JEJA JAMAR LEGAT 
LOŠKO ŠOLSTVO V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA 
Na loško šolstvo je ukinitev freisinškega gospostva 1803 gotovo vplivala. 
Loka ni bila več središče vodilnih prosvetljencev. V loški trivialni šoli so 1804 
začeli poučevati po novem osnovnošolskem načrtu. Ker so se na Dunaju bali, 
da bi demokratične zahteve prosvetljencev v šolah privedle tudi avstrijske 
podanike v revolucijo, je novi šolski zakon zahteval, naj otroke uče v osnovni 
šoli le branja in pisanja ter verske resnice, ki se naj jih otroci uče na pamet. 
Nadzorstvo nad šolami je prevzela cerkev. Otroci iz trivialne šole niso mogli 
vstopiti v gimnazijo.^ 
Z ustanovitvijo Ilirskih provinc 1809 je prišla tudi Loka pod Francoze. 
Francozi so odpravili cerkveno nadzorstvo nad šolami. Neposredno nadzorstvo 
so prevzeli župani kot predstavniki občine, posredno pa ravnatelji najbližjih 
gimnazij. V Loki je bil 1813 za župana Maximilian Zeball,^ najbližja gimnazija 
pa je bila v Kranju. Francozi so jo na novo ustanovili, vodil jo je ravnatelj 
Dagarin. 
Namesto trivialnih šol so začeli ustanavljati primarne šole, iz katerih so 
učenci lahko vstopali v gimnazijo. 
Šolstvo bi v tem obdobju moralo napredovati, zlasti ker so uvedli v osnov 
ne šole slovenščino kot učni jezik. Vendar pa je opaziti prav v obdobju Ilirije 
močno nazadovanje v šolstvu. Dežela je bila izčrpana zaradi vojn in velikih 
davkov. Zupani in občine bi morali skrbeti za šolstvo in plačevati učitelja. Bre 
mena pa so bUa prevelika. Učitelji so povsod po Sloveniji zapuščali službe. 
Ker so možje morali na vojsko, so otroci ostajali doma in delali na polju. Po 
vsej Sloveniji so zapirali šole. Tako so prenehale z delom glavna šola v Kranju, 
16 trivialk in 18 nedeljskih šol po Sloveniji. Loka pa je tudi v tem obdobju 
vzdržala in obdržala svojo šolo, prav tako tudi uršulinke, čeprav so imele v tem 
obdobju komaj trinajst gojenk.' 
Po odhodu Francozov so Avstrijci takoj uvedli cerkveno nadzorstvo nad 
šolami in ukinili enotno primarno osnovno šolo. Spet so ustanovili v manjših 
mestih in trgih trivialne šole, glavne šole v okrožnih mestih in normalke v 
deželnih glavnih mestih. Šole pa so obnavljali le tam, kjer so prebivalci to 
izrecno želeli in tudi plačali za zidavo poslopij, kajti v ljubljanskem gubemiju 
je bilo v štiridesetih letih za 340 osnovnih šol le 220 stavb, ostale so bile 
v najetih stavbah. Šolski obisk se je izboljšal, tako je 1810 obiskoval šolo le 
vsak sedmi za šolo sposobni otrOk, 1847 pa vsak tretji otrok. Stanje učiteljstva 
pa je bilo še vedno porazno. Tako so se morali učitelji še vedno preživljati z 
različnimi postranskimi dejavnostmi. Bili so odvisni od šolnine in so si poma 
gali, kakor je kdo vedel in znal. 
Loka je spet dobila trivialno šolo. Na njej je 1820 poučeval učitelj Blaž 
Navoda, ki je slovel kot priložnostni pesnik. Na zadnji strani starološke cerkve 
40 
je vklesan nagrobni napis znanemu loškemu trgovcu Kosu,'* ki ga je zložil 
učitelj Navoda. (Glej slLko!)^ 
Otroci loških meščanov niso mogli vstopati iz trivialne šole v gimnazijo. 
Glavnim šolam, ki so bile v Mariboru, Novem mestu, Kamniku, Idriji in Beljaku, 
so pridružili še nove, tako 1815 v Kranju, 1817 v Piranu in v Kopru, 1819 
v Postojni, čeprav vlada ni podpirala ustanavljanja glavnih šol, ker ni marala, 
da bi kmečki otroci obiskovali gimnazijo. 
Nagrobnik Matevža Kosa v Stari Loki 
V glavnih šolah otrok niso učili zgolj pomnenja, ampak so jim razvijali 
tudi razum, jih pripravljali za vstop v gimnazijo ali pa za službo nižjih urad 
nikov, trgovcev in obrtnikov. Poleg verouka je bil glavni predmet nemščina, 
ki je bila vsaj v tretjem razredu tudi učni jezik. Učenci pa so se učili tudi 
branja in pisanja latinskih besed in štirih računskih operacij s celimi števili 
in ulomki. 
Glavne šole so imele štiri ali tri razrede. Prvi razred se je delil na dva 
oddeika: višji in nižji. Medtem ko so učitelji trivialk dobivali plačo nepo 
sredno od učencev, so bili učitelji glavnih šol plačani iz krajevnega šolskega 
sklada, v katerega so se stekale razne dajatve, tako davek na potrošno blago, 
prispevek občine, šolnine. Učitelji so imeli pravico do pokojnine in njihov 
ugled se je dvignil.i 
Loški mestni zbor je prosil deželno gosposko 1816, da se spremeni njihova 
trivialna šola v glavno šolo. Ker se niso mogli zediniti, kdo bo plačeval za šolo, 
41 
je bila prošnja zavrnjena. Leta 1822 so ponovno prosili in 1823 ustanovili 
začasno, 1825 pa stalno glavno šolo. Za šolske stroške so uporabljali do 1829 
vinsko, žganj sko in mestno dacijo. Leta 1826 je Marija Spock podarila svojo 
hišo v Klobovsovi ulici za glavno šolo. Loška glavna šola je imela tri razrede, 
prvi razred je imel dva oddelka: višji in nižji, tako da so bili na šoli dejansko 
štirje razredi. Dva razreda sta bila v starem poslopju na sedanjem Cankarje 
vem trgu št. 11, dva razreda pa v novem poslopju v Klobovsovi ulici. Število 
učencev se je vrtelo okrog 200, tako da je bilo leta 1830 na šoli 189 učencev, 1832 
jih je bilo 182, 1838. leta 220, 1839. leta 201, 1847. leta 183.6 
Med učitelji glavne šole je najbolj znan Jožef Kramer, ki je prišel v Loiko 
1821 in poučeval do 1875. leta, torej celih štiriinpetdeset let; 1870 je bil odliko 
van z zlatim križcem za 50-letno učiteljevanje, umrl je v Loki 1884. leta v 
enaindevetdesetem letu. Na glavni šoli so v tem obdobju učili še Martin Mazek, 
Lorenc Naglic, Lorenc Tribuč, Franc Cvek, Franc Adamič in Franc Klemenčič. 
Učitelji so poučevali po 19 oz. 20 ur tedensko, vseh tedenskih učnih ur na šoli 
je bilo 92. 
Jožef Kaiba (1806—1893) 
Na glavni šoli so v tem obdobju ravnateljevali Johann Ureuz (1830), Kari 
Završnik (1838), Vinzenz Mayr (1850), Kari Legat (1845).« 
Strokovno so šolo nadzorovali Johann Novak, šolski nadzornik in župnik 
v stolni cerkvi, Franc Kramer, okrajni šolski nadzornik, župnik in dekan v 
Stari Loki, Jakob Dolenc, okrajni šolski nadzornik, v ekonomskem pogledu pa 
Moric Werzer, okrajni šolski nadzornik in upravitelj loškega gospostva, Maxi-
milian Zeball, krajevni šolski nadzornik in župan občine Loka, od 1845 pa 
Jožef Kaiba, lokalni šolski nadzornik in trgovec v Loki. Ločani so torej poleg 
cerkvenega nadzorstva, ki se je brigalo za strokovnost in idejnost pouka, imeli 
tudi nadzornike, ki so preverjali, kako se je uporabljal denar, ki se je stekal 
v krajevni šolski sklad. V začetku sta to opravljala upravitelj loškega gospo 
stva in loški župan, potem pa zastopnik meščanstva Jožef Kaiba, trgovec z 
Mestnega trga 37 (sedaj št. 5), ki se je šele 1836 preselil v Loko.^ 
42 
Ob sklepu zimskega semestra ob koncu februarja in letnega semestra 
ob koncu julija so bili javni izpiti, ki so trajali po dva dni. Povabljeni 
so bili loški meščani, učence pa so spraševali iz prvega razreda prvi dan 
od 9. do 12. dopoldne, iz drugega razreda od 14. do 17. popoldne, iz tretjega 
razreda pa drugi dan od 9. do 12. dopoldne. Nato so ob igranju godbe v grajski 
kapeli nagradili najboljše učence. Tako sta dobila 1849 častni nagradi Franc 
Kramer in Maximilian Krener iz Loke.'' 
Za učence, ki zaradi oddaljenosti ali dela doma niso obiskovali rednega 
pouka, so ustanavljali v tem času nedeljske šole. Učenci so jih obiskovali ob 
nedeljah popoldne po eno uro. V njih so se učili začetnega branja in pisanja 
in verouka. V Loki je bila nedeljska šola vsaj že 1842. leta, število učencev 
je bilo precejšnje, tako sta bila 1850 na šoli dva oddelka z 22 in 44 učenci. 
Razen glavne šole, ki so jo obiskovali dečki, so imeli v Loki uršulinsko 
osnovno šolo za dekleta. Na zunanji šoli so uršulinke poučevale po programu 
glavne šole. V šolskem letu 1824/25 so jo poimenovali v dekliško industrijsko 
glavno šolo. Tedaj jo je obiskovalo 116 učenk, pozneje pa je število še na-
rastlo. Imela je prav tako kot deška glavna šola tri razrede, prvi se je delil 
v nižji in višji oddelek. Zunanjo šolo so obiskovala deikleta iz mesta in bližnje 
okolice. Na zunanji šoli so poučevali v slovenščini, nemščina je bila le učni 
predmet. Učni načrt je bil enak kot v glavnih šolah, le da so se dekleta poleg 
branja, pisanja nemščine ter računstva učila še lepopisja in ženskih ročnih 
del. Pravico javnosti je šola dobila šele 1872. Do tedaj pa so učenke izpraševali 
ob koncu vsakega polletja pred isto komisijo kot učence loške glavne šole.^" 
Dekliška nedeljska šola je bila združena z zunanjo šolo. Obiskovala so jo 
vse leto dekleta vseh starosti. Pouk je bil vsako nedeljo od 14. do 16. ure. 
Število učenk pa je navadno presegalo 200. 
Notranja uršulinska šola je bila namenjena hčeram iz najuglednejših dru 
žin. Večina gojenk je bila iz drugih krajev, največ iz Gorice in Trsta. Pouk 
je bil v nemščini. Poleg predmetov glavne osnovne šole so se učenke učile 
še zgodovine in zemljepisa ter neobvezno francoskega, italijanskega, pozneje 
tudi angleškega jezika, ženskih ročnih del, slikanja in glasbe. Število gojenk 
je nihalo med 100 in 180. Gojenke so plačevale mesečnino. Med gojenkami je 
bilo precej Ločank, nekatere pa so obiskovale notranjo šolo le poldnevno. 
Tedenskih učnih ur je bilo na dekliški glavni šoli 190. 
V letih 1830 do 1838 je bila predstojnica uršulinskega samostana Marija 
Terezija Ramspacher. 
Na zunanji šoli so učili v tem času: Franc Anžlovar, samostanski kaplan, 
verouk (20 ur tedensko), m. Salesia Haan, ponavljanje verouka (7 ur), s. Flo-
riana Steppan, lepopis, ženska ročna dela (8 ur), s. Katarina Heiss, branje, 
lepopis (6 ur), s. Antonija Mayer, nemščina, pravopis, računstvo (8 ur), s. Ur 
šula Dobrave, nemščina, pismene vaje, pravopis, lepopis (11 ur), m. Ana 
Frančiška Berlinšik, ponavljanje verouka, ženska ročna dela, s. Karolina Sever, 
branje, pisanje (7 ur), m. Nepomucena Udinak, branje, govorništvo, črkovanje 
na izust (8 ur), s. Klara Mittermeyer, lepopis, računstvo (7 ur), s. Alojzija 
Hueber, branje, vaje v nemščini (11 ur). 
Na notranji šoli pa so poučevali: 
verouk katehet Gregor Kušer (2 uri), m. Josefa Pisanelli, francoščina (3 ure), 
m. Ludovika Gorianz, nemščina, ročno delo (18 ur), m. Angela Legat, nemščina, 
ročno delo (16 ur), m. Mariana Knific, risanje, klavir (8 ur), m. Serafina Hau-
senlehner, nemščina, zgodovina (20 ur), s. Juliana Mačik, nemščina (11 ur), s. Be 
nedikta pl. Renaldy, zemljepis, italijanščina, lepopis (12 ur). 
43 
Leta 1821 je obiskala samostan cesarica Karolina Avgusta. Leta 1836 so 
začeli vpisovati odlične učenke v zlato knjigo. 
Gojenke so bile po starosti razdeljene v tri divizije. Dekleta so nosila ob 
delavnikih modre, ob nedeljah pa črne predpasnike, le ob posebnih svečano 
stih so oblekle temno modre obleke z belimi ovratniki. Posamezni oddelki so se 
razpoznavali po barvi usnjenih pasov. V zavodu je prevladoval nemški jezik. 
Na pustno nedeljo pa so gojenke igrale francosko nabožno dramo Mučenci 
v slovenskem prevodu.'' 
Tako je bila Loka v prvi polovici 19. stoletja med redkimi manjšimi mesti 
na Slovenskem, ki so imela glavno šolo za dečke in deklice. Fantje so lahko 
vstopali v gimnazijo ali pa se pripravljali za nižje uradnike, trgovce ali obrt 
nike kar v domačem mestu, dekleta pa so pri uršulinkah dobivala večjo izo 
brazbo kot njihove vrstnice po drugih krajih. Mesto je tedaj slovelo tudi 
zaradi notranje uršulinske šole in njenega internata. 
Ce primerjamo število učnih ur in predmetnik na deški glavni šoli in na 
uršulinski glavni dekliški šoli, lahko sklepamo, da so se uršulinke z nekaj 
tedenskimi urami in brez skrbi za življenjski obstoj lahko bolje pripravljale 
za pouk koit učitelji na deški osnovni šoli, predmetnik pa je dekleta poleg 
snovi za osnovno glavno šolo seznanjal še z lepopisom, pravopisom, govorni 
štvom in žensikimi ročnimi deli, v notranji glavni šoli pa še z zgodovino, zem 
ljepisom, tujimi jeziki, slikanjem in glasbo. 
Ločanke so torej po izobrazbi v tem obdobju prekašale moške vrstnike, 
idejni vpliv samostana pa je bil zato močan tudi v javnem življenju. 
Opombe 
1. Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, II. del, 1964. 
— 2. Potrdilo loškega županstva od 1. julija 1813 s podpisom župana Maximiliana 
Zeballa. — 3. Iz letnega poročila uršulinskega dekliškega penzionata v Škof j i Loki 
v šol. 1. 1903'4. — 4. Ded slovenskega zgodovinarja Franca Kosa in praded akademikov 
Milka in Gojmira Kosa. — 5. Friderik Kramer, Nekoliko črtic iz zgodovine škofjelo 
ške deške šole. Letno poročilo deške ljudske šole v Skofji Loki 1890/91. — 6. Classifi-
cation der Schuler an der Knaben Hauptschule in Lack, 1830, 1838, 1839, 1849, 1850. 
Loški šolski arhiv 30. — 7. Einladung zur offentlichen Priifung der Schuler an der 
Hauptschule Lack nach beendigtem Winter Curse den 26. und 27. Februar (1845, 
1846, 1847, 1848), Loški šolski arhiv 30. — 8. Osebje loških glavnih šol in njihova 
zaposlitev 1830, 1838, Loški šolski arhiv 30. — 9. Rokopisni latinski zapisek Janeza 
Kaibe, občinskega tajnika v Loki. — 10. Einladung zu der offentl. Priifung der 
Schuler und Schiilerinnen an der K. K. Knaben Hauptschule zu Lack und an der 
Madchen Industrial und Hauptschule bei den Ursulinerinen zu Lack nach beendigtem 
Somrnep Curse den 29., 30. und 31. Juli 1850. Loški šolski arhiv 30. 
R e s u m e 
LES fiCOLES A SKOPJA LOKA DANS LA PREMIERE MOITIE DU XIXe SlECLE 
Škof j a Loka garda son ecole elementaire aussi pendant la periode des Pro-
vinces Illyriennes. Les Autrichiens retablirent ensuite la vieille ecole »triviale« (ecole 
primaire) qui ne permettait pas aux eleves de continuer leurs etudes au lycee. En 
1822, les habitants de Skofja Loka firent une demande pour Tecole elementaire 
qu'ils finirent par obtenir en 1825. L'ecoIe fut installee dans la maison de Marija 
Spock dans la rue de Klobovs. Les instituteurs les plus connus de repoque etaient le 
poete de circonstance Blaž Navoda et Jožef Kramar qui enseignait a Skofja Loka 
pendant 54 ans. 
44 
L'education des filles etait confiee aux ursulines. Elles enseignaient a Tecole 
exteme pour les jeunes filles dapres les programmes de Tecole elementaire, et elles 
dirigeaient aussi une ecole d'internes, oii elles enseignaient a cote des matieres de 
Tecole elementaire aussi le fran(;ais, Titalien, Tanglais, la geographie, rhistoire, la 
peinture et la musique. 
Dans la premiere moitie du XIXe siecle, Škof j a Loka etait done parmi les rares 
petites villes de la Slovenie qui avaient une ecole elementaire pour les gargons et 
pour les filles. 
45