Jaro Dolar

! SPOMINI

V PREDDVERJU
LITERATURE







Jaro Dolar

SPOMINI

V preddverju literature

ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR
1995

Copyright © by Jaro Dolar / Založba Obzorja Maribor
Izid knjige je finančno podprla Mestna občina Maribor

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Univerzitetna knjižnica Maribor

886.3-94(092.3)

DOLAR, Jaro

Spomini : v preddverju literature / Jaro Dolar. - 1. izd. -
Maribor : Obzorja, 1995

ISBN 86-377-0778-7

0 6 -11- 1995

COBISS-ID 38073345

Priznam: ta memoarni mozaik ni nastal »na splošno željo«.
Bil je samo moj prijatelj France Filipič, ki me je nagovoril,
da sem se tega lotil. Tudi naslov prvega dela mi je svetoval.
Seveda se zavedam, da odgovornosti za svoje pisanje ne mo¬
rem zvaliti nanj. Morda je celo precenjeval pomembnost mo¬
jih spominov, saj v veliki meri nisem bil glavni akter dogaja¬
nja okoli sebe, ampak cesto samo statist, ki je v svojem spo¬
minu beležil bolj svoje odzivanje na to, kar se je dogajalo,
kot pa da bi skušal objektivno popisati same dogodke.

V misel mi prihajajo znameniti pisci memoarjev, recimo
Churchill, ki je ne samo posegal v svetovno zgodovino, am¬
pak ji je znal nadeti tudi literarno formo, ali Goethe, ki je
videl in ustvarjal svoje življenje kot pesnitev, a tedaj mi
postane skoraj tesno. Če sem se odločil, da tudi jaz popišem,
kar sem doživel, je to predvsem zato, da za trenutek, morda
zadnji, pretehtam, kar sem v življenju počel. A poleg tega
osebnega motiva imam tudi upanje, da s tem morda v bralcu
obudim spomine na pripovedovanja njegovih dedov in oče¬
tov, ki so se podobno kakor jaz odzivali na dogajanja okoli
sebe in v sebi, in s tem dodam majhen kamenček k podobi
neke dobe.

I. MARIBOR - MESTO MOJE
MLADOSTI

Prva svetovna vojna

»Polemos«. Svoj prvi spomin lahko točno opredelim. Moralo
je biti leta 1915, vsekakor pred vstopom Italije v vojno (maja
1915). - Bilo je v »salonu« - tako smo po obvezni meščanski
navadi imenovali sobo, v kateri je bilo nekaj foteljev in ve¬
liko zrcalo. Pred njim je stal oče v uniformi. Neznansko mi je
bil všeč in nikakor nisem mogel razumeti mame, ki je jokala.
Oče je odhajal na fronto.

Oče mi je kasneje pripovedoval, kako je prvič slišal za
izbruh vojne. Bil je na potovanju v Atenah, ki ga je moral
iznenada prekiniti, kajti navsezgodaj je izpred hotela zasli¬
šal klice: »Polemos!« Z njimi so poulični prodajalci časopi¬
sov naznanjali, da se je začela vojna. Naglo se je vrnil prek
Brindisija domov.

Še kasneje sem o tem slišal v šoli, pri pouku grščine, saj je
bil moj profesor grščine tedaj na potovanju skupaj z očetom,
ki je bil prav tako profesor grščine in latinščine. »Ko sva
z Dolarjem, ne s tem, ki grščine ne zna, ampak z njegovim
očetom, hodila po Atenah...« Tako nam je Zevs, ki so ga
v zasebnem življenju - ali ga je sploh imel? - klicali profesor
Jerovšek, z dolgo anekdoto o kupovanju žemelj razložil, da
se »e« v epsilonu izgovarja široko in ne ozko.

Bioskop. Čeprav sem bil še otrok - ob prevratu sem imel
sedem let -, imam na prvo svetovno vojno kar nekaj spomi¬
nov. Tedaj sem šel prvič v kino, ki so mu rekli bioskop.
Predstava je bila v gledališču, ki so ga namreč zaradi mobi¬
liziranih igralcev spremenili v bioskop, v katerem so pred¬
vajali reportažo o vojni. Ne vem, ali je tudi mama upala, da
bo videla očeta, jaz sem bil trdno prepričan, da ga bom zagle-

7

dal lepega in junaškega v uniformi. Silno razočaran sem bil,
namesto očeta sem videl le smešno hiteče vojake in neme
topove, iz katerih se je kdaj pa kdaj pokadilo. Pianist, ki je
spremljal predstavo, je najbrž zamujal z efektom, ki naj bi
zbujal vtis o grmenju topov. O očetu pa nič.

»Hamstern«. Debenjakov slovar navaja za to nemško besedo
»nabavljanje na zalogo«. Med vojno pa je dobila ta beseda
mnogo ožji pomen. Ko so bile domače zaloge izčrpane in ko
se v trgovinah ni dobilo nič več, so gospodinje hodile na
kmete nabavljat hrano. Ker denar kmalu ni imel več prave
veljave, je bilo treba zamenjavati. Kmetje so hoteli »zohen«
- reči, obleke, rjuhe, perilo - za mast, moko, jajca, kmalu pa
tudi za krompir. Sprva so gospodinje hodile po okolici, kas¬
neje pa je bilo treba iti vedno dalje, tja, kamor druge me¬
ščanke še niso prišle in kjer se je dalo še kaj iztržiti. Mama je
s takih pohodov prihajala pozno zvečer vsa izmučena do¬
mov, kdaj pa kdaj tudi razočarana. Mi seveda tudi.

Še ene nemške besede se spominjam: »Wruken« - rumena
koleraba, ki nam nikakor ni dišala. Mama jo je mešala med
krompir. Ker pa je bila bolj rumena kot krompir, smo jo
otroci takoj prepoznali in znali tako zajemati, da je koleraba
ostala mami. Gotovo je mama to našo zvijačo spregledala,
a ni rekla besede. Kako brezobzirni smo lahko otroci! Mama
je vidno hujšala. Kmalu po vojni je izgubila vse svoje zobe.
Na srečo ji je znani zobozdravnik dr. Kac naredil tako dobro
protezo, da je z njo lahko orehe trla.

Kurjava. Premoga ni bilo. Delili so ga na kilograme. Ker pa
ni bil na karte, se je bilo treba zanj nastavljati. Spominjam
se, da sem dobil tudi jaz torbo iz povoščenega platna. Na
Lentu, kjer so ga delili, je bila že dolga vrsta. Stali smo
kdove kako dolgo. Končno so nam, mami in vsakemu od
otrok, odtehtali količino, ki nam je pripadala. Odšli smo
domov. Pot do doma v Wildenrainerjevi ulici, blizu sodišča,
se je vlekla.

8

Petrolejke. Doma smo imeli tudi petrolejsko peč. Stala je
v »salonu« in na njej so običajno stale rože, ki jih je bilo
v »salonu« vedno mnogo. Zakurili smo v njej res le izje¬
moma, ker je strašno smrdelo. Sicer pa je kmalu zmanjko¬
valo tudi petroleja, ki ga je bilo pravzaprav le za petrolejke.
Čiščenje cilindrov je bil posel mojih sester. Marsikdaj je tak
cilinder počil, posebno če je nanj kanila kaka kaplja. Če se je
to zgodilo in ni bilo doma rezervnega cilindra, smo nadalje¬
vali ob svečah. V dnevni sobi je bil tudi lepo oblikovan pe¬
trolejski luster s tremi bronastimi držaji za po tri sveče. Sam
luster in sveče smo prižigali samo za božič.

Ulica. Še preden sem šel v šolo, sem bil pravzaprav ves dan
na ulici. Tu sem se srečeval s fanti in dekleti, ki so govorili
nemško. Tudi jaz. Moj najboljši prijatelj je bil Hansi. Stano¬
val je v sosednji hiši z dvoriščem, ki se je dotikalo našega.
Nekaj časa, ko sem spal v kuhinji, v postelji, ki se je dala
skrčiti in čez dan pokriti, da nam je bila za mizo, sva imela
posebne vrste signalizacijo. Na steni, precej visoko, je bilo
zrcalce, tako, ki se je dalo po potrebi premikati. Ne vem, ali
mi je sestra Lidunka pritrdila zrcalce na steno tako, da me je
Hansi, ko je na balkonu svoje kuhinje poslal zajčka na to
moje zrcalco, prebudil zajček, kajti pristal je natanko na
mojem licu. Potem sva šla na cesto in se igrala. Bil sem
seveda bos kakor on. Kdaj pa kdaj so se nama pridružili
otroci iz pritlične hiše, ki se je stiskala med tronadstropnice.
Niso bili na dobrem glasu in mama ni rada videla, če smo se
družili.

»Polenta-tiger«. Kdo ve, kdo ga je tako krstil. Ker smo se
ga vsi bali, smo ga s tem imenom, ki se nam je zdelo smešno,
najbrž hoteli nekako omalovaževati. Bil je policaj, o kate¬
rem so se širile strašne stvari. Baje je na eni sosednjih ulic
zaplenil žogo in jo z bajonetom prebodel. Tudi aretiral da je
že koga, ki ga je dobil, ko so igrali nogomet na ulici. Čeprav
so bile ulice v okolici sodišča v zatišju in je le redkokdaj
pripeljal mimo kak voz; nas je policija preganjala. Kadar¬
koli se je za oglom pojavil Polenta-tiger, smo hitro pospra¬
vili svoje suknjiče, ki so nam rabili kot vrata pri golu, in se

9

razbežali. Poleg nogometa na ulici pa je bilo prepovedano
tudi sankanje po pešpoti. Gotovo zato, ker se je tako sanka¬
lišče spremenilo v pravo drsališče. Nekega večera, pravza¬
prav še v polmraku, sem se sam sankal, tako da sem se zag¬
nal in potem nekaj metrov naprej drsel po stezi, kar se je
pojavil pred menoj sam Polenta-tiger. Izogniti se ali pobeg¬
niti ni bilo več mogoče. Bal sem se, da mi bo zaplenil sanke,
ki sploh niso bile moje, ampak mi jih je posodil Drago. Po¬
lenta-tiger pa je bil začuda prijazen in me je samo posvaril,
naj tega ne delam več. Odnesel sem sanke nazaj in se res
nisem več sankal. Oče mi namreč sank ni kupil. Verjetno je
bilo zanj, ki je bil kmečki sin, to nepotreben izdatek, saj se
na vasi niso sankali, ampak so se dričali po polomljenih
polovicah sodov. Nekaj dni po tem dogodku smo izvedeli, da
je Polenta-tiger naredil samomor. Vsi smo bili nekako po¬
parjeni. Zdi se, da nam je bila mala vojna, ki smo jo z njim
bojevali, nekako potrebna. Naše igre so izgubile svoj »ne¬
varni« mik.

Pogrebni zavod. Na koncu Jože Vošnjakove ulice (tako se je
uradno imenovala, slovnici navkljub) je stal nad vrati
v kmečko dvorišče velik napis: Pogrebni zavod. Za nas
otroke, ki smo se igrali na obeh velikih travnikih ob cesti, so
bile lesene duri, ki so vodile na dvorišče, vedno izredno zani¬
mive. Skozi late smo gledali, kako so nosili seno v hleve,
v hlevih pa so bili konji. Pravzaprav ne posebno veliki,
mnogo manjši od tistih, ki so vozili sode s pivom ali kak drug
težek tovor. Ob pogrebih so se duri odprle in črni konji z vi¬
sokimi čopi nad glavami so vlekli mrtvaški voz. Spominjam
se, da sta bila kdaj pa kdaj vprežena kar dva para. Takšen je
bil pogreb prvega razreda. V svoji otroški preproščini sem si
živo zaželel, da bi tudi na mojem pogrebu bila vprežena dva
para. O tem, da bi bilo treba za to preje umreti, nisem razmi¬
šljal.

Grbavec. V pritlični hišici poleg naše je stanoval tudi grba¬
vec. Skozi našo vežo je hodil naprej skozi plot, kjer je odrinil
nekaj lat. Rekli so, da je bil nekoč vrtnar in da je zato ostal
tako zgrbljen. Menda je v drugem delu mesta beračil. Jaz ga

10

nikoli nisem videl. Za našo hišo, kamor je hodil grbavec, je
bilo odprto smetišče, na katerem sem prvič v življenju za¬
gledal podgano. Ker so o podganah veliko govorili, smo se
jih bali. Začuda niso prešle na naše dvorišče, najbrž jim je
bilo tam lepše. Razen tega pa so naše smetišče, ki je bilo
zidano in zaprto, dokaj redno praznili.

Na treh dvoriščih, ki so bila, dokler si nismo med latami
v plotih naredili prehodov, sprva z ograjami ločena, so stale
tri zidane smetišnice. Za otroke vseh treh hiš pa tudi iz so¬
seščine so bile te smetišnice zborna mesta, nekakšne
»agore«, podobne grškim antičnim trgom. Tu smo sklepali
in načrtovali, kaj in kako se bomo igrali.

Stari most. Fantje smo se v glavnem zadrževali na ulici
pred našo hišo, včasih tudi na sosednji pri sodišču. Tako
nas je mama še vedno lahko priklicala. Kdaj pa kdaj pa
smo se spustili tudi na daljša raziskovanja. Mama seveda
o tem ni smela ničesar vedeti. Prišli smo prek Glavnega
trga, kjer so pred vojno in še po njej branjevke imele svoje
stojnice, prav do starega lesenega mostu. Še danes je na
Lentu videti njegov ostanek. Kar se zavedam, je bila pot
prek njega prepovedana. Pri novem mostu se je šlo po stop¬
nicah pod Theresienhofom (Veliko kavarno) na Lent. Od
tod do mostišča je bilo le nekaj korakov. Preskočili smo za¬
silno ograjo in že smo bili na mostu. Približno na sredini je
manjkala vsaj ena deska in je bilo treba praznino presko¬
čiti. Pogled na deročo Dravo pod mostom je bil vsaj zame,
ki sem bil bolj strahopeten, kar nekam grozljiv. Ne vem, če
se je tudi drugim godilo tako. Vsaj priznali si tega nismo.
Na desni strani Drave se je po enem samem uličnem zavoju
prišlo do kavarne Drau (hiša še danes stoji, še pod nivojem
Trga revolucije). Ta pa res ni bila na dobrem glasu. Kadar¬
koli je med odraslimi nanesla beseda na to kavarno, so si
nekaj šepetali in se obnašali zelo skrivnostno, kar je pome¬
nilo, da gre za nekaj, kar še ni za nas. Kasneje sem izvedel,
da so se tam zbirale prostitutke. Vojakom je bil obisk ka¬
varne prepovedan. Ne spominjam se, kdaj so most podrli.
Na mariborskem tednu je bilo razstavljeno kmečko pohi¬
štvo, o katerem je pisalo, da je narejeno iz lesa, ki je bil

11

menda posebno trd, ker je pod vodo v dolgih letih otrdel.
V spominu mi je ostalo, da je bil nekako rdečkast.

Narodni dom. Za vse nas je bil Narodni dom nekaj imenit¬
nega. Ko sem prvič zašel vanj, sem odprl neka vrata, za
katerimi so okoli dolge ovalne mize sedeli trije ali štirje
stari gospodje, zatopljeni v branje časopisov. Pozneje sem
se zavedel, da je bila to zadnja postaja znamenite maribor¬
ske čitalnice, ki je bila nekoč kot druga med slovenskimi
čitalnicami ustanovljena leta 1861  in se je poslej selila v ra¬
zlične prostore. V pritličju je bila Ljudska knjižnica, ki je
bila v začetku odprta samo dvakrat na teden, v nedeljo od
pol desetih do dvanajstih in v četrtek od sedmih do osmih
zvečer. Tu smo si sokolski naraščajniki lahko brezplačno
izposojali knjige. - V restavraciji, kamor smo hodili ob po¬
sebno slovesnih priložnostih, in tam celo kosili, je bil na
mizi kovinast šparovček z napisom »Mal položi dar domu
na oltar«, kamor so gostje vlagali drobiž, ki je ostal od ra¬
čuna. Na dvorišču, kjer so bile poleti mize, je bilo tudi po¬
krito kegljišče. Ne pomnim, da bi kdaj kdo tam kegljal. Oče
je pripovedoval, da je neki avstrijski nadvojvoda na svoji
poti z vlakom skozi Maribor vprašal po tej izredno lepi
stavbi, ko se je peljal mimo nje. S kislim obrazom so mari¬
borski Nemci, ki so ga spremljali, rekli, da gre za »das win-
dische Haus«.

Melje. Naši ilegalni izleti so segali celo v Melje. Na oglu
pred podhodom je stala gostilna Vlahovič, ki je imela spre¬
daj še dolg drog, da so kmetje lahko privezovali svoje ko¬
nje, kadar so se tam ustavljali. Naprej na drugi strani pod¬
hoda je bil prostran travnik, kamor so ob semanjih dnevih
prignali mnogo goveda. Za nas so bile krave in telički, ki so
mukali, posebno zanimivi. Med njimi so hodili mešetarji in
se kriče pogajali za ceno. Še naprej je bil brod na Dravi. To
je bila najbližja možnost, da si prišel na Pobrežje. Kadar
smo kasneje morali na pokopališče, smo se vozili z brodom.
Nedaleč od pristanišča je bil star rečni mlin, ki je naglo
razpadal. Ne vem več, kdaj so ga odstranili. Če se prav spo¬
minjam, je bil na brodu samo en brodnik. Ko je pripeljal

12

nekako na sredo Drave, je pričvrstil veliko krmilo in začel
pobirati mostnino. Skrbno je pazil, da se mu kdo ne bi iz¬
muznil.

Felberjev otok. Rekli so mu tudi Kačji otok. Vse pravljice
o kačji kraljici so se v moji domišljiji nanašale na ta otok.
Bilo je nekaj skrivnostnega v tem, nekaj, kar me je dolgo
zaposlovalo. Šele ko se je v moji okolici vedno bolj uveljav¬
ljalo ime Felberjev otok, je vse skupaj izgubilo nekaj čara.
Felber, ki je bil lastnik otoka in dobršnega dela dravske
obale, je bil menda kar precej premožen posestnik. Na jasi
sredi otoka je bil travnik, na katerem so kosili travo, ki so jo
nato na velikem čolnu vozili čez Dravo. Baje se je nekoč
zgodilo, da se je čoln prevrnil. Tedaj je bila izgubljena vsa
košnja, morda je tudi kdo utonil. Ko je otok prevzela občina,
so ga prekrstili v Mariborski otok in tam zgradili za tisti čas
zelo moderno kopališče in seveda most, ki je povezoval otok
z obalo. Na njem je bila nekaka mitnica, v kateri so kontroli¬
rali vstopnice, ki pa so veljale samo za pol dneva. Le redko¬
kdaj se je kateremu bolj pogumnemu posrečilo, da se je ob
nepazljivosti kontrolorja z dopoldansko karto lahko izmuz¬
nil, seveda le proti večeru, ko je bil naval večji.

Mnogo kasneje je neki podjeten inženir pripeljal na Dravo
velik motorni čoln in vozil ljudi iz mesta na otok. Čeprav je
bila peš pot na otok precej dolga, se podjetje ni obneslo, ker
je bila vožnja predraga.

Preden smo se lahko kopali na otoku, smo imeli kopališče
kar na prostem na Felberjevem obrežju. Za kabine nam je
služilo bližnje grmovje. Po nekem nenapisanem običaju smo
imeli nekakšno signalizacijo. Ko so te starejši fantje spoz¬
nali, da si že »zrel«, so te obstopili. To je pomenilo, da si
moral pokazati dovolj poguma in preplavati Dravo. To se¬
veda ni bilo tako preprosto, ker je Drava tam precej deroča
in so plavalci pristali precej daleč doli na Pobrežju. Potem je
bilo treba, seveda v kopalkah, teči proti toku in nekje v Stu¬
dencih spet nazaj. Ta proga je bila mnogo manj naporna in
manj nevarna. Na progi dol pa se je bilo treba izogibati
vrtincem za stebri velikega mostu. Priznati pa je treba, da so
bolj izkušeni plavalci novinca ob obeh straneh spremljali in

13

opozarjali, da je treba plavati natančno po sredi med stebro¬
ma. Ko sem se naučil plavati, sem ta »izpit« opravil tudi jaz.

Splavi. Za mariborskimi Benetkami, gostilno, ki je segala
precej globoko v Dravo, je bilo pristanišče za splave. Često
smo jih gledali, ko so pluli mimo našega kopališča na pro¬
stem. Nekateri, ki so bili pogumnejši, so priplavali do
splava, se povzpeli nanj in vozili do pristanišča. Splavarji
jih niso radi videli. Običajno so zavili v gostilno, ki je slo¬
vela kot splavarska gostilna. Bilo mi je zelo žal, ko so jo
podrli, saj je bila značilna za Lent.

Reinlovi. V tretjem nadstropju nad nami so stanovali. Mati

— vdova je sicer znala slovensko, a le »po domače«, po koro¬
ško. (Tu se je pokazala germanizacija v vsej svoji premete¬
nosti: preprostim ljudem je bilo treba dopovedati, da sploh
ne govorijo slovensko. Poudarjali so razlike med knjižnim
jezikom in narečjem. Kakor da nemščina ne bi imela nare¬
čij, ki so se od knjižnega jezika še bolj oddaljevala kot pri
slovenščini.) Oba njena sinova, Pepi in Karel, sta znala
samo nemško. Starejši Karel je igral na citre in zbiral
izrezke o avstrijskih vojaških zmagah iz ilustriranih časo¬
pisov; mlajši, Pepi, ki je bil nekaj let starejši od mene, je
igral na violino in zbiral znamke. Ne vem, ali je bila nje¬
gova pedagoška nespretnost ali moje pomanjkanje talenta

- vsa prizadevanja, da bi iz mene naredil virtuoza, so bila
zaman. Več uspehov je imel s filatelijo. Začel sem po njego¬
vem zgledu strastno zbirati znamke, ki sem jih tedaj pola¬
gal v star zvezek, medtem ko je imel on lep album. Skrbnik
obeh sinov je bil gospod Skala, zelo debel moški, ki je sta¬
noval v Mlinski ulici, nedaleč od nas, eno nadstropje pod
teto Romano, ki je bila živa kronika družine.

Gospod Skala mi je ostal v spominu, ker je imel velik
akvarij, ki je napolnjeval celo precej veliko sobo. Ugajalo
mi je, ko sem videl, kako so ribice priplavale k stekleni
steni, ko se jim je približal. Po prevratu novembra 1921 so
se Reinlovi in gospod Skala preselili v Gradec. Za Pepijem
mi je bilo dolgo žal.

14

Kalvarija. Mislim, da je bilo še v prvem razredu, ko smo
naredili izlet na Kalvarijo. Ustavljali smo se ob kapelicah, ki
so bile, razen prve, znotraj poslikane, v prvi pa so bili kipi
v živih barvah. Neznansko so mi bili všeč. Na majhni pla¬
noti, ki smo ji rekli prvo nadstropje, je bilo sedem hrastov.
Baje jih je zasadil plemič v spomin na ženo, ki se je imeno¬
vala »Von Sieben Eichen« (sedmero hrastov). Na Kalvariji je
bilo mnogo vinogradov z grozdjem, po katerem so se nam
cedile sline. Tam pa je bil zelo strog čuvaj, o katerem je šel
glas, da bi morebitnega tatu takoj ustrelil. Na sosednjem
griču je bil Turnerjev gradič. Govorih so, da pelje od njega
do gradu v mestu podzemeljski rov, a kasneje smo izvedeli,
da ga je zgradil grajski oskrbnik iz kamenja, ki ga je odstra¬
nil iz vinograda. Nekega popoldneva me je oče hotel odpe¬
ljati k Turnerju, ki pa se tedaj ni počutil dobro in ni spreje¬
mal obiskov. Ne vem, od kdaj sta se poznala, vem le, da je bil
večkrat prej pri njem na obisku.

Čitanka. Zadnje počitnice pred šolo sem prebil pri očetovi
sestri, teti Mici na Ponikvi. Stric Zdolšek je bil gostilničar in
mesar. Tu sem prvič videl konje na paši. Njihovega neugna¬
nega beganja od enega kraja pašnika do drugega sem se bal.
Še huje mi je bilo, ko sem videl, kako so se telički upirali na
poti v klavnico. Sicer pa sem užival kmečko življenje, ki mi
je bilo do tedaj tako tuje. Zame je bilo vse zanimivo. Teta
Mica je prišla zjutraj z golido toplega mleka iz hleva;
kmečki lojtrski voz, na katerem sem se lahko peljal; krave,
ki so bile tako prijetno tople in prijazne; zajtrk z mlekom in
koruznimi žganci. Kar prehitro je bila tu jesen. Mama je
prišla pome in mi prinesla prvo čitanko. Nisem je bil vesel,
ker je bilo v njej le malo slik. Slike iz Erbenove pravljice
o Zlatolaski so bile pač nekaj povsem drugega. Mama mi jo
je prebirala in mi kazala slike. Še danes, tri četrt stoletja
pozneje, sem jo lahko pripovedoval vnukinji Kaji.

Šola. Dobil sem torbico-nahrbtnik, ki je bil iz tankega,
upognjenega lesa. V njej-je bila tablica iz skrila in lesena
peresnica z ošiljenim kamenčkom. Kadar sem tekel, je vse
skupaj ropotalo, da je bilo veselje. Na tablici sta na vrvici

15

viseli gobica, ki je morala biti vedno vlažna, in cunjica, s ka¬
tero sem lahko pobrisal mokro tablico. V prvi razred vad¬
nice sem hodil na Zrinjskega trgu, tam, kjer je bila kasneje
trgovska akademija. Učil nas je profesor Druzovič, znani
glasbeni teoretik. Spominjam se sošolca Kurta, ki je znal le
slabo slovensko, vadnica je bila namreč slovenska. Ker je bil
sin trgovca, ki je verjetno hotel, da bi se mu sin naučil jezika
njegovih bodočih kupcev, ga je oče poslal v slovensko šolo.
Tudi to se je dogajalo, čeprav res le izjemoma. Ob prevratu
je tudi on odšel v Avstrijo. Pisali smo s kamenčkom po ta¬
blici. Trajalo je kar nekaj časa, da smo se navadili pisati
nekoliko bolj rahlo in kamenček na tablici ni več neusmi¬
ljeno škripal. Ne vem, ali je bilo že prvo leto ali šele v dru¬
gem razredu, ko smo dobili zvezke. Pisati je bilo treba s pe¬
resom: tanko gor, debelo dol. Čeprav smo imeli lepopisje,
nikoli nisem pisal posebno lepo. Še nekaj! Tedaj so me ostri¬
gli. Mama in tete so žalovale za plavimi kodri, jaz pa sem bil
ponosen, počutil sem se že skoro odraslega. Še nečesa se
spominjam: v drugem razredu smo imeli učitelja, ki je imel
kaj nenavaden pedagoški pristop. Ob sobotah so bile drugo
uro eksekucije. Karkoli je kdo med tednom grešnega storil,
za to je bil po prastarih vzgojnih metodah kar pošteno tepen.
Učitelj si je po seznamu poklical pred tablo drugega za dru¬
gim in zapela je palica. Sobote smo se vsi bali, ker nikoli nisi
vedel, če tudi ti nisi na njegovi listi. Jaz, hvala bogu, nisem
bil nikoli, saj sem bil tedaj še vzoren učenec.

Leseni jezik. Meščanska šola v nekdanji Šolski, danes Ulici
9. oktobra, je bila izključno nemška. Obiskovali so jo bodoči
vajenci. Tam so imeli navado, da so ostro kaznovali učence,
ki so govorili slovensko. Okrog vratu so jim obesili lesen
jezik z napisom: »Ich habe windisch geschwatzt« (blebetal
sem po vindišarsko). Ta »jezik« je bil pred drugo vojno še
razstavljen v muzeju, po nemški okupaciji ga v muzeju ni
bilo več najti.

Tegethofova sablja. Na sredi parka pred realko, danes
gimnazijo, je stal mogočni spomenik avstrijskega admirala
Tegethofa, znamenitega Mariborčana, zmagovalca bitke pri

16

Visu leta 1866 proti Italijanom. Opasan je bil z debelimi
verigami z njegove ladje. Mimo njega smo hodili v šolo, ki je
bila od drugega razreda naprej na Mladinski ulici poleg kla¬
sične gimnazije, danes pravne fakultete. Ker smo imeli isto
pot, smo šli skupaj: oče, sestra Lidunka in jaz. - Tudi za
Tegethofovo rojstno hišo na oglu Gosposke smo vedeli. Kas¬
neje so jo podrli. Pri tem si je izmislil profesor Schaup prvo¬
aprilsko šalo, da so med ruševinami našli Tegethofovo sab¬
ljo. Vest je obšla ves svet, in če je niso tuji časopisi preklicali,
ji morda še danes kdo verjame. Na mestu enonadstropne
hišice so zgradili za naše tedanje pojme lepo marmorno
stavbo, kjer je danes banka. Nekaj časa je bil v pritličju
samopostrežni bife.

Scherbaumova opica. Od doma do šole je bilo 12 minut, od
šole do doma pa je bilo včasih mnogo več. Prva in glavna
postaja je bilo dvorišče Scherbaumove pekarne, ki je stala
nekako tam, kjer je danes Večer. Tam so namreč imeli v ve¬
liki kletki pravo, živo opico. Silno nam je bila všeč in od
kletke se kar nismo mogli posloviti. Ker smo tako zamudili
kosilo, se je mama na moč jezila, kajti kosilo je moralo biti
točno ob tričetrt na eno. Oče je imel namreč večkrat popol¬
dan šolo.

Šponhakel. Vsi smo ga poznali. Ni bil sicer pritlikavec,
a zelo majhen je bil, imel pa je precej veliko glavo, na kateri
je čepel pošvedran klobuk. Bil je pesnik, ki je zabaval razna
omizja z včasih precej spotikljivimi verzi, zato so mu radi
dajali piti. Njegov najbolj znani izrek je bil: »Poleti bi rad
sneg kidal, pozimi pa bi rad travo kosil, občina pa mi noče
dati dela.« Po prevratu ga nisem več videl. Verjetno ni bilo
več nemške družbe, ki bi se njegovim dovtipom smejala.

Burkartov bebec. Pred našo hišo je bila velika vrtnarija.
Njena lastnica je bila Burkartova, ki smo jo videli z okna
stalno na vrtu, kjer je pokrivala in odkrivala tople grede.
Imela je tedaj že odraslega sina, ki je, ne vem zakaj, leto in
dan nosil kratke irhaste hlače. Sicer pa morda sploh ni bil
njen sin, ampak je samo stanoval pri njej. Ker je bilo rečeno,

17

da ni pri pravi, smo si ga grdo izposojali. Kazali smo mu
osle, in kadar je metal kamenje za nami, ali kadar je celo
tekel za nami, smo se junaško razbežali. Verjetno sem bil že
tedaj bolj neroden od drugih, da me je nekoč ujel. Prijel me
je zelo trdo in mi pogledal v oči. Mislil sem, da me bo konec
od strahu. On pa je bil naenkrat ves prijazen in me prosil,
naj ga naučim pisati in brati. Bil mi je pripravljen plačati.
Prišel sem v zadrego. Moral sem priznati, da se nemških črk
še nismo učili. Vedel sem namreč, da doma govorijo nemško.
Razočaran me je izpustil. Ko sem ta svoj doživljaj povedal
fantom na ulici, smo se nehali norčevati iz njega.

Vrtnarijo so kasneje prevzeli frančiškani. Verjetno jim jo
je Burkartovka zapustila. Vsaj zdi se mi, ker sem v hišici na
vzhodnem oglu vrtnarije videl frančiščkane, ki so hodili
mimo naše hiše, saj je bila to najkrajša pot iz frančiškan¬
skega samostana. V hišici so se zbirali mladi fantje.

Turadov pogreb. Ena izmed mariborskih velikih trgovin je
bila last H. J. Turada. Mariborčani ga niso imeli radi. Ver¬
jetno je bilo tedaj v njih tudi nekaj antisemitizma. Kratici H.
J. so razrešili v »Haupt Jud Turad« (glavni Žid Turad). Bil je,
kakor bi danes rekli, židovski fundamentalist, ki je, kot kaže,
imel znance in sorodnike po vsem svetu. Spominjam se njego¬
vega pogreba, ki je bil za Mariborčane prava senzacija. Spre¬
daj so hodili rabini v dolgih belih oblačilih in trobili v zavite
ovnovske rogove. Grozljivi glas mi je še danes v spominu.

Transport ranjencev. Nekega dne me je mama vzela s seboj
na Koroški kolodvor. Tam je stala garnitura vagonov, ozna¬
čena z velikimi rdečimi križi. Mama je hodila od vagona do
vagona, da bi izvedela kaj o očetu, ki menda že dolgo ni
pisal. Mene je bilo groza, ko sem gledal obvezane vojake.
Misel, da bi lahko zagledal očeta tako obvezanega, sem hitro
zatrl.

Beljak. Očetov bataljon so z ruske fronte prestavili na itali¬
jansko. Oče je sporočil, da se bodo za kak dan ustavili v Be¬
ljaku. Z mamo sva se peljala očetu naproti. Prenočila sva
v hotelu in čakala, čakala. Gledala sva skozi okno do noči,

18

očeta pa od nikoder. Končno me je mama spravila spat. Ko
sem se zjutraj zbudil, sem zagledal očeta, ki me je dolgo
objemal. Popoldan, bil je krasen sončen zimski dan, me je
oče vzel s seboj na nekakšno vežbališče ali kaj. Posadil me je
k sebi na konja, ki pa ni bil bel, kakor sem pričakoval. Vo¬
jaki, ki so stali v vrsti, so me veselo pozdravljali. Zdi se, da je
bil oče dovolj priljubljen in si je to lahko privoščil.

»Bombni napad«. Bilo je v prvem razredu, najbrž tik pred
koncem vojne, ko so nas osnovnošolce in učiteljiščnike spra¬
vili v klet. Rečeno je bilo, da se je nad Mariborom pojavilo
sovražno letalo. Strašno smo se bali. Ko so starejši to videli,
so namenoma loputali z vrati. Ves preplah je bil seveda odveč.

Kaferjeva kavarna. Na jugovzhodnem oglu Slomškovega
trga, kjer smo se po osvoboditvi zbirali kulturniki in je da¬
nes dom upokojencev, je bila kavarna Kafer. Vsaj zdi se mi,
da se je tako imenovala. V njej so se med prvo vojno zbirali
avstrijski višji štabni oficirji s soške fronte. Štab je bil tedaj
v Mariboru - dovolj daleč od bojev. O tej kavarni so po
svetovni vojni pripovedovali najrazličnejše štorije.

Stric Milan. Teta Romana je bila poročena s podpolkovni¬
kom Milanom Avanzinijem iz Podgore. Ko sem ga spoznal,
je bil že hudo star, vsaj zdelo se mi je, ker je imel že sivkasto
brado. V Maribor je prišel po upokojitvi, ko se je fronta
bližala Gorici. Pri njem je teta živela pravo aristokratsko
življenje. Rada je pripovedovala, da so oficirji, ki so vsak
teden prihajali k svojemu komandantu na tarok, morali
imeti bele rokavice. Ker je bila teta lepa in je imela postar-
nega moža, so se oficirji morali menjavati: vsakokrat sta
prišla dva druga.

Čeprav stric Milan ni znal slovensko, se je 1918 odločil za
Jugoslavijo in zanjo optiral. Verjetno je pri tej odločitvi bilo
razen sorodstva v Mariboru pomembno tudi njegovo bivanje
v Šibeniku, kjer je preživel dobršen del svoje vojaške kari¬
ere. Ko je 17. 9. 1919 umrl; so mu na grobu dali častno salvo,
kar se mi je zdelo silno imenitno. Ne pomnim, da bi ga kdaj
videl v civilu. Stalno je bil v uniformi in svojega stanovanja

19

ni zapustil. Sedel je na fotelju, kadil in bral. Bil je član
nekakšnega bralnega krožka. Vsak teden je prihajal k njemu
kurir in zamenjaval revije, ki jih je pošiljala Scheidbachova,
trgovka s knjigami in papirjem. Zapomnil sem si jo, ker je
tudi po prevratu dosledno govorila samo nemško. Bila je
- med mariborskimi Nemci v posebnih časteh. Večina trgovin
v Gosposki je bila namreč v nemških rokah - še dolgo po
prevratu. Stric Milan je bil prvi, ki mi je pokazal, kako se
piše črka »o«. Pokazal mi je kljuko, ki jo je bilo treba obesiti
ob koncu črke. Imel je navado, da je sam skuhal kavo in jo
zjutraj prinesel teti, ki je spala v drugi sobi. Nekega večera
je v šali rekel, kaj bi se zgodilo, če zjutraj ne bi prinesel kave.
Zjutraj pa ga res ni bilo. Teta je tiho šla v kuhinjo, skuhala
kavo in jo prinesla stricu v posteljo. Ko ga je poljubila, je bil
že mrzel. Umrl je sredi noči.

Ekskurz: Družinske legende

Babičina kronika. Doma hranim več kot sto let staro kro¬
niko, oziroma razne podatke o mamini družini, ki jih je zbi¬
rala in pisala babica. Štiri debele knjige segajo nekako do
začetka 18. stoletja. Tej kroniki se vidi, da jo je pisala »pi¬
smena« ženska, ki se je v svoji mladosti udeleževala javnega
življenja v Kladnem (mestecu nedaleč od Prage) in o njem
zvesto poročala v časopis »Lada«. Med zanimivimi zgod¬
bami, ki opisujejo malomeščansko življenje češke kolonije
na Dunaju in seveda tudi matično »Kralovstvi Češke«, kakor
ga babica dosledno imenuje, je zgodba o mojem prapradedu,
ki je doživel 107 let. Mož se je z osemdesetimi ponovno poro¬
čil. Ker je bil menda precej premožen, najbrž ni šlo za ro¬
mantično ljubezen, ampak za nevesto, ki pa je morala čakati
27 let, da je postala vdova. Umrla je eno leto kasneje. Moja
teta Romana, ki je družinsko tradicijo dobro poznala, je pri¬
povedovala, kako je bilo. Nekega jutra se je ta moj davni
prednik prebudil in rekel: »Sanjal sem, da sem pogoltnil
svoj (edini) zob«. »Naj pogleda, če ga še ima,« je rekla žena.
Tedaj so se v »boljših« družinah še onikali ali pravzaprav

20

»onkali«. Ko se je izkazalo, da ga res nima več, se je starec
tako ustrašil, da je umrl. Sanjati o zobeh pomeni namreč
smrt, je sodila teta, ki je bila kakor vse velemestne malomeš-
čanke izvedenka za vraže. V mamini družini jih je bilo zelo
mnogo, toliko, da je bilo vse življenje z njimi prepredeno.

»Razšli so se kot rakova deca«. Tako smo komentirali te¬
tino pripovedovanje o babičini družini. Govorila je o sorod¬
nikih, ki so se raztepli na vse štiri strani neba. Ena teta se je
poročila z Vaclavom Pazdralom, ki je odšel v Ameriko in
tam postal baptistični škof. Spominjam se, da se je moja
sestra Nada s Pazdralovimi do svoje smrti dopisovala.
- Damjan Antonovič Vogel (babičin brat) je naredil v Rusiji
veliko kariero. Postal je profesor na tehniški visoki šoli
v Moskvi in bil predstojnik tehniškega inštituta. Nabral si je
najvišja odlikovanja (Sv. Stanislava in Sv. Ano). Doma hra¬
nim fotografijo s pripisom, ki ga je babica namenila svojim
otrokom: »Posnetek velikega trenutka, ko vaš stric vodi
carja Nikolaja II. po svojem inštitutu«. Slika je morda zani¬
miva, ker prikazuje vso svečano povorko. - Mamina sestra
Adela bi morala priti kot uradnica na avstrijski konzulat
v Carigradu, a je prej umrla. Moj bratranec Fred, sin strica
Vinde, je bil več let v Carigradu zastopnik neke firme. Vča¬
sih se sprašujem, ali sem tudi jaz podedoval kaj te nemirne
krvi. Najbrž ne, saj sem tistih nekaj emigrantskih let zunaj
Slovenije umiral od domotožja.

Moj ded in 1848. Posebno zanimiv je bil moj ded Josef Hora.
Doma je bil iz Svinakova, nedaleč od Prage. Kot trinajstle¬
ten deček je baje že nadomeščal učitelja, kadar je bil ta
odsoten. Šel je študirat v Prago. Ker pa doma klub precejš¬
njemu bogastvu ni bilo denarja, mu je brat, ki je vozil pre¬
mog v Prago, vsak teden pripeljal hlebec kruha, nekaj sira in
kolače - pečeno testo z raznimi marmeladami (tudi meni jih
je mama napekla, ko sem šel v Ljubljano študirat). Leta
1848, ko je bila Praga oblegana, je ded, precej močan kmečki
fant, pomagal nositi na barikade kamenje, ki so ga grebli iz
tlaka. Tudi babica ugotavlja, da se je čutil poklicanega slu¬
žiti svoji domovini. Nekaj časa sem bil nanj zelo ponosen,

21

čeprav ga nisem poznal, saj je umrl, še preden sta se oče in
mama poročila. Mama je pripovedovala, da so ga često obi¬
skovali razni obrtniki, s katerimi se je tedaj seznanil. Teta
Romana, ki je bila, kot rečeno, precej aristokratsko razpolo¬
žena, mi tega nikoli ni omenila.

Dedov krožek. Kot v tistih časih še zelo redek inženir je tudi
ded naredil kar lepo kariero. Umrl je kot železniški inšpek¬
tor, kar je po oceni moje babice bila visoka funkcija. Pred-
tem je preromal nič manj kot deset postaj kot postajenačel-
nik. Ne vem, ali je bila to normalna pot v karieri, ali pa se je
vlekla za njim njegova slovanska usmeritev. Vsekakor so se
njegovi otroci rodili vsak v drugem mestu. Moja mama
v Linzu - deset let pred Hitlerjem. Pokoj je preživljal na
Dunaju, kjer so Horovi stanovali v trinadstropnici v Otta-
kringu. V njegovem domu je bilo vedno mnogo študentov,
morda zato, ker so bila dekleta dovolj čedna, gotovo pa jih je
ded tudi zavestno zbiral okoli sebe in na ta način izpričeval
svojo slovansko vzajemnost. Vsekakor je imel v življenju du¬
najskih Čehov znatno vlogo, o čemer je pričala v dunajskem
češkem narodnem domu vzidana spominska plošča, ki so mi
jo pred vojno še lahko pokazali. Hitlerjeve vladavine na Du¬
naju gotovo ni preživela. Med študenti je bila velika večina
Slovencev, poleg mojega očeta še Nahtigal, Pivko, Prijatelj,
in verjetno še kdo, ki sem ga izgubil iz spomina. Zdi se, da se
je mami in tetam najbolj vtisnil v spomin prav Nahtigal. Ko
sem kot bruc prišel o božiču domov in pripovedoval o svojih
profesorjih ter omenil Nahtigala, je mama vprašala, ali je še
vedno tako veder in poln šal. Ne, to ni mogel biti on! Belo-
brad in nadvse resen je bil v slovanskem seminarju simbol
znanstvenika. Morala je imeti v mislih čisto drugega. In ven¬
dar je bil on. Teta mi je pripovedovala o njem kar mikavno
anekdoto. Ko so se na lojtrskem vozu vračali domov (morda
so zamudili vlak?), je Nahtigal stavil, da bo morala četa vo¬
jakov, ki jim je prihajala naproti, tako čedne gospodične
pozdraviti. Postavil se je in začel peti cesarsko himno. In
vojaki so res pozdravili.

Čeprav moja mama ni bila najmlajša v družini, je bila
pravzaprav nekakšna pastorka. Njena dolžnost je bila, da je

22

gostom kuhala kavo in jim svetila po stopnicah, kadar so
odhajali. Ker se ni mogla udeleževati pogovorov, sta se
z očetom morala »zmeniti« kar na stopnicah. Starše smo
radi dražili, ali jima je pogosto ugasnila sveča. Oče je nam¬
reč znal dobro češko, ker je na svojo željo služil vojake
v Pragi. To je bilo pač v Avstriji še mogoče.

Striček z muštaci. Razen Slovencev je prihajal v hišo tudi
znani dunajski slavist Josef Karasek, ki je kmalu doktoriral
in se poročil z Melanijo, mamino starejšo sestro. Zanimiv je
njegov poskus s slovansko literarno zgodovino, ki je v za¬
četku stoletja izšla pri znani znanstveni založbi Goschen.
V ruščini in poljščini sta izšla prevoda tega dela, ruski je
celo ilustriran. Danes seveda marsikatera sodba ne vzdrži
več. Ostal mi je v spominu, ker je imel tako dolge brke, da si
jih je lahko dal za ušesa. Zaradi jetike je hodil po raznih
evropskih zdraviliščih. Ko je začel vedno pogosteje bruhati
kri, je moral svoja številna dela in članke diktirati teti, ki je
imela izredno lepo, zelo drobno pisavo. Z neverjetno potr¬
pežljivostjo in veliko ljubeznijo je stregla možu do njegove
smrti. Otrok nista imela, zato sta me imela menda posebno
rada. Ko je stric leta 1916 umrl, sva šla z mamo na Dunaj na
pogreb. Bilo je že po pogrebu, ko sem neusmiljeno zajokal,
gotovo ne, ker bi se zavedal smrti, ampak sem se joka »nale¬
zel«. Poldi, ki je bila pri stricu pomočnica, sicer pa kot dol¬
goletna članica družine hudo gospodovalna, brez nje se ni
smelo nič dogajati, ta Poldi je prišla na idejo, da bi me po¬
slali v živalski vrt. Tu sem doživel svoje prvo veliko razoča¬
ranje. Zaman sem iskal dvoglavega orla, kakršnih je bilo
povsod po Dunaju na vsakem koraku. Dogodka se dobro
spominjam, ker so se mi vsi od srca smejali. Tako sem nehote
razbil težko pogrebno razpoloženje.

Stric Karasek in van Gogh. Stric je bil velik zbiratelj umet¬
nin. V njegovem stanovanju so se zbirali razni pisatelji, pes¬
niki in slavisti. Kot kulturni urednik nemškega časopisa
»Wiener Zeitung« je obiskoval umetniške razstave in jih
menda tudi ocenjeval. Ne vem, kako je prišel do van Gogho-
vih »Sončnic«. Verjetno še v času, ko te slike še niso dosegle

23

tako astronomskih cen. Tik pred drugo svetovno vojno je
umrla njegova žena, teta Mela, ki smo jo zaradi njene širo-
kosrčnosti radi imenovali teta iz Amerike, saj ni bilo božiča,
da se ne bi izkazala s svojimi darovi. S svojo oporoko nas je
vse presenetila, posebno pa mene. Razen čeških knjig in ko¬
respondence, tudi z Aškercem, kar je odšlo v Prago, je zapu¬
stila nemško knjižnico meni. Ob njej pa je s precejšnjimi
težavami s carino prišlo v našo družino tudi nekaj slik, ki jih
je stric kupoval na razstavah. Tako tudi van Gogh. Seveda
nismo vedeli, da gre za tako dragocenost. Menda cel mesec
ali kaj je visela slika v našem salonu. Tedaj pa se je izkazalo,
da do van Gogha nismo imeli pravice. Namenjen je bil pro¬
fesorju Jaromiru Doležalu, ki je ob desetletnici stričeve
smrti napisal kar dvesto strani debelo knjigo o Karasku. Iz
hvaležnosti je teta zapustila sliko njemu. Pomota je nastala,
ker sta bili dve sliki s sončnicami. Na zapuščinski razpravi
so sliki zamenjali. Tako so druge sončnice pristale pri nas.
Še zdaj jih imam. Všeč so mi, saj so tudi te lepo delo. Ob
zamenjavi sta morali obe sliki še enkrat čez mejo. Bilo je
spet kar nekaj težav s carino. Na srečo nihče ni vedel za
vrednost slik.

Cesarjeva kočija. Na Dunaju sem videl tudi cesarjevo ko¬
čijo. Poučili so me, da moram paziti na kočijažev bič. Če ga
je držal naravnost, je bilo treba kočijo pozdraviti, ker je bil
v njej cesar, če pa je držal bič postrani, ni bilo treba poz¬
dravljati, ker je bila kočija prazna. Cesar je še istega leta
umrl. Tako sem zaman čakal, da bi zaslutil cesarja.

Brez rodovnika. Moj oče je bil v Mariboru zelo znana oseb¬
nost. Spominjam se, da sem bil kar malo ljubosumen nanj,
saj so me ob predstavljanju stalno spraševali: »Ste vi sin
profesorja dr. Antona Dolarja? Bil je moj profesor...« Ali:
»Bili smo skupaj kot Maistrovi borci.« Kdaj pa kdaj celo:
»Med vojno je bil znan kot izreden jezdec.« Ob neki prilož¬
nosti sem se v vlaku seznanil s starejšim gospodom, ki mi je
hvalil očetove jahalne sposobnosti. Nisem verjel, da gre za
istega človeka. Šele ko sem prišel domov, mi je oče pripove¬
doval, da je nekoč »prijahal« konja. Bilo je menda na Mad-

24

žarskem, ko je nekega madžarskega oficirja konj vrgel
s sedla. Da bi opral svojo sramoto, je obljubil tistemu, ki bo
ostal v sedlu vsaj eno uro, da konja lahko obdrži. Očetu je to
uspelo, a ostal je rajši pri svoji Liski, ki je je bil vajen. Ver¬
jetno tudi ona njega.

Rodil se je v Hotinji vasi, nekaj kilometrov južno od Mari¬
bora. O njej je pel ljudski pesnik Anton Lobnik: »Vas je
okrogla kot zemeljska obla, da komaj bi taka na svetu se
dob’la«. Res so stale hiše na vasi v polkrogu okoli velikega
ribnika. Že zelo zgodaj, kmalu po rojstvu, je izgubil očeta, ki
ga seveda niti poznal ni. Tudi o treh sestrah, ki so umrle
kmalu po porodu, ni vedel ničesar. Še njihovih imen ni poz¬
nal, čeprav so bile gotovo krščene. Po tradiciji so prišli Do¬
larji iz Radvanja, oziroma Hočkega Pohorja. Na starih speci¬
alkah je bila kmetija celo označena, iz česar bi se dalo skle¬
pati, da so bili svobodnjaki, vsaj tako mi je to mnogo pozneje
razložil profesor Baš. Tudi na današnjih specialkah jo je še
mogoče najti. Oče je svojega očima zelo spoštoval in ga, kakor
je na kmetih navada, tudi vikal. To se je zdelo nam, ki smo
starše seveda tikali, nenavadno. Toda oče se nikoli ni utrudil
in nas je na tak način spoštovanja vedno znova opozarjal.
Mnogo pozneje, ko sem bil birmanski boter fantu, vnuku
vdove, ki se je očetov očim z njo po babičini smrti poročil, je
postal dedec, tako smo mu rekli, precej zgovoren. Pripovedo¬
val mi je marsikaj iz svojega življenja. Bil je Špehar, ki je vozil
Špeh v Maribor. Tedaj so bili posebno ponosni na to, če je
imela svinja za ped Špeha. Tudi o risih, ki jih je bilo tedaj še
precej na Pohorju, mi je pripovedoval. Trdno je verjel, da se
risu ne moreš skriti, saj vidi tudi skozi zid. Pravil mi je tudi,
da je moral za študij mojega očeta in njegovega polbrata
prodati par volov. Rekel je, da se je potem zavlekel na parmo
in ves dan jokal. Očetov polbrat, stric Francelj, je že v nižji
gimnaziji omagal, oče pa se je potem, ko je bil izkupiček za
par volov izčrpan, preživljal z inštrukcijami.

Še ena babica. O svoji materi oče ni veliko pripovedoval.
Spominjam se, da je nekega dne prinesel povečano fotogra¬
fijo matere, ki jo je dal uokviriti. Obraz je bil prej strog
kakor prijazen. Precej oster nos, črni lasje, mnogo gub, rekel

25

bi, da je bila precej tipična predstavnica dinarske rase, ka¬
kor so naslikane po nemških rasnih učbenikih. Oče je vedel
povedati, da je imela zelo veliko dela. Poleg običajnih go¬
spodinjskih opravkov je po kmečki tradiciji imela na skrbi
svinje, ki jih je krmila in čistila. Kadar so katero od svinj
zaklali, ji je bilo hudo in ji je prigovarjala: »Jenjaj si, saj bo
kmalu vse mimo.« Prav gotovo bi se bila klanju rada izog¬
nila, a seveda ni bilo mogoče, ker niso imeli dekle. Če je bila
huda, to pa je bilo zelo zelo redko, je rekla očetu: »Tibingar
nemarni!« Ta več kakor tristoletni ostanek protireformacije
je presenetljiv, ker priča, da je segala slovenska reformacija
tudi prav v bližino Maribora.

- V očetovi knjižnici sem med raznimi papirji našel zve¬
zek z otroško pisavo. Ko sem očeta vprašal, kdo je to pisal,
mi je priznal, da je bil pisec on sam. Mati ga je nekega večera
peljala k starki na koncu vasi, kjer je moral iz starih papir¬
jev prepisati »Sveti prief«, ki je, kot sem prebral, padel blizu
Jeruzalema na zemljo. Žal mi je, da si vsebine nisem zapom¬
nil, ker se mi je zdela smešna. Oče je hranil zvežček kot
spomin na mater in na svojo mladost.

»Gospočki bog in kmečki bog sta dva boga«. Tako je zavr¬
nila babica mojega očeta, ko ji je skušal dopovedati, da s po¬
stom pretirava in da Cerkev od nje ne zahteva take strogosti.
Moja babica se je namreč ves advent do božiča strogo po¬
stila. Ne samo, da ni zaužila nobenega mesa in jajc, ampak je
jedla samo kuhano zelenjavo in krompir. Oče je pripovedo¬
val, da se je pred božičem že opotekala od slabosti. Delo pa
seveda ni smelo čakati.

Na univerzi. Sprva je oče pravzaprav hotel študirati medi¬
cino. Pri nekem predavanju iz anatomije pa mu je menda
postalo slabo. Rekel je, da se mu je še ponoči sanjalo o tem,
kako je profesor rezal razne organe. Odločil se je za klasično
filologijo in slavistiko. Da bi se lahko preživljal, je stenogra-
firal predavanja za nekega barona, ki mu menda ni bilo
vredno hoditi na predavanja, saj si je svojega stenografa
lahko plačal. Kot anekdoto je pripovedoval oče, da je njegov
baron po smrti svoje kuharice hotel nadoknaditi izgubo. Ne

26

vem več, koliko prosilk, ki so znale vse skrivnosti aristokrat¬
ske kuhinje z najfinejšimi sladicami, je zavrnil, ker mu niso
znale pripraviti riža, ki se je moral sipati.

Bogata nevesta. Preden se je oče poročil, je vzel očima s se¬
boj na Dunaj. Ko je ta zagledal trinadstropno hišo, v kateri
so Horovi stanovali, je očeta pohvalil, da si je izbral bogato
nevesto, ker je mislil, da je to hiša njenih staršev. Oče je
menda porabil precej energije, da je očimu dopovedal, da
tudi nevestine pridne roke nekaj veljajo. Morda je bilo tudi
to vzrok, da je oče kupil trinadstropno hišo, ki smo jo mnogo
let odplačevali. Zato smo živeli zelo skromno.

Ko sem pod vplivom Travnerjevih predavanj in člankov
o čarovniških procesih začel še sam raziskovati, sem med
mariborskimi sodniki naletel na ime Dueller, sodnika, ki se je
v Mariboru posebno odlikoval po svoji protičarovniški goreč¬
nosti. Iz našega imena, ki se je izgovarjalo zelo ozko z nagla¬
som na prvem zlogu, sem sklepal na svojega daljnega sorod¬
nika iz znamenitega protičarovniškega procesa leta 1580.

Prevrat in plebiscit

Windisches Viertel. Proti koncu vojne sem se, še najbolj
pod vplivom svoje sestre Lidunke, začel zavedati, da sem
Slovenec. Slišali smo, da so graški študentje razbili nekaj
oken na Narodnem domu. Oče, ki je bil v odboru Posojilnice,
mi je mnogo pozneje pripovedoval, da so šipe namenoma
zavarovali pri nemški zavarovalnici, ki je morala poravnati
škodo. Nemci so Wildenrainerjevo ulico radi imenovali
»Windisches Viertel«. Tu so na začetku ulice stanovali Ver-
stovškovi. Ob prevratu je stal pred vrati vojak, verjetno eden
od srbskih ujetnikov, ki so se pridružili generalu Maistru.
Dr. Karel Verstovšek je bil namreč predsednik Narodnega
sveta za Štajersko. Potem so bili Pipuševi, Pirčevi - dr. Pirc
je bil oče znanega šahistd'Vasje Pirca. Sledili so Tribnikovi
- Drago-Popči je bil moj prijatelj, s katerim sva se, ko je
začel hoditi tudi on v šolo, veliko igrala.

27

- Potem smo bili mi (na Wildenrainerjevi 13) in prav na
koncu je bila špecerijska trgovina Ličarjeve s sestrama Bra¬
čičevima, ki sta bili pri nas pogosto na obisku. Špecerijo pa
smo jemali redno pri Vertnikovi na Sodni ulici. Ker je bilo to
pol poti s trga, je tam mama rada počivala. Imela je poseben
stol in tiho poslušala (mama namreč sploh ni bila kdove
kako zgovorna), kar so stranke pripovedovale.

Nekega dne smo videli skozi okno četico študentov, ki je
strumno prikorakala in nekaj vzklikala. Vodil jih je nekaj
starejši moški, ki je nosil bambusovo palico kakor sabljo.
Mama nas je radovedne vlekla stran od okna, ker se je bala,
da bi kdo vrgel kamen v šipo. A po nepotrebnem. Četica je
strumno, kakor je prišla, spet odkorakala.

Staro gledališče. Ko je bil mariborski muzej še v prvem
nadstropju šole na Cankarjevi cesti, smo ga večkrat obisko¬
vali. Najbolj me je zanimal model mariborskega gledališča
z zame tedaj komplicirano mašinerijo. Ker smo doma imeli
nekaj, kar je bilo podobno lutkovnemu gledališču s kuli¬
sami, ki jih je bilo mogoče obračati in so na eni strani kazale
gozd, na drugi pa salon, ter s fiksnimi,iz lepenke izrezanimi
figurami, ki jih je bilo mogoče voditi s trdo žico, sem si želel,
da bi imel tudi doma take možnosti, kakršne je kazal model.

Še dolgo časa potem, ko je bilo gledališče že v slovenskih
rokah, je bil glavni zastor v findesieclovskem stilu s tipično
žensko figuro in Mariborom v ozadju.

Mimo naše hiše je hodil moški, ki je imel monokel. Zame
je bil izredno zanimiv. Nikakor si nisem mogel razložiti,
kako lahko drži stekelce v očesu. Ne vem več, kdo mi je
povedal, da je bil to ravnatelj nemškega gledališča Siege.
Stanoval je nedaleč od naše hiše v Cvetlični ulici.

»Razorožitev mestne Schutzvvehr«. Tako je 23. novembra
1918 zapisal oče v kroniko, ki jo je začel pisati nekaj dni
prej. Ker pa je Maister vso stvar pripovedoval mnogo obšir¬
neje in govoril o »trdem orehu«, ki da ga je moral streti oče,
sem mnogo pozneje vendarle izzval očeta, da je pripovedo¬
val. V spomin se mi je vtisnil dramatični trenutek, ko je
Maister menda s samokresom v žepu proglasil, da prevzema

28

poveljstvo Maribora. - Očetova naloga je bila, da zavzame
vojašnico. Posrečilo se mu je, da je častnike prestrašil. Še
preden so se zavedeli, so bili že razoroženi. Postavil je
stražo in odhitel menda na magistrat. Tedaj je padla prva
žrtev. Poročnik Gugel je na vsak način hotel iz sobe. Ker
je vztrajal, ga je vojak ustrelil v trebuh. Oče je prihitel,
a seveda ni mogel ničesar več storiti. Stenografiral je iz¬
javo enega od avstrijskih častnikov in si jo dal podpisati.
Glasila se je: »Leutenant Gugel war sich seines Ungliicks
selbst schuld«. (Poročnik Gugel si je bil svoje nesreče sam
kriv).

Epilog: 27. 5. 1919 je v Kroniki zapisano: »Zaslišan pri
vojnem sodišču zaradi Vinc. Gaiserja, ki je 23. 11. 1918
ustrelil nem. por. Gugla.«

Ko so Nemci leta 1941 zasedli Maribor, so očetu očitali,
češ da je bil »der Morder des Leutenants Gugel« (morilec
poročnika Gugla). Bil je med prvimi, ki so jih zaprli, a se¬
veda ne samo zato.

Poezija in »poezija«. Ob prevratu so časniki pogosto objav¬
ljali tudi pesmi. Poleg Maistrovih, Župančičevih in Gradni¬
kovih jih je bilo nekaj, ki so bile plod vsesplošnega navduše¬
nja. Poleg anonimnih pesnikov je posebno navduševal Blaž
Zafošnik. Objavljal je v Malih novicah pa tudi v Maribor¬
skem delavcu. Nekaj sem se jih naučil na pamet. Najbolj
udarna je bila pesem o novi Jugoslaviji. Zadnji verzi se gla¬
sijo:

Jugoslavija je vstala,
močna, trdna kakor skala.

Pridi Nemec, pridi Lah,
pred nikomer nas ni strah.

Nekega dne, ko sva bila z očetom v mestu, sva srečala
pesnika. Oče me je spodbudil, da sem mu pesem zrecitiral.
Pohvalil me je, jaz pa sem bil ponosen, da sem spoznal pra¬
vega, živega pesnika. Sklenil sem, da postanem tudi jaz pes¬
nik, ne pa samo častnik, kar je postalo v lestvici vrednot
manj kot pesnik. Morda je za tako vrednotenje odločilo ne-

29

kaj v rdeče usnje vezanih knjižic na mizici v salonu. Med
njimi se spominjam Župančičeve zbirke »Čez plan«.

Kosinovi. Tedaj smo se mnogo družili z Rosinovimi. Dr. Fra¬
njo Rosina je bil poleg predsednika dr. Karla Verstovška in
profesorja Frana Voglarja član Narodnega sveta za Štajer¬
sko. Z očetom sta se poznala seveda še pred prevratnimi
dnevi, v katerih so si postali slovenski intelektualci posebno
blizu. Njegova hčerka Tanja, prijateljica moje sestre Nade,
je prihajala pogosto k nam in se udeleževala naših družin¬
skih slavij. Spominjam se vpisa v njeno spominsko knjigo.
Ne vem, kdo je bil avtor, vsekakor ni šlo za Tanjino rodo-
Ijubje, o katerem sploh ni bilo dvoma in ki ga je bilo tedaj
povsod na pretek. Zapisano je bilo:

Biti slovenske krvi, bodi Slovenki v ponos!

Vsaka, ki to zataji, je prismojena gos.

Njen brat Fedor je umrl še mlad za jetiko. Tudi on je pred
smrtjo pesnil: »Umreti, bratje, težko ni, pustiti Nado, to
boli.« Nada pa je bila moja sestra.

Druga plat. Ko  so Nemci spoznali, da je nemštvo v Mari¬
boru v nevarnosti, so se tudi tu pojavile pesmi po časopisih.
Najstrastnejši so bili verzi mariborskega nemškega pesnika
župnika Ottokarja Kernstocka:

Lieber schivarzumrauchte Triimmer

als ein ivindisch Maribor

(Raje razvaline v črnem dimu kakor vindišarski Maribor).
Tudi otroci na ulici so se čez noč spremenili. Ker nismo
hoteli več govoriti nemško, predvsem pa, ko so se pojavljale
slovenske zastave, so nas zmerjali: »Weis-blau-rot - win-
dische Krot« (Belo-modro-rdeče - vindišarska krastača).

Tedaj je v »Marburgerici« izšlo več člankov o nemškem
Mariboru, saj je ljudsko štetje pokazalo, da imajo Nemci
v Mariboru veliko večino. Oče je rad poudarjal, da je vsa
okolica slovenska, saj nemška gospodinja na trgu še jajc ni

30

mogla kupiti, če ni vedela, kako se »Ei« reče po slovensko.
Mnogo pozneje sem se na Dunaju v neki družbi srečal
z Nemcem, ki mi je zatrjeval, da bi »nemški« Maribor moral
pripasti Avstriji. Ker pa sem se spominjal svojih obiskov na
Dunaju, sem vedel, da bi po tej logiki Dunaj moral pripasti
Češkoslovaški. Kako češki je bil dunajski II. okraj, sem do¬
kazoval s tetino postrežnico Poldi, ki se nikoli ni naučila
pošteno nemško, saj je vse lahko opravila v češčini.

Mariborski časniki. Prevratni čas je bil čas časnikov.
V dobi, ko še ni bilo ne radia ne televizije, so se novice vrstile
druga za drugo. Ljudje so jih kupovali v glavnem po ulicah,
kjer so jih prodajalci kriče ponujali. Poleg konservativnega
»Slovenskega gospodarja«, ki je imel več kot polstoletno tra¬
dicijo, je na katoliški strani izhajala »Straža« v uredništvu
Franja Žebota, popularnega klerikalnega politika, ki so mu
pravili »zlati Franček«, in »Male novice«, trikrat na teden,
včasih na enem samem listu. Na drugi strani pa je bil »Mari¬
borski delavec«, ki je v podnaslovu poudarjal, da je »neodvi¬
sen delavski list«. Njegov namen je bil, da pritegne delavce,
ki so bili pod močnim nemškim vplivom, a je že po enem letu
pod uredništvom profesorja Frana Voglarja postal glasilo
liberalcev.

Neprimerno starejšo tradicijo je imela nemška »Marbur-
ger Zeitung« (od 1929 »Mariborer Zeitung«), V glavnem je
bila, ko se je časnikarska vojna že polegla, zelo dobro ureje¬
vana in so pri njej sodelovali tudi slovenski razumniki, do¬
kler ni kasneje vedno očitneje zastopala hitlerjanske ideje.

Božič 1918 . Imeli smo veliko božično smreko. V svojem nav¬
dušenju je oče v nekakšni škatli izrezal črke S H S in vse
oblepil z rdečim papirjem, v sami škatli pa so gorele tri
svečke, da so se črke lepo videle. Tega božičnega okrasa pa
nismo obesili na drevo, ampak na okno. Hodili smo na cesto
gledat in smo bili navdušeni. Ne vem, ali so mimoidoči, ki jih
na božični večer gotovo ni bilo mnogo, dovolj cenili našo
tiho manifestacijo.

Drugi dan je bilo slavnostno kosilo. Sestra Zora, ki je
tokrat vpisala v družinsko kroniko ves menu, je besedo »ri-

31

sotto s pravim rižem« (s slovenskim pravopisom je bila skre¬
gana, ker zapisa »rižoto« v šoli še »niso vzeli«) trikrat podčr¬
tala.

Nekako v tem času so me poslali v špecerijsko trgovino,
o kateri se je slišalo, da imajo v njej prave bele žemlje. Ker se
mladi nismo spominjali žemelj, smo jih jedli kot največjo
slaščico. Mama je mislila, da jih lahko naredi tudi sama,
posebno ker smo od sorodnikov na kmetih tokrat le dobili
nekaj kil bele moke, a se ji nikakor niso posrečile.

»Hauptmanov pukš pa na ganki tepihe klopfa«. Tako smo
označevali mariborsko slovenščino po prevratu. Mnogo let
kasneje, ko me je začela zanimati tudi sociologija jezika,
sem razmišljal o stavku, ki se mi je kot klasična slovnična
paradigma za prehajanje iz bilingvizma v gospodujoči jezik
vtisnila v spomin. Spregatev je še ostala, za samostalnike, ki
izražajo ne povsem običajne vsakodnevne pojme, pa si brez
tujk že ni več mogoče pomagati. Tak jezik so govorili germa¬
nizirani Slovenci (»nemčurji«) in vsaj v začetku tudi Nemci,
kadar so se morali posluževati jezika, ki so ga zaničevali. Ne
vem več, v katerem nemškem časopisu je bilo zapisano, da je
»vindišarski« jezik čisto nerazvit, pravzaprav še divjaški. Če
hočeš na primer izgovoriti besedo »hči«, moraš kihniti. - Ve¬
like zasluge za očiščenje slovenskega jezika so imeli primor¬
ski Slovenci-begunci, ki so s svojo pojočo govorico zavzeli
mariborske ulice.

Šovinistični pes. Ime mu je bilo Puci. Kar se tiče rodovnika,
ni bil čisto navaden pes. Naš Puci jih je imel več. Med svoje
prednike je lahko štel foksteriere, verjetno je bil med njimi
tudi kak pudel, edina pasma, na katero se ni mogel sklice¬
vati in katere predstavnika ni mogel šteti med svoje slavne
prednike, so bili bernardinci, kajti bil je majhen in kratko¬
dlak. Seveda je bil moj ljubljenec, vedno je bil z mano. Tako
tudi tistega usodnega dne 15. februarja 1919. Bila sva pred
hišo in nenadoma je popadel moža, ki se je pisal Murschetz.
Ne vem, ali mu nemški pravopis slovenskega imena ni bil
všeč. Rezultat so bile raztrgane hlače in verjetno tudi bole¬
čine, na katere se je žrtev sklicevala. Pucija je bilo treba dati

32

pregledati, če morda ni stekel. Pregled je opravil naš dobri
znanec, živinozdravnik Jaka Lobnik, ki - najbrž na razočara¬
nje odvetnika dr. Orosla - ni nič računal. Pač pa je računal dr.
Orosel, eden najbolj zagrizenih Nemcev v Mariboru. Vsa
stvar je stala 116.20 kron, kar tedaj nikakor ni bilo malo.
(Očetova plača je za primerjavo znašala 968 kron.) Dobro si
lahko predstavljam, s kakšnim užitkom je dr. Orosel prevzel
zastopstvo proti slovenskemu častniku. Tudi Puci je bil obso¬
jen. Sodnik je bil oče, ki je razsodil, da mora odslej nositi
nagobčnik. A kmalu zatem je Puci pač zaradi svoje podjetno¬
sti storil smrt pod avtomobilom. Dolgo sem žaloval za njim.

TBC! Kronika (7. 1. 1919) pripoveduje, da sem zbolel. Nekaj
dni zatem sem šel k zdravniku. Dr. Kraus je ugotovil »katar
pljučnega vršička na levi strani«. Na hrbet mi je naslikal cel
zemljevid (rentgena tedaj v privatni praksi še niso uporab¬
ljali in so samo trkali in poslušali). Šele dva dni kasneje je
oče vpisal, da imam tuberkulozo. In začeli so se v kroniki
pravi komunikeji: »Jaro ponoči enkrat zakašljal. Jaro se po¬
čuti subjektivno dobro. Jaro se je ponoči potil. Jaro hira.« In
tako skoro vsak dan. Moral sem jesti kreozot, ki mi nikakor
ni šel. Ko sem ob neki priložnosti zdravilo izbruhnil, me je
mama udarila, a že hip nato so jo oblile solze. Objela me je in
mi dopovedovala, da moram zdravilo vzeti, sicer ne bom
nikoli zdrav. Če je bila kdaj kaka klofuta dobro naložena, je
bila ta. Od tedaj ga ni tako zoprnega zdravila, ki bi ga od¬
klanjal. Zdravili so me na vse načine. Zame so kupovali
konjsko meso, ki baje pomaga proti jetiki. Dobival sem
skuto in kdove kaj še. Sedel sem ob oknu in gledal na ulico,
kjer so se moji vrstniki kepali. Po zdravnikovem navodilu
sem smel na sprehod samo, če je termometer kazal 12 sto¬
pinj. (Danes bi bilo tako naročilo seveda smešno!) Tedaj sem
se šel z očetom sprehajat pred hišo. Z nestrpnostjo sem skoro
brez prestanka gledal na termometer. Do leta 1921, ko sem
šel na nižjo gimnazijo, sem postopoma okreval.

Da ne bi izgubil leta, sem dobil inštruktorja. K telovadbi
v osnovni šoli nisem hodil. Bil sem šibek in bolezen me je
oblikovala bolj kakor vse drugo. Ko sem spet prišel na ulico
in smo se šli nogomet, smo imeli navado, da smo najprej

33

izbrali dva kapetana, ki sta si sestavljala moštvo. Mene je
vzel kapetan kot najslabšega na koncu, ko so bili drugi že
oddani. Kadar je bilo število liho, sem bil sodnik, ki tako ni
imel nobene besede. Vsi problemi, ki so nastajali med tekmo,
so se reševali s pestmi. Ko sem prišel na gimnazijo, sem
seveda moral hoditi k telovadbi. Ker pa med desetletniki
velja predvsem tisti, ki dobro telovadi in lahko izpriča svojo
moč, sem bil kaj hitro ob ves ugled.

»Robinzon«. Med boleznijo so me hoteli nekako zaposliti.
Sestra Lidunka mi je brala. Knjiga je bila na moč zanimiva.
Na prvi strani »Robinzona« je bila imenitna slika Indijanca,
ki vihti puško. (Mislim, da je bila to ena izmed Turkovih ali
Giontinijevih izdaj). Ko pa je bila zgodba najbolj napeta, ob
epizodi s Petkom, je sestra nehala brati. »Dalje beri sam,« je
rekla, »saj ste vzeli že vse črke.« Bil sem strašno užaljen.
Jokaje sem se obrnil na mamo, ki me je sicer vedno jemala
v zaščito, a tokrat je ostalo pri sestrinem. Z muko sem črko¬
val besedilo. Ko sem prišel do pike, sem moral stavek še
enkrat prebrati, da bi razumel, za kaj gre. Tako sem se pre¬
tolkel skozi prvo knjigo. Dobil sem veselje do branja.

Ameriška komisija. 27. januarja 1919 je pripotovala v Mari¬
bor ameriška komisija, ki naj bi ugotovila razpoloženje pre¬
bivalstva. Ker komisija Nemcev ni hotela sprejeti, so ti de¬
monstrirali na Glavnem trgu. Ob napadu na policijskega
komisarja je prišlo do streljanja. Ker sem bil bolan, seveda
nisem mogel na cesto. Sestra Lidunka, ki je bila povsod zra¬
ven - sicer ne na samem Glavnem trgu -, je o vsem poročala.
Očetov vpis v kroniko: »Nemci z zastavami pred ameriško
komisijo«. K temu je pripisala sestra Nada: »Slovenci so
streljali na Nemce. 6 mrtvih in več ranjenih«. Naslednji dan:
»Doslej že 11 mrtvih«.

Da je vodja ameriške misije Miles obžaloval, ker je bil
prav on povod za krvoprelitje, tedaj še nismo vedeli.

»Alarmantne vesti«. Kronika je bila v tem času polna raz¬
nih, kot je zapisal oče, »alarmantnih« vesti. Enkrat je bilo
rečeno, da bosta Beljak in Celovec pripadla Jugoslaviji, dru-

34

gič zopet po poročilu o »Jugoslaviji«, da bodo Avstrijci do¬
bili Maribor. Razširile so se govorice o Reki in Zadru, me¬
stih, ki naj bi v Italiji dobili avtonomijo. Drugi dan so ve¬
deli natanko, da bo Idrija naša. Temperatura, tudi moja, je
naraščala. Iz Pariza so prihajala poročila tako rekoč na te¬
kočem traku. Pozneje, ko je bilo že vse mimo, je nastala
anekdota o tem, da veliki trije niso imeli pojma o balkan¬
skem zemljepisu. Tako se je menda eden med njimi baje
hudoval nad balkanskim pravopisom: enkrat da pišejo Bu¬
dimpešta, enkrat pa Bukarešta. (Nimam občutka, da bi na
Zahodu v balkanskem zemljepisju do danes kdove kaj na¬
predovali.)

Za 11. 5. 1919 beleži Kronika: »1000 Srbov dospelo
v Maribor.«

Tugomer. Prve slovenske predstave v gledališču, »Tugo-
merja«, se nisem udeležil, ker sem bil spet enkrat bolan.
Pač pa sem pri njej pasivno sodeloval. Moj prijatelj Popči
(Drago Tribnik) mi je svoje besedilo pred predstavo večkrat
zrecitiral. V kritiki, ki je 30. novembra 1919 izšla v Mari¬
borskem delavcu, je bilo zapisano: »Rastko - mali Drago
- se je postavil in bo morebiti enkrat še junak na odru.«
Priznam, da sem mu slavo kar zavidal. Zgodilo pa se je
drugače: Drago je postal pravnik, jaz pa sem se že precej
zgodaj odločil za gledališče.

Velikovec. V začetku maja 1919 je bil oče poklican na šest-
tedenske orožne vaje. 27. maja pa je v kroniki zapisano, da
je šel general Maister na fronto. V tem času je dobil oče
nadzorstvo nad nemško dekliško šolo, ki se je prekrstila
v Vesno. 30. junija pa je moral oče za nedoločen čas v Veli¬
kovec h generalu Maistru, a že kmalu se je za kratek čas
vrnil v Maribor. Ne vem, ali je bila kriva moja bolezen, za¬
radi katere so sodili, da bi bilo dobro, če bi odšel na počit¬
nice, ali pa si je oče želel, da bi imel družino pri sebi. 20.
julija smo se preselili za cel mesec v Velikovec. V razredu
šolskih sester so nam pripravili zasilna ležišča in tako smo
se skoro vsak dan lahko srečevali z očetom, ki je spal
v majhni sobici ob uradnih prostorih Narodnega sveta za

35

Koroško - bil je namreč njegov tajnik. Čas, ki ga je lahko
prebil z nami, je bil zelo kratek, saj je bil hudo zaposlen.
V tem času je poleg svojega rednega dela uredil tanek zbor¬
nik »Koroška vigred«. Spominjam se, da nismo nikoli skupaj
jedli, ker so za častnike pripravljali kosilo v posebni sobi
v prvem nadstropju.

Da so bile počitnice v Velikovcu tako lepe, se imam zah¬
valiti sestri Bernardi (upam, da sem si njeno ime prav za¬
pomnil). Nikoli se ni naveličala in me je spremljala na raz¬
nih izletih. Lovil sem metulje, ona pa mi jih je pomagala
preparirati.

Po plebiscitu mi je pisala - bila je to ena sploh prvih
razglednic, ki so bile naslovljene name: »Mladi Narodni
svet« - tako so mi kdaj pa kdaj rekli. Še danes se spominjam
prvega stavka: »Tukaj ne lovimo več metuljev ...«

Generala Maistra se še živo spominjam. Ob neki priložno¬
sti me je vzel s seboj v avto. Bilo je prvič, da sem se vozil
z avtomobilom. Sedel sem na priklopnem sedežu, kakršni so
bili takrat običajni v avtomobilih, njemu nasproti. Še danes
se mi zdi, da slišim njegov glas. Bil je izredno mehak in
topel. Ne morem si predstavljati, kako je poveljeval. - Pri
tem mi prihaja na misel moj neuspeh na orožnih vajah po
drugi vojni na protiavionskem kurzu rezervnih oficirjev
v Zadru (sam nisem bil nikoli oficir, ker pred vojno nisem
služil v vojski). Takrat mi je tedaj še vitki Stane Dolanc, ki je
bil komisar, pri poveljevanju, to je bilo namreč pomemben
predmet na kurzu, zabrusil: »Nemoj da ih moliš!«

Iz Velikovca se spominjam drobne anekdote. Na trgu je
bila trgovina z napisom Tschebull - ne vem več, kaj so v njej
prodajali. Ob zborovanju je Maister pokazal na napis in re¬
kel, da trgovcu ne bi pomagalo, tudi če bi svoje ime pisal
s tremi »1«. Svojega slovenskega rodu ne bi mogel utajiti. Vsi
so se smejali. Čeprav tedaj še nisem bil v Celovcu, mi je oče,
ki je bil pred plebiscitom večkrat tam, povedal, da je bil ob
vhodu v mesto čez cesto razpet velik transparent: pred oče¬
tom in materjo kleči sin in prosi: »Ne dajta, da bom moral
v Macedonijo ajnrukat!« Zgodovinska usoda je hotela, da so
morali Korošci celo leto prej »ajnrukat« kot jugoslovanski

36

rekruti in to še mnogo dalje kot v Makedonijo, na rusko
fronto.

Po tem, kar mi je oče pripovedoval, bi lahko sklepal, da sta
si bila z generalom Maistrom — ne le, ker je bil pravzaprav
njegov tajnik - zelo blizu. Rad mi je pripovedoval, kako se je
vedno bal za svoj svinčnik, kadar ga je posodil Maistru, da bi
podpisal kako listino. Ob t-ju v imenu Maister se mu je mina
redno zlomila. Spominjam se, da je dal Maister še pred nati¬
som svoje »Kitice mojih« rokopis očetu v branje. Ne vem, ali
je upošteval njegove nasvete, prav gotovo pa je bilo takih
nasvetov gotovo nekaj, kajti oče se je rad imel za arbitra.

Verjetno je bilo njegovo prijateljevanje z Maistrom vzrok,
da je ob dogovoru z njegovima sinovoma in z dr. Šnuderlom
po Maistrovi smrti prevzel v obdelavo dogodke iz let
1918-1920 ter s tem tudi gradivo iz časa koroškega plebiscita
in kolikor je bilo morda še neobjavljenih Maistrovih spomi¬
nov. Žal je vse to šlo ob nemški zasedbi med drugo vojno
v izgubo. Sestra Nada, ki je prišla v Maribor, potem ko so
očeta že zaprli, je sicer vse gradivo zavito v črno povoščeno
platno v naglici zelo plitvo zakopala v kleti. Po osvoboditvi so
na nekaterih mestih skušali kopati, a vsaj po zatrjevanju
tistih, ki so kopali, niso našli ničesar. Ker so v kleti naše hiše
imeli zaklonišče, ni izključeno, da so ob postavljanju oporni¬
kov zadeli na črni ovoj.

Ajda. Še nekaj mi je iz Koroške ostalo v spominu. Na več
njivah sem videl v kotu napis iz ajde: SHS.  Zdi se, da so
nekateri kmetje v kotu njive, kamor so pripeljali gnoj, črke
posejali kak teden prej, da so vzcvetele pred drugo ajdo na
njivi. Rdeče cvetje sredi še zelene njive je očeta, Maistra in
posebno seveda mene navdušilo.

»Velika Srbija«. Da bi se čimprej naučili cirilice, je oče pri¬
našal domov srbske časopise. Med njimi se najbolj spomi¬
njam »Velike Srbije«, ki je bila obrobljena s srbsko troboj¬
nico. »Ova bi se zemlja treba ja zvati Velika Srbija, pošto smo
ju mi na maču zauzeli.« Ne vem, ali je bil ta stavek natisnjen
v tem časopisu, ali pa ga je izrekel srbski general, ki je prišel
v Maribor. Vem, da se oče, ki je sodeloval pri osvoboditvi

37

Maribora (preden je padel Beograd), s tem nikakor ni strinjal
in je bil prav nevoljen. Navdušenje za Jugoslavijo pa je kmalu
prekrilo vse take »spodrsljaje«. Ne verjamem, da je bil prav
general Draškič, ki je kmalu po osvoboditvi prišel v Maribor,
»kriv« takega izreka. Ker je bila njegova hčerka Ljubimka
Lidunkina sošolka, smo jo vabili na naša slavja. V kroniki 27.
4.1922 je zapisano: »Jaroslav god! Domači, teta, Ljubimka in
Drina Draškič, oba Tribnikova.« Drina je bila menda mojih
let. Priznam, da se tega godovanja ne spominjam več. Mnogo
let kasneje sem se v Beogradu kot bibliotekar srečal z Lju¬
bimko, tedaj že Jovanovič, ki je bila predsednica Zveze dru¬
štev bibliotekarjev. Bila me je vesela, ker sem zbudil v njej
mnogo spominov. Mislim, da je prav tedaj skušala te spomine
zapisati. Presenečen pa sem bil, da me je vikala. Čudila se je,
da sem tudi jaz pristal med bibliotekarji. »Da sam ja postala
bibliotekar, je razumljivo, jer kao generalova kčerka nišam
imala druge mogučnosti, ali da ste vi, koji ste bili od nekad
levičar, postali bibliotekar, me zaista čudi.« Videti je, da so
v Beogradu ljudi z »buržoazno« preteklostjo, ki jim pa med
vojno niso mogli ničesar očitati, odrivali v knjižnice, kjer po
uradnem mnenju niso mogli škodovati.

Elektrika. Ne vem, kdaj smo od petrolejk in sveč prešli na
karbidovke, ki jih je bilo zaradi smradu zoprno čistiti. Bili
smo kar navdušeni, ko so v našem stanovanju napeljali plin.
Sprva samo v kuhinji, kjer smo bili ob za nas kar slepeči
svetlobi vedno vsi zbrani. 8. decembra 1920 pa je »prvič
zagorela električna lučka«. Oče je kar večkrat zapisal, da je
moral zaradi kratkih stikov klicati električarja, ker jih tedaj
še nismo znali sami popravljati. Žice so bile tedaj še zunaj na
steni in pravzaprav niso bile dovolj zavarovane.

Miloš. Ne vem, ali je bilo v drugem ali tretjem razredu, ko
smo dobili novega sošolca. Pisal se je Miloš Miovič. Ker je bil
Srb, a je govoril slovensko (njegova mati je bila namreč Slo¬
venka), se nam je zdel nadvse zanimiv. Pri verouku pa nas je
čakalo presenečenje. Ko smo molili, je imel na prsih prekri¬
žane roke. Katehet nam je razložil, da je pravoslaven, a da
moli istega boga kakor mi, samo na drug način. Kmalu sva

38

bila prijatelja. Za nekaj časa sva se sicer razšla, ker je šel na
realko, a pri skavtih sva se spet srečevala. Rad se spominjam
neskončnih debat, ki sva jih imela, kadar sva se sprehajala po
Tomšičevem drevoredu. - Ko me je ob mojem infarktu v bol¬
nišnici obiskal in nisem več računal, da bom preživel, me je
obšla misel, da se je moj življenjski krog zaključil. Ostal je
moj edini prijatelj iz mladosti. Vsi drugi so mi pomrli.

Črepinje. Po plebiscitu je oče ostal še dan in pol v Velikovcu.
Pod oknom so mu žvižgali in padlo je celo nekaj strelov, da bi
ga prestrašili. (Ko sem mnogo let pozneje ob gostovanju ma¬
riborske Opere bil v Celovcu in sem se moral predstavljati
raznim ljudem, mi je nekdo rekel: »Sind Sie der Sohn des
Okupationsofiziers aus 1920?« (Ste vi sin okupacijskega ofi¬
cirja iz leta 1920?). Zavrnil sem ga, da ta okupacija gotovo ni
bila taka kakor Hitlerjeva, kot beremo v avstrijskih časopi¬
sih, ki so poudarjali, da s Hitlerjem niso imeli nič in da so bili
pravzaprav tudi oni okupirani.

13. oktobra je oče zapisal v kroniko: »Vse stoji pod vtisom
koroške katastrofe.« Potem pripis: »Zvečer izgredi po mestu.
Razbili so šipe in izropali izložbe nemških trgovcev.«

Naslednji dan sem si lahko razdejanje ogledal. Na Gospo¬
ski je bilo vse polno steklenih črepinj. Izložbe z razbitimi
šipami so bile prazne. V onemogli jezi, ki jo je kazalo javno
mnenje, so jugoslovanske čete zasedle cono A, toda že 19.
oktobra so se morale umakniti. Pozneje mi je oče pravil, da
je nekdo iz zavezniške komisije, menda francoski oficir, Ma¬
istru svetoval, naj izzove nemire. Moralo pa bi biti vsaj ne¬
kaj mrtvih, da bi lahko intervenirali, tako pa ... Maister ni
pristal.

Gimnazija

Knjige, knjige... Moj učitelj profesor Šijanec, precej mrk
gospod, pravzaprav ni rad videl, da bi učenci že po četrtem
razredu odhajali na srednjo šolo. Morda je imel prav. Spo¬
minjam se, kako sem prvič prestopil prag gimnazije. Oče, ki

39

je bil tam profesor, me je vzel s seboj, da bi mu pomagal
urediti šolske knjige, ki jih je Podporno društvo delilo dija¬
kom. Vrata v gimnazijo so se mi zdela težka in so se za
mano glasno zaloputnila. Iz sončnega popoldneva sem pri¬
šel v somrak gimnazijske veže. V razredu smo knjige, ki jih
je bilo več sto, razporedili po klopeh (večidel nemške izdaje
latinskih in grških klasikov, pa tudi nekaj slovenskih či¬
tank, pri katerih smo pozneje v razredu morali prečrtati
cesarsko himno. Nekateri so to storili kar s črnilom, zaradi
česar je tam nastala velika črna lisa, ki se je videla tudi na
drugi strani. Novih izdaj namreč še ni bilo.). Vsaka knjiga
je dobila oceno ohranjenosti od alfa do gama. V enem šol¬
skem letu ocena ni smela pasti za več kakor eno stopnjo.

Slavnostna maša. Ob začetku šolskega leta je bila maša
v Alojzijevi cerkvi. Pridigo je imel katehet dr. Anton Med¬
ved. Ko sem ga drugič ali tretjič slišal, sem se zavedel, da
so bile te pridige vsako leto enake: pogled naprej, pogled
nazaj, pogled navzgor. Sicer pa je bil dr. Medved zelo pri¬
ljubljen. Značilno zanj je bilo, da je pozdravljal s celo vrsto
pozdravov po vrsti, tudi sokolski »zdravo« je bil vmes.
- Podobno kakor v začetku je bilo ob koncu šolskega leta,
ko smo imeli proslavo v telovadnici. Tedaj nam je ravnatelj
dr. Josip Tominšek govoril o Vidovem dnevu, ki ga ne praz¬
nujejo samo Srbi, ampak mi vsi. Saj ima vsak svoj Vidov
dan, ko mora obračunati s samim seboj in svoje težave
spremeniti v zmage. Med dijaki se je govorilo, da je bil rav¬
natelj prav tako kakor zdaj za Jugoslavijo prej navdušen za
Avstrijo. Sicer pa v tem ni bil sam. V Ljubljani je baje neki
politik pozdravil kralja Aleksandra z naslovitvijo »Presvitli
ces ... presvitlo Veličanstvo«.

Blagoslavljanje praporov. V letih tik po vojni diferenci¬
acija med naprednjaki in klerikalci še ni bila posebno
ostra. Za Medveda vem, da je blagoslovil sokolski prapor,
morda tudi orjunaškega. Tedaj sem prvič videl nastop orju-
našev. Njihova strumnost, predvsem pa uniforme - vse to
mi je močno ugajalo. - Nekaj let kasneje, ko sem kot dijak
in član »Napredka« bil pogosto v Narodnem domu, sem za-

40

šel tudi eno nadstropje višje, kjer so imeli orjunaši svojo
sobico. Tam sem videl na tabli napisano besedilo njihove
himne. V spominu mi je ostal refren: »Bacaj bombe, hura,
na sve strane!« Vem, da mi te sorte udarnost že tedaj ni bila
všeč.

»Jaz in gospod ravnatelj sva sklenila.« Ne vem, ali je šol¬
ski sluga, pisal se je Trepše, res izrekel te besede, vsekakor
je po njih zaslovel. Ko je posebno pozimi kot angel pred
vrati paradiža pazil, da so si vsi očistili čevlje, mu je manj¬
kal samo ognjeni meč. Ker je govoril z izrazito primorskim
naglasom, smo se - seveda ne pred njim - norčevali. Bil je
vsekakor zelo pomembna osebnost. Na skrbi je imel tudi
črnilo. V klopeh so bile okrogle odprtine za črnilnike,
z njimi smo hodili v odmorih k Trepšetu in ga prosili, da bi
nam jih spet napolnil. Odprl je veliko omaro in skoro po
nekem obredu vzel veliko steklenico s črnilom in iz nje na¬
polnil naše črnilnike. Pri tem nam je dajal dobre nauke, naj
se bolj pridno učimo, včasih pa se je hudoval: »Si že spet
tu? Kaj piješ črnilo?«

Franc. Tudi on je bil šolski sluga. Kako se je pisal, nismo
vedeli. Na skrbi je imel fizikalne aparature. Bil je vsekakor
izvedenec. Kadar se je profesorju kaj zapletlo, smo se vsi
oglasili: »Pokličite Franca!« Profesor je še nekaj časa po¬
skušal, potem pa je stopil v sosednji kabinet po Franca. Ta
je pogledal na mizo in že od daleč zapel v pristnem štajer¬
skem narečju: »To ja niste prav povezali. Tota žica sliši
sem, ne pa taj.« Dijaki smo uživali. Ker je šlo za profesorja,
s katerim si nisva bila posebno dobra, saj me je zadnji tri-
mester pred maturo vrgel iz matematike, sem profesorju
blamažo od srca privoščil.

Planinšek. Ne vem, kdaj je dobil Trepše mnogo mlajšega
pomočnika, ki se je pisal Planinšek. Zdel se nam je posebno
imeniten, ker je ob sokolskih paradah jahal na konju. Sre¬
čala sva se mnogo let pozneje ob stoletnici, odkar so zgra¬
dili stavbo mariborske klasične gimnazije. Na proslavi sva
sedela skupaj ob isti mizi. Ko sem mu hotel natočiti vina, je

41

odklonil. Mislil sem, da mu škodi, on pa je rekel, da bi ga
lahko policaji ustavili, ko bo zajahal svoje motorno kolo.
Planinšek pa jih je tedaj imel kar precej čez devetdeset...

Latinščina. Sprva sem bil silno navdušen. V prvi gimnaziji
je bil moj profesor dr. Verstovšek, ki je bil zelo strog, vsaj
tedaj se mi je tako zdelo. Latinščino smo imeli sedemkrat
na teden, v sredo prvo in zadnjo uro. Naš teden tedaj še ni
imel samo pet dni, ampak šest, in smo morali tudi ob sobo¬
tah v šolo. Ne vem pa, ali je bilo še v osnovni šoli ali pa že
v gimnaziji, ko so se učne ure skrčile od 60 na 45 minut.
Verstovška smo imeli le nekaj tednov, ker se je posvetil po¬
litiki. Ne dolgo potem, ko se je vrnil na šolo, je umrl.

Donski kozaki. 9. septembra 1921 je oče vpisal v kroniko, da
je bil na koncertu Donskih kozakov. Najbrž je bil to prvi
koncert, ki sem ga poslušal. Kot prvošolec sem bil že nekdo
in obisk koncerta je spadal tako rekoč k statusu. Dvorana je
bila nabito polna. Drobnemu dirigentu, mislim, da se je pi¬
sal Žarov, nikakor nisi mogel prisoditi, da je obvladal cel
zbor samo z rokami... Basi, kakršnih dotlej še nisem slišal,
in visoki glasovi, ki so zveneli kot iz ženskega grla, so me
skorajda opijanjali. Navdušenje je bilo izredno, dvorana se
je tresla od ploskanja. Ob drugi priložnosti so kozaki
v Ljudskem vrtu pokazali nekaj svojih jahalnih spretnosti.
Tako eno kot drugo gostovanje kozakov - ali sta bili dve ali
samo eno in sem ju v svojem spominu pomešal - sta bili
začetek moje vneme za ruščino. Kmalu potem sem se je lotil.

Srbohrvaščina. 4. novembra 1921 je oče napisal v kroniko:
»V nižji gimnaziji se je uvedla po ena ura srbohrvaščine«.
Začuda je ta stavek zabeležen brez komentarja. Oče nam¬
reč ob drugih priložnostih ni štedil z navdušenimi komen¬
tarji. Prvošolci smo bili tako prva generacija z novim pred¬
metom. Učil nas je slikar, profesor Cotič. Ne vem, ali je res
znal srbsko, ali pa si je tako dopolnil ure za normo. Spomi¬
njam se prve pesmi, ki smo se je učili na pamet: Jovan Jo¬
vanovič Zmaj: »Buha i muha«. Že pri prvem verzu se nam
je zataknilo. »Sastala se buha s muhom pa nemajuč posla

42

druga, hajd da se jedna drugoj ruga.« Vajeni skandiranja
smo naglašali »nemajuč« na drugem zlogu. - Mnogo let
kasneje sem bil priča ljubeznivega spora med Glazerjem in
Desanko Maksimovičevo, ki je poudarjala ritmično voljnost
srbskega jezika zaradi svobodnega naglasa. - Mislim, da je
bilo že prihodnje leto, v drugi gimnaziji, ko smo za srbohr¬
vaščino dobili Istrana, profesorja Ribariča. Bil je izreden
pedagog, ki je znal navduševati. Še danes so mi v spominu
nekateri verzi iz srbskih narodnih pesmi, posebno iz
»Majke Jugoviča«.

Tri leta kasneje, 25. septembra 1924, beleži kronika: »Po-
skušen štrajk srednješolcev v prid premeščenemu Riba¬
riču.« Bilo je prvo protestno zborovanje, ki ga pomnim, če¬
prav ne vem več, zakaj so Ribariča premestili. Razburjeni
glasovi v avli, nekaj govorov, ki so jih prekinjali razni
vzkliki. Natanko tako kakor deset let kasneje na univerzi.
Razumel pa tedaj še nisem ničesar, razen tega, da ni šole.
Zato sem šel domov. Izkazalo pa se je, da vse ni tako eno¬
stavno. Še dopoldan je poslal oče mojega sošolca na dom
z naročilom, naj se takoj vrnem v šolo. Ne vem, kako se je
stvar končala. V svojih spominih na mariborsko gimnazijo
piše slovenski emigrantski pisatelj Ruda Jurčec, je je bil
oče v nasprotju z nekaterimi drugimi zelo strpen.

Pohorje. Ob nedeljah smo poleti skoro vsako lepo nedeljo
hodili na Pohorje. Pot je peljala mimo strelišča. Nekoč, mo¬
ralo je biti kmalu po vojni, se je izkazala očetova vojaška
izkušnja. Običajno je bilo že spodaj naznačeno, da je zaradi
vaj pot zaprta. Tokrat smo nič hudega sluteč hodili nad
streliščem, ko je začelo pokati. Najprej nismo posebno pa¬
zili, saj je bilo strelišče globoko pod nami. Naenkrat pa je
zažvižgalo. Enkrat, dvakrat. Oče me je zgrabil in porinil na
tla. Na očetov ukaz smo vsi polegli. Šele čez nekaj časa smo
šli naprej. Tokrat samo do Bolfenka, ne pa, kakor smo se
bili namenili, do Areha.

»Srpsko nacijonalno jelo«. Oče je bil odbornik Profesor¬
skega društva. Večkrat se je vozil v Ljubljano na seje in se
tam srečeval s svojim bratrancem dr. Simonom Dolarjem,

43

ki je bil tedaj ravnatelj kranjske gimnazije. Da stric ni bil
očetov brat, ampak samo bratranec, sem izvedel šele po
maturi. Izredno dobro sta se razumela. Ob nekem sestanku
v Ljubljani je bilo sklenjeno, da gresta kot zastopnika slo¬
venskega društva v Beograd na občni zbor oče in profesor
Jeran (z njim sem se seznanil, ko je bil ravnatelj Akadem¬
skega kolegija). Ne vem, kako je bilo očetu, ko je prvič
v življenju prišel v jugoslovansko prestolnico. Gotovo je bil
navdušen, čeprav tega ob vrnitvi domov ni pokazal. Ver¬
jetno je nekaj svojih morebitnih kritičnih opomb zaupal
stricu Simonu. Ko je prišel domov, nam je povedal samo
prijazno anekdoto o svojem navdušenju. V gostilni, v kateri
je večerjal, si je zaželel neko »srpsko nacijonalno jelo«. Še
preden mu je natakar lahko svetoval, je na slepo naročil,
kar je slišal natakarja, ki je v kuhinji sporočal naročila:
»Jednu kohodrajsu! Dve kohodrajse! Još jednu koho-
drajsu!« Oče si je mislil, da mora biti prav to, kar so toliko¬
krat naročali, srbska narodna jed, ki si jo je želel. Kako se
je začudil, ko je dobil rižev narastek (koh od rajsa)!

Vera in nevera

Travme iz mladosti. Niti mama niti oče nista bila pobožna.
Ko pa smo slavili njuno srebrno poroko, sta se odločila, da
bosta dala temu slavju poseben poudarek, in vsi smo morali
k maši. Sicer mama nikoli ni hodila v cerkev. Na Boga še
pomislila ni, pač pa je dala veliko na sv. Antona. Če je na
primer kaj iskala, se je priporočila temu svetniku. Morda
Boga s takimi malenkostmi ni hotela nadlegovati. Nikoli
nisem videl, da bi molila, še pokrižala se ni. Pač pa je imela
navado, da je pokrižala mene, kadar sem odhajal na kakšno
potovanje. To je bil nekakšen obred. Nikoli nisem imel ob¬
čutka, da gre za versko dejanje. Bilo je kot neka njena že¬
lja, da bi šlo vse po sreči, njena topla misel, ki me je sprem¬
ljala. - Teta Romana mi je pripovedovala o nekih težavah
v mamini mladosti. Menda jo je njen katehet hudo »užalil«
in mama je dobila tak krč v desno roko, da ji noben zdrav-

44

nik ni mogel pomagati. Opazovali so jo med spanjem, če
morda ne simulira. Poskusili so celo z elektrošoki, a vse za¬
man. Ne vem, ali se ji je katehet opravičil ali pa je njen krč
sam od sebe prenehal. Mama o tem ni nikoli govorila, ko pa
smo jo naravnost vprašali, se je odgovoru izognila.

Tudi oče je v svoji mladosti doživel nekaj, kar ga je obli¬
kovalo za vse življenje. Zdi se, da se je odločil za študij, ker
se je hotel izogniti prepirom ob dediščini in ni hotel tek¬
movati s polbratom. Ko je vstopil v tedaj nemško gimna¬
zijo, mu je jezik delal velike težave. Moral se je vsega na¬
učiti na pamet. S tovarišem sta se po tedaj splošno znanem
obrazcu učila zgodovine. Vprašanje: »Was hatte Maria The-
resia kaum?« (Kaj je Marija terezija komaj?) Odgovor:
»Kaum hatte Maria Theresia den Tron bestiegen, schon ...«
(Komaj je Marija Terezija zasedla prestol, že...) Tako je
bilo pri skoraj vseh predmetih. Pri verouku pa se mu ta
način ni obnesel. Zdi se, da katehet ni bil zadovoljen s ta¬
kim obnavljanjem. Rezultat je bil opomin. Potovka-pošta-
rica, ki je znala nemško, je po vsej vasi raztrobila: »Iz tega
fanta ne bo nikoli nič!« Morda je bil tudi to razlog, da nje¬
gova mati ni vztrajala, ko ji je oče po maturi rekel, da ne
gre v bogoslovje, čeprav si je gotovo želela, da bi imela sina
duhovnika. Njen edini pogoj je bil, da ne gre za škrica-od-
vetnika. V šoli je oče rad citiral Sveto pismo. Doma smo
namreč imeli slovensko biblijo britanske biblične družbe.
Tudi jaz sem jo mnogo prebiral.

Verouk. V ljudski šoli je bil moj najljubši predmet verouk.
Naš katehet je bil profesor Janez Krstnik Vreže. Bil je izre¬
den pedagog. S slikami (menda so bile Rafaelove, ali morda
dela drugih renesančnih slikarjev?) nam je znal svetopisem¬
ske zgodbe živo pripovedovati in nas navduševati. Bil sem
najbrž najboljši, saj me je često klical v razrede učiteljišča
v prvem nadstropju nad vadnico, kjer sem moral na tleh
pokazati, kje je Nazaret, Betlehem in Jeruzalem. Gledal
sem v tla in pripovedoval," kaj vidim, kaj se tam dogaja.
Spominjam se tudi, da se je, kadar sva se srečala, vedno
ustavil in se z mano pogovoril. Ob neki taki priložnosti sem
mu rekel, da bi šel rad v panoramo. To je bil menda okrogel

45

šotor ali nekakšna stavba (?) tam, kjer je zdaj začetek no¬
vega mostu. Sedel si v zatemnjenem prostoru, prislonil oči
na nekakšna pritrjena očala in gledal razsvetljene diapozi¬
tive raznih pokrajin ali mest. Ne vem, zakaj se mi je zdelo
to tako imenitno. Morda zato, ker so tam sedeli sami odra¬
sli in sem se tudi jaz čutil odraslega. Katehet mi je dal
krono, da sem lahko plačal vstopnico. Ko sem vso zgodbo
pripovedoval doma, očetu ni bilo všeč, češ zakaj sem prosil
kateheta, saj bi to krono lahko dobil tudi doma.

Bil sem globoko veren, tako veren, da sem si znal izpro¬
siti čudež. Verjetno je bilo v prvem ali drugem razredu
(nižje) gimnazije. Ne vem več, kaj sem ušpičil v šoli. Profe¬
sor mi je naročil, da moram napisati svoj greh in dati pod¬
pisati očetu. Oče me nikoli ni tepel in vem, da me tudi to¬
krat ne bi. In vendar sem se silno bal, bal pridige in njego¬
vega žalostnega pogleda. Zvečer smo sedeli v kuhinji in ni¬
kakor se nisem mogel odločiti. Morda pa bi mi lahko Ma¬
rija pomagala. Šel sem v sobo, pokleknil in molil, da bi mi
naklonila bolezen. Ko sem se vrnil v kuhinjo, je oče takoj
ugotovil, da sem nenavadno rdeč. Takoj so mi izmerili vro¬
čino, saj je bil termometer vedno pri roki. Temperatura je
bila tako visoka, da o kaki šoli ni bilo govora. Ostal sem
nekaj dni doma, tako dolgo, da je profesor na moj greh že
davno pozabil.

Prelomnica. Maše smo imeli v dvorani v drugem nad¬
stropju. Za zaveso, ki jo je bilo mogoče zagrniti, je bil oltar.
V dvorani namreč niso bile samo maše, ampak tudi razna
slavja ob državnih praznikih. Pri maši so zaveso seveda od¬
grnili. Namesto klopi so bili stoli. Morali smo sesti vedno
na isto mesto, da je dežurni profesor, ki je imel pred seboj
razpored učencev, lahko takoj ugotovil, kdo manjka. Pri
tem je pa treba povedati, da so bili dežurni nadzorniki, ki
bi z razporedom v roki kontrolirali navzočnost, le redki,
posebno vneti profesorji. Zadaj je bil oder, nekakšen »kor«,
na katerem je bil harmonij in so sedeli pevci. Bilo pa je tam
precej tesno. Ob povzdigovanju je bilo treba seveda pokle¬
kniti. Med pevci je imela izredno lep glas Anica Žolger,
hčerka univerzitetnega profesorja in edinega slovenskega

46

ministra, ki je bil kdaj v dunajski vladi. Kadar je Anica, ki
je bila tudi zelo lepa, pela Avemarijo, se mi je zdelo, da tudi
v nebesih ni moglo biti lepše.

Težja pot. Neko nedeljo, ko sem bil pri maši zatopljen
v molitev in sem pozorno sledil dogajanjem pred oltarjem,
je kakor strela udarilo. Ob povzdigovanju, ko se je katehet
z monštranco v obeh rokah obrnil proti nam, je zadaj na
»koru« padel stol. Katehet je vzel monštranco v eno roko,
pokazal proti koru in zaklical: »Žolger, že ves čas vas opa¬
zujem. Kako se obnašate!« Bilo je, kakor da bi padel
z neba. Tedaj me je prešinilo. Saj katehet sploh ne verjame,
da ima Boga v rokah. Kako je mogel opazovati? Ves zmeden
sem šel domov. Ponoči sem se premetaval v postelji, pol
v snu, pol bede sem grebel po sebi. V sanjah sem videl Kri¬
stusa na križu, ki mi je žugal. Morda pa je bila vsaj podza¬
vestno moja vera zaradi katehetovega formalizma že oma¬
jana. Zdaj bi moral pripovedovati o notranjih bojih, o očit¬
kih vesti, predvsem pa o zmedenosti, skratka, o vsem, kar
spremlja tak preobrat v duši pubertetnika, kajti prav go¬
tovo je pri tem soodločala tudi moja zaljubljenost v dekle,
ki bi jo rad obranil. - Spominjam se, da sem bil k Žolgerje-
vim, ki so stanovali v vili, kjer je zdaj Muzej novejše zgodo¬
vine, povabljen na čokolado. Sedeli smo ob majhni mizici:
Anica, njen brat Ivan, ki je postal v peti moj sošolec, in jaz.
Požiral sem jo z očmi in ji tudi na njena vprašanja nisem
znal odgovarjati. Kako sem pogoltnil čokolado in rogljič, se
ne spominjam več. Čeprav mi je bilo hudo, ko sem se poslo¬
vil, sem bil vesel, ker mi ni bilo več treba skrivati svoje
zadrege. - Nekaj dni po tisti maši sem rekel očetu, da ne
verjamem več. Oče me je dolgo molče gledal, potem pa re¬
kel: »Izbral si si težjo pot. Odslej ni več katekizma, ki bi ti
povedal, kaj je prav in kaj ni. Tudi noben spovednik ti ne
bo pomagal. Sam se boš moral vedno znova odločati o do¬
brem in zlu. Za vse, kar boš dobrega storil, ne pričakuj pla¬
čila v nebesih, niti kazni za grehe v peklu. Vse boš moral
sam preudarjati. Pekel ali nebesa boš imel v sebi.« Bil je
kar nekako svečan. Šele zdaj sem se zavedel, da tudi oče ne
verjame.

47

V spodnjem predalu knjižne omare sem našel nevezane
zvezke »Svobodne misli«. Ne vem, ali jih je oče namenoma
tako spravil, da mi niso prišle takoj pred oči. Aškerčeva
pesem o svobodni misli in seveda razni članki so me navdu¬
šili. Mnogo kasneje, ko sem bral Cankarja, sem spoznal, da
naš katehet ni bil edini, ki je kontroliral obnašanje svojih
vernikov pri maši. Ali ni župnik na Goličavi ravnal po¬
dobno? Tabernakelj, pravi Cankar, mu je bil zrcalo, da je
videl, ali se je učitelj pokrižal...

Začela se je doba, na katero ne mislim rad. Priznam, da
nisem imel poguma in svoje nevere v šoli nisem razglašal,
ampak sem bolj ali manj spretno igral normalnega dijaka
s sicer vročimi debatami med pavzami, ko sem semeniščni-
kom pokazal, da sem Sveto pismo prebral in sem s citati
dokazoval svoje verske dvome.

Ob neki drugi priložnosti mi je oče rekel: »Zapomni si
me takega, kakršen sem zdaj. Če bom na stara leta v strahu
pred smrtjo hodil v cerkev, to nisem jaz!« Ko pa je mnogo
kasneje v zaporu prišel v strašno stisko, je na mamino foto¬
grafijo zapisal v slovo: »Bog ti bo pomagal.« Sicer pa nikoli
pozneje ni več pomislil na Boga. Imel je srečo. Ostal je, ka¬
kršen je bil. V zvezkih, ki jih je že v Zagrebu, kamor ga je
sestra Nada rešila iz transporta, pisal pod naslovom »Iveri
drvarja Dolarja«, je več zapiskov, ki skušajo njegov sve¬
tovni nazor utemeljiti. Razglabljal je o nastanku ver in
o tem, da je pravzprav človek ustvaril boga.

Hus. V očetovi knjižnici sem našel bogato ilustriran češki
zbornik o Husu, ki sem ga rad prelistaval. Verjetno sem se
kar precej navdušil. Posebno se mi je zdel imeniten njegov
znameniti citat o iskanju resnice (»Išči resnico, poslušaj
resnico, uči se resnice, ljubi resnico, drži se resnice, brani
resnico prav do smrti«), citat, ki si ga je bil Masaryk izbral
za vodilo. V svojih predavanjih, ki jih je ob 75-letnici Ma¬
sajka imel oče kot navdušen masarykovec in član Jugoslo-
vansko-češkoslovaške lige v raznih krajih, ga je često ome¬
njal. V tem času (25. 4. 1925) je oče zabeležil v kroniko, da
sem tudi jaz v okviru dijaškega društva »Napredek« preda¬
val o Husu. Čudno je, da se tega predavanja le zelo megleno

48

spominjam. Verjetno z njim nisem imel kakega pretreslji¬
vega uspeha.

Budizem. V šesti gimnaziji sem se začel živo zanimati za
verske probleme. Tedaj nas je profesor Leskošek spodbudil,
da si izberemo teme za govorne vaje v nemščini. Prijavil
sem se menda prvi. Govoril sem o budizmu. Tema, ki je bila
vsaj nenavadna, če ne že kar revolucionarna. Profesor Le¬
skošek, ki me je imel rad, je moj referat brez pridržkov
odobril. Ker sem govoril gladko, saj mi nemščina ni delala
težav, me je celo pohvalil. Za vir mi je rabila precej debela
»reklamka«, ki pa je nisem niti do kraja prebral. Danes se
seveda zavedam, kako površno, verjetno tudi napačno je
moralo biti tisto, kar sem tedaj govoril. Že takrat sem bil,
kakor često v življenju, kar predrzen v nalogah, ki sem si
jih zastavljal. (Je to lepši izraz za »površen«?)

Katehet. Nočem biti krivičen. Bil je vsekakor močna oseb¬
nost. Kadar je predaval, je znal svoje pripovedovanje kdaj
pa kdaj tudi zabeliti s šalami. V začetku je zaklical: »Nazaj
naslonjeni, poslušajo!« Imenoval nas je ljubkovalno »deč-
keci«. Tudi mu ni mogoče odrekati poguma. Profesor Teply,
ki je tedaj še poučeval na gimnaziji, mi je pravil, kako se je
zavzel za dijaka, ki so ga mnogo let po mojem odhodu iz
Maribora zalotili s komunističnim letakom. Nihče v konfe¬
renčni sobi ni imel poguma, da bi ga branil. Tedaj je kate¬
het vstal in v pripravljenem govoru rotil konferenco, naj
vendar ne uničijo mladega življenja in dijaka ne izključijo.
S časom sem mu tudi jaz odpustil njegovo preveč formali¬
stično vero, kakor mi je najbrž tudi on odpustil mojo ne¬
vero, saj sem bil v verouku zmeraj odličen. Rad sem imel
abstraktna sklepanja, s katerimi sem - seveda sam pri sebi
- strastno polemiziral. Ob mojem odhodu v Ljubljano na
študij je rekel očetu: »Fant je dober. Zanj vam ni treba skr¬
beti!«

»Bergpredig« (Pridiga na gori). Ne spominjam se več, kdaj
je bilo, ko me je prijatelj Hansi povabil, da bi prišel v pro¬
testantsko cerkev. (Bil je namreč, tako kot mnogo nemških

49

družin, protestant.) Cerkev se mi je zdela nekam pusta. Pa¬
stor, znani hitlerjanski propagandist Baron, je seveda pri¬
digal nemško in za moj občutek mnogo predolgo. Kasneje,
oktobra 1922, pa sem šel s Hansijem na Pohorje k Sv. Bol-
fenku na »Bergpredig«. Tam je bila iz brezovih debel po¬
stavljena prižnica. Ljudje, bilo jih je kakih petdeset, so po¬
sedli po klopeh, pa tudi po tleh in poslušali pastorja, ki je
imel dolg govor. Ne vem več, kaj je govoril, vsekakor name
ni naredil vtisa. Popoldan, ko smo se vračali, sem prepeval
slovenske narodne pesmi, najbrž precej slabo (nikoli nisem
bil dober pevec). Družbi pa moje petje nikakor ni bilo všeč,
a ne zaradi kvalitete petja. Mnogo pozneje sem izvedel za
vlogo, ki jo je imel pastor Baron pri utrjevanju maribor¬
skega nemštva.

Lidunkin »nastop«. Ker moja sestra Lidunka do svojega se¬
demnajstega leta še ni bila pri birmi, jo je katehet pred
vsem razredom osramotil. Oče je zapisal: »Lidunka imela
'nastop’ s katehetom Kociprom.« Za tem stavkom pa se je
skrivala kar precejšnja drama. Spominjam se, da se je Li¬
dunka zelo jokala. Oče jo je tolažil, a je le nespretno skrival
svojo nevoljo nad katehetovim početjem. Lidunka je bila
namreč njegova ljubljenka. Bila je izredno dobra učenka,
kar midva z Nado nikakor nisva bila. Dobro še vem, kako
se je takoj po prihodu iz šole ulegla na tla, ker je bila miza
že pogrnjena, in takoj naredila vse naloge, ki jih je tisti dan
dobila. Zdi se, da je imel oče s katehetom resen pogovor, saj
se je ta potem pred razredom opravičil. Popustil pa je tudi
oče: naslednje leto se je Lidunka odpeljala v Celje k birmi.
Tam ji je bila botra »teta« Olga Božičeva (tako smo ji rekli,
ker smo bili z Božičevimi zelo dobri še iz časov, ko je bil
oče profesor v Celju - tam je bil do leta 1902, precej pred
mojim rojstvom).

Počitnice. Na počitnice sem hodil k stricem in tetam na
kmetih v Bohovo, Ponikvo ali v očetov rojstni kraj, v Hoti¬
njo vas. Tam sem se seznanil z življenjem na kmetih. Poslu¬
šal sem, kako so klepali koso ali kako so mlatili. Razločeval
sem po ritmu, ali so bili trije ali le dva mlatiča. Najraje pa

50

sem hodil na Polule pri Celju, kjer je imel moj krstni boter,
dr. Anton Božič vinograd. Po načelu, da otrok in loncev ni¬
koli ni preveč pri hiši - tako je govoril »stric« -, je bilo tam
res otrok vseh starosti. Poleg domačih so bili otroci striče¬
vih prijateljev, da nas je bilo kdaj pa kdaj kar dvanajst pri
mizi. Lepo je bilo, ko smo pasli krave. Sedeli smo ob ognju,
ki smo ga kurili, in pazili, da krave niso šle v škodo. Vsak je
imel na skrbi svojo kravo in jo je moral hoditi »vračat«.
Medtem ko so morali drugi tekati za »ubežnicami«, sem
svojo Šeko lahko kar poklical, da se je vrnila. Ne vem, kako
se me je tako navadila. Drugi so mi dresuro zavidali. Med
temi počitnicami smo z navdušenjem brali Sienkiewicza, ki
nas je vse prevzel, in smo si morali razdeliti čas, kdaj je
lahko kdo dobil knjigo. Pravilo je bilo, da tisti, ki je bral
prvi, ni smel povedati, kako »gre naprej«. Ko sem prišel
domov, sem tudi sam hotel napisati roman. Ničesar iz tega
romana se ne spominjam več razen začetka: »Ko sta križala
meče ...« Ta fraza mi je bila silno všeč.

»Tkezvena mladež«. Bilo je menda v tretjem ali četrtem ra¬
zredu, ko se je na gimnaziji pa tudi po drugih šolah ustano¬
vilo društvo »Trezvena mladež«. Tako se je imenovalo dru¬
štvo, v katerega sem vstopil že zelo zgodaj. Da smo poznali
samo srbsko ime, nikogar ni motilo. Izvoljen sem bil v od¬
bor za tajnika. Tako se je začela moja društvena kariera, ki
se je še do danes nisem popolnoma otresel. Stroga pravila
niso trpela zmernosti, ampak samo brezpogojno absti¬
nenco: nič vina ali piva, nič cigaret, katerih dim se je v tej
dobi že veselo vil nad straniščnimi kabinami.

Angelo Cerkvenik. Kot tajnik Trezne mladine sem prišel
v stik z obema voditeljema organizacije, z dr. Mikličem in
pisateljem Cerkvenikom. Imenitno se mi je zdelo, ko je
Cerkvenik zahteval, da ga tikam. Ko so nekaj let pozneje
v Mariboru v Bratinovi režiji igrali eno izmed njegovih
dram (ne vem, ali je bil »Greh« ali »Očiščenje«), mi je celo
pisal, naj si kupim piščalko, če bo treba delo izžvižgati, kar
pa upa, da ne bo treba. Navdušeno sem ploskal, saj je šlo za
pisatelja, ki sem ga poznal in s katerim sem se celo tikal...

51

Skavti. Prvi in glavni pogoj za vstop v skavtsko organiza¬
cijo, brezpogojna treznost, je bil izpolnjen. Mariborska or¬
ganizacija se je imenovala »Malgajev steg«. Njen stegovo-
dja je bil Oto Košič (kasneje, med nemško okupacijo, se je
podpisoval Otto Koschitz). Kot skavtsko gozdno ime si je
izbral vzdevek Puma po ameriški mački roparici. Bil je
brez dvoma rojen voditelj: odločen, a tudi duhovit. Znal je
zabavati družbo in peti, da ga je bilo veselje poslušati. Pri
petju se je sam spremljal na kitari, s katere so frfotali pi¬
sani trakovi. Pred njim je bil stegovodja Poljanec, s skavt¬
skim imenom Ka (kača iz Kiplingovega romana o Mav-
gliju). Ker je zgodaj umrl, se je razvil o njem pravi kult.
Tako Košiču ni bilo težko spremeniti imena stega iz Malga¬
jevega v Kajev steg. Zanimivo je, da tedaj nihče med nami
ni opazil, zakaj Košiču ime Malgaj ni bilo pogodu. Bil je sin
slovenskega očeta in nemške matere. Ker mu je oče zgodaj
umrl, sta ga vzgajala mati in starejši brat, ki je študiral
v Nemčiji. Košiča smo imeli vsi radi. Ko se je izkazalo, da
je Nemec po prepričanju in da je hitlerijanec, nas je vse
prizadelo. Ni nemogoče, da je pri njegovi preusmeritvi
imelo neko vlogo tudi preveliko spoštovanje absolutne av¬
toritete, ki so jo imeli skavtski vodje s stalnim poudarja¬
njem odgovornosti, ki jo ima vodja do svojega voda, do
čete, do stega.

Taborjenje. Julija 1928 smo za nekaj manj kot mesec dni
taborili ob Bohinjskem jezeru. Imel sem 17 let in sem užival
v romantičnem razpoloženju. Taborni ogenj s petjem in re¬
citacijami. Herta Has, kasnejša Titova žena, ki smo ji rekli
Makec, je vsak večer v šaljivih verzih opevala dogodke ti¬
stega dne. Ponoči smo stražili ob ognju, vsaki dve uri smo
se menjavali. Teh straž sem se silno veselil in komaj čakal,
da pridem na vrsto. S tovarišem — vedno sva morala biti
dva - sva ob pojemajoči žerjavici tiho sedela in gledala,
kako je kdaj pa kdaj kak ogorek v lahnem vetriču znova
zažarel. Tudi nekaj strahu je bilo, posebno če so se oglašali
polhi, ki jih kot meščani seveda nismo poznali. Ko sem šel
pogledat, kaj je vzrok čudnemu pokljanju, sem nekaj kora¬
kov za taboriščem zagledal motne luči trhlega lesa ob su-

52

hem hudourniku. Bilo me je nemalo groza. V tem času sem
ob tabornem ognju zagovarjal svoje gozdno ime. Z verzom
»Če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje dvignejo«, sem
utemeljeval ime Žerjav. Tedaj mi je bilo 17 let in dotlej sem
bil meščansko vzgojen med samimi ženskami.

Spominjam se, da so nas nekega dne prišli obiskat polj¬
ski skavti. Njihovo pozdravljanje z imeni mest ob meji, ki
jih je treba čuvati, je naredilo na nas velik vtis. Tedaj sem
prvič slišal za Gdynjo.

Moja prva velika strast: gledališče

Gledališke predstave. Avgusta 1920 sem videl najbrž eno
zadnjih predstav Dramatičnega društva v Narodnem domu.
Igrali so Morrejevega »Revčka Andrejčka«. Glavno vlogo je
imel Pavel Rasberger, ki mu je bila vloga pisana na kožo.
Znamenite predstave enega dejanja Tugomerja, ki ob izidu
v Ljubljani ni smel na oder, a je v Mariboru zaradi nepaz¬
ljivosti cenzorja doživel krstno predstavo, seveda nisem vi¬
del, ker sem bil premlad. Če se prav spominjam, me je oče,
ki je imel za svojo narodno dolžnost obisk slovenskih gle¬
daliških predstav, peljal v Narodni dom. O prvih sloven¬
skih predstavah v gledališču je z obžalovanjem ugotavljal,
da so bile skoro vedno slabo obiskane. Ne vem, ali sem se
že tedaj zavedal, da sem bil priča pomembnega odlomka
slovenske gledališke zgodovine. Vendar to ni bilo moje prvo
srečanje z gledališčem. Najbrž najimenitnejša predstava
v mariborskem gledališču je bilo gostovanje Moskovskega
hudožestvenega teatra. Igrali so »Ženščino s morja« (Gospo
z morja). V glavni vlogi je blestela Germanova, ki je vodila
to skupino emigrantskih hudožestvenikov. Bilo je v dobi,
ko sem ruščino že za silo razumel, saj sem med očetovimi
knjigami odkril učbenik za neruske narode, ki ga je oče
prinesel iz prve svetovne vojne. Tudi slovnica in Hostnikov
slovar sta bila pri hiši. Še danes vidim Germanovo, ki je
z razpuščenimi plavimi lasmi slonela ob stebru - podoba
neutešljivega hrepenenja.

53

Gledališče je postalo moja strast. Še danes mi začne srce
biti hitreje, ko ugasnejo luči, preden se dvigne zastor. Izpro¬
sil sem si denar za dijaško stojišče (4 dinarje za dramo, 7 di¬
narjev za opero ali opereto). Če ni dal oče, je dala mama,
kdaj pa kdaj tudi sestra Nada, ko je že sama služila. Videl
sem menda vsako predstavo. Dijaško stojišče je bilo razde¬
ljeno na ženski in moški del. V sredini je bil drog, ki pa ni
segal do vhoda. Tako smo se posebno ob vhodu mešali z de¬
kleti. Kot povsod, kjer so še imeli dijaška stojišča, je bil
uspeh predstave v veliki meri odvisen od dijakov oziroma
študentov.

Še enega znamenitega gostovanja se spominjam, to je bila
predstava berlinskega Reinhardtovega ansambla: Haupt¬
mannov »Biberpelz« (Bobrov kožuh). Realistična, pravza¬
prav naturalistična igra je v nekaterih prizorih zbudila gla¬
sen smeh. Zadrtost uradnega predstojnika, ki ga mnogo bolj
zanima iskanje protidržavnih elementov kot konkretna ta¬
tvina, ki jo ima tako rekoč pred očmi, bi bila še pred nedav¬
nim živo aktualna. - Vse drugačna je bila predstava dunaj¬
skega Burgtheatra. Igrali so Schonherrovo naturalistično
dramo »Weibsteufel« (Žena vrag). Ko sem se s predstave
vračal domov, sem bil hudo zmeden. Možev krik »Mein Haus
brennt!« (moja hiša gori), s katerim je izrazil svoj obup, ker
se mu je žena zares spečala z graničarjem, čeprav jo je hotel
uporabiti samo za nekakšno vabo, je bil pretresljiv.

Pri tem je treba posebej omeniti, da so mariborski Nemci
ob tej priložnosti in sploh ob gostovanjih nemških gledališč
napolnili gledališče. Toda bili so povsem drugačni, kot smo
bili vajeni tudi ob opernih ali operetnih premierah. Smo¬
kingi in slavnostne toalete.

Čeprav se zavedam, da bi pričevanje o mariborskem gle¬
dališču po prvi svetovni vojni bilo za zgodovino najbrž zani¬
mivo, si nekih sodb o predstavah ne bi upal izrekati. Bil sem
mnogo preveč prevzet od čara, ki ga je naredilo gledališče,
da o neki objektivnosti ni moglo biti govora. Nekatere upri¬
zoritve pa so bile zame prava doživetja, ki so mi ostala
v spominu. Tako se spominjam Ogrizovičeve »Hasanagi-
nice«, ene od prvih predstav v srbohrvaščini, ki nam je tedaj
še delala precej težav.

54

Dobro mi je še v spominu spontani aplavz, ki ga je bil
deležen Pravdačev zagovor v Kreftovih »Celjskih grofih«.
Sprožili smo ga študentje na dijaškem stojišču. Rostandov
»Cyrano de Bergerac« mi je ostal v spominu zaradi izredne
kreacije Vladimirja Skrbinška. Bil je igralec, ki je v hipu
prevzel občinstvo. Videl sem marsikaterega Hamleta, tudi
v filmu, mislim pa, da je znal Skrbinšek s stavki, ki so v ne¬
kakšnem dvomu »obviseli v zraku«, prikazati Hamleta kot
modernega, v bistvu negotovega junaka. Mnogo let kasneje,
ko sem se po drugi svetovni vojni poskušal tudi kot režiser,
me je vprašal tržaški igralec Starešinič, ali bi bil priprav¬
ljen z njim naštudirati Hamleta. Tedaj sem kljub skušnjavi,
ki jo ima menda vsak režiser, odklonil.

Jože Kovič, ki je bil dolga leta v Mariboru slavni režiser,
mi je ostal v spominu predvsem zaradi Gorkega »Na dnu«,
predstave, ki so jo ob gostovanju v Ljubljani zelo visoko
ocenili. Velik vtis je naredila name tudi njegova uprizoritev
»Kreutzerjeve sonate«, v kateri je igrala glavno vlogo El¬
vira Kraljeva, ki je že tedaj »pokrivala« vloge ljubimk. Bila
je izredna igralka, ki je tudi kot človek izžarevala never¬
jetno toplino. To je prišlo do posebnega izraza tudi v vlo¬
gah simpatičnih, krhkih stark.

Še istega leta, ko je izšel češki original (1937), smo že
videli Čapkovo »Belo bolezen«. Drama s simbolom bolezni
slika nekaj značilnih potez fašizma in avtoritarnega re¬
žima, ki se je tedaj že najavljal v naslovih na prvih straneh
časopisov. Živo je opozarjala tudi naše meščane na nevar¬
nost, ki se je še niso zavedali. Spomnim se spontanega
aplavza, ko je stopil Nakrst, ki je igral neuklonljivega
zdravnika, pred zastor in začel jesti polovičko žemlje, ki jo
je potegnil iz žepa. Bila je to, kolikor pomnim, prva proti¬
fašistična javna manifestacija pri nas.

Nekaj pred drugo svetovno vojno smo imeli sestanek
umetniškega kluba v Grajski kleti. Ker sva stanovala
s Kraljevo zelo blizu, sem jo spremil domov. Bilo je menda
prvič, odkar sva se seznanila. Pripovedovala je o sebi kar
neverjetno prostodušno. Najbrž se je v njej nabralo toliko
stiske, da je morala na dan. Spoznal sem, da ni bila srečna.
- Bolj kakor Kovič pa nam je bil nekakšen vzor Rade Pre-

55

garc. Zdelo se nam je, da je prinesel v Maribor nekaj vonja
po hudožestvenikih. Njegovo predstavo »Idiota« z Železni¬
kom v glavni vlogi sem gledal dvakrat. Sam je igral Rogo-
žina, lik, kakršen bi lahko prišel naravnost iz Rusije. Jutro
po predstavi smo pisali matematično nalogo, ki sem jo se¬
veda zabil. Kaj bi integrali in diferenciali proti duševnim
mukam junakov, kakor jih je ustvaril Dostojevski.

Pregarca pa imam v spominu tudi zaradi njegove dram¬
ske šole. Nekega večera me je pripeljal Nakrst, ki je nekaj
časa režiral tudi amatersko skupino v dijaškem diletant¬
skem gledališču »Napredek« (igrali smo Cankarjeve »Hlap¬
ce«), naravnost k Pregarcu v njegovo šolo. Pregare je dajal
vsakemu učencu obsežen vprašalnik. Med nekaterimi bolj
osebnimi vprašanji je bilo tudi vprašanje o literaturi, ki naj
bi bila bodočemu kandidatu najbolj všeč. Dekle, ki je ho¬
telo biti posebno načitano, je zapisalo »Zločin in kazen«.
Ob Pregarčevem vprašanju, kaj je mislil Razkolnikov pred
vrati, preden mu je starka odprla, je dekle popolnoma od¬
povedalo. Oglasil sem se, saj je bil »Zločin in kazen« delo,
ki me je še kot pubertetnika opijanjalo. Bral sem ga namreč
mnogo prezgodaj, medtem ko sem bil bolan in me je tudi
brez branja kuhala vročina. Začel sem pripovedovati. Ker
je bilo že pozno, je bilo ure konec. Ko sem ves doživljaj
povedal očetu, je bilo moje igralske kariere hitro konec.
»Dobro, če že misliš postati igralec, naj ti bo, a prej boš
opravil diplomo. Brez nje ne boš hodil v nobeno igralsko
šolo.«

Žižkov teater. Ne vem več, kdaj je bilo, ko je Žižek v ok¬
viru studenške Svobode režiral prizor rokodelskega gleda¬
lišča iz »Kresne noči«. Zdi se mi, da je nastopil sam v maski
mariborskega upravnika dr. Radovana Brenčiča. Ost proti
ustaljenemu gledališču je bila očitna. Mislim, da se tedaj še
nismo zavedali Brenčičevih naporov v prizadevanjih za
mariborsko gledališče. Neverjetna požrtvovalnost, s katero
je bil pogosto neuspešen boj za proračun, se nam je tedaj
zdela samoumevna. Včasih so igralci čakali pred blagajno,
da se je nabralo denarja za predujem, morda celo za plačo.
- Ko je Žižek vodil ptujsko gledališče, sem se zvečer vozil

56

iz Maribora v Ptuj in še isto noč nazaj, da sem lahko napisal
poročilo za časopis.

Mariborska opereta. V seriji člankov, ki sem jih po vojni
napisal o gledališču, je tudi eden o opereti. Tedaj so namreč
nekateri v nostalgiji za starimi časi, ko je v Mariboru cvetela
opereta, zahtevali, da se ta veseli žanr spet obnovi. Tudi
politična oblast bi tako poživitev gledala precej naklonjeno.
V članku sem tedaj poudarjal lažnivost sveta, ki ali ne vidi
socialnih problemov ali pa jih rešuje na preveč enostaven
način. Ko se namreč Grofica Marica vrne na svoje posestvo,
in vpraša služinčad, ki jo je pričakala, ali so s plačo zado¬
voljni, ji soglasno odgovori: »Da!« Sledi grofičina odločitev:
»Torej se vam podvoji.« Podobno je pri »Evi«, ko nastane
delavski štrajk v glavnem zaradi nesporazuma med hčerko
delavskega voditelja in tovarnarjevim sinom. S poroko med
zastopnikoma obeh taborov se na splošno zadovoljstvo vse
spet lepo zgladi.

Tako sem pisal mnogo let potem, ko je mariborska opereta
že davno umrla. Danes seveda vem, da je bilo to moje pisanje
pravzaprav obračun s samim seboj. Bil sem namreč nadvse
navdušen obiskovalec operete. Vsekakor je treba priznati, da
je bila mariborska opereta izredno uspešna predvsem po za¬
slugi Marice Lubejeve, ki je bila čudovita igralka, pevka, pa
tudi plesalka. Njen čardaš je šel res v noge. Mnogo,mnogo let
pozneje sem bil priča njenega slovesa. Tudi po vojni je bila
zelo priljubljena. Kadar je pela v alternaciji s kako drugo
pevko, je pogosto pel telefon, ker so se obiskovalci odločali za
predstave z njo. A tudi zanjo se je čas iztekel. Kot upravnik
gledališča sem jo poklical k sebi (to je moralo biti okoli 1954
ali 1955). Ni mi bilo lahko. Včasih sem rekel, da si s takimi
pogovori kar težko služim svojo plačo. Skliceval sem se na
tiste dni, ko smo ji še kot študentje navdušeno ploskali. Rekel
sem ji, da še ne pojejo telefoni, ki bi se odločali za drugo
pevko. Najbrž si ne želi, da bi ljudje zaradi nje odpovedovali
obisk. Imela je solze v očeh. Mogoče tudi jaz. A bila mi je, ko je
premislila, le hvaležna.

Še eno operetno pevko moram omeniti: Pavlo Udovičevo.
Navduševali smo se zanjo predvsem zaradi njene vedrine.

57

Znala je pokazati svojo srečo kot malokatera igralka. In
znala se je smejati, smejati, da nam je bilo toplo pri srcu.
Tudi pri dramah je sedela v igralski loži na levi strani odra
v prvem nadstropju, in kadar se je smejala, je bil njen smeh
tako nalezljiv, da se je morala smejati vsa dvorana. Lahko
bi celo rekel, da je marsikatera komedija uspela tudi zaradi
njenega smeha.

Sicer pa se je mariborska opereta lahko ponašala z edin¬
stvenim kontaktom med odrom in avditorijem. Ko se je
med odmorom spustil glavni zastor, so se na njem prikazala
besedila najbolj popularnih arij. Dirigent Herzog se je obr¬
nil proti občinstvu in prepevali smo ob spremljavi orkestra,
da je bilo veselje. Čeprav je bilo pri tem dijaško stojišče
z nekaterimi lepimi glasovi srce tega zbora, tudi parter in
lože niso zaostajale. Ko smo odhajali domov, so nam melo¬
dije, ki smo jih slišali in peli, zvenele v ušesih. Po taki
predstavi seveda ni bilo mogoče iti naravnost domov.
Fantje smo odšli v park, prepevali smo in si imeli neznan¬
sko veliko povedati. Pri tem moram posebej omeniti, da mi
je oče res veliko zaupal. Mojega poznega prihajanja nikoli
ni grajal, posebno ker sem, ko smo si to že lahko privoščili,
stanoval v sobi eno nadstropje nižje.

Opravičilo. Moj oče je bil dober vzgojitelj. Spominjam se
dogodka, ki sem ga dolgo nosil s seboj. Pri kosilu sem se
verjetno slabo obnašal. Ne vem več, kaj je bilo. Oče me je
napodil od mize. Šel sem v drugo sobo. Čez čas je oče prišel
za menoj in se mi opravičil: »Oprosti, imam zelo težek dan
za seboj. Nervozen sem bil. Le pridi spet.« Ne morem pove¬
dati, kako je njegova avtoriteta zrasla. Do prvega leta uni¬
verze, ko sem se vrnil poln novih idej, je bila neomajna.

Učna doba

Ljudska univerza. V prvem nadstropju poleg kazinske dvo¬
rane, kasneje tudi v dvorani nekdanjega kina Apolo na ju¬
govzhodnem koncu gledališke stavbe, so bila redno, dvakrat

58

na teden, predavanja Ljudske univerze. Program za dva
tedna naprej je bil na sorazmerno majhnem lepaku nalep¬
ljen na velikem plakatnem panoju med gledališkimi in dru¬
gimi oznanili. Vstopnina je bila dva dinarja, lahko bi rekli
nekakšen števni dinar. Nam dijakom so razdelili v šoli legi¬
timacije za brezplačen obisk. Vse to se je dogajalo v glavnem
po zaslugi enega samega človeka, ing. Vekoslava Kukovca.
Res so bila predavanja, ki bi popolnoma napolnila dvorano,
redka, bilo pa je skoro vedno toliko poslušalcev, da predava¬
teljem ni bilo nerodno, ker bi morali predavati pred pol
prazno dvorano. Snov teh predavanj je bila zelo raznolika,
od zgodvine prek filozofije do raznih vsakdanjih tem. Zani¬
mivo je, da so bila predavanja o tehniki izjema, čeprav je bil
iniciator vendarle inženir Kukovec, ki je vabil kot predava¬
telje profesorje in znanstvenike od drugod. Posebne pozor¬
nosti je bil deležen sloviti Alfred Adler, zgodnji Freudov
učenec, s predavanjem o individualni psihologiji. Ker je Ku¬
kovec vedel, da bo precejšen naval, je najel veliko kazinsko
dvorano, v kateri smo se tiščali. Dijaki smo stali zadaj, kdor
je imel srečo, je lahko sedel na z rdečim žametom prevleče¬
nih klopeh, kjer smo predavatelja sicer slabše videli, a dobro
slišali. Predaval je seveda nemško, kar v Mariboru sploh ni
bil problem. Vem, da smo še tedne po predavanju govorili
o manjvrednostnih kompleksih in bili sploh zelo važni in
učeni.

Bile so tudi zdravstvene serije, prav tako v veliki dvorani.
V to temo je spadalo tudi predavanje o spolnih boleznih.
Spominjam se, da je pred vrati stal profesor Favaj, v Mari¬
boru znan socialist. Nas mlajše je zavrnil, češ da to še ni za
nas. (Mimogrede: pri anatomiji v šoli človek ni imel nikakrš¬
nih spolnih organov.)

V živem spominu mi je ostal japonski večer. V dveh zapo¬
rednih predstavah je naša Japonka Skuškova, žena sloven¬
skega mornariškega častnika, predstavila Japonsko. Mi¬
kavna je bila že zaradi bogatega kostuma, zaradi svojega
petja in tudi plesa. Spremljala jo je njena hčerka, ki pa je
bila mnogo večja od nje, pa tudi manj očarljiva.

Zame je bilo pomembno predavanje znamenitega nem¬
škega umetnostnega zgodovinarja Josefa Strzygowskega.

59

Njegova analiza antičnega nagrobnika Hegeso me je nav¬
dušila. Začel sem se zanimati za umetnostno zgodovino, in
ko sem si zaslužil prvi denar z inštrukcijami, sem si naku¬
pil več raznih ilustriranih umetnostnozgodovinskih mono¬
grafij.

Dobro se spominjam »radio koncerta«. Bili smo strašno
radovedni. Oče ga je zabeležil v Kroniki 22. 10. 1924 brez
komentarja. Predavanja se zelo dobro spominjam. Nad
odrom je bila žica, na kateri so visele nekakšne spirale. Ra¬
zumel nisem ničesar. Za drugi del predavanja je bil napo¬
vedan prenos. Napeto smo poslušali in res zaslišali ne¬
kakšno piskanje. Predavatelj nam je razložil, da gre za fa-
ding. O kakšni melodiji ni bilo sluha. Ko sva se z očetom
vračala, sva razočarana ugotovila, da za sedaj pri nas o tem
ne more biti govora. Ker smo pa o radio prenosih mnogo
brali, je oče sodil, da je to najbrž le za velike narode, on pa
tega prav gotovo ne bo več doživel.

Kakih pet let potem sem sam nastopil s predavanjem
o ekspedicijah na severni tečaj. Pengov, s skavtskim ime¬
nom Bistro oko, nam je namreč omogočil, da smo Bobri,
tako se je imenoval naš klub roverjev (starejših skavtov),
s kratkimi predavanji, ki so bila zanimiva za mlade ljudi,
izboljševali klubov proračun (honorarjem smo se namreč
odpovedovali v prid klubski blagajni). Včasih smo si iz te
blagajne izposodili kakega kovača, a vedno vse vračali.

V Ljudski univerzi je predaval tudi oče. Izbral je filozof¬
ske teme: o Kantu (o Kritiki čistega uma in Kritiki praktič¬
nega uma), o Voltairu, o etičnih smereh (oče je na Dunaju
poslušal kurze iz etike slovitega profesorja Jodla) in za uči¬
telje o psihologiji (več ur).

Študijska knjižnica. Mislim, da me je Ermin Mihelak iz so¬
sednjega B-razreda napotil v Študijsko knjižnico. Prišel je
iz Trsta in mi je s ponosom kazal ožgan »Ljubljanski zvon«,
ki ga je bil kot mlad pobalin rešil iz gorečega Narodnega
doma. Ker je sodil, da mora biti pri nas doma kar bogata
knjižnica, me je najbrž on poiskal, saj se z bejevci sicer ni¬
smo družili. Verjetno je mislil, da moram biti kot profesor¬
jev sin posebno načitan. Morda je tudi računal, da si bo iz

60

očetove knjižnice lahko izposojal knjige. Večkrat je hodil
v frančiškanski samostan, kjer se je srečeval z nekom, ki je
imel nanj močan vpliv. Zanimivo je, da je tako lahko pre¬
magal moj politični odpor. (Bilo je v dobi, ko smo se šli
sokole in orle.) Hotel je videti mojo knjižnico. Ker je bilo
v njej samo nekaj pravljic in otroških knjig, ga vse skupaj
ni kdove kaj zanimalo. Šele ko sem mu odprl očetovo
knjižno omaro, je bil zadovoljen. Bil sem namreč nekaj
mlajši od njega in se še nisem povzpel preko Karla Maya, ki
sem ga dobival v naši šolski knjižnici kot nekakšno na¬
grado za uspehe v nemščini. Začel sem igrati vlogo, ki mi jo
je vsilil pravzaprav on. Varoval sem se, da bi pokazal svoje
neznanje. Izkoriščal sem očetovo knjižnico, v kateri je bilo
mnogo vezanih Ljubljanskih zvonov in Slovanov, pa tudi
veliko klasičnih del. Bral sem in vsaj prve tedne ali celo
mesece precej goljufal, ko sem zakrival svojo neizobraže¬
nost, čez čas pač sem mu postal enakovreden sogovornik.
- Prišel je iz tega, kar so imenovali »nižji sloji«. V strahotni
krizi, ki jo je po vojni doživljal Trst, si je služil kruh kdaj
pa kdaj tudi s tihotapljenjem cigaret. Njegova mati je bila
namreč perica. Ko sta prišla v Maribor, sta stanovala
v podstrešni sobici v imenitni vili blizu Tomšičevega drevo¬
reda. Bil sem pri njem. Povabil me je na klop na vrtu. Opa¬
zil pa sem, da je bil kar nekam v skrbeh, ker gospodarji
najbrž niso radi videli tujcev na vrtu. Ker je zmanjkalo de¬
narja za študij, je še pred višjo gimnazijo odšel in si poiskal
službo menda nekje v Vojvodini. Žal sem ga kasneje popol¬
noma zgrešil. Nikoli nisem več slišal o njem.

V Študijski knjižnici je nadzorovala čitalnico kneginja
Obolenska, o kateri je šel glas, da je njeno plemstvo starejše
od Romanovih. Bila je precej suhljata gospa z globokim de¬
koltejem, ki pa nikakor ni mogel zbujati pohujšljivih misli.
Zlobno smo celo ugotavljali, da je samo zato nosila na prsih
broško, da bi se vedelo, kje je spredaj. Okoli vratu je imela
dolgo biserno ogrlico, na rokah pa čipkaste rokavice s po¬
rezanimi prsti. Govorila je izključno nemško. Ko sem nekaj
let kasneje stopil k njej, ker sem v svojem prevodu Gorkega
hotel neko rusko besedo natančneje označiti, mi je pri-

61

znala, da sicer zna rusko, saj so s posli morali govoriti ru¬
sko, da pa je bil doma občevalni jezik francoščina.

Čitalnica je bila v prvem nadstropju kazine, v dvorani, iz
katere so ob ponedeljkih in petkih, ko so bila predavanja
na Ljudski univerzi, zložili mize ob vhod. Na levi strani ob
steklenih vratih v glavno dvorano so bile police z revijami.
Ob steni na drugi strani pa je bilo nekaj časnikov na kavar¬
niških držajih. Takšna je bila študijska knjižnica, ko sem
stopil prvič vanjo. Z Erminom sva sedla ob zadnjo mizo pri
vhodu. Tudi on je bil namreč prvič tu. Opogumil sem se in
stopil k mizi, ki je služila za pult, in vzel enega izmed veza¬
nih katalogov, ki so bili popisani s kneginjino veliko, ozko,
pokončno pisavo. Izbral sem - zdel sem se sam sebi po¬
sebno imeniten - staro, gotovo zastarelo knjigo o astrono¬
miji. Prinesla jo je nekoliko začudena. Domov pa je nisem
mogel odnesti, ker še nisem bil vpisan, ravnatelja, ki je sam
vpisoval novince, pa ni bilo tu. On je tudi pobiral vpisnino
- pet dinarjev na leto.

»Gaudeamus«. Tako se je imenovala revija, ki sem jo začel
izdajati v četrti gimnaziji. Naslov pa ni bil originalen, saj
smo imeli v dijaški knjižnici nemško revijo za učečo se mla¬
dino z istim naslovom. Še danes se spominjam verzov
uvodne pesmi, v kateri sem rimal »radost ni šla mu s — čela
vedrega« z besedo »Gaudeamus«. Ne izključujem možnosti,
da mi je pri tem oče pomagal. Med mojimi prispevki je bilo
prvo poglavje staroegiptovskega romana »Kufu«. Pisal sem
iz čistega navdušenja nad starim vekom. O življenju v sta¬
rem Egiptu sicer nisem imel pojma, a zanimanje za stari
Egipt me odtlej ni več zapustilo. Prva knjiga, ki sem si jo
z denarjem od inštrukcij kupil, je bila bogato ilustrirana
monografija o Egiptu (založba Phaidon). Tudi naslednje
leto je še izšel »Gaudeamus«, drugi letnik. Medtem ko sem
za prvi letnik še pridobil nekaj sodelavcev, sem napisal vso
edino številko drugega letnika kar sam. Da bi bilo videti,
kakor da nas je več, sem pisal pod različnimi psevdonimi.
Moji sošolci so kmalu spoznali, kdo se skriva za ruskimi
imeni. Čeprav sem bil v peti šoli, se razen izrazitih senti¬
mentalnosti znamenita petošolska ljubezen vsaj v pesmih

62

še ni poznala. Iz tega, drugega letnika se spominjam samo
nekaterih drobcev. Pod naslovom »Molitev« so bili verzi:

»Daj mi krepke peroti
in pridi mi naproti,
da na težki, strmi poti
ne omagam. Glej še, sem slab.

A ko zablišči
jarka luč mi v oči,
o, ne zasenči je,
četudi oko oslepi.«

Patos, ki govori o mojem tedanjem razpoloženju. Potre¬
boval sem kar nekaj časa in razgibanih doživetij, da sem
pristal na trdnih tleh. - Tiskarno smo imeli kar doma. Oče,
ki je imel lepo pisavo, je vse prepisal na nekakšno maso, ki
so jo v šoli imeli za razmnoževanje.

Svengali. Kar pomnim, je bila pri nas gospa Ana. Bila je
hišnica, ki je stanovala v majhni sobici in kuhinji v tretjem
nadstropju. Kdaj pa kdaj nam je tudi pomagala pri gospo¬
dinjskih poslih. Bila je vdova, a je imela podnajemnika
Franceljna, s katerim sta živela skupaj. Zanimivo je, da se
kljub strogi morali pri nas ni nihče spotikal nad tem. Ob
sobotah sta šla v pivovarno, kjer je Francelj delal in dobi¬
val menda brezplačno piva, kolikor ga je lahko popil.
Njuna pot domov precej pozno ponoči je bila zaradi stopnic
do tretjega nadstropja dokaj težavna. Kadar sta se spoti¬
kala, sta drug drugega spodbujala in si prigovarjala. Gospo
Ano sem imel zelo rad, pa tudi ona mene. Večkrat sem pre¬
bil cele popoldneve pri njej. Imela je do pozne starosti
ogleno črne lase. Kadar je bilo treba iti s prtljago na kolod¬
vor, jo je nosila na glavi.

Ne vem več, kdaj se je pojavil njen sin Leo, z umetniškim
imenom Svengali. Bil je hipnotizer. Njegove predstave
v veliki Gotzovi, danes Unionski dvorani, so bile dobro obi¬
skane. Začelo se je s tem, -da je pozval vse navzoče, naj
sklenejo roke. Kdor jih po njegovem pozivu ni znal razkle¬
niti, je bil »medij«, ki ga je poklical na oder. Z njim je poče-

63

njal najrazličnejše poskuse. Nekomu je, na primer, sugeri¬
ral, da je politični agitator, in je nato imel navdušujoč go¬
vor, zopet drugemu, da se mu je jed zagabila, in je z gnu¬
som odvrgel jabolko, ki ga je predtem še z užitkom jedel.
Skratka: večeri so bili nadvse zabavni. Priznati pa je treba,
da nikoli ni žalil dostojanstva ljudi, ki jih je klical na oder.
Tudi sicer je bil nadvse previden. Ob njegovi poroki smo
bili vsi povabljeni v tretje nadstropje in smo se kar precej
tiščali. Tedaj je pripovedoval, kako je prišel do tega. Kot
vojni ujetnik je bil v Sibiriji, kjer je nekoč gostoval cirkus.
Na vsak način se je hotel cirkusantom pridružiti. Izmislil si
je točko kot klovn. Skočil je v areno in si s kričanjem za hip
slekel hlače ter publiki pokazal zadnjo plat. Bil je sprejet,
ker je točka »vžgala«. V tem cirkusu pa so imeli tudi hipno¬
tizerja z umetniškim imenom Ben Ali. Njegov nastop pa se
je nekoč končal tragično. Na šotorsko streho je dal nape¬
ljati vodo, ki je šume kapljala nanjo. Potem je publiki suge¬
riral, da se približuje povodenj. Nastala je panika, ljudje so
iz spodnjih vrst silili v zgornje, te pa so se pod težo zrušile.
Bilo je več ranjenih, morda tudi mrtvih. Tedaj, je rekel
Svengali, se je zavedel, da mora biti skrajno previden.

Na svojih seansah se je poskušal tudi s telepatijo. S po¬
močjo svojega medija, ki je bila njegova žena, je iskal in
našel kakšen skrit predmet. Da bi bila goljufija izključena,
sta dva iz publike spremila Svengalija iz dvorane, medtem
ko so drugi skrivali bucike, robčke ali kar je že bilo. Ko je
prišel v dvorano, so mu zavezali oči, držal je svojega medija
za roko in seveda ta predmet takoj našel. Oče je bil prepri¬
čan, da je to dosegel, ker je po utripu spoznal, ali se bliža
predmetu ali ne. Kako mu je uspevalo iskanje brez dotika,
ne vem. Čeprav so ga kontrolirali mnogi ljudje iz publike,
mu nobeden ni mogel dokazati goljufije. Kakor njegova
mati, gospa Ana, je imel tudi on nenavadno svetlosive oči.
Kasneje je nastopal v Veliki kavarni, verjetno so mu bile
dvorane predrage. Proti koncu življenja se je ukvarjal tudi
z astrološkimi ekspertizami. Slovensko nikoli ni dobro
znal, ampak je slovenščino močno mešal s hrvaščino. Zna¬
čilno za tisti čas je, da so bili njegovi nastopi pogosto dvo¬
jezični: slovenski in nemški.

64

Literatura

Književniki. V naši družini je bila literatura tako rekoč vsak
dan v pogovoru. Za očeta je bilo pomembno, da nekdo
»piše«. V mamini družini je bilo kar nekaj »pišočih« ljudi, ki
so se na Češkem pred davnimi leti uveljavljali. Ob gostova¬
nju čeških književnikov, prozaista Karla Novyja in pesnika
Josefa Hore v Mariboru sta teta in mama ob pogovoru pri
Orlu ugotovili, da je bil ta znani pesnik z njima v rodu. Bil je
menda bratranec v drugem kolenu, sin gostilničarja Hore, ki
je bil dedov stric.

Ivan Cankar. Z literaturo se je ukvarjal tudi oče. Bil je
menda edini, čigar kritiko »Hlapcev« v »Ljubljanskem
zvonu« je celo Cankar pohvalil. Kot urednik celjskega »Ilu-
strovanega koledarja« je bil v zvezi z mnogimi slovenskimi
literati. Cankarju je bil celo porok za posojilo, ki pa ga Can¬
kar ni vrnil. Ko je moral oče poravnati njegov dolg, se ni
preveč hudoval. Ker mama za očetovo prijateljstvo s sloven¬
skim pisateljem najbrž ne bi imela pravega razumevanja, se
je oče v mesečnih obračunih (vodil je namreč natančno knji¬
govodstvo) redno »zmotil« za 10 kron za vračilo Cankarje¬
vega dolga. V svojih spominih piše Glazer, da je bil Cankar
na obisku pri nas in da se je kasneje popoldne srečal z njim
v restavraciji Narodnega doma. Tega obiska se ne spomi¬
njam, ker sem bil še premajhen.

Oton Župančič. Tudi z njim sta si z očetom dopisovala. V pi¬
smu, ki se ga spominjam (žal je izgubljeno), se je Župančič iz
Bregenza obrnil nanj in ga prosil za komentirano izdajo Ho¬
merja, ker ga je hotel prevajati. Verjetno se je za Homerja
navdušil ob inštruiranju, ko je bil za domačega učitelja. Ne
vem, ali je ohranjen kakšen njegov poskus. Ob izidu »Samo¬
govorov« je zapisal: »Povabil sem ljudi na idejno pojedino,
oni pa pravijo: Lepa skleda«. Če se prav spominjam, je tedaj
bil v sporu s Smrekarjem, ne vem pa, za kaj je šlo. Zapomnil
pa sem si verze, ki so mi bili posebno všeč. Napisal jih je na
razglednici: »Vprašujete, kako je bilo z izpitom?

65

Nekaterih stvari jaz nisem vedel
Nekatere stvari je profesor razpredel
Nazadnje izvem: izpit si naredil.«

23. marca 1932 je oče zapisal v Kroniko: »Bil pri pesniku
Otonu Župančiču, ki se je zdravil v dr. Černičevem sanato¬
riju. Danes je njegov god. Govoril o intendantskem poslu.
,Moje’ darilo dobil.« Kaj je mislil oče z narekovaji, ne vem.

Anton Novačan. Posebno dobra sta si bila oče in Novačan.
Kot urednik celjskega »Ilustrovanega koledarja« mu je oče
objavljal prve pesmi in ga je tudi sicer spodbujal. Ne spomi¬
njam se več očetovega prvega sestanka po devetih letih
z Novačanom - ves ta čas je bil namreč Novačan po svetu in
se ustalil šele, ko je dobil advokaturo v Mariboru. Dobila sta
se 2. septembra 1923 v vinotoču pri Novačanovem bratu.
Morda je prav, da kljub temu citiram očetov zapis: »Pripo¬
vedoval je o svojih literarnih načrtih (trilogija 'Celjski
grofje’, roman 'Ugasli vulkan’, pesnitev 'Litanije', 'Hedone',
črtica). Stanuje v Trnovljah, kjer si je na domu prizidal tri
sobice. V svoji avdijenci pri kralju, ki ga je očaral, je prosil
za diplom, službo v Miinchnu, kar si je kralj zabeležil. O Ra¬
diču in Hrvatih se je izrazil nepovoljno.« Med nekim kasnej¬
šim obiskom - tega pa se že prav dobro spominjam — je
podrobneje pripovedoval o svojem načrtu za trilogijo o Ce¬
ljanih. Bil je trdno prepričan, da se mu je v sanjah prikazal
duh zazidanga Hermanovega grbastega sina. Ko je govoril
o Frideriku, je poudarjal, da je bil popoln materialist in
ateist. Pri tretjem delu, o grofu Ulriku, se je silno razgrel.
Skočil je pokonci in nam živo prikazal, kako se je Ulrik
branil pred svojimi napadalci. Pri tem je skoro prevrnil
mizo, kajti Ulrik je bil porinil mizo pred sebe in napadalce.
- Na krstno predstavo »Hermana Celjskega« smo se 6. maja
1928 oče, mama in jaz odpeljali v Ljubljano.

Še nečesa se spominjam: pripovedoval je, da ga je ob neki
priložnosti podojila ciganka, ki je, ko je bil še dojenček, šla
slučajno mimo njihove hiše. S cigankinim mlekom je, kakor
se je rad ponašal, pil svojo nemirno nrav.

Ko je živel v Mariboru, se je naselil blizu kolodvora. Pove-

66

dal je, da zato, ker je hotel biti blizu kolodvora in bi lahko
čim večkrat odpotoval na Poljsko, kjer ga je čakala lepa
Poljakinja. V svojem »Hermanu Celjskem« se spominja te
svoje ljubezni. Ko Herman našteva lepotice in njihove ljube¬
zenske čare, reče v poljščini: »Kogo Polka nie kochala, ten
nie wie, co jest kobieta.« (Kogar ni ljubila Poljakinja, se mu
o pravi ženi še sanja ne.)

Nekoč je pripovedoval, da je bil tudi v Monte Carlu, kjer
je priigral kar čedno vsoto, s katero bi lahko živel precej
časa, a mu ni dalo miru. Igral je naprej in vse izgubil. Po
vojni je pisal očetu iz Argentine. Ko ga je na vrtu skoro
pičila izredno strupena kača, ga je popadlo strašno domo¬
tožje in mu je bilo zelo žal, da je zapustil domovino. Oče mi
je v Zagrebu pismo sicer pokazal, a ga je založil. Ob očetovi
smrti sem ga zaman iskal. - Iz bogate korespondence, ki bi,
kakor Cankarjeva pisma očetu, morala iziti v »Triglavan-
skih listih«, se spomnim samo drobca: Iz Pariza je sporočil
očetu, da so ga neko noč skušali oropati, pa jim je pokazal
težo slovenskih pesti. Zdi se mi pa, da je bil kljub temu ob
denar. Tudi nekaj verzov mi je ostalo v spominu:

»Lepote tvoje gledati ne smem,
ker si prelepa, prebogata,
bogatim so odprta k tebi vrata ...«

Žal se je korespondenca, ki sem jo bil z zanimanjem pre¬
biral, med vojno izgubila.

»Mutti«. Mariborska družba je bila strogo ločena. Nemci so
se le redko družili s Slovenci. Imel pa sem sošolca Edgarja
Košaka, skavtskega kolega, ki me je povabil na dom, kjer pa
se je skoro izključno govorilo nemško. Njegova mati, ki nam
je dovolila, da smo jo klicali »Mutti«, je bila vdova po orož¬
niškem majorju. Stanovali so v židovski sinagogi, ki je imela
več sob. Te so bile nanizane v takšnem kotu, da je Mutti
v srednji sobi imela točen pregled nad vsem, kar se je na
katerem koncu velikega stanovanja dogajalo. Bilo nas je
namreč včasih kar precej, Košakova sestra Herta, Oto Košič,
dva brata Teichnerja, ki sta bila Žida, Zintauer, Ilgerjeva

67

Inge, hčerka znanega zlatarja, in še se je pojavil kak skavt.
Bilo je zelo živo, smeha in zabave je bilo vedno dovolj. Nad
vsem pa je bedela Mutti in s skrbnim očesom varovala, da je
bilo vse v redu in spodobno. Poseben poudarek je bil na
spodobnosti. Nikoli se namreč ni utrudila in nas opozarjala
na dobre manire. Kdaj pa kdaj je popravljala našo morda
preveč slovensko sintakso. Bila je nadvse gosposka, saj je
hodila v šolo z ženo madžarskega kraljevega namestnika
Horthyja. V glavnem moram reči, da jo imam v lepem spo¬
minu. Videti je, da je imel Kumbatovič o vsem tem precej
drugačno sliko. Če je verjeti, da je imel v svoji noveli »Pusto¬
lovci« v mislih prav to družbo.

Prvi honorar. Ob desetletnici Karaskove smrti sem napisal
svoje spomine na »strička z muštaci«. Bili so objavljeni
v posebni številki časopisa »Vidensky Tydenik«. Za hono¬
rar, menda 50 dinarjev, mi je oče kupil lepo aktovko iz
svinjskega usnja. Na notranji strani mi je na belo usnjeno
prevleko s črnilom napisal ime in naslov. Aktovka me je
spremljala tudi na univerzo. Ker pa smo jo ob neki prilož¬
nosti uporabljali za prenašanje letakov, smo ime in naslov
z muko izpraskali. Ko sem prišel domov, sem rekel, da sem
jo izgubil.

Janko Glazer. Še zdaj mi je nerodno, če se spomnim svojega
prvega srečanja z Jankom Glazerjem. Bil je profesor na gim¬
naziji, a me ni nikoli učil. Navada je bila, da sta profesorja
za nemščino Janko Leskošek in profesor za slovenščino
Janko Glazer oznanila s kredo na tabli v veži, kdaj je po¬
poldne odprta nemška ali slovenska knjižnica. Pri nemščini
ni bilo težav. Ker nekateri dijaki, ki so prišli s kmetov, niso
še segali po zanimivih knjigah, smo meščanski otroci po mili
volji lahko izbirali. Posebno mi, ki smo se pri nemščini »od¬
likovali«, smo si kot nekako nagrado lahko izposodili Karla
Maya. Pri slovenščini pa je bil boj za knjige bolj živahen. Tu
je bilo najprej čtivo, ki ga je bilo treba prebrati »za šolo«, in
nekaj bolj ali manj zanimivih knjig. Tako sem tudi jaz ne¬
kega popoldneva vrnil knjigo, ki me ni posebno zanimala. Še
zdaj ne vem, ali sem sam s knjigo ravnal nespoštljivo, ali pa

68

je bila že prej »razčitana«. Profesor Glazer jo je pogledal in
pripomnil, da je treba s knjigo lepše ravnati. Tedaj sem se
užaljen oglasil: »Saj je še prebral nisem. Taka je bila že
prej.« Profesor Glazer ni rekel ničesar. Toda ko je dvignil
naslednjo knjigo, menda je bil Murnikov »Matajev Matija«,
se nas je oglasilo kar precej. Ko se je ozrl po dijakih, ki so
z dvignjenimi rokami oznanjali, da bi si knjigo radi izposo¬
dili, je pogledal proti meni in rekel: »Dolarju jo dajmo, ker je
ne bo bral, bo vsaj knjiga ostala nepoškodovana.« Zardel
sem in neznansko sram me je bilo. Bil je najkoristnejši nauk,
ki sem ga glede odnosa do knjige odnesel v življenje.

Čez pol stoletja sva se z Glazerjem spet srečala v knjižnici.
On se je poslavljal od ravnatelj evan j a Študijske knjižnice,
ker se je hotel posvetiti rokopisni zbirki, jaz pa sem kot
njegov predvideni naslednik pod njegovim vodstvom nasto¬
pil pot od vajenca do pomočnika. Mojstrstva pa v bibliote¬
karski stroki skoro ne moreš doseči.

Dijaške anekdote. Že takoj na začetku moram povedati, da
nikoli nisem bil dober dijak, razen v slovenščini in nemščini.
Za grščino smo imeli znamenitega Zevsa, moža z dolgimi
belimi lasmi in belo brado. Od pravega Zevsa se je razliko¬
val samo po zlato obrobljenih očalih. Bil je samo na videz
zelo strog. Kolikor pomnim, iz grščine pri njem nihče ni
padel. Nekoč nam je vrnil šolske naloge, zagnal je zvezke na
kateder in rekel: »Vsi ste nalogo zabili. Gorenjak pa se je
komaj zadostnemu (kar je bila tudi negativna ocena) še naj¬
bolj približal!« To je bila samo ena epizoda prastarega boja
med dijaki in profesorji. Pri šolskih nalogah smo se ob pre¬
vodih iz Homerja posluževali Vossovega nemškega prevoda,
ki smo ga nosili v žepu. Napovedano mesto smo hitro poi¬
skali, prevod iz nemščine pa nam tedaj ni delal težav. Profe¬
sor pa se je domislil novega »udarca«. Razmnožil je odlomek
iz Homerja, ne da bi naznačil mesto v knjigi. Bil pa je tako
nespreten, da je to mesto na svojem listu vendarle zapisal.
Fantje v prvi klopi so takoj javili in spet smo lahko prevajali
po Vossu. Smola je bila le-ta, da je profesor en verz izpustil,
mi pa smo ga iz nemščine zvesto prevedli.

Ko je šel v pokoj, je hodil na kosilo v restavracijo Gambri-

69

nus, kjer so imeli naročene razne slovenske časopise. Zevs si
ni mogel kaj, da ne bi člankov v časopisu z rdečilom korigi¬
ral in naznačeval male ali velike napake, ki jih je enkrat ali
dvakrat podčrtal. Ko smo to izvedeli, smo hodili posebej
zato v restavracijo, da bi njegove »šolske naloge« lahko pre¬
birali in se zabavali.

V osmi šoli pa se je začel moj boj s profesorjem sloven¬
ščine. Danes, moram priznati, me je sram. Profesor Jemec, ki
je bil samo suplent z nizko plačo, je bil namreč hudo bolan.
Imel je jetiko in je stalno pokašljeval. Ko nam je ob neki
priložnosti dal nalogo z naslovom »Med nalogo«, je nekdo
zapisal: » ... zvezek rajža po razredu«. Profesor je ogorčeno
grajal barbarsko slovenščino. Začeli smo mrmrati, češ da
gre za žargon in da je edina napaka, ker izraza ni dal v nare¬
kovaje. Vem, da jih je bilo mnogo, ki so godrnjali. Zelo jezen
je vprašal, če ima kdo kaj pripomniti. Oglasil sem se samo
jaz, vsi drugi so se potuhnili. Profesor me je poklical pred
tablo, jaz pa sem samo vstal in rekel: »Gospod profesor, vi
ste se odločili, da mi daste nezadostno. Prihraniva si čas.
Nima smisla, da hodim na oder.« Bilo je nesramno, priznam.
V slovenščini sem bil kot bodoči literat - vsaj tako sem sodil
- dovolj trden, da sem si to lahko privoščil. Mogoče sem se
nekoliko zanašal tudi na protekcijo, ki sem jo kot profesor¬
jev sin najbrž imel. Po maturi mi je profesor nemščine Le¬
skošek izdal skrivnosot, da se profesor Jemec ni strinjal
z odlično oceno za maturitetno nalogo. Odločil je profesor
Kidrič, ki je bil ministrski nadzornik pri maturi. Profesorja
Jemca sem srečal na univerzi, ko je prišel delat profesorski
izpit. Umrl je prej, preden sem se mu lahko opravičil. Ta moj
spor sem še dolgo nosil v sebi kot neporavnan račun.

Proces Markuzi. Ves Maribor je govoril o njem. Leta 1920
se je v Drvanji v Slovenskih goricah zgodil umor, ki je tedaj
razburil vso okolico. Kljub dvakratni oprostilni sodbi so
tretjič obsodili na smrt tri ljudi, dva brata Markuzi in Miha¬
ela Zemljiča. Na prizadevanje zagovornika dr. Danila Ko-
mavlija so smrtno obsodbo spremenili v dosmrtno ječo. Leta
1935, desetletje in pol pozneje, pa je zagovorniku uspelo, da
so proces obnovili. Ob rekonstrukciji, za katero so morali

70

spremeniti vse v stanje, kot je bilo pred 15 leti, je dokazal, da
obremenilne priče ob šibki svetlobi prvega krajca niso mo¬
gle identificirati treh ljudi, ki da so nalagali mrliča na voz in
odpeljali.

Vse to pripovedujem, ker nam je gospa Ana priporočila
precej temnopolto in temnolaso dekle, da bi jo sprejeli za
deklo. Bila je hčerka enega od Markuzijev. S Haniko sva se
kar dobro razumela. Dajal sem ji celo knjige, ki naj bi jih
prebrala, a to moje prosvetno delo ni bilo prav uspešno.
Včasih me je vprašala za kako besedo, ki je ni razumela. Na
primer: kaj je to »suprga«. Šele ko mi je pokazala natisnjeno
besedo, sem spoznal, da gre za »soprogo«. 25. aprila 1925
stoji v kroniki: »Odšla Hanika Markuzi domov.« Videti je,
da so se po petih letih vaščani že toliko umirili, da je postalo
Haniki kot »morilčevi hčerki« življenje znosnejše.

Markuzijevi so bili v vasi tuj element, zato so jim pripisali
zločin. Pravega morilca niso nikoli odkrili. Po rehabilitaciji
njenega očeta se s Haniko nismo več videli.

O dr. Komavliju velja omeniti, da se je kopal v Dravi tudi
pozimi. Z dravskega mostu smo ga gledali, kako je skakal
z ene ledene plošče na drugo.

Bratko Kreft. Na tabli v gimnazijski veži je bilo zapisano,
da se lahko višješolci priglasijo za tečaj ruščine. Vsi, ki se
zanimajo, naj se javijo pri osmošolcu Kreftu. Njega smo se¬
veda vsi poznali, če ne po drugem, pa po črni ruski rubaški.
Težava je bila v tem, da tedaj še nisem bil višješolec, ruščina
pa me je že od nekdaj silno zanimala. Ker je Kreft stanoval
nedaleč od nas, sem nekega dne tekel za njim in ga ves upe¬
han ustavil. Seveda ni bilo ovir in tako sem začel hoditi
k uram ruščine, ki so bile ob koncu pouka. Poučeval je pro¬
fesor Kotnik (pri njem sem se tik pred drugo svetovno vojno
učil tudi angleščine). Spominjam se, da smo brali kratko
pesmico Lermontova »Molitva«. Naučili smo se jo na pamet.
Ob koncu je profesor iskal med nami dijaka, ki bi znal pe¬
sem lepo recitirati. Vsi smo kazali na Krefta, ta pa se je
branil, češ da je proti- njegovemu svetovnemu nazoru,
končno pa je le pristal. Nekako v tem času sem se tudi jaz
odločil za rubaško. Ne vem več, kako sem dobil kroj, mama

71

pa mi je srajco rada sešila, saj je bil klot poceni in je bila
srajca tudi sicer praktična. Zavedam se, da je prav Kreft
imel name velik vpliv. Posebno pozneje na univerzi.

»Človek mrtvaških lobanj«. Že ko je Kreftov roman začel
izhajati v Delavski politiki, je nastala med gimnazijci prava
senzacija. To je bilo leta 1929, ko je Kreft že odšel na uni¬
verzo. Ugibali smo, koga od profesorjev »si je sposodil«. Ko
je roman izšel v knjigi, je prišlo do pravde. V knjigi namreč
nastopa Ksander Alepaša in Šec Koro. Seveda smo vsi ve¬
deli, koga je mislil. Zagovarjal ga je dr. Šnuderl, ki je doka¬
zoval, da so taka imena slučajna, češ da se da tudi ime Re-
marque brati narobe kot Kramer.

Promenada. Proti večeru, pozimi ob kakih petih, poleti pred
sedmo, se je nas dijakov in sploh mladih ljudi začel polaščati
nemir. Do tedaj je bilo treba opraviti vse domače naloge, pa
tudi če niso bile opravljene, smo se napotili na Gosposko. Tu
smo se sprehajali do »Ezeleka« na tedanji Aleksandrovi in
nazaj. Nas so seveda najbolj zanimale učiteljiščnice, ki so
v skupinah po tri ali več prihajale naproti. In tu je bilo
mogoče ujeti kak pogled, ki nas je še dolgo vznemirjal. Ker
pa je bilo skoro izključeno, da bi se pogovarjali, ne da bi bili
predstavljeni, je vse ostalo pri zaljubljenosti na daleč. Šele
ko smo v sedmi ali osmi lahko hodili na plesne vaje, smo se
lahko predstavljali, ne da bi kršili etiketo. Ne vem, ali je bilo
pri vseh tako, za nas skavte, pa tudi za druge sošolce so bila
ta nenapisana pravila kar obvezna.

Nekoč se je na promenadi zgodil strašen škandal. Eden od
osmošolcev, ki se je menda napil, je pred dekletom pogrnil
na tla svoj suknjič, da njegovemu dekletu ne bo treba hoditi
po blatnih tleh. Ne vem, kaj se je zgodilo s fantom na šoli. Če
jo je odnesel samo z ukorom, je bil lahko srečen. Najmanj en
mesec je bil dogodek na dnevnem redu dijaških pogovorov.

Še enega dijaškega škandala se spominjam. Bilo je v gle¬
dališču. Na stojišču, kjer so se fantje in dekleta že nekoliko
pomešali, je dijak odrezal dekletu kito. V času, ko so se
v svetu šele začele pojavljati pričeske na »bubikopf«, ali ka¬
kor smo tedaj rekli na »piskerlonec«, je bila to za dekleta

72

prava tragedija. Ker je šlo za sina ravnatelja učiteljišča, so
mu nekako pogledali skozi prste in se je tudi to izteklo brez
hujših posledic.

»Mešetarji s slavo«. 15. 6. 1927 je v kroniki zapisano, da
sem prvič nastopil na odru. Igral sem grofa Lieuvillskega
v igri »Mešetarji s slavo«. Za karakterno vlogo sem bil tedaj
vsekakor premlad, imel sem šele 16 let! Razen tega pa mi
zaradi velike glave ni bila prav nobena perika, zato mi je
Maks Furjan, igralec, ki se je veliko družil z nami dijaki,
moje tedaj še zelo bujne lase samo napudral. Spominjam se
neskončno dolgih odmorov, ker odrski delavci niso dobili
posebnega plačila in so tako rekoč štrajkali. Začeli smo ob
osmih, končali pa ob pol enih ponoči. Čeprav sem se sam
zavedal, da kot igralec nikakor nisem žel posebne slave, me
gledališka sla ni zapustila.

Naslednjega leta sem na mirovni akademiji Ženskega
društva v dvorani Ljudske univerze recitiral Cankarjevega
»Gospoda stotnika«. - Tudi na prvomajski proslavi, ki so jo
priredili socialisti, sem nastopil. Recitiral sem Seliškarjevo
pesem »Rudnik«. Ne vem, kdo se je spomnil, da je dvorano
zatemnil in osvetlil samo moj obraz. Zdi se, da je bilo kar
efektno. Ob koncu akademije me je poiskal delavec in mi
čestital. Ko pa sem mu dal roko in je videl, da je mehka in da
še ni poznala žuljev, je bil razočaran. Jaz tudi.

Jožefovanje. Bila je še ena možnost, da smo se z dekleti
srečevali. To je bilo na Jožefovo v Studencih. Ob vsej cesti
do zadnjih hiš so bile postavljene stojnice z najrazličnejšimi
dobrotami, spominki, predvsem pa s suho robo. Nenapisano
pravilo je bilo, da je bilo treba prinesti domov vsaj kuhal¬
nico. Ta kuhalnica pa ni rabila samo v gospodinjstvu, am¬
pak smo se je posluževali tako, da smo drug drugega z njimi
tolkli po zadnji plati. V glavnem so to bili bolj simbolični
udarci, nekak pozdrav, včasih pa so fantje tudi krepko uda¬
rili. Imeli so ambicijo, da drugemu iztrgajo kuhalnico in jo
kot trofejo odnesejo. Vse drugače je bilo z dekleti. To je bil
namreč edini način, da si lahko opozoril nase. Morda se je iz
tega izcimilo tudi kako znanstvo, posebno če si se viteško

73

potegnil za dekle, ki jo je kdo premočno udaril. Druga mož¬
nost je bila na vrtiljaku, ko so sedeži leteli po zraku in si
lahko, če si bil dovolj spreten, »nehote« trčil s sedežem ob
kako dekle in se ji prijazno opravičil. Poleg živo razsvetlje¬
nih vrtiljakov, ki jih je poganjala elektrika, so bili tudi taki
na ročni pogon. Nad sedeži je bilo nekako gumno z drogovi,
ki so jih porivali fantje. Če si desetkrat porival, si se lahko
enkrat peljal zastonj. Ročne delovne sile, fantov, ki so bili
pripravljeni na tako tlako, ni nikoli zmanjkalo. Meni se je
zdelo tako izkoriščanje krivično. Nikoli se nisem hotel voziti
na takem vrtiljaku, ki je bil tudi sicer manj ugleden, čeprav
je lastniku gotovo prinašal velike dobičke. Ob taki priložno¬
sti sem se tudi jaz seznanil z učiteljiščnico, s katero sem
pozneje mnogo plesal. Prepozno sem izvedel, da ima fanta in
to celo oficirja.

Maturantske akademije. Ne vem, ali je bila akademija, ki
so jo priredili v gledališču, ko sem bil še v tretji šoli, prva ali
pa je samo prva, ki se je živo spominjam. Bil je to razred,
v katerem so bili poleg moje sestre Lidunke še: Vasja Pirc,
kasnejši šahovski velemojster, Ksandi Žolger, sin univerzi¬
tetnega profesorja in ministra Ivana Žolgerja, Roman Kla¬
sinc, kasnejši pianist, Franjo Smerdu, kasnejši zdravnik in
pisatelj, ter Pino Mlakar, poznejši evropsko znani plesalec.
Akademija je bila zanimiva, saj so nastopili z Ojdipom v sta¬
rogrškem originalu. Blagoglasna pojoča grščina me je že te¬
daj prevzela. To sicer ni bilo dovolj, saj bi se je bilo treba
tudi učiti. Na isti akademiji so nastopili tudi plesalci pod
vodstvom Pina Mlakarja na temo Župančičevega »Ptiča Sa-
moživa«.

Tudi mi smo v okviru dijaškega društva »Napredek« ob
desetletnici Cankarjeve smrti priredili akademijo. Zanjo
sem »dramatiziral« Cankarjevega »Potepuha Marka in kra¬
lja Matjaža«. Igrali smo v Narodnem domu, režiral pa je
Rado Nakrst. Vadili smo v mali sobici ob odru. Da bi bila
ljubezenska scena čim bolj verodostojna, je igralko in mene
pustil sama in šel po cigarete ter se čez nekaj časa vrnil. Zdi
pa se, da brez uspeha. - Nakrst nam je režiral tudi Cankar¬
jeve »Hlapce«, kjer je sam igral Jermana. V posebnem spo-

74

minu pa mi je ostal Zoran Didek, kasneje znani slikar, kot
Kalander. Bil je velik in močan, in ko je v gostilniški sobi
dvignil stol, da bi obranil Jermana, je bil zares prepričljiv.
Jaz sem igral nadučitelja.

Posebne vrste akademije pa smo imeli v zgornji mali dvo¬
rani Narodnega doma. Začele so se vsako nedeljo popoldne
ob dveh. Vrstile so se recitacije, pevski in glasbeni nastopi.
Te akademije so bile zastonj - ampak samo za tiste, ki so
prisostvovali »umetniškemu programu«. Ta je trajal kako
uro ali več. Potem je sledil ples. Tisti, ki so prišli samo na
ples, pa so morali plačati vstopnino. S tem inkasom smo
plačali pianista. Za program, ki ga je bilo treba sestaviti za
vsak teden sproti, sem vsaj nekaj časa skrbel jaz. Ne vem
več, kdo si je izmislil tako umetniško prisilo. Ni izključeno,
da sem bil to jaz, ki sem bil tedaj prepričan, da velja za
druge enako kot zame, da sta namreč umetnost in kultura
nekaj nadvse vzvišenega. Da so se fantje in dekleta najbrž iz
mene norčevali, me ni motilo.

Vsi ti moji nastopi v »javnosti«, ko se je kdaj pa kdaj
pojavljalo moje ime tudi v časopisu, nikakor niso koristili
mojemu študiju. Zadnji trimester pred maturo sem dobil
nezadostno iz matematike. Ta neuspeh pa je zabelil še profe¬
sor matematike, ki je pisal očetu »ljubeznjivo« pismo, v ka¬
terem je izrazil svojo skrb, češ da mi je »slava stopila
v glavo«. O kakšni slavi seveda ni bilo govora, vse pohvale so
v glavnem veljale drugim nastopajočim. Sicer pa sem bil res
šibek v matematiki. Morda je bilo pri tem tudi nekaj pri¬
voščljivosti, ker se kdove zakaj z očetom nista preveč dobro
razumela. (A morda ta moja matematika vendarle ni bila
povsem brezupna, saj sem se med okupacijo v Zagrebu kar
dobro znašel kot »robni knjigovodja« v »Zajednici za teh-
ničke masti«. Tedaj je bilo potrebno kar nekaj matematike.)

Očetova neizpolnjena želja. Ko je šel v pokoj ravnatelj
gimnazije dr. Tominšek, je za nekaj mesecev prevzel ravna-
teljevanje moj oče. Naneslo je, da sem nekega dopoldneva
prišel v njegovo pisarno. Zdel se mi je ves spremenjen. Videl
sem ga, ko je sprejemal stranke in ko je slugi nekaj naročal.
Bil je prijazen in vendar čudno samozavesten. Spoznal sem,

75

da se mu je izpolnila življenjska želja. Vendar se je moral
posloviti in predati posle svojemu nasledniku. Tedaj so bili
na oblasti naprednjaki, torej ljudje iz njegove stranke. Kaj je
bil vzrok, da se niso odločili zanj, ne vem. Je pri tem igral
kako vlogo tudi slab sloves njegovega sina? Že tedaj me je
bolelo in še danes nerad mislim na to.

Manifestacije. Včasih smo v Mariboru vedno nekaj manife¬
stirali, bodisi da je šlo za proteste zaradi Koroške ali zaradi
Primorske, vedno smo bili navdušeni ali ogorčeni. Dobro se
še spominjam navdušene manifestacije ob proglasitvi Alek¬
sandrove diktature - seveda v prid Aleksandru. Da je bila
manifestacija, na kateri so govorili znani mariborski naci¬
onalisti, naročena, tedaj še nisem slutil. Pri tem smo skavti
delali red. Spremljali smo povorko in skrbeli, da se ne bi
pretrgala. Bil sem ob skupini oficirjev. Ko me je general
poklical k sebi, sem strumno, kakor smo se pri skavtih učili,
salutiral. Generalu je bilo to všeč in prerokoval mi je
uspešno vojaško kariero.

Kot naprednega dijaka, sina naprednega profesorja, me je
znani mariborski sokolski delavec dr. Ljudevit Pivko pogo¬
sto ustavljal in se z mano pogovarjal. Vpraševal me je po
očetu pa tudi o delovanju dijaškega društva Napredek. Ne¬
kega jutra kmalu po manifestaciji ob Aleksandrovi ukinitvi
demokracije v Jugoslaviji me je ustavil na cesti. Moralo se
mu je zdeti potrebno, da se izpove. Rekel je, da kadar se
nekdo polasti oblasti, je ne bo izpustil iz rok. Kdove kdaj
bomo doživeli spet demokracijo. Ta pogovor se mi je zdel
nenavaden, saj je bil dr. Pivko kot prostovoljec na italijanski
fronti vedno vroč Jugoslovan.

Moj oče je pod 6. 1. 1929 zapisal v Kroniko: »Prelom v dr¬
žavi. Ukinitev ustave, diktatura brez poslancev in drugih
samouprav, s porabo ostrejših meril za čuvanje reda in mira.
14 ministrov (2 generala, dr. Korošec). Vso oblast kralj.«
Dvomim, da je bil oče tako skeptičen kakor dr. Pivko. Ver¬
jetno se je pod vtisom proglasov v glavnem strinjal. Kritizi¬
ral pa je potek manifestacije, ki bi po njegovem mnenju mo¬
rala potekati drugače, morali bi iz vseh treh zastav s po¬
trebno pieteto sestaviti jugoslovansko trobojnico.

76

Še ene manifestacije se spominjam. Mislim, da je bilo ob
Maistrovi 60-letnici. Sprevod se je ustavil pod oknom Mai¬
strove hiše. Priklicali smo ga in mu ploskali. Tedaj je rekel:
»Jaz sem Maister, jaz sem vaš general. Jaz sem slovenski
general. Ali me še poznate?« Vsi smo bili ganjeni. In spet je
bilo nekaj, kar mi je dalo slutiti, da tu nekaj ni bilo v redu.
Ali so res skušali poriniti Maistra v pozabo?

Majdiča. »Hudo na svetu Majdiči pač!« Tako je govorila
Majdiča, moja nečakinja, hči moje sestre Zore, ko se je za¬
čela zavedati, da marsičesa, kar so lahko storile njene vrst¬
nice, ne bo mogla nikoli doseči. Od rojstva je bila namreč
hudo prizadeta. Zaradi poroda, ki je trajal celih 17 ur, je
imela krvavitve v možganih. Spominjam se, kako smo se
prestrašili, ko smo spoznali, da se na zunanje dražljaje le
zelo šibko odziva. Sprva se na glas pa tudi na svetlobo sploh
ni odzivala. Videti pa je, da se je kri v njenih možganih
počasi absorbirala, tako nam je njeno stanje razložil zdrav¬
nik. Z veseljem smo opazovali, kako je sčasoma začela na
svoj otroški način govoriti in celo hoditi se je naučila, le eno
nogo je vlekla za seboj. Bila je, kakor so rekli, umsko zao¬
stala.

Moja sestra, njena mama, je bila učiteljica v Žetalah.
Stalno nas je obveščala o njenem napredku in o njenih sprva
še redkih, kmalu pa vedno pogostejših napadih s krči. Za vso
našo skrb in ljubezen nam je znala kazati naravnost ganljivo
hvaležnost. Ko je videla, s kolikšno skrbjo in žalostjo smo jo
opazovali, kadar so jo stresali krči, posebno v levi roki, je
skušala z desnico to svojo neubogljivo roko držati in krotiti.
Gledala nas je tedaj tako, kakor da bi se hotela opravičevati.
Sicer pa je bila vedra in često nasmejana, rada se je smejala
našim otročjim dovtipom. V šolo seveda ni mogla. Ko sta
bila sestra in svak premeščena v Marenberg, današnje Rad¬
lje, je rada sedela pri oknu in mimoidoče šolarje veselo poz¬
dravljala ter jim kazala svoje igrače.

Ko se ji je rodil bratec, je bila neznansko vesela in srečna.
Silno ga je imela rada.

V zimi, ko je imela komaj deset let, se je njeno življenje
izteklo. Nekega popoldneva, ko sta šla oče in mama z obema

77

otrokoma, z vsakim na posebnih saneh, na sprehod, je, ka¬
dar je starša nista opazovala, kradla bratcu poljubčke. Ve¬
dela je namreč, da so se starši bali kakšnega njenega ne¬
nadnega krča, ki bi lahko bratcu škodil. Umrla je še tisto
noč. Ko je ležala na odru, so prihajali šolarji in vso sobo
zasuli z zelenjem in venci, ki so jih pletli vso noč.

Šele ko je ni bilo več, smo se zavedeli, kaj nam je dala.
Imela je na vse nas, svoje tete in strice, izreden vpliv. Kar ji
je manjkalo v razumu, je stokrat nadoknadila s svojimi ču¬
stvi, ki jih je oberoč razdajala. Ne upam si reči, da smo
postali boljši, vsekakor pa smo bili vsi nekako mehkejši,
spravljivejši, morda celo prijaznejši.

Žetale. Zadnje počitnice pred univerzo sem preživel v Že¬
talah, kjer je bila moja sestra Zora učiteljica, moj svak pa
šolski upravitelj. Kraj sam, v Halozah, nedaleč od Rogatca,
je imel dve gostilni, pošto in orožniško postajo. Tu sta bili
dve šoli, stara dvonadstropna in nova enonadstropna, kjer
je bil samo en razred in dve učiteljski stanovanji. Ker sta
bila svak in sestra med počitnicami v Mariboru, sem bil
sam s pomočnico, precej starejšo Tilko, ki je bila več let pri
nas. Pravzaprav mi ni bilo dolgčas, prebiral sem knjige, ki
jih je imel svak kar precej, predvsem iz Modre ptice. Zani¬
mivo je, da je bil na Modro ptico naročen tudi slovenski
komandir orožniške postaje, ki je bil precej načitan.
V spodnji gostilni in trgovini sta bili dve dekleti, ki sta mi
bili všeč. Tako ni bilo čudno, ko sem se odločil, da grem za
komija. Prodajal sem vse, od že odtehtanih vrečk moke in
sladkorja in srajc pa do »smrdljivca« - petroleja. Ker so mi
naročili, kako se moram pogajati, sem na primer nastavil
ceno za srajco na 52 dinarjev in potem »spustil« na 48, kar
je bila določena cena, pod katero nisem smel. Kmetje so
radi pri meni kupovali, ker so bili prepričani, da se da pri
meni najbolje »zglihati«. Že tedaj me je motil način natu¬
ralnega gospodarstva. Revnejši kmetje in viničarji so naj¬
večkrat plačevali z jajci. Tri jajca za dinar. Trgovec jih je
vozil v Ptuj in jih prodajal po dve jajci za dinar. Imel je
torej eno tretjino dobička. Posojal je denar tudi na še cve¬
toč sadovnjak.

78

Kot komi sem se seznanil z najhujšo bedo. V trgovino je
prišla ženica, ki je prosila, če si sme nabrati živinsko sol, ki
se je držala robov vreče. Za pravo sol ni bilo denarja ... Na
drugi strani pa smo praznovali župnikov god nadvse bo¬
gato. Kosilo je trajalo od poldneva do večera. Ob avemariji
smo molili: »Kaj bi nam Bog dal dobrih mešnikov.« Sestra
je pripravila torto, prišli pa so župniki in kaplani iz sosed¬
njih far. Župnik je bil predvsem kmet. Nekega popoldneva
so poslali ponj, da bi dal »Mici s Podpeči« poslednje olje.
Tedaj pa je ravno krava v hlevu storila. Bil je nevoljen in je
naročil, naj ob njeni postelji molijo rožni venec, sam pa je
šel spet v hlev. Tisto noč je Mica umrla. Šel sem kropit.
Povedali so mi, da je zelo težko umirala in da je glasno
klicala duhovnika. Gotovo ni toliko grešila, da bi se morala
bati pekla. Župniku sem, seveda zelo obzirno, očital, ker je
v njej zbudil prepričanje, da se lahko zveliča samo, če pred
smrtjo prejme poslednje olje. Odvrnil mi je, da je bil že več¬
krat pri njej s sveto popotnico in da ni mogel vedeti, da bo
prav tisto noč umrla. Doživel je več kot 90 let. Menda zato,
ker je pojedel velike množine česna, tako da je vse župnišče
dišalo po njem.

Nekaj let kasneje nas je zapustila pomočnica Tilka. Re¬
kla je, da je zanosila. Kaplan, ki je bil često pri nas, po¬
sebno kadar sta praznovala svak ali sestra god ali rojstni
dan, ji je priskrbel ženina precej daleč od Žetal. Preden je
odšla - in odhajala je nerada, ker se je zelo navezala na
sestrino hčerko Majdico - je še povedala, kdo je bil oče nje¬
nega otroka.

Pkoščenje pri Mariji tolažnici. Najmanj en mesec ali več
so se Žetale pripravljale na proščenje. Oba gostilničarja sta
imela svoji stojnici ob cerkvi, prihajali pa so tudi razni
»poslovneži«, ki so postavljali svoje šotore in ponujali svoje
blago. Morda največji naval je bil pri šotoru, pri katerem je
bil belo oblečeni »zdravnik«, ki je dajal strokovne nasvete
in ponujal razna zdravila zoper vse bolezni in higienske
pripomočke. Še mene so vpregli, da sem jim napisal velike
napise za stojnice. Da ne bi bilo zamere, sem moral paziti,
da kak napis za katerega od obeh gostilničarjev, ki sta bila

79

v ostri konkurenci, ne bi bil večji ali lepši. Oba sta bila
zadovoljna, čeprav so bile moje pisne spretnosti vse prej
kot sijajne. Sicer pa, saj ni bilo važno, ker so se vsi poznali.
Tu sem opazil slepca in njegovega spremljevalca z oprek-
ljem. Pel je o ribi faroniki. Žal me v srednji šoli niso na¬
učili, da bi znal ceniti starinsko ljudsko pesem in si nisem
ničesar zapisal ali zapomnil. Posebno slikovite romarice so
bile Hrvatice s škorenj ci in belimi nabranimi krili, ki so
prišle že dan prej. Prenočevale so kar v cerkvi ali na trav¬
niku poleg cerkve. Vino in glasba, ki se je slišala daleč na¬
okoli - zanjo je skrbel tamburaški zbor - sta stopnjevala
razpoloženje do vrelišča, posebno naslednji dan, ko so ple¬
sali v gostilni. Tudi jaz sem plesal. Ker pa je bilo vroče, sem
suknjič, v katerem sem pustil uro, obesil na steno. Ko sem
ga spet oblekel, sem z grozo opazil, da ure ni bilo več. Toda
fantje so tatu hitro odkrili, ker je nekdo videl, da je pogle¬
dal na uro, ki so jo spoznali za mojo (bila je velika, takšna,
kakršno so uporabljali železničarji). Moral sem dobro uro
hoda do Rogatca na zapisnik. Spotoma me je na precej sa¬
motnem kraju dohitel tat, saj so tudi njega klicali na sod¬
nijo. Šla sva dobršen kos poti skupaj. Bil je precej večji in
krepkejši od mene in med potjo me je hotel pregovoriti, da
ne bi pričal zoper njega, a se nisem dal omajati. Sicer pa mi
ni pretil.

Ob neki priložnosti mi je župnik v šali rekel, da med le¬
tom pravzaprav nima veliko dela, saj je večina krstov devet
mesecev po proščenju.

Spominjam se drobnega možička, ki si je prislužil kak
kozarec vina s tem, da je plesal s kozarcem na glavi. Ne
vem, kaj se mu je zamerilo, da je zaklel. Bila je to najorigi-
nalnejša kletev, kar sem jih kdaj slišal. Zagnal je klobuk po
tleh in ukazal: »Vsi svetniki pod moj klobuk, samo sveti
Anton žiher zunaj ostane!« In začel je z nogami teptati svoj
klobuk. Predstavljal sem si, kako je bilo svetnikom pod
klobukom in kako je možičkov patron užival zaradi izredne
protekcije, ki je je bil deležen.

80

E 1

Geburtsurkunde

, <?&• tMpOMO., UfrasdLcMG  - Nr. -)

- ^fosrtOifZlf&ci ^9-tcM. -

jsl iim !i. 3 m*U  •/<?.// - g d ouaM: YJ  -

\n U<i>txx&uAa a.^Atlu 2}-u-£-<*J? 'fyn4-4e.  -g»bo™n.

Vai«r: $sfe 44 <iA. cft/ntm*  ‘ŽW<M. ■£až':a-U.:c/i —■

Muiier: ge&ivi&ne. ^a^atlac/i  -•

Anderungen der Einiragung:

McoJtuAa a. ^toui,  den ' c/t>aa


A 51 Geburtsurkunde (oholiche Geburt). Nocbdnjcfc verboten! j 51

Vcrlatf fOt Slnniltumlnocn G m. b. H. BetIIn 5W 61. Gluchiner St«. 109. _

A. W. 10 O/0591

Kopija rojstnega lista, ki ga je Jaru Dolarju I. 1942 izdala nemška okupacijska
oblast.

Maribor

S puščico je označena hiša, v kateri so Dolarjevi živeli pred 2. svetovno vojno;
hišo je porušila angleška bomba.

Ob mali maturi 1.1925; Jaro stoji nad prvim dekletom z leve

Družina Dolaijevih: ob očetu in materi stoji Jaro s sestrami Nado, Zoro in
Lidunko.

Jaro Dolar kot skavt

Skupaj z bodočo ženo
v Mariboru 1.1935

Mihelič France: Ječe, 1934; v tej ječi je bil zaprt tudi Jaro Dolar.

Obvestilo o priprtju Dolarja, ki so ga izdale oblasti NDH.

>

•' n*

PRBDMET: Dolar $ aroslav,‘vodn±k~djak
uhič en.

ZAPOWEXJflCTW GLAZBENE BKOLE ORUZvNIE STAGA

Z A G REB

Izvjeuduje se. naslov,da je po ovom redarstvu uhiden dne 13.
III. 1945.DOLAR JAROSLAV,priŽtrmi T&dnik-djak r s udjelbora kod naslova r radi pro-
tudržavne djelatnosti.

Iztrage protlv imenovano# je u toku,o izhodu kuje de naslov
biti pravo vremen'© obavješten.

* ZA PO GLAVNIKA I BOBI 3PRHSTI!

' PO NALOGU ZATOVJEHT IKA:

• P030CNIK-SATOIE/P0DESVA/

J

Kopija domovnice, s katero je mogel Jaro Dolar prečkati mejo NDH.


4UOO»LAVtNSKA »RMIJA

V«|no Mu^mcO/Stoli

U 2a«rts« i  >.Im5.‘

OBJAVA

Za druga  DOLAR £3^o'3l*v a', n a s t a vn i k a Vojno muzičke •
škole,koji se na temelju traženja Mjestnog odbora oalobodiln«
fronte /MOOF/ u Zagrebu odpušta iz ove skole i upuduje u Maribor
na daljnji rad.

■ Imenovani polazi na put 11.VI.1945.g a vrada se^

Putuje u gradjansko m odjelu.

ImjKosobnu izkazniou br.12 izdanu od Mestnog odbora
osvobodilni fronte u Zagrebu

Objava o premestitvi Dolarja iz Zagreba v Maribor poleti 1945.

Primerek denarja iz
obdobja NI)H.

Z osebjem Vestnika I. 1945.

EXLIBRIS Jara Dolarja,
delo Zbigniewa Jožvvika.

Dvoživka

Ob slovesu, ko sem odhajal v Ljubljano študirat, je bil oče
kar nekam svečan. »Zaupam ti popolnoma, vem, da ne boš
počenjal neumnosti,« je rekel in me pogledal v oči. Ko sem se
peljal čez most, se je z vlaka videla naša hiša. Z okna so mi
mahali. Verjetno je bila katera mojih sester.

Akademski kolegij. Stavba na Kolodvorski 22 je bila na
zunaj kar nekam pusta. Bila je namenjena »naprednim« štu¬
dentom, ki so živeli tu nekaj ceneje kot v privatnih sobah.
Najceneje je bilo v »Sibiriji«, v skupni spalnici za več, menda
za 8 postelj. Druga, dražja skupina so bile sobe s tremi ali
štirimi posteljami, najvišji standard pa so imeli študentje
v dvoposteljnih sobah v prvem nadstropju. Za vse pa je bila
skupna učilnica, ki je bila najbrž nekoč kavarna, vsaj mar¬
morne plošče na litoželeznih nogah bi kazale na to. Sredi
sobe je bila železna peč, tako da tudi pozimi ni bilo hladno.
V učilnici je moral vladati popoln mir, ki smo se ga dokaj
strogo držali. V kolegiju je bilo tudi nekaj medicincev, ki so
imeli na voljo človeško lobanjo, po kateri so se lahko učili.
Nekega jutra smo to lobanjo videli na vrhu železne peči s ci¬
gareto v ustih. Ker smo jo šele drug za drugim opažali, se je
zdaj tu, zdaj tam sprožil smeh.

Seveda pa v kolegiju nismo samo študirali. Kdaj pa kdaj
smo se zbrali v kaki sobi in kvartali. Pri tem smo si na
električnem štedilniku kuhali čaj, kar je bilo seveda prepo¬
vedano. Ravnatelj je po števcu takoj spoznal, da je poraba
elektrike naglo naraščala, saj so številke hitro plesale. Tedaj
se je napotil na inšpekcijo. Pri vsakih vratih je potrkal in
vstopil. Ker pa smo ga spoznali po hoji že mnogo prej, smo
hitro porinili posodo pod posteljo. Nekoč pa se nam je pre¬
več mudilo in posoda se je prevrnila - izpod postelje se je
prikazala luža. Ravnatelj se na srečo ni ozrl na tla. Ob drugi
priložnosti, ko smo kuhali čaj, se je zgodilo, da smo se drug
na drugega zanašali, da 'ima sladkor. Žal zaman. Končno
smo našli eno samo kocko. Privezali smo jo na svetilko in
vsak je smel samo kratek čas pogledati nanjo, da se od gle¬
danja ne bi obrabila ... Takih norčij smo si izmislili več. Ko

81

zdajle pomislim nazaj, se mi zdi, da je bil čas mojega študija
vesel. Študiral sem slabo, a ne zaradi norčij, ki smo jih poče¬
njali. In navsezadnje smo bili kot skavti vsi abstinenti. To je
bila doba, ko sem zelo veliko bral. Knjige sem nabiral, kjer¬
koli sem jih našel - v Šentjakobski knjižnici in v knjižnicah
obeh Delavskih zbornic, tudi mariborske, kadar sem priha¬
jal domov.

Kino Dvor. Med posebne zabave, ki smo si jih privoščili,
spada tudi »množični« obisk kina. Na Kolodvorski ulici je
bil kino Dvor, ki je prikazoval bolj drugorazredne filme.
Najprej smo poslali kot izvidnico nekoga, ki si je film ogle¬
dal. Ta je po koncu filma stopil na cesto in pomahal, ali je bil
film vreden ogleda. Kriterij je bil število mrtvih, ali vsaj
kaka ne preveč oblečena ženska (kakih pornografskih fil¬
mov tedaj v Ljubljani pač še niso vrteli). Če je film zdržal te
stroge kriterije, smo se napotili v kino. Zasedli smo prvi dve
vrsti, za katere je bila vstopnina dva dinarja. Pravzaprav
nismo bili kdove kako hrupni gledalci, samo tu pa tam sta
padla kaka bolj ali manj duhovita opazka ali komentar.
Največje veselje pa smo imeli, če je prišlo na platnu do pre¬
tepa. Tedaj smo sodelovali in vstajali ter s tem seveda zasen-
čevali platno, kajti platno je bilo precej nizko. S kakšnim
dežnikom se je dalo kar precej učinkovito posegati v dogaja¬
nje. Pri vsem tem sem sodeloval tudi jaz, čeprav zaradi svoje
plašnosti manj agresivno.

Davorin ŽunkoviC. Kot bruc in neznansko važen mlad sla¬
vist sem prišel k tedanjemu ravnatelju mariborske Študijske
knjižnice Davorinu Žunkoviču. Vprašal me je, če na univerzi
upoštevajo njegove jezikoslovne študije. Ko sem mu to zani¬
kal, je bil hudo razočaran in je komaj skril svojo nejevoljo.
Pozneje sem si nekaj njegovih del izposodil. Bolj ko sem
bral, bolj sem se čudil. To je bilo nekaj čisto drugega kakor
»šolska učenost« (tako je bilo zapisano, saj naj bi slavistika
pod vplivom nemške imperialistične znanosti, ki ji je podle¬
gel tudi Miklošič, do Žunkoviča tavala v zmoti). Človek je
moral znati predvsem slovensko. Treba je imeti, piše Žunko-
vič, slovenski jezik kot prajezik v Srednji Evropi, kajti dalj

82

kot do terciara (60 milijonov let!) se jezik ne da zasledovati.
Razen tega je razumljivo, da je v jezikovnem zakladu slo¬
venskega idioma, ki ga imajo učenjaki za temeljni jezik slo¬
vanske družine narodov, dovolj opore za jezikoslovne štu¬
dije... Po tej teoriji ni čudno, da so tudi svetopisemske
zgodbe pravzaprav le slab prevod slovenskega (izgublje¬
nega) originala. Če pustimo vnemar hudo spotikljivo etimo¬
logijo besede Eva, ki da je slonela na znani srbski kletvici,
lahko omenimo samo besedo Kajn (iz Kojon). Sem spadajo
tudi besede iz grške antike (pegasus - begec) itd. Nekatere
kitajske in celo indijanske besede, ki so se podobno glasile,
pričajo o vseobsežnosti slovenskega jezika.

Tanja. Z obiskom v študijski knjižnici pa je povezan še en
spomin. Prijateljica moje sestre Nade je bila Tanja Rosina.
Bila je pač pet ali šest let starejša od mene. Vsem nam je bila
zelo blizu in to se je pokazalo še posebno tedaj, ko je zbolela
za jetiko. Hodila je po raznih zdraviliščih - a vse zaman.
Proti koncu svojega življenja je bivala v vili blizu Kalvarije.
Redno sem jo obiskoval. Ležala je dobro pokrita na verandi.
Meni se je zdela zelo lepa. Plavolasa, modrooka, s prozorno
poltjo - človek jo je moral imeti rad. Prosila me je, da bi ji iz
Študijske knjižnice prinašal knjige. Pri tem se je - morda le
preveč - zanašala na moj okus. V glavnem je bila zado¬
voljna. Samo enkrat je moj izbor odklonila. Šlo je za zbirko
črtic iz bolnice. Ne vem, kako sem mogel biti tako malo
obziren! Nekoč mi je rekla, naj ji obljubim, da ne bom šel za
njenim pogrebom. »Vem, da je vse tako mučno,« je rekla. Ko
je res umrla, je šla vsa naša družina za pogrebom. Ker se
nisem pripravljal na pot, mi je oče očital, češ ali res ne čutim
ničesar in nimam niti najmanj pietete. Popustil sem, ker
nisem hotel priznati, kaj sem ji obljubil. Ves čas mi je bilo
težko, da sem prelomil obljubo.

Literarni krožek. Ne vem, kako smo se našli. Bilo nas je
nekaj slavistov, ki smo se zbrali v tedanji narodni kavarni,
tam, kjer je danes Knjižnica Otona Župančiča na Gosposki.
Žal se ne spomnim več vseh, v spominu pa so mi ostali
Stanko Janež, Ivan Rob, Erna Muserjeva, Albina Diehler

83

(pod psevdonimom Poljska je izšlo nekaj njenih črtic v »So¬
dobnosti«) in Bogomil Fatur. Naš mentor je bil Ferdo Kozak,
ki je dokaj strogo presojal naše prvence. Poznal meje, ker sem
mu prejšnje leto poslal prispevek, ki ga sicer ni objavil, a me
je spodbujal, naj mu še pošljem. Moja ocena Ingoličevih »Lu-
karjev« ni izšla, ker je Sodobnost leta 1941 prenehala izha¬
jati. - Zaradi svojih pesmi, kijih je objavljala v dijaškem listu
»Žar«, je bila Erna Muser med nami menda edina že priznana
pesnica. - Fatur je bral zgodbo o incestu nekje v hribih. Name
je naredila močan vtis. - Sam sem bral »Uro verouka«, ki je
pozneje izšla v prvi in edini številki »Nove mladine«. Govo¬
rila je o prebujajočih se pubertetnikih. Med zdolgočasenimi
dijaki je bil eden, ki je opazoval muho, ko je lezla po klopi.
Kozak je sodil, da zgodba psihološko ni dovolj utemeljena.
Zanimivo pa je, da je Rob bral zelo resno črtico, v kateri
nastopa mravlja. Ko sem mu stvar pohvalil, je rekel, da je
moji muhi samo potrgal krila in je postala mravlja. Še enega
med nami ne smem pozabiti: Viktorja Smoleja. Ni bral lepo¬
slovja, ampak nas je vse bolj ali manj dobrohotno ocenjeval.

»Jadran« Ker je bil oče kot študent v dunajski »Sloveniji«,
akademskem klubu slovenskih študentov, sem se vpisal
v »Jugoslovansko akademsko društvo Jadran«, ki je nadalje¬
valo dunajsko tradicijo (konkurenčni »Triglav« pa se je na¬
slanjal predvsem na graško študentsko organizacijo z istim
imenom). V »Jadranu« smo bili predvsem »napredni« štu¬
dentje jugoslovanske usmeritve. Svoj sedež je imel v prit¬
lični stavbi, kjer je bil po vojni klub delegatov. Pod očetovim
vplivom sem bil navdušen Jugoslovan. - Ko so zaradi pro¬
cesa proti Gortanu in drugim izbruhnile prve protiitalijan¬
ske demonstracije, je bilo treba samo stopiti v učilnico s po¬
zivom na zbor pred univerzo, in že se je učilnica izpraznila.
Hoteli smo pred italijanski konzulat, a nam je policija to
preprečila. Med stražniki, ki so stražili konzulat, je bil tudi
primorski rojak Jakob Flego. Najbrž mu ni bilo lahko, ko je
izpolnjeval višji ukaz. Naključje je hotelo, da nisem okusil
njegovega pendreka. Med okupacijo pa sem se vsak dan sre¬
čeval z njim; bil je namreč oče zaročenke brata moje žene
Vojina. Pri njih sem bil vsak dan na kosilu ...

84

Skupščina sveta slušateljev Ljubljanske univerze. Ker
sem znal stenografirati, sem bil na »jugoslovanski« listi izvo¬
ljen za zapisnikarja na skupščini, ki je bila, če me spomin ne
vara, leta 1930. Tedaj je šlo za nasprotje med »jugoslovan¬
skimi« (»naprednimi«) in »separatističnimi« (»klerikalnimi«)
akademiki. Zapisoval sem vsak medklic, tudi ko je eden od
»separatistov« vzkliknil »...ker me je rodila slovenska
mati...« Na drugi strani pa je nekdo zaklical »kandelabrska
mati!« Verjetno je hotel reči »kandelabrski govornik«. »Se¬
paratisti« so zapustili zborovanje. Diskusija se je iz zbornice
preselila na hodnike univerze, kjer so nekateri branili med¬
klic kot nehoteno zaletelost. Na zborovanjih, ki smo jih imeli
v veži, sta bila posebno dobra govornika Iskra in Alujevič.
Medtem ko je prvi navduševal s svojim zanosom, je drugi
z nekoliko tišjim glasom vplival na poslušalce z duhovito
ironijo.

Ob neki diskusiji v prostorih Jadrana je nekdo v veliki
vnemi zagovarjal tezo, da bi bilo najbolje, če bi Slovenci
opustili svoj jezik in se oprijeli srbohrvaščine. Odločno sem se
uprl. Tako daleč pa moje jugoslovanstvo le ni šlo.

»Solnce se vrača«. Mariborski skavti, ki smo se družili
v klubu Bobri, smo stanovali v akademskem kolegiju. Seveda
nam razen abstinence od skavtskega življenja ni ostalo skoraj
nič. Prej bi lahko rekli, da smo bili nekakšen debatni klub. Na
sestankih, ki smo jih imeli po večerji v kolegiju in na katere
smo vabili druge, smo v kratkih referatih predstavljali vsak
svojo stroko. V glavnem se politike nismo dotikali, razen
v tem, da smo hoteli skavtizem »posodobiti« in ga približati
»najširšim ljudskim slojem« s posebnim poudarjanjem soci¬
alnih problemov.

Da pa se svoji mladostni romantiki nismo hoteli odpove¬
dati, priča zbornik »Solnce se vrača«. Tudi nekaj poezije je
bilo vmes. Tiskarske stroške smo krili z oglasi in s pomočjo
salezijanskega duhovnika, ki nam je priskrbel popust pri
tiskanju. Žal mu ne vem več imena.

Naivno romantična je bila moja koncepcija nacionalne
zgodovine pod naslovom »Jasno sled, bratje!« Naj bralcu

85

v zabavo in poduk postavim na ogled nekaj odlomkov, ki
pričajo o duhu tistih dni:

»Tu, kjer stoje kameniti domovi, je pred davnimi, dav¬
nimi leti šumel mračni, skrivnostni, silni pragozd. Tu, kjer
tulijo tovarniške sirene, so doneli lovski rogovi. Tu, kjer
trobijo hupe avtomobilov, so brnele tetive. Tu, kjer bliščijo
plesne dvorane, so tleli tihi stražni ognji naših pradedov.

Jasno sled, bratje!

Tu so v miru pasli svoje črede, sejali in želi, tu so ljubili,
trpeli in umirali. Tu so se zbirali, kadar je zadonel bojni
rog. Pod težo njihovih korakov se je tresla zemlja tja do
bogatega Bizanca, ponosnega Rijma in zemlje lačnega
- Solnograda.

Jasno sled, bratje!

Tu so volili kneze in vojvode svoje krvi, tu so jim prise¬
gali zvestobo tujci. Tu so poklekovali pred vero Ljubezni,
ki sta jim jo prinesla brata po srcu in duhu. Tu so se tolažili
in bodrili v temi suženjske noči.

Jasno sled, bratje!

Tu so zagorele tri celjske zvezde in sijale od Triglava do
Morave, tri celjske zvezde, katerih odsev so čutili celo
v Budimu, tri celjske zvezde, katerih soj je jemal vid celo
mogočnim Habsburžanom. Tu so zabliskale kose in sekire
nad glavami tiranov v boju za staro pravdo. Tu so tekli
potoki krvi naših očetov za našo svobodo.

Jasno sled, bratje!«

Celo himno za Bobre »Ogenj« sem napisal. Skomponiral
jo je Vilko Ukmar, mislim, da po posredovanju Ljube Ko¬
zina. Žal so se note izgubile.

Zanimivo je, da je v tem almanahu Oto Košič napisal še
tole misel: »Če smo vsi od Njega, čemu razprtije, čemu so¬
vraštva? Je res, da je pripadnik druge vere, ki jo ravno tako
spoštuje kot mi svojo, da je pripadnik drugega naroda, ki ga
ravno tako ljubi kot mi svojega, vreden sovraštva?« Se je
kasneje kot nacist kdaj spomnil na to misel, ki jo je zapisal
pred leti?

86

»Živ hudič«. Na univerzi so se začele prve demonstracije
proti Živkoviču - med študenti smo mu pravili »Živ hudič«.
Puntarsko razpoloženje me je potegnilo s seboj. Moje prejš¬
nje jugoslovansko navdušenje se je čez noč obrnilo, postal
sem vroč »separatist«. Ob eni izmed demonstracij na uni¬
verzi je Bojan Stupica recitiral Jermanov govor iz »Hla¬
pcev«: »Hlapci, za hlapce rojeni...« Z Antejem Novakom
sva mu držala megafon. Na balkonu pa se je pojavil velik
plakat, namenjen policiji, ki je stala okoli univerze: »Ner¬
vozni? Pijte kavo Haag!« (Šlo je za tedaj splošni znani re¬
klamni plakat, ki je bil pisan s tresočo roko.) V gumbnici
smo nosili drobne slovenske trakove. Policaji niso šli na
Univerzo, ker jim je to vsaj za nekaj časa onemogočil tedanji
rektor dr. Alfred Šerko, toda pričakali so nas pred univerzo
in vsakega med nami legitimirali. Šele ko je na Univerzi
zavihrala slovenska zastava, so policaji vdrli, toda »zastav-
nika« niso nikoli našli. Obsojeni smo bili po paragrafu o kr¬
šitvah javnega reda in miru. Treba je bilo plačati. Ne vem
več koliko, ali pa iti v zapor. Odločil sem se za zapor.

»Hotel Graf«. V eni izmed naj starejših hiš v Mariboru ob
Židovski ulici so bili mariborski policijski zapori. Še iz stare
Avstrije so jih imenovali »Hotel Graf«. Dobil sem nalog, da
se moram ob tej in tej uri zglasiti tam. Doma sem rekel, da
sem povabljen k prijatelju v Slovenske gorice. Ko so se za¬
prla vrata celice za menoj, sem se zdel sam sebi strašno
imeniten. Skrbelo me je le, da se bom nalezel stenic. Na steni
ob postelji je bilo namreč več rdečih »zvezdic«, ki so pričale,
da se je nekdo pred mano z njimi bolj ali manj uspešno boril,
ko jih je s čevljem v roki pribijal na zid. Zvečer so mi nare¬
dili kolegi in kolegice, seveda predvsem skavti, pravo sere¬
nado in mi poslali škatlo raznih priboljškov. Drugo jutro mi
je dal stražnik možnost, da sem se na hodniku, kjer je bilo
več prostora, lahko pošteno umil. Iz sosednjih celic sem sli¬
šal razne ženske glasove, ki so mi obljubljali, da mi te ženske
ne bi nič računale ... Drugega dne mi je stražnik rekel, ali ne
bi hotel dobivati hrane iz sosednje gostilne. Pristal sem, ne
da bi vedel, kaj se lahko iz tega izcimi. Po nekaj dneh sem
prišel iz zapora in začudo nisem prinesel nobene stenice

87

s seboj. Čez nekaj dni pa me je mama vsa v skrbeh vprašala,
kako da sem prišel v zapor. Presenečen sem bil, da je izve¬
dela za mojo skrivnost. Nekega jutra je namreč brez računa
in ne da bi kdo zapretil z rubežem, prišel nekdo iz občine in
hotel na naše fotelje kar prilepiti nalepko »Zaplenjeno«, in
to kot plačilo za hrano, ki sem jo dobival iz gostilne. Mama
je seveda takoj plačala, a očetu ni povedala ničesar.

Prvi časnikarski koraki, že v gimnaziji sem ob Cankarjevi
akademiji napisal kratek članek, v katerem sem zaradi svo¬
jega menda prirojenega optimizma poudaril vlogo Dioniza
v »Lepi Vidi«, ki da se mu je hrepenenje izpolnilo. O hono¬
rarju tedaj seveda ni bilo govora. - Vse drugače pa je bilo ob
začetku španske državljanske vojne. Ker sem bil tedaj še ves
poln »Don Kihota«, sem komentiral dogajanja v Španiji kot
nasprotje med Don Kihotom in Sancho Pansom. Urednik
»Tabora« Franc Brozovič je članek objavil kot uvodnik. Ni
ga mogel prehvaliti. Kot honorar mi je dal dva dinarja od
vrste, kar je bilo tedaj zelo veliko (navadni honorarji niso
presegali pol dinarja od vrste). Hotel me je spodbuditi, da bi
še kaj prinesel. Prerokoval mi je časnikarsko kariero, jaz pa
sem imel seveda »višje« ambicije.

Ko so leta 1936 izšli Ingoličevi »Lukarji«, ki so zbudili
veliko pozornost, sem se odpeljal k njemu v Ptuj in naredil
z njim dolg intervju. Ob izidu Ingolič z njim ni bil zadovo¬
ljen. Ko sem ga še sam prebral, sem bil ogorčen. Najlepše
misli in analize so bile izpuščene. V uredništvu mi je tedanji
urednik Radivoj Rehar rekel, da je črtal nekatere nepo¬
membne stvari. Honorarja pa da mi ne more dati, ker gre za
reklamo . . .

Severjanin. Mislim, da sem bil še bruc, ko smo v seminarju
izvedeli, da je prišel v Ljubljano ruski pesnik Severjanin in
da bo imel recitacijski večer. Jasno je bilo, da sem hotel to
doživeti. Nekje sem prebral, da je bil nekakšen futurist, ki je
pred revolucijo nastopal po raznih kavarnah in bral svoje
pesmi z zlatim prahom v laseh. Neznansko sem bil radove¬
den. Bilo je v Narodnem domu, v današnji Narodni galeriji,
v sorazmerno majhni sobi, v kateri je stal klavir. Ne spomi-

88

njam se več njegovega obraza, vem pa, da sem bil razočaran.
Zdel se mi je za pesnika futurista kar preveč preprost. Poleg
tega pa ni bil več mlad. Na večeru je bila vsa ruska emi¬
grantska smetana. Tudi kneginja Obolenska se je pripeljala
iz Maribora. Moški so bili vsi v temnih oblekah z odlikova¬
nji, med njimi tudi s takimi, ki so jih nosili na traku okoli
vratu. Vsem damam so poljubljali roke, posebno seveda kne¬
ginji. Ker smo plašče polagali, kamor je bilo mogoče, in je
bilo vse okolje vse prej kot svečano, mi je šlo skoro na smeh.
Mnogo let kasneje, ko sem kot slovenski emigrant v Zagrebu
hodil k slovenski maši pri Svetem Roku, da bi se srečeval
z drugimi Slovenci, sem se spomnil Severjaninovega večera.
Zgrozil sem se. Res me je skušal hudič. Ali bomo tudi mi
nekoč tako jalovi, kakor so bili ti ruski emigrantje z vso
nostalgijo po nekdanjih časih? Se bomo tudi mi ob svečano¬
stih in jubilejih srečevali in zbujali spomine na nekdanje
dni? Z ogorčenjem sem zavračal ljudi, ki so v pogovorih pred
cerkvico napovedovali Hitlerjevo zmago.

»Triglav«. Nekje okoli leta 1931 so izvedli marksisti v »Tri¬
glavu« prevrat. Predsednik je postal Jože Košar, ki je dru¬
štvo pripeljal v levičarske vode. Menda nas je bilo kar pre¬
cej, ki smo tedaj presedlali iz »Jadrana« v »Triglav«. Študi¬
rali smo v krožkih marksistično literaturo in vroče debati¬
rali. Brali smo predvsem Engelsovega »Anti-Diihringa« in
tudi Borkhartovo priredbo Marxovega »Kapitala«. Igralca
Milana Skrbinška smo povabili, da nas je učil ortoepije. Kot
predlogo smo vzeli Cankarjevega »Gospoda stotnika«, a ni¬
smo prišli prek prvega stavka. Že pri prvem glasu G, po¬
sebno pa pri S smo se ustavili. »,S‘ mora biti oster kakor
igla,« nam je govoril Skrbinšek. Ne vem, ali sem se kdove kaj
naučil, gotovo pa sem se vsaj nekaj časa trudil, da bi govoril
skrbno.

Kolektivna drama. Ne vem več, od kod je prišla pobuda, da
je treba napisati dramo, ki bo opisala propadanje kmečkega
razreda (bog ne daj »stanu«, kar bi dišalo po stanovskem
sistemu) v kapitalizmu. Zbrali smo se v prostorih »Njive«, ki
je bila izrazito marksistična študentska organizacija, v ti-

89

volskem gradu, in se skupno, »kolektivno« lotili pisanja.
Seveda nismo prišli niti čez prvo besedo. Ante Novak, ki je
bil prepričan, da gre za partijsko direktivo, je, ko se stvar
nikamor ni hotela premakniti, vzkliknil: »Če me boste pu¬
stili vsi na cedilu, bom dramo kolektivno sam napisal!« Vsi
smo se zasmejali. Na sestanku je bila tudi Lidija Šentjur-
čeva, s katero sem se seznanil v filozofskem seminarju. Kot
dobra študentka je vsak dan kuhala profesorju Vebru kavo,
s katero se je boril proti svoji nervozi. Dan po ponesreče¬
nem pisateljevanju me je Lidija v kavarni Union predsta¬
vila Kardelju, ki je sedel ob kupu časopisov. Našim priza¬
devanjem za kolektivno dramo se je smejal in vprašal, ali
res nimamo nič pametnejšega, s čimer bi se lahko ukvarjali.

Kardelj. Z njim sem se ponovno srečal mnogo let kasneje,
nekje v šestdesetih letih, ko me je neki ameriški univerzi¬
tetni profesor - njegovega imena se ne spominjam več - na¬
prosil, da mu omogočim intervju s Kardeljem. Obrnil se je
name, ker so mu povedali, da sem pripravil razstavo o Lou¬
isu Adamiču. Profesor, ki je pisal študijo o njem, je hotel
vedeti nekaj o Adamičevem bivanju v Sloveniji. Telefoniral
sem v Kardeljev kabinet in se dogovoril za sestanek. Profe¬
sorja sem spremil in sestanku prisostvoval. Presenetilo me
je, da se me je Kardelj spomnil, saj je bil moj prvi sestanek
z njim bolj kratek. Ob prevajanju se je izkazalo, da Kardelj
dobro razume angleško, saj je prevajalca večkrat popravil.

Žalovanje. Po  atentatu na kralja Aleksandra so po Ljub¬
ljani vihrale črne zastave, nekateri ljudje so nosili žalne tra¬
kove, uradni spisi so imeli črn rob, celo znamke so bile črno
obrobljene. Oče je šel z delegacijo Maistrovih borcev v Beo¬
grad na pogreb. Tudi mama je šla. Vzela sta me s seboj,
čeprav za to nisem bil navdušen, priznam pa, da sem bil
radoveden. Mislim, da sta oče in mama upala, da me bodo
doživetja ob pogrebu spreobrnila. Navsezadnje pa je bil
obisk Beograda zame vendarle nekakšna, seveda brezu¬
spešna politična kamuflaža. Vožnja z vlakom, ki je bil na¬
bito poln, je bila strašna. Celo na stranišče se ni dalo priti,
ker je tam že kdo sedel in ga je bilo treba prositi, da se usmili

90

reveža, ki je bil v stiski, naj mu za nekaj minut odstopi
prostor, ki si ga je bil oni s težavo priboril. Prenočevali smo
v veliki telovadnici, kamor so privlekli nekaj šopov slame.
Sam pogreb je bil pisana parada najrazličneje uniformira¬
nih vojakov. Na drevesih ob poti so med vejami sedeli čet¬
niki s puškami v rokah in prežali na vsako kretnjo. Ko se je
povorka končala, sem bil po naključju blizu nemške delega¬
cije, ki je vstopala v avtomobile. Samo nekaj metrov od
mene je stopal mimo mene Goering z vsemi svojimi odliko¬
vanji.

Bedenje ob mrliču. Dan po kraljevi smrti je umrl očetov
očim. Da bi ugodil očetu, sem tudi jaz nosil žalni trak. Ko so
me v Ljubljani kolegi nekam začudeno pogledovali, sem
trak naglo snel. Živo mi je ostal v spominu večer ob mrliču.
V sobi, kjer je bil dedec »na parah«, je nekaj žensk klečalo in
molilo rožni venec, tudi kak moški se je pri vratih ustavil in
zamrmral nekaj očenašev, potem pa se je umaknil v sosednjo
sobo, kjer so točili slivovko. Kdaj pa kdaj so se zamenjale
tudi ženske. Tu je bilo razpoloženje čisto drugačno. Celo
nekaj kvant sem slišal, ki so me motile. Posebno pa očeta, ki
se je odločil, da se s stričevim kolesljem odpravimo domov.
Na poti domov sem razmišljal, ali so kvante znak nekega
nelagodja ob mrliču, neke želje, da se to nelagodje premaga
s preveč izrazitim pritrjevanjem življenju.

Ivan Mrak. Priznam: njegovih predstav v Delavski zbornici
(v dvorani današnje Kinoteke) nismo resno jemali. Hodili
smo nanje bolj iz zabave kot zaradi motivov, ki jih je izbiral
za svoje drame. Bili smo mu brez dvoma krivični. Šalili smo
se: »Avtor - Mrak, režiser - Mrak, igralec - Mrak, gledalec
- Mrak, razsvetljava - mrak.« Posebno nenavadno je bilo, ko
je igral žensko vlogo, menda Ifigenijo, in so se mu izpod
halje videle kosmate noge. Mnogo kasneje sva se srečala na
razstavi njegove žene Karle Bulovčeve, o kateri je pravil, da
presega Michelangela, sebe pa je primerjal s Shakespearom.
Ker so mu rekli, da pišem tudi kritike, me je pripeljal k svoji
ženi in ji priporočil, da me portretira. Pri tem ni mogel brez
superlativov. Bilo mi je zoprno. A tudi to je zabrisal čas in

91

sva se kasneje večkrat srečevala. Ko je nekaj pred smrtjo
nastopil na svojem večeru v Nuku, me je tudi kot avtor in
kot igralec prepričal.

Zvočni film. Prvo napoved zvočnega filma sem doživel še
v Mariboru. Z globokim glasom se je oglasilo s platna »Maar
tonfilmska reklama«. Sledil je po mojem mnenju prvi spot.
Videti je bilo delo na polju. Kmet si je brisal znoj in rekel:
»Vroče je. Sedaj pa - skodelico knajpa.« Bili smo očarani.
Pravi zvočni film pa sem videl šele v Ljubljani. Elitni kino
Matica (v dvorani današnje Filharmonije) je predvajal Ala
Jolsona (»Pevec jazza«) z znamenito popevko »Sonny boy«.
Film je bil pravi atentat na solzne mešičke. V dvorani je
zavladal splošen jok, ljudje so prihajali ven z objokanimi
očmi in rdečimi nosovi. Ne vem, kje sem videl karikaturo, ki
je prikazovala snažilke, kako v čebrih nosijo vodo iz dvo¬
rane. Ker smo poznali Greto Garbo še iz nemega filma, smo
bili silno radovedni, kakšen je njen glas. Nekaj filmskih
igralk namreč prehoda od nemega do zvočnega filma ni pre¬
živelo. S svojim globokim glasom si je utrdila in še povečala
svojo slavo.

Ekskurzija. Rečeno je bilo, da se lahko prijavimo za ekskur¬
zijo v Trbovlje, kjer si bomo ogledali rudnik. V svojem ro¬
mantičnem navdušenju sem bil seveda takoj pripravljen, da
vidim rudarje od blizu. Samo romantika to vendarle ni bila,
saj sem se v Halozah o socialnih krivicah sam prepričal.
Moja »njiva je bila vsekakor že zorana za komunistično se¬
tev«. Rudarji pa so bili seveda nekaj povsem drugega kakor
kmečki proletariat, saj so bili prav »delavci nosilci napredka
in seveda revolucije«. Moja pričakovanja so bila velika. In¬
ženirja, ki je nekaj razlagal, zaradi ropota na separaciji ni¬
sem razumel. Delavke so s skrbnimi očmi sledile rudi, ki se
je vozila na traku mimo njih. Zagledal sem mlado žensko, ki
se mi je zdela nenavadno lepa. Začutila je, da jo opazujem in
se mi nasmehnila. Ko smo šli naprej, sem se pri vratih še
enkrat ozrl nanjo. Naglo se je prestopila - prepozno. Bila je
pohabljena. Namesto noge ji je izpod kratkega krila štrlel
lesen drog. Zardela je. Ta mlada ženska je postala zame

92

simbol za neurejenost, za krutost sveta. Vedno znova in
znova mi je prihajala v misel.

Zaradi krize so rudarji tedaj delali le dva ali trikrat na
teden. Ko so po dnevih neprostovoljnih počitnic prihajali
v jamo, so se jim sestradane podgane zakadile pod noge,
kajti rudarji so jih hranili, ker so jim naznanjale, če so se
prikopali do področja s plinom. Svojo južino so imeli prive¬
zano na žico, da se podgane niso mogle polastiti tudi tiste
hrane, ki jim ni bila namenjena.

Hrastnik. Kmalu po ekskurziji v Trbovlje me je Lidija Šent-
jurčeva povabila v Hrastnik, kjer je bila doma. Šli smo z in¬
ženirjem v rov precej globoko pod zemljo. Videli smo do
pasu gole kopače, ki so se hudo potili. Priznam, da mi je bilo
kar precej tesno, ko sem slišal pokljanje opornikov in tra¬
mov, ki so se šibili pod težo zemeljskih gmot. Tedaj sem se
seznanil z Lidijino materjo, menda sestro znamenite Ka-
stelke, ki jo opisuje Vladimir Levstik v »Gadjem gnezdu«.

Še ena ekskurzija. Ne vem več, kako mi je uspelo, da sem se
prilepil ekskurziji juristov, ki jim je bilo omogočeno, da
obiščejo mariborsko jetnišnico (v kateri je bil zaprt tudi
Tito). Ta je namreč po svoji moderni ureditvi, z zgradbo
v obliki zvezde, iz katere je bilo mogoče kontrolirati vse
hodnike, tedaj slovela kot posebna evropska znamenitost.
Videli smo jetnike, ki so hodili po dvorišču, tudi nekaj praz¬
nih celic smo si lahko ogledali. V posebni sobi so visele ve¬
rige, v katere so nekoč, tako nam je zatrjeval upravnik, sicer
amaterski zgodovinar Niko Vrabl, uklepali ujetnike. Nje¬
govo pripovedovanje o ciganih, za katere je bila vsaka ka¬
zen, daljša od enega leta, pravzaprav smrtna obsodba, me je
pretreslo. »Če jih ne pobere jetika, bodo tako dolgo posku¬
šali narediti samomor, dokler jim ne bo uspelo. Če drugače
ne gre, bodo jedli žeblje ali druge ostre predmete.« Z Vra¬
blom sva se kasneje v življenju še srečala, tedaj seveda
v drugačnih okoliščinah«

Preiskava. Po  dveh letih v kolegiju in nekaj krajših bivanjih
v privatnih sobah sem našel sobo pri Misonovih, pri podjet-

93

niku, po rodu Furlanu, ki se je nekaj časa ukvarjal z regu¬
lacijo Ljubljanice. Gospodinja je bila izredno prijazna in
me je imela rada. Cesto mi je ponudila kak priboljšek. Tam,
kjer so zdaj stavbe na Trdinovi, je bila enonadstropna hiša
z odprtim balkonom. Pred hišo je bil drevored kostanjev,
po katerem se je prišlo ven na cesto. - Ker sem se začel
veliko družiti z znanimi komunisti na univerzi, predvsem
z Lidijo Šentjurčevo, ni bilo treba dolgo čakati, da sem po¬
stal tudi jaz policiji sumljiv. Aretirali so nas drugega za
drugim. Tudi mene, ki dotlej pravzaprav še nisem zagrešil
ničesar »protizakonitega«. Z Lidijo sva si veliko dopisovala
in razpravljala ne samo o političnih stvareh. Skupaj sva
prebirala Adlerjevo knjigo »Heilen und Bilden« (Zdraviti in
oblikovati). Ne vem, kaj mi je bilo, da sem nekega popol¬
dneva njena pisma zmetal v peč in zažgal. Ni še minila ena
ura, ko je nekdo potrkal na moja vrata. Rekel je, da sta
spodaj dva gospoda, ki bi rada govorila z menoj. Šel sem
dol in vsi štirje smo nato stopili v mojo sobo. Šele zdaj so
mi pokazali nalog za hišno preiskavo. Bili so nadvse na¬
tančni. Tudi posteljo so mi razkopali. Med knjigami sem
imel praško izdajo Gumiljova, ki smo ga brali na ruskem
tečaju. Spredaj je bil signet založbe: majhno kladivce nad
plamenom. Založba je bila seveda emigrantska in se je ime¬
novala Plamja. Ta signet je detektive zelo vznemiril. Šele
ko sem jim pokazal, da je delo izšlo v Pragi in da smo ga
imeli kot čtivo na univerzi, so se pomirili. Na mizi pa sem
imel pesmi Damjana Bednega, ki mi jih je posodil Kreft.
Detektivi so knjigo večkrat vzeli v roke in po njej listali,
slučajno pa se jim knjiga nikoli ni odprla na straneh, kjer
so bile rdeče zastave. Priznam, da me je skrbelo. Eden med
njimi je segel celo v peč in previdno privlekel iz nje ožgana
pisma, ki so se še držala skupaj. Stopil je k oknu, kjer sem
stal jaz, da bi si jih bolje ogledal. Kihnil sem, da se je pepel
razpršil po celi sobi. Končno so mi rekli, da moram z njimi.
Odpeljali smo se z avtom.

Zapori ob sodišču so imeli na Miklošičevi cesti poseben
vhod. Skozenj smo se pripeljali in na dvorišču izstopili. Ce¬
lica, v katero so me pripeljali, je bila večja in udobnejša kot

94

pri Grafu. Napotil sem se od okna do vrat in se sprehajal do
onemoglosti. Pri tem sem mislil na Tollerjevo knjigo o la¬
stovkah, v kateri opisuje svoja doživetja v zaporu. Tako sem
svoj zapor poetiziral. Ker je bilo ravno o veliki noči (mislim,
da leta 1932), mi je gospodinja poslala v zapor najrazličnejše
velikonočne dobrote. Stražnik, ki sem mu bil najbrž simpa¬
tičen, mi je rekel, da lahko nekaj, česar imam preveč, odsto¬
pim nekomu, ki ga najbrž dobro poznam, a ga ne sme imeno¬
vati. Sklepal sem, da je šlo za Kidriča, ki mu niso mogli
ničesar poslati. Tedaj je bila v časopisih precejšnja senzacija
o bratomoru zaradi neke ženske. Stražnik me je pripeljal do
njene celice, da sem si jo lahko ogledal. Nič na njej se mi ni
zdelo kdove kako pomembno, da bi se človek mogel tako
blazno zaljubiti.

Zaslišanje. Pripeljali so me k preiskovalnemu sodniku. Mi¬
slim, da se je pisal Vrečar. Na njegovi pisalni mizi so ležala
moja pisma. Spoznal sem jih takoj po vijoličastem nadihu,
ki so jih imela. (Uporabljal sem jih, ker so bila drugačna od
drugih). In začelo se je. Preščipnil mi je skoro vsako besedo,
ki sem jo bil napisal. Bilo je mučno. Izgovarjal sem se, da za
Lidijino politično usmerjenost nisem vedel, saj se o tem ni¬
sva pogovarjala. (Res sva se veliko pogovarjala o individu¬
alni psihologiji. Spominjam se, da mi je ona posodila Ad¬
lerja.) Za mojim stolom je stal detektiv Turin, visok črnolas
moški, z dolgimi zalisci. Ugovarjal je. Točno da se spomni,
kako mi ga je nekega večera v Daj-damu Lidija, ki je že
imela z njim opraviti, očitno pokazala. Rekel sem: »Gospod
Turin, kateri študent vas pa ne pozna!« Tipkarica se je
glasno zasmejala in rekla nekaj o detektivih, ki jih vsak
pozna.

(Mnogo let kasneje, tik po osvoboditvi, sva se s Turinom
srečala v Mariboru. Bil je večer in mož se je močno opotekal.
Ko me je zagledal, je bil v hipu trezen. Ker se mi ni mogel
izogniti, me je nagovoril. Pripovedoval mi je o tem, kaj je
počel potem, ko sva se seznanila. Na koncu me je vprašal, ali
sem mu kaj zameril. Bil sem še mnogo preveč navdušen po
osvoboditvi, da mu ne bi »odpustil«. Bil je zaposlen pri
mestnem prehranjevalnem uradu, kjer je delil nakaznice.)

95

Z zasliševalcem sva prišla do mesta: »Reich mi je dal ve¬
liko«. Reichovo knjigo »Der sexuelle Kampf der Jugend«
(Seksualni boj mladine) smo tedaj veliko prebirali. Reich, ki
je kasneje zaslovel kot psihoanalitik, v knjigi zagovarja svo¬
bodno ljubezen. Sprejemali smo knjigo kot precej preprosto
komunistično propagando. Zasliševalec je knjigo seveda do¬
bro poznal. Kaj sem mislil s tem? Rekel sem: »Seksualno
razjasnitev, ki mi je doma niso dali.« Zopet se je tipkarica
glasno zasmejala. Ker mi niso mogli ničesar dokazati in ker
me nihče ni obremenjeval, so me takoj izpustili.

Makedonstvujušči. Ko sem se vrnil v svoje stanovanje pri
Misonovih, so me z veseljem sprejeli. Pri tem je gospa Miso-
nova povedala zgodbo, ki mi je pognala strah v kosti. V pr¬
vem nadstropju na koncu odprtega hodnika je stanoval cari¬
nik, ki je precej nenadoma odšel, ne da bi se poslovil. Na
hodniku pred mojim oknom je stala nočna omarica, ki je
niso uporabljali. Ko je gospodinja odprla predal, je videla
železno hruško. Pokazala jo je oficirju, ki je stanoval v isti
hiši. Ta jo je spoznal in ugotovil, da gre za ročno bombo.
Komaj so ga pregovorili, da zadeve ni naznanil in je bombo
odnesel. Tako je pripovedovala gospodinja. Jaz pa sem raz¬
mišljal, kaj bi se zgodilo, če bi detektivi bombo odkrili. Res
sem imel veliko srečo.

»Makedonstvujušče« so tedaj imenovali makedonske na¬
cionaliste, ki so se za svoje cilje borili tudi s terorističnimi
sredstvi.

Še en zapok. Niti malo nisem slutil, zakaj so me spet areti¬
rali, tokrat v Mariboru. Drugič sem prišel v »Hotel Graf«.
Nekaj časa so me kuhali. Tedaj sem se nalezel uši. Neke noči,
ko se me posebno pekle, sem si rekel, če bom zdržal in se ne
bom praskal, me bodo prihodnji dan izpustili. Ko sem prišel
po zaslišanju domov, sem imel krvava bedra. Po kakšnem
tednu ali kaj so me odpeljali na policijo. Bilo je dopoldne
okoli enajstih. Stražnik me je uklenjenega gnal skozi mesto.
Verjetno je bila to kar mala senzacija. Na začetku Jurčičeve
ulice me je zagledala gospa Razbergerjeva, mati igralke
Branke Verdonikove, ki me je dobro poznala. Polile so jo

96

solze. Čeprav mi je stražnik poravnaval rokave, da se veriga
ne bi videla, mi niti malo ni bilo mar. Morda sem celo svoje
verige namenoma pokazal. Niti pojma nisem imel, kaj so mi
očitali. S tem se je zasliševanje tudi začelo. Ali vem, zakaj
sem tu? me je vprašal zasliševalec in me pomenljivo pogle¬
dal. Po pravici sem povedal, da ne vem. Rekel je, da sem
vodilni komunist v Mariboru. Bil sem presenečen, tedaj na-
meč sploh še nisem bil v partiji. »Mi vemo,« je nadaljeval.
Posvetilo se mi je, da ne vedo ničesar. Postal sem samozave¬
sten. Malo me je sicer skrbelo, da me bodo pretepli, vedel pa
sem, da mi ne bodo mogli ničesar dokazati. Prešel sem v pro¬
tinapad. Nekaj pa bi vendarle imel povedati. Tipkarica se je
pripravljala na moje priznanje. Začel sem: »Pred nedavnim
sem bral v 'Vedi’ poročilo o Hamurabijevem zakoniku. Prvi
člen pravi, da je strogo kaznovan človek, ki obdolži in toži
nedolžnega človeka. Rad bi vedel, kdo bi moral sedeti na
mojem mestu.« To je bilo za zasliševalca najbrž preveč. Re¬
kel je, da se bova gotovo še srečala. Ko sem odhajal iz sobe,
me je ustavil in najbrž proti predpisom pokazal zapisnik
zaslišanja mojega znanca, v katerem je bilo črno na belem,
da štejem med vodilne komuniste v Mariboru. Tudi podpis
mi je pokazal. Je hotel med menoj in mojim znancem zase¬
jati spor? Ni mu uspelo.

Židje. Mislim, da je bilo drugo ali tretje leto univerze, ko so
na ljubljansko univerzo prišli židovski študentje, ki jim nu-
merus clausus na poljskih univerzah ni dovoljeval vpisa. Za
nas so bili vsaj v začetku zanimivi. Ker jih je bilo precej, smo
skušali ugotavljati rasne posebnosti, ki jih seveda nismo na¬
šli. Kar neverjetno je, kako hitro so nekateri predvsem naci¬
onalistični študentje zapadli v strupen antisemitizem. Za
nas skavte, ki smo imeli v svojih vrstah vsaj dva zelo zna¬
čilna Žida, je bilo tako rasno razlikovanje smešno. - Ko smo
po zgledu drugih priredili tudi svoj brucovski večer na Rož¬
niku brez vina, so se kolegi iz nas norčevali, češ kakšen
brucovski večer je to, če se družba ne bo mogla držati »Kri-
ževačkih statutov«, katerih glavni namen je, da se družba po
nekakšnem bolj ali manj duhovitem obredu čimprej opijani.
Tako se je zgodilo, da se je našega brucovskega večera ude-

97

ležilo kar nekaj Poljakov, ki so zatrjevali, da so tudi oni
skavtje. Nismo jih kontrolirali, ampak smo jih z veseljem
sprejeli medse. K meni je prisedla drobna, temnolasa de¬
klica z zelenimi očmi. Občutek sem imel, kot da bi iskala
zaščito, jaz pa sem se počutil kot branilec pred ne vem kakš¬
nim sovražnikom. Jezik je bil seveda precejšnja zapreka.
Rusko Poljaki niso hoteli govoriti, nemško pa mi ne. In ven¬
dar smo se nekako sporazumeli. Moja soseda je rekla, da se
piše Balka Brenner in mi je precej očitno kazala simpatije.
Čez čas je prav gotovo ne brez rizika naslikala na papir srp
in kladivo. Takoj sva se sporazumela. Napovedala sva si
sestanek in se sploh precej družila, da so fantje kar začeli
namigovati. Ob nekem sprehodu po Tivoliju mi je priznala,
da ima fanta, ki so ga pa zaprli. Bogve kaj zdaj počno z njim!
Ob koncu semestra so Židje odšli in z njimi tudi Balka Bren¬
ner. Bog ve, kaj so potem počeli z njo. Najbrž se ni rešila, saj
je že ob meni pokazala, koliko si drzne.

Politična literatura iz Nemčije. Tisto leto, mislim, se je
vrnil Košič, naš skavtski vodja, ki je en semester študiral
v Nemčiji. Prinesel je poln kovček politične literature. Da ga
ob carinskem pregledu ne bi česa osumili, je poleg nacistič¬
nih brošur prinesel tudi brošure z govori komunističnih, so¬
cialdemokratskih in katoliških političnih voditeljev. Posodil
mi jih je verjetno vse. Tako sem spoznal statut nacionalsoci¬
alistov, nekaj njihovega propagandnega gradiva, predvsem
pa govore komunistov Thalmana in Torglerja. Duhovita je
bila komunistična brošura »Worte und Taten der National-
sozialisten« (Besede in dejanja nacionalsocialistov). Nad ve¬
liko črko o, ki je zijala kot odprta usta, je bil stisnjen Hitler¬
jev brkati obraz, t-ji pa so bili bodala, od katerih je kapljala
kri. O politični sceni v Nemčiji sem bil tako zelo dobro po¬
učen.

Ernst Toller. Na povratku z dubrovniškega kongresa PEN
klubov se je oglasil v Ljubljani nemški pesnik in pisatelj
Ernst Toller. Slovenski PEN mu je priredil večer (je bila
matineja?) v Operi. Predstavil nam ga je Oton Župančič.
Spominjam se njegovih uvodnih besed: »Ko je bila Jakopi-

98

čeva brada še črna ...« Toller je bil izreden deklamator. Bral
je, ali pa je govoril na pamet, iz zbirke pesmi »Das Schwal-
benbuch« (Knjiga o lastovkah). Kot aktivni udeleženec nem¬
ške revolucije po prvi svetovni vojni je namreč prišel v za¬
por, kjer mu je delal družbo lastovičji par. Ne vem, ali sem
njegov roman »Mladost v Nemčiji« v srbskem prevodu bral
že pred njegovim prihodom, ali pa sem si ga izposodil šele
kasneje zaradi navdušenja ob njegovem nastopu.

Helen Keller. Znamenita pisateljica, ki je bila od svojega
drugega leta slepa, gluha in nema in je kljub temu s pomočjo
svoje vzgojiteljice naredila celo doktorat, je na svoji turneji
prišla tudi v Ljubljano. Predavala je v dvorani Delavske
zbornice, ki je bila seveda nabito polna. Ker sem o njej bral
v 'reklamki’, ki je bila v domači knjižnici, se tej priložnosti
nisem hotel odpovedati. Stala je zravnana in govorila z ne¬
koliko višjim glasom. Njeno lice, skoro bi zapisal pogled, je
bilo usmerjeno proti dvorani. Pripovedovala je o tistem tre¬
nutku v svojem življenju, ko ji je njena vzgojiteljica spustila
vodo na eno roko, na drugi pa ji je s pritiskom na dlan
neprestano ponavljala besedo voda v znakih za gluhe. Do¬
jela je zvezo med vodo iz studenca in besedo, ki ji jo je
vzgojiteljica pritiskala na dlan. Tako je bil vzpostavljen prvi
stik z zunanjim svetom. Tudi zdaj je sedela poleg nje njena
vzgojiteljica in ji s pritiski na roko povedala, kar je bilo
treba. Ko je odhajala, je bil njen korak, kljub temu da jo je
vodila vzgojiteljica, negotov. Pripovedovali so, ali pa je bilo
morda v časopisih, da jo je sprejel kralj in da ji je poklonil
rožo, ki pa ji je skrbno odstranil trnje. Občudoval sem njeno
silno energijo, predvsem pa potrpežljivost njene vzgojite¬
ljice, ki se ji je pisateljica imela zahvaliti za »človeškost«
svojega življenja. Mislim, da mi ni treba govoriti o dobrih
sklepih, ki sem jih napravil na poti domov.

Prvi izpit. Po dveh letih je bilo mogoče narediti prve izpite.
Na slovenističnem oddelku so bili to narodna zgodovina,
nemščina in ruščina. To kombinacijo sem si namreč že v za¬
četku izbral. Pri nemščini, ki jo je spraševal profesor Kele¬
mina, je šlo zelo dobro. Tudi ruščina mi ni delala težav, saj

99

sem tekst Turgenjeva o ruskem jeziku poznal. Profesor Nah¬
tigal je sicer pričakoval, da mu bom povedal še kaj o etimo¬
logiji, za katero sem bil prepričan, da mi je ni treba znati.
Zataknilo pa se je pri narodni zgodovini pri profesorju Ra-
dojčiču. Kot Srb-Prečan je predaval v pojoči ijekavščini, ki
smo jo sicer cenili, a je na slovenski univerzi nismo trpeli.
Bil sem dolgo prepričan, da sem padel samo zato, ker sem
nosil rusko srajco. Danes vem, da je bilo moje znanje res
pomanjkljivo. Zavrnjen sem bil do jeseni. Ko sem sporočil
svoj neuspeh domov, je bil oče gotovo zelo razočaran, čeprav
ga tudi v gimnaziji nisem preveč razvajal z odličnimi uspehi.

Dunaj. Pravzaprav nisem pričakoval, da bom v teh dveh ali
treh mesecih lahko počel kaj drugega, kakor študiral. Ne¬
malo sem bil presenečen, ko mi je mama ponudila, da grem
na Dunaj k teti Meli, ki me je že prej vabila. Moral sem mami
obljubiti, da bom jeseni izpit naredil. Ne vem, ali je bil oče
s tem potovanjem zadovoljen, mama pa mi je zaupala, saj
sem vendar obljubil. Iz raznih zgodovinskih knjig sem si na
listkih izpisal pravo kronologijo vsega, kar je bilo treba ve¬
deti. Za skoraj dve tisočletji sem imel v žepu vse, kar se je
vsako leto dogajalo. Te svoje izpiske sem nosil, kamorkoli
sem šel. Po dunajskih muzejih sem vsakokrat, kadar sem se
utrudil, sedel na najbližjo klop in bral. Mojega obiska na
Dunaju je bila posebno vesela tetina pomočnica Poldi, saj
sem ji prinesel neka zdravila zoper revmo, ki se na Dunaju
baje niso dobila. In tako sem romal iz enega muzeja v dru¬
gega in užival. Najbrž je bilo to moje romanje vzrok, da sem
vpisal umetnostno zgodovino pri Izidorju Cankarju, o kate¬
rem je šel glas, da govori najlepšo knjižno slovenščino. Zato
smo ga hodili slovenisti radi poslušat. Ko sem se namenil, da
obiščem »Kapuzinergruft« (kapucinsko grobnico), kjer so
pokopani avstrijski cesarji, je Poldi opozorila, da nas bo
kapucin pri grobnici cesarja Franca Jožefa pozval, naj mo¬
limo za rajnkega cesarja. On da je podpisal vojno in ni vre¬
den molitve. Res je zgovorni kapucin ob koncu svojega vod¬
stva rekel, naj molimo »fiir die Seele des groBen Herrschers«
(za dušo velikega vladarja). Vsi so pokleknili, samo jaz in
neki mlad Italijan sva ostala pokonci. Ko sem ga kasneje

100

nagovoril, se nisva mogla zmeniti, ker nisem znal italijan¬
sko, on pa ne nemško. Njegovo uporništvo je tako izviralo iz
neznanja jezika.

Moralo je biti ob neki drugi priložnosti, ko sva bila
z mamo na Dunaju. Tedaj me je mama povabila, da greva
skupaj v Prater. Bilo je precej pozno popoldne, vreme je bilo
kislo in v Pratru je bilo zelo malo ljudi. Tedaj mi je mama
priznala, da nikoli ni mogla v Prater, ker ji tega doma niso
dovolili. Zato sva vse preizkusila, vozila sva se na vrtiljaku
in se dvignila na »Riesenradu« in se peljala z »Geisterbahn«
(vlakom strahov). Bila sva menda tedaj edina in treba je bilo
lastnika preprositi, da je sprožil mehanizem. Nikoli prej ali
pozneje nisem videl mame tako vesele, razposajene volje kot
takrat.

Stric- žid. Mamina sestra, teta Tekla, se je zelo pozno poro¬
čila, vzela je mnogo mlajšega Žida, s katerim sta se srečala
na uradu za brezposelne. Bila je prepričana socialistka. Ko
je bila knjigovodkinja v eni izmed velikih blagovnic, je
menda razkrila neke davčne utaje. Prosila je za novo službo,
ki so ji jo vedno obljubljali, a čez nekaj dni so ji z obžalova¬
njem sporočili, da je ne morejo vzeti... V naši družini nismo
imeli protižidovskih predsodkov. Kar so ji njene sestre oči¬
tale, je bilo dejstvo, da je vzela premladega. Kaj bo, ko bo
starejša? Tudi ženin ni bil sestram pogodu, saj je bil samo
pleskar, ki je s svojim vozičkom, na katerem je imel, kar je
potreboval za svoje delo, hodil po Dunaju, ki ga je kot rojen
Dunajčan zelo dobro poznal. Nekega dne me je odpeljal
v Ottakring. Obljubil mi je, da bom o Dunaju izvedel več
kakor v vseh muzejih in galerijah. Prišla sva na sodišče in
prisostvovala celi vrsti vsakdanjih razprav. Neka ženska je
na pokopališču kradla rože, druga, ki je živela v izvenzakon-
ski skupnosti, je tožila, ker ji je soseda očitala nemoralo .. in
še in še. Mislim, da je mladi sodnik opravil kakih pet ali šest
pravd na uro. Stric je imel prav. To je bil res Dunaj. Kljub
temu pa sem vedel, da »obstoji tudi drugi Dunaj, ki me je
seveda tudi silno zanimal. Ko je prišel Hitler v Avstrijo, so
strica aretirali. Bil je, kot je pisala teta Tekla, odveden nez¬
nano kam. Oče se je pri policiji zanimal, če je »možno dobiti

101

zanj dovoljenje za bivanje pri meni«. Odgovor je bil ’Ne!’
Stricu pa je vendarle uspelo, da je emigriral v London. Čez
eno leto je dobila teta iz Anglije pismo, v katerem jo mož
prosi, naj pristane na ločitev, ker bi se rad poročil...

Delakov »Hlapec Jernej«. Med svojim študijem sem se po¬
gosto vračal v Maribor. Malo zaradi domotožja, malo pa
tudi, ker sem hotel biti na raznih družinskih slavjih, ki so
nas otroke, priženjence in tete družile ob svečanih kos il i h  in
večerjah. Tako se je zgodilo, da Delakove dramatizacije
»Hlapca Jerneja« nisem videl v Ljubljani, ampak v Mari¬
boru. Nabito polna Unionska dvorana je bila velika manife¬
stacija mariborskega delavstva. Že sama napoved, da gre za
kolektivno dramo, je bila dovolj za obisk. Delaku je uspelo,
da je s svojimi delavskimi diletanti dosegel prav neverjeten
učinek. Navdušenje skorajda ni poznalo meja.

»Razgled«. J. F. Knaflič, ki je bil skavt, precej starejši od
vseh nas, je v Mariboru v letih 1934-35 začel izdajati časopis
»Razgled«. Povabil me je k sodelovanju. Bil sem neke vrste
urednik za kulturo. Za neznaten honorar sem pisal kulturne
novice iz Maribora, pa tudi od drugod. Ko je kolega z uni¬
verze France Vodnik izdal zbirko pesmi z naslovom »Bori-
vec z Bogom«, sem imel z njim intervju. Ponudil sem ga
Knafliču, ki ga pa ni objavil. Govoril je nekaj o reklami za
klerikalce. Bil sem zelo razočaran. Kljub svojemu »napred¬
nemu« mišljenju sem bil prepričan, da tako daleč politika ne
bi smela segati.

Razstava, ki je ne bom pozabil. Spominjam se ocene, ki sem
jo napisal ob razstavi peterice. V prvem nadstropju, na vrhu
hotela Orel, v prostorih restavracije, je bil urejen razstavni
prostor, ki je bil za ta namen prav primeren, saj je bil sredi
mesta in so ljudje tudi sicer radi hodili tja. Tu se je za razliko
od kavarne Astorija, ki je bila nekako bolj tiha in umerjena,
zbirala nekoliko bolj bučna mariborska publika, ki je hodila
sem na slavnostne večerje. - Že takoj ob vhodu je bila kot
nekakšen napis za serijo grafik, ki jih je razstavil Ivan Kos,
velika slika berača v naravni velikosti. Njegove očitajoče oči

102

so te zasledovale, kamor koli si šel. - Ne vem, ali je bilo pri
tej sliki ali pri kateri drugi, ko sem za seboj zaslišal opombo,
ki mi je bila všeč. Ozrl sem se in zagledal dvoje modrih, zelo
modrih oči. Te oči pa so me spremljale še mnogo bolj kakor
beračeve. Na vsak način se je bilo treba z dekletom sezna¬
niti. A kako? Kasneje sem ugotovil, da imava skupnega
znanca. To je bil Rudi Janhuba.

Čaj. Kak mesec pozneje je Rudi povabil mene in dekle na
čaj. Ker je imel mačeho, s katero se ni najbolje razumel, sta
si s sestro Vero ob zajtrkih prihranila koščke sladkorja, iz
katerih je potem Vera, ko staršev ni bilo doma, spekla sla¬
dico. Na svečnico leta 1933 smo bili povabljeni Milena An-
čič, tako se je dekle pisalo, njena prijateljica Ema in jaz.
Sredi marca te izredno vetrovne pomladi sva se z Mileno
»zmenila«. Ker še sploh nisem končal študijev, na poroko
nisva mogla misliti. »Hodila« sva že dve leti, ko sem se zave¬
del, da je Hrvatica. Pripovedovala je o osnovni šoli v Pazinu
in rekla, da jo je italijanska učiteljica kot Hrvatico poslala
vsako jutro v kot klečat. Skupaj sva prebirala »Čakavsko
liriko«, posebno Gervaisove pesmi so nama bile všeč. Rad
sem poslušal, kadar je Milena govorila hrvaško, ker mi je
govorica iz njenih ust morda ne samo zaradi zaljubljenosti
zvenela posebno melodično. V svojih dijaških letih je nam¬
reč hodila na počitnice v Bosanski Šamac, kjer je imela so¬
rodnike. Kljub temu se je tudi ona lažje izražala v sloven¬
ščini, saj je razen prvih razredov hodila samo v slovenske
šole. - Janhuba, ki smo ga kasneje poznali kot precej dog¬
matičnega komunista, je bil tedaj izredno romantično raz¬
položen. S svojim dekletom sta se pomladi obhajala z mači¬
cami. Usoda je hotela, da je prav za mojo poroko z Mileno
leta 1939 - pač po sporočilu njegove sestre Vere - prišel
telegram z njegovimi čestitkami iz taborišča v južni Fran¬
ciji, kjer so bili internirani španski borci. (Tudi jaz sem imel
nekaj časa namen, da bi šel pomagat republikancem. Začel
sem se celo učiti španščine, .a še preden sem se zares odločil,
je bilo španske vojne konec. Velikokrat so se kolegi norče¬
vali, da sem s svojim odlašanjem odločil Francovo zmago,
saj bi moj prihod v Španijo gotovo obrnil vojno srečo v ko-

103

rist republikancev...) Rudi Janhuba se je po osvoboditvi
odločil za diplomacijo. Bil je na jugoslovanski ambasadi
v Rimu. Po osvoboditvi sva se le redkokdaj srečevala.

Študij

Neizpolnjena pričakovanja. Pravzaprav sem bil ob preda¬
vanjih na univerzi zelo razočaran. Pri jeziku sem pričakoval,
da bomo govorili predvsem o lepoti slovenskega jezika, o po¬
sebnostih slovenske skladnje. Profesorja Ramovša smo vsi
občudovali. Prihajal je s precejšnjo zamudo, da njegova pre¬
davanja niso bila daljša od pol ure. V začetku je položil na
kateder droben listek in popisal vsaj dve tabli z raznimi
znaki, ki so se mi zdeli kot matematični obrazci. Vem, da je
trajalo nekaj časa, preden sem se zavedel, da ni vseeno, ali je
repek pod o-jem ali e-jem obrnjen na desno ali na levo, da
gre torej za nazal ali za širino vokala. Poleg tega sem padel
na sredo predavanj o dialektologiji in akcentologiji. Kot
Štajerec nisem razločeval med padajočim in rastočim nagla¬
som. Skratka: moj izpit je bil prava polomija. Toda profesor
je imel razumevanje zame in me izpustil. Mnogo pozneje sem
kot dramaturg moral skrbeti tudi za izgovarjavo. Za Župan¬
čičev prevod Tartuffa sem si skoro vsako besedo poiskal
v Pleteršnikovem slovarju z naglasi in vokalnimi kvalite¬
tami. Na srečo je bil igralec Danilo Gorinšek, ki je v gimna¬
ziji poslušal Sovreta, v tem mnogo bolj izveden kot jaz in mi
je ta posel odvzel.

Pri književnosti ni bilo mnogo bolje. Pri Kidriču, ki je
predaval slovensko književnost do 1848 in je prav tedaj pisal
svojo knjigo o Prešernu, je bilo vsaj zanimivo. Nekih estet¬
skih analiz sicer nismo slišali, pač pa smo pesnikovo živ¬
ljenjsko pot z datiranjem pesmi le spoznali. V smislu svojega
svetovnega nazora sem za seminarsko nalogo izbral temo
»Socialni motivi pri Prešernu«. Zdi se, da je bila Kidriču
moja naloga všeč, saj me v svoji knjigi večkrat citira. Ob
samem predavanju sem imel kar nekaj sreče. V slovanskem
seminarju je bilo namreč nenapisano pravilo, da sta bila

104

glavna diskutanta Ocvirk in Petre, ki se nikakor nista razu¬
mela. Če je Petre nalogo pohvalil, jo je Ocvirk raztrgal, ka¬
dar pa je bila naloga Ocvirku všeč, je našel Petre kakšno
pomanjkljivost. Nalogo sem bral, ko je bil Ocvirk odsoten.
In Petretova pohvala je bila nadvse laskava.

Vse drugače je bilo pri profesorju Prijatelju. Zdi se, da je
bil v tem času že kar precej utrujen in razočaran. Prav razži¬
vel se je šele v seminarju. Tu je pripovedoval marsikatero
zanimivost, ki ni bila v neposredni zvezi z njegovimi preda¬
vanji. Moja težava pa je bila v tem, da sem pričakoval mnogo
več, kakor sem dobil. Mislil sem, da bomo govorili o Can¬
karju, ki ga je bil Prijatelj v svojem eseju »Domovina, glej
umetnik« tako lepo predstavil. Toda o njem ni bilo govora.
O imenih, kot Cankar, Župančič, Murn, Kette in ne nazadnje
Milan Pugelj, ki mi je bil tedaj zelo všeč, nisem slišal niti
besedice. Literatura se je končala pri Kersniku in pri poli¬
tičnem položaju v Avstriji. Seminarsko nalogo bi moral
brati še pred diplomo. Profesor mi je kot Mariborčanu izbral
prvega slovenskega časnikarja Antona Tomšiča. O njem sem
pisal še mnogo pozneje v Časopisu za zgodovino in narodo¬
pisje (v Kovačičevem zborniku) in v Kroniki. Za eno in
drugo me je spodbudil profesor Franjo Baš.

Dva izleta. Če zdajle skušam pomisliti nazaj na tisti čas,
moram vendarle priznati, da nam je Prijatelj že s sugestiv¬
nostjo svoje osebnosti dal izredno mnogo. To je prišlo do
posebne veljave ob dveh izletih, na katerih smo si postali
študentje in profesor izredno bilizu: na Blegoš in v Prek¬
murje.

Ne vem več, kako je prišlo do izleta na Blegoš. Zdi se, da je
bil Heinrichar, ali kako se je že imenoval, posestnik na Ble¬
gošu, Prijateljev znanec. Med udeleženci mi prihajajo na mi¬
sel: Breda Milčinski in Nada Ruplova, z njima sem se mnogo
družil, Rušca Mahkota, drobno dekletce, ki smo jo vsi imeli
radi, Metka (Lori) Kernčeva, ki nas je očarala s svojo pojočo
dolenjščino, po osvoboditvi je postala pomočnica ministra
za kulturo, Silva Trdinova, kasnejša avtorica znamenite
»Besedne umetnosti«, po kateri so se cele generacije sezna¬
njale z literarno teorijo, Marja Boršnikova, kasnejša profe-

105

sorica na slavistiki, Ciril Debevec, z njim sem se srečeval ob
njegovih mariborskih režijah, Fran Petre, poznejši profesor
na zagrebški univerzi, France Vodnik, pesnik »Borivca z Bo¬
gom« in še in še bi jih moral našteti.

Spominjam se drobne anekdote, ki bolj kot opisi označuje
odnos do našega profesorja. Ko je Rušca ponudila Prijatelju
aluminijasto škatlo s keksi, jo je Prijatelj odklonil in ugoto¬
vil, da sladkosti v tej obliki ne ceni. Pač pa ima raje dru¬
gačne sladkosti. Pri tem jo je poljubil. Rušca, ki je bila kakor
vsi zaljubljena v profesorja, je kar otrpnila, roke so se ji
povesile in škatla ji je padla iz rok, keksi pa so se razsipali
po mizi. Vsi smo se zasmejali. Zvečer smo sedeli ob ognju,
peli, pili in se pogovarjali. Debevec je pripovedoval, in znal
je pripovedovati kakor malokdo. Vsi smo ga poslušali. V ti¬
šino, ki je nastala, ko je nehal, je zažgolela mis dekanat, tako
smo rekli uradnici na dekanatu: »Oh, kako vas razumem,
gospod Debevec!« Debevec pa jo je kar preostro zavrnil:
»Hudiča! Jaz se ne pustim razumeti!«

Ko smo se pozno ponoči spravljali spat, smo se Debevec,
Petre in jaz zavlekli v seno. Debevec pa je imel kar nekaj
težav. Hotel je spati s klobukom na glavi, kar mu pa precej
široki krajci niso dovoljevali. Zaspali smo med smehom.
Priznam: vse to so tako drobne stvari, ki jih skoro ne kaže
pripovedovati, vendar pa so se mi vtisnile v spomin prav
tako kakor veliki dogodki, ki smo jih tedaj na univerzi do¬
življali.

Drugi naš izlet je bil v Prekmurje. Pokrajina, ki se še ni
prav vključila v slovensko zavest, nas je silno zanimala. Ho¬
teli smo jo »priposestvovati«. Zvečer smo v Murski Soboti
sedeli skupaj z nekaterimi prekmurskimi intelektualci in
plesali. Tu me je neka gospa učila plesati čardaš. Kar nekam
razočaran sem bil, ko sem po govorici spoznal, da ni bila
Madžarka, kakršne sem poznal iz »Grofice Marice«. Vse nas
je navduševalo: prekmurska govorica, ki smo jo le s težavo
razumeli (da smo študirali dialektologijo, nam ni mnogo po¬
magalo), neskončna ravnina z zlatimi polji, ki jo je le tu pa
tam prekinjalo kako drevo z grmi, ravno dovolj, da se oko ni
naveličalo in seveda Plečnikova arhitektura v bogojinski
cerkvi. In spet droben doživljaj: Neka mlada učiteljica mi je

106

napisala v notes nekaj verzov iz madžarske narodne pesmi.
»Če prevedete, kar je zapisano, je lahko res.« Zaman sem
spraševal. Nobeden mi verzov ni znal prevesti. Šele ko sem
prišel v Maribor in sem očetu, ki se je med vojno naučil
nekaj madžarščine, verze pokazal, se mi je smejal, češ
kakšna neroda da sem. Bilo je nekaj o poljubljanju. Imel
sem 19 let...

Izidor Cankar. Pravzaprav se je nekako spodobilo, da smo
slavisti hodili na Cankarjeva predavanja. Najprej zaradi le¬
pega jezika, ki ga je govoril, potem pa je, vsaj mene, priteg¬
nila vsebina. Imel sem srečo, da sem poslušal njegova pre¬
davanja vsaj dve leti. Mislim, da se nisem potegoval za nje¬
gove podpise. Ker me niso čakali izpiti, je bilo vseeno. Še
leta pozneje pa sem vedel tako rekoč vse, kar nam je preda¬
val. Verjetno tokrat z izpiti ne bi imel težav. Ko sem po
vojni predaval o kulturni zgodovini, mi je prišlo to znanje
zelo prav.

Končno sem leta 1935 vendarle dobil diplomo in s tem
bil usposobljen za srednješolskega profesorja. Toda v sred¬
nji šoli nisem poučeval več kakor en mesec po osvoboditvi
in še to samo ruščino.

Služba. Moj sošolec Živko Lovše, ki je študiral naravo¬
slovje, se je po diplomi odločil, da gre v Beograd k profe¬
sorju Leskošku, ki je bil tedaj na ministrstvu za prosveto.
Najbrž to ni bilo potrebno, saj bi bil dobil službo tudi brez
Leskoškovega posredovanja. Pač pa ni bilo druge možnosti
kot Črna gora. Kakor je bilo daleč od doma, je v času brez¬
poselnih intelektualcev bila vsaka služba dobra. Preden pa
se je Živko od profesorja Leskoška poslovil, mu je ta rekel,
da naj si jaz prihranim koleke, kajti državne službe ne bom
dobil. Moj sloves na univerzi je bil mnogo slabši, kot je bilo
moje udejstvovanje zares. In začelo se je čakanje na službo.

107

Spet v Mariboru

»Neodvisnost«. Bolj po naključju kot zaradi »partijnosti«
sem sodeloval pri »Neodvisnosti«, ki jo je urejeval Stanko
Hiti. Tudi ta je bil samo formalni urednik za časopis, ki ga je
v okviru legalnih možnosti izdajala partija. Izšlo je samo
nekaj številk. Tedaj me je Hiti naprosil, da mu pomagam
metirati časopis. Eno izmed številk sem zmetiral celo sam.
Če se prav spomnim, sta pri tem sodelovala tudi Fran Žižek
in Jože Babič, oba kasneje slovita režiserja.

Domači učitelj. Ni bilo čisto tako kakor v Jurčičevem ro¬
manu, včasih pa mi je vendarle ugajala misel, da sem podo¬
ben Lovru Kvasu iz »Desetega brata«. Bil sem že nekaj časa
brez posla. Spet je bil profesor Baš, ki je posredoval za zapo¬
slitev pri tovarnarju Loblu. Ta je namreč stanoval v isti hiši
kot profesor Baš nasproti starega pokopališča, kjer je danes
Ljudski vrt. Moje delo je bilo, da sem oba sinova pripravil za
prihodnji dan. Redkokdaj sem za to porabil več kakor uro,
dve na dan. Nekaj problemov je bilo s francoščino. Še pre¬
den sem lahko posegel v pogovor z materjo, ki je mislila, da
znam tudi francosko, je bilo pogovora konec, ker se je gospe
mudilo po opravkih. Dobil sem precej visok honorar, samo
malo manjši, kakor je bila plača profesorskega suplenta na
srednji šoli.

Moja francoščina je bila vse prej kot popolna, saj smo
imeli na klasični gimnaziji francoščino samo kot neobvezen
predmet, ki ga sploh nismo jemali resno. Ko sva se moja
zaročenka Milena in jaz srečala s profesorjem Karbo, ki je
poučeval francoščino v francoskem krožku, naju je po fran¬
cosko pozdravil in vprašal, ali znam tudi jaz tako dobro
francosko kot moja zaročenka. Bilo me je sram, ko sem mo¬
ral priznati, da v francoščini nisem prišel mnogo dalje od
prvih lekcij. Z Mileno sva sklenila, da bova vsakokrat va¬
dila konverzacijo. Te učne ure so se kaj kmalu klavrno kon¬
čale. Kar sva se imela pogovoriti in si povedati, sva le raje
opravila v slovenščini, ki nama je bila vendarle mnogo bolj
domača.

108

Obisk pri Gospe Maistrovi. Moralo je biti kmalu po Maistrovi
smrti leta 1934, ko je očeta in mene povabila gospa Maistrova
na večerjo. Bilo je kar precej slovesno. Gospo sem poznal že
od prej, saj sem kot odbornik Društva jugoslovanskih akade¬
mikov z njo plesal ob slavnostnih začetkih akademskih ple¬
sov. Po večerji smo si ogledali znamenito Maistrovo knjiž¬
nico. Bogastvo knjižnice me je kot novopečenega slavista
presenetilo. Na posebni mizici sredi med policami so bile
gusle z lokom. Gospa Maistrova je rekla, da se ji je zdel ta
simbol še najprimernejši. Svojega dvoma o primernosti tega
simbola nisem povedal. Ob tej priložnosti, se spominjam, sva
se z njenim sinom Hrvojem, ki je bil sošolec moje sestre Nade,
malo sporekla. Moralo je biti nekaj o jezikoslovju. Ko je
mnogo let pozneje postalo vprašanje Maistrove knjižnice ak¬
tualno, so nastale težave. Študijska knjižnica, ki se je potego¬
vala za knjige, tedaj nikakor ni zmogla denarja za ceno, ki jo
je postavljal v Parizu živeči Hrvoj.

Prepovedana proslava. 11. avgusta 1938 je, kakor je zapisal
oče v kroniko, treščila »bomba«: »Vse manifestacije za 20-
letnico osvoboditve so bile prepovedane. Naslednjega dne je
mladina po ulicah protestirala. Bilo je mnogo policije.«
Skopi zapis brez komentarja govori o očetovem razočaranju,
saj se je kot predsednik Maistrovih borcev na proslavo že
pripravljal. Protestov nacionalistične mladine se seveda ni¬
sem udeležil.

Časnikar. Ni bilo v mojem načrtu, da bi postal časnikar, in
vendar sem dobršen del svojega življenja prebil ob pisalnem
in tudi ob stavnem stroju. S stavci sem se namreč vedno prav
dobro razumel. Pristali so celo na to, da sem jim kdaj pa
kdaj diktiral kar v stroj, zaradi česar so imeli nemalo težav.
Tedaj je bilo treba vse sestaviti v stavek na linotajpu, polo¬
žiti na čolniček, vse skupaj urediti na železni plošči, z vrvico
povezati in končno z namočenim papirjem odtisniti v kr-
tačni odtis. Ta tehnika je omogočala, da je cenzor, ki so mu
ta krtačni odtis poslali, potem po telefonu lahko naročil, kaj
je treba izpustiti, oziroma kje je treba z dletcem svinčeni
stavek izdolbsti, vendar tako, da lisa ne bi bila preveč vidna,

109

ampak je od daleč bila videti kot nekoliko zabrisano bese¬
dilo.

Začel sem z drobnimi poročili o predavanjih na ljudski
univerzi za »Slovenski narod« in za Mariborčanko. Ko pa je
Ribnikar prevzel »Mariborski Večernik Jutra«, me je pova¬
bil k sodelovanju. Na skrbi sem imel kulturo. Toda samo en
mesec.

Tedaj se je izvršila zamenjava. Bivši urednik tednika
»Edinost« France Gerželj, ki mu je Ribnikar kot poklicnemu
časnikarju vsekakor bolj zaupal kakor meni, je prešel k Ve-
černiku, jaz pa sem prevzel uredništvo »Edinosti«.

Poroka. Končno je le prišel čas, da sem se lahko poročil. Ker
je bila Milena pod magdalensko faro, je bila to seveda cer¬
kev sv. Magdalene. Župnik, ki se je pisal Stergar, je vzel vse
zelo zares. Prišla sva k nauku in že v začetku je bilo narobe.
Ker sem bil navajen, da sem imel ženske vedno na desni, sem
tako tudi sedel na dolgo klop. Morala sva se presesti, tako da
sem bil jaz na desni. Priznam, da se med župnikovim na¬
ukom nisva smela pogledati, ker nama je šlo tako na smeh.

Vse drugače pa je bilo potem na poroki. Poročil naju je dr.
Meško, mož široke izobrazbe in razgledanosti. Njegov nago¬
vor je bil lep, brez fraz in bi ga lahko imel za zgled marsika¬
teri občinski mož, ki danes precej zdolgočaseno našteva pa¬
ragrafe. Verjetno je vedel, da nama mora govoriti drugače
kakor pri drugih porokah. Še po osvoboditvi sva se z dr.
Meškom često srečevala na raznih razstavah.

Ivan Kos. Z njim sva se poznala še iz skavtskih časov. Bil je
sicer precej starejši od mene. Na bohinjskem taboru je bil
starešina, ki pa ni imel veliko dela, saj je taborno življenje
teklo brez zapletov. Portretiral je Mileno, ko je bila še dekle.
Midva sva se dobro razumela, posebno ko sem njegove gra¬
fike na razstavi zelo pohvalil - in konec koncev sva se na
razstavi njegovih slik z Mileno sploh prvič srečala. Za po¬
ročno darilo nama je poklonil veliko sliko »Opoldanski poči¬
tek«. Danes je v mariborski galeriji, ker zaradi knjižnih po¬
lic nimam dovolj prostora na stenah. Slika je precej značilen
primer slovenskega ekspresionizma. Tako jo je označil dr.

110

Fran Šijanec v svoji knjigi »Sodobna slovenska umetnost«.
Po osvoboditvi me je Kos portretiral. Na sliki se seveda vidi,
da sem bil tedaj bolan in od zapora še zelo izmučen.

»Edinost«. Kot urednik sem imel kar velike ambicije. Pisal
sem, pač po zgledu Kosovelovih uvodnikov v »Mladini«,
navdušujoče, skoroda poetične uvodnike. Politična poročila
sem lovil predvsem po strassbourškem radiu. Na j večjo po¬
zornost sem namenjal kulturi. Tu sem se v veliki meri zgle¬
doval po nemški »Literarische Welt«, po francoskih »Nou-
velles litteraires« in po češkem ilustriranem levo usmerje¬
nem tedniku »Svet v obrazeh«. Ob zunanjepolitičnih člankih
sem se nemalokrat zapredel v polemiko s »Slovencem«.
Mnogo ostrejša pa je bila polemika s tednikom »Deutsche
Nachrichten«, ki je izhajal v Zagrebu in ga je urejeval Oto
Košič, moj nekdanji skavtski vodja in zdaj prepričan fašist.
Tudi »Tagespost« sem si izposodil, ko je pisala o tem, da je
sedanja meja nenaravna, ker pripada Pohorje po svoji geolo¬
ški sestavi pravzaprav na sever. Opozoril sem, da poznamo
zgodovinsko, tudi narodno pravo, da pa doslej še nisem sli¬
šal za geološko pravo.

Skušal sem se odzivati na ves, kar me je obdajalo. Edino
področje, ki sem se ga izogibal, je bil kriminal, ki mi ga je
neki »svobodni« novinar ponujal. Njegovega imena se ne
spominjam, vem le, da je zbiral senzacije in afere. Včasih,
tako so govorili, si je služil denar s članki, ki jih ni objavil...
Čeprav sem pritegnil k sodelovanju nekaj svojih znancev,
Vita Kraigherja, Draga Cvetka, Miška Kranjca, Cvetka Za¬
gorskega, Dušana Špindlerja in celo Jožeta Babiča ter še
nekatere druge, je šlo vse skupaj bolj ali manj mimo pozor¬
nosti v slovenski javnosti. Bil sem kar precej razočaran, ko
sem moral ugotoviti, da izhaja »moja« »Edinost« samo
v 2000 izvodih. Morda še največ pozornosti so zbudili pod¬
listki sodnika, predvsem pa zgodovinarja dr.. Vladimirja
Travnerja o židovskem vprašanju. Bil je čudaški učenjak, ki
ga je menda vse drugo bolj -zanimalo kakor pravo. Predaval
je o čarovniških procesih in o srednjeveški histeriji, skratka
o kulturnih razmerah, ki se jih tedaj pri nas v šoli še niso
lotevali, saj je bila uradna zgodovina še vedno zgodovina

111

dinastij in vojn. Bil pa je tudi izredno duhovit humorist, ki je
objavil v Mariborskem koledarju nekaj parodij in humoresk.
Ne morem reči, da je bil prijatelj dobre kapljice, branil pa se
je tudi ni. Težava pa je bila v tem, da je imel skrbno, po
mnenju nekaterih hudo varčno ženo. Ker je bil honorar za
njegov podlistek, ki se je vlekel skozi več številk, soraz¬
merno velik, se je nekega jutra pojavila Travnerjeva žena in
prišla po honorar. Odločno sem jo zavrnil in rekel, da lahko
honorar dam samo avtorju. Tedaj je zahtevala, da naj vsaj
povem, koliko je tega denarja. Tudi na to nisem pristal in
sem rekel, da je honorar uredniška skrivnosti. Precej uža¬
ljena je gospa odšla. Slabo uro potem je prišel sam Travner
in me vesel povabil zvečer k Trem babam, gostilni na Lentu.

Rad se spominjam bojev s cenzuro. Veselilo me je, ko sem
obšel cenzurne predpise in vsaj prikrito povedal, kar sem
imel na duši. Cenzor se je pisal Drago Hojnik. Bil je prijazen,
a seveda ni mogel preko navodil. Ko sva si ob krtačnih odti¬
sih telefonirala, mi je kdaj pa kdaj rekel: »Veš uvodnik je
imeniten, z užitkom sem ga prebral, toda v tej obliki seveda
ne sme iziti«. Ko je umrl, smo šli menda vsi novinarji na
Polskavo na pogreb. Naj večji izklesani cenzurni madež je
bil, ko sem poročal o polemiki med Benešem in Hitlerjem ter
zapisal, da gre za dva politična nazora pa tudi za dva načina
družabnega občevanja.

V glavnem moram reči, da se lastnik tiskarne Hinko Po¬
gačnik ni vmešaval v mojo politiko. Ker je računal, da bo
tednik vendarle preživel kot glasilo slovenskih mačkovcev,
je že kar v začetku pritegnil Andreja Žmavca, čigar člankov
se nisem smel dotakniti. Ko so »Edinosti« odvzeli predcen-
zuro in jo tako zadušili, priznam, da mi je bilo žal. Predcen-
zura je bila namreč še dokaj »liberalna«, ker je omogočala,
da si lahko nezaželeno mesto zabrisal. Ko je ni bilo več, je
stopila v veljavo uredba, ki je ukinila časopis, ki je bil tri¬
krat (morda samo zaradi ene besede) zaplenjen, a po odpravi
predcenzure tega niso niti počakali. »Premestili« so me
k »Mariborer Zeitung«, ki je bila prav tako kakor »Edinost«
Pogačnikova last. (Nemci niso prav nič upoštevali, da so
v njegovi tiskarni tiskali »Mariborčanko« in so ga ubili.)
Poročal sem predvsem o kulturi.

112

Moja kariera nemškega žurnalista pa se je kmalu končala.
Urednika Udo Kasper, posebno pa Fritz Golob sta čedalje
bolj očitno zagovarjala nacizem. Morali smo se posloviti. Bil
sem spet brezposeln.

Gostovanje hrvaških književnikov. Na povabilo maribor¬
skega Umetniškega kluba, ki mu je tedaj predsedoval dr.
Makso Šnuderl, je nekaj mesecev pred izbruhom vojne pri¬
šla v Maribor skupina hrvaških književnikov. Sprejeli smo
jih nadvse svečano. Od kolodvora po Aleksandrovi cesti do
Orla se je razvila kar cela povorka. Morali smo mimo nem¬
škega konzulata na oglu pred Grajskim trgom, kjer se je vila
dolga hitlerjanska zastava. Svojemu navdušenju smo si dali
duška z nekaterimi bojevitimi vzkliki, ki pa so po prijaznem
posredovanju policije kmalu utihnili. Ob akademiji v gleda¬
lišču sem napisal v »Mariborčanko« daljše poročilo, ki so ga
brez mojega podpisa ponatisnili v hrvaškem Savremeniku.
Spominjam se samo Nazorjeve »Galjotove pesmi«, ki nas je
zaradi podobnosti čakavskega narečja s slovenščino po¬
sebno navdušila. Ko smo po akademiji posedeli v Astoriji in
sem Nazorju povedal, da je bil moj tast trgovec v pazinskem
Narodnem domu, se ga je seveda dobro spomnil, saj je tam
nabavljal hrano. Potem pa se je zamislil in čisto resno pove¬
dal, da je morda ostal kaj dolžan, saj so profesorji v trgovini
jemali na kredit. Ko sem tastu rekel, da sem srečal Nazorja,
se ga je seveda tudi on dobro spominjal in dolg zanikal.
Čisto verjel pa mu vendarle nisem, saj bi tast Nazorja, ki so
ga Istrani silno spoštovali, gotovo ne terjal.

Zveza mladih intelektualcev. Zbirali smo se v majhni sobi
v prvem nadstropju mariborskega gradu. Da bi bilo vse
tako, kakor to imajo v Sovjetski zvezi, smo imeli tudi pri nas
»stenčas«, ki ga je duhoviti Egon Teichner krstil za »Stenski
špegel«. Imeli smo razna predavanja. Priredil sem Heinejev
večer z recitacijami njegovih proznih del. Ne vem, ali je bilo
ob tej priložnosti, ko sem se zapredel z Leom Novakom, ki je
bil tedaj partijski sekretar v Mariboru, v precej ostro debato
o romantiki. Nikakor namreč nisem pristal na to, da je bila
romantika samo reakcionarna epizoda v literarni zgodovini.

113

Na stenskem špeglu se je pojavila karikatura, ki je prikazo¬
vala Novaka in mene, ko sva si čez mrežo podajala žogo
z napisom »romantika«. - Mnogo let pozneje, ko smo imeli
diskusijo o skavtizmu, mi je Ante Novak priznal, da sta
z bratom sicer razpravljala o tem, da bi me lahko sprejeli
v partijo, da pa sta ugotovila, da sem preveč samosvoj in se
ne bi znal disciplinirati. Verjetno je nekaj k temu prispevala
tudi diskusija o romantiki.

Ko so društvo razpustili, so nas drugega za drugim klicali
na sodišče. Zasliševal nas je dr. Travner, prav tisti, ki sem
mu objavljal podlistke v »Edinosti«. Začel sem se precej ne¬
rodno izgovarjati, da o komunizmu in marksizmu nič ne
vem. Tedaj me je Travner prekinil in začel diktirati tipka¬
rici, da kot intelektualec sicer poznam tako marksizem ka¬
kor komunizem, saj je bilo člankov o tem tudi v »Slovencu«
dovolj, da pa nisem član partije (kar je bilo res). S tem je bilo
zasliševanje zaključeno.

»Svoboda«. V tem socialističnem kulturnem društvu sem za¬
čel svojo predavateljsko in tudi režisersko kariero. Naprosili
so me za predavanje. Skrbno sem se pripravil. Tema: »Soci¬
alizem in religija«. Bilo je v prvem nadstropju Delavske
zbornice. Kar precej poslušalcev sem imel. Ko sem potegnil
iz žepa papirje, me je predsedujoči vprašal, če mislim brati.
Odgovoril sem: »Da«. »Sodrug, saj ti bodo vsi še med preda¬
vanjem ušli.« Treba je bilo govoriti prosto. Bil sem precej
nervozen, posebno ko sem gledal policijskega komisarja, ki
je sedel v drugi vrsti in si vedno nekaj beležil. Vrtel sem
prstan na mezincu, dar tete Romane, da sem se do krvi ožu¬
lil. Ko je bilo vse za mano, sem si oddahnil. Videti je, da jim
je bilo predavanje všeč, saj so me spet vabili, tokrat pa se je
zapletlo. Ne vem več, o čem bi moral govoriti, Viktor Eržen,
glavni urednik Delavske politike, me je opozoril, da tema ne
bo šla skozi cenzuro. Spominjam se namreč, da je ob neki
priložnosti policijski komisar prekinil predavanje. Tako sem
po raznih revijah še iz stare Avstrije nabral nekaj podatkov
o narodih in jezikih na Balkanu. Danes bi bila ta tema kar
zanimiva, za delavske poslušalce pa je bila gotovo dolgo¬
časna. - Nekega večera se je pojavil v dvorani kočijaž z bi-

114

čem in vprašal: »Ste tu socialisti?« Ko smo mu v en glas
pritrdili, nam je potožil, da naj dosežemo prepoved avtotak-
sijev, ki mu jemljejo kruh. Saj ne more več prehraniti konja.
- Kočije so stale na cesti pod kolodvorom, do katerega se je
prišlo po majhnem klancu. Bilo jih je kakih pet ali šest, ki pa
so druga za drugo izginjale, dokler jih taksiji niso povsem
izrinili. Epizoda s kočijažem me je vznemirila. Nazorno sem
se zavedel zgodovinskega dogajanja, ko so se uprli london¬
ski krojači ob iznajdbi šivalnih strojev. Še huje me je pretre¬
slo, ko se je raznesla vest, da se je neki čevljar pred Batovo
trgovino zaradi izredne pocenitve čevljev obesil.

Sicer pa nisem predaval samo v Svobodi, ampak tudi
v Ljudski univerzi v Studencih, ki so jo vodili socialistični
učitelji. Predaval sem o »Umetnosti in delavcih«, pa tudi
o naših pisateljih. Za vsak primer sem tako naslovil svoje
predavanje o socialni književnosti. Oče, ki je bil tokrat
z mamo na predavanju, je zapisal v kroniko, da je predava¬
nje uspelo. Skioptične slike, ki sem jih izbral iz svojih knjig,
so bile poslušalcem zelo všeč.

Tudi režije sem se tedaj lotil. Igrati smo hoteli Tollerje-
vega »Hinkemana«. Vse sem si lepo zamislil. Za začetek sem
z diapozitivom hotel pokazati Nemčijo in mesta, kjer je pri¬
šlo do revolucije, označiti s plamenčki. Tragedija Evgena, ki
je v vojni izgubil spol, in njegove žene Grete me je zamikala
predvsem zaradi diskusij delavcev o času po revoluciji, ko se
soočata preprosti dogmatizem in nekoliko treznejši pogled
na svet. Tudi revolucija ne more rešiti težkih osebnih težav.
Med igralci sta bila tudi kasnejša režiserja Lojze Štandeker
in Jože Babič. Prepozno smo se zavedeli, da o uprizoritvi
zaradi zanesljive prepovedi ni moglo biti govora. Vendar se
mi zdi, da čas, ki smo ga med vajami izgubili, ni bil čisto
izgubljen, saj smo si z besedilom nedogmatičnega avtorja
marsikaj razjasnili.

Triglavanski starešine. Vsak prvi torek v mesecu je bil pri
Orlu sestanek triglavanskih starešin, ki so se mu pridružili
tudi bivši slovenijani - vsi nekdanji pripadniki študentskih
klubov »Slovenija« in »Triglav«. Nekaj časa je bil predsed¬
nik celo moj oče. Spominjam se predavanja, ki ga je imel

115

polkovnik Vlado Vauhnik o finski vojni. Prvotni neuspehi
sovjetske vojske so nas skrbeli, ker smo se bali, kako bo, ko
bo prišlo do vojne z Nemčijo, o kateri tedaj kljub sovjetsko-
nemškemu paktu ni bilo več dvoma. V diskusiji, ki se je po
predavanju razvila, so nekateri pripisovali krivdo za ne¬
učinkovitost sovjetov vlogi komisarjev, ki so jih imeli pri
vsaki vojaški enoti. - Prav na koncu, pri 'slučajnostih’, je
nekdo podvomil o združljivosti akademskega starešine z na¬
zivom »sodrug« v »Delavski politiki«. Letelo je name, ki sem
prav tedaj imel predavanje pri Svobodi. Dr. Šnuderl, ki je
menda slutil, za koga gre, me je vzel v zaščito, češ, vsi smo
bili mladi in radikalni. Ko bo mož starejši, se bo gotovo
unesel. Ne vem, ali je bila kriva ta denunciacija ali pa Ko¬
roščeva smrt — umrl je dan predtem —, a prihodnje jutro sem
že imel hišno preiskavo, ki pa se tokrat ni končala z zapo¬
rom.

Triglavanski listi so bili revija, ki so jo izdajali triglavan-
ski starešine. Urejal jo je dr. Pavel Strmšek. Z njim smo si
bili v precej daljnem sorodstvu. Uspelo mu je, da je pregovo¬
ril očeta za objavo Cankarjevih pisem. Tudi ta korespon¬
denca se je v uredništvu izgubila. Druga očetova objava pa
je bila povsem spontana. Članek je imel precej dolg naslov:
»Noli iurare in verba - marxisti« (Ne prisegaj na besede
marksista - variacija na latinski pregovor o besedah magi¬
stra - učitelja). Zbral je razloge, ki so jih tedaj navajali
v boju proti marksizmu (njegov dvom, da Dnjeprostroj sploh
deluje, je bila ena izmed točk, s katerimi so ga tedaj pobi¬
jali), a videti je, da je bilo vse skupaj v veliki meri name¬
njeno predvsem meni. Zapisal je med drugim tole:

»Današnji bolni dobi ponujajo razne socialisične struje
- kdo bi jih mogel na hitro našteti - odrešeniška zdravila.
Čim radikalnejše so obljube, tem večja je njih privlačnost.

... Trden mora biti, ki takim sirenskim glasovom zapira
ušesa. Posebno dovzetna je tudi mladina, že po svoji du¬
ševni strukturi: Mladina je navdušena za prelom s tradi¬
cijo, zato ker se ji vraščanje v svet odraslih vrši prepočasi
in ne brez truda in težav. Zato rada 'svete hrame ruši’ in si

116

želi kaj novega. Precenjujoč svoje mlade moči, je bor¬
bena, hoče se uveljaviti, ne straši se, nasprotno, želi si
mučeništva, miče jo, kar je skrivnostno, prepovedano;
stavi si visoke cilje; domovina ji je pretesna, narod pre¬
majhen; ugaja ji uloga rešitelja, rešiti hoče, kogarkoli,
svoj narod, celi svet, in sicer čim prej, revolucionarno.
Vmes je nekaj romantike: usmiljenje s 40 milijonsko ar¬
mado brezposelnih po celem svetu, posebno razvit čut za
socialne krivice tako napram našemu hlapcu Jerneju ka¬
kor indskemu tkalcu. Zato mladina socialnim vpraša¬
njem rada in lahko sledi, dočim se političnim problemom
vedno bolj odmika, ker ji manjka izkušenjske zveze
s predvojnimi razmerami in ker misli, da je naš politični
ideal že dosežen.«

Zadnji odstavek govori spet o mladini in išče nekakšno
pomiritev:

»In ko bo previdno izbirala, bo tudi iz marksizma lahko
mnogo kaj pobrala, kajti kot splošna smer ima svetovno
zgodovinski pomen. Saj je v velikem njegova zasluga, da
je zaklical svetu, da se je razvil četrti stan, ki živi človeka
nevredno življenje, dočim se maloštevilni kapitalisti kop¬
ljejo v obilici in razkošju; da je temu nevzdržnemu raz¬
merju glavno kriv kapital v tem, da se nekontrolirano ko¬
piči v rokah poedincev, kartelov, koncernov, trustov; da
ne zadošča tu samo apel na usmiljeno srce kapitalistov,
temveč da je treba krepkejših sredstev; da je to medna¬
rodna zadeva, kjer mora sodelovati celi svet; in končno,
da stalno budi vest drugim stanovom in strankam, da se
socialno udejstvujejo.

Prav je torej, da se mladina, ki resno stremi za spozna¬
njem, uči pri raznih učiteljih, tudi pri marksistih, ne bo pa
slepo prisegala na njihove besede.«

Moji prijatelji so me dražili, češ to diskusijo bi lahko
opravil doma, če bi bil dovolj podkovan.

Mnogo let kasneje, pa osvoboditvi, ko sem prišel iz Mari¬
bora v Zagreb na obisk, mi je oče pokazal žulje na rokah.

117

Rekel je, da jih je dobil pri delu na »Cesti bratstva i jedin-
stva« in da se je hotel na ta način odkupiti. Sestri Nadi, pri
kateri je stanoval, je rekel, da hodi vsak dan na Jelenovac na
sprehod, da ne bi česa posumila ... Rad bi mu bil povedal, da
mu tega ni treba, da se nima za kaj odkupiti, pa nisem mo¬
gel. V grlu sem imel cmok. Bal sem se , da bi zajokal, če bi
spregovoril.

Gospa akaeova. Bila je ruska emigrantka in kakor večina
emigrantov plemenitega rodu. Njen mož je služil v carski
gardi. O njem nam je znala pripovedovati zgodbo, ki je
menda značilna za življenje ruske aristokracije pred revolu¬
cijo. Ko je ob prihodu carske družine stal na stopnicah
v špalirju, se je tako nerodno sestopil, da mu je začela pa¬
radna čelada drseti. Drsela je in drsela in že je kazalo, da bo
padla na tla. Popraviti je seveda ni smel, kajti moral je stati
nepremično. Tedaj pa mu je odišavljena roka poravnala če¬
lado in ga rešila pred - samomorom, kajti sramote, da bi mu
padla čelada na tla, ne bi preživel... Ko nam je Jekaterina
Mječislavna - tako je želela, da jo kličemo - začela opisovati
vzdušje na carskem dvoru in ko sem se seznanil tudi z nje¬
nim možem, sem - verjel. Bila je gotovo izredno šarmantna
gospa. Spominjam se, da smo na plesih tekmovali, kdo bo
lahko plesal z njo, čeprav je imela zelo čedno hčerko, ki nas
je mnogo manj zanimala kot njena mati. Učila me je fran¬
coščine in ruščine. Tik pred vojno sem organiziral ruski te¬
čaj za levičarje, ki so ji radi spregledali emigrantstvo, ker je
bila navdušena in navdušujoča predavateljica. Znala je od¬
lično recitirati. Še danes mi zveni njen globoki, nekoliko
raskavi glas v ušesih.

Pobreški prezident. Vsaka družba ima svojega norčka. Ne
vem, kako se je imenoval zares. Njegova posebnost je bila,
da je hodil poleti vedno bos. Na noge si je s črnim pa tudi
belim loščilom naslikal najrazličnejše čevlje. Moral je imeti
talent, saj so bili njegovi čevlji izredno zvesti, rekel bi celo
naturalistični. Nekega dne pa nas je presenetil. Opoldne, ko
je bil na mostu največji promet, je vzel vrvico in jo napel od
enega roba do drugega. Ko so se nabirali okoli njega ljudje,

118

je rekel, da meri širino mostu, da bi videl, ali je dovolj širok
za Čiče, kadar jih bodo nagnali. To je bil eden izmed značil¬
nih propagandnih prijemov, s katerimi so mariborski hitler-
janci skušali vznemirjati slovenske meščane.

Iz časa pred Hitlerjevim napadom so pripovedovali o dru¬
gem še težjem primeru. Stara revna ženica je baje ob neki
priložnosti ne vem več kje - pokleknila sredi ceste na tla in
vzkliknila: »Sveti Hajhitler, ali vidiš, kako trpimo? Odreši
nas!«

Vohun? Nekaj pred vojno se je pri Orlu pojavil pravi angle¬
ški skavt v uniformi. Bil je precej starejši in se je dal naslav¬
ljati Sir. Ne vem več, kako sva z Milošem izvedela zanj.
Obiskala sva ga, ali pa je prišlo do sestanka na njegovo željo,
ne vem. Vsekakor naju je zelo prijazno sprejel. Povabil naju
je v svojo sobo in začel se je zelo zanimiv pogovor. Hotel je
vedeti, kakšno je pri nas politično razpoloženje in ali smo
pripravljeni na morebitni nemški napad. Miloš, ki je dobro
znal angleško, je bil za tolmača. Vsekakor je bil naš angleški
gost silno radoveden, jaz pa sem mu zatrjeval, da je na naši
meji z Nemčijo dovolj tankovskih jezdecev, ki bi lahko pre¬
prečili nemško invazijo. Mnogo kasneje sem se zavedel, da je
bil to lahko angleški ali celo nemški vohun. Kakorkoli, mi¬
slim, da nisem rekel ničesar, kar bi komurkoli pomagalo.

»Knjiga za vsakogar«. Jeseni 1940 me je Cvetko Zagorski
seznanil z načrtom, da bi bilo treba delavcem in sploh »naj¬
širšim množicam« ponuditi dragocena dela iz svetovne knji¬
ževnosti čim bolj poceni. Po načelu, da mora biti kultura
tako poceni kakor kruh, se je sam ali po direktivi odločil za
kolportažno obliko. Mislim, da je stal zvezek dva dinarja.
Prvi je bil v načrtu Gorki. Jaz sem bil seveda takoj za to.
Prevedel sem nekaj kratkih črtic, ki so izhajale v menda
petih zvezkih. Ob novem letu, ko je bila v Mariboru sestra
Lidunka, ki je bolje pisala na pisalni stroj kakor jaz, sem ji
zdiktiral zgodbo »Rojstvo človeka«. Ker je v tem letu rodila,
sem ji rekel, da je bila zgodba zanjo simbolična. Pri metira-
nju v Ljudski tiskarni sem se seznanil z Dragom Jeranom
- pod tem psevdonimom je tedaj objavljal, a kasneje je za-

119

slovel z drugim: Kajuh. Tudi on je prevajal Gorkega, sicer iz
nemščine.

Ljudska tiskarna. To je bila majhna pritlična hišica
v Sodni ulici. Rad sem zahajal v to stavbo, kjer sem se sreče¬
val z mariborskimi socialisti in se z njimi dogovarjal glede
dela v Svobodi. Čeprav so vedeli, da nisem povsem njihov,
smo se kar dobro razumeli. Včasih je padla tudi kaka pikra,
ki pa si je nismo zamerili. Moje navduševanje za 150 naro¬
dov v Sovjetski zvezi je Eržen hitro ohladil, ko je primerjal
Sovjetsko zvezo z britanskim imperijem. Jaz pa sem jim oči¬
tal avto, ki je bil tedaj zame simbol kapitalizma in ga je vozil
ravnatelj tiskarne Ošlak. Tu sem se često srečeval s pisate¬
ljem in pesnikom Antonom Tancem. Zame je bil posebno
zanimiv, saj je kot ujetnik doživljal oktobrsko revolucijo »v
deželi socializma«. Čeprav sem ga večkrat skušal izzvati, da
bi kaj povedal o svojih doživetjih v Rusiji, se je temu do¬
sledno izogibal. Pač pa je rad pripovedoval o svojih doživ¬
ljajih kot lakaj. Ko so pri nekem baronu pogrešili dragocen
pribor, so preiskovalci v njegovi sobici videli knjižnico, ki je
bila mnogo bogatejša od gospodarjeve. Zapustil jo je mari¬
borski študijski knjižnici. V njej je bilo več del levičarske
založbe Malik. O svoji lakajski službi pri Tavčarju ni pove¬
dal ničesar zanimivega, čeprav bi me to seveda najbolj zani¬
malo. Pepca Nipičeva, delavka v tiskarni, mi je pripovedo¬
vala, da se je na sestankih socialnih demokratov pogosto
oglašal s svojimi ujedljivimi opombami.

Čehi. V češki klub smo le redkokdaj zahajali. Mene je bilo
sram, ker je bila moja češčina kljub materinemu češkemu
poreklu bolj revna. Ko pa je Hitler zasedel Sudete, se je moj
interes za češko usodo povečal. Tako ni bilo treba nobene
propagande, da sva se Milena in jaz kakor mnogi drugi pri¬
javila, da bi pomagala, ko se je češka vojska in z njo veliko
civilistov iz podkarpatske Rusije prek Madžarske in Jugo¬
slavije vračala skozi Maribor domov. Tedaj smo misel, da bi
nas moglo zadeti kaj podobnega, še odklanjali. Ogorčil me je
prizor, ko sem videl, da sta dva starejša češka višja častnika
raportirala mlademu nemškemu gestapovcu, ki je na kolod-

120

voru prevzemal vlak. - Mi pa smo hodili od vagona do va¬
gona in jim ponujali čaj pa tudi kak prigrizek. František
Benhart, ki je bil tedaj še otrok, je, kot pravi sam, dobil
nekakšen turističen prospekt v slovenščini, ki ga je navdušil
za slovenščino. Pridružil se je nekaterim češkim intelektual¬
cem, ki so kot nekoč Jan Strakaty, Bohuš Vybiral, Oto F.
Babler in drugi »delovali za slovensko-češko vzajemnost«.
Vsi, razen seveda Benharta, ki je bil pred vojno še premlad,
so bili cesto gostje pri nas. Babler je bil jugoslovanski držav¬
ljan in je moral v Mariboru služiti vojsko. Ob nedeljah po¬
poldne je prihajal k nam, kjer so ga tri moje sestre rade
sprejemale. Ko se je vrnil na Češko in postal češki državljan,
je ustanovil založbo Svaty Kopeček pri Olomoucu. Izdajal je
drobne bibliofilske knjižice najrazličnejših prevodov, med
njimi tudi »Slovinske romance a balady« s tiskanim posveti¬
lom: »Dr. Antonu Dolarovi a jeho blizkym«. Od tedaj sem
tudi sam začel zbirati bibliofilske knjige, posebno faksimili-
rane izdaje slovenskih del. A še eno zbirateljsko nagnjenje je
zbudil v meni: drobna zbirka ekslibrisov, ki jo je bil poslal,
me je navdušila.

Brez doktorata. Priznam: Imam kar nekaj manjvrednost¬
nih kompleksov. Kar osem najbližjih sorodnikov ima dokto¬
rat. Posebno mučno mi je bilo, kadar so me po krivem tako
nazivali. In vendar ni bila moja neodločnost ali celo lenoba
kriva, da tega »duhovnega plemstva«, kakor je rekel kate¬
het, ki ga je pridobil tudi precej pozno, nisem dosegel. Vse bi
bilo drugače, če ne bi bilo vojne. Sestra Nada, ki je živela
v Zagrebu, me je februarja 1941 povabila, da pri njej lahko
opravim, kar je treba. Odločil sem se za temo: »Socialni
motivi v slovenski pripovedni ljudski pesmi«. Nabral sem
kar nekaj morda zanimivih mest od sledov plemiških cere¬
monialov v »Pegamu in Lambergarju« pa do fragmentov
puntarskih besedil. Ker sem menil, da mi bo v Zagrebu svoje
teze lažje zagovarjati kakor v Ljubljani, mi je prišlo Nadino
povabilo zelo prav. In odpeljal sem se poln volje za delo
k Nadi, ki mi je pripravila v svojem stanovanju prijetno
sobico, kar pravšnjo za študij. Kakšen dan po prihodu, ko
nikogar ni bilo doma, je prišel policaj in se zanimal zame

121

(informacije o mojih študentskih dejavnostih so, kakor je
videti, prišle za menoj). Na srečo se je ustavil pri hišnici, ki
je bila Slovenka. Ta mu je odločno zanikala, da bi šlo za
istega človeka. Policaj je pač mislil, da je svojo dolžnost
opravil, in odšel.

Na zagrebški univerzi sem se počutil kot mlad študent.
Spominjam se, da sem vpisal Ilešičeva predavanja o Can¬
karju. Opozoril nas je, da Cankar imena »Dolina Šentflor¬
janska« ni izbral kar tako, ampak je s tem ponovno hotel
dražiti slovenske filistre, ki so vedeli, da se pod šentflorjan¬
skim zvonom zbirajo ljubljanske prostitutke. To je edino,
česar se spominjam z univerze.

Še preden sem se prav znašel in izbral mentorja, je iz¬
bruhnil 27. marec. Časopisi so bili polni poročil o demon¬
stracijah v Beogradu pa tudi v Mariboru. V Zagrebu pa nič
— zlovešča tišina. Vedel sem, da je vojna pred vrati, zato sem
se s prvim vlakom vrnil v Maribor.

»Zbogom, mistee Chips«. 5. aprila 1941 zvečer smo šli Mi¬
lena, oče in jaz v kino gledat angleški film »Zbogom, mister
Chips«. Osebnost starega profesorja, ki je s stoičnim mirom
in humorjem premagal strah študentov ob bombardiranju,
je bila posebno všeč očetu, ki je s starim profesorjem živo
sočustvoval. 6. aprila zjutraj pa je beograjski radio javil:
»Jutros u sedam časova neprijateljski avijoni bombardirali
su Beograd«.

122

II. EMIGRANT

Upanje

Če primerjam svoj takratni položaj s položajem današnjih
beguncev, moram priznati, da smo bili veliko na boljšem.
Niso nas sicer nastanili po hotelih, tudi podpor pravzaprav
ni bilo, toda bilo je upanje in trdna vera, da se bomo, če
bomo preživeli, prav gotovo vrnili na svoje domove. Da se
bodo po vojni zaradi bombardiranja Maribora tudi naše sa¬
nje o domu razblinile, tedaj še nismo niti slutili.

»Ničesar nisem zakrivil«. Sestra Zora, ki je s svakom in
sinom živela v Marenbergu (danes Radlje), kjer so imeli
v šoli lepo stanovanje, se je nenadoma z vso družino pojavila
v Mariboru. Opozorili so jih, naj se nemudoma spravijo dru¬
gam, ker Nemci sredi nemškutarskega gnezda pač ne bodo
trpeli tako izpostavljenega človeka, vnetega sokola in Mai¬
strovega borca, kakor je bil njen mož Dorči. Najbrž so se
zavedali, da meje ne bodo branili. Ko je Zora prosila očeta,
naj tudi on odide, je rekel, da mu vendar nič ne morejo, saj
ničesar ni zakrivil. Že davno ni več vojak, zato mu tudi
v ujetništvo ne bo treba. Kadar sem mu pripovedoval o kon¬
centracijskih taboriščih v Nemčiji, je menil, da je to preti¬
rano zaradi komunistične propagande. Sestra, ki je tej »ko¬
munistični propagandi« vendarle verjela, se je vedno bolj
razvnemala, dokler ni pokleknila pred očeta in ga rotila, naj
vendar odide iz Maribora. Oče pa je vztrajal pri svojem.
Nekdo mora vendar biti v hiši in jo varovati pred morebit¬
nimi tatovi, ki jih je ob prevratu vedno dovolj.

Očetov zapor. Že drugi dan po zasedbi so prišli po tedaj zelo
bolnega očeta. Z mamine fotografije, ki jo je imel pri sebi, in

123

iz zapiskov, ki jih je zapisoval na drugo stran in na rob
slike, se da razbrati, kako je trpel. Ne samo, da je bilo že
samo dejstvo biti zaprt zanj strašno ponižanje in celo sra¬
mota, imel je prave halucinacije, slišal je, da so zaprli Zori¬
nega moža Dorčija, in mnogo krikov (ti so bili verjetno res¬
nični). Skušal se je obesiti na trak spodnjih hlač - to nam je
povedal kasneje -, a se je trak utrgal. Ko ga je prišel pogle¬
dat eden izmed njegovih bivših nemških učencev, je vzkli¬
knil: »Das ist ja der reinste Tod!« (Saj to je ja prava Smrt!)
Na srečo so se odločili, da ga izselijo. Sestra Nada ga je ne
brez težav rešila iz transporta. Vojno in vsa leta po vojni do
smrti je preživel v Zagrebu pri njej.

S kolesom v neznano. Mama, ki je vedela, da v Mariboru
ne bom mogel ostati, mi je dala tisoč dinarjev, ki jih je bila
kdove kako prihranila, in napotil sem se proti jugu. Pri
Radvanju sem srečal rezervnega oficirja, ki me je očitno
poznal. »Kaj ste še vedno tu?« mi je rekel. »Izgubite se čim-
prej!« je še pristavil, jaz pa sem pritisnil na pedale očeto¬
vega precej visokega, pri Negerju izdelanega kolesa. Usta¬
vil sem se šele na Ponikvi pri teti Mici. Tu sem prenočil.
Čez dan, dva sem spoznal, da tu ne bom mogel ostati. Spet
sem sedel na kolo in se odpeljal tokrat proti severu. Najprej
sem pristal v Hotinji vasi pri bratrancu Frančku, ki pa je
bil mobiliziran. Tu sem pričakal zasedbo Maribora. Zvečer
sem videl krvavo rdeče nebo nad Mariborom. Gorelo je, na
glavni cesti proti jugu pa so se valili nemški tanki. Ko je bil
glavni naval mimo, sem slišal, kako so v gostilni kmetje
hvalili nemške vojake. Eden si je na primer izposodil kolo
in ga čez dobro uro vrnil. Sploh pa da so bili vsi lepo oble¬
čeni, ne pa kakor srbska vojska, ki se taki premoči ne bi
mogla upirati. Nekateri, ki so že služili v jugoslovanski voj¬
ski, so menili, da so se za vselej končale znamenite srbske
ginekološke kletvice.

Ker sem se zavedal, da se trajno ne bom mogel skrivati,
sem se odpeljal v Bohovo, ki se mi je zdela nekako bolj od
rok. Bil sem nekaj dni tam, dokler mi tudi tam ni postalo
prevroče. O Štefanu Klincu, možu moje sestrične Tonike, so
začeli govoriti, da skriva srbskega oficirja. (Mnogo let kas-

124

neje mi je Štefan rekel, da je prav ta, ki ga je tožil, igral po
osvoboditvi precejšnjo vlogo in je bil posebno »vroč« pri
kolektivizaciji.)

V Ljubljano! Žena me je prišla iskat v Bohovo. Hotel sem
biti z njo in odšla sva v Maribor. Prenočil sem v taščini
hišici. Bila je mučna, težka noč. Odločila sva se, da greva
v Ljubljano. Treba pa si je bilo preskrbeti prepustnico. Ni¬
sva šla na policijo, kjer bi me morda kdo poznal, ampak na
novo policijo, ki je bila nastanjena v gradu, kjer je zdaj
Kompas. Dva mlada uniformirana gestapovca sta nama brez
odlašanja izročila dovolilnico, ki sva jo dobila, ker sva mo¬
rala »poskrbeti za dokumente, ki so ostali v Ljubljani«. Tako
sva se izgovarjala. Verjetno pa bi dovolilnico dobila tudi
brez izgovora, saj so imeli Nemci interes, da se Slovencev
znebijo. V istem vagonu se je peljal tudi Tone Čufar, s kate¬
rim sva se sprijateljila že v Umetniškem klubu.

Ugotavljal je, da je minister za evakuacijo. V Celju je Mi¬
lena po naključju pogledala skozi okno in zagledala brata
Vojina, ki je bil namenjen nazaj v Maribor. Vračal se je
s fronte v Albaniji. Ni mogel razumeti, zakaj odhajava. Mi¬
lena mu je rekla, da bo že videl.

Ker sem imel v Zagrebu sestro in ker so se Milenini starši
kasneje kot Hrvatje lahko s pohištvom in opremo vred pre¬
selili v Zagreb, sem se odločil, da preživim vojno v Zagrebu.
Tu pa so me prav kmalu od Rdečega križa opozorili, da
Nemci zahtevajo izročitev vseh beguncev. Spet se je bilo
treba čimprej umakniti v Ljubljano. Vest o izročitvi seveda
ni bila resnična, a kdo je imel tedaj možnost preverjati, kaj
je res in kaj je samo izmišljotina prenapetih živcev. V Za¬
grebu sem ostal samo toliko časa, da sem se še lahko srečeval
z Židi, ki so morali nositi rumene zvezde. Posebno mi je
ostala v spominu gospa, ki je vozila otroški voziček z majh¬
nim otrokom. Tudi ta je prav tako kakor mati imel pripeto
rumeno zvezdo ...

Na varnem? Priznam: ko -sem prišel v Ljubljano, se mi je
zdelo, da bom tu še najlažje »počakal na zmago«, kajti da bo
fašizem poražen, zdaj nisem niti za trenutek več dvomil. Pri

125

dr. Ruplu sem se začel učiti italijanščine. (Tedaj seveda ni¬
sem mogel slutiti, da bom čez leta nasledil prav njega kot
ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice.) Od novinar¬
jev sem dobil denarno podporo, stanoval pa sem v sobici, ki
jo je bila najela sestra Lidunka v Trdinovi. Z možem Jožkom
sta namreč stanovala pri njenem tastu dr. Josipu Mantu-
aniju v eni sobi in o kakem intenzivnem delu doma ni moglo
biti govora. Njen mož Jožko je namreč prevzel zastopstvo
firme Wertheim, Lidunka pa se je že davno odločila za znan¬
stveno kariero. Vem, da se je morala zaradi mene močno
utesnjevati in je delala večidel na univerzi. Ker je bil njen
sin še dojenček, ga je jemala s seboj v mineraloški kabinet,
kjer je bila asistentka pri profesorju Nikitinu, ki jo je plače¬
val iz svoje plače. Nekateri študentje so se nad Lidunkinim
povezovanjem materinstva z znanstvenim delom hudo zgra¬
žali.

Ker Lidunkinih skromnih finančnih sredstev nisem mogel
obremenjevati in je tudi novinarska podpora presahnila,
sem se moral ozreti po zaslužku. Tu mi je priskočila na po¬
moč Ljuba Kozinova, s katero sva se poznala še iz skavtskih
časov. Priskrbela mi je inštrukcije v sosednji hiši pri Mu-
drovčičevih. Spet sem bil domači učitelj. S fantom sva se kar
dobro ujela. Zgodilo se je celo, da je doma izmaknil jajce in
mi ga prinesel. Šele ko sem se drugi dan njegovi mami zah¬
valil, sem spoznal, da o tem »daru« ni vedela ničesar.

Odvečna diskusija. V predsobi pri Mudrovčičevih sem se
srečal z italijanskim oficirjem, ki se je zanimal za sobo. Ho¬
tel sem se mu izogniti, pa mi ni uspelo. Ker je od gospe
izvedel, da poučujem njenega sina in sem torej moral znati
nekaj italijanščine, se nisem mogel izgovoriti, da ga ne razu¬
mem. Bil je mobiliziran intelektualec, menda inženir ali kaj
podobnega. Med pogovorom sva kaj hitro prešla na »tisoč¬
letno« italijansko kulturo, ki da upravičuje italijansko poli¬
tiko pri njenem prizadevanju, da to kulturo širi med manj
kulturne narode. Pogrelo me je. »Prepričan sem,« sem mu
rekel, »da ti manj kulturni narodi poznajo svetovno kulturo
marsikdaj bolje kot Italijani, ki le malo vedo, kaj se zunaj
Italije dogaja.« Ali ve kaj o slovenski literaturi, sem ga vpra-

126

šal. Malo se je namrdnil, češ prevelika samozavest še vedno
ni dokaz kulture. »Dobro,« sem nadaljeval, »saj ni treba, da
govoriva o Slovencih. Morda bi se pogovorila o svetovni lite¬
raturi.« Na slepo sem omenil nekaj imen iz ruske literature.
Ali je bral Tolstoja, Dostojevskega, Gogolja. Saj imajo te
avtorje gotovo tudi v italijanskem prevodu. Teh avtorjev si¬
cer ni bral, pač pa so se o njih v šoli učili. Jaz sem prav tedaj
bral Dantejev »Pekel« v italijanščini in sem mu ga lahko
citiral v originalu, čeprav je bilo moje znanje tedaj še precej
približno. Izkazalo se je, da sem italijansko literaturo še iz
prevodov bolje poznal kakor on, ki je komaj vedel za Goet¬
heja, Shakespeara in še za kakega svetovnega avtorja. Raz¬
šla sva se, ko je obžaloval, da je bilo najinega zanimivega
razpravljanja prezgodaj konec. Ali se ne bi dobila morda
prihodnje dni pri Slonu. Prav to mi je manjkalo, da bi se
v kavarni sestajal z italijanskim oficirjem! Odtlej sem se
Slona izogibal, če se je le dalo.

Ivan Rob. Spominjal sem se ga še z univerze. Pravzaprav sva
bila kolega na slavistiki, čeprav dvomim, da bi se srečevala
pri predavanjih. Vem, da mu je šlo, odkar je prišel v konflikt
s predstojniki doma, zelo slabo. V naših puntarskih časih je
izdajal svoj ilegalni list »Ščipalec« z bolj ali manj duhovi¬
timi dovtipi na račun politične situacije. Med šalami se spo¬
minjam, da je strnil trojico: »Bik, puran in policaj«, ki jih
draži rdeča barva. Skoval je posebno besedo »vritolaštvo« za
ljudi, ki so se znali preveč naglo »prilagajati«. - Tudi ko se je
začel ukvarjati z novinarstvom (sodeloval je pri maribor¬
skem »Totem listu«), se mu materialno stanje ni kdove kaj
izboljšalo. Njegove parodije, posebno njegov »ep« o »Dese¬
tem bratu«, smo znali skoro na pamet. - Ko sva se med
okupacijo srečala v Ljubljani, sva se oba začudila. Bila sva
prepričana, da nisva preživela. Rekel mi je, da bova, kot vse
kaže, oba še dolgo živela. Kako se je motil! Fašisti so ga
ustrelili na begu, ko je skočil s kamiona.

Matej Bor. Tudi on je bil moj kolega na univerzi. Med nami
se je najprej uveljavil kot esejist, kritik in tik pred vojno tudi
kot lirik. Vse to nikakor ni kazalo, da se bo razvil v »dvor-

127

nega poeta njegovega veličanstva revolucije«, kakor se je
sam rad označeval. Njegova zbirka »Previharimo viharje«,
ki je izšla po formatu v obliki tedanjih pesniških miniaturk,
nas je v okupirani Ljubljani navduševala. Ne vem več, kako
mi je prišla v roke. Ko sem ga srečal, sem ga vprašal, če
knjižico pozna. »Kdo neki se skriva za tem psevdonimom,«
sem ga spraševal in ugibal: »Kaj pa, če je to Rob, ki je samo
obrnil svoje ime?« »Morda imaš prav,« mi je z nasmehom
odvrnil. Po vojni mu nisem zameril, da mi ni zaupal, saj sem
vedel, da je v takih časih najbolje, če veš čim manj.

S predstavo njegovih »Raztrgancev«, ki smo jo po vojni
uprizorili v Mariboru, pa nikakor ni bil zadovoljen. Skrbin-
škovo režijo je zelo ostro obsodil, ker se mu je zdela medla in
ni prikazovala prave slike in razpoloženja partizanske dobe.
Skrbinšek je bil zmeden, ker ni bil vajen negativnih ocen.
Pravzaprav pa smo bili vsi precej poklapani. Mnogo let kas¬
neje, ko sem pripravil razstavo o njem, je bil zelo zadovoljen
in mi je to tudi napisal v knjigo svojih epigramov.

Življenje v okupirani Ljubljani je bilo zame sprva povsem
nerazburljivo. Zajtrk sem dobival pred inštrukcijo, za kosilo
pa sem dajal svoji bodoči svakinji Mariji, Vojinovi zaro¬
čenki, živilske karte, s katerimi je znala izredno spretno pri¬
pravljati kosila, in sem vsak opoldan vstajal sit od mize.
Težje je bilo z večerjo. Toda tudi tu sem se znašel. Na Kon¬
gresnem trgu malo nad univerzo je imela svojo mlekarno
znamenita Tončka. Kot študentje smo hodili k njej na
mleko, in kadar je bilo kaj več denarja, smo si privoščili tudi
žemljo s sladko smetano. Ko sem še študiral, je sedela v kotu
za pultom in opozarjala svoji dve nečakinji, ki sta morali
množici študentov naglo postreči, kadar sta bili po njenem
mnenju prepočasni. Med okupacijo so hodili v to mlekarno
tudi italijanski vojaki, seveda s puško, ki so jo pretikali med
koleni, ko so sedli. Nekega večera, se spominjam, se je eden
med njimi hudo raztogotil. Ker je bil sam med nami civilisti,
se je najbrž čutil dovolj varnega, da si je dal duška. Bil je
moj letnik (1911). Tožil je, da je že toliko let vojak. Začelo se
je v Abesiniji, potem v Albaniji, zdaj tu in morda bo moral
celo v Rusijo. »Vsega tega,« je rekel, »je kriv ta norec tu

128

zgoraj« in pokazal je na Mussolinijevo sliko na steni. Komaj
smo ga pomirili.

K Tončki sem se napotil vsak večer. Tončke sicer ni bilo
več, pač pa sta se me obe nečakinji še iz mojih študentovskih
let spominjali. Naročil sem si čaj in jima povedal, da kart za
kruh nimam. Ugotovili sta, da sta si nekaj kruha prihranili,
verjetno pri italijanskih vojakih, in mi odrezali kar lep kos.
Za večerjo je bilo dovolj. S polnim želodcem hoditi v poste¬
ljo pa tako ni zdravo.

Banalna nevarnost. Smešno pravzaprav! V največji nevar¬
nosti v Ljubljani sem bil zaradi - konja. Zgodilo pa se je
takole: Vsak večer so Italijani uprizorili slavnostno pred¬
stavo ob snemanju zastave, ki je visela na Kazini. Vračali so
se z godbo in četico vojakov na konjih. Ne vem več, zakaj
sem se zamudil in prihajal od svakinje tako pozno. Nisem se
jim mogel izogniti, kajti Italijani so odločno zahtevali, da je
treba zastavo pozdraviti. Četica konjenikov se je bližala.
Priznati moram, da jih je bilo lepo videti v ravni vrsti. Tedaj
pa se je v prvi vrsti neki konj odločil, da zapusti vrsto in me
pozdravi. V drncu je priskakljal predme. Ko pa je opazil, da
nisem pravi - verjetno me je zamenjal s svojim prejšnjim
gospodarjem -, se je nagloma ustavil. Ustavil pa se ni njegov
jezdec, padel je prek konjske glave in pred mano obležal na
tleh. Gledal sem čez njega njegove tovariše, pa tudi druge
ljudi, ki so prizor videli. Vsi so se od srca smejali in se tolkli
po kolenih. Mojemu vojaku pa ni bilo do smeha, saj je šlo za
njegovo čast. Še na tleh je potegnil samokres in me pogledal.
Bil je prepričan, da bi svojo čast še najlažje opral, če bi se
znesel nad menoj. Vedel sem, da bi bilo po meni, če bi se
samo nasmehnil. Čeprav mi je šlo na smeh, sem stisnil zobe
in ga mirno gledal. Italijana je najbrž prva jeza minila,
povzpel se je na konja in se pridružil tovarišem, mene pa je
od zadržanega smeha prijel strašen krč v trebuhu.

Srečanje. Bilo je 29. oktobra zvečer. S Čufarjem sva dobila
vsak nekaj oglja - verjetho ga je odstopil Pirnat, vsaj zdi se
mi - in dobila od OF nalogo, da v bližnji okolici Poljanske
gimnazije popiševa zidove z datumom prve slovenske dr-

129

žave. Bilo je skrajno lahkomiselno. Če bi nas srečal kak poli¬
cist, bi mu bilo treba samo pogledati naše umazane dlani in
svojih slikarskih podvigov nikakor ne bi mogla utajiti. Zme¬
njena sva bila, da bo eden risal, drugi pa bo pazil in risarja
pravočasno opozoril, če bi se bližala nevarnost. Ko sem bil
zatopljen v svojo slikarijo, sem opazil, da se Čufar na oglu
z nekom pogovarja. Prva misel je bila, da ga hoče zadržati in
mi omogočiti umik. Toda pomahal mi je, naj pridem bliže.
Mož, s katerim je govoril, je bil precej čokat. Tiščal je roke
v dolg suknjič. Bil je Prežihov Voranc. Nikoli nisem mislil,
da se bom z njim srečal v takšnih okoliščinah. Pred meseci
sem namreč v Obzorjih objavil zelo ugodno poročilo o njego¬
vih »Samorastnikih«. Ko sva se leta potem spet srečala, se
dogodka ni več spominjal. Priznam, da sem bil razočaran.

Konjev in Konjetina. Radio je poročal o zmagi maršala Ko¬
njeva pred Moskvo. To je bilo treba na vsak način proslaviti.
Sklenili smo, da gremo v gostilno na konjski golaž. Gostilna,
v kateri se je dalo dobiti konjsko meso, je bila na Trubarjevi
ulici. Sedli smo na sredo med dve mizi, ob katerih so sedeli
italijanski vojaki. Na eni strani so sedeli postavni, soraz¬
merno veliki Piemontezi, na drugi pa majhni Sicilijanci, ozi¬
roma Kalabrezi. Nekaj časa je bilo še vse v redu. S časom pa
je nastal med njimi prepir. Verjetno so se Piemontezi norče¬
vali iz drobnih Sicilijancev. Naenkrat pa je prifrčala prek
naših glav čaša, tej je sledila druga. Na tretjo pa nismo poča¬
kali in smo kar hitro zapustili gostilno.

»Pki Tičku na gričku«. Dr. Šnuderl nas je nekega popol¬
dneva člane mariborskega Umetniškega kluba sklical na se¬
stanek »Pri Tičku na gričku«. Kot predsednik je imel kratek
nagovor in nam pojasnil namen in cilje Osvobodilne fronte.
Seveda nas ni bilo treba prepričevati. Sklenili smo, da se ji
kot skupina pridružimo. Od vsega, kar nam je povedal, sem
si zapomnil, da je priznal komunistom vodilno vlogo, saj so
se z leti naučili ilegalnega boja. Njihove izkušnje nam bodo
prav gotovo zdaj prišle zelo prav. Na poti domov sva s Ču¬
farjem z zadovoljstvom ugotovila, da je tako govoril znani
mariborski nacionalist.

130

Racije. Tudi mene so prijeli na cesti, me spravili na kamion
in odpeljali v vojašnico. Skozi špalir italijanskih vojakov
smo prišli pred mizo, pokazali izkaznico in »dvignili tačko«,
kakor smo po pasje imenovali fašistični pozdrav. Na poti
proti mizi sem slišal besedico »vergogna« (sramota), ki jo je
šepetaje izrekel vojak. Samo za hip sem se obotavljal, potem
pa pomislil, da nima smisla že tu izzivati. Pri mizi je bil
italijanski častnik, ki se je oziral na zaprto okno v prvem
nadstropju, za katerim je stal ovaduh, ki je - tako je bilo
videti - odločal, ah mora »osumljenec« (in to smo bili v nji¬
hovih očeh vsi) na desno ah na levo. Ne vem več, katera
stran je vodila v svobodo, katera pa v taborišče. Imel sem
srečo, izpustih so me. Prav tako srečo sem imel, ko so prere-
šetavali vso Ljubljano. V prvem nadstropju Trdinove, kjer
sem stanoval, je bilo na vratih napisano Lidunkino ime: Do-
lar-Mantuani. Vojaki, ki so torkljali po stopniščih, so menda
mislili, da gre za Italijana. Sicer pa tudi slikarja Vita Glo¬
bočnika, ki je stanoval eno nadstropje nad mano, niso vzeli
s seboj.

Med policijskimi urami, ki so bile kdaj pa kdaj celo že
zgodaj popoldne, smo se veliko pogovarjali. Da bi si pregnali
čas, me je Globočnik slikal. Žal slike ni končal, ker sem prej
odšel v Zagreb.

Hrvaško državljanstvo. Za božič je prišla Milena iz Za¬
greba. Rekla mi je, da se lahko vrnem v Zagreb, ker se je
izkazalo, da za slovenske begunce ni nobene nevarnosti. Ko
se je poslovila, sva se zmenila, da mi bo preskrbela-kupila
hrvaško domovnico, s katero si moram na hrvaškem konzu¬
latu pridobiti dovolilnico za potovanje. Bil je v prvem nad¬
stropju hotela Slon. S konzulom sva se poznala še iz dijaških
let v Mariboru. Seveda ni bilo težav. Po Ljubljani se je govo¬
rilo, da je postajalo sodelovanje med Italijani in domačimi
kolaboracionisti vedno tesnejše. Ti slednji pa so me še iz
študentovskih let predobro poznali. Odločil sem se, da odi¬
dem čimprej.

131

Zagreb

Čeprav je bilo včasih zelo hudo, prav rad mislim na zagreb¬
ška leta. Ves čas sem živel v nekakšni navdušeni vročici. Vse,
kar sem počenjal, je imelo neki smisel, vsaj zdelo se mi je
tako.

Ob vzpenjači. V Zagreb sem prišel pozno zvečer. Ker jim
nisem mogel sporočiti niti ure niti datuma prihoda, me se¬
veda nihče ni mogel pričakati na kolodvoru. Na srečo sem od
svojega prejšnjega bivanja v Zagrebu vedel, kje je vzpe¬
njača. Tam, v Tomšičevi ulici 7, so namreč stanovali tast,
tašča in seveda Milena. Presenečenje je bilo seveda popolno.
Takoj so poslali po Mileno, ki je bila tisti hip z mojim do¬
brim znancem v kavarni. Ko sem prihodnjega dne šel na
kratek orientacijski pohod, sem se napotil najprej z vzpe¬
njačo na Gornji grad. V vzpenjači sem zagledal hrvaškega
višjega oficirja, verjetno majorja, v stari avstrijski uniformi
s starimi avstrijskimi odlikovanji, med njimi sem spoznal
starega Franca Jožefa. Priznam, da sem komaj premagal
smeh, saj me je živo spominjal na ilustracije v knjigi o do¬
brem vojaku Švejku. Ko sem pred leti prebiral Švejka, sem
bil prepričan, da je Hašek s svojimi vojnimi zgodbami
morda bolj kot z antantnim orožjem pokopal črno-žolto mo¬
narhijo. Tu v vzpenjači se mi je zdelo, da je Švejk vstal od
mrtvih in ponovno zaživel. Kmalu po tem srečanju sem
spoznal, da je bilo v vsem, kar sem pozneje doživljal, le malo
švejkovščine. Smeh me je kaj kmalu minil.

V ministarstvu oružanih snaga. Ne vem več, kako sem se
seznanil s Ferdom Filipičem. Bil je v službi pri »Narodni
zaštiti«. Prišel je namreč kot vojaški uradnik iz Kotora in
njegov bivši predstojnik, mornarski kapetan Oreškovič, ga
je vzel s seboj, ker ga je poznal kot dobrega delavca. Po
Ferdovem posredovanju sem dobil zelo kmalu službo kot
pisar v »opravilnem zapisniku«. Tam je bilo delo zelo
udobno. Naš šef v pisarni je bil precej starejši hrvaški podo¬
ficir, ki nikakor ni bil strog. Spomnim se ga, kako je z ne¬
kako pobožnostjo zjutraj jemal celo baterijo raznih barva-

132

stih svinčnikov iz predala in jih po velikosti razporejal pred
seboj na pisalni mizi. Vsaj pol ure pred koncem pa jih je
začel spet spravljati nazaj v predal. Tudi drugi kolegi dela
niso jemali pretirano resno. Veliko smo se pogovarjali pa
tudi šalili. Spominjam se nekega Spličana, ki je v pojočem
dalmatinskem dialektu pripovedoval svoja ljubezenska do¬
živetja.

Toda ta idila se je zame kaj kmalu končala. Oreškovič me
je poklical k sebi in mi povedal, da v tej službi ne morem
ostati. Ni povedal zakaj, jaz pa sem slutil, da mu je prišlo kaj
na uho. Bil je zelo prijazen in mi ob koncu avdience dal celo
roko in mi zaželel uspeha.

Spet sem bil brez posla. Tašča me je tolažila, da naj se ne
vznemirjam. Prišel bo čas, ko bom imel dela na pretek, za
zdaj bomo že nekako.

Tašča. Bila je preprosta Istranka, doma iz Draguča nad Pa¬
zinom. V letih, ko je živela v Mariboru, se je kar dobro na¬
učila slovensko in ji je le tu pa tam ušla kaka hrvaška be¬
seda. Ne vem, kako ji je uspevalo, da smo bili vedno siti.
Znala je tako rekoč iz nič ustvarjati kosila. Spominjam se,
da nam je trdi koruzni kruh zdrobila, razmočila in pomešala
s koruzno moko ter iz tega naredila kar užitno polento. Po
nekem receptu nam je skuhala nekakšno juho iz fižola in
jabolk. Meni je kar dišala, Milena pa je ni marala. Še enega
recepta se spominjam: s fižolom polnjene paprike, seveda
brez riža in mesa. Ko je tašča hodila na trg in vlekla polno
košaro vsakršnih živil domov, se je spotoma ustavila v ka¬
peli na Jelačičevem trgu. Tu se je malo spočila in morda
zmolila kak očenaš. Toda ob pridigah, ki jih je imel za usta¬
štvo vnet duhovnik, jo je čakalo razočaranje. Njena prosto¬
dušna vera se nikakor ni mogla sprijazniti s pridigami, ki jih
je morala tam poslušati. Odklanjala je sovraštvo, ki je velo
in vrelo iz vsega, kar je govoril, ko je opisoval partizane. Ona
pa jih je kot moje kolege, ki so od nas hodili v partizane,
poznala kot poštene, dobre fante in dekleta. Po njeni zaslugi
je v najhujšem času bila.za vse, ki so pristajali pri nas, žlica
na mizi pa tudi postelja z žimnico na tleh.

133

Tečaji za tipkanje in knjigovodstvo. V Zagrebu je kakor
povsod po Hrvaški primanjkovalo izurjenih uradnikov. Raz¬
pisali so posebne tečaje, ki naj bi usposobili čim hitreje do-
voljšnje število manjkajočih moči. Trajali naj bi tri mesece
po osem ur na dan, štiri dopoldne in štiri popoldne. Prijavil
sem se. Tako sem bil ves dan zaposlen. Knjigovodstva nas je
učil izvedenec, ki pa je imel samo eno roko. Ko sem mu hotel
pomagati pri oblačenju, me je precej ostro zavrnil, potem pa
pristavil, da nima rad, če mu kdo jemlje samozavest. Tečaj¬
niki smo se kmalu spoprijateljili in nastal je kar nekakšen
kolektiv. Med vsemi nami ni bilo niti enega, ki bi se navdu¬
ševal za ustaške ideje. Na tečaju sem se naučil delati bilance
in vsakršnih umetnij, o katerih se mi dotlej še sanjalo ni.
Pripravljal sem se na knjigovodsko kariero. Pri tem sem se
spomnil na svoje polomije v matematiki in spoznaval svoje
dotlej skrite talente, ki jih moj profesor matematike ni znal
odkriti. Nisem se pa naučil tipkati z desetimi prsti, ker sem
prej dobil novo službo.

»Zajednica za tehničke masti«. Tako se je imenovala usta¬
nova, v kateri so na Hrvaškem zbirali in delili surovine (šlo
je predvsem za kavstično sodo in loj) ter jih nakazovali pre¬
delovalcem, končne izdelke pa so potem porazdelili po trgo¬
vinah. Teoretično bi moral biti vsak kos mila v evidenci,
nekaterim pa je bilo mogoče izjemoma dodeljevati kavstično
sodo tudi za izdelovanje mila doma. Drugih surovin je bilo
manj, npr. olja od parkljev pa še nekaterih drugih olj, ki pa
sem jih že pozabil. To Zajednico je vodil eden izmed bivših
lastnikov Zlatoroga ing, Dračar. Milena ga je poznala, ker je
nekaj časa pri njem delala. Imel jo je za dobro delavko in jo
je bil takoj pripravljen sprejeti. Najbrž je bil kar nekam
razočaran, ko je zvedel, da gre za njenega moža. Tako sem
postal »robni knjigovodja«, blagovni knjigovodja. Sestavlja¬
nja bilanc sicer nisem potreboval, zato je skrbel glavni knji¬
govodja Slovenec Zmago Rudolf, ki se mu imam zahvaliti,
da mi je novincu potrpežljivo pomagal. Samo delo pa me je
zanimalo, ker se mi je zdelo, da mora tako delovati trust.

Druščina, v katero sem padel, je bila dokaj različna. Poleg
Rudolfa in mene sta bila Slovenca še Branko Horvat, moj

134

kasnejši sodelavec pri časopisu, in Viktor Eržen, s katerim
sva se dobro poznala še iz Maribora, ko je bil urednik »De¬
lavske politike« in mi je objavljal razna poročila. Bil je
znan socialistični prvak in dober govornik. On je bil tisti,
ki me je pritegnil k delu pri »Svobodi«. Ob nas Slovencih je
bila še Srbkinja, ki so jo klicali za Koviljko (pravzaprav je
bila Kosovka), in celo dve Židinji sta pristali pri Dračarju.
Kako jima je to uspelo, ne vem. Bili sta poročeni s Hrva¬
toma in sta se najbrž tako lahko prikrivali. Ko sem bil pri
eni od njiju na obisku, sem za kredenco, ki je stala v kotu,
zaslišal starčevski glas: »Goi!« (židovska oznaka za nežida).
Stella, tako se je imenovala moja kolegica, je bila v zadregi.
Priznala mi je, da ima za kredenco skrito babico, ki je že
zelo stara in je ne sme spustiti na svetlo, ker bi se prehitro
izdala in bi javno zabavljala proti antisemitizmu.

Ker med vsemi nami ni bilo nobenega ustaša, smo precej
odprto razpravljali o položaju na bojiščih. Spominjam se,
da smo nekoč pisarniškega ravnatelja, dobrodušnega po-
starnega debeluščka, ki je skrbel za to, da je delo nemoteno
teklo, vprašali, ali je za Paveliča ali za Tita, tedaj nam je
z nasmehom odgovoril, da je za bana Kuen-Hedervaryja,
ker... je bil tedaj še mlad.

V primeri z delom, ki sem ga opravljal po osvoboditvi, je
bila tudi ta služba kar udobna, družba pa je bila prijetna in
zabavna. Morda bi bilo treba omeniti droben dogodek, ki
mi je pognal kri v obraz. Vsako jutro smo dobili navodila,
kam ne smemo usmerjati svojih pošiljk, ker bi jih lahko
partizani zasegli. Nekoč nam je le uspelo, da smo poslali
kot nujno pošiljko, ki je - upam vsaj - prišla partizanom
v roke.

Kmalu potem smo imeli kontrolo. Opravljal jo je brat sli¬
karja Hegedušiča. Pregledoval je knjigovodske liste, na ka¬
terih sem pošiljko premetaval z enega lista na drugega ka¬
kor vroč krompir, dokler tovora nisem izničil. Mnogo let
kasneje, ko je obiskal svojo nečakinjo Vlasto Hegedušič,
kasnejšo kostumografko, ki sem jo bil potegnil iz Zagreba
v mariborsko gledališč#, sem ga vprašal, ali je moje mahi¬
nacije odkril. Nasmehnil se je in ni niti zanikal niti priznal.

135

Župan Werner. Seveda pa življenje v Zagrebu nikakor ni
bilo samo resno. Zagrebčani so se znali živo norčevati iz
svojega menda neizobraženega župana Wernerja, ki je bil po
poklicu mesar. Tako so mu na primer pripisali, da je ob
spominu na Šenoovo »Zlatarevo zlato« tudi on predstavil
svojo hčerko: »Mesarevo meso«. Krožile so najrazličnejše
anekdote o povodnji, ki jo je videl v Benetkah, o tem, da mu
je v Rimu »svirala šestinska kapela« in še cela vrsta zgodb,
ki jih je kakih dvajset let kasneje podedoval hrvaški politik
Mika Špiljak in tudi drugi socialistični veljaki. Najduhovi¬
tejša je bila zgodba, ki sem jo doživel v kinu ob filmskem
tedniku. Ko je ob novem letu nadškof Stepinac v imenu di¬
plomatskega zbora čestital poglavniku v latinščini, se je
oglasil globok glas iz ozadja: »Lako njemu, kad mu je Wer-
ner sastavio!« Vsi smo se zasmejali. Prižgali so luči in hoteli
ugotoviti, kdo je to rekel. Seveda zaman.

Ob neki priložnosti sem ob odhodu iz kina zagledal Ko¬
šiča v nemški uniformi. Skoraj prepričan sem, da je bil on.
Potuhnil sem se, čeprav sem skoro zagotovo vedel, da me
kljub vsemu ne bi izdal.

Mamina kap. Ali je bilo trpko življenje krivo ali pa je zagre¬
njenost begunskega življenja povzročila, da mama nekega
jutra ni mogla spregovoriti. Ko je vstala, je z eno nogo hudo
podrsavala. Tudi ena roka ji ni služila. Zdravnik je ugotovil:
kap. Niso je odpeljali v bolnišnico, ampak so jo prepustili
domači oskrbi. Bilo jo je kar mučno gledati, ko se je trudila,
da bi nekaj povedala. Ker sem nekje bral o povezanosti mož¬
ganskih centrov, sem mami kupil majhnega okroglega glina¬
stega prašička. Stisnil sem ji ga v pest in ji rekel, da ji bo
prinesel srečo, samo močno ga mora stisniti. To pa nikakor
ni bilo lahko, ker je roka ni hotela ubogati. S časom pa je
pest vendarle bolj in bolj stiskala in res ni več podrsavala
z nogo. Končno je spregovorila. Najprej je še iskala besede
in je nismo razumeli. Zanimivo je, da so bili prvi stavki, ki
jih je izrekla, češki. V sorazmerno kratkem času so vse njene
težave prenehale. Bila je zdrava. Strah, da bi umrla, mi je
dvignil v zavest, kako zelo sem jo imel rad. Nekoč sem živel
ob njej in vse je bilo tako samoumevno. Zdaj pa je bilo vse

136

drugače. Spoznal sem, kako dobra mati mi je bila. Nič več ne
morem in ne znam povedati o njej.

Krstni in poročni list. Nekega dne se je v Zajednici za teh-
ničke masti oglasil mariborski Nemec Herman. Poznal sem
ga od prej in ga veselo pozdravil. Beseda je dala besedo in
potožil sem mu, da nimam niti krstnega niti poročnega lista.
Obljubil mi je, da mi bo oboje priskrbel. In res mi ju je
kmalu prinesel. Toda kako sem se začudil, ko sem bral črno
na belem: Engelbert Dolar. Podpisal ga je župnik magdalen-
ske fare Stergar. Verjetno je imel taka navodila. Tako je
namreč stalo na krstnem listu, ki mi ga je prav tako priskr¬
bel Herman. Po osvoboditvi je Herman živel na Polskavi, ker
ga niso izselili, saj je najbrž krepko pomagal in posredoval.
Kasneje sva se še velikokrat srečevala in se na račun krst¬
nega in poročnega lista smejala.

Tiralica. Na kioskih po Zagrebu so se pokazale velike Ti¬
tove fotografije. Za tistega, ki bi pomagal izslediti »zlo¬
činca«, je bila razpisana nagrada. Menda 10.000 mark. Dan
zatem pa je bila na kiosku, ki je stal na Jelačičevem trgu,
prilepljen droben papirček za 50 banic (pol kune) s pripisom
»Za poglavnika«.

Vojašnica. Hrvaško državljanstvo pa se mi je kmalu začelo
opletati. Postal sem vojni obveznik. Še tega bi se mi manj¬
kalo, da bi moral v domobransko vojsko v Bosno! Od časa do
časa so ustaši prečesali Ilico, oziroma njene sprehajalce. Pri¬
šli so z dveh strani, od Jelačičevega trga na eni pa od Černo-
merca na drugi strani. Znašel sem se na sredi. Če bi me
dobili, bi me gotovo mobilizirali. Sprva sem se umaknil
v vežo, ko pa sem videl, da iščejo tudi po vežah, sem se
odločil za tveganje. Šel sem v prvo nadstropje in pozvonil.
Odprla mi je starejša gospa, ki sem ji po pravici povedal, da
je spodaj racija. Povabila me je v sobo, kjer sem počakal na
konec, ki mi ga je oznanil njen mož ob oknu. Zahvalil sem se
in odšel. Hudo mi je, ker. se jima po osvoboditvi nisem mogel
zahvaliti. Nikakor se namreč nisem mogel spomniti veže, ki
je bila moje pribežališče. Vse so se mi zdele drugačne kakor

137

takrat. Videl sem, da se trajno mobilizaciji ne bom mogel
izogniti. Ko sem že razmišljal, da bi šel v partizane, so v od¬
boru Osvobodilne fronte menili, da bi me v Zagrebu še po¬
trebovali. Rešitev je bila pravzaprav na dlani. Moj svak Vo-
jin je bil tajnik »Glasbene škole oružanih snaga« (kjer so
imeli izredno močno frontno organizacijo.) Mobilizirali so
me, češ da me potrebujejo za pouk nemščine (in prirodopisa,
ki sem se ga moral sproti učiti.) Dobil sem uniformo in bil za
nekaj časa rešen.

Glasbena šola. Ker so bili drugi profesorji zaposleni s po¬
učevanjem glasbenih predmetov, so me naredili za razred¬
nika. Tako sem imel z gojenci od šestega do šestnajstega leta
starosti kar precej stikov. Rad sem jih imel in zdi se mi, da so
to čutili. Pravzaprav bi moral začeti pouk z ustaškim pozdra¬
vom: »Za poglavnika i dom-spremni!« Ker sem imel le redko
kdaj prvo uro, sem na to dolžnost lahko pozabljal. (Nisem
mislil, da mi bo to prišlo še zelo prav. Ko so me po osvoboditvi
poklicali v Zadar na orožne vaje, sem se tam srečeval s svo¬
jimi gojenci, ki so bili tedaj že godbeniki v jugoslovanski
armadi. Spoznali so me in kar preglasno pričali, da sem že kot
profesor očitno pokazal, da nisem ustaš. Tudi dejstvo, da so
me zaprli, je dalo že tedaj gojencem misliti, da je moralo biti
prav, za kar sem se zavzemal. Moj ugled na orožnih vajah seje
zaradi takega pričevanja zelo dvignil.)

Kosilo na Kaptolu. Eden od naših gojencev je imel strica
kanonika. Ker je bil že starejši kot drugi, je potreboval spre¬
gled svojih let. Tedaj nas je ta kanonik, pisal se je menda
Batič, povabil na kosilo: ravnatelja Vidošiča, Vojina, ki je
bil tajnik šole, in mene. Med anekdotami, ki jih je pripove¬
doval, je bila tudi zgodba o krogli, ki je ležala pri vratih
v Gornji grad. Ob praznikih so jo zagnali navkreber in vrata,
do katerih se je privalila nazaj, so bila določena, da je moral
njihov lastnik vse druge pogostiti. »No, zdaj,« je rekel kano¬
nik, »so drugi časi. Zdaj se le redko dobimo pri nadškofu na
kosilu.« Ob nadaljnjem pripovedovanju sem lahko razbral,
da mu hierarhija v sedežnem redu, ko je bil naš kurat bliže
nadškofu kakor on, nikakor ni bila všeč ...

138

Kukat - Satnik. Šola je imela seveda svojega kurata. Ob
črnih našitkih pod brado pa ni imel križa kakor nekateri
drugi duhovniki v uniformi, ampak zvezde. Tudi samokres
je nosil za pasom, razen seveda, kadar je maševal. Nekega
nedeljskega jutra, ko sva bila sama v konferenčni sobi, je
bil silno razburjen. Cela satnija domobrancev se je brez
boja predala partizanom. Razpasal se je in zagnal samokres
po mizi: »Sad nema drugog. Ovo neka govori!« Vedel je se¬
veda, da sem Slovenec, a me nikoli ni nič spraševal.

Visok obisk. Nekega popoldneva smo se vsi zbrali na dvo¬
rišču. Čakali smo na Stepinca, ki nas je prišel obiskat.
Predstavljali smo se drug za drugim in povedali, od kod
smo. Ko se je predstavil Vojin, moj svak, in rekel, da je iz
Pazina, je nadškof vzkliknil: »Tužna Istra!«

Bolj kakor takrat pa mi je Stepinac ostal v spominu ob
procesiji k »Majki Božji Bistrički«. Spremljal sem gojence.
Na gričku ob cesti, kjer se je vila procesija, je stal nepre¬
mično kot kip. Samo kdaj pa kdaj je dvignil roko v blago¬
slov. Izklesan asketski obraz in njegova drža sta bili nepo¬
zabni. Ko smo bili mimo, sem pomislil, kako je moral vpli¬
vati šele na množico preprostih ljudi. Videl sem obraze, ki
so bili srečni od zamaknjenosti.

Moje kolo je šlo brez mene v partizane. Bolj ali manj sta¬
len gost v naši hiši je bil moj skavtski prijatelj Franjo
Pivka. Bil je mobiliziran v hrvaško vojsko kot pilot. Že
v jugoslovanski vojski je namreč služil v aviaciji. Hotel je
z letalom v partizane, a mu ga verjetno niso zaupali. Po¬
stalo mu je vroče v vojski. Treba je bilo kar se da naglo iz
Zagreba. Izposodil si je moje kolo, ki so ga ženini starši
s pohištvom pripeljali v Zagreb. Čeprav je obljubil, da mi
ga bo poslal nazaj, sem vedel, da svoje obljube ne bo mogel
držati.

Nakit. V Zagrebu so kot pregnanci iz Maribora živeli dobri
znanci ženine družine Gegorovičevi. Gospoda, ki je bil
pravnik, so poznali še iz Pariza. Med prvo svetovno vojno je
bil v ruskem ujetništvu. V Odesi se je seznanil z Rusinjo

139

Aleksandro, se z njo poročil in po vojni prišel z njo v Mari¬
bor. Bila je izredno prijetna ženska. Njena mehka, malce
ruska slovenščina, ji je dala poseben mik. Zelo nerodno je
bilo, ker je v svoji prostodušnosti kdaj pa kdaj preglasno
kritizirala tudi na javnih prostorih. Z Gregorovičevimi smo
se pogosto obiskovali. Njen sin Vlado je bil med vidnimi
ilegalnimi organizatorji in ponoči ni spal doma. Mati mu je
s cvetlicami na oknu naznanjala, ali je zrak čist, in je lahko
prišel za kratek čas domov. Nekega dne je prišla gospa
k nam in nam dala shraniti nakit, ki ga je bila rešila iz
Rusije, v prepričanju, da bo pri nas bolj na varnem, saj pri
nas ne bo preiskav. Tašča ga je spravila med perilo. Tudi
ona je bila prepričana, da pri nas ne bo preiskav, ni namreč
vedela, da sva bila Milena in jaz kar precej aktivna v ile¬
galnih dejavnostih.

»Glas resnice.« Kmalu sem zvedel, zakaj so me pri Osvo¬
bodilni fronti potrebovali. Ferdu, ki je bil organiziran, so
naročili, da poskrbi za sodelavce, ki naj bi izdajali nekak¬
šen tednik ali bilten. Odločil se je za Janeza Gradišnika in
zame. Izdajali smo časopis, ki smo ga krstili. »Glas res¬
nice«. Gradišnik je sodil, da je naslov »vvasserkalanski« (po
duhovniku, voditelju »Svete vojske«, organizacije, ki je
propagirala treznost, Janezu Kalanu). Ob predstavljanju
sem imel pravzaprav precej sreče. Gradišnikovega imena
nisem dobro slišal in ga takoj pozabil. Seveda bi mi moralo
dati misliti, da je imel Gradišnik pomislek zaradi mojega
psevdonima. Podpisoval sem namreč svoje članke s črko G.
(Pri tem sem mislil na ime Galeb, ki sem si ga po stari
skavtski navadi hotel izbrati kot simbol našega upanja, da
bo Trst naš.) Tiskali smo na razmnoževalnem stroju, ki ga
je priskrbel Ferdo. To se je dogajalo na Gornjem gradu
v stavbi, ki je pripadala »ministrstvu oružanih snaga«. Zbi¬
rali smo se ob nedeljah, ko tam ni bilo nikogar.

Samokresi. Ob neki priložnosti je bil na mizi cel nahrbtnik
samokresov, ki so bili namenjeni za partizane. Naučili so
me, kako ravnati z orožjem. Tedaj se je med nami razvnela
tipično intelektualna debata. Vedeli smo, da šef zaporov na

140

Savski cesti dopukovnik Draženovič stanuje nekje na Je-
lengaju. Treba bi ga bilo samo počakati in ustreliti. Bi ga
ustrelili kar v hrbet? To bi bilo pravzaprav nepošteno, za¬
hrbtno. Ne, treba bi ga bilo vsaj hip pred smrtjo poklicati,
da bi se obrnil. Ali bi ga bilo mogoče ustreliti, če bi te gle¬
dal? To najbrž tudi ne bi šlo. Spravili smo samokrese spet
v nahrbtnik in ugotovili, da za tak posel ne bi bili spo¬
sobni. Kasneje, v zaporu, ko sem videl, kako je Draženovič
brcnil nosečo ženo, da se je zakotalila po stopnicah, sem
se spomnil diskusije o samokresih. Tudi takrat sem kljub
silnemu ogorčenju vedel, da ne bi bil za eksekutorja. Ka¬
dar sem se čez leta spomnil te diskusije o ubijanju, mi je
bilo neprijetno, skoro sram. Ne bi rekel, da zaradi tega,
ker sem spoznal, kako daleč je od misli do dejanja. Morda
bolj zaradi tega, ker mi je taka misel sploh prišla na um.

Miklavževanje. Tedaj pa je Ferdo prišel na neverjetno ne¬
spametno idejo. Za Miklavževo nas je vse iz odbora Osvo¬
bodilne fronte povabil k sebi na dom. Tedaj bi nas lahko
vse skupaj ujeli in zaprli. Sicer pa na to ni bilo treba
dolgo čakati. Tudi tu si imen tistih, ki sem se jim pred¬
stavljal, nisem zapomnil. Verjetno se je podzavestno ali pa
morda celo zavestno zbudila previdnost ilegalnega de¬
lavca.

Ustaški zapor

Intervencija, ki ni uspela. V godbi »Oružanih snaga«,
morda tudi pri glasbeni šoli, kjer je verjetno nadomeščal, je
bil tudi slovenski Tržačan satnik Čok. Bil je zelo veren in je
z otroki hodil vsako nedeljo k maši. Kdo ve, kako se je zgo¬
dilo, da so v nekem zaplenjenem seznamu prispevakov za
Narodni front našli njegovo ime in ga zaprli. Začela se je
akcija za njegovo rešitev. Ko so razmišljali, kako bi posre¬
dovali, so se spomnili na jnadškofa Stepinca. Delegacija, ki
ga je obiskala, pa je bila po obisku pri njem hudo razoča¬
rana. Rekel je, da na poglavnika nima nobenega vpliva in

141

da njegova intervencija ne bi bila uspešna. Ker je bil Čok
častnik, je bila smrtna obsodba neizbežna.

Savska cesta. Izvedel sem, da so Ferda že zaprli. Odhod
v partizane, na kar sem najprej pomislil, ni bila preprosta
stvar. Tik pred koncem vojne so bili zunaj gotovo previdni
zaradi takih, ki so se skušali še v zadnjem trenutku reševati.
Za vsak primer sem se prijavil za nočno dežurstvo v inter¬
natu, da me vsaj ponoči ne bi pobrali. Ko jih do 13. marca ni
bilo, sem že mislil, da se zapiranja ne bodo nadaljevala.
Z ženo sva brala Gunnarsov roman »Večno šumijo gozdovi«.
Tedaj je pozvonilo. Ker je bilo že zelo pozno, sva si mislila,
da bi to mogel biti kak znanec, ki bi rad pri nas prenočil.
Pred vrati sta stala mlad oficir s črnimi kodrastimi lasmi in
modrimi očmi ter navaden vojak. Rekel je, da naj grem
z njima, ker jima moram nekaj pojasniti.

Ko je šel mimo knjižne police, je knjige pobožal, kar me je
skoro pomirilo. Vprašal me je, ali imam samokres. Ko sem
mu to zanikal, ni več vpraševal in ga ni niti skušal iskati.
Bila je moja prva aretacija brez preiskave. (Tedaj se na nakit
Gegorovičevih sploh nisem spomnil.) Ko sem vstopil v avto,
ki je stal pred vrati, sem se šele zavedel, da grem v ustaški
zapor. Priznam, da se me je kdove od kod iz moje podzavesti
polastil strah, ne strah, groza. Samo da je moja sopotnika ne
bi opazila! Bal sem se, da bosta videla, kako se tresem. Krče¬
vito sem stiskal zobe in napel vse svoje mišice. Avto je zape¬
ljal na dvorišče zaporov na Savski cesti. Od tam so me odpe¬
ljali v prostor, kjer so mi vzeli žepno uro in denar, ki sem ga
imel v denarnici, vse natančno popisali in mi dali podpisati.
Potem sem prišel v prvo nadstropje, v nekakšno dvorano.
Pozneje sem izvedel, da jo imenujejo kapelo.

Uši ni ustvaril bog. Legel sem in prav kmalu trdno zaspal,
dokler me proti jutru niso prebudile uši. Lezle so mi po roki
in po licu. Pri tem sem se spomnil zgodbe, ki sem jo slišal
v nekem svojem zaporu: K Bogu je prišel hudič in ga izzval,
češ da to, kar zna Bog, zna tudi on. Bog pa je kot dokaz svoje
vsemogočnosti samo segel v zrak in ustvaril bolho ter rekel:
»Skači in oznanjaj mojo vsemogočnost.« Tedaj se je lotil iste

142

naloge tudi hudič. Mečkal je in mečkal, a brez uspeha. Ko je
vendarle stisnil neko stvar, je hotel tudi on, da bi oznanjala
njegovo slavo, a uš se ni hotela premakniti. Tedaj je hudič
v svoji jezi zamahnil z bičem. Od tedaj ima uš še vedno dolgo
črto na hrbtu.

Me je spomin na zgodbo z ušjo pomiril? Ne vem. Vsekakor
sem bil, ko so me odpeljali v kopalnico, kjer so mi z ne¬
kakšno mažo sneli vse dlake s telesa in me okopali, že popol¬
noma miren. Kopalnica je bila predeljena na moški in ženski
del, na sredi pa je bil nekakšen medprostor, kjer sta dva
vojaka kurila in razuševala obleke. Ko sem se spet oblekel,
je prišel pome vojak v ustaški uniformi in me odvedel v za-
sliševalnico. Občutek sem imel, da mi je nekako naklonjen.
(Ime mu je bilo Vid in je po plastičnem ščitku na ovratniku
z ustaškim U-jem pričal, da je še iz emigracije. Ti so imeli
namreč neke privilegije in so veljali za elito. Vid je bil daleč
od tega. Bil je prijazen in nam je često kazal usmiljenje ali
celo simpatijo. Verjetno so ga kot začasnega delavca v Bel¬
giji pridobili ustaši s kdove kakšnimi obljubami. Po osvobo¬
ditvi so ga zaprli. Nekateri zaporniki, ki so imeli zveze, so
dosegli, da so ga izpustili. Toda kmalu so ga zaradi ovadb
spet zaprli. Po tretjem zaporu se ni več vrnil...)

»Ne poznam!« V precej ozkem prostoru so bili trije: dopu-
kovnik Draženovič, poročnik Skelin in civilist, za katerega
sem kasneje slišal, da so mu rekli Medo. V celici so pripove¬
dovali, da so ga uporabljali za morebitne »eksekucije«, ko je
zaslišanemu pomagal, če se »česa ni mogel spomniti«. Baje je
prišel v zapor, ker je v prepiru nekoga ubil s pestjo. Verjetno
pa je zgodba o tem nastala v psihozi zapornikov. - Prvo
vprašanje se je glasilo: »Ali poznate Heinza?« Zanikal sem,
potem pa rekel, da poznam trgovko v mariborski knjigarni,
ki se tako piše. S tem odgovorom sem zasliševalca tako raz¬
jezil, da je vzkliknil: »Nemoj da mi pričaš neke pričice
o Snežani i sedam patuljaka!« in zagnal marmornato zibko
s pivnikom proti meni. Verjetno si je hote ali nehote za hip
pomišljal, da sem se pravočasno sklonil. Pivnik je priletel
v zid in ga okrušil.

143

Samica. Zasliševalca je minila potrpežljivost, odločil je, da
me odpeljejo v klet. Samica je bila zelo tesna. Ko so odklenili
vrata, sem za hip postal. Skelin, ki me je spremljal, je rekel:
»Sve je to za ljude!« Dvomim, da je merila cela dva kvadratna
metra. Okna ni imela. Tanek žarek je sijal skozi ključavnico.
Tla in stene so bile vlažne. O tem, da bi legel, ni bilo govora. Ne
samo zato, ker so bila tla vlažna, ampak ker mi je bila v napoto
»kibla« za potrebo. (Oprosti mi, Janez, ta arestantski žargon!
Vem, da beseda ni lepa, slovenska, sicer pa tudi predmet ni
posebno lep.) Naslonil sem se na lesena vrata, ki so bila suha.
Toda ker sem si s tem zapiral dovod zraka, sem začel težko
dihati. To sem spoznal šele kasneje. Ker sem se stoje prehitro
utrudil, sem počepnil. Ne vem, kako dolgo sem tako ždel, kar
so se odprla vrata in dobil sem gosta. Preklinjal je ustaše, ki so
ga mučili in mu celo trgali nohte na prstih. Nekaj mi jih je
stisnil v roko. Vprašal me je, zakaj sem tu. Ker sem bil neza-
upen, sem mu rekel, da ne vem. Gotovo gre za pomoto, ki se bo
kmalu izkazala. Dolgo sva molčala. Čez čas, ne vem, ali je bilo
kako uro ali dve, so se spet odprla vrata in mojega gosta so
poklicali. Videl sem celo, da ga je stražnik sunil. Spoznal sem,
da sem imel prav, ko sem ga imel za provokatorja. Ne vem,
koliko časa je preteklo, ko sem slišal, da so prinesli kosilo - ali
je bila večerja, morda celo zajtrk? Spet so se odprla vrata in
oster glas je ukazal: »A gdje ti je menaška?« Oziral sem se okoli
sebe in res je bila na tleh poleg kible menažka, v kateri so bili
ostanki hrane, ki so se že posušili. Ko sem iskal vode, v kateri
bi menažko lahko izplaknil, so se vrata spet zaprla. Sicer pa
sploh nisem bil lačen. Ko so spet prinesli hrano, vrat niso več
odpirali. To se je ponavljalo kdove kolikokrat. Moje misli so mi
uhajale, da nisem mogel šteti. Recitiral sem si vse pesmi, ki sem
jih znal na pamet. Jezil sem se, ker se nikakor nisem mogel
spomniti nekaterih verzov iz Uvoda h Krstu pri Savici. Še pri
molitvicah, ki sem jih recitiral, se mi je zataknilo. Ves čas sem
bil v nekakšni omotici. Lakote nisem čutil, pač pa me je v tre¬
buhu neprijetno tiščalo. Končno so se odprla vrata. Stražnik je
prišel pome in me po stopnicah odpeljal v pritličje. Šele zdaj
sem čutil, da mi je slabo. Nisem vedel, da je tudi hoja po
stopnicah lahko tako naporna. V zasliševalnici sta bila tokrat
samo Draženovič in Skelin.

144

Zrcalo. Draženovič mi je prebral neki zapisnik. Govoril je

0 »Glasu resnice«, ki smo ga tiskali. Članek o Koroški, ki jo bo
morala Avstrija vrniti, so zaradi G.-ja pripisali Gradišniku.
Priznal sem, da sem ga napisal jaz, kakor vse, kar je bilo pod
šifro G. Tako mimogrede je Draženovič vprašal Skelina:
»Dali poznaj eš njegovu Ženu? Lij epa žena!« In potem so me
vrteli brez prestanka. Ali res nikogar ne poznam? Saj smo se
vendar srečevali. »Slovenci se sigurno više puta vidite.«
»Znam vas Slovence!« »Gdje zapravo stanujete? Na Tomšiče-
voj? Pa to je pod Gornjim gradom. Poglavniku pred očima.

1 to kao poznati komunista! Bogami to je kuraž! To je dr-
skost!« In začelo se je vse znova. Jaz sem bil tako oslabel, da
sem komaj odgovarjal. Tedaj pa me je obšla misel: Saj je vse
zaman! Saj se to spraševanje sploh ne bo nehalo. Vlekli bodo
iz mene, kar se bo dalo. Brez konca. Truden sem, tako truden!
Tedaj pa sem zagledal za Draženovičem zrcalo in v njem svoj
obraz. Groza me je bilo. Videlo se je, da se bojim in da ne
morem več. Ali se bom v svojem življenju sploh še lahko
pogledal v zrcalo? Naslonil sem se nazaj in zaprl oči. Ko sem
jih spet odprl, sem bil popolnoma miren. Vedel sem, da lahko
naredijo z menoj, kar hočejo. Navsezadnje saj smrt ni nič
strašnega. Vsekakor lepša kot življenje z neznosnim breme¬
nom. Nenadoma sem se počutil svobodnega, da, svobodnega
v zaporu. Z obljubo, da se bomo še videli, so me odpeljali
v celico. Tam so planili pokonci. Zdi se, da so me že odpisali.
Rekli so mi, da sem bil v celici najmanj 120 ur. Pravzaprav to
ni veliko. Tedaj sem imel 34 let in bil sem prepričan, da imam
kondicijo. Res pa je, da nimam nobene kondicije! Izkazalo pa
se je, da sem bil v primeri s stradajočimi, ki so po več tednih
lahko celo javno nastopali, prava reva.

»Čelija broj 13 - oči i uši svijeta«. Tako smo sami sebe
imenovali. Res so, kdove kako, prihajale do nas vesti, ki smo
jih zamenjavali zjutraj na stranišču, ko smo praznili kiblo.
Bili smo v pritličju, nedaleč od zasliševalnice, iz katere smo
ponoči slišali, kako so padali udarci s pendrekom. Kričanja
nismo čuli, ker so jetnikom z. njihovimi nogavicami mašili
usta. Le tu pa tam so se slišali ostri glasovi zasliševalca,
a njegovih besed nismo mogli razbrati.

145

Ko sem prišel v celico, so me najprej položili pod okno,
kjer sem imel dovolj zraka. Tisto toplo pomlad je bilo
namreč v celici zelo zatohlo, čeprav nas v začetku ni bilo
več kot kakih dvajset. Bilo je okoli poldneva in prinesli so
kosilo. Kosila so bila nadvse skromna: nekaj premalo
slane repe s korenčkom ali znameniti arestantski ričet, ki
pa je bil tako redek, da smo ječmenova zrna lahko prešte¬
vali. Nastavil sem menažko. Tedaj pa so me sojetniki usta¬
vili. Ker so vedeli za moj neprostovoljni post, so se bali,
da bi mi jed lahko škodovala. Nekateri sojetniki, ki niso
bili vojaške osebe, so lahko dobivali kosila z doma. Eden
med njimi mi je odstopil govejo juho, ki mi je teknila kot
še nikoli nobena. Ker sem bil vojaška oseba, z doma nisem
smel dobivati hrane kakor civilisti. Tedaj pa se je Milena
dogovorila z ženo civilnega zapornika, da sta izmenoma
pošiljali v zapor kosila, ki sva si jih potem delila. Hrano,
predvsem meso, ki ga je bilo v Zagrebu zelo težko dobiti,
je Milena nabavljala v slovenski gostilni pri Černetu.

Z leti so mi izpadla iz spomina skoro vsa imena mojih
sojetnikov. - Vem za visokega mornariškega častnika, ki je
bil nekaj časa celo adjutant na dvoru, in Drageljeviča,
čednega mladega fanta, ki nam je kdaj pa kdaj z močnim
tenorjem zapel Gunduličevo odo o svobodi. Tedaj je prišel
k vratom stražar, krepko po njih potrkal in ukazal: »Mir!«
- Dobro se spominjam Hercegovca »Bolana«. Tako smo ga
imenovali, ker je venomer govoril: »Ja bolan«. Bil je pravi
orjak, vsaj za glavo višji od mene in skoro še enkrat širši.
Rekli so, da je bil v vseh vojskah v Bosni: v »fesfes« tru-
pah, tako so rekli hrvatskim domobranom, ki so nosili
fese, pri četnikih in partizanih, kjer so ga ujeli. - Tudi
bivšega partizana smo imeli, ime mu je bilo Todor. Kako
so ga ujeli, ni nikoli povedal, menda ga je bilo sram. Spo¬
minjal me je na divjo mačko, tako prožen je bil njegov ko¬
rak. Kadar je spal, je bilo treba samo šepniti njegovo ime
in že je skočil pokonci. - Najbolj tih pa je bil fant, ki je
imel samo eno roko. Čepel je v kotu in se je komaj brigal
za nas. Nekega jutra so se odprla vrata celice in stražnik
je zaklical njegovo ime ter pristavil: »Arif!« Fant je pre¬
bledel - dognali so njegovo identiteto. Vedel je, kaj ga

146

čaka. Mimo nam je dal vsakemu svojo levo roko. Ko je
nekdo rekel, da gre na svobodo, se je samo grenko nasmeh¬
nil. Čez čas, ne vem, ali je bilo istega dne, je prišel stražnik
po njegove stvari. - Najimenitnejši zapornik je bil Dubravko
Dujšin, znani hrvaški karakterni igralec. Med njegovimi
kreacijami mi je najbolj ostala v spominu vloga starega
Glembaja.

Še enkrat: satnik Čok. Ko  so nas spet enkrat peljali na
kopanje, sva se srečala s Čokom, ki se je že odpravljal in
oblačil uniformo. Pozdravila sva se. Dejal je, da gre na svo¬
bodo, ker ga bodo izpustili, saj so zanj posredovali. Želel mi
je, da bi kmalu izpustili tudi mene. Seveda mu nisem pove¬
dal, da je bilo posredovanje neuspešno.

Dujšinova »vica«. Najtežji v zaporu so bili večeri. Draženo-
vičev avto je imel dvoglasno sireno. Kadar smo jo slišali,
smo za hip vsi utihnili. Slišali smo, ko so se odpirala vrata
celic. Oddahnili smo si, ko so šli težki vojaški koraki mimo
nas. To je bil čas za Dujšinove vice. Samo dva je imel na
svojem repertoarju, a moral ju je povedati vsak večer. Če je
kdaj pozabil, ga je kak sojetnik opomnil: »Dubravko, ne
mogu da spavam. Pričaj!« In tu ni pomagal noben izgovor
o tem, da je zaspan ali da že spi. Na koncu je moral popu¬
stiti.

Ker mi je njegov glas še živo v ušesih, ju moram povedati
v hrvaščini: »Sjedim ja za pisačim stolom i radim. Več je bilo
ponoč ili čak nešto kasnije. I na jedanput čujem iza leda: Cop
— cop — cop. Baš me je hvatala groza. Šta je to? Na kraju se
ipak okuražim i otvorim vrata ormara, jer se baš iz ormara
čulo. Bio je moj frak, koji je izlazio iz mode«.

Drugi se je tikal pravzaprav mene: »Znaš, Kranjac, no da,
ne buni se, dakle Slovenac. Bilo je pred nekih pet, šest go-
dina kad smo odlučili da idemo na Triglav. Kazali su nam,
da se moram diči rano, još prije zore. Izlazak sunca, kažu, da
je nešto naročito, nešto što se mora vidjeti. I tako smo pošli.
Ali još prije nego smo stigli.,na vrh, culi smo strašnu puc-
njavu. Pa znate, bili smo tako reči na granici, več smo mi¬
slili, da je izbio rat.« Zdaj je sledila v pripovedovanju dolga

147

pavza. Nato pa: »To je bila zora koja je pucala« (po pesmi:
»Zora puca bit če dana« - zarja vstaja, dan prihaja.)

»Bizjakovo«. Dobili smo novo pošiljko jetnikov. Zdaj nam
je bilo res že tesno. Eden od delavcev v zagrebški tovarni
Bizjakovih keksov, današnjem Krašu, je bil precej čokat te¬
sar. Žal sem njegovo ime pozabil. Ko sem ga vprašal, zakaj
je tu, mi je prostodušno odgovoril: »Zaradi slovenskih leta¬
kov, ki so jih dobili pri meni.« Bizjakovci so bili namreč
Slovenci. Postal sem pozoren: »Kašnih letakov?« Vedel sem
namreč, da drugih slovenskih letakov kakor našega časopisa
ni bilo. Še na svobodi sem bil izvedel, da je bil slovenski
igralec Rakuša obešen zaradi slovenskih letakov. Dujšin mi
je rekel, da je Rakuša priznal letake in se tako izognil na¬
daljnjemu zasliševanju. Šlo pa je za gledališko organizacijo,
ki jo je vodil. Ko sem svojemu tesarju omenil »Glas resnice«,
se je čudil, da ga tudi jaz poznam. - Je bila baharija ali kaj,
ko sem vprašal, kaj bi storil, če bi srečal koga, ki je ta časo¬
pis napisal in tiskal, saj je zaradi njega tu. »Roko bi mu
stisnil«, je bil dogovor. Tedaj sem priznal. Šele ko sem mu
povedal, kaj vse je bilo v njem, je verjel. Ker smo se vedno
bolj tiščali v celici, je s svojim telesom poskrbel, da sem imel
pod oknom dovolj prostora in sem se lahko obračal. Celo
odejo, ki mi jo je bila poslala Milena, mi je poravnaval, da
me gube ne bi tiščale.

Ličani. Poleg bizjakovcev so prišli v našo celico trije kmetje
iz Like. Bili so seveda pravoslavni. Molili so vsako jutro in
vsak večer. Zame je bilo nenavadno, da so molili še po sta¬
rem, z razprtimi rokami in dlanmi proti nebu, prav kakor
v antiki. Eden, najstarejši med njimi, z mogočnimi belimi
brki, mi je pripovedoval srhljivo zgodbo: V njihovo vas so
prišli ustaši in jih sklicali vse pred cerkev. Katoličani so se
lahko vrnili domov, pravoslavne pa so odpeljali kar za zid in
jih vse postrelili. On sam se je rešil, ker ga niso našli, je pa
ves prizor lahko opazoval iz svojega skrivališča. Tedaj je
stopila pred ustaše mlada žena z otrokom v naročju. Ko so jo
vprašali, ali je katoličanka, je morda za hip oklevala in na¬
zadnje rekla, da je. Ustaš je ukazal: »Prekriži se!« S tremi

148

prsti je segla proti srcu in s tem pokazala, da je pravoslavna.
Odpeljali so jo z otrokom za zid. Moj Ličan je izjavil: »Šta joj
je pomoglo, da je izdala vjeru svojih oca!«

»Profesore, imate temu?« Večeri v celici pa so bili še vedno
mučni, polni strahu pred zasliševanjem. Ne vem, ali je bil
Dujšin ali Drageljevič ali kdo drug, ki me je pozval, naj jim
povem kaj o židovskem vprašanju. Ker mi je bila v spominu
še Travnerjeva serija člankov, sem pripovedoval. Govoril
sem precej monotono - to sicer ni moj običaj - in pripovedo¬
val, kar sem vedel. Kolikor je bilo intelektualcev v celici, so
me pozorno poslušali, druge pa je uspaval moj glas. Nasled¬
njega dne so me prosili, naj nadaljujem. In začel sem govo¬
riti o vsem, kar mi je prišlo na misel. V glavnem so bile
zgodovinske teme, saj me je zgodovina, odkar sem pri izpitu
pogrnil, silno zanimala. Že dopoldne so me spraševali: »Pro¬
fesore, imate temu?«

»Rihtarja smo bili«. Ob nedeljah smo bili prosti. Večerjo
smo dobivali že popoldne ob dveh. Ker ob nedeljah zvečer ni
bilo zaslišanj, smo vedeli, da bomo do jutra imeli mir. Bila je
že tradicija v celici, da smo tedaj »rihtarja bili«. »Obtože¬
nec« se je naslonil enemu v naročje, drugi pa so ga krepko
tolkli po zadnji plati. Moral je uganiti, kdo ga je udaril. Če je
uganil, ga je moral tisti, ki ga je udaril, zamenjati. Neke
nedelje pa se je zgodilo, da se je zvečer oglasila sirena Dra-
ženovičevega avtomobila. Verjetno, smo komentirali, se je
skregal z ženo, pa se je prišel med zapornike malo hladit.
Vrata so se odprla in poklicali so precej močnega moža,
imena ne vem, mislim, da je bilo češko. Skoro do jutra ga ni
bilo. Vrgli so ga v celico, vsega zbitega in krvavega. Tedaj je
s šibkim glasom komentiral: »Dobro što sam posljepodne
trenirao, drukčije ne znam kako bih izdržao.« Kasneje sem
izvedel, da je zapor preživel in se rešil.

Suljo. Nisem ga videl v živo, ker so ga spustili, preden sem
prišel jaz v celico. Bil je zagrebška znamenitost. Baje je trdil,
da ni ključavnice, ki je z iglo ali žebljem in močno nitjo ne bi
znal odpreti. Menda se je tako specializiral, da so ga po

149

»stilu« spoznali in že naslednji dan po ropu poiskali. S svojo
umetnostjo je bil že prav zasvojen. Moral je to svojo spret¬
nost vedno znova preizkusiti, čeprav je vedel, da ga bodo
dobili. Takšna je bila legenda o Sulju, ki so mi jo pripovedo¬
vali. Za njim je ostal sloves vlomilca in umetnost prerokova¬
nja iz fižola. Svoje umetnosti, namreč prerokovanja, ne pa
odpiranja ključavnic, kar bi nam prišlo prav, ni zadržal
zase, ampak je naučil še sozapornike. Žal pa je, ko je odšel,
vzel svoj fižol s seboj. Treba je bilo nabaviti novega. Moralo
je biti natančno 31 zrn, ki jih je spraševalec moral razpore¬
diti v trikrat po tri kupčke. Vse je bilo odvisno od tega, ali je
bilo v kupčkih liho ali sodo število zrn. Trajalo je kar nekaj
časa, da smo fižol dobili od zunaj. Priznam, da smo se pri
tem prerokovanju neznansko zabavali. Kar prepirali smo se,
kdo je na vrsti za fižol. Tudi šah smo imeli. Eden od novih
zapornikov je bil dentist. Iz kruhove sredice je izoblikoval
šahovske figure in eno polovico z zobno ščetko belo pobar¬
val. Za spomin sem dolgo hranil trdnjavo, žal pa kruhova
sredica ni bila obstojna. Da bi jo dal komu zavarovati, pa mi
tedaj ni prišlo na misel.

Muezin. Nekega dne so pripeljali v celico mladega vojaka, ki
je povedal, da je bil muezin. Ker sem se zanj zanimal in ga
vpraševal o vsem mogočem, sem se mu menda prikupil. Vsak
večer je počepnil k meni in mi z visokim glasom pel svoj
poziv k molitvi, pa tudi druge pesmi iz muslimanskega kul¬
turnega kroga.

Dujšino v jubilej. 25-letnico svojega umetniškega udejstvo¬
vanja je Dujšin slavil v celici. Že dan, dva predtem mi je to
povedal. Dogovoril sem se s sojetniki, da ga bomo presene¬
tili. Zjutraj po zajtrku so vsi vstali, jaz pa sem mu povedal
nekaj besed, saj sem njegovo delo še iz prejšnjih let poznal.
Bil je ganjen. Ker mu je žena v strahu, da ga bodo odpravili
v Jasenovac, poslala nekaj hrane, predvsem sladkorja, nas je
počastil in nam dal vsakemu kocko sladkorja. Po osvobodi¬
tvi je v zagrebškem Gledališkem listu zapisal, da je bila to
najlepša proslava, ki je ne bo nikoli pozabil. Ta »nikoli« je
žal trajal le kratek čas, saj ga je menda še isto leto pobral

150

infarkt. Zdi se, da so se ustaši vendarle zavedali, da bi nje¬
gova eksekucija izzvala preveliko pozornost, morda celo
ogorčenje, zato so ga za državni praznik 10. aprila izpustili.

Bolan. Proti koncu aprila so ustaši začeli izpuščati zapor¬
nike. Skoro vsak dan se je pojavil ob vratih stražnik, zakli¬
cal ime in pristavil: »Sa svim stvarima!« Odhajali so drug za
drugim in naša celica se je začela prazniti. Zaman sem ča¬
kal, da bi slišal tudi svoje ime. Zdelo se je, da so si me
prihranili za konec, morda za posebno usodo. In tako sem
kot najstarejši zapornik v celici postal »sobni starešina«
z dolžnostjo, da poskrbim za pometanje in za praznjenje
»kible«. Še iz skavtskih časov sem vedel, da moram kot vo¬
dja dati dober zgled. Odnesel sem torej »kiblo«, ki je bila
neznansko težka, na stranišče. Saj je bilo samo nekaj kora¬
kov do stranišča, a moral sem kar dvakrat vmes počivati.
Drugo jutro sem rekel Bolanu, da je danes on na vrsti. Usta¬
vil se je pred mano in izjavil: »Neču!« Za hip je nastala
v celici tišina. Vsi, bili so sami mlajši, so čakali, kaj bo zdaj.
Postavil sem se na prste in zakričal: »Majku ti tvoju ustašku
j...  Hočeš ili nečeš?« Tedaj pa se je zgodilo čudo. Mož se je
stisnil vase, postal je naenkrat pol manjši, kot je bil, in brez
besed odnesel »kiblo«. Odtlej jo je praznil vsak dan.

Cvetice. Ko so nekega dne, že ob koncu našega zapora pri¬
nesli kosila, ki so jih pošiljali z doma, so bili na vrhu zaprte
menažke za Slovenca - imenoval se je Rostohar - trije cve¬
tovi. To je bilo sporočilo, da je Berlin padel. Kako je možu
uspelo, da se je z ženo dogovoril za ta znak, ne vem. Svoboda
je bila pred vrati.

Brivec. Ne vem več, ali smo se lahko večkrat dali briti ali pa
so nas ob koncu hoteli izpustiti nekoliko bolj civilizirane.
Brivec je bil prav tako zapornik kot mi vsi. Spominjam se,
da sem bil ravno že namiljen, ko so se odprla vrata v briv¬
nico. In Draženovič je zaklical moje ime. Že sem se hotel
dvigniti, a me je brivec pritisnil na stol. Draženovič je spet
zaprl vrata. Kasneje sem izvedel, da je vpraševal po meni
tudi v celici, kjer me ni bilo. Na svoji poti skozi Slovenijo si

151

je hotel vzeti za nekake talce nekaj Slovencev. Našel je
druge, ki so se peljali z njim v avtomobilu. Na srečo jim je
uspelo, da so ob nekem postanku v Savinjski dolini ob sploš¬
nem neredu pobegnili.

Iz zaporov na Savski cesti so ves dan izpuščali zapornike.
Pred zapori pa so ure in ure čakale matere in žene. Tudi
Milena. Čakala je do policijske ure in v zadnjem trenutku
prišla domov, in kot so mi kasneje povedali, je jokala. Bila je
prepričana, da me ne bo več videla.

Svoboda! Naša celica se je že skoro izpraznila. V njej so bili
samo še Bolan, nekaj mlajših, med njimi dva mladoletna, in
jaz. Končno so se tudi naša vrata odprla. Pred vrati je stal
oborožen ustaš z bombami ob pasu. Že smo mislili, da je po
nas, on pa je zaklical tako znani in zaželeni. »Sa svim stva-
rima!« Ko smo pobirali svoje stvari, odejo, menažko, žlico in
podoben drobiž, se je s hodnika zaslišalo glasno govorjenje
in ustaš nam je pred nosom spet zaprl vrata. Ker je bilo že
pozno popoldne, za tisti dan ni bilo nobenega upanja več, saj
je bila zunaj policijska ura. Oboroženi ustaš nam je zbudil
misel, kaj pa če bo vrgel bombo med nas. Oba mlada sta že
naredila načrt. Ko se bodo vrata spet odprla, bosta planila
na ustaša in ga podrla na tla, da ne bo utegnil aktivirati
bombe. Na srečo sta trdno spala, ko so se okoli polnoči vrata
spet odprla. Tokrat dokončno. In odpravili smo se domov.
V naročju sem nosil svoje stvari, ki sem jih držal z obema
rokama in moral pri tem paziti, ker so mi silno shujšanemu
hlače uhajale z života.

»Halt- Werda!« Ulice so bile zaradi policijske ure prazne,
naši koraki so odmeval po tlaku. Nenadoma pa se je na kri¬
žišču dveh ulic, že skoro sredi mesta, pred našimi očmi poja¬
vilo improvizirano strojnično gnezdo. Nemški vojak, precej
starejši možak - najbrž že iz zadnjega sklica - nas je videl in
zaklical znameniti: »Halt! - Wer da?« (Stoj, kdo tam?) ter
naperil strojnico proti nam. Bil sem prvi v skupini, za kratek
hip sem pomislil, potem pa sem se oglasil: »Nicht schiessen!
Gefangene gehen nach Haus« (Ne streljajte! Jetniki gremo
domov.) - Če se je kdaj izplačalo, da sem znal nemško, se je

152

tokrat! Mož je bil Dunajčan in proti vsem vojaškim pravi¬
lom rekel v pristnem dunajskem dialektu: »A wos, fiir euch
is da Krieg schon aus. Gehts schon zaus!« (Ah kaj, za vas je
vojne že konec, le pojdite domov). Od srca bi mu želel, da bi
bila tudi zanj vojna že končana. Bojim se pa, da je bila moja
želja zaman. Verjetnost, da bo kmalu doma, je bila po tem,
kar sem kasneje videl, le majhna.

Zadnja ovira. Ko  sem prispel do vzpenjače, pri kateri smo
stanovali, nisem mogel v hišo, ker pri vežnih vratih ni bilo
zvonca. Potrkal sem na okno pri kuhinji, ki je bilo v višini
prvih stopnic v Gornji grad. Trkal sem le rahlo, ker nisem
hotel tvegati, da bi me kdo v hiši slišal in izdal. Lahko bi me
videla kaka patrulja, ki so hodile po mestu, in nikakor ni
bilo gotovo, da bi zadel še na kakega uvidevnega Dunajčana.
Tudi nisem vedel, če v hiši ne stanuje kdo, ki simpatizira
z ustaši. Domače sem komaj priklical. Ko mi je tašča odprla,
sem kar skozi okno zlezel v kuhinjo. Nepričakovani prihod
je bil - kako naj rečem? - dramatičen. Za pripovedovanje pa
seveda ni bilo pravega razpoloženja. Od vsega, kar sem tisti
dan doživel, sem bil na smrt utrujen. V mehki, pretopli po¬
stelji pa mi je bilo skoro neprijetno in najraje bi bil legel na
tla.

Konec vojne

Drugega dne sem bil še kar doma. Poslušali smo koračnice
po radiu in čakali, kdaj pridejo partizani v Zagreb. Že po¬
poldne so se po Iliči začele valiti neskončne kolone kmečkih
voz. Vozili so počasi, ker je bilo, če se prav spominjam, tudi
nekaj vozov z volovsko vprego. Na nekaterih so na slami
ležali ustaši s puškami ali samokresi v rokah. Kasneje so
govorili, da so streljali v okna, ki niso bila zaprta. Ne vem
več, kako dolgo je to trajalo. Po radiu se je slišalo streljanje
in razburjen glas je govoril: »Hočeš objaviti ili nečeš?« in
spet koračnice. Naenkrat pa se je vrsta voz na Iliči pretrgala.
Na cesto so pritekli otroci in klicali: »Druškiči idu!« In res se

153

je čez čas prikazal tank z rdečo zvezdo. Vsi smo pohiteli na
cesto, kjer so v strelskih vrstah tesno ob hišah prihajali par¬
tizani z brzostrelkami v rokah. Na Jelačičevem trgu je na
tanku sedel ruski častnik, ki bi ga najraje potegnili na cesto,
da bi se lahko z njim rokovali.

Ves dan so prihajali partizani. Eden je skočil iz vrste in
pri oknu vprašal: »Je Jaro doma?« Bil je Kramer, ki smo ga
poznali še iz Maribora in je od nas odšel v partizane. Izvedel
sem, da se je ustaški general Luburič vračal iz Sarajeva, kjer
je poklal vse zapornike, ki jih je mogel dobiti. Bil je že na
Savskem mostu, tedaj pa so partizani, ki so vedeli za sicer
tajno številko zaporov, poklicali po telefonu, se izdajali za
»županstvo pri poglavniku« in ukazali, da naj nas takoj iz¬
pustijo. Ko je prišel Luburič do zaporov na Savski, so bili ti
že prazni.

Ščipny. Prve dni ali tedne je mestni odbor Osvobodilne
fronte uradoval v vili nekje sredi mesta. Verjetno je šlo za
židovsko lastnino, ki so jo dotlej zasedali ustaši. Na hodni¬
kih je bilo zelo živahno. Ljudje so hodili sem v glavnem za
»karakteristike« in za potrdila, da so že prej sodelovali
v protifašističnem boju. Na hodniku je bil »stenčas«, pri ka¬
terem sem tudi sam sodeloval s satiričnimi puščicami. Pod¬
pisoval sem se Ščipny. Še sedaj hranim nekaj zapisov in že
tedaj se mi je upiral boj za čisto preteklost in trkanje po
prsih. Morda bosta za bralca zanimiva tale dva kratka za¬
pisa kot pričevanje o »duhu dobe«:

»Odprto pismo.  Spoštovani gospod! Verjemite mi že en¬
krat: jaz nimam tako rekoč nikakih zaslug, vsekakor pa
nikakih zvez, ki bi Vam mogle koristiti. Res je: bil sem
zaprt, pa to je bila bolj ustaška zasluga kakor moja. Če me
zdajle srečujete na cesti in če me še tako prisrčno obje¬
mate in poljubljate, če mi še tako s solzami v očeh zatrju¬
jete, da ste se zame že resnično bali in da ste to rekli tudi
svoji gospe soprogi, če me še tako zaupno trepljate po
rami in prijateljski tikate, če me celo vabite na pivo, vse to
Vam ne pomaga prav nič. Jaz ne morem prav ničesar. Rad
Vam verjamem, da ste bili tudi Vi ilegalen delavec, zelo

154

lahko je mogoče, da ste storili za končno osvoboditev več
kakor jaz, ki se šele danes zavedam, da sem storil mnogo,
mnogo premalo. Povedati Vam moram, da Vam nikakor
ne morem koristiti. Moj položaj je tako neznaten in moj
delokrog je tako omejen, spoštovani gospod. Vem, da bi
raje, da Vas nazivljem ,dragi tovariš', a Vam moje prija¬
teljstvo niti moje poznanstvo ne bo koristilo prav nič.

Ako Vam Vaša vest morda vendarle preveč očita in ako
res potrebujete zaslombe in pomoč, bi Vam prav rad sve¬
toval kako vplivnejšo osebo od mene, kako osebo, ki je
storila več kakor svojo dolžnost in ki ima res nekaj povod¬
cev v rokah - če ne bi vedel, da je tudi to zaman.«

»1. oseba.  V šoli smo se učili, da so tri osebe: 1., 2. in 3.
Od vseh treh oseb mi je prva najmanj simpatična. Posebno
me bode v uho, če čujem: ,Jaz sem izgrajen partijec', ,Jaz
sem veliko pretrpel' in podobno. Ali ni lepše, da se po¬
sebno v teh zvezah raje poslužujemo 3. ali 2. osebe?«

Vodja »Hitlerjugend«. Nazadnje pa se je zgodilo, da sem
moral še sam dokazovati, kako je bilo med vojno. Na hod¬
niku me je srečala znanka iz Maribora in me začudeno vpra¬
šala: »Kaj pa vi tukaj, gospod Dolar?« Še preden sem mogel
odgovoriti, je rekla, da me je še pred nedavnim videla, ko
sem vodil četico »Hitlerjugend«. Vzelo mi je sapo. Skušal
sem ji dopovedati, da sem že takoj po nemški zasedbi pobeg¬
nil iz Maribora. Rekla je, da se natanko spominja: »Bilo je
pred klasično gimnazijo. Še sama sem se čudila, kako ste se
mogli tako hitro preleviti.« Govorila je vedno glasneje in
ljudje so se začeli ustavljati. Na srečo je zaradi nemira, ki je
nastal na hodniku, prišel iz sobe eden od mojih sozaporni¬
kov, ki sicer ni bil v isti celici, a je bil prav tako kakor jaz na
Savski cesti - mislim, da je bil dr. Pipan - in pričal zame. Ne
vem sicer, če je gospo prepričal.

Zagrebški korpus. Nekaj dni po osvoboditvi je vkorakal
v Zagreb znameniti Zagrebški korpus. Mladi fantje v novih
uniformah. Pričakali smo jih na Jelačičevem trgu. Na čelu so
bili konjeniki. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar mi je za
vselej ostalo v spominu. Nedaleč od mene je stala drobna

155

ženica, ki so jo reditelji komaj zadrževali, da ni šla na pro¬
stor, kamor bi morala priti povorka. Nenadoma se je iztr¬
gala iz vrste in zaklicala: »Siiine!« Stekla je na prazni pro¬
stor pred konjenico in že sem se zbal, da bo prišla pod ko¬
nje. Sin, ki je jahal v prvi vrsti, pa jo je, drobno in suho,
dvignil k sebi na konja in z njo v naročju jahal naprej. Jaz
pa sem se spomnil, kako je v Beljaku jahal moj oče z menoj
v naročju.

Radijska oddaja. Naročili so mi, naj pripravim radijsko od¬
dajo za Slovence. Dogovoril sem se z Viko Podgorsko in
s Hinkom Nučičem, slovenskima igralcema, ki sta bila v Za¬
grebu. Izbral sem nekaj Gregorčiča in Župančiča in skušal
besedila povezati s spodbudnimi besedami. Imeli smo že
vajo, pa se je zataknilo. Ko naj bi Podgorska recitirala Gre¬
gorčiča, je planila v jok. Začeli smo znova, a spet nismo
mogli naprej. Pevec, ki naj bi zapel nekaj samospevov, ne
vem več, ali je bil Šimenc ali Gostič, morda Rijavec, je bil že
hudo nejevoljen. Odločil sem se, da vajo prekinemo in nada¬
ljujemo drugič. Nazadnje ni bilo treba nadaljevati, ker so,
kakor je videti, na slovensko oddajo pozabili.

Prerokovanje. Ko sem prišel v Zajednico, kjer sem bil prej
zaposlen, so me navdušeno sprejeli. Moral sem pripovedo¬
vati in pripovedovati. Ko sem prišel do Suljevega fižola, me
je kolegica naprosila, da ji prerokujem. Zakaj pa ne? Vsi so
se zbrali ob nama in bilo je na moč veselo. Prerokoval sem
bolj na ta način, da sem gledal kolegico v oči in ugotavljal,
ali sem zadel ali ne. Poznal sem jo dovolj dobro, da ni bilo
težko. Ker je hodila z ustašem, a se za politiko ni zanimala,
sem namignil, da bo še zelo žalostna, ker nekoga, ki ji je
blizu, najbrž ne bo več videla. To seveda ni bilo težko uga¬
niti. Bil sem nemalo presenečen, ko sem videl, da v svoji
sveti preproščini sploh ni vedela, kaj se dogaja. Bila je ves
dan zamišljena. Jaz sem na to svoje prerokovanje že skoro
pozabil, ko so se drugega jutra pojavili v Zajednici njen
brat, njena sestra in mati. Naj še njim prerokujem, vse je
namreč res, kar sem ji povedal. Saj ne bo zastonj, so rekli,
doma imajo še pol svinje in lahko bi mi lep kos odstopili...

156

Jaz sem najbrž ne preveč vljudno rekel, ali so znoreli. Še
tega bi se mi manjkalo, saj bi me lahko zaprli zaradi golju¬
fije. Kolegica pa se je, kot sem zvedel kasneje, kmalu potola¬
žila in našla drugega fanta. Ena od Židinj je kmalu dobila
dovoljenje, da je lahko odšla iz Zagreba, druga pa, ki je bila
poročena z novinarjem, je ostala. Najbrž njenemu možu niso
imeli kaj očitati.

Pregnanci z Raba. Izvedeli smo, da stoji na kolodvoru vlak
s pregnanci z Raba. Bil je silno vroč dan. Zdi se, da so ljudje
morda čakanje na odhod še težje prenašali kot vročino. Pri¬
našali smo jim, kar se je dalo dobiti. Med pregnanci je bil
tudi moj kolega z univerze Lino Legiša. Z njim sem se vedno
dobro razumel. Zdaj mi je dal nekaj Grudnovih pesmi, ki so
jih v taborišču recitirali. Žal mi je, da so se mi med posprav¬
ljanjem in pripravami na odhod izgubile. Sicer pa so kasneje
izšle.

Miting. Odbor Osvobodilne fronte je sklical emigrantske
Slovence v eno izmed velikih dvoran v Zagrebu. Bila je na¬
bito polna. Ne vem, zakaj so določili mene, da jih nagovo¬
rim. Ko sem rekel, ali imajo že kovčke pripravljene, da odi¬
dejo domov, so nekateri zajokali. Špiljak (morda je bil to
kateri drug visoki hrvaški politik) se je opravičil Slovencem
za vse, kar so jim prizadeli Hrvati. »Sicer pa, saj ste sami
videli, da so vas pravi Hrvati, ki z ustaši niso imeli nič opra¬
viti, radi sprejeli.« Tako nekako mi je ostal njegov govor
v spominu.

Domov! Vsi smo hoteli že kar s prvim vlakom domov. Ker pa
so bili vlaki prenapolnjeni, je bilo treba imeti posebno pre¬
pustnico. Pri meni se je zataknilo, ker bi me kot hrvaškega
vojaka hoteli kar zadržati. Prihajali smo pred razne komi¬
sije, kjer je bilo treba dokazovati svoje delo med okupacijo.
S tem sicer nisem imel težav. Nekatere, tudi ravnatelja
Glasbene šole Tuga Vidoviča, pa so za nekaj časa zaprli.
Končno sem dobil prepustnico za Maribor in nazaj. Videti
je, da so me hoteli na vsak način obdržati, jaz pa se za nič na
svetu nisem več hotel vrniti. Zaman so me čakali, če so me

157

res čakali. Šele na zahtevo mariborskega odbora Osvobo¬
dilne fronte so me naposled dokončno odpustili.

Partizanske pesmi. Bil je topel, veder poletni dan. (Sicer pa
se sploh ne spominjam, da bi bilo tiste dni kdaj slabo vreme.
Sem v svojih spominih spremenil vse v vedrino in sonce?)
Vagon, v katerem sva se z Mileno vozila, ni imel kupejev in
smo se prek klopi vsi lahko videli. Ob vratih je sedela sku¬
pina mladih deklet, ki so odhajale na sestanek Zveze mla¬
dine. Prepevale so, da je bilo veselje. Same partizanske pe¬
smi, ki sva jih z Mileno tedaj prvič slišala. Mladi glasovi in
navdušena besedila so naju ogreli. Kljub temu koncertu, ki
sva ga bila deležna, je vlak vozil strašno počasi. Končno smo
prišli na dravski most. Gledala sva skozi okno in videla tam,
kjer bi morala stati naša hiša, prazen prostor. Niti zidov ni
bilo. Ker so nam že prej povedali, da je bila naša hiša zbom¬
bardirana, nisva bila preveč presenečena. Navsezadnje je
taščina hiša v naselju ob Jerovškovi, danes Cesti zmage, go¬
tovo še stala.

158

III. ZANOS OBNOVE

Ruševine. Kolodvor, na katerega sva prišla, je bil močno
porušen. Hodila sva po gričih razvalin in kamenja na tedanji
Aleksandrovi cesti do Wildenrainerjeve, danes Bračičeve,
kjer sva bila nekoč doma. Na mestu, kjer je stala naša hiša,
je bil samo kup kamenja in tramov. Samo zid, ki se je nasla¬
njal na sosednjo hišo, je še stal. A na vrhu, v tretjem nad¬
stropju, se je kakor lastovičje gnezdo držala moja sobica. Še
vrata so bila tam in loputala v vetru. Odkar se je odselila
gospa Ana, ki je služila pri nas dvanajst let, sem med štu¬
dentskimi leti bival v njej. Z Mileno sva sedla na tram in
poslušala ptice, ki so veselo prepevale. Nisem zajokal.

Emigracija. Mislim, da sem že v Zagrebu izvedel, da je se¬
stra Lidunka emigrirala. Bila je namreč poročena z Jožkom
Mantuanijem, sinom znanega univerzitetnega profesorja dr.
Josipa Mantuanija, ki je bil tudi znan glasbeni teoretik in
zgodovinar. Prav on je bil tisti, ki je ugotovil, oziroma spra¬
vil v našo zavest, da je bil Gallus Slovenec. Jožko, ki je bil
nekaj časa uradnik na italijanskem konzulatu v Ljubljani,
se je rodil na Dunaju in se je ob prevratu po prvi vojni po
nekaj mesecih fronte preselil v Ljubljano, kjer se je res do¬
bro naučil slovenščine. Bolj zaradi panike kot zaradi res¬
nične nevarnosti, ki bi mu pretila, se je odločil, da ob koncu
druge vojne emigrira. Lidunka mu je sledila. Najprej v Trst,
potem pa v Kanado, kjer je bila najprej profesorica na uni¬
verzi v Vancouvru. Od tod se je preselila v Toronto k po¬
djetju Hydro. Tu je, kot je videti, imela precej boljše pogoje
za znanstveno delo kot na univerzi(l).

Med vsemi sestrami mi je bila najbližja. Ne morem pove-

159

dati, kako hudo mi je bilo zaradi njene odločitve. Posebno,
ko mi je Rudi Janhuba, ki je bil tedaj na ambasadi v Rimu,
povedal, da bi moral njo in Jožka po Kidričevem naročilu
prepričati, da bi se vrnila. Lidunka je bila namreč velika
strokovnjakinja za geologijo oziroma petrografijo, in še po¬
sebej za beton, ki je za gradnjo jezov pri elektrarnah po¬
sebno pomemben. Bila je ena prvih žensk, ki so doktorirale
na ljubljanski Univerzi. V Kanadi je kasneje sodelovala pri
gradnji vseh velikih jezov in elektrarn. Pred njeno smrtjo je
izšel njen kar debeli priročnik o betonu, ki naj bi ga prevedli
tudi v japonščino.

Ne vem, kako sta se Rudi in Lidunka dobila, v Lidunkinih
spominih, ki mi jih je dala brati v Torontu, o tem sestanku
nisem ničesar zasledil. O Jožku je imel Kidrič sicer precej
slabo mnenje. Sodil je, da bi jih zaslužil petindvajset po
zadnji plati, sicer pa da bi se tudi njegove slikarske sposob¬
nosti dale v socializmu uporabiti. Kidrič pa se je dobro zave¬
dal, kako zelo pomembne so bile Lidunkine sposobnosti.
A iz tega ni bilo nič.

Jerovškova 69. Po povratku v Maribor nismo imeli iti dru¬
gam kot v hišico, ki jo je bil pred leti kupil tast z odplačeva¬
njem. A tedaj je bila zasedena. V prvem nadstropju je
v majhni sobici stanovala kočevska izseljenka z otrokom,
v večji sobi pa so bili vojaki. O tem, da bi midva lahko tam
prenočevala, ni bilo govora. Stopila sva k sosedom, dve hiši
od naše, kjer so stanovali Habjaničevi, zavedna slovenska
družina, ki je začuda Nemci niso preselili. Z veseljem so
naju sprejeli in celo prenočili. Pogovarjali smo se pozno
v noč. Imeli smo drug drugemu veliko povedati. - Ker se je
Milena odpeljala v Zagreb, da bi pomagala pri preselitvi,
sem se moral sam pogajati za življenjski prostor. Odstopili
so mi spodnjo sobo s kuhinjo, kjer je bilo celo nekaj pohi¬
štva. Spal sem na tleh, na izposojeni vzmetnici, saj sem bil
vajen. Vojaki pa niso bili prijazni. Očitali so mi, da je bila
hiša polna Hitlerjevih slik in razne nacistične šare. Komaj
sem jim dopovedal, da nič od tega, kar so našli v hiši, ni bilo
moje. Da sem bil kot Slovenec izseljen in da sem tudi jaz za
novo državo svoje pretrpel. Nisem jih povsem prepričal. Ne-

160

kega jutra sem slišal ukaz iz prvega nadstropja, da nihče ne
sme pobirati marelic, ki so zrele vabile in zapeljevale. Re¬
čeno je bilo, da jih bo on, verjetno je bil narednik, sam raz¬
delil. Tedaj sem se oglasil, da imam najbrž tudi jaz pri tem
kako besedo. Ni mi prizna}. Spet je začel staro pesem o Hit¬
lerjevih slikah. Rekel sem, da se bom pritožil pri njegovem
nadrejenem. Tu da je on nadrejeni. Nad njim ni nikogar. »Pa
valjda je sam Tito nad vama, zar ne? Uostalom, iči ču na
komandu grada.« Šele tedaj je popustil. Popoldan sem po¬
bral marelice, naložil veliko skledo - marelica je namreč
tisto leto bogato obrodila - in jo poslal v prvo nadstropje.

Eksplozija. Nekaj prijateljev se nas je zbralo v vili na poti
v Kamnico. Tam je namreč bil doma Franjo Pivka, bivši
pilot. Ob nekem pretrdem pristanku je dobil hudo poškodbo
na pljučih in je ves čas poležaval. Sredi prijetnega pogovora,
ko smo si izmenjavali izkušnje iz vojne, je naenkrat zagr¬
melo, da so se stresle šipe. Bili smo kar precej preplašeni.
Pozneje smo izvedeli, da sta eksplodirala dva vagona orožja,
verjetno zaradi vročine. Ugotovili smo, da sta vagona sicer
ostala tam, da pa se je odpeljal kolodvor nekam v zrak. Že
prej močno poškodovani kolodvor je postal kup ruševin.

Okrožje. Tam, kjer je danes občina, je imel okrožni odbor
svoje prostore. Prvo, kar sem videl na hodnikih, so bila de¬
kleta v lahkih poletnih oblekah s težkimi samokresi ob voja¬
škem pasu. Javil sem se pri Sergeju Kraigherju, da mi določi
delo. Ker sem ga poznal še z univerze, me je vprašal, kaj sem
počel ves ta čas. Položil sem na mizo vseh šestnajst številk
»Glasa resnice«. Kar precej časa sva se pogovarjala. Postal
sem urednik »Vestnika mariborskega okrožja«.

Maribor v svobodi. Ker niti v Ljubljani niti v Zagrebu nisem
videl, kakšno je lahko zbombardirano mesto, me je, kar sem
tedaj doživljal, prevzelo. Vse mesto je bilo kakor v neki mr¬
zlici. Ljudje so hiteli po ulicah, pri porušenih hišah so čistili
ruševine, odlagali očiščene opeke na kup in pri tem celo
prepevali. Svoje uredništvo sem imel v drugem nadstropju
tiskarne. Do tja pa ni bilo lahko priti. Ker je bilo stopnišče

161

porušeno, smo iz nadstropja v nadstropje hodili po »kurjih
stopnicah«. Na poševno položenih deskah so bile pribite
prečne letve. Nekatere stroje, ki so bili pokriti z ruševinami
in prahom, so počasi izkopavali. Kadar je bil kak stroj očiš¬
čen in so ga lahko pognali, je bilo vedno majhno slavje.
Spominjam se navdušenja, ko so v pritliču pognali precej
velik stroj za velike tiskovine. Na vsakem od štirih oglov je
bila steklenica vina, in ker sem pripadal sindikatu grafi¬
kov, sem bil tudi jaz deležen čaše vina. Zdelo se mi je ime¬
nitno in počutil sem se, kakor da bi tudi jaz sodeloval pri
»delovni zmagi«. Šele čez teden ali dva sem dobil uredni¬
štvo na Gosposki v prvem nadstropju nad slaščičarno.

Menjava denarja. Na več mestih v Mariboru so bile me¬
njalnice. Precej dolga vrsta je bila pred Grajskim kinom.
Ljudje so se prerivali in prepirali. Na straži sta stala dva
vojaka, ki naj bi delala red. Ko tega nista nikakor zmogla,
je eden ustrelil. Dva sta bila mrtva. Ko sem izvedel za ne¬
srečo, sem poiskal tovariša, ki je opravljal posle koman¬
danta notranjega odseka. Imel sem kar nekaj težav, da sem
izsilil komunike.

»Praktični komunizem«. Ker nisem imel denarja - kune, ki
sem jih prinesel iz Zagreba, so zaradi zamenjave 7 dinarjev
za sto kun hitro skopnele - sem šel na okrožje, kjer so mi dali
nakaznico za aktovko, ki sem jo lahko dvignil v trgovini na
Gosposki ulici. Ko me je Kraigher zagledal neobritega, me je
poslal v pritličje, kjer sem dobil nakaznico za brivca. Pri tej
priložnosti sem ga prosil, naj mi vrne tistih 16 številk »Glasa
resnice«, ki sem jih pustil pri njem na mizi kot dokaz svojega
početja v Zagrebu. Ni se spomnil. Med množico tipkanih in
razmnoženih papirjev, ki so mu jih prinašali in odnašali
vsak dan, je gotovo kakšna tipkarica odnesla tudi te liste, ne
da bi jih mogel prav pogledati. Jaz pa sem najbrž svoje delo
v Zagrebu omenil preveč mimogrede.

Nakaznice smo dobili tudi za kosila, najprej v Grajski
kleti in kmalu nato pri Orlu. Tam smo se srečevali vsi, ki
smo delali na okrožju. Spominjam se, da kosila tudi zame,
ki nisem izbirčen, niso bila okusna. Ker je bilo na našem

162

vrtu zasajenega nekaj krompirja, ki ga je zasadil bivši sta¬
novalec, sem si ga izkopal in si z nekaj zelenjave, ki sem jo,
tokrat že za denar, kupil v trgovini, kuhal kosila. Pravza¬
prav je bila to »kočerja«, kosilo in večerja obenem, saj nisem
imel mnogo časa, ker sem moral na začetku urejati časopis
sam.

»Vestnik«. Urejevanje samo bi pravzaprav ne smelo biti
težko. V glavnem je bilo treba izrezovati iz centralnih časo¬
pisov govore politikov, uradne razglase, pa tudi razne do¬
pise, s katerimi so me dopisniki zasipavali. Ne vem, če je bil
še kakšen časopis, kjer bi urednik moral toliko popravljati,
kajti marsikateremu dopisu se je poznalo, da ga je pisala
nevajena roka. Prepisoval sem na stroj, ki so mi ga posodili
v tiskarni. (Bil je isti, na katerega sem pred leti tipkal »Edi¬
nost«). Včasih sem na lastno pest črtal nekatere preočitne
ovadbe. Zdi se, da so ponekod zacvetela stara osebna sovra¬
štva. Kako daleč je bilo to od tiste nove družbe, ki smo jo
sanjali! Tolažili smo se, da je to pač nujno v prehodni dobi.
Ta prehodna doba, ko je bilo treba premagovati preteklost
in lečiti rane, ki jih je tudi na dušah zagrešil okupator, mi je
bila nekakšno zavetišče, kamor sem se zatekel, kadar mi kaj
ni bilo všeč.

Sestanki aktivistov. Od časa do časa nas je Rozika sklicala
na sestanek, na katerem nam je dajala navodila za prihodnje
delo in razlagala smernice, ki bi se jih morali držati. Ti se¬
stanki so bili prava muka. Nič ji ni bilo prav, vse je bilo
samo opozarjanje in kritika. Rekla je, da se aktivisti ne
smemo sami hvaliti in da kaj takega od nje tudi ne smemo
pričakovati. Nekoč pa mi je prekipelo. Ko je kritizirala
»Vestnik«, ki da ni bil dovolj udaren, in je rekla, da so zapori
tudi za aktiviste, sem se oglasil in rekel, naj me kar hitro
zaprejo, po možnosti še danes, ker sem zapora še vajen in mi
ne bo pretežko. Bom lahko primerjal, kakšni so zapori pri
ustaših in kakšni so v svobodni Jugoslaviji. Med aktivisti je
zavladala smrtna tišina." Vsi so bili prepričani, da bo po
meni. A se ni zgodilo nič. Rozika je nadaljevala in razlagala
partijsko linijo. Nikoli se ni več spotaknila obme. Na neko

163

pot v Mursko soboto me je celo vzela s seboj. Nekaj časa sva
v avtu molčala, potem pa sva se prav sproščeno pogovarjala.

»Lozinka«. Nekoč nas je sklical na sestanek Jasko. Šele ob
njegovi smrti sem zvedel za njegovo civilno ime: Tone Rader.
Bil je silno zaposlen, ker je imel več funkcij v okrožnem
odboru. Napovedal je sestanek zvečer ob desetih. Po dolgem
političnem referatu nas je odpustil in nam, ker je bila poli¬
cijska ura, povedal geslo. Mislim, da se je glasilo »Vanda«.
Brezskrbno sem šel domov. Ko pa sem prišel čez most, me je
srečala patrulja. »Lozinku!« V prepričanju, da me bodo spu¬
stili takoj domov, sem geslo glasno povedal. »Ne valja!« In
takoj je njihov vodnik dal puško na »gotovs«. Nekaj časa
smo se gledali, potem pa je prišel na idejo, ki je bila pravza¬
prav moja rešitev. Ukazal je: »Lezi!« Najbrž so bila taka
njegova navodila. Meni seveda ni bilo treba prigovarjati.
»Na leda!« Obrnil sem se in čakal, kaj bo. Ne vem, kako dolgo
sem tam ležal. Dokončno me je rešil častnik, bil je Istran, in
me zaslišal. Ko sem mu še vedno leže povedal, da sem dobil
geslo od Jaška na okrožju, sem lahko vstal. Da ne bi prišel še
enkrat v tak položaj, me je spremil do hišnih vrat. Težava je
bila namreč v tem, da je bila Drava meja med dvema divizi¬
jama in Jasko ni računal s tem, da lahko kak aktivist stanuje
tudi na desnem bregu Drave. Priznam, da sem si oddahnil,
ko sem legel.

Spomenik sovjetskim vojakom v Murski Soboti. Kot novinar
sem seveda moral biti zraven. Ne spominjam se govorov in
slavja, ki spremlja taka odkritja, pač pa mi je ostala živo
v spominu predstava enodejanke »Čudež v pustinji«, ki jo je
napisal Valentin Katajev. Občudoval sem režiserja Žižka, ki
je znal iz precej skopega besedila samo z zaveso ustvariti
razpoloženje revolucije med mohamedanskimi narodi Sov¬
jetske zveze. Predstavi je prisostvoval tudi visok sovjetski
oficir, ki pa mu predstava nikakor ni bila všeč in je to nego¬
dovanje izrazil vsem, ki so ga poslušali. Da bi lahko izbrali
kaj drugega, je menil. Saj stvar gotovo ni bila neka posebna
umetnina, zdelo pa se mi je, da bi le moral upoštevati vnemo
in navdušenje, ki so ga pokazali Slovenci.

164

Konkurenca. Po  prvih številkah sem dobil pomoč. Branko
Horvat, s katerim sem bil skupaj v Zajednici, se je izkazal
kot domiseln časnikar. Že takoj na začetku pa je prevzel
upravo Ferdo Filipič in jo zelo spretno organiziral. Štajer¬
ska, ki je imela pred vojno več časopisov, je bila žejna bra¬
nja. Naklada je tako rekoč z vsakim dnem rasla. Ljubljanski
časopisi še daleč niso bili tako priljubljeni. In zgodilo se je,
kar se je moralo zgoditi. Izkazalo se je, da je »Vestnik« pre¬
segel oba ljubljanska časopisa. Dopovedovali so mi, da to
vendar ne gre. Navsezadnje je v Ljubljani gotovo več kadrov
kot tukaj, kjer se nam lahko vsak hip zgodi, da »skrenemo«
z linije. Sklenili so, da naj Vestnik izhaja namesto trikrat
samo enkrat na teden. Prinašal bo uradne oglase in bo prav¬
zaprav le bilten. Pri biltenu zame seveda ni bilo dela. Preden
sem se poslovil, sem prerokoval, da bo v Mariboru izhajal
celo dnevnik.

Čutil sem že dalj časa, da z mano niso bili zadovoljni.
»Vestnika« nisem smel podpisovati kot odgovorni urednik,
ampak je od 1. septembra postal odgovorni urednik Franček
Majcen, ki se je kasneje izrekel za kominform in je celo po¬
begnil na Madžarsko. Ob preselitvi mariborskih Nemcev da
sem akcijo s članki o strahotah Nemcev mnogo premalo
podprl, čeprav sem pisal zanosne uvodnike, ki so govorili
o trpljenju v taboriščih in o tem, da bodo morala iti »naša
pota vsaksebi«. Verjetno je novi čas zahteval čisto drugačno
časnikarstvo, časnikarstvo, ki mu vsekakor jaz nisem bil
kos.

Četrti kulturni plenum OF (2. 8. 1945). Na vrat na nos so
zbrali nekaj mariborskih kulturnikov, ki jih je bilo treba
spraviti v Ljubljano na kulturni plenum. Naglica, s katero
so nas nabirali, je kazala na to, da so se Mariborčanov spom¬
nili šele v zadnjem trenutku. Naložili so nas navsezgodaj na
kamion in odpeljali. Kljub jutranjemu hladu je bilo razpolo¬
ženje veselo, skoraj razposajeno. Do tik pred Ljubljano. Te¬
daj pa sta šoferja mirno izjavila, da je zmanjkalo bencina in
da bomo morali naprej peš. Dva ali trije so ustavili avto in se
z njim odpeljali, večina pa smo se napotili peš. Bilo je, če se
prav spominjam, več kakor dve uri hoda. Jezo nad organiza-

165

cijsko malomarnostjo smo počasi preboleli in v zadnjem tre¬
nutku, ko je bilo gledališče že polno, prispeli. Govori so nas
seveda navdušili in kmalu smo pozabili na neprijetnosti, ki
smo jih pretrpeli na poti. Toda ni jih še bilo konec. Treba je
bilo priti nazaj v Maribor. Na to nihče ni pomislil. Šel sem za
oder, kjer so sedeli nekateri ljubljanski politiki in kulturniki
in jih opozoril na nas. Kidrič, ki je bil med njimi, se je hudo¬
val nad organizacijo in po njegovem posredovanju so poskr¬
beli za nas. Ker sem Kidriča poznal še iz univerzitetnih let,
posebno pa iz skupnega sodnega procesa, sem pričakoval, da
se bova pozdravila. A ni se me spomnil.

En mesec profesor. Prestavljen sem bil na gimnazijo za
pouk ruščine. Čeprav sem imel iz ruščine samo izpit iz sku¬
pine C, kar je bilo za pouk jezika na srednji šoli gotovo
premalo, sem se lotil dela z navdušenjem. V vsem življenju
sem na srednji šoli učil komaj en mesec. Najprej sem vpra¬
šal, če imajo v razredu kakega harmonikarja. V mnogih so
ga imeli, kjer pa ga ni bilo, sem si ga izposodil. Prepevali
smo znano rusko pesem »Široka, strana moja rodnaja«, ki so
jo slišali pri vseh mitingih in po radiu. Najprej sem jim napi¬
sal besedilo v latinici na tablo, potem pa smo prešli na ciri¬
lico. Tako so se dijaki zelo hitro seznanili s pastmi ruske
izgovarjave. Da bi jim dal nekaj zgledov za lepoto ruskega
jezika, sem jim recitiral Puškina. »Pismo Tatjane Onjeginu«
sem znal še iz visokošolskih let na pamet. Najbrž jim je bilo
všeč dolgo, čustveno nabito besedilo. - Mnogo let kasneje mi
je moja učenka priznala, da sem jo v tistem enem samem
mesecu tako navdušil, da se je odločila študirati ruščino. Ko
sva se srečala, je bil naš spopad s kominformom na vrhuncu.
O tem, da bi dobila službo v srednji šoli, skoro ni bilo mo¬
goče računati. Ni se bala. In imela je prav, saj se je tako
izpopolnila, da je prišla celo na Višjo pedagoško šolo. Po¬
stala je uspešna romanopiska: Zlata Vokač. Prav v času, ko
to pišem, sem prebral, da je umrla.

Angleščina ali ruščina? Ob tem mi prihaja na misel majhen
sporček, ki sem ga imel z novimi oblastniki. Obžaloval sem
namreč, zakaj se na šolah učijo samo rusko, ne pa tudi dru-

166

gih, zahodnih jezikov. Takoj so me vprašali, kaj sem počel
med okupacijo. Na srečo so mi dali v Zagrebu kar lepo ka¬
rakteristiko, ki jih je menda pomirila. Ko sem po komin-
formu zagovarjal možnosti za pouk ruščine, saj potrebujemo
ljudi, ki bodo znali tudi ta jezik, na katerega lepoto in lite¬
rarno bogastvo ter uporabnost so v politični vnemi pozabili,
so me spet vprašali, kako je bilo s kominformom. Sem bil
dovolj jasen, ko sem ga obsodil? Tudi tu sem imel srečo. Ker
sem bil ravno na komiteju, ko je iz Ljubljane prišlo poročilo
o spopadu, in sem se menda še pred drugimi izrekel za Tita.

Vajenci. Med okupacijo v šolah niso pretirano skrbeli za
izobraževanje, mnogo pomembnejša jim je bila politična
vzgoja. Tako je cela generacija vajencev zrasla v ljudi, ki
niso znali niti nemško niti slovensko, saj so v tem okolju tudi
doma govorili le dialekt. Sklenjeno je bilo, da morajo dobiti
pouk v slovenščini. Tečaji so bili v stavbi bivše mestne hra¬
nilnice na Slomškovem trgu. Poučeval naj bi jaz. Ni bilo
lahko. Disciplina je bila za pubertetnike, ki so bili zaznamo¬
vani z vojnimi dogodki, pojem, ki jim ga je bilo težko vcepiti.
Tečaji so bili zvečer. Spominjam se, da je med mojim izvaja¬
njem fant v prvi klopi vsem na očeh prižgal cigareto. Vsi so
bili radovedni, kako bom reagiral. Mirno sem mu rekel: »Na
dan dobite pet cigaret. To ni veliko. Ves dan ste si prihranili
to eno cigareto, da bi tu pred drugimi pokazali, kakšen ju¬
nak ste. Je bilo vredno?« Njegovi kolegi so se zasmejali. Zdi
se mi, da sem od tega časa imel z disciplino mnogo manj
težav kot prej.

Pohištvo. Končno so se Milenini starši lahko preselili. Vo¬
jaki so namreč izpraznili hišo in tudi kočevsko izseljenko
z otrokom so izselili. Prišli so ponoči in - podobno kot
Nemci med okupacijo - spravili ljudi na kamione in jih od¬
peljali na mejo. Prizadelo me je. Milena, ki je vedela, kaj
pomeni izgnanstvo, ji je svetovala, kaj vse mora vzeti s seboj.
Razšli smo se v dobrem.

Začelo se je iskanje izgubljenega pohištva. Povedali so mi,
da mora biti nekje v Gledališki ulici. Ni bilo težko najti,
a tam ni bilo videti ničesar. Šele ko sem odšel, sem se zave-

167

del, da je bila v tistem stanovanju najbrž očetova knjižna
omara, ki je nisem spoznal, ker je bila namesto zastekljenih
vrat samo lesena deska. - Čez čas se je pojavil še drug pro¬
stor, kjer bi lahko bilo naše pohištvo: v vili na začetku naše
ceste, kjer so bivali vojaki. Milena je šla tja in ugotovila, da
je bila tam res moja pisalna miza, polica za knjige, miza in
nekaj stolov. Bila je tako razburjena, da so jo tam vprašali,
če ji je slabo, in ji ponudili, da je lahko sedla. Bili so zares
zelo prijazni. Tako se je moja knjižnica, oziroma obednica
spet vrnila k pravemu lastniku. Spalnice, na katero sva bila
nekoč tako ponosna, pa nisva nikoli našla.

Še ena banalna nevarnost. Ko sem nekega dne šel na trg, je
bila že dolga vrsta za krompir, ki ga na našem vrtu ni bilo
več. Nastavil sem se. Ker pa sem bil še iz zapora alergičen na
gnečo, sem pustil med menoj in žensko pred menoj nekaj
prostora. Tedaj pa je s sosednje strehe pritrkljal kos opeke.
Zadel je žensko pred menoj v sence. Ko je padla, niti vzdih¬
nila ni. Bila je pri priči mrtva. Če bi se bolj tiščal in silil
svojo sosedo naprej, bi bilo po meni. Domov sem prišel brez
krompirja. Skozi vso vojno sem pretihotapil živo glavo, zdaj
pa, ko je bilo že vse končano, pa naj bi izgubil življenje
zaradi kosa opeke.

Hansi. Ne vem, kako sem ga mogel vsa ta leta zgrešiti. Pre¬
selil se je verjetno na drug konec mesta. Imel je svojo
družbo, jaz svojo. Je bila moja krivda, da ga nisem poiskal?
Se me je on izogibal? Saj sva bila vendar v otroških letih
taka prijatelja. Ko sva se po osvoboditvi srečala nedaleč od
najinih igrišč, me je pravzaprav zapekla vest. Veselo sem ga
pozdravil. Nemško seveda, saj sva vedno govorila nemško.
Sploh nisem vedel, da je znal tudi slovensko. Presenečen
sem bil, ko mi je odgovoril slovensko. Njegova slovenščina
mi je zvenela tuje, kot da to sploh ni on. Povedal je nekaj
o sebi, jaz pa ga sploh nisem slišal. Menda ni bil ves čas
v Mariboru. Meni se je mudilo, ker sem imel sestanek. »Saj
se še vidiva,« sem rekel. »Zdaj ko sva se po dolgem srečala.«
Šele ko sem bil že daleč od njega, sem se zavedel, zakaj je
tako dosledno hotel govoriti z menoj slovensko. Bal se je

168

preseljevanja. A bilo je zaman. Nisem ga več srečal, ker so ga
zares preselili. To srečanje se je pridružilo bremenom, za
katera mi je sojeno, da jih nosim s seboj.

Gospa Akarova. Ko smo se po osvoboditvi srečali, je vpra¬
šala, zakaj sem nanjo jezen. Videl sem, da bi rada zabrisala
nekatere protirevolucionarne opombe, ki mi jih je bila preje
natrosila. Poudarila je, kako se je zavedala, da so bili njeni
učenci levičarji. Ljudje so me imeli - zares po krivem - za
kdove kako vplivnega političnega delavca. Nekateri ruski
emigranti, s katerimi sem se dobro poznal, saj sem hodil na
sestanke Ruske matice, predvsem pa na plese, ki jih je prire¬
dila, so mi na cesti kazali svoje karakteristike. Pridobili so si
jih kot dokaz sodelovanja z Osvobodilno fronto. Ne vem, ali
sem že tedaj začutil njihovo stisko, ko so se gotovo vpraše¬
vali, ali so prav ravnali, ko so si izbrali Jugoslavijo za pribe¬
žališče pred boljševiki.

Krompirjeva solata. Ne vem, kako je prišlo slikarju Maksu
Kavčiču na misel, da nas je nekaj pisateljev in kulturnikov
povabil v svoj atelje na - krompirjevo solato. Trenutno se
spominjam samo Branka Rudolfa, ki je bral svoje pesmi.
Tudi jaz sem bral nekaj svojega. Sledila je kritika in pogovor
o literaturi. Teh sestankov smo se vsi veselili. Kavčič je bil
pravi mojster. Znal je izbrati pravi krompir, ga kako uro ali
kaj prej zabeliti, da se je bučno olje ravno prav vsrkalo
v krompir. Ne vem več, kolikokrat smo se tako zbrali, a vsa¬
kič je bilo lepo.

»Nova obzorja«. Že kmalu po osvoboditvi, ko razvaline po
Mariboru še niso bile pospravljene, smo že načrtovali kul¬
turno življenje, ki naj bi bilo bogatejše od predvojnega. Naj¬
prej smo obnovili Kulturni klub, ki je imel več sekcij: lite¬
rarno, novinarsko, dramsko, glasbeno, likovno in sekcijo
mladih. Sestajali smo se v tedanji kavarni Rotovž na Slom¬
škovem trgu. Predsednik je bil Anton Ingolič, odborniki pa
so bili, če se prav spominjam, še Franc Šrimpf, Maks Kavčič,
Ludvik Mrzel, Oskar Hudales in jaz. Misel na revijo, ki je
pred vojno izhajala v Mariboru, nas je že takoj v začetku

169

živo zaposlovala. Bila nam je cilj, ki smo ga hoteli na vsak
način doseči. Ko so nam namignili, da za njegovo uresničitev
ni ovir, smo se z vso vnemo lotili dela.

V uredništvu smo bili: Ingolič kot glavni urednik, ki pa
zaradi tega ni bil oproščen šolskih obveznosti, Glazer, ki je
skrbel za poezijo, Hudales in jaz. Pravzaprav naj bi revija
»pokrivala« samo severno Slovenijo, a kaj kmalu smo razši¬
rili njeno delovno območje na vso Slovenijo. Nismo imeli
svojih prostorov, ampak smo se sestajali v tesni sobici v pr¬
vem nadstropju stavbe na Prešernovi ulici, kjer je bila po¬
tem Študijska knjižnica. Prvo in drugo leto (1948 inl949)jo
je izdajal Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, naslednje leto
pa že »Zveza kulturnih in znanstvenih delavcev mariborske
oblasti« (naslov je bil zelo natančno določen, da ne bi poza¬
bili svoje provincialnosti).

Končno je prišlo dovoljenje, da se lahko v Mariboru usta¬
novi tudi založba. Kot nekakšna povezava s predvojno tra¬
dicijo je kot prva knjiga izšel Ingoličev roman »Lukarji«
z idiličnim signetom majhne kmečke hišice. Ingolič je svoj
roman precej predelal, ne vem, če delu v korist. Danes si ni
mogoče predstavljati, s kakšnim navdušenjem smo jo spre¬
jeli, ko je še dišala po tiskarskem črnilu. Prve knjige sem kot
urednik podpisoval jaz, kasneje pa Jože Košar, ki mu gre
zasluga, da je svojo širino, ki ni bila vsem všeč, iz preprostih
začetkov dvignil založbo na zavidljivo raven. Naloženo nam
je bilo, da objavljamo samo »idejno čiste« avtorje in dela.

Košar pa je kmalu segel tudi po avtorjih, ki oblastnikom
niso bili po volji. Ali mu je to uspevalo zaradi tega, ker je po
večerih kvartal z Ledinegom, tedaj vsemogočnim partijskim
sekretarjem, kakor so namigovali, ne vem. Tega kartanja mi
nikoli ni omenil, jaz pa ga tudi nisem spraševal.

Gledališče. V začetku je bil mariborsko gledališče name¬
njeno predvsem akademijam z recitacijskimi in pevskimi
točkami, potem pa so se na republiki le odločili, da ustano¬
vijo tudi v Mariboru gledališče. Za upravnika in direktorja
Drame so postavili Ludvika Mrzela, za tajnika Drame pa
mene. Direktor opere je bil Anton Nefat, operni tajnik pa
Filip Bernard, ki se mu ima mariborska Opera v veliki meri

170

zahvaliti za ustanovitev. To pa ni bilo prav lahko. Za kul¬
turo na okrožju je namreč »odgovarjal« Glavnik, ki so mu
ne brez hudobije očitali njegovi nasprotniki (in to so bili
skoro vsi, ki so se bavili s kulturo), da je bilo vse njegovo
predvojno kulturno udejstvovanje prodajanje časopisov
v Ptuju. Saj pa so bili njegovi nazori o Operi res - nena¬
vadni. Trdil je - oktobra 1945 da imamo po vaseh
mnogo res dobrih pevcev. Treba bi bilo iti z avtomobilom
od vasi do vasi in povabiti pevce na avdicijo. Tako bi
lahko že za Novo leto imeli svojo Opero in nam ne bi bilo
treba poslušati pevcev, ki so prepevali buržoaziji. Na srečo
so ga kmalu zamenjali ljudje, ki so imeli smisel za kul¬
turo: režiser Lojze Štandeker, predvsem pa slikar Maks
Kavčič.

Ko so novi oblastniki odstavili Mrzela, ki so mu očitali
vse mogoče in ga celo zaprli, je postal upravnik obeh gle¬
dališč, mariborskega in ljubljanskega, Janko Liška. Sledil
mu je Branko Rudolf. Bil je tako zaposlen, da mu je žena
celo kosila nosila v pisarno. Tudi on ni bil dolgo upravnik.
Zanj so našli zaposlitev, ki mu je gotovo najbolj ustrezala:
ravnateljstvo na novo ustanovljene Umetnostne galerije. In
tako se je začela moja precej strma kariera od tajnika
Drame prek dramaturga in direktorja Drame do uprav¬
nika gledališča.

Čeprav sem si dela v gledališču zelo želel, vodenje gle¬
dališča ni bila moja ambicija. Ker pa sem bil tedaj že dis¬
cipliniran partijec, se nisem upiral.

Partija. S sprejemom v partijo so, kakor je videti, dolgo
odlašali. Šele oktobra 1946 sem dobil rdečo knjižico. Sekre¬
tar gledališke celice je bil Filip Bernard. Verjetno je on opo¬
zoril komite, da bi me kot vodilnega uslužbenca kazalo dis¬
ciplinsko vezati. Partija je bila tedaj, čeprav je bila na obla¬
sti, nekako v ilegali. Sestanke smo imeli zjutraj ob sedmih,
ko je bilo gledališče še prazno. Ker so nekega dne nekateri
člani zamudili, je Bernard napovedal sestanek eno uro prej,
torej ob šestih. Od tedaj nismo več zamujali. Priznam, da mi
je bila tedaj partija v pomoč. Člani, ki so vedeli, da lahko
prosto govorijo, so me neveščega v upravljanju na morebitne

171

napake brez skrbi opozarjali. Bernardu je treba priznati, da
nikoli ni dajal na dnevni red samokritike, ki je, kakor so mi
povedali, sestanke drugod spreminjala v neiskrene samoob-
tožbe.

Rusko gostovanje. Ni še minilo pol leta od osvoboditve, ko
so prišli v Maribor Rusi. Teater Leninskega komsomola je na
svoji turneji po Jugoslaviji obiskal tudi Maribor. Njihov
sprejem je bila navdušena politična manifestacija. Najprej
so jih pripeljali na Glavni trg, kjer jih je pozdravila velika
množica. Vrstili so se pozdravni govori, ki so jih prekinjale
zanosne ovacije. O tem, da bi nastopili v gledališču, niti
pomisliti ni bilo mogoče. Unionska dvorana je bila polna kot
menda še nikoli. Poročilo v »Vestniku« je ocenilo množico
obiskovalcev na tri tisoč. Igrali so nekaj prizorov iz raznih
enodejank, v spominu mi je ostala komedija »Dvojčka«
z dvojno vlogo igralke, katere imena se ne spominjam več, in
ples, ki ga je plesala plesalka Kutasina. Na banketu pri
»Orlu« se je ona pred vsemi nami po ruskem običaju priklo¬
nila do tal. »Molodcy vy« (korenjaki, fantje od fare...) je
stalno ponavljala.

Vse drugačno je bilo drugo, kasnejše gostovanje z Ibse¬
novo »Noro«. Tokrat je bila predstava v gledališču.
V izredno živem spominu mi je ostal izsiljevalec Krogstat
v svojem ogrnjenem težkem plašču, ki ga ni odložil, in nje¬
gova igra z grebljico ob peči, simbol krute, pogubne pretnje.
Še tedne kasneje smo razpravljali o konkretni uporabi »Si¬
stema«, kakor ga je opredelil Stanislavski.

Kominform. Treščilo je kakor iz vedrega neba. Bil sem na
komiteju, ne vem več po kakih opravkih, ko je iz Ljubljane
prišlo sporočilo o resoluciji kominforma. Ne vem, ali je bilo
prvo sporočilo ali pa so bila samo nadaljnja navodila. Brez
dolgega premišljevanja sem rekel: »Jaz sem za Tita!« V pi¬
sarni je bila tudi Marija Prežljeva, tiha žena, ki je zaradi
težav z bolnim otrokom - vsaj mislim, da je bilo to vzrok
- živela zelo zase. Izvedel sem, da je bila med vojno sloven¬
ska napovedovalka na radiu, ki je iz Tbilisija poročal o Slo¬
vencih in jih spodbujal. V pisarni ni spregovorila niti bese-

172

dice več. Kaj se je z njo kasneje zgodilo, ne vem. Verjetno se
je izrekla za kominform. V Mariboru je nisem več srečal.

Nekega popoldneva me je obiskal Janko Liska, ki sem ga
poznal še z univerze. Rekel je, če imam kaj proti, da bi se
sprehodila. Hodila sva po bližnjih poljskih poteh in se pogo¬
varjala. Tudi in predvsem o tem, kaj menim o kominformu.
Bil sem zelo jasen. Njegova teza je bila, da je bil Stalin slabo
poučen in da bo gotovo spregledal. O tem sem izrazil nekaj
dvomov in mu le vljudnostno pritrjeval. Šele ko sem se vrnil
domov, sem se zavedel, da je imel nalogo ugotoviti, kako je
z menoj.

Upravnikovanje. Ni bilo lahko. Vse administrativne skrbi,
ki so zgrnile name, so me izčrpavale. Če sem hotel vsaj do
neke mere delovati tudi kot umetniški vodja, sem moral in
hotel prisostvovati vajam. Domov sem prihajal pozno po¬
noči. Razen tega pa sem bil bolan. Imel sem velike težave
z žolčem in zdravnik mi je predpisal strogo dieto. Moral bi
jesti samo belo meso, vse testenine bi morale biti iz bele
moke in še in še. Bela moka pa se ni dobivala na karte,
ampak jo je bilo treba kupiti na prostem trgu, moja plača pa
je zadostovala komaj za nekaj kil moke na mesec. Zelo sem
oslabel. Ker ponoči ni bilo avtobusov, sem moral peš. Pot od
gledališča do doma je bila predolga, da bi jo lahko opravil
v enem kosu. Pod viaduktom sem omagal in se kdaj pa kdaj
kar sesedel.

V gledališču sem se srečal s starimi znanci. Martin Čelan,
ki je včasih stal pred dijaškim stojiščem in me je kdaj pa
kdaj po prvi pavzi spustil brez vstopnice na predstavo, je
postal ekonom. To tedaj nikakor ni bil lahek posel. Za blago,
ki ga je bilo treba nabaviti za predstave, je bilo treba poseb¬
nih nakaznic z ministrstva za kulturo. Ko teh nakaznic ne¬
koč ni bilo, sem se napotil v Ljubljano, da bi jih nabavil.
Tam pa so mi povedali, da so za Slovensko narodno gleda¬
lišče blago že nakazali in da je kontingent že izčrpan. Bivša
skupna uprava pod Liškovim vodstvom je za ljubljanske bi¬
rokrate tudi ob delitvi obeh" gledališč še veljala. Ne vem več,
ali mi je uspelo izsiliti nov kontingent. - Knjigovodstvo je
vodila Čebuljčeva. Tudi nje se spominjam še izpred vojne.

173

Sedela je v blagajni, sicer pa je tedaj opravljala tudi vse
administrativne posle in celo pretipkavala vloge. V novem
času, ko je bil obrat mnogo večji, se je z neverjetno marlji¬
vostjo in spretnostjo prilagodila novim predpisom, čeprav
pravzaprav ni imela ustrezne izobrazbe. Bila je zelo po¬
božna. Kadar sem iz svoje pisarne gledal na Slomškov trg,
sem jo videl, kako je še pred službo zavila v stolnico vsaj za
en očenaš. Niso bili partijci tisti, ki so me opozarjali na to,
da »z mistiko ni opravila«. Ko je odšla v pokoj, mi je uspelo,
da so ji spregledali pomanjkljivo izobrazbo in priznali njeno
izredno prizadevnost.

Abonma kovinarske šole. Ker so bili abonmaji pravzaprav
»ostanek buržoaznega gledališča« in ker bi si moralo gleda¬
lišče že s svojimi kvalitetnimi predstavami, ki bi upoštevale
novo stvarnost, zagotovi obisk, na moj dogovor s sindikatom
kovinarske šole pri TAMU, ki je svoj kulturni proračun upo¬
rabil za stalne predstave v gledališču, nekateri nikakor niso
gledali naklonjeno. Ti učenci pa so bili zelo disciplinirana
publika, za katero so igralci radi igrali. Ob koncu sezone so
mi izročili garnituro orodja, ki so ga sami izdelali. Še nekaj
let kasneje sem se srečeval s kovinarji, ki so se tedaj navadili
na obisk gledališča. Posebno presenečen sem bil, ko sem
med svojimi slušatelji kurza o svetovni književnosti, ki ga je
organizirala Ljudska univerza, imel kovinarja, ki je bil pri¬
pravljen za ta predavanja celo plačati.

Bosna

Šamac- Sarajevo. Čisto prostovoljno moje bivanje na progi
Šamac - Sarajevo ni bilo. Dekret ministrstva za prosveto
z 22. marca 1947 me »dodeljuje kot vodjo tečaja za voditelje
mladinskih diletantskih odrov pri glavnem štabu na progi
Šamac — Sarajevo«. 26. marca sem se moral »z vso opremo,
ki je potrebna za pot«, javiti pri glavnem odboru LMS in
v noči 26. na 27. marec odpotovati. V Zenico. Vse je bilo
vojaško enostavno. Na kakšne moje opombe ali celo na

174

kakšno upiranje niso računali. Priznati pa moram, da mi ni
žal za ta dva meseca, ki sem jih tam prebil. Srečeval sem se
s kraji in ljudmi, ki so me zanimali. Organizacija dela, ki bi
ga moral opravljati, je bila vse prej kot vzorna. Več kakor
teden dni niso vedeli, kaj bi z mano počeli. Dobil sem sicer
priporočilo, da »štab i brigada dužni su izlaziti drugu u su-
sret«, toda to je bilo bolj teoretično. Prvo presenečenje, ki
me je čakalo, je bilo, da nas je bilo takih »vodij« več. Med
njimi se spominjam banjaluškega igralca - njegovo ime sem
pozabil -, ki nas je moril s svojo genialnostjo. Ko je pripove¬
doval o svojih nastopih, je rad pristavil: »Bilo je upravo
genialno.« Mnogo bolje sem se razumel z zagrebškim Liča¬
nom Šimetom Šimatovičem. On me je opozoril na precej
zapuščeno leseno džamijo zunaj mesta, ki so jo verniki zelo
redko obiskovali. Proti večeru sva šla bližje in prisluškovala
muezinovemu, marsikdaj tudi ob petkih brezuspešnemu, va¬
bilu k molitvi. Ležala sva v travi in se predajala »romantiki
orienta«.

Čamil. Včasih smo šli v kavarno, ki je bila v prvem nad¬
stropju lesene stavbe. Kavarnar se je imenoval Čamil. Ljudi,
ki so prihajali k njemu, je imel za svoje osebne goste. Če mu
kdo ni bil všeč, je gost zaman čakal, da bi mu kavarnar
postregel. Ob kavi je bil obvezen rahatluk in celo cigareta.
S Šimatovičem sva bila prepričana, da mora delati z izgubo,
saj je bila njegova izredno dobra kava cenejša od drugih.
Tam sem se srečeval z upokojenim sodnikom, ki mi je slikal
prednosti islama. Prepričal me sicer ni, pomagal pa mi je, da
sem se naučil spoznavati in spoštovati tudi mohamedance
z njihovo preprosto in hkrati prefinjeno pobožnostjo. Kdaj
pa kdaj je prisedel Čamil, pritrjeval sodnikovemu pripove¬
dovanju in često z izreki iz korana, ki jih je znal prevesti
v hrvaščino, dopolnil sodnika. Ker sem ju zelo pozorno po¬
slušal, sem se jima vidno prikupil. Zanimivo je bilo sodni¬
kovo utemeljevanje mnogoženstva, češ da v veliki meri re¬
šuje socialne probleme. Ko .si namreč mož, ki si lahko pri¬
vošči več žena, izbere novo, često na prigovarjanje prve, ki
s tem dobi nov status, ko ji težjih del ni treba več opravljati,
je ta ponavadi iz revnejših slojev. »Kajti Alah je že tako

175

uredil, da so revne žene lepše od bogatih ...« Z revno ženo si
tak bogataš nakoplje tudi vso ženino družino, ki jo mora
podpirati. Tako je razlagal sodnik, ki se mu je videlo, da je
o tem reševanju socialnega vprašanja trdno prepričan. Ra¬
zen tega pa pozna islam zelo uspešen način pravega obdav¬
čevanja bogatih, ki morajo dajati miloščino ...

Cigan. V naši kulturni ekipi, ki so jo zbrali z vseh koncev,
smo imeli tudi cigana. Gotovo je prišel med nas, ker je prine¬
sel s seboj tudi velik boben. Drugih glasbil v ekipi nismo
imeli. Kljub temu pa ni bil brez dela. Včasih je namreč
spremljal plesalce, ki so plesali kolo. Bil je veren mus lim an,
in tu se je zapletlo. Nekega dne mu je prišlo na uho, da je
med mesom, ki smo ga dobivali iz Unrinih paketov, tudi
svinina. Nekateri so mu to sicer zanikali, njegov dvom pa je
ostal. Končno je prišel k meni in zahteval, naj mu dam
častno brigadirsko besedo, da v hrani ni svinine. Ker sem na
konzervah prebral, da je vmes tudi »pork«, torej svinina,
sem mu priznal resnico. Morda bi bilo bolje, če bi se zlagal.
Nisem si mislil, da bo tako hudo. Saj mi je bilo znano, da
cigani pojedo marsikaj, česar mi ne bi. Čeprav že vsaj dva
dni ni bilo Unrinega mesa pri kosilu, je fant začel strašno
bruhati. Mislili smo že, da ga bo treba odpeljati v bolnišnico.
A čez čas se je le umiril. Jaz pa sem spoznal, kako silna je
lahko avtosugestija.

Opankah. Tudi drugo plat Orienta sem spoznal. Na glavni
ulici je imel svojo trgovino opankar. Starec, ki je »po turško«
sedel na tleh, je brez prestanka kadil, da je bila trgovinica
vsa v dimu. Videl sem kupca, ki očitno ni bil domačin, saj se
z njim ni mogel sporazumeti. Nekaj časa je izbiral med nje¬
govo res bogato zalogo krame, potem pa je pokazal na
opanke, ki so visele visoko pod stropom. Prodajalec je segel
po palici s kavljem in skušal sneti zaželene opanke. Poskušal
je in poskušal, a mu nikakor ni uspelo. Potem je nemo odki¬
mal, pravzaprav prikimal, kakor je v orientu navada. Ker ga
kupec ni razumel, je nagnil glavo še bolj nazaj in tlesknil
z jezikom. Da bi vstal, mu niti v sanjah ni prišlo na misel. Ni
mu bilo mar, da je bil ob kupčijo.

176

Na orožnih vajah v Zadru.

Z ženo in sinom Mladenom.

Moliere: Učene ženske (od leve proti desni): Gorinšek, Gorinškova, Pugljeva,
Blaž.

iiina»i»ii g ii.,

Dolar kot režiser;
karikatura je delo
Remigia Bratoža.

Globoko so korenine;
Veber, Zakrajškova.

GLEDALIŠKI LIST

ALBERT CAMUS

OBSEDIMO STANJE

W7i ^HBCTIUflHsi

Študijska knjižnica v Mariboru ob Glazerjevi upokojitvi.

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Otvoritev razstave ob 200-letnici Narodne in univerzitetne knjižnice.

Avstrijski predsednik na obisku v NUK-u; v ozadju na desni tudi Kurt Waldheim.

S predsednikom Kučanom v knjižnici Frančiškanskega samostana v Kamniku.

Z Nobelovim nagrajencem Eliasem Canettijem.

Jaro Dolar in France Filipič.

Dolaijev EX LIBRIS z mariborskim motivom, delo Ervina Kralja.

»Prikedba«. Na progi je gostoval tudi mariborski balet. Zve¬
čer so zbobnali vaščane iz cele vasi, ki so - verjetno ne pov¬
sem prostovoljno - prišli na »priredbu«. Ker sem znal hrva¬
ško, sem bil konferansje. Ni bilo enostavno pripovedovati
vaščanom, kaj je dunajski valček in kaj je balet. Vaščani so
se čudili, niso verjeli, da je kaj takega mogoče. Gotovo so jih
vznemirjali tudi lahki frfotajoči kostumi baletk.

Kak teden kasneje me je na ulici srečala mlada zakrita
žena in me vprašala, kdaj bo spet »priredba«. Rekel sem, da
se z ljudmi, ki jim ne vidim obraza, ne pogovarjam in šel
dalje. Pritekla je za mano in se vsaj deloma odkrila. Pove¬
dala mi je, da hodi na analfabetski tečaj, da je pa mož ne
pusti. Toda ne bo ji mogel preprečiti. Odgrnila je celo roke in
pokazala modre podplutbe od moževih udarcev. Ko sva se
razšla, sem razmišljal o ženi, ki ob nepismenem možu kljub
udarcem vztraja v neutešljivi sli po izobrazbi...

Režija. Končno sem dobil nalogo, zaradi katere sem prišel
na progo. Dali so mi agitko v enem dejanju, ki naj bi jo
pripravil za nastop. Vzel sem besedilo pod pazduho in se
napotil v enega od »štabov«. Če se prav spominjam, so bili to
Prištinci. Dali so mi - verjetno po partijski dolžnosti - nekaj
deklet in fantov, ki naj bi jim delo zrežiral. Enodejanka ni
bila zahtevna, saj je bila napisana za ljudi, ki so prišli s kme¬
tov in bi morali kmete tudi igrati. Ogledal sem si svoje
igralce, jim porazdelil vloge in začel z bralno vajo. A se je že
takoj zataknilo, saj nobeden ni znal brati. Spravil sem bese¬
dilo in hotel oditi. Tedaj pa sem se domislil, da bi agitka
lahko spodbudila moje brigadirje, da bi spoznali, za kaj so
prikrajšani. Začel sem brati. Ob vsaki repliki so vprašali:
»Zar sam to ja?« Bral sem do konca in imel že pripravljen
spodbuden govor o potrebi pismenosti. Tedaj pa so mi rekli,
da bi radi poskusili. »Kako?« In začeli so govoriti... Bil sem
presenečen. Besedilo, ki je trajalo skoro uro, so mi brez veli¬
kih odstopanj povedali na pamet. Vsak si je zapomnil svojo
vlogo. Zelo mi je bilo žal, ko so »tam zgoraj« sklenili, da
predstave ne bo. Najbrž mojih igralcev niso mogli pogrešati
pri kopanju, ker so tekmovali za prvo mesto.

177

Ivica. Bila je modrooko dekle z dvema kitkama, ki sta silili
naprej. Treba jo je bilo pripraviti na recitacijo. »Samo mili¬
jon nas je.« Šla sva nekaj proč od tabora in začela. Pravza¬
prav je nisem imel česa učiti. Že pri prvem branju sem videl,
da imam opraviti z izrednim igralskim talentom. Ko je na¬
stopila pred občinstvom, ki je sploh ni razumelo, saj jim je
bila slovenščina še povsem tuja, je imela aplavz, kakršnih si
igralci lahko samo želijo. Dvorana se je tresla od navduše¬
nja. Bila je brigadirjem simbol mladosti in zanosa. Rekel
sem ji, naj se vpiše na igralsko akademijo. Zdi pa se, da so ji
to tudi drugi že svetovali. Rad bi živel v zavesti, da sem prav
jaz odkril Ivo Zupančič.

Tako so minile prve počitnice po osvoboditvi.

Orožne vaje

Zadak. V stari Jugoslaviji so me spoznali za nesposobnega,
tokrat pa je bilo drugače. Brez zdravniške preiskave sem
dobil vojaško knjižico in namesto počitnic sem moral na
»protiavijonski kurz rezervnih oficira« v Zadar. Med 80
kurzisti sva bila dva, ki nisva nikoli služila vojske. Zdi se,
da so v Mariboru na vojaškem uradu kar na slepo poslali
rezervista. Morda pa so me hoteli kar na hitro narediti za
oficirja. Nič ni pomagalo, da sem se skliceval na svoj žolč,
katerega vnetje mi je zdravnik v zdravniškem spričevalu
potrdil. Vdal sem se in nisem zahteval ponovnega pregleda.
Namesto jutranje črne kave, ki mi je res močno škodovala,
sem z vednostjo dežurnega skočil čez cesto in kupil mleko
ter tako omilil kislino. Vse drugo pa se je z večjimi ali
manjšimi težavami dalo prenesti. O kaki dieti, s katero so
me v Mariboru tolažili, seveda ni bilo govora. Vse drugače
pa je bilo s tovarišem, ki je imel prav tako zdravstvene te¬
žave. Tudi on se je skliceval na zdravniško spričevalo in
vztrajal na ponovnem pregledu. Najprej so ga pregledali
v Zadru. Čez nekaj časa so ga poslali v Split. Zaman je
čakal na rezultate z diagnozo. Medtem pa se je moral ude¬
leževati »obuke«. Slab teden, preden so nas vse odpustili, je

178

dobil potrdilo, da mu ni treba služiti vojske, ker je nesposo¬
ben. Odšel je istega dne kot mi vsi.

Balistika. Ves dopoldan smo imeli predavanja, v katerih so
nam razlagali osnove balistike. Sprva sem se upiral, misleč,
da se me vse skupaj nič ne tiče, sčasoma pa me je začelo
zanimati. Moji kolegi, v glavnem preprosti bivši partizani,
ki so jim prišivali zvezdice, kadar so se v bojih izkazali, so
le težko sledili strokovnim izvajanjem oficirjev, ki o didak¬
tiki seveda niso vedeli mnogo. Mene pa je zasrbela pedago¬
ška žilica. V času, ki je bil določen za učenje, sem stopil
pred tablo in začel kar se da preprosto razlagati. Predava¬
telji so mi moje inštrukcije šteli v dobro, hvaležni pa so mi
bili tudi tovariši, ki so se bali končnih izpitov. Ker sem bil
pri pospravljanju postelje zelo neroden in mi nikakor ni
uspevalo spraviti slamnjačo »na ivicu«, na čim bolj oster
rob, sem imel vedno dovolj pomočnikov, ki so bili pri ta¬
kem poslu spretnejši. Za svoja predavanja sem dobival
v svojem življenju bogate ali pa revne honorarje, često sem
predaval tudi zastonj, te vrste »honorar« pa mi je prišel to¬
krat posebno prav, kajti kontrola pospravljenih postelj je
bila posebno stroga.

Zgled. Leta ’48 vojaki niso imeli svojega perila, ampak
smo vojaško perilo, za katerega smo bili »zadolženi«, da¬
jali vsak teden prat pericam, ki so bile menda pogodbeno
vezane. V začetku se je marsikdaj zgodilo, da niso bile po¬
sebno vestne. Nekega dne pa so bile spodnje hlače zelo
umazane. Vsi smo mrmrali, jaz pa sem se odločil, da se ja¬
vim »na raport«. Vzel sem hlače pod pazduho in stopil
pred komisarja Staneta Dolanca. Zatrdil sem mu, da bom
hlače oblekel, ampak samo, če mi bo to izrecno ukazal.
Odpustil me je molče. Na večernem zboru, na katerem so
nam prebrali dnevno povelje, me je komandant poklical
pred zbor. Priznati moram, da nisem vedel, kako se bo vse
skupaj izteklo. Bil sem pohvaljen: »Ovo vam je, drugovi,
primer, kako treba...«. Dobili smo novo perilo, ki je bilo
belo kot sneg.

179

Uniforme. V kasarni smo nosili vsi enake uniforme. Bile so
modre, monterske. Zaradi nafte, ki smo jo prelivali, in za¬
radi masti, s katerimi je bilo treba mazati topove, posebno
pa zaradi prahu, ki se je lepil na obleko, da so bile zvečer
trde kakor oklepi. Če smo jih hoteli zjutraj vsaj nekoliko
ugodno obleči, smo jih morali zvečer oprati. Ob nedeljah
popoldne smo lahko šli v mesto. Tedaj smo se oblekli v obi¬
čajne vojaške uniforme »sivo maslinaste boje«. Razen nas
dveh prostakov so imeli vsi oficirske oznake. Celo štiri-
zvezdnega kapetana smo imeli med sabo. Teoretično bi jih
moral vse pozdravljati. Kdaj pa kdaj me je kak tovariš za
šalo ustavil in me opozoril na subordinacijo. Sicer pa smo se
vsi prav dobro razumeli. Tudi o junaštvih med vojno je bilo
le malo govora.

Gostovanje. Ko je Dolanc ugotovil, da sem upravnik gleda¬
lišča, me je nagovoril, da sem povabil tri ljudi iz Opere (so¬
pranistko Veldinovo, tenorja Rakovca in klavirskega sprem¬
ljevalca Breznika). Radi so prišli, saj so jim obljubili pošten
honorar. Na oglasni deski oficirskga doma je stalo vabilo:
»Svima oficirima moralno je, da...« Pri tem seveda oficir¬
jem ni bilo treba biti »moralnim«. Narednik, ki je pisal va¬
bila, je hotel samo reči, da morajo priti. Z gostovanjem je
moj ugled precej zrastel.

»Obezbediti čin«. Na partijskem sestanku, ki so ga sklicali
ob prihodu »Španca«, generala Božidarja Maslariča, so mi
naročili, naj pišem zapisnik. Pri tem mi je pomagala steno¬
grafija. General se je zame zanimal in naročil, da se mi
»obezbedi čin«. Spet sem imel srečo - kot velikokrat v življe¬
nju. »Čina« nisem dobil, čeprav sem bil po uspehih pri izpitu
in na vajah med prvimi. Ne vem, kdo bi moral »čin obezbe¬
diti«, verjetno komisar Dolanc. Jaz pa sem bil zelo vesel, ker
me niso več klicali na orožne vaje.

Vaja. Tik pred koncem smo svoje znanje lahko pokazali.
Pred nami je letel avion z dolgim črevesom, ki ga je bilo
treba zadeti. Že ves teden so bili ljudje nervozni. Zapretili so
nam, da nas ne bodo prej izpustili domov, če ne bomo doka-

180

zali, da smo se nekaj naučili. Med štirimi topovi ruske izde¬
lave je bil nekakšen zaboj na kolesih, ki so ga imenovali
»računar«. Ob njem sta sedela dva vojaka, ki sta zasledovala
cilj. Poleg tega je bil še daljnogled, v katerem je bil sistem leč
na dveh koncih nekakšne dolge cevi. Na sredi je bilo kukalo
s križem, v katerem se je prikazal cilj. Ne vem, ali sem imel res
take oči, da so hitro dognale, ali se cilj približuje ali odda¬
ljuje. Ugotovili so, da imam »stereo« oči. Morda pa je bilo vse
le šala. Rezultat je bil, da so me dodelili k daljnogledu. Ko
sem dobil črevo v križ, sem moral ukazati: »Pali!« Tako sem
jaz, ki še nikoli nisem ustrelil niti iz samokresa, prvič v življe¬
nju ustrelil iz štirih 85-milimetrskih topov ...

Predlog za partijski opomin. Ko sem bil prost in sem lahko
slekel uniformo, je prišla Milena v Zadar in ostala sva še tri
dni na nekakšnih počitnicah. Ob vrnitvi v Maribor me je
čakalo presenečenje. Zamudil sem tri dni, ko bi bil moral
biti že na službenem mestu, kjer me je čakalo delo - organi¬
zacija igralske šole. Vsaj zdi se mi, da je bila to moja naloga.
Predlog za partijsko kazen je hotela izreči celica. V njej je
imela sedaj glavno besedo pevka, ki je svojo pevsko kariero
sorazmerno kmalu končala. Na njeno ime sem kmalu poza¬
bil - nasploh sem često pozabljal imena, ki so tako ali dru¬
gače (predvsem »drugače«) posegala v moje življenje. Na
srečo ali nesrečo se je predlog ustavil na mestnem ali celo na
republiškem komiteju. Tako se v novih razmerah ne morem
sklicevati vsaj na partijsko kazen, če že ne na izključitev, ki
bi mi danes dvignila politični ugled.

Dramska šola. V smislu tedaj tako aktualnih prizadevanj
po odkrivanju talentov, deloma pa tudi, ker smo potrebovali
statiste, ki bi se znali gibati na odru, smo organizirali dram¬
sko šolo. Med predavatelji se spominjam predvsem Branke
Verdonikove, ki je učila tečajnike ortoepije. Celo primer, ki
ga je kar nekaj časa uporabljala pri svojih lekcijah, mi je
ostal v spominu: znameniti Shakespearov verz iz »Romea in
Julije« o kraljici Mab: »bičišče je iz čričkovih koščic«. Jaz
sem predaval o zgodovini gledališča in nekaj tega, kar sem
preštudiral, tudi objavil v »Vestniku«. Med tečajniki se spo-

181

minjam Poldeta Bibiča, Sajkove, in če se prav ne motim,
tudi Slavka Frasa. Vem, da je bil Bibič že prej namenjen za
gledališče. Upam pa, da mu poti v gledališče vsaj zagrenili
niso.

Moja era. Vem, da obdobje, ko sem vodil mariborsko gleda¬
lišče, ne bo prišlo v zgodovino zaradi izrednega umetniškega
nivoja. Pri tem seveda ne smem pustiti vnemar, da so bile
režije Frana Žižka, Jožeta Babiča, Petra Malca in gostujočih
režiserjev Ferda Delaka in Cirila Debevca za mariborsko
občinstvo gotovo bogata doživetja. Razen Šaričeve in Mi¬
lana Skrbinška, ki sta s svojimi umetniškimi stvaritvami že
pred vojno vtisnila svoj pečat Ljubljani ter nekaj igralcev iz
starega mariborskega gledališča (npr. Mileva Zakraj škova,
Branka Verdnikova, Danilo Gorinšek in Franjo Blaž), pa
nekaj članov partizanskega gledališča, je bilo nekaj diletan¬
tov in kasneje tudi absolventov iz akademije. Ni bilo lahko
iz tako raznolikih igralskih »šol«, navad in razvad skovati
kar se da skladen kolektiv, v katerem se ne bi spopadale
upravičene in neupravičene ambicije. Saj je gledališki po¬
klic med redkimi, v katerih nastajajo problemi zaradi tega,
ker ima kdo premalo, ne pa preveč dela.

Ko takole na hitro brez repertoarnih seznamov skušam
priklicati v spomin nekatere stvaritve, mi prihajajo pred oči
vloge Drolčeve, Sardočeve, Godinove ter seveda Arnolda
Tovornika in Jožeta Mlakarja.

Mislim, da se pri razpravljanju o mariborskem gledališču
v prvih letih po osvoboditvi ne sme zanemariti neverjetnega
delovnega zanosa, ki nas je prežemal. Odrski delavci se niso
upirali, če so morali ob vajah delati do enih ali dveh ponoči.
Dejstvo, da sta si morali deliti oder Drama in Opera z bale¬
tom, je marsikdaj pripeljalo do žolčnih prepirov. Vadili smo,
kjer je bilo mogoče, celo v kazinski dvorani, kjer smo morali
preveliko akustičnost zrcalnih steklenih površin omiljevati
z zavesami.

Nezaželeni smeh. Jože Mlakar, ki je kot pohorski Tijek na¬
stopal v Totem teatru pa tudi na radiu, je znal zbuditi neza¬
držne salve smeha. Tudi sicer so ga radi zasedali v komičnih

182

vlogah. Ko sem režiral »Operacijo« Mire Miheličeve, tedaj še
Pucove, sem se za zdravnika Donata, ki je pravzaprav tra¬
gična, vsekakor resna vloga, odločil za Mlakarja. Že ko je
stopil na oder, ga je pozdravil smeh, še preden je spregovoril
prvo besedo. Toda s svojo sugestivnostjo je prisilil občin¬
stvo, da se je v hipu zresnilo.

Podobno je bilo pri Zakrajškovi. V drami »Globoko so
korenine« je igrala mater črnskega poročnika, ki je s svojo
v vojni pridobljeno samozavestjo skušal prebiti rasno mejo.
Ko mati spozna, da po njenem mnenju sin drvi v pogubo, mu
da klofuto. Ne vem, ali je klofuta na odru že sama po sebi
smešna, res pa je, da so se pri prvih predstavah kljub tra¬
gični situaciji v občinstvu glasno zasmejali. Zakrajškova je
bila jezna. Ko smo gostovali v Rušah, mi je zagotovila: »Boš
videl, danes se nihče ne bo smejal!« Iz kratkega prizora je
naredila igralsko mojstrovino. Nekaj hipov je sinu molče
gledala v oči, potem se je kakor v krču stresla in udarila.
Takoj nato pa je, kot da je v zadregi, položila prst na usta.
V avditoriju je bila smrtna tišina ...

»Miklova Zala«. Žižku je uspelo, da je s svojo priredbo
»Miklove Zale« ustvaril pravo ljudsko igro. Igrali smo jo 61
krat. Na predstave na prostem pri Treh ribnikih so prihajali
ljudje tudi več ur daleč. Za Turke si je Žižek izposodil vo¬
jake na konjih. Bilo jih je seveda le malo, najbrž ne več kot
deset, toda gledalci so dobili vtis, da jih je sto, tako spretno
jih je znal Žižek razporediti. Ko so pridrveli na oder, je
ljudem pohajala sapa, nekateri so celo zakričali.

Dramaturgija. Svoje delo kot dramaturg sem jemal hudo
resno. Ker se v repertoarju nisem hotel suženjsko zgledovati
po Ljubljani, sem razen že prevedenih ruskih agitk skušal
biti vsaj do neke mere originalen in sem jih tudi sam preva¬
jal. Tako sem plačal svoj davek času in - zakaj bi tajil? - tudi
svojemu navdušenju. Za sestavo repertoarja sem pred vsako
sezono prebral na stotine dram, ki sem jih kmalu zatem, ko
je minilo prvo »rusko« navdušenje, izbiral iz angleških,
francoskih in italijanskih gledaliških revij. Očitali so mi, da
skušam dati za vsakega nekaj, zaradi česar repertoar ni eno-

183

ten. Mislim, da je bil ta očitek neupravičen. V mestu z mnogo
bolj raznolikim občinstvom, kot ga ima Ljubljana, je bil tak
izbor repertoarja edino mogoč. Mislim pa, da so nekatera
dela, ki smo jih postavili na oder, bila dovolj zanimiva, saj
smo našemu občinstvu omogočili, da je videlo nekatere po¬
membne drame svetovnega repertoarja. Bili smo prvi, ki
smo igrali Giraudouxa, Syngea, Maxwella in Roberta An¬
dersona, Roblesa, Georgesa Rollanda, Aldousa Huxleya in
celo Camusa. Skratka, uprizorili smo kar nekaj jugoslovan¬
skih premier, za katera se druga gledališča v Jugoslaviji še
niso mogla ali upala odločiti.

Pri Patrickovi »Čajnici« (ki je potem zaslovela tudi s fil¬
mom z Marlonom Brandom) smo imeli nekaj težav. Iz Za¬
greba se nam je oglasil hrvaški pisatelj, ki je zatrjeval, da
ima samo on pravico do uprizoritev v Jugoslaviji. Predstava
je morala z repertoarja. Ko pa je zagrebški pisatelj spoznal,
da se je zaletel, je zahteval četrtino prevajalskega honorarja.
Da bi bila stvar nekako bolj upravičena, je predlagal prevod
in ugotovil, da ni povsem točen. Popravil je dve besedi in še
ti dve besedi sta pričali, da ne razume dobro slovensko.
S predstavami smo sicer nadaljevali, a jih nismo mogli izčr¬
pati, ker je glavno zanimanje že minilo. Mislim, da je moral
biti zagrebški pisatelj zelo razočaran, ko je dobil honorar.
Od mojih dveh procentov inkasa sem mu moral odstopiti pol
procenta. Glede na izredno nizke cene, ki smo jih v Mari¬
boru imeli, ker smo računali na delavsko občinstvo, je bil
inkaso zelo majhen. Tako sem bil prisiljen, da sem večino
tujih del prevedel sam. Nekaj del, ki sem jih prevedel, so
igrala tudi druga slovenska gledališča. Zgodilo se je celo, da
sem prevedel nekaj za tržaško gledališče, česar pri nas ni¬
smo igrali. Za prevod R. Andersonove drame »Čaj in simpa¬
tija«, ki so jo igrali v Trstu, se zavedam, da bi bil lahko
boljši. Nisem imel poguma, da bi se poslužil dijaškega žar¬
gona. Tedaj so namreč še zelo strogo gledali na odrski jezik.
- Ko sem na Dunaju v kletnem gledališču gledal Sartrovo
»Kolesje«, me je stvar zamikala. Prevod sem ponudil trža¬
škemu gledališču, a tudi tam ga niso igrali. Prevajal sem
skoro izključno ponoči in v precejšnji naglici. Pisal sem
s svinčnikom v zvezek. Treba je reči, da so znale tipkarice

184

mojo pisavo dobro brati, cesto celo bolje kakor jaz sam. Ra¬
zen prvih prevodov, ki se jim je poznala naglica, jezika niso
kritizirali. Zelo »tehtna« je bila opomba, ki sem jo glede
prevodov doživel, ko mi je Branko Rudolf očital, da imam
v Shawovem »Cezarju in Kleopatri« preveč kroatizmov. Mož
je spregledal, da je bil prevajalec Oton Župančič. Svoje pre¬
vode sem na vajah sproti popravljal, kadar se je izkazalo, da
so težko govorljivi. Tako sem se odpovedal marsikaki posre¬
čeni rešitvi, ki bi tiskana dosegla svoj namen. Med prevodi iz
ruščine je bil tudi prevod agitke »Oklepni vlak«. Tu sem se
v zadnjem trenutku izognil grdi prevajalski blamaži. Ker
sem v tistem času prebiral Trubarja, se mi je zapisalo, da
sem rusko besedo »krestjanin«, oziroma »krestjanje« prevel
»ljudje krščeniki« namesto »kmetje«. Šele na generalki sem
se zavedel napake. Zamenjava besedila, ki že »sedi«, je
vedno problematična. Še sreča, da igralci niso protestirali in
da jim napačna beseda ni ušla.

V desetih letih sem prevedel kakih 25 gledaliških del iz
ruščine, francoščine, angleščine, nemščine in srbohrvaščine.
V glavnem sem prevajal iz originala, le neko rusko agitko,
kakršne smo igrali po vojni, sem prevedel iz češčine in eno
dansko igro iz nemščine.

Moje režije. Ko  sem kasneje hodil po Parizu, sem postal
pozoren na lepak, reklamo za gledališče Huchette. Na njem
je bilo kakih deset kratkih pozitivnih in negativnih sodb
o gledališču. Gledalec si je na osnovi mnogih ocen lahko
ustvaril svojo sodbo. Priznam, da sem gledal ta lepak s pre¬
cejšnjo zavistjo. Kako lepo bi bilo, če bi tudi mariborsko
gledališče ocenjevalo toliko kritikov. Morda bi bila tedaj
slika naših umetniških prizadevanj bolj popolna. Danes,
vem, bo ostalo vse tako, kakor je zapisano. Naš glavni in
pravzaprav edini resni kritik je bil Branko Rudolf. S svojo
izredno razgledanostjo in estetsko izobrazbo je presojal, da¬
nes moram priznati, v glavnem pravično. Seveda pa je bilo
v njegovih kritikah mnogo osebnih predstav. Bil je najbrž
hudo razočaran, če se njegova predstava ni strinjala s tem,
kar je videl na odru.

Ne bi rad, da bi te vrstice zvenele kot obramba tega, kar

185

sem počel. Nekaj kritik je napisal tudi Oskar Hudales, ki je
presojal vse z vidika »današnje stvarnosti«. Njegove pohvale
me zaradi njegove poudarjene »idejnosti« niso povsem zado¬
voljile. Kritika kritike in polemika okoli nje, ki se je svoj čas
v Mariboru razvnemala, je v bistvu jalov posel. Sprijazniti
se je treba z Goethejovo ugotovitvijo: »Zanamci igralcu ne
pletejo vencev.«

»Stebri družbe«. Pravzaprav bi jih moral režirati Milan
Skrbinšek, ki pa je menil, da glavne vloge in režije ne bi
mogel uspešno izpeljati. Nekoč je moral početi tudi take
stvari, danes pa to ni več potrebno. Vsi režiserji, kar jih je
premoglo gledališče, so bili zasedeni. Tedaj je predlagal
mene. Jaz sem besedilo dobro poznal, saj smo ga pri nem¬
ščini v gimnaziji brali in temeljito analizirali. Zaradi Milana
Skrbinška in Verdonikove predstava skoro ne bi mogla pro¬
pasti. Ne smem zamolčati, da sem tudi jaz doživel različnost
ocen. Oba kritika, ki sta se me lotila, sta bila zelo različnega
mnenja. Medtem ko je Oskar Hudales dvomil o upravičeno¬
sti, da smo sploh dali Ibsena na repertoar, češ da nam v da¬
našnjem času nima kaj povedati, je Ludvik Mrzel izbor še
priznal, ni nam pa priznal, da smo bili drami kos. Hudales je
sodil, da imam kot režiser perspektivo in me je spodbujal,
Mrzel pa je režijo odklanjal. Tudi same vloge sta presojala
popolnoma različno. Igralci so cenili seveda samo tista me¬
sta v kritiki, ki so bila zanje ugodna. Tudi jaz. Če se je pri¬
kradel v mojo zavest morda še dvom, da je imel Mrzel le
prav, me je čar gledališča že toliko omamil, da se mu nisem
mogel več ubraniti. Rast mrtvega besedila, ki z vsako vajo
pridobiva življenje, me je docela prevzela.

»Siegfried«. Mislim, da je Vlado Habunek, ki je leta 1953
kot gost režiral »Carmen«, v enem izmed predavanj o fran¬
coskem gledališču govoril o Giraudouxu. Navdušil me je.
Njemu se imam zahvaliti, da mi je pošiljal francoske drame,
ki sem jih s slastjo prebiral. Dve ali tri leta kasneje sem se
odločil za Giraudouxovega »Siegfrieda«. Prevajal sem ga
v Parizu in tam tudi pisal režijsko knjigo. Hodil sem po
ulicah, ki jih omenja Giraudoux. Bil sem obseden od nekate-

186

rih resnično poetičnih mest, ki govorijo o ljubezni do doma
in do vsega, kar je doma drugače kakor v tujini. Domov sem
prišel z jasno predstavo, kakšna bi morala biti drama na
odru. Za vlogo Siegfrieda sem izbral Jožeta Mlakarja, ker
sem vedel, da mu bodo v občinstvu verjeli. Imeli smo namen,
da gostujemo v Ljubljani, a smo morali »zaradi obolelosti
v ansamblu« predstavo odpovedati. Tako mi ni bilo dano, da
bi predstavo, ki sem jo delal z veliko ambicijo, ponudil tudi
Ljubljančanom v presojo. V glavnem so mi ljudje moje režije
priznavali, čeprav me niso vedno hvalili. Pri tem seveda ne
morem presoditi, koliko je bilo v hvalah vljudnosti. Samo
razporejanje igralcev po odru, ki ga je Kreft nekoč imenoval
delo prometnika, me je vedno premalo zanimalo. Pri svojih
razčlembah me je zanimalo predvsem psihološko izčrpava¬
nje besedila. Igralec Franjo Blaž je moje delo nekoč označil
tako: »Dolar ti ne bo dolgo naročal, kam moraš stopiti, toda
razlagal ti bo besedilo tako, da boš sam začutil, kaj moraš
storiti, pa če bi bilo treba skočiti na mizo.« Morda je imel
prav.

Ne domišljam si, da je bilo mojih 26 režij (med njimi štiri
enodejanke) dobrih in uspešnih. Vsekakor so mi bolj uspe¬
vali konverzacij ski prizori (in drame) kot ostri dramatični
ko nfli kti. Ne vem več, kdo mi je dejal, da je vse skupaj bolj
uglašeno na »sordino«.

Še en ekskuez: sin. Ker se Mileni nosečnost skoro do zad¬
njega ni poznala, je bilo presenečenje, ko je rodila, med nje¬
nimi znankami precejšnje. Pravzaprav sva pričakovala de¬
klico, ki bi jo imenovala Tanjo. Po mučnih treh dneh je zapel
telefon: »Vaša žena je rodila.« V razburjenju sploh nisem
vprašal, ali je deček ali deklica. Glas v telefonu je zapel:
»Fantek je.«

Ne vem, kako sem prišel v bolnišnico. Tudi ne vem več, ali
sem utegnil kupiti rože za ženo. Na hodniku sem srečal se¬
stro, ki je vozila štručke. Deset jih je bilo. Ogledal sem si jih
in takoj pokazal na otroka, ki je imel moje čelo. Sestra mi ni
verjela. Šele ko je pogledala ročico z imenom, je spoznala, da
se nisem zmotil. Imenovali smo ga Mladen, kar bi lahko bil
prevod mojega imena, saj Jaro v češčini pomeni pomlad. Moj

187

oče, ki je bil prav tako vesel in morda še bolj ponosen zaradi
naslednika, mu je zaželel, da bi zares ostal vedno mlad.

Nenačelni izbor. Ko sem se ob neki priložnosti srečal s te¬
danjim sekretarjem za kulturo Borisom Ziherlom, bilo je ob
ukinitvi kranjskega gledališča, je obsojal repertoar gleda¬
lišča, ki delavcem ne daje tistega, kar jih zares teži in za¬
nima. Tedaj sem mu povedal svojo izkušnjo. Za prvomajske
praznike smo hoteli dati mariborskim delavcem brezplačno
predstavo. Da ne bi izbirali na slepo, smo povabili nekaj
sindikalnih funkcionarjev, ki so »odgovarjali za kulturo«, da
izberejo med dvema predstavama: med Gorkega »Vašo Že-
leznovo«, ki jo je režiral Ferdo Delak, in Klabundovim
»Krogom s kredo« v režiji Cirila Debevca. Če je prva pred¬
stava v smislu socialističnega realizma zastopala kritiko
buržoazne morale, je bila druga s svojo eksotiko z zelo, zelo
rahlim socialnim nadihom izrazito romantična in bi po te¬
oriji delavcem ne imela ničesar povedati o njihovem social¬
nem položaju. Čeprav sta bili obe predstavi na dostojni
umetniški višini - jamstvo za to sta bila oba izkušena reži¬
serja -, je bil izbor, za katerega so se delavci odločili, nedvo¬
umen: »Krog s kredo«. Delavci so si želeli romantičnih iluzij,
ne pa vsakodnevnih problemov. Predstavo, na kateri je za¬
blestela Mira Sardočeva, so z navdušenjem sprejeli.

Gostovanje v Celovcu. Ne vem več, ali je bilo na povabilo
celovškega gledališča ali pa je šlo za meddržavni dogovor.
Odločili smo se, da v Celovcu gostujemo s »Prodano neve¬
sto«. Šel sem nekaj dni prej v Celovec, da se z upravnikom
Knapom zmeniva o vsem, kar je treba. Bil je prepričan soci¬
alist, prav tako tudi deželni glavar Wedenik. Tako ni bilo
težav. Med pogovori s Knapom se je izkazalo, da je bil slo¬
venskega rodu. Kot otrok je moral spati z očetom v isti po¬
stelji. In čeprav podnevi v družini ni padla nobena slovenska
beseda, je slišal, kako je njegov oče zvečer pred spanjem
molil po slovensko. Dvomil je, ali je njegov oče sploh še
vedel, kaj je govoril. Sama predstava je bila zaradi Sloven¬
cev, ki so dvorano napolnili, seveda velik uspeh. Ko sem tik
pred predstavo za odrom skušal dati pevcem nekaj korajže,

188

sem zaslišal iz garderob glasen jok. Povedali so mi, da je
jokala žena ljubljanskega igralca, ki se je kot Kočevarka
menda že pred vojno z možem preselila na Koroško. Prema¬
galo jo je silno domotožje. — Prav tako domotožje je nagnilo
Otta Koschitza, nekdaj Košiča, da se mi je oglasil. S starim
skavtskim pisemskim začetkom »Žerjavu — Puma« si je za¬
želel, da bi se med odmorom srečala. Bil je namreč novinar
pri »Kleine Zeitung«. V zadregi sem razmišljal, kako se bova
pogledala. Med odmorom sem se res napotil v preddverje.
Prišel je med dvema slovenskima novinarjema. Bil je že od
nekdaj previden. Intervju, ki sem ga dal vsem trem in je izšel
v »Kleine Zeitung«, je bil precej splošen. Ko sem ga čez kak
teden ali kaj prebral, sem se čudil navdušenim besedam,
kakršnih kot upravnik nisem bil vajen. A vse skupaj je imelo
ost, ost proti socialističnemu upravniku celovškega gleda¬
lišča. Zapisano je bilo, da Celovčani lahko Mariborčanom
samo zavidajo za vnetega upravnika, ki izgoreva za svoje
gledališče. Naslednjega leta, sem bral, so upravnika zame¬
njali.

S Košičem se nisva več srečala. Pač pa sem še videl nje¬
govo ženo. Na nekem obisku v Mariboru mi je povedala, da
je umrl za krvnim rakom. Takoj po vojni je bilo zanj zelo
hudo. Iz drevesne skorje je izrezoval figurice za jaslice in jih,
ker je stanoval nekje v hribih, nosil tudi v najhujši zimi
v Celovec na prodaj. Njegova žena je bila namreč hčerka
trgovca z devocionalijami.

Pakiž. Končno mi je uspelo, da sem si izprosil študijsko šti¬
pendijo za Pariz. To je bilo takrat, sredi petdesetih let,
strašna redkost. Denarja je bilo sicer za nekaj več kot za tri
Unescove dnevnice. Ker pa je Milena poznala francosko
zdravnico dr. Susanne Weinstein, ki je bila z njeno prijate¬
ljico skupaj v Auschwitzu, sem upal, da mi bo pomagala. Res
mi je našla izredno cenen hotel, za kosila pa sem skrbel sam.
Hodil sem po Parizu in študiral jedilne liste restavracij
v okencih. Večinoma mi je uspelo, da sem jedel res zelo po¬
ceni.

Zgodilo pa se je tudi, da sem bil hudo razočaran. Ob ne¬
kem zelo cenenem meniju v bolj ali manj zakotni restavraciji

189

sem bil kar zadovoljen in še kar sit. Na koncu pa me je
natakar vprašal, kakšen sir si želim za desert. Našteval je,
da se mi je kar vrtelo. Na slepo srečo sem izgovoril ime sira,
ki sem ga lahko izgovoril. Bil je dražji kot celo kosilo.

Naročeno mi je bilo, da se moram oglasiti v pisarni ITI-ja
(Gledališkega inštituta), kjer bom dobival brezplačne vstop¬
nice za predstave. Uradnica mi je obljubila, da mi bo, če bo
le mogoče, priskrbela vstopnico za najnovejšo Sartrovo ko¬
medijo »Nekrasov«. Ker pa je imela Susanne na voljo brez¬
plačno vstopnico in mi jo je dala, sem mislil, da uradnica
vstopnice tako ne bo dobila. Razen tega pa so bile neke kom¬
plikacije s telefonom. Skratka, nisem se oglasil. Ko sem
drugo jutro prišel v pisarno ITI, me je »pozdravil« kar precej
dolg nos uradnice. Da me je čakala do začetka predstave in
še čez. Videl sem, da sem oplel. Najbolje, če se vrnem kar
domov, saj si plačanih vstopnic ne bi mogel privoščiti. Šel
sem precej poklapan na ulico. Ko sem prišel mimo cvetli¬
čarne, mi je šinila v glavo rešilna misel. Kupil sem šopek
vijolic in ga zavil v majhen robček idrijskih čipk. Stopil sem
v ITI in molče položil šopek na mizo. Odtlej me je vsako
jutro čakala vstopnica v hotelu. Uradnica mi je izbirala re¬
pertoar in me pošiljala v najmanj dvajset različnih gledališč.

»Nekrasov« in pariške predstave. Imel sem srečo, da sem
videl eno prvih repriz Sartrove komedije »Nekrasov«. Ta
predstava je bila zame zanimivo doživetje. Zgodba, ki je bila
naperjena proti protikomunistični histeriji, pripoveduje
o časnikarski raci, da je prebegnil na Zahod sam sovjetski
notranji minister. Po raznih peripetijah zmaguje interes
oboroževalne industrije, ki skuša izkoristiti strah pred sov¬
jetskim napadom za povečanje proračunskih sredstev. Vesti,
da so »Nekrasova« Rusi ugrabili in pripeljali nazaj v domo¬
vino, se ne da demantirati, ker bi bilo to v nasprotju s silami,
ki so se sprožile. Po navdihu iz Gogoljevega »Revizorja« se
pred lažnim ministrom vrstijo politiki pa tudi drugi, ki ga
hočejo podkupiti, da bi jih navedel kot ljudi s proskripcijske
liste. Po njej bi, kakor je zatrjeval ruski »emigrant«, likvidi¬
rali posameznike, ko bi sovjeti zasedli Francijo. S svojim
imenom na listi bi si kot borci proti sovjetom utrdili svoj

190

ugled in morda tudi politični položaj. Še bolj kakor sama
vsebina pa me je pritegnila vroča diskusija med odmori.
Mladi eksistencialisti so tedaj Sartru očitali, da je zapustil
svoja načela.

Še ena predstava mi je ostala v spominu: Ionescova
»Učna ura« v gledališču Huchette, ki ima samo 49 sedežev.
Tudi tu sem bil priča vročih diskusij, pri katerih so skoro
vsi gledalci sodelovali, ker je bilo tako malo ljudi. Majhno
število sedežev zagotavlja vedno razprodano dvorano - in
z isto predstavo je ta dvorana baje razprodana še prav do
danes. Kako je moji uradnici na ITI-ju uspelo, da mi je pri¬
skrbela vstopnico, ne vem.

V Comedie Frangaise sem gledal »Tartuffa«. Tu sem
lahko občudoval izredno kulturo in kritičnost publike. Ker
je bila glavna ekipa na gostovanju v Južni Ameriki, sem
videl drugo zasedbo. Zame so bili igralci kljub temu od¬
lični. Ko pa je govoril Kleant svoj znameniti monolog, se je
mož pred menoj sklonil k sosedi in ugotovil, da je kar do¬
bro, samo igralec iz prve ekipe - imena si nisem zapomnil
- je zajel sapo nekaj verzov kasneje... Presenetilo me je
tudi, da je bila mizanscena enaka kot v Molierovih časih.
Tako se je namreč dalo sklepati iz slike, ki je bila v Gleda¬
liškem listu.

Ugodne ocene. Čisto brez priznanja tudi jaz nisem bil. Ko
smo gostovali s Kreftovimi »Kreaturami« v Beogradu, sta
nam oba kritika, tedaj tako znana po strogi presoji, Eli Finci
v »Politiki« in Hugo Klajn v »Borbi«, napisala nekaj laska¬
vih ocen. Seveda pa ne morem reči, če tudi tu ni bilo nekaj
vljudnosti. Čeprav sem si prizadeval, da bi bil kar se da
realističen, sem si tu privoščil prav nič realističen prijem.
Kadarkoli se je oglasil kak avstrijski navdušenec, ga je kot
nekak osnovni akord uvedlo nekaj taktov stare avstrijske
himne. Nekateri so ta eksperiment hvalili, drugi pa so ga kot
nerealističnega odklanjali.

Z »Ivano iz Lorene« Maxwella Andersona smo gostovali
v slovenskem gledališču v Trstu. Pri tej predstavi se je po¬
sebno uveljavila Mira Bedenkova, ki je dala vlogi ves svoj
mladostni žar. Med odmorom so mi pripeljali italijanskega

191

kritika, ki mi je rekel, da sicer teksta ni razumel, da pa ga je
igra prepričala. Celo čestital mi je.

Posebne vrste priznanje sem doživel z uprizoritvijo dra¬
matizacije Vercorsove novele »Politična laž«, tokrat pod na¬
slovom »Gaspard Diaz«. Že pri ocenjevanju Vercorsove
zbirke novel me je zgodba o naročenem umoru iz portugal¬
ske jezuitske zgodovine pritegnila. Ko sem v Parizu videl
dramatizacijo, ki jo je napisala pisateljica Dominique Vin¬
cent, sem se obrnil nanjo in preko ITI-ja mi je odstopila
besedilo z željo, da me delo ne bo razočaralo. Pri nas je imela
inscenacijo na skrbi kostumografka Vlasta Hegedušičeva.
Mislim, da je zelo dobro zadela mračno razpoloženje, ki veje
iz dela. Ne upam si soditi, ali sem z režijo uspel. Ko pa sem
se na sestanku PEN kluba v Piranu srečal z Vercorsom in mu
povedal, da smo delo v moji režiji uprizorili, mi ni mogel
verjeti. Bila je edina uprizoritev »tostran železne zavese«.
Nisem se zavedal, da sem bil spet enkrat premalo »buden in
občutljiv« za stvari, ki niso v skladu z » našo stvarnostjo«.

»Gospa Judit«. Morda eden najvišjih dosežkov maribor¬
skega gledališča v času mojega vodstva je padel v prazno. Za
Branko Verdonikovo sem pripravil monodramo Cankarjeve
»Gospe Judit«. Pravzaprav ni bilo kaj pripravljati, saj je bilo
treba samo nekaj malega črtati. Režiral je njen mož Edo
Verdonik, ki je med vso predstavo sedel v visokem naslo¬
njaču s hrbtom proti publiki. Verdonikova je zelo dolgi tekst
govorila suvereno, brez »mrtvega hoda«. Mislim, da so vsi
štirje, Verdonikova, Verdonik, Vlado Rijavec, ki je delo ins-
ceniral, ter kostumografka Vlasta Hegedušič, neverjetno do¬
bro zadeli findesieclovsko vzdušje. Predstavo smo igrali
pred skoro prazno dvorano samo dvakrat.

Simpsonova in majka božja. Ko sva bila z Mileno na počitni¬
cah v Kukljici na Ugljenu, sva se udeležila tudi križarjenja
po Jadranu z obiskom Kornatov. Čudovita obala, zdaj strmo
padajoča v morje, zdaj zopet prijazen tih zalivček z morjem,
ki je segalo globoko v celino, nas je vse navdušila. V enem
izmed zalivčkov smo srečali starega ribiča, ki je bil začuda
zgovoren. Pripovedoval nam je, da je pred kakimi desetimi

192

leti ali kaj tod plula jahta s tedanjim angleškim prestolona¬
slednikom Edwardom in gospo Simpsonovo. Kopala sta se
gola. Na vprašanje, kakšna je bila Simpsonova, je odgovoril:
»Lipa ko Majka božja«. Kako more tako primerjati, saj
»Majke božje« še ni videl gole? Ni nam ostal dolžan odgo¬
vora. »Kako ne? Vidio sam ju u snovima.« Še vso pot nazaj
smo se zabavali na ribičev račun. Sicer pa primerjava ni bila
čisto blasfemična. Navsezadnje je bilo v čaščenju Marije,
kakor ga je poznal barok, kjer sta se erotična in religiozna
ekstaza srečevali, mnogo podobnih blasfemij.

Klasična gimnazija. Še nekaterih režij ne smem pozabiti.
Jože Košar, ki je bil tedaj ravnatelj na klasični gimnaziji, me
je naprosil, da bi za osmošolce zrežiral klasična dela z gim¬
nazijskimi amaterji. Z inkasom predstave in z reklamami
v Gledališkem listu so hoteli nabrati denar za maturitetni
izlet. Tri leta zapored smo igrali Evripidovi tragediji »Hipo-
lit«, »Bratski spor« in Sofoklejevo »Antigono«. Vem, da so
bila ta dela mnogo pretrd oreh za mlade diletante. Toda, kar
jim je manjkalo pri igralski rutini, so nadomestili s svojo
vnemo. Poznalo se jim je vsekakor, da jim je bila antika
blizu. Za nagrado so me povabili s seboj najprej v Atene,
kasneje pa v Rim. Njihovega izleta v Pariz pa se nisem mogel
udeležiti, ker sem bil tedaj preveč zaposlen. Potovanje po
klasičnih deželah pa je bilo sicer pravo doživetje že zaradi
klasičnega Košarjevega vodstva.

Iz Italije se spominjam dveh zabavnih zgodb. Denarja se¬
veda ni bilo mnogo, morali smo živeti zelo skromno. Bilo je
v Parmi, ko smo iskali gostilno za kosilo. V majhni uličici se
mi je zdelo, da je gostilničar pripravljen pri ceni popustiti.
Naročili smo seveda špagete. Res so bili poceni. Edini pogoj,
ki ga je postavil, je bil, da smo morali sedeti zunaj. Naša
dekleta so bila namreč nadvse čedna in so mu bila za re¬
klamo. Nekaj turistov se je zares tam ustavilo. Ob koncu mi
je gostilničar zatrdil, da smo mu prinesli srečo. - Vse dru¬
gače pa je bilo v Vatikanskem muzeju. V Rimu je bila tedaj
strašna vročina. Ko nas je objel hlad muzejskih prostorov,
smo se vsi oddahnili. Ne vem, kako se je zgodilo, da je ena od
dijakinj ušla budnemu očesu stražnikov. Bila je drobna in

193

zelo suha, pa morda niso opazili, da je imela gole roke.
V neki dvorani pa je zbudila pozornost stražnika. Zelo se je
razhudil nad njeno nedostojnostjo. Stal je med vrati, nad
katerimi je bila slika Magdalene spokornice, oblečene samo
v bujne lase, ki so ji le deloma pokrivali telo. Pokazal sem na
sliko in ga vprašal, ali ta slika ni že nekoliko omilila njegove
vneme. Pogledal je na sliko in nekaj zajecljal, dekleta pa so
našla ruto, s katero smo postali spet spodobni. - Sicer pa ne
smem biti krivičen. Hišni gospodar ima vsekakor pravico,
da določa, kako naj se ljudje na njegovem domu obnašajo.
Tudi sam muzej zahteva že iz pietete do umetnin, da smo
spodobno oblečeni. Stražnik pa je vendarle pretiraval.

Djilas. Serija Djilasovih člankov o demokratizaciji partije,
ki je izhajala v časopisih, nas je vse vznemirila. Besede kot:
»Spremembe v razmerah demokracije in svobodnega boja
mnenj« ali: »demokratska praksa, to je zdaj revolucija, to je
revolucionarni klic«, so nas opijale. Imeli smo jih za nova
navodila partije in jih, podobno kakor prej Stalinovo »Zgo¬
dovino VKPB«, predelovali in o njih diskutirali. Ker so bile
misli zelo revolucionarne, smo se šalili, da bi nas, če bi pred
meseci prišli s takimi idejami na dan, morali aretirati. Ne¬
kega dne nam je dr. Šnuderl pripeljal Djilasa v Umetniški
klub. Predstavil ga je kot pronicljivega ideologa. Od vsega
govora, ki ga je imel, mi je edino ostala v spominu preprič¬
ljiva preprosta govorica v črnogorskem dialektu, ki mu je
uhajal izpod knjižne srbščine. Sledil je tretji plenum z ob¬
tožbami in Djilasovimi samoobtožbami, ki pa mu niso po¬
magale. Treba bi se bilo spet obrniti za sto osemdeset sto¬
pinj. Mnogim med nami to ni uspelo. Meni tudi ne. Aretirali
pa nas vendarle niso.

Jože Košar. Med doživetji našega potovanja po Italiji mi je
bolj od uživanja umetnin, ki so me kot amaterskega umet¬
nostnega zgodovinarja prevzemale, ostalo v spominu po¬
sebno razpoloženje na Španskem trgu v Rimu. Po vročem
dnevu je sledil nekoliko hladnejši večer. Posedli smo po
stopnicah in uživali. S Košarjem sva sedela skupaj. Ne vem
več o čem sva se pogovarjala, verjetno sva razpravljala o vti-

194

stih, ki sva jih doživljala v večnem mestu. Nenadoma sem se
zavedel, kako sva si blizu. Kot da mi je šele on zbudil zavest
o vrednotah antike. Kadar je govoril o antiki, je bilo nekaj,
kar me je spominjalo na očeta. Samo tedaj na gimnaziji tega
nisem tako živo občutil kakor tu.

S Kosarjem sva se že davno poznala. Dobro se ga spomi¬
njam še iz kolegija, iz »učilnice«. Ker sem tedaj veliko bral,
sem si marsikaj zapisoval v škatlo z listki, ki sem jo puščal
na mizi. Ko sem se nekega dne vrnil, sem med listki zagledal
z drobno pisavo napisan sonet, v katerem se nekdo norčuje
iz moje tuje učenosti. Od vsega mi je ostalo le nekaj drobcev:
»... vse več življenje od moža zahteva ... in duha, ki snuje.«
Čeprav se ni podpisal, sem vedel, da je on. Odgovoril sem mu
prav tako na listku:

»Srečen bi bil, če poznal bi te, Žakelj modrosti,

tebe, ki veš že vse sam, česar se drugi uče.«

Posebno mnogo sva bila skupaj pri »Obzorjih«. Kot ured¬
nik revije se je rad norčeval iz mene, češ da sem izvedenec za
jubileje in nekrologe. Rad jih je objavljal in me vedno znova
spodbujal, češ da znam pisatelje na kratko in točno označe¬
vati. Ko sem odhajal v Ljubljano, mu je bilo žal, očital mi je,
da ga zapuščam. Da bo izgubil sogovornika, je rekel. Ko je
umiral za rakom, sem se večkrat namenil, da ga obiščem,
a nisem našel moči. Te moje slabosti me je še danes sram.

Mamina smrt. V pisarni je zapel telefon. Sestra Nada mi je
sporočila, da je mami zelo slabo in da se že drugi dan ne
zaveda. Oče in mama sta namreč ostala v Zagrebu, ker nju¬
nega stanovanja v Mariboru ni bilo več in jima je sestra lažje
stregla, kakor bi mogla midva z Mileno, saj sva imela pri
sebi bolehno taščo. Zgodaj zjutraj sem se odpeljal v Zagreb.
Pot se je vlekla. Pred mojimi očmi so mi vstajali prizori, ki se
jih dotlej nisem zavedel. Videl sem mamo, kako je sama pre¬
pleskala stanovanje, da bi si prihranila denar pri pleskanju.
Ni bilo ravno strokovno delo, a se skoro ni poznalo, da ga ni
opravil pleskar. Da bi čimprej končala, je spala samo nekaj
ur, sključena v ozkem fotelju. Rada je prala. Da je ne bi

195

motili, se je zaklenila v pralnico v kleti in ni prišla prej iz
nje, dokler ni bilo vse oprano. Dolge popoldneve je likala
z likalnikom na oglje, a nikoli ni tožila, da jo boli glava.
Spomnil sem se, kako je, ko nismo imeli hišnice, pometala
stopnišče. Nekoč jo je presenetila delegacija akademikov, ki
jo je prosila za članstvo v častnem damskem komiteju pri
akademskem plesu. Dolžnost dam v komiteju je bila kaj pre¬
prosta: prispevati so morale torte in pecivo, ki so ga med
plesom prodajali. Akademiki, ki jih je mama zagledala eno
nadstropje nižje, je niso spoznali, ko je hitela pred njimi
v stanovanje. Skočila je skozi glavna vrata in se naglo preo¬
blekla. Akademikom smo odprli vrata v salon in čez nekaj
minut - mama je bila vedno izredno nagla - je bila že v sa¬
lonu in sprejela delegacijo kot dama. Spomnil sem se, da je
imela od dela razpokane dlani. Ni me skoro nikoli pobožala.
Vsaj spominjam se ne. Te mamine roke. Nikoli jih nisem
poljubil.

Ko sem prišel k Nadi, je mama spala. Tiho, spokojno, ne
da bi zahropla. Ko sem se sklonil nad njo, je odprla oči.
Vesela me je bila. Oblekla se je in sedla h kosilu. Bila je
vedra in videti je bilo, da bo tudi tokrat prešlo. Po kosilu se
je poslovila od mene in rekla, da je trudna in da bi legla, jaz
pa sem se odpeljal spet nazaj v Maribor v veri, da bo še vse
dobro. Povedali so mi, da se ni več zavedela. Kot da se je
hotela samo še posloviti od mene. Bil sem njen ljubljenec.

Edini potnik iz Avstrije. Kmalu po mamini smrti sem dobil
pismo z Dunaja, v katerem mi je teta Tekla, najmlajša ma¬
mina sestra, sporočala, da bi me pred smrtjo še rada videla
in da bi prišla v Maribor. Prepričan sem bil, da je to v prvih
letih po vojni povsem nemogoče, toda nisem poznal tetine
vztrajnosti in odločnosti. Uspelo ji je, kar drugim ni. Še ko
sem ji šel na kolodvor naproti, nisem verjel, da jo bom res
videl. Vlak je pripeljal na peron. Bil je čisto prazen. Ne. Iz
predzadnjega vagona je stopila drobna ženica. Mislil sem,
da sanjam. Kot da vidim svojo mamo. Na daleč je bila moji
mami tako zelo podobna, da me je pretreslo. Njena govorica
je bila seveda vse drugačna, kajti govorila je nemško. Ko pa
sem jo pripeljal domov, sem bil presenečen, kako dobro sta

196

se razumeli z mojo taščo, ki ni znala nemško, teta pa si je
pomagala s češčino in ruščino, ki se je je nekaj časa učila.
Ker sem imel v službi mnogo dela, sem se vračal precej
pozno domov. Teta me je vedno že nestrpno pričakovala in si
je celo zapisovala, kaj me bo vprašala in kaj mi bo povedala.
Kar prehitro je minil čas, ki ga je prebila med nami.

Pogrebščina. Ni minilo dolgo, ko je prišlo z Dunaja sporo¬
čilo, da je teta v ottakrinški bolnišnici umrla. Z Nado sva se
odpeljala na Dunaj. Teta ni bila bogata. Nekaj preprostega
pohištva in oblek. Vse sva z Nado razprodala. Ker je bila
zima zelo mrzla, sva se, ko sva zvečer legla, dobro oblekla.
Kuriva namreč ni bilo. Na srečo sem kot filatelist videl, da
bi se z znamkami na stari korespondenci dalo še kaj iztržiti.
Povabila sva zastopnika filatelistične tvrdke, ki je bil takoj
pripravljen kupiti vso korespondenco. Zavedal sem se, da je
bila vsota, ki nama jo je ponudil, mnogo prenizka, toda ni¬
sva imela izbire, ker je bil najin čas omejen. V desetletja
stari korespondenci je bilo gotovo marsikaj, kar bi bilo
lahko zanimivo.

Sam pogreb je bil v znamenju velemestne pogrebne indu¬
strije. Za vsakim oglom je bil kdo, ki je držal roko. Tu je bil
nekdo, ki je zapisoval imena vseh, ki so darovali vence, in
tistih, ki so dali samo šopke. Ne vem več, koliko šilingov.
Potem je bil tisti, ki nam je odprl zaklenjena (!) vrata na
pokopališče. Ne vem, koliko šilingov. Tudi tisti, ki nam je
dal v roke lopatico z zemljo, je pričakoval nagrado. Ker je
teta kot prepričana socialistka iz protesta zaradi Dolfussove
diktature izstopila iz katoliške cerkve, smo jo pokopali po
protestantskem obredu. Teta se je namreč imela za krist¬
janko.

Po pogrebu smo se zbrali na stanovanju maminega ne¬
čaka, ki je bil prej menda kar vroč nacist. Tedaj sem se
srečal s sorodstvom, o katerem še pojma nisem imel. Tudi
stara Poldi, pomočnica tete Mele, je bila tam. Še meni je šlo
na jok, ko me je objela in me poklicala po stari navadi »Jaro-
ušku«. - Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar me je spravilo
v smeh. Eden izmed mojih novih sorodnikov me je poklical
vstran, pokazal na mojo črno kravato in vprašal: »Kako je to

197

pri vas s kravatami? Ali vam jih dajejo na meji, ko greste
v inozemstvo?« »Kako?« sem vprašal. »Ne razumem. Kravate
kupujemo kakor pri vas v trgovinah.« Gledal me je precej
nejeverno. »Vem, da pri vas vsakega ustrelijo na cesti, če
nosi kravato. Povedal mi je emigrant iz Hrvaške. Zato je
pobegnil. Smilil se mi je, pa sem mu dal nekaj šilingov.«
Bojim se, da ga nisem prepričal, saj je tistemu hrvaškemu
emigrantu bolj verjel kakor meni. Samo to mu ni šlo v glavo,
kako na meji delijo kravate. Zaradi pretirane brihtnosti svo¬
jega sorodstva se vsekakor ne bom mogel bahati.

Essen. Ko je bila moja sestra Lidunka na izpopolnjevanju
v Essnu, me je povabila, da bi jo obiskal. To je bilo konec
petdesetih let in tedaj sva se prvič videla po njeni emigraciji
ob koncu vojne. Iz svojega bivanja v Essnu se spominjam
drobne anekdote, ki se mi je zdela značilna za kapitalistični
sistem. Inštitut, na katerem je delala, je vodila njena znanka
ali celo prijateljica. Čeprav seveda ni imela uradnih ur, je
hodila na delo tako kot drugi. Po koncu delovnega časa sem
prišel ponjo. Nekega dne sva se zmenila, da pridem ponjo
nekaj prej. Šefica jo je prosila, naj ne hodi. Njen odhod bi
motil delovni ritem gospodov - bili so sami inženirji in dok¬
torji - ti bi ji namreč kot kavalirji pomagali pri oblačenju in
se potem ne bi mogli več koncentrirati na delo, ki bi zaradi
tega trpelo ...

Ko sem se po tedanjih navodilih moral javiti na policiji,
me je uradnik zelo prijazno sprejel in me vprašal, če hočem
ostati pri njih. Z mojim znanjem nemščine bi se gotovo našlo
kaj zame. Tudi na policiji bi potrebovali tolmača za jugoslo-
vanščino...

Lidunka se je prvič vrnila k nam leta 1964, potem pa je še
večkrat prihajala. Zlasti zadnja leta pred smrtjo - v sedem¬
desetih in osemdesetih letih - me je večkrat obiskala. Takrat
jo je, po upokojitvi in po moževi smrti, pograbilo strašno
domotožje. Tudi jaz sem bil pri njej v Torontu.

Slovo od gledališča. Ne vem, kaj me je nagnilo, da sem se
odločil za Marivauxovo »Preizkušnjo«. Mikala me je lahkot¬
nost rokokojskega dramatika. Prav gotovo bi mi tedaj že

198

mrtvi Oskar Hudales zameril, da sem se odločil za delo, ki ni
imelo nič opraviti z »našo stvarnostjo«. Izbor dela pa se je
izkazal kot izredno aktualen, saj je bil Marivaux tudi v na¬
slednji sezoni na mnogih evropskih odrih. Postal je skoro
moda. Ne vem, ali mi je uspelo približati se lahkotnosti kon-
verzacijske komedije. Za zaključni prizor ob priklonitvi sem
si izprosil koreografijo plesalke Ivelje. Kritika je bila po¬
razna. Mimogrede, ob navdušeni oceni zagrebškega gosto¬
vanja z Anouilhovo »Antigono« je bilo zapisano, da je bila
publika ob uprizoritvi Marivauxa »vljudna«. Ob koncu pa je
stalo: »Spoprijel se bom raje z matematiko in izračunal, ko¬
liko obremenjuje ta gledališka politika naš proračun. V tem
rezultatu pa ne bo vštet moralni deficit. Samo scena, ko¬
stumi itd. ... konec je tiha resignacija. Samozaverovanost
namreč nikoli ne resignira.« V času, ko je bilo treba z muko
zagovarjati gledališki proračun na zborih volivcev, je bil to
jasen namig, da zapravljam denar, ki ga ustvarjajo delavci
v svojem potu. Na seji gledališkega sveta je bilo celo rečeno,
da sem potegnil iz zaprašenega predala »nekega« Mari-
vauxa. Tako nekako. Če pomislim, da smo uprizorili Camu-
sovo »Obsedno stanje«, nad katerim se varuhi socialistične
pravovernosti niso pohujšali, je skoro smešno, da sem se
spotaknil prav na francoski klasiki iz prve polovice osem¬
najstega stoletja. Odločil sem se, da se poslovim. Ni bilo
lahko. Celo leto mi je bilo prav hudo, ko sem hodil v gleda¬
lišče.

Moja odločitev je bila sprejeta, saj je na okraju že davno,
že pred predstavo, ležala prošnja Vladimirja Skrbinška za
moje mesto. Skrbinškov izredni igralski potencial, ki ga je
pokazal z nekaterimi imenitnimi stvaritvami, pa, kot je vi¬
deti, ni zadostoval za vodenje ansambla. Kmalu zatem, ko je
prevzel upravo, je prišlo do pravega upora. Igralci so mu
soglasno izrekli nezaupnico. Jaz sem bil tedaj že eno leto
zaposlen v knjižnici, ko me je obiskala prava pravcata dele¬
gacija, ki me je prosila, da bi se vrnil. Ravno sem bil sredi
precej umazanega dela, ko sem iz starega skladišča v garaži
odbiral zaprašene dvojnice za knjižnico v Murski Soboti.
Niti roke jim nisem mogel dati. Glavno besedo je imel igra¬
lec, s katerim sem imel kar nekaj težav, ker se je rad puntal.

199

Zdi se, da so ga namenoma izbrali. Odklonil sem. Za ravna¬
telja Drame je bil postavljen Miran Herzog, režiser, ki sem
ga bil potegnil iz Banja Luke.

Še nekaj! Kritik, ki me je bil raztrgal zaradi Marivauxa,
mi je še pred enim letom hvalil izbor repertoarja, predvsem
pa mojo režijo »Siegfrieda«. Kasneje je rekel nekemu mo¬
jemu znancu, za katerega je moral vedeti, da mi bo povedal,
kako mu je žal. Na živce mu je šlo, da sem znal vse »zavijati
v stanjol papir«. Ko sva se kako leto ali kaj pozneje srečala,
me je vprašal, če sem mu zameril. Sicer pa sva se kar dobro
razumela in na sestankih PEN kluba mnogo debatirala. Saj
mu v življenju ni bilo lahko, Branku Hofmanu.

200

IV. MED KNJIŽNIČARJI IN
KNJIŽEVNIKI

Samo ljubezen do bkanja? Ker se je Glazer hotel posvetiti
mirnejšemu delu pri urejanju rokopisne zbirke in je kot
ravnatelj odhajal v pokoj, se je prav ponujala rešitev zame.
Ko so me premestili v Študijsko knjižnico, so verjetno mi¬
slili, da mi dajejo nekakšno sinekuro. Sam pravzaprav ni¬
sem vedel, kaj bom počel. Bal sem se administrativnih po¬
slov. V gledališču mi jih je odvzemal tajnik Herman Weis.
Tu pa...  Tudi tu se je našel tajnik, ki mi je vse skrbi rade
volje odvzel. Bil je to Dušan Špindler, ki sem ga poznal še
iz skavtskih časov in je bil celo moj sodelavec v »Edinosti«,
kjer se je podpisoval Erduš - psevdonim, ki se je njegovemu
značaju kar prilegal.

Glazer mi je za začetek dal »Milkaua« - tri kar debele
knjige o bibliotekarstvu. Najbolj me je že tedaj pritegnila
zgodovina knjig in knjižnic. Sicer pa sem spoznal, da so mi
prijatelji nekoliko zavidali, priznali so mi, da sicer rad be¬
rem, bibliotekarstvo pa da sloni sploh samo na ljubezni do
branja. Mnogo kasneje sem se s to miselnostjo srečal, ko se
je oglasil pri meni prosilec, ki si je želel priti v knjižnico,
ker »rad bere«. Ni imel niti srednje šole in bi lahko bil
samo manipulant. Ko sem mu povedal, da bo moral v enem
dnevu hoditi tudi po petdesetkrat v skladišče po knjige, me
je vprašal po »tarifni postavki«. Ko sem mu razložil, da
s svojo izobrazbo lahko dobi samo, ne spominjam se več
koliko, ga je zmanjkalo, še poslovil se ni. Podobno izkušnjo
sem imel s profesorico, ki sem jo poznal še iz časov, ko sem
na Košarjevo prošnjo učil francoščino na gimnaziji. Tožila
je, da je današnja mladina »nemogoča«, da ji gre na živce,
da si želi mirnega dela. Tedaj sem že vedel, da je knjižnica

201

tudi komunikacijski center - vsaj jaz sem v knjižnici videl
tudi takšne naloge. Dopovedal sem kolegici, da se kontak¬
tov z uporabniki, tudi z mladino, ne bo mogla izogniti. Bila
je razočarana ...

Kmalu se je izkazalo, da bibliotekarstvo le ni samo lju¬
bezen do branja. Bila so tu katalogizacijska pravila, ki jih
je bilo treba poznati in upoštevati. Zaradi njih sta si bila
kolega Stane in Ivanka cesto v laseh. Ko sta se obračala
name kot na razsodnika, jima nisem mogel pomagati, saj
o vsem tem nisem vedel ničesar. Šele kasneje, ko sem prišel
na tridnevno prakso v NUK, sem dobil nekaj pojma. Tudi
tam sta bila v stalnih in zelo ostrih debatah gospa Podpa-
čeva (tu sem spoznal, da se naziv tovariš, tovarišica v Ljub¬
ljani ni »prijel«) in kolega Dušan Kermavner. Tokrat pa ni
šlo za katalogizacij ska pravila, ampak za klasifikacijo. Vse
to je bilo neznansko važno in vredno dolgih diskusij. Šele
ko sem kasneje v Greenwichu v tamkajšnji knjižnici videl,
kako hitro je šla knjižničarki katalogizacija od rok, sem
spoznal, da je mogoče gledati na te stvari tudi drugače. Na
vprašanje, ali ji katalogizacij ska pravila ne delajo težav, je
rekla, da se jih v glavnem drži, da pa katalogizira tudi na
pamet in išče možnosti, po katerih bralec utegne najti zah¬
tevano knjigo. Često je to drugače kakor v pravilih.

Birmingham. Poslali so me na poletni knjižničarski tečaj
v Birmingham. Mislim, da je bilo na stroške Britanskega
sveta. Izbrali so Ančko Koržetovo iz NUKa in mene. Že pot
v Anglijo je bila razburljiva. Ne vem, kako se je zgodilo: po
dolgem potovanju sva zaspala v vagonu, ki so ga odklopili.
Zbudila sva se v Bruslju na postaji - sredi noči. Nikjer žive
duše! Stala sva s kovčki na postaji in nisva vedela, ne kod
ne kam. Končno se je našel progovni delavec, ki sva mu
povedala, kaj se nama je zgodilo. Prihodnji vlak je peljal
šele čez nekaj ur. Pustila sva prtljago v nekakšni stekleni
lopi in prosila delavca, naj pogleda, da nama je kdo ne
ukrade, in stopila v vežo. Tam sva se ustavila pred avtoma¬
tom za kavo, ki bi se nama prilegala. Nisva pa imela belgij¬
skega denarja. Dolgo sva čakala, dokler niso prišli trije
možje. Prosil sem jih, če bi mi menjali angleške funte. Ne-

202

zaupano so naju gledali. Moral sem jim po francosko razlo¬
žiti, kaj se nama je zgodilo. Srednji je potegnil iz žepa ne¬
kaj drobiža in nama ga dal. Ko sem mu hotel dati angleški
denar, je zamahnil z roko. Šele zdaj sem slišal, da govorijo
flamsko. Morda jim je bila moja francoščina tudi iz politič¬
nih razlogov sumljiva. Še nikoli mi vroča kava iz avtomata
ni tako teknila kakor ta. Stopila sva pred postajo in šla
nekaj korakov po cesti. Ravno toliko, da sem lahko rekel:
»Tudi v Bruslju sem bil.« Najino zaupanje v progovnega
delavca je bilo neomajno! Ko sva se vrnila, sta bila kovčka
še vedno na mestu. Ob prevozu iz Calaisa v Dover sva
lahko dokazovala, da Slovenci zdržijo tudi nemirno morje.
Angleži kot pomorski narod pa so se opravičevali, da »niso
dobri mornarji (»not a good sailor« - fraza, s katero
vljudno opisujejo morsko bolezen).

Na tečaju nas je bilo kakih dvajset iz dvanajstih dežel.
Dva sta bila iz Zahodne Nemčije, ena Belgijka, ena Franco¬
zinja, en Italijan, nekaj Arabcev iz Libanona, ena Iranka,
ki pa je govorila predvsem francosko, ker je delala na fran¬
coski ambasadi, ena knjižničarka iz Etiopije, predvsem pa
zelo močna delegacija iz Poljske. Drugih se ne spominjam
več. Dopoldne so bila predavanja, popoldne pa smo hodili
po knjižnicah, kjer so nam ponavadi tudi postregli. Vodja
tečaja je vztrajal, da smo se ob koncu »v imenu celega ra¬
zreda« za gostoljubje zahvalili. Tako je prišla vrsta tudi
name. Na srečo mi je vodja že zjutraj povedal, kaj me čaka.
Ves dopoldan sem se trudil, da sem sestavil nekaj fraz, ki
sem jih srečno izrekel. Moja ambicija je namreč bila, da
svoje pomanjkljive angleščine ne bi preočitno pokazal.

Zvečer smo sedeli ob pravem angleškem kaminu. Rečeno
je bilo, da naj vsak pove nekaj o svoji domovini. Ko je prišla
na vrsto kolegica iz Barbadosa (bila je zelo temnopolta), ni
vedela, kaj bi povedala. Nekaj časa je jecljala, da je britan¬
ska državljanka, potem pa je obtičala, češ da ne ve, kaj bi
rekla. Tedaj sem jo prekinil in rekel, naj začne tako, kakor bi
začel jaz. »Kako?« »Moja domovina je najlepša na svetu.«
Vsi so se zasmejali. Postali smo dobri prijatelji. Celo prava
ljubezen je nastala med Italijanom in Francozinjo. Nekaj
tednov kasneje sem dobil s Sicilije sporočilo, da se je Italijan

203

poročil. (Nisem pa čisto prepričan, ali je bila nevesta tista
Francozinja.) - Kar prehitro je minil čas, morali smo se po¬
sloviti. Zadnji večer smo bili na koncertu. Beethovnova »De¬
veta«. Tu sem doživel nekaj res nenavadnega. Ko je zbor
zapel znamenito Schillerjevo besedilo: »Seid umschlungen
Millionen!« (Objemimo se milijoni), mi je položil Arabec, ki
je sedel poleg mene, roko na ramo. Trdil je, da ni razumel
niti besedice, da pa je prišlo čisto spontano. Moral sem mu
prevesti besedilo.

Po koncertu smo šli v kitajsko restavracijo. Vsi so naročali
stvari, ki so se jim zdele še najbolj evropske. Kompot, ki so
ga jedli, pa je bil tako začinjen z ingverjem, da so si želeli
ventilator v ustih. Mene je zanimala ’Birds’ nest soup« (juha
iz ptičjega, pač lastovičjega gnezda). Vprašal sem, ali to juho
je tudi šef. Ko so mi to zatrdili, sem naročil. Bila je zelo
okusna, prav nič ostra. Drugi dan nam je vodja v poslovil¬
nem govoru zaželel vse najlepše. Ni pa pozabil omeniti, da se
mu je pritožila ptička, ki ji je nekdo pojedel gnezdo.

Konflikt. Ne smem pozabiti na dogodek, ki je skoro skalil
naše skupno bivanje. Sklenili smo, da damo vodji darilce,
ne vem več, kaj je bilo. Tedaj je prišlo med nama Sloven¬
cema in Poljakinjami do majhnega incidenta. Poljakinja, ki
je očitno vodila svojo delegacijo, se je hotela zahvaliti
v imenu socialističnih dežel, tudi v našem imenu. Ni mi bilo
prav. Tedaj smo se v Jugoslaviji že precej oddaljili od soci¬
alističnega tabora. V nagovoru se je vse cedilo od sociali¬
stičnih fraz. Bilo mi je zoprno, ker se nikakor niso skladale
z bogatim nakitom, ki ga je imela Poljakinja, in ker so jo
obiskovali poljski emigranti, ki so ji po stari buržoazni na¬
vadi poljubljali roko in se ji na vse načine klanjali. Bil sem
prepričan, da so bile vse socialistične fraze neiskrene. Nje¬
nega govora nisem mogel preprečiti, pač pa sem kasneje
povedal vodji tečaja, da se s tako socialistično solidarnostjo
ne strinjam. Začuda je bilo o naši »posebni poti v sociali¬
zem« kar dobro poučen.

Dva preglednika. Ko sem prišel v Študijsko knjižnico, sem
se razen z bibliotekarji, ki so tam delali, seznanil tudi

204

z dvema preglednikoma, ki sta prelistavala dospele knjige
in izločala makulaturne izvode, ki so jim manjkali listi ali
pa so bili drugače poškodovani. To sta bila upokojena uči¬
teljica Juvančičeva in bivši ravnatelj kaznilnice Niko
Vrabl, mož, ki je bil eden od stebrov Zgodovinskega dru¬
štva v Mariboru. Glazer ju je nastavil, ker sta pokazala za
tako delo posebno zanimanje, saj jima je tako prišla vsaka
knjiga v roke in sta se o slovenski knjižni proizvodnji
lahko sproti seznanjala. Delo je bilo prostovoljno in brez¬
plačno.

Verjetno Vrablu ni bilo do tega, da bi se njegovo ime pre¬
več pojavljalo v javnosti, saj so ga kot ravnatelja kaznil¬
nice, v kateri je bil zaprt Tito, večkrat napadali v časopisih.
Ob takih napadih je Vrabl, ki je bil sploh že šibkega
zdravja, ostajal po nekaj dni doma. Govorilo se je, da je pri
Titu posredoval njegov sin. - Eden prvih ukrepov mojega
ravnateljevanja je bil, da sem za oba preglednika izposloval
skromen honorar, ker se mi je zdelo, da je doba prostovolj¬
nega dela že minila. Ob neki priložnosti mi je Vrabl prine¬
sel knjigo predpisov in zakonov, po katerih se je moral rav¬
nati, ko je bil še ravnatelj kaznilnice. Ker je bilo v njej tudi
precej pripisanih opomb, se mi je zdelo, da je pridobitev
kar dragocena. Tudi njegovi pripisi k Biografskemu leksi¬
konu s smrtnimi letnicami in kasnejšo literaturo ob smrti
so nam prišli prav. Juvančičeva je bila precej molčeča. Ob
neki priložnosti je povedala, da se je osebno poznala s Can¬
karjem. Njena sodba o Cankarjevem obnašanju, ki si jo je
ustvarila kot otrok, se nikakor ni skladala s sliko, ki jo
imamo danes o Cankarju.

V delegaciji

Greenwich. Ne vem, kdaj so se zmenili, da sta postala Mari¬
bor in Greenwich pobrateni mesti. Nekega jutra je zapel
telefon. Na drugi strani žice je bil Miloš Ledineg, ki je bil
tedaj partijski sekretar. Vprašal me je, če bi znal toliko an¬
gleško, da bi bil deputaciji v Greenwichu lahko za tolmača.

205

Vedel sem, da je bil ob posebnih priložnostih angleški tol¬
mač Vladko Kukovec, ki je v dogovorih z Greenwichem
menda že opravljal te posle. Vprašal sem, ali ne gre Kuko¬
vec, ki je vendar bolj sposoben od mene. Ledineg je rekel, da
bi moral iti tudi nekdo, ki bi lahko zastopal literaturo. (Ne
vem, zakaj je padla odločitev ravno name, saj je bilo tedaj
v Mariboru več bolj znanih literatov: Ingolič, Rudolf, Huda-
les.) Ali me ne bi veselilo, je vpraševal naprej. Seveda bi šel
rad v Anglijo, ampak... »Ali greš ali ne greš?« je Ledineg
energično zahteval mojo odločitev. Za več kakor tri, je rekel,
ni denarja. Šli bi predsednik mestnega izvršnega sveta Knez
in arhitekt Humek. Ker je Vladko Kukovec kot brat parti¬
zanskega tragično preminulega zdravnika Roberta imel med
oblastniki precejšen ugled in je še vedno opravljal posle pre¬
vajalca, pri njem gotovo ni šlo za nezaupanje. Pristal sem.
Morda je pri določitvi zame imela neko vlogo precej vroča
diskusija, ki sem jo imel prejšnji dan z Ledinegom, ko mi je
očital, da sem pravzaprav samo razvajen malomeščan. Se je
zavedel, da mi je storil krivico, ki jo je hotel na ta način
popraviti? In tako smo šli. Knez je pri raznih tovarnah in
podjetjih poskrbel za darila, drobne pozornosti, ki bi jih
vzeli s seboj in jih izročili gostiteljem v znak prijateljstva.

Se enkrat Pariz. Ker smo potovali z vlakom, smo se spo¬
toma ustavili še v Parizu, ki ga moja sopotnika še nista vi¬
dela. Seveda je bilo treba iti predvsem na Eifflov stolp. Priz¬
nam, da mi ves mesec, kar sem bil prej v Parizu, še na misel
ni prišlo, da bi šel na Eifflov stolp. Ko smo bili v dvigalu, so
pred nami stale tri mlade Španke. Pogovarjale so se o nas.
Seveda po špansko. Precej, morda kar preveč odkritosrčno
so nas, vsakega posebej, presojale. Verjetno so nas imele za
Ruse. Kar dobro sem jih razumel. Šlo mi je na smeh, a nisem
pokazal, da jih razumem. Šele ko smo prišli na vrh, sem jih
po špansko nagovoril. To vsekakor ni bilo v redu, a se nisem
mogel premagati, preveč me je mikalo, da preizkusim tistih
nekaj španskih fraz, ki sem se jih bil naučil. Zaradi neznan¬
ske zadrege, ki sem jo povzročil, mi je bilo skoro žal, da sem
jih razumel.

206

Napitnice. Na carini so nas vprašali, ali imamo županske
insignije s seboj. Malce so bili razočarani. Vsekakor so bili
na carini o našem prihodu že informirani. Sicer pa so nas
župan in nekateri občinski možje pričakali že na kolodvoru.
Ker so bili tedaj v Greenwichu laburisti na oblasti, je bil
poleg župana, preprostega delavca, še sekretar ali predsed¬
nik lokalnega komiteja in mestni tajnik (uporabljam seveda
našo terminologijo). Kmalu sem spoznal, da je odločilna
oseba v mestu prav mestni tajnik, ki je bil, kot sem se lahko
prepričal, izobražen mož. Očitno je pripadal višjemu sloju,
imel je eleganten športni avtomobil, njegova žena je bila, kot
se je videlo že na prvi pogled, zelo bogata in po njenem
obnašanju sodeč aristokratka. Pokazali so nam, kar se dele¬
gacijam običajno pokaže, in nas prevažali v službenem avto¬
mobilu z grbom občine Greenwich. Ob raznih sprejemih smo
izmenjavali napitnice. Prevajanje mi ni delalo prevelikih te¬
žav, ker je šlo pravzaprav vedno za iste fraze. Dobro, da me
je občinski tajnik opozoril na silno važno vljudnostno ma¬
lenkost. Obrazec: »I am proposing a toast to Her Majesty the
Queen!« (predlagam napitnico za Njeno Veličanstvo Kra¬
ljico) ni bil brez pasti, kajti med »Majesty« in »the Queen« je
morala biti spoštljiva pavza. Tajnik mi je predlagal, naj po
tihem počasi štejem do tri. Mislim, da sem to nalogo opravil
v zadovoljstvo gostiteljev. Mnogo večji pa je bil problem, ko
so v Greenwichu postavili nekakšen spomenik prijateljstvu
z Mariborom. Plošča, ki je bila videti kakor marmorna, je
bila morda le lesen provizorij.

»Hi .apec Jernej« v Greenwichu. Ko sem prosil Kneza, naj
mi pove vnaprej, kaj bo ob odkritju plošče pobratenih mest
Maribora in Greenwicha povedal, je rekel, da bom že videl.
Sledila je prava katastrofa. Naš župan (ki tega naziva ni rad
slišal) je govoril o hlapcu Jerneju, ki je po toliko letih - po
revoluciji - prišel do svoje pravice. Obšla me je prava groza.
Kako naj Angležem dopovem, kdo je hlapec Jernej? Zaman
sem se oziral na prevajalko iz* ambasade, ki mi je kdaj pa
kdaj pomagala iz zadrege. Kot Srbkinja seveda ni imela
pojma, kdo je pravzaprav ta »bailiff« (tako je vsaj našega
hlapca prevedel Janko Lavrin). Začel sem jecljati, oblil me

207

je pot in sem kar nekaj pripesnil. Dobro, da Knez ni znal
angleško.

Umetnost konverzacije. Mislim, da se nismo do kraja zave¬
dali, kako velika je bila žrtev naših gostiteljev, ko so nas
morali zaposliti čez vikend. Odločili so se, da gremo na spre¬
hod v Hyde Park. Prisotna je bila tudi prevajalka, ne vem,
ali zato, ker se je izkazalo, da je bila moja angleščina bolj
šibka, ali pa so hoteli, da bi bila naša konverzacija čim bolj
neprisiljena. Naš župan in arhitekt sta se pogovarjala o ko¬
munalnih zadevah, mene pa je vzela tajnikova žena, da sva
se lahko sama pogovarjala. Tu sem spoznal, da je angleška
aristokratska konverzacija lahko prava umetnost. Imel sem
občutek, da me je veliko vpraševala, ko pa sem zvečer hotel
obnoviti, kaj sva se pravzaprav pogovarjala, sem ugotovil,
da si nisva povedala ničesar. Edino, kar mi je ostalo v spo¬
minu, je bil občutek, da je bila moja sogovornica v botaniki
neprimerno bolj podkovana kot jaz. Vsaj za polovico rožic,
o katerih me je vpraševala, ali rastejo tudi pri nas, nisem
vedel. Za vsak primer sem trdil za vse, da jih imamo tudi pri
nas. Upam, da med njimi ni bila kaka rožica, ki raste samo
v angleških kolonijah.

Attlee. Kot se spodobi, so nam pokazali tudi angleški par¬
lament in lordsko zbornico. Na balkonu smo prisostvovali
seji parlamenta, kar pa name ni naredilo posebnega vtisa.
Mnogo zanimivejši je bil obisk lordske zbornice, kjer nam je
bil za vodnika nihče drug kot Clement Attlee, tedaj že Earl.
Bil je nadvse duhovit v svojih komentarjih. Rdečo opremo
v dvorani je označeval s krvjo, ki se sicer ni tu pretakala, je
pa po odločitvah, ki so jih tu sprejemali, gotovo marsikdaj
povzročila tudi prelivanje krvi. - V lordski zbornici bi moral
kralj izraziti svoj veto za sklepe, s katerimi se ne strinja.
Obrazec pa je po tradiciji v stari francoščini. Zadnji, ki je to
storil, je plačal za ta svoj veto z glavo. Od tedaj tega ni storil
noben kralj več. Je bilo temu krivo neznanje francoščine, ali
pa so bili za to kaki drugi razlogi, ni znano. Tako je komen¬
tiral ta običaj naš vodnik.

K dobremu tonu in običajem v zbornici sodi tudi kar se da

208

svobodno, prostodušno obnašanje. Člani lordske zbornice,
ki sedijo v prvi vrsti, imajo navado, da dajo včasih tudi noge
na mizo. Ker pa razprave niso pretirano živahne, se marsik¬
daj zgodi, da gospodje pri tem zaspijo. Tu je bil Attlee zaradi
svoje drobne postave vsekakor v deprivilegiranem položaju.
Sedel je namreč poleg canterburyjskega nadškofa, ki je bil
mnogo večji od njega, če sta torej oba spala, se sosedu ni
moglo zgoditi, da bi mu noge padle na tla. Kadar pa se je to
zgodilo njemu, se je srečal s karajočimi pogledi svojih kole¬
gov. - Po ogledu zbornice nam je Attlee priredil sprejem. Pri
mizi je bilo tudi nekaj laburističnih veljakov. Zdi se, da jih
je zanimalo mnogo stvari, predvsem naše sodelovanje v pro¬
tifašističnem boju. Na razna strateška vprašanja, ki so jih
postavljali nekateri od politikov - bivših vojakov, celo naš
predsednik, ki je dolgo partizanil, ni vedno vedel odgovora.
Poleg drugih vin je stala na mizi tudi steklenica ljutomer-
čana. Naš gostitelj je celo vedel, kako daleč je Ljutomer od
Maribora. Pri tem je pripomnil, da to vino pije celo kraljica.
Ali nam je hotel samo laskati, ne vem. Kljub ponosu, ki nas
je pri tem navdajal, smo prišli vsi trije trezni domov.

Mariborski literarni nastopi. France Filipič, ki je nadvse
spreten organizator, nas je mariborske literate zbiral in
spodbudil, da smo hodili po šolah z recitacijami svojih del.
Sam sem bil v precejšnji zadregi, ker nisem imel primernih
besedil. Bral sem nekaj uvodnih stavkov iz svojih skript
s predavanj o kulturni zgodovini za turistične delavce, ki sem
jih imel na mariborskem VEKŠ-u in kasneje na ljubljanski
ekonomski fakulteti. Pozneje pa sem bral odlomek iz »Zgo¬
dovine verstev«, ki sem jo nameraval napisati in za katero me
je skušal navdušiti Jože Košar. Če bi bil ostal v Mariboru, bi
delo, za katero sem dolgo zbiral gradivo, morda tudi res
napisal. Nazadnje pa je kar prav, da se tega nisem lotil.
Podobnih del je zdaj v slovenskih prevodih dovolj. Seveda pa
bi ne bil zvest samemu sebi, če bi bil s temi deli zadovoljen in
si ne bi domišljal, da bi jih jaz napisal drugače.

Štirje mušketirji. Kako se je pravzaprav začelo? France Fi¬
lipič je kot lastnik stare, lepo na novo urejene kmečke hiše

209

v Hudem Kotu na Pohorju organiziral obisk literatov na
sosednji osnovni šoli v Ribnici na Pohorju. Včasih nas je
bilo več, včasih manj. Otroci so nam z učitelji pripravili
bogat program in nam ob koncu postavljali razna vpraša¬
nja, nekaj je bilo spontanih, nekaj pa je bilo očitno vnaprej
pripravljenih. Meni so se zdeli otroci, ki so, ne brez treme,
brali vprašanja z listkov, prav prisrčni. Verjetno so bili kar
precej važni. Pomislil sem na dobo, ko sem bil strašno po¬
nosen, da sem lahko govoril s »pravimi« pisatelji. (Če ho¬
čem biti samokritičen, je v tem mojem pripovedovanju tudi
nekaj ponašanja z znanci pisatelji.) Nazadnje se je izkazalo,
da smo bili najbolj zvesti štirje: France Filipič, Jože Šmit,
Mitja Vošnjak in jaz. Po prireditvi smo se zbrali v Hudem
Kotu v Filipičevi gostoljubni hiši. Kasneje smo se začeli
zbirati tudi sicer. Nekakšno nenapisano pravilo je postalo,
da smo se dobivali vedno, kadar je kateri od nas napisal
novo knjigo ali slavil kak jubilej.

Ksaver Meško. Nekega dne me je France vzel s seboj na
obisk k Mešku. Kot urednik pri »Obzorjih« sem imel nekaj
opravka z njim, ker nam je poslal močno, preveč predelani
roman »Kam plovemo«. Hotel je, da bi ga izdali, a se ni¬
smo odločili. Ker je bil že zelo bolan, nisem hotel zamuditi
priložnosti, da se ne bi z njim seznanil. Vedel sem, da je že
slep. Ko naju je gospodinja spustila v sobo, je sedel pred
oknom s hrbtom proti vratom. Vprašal naju je, kdo da sva.
Ko sem povedal svoje ime, se je spomnil mojega očeta. Pri
tem se je domislil, da je bila moja mama Čehinja z Du¬
naja. To me je presenetilo, saj je mama živela zelo zase in
ni hodila v družbo. Gotovo je moral govoriti o njej moj
oče.

Meška sem »srečal« še enkrat v diplomski nalogi, ki jo je
napisala neka učiteljica na Pedagoški akademiji. Tedaj so
si namreč učiteljice in učitelji tam dopolnjevali svojo izo¬
brazbo in svoj status, z njim pa seveda tudi svojo plačo,
oziroma penzijo. Njeno delo sem odklonil, ker se mi je
zdelo, da ne presega srednješolske domače naloge. Ker pa
je namignila, da je doma prav tam, kjer Meško, sem ji sve¬
toval, naj napiše nekaj spominov, ki so jih starejši krajani

210

gotovo imeli. Z nalogo, ki mi jo je v precej kratkem času
prinesla, sem bil zelo zadovoljen. Čeprav je bilo v njej go¬
tovo tudi precej nepreverjenih in nepreverljivih podatkov,
tudi kako opravljanje je bilo vmes, na primer o Meškovi
hčerki, je bilo vendar tudi dovolj zanimivosti.

Nacionalka

Ruplov naslednik. Na sestanku bibliotekarjev v Radgoni je
ravnatelju Narodne in univerzitetne knjižnice dr. Mirku Ru¬
plu nenadoma postalo slabo. Odpeljali so ga v mariborsko
bolnišnico, kjer je zaradi infarkta umrl. Zadnji večer ga je
obiskala Milena. Bila je zadnja, ki je z njim govorila. Skri¬
vaj, da ga ne bi videla bolniška sestra, si je prižgal cigareto.
Tega seveda ne bi smel. Njegovo slovo od knjižnice je bilo
nadvse svečano in zelo lepo. Ležal je na odru pred čitalnico,
ki je bila črno zagrnjena. Na stopnicah v čitalnico so stali
v špalirju vsi uslužbenci NUKa. Poslovilni govor je imel naj¬
starejši član kolektiva, znani zemljepisec in kartograf dr.
Valter Bohinec. Pri tem je omenil napis, ki naj bi stal nad
vrati v razstavno dvorano: »Cursores lampades tradunt« (te¬
kači predajajo plamenice). Zdi se mi, da bi bil ta napis za
nacionalno knjižnico, ki temelji prav na prenašanju tradi¬
cije, zelo primeren.

Rupel je bil znan ne samo kot izreden raziskovalec in poz¬
navalec naše reformacijske dobe, ampak je bil posebno po¬
pularen kot avtor radijskih oddaj o jeziku, ki so jih tudi
nestrokovnjaki radi poslušali. Znal je pripovedovati prepro¬
sto in ljubeznivo. Dokazal je, da jezikoslovje nikakor ne
more biti pusto in dolgočasno.

Kot ravnatelj mariborske študijske knjižnice sem imel
z njim večkrat opravka. Dobro sva se razumela. Omogočil
mi je prakso v začetku moje bibliotekarske kariere.

Beno ZupanCič. Ko sem bil spet enkrat v Ljubljani, da na
sekretariatu za kulturo pridobim obvezne izvode za mari¬
borsko Študijsko knjižnico, mi je sekretar Beno Zupančič

211

namignil, naj zaprosim za izpraznjeno mesto ravnatelja
NUK. Odklonil sem. Preveč sem bil navezan na svoje rodno
mesto. Mislil sem, da je s tem pogovorom bilo, kar zadeva
NUK, vse opravljeno. Moral pa sem še enkrat v Ljubljano,
ker so se tiskarne branile novih obveznosti, saj se je število
knjig, ki bi jih morale oddajati, povečalo. Ob naši zahtevi, ki
je temeljila na izkušnjah iz vojne, da mora biti knjiga shra¬
njena vsaj na dveh mestih, se je sprožil plaz drugih knjižnic,
ki so videle v brezplačnih izvodih rešitev za vse premajhne
proračune. O vsem tem sva se pogovarjala z Zupančičem.
Ker diskusije nisva končala, me je povabil k sebi domov.
Stanoval je v majhnem stanovanju v drugem ali tretjem
nadstropju hiše na Miklošičevi cesti. Sprejel me je v precej
majhni sobici, ki pa je bila ob stenah do stropa napolnjena
s policami za knjige. Tokrat sva govorila o vsem mogočem,
predvsem seveda o literaturi. Spoznal sem, da je zelo izobra¬
žen in da pozna sodobne tokove v svetovni književnosti. Ko
se je že zvečerilo in sem se že poslavljal, ker sem moral na
vlak, je potegnil iz žepa rdečo knjižico in rekel: »Saj jo imate
tudi vi, ali ne? Mislim, da se nama ni treba več pogovarjati,
saj boste zaprosili za izpraznjeno mesto.« Še vedno sem od¬
lašal. Šele zadnji dan pred iztekom prijavnega roka na Silve¬
strovo 1963 sem oddal prošnjo.

Dvestoletna tradicija. Če se danes vprašam, ali sem se že
kar v začetku zavedel vloge, ki jo ima nacionalka v pričeva¬
nju o slovenski samobitnosti, moram priznati, da sem sicer
vsaj do neke mere poznal njeno zgodovino, da pa za njeno
vlogo v zgodovini nisem mnogo vedel. Poznal sem seveda
Čopa, ki sem mu postal naslednik, kot slavist sem vedel za
nekatere znamenite bibliotekarje, za Žigona, Pirjevca in se¬
veda za Glonarja (še danes mi je v spominu, kako je sedel
pred menoj in pozorno zasledoval vsako mojo kretnjo, ko
sem kot študent prelistaval stare »Slovenske narode«). Ker
sta se oče in Šlebinger dobro poznala, me je ta ob vpisu zelo
prijazno sprejel. A šele ko sem začel študirati zgodovino
knjižnic, sem se zares zavedel njenega pomena. Nacionalna
knjižnica ima svoje korenine v francoski revoluciji, v načelu
o suverenosti naroda, ko je z revolucionarnim aktom izpre-

212

menila bivšo »Biblioteque du Roi« v »Bibliotheque nati-
onale«. Zaskrbela me je velika odgovornost, ki se je dotlej
nisem zavedal.

Nekaj podobnega je verjetno doživljal kolega Rijavec, ko
je vstopil v knjižnico. Često mi je pripovedoval, da se je kot
bivši vojaški ataše v Rimu in generalštabni podpolkovnik
odpovedal bleščeči častniški karieri. Kot iskren nacionalist
je našel prav v nacionalki področje, kjer bo lahko »služil
narodu«, ne da bi moral nositi uniformo, ki mu je postala
pretesna.

Kaj je največja sreča za človeštvo? Profesorja Oštirja se
spominjam še z univerze. Njegov predmet »primerjalno jezi¬
koslovje« smo imenovali »oštirščino«. Vedeli smo, da je sila
učen in smo imeli pred njim kar precejšnje strahospoštova¬
nje. Ne vem, kdaj sem izvedel, da je ob nesreči, ko je padlo
nemško letalo na čitalnico NUKa, izgubil dragoceni rokopis
svojega alarodskega slovarja, ki ga je dolga leta pripravljal.
(Gre za jezik predslovanskih in predrimskih narodov na na¬
šem ozemlju.) Ker je potreboval nekaj literature iz Sovjetske
zveze, predvsem dela iz jafetitologije, ki so postala uradna
veja sovjetskega jezikoslovja, smo mu jih - često brezu¬
spešno - skušali priskrbeti. Nekega jutra se je pojavil pri
mojih vratin in, ne da bi vstopil, vprašal: »Ali veste, kaj je
na j večja sreča za človeštvo?« Ni čakal na odgovor in sam
odgovoril: »To, da je zgorela aleksandrinska knjižnica. Ali
veste, koliko bi se morali študentje učiti, če bi se ohranili
nešteti rokopisni zvitki iz klasične antike? Že samih grških
tragedij je bilo več kot sto.« Takoj nato je odšel, jaz pa sem
razmišljal o znanstveniku, ki je na tako nenavaden način
iskal tolažbe za izgubo življenjskega dela - v preteklosti.

British council. Na povabilo British Councila sem bil še
enkrat v Angliji, da si ogledam nekaj angleških knjižnic. Zdi
se, da so me klicali predvsem kot ravnatelja nacionalke,
morda pa tudi, ker so vedeli'žarne še kot delegata iz Green-
wicha. Sicer pa so me poznali morda še iz birminghamskega
bibliotekarskega tečaja. Kdo bi vedel, po kakšnih kriterijih
so pri British Councilu izbirali goste.

213

Ko sem prišel v London, sem se moral javiti v njihovi
palači. Presenečen sem bil nad načinom, kako so nas spreje¬
mali. V veliki dvorani je bilo več miz z udobnimi fotelji. Pri
vsaki sta sedela po dva. Uradnik, ki je imel gosta na skrbi, in
gost. Moj uradnik me je vprašal, če imam kake posebne že¬
lje. Sicer pa je imel že sestavljen itinerarij. V njem je bil
predviden tudi obisk gledališča.

Razen nekaterih zanimivih bibliotekarskih rešitev, npr.
knjižnica v smotrno in poceni preurejenem hlevu nekdanje
poštne postaje, sem se najbolj veselil obiska Shakespearo¬
vega gledališča v Stratfordu. Na vprašanje, ali želim predu¬
jem ali pa bom obračunaval na koncu, sem odgovoril, da mi
je vseeno in da lahko obračunamo tudi na koncu. To je bila
velikanska neumnost, ki sem jo drago plačal. S svojimi pri-
štedenimi devizami sem komaj shajal in moral izbirati, po¬
dobno kot nekoč v Parizu, le najcenejše gostilne. Ker sem se
gibal izključno v Midlandu, so me prevažali z avtom.
V knjižnicah so mi zatrjevali, da so politično in ideološko
nevtralne. Na posebno pristopnih in vidnih mestih so bile
biblije, redkokje manj kakor deset. Ker je imela vsaka
knjiga svoj karton, sem lahko štel uporabnike. Večina bi¬
bličnih kartonov je bila praznih, saj so imeli Angleži svoje
biblije doma. Pač pa so bila Kiplingova dela in dela, ki so
opisovala junaštva iz kolonialnih vojn, stalno izposojana.
Na moje vprašanje, kako je s socialno, oziroma socialistično
literaturo, so mi zagotovili, da je vsaka angleška knjiga do¬
stopna, kjerkoli se v kaki angleški knjižnici nahaja. Videl
sem, da medknjižnična izposoja deluje brezhibno. Nekatere
knjige so takoj dostopne, nekatere pa je treba posebej naro¬
čiti z navedbo pravilnega naslova. V neki večji knjižnici, ne
vem več, kje je bilo, sem videl skupino otrok, ki je prihajala
iz otroškega oddelka. Vprašal sem jih, kaj najraje berejo.
Med njimi je bil eden, ki je bil najbrž najbolj korajžen in je
bil takoj pripravljen, da se s tujcem pogovori. Brez pomišlja¬
nja je rekel: »Ghost stories« (zgodbe o strahovih). Tudi drugi
so imeli enak okus. Iz tega sicer še ni mogoče sklepati, da so
vsi angleški dečki enako navdušeni, dvomim pa, da bi med
našo mladino zadel na podoben odgovor.

214

Katalonka. Kakor jaz je bila gostja British Councila tudi
mlada Katalonka iz Barcelone. Kot mi je povedala med vož¬
njo v Stratford, je poučevala na obrtni šoli za keramiko.
Najini gostitelji so namreč poskrbeli, da sva si Shakespe¬
arovo gledališče ogledala skupaj. Med vožnjo v istem avto¬
mobilu sem po svoji navadi hotel vedeti čimveč o njeni do¬
movini. Zanimala me je razlika med katalonščino in španš¬
čino. Vprašal sem po raznih španskih besedah, kako se gla¬
sijo v katalonščini. Ko mi je nekaj časa odgovarjala, se je
zataknilo. Iskala je po svojem spominu in se nikakor ni mo¬
gla domisliti. Tedaj je bruhnila v glasen jok. Meni je bilo
nerodno pred šoferjem, ki bi lahko sklepal, da sem ji bil
nadležen. Moja sopotnica je tožila, da je Franco zaprl vse
katalonske šole in da zdaj še svojega maternega jezika ne
zna več. Najhuje ji je, ker mora svojim učenkam, ki so vse
Katalonke, govoriti samo špansko.

Brez slušalk. Kot ravnatelj NUKa sem se udeležil mnogih
bibliotekarskih kongresov. Bil sem v Rimu, Liverpoolu,
Moskvi, Oslu in Budimpešti. Tu seveda ni mesto, da bi raz¬
pravljal o zelo zanimivih, manj zanimivih pa tudi o nezani¬
mivih referatih, ki sem jih poslušal, tudi ne o pobudah, ki
sem jih prinesel iz dežel, ki so nas na bibliotekarskem po¬
dročju prekašale. Zame je bilo, to moram priznati, najzani¬
mivejše srečanje z ljudmi, s katerimi se je med odmori dalo
sproščeno razpravljati o bibliotekarskih izkušnjah, pa tudi
o čem drugem. Pri tem sem se zavedel, da je v medčloveških
odnosih marsikaj, česar si racionalno ne znam razložiti. Za¬
kaj smo si bili nekateri delegati v hipu blizu in zakaj si
z nekaterimi nikakor nisem znal ustvariti kontaktov. Sicer
pa so bili ti kontakti mogoči, ker mi pogovori niso delali
pretiranih težav. Morda je pri tem imelo neko vlogo to, da
nisem nosil slušalk in so moji sogovorniki lahko računali, da
se bomo pogovarjali brez tolmačev.

Pri slabih izkušnjah, ki sem jih imel s prevajanjem, bi
dejal, da me bo veselje za tako delo definitivno minilo. In
vendar je naneslo, da se prošnji za prevajanje nisem mogel
upreti. Med posebno znanimi bibliotekarji na kongresu
v Rimu je bil Rus, pravzaprav Armenec, Ogan Stjepanovič

215

Čubarjan, ki je vodil knjižnico sovjetske akademije v Lenin¬
gradu. Bilo nas je kar precej, ki smo se hoteli z njim sezna¬
niti. Njegova mogočna postava je obvladovala ves kongres.
V pogovorih, ki sva jih imela, mi je pripovedoval o svojih
doživetjih v Leningradu med obleganjem, o mrazu, o lakoti
in o umiranju. Tedaj, mi je rekel, je sklenil, da se nikoli
v življenju ne bo odrekel jedi. Z njim sem se kasneje še srečal
v Berlinu.

Drugi moj znanec iz Rima je bil Američan Periamb Dan-
ton, profesor za knjižničarstvo na neki ameriški univerzi.
Rad se je ponašal s svojim slavnim sorodnikom iz francoske
revolucije. Ker je videl, da sem se pogovarjal s Čubarjanom,
me je naprosil, da ga z njim seznanim. Bilo je zvečer v čudo¬
vito razsvetljenem rimskem parku. Sprehajali smo se in po¬
govarjali o vsem mogočem. Ko pa sem ju skušal predstaviti,
se je Čubarjan plaho ozrl na sprehajalno stezo onkraj cvet¬
ličnega rondoja in naglo rekel: »Mnje nado iti!« in že je
odšel. Zamalo se mi je zdelo, da se je taka avtoriteta morala
bati politične kontrole.

Vatikanska knjižnica. Bila je prava paša za bibliotekarske
oči. Hodili smo od vitrine do vitrine in se čudili. Na koncu
smo se do kraja utrudili in - bili lačni. A vatikanski knjižni¬
čarji so nam znali pripraviti bife, ki je presegal vse doteda¬
nje sprejeme. Vsega je bilo in za vse je bilo dovolj. Toda
bibliotekarji so bili res zgladovani. Planili so k bifeju, kot bi
ga hoteli zavzeti. Stal sem precej nebogljen sredi dvorane.
Tedaj se me je usmilil Danton. Prerinil se je do bifeja, si
priboril dva krožnika, ki mi ju je dal v roke, in nalagal na
oba krožnika. Med jedjo sem vprašal, kako se imenujejo pro¬
stori, v katerih smo bili. Ob odgovoru »Queste sono stanze di
Borgia«, sem odložil jed, ki sem jo imel že na vilici. Šale mi
tudi vatikanski bibliotekarji niso zamerili.

Berlin. V vzhodnem Berlinu sem bil na povabilo vzhodno¬
nemških bibliotekarjev. Diskusija: o univerzitetnih knjižni¬
cah. Stanoval sem v imenitnem hotelu sredi mesta. Ob zaj¬
trku zjutraj sem sedel sam ob posebni mizi. Bil sem kakor
okužen. Nisem razumel, zakaj so me povabili, če mi kot Ju-

216

goslovanu ne zaupajo. Na drugi strani dvorane je sedel Ču-
barjan in okoli njega cela suita, ki je visela na ustih svojega
učenika. Tedaj me je Čubarjan zagledal in poslal k meni
mladega knjižničarja ter me povabil k svoji mizi. Od tistega
trenutka je bil led prebit. Bibliotekarji so postali začuda
silno prijazni z menoj. Razlika je bila tako očitna, da se mi je
zdelo prav smešno. Ko sva bila s Čubarjanom vendar enkrat
sama - kaj vem, kako se je to zgodilo -, sem ga vprašal,
kateri je njegov materni jezik. Seveda ruski, mi je zatrdil.
Rojen je bil v naselju armenskih obrtnikov, ki jih je kdove
kateri ruski car naselil blizu Moskve. Jaz pa sem vrtal na¬
prej. »Ali govorijo v njegovi družini vsi rusko?« »Seveda. To
so sicer precej konservativni ljudje, a so se novim razmeram
kar dobro prilagodili.« Po izkušnji iz Celovca sem vprašal:
»Kaj pa, ali molijo tudi po rusko?« Za hip je umolknil in
končno priznal, da molijo še vedno armensko. Čez čas je
pristavil: »Veste, armenska kulturna tradicija je zelo stara.«
»In literatura je mnogo starejša od ruske,« sem ga dopolnil.
S tem je bila najina diskusija končana. Ob njem se je namreč
že zbrala njegova suita. Ko sem odhajal, sva se zelo prisrčno
poslovila.

Užaljenost. Dan pred odhodom so mi ponudili, da si lahko
ogledam nekaj ljudskih knjižnic. Rekel sem, da me Potemki¬
nove vasi ne zanimajo. Bili so užaljeni. Drugi dan me je
čakal dolg črn avto volga. Ko sem hotel sesti zadaj, so mi
odredili sedež ob šoferju in rekli, da naj na vsakem križpotju
povem, ali naj gremo desno ali levo. In ko bomo prišli do
naselja, ki ga bom določil, se bomo ustavili in pogledali,
kakšno knjižnico imajo tam. Čeprav imamo Slovenci kar
lepo razvito knjižnično mrežo, si kaj takega ne bi upal ponu¬
diti tujcu. Vozili smo se in namenoma sem ustavljal avto
v manjših naseljih. Mislim, da je bila nedelja. Vas, pred ka¬
tero smo se ustavili, je imela res samo nekaj hiš. Zavili smo
na dvorišče in splašili nekaj kokoši. Sprejela nas je kmetica,
ki menda ni bila poročena, nikjer namreč nisem videl ka¬
kega moškega. Peljala nas je v nepreveliko sobo, kjer so ob
stenah stale knjige. Dobivala je od vsake izposojene knjige
nekaj pfenigov. To je bil njen stranski zaslužek. Ker je imela

217

korist od izposoje, je menda dvakrat na teden vzela nekaj
knjig in jih raznosila po vasi. Najbolj zvesti bralci, posebno
mladina, pa so prihajali k njej na dom. V isti sobi, kjer je bila
knjižnica, je bila v kotu trgovinica s papirjem in knjigami.
Svoje honorarje je dobivala od države, kajti izposojnin niso
poznali.

Indonezijska lepotica. Bilo je v Liverpoolu. Delegatov je
bilo tokrat izredno mnogo. Da bi se res dobro počutili, smo
dobili vstopnice za zelo ekskluziven klub. Le malo se nas je
temu povabilu odzvalo. Ne vem, ali niso vsi dobili povabila,
ali pa so drugi šli raje v lokal, kjer so nekoč nastopali Beatli.

V klubu sem imel prvič in zadnjič možnost videti pravi,
pravcati angleški klub z molčečimi bralci in izredno vljud¬
nimi garderoberji. Bilo je kakor v nekaterih angleških roma¬
nih.

Med delegati je bila tudi izredno lepa in mlada Indone-
zijka. Kar je bilo mlajših bibliotekarjev, so se lepili nanjo
kakor metulji na cvetlico. Zdi se pa, da Indonezijka nikakor
ni uživala v pozornosti, ki so ji jo izkazovali. Končno se je
zatekla k meni, ki sem se ji zdel najmanj nevaren (ne vem, ali
bi bil lahko na to posebno ponosen!). Naj jo spremljam, da
bo imela mir, me je prosila. Počutil sem se kakor angel va¬
ruh, ali vsaj njen stari stric. Po moji sodbi ni mogla imeti več
kakor dvajset, največ petindvajset let. Kako pa sem se začu¬
dil, ko mi je pokazala fotografijo svoje družine: mož in šest
otrok, od katerih je imel najstarejši vsaj toliko let, kakor
sem jih prisodil njegovi materi!

Oslo. Na zborovanje v Oslu sva šla z dr. Brankom Berčičem,
mojim pomočnikom, ki je bil predviden za mojega nasled¬
nika. Bolj kakor samo zborovanje me je zanimala dežela, ki
je bila tako zelo drugačna od vsega, kar sem dotlej videl.

V samem Oslu me je posebno prevzel Munchov muzej s sli¬
kami, ki sem jih po reprodukcijah kar dobro poznal. Dvo¬
rane so bile skoraj prazne, iz ene pa je bilo slišati igranje
klavirja. Po kongresu sva se z Berčičem prijavila za izlet po
Telemarku. Vozili smo se v avtobusu in naša vodička nam je
znala izredno zanimivo predstavljati deželo. Ko smo jo

218

vprašali po številu prebivalcev, je rekla, da število ni točno
ugotovljeno, kajti mnogo prebivalcev na uradih ni prijavlje¬
nih. To so razni gnomi in druga bajna bitja, ki živijo po
gozdovih. Ob vsem pripovedovanju pa nas je spremljala
Griegova glasba. Pokrajina sama me je očarala. Nenadoma
se mi je nekje iz davno pozabljenih časov dvignila v zavest
pesem, ki sem jo bil napisal še v svoji puberteti:

»Tam daleč so brezovi gaji
in jezerca sinja so tam,
jaz pa med hišami hodim
in sem tako zelo sam.«

Prepovedane knjige. V Mariboru nisem imel težav s knji¬
gami, ki so prihajale iz inozemstva. Ne vem, ali so bili na
notranjem odseku premalo »budni«, ali pa je bil tam kdo, ki
je bil že toliko liberalen, da je zavestno puščal take pošiljke
za Študijsko knjižnico brez zaplembe. Vse drugače je bilo
v Ljubljani. Nekega dne sem dobil sporočilo, da je prišla na
naš naslov knjiga, ki se po členu tem in tem tega in tega
zakona v Jugoslaviji ne sme razširjati. Ker je prav v tistem
času izšel zakon o knjižničarstvu, sem se zanimal za našo
knjižničarsko zakonodajo. Pri tem sem zadel na odlok, ki ga
je leta 1945 izdal še SNOS, v katerem je po členu 9. Narodna
in univerzitetna knjižnica upravičena, da zbira tudi take
tiske, ki so iz katerega koli razloga prepovedani. Čeprav
novi zakon tega privilegija ni več predvideval, sem se
z uradnim listom iz leta 1945 pod pazduho napotil v »Sla¬
vijo«, kjer je bil notranji odsek. Uradni list je učinkoval bolj,
kakor sem pričakoval. Pokazali so mi v kotu na tleh najmanj
en, morda celo dva kubična metra raznih knjig in brošur.
Rekli so mi, da je moj predhodnik, dr. Rupel izjavil, češ
glavno je, da so knjige vsaj na enem mestu spravljene. Na to
nikakor nisem hotel pristati, saj sem videl, kako so bile tam
knjige »spravljene«. Rezultat teh mojih razgovorov je bil, da
lahko te stvari spravimo v NUK. In tako sva šla z manipu¬
lantom Ivanom Repnikom z vozičkom po knjige in jih po
cesti srečno pripeljala »domov«.

219

Carinik s knjižničarskim tečajem. Nekega dne sem dobil od
kanclerja škofa Rožmana Jožeta Jagodica iz Koroške sporo¬
čilo, da je na župnišču v Lienzu mnogo gradiva iz zasilnega
taborišča slovenskih emigrantov, ki bi pravzaprav spadalo
v NUK. »Sicer pa teh stvari najbrž ne boste mogli spraviti
v Jugoslavijo.« Tako nekako je stalo v pismu. Obrnil sem se
to pot spet na »Slavijo« in dokazoval, da bi bilo res po¬
membno, če bi to gradivo dobili. Obljubili so mi, da ne bo
težav. Novinar Željeznov se mi je ponudil, da greva z njego¬
vim avtom po knjige. Ker pa je medtem Jagodic umrl, sem se
oglasil v sosednji župniji, kjer so vedeli za Jagodičev namen,
da dobi ta arhiv NUK. Naložila sva knjige in drugo gradivo
v avto in se odpeljala proti meji. V prepričanju, da je vse
urejeno, sva na meji mirno odprla prtljažnik in pokazala
gradivo. Carinik je vprašal po seznamu. Še tega se nama je
manjkalo! Velikanski kup brošuric, listin in knjig! Tega ne
popiševa v celem dnevu. Tedaj pa nama je carinik priznal,
da je nekoč hodil na knjižničarski tečaj in da nama bo po¬
magal. Razdelili smo si vse skupaj na tri kupe in pisali. Te¬
žava je bila v tem, da je carinik hotel na vsak način pokazati,
kaj se je naučil, in je bil pri popisovanju zelo natančen,
midva pa sva obdelovala gradivo kar preveč površno. Če¬
prav sva prišla na mejo v zgodnjih popoldanskih urah, sva se
odpeljala, ko je bil že večer. Čez kaka dva dni se je pojavil
spet nekdo iz notranjega odseka in nas vprašal, ali je popis
že dokončen. Rekel sem, da je vse v redu. Povedal mi je, da
mora biti to gradivo pod posebnim režimom in da moram
vedeti, kdo si ga izposoja. V vseh letih pa me sicer nihče ni
vprašal po bralcih.

Pred nedavnim me je Miloš Mikeln spomnil, da sem ga
napotil na slovensko emigrantsko literaturo, ki jo je potre¬
boval, ko je pisal svoj »Veliki voz«.

Balantičeve pesmi. Državna založba Slovenije se je najbrž
po daljšem oklevanju odločila, da izda Balantičeve pesmi
z uvodom Mitje Mejaka. Na seji založniškega sveta se je
nenadoma pojavil pomislek, češ da ob jubilejih OF ali praz¬
nikih (ne vem več, za kaj je pri tem šlo) izdaja Balantičevih
pesmi ne bi bila primerna. Kasneje sem slišal o nekem na-

220

sprotovanju med družinami še iz časov pred vojno. Mnogo
let kasneje sem hotel priti stvari do dna, a mi ni uspelo.
Nekateri so nasprotovali celo zaradi tega, ker sta se v istem
stavku Mejakovega uvoda srečala Balantič in Kajuh. Miško
Kranjec in jaz sva se z vso odločnostjo zavzela za to, da
knjiga vendarle izide. Kranjec je namreč prav tedaj pisal
svoj roman o partizanih in je pri tem naletel na nekaj podat¬
kov o Balantičevem življenju. Jaz pa, ki sem bil tedaj še
trdno prepričan, da gremo vedno večji demokratizaciji na¬
proti, sem deloma tudi zaradi svojih izkušenj s cenzuro, ki
mi je bila nasploh zoprna, glasoval za to, da pesmi izidejo.
Sklenjeno je bilo, da knjiga še nekaj časa počaka, potem pa,
ko bodo razmere ugodnejše, predamo knjigo knjigarnam
v prodajo. Mislim, da na seji ni bilo nikogar, ki bi bil za to,
da gredo pesmi v stope. Zelo sem bil razočaran, ko se je to
zgodilo. Verjetno pa sem se tega vendarle bal, zato sem si
odnesel dva izvoda v knjižnico. Čez nekaj dni se je spet poja¬
vil »nekdo« (kot po navadi brez imena) iz notranjega odseka
in rekel, da je prišel po obe knjigi, ki da sem jih odnesel. Od
koga je to izvedel, ne vem. Rekel sem, da so knjige že inven-
tarizirane in da jih lahko odtujim samo na pisno zahtevo. Te
seveda nisem dobil.

Podpredsednik. Na občnem zboru Društva slovenskih pisa¬
teljev je bil za predsednika izvoljen Ciril Kosmač. Ker je
bival večidel v svoji vili v Portorožu in je prihajal v glavnem
le na seje, sem opravljal nekaj tekočih poslov v Ljubljani jaz
kot njegov podpredsednik. Tudi nekaterih zveznih sej sem se
udeleževal. Pred leti je namreč Mateju Boru uspelo, da je ob
pomoči Hrvatov izsilil spremembo statuta, ki je po zgledu
zvezne ustave zagotavljala »prehajanje mandata od ene re¬
publike na drugo«. Pri tem se spominjam mikavne zgodbe
ob podpisu meddržavne pogodbe med nami in Sovjetsko
zvezo. Zbrali smo se v Zagrebu. Namesto odsotnega Make¬
donca je vodil pogovore dr. Ivo Frangeš. Vse je teklo gladko.
Pri besedilu pogodbe pa se je hudo zapletlo. Rusi so kot
samoumevno poleg ruskega hoteli podpisati srbohrvaški
tekst. Mi pa smo se uprli. Besedilo mora biti napisano v ma-
kedonščini, ker je sedež društva tokrat v Makedoniji. Po-

221

grelo nas je, ko so nam Rusi hoteli dopovedati, da je v Ju¬
goslaviji srbohrvaščina uradni jezik. Priznati moram, da je
bil dr. Frangeš kot pogajalec neizprosen. Tudi jaz sem mu
skušal krepko pomagati, medtem ko sem imel vtis, da bi
bili Makedonci in Srbi pripravljeni popustiti. Bolj ko so
nam Rusi prigovarjali, češ da bi bolgarski tovariši lahko to
imeli za provokacijo, bolj smo vztrajali na svojem. Bil je že
večer, ko smo se razšli, ne da bi podpisali. Nam je bilo se¬
veda veliko do tega, da Rusi priznajo Makedonce kot narod
in da makedonščina ni le bolgarski dialekt. Zbrali smo se
naslednje jutro. Tokrat so Rusi popustili. Baje so vso noč
telefonirali z Moskvo.

Enakopravnost narodov. Še enega ruskega obiska se spo¬
minjam. Vodja delegacije je bil Sibirjak Markov. Že na se¬
stanku, ki smo ga imeli s sovjetskimi pisatelji v Društvu,
se je razvila kar živahna razprava. Markov nam je slikal
sovjetske literarne razmere v najlepši demokratični luči.
Govorili smo o pravici do manjšinskega mnenja, ki marsi¬
kdaj kasneje zmaga. Navsezadnje je bil tudi Lenin marsi¬
kdaj v manjšini in je končno vendarle zmagala njegova li¬
nija. Markov se je pogovoru o tej temi izognil in prešel na
pravice najmanjših narodov v Sovjetski zvezi, ki so šele
zdaj dobili svojo pisavo in svojo književnost. Popoldne
smo se odpeljali z avtom, ne vem več kam. Verjetno na
Bled. Ker mi je kot bibliotekarju pred kratkim prišla
v roke publikacija beloruske akademije v Minsku, ki je iz¬
šla v ruščini, ne pa v beloruščini, sem sodil, da to ne priča
ravno o popolni enakopravnosti. Markov je sedel spredaj
pri šoferju, za njim pa Belorus, čigar imena se ne spomi¬
njam. Med pogovorom mi je Belorus krepko stisnil roko,
Markov pa je razlagal naprej, da je ruščina tisti jezik,
preko katerega prihajajo kulturna prizadevanja sovjetskih
narodov v svet...

Od nas je šla delegacija naprej v Zagreb, kjer so verjetno
podobno razpravljali. Kasneje so mi kolegi iz Zagreba po¬
vedali, da so sovjetski pisatelji hvalili Slovence, s katerimi
so si bili povsem edini. To seveda ni bilo pošteno!

222

So Ukrajinci manjšina? Ob nekem drugem obisku sovjetske
delegacije v društvu pisateljev, ko smo spet poudarjali pra¬
vice manjšin, me je Ukrajinec, tudi njegovega imena se ne
spominjam več, med odmorom potegnil vstran in povedal, da
je v Marxu našel krasen citat, ki govori o manjšinah. Ker smo
govorili rusko, sem vzkliknil: »Vy s uma sašli?« (Ste znoreli?)
»Petdeset milijonov vas je in govorite, da ste manjšina!« Mož
je bil zaradi mojega ogorčenja kar nekam zmeden.

Sinhronizacija. Jugoslovanski kulturni komite, zdi se mi, da
se je ustanova, ki je živela le kratek čas, tako imenovala, je
bil sklican seveda v Beogradu. Ne vem več, kako sem kot
zastopnik Slovenije pristal v tem komiteju. Verjetno je bilo
to zaradi gradiva o Vuku Karadžiču, ki bi ga ob njegovem
jubileju lahko prikazali na naši razstavi. Zdi se, da je šlo
bolj za debatni klub kot za ustanovo, v kateri bi bilo mogoče
o čem odločati. Razpravljali smo o proslavljanju Vukovega
jubileja po vsej Jugoslaviji. Mimogrede sta dva Srba predlo¬
žila načrt o sinhronizaciji tujejezičnih filmov. Izračunala
sta, da bi z dvigom vstopnic v jugoslovanskih kinematogra¬
fih za en sam dinar lahko plačali sinhronizacijo po zgledu
Italije »na našem jeziku«. Takoj sem vedel, kam pes taco
moli. Nekaj igralcev si je s tem gotovo hotelo izboljšati svoj
standard. Nedolžno sem rekel, da imam sicer raje, če slišim
igralce v originalnem jeziku, priznam pa, da je o tem mogoče
diskutirati. Bojim se pa, da preprosti ljudje na srbohrva¬
škem jezikovnem področju »našega jezika«, ki bi ga govorili
slovenski igralci, ne bi razumeli. Ker so Srbi pod »naš jezik«
razumeli nekaj drugega kot jaz in bi zadeva brez sloven¬
skega denarja ne bila izvedljiva, sta se predlagatelja svo¬
jemu predlogu brez diskusije odpovedala.

Mak Dizdar. Na nekem sestanku, ki smo ga imeli v Mo¬
starju, sem se seznanil z bosanskim pesnikom Makom Diz-
darjem. Ne morem si več priklicati v spomin njegovega
obraza, njegov glas pa mi še včdno zveni v ušesih. Vodil me
je po Hercegovini, kjer so ponekod nedaleč od ceste stali
znameniti bogomilski stečki. Ko mi je kazal te stare spome¬
nike bosanske kulture, sem spoznal, kako močno je prežet

223

z bogomilstvom. Če bi verjel v reinkarnacijo, bi prisegel, da
se je v njem znova rodil stari bogomil. Njegova v starinskem
jeziku napisana pesem »Pravednik«, ki govori o pod stečkom
blizu Stolca pokopanem pravičniku, čigar glas vpije do
neba, je bila objavljena s pripombo, da gre za legendo o pra¬
vičniku, ki bo klical tako dolgo, dokler ne bo uslišan. Čeprav
je bila opomba napisana objektivno, skoro hladno, mislim,
da je Mak zares verjel v to legendo. Zdaj je Mak že dolgo
mrtev. Morda bi bilo prav, če bi ga bili pokopali pod steč¬
kom. Ko na televiziji gledam trpljenje Makove domovine, mi
prihajajo njegovi verzi in njegov glas živo v spomin. Pesem
je postala tragično aktualna.

Praga. Prvič sem videl Prago kmalu po osvoboditvi, ko sem
izkoristil možnost, da obiščem praški velesejem. Tedaj sem
spoznal, da sicer dobro razumem češko, da pa mi manjka
besedni zaklad. Kot sin češke matere moram to v svojo sra¬
moto priznati. - Drugič sem bil v Pragi, ko smo bili povab¬
ljeni, da jim priredimo razstavo slovenskih knjig. Peljala me
je kolegica Jelica Jugovčeva. Ko sva zvečer prišla v Budejo-
vice, so nastale težave. V hotelu je bilo vse »zasedeno«.
Spoznal sem, da je bila ta »zasedenost« izgovor za strah pred
sitnostmi, ki bi jih imeli, če bi prenočili dva tujca. Bila je že
noč. Končno sva prišla v športni center, kjer je bilo nekaj
sobic, bolje rečeno celic, ki so rabile za tuje tekmovalce.
Postelje so bile zelo preproste, sobice pa se niso dale zakle¬
pati. Zadrego si je rešila kolegica tako, da je zaslonila vrata,
kakor je vedela in znala. Jaz sem spal pri odprtih vratih, ker
jim je manjkala celo kljuka. V sosednji sobi sem slišal precej
vročo diskusijo o demokraciji, za katero so nekateri menili,
da bi jo bilo treba uvesti po jugoslovanskem zgledu.

Praška pomlad. Sestanek čeških in slovaških pisateljev, na
katerem je predsednik Goldstiicker sprožil gibanje, ki naj bi
prineslo več svobode za Čehoslovaško, sem seveda že prej po
časopisih zvesto zasledoval. Nenadoma se je v meni zbudil
nekakšen češki patriotizem. Bil sem seveda navdušen, ko
smo Ciril Kosmač kot predsednik Društva slovenskih pisa¬
teljev, jaz kot njegov podpredsednik in Mira Mihelič kot

224

predsednica PEN-kluba prišli v Prago. Medtem ko je kole¬
gica Jelica pripravljala razstavo, sem bil s češkimi pisatelji.
Bili smo priča navdušenju, ki je tedaj zajelo Pražane. Povab¬
ljeni smo bili na kosilo, ki nam ga je priredil predsednik. Ker
je imel razgovor z nekimi angleškimi novinarji, je sicer za¬
mudil in smo že mislili, da se z njim ne bomo srečali. Končno
se je le pojavil, toda le za zelo kratek čas, ker so ga spet
klicali drugam. Ob tem je imel Ciril imenitno napitnico,
v kateri je, namigujoč na predsednika parlamenta, ki je bil
po poklicu pek, zaželel Čehom, da bi spekli dober kruh. Žal
nekih tehtnejših pogovorov nismo imeli, pač pa so nam omo¬
gočili, da smo si lahko ogledali nekaj čeških znamenitosit.
V najhujšem mrazu smo hodili po karlštejnskem gradu, in če
Mira v svoji pompadurki ne bi imela viskija, ki nas je od
časa do časa pogrel, bi bilo po nas.

»Akakij Akakijevič«. S Cirilom sva spala v isti sobi. Zamu¬
dil se je in prišel, ko sem jaz že spal. Seveda me je zbudil. Bil
je silno zgovoren. Meni se je dremalo, on pa je sedel na rob
postelje in pripovedoval. Govoril je o načrtu za črtico, prav¬
zaprav satiro o Akakiju Akakijeviču. Spominjam se prizora,
v katerem nastopa Stalin. Sprehaja se po svoji sobi in opa¬
zuje na stenah robove slik, ki so jih odstranili, ko je dal
likvidirati svoje najožje sodelavce. Pogovarja se z njimi in
jih na svoj način označuje. Nenadoma pa se ustavi pred
edino sliko, ki je še visela na steni. Začudi se, kako da se mu
je mogel ta politik izmuzniti. Zdi se mu še posebno sumljiv.
Nazadnje ugotovi, da stoji pred zrcalom. Ne vem, ali sem
vsebino satire prav obnovil, vsekakor me je navdušila. Po¬
sebno, ker je znal Ciril pripovedovati, da bi lahko dal vsako
besedo natisniti.

Ciril Kosmač. Velikokrat sva se srečevala. Posebno, ko smo
bili na počitnicah v domu slovenskih pisateljev pri Belem
križu. Ob večerih je prihajal v dom in smo se pogovarjali
dolgo v noč. Ob njem je bil'"vedno njegov pes Bugi, zelo
pohleven volčjak. A samo, kadar je bil zunaj. Vse drugače pa
je bilo, kadar je Bugi varoval svoje področje okoli Kosma¬
čeve vile. Tedaj je bil lahko zelo nevaren. Če od daleč nisi

225

poklical Cirila, da bi Bugija pomiril, nisi mogel v hišo. Spo¬
minjam se, da je naju z Mileno povabil na kosilo, ki ga je sam
pripravil. Ciril ni bil samo odličen pripovednik, ampak tudi
odličen kuhar. (Mimogrede: tudi Bratko Kreft zelo dobro in
rad kuha, o tem sem se lahko prepričal, ko sem bil na obisku
pri njem na Kreftovem vrhu v Slovenskih goricah.) Ko sem
prebiral Kosmačeva dela, ki jih odlikuje tudi zelo lep jezik,
sem si moral vedno znova dopovedovati, da ni imel niti ene
same ure slovenščine v šoli.

Po njegovi smrti sem v veliki sobi v pritličju, ki je nastala
s tem, da so podrli steno ob kuhinji, priredil razstavo. Po
stenah sem razobesil vse fotografske portrete, ki sem jih
mogel dobiti. Ko si prišel v sobo, te je z vseh strani pozdrav¬
ljal Ciril, zdaj resen, zdaj veder in celo šaljiv. Razstava je
bila kasneje prirejena za njegovo trajno spominsko sobo, ki
jo je mogoče obiskati.

Piranska noč. Med češkimi pisatelji, ki so preživljali svoj
dopust v piranskem Domu pisateljev, je bilo več čeških go¬
stov, saj je bil do polovice pravzaprav njihov, ker smo si ga
po dogovoru delili - oni so prispevali celotno opremo. Vest
o ruskem vdoru v Prago je prišla prav sredi dopusta, avgusta
’68, in nas globoko pretresla. Naši češki prijatelji so sedeli
ob radiu in obupano komentirali dogodke. Med njimi je bil
samo eden, že starejši, ki ruske poteze sicer ni odprto odo¬
braval, bil pa je prepričan, da se bo treba prilagoditi novim
razmeram. Ko sem zjutraj naslednjega dne prišel v obed-
nico, kjer smo se po navadi zbirali, sem videl enega od Če¬
hov, ki je šele pred kratkim prišel iz zapora — bil je obsojen
na prisilno delo v Joachimovu - videl sem ga, kako je slonel
ob tranzistorju in jokal. Vso noč je prebedel ob poslušanju
vesti. Vse razpoloženje tiste dni je bilo mračno. Da bi se vsaj
za silo razvedrili, smo si dali prerokovati od češke pisate¬
ljice, ki se je tega naučila, ko je bila v delegaciji na Kitaj¬
skem. Zapomnil sem si, da je prerokovala Dubčku, ki da se
bo še vrnil na oblast. Tega sem se domislil, ko smo po padcu
bivšega režima spet brali njegovo ime.

226

V »domovini socializma«

Moskva. Moskovskega kongresa knjižničarjev sva se udele¬
žila dr. Branko Berčič in jaz. Moskve sem se zelo veselil.
Zame namreč ni bila samo »domovina socializma«, ampak
dežela Puškina, Dostojevskega in Tolstoja. Med pripravami
za pot je bila najina prva skrb, da si pri Bolaffiu v Trstu
nabaviva cenejših rubljev. Na srečo naju po rubljih na meji
nihče ni vprašal. Šele na carini sem videl, s kakšno vnemo so
iskali rublje pri drugih potnikih. Že pri prihodu se je za¬
pletlo. Uradnik, ki je kontroliral delegate po spisku, je imel
strašne težave. Posebno pri tedanji ravnateljici Pionirske
knjižnice Martini Šircljevi se je do kraja zataknilo. Njenega
imena nikakor ni mogel najti. Ne vem, ali mu je abeceda
delala težave ali pa je iskal po napačnem spisku. Že je ka¬
zalo, da ne bo mogla stopiti v obljubljeno deželo, a se je
končno vendarle vsa stvar uredila. Ko smo prišli v hotel, sva
bila z Brankom tako neprevidna, da sva takoj zamenjala
dolarje za rublje, kar nama je kasneje zelo narobe hodilo.
Dobila sva kar lepo sobo. Za naju je bilo novo, da ključev
nisva dobila v recepciji, ampak v nadstropju, kjer je na do¬
bro preglednem križišču hodnikov sedela uradnica s ključi.
Da bi si preganjala čas, se je učila nemško, po mojem pov¬
sem neuspešno.

Z Brankom sva si uredila čas tako, da nisva bila oba na
vseh predavanjih. Včasih sva šla oba, kdaj pa kdaj je šel
samo eden. Kadar je bil na sestankih samo eden od naju, je
v sobi zapel telefon. Ljubezniv ženski glas je vprašal, ali je
tam Fedja, ali pa se je verjetno isti glas zanimal za kako
drugo rusko ime. Videti je, da sva imela oba istega angela
varuha, ki sva ga s svojim selektivnim izbiranjem predavanj
spravljala v neprijetnosti. Še danes mi je žal, da nisem pritr¬
dil in povedal, da sem Fedja. Pri tem moram seveda pove¬
dati, zakaj sva bila tako zanimiva za take sorte varstvo.
Berčič je bil kot sekretar za kulturo vladni funkcionar, jaz
pa sem kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, ko
predsednik ciril Kosmač ni bil dosegljiv, dal ob zadušitvi
praške pomladi dvema novinarjema finskega radia intervju,
ki je ostro obsojal sovjetsko intervencijo.

227

Koliko je v Sovjetski zvezi vreden rubelj? Na oglasni de¬
ski v hotelu je bil izobešen program za izlete po kongresu.
Večina jugoslovanskih delegatov se je zanimala za baltske
republike, toda pristojbina je bila zapisana samo v dolarjih.
Nastavil sem se v posebni recepciji za delegate, da bi plačal
to pristojbino. Hotel sem dati rublje, a ni bilo mogoče. Dalo
se je plačati samo v dolarjih. Bil sem vztrajen. Ali se ven¬
darle ne bi dalo kako urediti? Uradnica je bila nadvse lju¬
bezniva in me povabila za drugi dan. Prišel sem drugi dan,
a pri okencu je bila že druga uradnica, ki sem ji moral vso
stvar še enkrat razložiti. »Bomo videli, kaj se da narediti,«
mi je spet obljubila uradnica. »Jutri!« Tretjega dne sem bil
že kar nejevoljen. »Ali v Sovjetski zvezi rubelj res ni nič
vreden?« sem vprašal. Uradnica je požrla slino in z njo žali¬
tev Sovjetske zveze. Naročila mi je, naj pogledam nasled¬
njega dne, ko bodo na oglasni deski nabita imena. Seveda
naših jugoslovanskih imen ni bilo.

Moskovski taksi. Ker sem cele ure stal pred okenci, sem si
vendarle hotel ogledati tudi Moskvo. Saj ne morem oditi iz
Moskve s hrbti čakajočih turistov v očeh. Z Brankom sva se
odločila, da najameva taksi. Vozil naju je po moskovskih
ulicah in brez posebne prizadevnosti pripovedoval, kaj vi¬
diva, oziroma bi morala videti. Ob dveh je avto ustavil in
nama povsem mirno razložil, da je njegovega delovnega dne
konec in da naj izstopiva. Bilo je kar precej daleč od našega
hotela. Na srečo je bilo tik pred telefonsko celico. Razburil
sem se in rekel, da bom takoj telefoniral na jugoslovansko
ambasado, kaj se nama je zgodilo. Taksist se je vidno ustra¬
šil. Z očitno nejevoljo naju je pripeljal domov. Jaz pa sem
razmišljal, kaj bi se zgodilo, če bi moral svojo grožnjo ures¬
ničiti. V celici namreč ni bilo telefonskega imenika, številke
ambasade pa tudi nisem imel.

»Etot stol ne rabotajet«. Glede hrane se nisva smela prito¬
ževati. Bila je okusna, le zelenjave je bilo za naš okus pre¬
malo. Izvedel pa sem, da so ruske slaščičarne znamenite.
Pred eno je stala že precejšnja vrsta. Nastavil sem se. Če so
moskovske slaščičarne res tako imenitne, se temu nikakor ni

228

kazalo odpovedati. Čakal sem tokrat neverjetno malo. Kdaj
pa kdaj so se vrata odprla in kakih petdeset gostov je prišlo
na cesto in prav toliko čakajočih je vstopilo. Končno sem
prišel tudi jaz na vrsto. Dve tretjini dvorane sta bili zase¬
deni. Priznati je treba, da so gostje naglo dobili, kar so naro¬
čali, saj je bila skoro vedno ista sladica. Ko so bili gostje
postreženi, sta se oba natakarja, sloneč na podbojih vrat,
mirno pogovarjala. Sedel sem k prazni mizi in čakal. Oba
natakarja sta se kdaj pa kdaj ozrla name, a nista pokazala
niti najmanjšega namena, da bi mi postregla. Stopil sem
k njima in naročil. Eden izmed njiju mi je mirno odgovoril,
da ta »miza ne dela«, ker je tretji natakar na dopustu. Šele
zdaj sem spoznal, zakaj sta bili zasedeni samo dve tretjini
dvorane. Počakal sem na naslednjo skupino in postregli so
mi. Bilo je vredno. Ne le zaradi res okusne sladice, ampak
tudi zaradi iztreznjevalne izkušnje s sistemom.

Zagorsk. Simfonija zlatih streh na bizantinskih cerkvah!
Očem kar jemlje vid. In v cerkvah: z ikon te gledajo res¬
nobni, svečani in vendar skoraj realistični obrazi. Ker pa
smo prišli med službo božjo in kot trop turistov motili po¬
božne vernike, je bilo kar težko priti do slik. Petje starih
koralov. Vprašujem se, ali je pogoj, da imaš lep glas, če se
hočeš povzpeti po cerkveni hierarhični lestvici do višjih du¬
hovnikov. Basi zvenijo kot orgle. Marsikatera opera bi bila
zadovoljna, če bi imela take glasove. Težki vonj kadila leži
nad ljudmi. Zadušljivo je. Komaj se izvijem iz tesne množice
na prosto. Zunaj vidim kar nekaj menihov. Med njimi mla¬
deniča z izrazito polnimi, čutnimi ustnicami. Ko ga sreča
kmečka žena, ji ponudi roko v poljub, a tako, da se mora
žena kar precej skloniti. Krščanska ponižnost slavi tu v Za-
gorsku svojo nenavadno glorijo. Ko se peljem nazaj
v Moskvo, razmišljam o nenavadnem izložbenem oknu, ki ga
je tu postavila na ogled Sovjetska zveza ...

Slovo. Na letališču smo lahkb občudovali izredno spretnost
uradnic pri blagajnah, ko so poleg računalnika prekontroli-
rale vse vsote še na nanizanih kroglicah abakusa. V letalu
sem delal nekak obračun. Ne vem, ali sem bil samo razoča-

229

ran, saj sem pravzaprav mnogo vsega tega pričakoval. Bil pa
sem do kraja žalosten zaradi izgubljenih iluzij, ki so bile
sicer že prej močno omajane. To je tudi razlog, da sem se
v svojem pripovedovanju o obisku v Moskvi zadržal dalj, kot
je morda zanimivo.

Scarborough. Ko sem se v Greenwichu spoprijateljil z bi¬
bliotekarjem Davidom Legattom, me je ta povabil na zboro¬
vanje angleških bibliotekarjev v Scarborough. Na pot sem se
odpravil sam, ker je moral Legatt kot funkcionar zaradi pri¬
prav biti sam že nekaj dni prej. Za branje na poti sem si vzel
angleški prevod francoskega avtorja Daninosa »Zapiski ma¬
jorja Thompsona«, izredno duhovito delo, ki na šaljiv način
pripoveduje o izkušnjah tradicionalnega Angleža v Franciji.
Ko primerja angleške in francoske običaje, ugotavlja, da
Angleži niso tako zgovorni kakor Francozi. Lahko se na pri¬
mer vozite ure in ure v istem kupeju, ne da bi spregovorili.
V našem kupeju nas je bilo četvero. Če se prav spomnim,
poleg mene še dva gospoda in ena gospa. Nobeden med nami
ni bil več rosno mlad. Ko sem prišel do mesta o molčečih
ljudeh v kupeju, se nisem mogel premagati in sem se glasno
zasmejal. Vsi so se karajoče ozrli name. Bilo mi je nerodno.
Edino rešitev sem videl, da sem glasno prebral mesto, zaradi
katerega sem se zasmejal. Led je bil prebit. Razvil se je živa¬
hen pogovor, v katerem so moji sogovorniki pripovedovali
celo o svojih družinskih zadevah.

Prijatelj Legatt. Nisem si mislil, da je Legatt svoje zagoto¬
vilo o prijateljstvu vzel tako zares. Rekel mi je namreč, da
mu bo dobrodošel vsakdo, ki bo prišel v mojem imenu. Že
davno sem pozabil na to. Ko je odšla neka moja znanka
v London, sem ji naročil, naj se, če utegne, zglasi pri njem in
ga pozdravi. Legatt jo je zadržal na svojem domu kar nekaj
dni. Ali naj ob tem še povem, da je Legatt Škot?

Irska in Slovenija. Na sprejemu, ki so ga priredili angleški
bibliotekarji za goste iz tujine, smo se drug drugemu pred¬
stavljali. Ko sva se srečala z Ircem, sva ugotovila, da sva
prvič videla predstavnika najinih dveh narodov. »Na to se

230

pije!« - tako nekako bi se dalo po slovensko reči, kar mi je
Irec predlagal. Zavlekla sva se v kot, sedla na blazini, ki sva
ju snela z bližnjih naslanjačev in ... Irec je naročil whisky.
A ne škotski, ampak irski! To je bila nekaj milj od škotske
meje skoro veleizdaja. Moj Irec je s krepko napitnino pre¬
prečil meddržavni spor in je celo dosegel, da mu je natakar
čez nekaj časa ta irski simbol res prinesel. Bila je kar spošt¬
ljiva steklenica. Pripovedovala sva si zgodovino svojih naro¬
dov. Občudoval je Slovence, ki jim je na tako vetrovnem
prostoru evropske zgodovine uspelo, da so ohranili svojo
identiteto in svoj jezik. Irski intelektualec se mora irskega
jezika učiti v šoli, kakor da bi šlo za tuj jezik. Imela sva si
mnogo povedati in pridno polnila kozarce. Govoril sem o iz¬
gubi slovenske samostojnosti. O kmečkih uporih, o naši kul¬
turi. Nekako leta 1848 se mi je film utrgal. Zbudil sem se
v svoji postelji v hotelu, ki je bil na trgu nasproti prostora,
kjer se je dogajal sprejem. Zjutraj me je obšla prava groza.
Ni me sicer bolela glava, a bilo me je sram. Naglo sem se
oblekel in prišel po stopnicah do recepcije. Prijazna recep¬
torka me je pozdravila, kakor običajno. Nobenega prizane¬
sljivega ali celo očitajočega smehljaja. Začel sem se opravi¬
čevati. Vprašal sem, ali sem osramotil svojo državo. Ni me
razumela. »Kako sem prišel v hotel in v svojo sobo?«
- »Kako?« »Ali res niste opazili, da sem popil preveč,« sem
vprašal že bolj naravnost. »Ne,« je rekla, »... morda...
morda ste hodili nekoliko bolj vzravnano in bolj naravnost
kakor po navadi...« Občutek sem imel, da ni lagala.

Receptorka. Poleg uradnih sestankov, ki jih je imelo dru¬
štvo, so bile tudi zaprte seje društva, na katerih so obravna¬
vali notranje zadeve. Te seje za nas tujce niso bile zanimive
in se jih nismo udeleževali. Ko sem prišel do recepcije, mi je
receptorka, ki je imela pred seboj program kongresa, rekla,
da danes najbrž nimam dela. Če mi sme kaj svetovati, naj
grem nekaj minut pred sedmo k tisti gotski cerkvici naj
hribčku. Tedaj namreč padajo sončni žarki naravnost skozi
zahodno barvasto okno. »Prepričana sem,« je rekla, »da vam
bo všeč.« Imela je prav. Zelo mi je bilo všeč. Tudi to je turi¬
zem, sem si rekel.

231

V opombi pod črto

Priznam: že od otroških let sem imel literarne ambicije. Pri
»Gaudeamusu« je bilo lahko, saj sem bil sam glavni in odgo¬
vorni urednik. Bil sem še gimnazijec, ko sem poslal nekaj
svojih pesmi v mesečnik »Jugoslovanski srednješolec«. Od¬
govor je bil »zavit v stanjol«: »Pesmi predelaj in nato pošlji,
ker so motivi dobri.« Nisem poslal. Ko je akademsko društvo
Jadran od 1. decembra 1929 začelo izdajati glasilo »Omla-
dina«, sem se spet oglasil. Urednik glasila je bil Viktor Hro¬
vatin, ki sem ga poznal še iz gimnazijskih let. Ker mož ni bil
pretirano pismen, sem mu moral jaz napisati program. Ne
bilo bi pošteno, če bi hotel danes ta program utajiti. Takole
se je glasil: »Hočemo svobodno, veliko, silno Jugoslavijo ene
misli in enega srca. Prostor na soncu za vsakogar, ki ga je
žejen. Svoboden razmah misli in stremljenj brez avtoritete.
Enakopravnost narodov in upoštevanje narodnih manjšin.«
Zanimivo je, da je med izvodi, ki so nam jih vračali, bilo
največ takih, ki so podčrtavali besede »brez avtoritete« in
jih opremljali z vprašaji in klicaji.

V literarni prilogi »Obzorja« sem objavil nekaj pesmi pod
očitnim vplivom katoliškega ekspresionizma. Samo za vzo¬
rec o mojem tedanjem razpoloženju nekaj verzov:

»Zaril sem si v prša roke
iztrgal iz njih sem srce
in štel sem njegove utripe:

Ali so glasni dovolj za hrupni milijon?

Ali jih je dovolj za obupni milijon?

O, tedaj sem z grozo spoznal:

Še zame se utripi pretihi,

Še zame so utripi preredki...«

In tako naprej. Tedaj seveda še nisem vedel, da bo tisto
o utripih postalo čez več kakor pol stoletja problem zelo
dobesedno. Ko sem zaradi infarkta ležal v bolnišnici, sem
v neprespanih nočeh v mislih recitiral vse pesmi, kar sem jih
kdaj napisal in ki sem se jih mogel spomniti.

Povsem drugačna pa je stvar s pesmimi v prozi. Takole

232

sem zapisal: »Zdaj je jesen in trudno je moje srce. Tako
trudno in žalostno kakor zvonjenje avemarije. Toda pomlad
bo prišla in moje srce bo pelo kakor kladivo nad naklom.
Ker bo vedelo, da je pomladi smrt najlepša.« Na tisto po¬
mlad pa sem moral kar zelo dolgo čakati —

Vse je teklo zelo gladko, samo doživeto ni bilo. V teh ljub¬
ljanskih »Obzorjih« je izšla tudi moja prva kritika. Kraig¬
herjevo dramo »Na fronti sestre Žive« sem ocenil zelo nega¬
tivno. Očital sem avtorju značaj generala, ki me je spominjal
na operetne generale. Tudi skrivnostna žena v črnem mi je
bila znana že iz nemške ekspresionistične literature. Ko sem
mnogo let pozneje kot dramaturg iskal domačo dramo za
repertoar, sem se spomnil »Sestre Žive«. Tokrat sem gledal
na Kraigherjevo delo prizanesljiveje. Tedaj pa sem dobil od
avtorja dopis, s katerim je prepovedal uprizoritev, ker da
hoče, kakor je zapisal, dramo še popraviti. Ne verjamem, da
mi je kritiko zameril in da je bil to razlog za prepoved.

Ne morem reči, da sem prišel v slovensko literaturo kakor
Pilat v Čredo, saj je bila sodba, ki jo je zapisal Anton Slod¬
njak v svojem »Slovenskem slovstvu«, še kar ugodna.
V opombi pod črto ugotavlja, da je moja »Spremna beseda«
h Glazerjevim »Pesmim in napisom« »razumevajoča in ra¬
zumna«.

Ob 1  dogajanjih v slovenski literaturi, predvsem pa ob knji¬
ževnikih, ki sem jih poznal, sem bil bolj ali manj prizadet
statist ali opazovalec.

»Gruda«. Ne vem, kdaj sem se seznanil s Francetom Gerže-
ljem. Vsekakor je bilo po njegovi vrnitvi iz Prage, kjer je
končal novinarsko šolo. Urejeval je glasilo kmečkih fantov
in deklet »Grudo«. Povabil me je k sodelovanju in objavil
sem nekaj pesmi. Gerželj je rekel, da mu pridejo moje pesmi
ravno prav, ker niso predolge in jih lahko uporabi kot ma¬
šila namesto »Podpirajte Ciril-Metodovo družbo« in podob¬
nih. Čeprav svoje uničujoče kritike sam ni jemal čisto resno,
bi mu moral pravzaprav zameriti. Ker pa že po naravi težko
kaj zamerim, sva ostala prijatelja in sem mu še naprej odda¬
jal »mašila«.

233

Kocbek. Čeprav je bil vsaj pet let starejši od mene in se
nižješolci nismo družili z višješolci, sem ga kot sošolca moje
sestre Lidunke dobro poznal. Njegova pogumna odločitev,
da se v španski državljanski vojni postavi na stran republi¬
kancev, nas je vse navdušila. Spominjam se še, kako težko
smo ga pričakovali po osvoboditvi, ker nam je bilo rečeno,
da pride iz Beograda v Zagreb na miting. - Ko se je razšel
z Osvobodilno fronto, mi je bilo žal. Izgubili smo somišlje¬
nika, ki ga je škoda, sem sodil. Njegovo knjigo »Strah in
pogum« sem prebral na dušek. Prebral sem jo, ko sem bil še
ves pod sugestivnim vplivom Sartra, ki me je bil vsega
prevzel. V oznaki Sartrove umetnosti sem le težko zakril
svojo zavzetost: »Ta tesnoba daje njegovi umetnosti nekaj
posebno učinkovitih prijemov. V njegovih dramah se dialog
zaradi tesnobe, predvsem pa zaradi strahu pred smrtjo, ki
je obenem želja po smrti, silno dramatično napne, osebe se
mu v teh dialogih jasno karakterizirajo, saj govorijo stvari,
ki jih sicer ne bi nikoli rekle ter razodevajo najskritejše
psihološke podrobnosti.« Tedaj so mi celi dialogi še zveneli
v ušesih. Veliki skušnjavi, da bi Kocbeka soočil s Sartrom,
se nisem znal upreti. Našel sem vrsto več kakor sorodnih
dvojnic v dialogih in seveda v osnovni filozof ji. Primerjal
sem med drugim Sartrov stavek »Človeško življenje se
začne z obupom« s Kocbekovim: »Človek mora izgubiti
upanje, če hoče sprejeti resnico«. Ali: Sartre: »Krvnik, to je
vsakdo med nami.« Kocbek: »Vsi smo krvniki in žrtve obe¬
nem.« Končal sem z ugotovitvijo: »Navedel sem te primer¬
jave samo zato, da pokažem na ne preveliko originalnost
osnovnih pogledov pri Kocbeku. Seveda zaradi tega še ni
treba govoriti o plagiatstvu, a zdi se mi, da bo Kocbek pač
težko rekel o sebi, da gre tu za neke njemu lastne in celo
svojstveno slovenske rešitve.« Ves članek je bil pravzaprav
predavanje, ki sem ga imel v Umetniškem klubu v prosto¬
rih nekdanje Mestne hranilnice na Slomškovem trgu. Ob
isti priložnosti je govoril o Kocbeku tudi Branko Rudolf,
a se njegovega predavanja ne spominjam več. Sem se
v svoji naivnosti zavedel, da je vse skupaj politična gonja?
Zanimala me je predvsem literatura, glede drugega sem mi¬
mogrede citiral Vidmarja, ki je bil zdaj zame še velika av-

234

tori teta. Če bi moja kritika izšla ob drugi priložnosti, bi
danes te ocene ne nosil s seboj kot breme.

Na predstavitvah Trofenikovih knjižnih izdaj o slovenski
literaturi pri Mačku sva se s Kocbekom večkrat srečevala. Ob
neki priložnosti sva celo zelo sproščeno govorila. Imel sem
namreč namen, da zberem nekaj slovenskih besedil, ki bi jih
povezal v nekakšno slovensko čitanko za odrasle. V njej sem
hotel nabrati stvari, zaradi katerih je vendarle lepo biti Slo¬
venec. Vprašal sem Kocbeka, ali bi mi dovolil, da ponatisnem
v njej dve strani iz njegove »Tovarišije« o partizanskem
maršu. Razložil sem mu svoj načrt. Pristal je.

Še enkrat Praga. Tokrat smo se peljali dr. Berčič in nje¬
gova žena v enem avtomobilu, v drugem pa Milena in jaz.
Priredili smo razstavo Cankarjevih del. (Ob tej priložnosti
sem našel Cankarjev rokopis »Realka«, ki je precej osku¬
ben izšel v »Slovenskem narodu«. Tu je bilo s črto ozna¬
čeno, kar je požrla cenzura.) V avli muzeja je bila velika
slika študenta Palacha, ki se je zažgal iz protesta zaradi
vdora ruskih čet. Ob odhodu je Milena položila pred to
sliko šopek rož, ki ga je bila dobila. - Ne vem več, kdaj
sem izvedel za vzrok naše zamude ob odhodu. Vzrok je
bila - goska. Na Vaclavskem namesti je namreč nekdo iz¬
pustil gosko z napisom »Hledam Husaka« (iščem gosaka
- Husak je namreč postal po spremembi režima predsed¬
nik). Vse ceste v bližini tega največjega praškega trga so
bile namreč zaprte, ker je policija lovila gosko, ki jim je
vedno znova ušla. Trajalo je menda kar precej časa, da so
jo ujeli. Baje so se Pražani zaradi tega lova odlično zaba¬
vali in od srca nasmejali.

Mira MiheliC. »Prva dama slovenskega PENa«, smo ji rekli.
S svojim šarmom je znala pritegniti in pomirjati. Mirno,
a vendar prizadeto je razorožila marsikak ugovor. Kot pred¬
sednica slovenskega in podpredsednica svetovnega PEN
kluba je imela v svetu velik ugled. Govorila je gladko fran¬
cosko, angleško in nemško. Zavzemanje za literate, ki so
trpeli zaradi preganjanja, je jemala prekleto zares. Posredo¬
vala je in hodila od oblastnika do oblastnika in je začuda

235

celo uspevala. Čeprav so ji to posredovanje zelo zamerili, ji
prav zaradi ugleda, ki ga je uživala v svetu, niso mogli do
živega. Da so bili nekateri njeni »varovanci« vse prej kot
vredni njenega zavzemanja, je ni zanimalo. Tudi njihovega
političnega vzpona na srečo ni več doživela.

Ljubljanski meščani, ki jih je opisovala v svojih družin¬
skih romanih, so ji kdaj pa kdaj očitali, da je mogoče njene
junakinje, pa tudi junake prepoznati. Brez dvoma pa bodo
njeni modeli kmalu pozabljeni, ona pa bo ostala avtentična
kronistka razreda, iz katerega je izšla.

Ivan Potrč. Tudi njega se spominjam še iz Maribora, prav¬
zaprav še iz Ruš, kjer sem ga nekajkrat obiskal. Njegova
povest »Sin«, ki je izšla, ko je imel 24 let, je že pokazala
njegovo globoko zasidranost v kmečkem okolju. Ne bi vedel
za slovensko prozo, ki bi bila bolj pristno kmečka. Ko je bil
predsednik Društva slovenskih pisateljev, so mu nekateri
očitali, da je prerad odhajal »na škofijo«, kot smo rekli,
namreč na CK po inštrukcije. Mislim, da so mu delali kri¬
vico. Ravnal je po svojem prepričanju, njegova proza pa
priča dovolj nazorno, da je znal biti tudi zelo kritičen in da
je bil daleč od črno-belega slikanja.

Črtica, pravzaprav satira o O Le Vangu, ki je tik pred
drugo svetovno vojno izšla v mariborski reviji »Obzorja«, je
zbudila veliko ogorčenosti in odobravanja med levičarji.
V njej smo vsi spoznali mariborskega partijskega sekretarja
Lea Novaka. Portret, ki ga je postavil pred bralce, je bil
izredno zvest: obiskovanje Astorije, njegove kretnje z roka¬
vicami, predvsem pa avtoritativni način izražanja, za kate¬
rega ni bilo nobenih dvomov, vse to se je zaman odevalo
v kitajsko obleko. Proti temu je Potrč že tedaj postavljal
življenjsko širino človeka, ki je čutil z ljudmi.

Anton Ingolič. Še iz slovanskega seminarja se ga spomi¬
njam. Mislim, da je bil on tisti, ki je v nekem podlistku
v »Slovenskem narodu« na šaljiv način opisal vzdušje, ki je
vladalo med nami. Da je bil prvi, s katerim sem imel intervju
in o katerem sem hotel poročati v »Sodobnosti«, sem že ome¬
nil. Veliko sva se družila še iz časov mariborskih »Obzorij«.

236

Živo se ga spominjam, kako je pripovedoval o svojem domu,
o domači mizarski delavnici. Presenetljivo je, kako zelo je
bil povezan z lesom. V mnogih njegovih romanih in povestih
prav diši po lesu. Celo v Atenah, kjer smo bili z maturanti
gimnazije z izkupičkom od gledališke predstave, je bil edini,
ki je ob grškem vinu »krasi« užival. Na vsaki čaši je namreč
plast olja, ki diši po terpentinu. Mi smo ga hoteli odstraniti
s tem, da smo nekaj kapljic odlili. Tudi on je znal izredno
živo pripovedovati. Kdaj pa kdaj mi je pripovedoval o svojih
načrtih, pa tudi iz svojih spominov. Iz svojih pariških let je
znal povedati zgodbo o svojem statiranju v gledališču. Da bi
si prislužil nekaj denarja, se je ponudil za statista v Operi.
Sprejeli so ga. Ko so igrali »Aido«, se je na odru splašil konj,
pač zaradi svetlobe in hrupa. Tone, ki je bil kot kmečki sin
vajen konj, je splašeno žival v hipu zgrabil za uzdo in rešil
predstavo.

Tone Čufar. Že v mariborskem Umetniškem klubu sva se
hitro sprijateljila. Pripovedoval mi je o svoji mladosti, ki jo
je preživljal kot pastir, ko je gonil živino na pašo. Za dobo,
ko je bil mizarski vajenec, je vedel povedati marsikako ve¬
selo anekdoto. Na primer o tem, kako so mladi vajenci znali
prevarati mojstra. Okoli strojev so natrosili oblance, da je
bilo videti, kakor da so bili izredno pridni. Pri tem se je
včasih zgodilo, da se oblanci niso skladali z lesom, ki je bil
ravno v delu. Tudi on mi je govoril o svojih literarnih načr¬
tih. Posebno me je presenetil z načrtom za prav nič socialno
povest. Govorila naj bi o srednjeveškem pevcu, ki bi hodil po
slovenski zemlji. Precej drugače kakor Cankarjev Kurent,
ker je bilo v vsem pripovedovanju mnogo vedrine in poezije.
Ob izbruhu vojne je sanjal o tem, da bomo dobili Trst in
potem bo vse lažje in lepše. O najini pisni akciji pa sem že
pripovedoval.

Josip Vidmar. Med mnogimi razstavami, ki sem jih ob pisa¬
teljskih jubilejih pripravil, se živo spominjam Vidmarjeve.
Z njo sem potoval v Sežano, kj‘er je knjižničarka Lučka Če¬
hovin priredila pogovor z Vidmarjem. Po večerji smo skupaj
posedeli. Kljub temu da se z njegovim odklanjanjem so-

237

dobne slovenske poezije nisem strinjal, je bil zame še vedno
velika avtoriteta. Pripovedoval sem mu, kako ob predstav¬
ljanju pisateljev zlezem tako rekoč v pisateljevo kožo. Za¬
smejal se je, češ, ali mi njegova ne bo pretesna. Ko sem ga že
imel ob sebi, sem izkoristil priložnost in ga vprašal, od kod
jemlje to neizprosno trdnost v svojih sodbah. Poznal sem
namreč vse, kar je napisal v svoji reviji »Kritika«, ki jo je
izdajal še pred vojno. Tudi vse drugo, kar je kritiziral, priča
o nespremenljivem estetskem kriteriju. Navsezandje se
estetska merila spreminjajo, ne samo v času, ampak tudi
v prostoru. Kar je na primer v afriškem kulturnem krogu
lepo, še ni nujno, da je lepo tudi pri nas. Že samo lepotni
ideal ženske je lahko bistveno drugačen. Ni mi dal prav.
Trdil je, da je nekaj zakonov, ki so trajni. Prišla sva do nje¬
gove uničujoče kritike Župančičeve »Veronike Deseniške«,
za katere objavo si je celo poiskal revijo »Dom in svet«, ki
mu vendar po svetovnem nazoru ni bila blizu. Ta kritika je
povzročila, da Župančič ni napisal nadaljevanja »Friderik
romar«. Ali ni škoda? Vidmar je rekel, da mu ni žal. Moral je
napisati, kar je napisal. Jaz pa sem mislil na Ozvaldov nav¬
dušeni slavospev na »Veroniko Deseniško« v »Ljubljanskem
zvonu«. Tedaj sem bil kar ogorčen. Kasneje po Novačanu in
Kreftu sem se tudi jaz ohladil.

Po naključju sem bil navzoč, ko sta se ob sprejemu za
Prešernov dan srečala Vidmar in Glazer. Vedel sem, da je
Glazerja Vidmarjeva kritika njegovih »Pohorskih potov«
zelo prizadela. Ker sem sedel nekoliko stran od prehoda, na
katerem sta se srečala, nisem slišal, kaj sta si povedala. Vid¬
mar mu je ob nagradi vsekakor čestital, vendar ne na enem
ne na drugem obrazu nisem videl smehljaja, ki običajno
spremlja tak prizor. Če se prav spominjam, sem utemeljitev
za nagrado napisal jaz. Glazer mi je pisal, da se zaveda »mo¬
jih zaslug«, da pa bom z ljudmi, ki s tem ne bodo zadovoljni,
moral opraviti sam.

Zdi se mi, da je Vidmar precej cenil moje poznavanje sve¬
tovne književnosti. Ko sem na razstavi o Levstiku razstavil
nekatera dela, ki so v Evropi izšla, medtem ko so bile Levsti¬
kove pesmi v bunkerju, je to idejo pozdravil in me spodbu¬
dil, da bi napisal nekako vzporedno kronologijo za svetovno

238

in slovensko književnost. Mislil je celo, da bi to izšlo ob
koncu slovenske enciklopedije. Danes bi bila taka kronolo¬
gija seveda odveč.

Miško Kranjec. »Pot med akacijami« je bila njegova prva
novela, ki sem jo bral. Bil sem navdušen. Nenadoma je pred
menoj vstal povsem nov svet. Mehki lirizem prekmurske po¬
krajine, predvsem pa ljudje, ki so jim sicer očitali, da so
preveč tolstojanski, so bili tako zelo drugačni, drugačni od
vseh naših predstav o slovenskem kmetu. Skozi njegove ro¬
mane so se zvrstili preudarni kmetje s svojimi sanjami o no¬
vem življenju, razmišljajoči, modri starci, otroci z vsemi
svojimi majhnimi, a tako pomembnimi opravki in žive, tako
žive žene. Nekega večera, se spominjam, sva sedela v ka¬
varni Nebotičnika in pripovedoval je o svojem domu. Celo
povabil me je, naj pridem, tedaj ko bo »kruh mlad«. Zani¬
miva se mi zdi misel, ki jo je tedaj izrekel. Govorila sva
o Cankarju. Rekel je, da njegove ženske »ne živijo«, da jih ne
bi mogel srečati nikjer v življenju. Z izredno vitalnostjo nje¬
govih ženskih likov da se vsekakor niso mogle primerjati.
Z Miškom sva bila kolega v slovanskem seminarju, čeprav
sva se tam le redko videvala. Ko sem bil urednik »Edinosti«,
mi je pošiljal zložno pripovedovane prave pravcate duhovite
podlistke s politično ostjo, kakor so v novinarski teoriji
»predpisani«.

Laskalo mi je, da je bil z mojo oceno svoje »Povesti o do¬
brih ljudeh« zelo zadovoljen.

Moja prva knjiga. Na enem zadnjih sestankov kulturne
skupščine sva sedela skupaj s Tonetom Pavčkom. Tedaj mi
je naročil, naj pripravim »Prvence slovenske moderne« in
jim napišem spremno besedo. Iz spremne besede je nastala
ob kompletu štirih faksimilov še knjižica o začetkih sloven¬
ske moderne. Mislim, da je zaradi takrat precej visoke cene
zgrešila svoj namen, ali bolje: svoje bralce.

»Spomin Človeštva«. Že v Mariboru sem predaval na Peda¬
goški akademiji, najprej svetovno, potem pa slovensko lite¬
raturo, v Ljubljani pa sem na oddelku za knjižničarstvo na

239

Pedagoški akademiji predaval o zgodovini knjig in knjižnic.
Sam predmet je bil dovolj zanimiv, da mi nikoli ni zmanj¬
kalo slušateljev. Nekateri so sedeli, kjer je pač bilo, tudi za
mojim hrbtom. Ko sem govoril o »medicinski knjižnici« na
otoku Kosu sem omenil tudi Hipokratovo prisego, ki zdrav¬
nikom nalaga, da svojega znanja ne smejo izrabiti za to, da
bi bolniku škodovali. Ko sem se ozrl, sem videl za seboj
zdravnico, ki je bila obsojena, da je nekoga zastrupila. Ker
ni mogla več izvrševati svojega poklica, se je hotela posvetiti
bibliotekarstvu. Če bi se zavedel, da je tudi tokrat na mojem
predavanju, bi mesto o Hipokratu izpustil.

Odločil sem se, da bom ta svoja predavanja objavil
v knjigi. Vse knjige, ki so obravnavale to snov, so se mi zdele
preveč faktografske, nekako »obvisele so v zraku«. V zgodo¬
vini knjige, sem sodil, se kakor v vzvratnem zrcalu zrcali vsa
kulturna, pa tudi obča zgodovina. Bolj ko sem se poglabljal
v zgodovino, bolj me je pritegnila. Iskal sem vedno nove vire
in vedno znova dopisoval in spreminjal oznake dob.

Na knjigi sem visel celih dvanajst let, pač tudi zato, ker si
še nisem znal urediti prave dokumentacije. Prvo oceno je
napisal dr. Bohinc, ki je pred mano predaval to snov na
knjižničarskih tečajih. Za zavihke knjige pa je sestavil Pav¬
ček kar preveč laskavo predstavitev. Knjiga je izšla v 1500
izvodih in je bila zelo kmalu razprodana. Zaman sem kak
mesec po izidu iskal nekaj več izvodov, ker mi avtorski pri
velikem številu znancev niso zadostovali. Priznam, da me je
uspeh veselil.

Še nekaj: istega leta 1982 sta izšli angleška knjiga moje
sestre Lidunke o betonu in knjiga mojega sina Mladena o fa¬
šističnem gospostvu.

Janko Lavkin. Z njim sem se seznanil pravzaprav po pomoti.
Na univerzi sem kot rusko navdušen študent nosil rusko
srajco. A ne samo tako iz črnega klota, ampak tudi belo, ki je
bila med študenti redka. Edini, za katerega sem vedel, da se
oblači kakor jaz, je bil Ptujčan Blumenau, sin ruskih emi¬
grantov, Lavrinov dober znanec. Ne vem, če sem mu bil po¬
doben, vsekakor me je z njim zamenjal. Veselo me je pozdra¬
vil, jaz pa sem ga pustil nekaj hipov v zmoti. Prav toliko, da

240

sem se lahko predstavil. Kasneje sva se še večkrat srečevala.
Ko je prišel iz Anglije, se je ustavil v Mariboru in obiskal
tudi gledališče. Igrali smo Priestleyevega »Inšpektorja na
obisku«. Drugo jutro je pustil v gledališču zame sporočilo,
da bi se rad srečal z menoj. Dobila sva se v Astoriji. Povedal
je, kako da je videl več predstav »Inšpektorja« drugod - to je
bila tedaj evropska uspešnica -, da pa se nam te predstave
nikakor ni treba sramovati, je rekel, da je celo boljša od
mnogih slavnejših. Ob neki drugi priložnosti, ko sem bil ve¬
liko kasneje po opravkih spet v Mariboru in je bil Lavrin
namenjen v Ljubljano, sem ga ob povratku vzel v avto s se¬
boj. Te poti se živo spominjam. Namenoma sva se peljala čez
Slovenj Gradec, ker sem mu hotel pokazati Dravsko dolino,
ki se je ob čudovitem vremenu pokazala v vsej svoji lepoti.
Vso pot je pripovedoval o svojih doživetjih med balkansko
vojno, ko je kot ruski dopisnik prepotoval vojno območje in
tudi večkrat prečkal državno mejo, pa tudi fronto. Tudi kas¬
neje v Piranu, kjer sem bil na počitnicah, sem bil večkrat pri
njem. S ponosom mi je razkazoval staro omaro, ki jo je posli¬
kala njegova žena.

Pen. Priznam: bil sem kar ponosen, ko so me sprejeli v PEN.
Verjetno se je to zgodilo bolj zaradi tega, ker sem bil ravna¬
telj NUKa kot zaradi mojega književniškega dela. Z velikim
veseljem sem hodil na sestanke najprej v Portorožu, potem
pa na Bledu. Z zanimanjem sem sledil referatom, včasih tudi
diskutiral. Najbolj pa so me pritegnili pogovori izven dnev¬
nega reda. Občudoval sem Kitajko Han Suyin, ki je suvereno
prehajala iz francoščine v angleščino in takoj zopet nazaj.
Jaz sem potreboval za tak prehod vedno več časa in napora.

France Bevk. Odkar sem stalno prihajal v društvo, sem se
često z njim srečeval. Posebno okoli prvega, ko je pisal po¬
ložnice, ki jih je kurirka Pavlica zvesto nosila na pošto, ni pa
nikoli izdala, za koga je bil denar namenjen. Hudomušno
smo sklepali, da gre za alimente.

Prvič sem slišal za njegovo ime na predstavi »Kajna«
v mariborskem gledališču. Ob prizoru, ko junak potepta ita¬
lijansko zastavo, smo navdušeno ploskali. Prvič sem doživel

241

ploskanje na odprti sceni. Bil sem še v srednji šoli. Ko sem se
vračal zvečer domov, bi šel najraje kar v vojsko proti Italija¬
nom. Bevkove prve knjige s Kraljevimi ekspresionističnimi
naslovnicami sem prebiral, ker sem pričakoval moderno
prozo, ki bi si jo rad vzel za zgled.

Marija Kmetova. Vsak dan sem jo srečeval v društvu. Sedela
je na stolu pred pisalnima mizama in poslušala, kar se je
dogajalo. Pisatelji so prihajali in odhajali, kdaj pa kdaj so se
z njo pogovorili, ona pa je menda na svoj način uživala
družbo, saj je živela čisto sama. Z Zofijo Kumbatovičevo,
našo v prvih letih skoro nedosegljivo vestno uradnico, sta se
izredno dobro razumeli. Ko je zbolela, sva jo šla z Zofijo
obiskat. Zelo nama je bila hvaležna. Po njeni smrti je ostal
njen stol prazen. Dolgo nam je manjkala.

Cankar v desetih jezikih. Ob sestanku PENa leta 1971
v Piranu sem pripravil razstavo Cankarjevih del v tujih je¬
zikih. Ker so bili na voljo prevodi »Hlapca Jerneja« v več
jezikih, sem si naprosil pisatelje za literarni večer. Kitajsko
je brala Han Suyin. Brali pa so tudi drugi priznani pisate¬
lji, katerih imena so v literarnem svetu nekaj pomenila. Ker
Poljaki niso imeli »Hlapca Jerneja« v prevodu, je Poljak
bral »Kostanj posebne sorte«. Za afriški jezik - mislim, da
gre za jezik plemena Yoruba - seveda ni bilo prevoda, zato
smo se odločili, da damo Afričanu Christophu Assmoiju iz
Slonokoščene obale v angleškem prevodu vsaj nekaj ver¬
zov, ki bi jih lahko na hitro prevedel. Najkrajši tekst, ki je
bil tudi Afričanu najbolj všeč, je bilo Župančičevo geslo:
»Kuj me življenje, kuj...« Ker ima ta jezik več različic in se
glasi v pesmih drugače kakor v vsakdanjem življenju - tako
sem vsaj jaz razumel njegovo razlago -, je Assamoi geslo
zapel. Naprosili smo televizijo, ki naj bi snemala. Res so
prišli, a posneli so le nekaj uvodnih slik in takoj odšli. Baje
se jim je mudilo na neko tekmo, tako so pisatelji komenti¬
rali njihov odhod. Meni pa je bilo žal, ker se nam je tako
izmuznila edinstvena priložnost, da bi imeli tedaj najbolj
znane svetovne pisatelje v interpretaciji Cankarja vsaj na
posnetkih.

242

Soyinka. Sedel sem na barskem stolčku v restavraciji na
Bledu. Ob meni pa je sedel Afričan Soyinka in pripovedoval
svojemu sosedu na drugi strani o svojem svetovnem nazoru.
Bil je vzgojen v jezuitski gimnaziji. Ko je že odrastel, imel
jih je menda že čez trideset, tedaj se je vrnil k veri svojih
očetov. »I am worshipping the god of iron,« je rekel. Nisem
razumel, kako je mogel zapustiti neki razumsko in logično
zgrajen verski sistem, kakor ga kaže tomistični katolicizem,
za verstvo, ki je za intelektualca vendar primitivno. S tem se
nikakor ni strinjal. Da so pri gradnji železnice mnogi inže¬
nirji, ki so imeli za seboj enak razvoj. Jaz pa sem razmišljal
o tem, kako močna mora biti želja po novi identifikaciji
naroda, ki si skuša tako pomagati. Kdo bi si mislil, da bo
Soyinka desetletje in pol kasneje dobil Nobelovo nagrado!

Tunižan Seni. Še enega gosta na sestankih PENa bi rad
omenil. To je bil Tunižan Mohamed (?) Seni. Ni bil kdove
kako bleščeč, a zelo navdušen razpravljalec. Vse mu je bilo
izredno všeč. V francoskih aleksandrincih je opeval Bled in
njegove goste. Poleg sekretarke Elze Jerebove sem bil celo
jaz deležen njegovega pesniškega navdiha.

Tunis. Med Jugoslavijo in Tunisom je bila po pogodbi o kul¬
turnem sodelovanju določena tudi izmenjava pisateljev. Po¬
godba je ležala celo leto v Beogradu, ker tam ni bilo nobe¬
nega zanimanja za deželo, ki kulturno, predvsem pa naku¬
povalno ni bila zanimiva. Končno je prišla ponudba tudi
k nam v Slovenijo. Jaz pa sem z veseljem sprejel možnost
obiskati to deželo, ki me je spominjala na »Tisoč in eno noč«.
Vsaj tako sem si zamišljal svoje bivanje v Tunisu. Prvo pre¬
senečenje me je čakalo že na letališču. Uradnik z ambasade
je prišel na letališče, ker je menda upal, da bo prišla kaka
pošta od doma. Povedal mi je, da so pričakovali pisatelja iz
Jugoslavije že prejšnje leto.

Kar je v Tunisu napravilo name največji vtis, so bili mladi
ljudje, ki so vodili razne »maisons de la culture« in »maisons
de la jeunesse« po raznih večjih mestih. Povsod se je poznala
nekdanja francoska nadvlada. Tudi hotel, v katerem sem
stanoval, je bil po evropskem standardu. Pri kosilu je bila na

243

mizi vaza, v kateri pa niso bile rože, ampak vejice z datlji, ki
si se jih lahko po volji najedel.

Ponudili so mi tudi dobro vino, ki ga pa redki muslimani
seveda niso naročali. Zdi se pa, da abstinenca ni bila preti¬
rano stroga. Na večerji, ki so jo priredili gostu na čast, so mi
tudi ponujali vino. Ker ga nihče drug ni naročil, sem ga tudi
jaz odklonil. Šele po koncu oficialnega dela sem šel z neka¬
terimi mlajšimi pisatelji v bar, kjer pa je bilo na voljo dovolj
alkohola. Moji kolegi se ga niso pretirano branili...

Nekega jutra so me odpeljali v Kairouan, znamenito sveto
mesto muslimanov. Z mano je bil samo šofer, ker so bili
drugi pisatelji zadržani, sicer pa - so mi rekli - me bodo tam
z veseljem sprejeli. Mesto je tako rekoč sredi puščave, ozi¬
roma sahela, vsaj tako, se mi zdi, so imenovali pokrajino, ki
še ni čisto puščava, a v njej raste kvečjemu kakšna trava ali
tu pa tam kak grm. V Kairouanu je med starimi hišami nekaj
novejših, ki pa se zelo lepo vključujejo v staro arhitekturo.
Pri vratih v mošejo je vabil k molitvi postaran muezin, ki pa
se ni mogel več povzpeti na minaret. Pogovor, ki sem ga imel
s tamkajšnjimi pisatelji, je bil nadvse zanimiv. Tema: so¬
dobna francoska literatura. Nekaj prisotnih avtorjev je pi¬
salo francosko, ker jim je ta jezik bil jamstvo za večji krog
bralcev.

Pot iz Kairouana nazaj v Tunis mi bo ostala v spominu.
Bila je že pozna noč, na nebu je bilo vse polno zvezd. Samo
z roko bi segel, pa bi si lahko katero vzel s seboj, tako so bile
blizu. S šoferjem sva ure in ure molčala. Užival sem tišino in
samoto. Kakor da bi me objemale neznane sile, ki so puhtele
iz zemlje. Ne znam opisati čudovite lepote nočne puščave.
Vse prehitro se je avto ustavil pred hotelom.

Zaljubil sem se v Tunis.

Breže (Fresach). To je majhna vas na Koroškem, kako uro
vožnje z avtom severno od Beljaka. Od tod je doma žena
predsednika koroških pisateljev Waltherja Nowotnyja. Ker
gre za izrazito turistično letovišče z odlično organiziranim
kmečkim turizmom, je Novotny prišel na idejo, da bi po¬
dobno kot slovenski PEN na Bledu tam zbral pisatelje alp¬
skih dežel, ki naj bi se dobivali vsako leto tri dni ob praz-

244

niku vnebohoda. Poleg Avstrijcev, Bavarcev in Luksem¬
buržanov so bili povabljeni še Poljaki, Čehi, Madžari, Ro¬
muni in Slovenci. S Filipičem se udeležujeva teh srečanj
že več kakor četrt stoletja. Verjetno je to edini kraj v sred¬
nji Evropi (med »kapitalisti«), kjer so se v najlepši slogi
sestajali pisatelji že v času najostrejših političnih polemik.
Žal se ti sestanki včasih pokrivajo z blejskimi, tako da se
je treba odločiti ali za eno ali za drugo. Razlika med
obema srečanjema ni toliko v temah, ki jih obravnavajo,
kot v mnogo ožjem izboru. Poleg nekaterih bolj ali manj
stalnih gostov je vedno nekaj mlajših novih pisateljev. Ko¬
rošci so na »duha Fresacha« na moč ponosni, sama vas pa
je tudi že od nekdaj zgled tolerance. Poleg katoliške in
protestantske cerkve je tu še znameniti protestantski die-
cezanski cerkveni muzej v prvi protestantski molilnici po
tolerančnem ediktu. Za nas Slovence je pomemben, ker
med šestimi slovenskimi protestantskimi knjigami hrani
dve, ki jih ni nikjer drugje, dve pa sta samo še v Koeben-
havnu. Zanimiva je Dalmatinova Biblija, ki se ji pozna, da
je presekana, ker je bila zazidana in jo je kmet ob prezi¬
davi s krampom ranil.

V Brežah ima svojo hišico upokojeni protestantski škof
Oskar Sakrausky, ki si je s študijo o kriptoprotestantih
v Zagoričah in z izdajo Trubarjevih predgovorov pridobil
zasluge za našo zgodovino protestantizma.

Rašica. Za proslavo Trubarjevega jubileja so se odločili, da
obnovijo Trubarjev mlin v Rašici. Načrt za adaptacijo je
napravil arhitekt Loboda, s katerim sem že prej sodeloval
pri knjižnih razstavah, ki sem jih pripravljal. Dal je podreti
vmesne zidove in tako dobil veliko dvorano, v oknih pa je
dal namestiti živobarvne vitraže z osebami, ki so bile kakor
koli povezane s Trubarjevim življenjem. Za vsa okna sem
poiskal portrete, na stenah pa sem s citati iz Trubarja sesta¬
vil Trubarjevo življenje in z grafičnimi prikazi starih mest
označil Trubarjevo življenjsko pot. Prva stran Katekizma
z znamenitim besedilom »Vsejn Slovencem ...« pa je bila za¬
pisana v zlatu. V nekakšnih stebrih pa so bile razstavljene
kopije naslovnic za Trubarjeva dela. Delo ni bilo lahko. Pri

245

odbiranju posameznih navedkov mi je precej pomagal Jože
Javoršek.

Ob odprtju Trubarjeve domačije je govoril tedanji pred¬
sednik jugoslovanskega predsedstva albanski pisatelj Sinan
Hasani. Njegovemu govoru se je poznalo, da mu je dal
glavne podatke Matjaž Kmecl. Sedel je v drugi vrsti poleg
mene in dogovorila sva se, da bova pri »Zdravljici« vstala.
Tudi Vidmar, ki je sedel pred nama, se je s tem strinjal. Ker
smo sedeli spredaj, so po kratkem oklevanju vstali tudi vsi
drugi. Tako je verjetno prvič na neki uradni proslavi zazve¬
nela himna, ki je nadomestila staro, vse preveč junaško be¬
sedilo.

Dvomi. »Kdor nikdar dvomil ni, ni nikdar veroval«. Na ta
Luthrov stavek sem naletel že zelo zgodaj. Z njim sem opra¬
vičeval dvome o tem, ali je vse prav, kar počne oblast, navse¬
zadnje: »moja« oblast. Najhujša razočaranja sem doživljal,
ko so prihajale na dan podrobnosti o trpljenju na Golem
otoku. Odločno sem odklanjal tezo, da je bil to edini način,
s katerim smo se izognili državljanski vojni in sovjetski in¬
tervenciji. Izjava CK, da so imeli zaporniki na otoku ne¬
kakšno samoupravo, ki ji je pripisati marsikako krutost, me
je ogorčila. Preveč me je spominjala na umikanje pred odgo¬
vornostjo Cerkve, češ španska inkvizacija je bila španska
državna zadeva, za katero papež ni bil odgovoren, saj se
z njo ni strinjal. Znano mi je bilo, da je znal papež svoje
nestrinjanje v srednjem veku zelo energično uveljaviti...
V čem je tu razlika? Sicer pa, sem si rekel, tudi Rimljani
zaradi nevrednih Petrovih naslednikov niso nehali verovati.

Moje levičarstvo je slonelo bolj na čustvenem dojemanju
kot na razumskem dokazovanju. Bral sem marksistično lite¬
raturo in vedel o teoriji verjetno več kakor marsikateri par¬
tijski sekretar. In vendar me je mnogo bolj kakor teorija
prepričevalo leposlovje: Ehrenburg, Fedin, Babelj, Bar-
busse, Upton Sinclair, Silone, posebno pa nemški avtoji
Glaeser, Brecht, Heinrich Mann, Kisch, Tucholsky in mnogi
drugi. Za mene, ki me je ta literatura navduševala, je bila
komaj rešljiva uganka, da ti pisatelji niso imeli vpliva na
nemško miselnost, saj Hitlerjevega prihoda na oblast ni

246

ustavila niti za eno leto, niti za en mesec. Je bil Mayev Kara
ben Nemsi, oziroma Old Shatterhand, ki je kljub prvotnemu
podcenjevanju pokazal moč »nemške pesti«, res močnejši od
vse leve literature pred Hitlerjem?

Simbioza. Mislim, da je bil anarhist knez Kropotkin, ki je
kot protiutež Darwinovemu zmagovanju močnejšega nad
šibkejšimi v naravi, kakor ga je razlagala in se nanj sklice¬
vala liberalna ekonomija, postavil medsebojno pomoč raz¬
nih živalskih vrst.

Dobro se zavedam velike kulturne vloge, ki so jo imele
stare samostanske knjižnice v preteklosti. Bile so včasih
prave zakladnice tedanje znanosti. Poleg večine bogoslovnih
knjig namreč ni malo posvetnih del iz zgodovine, prava in
medicine, pa tudi drugih področij.

Ko sta prišla knjižničarka splošnoizobraževalne knjižnice
in pater Metod iz kapucinskega samostana v Krškem in me
naprosila, naj uredim tamkajšnjo samostansko knjižnico,
sem se brez pomislekov odločil za tako delo. Čim bolj sem se
poglabljal v stare knjige, tem bolj me je to urejevanje priteg¬
nilo. Tudi iskanje knjig stare jezuitske knjižnice po katalogu
v NUKu, tema, ki sem jo uporabil za simpozij o jezuitih
v Sloveniji, me je seznanjalo z nekaterimi avtorji in njiho¬
vimi deli. Imel sem možnost, da to poznavanje kmalu izkori¬
stim. Še bolj pa sem užival v knjižnici kamniškega franči¬
škanskega samostana. Zdaj, ko so knjige že lepo razporejene
po razredih starega kataloga na policah in celo v glavnem že
popisane, sem zadovoljen, saj je pravzaprav prvič, ko je pred
menoj delo, ki je konkretno, ki je vidno in ki se da otipati.
(Med obiskovalci knjižnice je bila tudi skupina slabovidnih,
ki sem jim dal otipati debele hrbte starih foliantov in tudi
razliko med pisnimi podlagami papirusom, pergamentom,
usnjem in papirjem so lahko spoznali.) Tudi delo v nazar-
skem frančiškanskem samostanu, kjer sem šele na začetku,
se mi zdi zanimivo, čeprav je zaradi izgubljenega starega
kataloga težje. V glavnem pa se počutim kot arheolog, ki pod
običajno plastjo ne le prahu, ampak knjižnih listov odkriva
zanimive najdbe, na primer v raznih rokopisnih pripisih.

Kar mi je pri tem delu posebno všeč, je druženje z menihi,

247

ki živijo brez »prirojene sle po lastnini« in se dobro zave¬
dajo, da se moj svetovni nazor bistveno razlikuje od njihove
vere, in to razliko spoštujejo. Ali ni to klasičen primer Kro-
potkinove simbioze?

»Pet pedi«. V teh spominih sem nanizal drobce svojih doživ¬
ljajev in doživetij, kakor so mi ne vedno po kronološkem
redu prihajale na misel. Poleg očetove kronike, ki mi je ra¬
bila v oporo, sem le izjemoma segel po dokumentiranih vi¬
rih. —

Skozi moje roke je šlo tisoče starih knjig, v katerih se
avtor obrača neposredno na »dobrohotnega bralca«. Zato mi
ne smeta zameriti, draga bralka, dragi bralec, da tudi jaz
uporabim ta nekam starinski način. Ko zdaj pet pedi pred
koncem skušam urediti to svoje življenje in, kot mi je oče
citiral Platona, da se moraš posloviti od življenjske pojedine
ne presit pa tudi ne lačen, se zavedam, da sem v spominu
najbrž kako stvar omilil, morda celo olepšal, ko sem se pre¬
tikal in opotekal med navdušenjem in razočaranjem.

248

VSEBINA

I. Maribor — mesto moje mladosti. 7

II. Emigrant.‘.123

III. Zanos obnove.159

IV. Med knjižničarji in književniki.201

Jaro Dolar
SPOMINI

V preddverju literature
1. izdaja

Urednik Bojan Osterc
Lektoriral Pavle Vozlič
Opremil Bronislav Fajon
Založila Založba Obzorja Maribor
Za založbo Pavla Peče
Natisnila Tiskarna Ljudske pravice, 1995
Naklada 800 izvodov
ISBN 86-377-0778-5

Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-29 z dne 9. 12. 1994 se za knjigo
plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %.

NARODNA IN UNIUER2ITETNA
KNJIŽNICA

SBN 86-377-0778-5

n zgodnjim letom
no vojno in po njej.

788637

707783


IliSk


V PREDDVERJU



Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

459658