82
Posavske poyesti.
VI. »Cvetlice ve, ki noč in d^p cvetete.«
Pl^^adar si šel lansko pomlad v fcniju proti ve-IpJ jK^jl1 čeru mimo Kotnikovega vrta, |i skoraj vselej, lELvSžll slišal izza ograje nedolžno pe|$m:
»Cvetlice ve, ki noč in dan cvetet^ pred Jezusom, o trikrat blagor vam.<
Kotnikov Stanko jo je pel.
Morda tnu ni šla skozinskoz, kalkor pravima, »po notah«, a srčne strune so bile lepo ubrane in Stanko je pel prav iz srca.
Pa če je umel, kaj je pel?
Kako da ne bi umel! Saj ni bil več tajko majhen in tako mlad, izpolnil je že deveto letoi svoje lep© oitroške dobe. Tudi sta z materjo to pesem že veliko-krat prepela od kraja pa do konca.
Stamko je naposled te kitice pel s tolikim ve-seljem, da jih je bil poln ves Kotnikov vrt in vsak cvet na njem.
»Cvetlice ve, ki noč in dan cvetete pred Jezusom, oj trikrat blagor vam.«
Stanko je vedel, da bo mnogo teh cvetlic z do-mačega vrta cvetelo prej ali slej v cerkvi pred ta-bernakljem.
Njegova šest let starejša sestra Metka je vsako soboto povila iz njih lep šopek in ga nesla| v cerkev.
V ncdeljo, pri deveti sv. maši, se je Stanko šc z večjim zanimanjem oziral proti oltarju. V duši mu je zvcnelo:
»Cvetlice ve, ki noč in dan cvetete pred Jezusom, oj trikrat blagor vam.«
Blagroval je cvetlice in moral jih je blagrovati, Zakaj mati so mu potrebo in važnost tega blagrovanja tako lepo pojasnjevali, da je Stanko kar strmel. En-krat so mu na primer rekli: »Otrok moj, pomisli! Te rožice, te rožice, Stanko, ali poslušaš? ... Te ro-žice lani še niso cvetele, Kaj cvetele! Lani jih še bilo
83
ni, teh rožic nikjer še ni bilo... in jutri? Jutri bodo pa že stale in cvetele v cerkvi pred Jezusom. Ali niso srečne? Ti pa že devet let raisteš, Stanko, po-misli, že devet let, pal še pori sv. obhajilu nisi bil.« Stanko je postal resen.
Drugič so mu dejali spet drugače: »Vidiš, Stanko? Kam gledaš, sem poglej, sem, to le lilijo! Kako ne-dolžno gleda, kako z velikim očesom gleda, in zlato punčico ima. In tista tam tudi, jo vidiš? In tista tam ob breskvi tudi... Vse, vse, kako angelske oči imajo ... Pa veš, Starakoi, kje se bodo te oči zaprle? Tam v cerkvi pred Jezusom... Oj trikrat blagor jim!«
Mati so se ozrli po lilijah in pristav-ilir
»Kako lepo pravi pesem o njih:
»Očesec jasnih dokler ne zaprete, se prej ne ločite od tam.<
To se razume, da se je Stanku ta pesem morala priljubiti.
Lansko pomlad se je ob tej pesmi, pravzaprav s to pesmico v srcu in v ustih pripravljal na prvo sveto obhajilo.
Pripravljal, pravim, a pripraiviti se ni mogel. Ni mogel, poudarim še enkrat, da ne bi kdo raislil, da se ni hotel.
Zadržali sta ga dve oviri.
Tri tednc že so se otroci pripravljali za sv. ob-hajilo, pa glej, gospod kaplan-katehet so bili nena-dama odpoklicani na boijišče k vojnim kuratom. Prva ovira.
Štirinajst dni po tem so gospod župnik pričeli, oziroma nadaljevali šolo s prvoobhajanci, Stalnko \e prihajal v to šolo samo nekaj dni.
Nerad jo je pustil, a nevairna bolazen, ki sc ga je tiste dni lotila, je zahtevala: »Ostani v postelji, naj-
Imanj štiri tedne,« Tega ni ravno zahtevalai bolezen, le zdravnik je tako določil. Bil je vojaški zdravnik, ki se je tisti čas nahajal pri svojem vojaškem oddelku, iiastattijenem v
84
»Najmanj štiri tcdne!« je ponavljal zdravnik, ko je odhajal iz hiše. Bil je Oger, a znai je tudi slovaško in, je tako za potrebo govoril že tudi slovensko.
Materi Kotnikovi je še posebej ukazal, da naj sinka, kadar okreva, ne sili k nobenemu težkemu delu ne doma, ne na polju.
Stanko je okreval — prepozno. Slovesnost pr-vega svetega obhajila se je v župni cerkvi izvršila. Že na Vneboliod, Stanko pa je vstal iz bolniške po^ steljc šele k prazniku presv. Rešnjega Telesai.
Zvečer je z zdravnikovim dovoljenjem hodil po vrtu, včasih je prišel mimo tudi kakšem njegov znainec — prvoobhajanec.
»Ali bo kmalu bolje?«
»Je  že!  Je  že!«  je  odgovarjal  Stanko'.
Seveda telesu je bilo že bolje, a duši, Stankovi duši je bilo po prvem sv. obhajilu zelo hudo, hudo.
Pa ne mislite, Stanko je bil še pač premlad, da bi vedel za tako bridkast, da bi jo čutil tako dalgo.
In ko bi bili vi takrat poleg, ko je Staffiko; obljub-ijal očetu, ki so odhajali k vojakom, bi mislili dru-gače.
Jako iskreno je Stanko očetu zagotavljal: »Ja, bom, bcwn ... prvo sv, obhaljilo darujem za vas... In potem še veliko ... še veliko ...«
Sedaj pa te obljube ni mogel izpolmiti.
Hodil je po vrtu in pel:
»Cvetlice ve, ki noč in dan cvetete pred Jezusom, oj trikrat blagor vam.«
Kdor bi vedel, kako se je zgodilo Stanku, in kdor ga jc obenem slišal peti to pesem, temu bi se deček zasmilil v srce.
A razumeli sta ga le mati in sestra Metka.
»Drugo pomla.d, Stanko, drugO' pomlad!« sta ga tolažili. Hoteli sta mu reči: »Prihodnjo pomlad pa poj-deš tudi ti k prvemu sv, obhajilu.«
Prišla je nova pomlad z novimi cvctlicami.
Stamko je šel spet na vrt in zapel:
»Cvetlice ve, ki nod ia dan cvetete ...«
85
Ali letos si je mislil: »Trikrat bolj blagor meni kakor vam. Ne trikrat, tisočkrat bolj blagor meni ...«
Prvo nedeljo v majniku je namreč Stanko prvi-krat pristopil k sv. obhajilu.
Oj ta dan!
Tudi Stankov oče so zvedeli za ta dan in pisali so sinku lepo pismo z bojišča.
Pismo je prišlo ravno prav. Sam angel varih ga je moral spremljati na pošti.
Mati SO' odprli pismo1 in brali:
»Dragi sin! Ali veš, da sem jaz danes in snoči s svojimi mislimi vedno pri tebi? Zakaj? Ker se srčno veselim tvoje sreče. O, ko bi ti jaz) mogel po-pisati to srečo! Dan, ko se naša duša združi prvič z Jezusom, je dan, ki nikdar ne izgine iz spomina. Vedi, da te bo ta Jezus, ki je daoaes prišel v tvoje srce, po smrti tudi sodil! Ali se ga boš bal ob sodbi, če ga
86
boš v življenju pogosto prejemal in njemu služil? Ni-kakor ne!
Vidiš, lani si bil smrtno bolan, malo, da nisi umrl. Ali nisi hvaležen Jezusu, da ti je dal zopet ljubo zdravje, da si dočakal ta srečni dan? Tega ne smeš nikdar pozabiti!
Kajne, da boš vedno priden! To bo največja tvoja sreča in moje največje veselje.
Vse lepo pozdrajvim, predvsem pa tebe
tvoj skrbni oče
A. K.«
Tudi Stanko sam, je pismoi prebral še dvakrat, še trikrait in šc večkrat.
Popoldne pa je sedel k mizi in pričel pisati pismo svojemu očetu na bojišče.
Tam zttnaj pa so cvetele cvetlice ,. .
K a n c i j a n