemški svet. Živela se je s tem, da je pisala feljtone za nemške liste, kamor je prišla. Tako naučno potovanje je takrat vsekakor zahtevalo precej poguma in samozavesti. Obojega je bilo v naši mladi pisateljici dovolj. Pridobila si je ugled v svojim nastopom. Takrat je bila ženska emancipacija v tem filistrskein svetu šele v prvih začetkih. Njen talent je nudil sijajne dokaze izrednih duševnih zmožnosti. Spoznala je> svet in je znala o njem povedati resnice, ki so presenečale, dasi so bile vsem vidne. A Zofka jih ie znala pokazati v pravi luči. Končno se je ustavila v Pragi, kjer je razvila svojo plodovito literarno delavnost. Živela je od uredništva «Domačega prijatelja*, pri katerem je vzgajala mlade talente in od sodelovanja pri raznih revijah. Pisala je slovensko in srbo-hrvatsko, a izhajali so njeni spisi tudi v češčini. Imela je zveze z vsemi praškimi literarnimi in umetniškimi krogi. Tu je skušala Uresničiti svoje najlepše načrte. Praga je mesto, kjer se čuti utrip evropskega kulturnega življenja bolj kot kje drugod. Saj je tu močno slovansko središče, a za svoj vpliv se borita tu seversko germanska in francosko romanska kultura.
Kot močan samostojen talent ni stala Zofka pod nobenim vplivom. Bila je bogata sama v sebi in, kar je dajala, je zajemala iz svoje neizčrpne notranjosti, v kateri se je zrcalil ves svet z vsemi svojimi vprašanji in problemi in na vse je hotela Zofka dati odgovor, če ne odgovor, pa vsaj pokazati vprašanje in problem takšen, kot je. Zato očitu-jejo vsi njeni spisi globoko miselnost in ljubezen do vseh nesrečnih in trpečih, s čemer se je dvignila na prvo mesto naših modernih pisateljev. Cankar sam ji je priznal prvenstvo in pisal ureuniku «LjuDija'nske. a v> a ji rad odstopa mesto na prvih straneh, če to pomeni kako priznanje. Njeno delo v našem slovstvu zavzema prvo mesto za Cankarjem.
Iz Prage je prišla Zofka v Zagreb, kjer se je od 1. 1910. stalno naselila. Tu je nadaljevala svoje delo, posebno njeni članki v ženski prilogi «Agr. Tagblatt* so vzbujali svetovno pozornost. Še danes bi ti njeni spisi imeli svoj pomen na nemškem književnem trgu. Žal, da mi ne znamo svetu pokazati, kaj imamo. To morajo storiti vedno drugi, dočim mi sami hlastamo za vsako še tako malo pomembno novotarijo, če nam jo drugi ponudijo. S tem pa je Zofka stopila na mesto, kjer je dobila ne le zveze z vodilnimi ženskimi krogi v Evropi, ampak je tudi v lastni domovini prišla do besede in do — sporov.
Tako jo je zatekla svetovna vojna v Zagrebu sredi najlepšega dela. Začutila je takoj, da je udarila naša odrešilna ura in vsa njena iluša je bila na strani trpečega srbstva, ki se je borilo za svoje in naše osvobojenje. Srbo-hrvatska koalicija je varovala Hrvatsko pred divjanjem avstrijskega in madžarskega nasilja in čuvala narodne rezerve za odločilne trenutke. Toda frankovci in drugi so opravljali delo narodnega izdajalstva. V tihoti svojega doma je Zofka pisala «Hanko», ta naš najlepši vojni roman. Da ne bi imela težav s cenzuro, je prestavila vse dejanje na Poljsko. Knjiga je izšla 1. 1918. spomladi. Pisana je hrvatski kakor večina Zofkinih del iz te dobe. Ko se je pri nas začelo tako zvano deklaracijsko gibanje, v katerem je sodelovalo posebno naše ženstvo, je skušala Zofka tudi na Hrvat-skem dvigniti ženstvo na boj za jugosloven-sko državo, toda nasprotujoče sile so bile že na delu. Že se je pojavljal hrvatski separatizem, ki je v židovstvu in pravaštvu našel dovolj opore za razne akcije.
V tej dobi je Zofka začela izdajati svoj list «JugosIovenska žena», kjer je razvila vso svojo delavnost in bojevitost za zmago jugo-slovenske misli. Vsa se je posvetila temu svojemu poslanstvu in pri tem zadela na svoje stare nasprotnike. Boj se je razvil na vsej Črti. Čim bolj je rastlo «hrvatsko pitanje*, tem bolj se je množilo število nasprotnikov. Iz množic je rastel veliki zanikovalec narodnega in državnega edinstva, Zofkin davni znanec in prijatelj — Stipa Radič. V njem je Zofka videla moralnega krivca za vse zlo, ki se je razpaslo po komaj ujedinjeni državi. V teh letih obupne borbe z izdajalstvom in nizkotnostjo je pisala Zofka svojo najbolj s srčno krvjo pisano knjigo «Umik Kraljeviča Marka*, kjer je v dramatičnih prizorih nanizala vse, kar se je takrat dogajalo v naši domovini. (Knjiga je izšla 1. 1922.) Naravno so njeni nasprotniki zaradi resnice, ki jo je Povedala, še bolj navalili nanjo. Radičevci in komunisti so posegli po najnižjih sredstvih, da jo onemogočijo. Skoraj osamljena v svojem boju se je sredi Zagreba borila za svoj ideal, za Jugoslavijo proti vsem, ki so bili proti nji. Zgodilo se ji je kakor tako mnogo'-krat pri nas: da pustimo na cedilu one, ki se bore v prvih vrstah. Borila se je do zadnje sile, končno je omagala. Svoj list je izpre-rnenila v «Ženski svet*, ki je končno tudi prenehal izhajati. V njegovo zadnjo številko «Almanah Ž. s.» je Zofka napisala svoj najlepši samospev onim našim krajem, katerih usodo je zapečatil Rapallo. Drugod bi kaj takega že davno posebej izdali, pri nas komaj vemo o tem.
Utrujena in razočarana je iskala miru in zatišja v svoji ljubi Sloveniji. Začela je bolehati. Dolgo je ležala v Leonišču, vedno polna skrbi, kako se razvija, naš .politični Jjoj._Vračala se je k svojim literarnim načrtom. Izdala je knjigo «Na putevima života*. Še 20 knjig je hotela napisati. Ko se je vrnila k svoji družini v Zagreb, se ji je stanje poslabšalo. V jeseni je umrla.
Oni, v katerih vrstah se je borila za svoj ideal, se niso zmenili za njeno delo, ki predstavlja veliko vrednost v našem slovstvu. Res je nekaj svojih del napisala hrvatsko, ker je živela v tem svetu in upala lažje priti na dan, a tudi ta dela so naša. Zofka je imela mnogo prijateljev in prijateljic v vsem jugo-
slovenskem svetu. Njim vsem je namenila svoje delo, a priznavala se je vedno za Slovenko. A za njo je bilo to samo po sebi razumljivo. Nikjer ni povdarjala svojega slovenstva — kar smatrajo nekateri zdaj tako za potrebno — kakor ni zaradi jugoslovenstva omalovaževala slovenske kulture. Bila je doma povsod, njena korespondenca je obsegala ves slovanski jug. Povsod je iskala sorodnih duš, njeno srce je bilo prepolno, da bi moglo govoriti samo ozkemu krogu. Samo njena pisma bi obsegala debelo knjigo in bodo imela isto vrednost kakor podobna dela drugih velikih pisateljev. Bila je jugoslovenka, ki ni poznala pokrajinskih mej in ovir. Za svoje jugoslovenstvo ni rabila nikakih učenih razlag in dokazov. Bilo ji je nekaj naravnega. Zato se je znala približati vsaki pokrajini in ni ji bilo tuje nič, kar je našega. Ozkosrčni separatisti ji bodo morda očitali, da je pisala tudi v srbohrvaščini, kakor so ji tudi v Zagrebu očitali, da je Kranjica. Toda ona je hotela govoriti vsemu jugoslovenskemu svetu in lahko rečemo, da je v tem poseben pomen njenih spisov in da smo tembolj lahko ponosni na njo. Njen nacijonalizem je vzrastel iz njenega socijalnega čustva, saj so bili vsi naši narodni boji namenjeni samo osvobojenju malega človeka. Od tod njena ljubezen do kmeta in delavca. Za njo nacijonalizem ni bil nikoli to. kar je nekaterim gospodom v frakih. Vedno je iskala zvez s širokimi sloji, ki so našli pri nji odprto srce! O tem pričajo vsi njeni spisi, zato bodo ostali živ dokaz, da pravi nacijonalizem ni nič drugega kot soci-jalizem. Pokrajinski politični prepiri, izhajajoči iz provincijalnega nacijonalizma, so bili — in so še — največja ovira za skupno delo na socijalnem polju. Zofka je dobro poznala hrvatskega kmeta, zato se je borila proti onim, ki so njegovo zaupanje zlorabljali, ne da bi mu pomagali, kakor je to dolžnost narodne države.
^Njeno literarno delo je prevzela založba «Žena in dom* in se je pripravljala za izdajo. Baje izide kot prvi zvezek prevod «Hanke». Res niso časi za knjige ugodni, a želeli bi, da bi čimprej dobili delo naše največje pisateljice v zbranih spisih. Naše slovenske razmere so krive, da nimamo vsaj prvih zvezkov te izdaje. Doslej smo dobili po zaslugi Vodnikove družbe in «Belomodre knjižnice* dve njeni knjigi, posvečeni njenim hčeram.
Stran 4.
•POHOD.
Štev. 27.
Z univerze.
* Naši (lični, nekaj tako zavezniško razpoloženi akademiki so imeli cele počitnice časa, da so lahko ugenili kakšno novo, brucem in starim hišam za kratek čas. Pa so jo tudi ugenili. Eni so po bridki izgubi «Akademskega Olasu» skombinirali nov naslov stari, preizkušeni firmi, ki je že nekajkrat bila v «tihi in mirni likvidaciji». Ustanovili so list «1551», da bi preko njega strmečemu svetu oznanjali svoje nove misli in načela. No, svet ne strmi, ker jih vsakdo prav dobro pozna in se vanje zaganja, edino le še Straža v viharju, katere duševni očetje so pred štirimi leti še tako sijajno paradirali v črnordečem šopku na naši univerzi.
Drugi list. namenjen dravskobanskim akademikom. ki pa ni spremenil svojega Imena, marveč le glavo in si ie izbral za letos in vse večne čase kot patrona sv. Mihaela, pravi: «Mi-ha-el: kdo kakor Bog« ter prosi svojega patrona: «Ti vodnik nebeške vojne, satana in druge hudobne duhove v pekel pahni!« Mi se pridružujemo vihravim Stražarjem in prosimo sv. Mihaela, da jim njihovo prošnjo nemudoma usliši. Kajti, hudobni duhovi. ki so 1932. leta delali na univerzi špetir, res ne spadajo drugam in ne zaslužijo drugega. kot da jih sv. Mihael skupaj s satanom pahne v pekel.
Tiskovni zadrugi v album
* je napisal od nje honorirani pisatelj Juš Kozak sledeče vrstice:
«Gledal sem razkol v generacijah. Starejša je utrujena in se ne more ločiti od preživelih, osmeŠenih in puhlih «idealov»...
Problem slovenskega naroda ni problem neke abstraktne zimlje, šovinistično historične tradicije in kaj vem kaj Še, temveč živi, neposredni problem delovnega ljudstva, t. j. delavnih, naše življenje ustvarjajočih razre-
Domovina, nacija, historični folkloristični motivi, carstvo in velika Žrtev so le abstrakcije, pred katerimi defiilrajo bataljoni.;.»
Kdor ne verjame, naj prečita zadnjo številko marksističnega »Ljubljanskega zvona*, literarnega glasila «naprednjakov».
Mladina pleše.
* Srednješolci so začeli s plesnimi vajami, vendar so imeli letos neke težkoče. Vrteti se bodo mogli samo v reduciranih okolščinah, kar ie vse hvale vredno. Ples je delo hudiča in je zlasti nevarno, če pridejo na njem v stik katoliška dekleta s kakimi brezverci dli celo pogani.
Lolalno popravljamo.
* V zadnji številki «Pohoda» smo izrazili domnevo, glede cene slovenske kulturne samobitnosti. Kot smo naknadno poučeni iz zanesljivega vira, velja taka samobitnost po receptu «Slovenije» ne 100, ampak 600 frankov, kar s tem lojalno popravljamo.
Prispevki za niški zbor.
* Uboga JNS je dobila nepričakovano podporo ter bo sedaj prav lahko plačala to, kar še dolguje naši državi za prevažanje svojih takratnih pristašev v Niš in nazaj. Cim je sedanje vodstvo JNS sklenilo, da bo razdelilo ta dolg po glavah na vse one, ki so se vozili takrat z njeno legitimacijo brezplačno v Niš in nazaj, je nastalo precejšnje razburjenje med številnimi izletniki, ki so se ta č(is vsled spremembe vremena preselili v drugo tricr-karsko zgradbo. Da se ne bi imenovala njihova imena, so napravili tiho zbirko med seboj in bodo plačali kar polovico svote, ki jo današnja JNS še dolguje. Nekaj bo prispevalo tudi vodstvo te nove zgradbe, da ne bi bili preveč kompromitirani najbolj goreči in najbolj zanesljivi pristaši. To je res pomoč v sili.
Znake na prsa.
* Vsaka organizacija poskrbi, da se njeni člani tudi na zunaj hitro prepoznajo in da jih prepoznava tudi javnost. 1 o obeleževanje je izvedljivo na več načinov. Za navadne prilike pridejo predvsem v poštev tako zvani član-
znaki
Nacionalne organizacije vodijo v svojih statistikah maso članstva, ki se jih drži iz različnih in neredko iz golili sebičnih nagibov. To neaktivno članstvo pa je vendarle treba na občnih zborih in povsod drugod ob-
Obe knjigi sta prava bisera našega mladinskega slovstva. Nobena pisateljica ni dala svojemu narodu tako lepe izpovedi materinskega srca. Njeno zbrano delo bo prava zakladnica ne le za naše ženstvo, ampak za vsakega človeka, ki zahteva od knjige kaj več nego izmišljene pripovesti, 1 o bodo knjige poezije in resnice- V svojem zaključku pa bodo izpoved velike bojevnice za. najvisji Ideal svojega naroda, za narodno državo.
Deset let! Boji so se nadaljevali preko nje-nega groba in se še nadaljujejo. Ona je j}asla mir med mrtvimi, a njen grob bo poveličan, ko bo zasijalo sonce miru in sreče preko Jugoslavije. Takrat bomo razumeli njen boj in še pozni vnuk bo čital njene knjige* ki bodo živ spomin na borbe, ki jih je preživljal naš rod v začetkih svojega osvobojenja.
Deset let! Zadnjič sem dobil v roke njeno knjigo: «Umik Kraljeviča Marka«. Takrat so pisali, da je resnica preblizu, da bi mogla biti poezija. Zdaj je že oddaljena, kakor v zrcalu sem videl Jugoslavijo l, 1922. Deset let! Ali se bomo sedaj spomnili, da imamo svoje dolžnosti do ljudi, ki so nam dali vse, kar so imeli. Zofka je dala vse.
Nje delo bo še v poznih rodovih živelo med nami.	P	•	Iz-
ravnavati kot povsem polnovredno članstvo, dasi sicer ne veš, kam z njim. Taki člani, boječ se, da jih vidi javnost, ne sodelujejo pri javnih nastopih, nočejo nositi kroja, niti ne skromnega članskega znaka. Za to svoje postopanje so si izmislili celo vrsto izgovorov, proti katerim seveda nihče ne nastopa. Sami so te mlačnosti s strani vodstva veseli in zadovoljni, da s tako malo protiuslugo uživajo pravico članstva in nosijo člansko legitimacijo. Te članske legitimacije seveda nihče' ne vidi, ker leži doma dobro skrita in pride v poštev le ob gotovem vetru. Seveda dotičnik nima doma ene legitimacije, nego več, ki pohlevno žde vse v eni kuverti, čeprav predstavljajo različna naziranja. Kadar pride potreba, vzame tak član iz zavoja zdaj to. zdaj drugo izkaznico, kakor to zahteva nesolidna igra preskakovanja in pridobivanja.
Že od nekdaj 50 bili voditelji nacijonalnih organizacij mnogo preveč popusljivi v vprašanju nošnje znakov. Sokolska organizacija je imela izredno mnogo članstva, a prav malo takih, ki si jih videl z znakom na utici. Pri tej, kakor pri. vseh drugih nacijonalnih organizacijah je to gotovo velika napaka, da se dopušča na prosto, hočeš li nositi znak na sebi ali ne. Taka popustljivost vodi k mlačnosti, ne daje nikakršnih značajev in niti malo ne prispeva k zavednosti in borbenosti. Sedanji čas točno, kaže, da srno nacijonaljsti baš v pogledu 'poguma in zavednosti preveč vodeni. Tako stanje ne dopušča, da nimamo pri drugih dovolj ugleda in da se v nase članstvo vrivajo vsi taki, ki jim najbolj prija v življenju, da so pol tiča pol miša.
Vse take pojave je treba ožigosati in iztrebiti. Mi rabimo polne kvalitete. Zavednost, ki v nobenem slučaju ne klone, bi morala biti najbolj izrazita lastnost vsakega nacionalista. Preganjanja, ki zadevajo sem ali tja, ne bi smela nikogar preplašiti. Vsak bodi pripravljen na katerokoli žrtev, pri čemur pa bodi povsod najdeno pravo bratstvo, ki posebno ob nesreči ne odreče. Ako smo taki, ni razloga, da bi pred javnostjo skrivali znake kot javen izraz naše pripadnosti k nacijonalni organizaciji. Ti znaki, ki bi se v odgovarjajočem številu pojavili v javnosti, bi sami poskrbeli, da nam ne bi bilo treba na drug način dopovedovati, koliko nas je in kdo smo. Predvsem pa bi se tudi mi sami razpoznali. Zato, bratje in sestre, pogumno znak na prša!
Možata beseda.
* Na 12. kongresu narodnih manjšin v Ženevi pod predsedstvom dr. Josipa Vilfana dne 16. septembra je bilo navzočih 40 delegatov raznih narodnih manjšin.
Zastopnik madžarske narodne manjšine v Jugoslaviji, g. Deak, je izjavil v svojem govoru. da nekatere države ne izvajajo mednarodnega dogovora glede narodnih manjšin in obžaloval, da niso bile za take slučaje v pogodbi predvidene sankcije.
Tem izvajanjem se pridružujemo iz vsega srca in povsem čiste vesti tudi mi!
Arpadova horda.
* Prirodno najbogatejše, v političnem oziru najznačilnejše evropsko področje, to je Podonavje, trpi po vojni vsled političnega in gospodarskega nesporazuma. Vznemirjajo ga največ politiki naroda, ki ima morda najmanj upravičenosti za svoj obstoj. Bilo bi krivično mnenje, da odobrava ves madžarski narod šovinistično in revizijonistično kampanjo svojih fevdalcev. Ta narod je sam suženj fevdalizma. Politika tega fevdalizma je bila, je ter ostane — plačkanje. Fevdalci so svojemu narodu ugrabili zemljo in vse druge znatne vire dohodkov, da bi jim pa ta narod služil mirno dalje, ga pitajo z idejo Velike Madžarske.
Nasproti sosednjim narodom vodi ta aristokracija še danes Arpadovo politiko. V začetku desetega stoletja je iz centralne Azije vpadla čreda pastirjev pod Arpadovim vodstvom v mirno slovansko Podonavje. Kjer se je nudila prilika za rop in pokolj, tam je udarjala. Pozneje se je ta horda s pomočjo Sv. stolice, ki jim je poslala sveto pismo in križ, zraven pa krono Štefanovo, afirmirala kot narod in država. Ti Arpadovi potomci niso nikdar smatrali za potrebno, da bi proučili geografijo iti etnografijo. Kakor Azijat Arpad, so bili vedno prepričani, da segajo meje njihovega apostolskega kraljestva do tam. kamor sega njihova vojaška moč, brez ozira na etnografske meje, To njihovo moralo je dolgo časa občutilo nekaj milijonov Jugoslovenov, Slovakov in Romunov, dokler jih pravična usoda 1. 1918. ni osvobodila. Tedaj se je Velika Madžarska znašla pod malim klobukom. Niti ta gstanek apostolske države nima toliko Madžarov, kolikor tujcev. Veleposestva so v rokah aristokratov tujega izvora in nemških doseljencev, industrija in trgovina je v rokah Zidov.
Ta mali narodič, voden od imperijalistične Arpadove aristokracije, katera pogreša izgubljene milijone sužnjev, živi še danes v veliki domišljiji ter si lasti nekake predpravice. Misli, da bo Evropa pretakala solze žalosti nad usodo «slavne» Madžarske, ki je postala tako majhna. V spominu so nam še razne revizionistične akcije širom Evrope in ob mejah, ki se sedaj ponavljajo, v spominu pa je tudi še neštetim »odlično* društvo madžarskih grofov in baronov.
Nismo sentimentalni, da bi nas uspavale revizionistične serenade, temveč vsi budno pazimo na meje narodnega teritorija. Bratska Cehoslovaška bo znala s svojimi Husiti braniti svoje svetinje, pa tudi Rumunija s svojo tradicijo bo branila svoje. Praprebivalci srednje Evrope so vezani v čvrsto falango, ki se imenuje Mala Antanta in ta falanga bo brez pomislekov odbila napad Arpadovili tiranov tako. da bodo za večne čase izbrisani iz evropske karte. Aristokratsko-židovska banda
lahko preliva črnilo po svojih glasilih in brošurah in hujska proti svojim sosedom, kolikor ji drago. Ob naši odlični pripravljenosti se bo ves njihov napor razbil ter bodo poginili v lastni onemoglosti.
Dokler bo trajala fevdalno-židovska politika sovraštva in dokler bo madžarski narod poslušal revizionistične speve teh voditeljev, vse dotlej je nemogoče vsako sodelovanje, tako politično, kakor gospodarsko.
T. F.
DOPISI
Gornji Grad
— Komemoracijo za blagopokojnim Viteškim Kraljem Aleksandrom 1. Ujediniteljeni so priredili pri nas Narodna odbrana. Sokolsko društvo in Gasilska četa skupno 9. t. m. Dopoldne se je vršila služba božja v župni cerkvi, katere so se udeležili člani teh društev. Zvečer ob 20. uri pa se je vršila spominska prireditev v Sokolskem domu, kjer je občinstvo napolnilo dvorano. Udeležila se je prireditve tudi šolska mladina. Na odru je bil na izredno posrečen način napravljen ka-tafalk, ves okrašen s cvetlicami in v ozadju s kraljevo sliko, poleg nje goreča luč, vse to delo šol upravitelja Tratnika Jožefa in njegove soproge. Gasilska godba je zaigrala ža-lostinko, nato sta Rakova Alenčica in Tratnik Zoran imela priložnostno deklamacijo, spominski nagovor je govoril predsednik NO dr. E. Mejak, po enominutnem molku in zaključku z vzklikom našemu mlademu kralju, je godba zaigrala državno himno. Komemoracijo je s primernim nagovorom otvoril in zaključil dr. J. Rak. Nato se je celokupno občinstvo z gasilci na čelu, ki so nosili baklje, podalo pred letos poleti odkriti kraljev spomenik, ki je bil okusno okrašen z zelenjem, z vencem in s cvetlicami in razsvetljen z električnimi žarnicami. Gasilska godba, pod vodstvom dirigenta g. Tratnika Franca, je zaigrala žalostno koračnico, po kateri so številni prisotni vzklikali ponovno «Slava Viteškemu kralju», nato pa se mirno razšli na svoje domove. Spominska prireditev je kar najlepše uspela in je zapustila pri vseh navzočih globok utis.
Jesenice
= Lep praznik je bil 10. septembra t. 1. za Jesenice in okolico, praznik ne samo radi odkritja res lepega spomenika blagopokojne-mu Kralju, marveč praznik predvsem zato, ker so zbrali sredstva za ta spomenik naši v Franciji zaposleni, v «Savezu jugoslovenskih delavcev Kraljevič Andrej* združeni delavci. Skoraj 6000 Din so si pritrgali od ust v teh težkih časih ti največji siromaki, ki se morajo boriti za obstoj v tujini, ker jim domovina ne zna nuditi kruha. In 78 teh naših izseljencev je žrtvovalo svoj težko prisluženi denar, da so mogli priti osebno k odkritju kraljevega spomenika in še dalje na Oplenac, poklonit se svojemu oboževanemu Aleksandru. Mnogo lepih govorov je bilo izrečenih ob tej priliki na Jesenicah, kjer je preko 4000 ljudi prisostvovalo odkritju, najlepši in najgloblji pa je bil govor Glavnika Antona, predsednika Sa-veza in voditelja jugoslovenskih delavcev v Franclji.
S koliko toplote in globokega občutja je tolmačil tisočglavi množiti nagibe, ki so vo-dili naše francoske izseljence, da so žrtvovali svoj krvavi zaslužek za to, da bi stal spomenik blagopokojnega Kralja ravno na Jesenicah. «Kadar se vrne naš izseljenec nazaj v domovino, naj že prvi hip zagleda nepozabni smehljaj na licu onega Aleksandra, ki je ustvaril to državo, ujedinil jugosloven-ski narod in bil resničen oče vsakemu sinu svojega naroda.* Tako je izjavil g. Glavnik, pa pristavil, da naj bo ta spomenik po zamisli naših izseljencev v Franciij tudi svarilo vsem onim, ki upirajo na nas svoje sovražne in pohlepne poglede preko bližnjih meja. Jugo-slovenska je ta zemlja, jugoslovenska ostane, simbol temu naj bo lik Velikega Mučenika, kamor naj romajo iz bližnje in daljne okolice vsi, ki ljubijo to zemljo in znajo višje ceniti interese svoje domovine in svojega naroda kot pa interese svojih oseb.
Gotovo bomo objavili tudi še podroben opis slavnosti, ki je potekla na res vzoren način in pokazala, kako globoko so razumeli nacijonalni ljudje Jesenic in okolice plemenito gesto naših požrtvovalnih, domovini in narodu tako udanib delavcev v Francij1!. Od njih se učimo, kajti oni čutijo vsak dan, kaj je domovina. Oni znajo vsled lastnega trpljenja ceniti lastno državo, znajo ceniti vse one, ki se izčrpavajo v idealnem delu za interese te države, znajo pa tudi prezirati vse one, ki iščejo v tem delu le sebe. Srečna bi bila Jugoslavija, če bi mislili in čutiil tako kot mislijo in čutijo naši v Franciji živeči zseljenci vsi oni, ki žive v svobodni državi ter uživajo posledice osvobojenja in ujedinjenja. Žal tega ni, ker pač niso vsi tako «ubogi_na duhu*, kot so ti naši delavski trpini tam v Franciji.
Hrastnik
== Na dan druge obletnice smrti blagopokojnega viteškega Kralja Aleksandra 1. Uje-dinitelja se je vršila v tukajšnjem Sokolskem domu komemoracija, na katero so bila vabljena vsa društva in uradi.
Program je bil zelo naštudiran in vzorno podan in tudi obisk je dokazal, kako globoko spoštovanje in kako grenko bo! čuti narod Še danes za pokojnim Velikanom.
Zal, smo pri komemoraciji pogrešali osebe, ki bi po svojem svojstvu morale prisostvovati taki žalni svečanosti. O pravem času in na pravem mestu bomo znali to iznesti.
Ježica
= Druga obletnica marsejskega zločina.
Nacionalna Ježica se je zbrala v petek, dne 9. oktobra, ob pol osmih zvečer pred Sokolskim domom. Dolga povorka Sokolov, Od-branašev. Strelcev in občinstva se je pomikala molče skozi noč pred Marsejsko ploščo na narodni šoli. 3u bakelj je svetilo in se skrivnostno vilo skozi vas. Pred ploščo je povorka obstala. Sokolice so prižgale sveče v črko A, brat Germek pa je držal jedrnat spominski govor. V tiho noč, z željo, da dospe odmev do samega Oplenca, je prisotno občinstvo odpelo «Bože pravde* in se spomnilo Kralja Ujedinitelja z iskrenim «Slava Mu*!
Mogočno se nas je vseh dojmila ta pobožna. tiha in iskreno občutena svečanost. Znova smo osvežili našo prisego, da bomo vedno in napram vsakomur čuvali Jugoslavijo, kakršno je On hotel in kakršna edina mora biti.
V Koprivnik in Št. Gothard.
= Naša Ježica ima srečo, da je pri učiteljskih razmestitvah tako lepo upoštevana. Te dni sta odšli na nova službena mesta dve prekaljeni nacionalistki: podnačelnika Sokola in vodnica podmladka JS sestra Zora Ra-petova gre v Št. Gothard, znana prosvetna delavka in nedosegljiva vzgojiteljica mladine sestra Julka Prestorjeva pa gre v kočevski Koprivnik. Domala sto Sokolov in Sokolic se je poslovilo od njiju na izredno ganljiv način. Odigralo je dve dejanji Cankarjevih «Hlap-cev», odpelo dvoje prigodnih pesmi in izreklo troje pomembnih govorov. Obe nacijonalni delavki selitev prav nič ne moti, obe bosta tudi na novih postojankah opravljali delo v dobro Kralja in domovine. To je lepo potrdila s. Prestorjeva: «Tudi v Koprivniku bom gojila med mladino nacijonalni ponos in sokolsko zavest, vmes pa bom tkala lep prapor za Sokola Ježica,* Obe učni moči bo težko pogrešala tudi naša šola, ker sta bili tako rekoč nepogrešljivi. Seveda s. Rapetova tudi v bodoče ne bo voljna delati komplimentov kakim programom s severa, s. Prestorjeva pa tudi ne bo nehala — odtujevati mladine pogubnim vplivom. Na svidenje!
Vesti Narodne odbrane
ČLANSTVU NARODNE ODBRANE LZ LJUBLJANE!
Sporočamo, da priredi naša organizaoiia Šentpeiter-Moste drugi družabni večer za vse ljubljanske organizacije NO v petek, dne
6.	novembra t. I., ob 20.30 v gostilni brata Zupančiča na Jegličevi cesti 15. Po kratkem predavanju br. Dr. Turka sledi prosta zabava.
Pozivamo članstvo ljubljanskih organizacij, da privedejo s seboj tudi svoje družinske člane ter opozorijo na ta sestanek še druge brate in znance — nacionaliste.
Taki družabni večeri se bodo vršili stalno vsak prvi petek v mesecu, izvedle ph bodo po vrsti naše ljubljanske organizacije v svojih okoliših. Namen teh sestankov Je predvsem ta, da se člani NO čim bližje spoznamo med seboi in navežemo tudi osebne stike, ki so za kompaktnost organizacije nujno potrebni.
Oblastni odbor Nerodne Odbrane v Ljubljani.
Šentpet r-Moste
Redni občni zbor krajevne organizacije Narodne Odbrane Šentpeter-Moste se vrši v nedeljo, dne 25. oktobra t. I, ob pol 10. uri dopoldne v dvorani palače «Grafike» na Ma-sarykovi cesti 14-V.
Pozivamo vse članstvo, da se občnega zbora gotovo udeleži.	Odbor.
Gorje
Občni zbor krajevne organizacije NO Gorje pri Bledu bo v nedeljo, dne 8. novembra t. 1» kraj in čas objavimo v prihodnji številki »Pohoda*.
Sklicujemo redni občni zbor (§ 29)
NARODNO - OBRAMBNE TISKOVNE ZADRUGE, reg. zadr. z o. z. V LJUBLJANI,
ki se vrši v sredo, 21. Oktobra 1936 ob 18. uri
v prostorih zadruge — palača Grafike, Ljubljana, Makarykova cesta 14-11.
Dnevni red:
1. Poročilo načelstva,
2. poročilo nadzorstva,
3. odobritev obračuna za leto 1935..^
4. nadomestna volitev članov načelstva (§ 17),
5. nadomestna volitev članov nadzorstva (§ 27),
1. samostojni predlogi,
7.	slučajnosti.
§ 31. Zadružniki se smejo dati na občnem zboru zastopati po drugem zadružniku, ki se mora izkazati s pismenim pooblastilom. Eti zastopnik pa ne more zastopati več kakor enega zadružnika.
§ 33. Občni zbor sklepa veljavno, če Je navzočih vsaj 20 zadružnikov. Ako bi tega ne bilo, se vrši pol ure pozneje na istem prostoru in z istim dnevnim redom občni zbor, ki stfie sklepati negiede na Število prisotnih.
V Ljubljani, dne 1. oktobra 1936.
Načelstvo.
Ureja odbor Odgovarja in izdaja za
Narodnoobrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z. Franjo Kokolj. - Tiska Delniška tiskarna, d. d. (predstavnik Josip Štrukelj). Vsi v Ljubljani.