186613 TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Lel. XL št. 6 november - december 2003, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v Ljubljani GLAVNI UREDNIK/Edifor Igor Lukšič SEKRETARKA/Secretary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC /Designer Ismar Mujezinovič IZVEDBA Epromak TISK Formatisk d.o.o. UREDNIKI/Associate Editors Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar, Peter Stankovič, Zdenka Sadi Tomaž Krpic (recenzije) UREDNIŠKI SVET/Editorial Advisory Board Milan Balažič, Ivan Bernik, Marjan Brezovšek, Miro Cerar, ml. Ljubica Jelušič, Maca Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Miran Komac, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar (predsednik), Rudi Rizman, Tine Stanovnik, Marjan Svetličič, Zlatko Šabič, Metka Tekavčič, Niko Toš, Mirjana Ule, Vasja Vehovar, France Vreg, Pavel Zgaga MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/International Advisory Board Luigi Graziano (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (University of Hamburg, Nemčija), Stein Kuhnle (University of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California, USA), Philippe Manigart (Bruxelles, Belgija) Helmut Willke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (University of Lund, Švedska), Henry Teune (University of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Political Science Abstracts, International Political Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ-International Bibliography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Revievvs of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM U red n ištvo/Editorial board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 01/5805-147, faks: 01/5805-108 E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si Teorija in praksa je dostopna na internetu http://www.uni-lj.si/~fd_tip/index.html Naročnina za I. polletje 2003 za študente in dijake 4.000,00 SIT, za druge individualne naročnike 5.000,00 SIT, za podjetja in ustanove 10.000,00 SIT, za tujino 12.000,00 SIT Cena tega zvezka v prosti prodaji je 2.000,00 SIT Revija izhaja ob podpori Ministrstva za šolstvo, znanost in šport in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revija Letnik XL, št. 6 , str. 981 - 1212 Ljubljana, november ■ december 2003 VSEBINA WW ČLANKI Slavko SPLICHAL: OD "SUMNE SREČE" H KULTIVIRANEMU RAZGLABLJANJU Zdravko MLINAR: TELEDELO IN PROSTORSKO-ČASOVNA ORGANIZACIJA BIVALNEGA OKOLJA Miro KLINE, Dario BERGINC: TRŽNA ZNAMKA DRŽAVE: ŠTUDIJA PRIMERA SLOVENIJE Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK: SLOVENSKI MODEL PARLAMENTARNEGA NADZORSTVA NAD OBVEŠČEVALNIMI IN VARNOSTNIMI SLUŽBAMI Simona KUSTEC LIPICER: VREDNOTENJE JAVNIH POLITIK 985-1011 1012-1039 1040-1057 1058-1073 1074-1093 ETIKA SKRBI - TEORIJA, POLITIKE, PRAKSE Alenka ŠVAB: UVODNIK 1094-1096 Sel m a SEVENHUIJSEN: TRETJA POT? MORALNOSTI, ETIKE IN DRUŽINE 1097-1111 Alenka ŠVAB: MED DELOM IN DRUŽINO 1112-1126 Majda PAHOR: VIRI ETIČNEGA ODLOČANJA PRI DELU MEDICINSKIH SESTER 1127-1142 Simona ZAVRATNIK ZIMIC: ETIKA SKRBI V MIGRACIJSKIH POLITIKAH 1143-1154 Irena SELIŠNIK: SOCIALNO MATERINSTVO 1155-1166 PREVOD LADISLAV CABADA: ČEŠKE POLITIČNE STRANKE IN NJIHOV POLOŽAJ V PROCESU OBLIKOVANJA EVROPSKIH POLITIČNIH STRANK 1167-1177 983 STROKOVNA IN ZNANSTVENA SREČANJA Uroš PINTERIČ: CENTRAL EUROPE BEYOND DOUBLE ENLARGEMENT 1178-1180 WW PRIKAZI, RECENZIJE Padraic Kenney: A Carnival of Revolution: Central Europe 1989 (Mirsad Begič) Danica Fink Hafner in Damjan Lajh: Managing Europe from Home: the Europeanisation of tire Slovenian Core Executive (Tomaž Boh) Uršula Lipovec Čebron (ur.): V zoni prebežništva: Antropološke raziskave prebežnikov v Sloveniji (Barbara Verlič Christensen) Selma Sevenhuijsen, Alenka Švab (ur.): Labirinti skrbi - Pomen perspektive etike skrbi za socialno politiko (Roman Kuhar) Franc Trček: Problem informacijske (nedostopnosti (Marjan Hočevar) Mary Evans (ur.) in Ellie Lee (ur.): Real Bodies: A Sociological Introduction (Tomaž Krpic) 1181-1184 1184-1186 1186-1188 1188-1191 1191-1192 1193-1195 AVTORSKI POVZETKI KAZALO LETNIKA XL 1196-1203 1204-1210 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 CONTENTS ®1 ARTICLES Slavko SPLICHAL: FROM DISTRUSTFUL HAPPINESS TO CULTIVATED REASONING Zdravko MLINAR: TELEWORK AND S PATI AL AND TEMPORAL ORGANISATION OFTHE RESIDENTIAL ENVIRONMENT Miro KLINE, Dario BERGINC: 'COUNTRY' AS A BRAND: SLOVENIA AS THE ČASE STUDY Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK: SLOVENIAN MODEL OF PARLIAMEN- TARY CONTROL OVER THE INTELLIGENCE AND SECURITY SERVICES Simona KUSTEC LIPICER: PUBLIC POLICY EVALUATION ETHICS OF ČARE - THEORY, POLICIES, PRACTICES Alenka ŠVAB: EDITORIAL Selma SEVENHUIJSEN: THIRD WAY? MORALITIES, ETHICS AND FAMILIES Alenka ŠVAB: ČARE BETWEEN WORK AND FAMILY Majda PAHOR: "POWERTO HELP". RESOURCES OF ETHICAL DECISION-MAKING IN NURSING Simona ZAVRATNIK ZIMIC: ETHICS OF ČARE IN MIGRATION POLICIES Irena SELIŠNIK: "SOCIAL MOTHERHOOD" TRANSLATION Ladislav CABADA: CZECH POLITICAL PARTIES AND THEIR POSITION IN THE PROCESS OF CREATING EUROPEAN POLITICAL PARTIES EXPERTS MEETINGS, CONFERENCES Uroš PINTERIČ: CENTRAL EUROPE BEYOND DOUBLE ENLARGEMENT il REVIEWS Padraic Kenney: A Carnival of Revolution: Central Europe 1989 (Mirsad Begič) Danica Fink Hafner in Damjan Lajh: Managing Europe from Home: the Europeanisation of the Slovenian Core Executive (Tomaž Boh) Uršula Lipovec Čebron (ed.): In the Zone of immigration: an anthropological research on immigrants in Slovenia (Barbara Verlič Christensen) Selma Sevenhuijsen, Alenka Švab (eds.): Labyrinths of Čare - The relevance of the ethics of čare perspective for social policy (Roman Kuhar) Franc Trček: Problems of Information Inaccessibility (Marjan Hočevar) Mary Evans, Ellie Lee (eds.): Real Bodies: a sociological introduction (Tomaž Krpič) ABSTRACTS CONTENTS - VOLUME XL 985-1011 1012-1039 1040-1057 1058-1073 1074-1093 1094-1096 1097-1111 1112-1126 1127-1142 1143-1154 1155-1166 1167-1177 1178-1180 1181-1184 1184-1186 1186-1188 1188-1191 1191-1192 1193-1195 1196-1203 1204-1210 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 ČLANKI Slavko SPLICHAL* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK OD 'SUMNE SREČE’ H KULTIVIRANEMU RAZGLABLJANJU Bentham in Kant o načelih javnega komuniciranja Povzetek. Analiza Kantove in Benthamove konceptualizaci- je načela publicitete razkriva temeljno razliko med v sodob¬ nosti prevladujočo idejo svobode tiska, ki izhaja iz Benthamove "sumne sreče", ter Kantovo zahtevo po javni rabi uma in njegovim načelom publicitete. Bentham je v interesu splošne sreče zagovarjal svoboden tisk kot sredstvo javnega nadzora parlamenta. Kant je zagovarjal svobodno javno razpravo kot instrument razvoja in izražanja člove¬ kove avtonomne racionalnosti. Toda "svoboden tisk", ki je utelešen v lastninski pravici njegovih lastnikov, ne more doseči ne Benthamovih ne Kantovih ciljev, ki v ospredje postavljajo osebnostno pravico komuniciranja, ne pa korpo¬ racijsko pravico svobode tiska. V demokratičnih družbah, v katerih državljani, ne pa posamezni stanovi, legitimirajo oblast, bi moralo nadzorstveno razsežnost publicitete, ki se izraža v korporacijski svobodi tiska, učinkovito dopolniti delovanje v smeri izenačevanja državljanov v javni rabi uma. Ključni pojmi: publiciteta, nadzorovanje, javna raba uma, pravičnost, lastninska pravica, svoboda tiska, pravica do komuniciranja, Jeremy Bentham, Immanuel Kant Tisk in moč nadzorovanja Svoboda tiska in svoboda govora sta pojmovani kot temeljna elementa so¬ dobne demokracije. Zakonodaje na državni in mednarodni ravni zagotavljajo ne samo svobodo tiska, ampak tudi (celo primarno) svobodo govora kot temeljno in neodtujljivo človekovo pravico. Večina pravic in svoboščin, ki medijem pripadajo po zakonodaji, se v bistvu ne razlikuje od svoboščin, ki pripadajo posamezniku iz naslova pravice do svobode izražanja. Vendar kaže, da so mediji zakonsko bolj ža- ščiteni kot državljani. Ker množični mediji razpolagajo z veliko močnejšimi sred¬ stvi kot navadni državljani, lahko tudi polneje uživajo svojo "svobodo tiska" kot pa državljani svojo "svobodo izražanja". Zgodnji institucionalni poskusi regulacije tiska so omejevali avtonomijo posa¬ meznika pri oblikovanju in javnem izražanju mnenj na teme, ki niso bile kritične * Dr. Slavko Splichal, redni profesor na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 str. 985-1011 Slavko SPLICHAL do elit moči. Tovrstni poskusi regulacije, kot denimo cenzorski edikti, so bili "medijski zakoni" zgolj po imenu. Pravi smisel medijske zakonodaje ni represija proti svobodi tiska, ki s širjenjem strahu pred kaznovanjem preprečuje "kriminal¬ na dejanja", kot je to pri cenzuri, ampak - kot trdi Karl Marx v seriji člankov o svo¬ bodi tiska iz leta 1842 - v pravnem priznanju svobode tiska kot uresničitve člove¬ kove svobode, ki mora zagotoviti enakost pravic državljanom ne glede na njihovo razredno pripadnost. Po Marxu je svoboda tiska - tako kot katerakoli druga člove¬ kova svoboda - vselej obstajala v praksi, vendar večinoma kot del privilegijev, ne pa kot splošna človekova pravica. Institucionalizacija komuniciranja je privedla tudi do porasta različnih vrst popačenega komuniciranja kot posledica poskusov različnih zasebnih in oblastnih skupin, da bi strukturirale in omejevale javno komuniciranje v prid uveljavljanja svojih partikularnih interesov. Potreba za insti¬ tucionalno regulacijo in intenzivnostjo tovrstne regulacije je kulminirala z razvo¬ jem množičnih medijev, najprej v rigidnih prepovedih svobode izražanja in tiska, kasneje - z meščansko revolucijo - pa z ustavnim in zakonskim zagotavljanjem svo¬ bode tiska. Prvenstvo ustavne pravice do zasebne lastnine nad pravico do svobod¬ nega izražanja morda predstavlja najmočnejšega nasprotnika pravici do javnega izražanja v dobi množičnih medijev, ki ga v razpravah o svobodi tiska nikakor ne smemo spregledati. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju so razprave o svobodi tiska(nja) izpe¬ ljevale načelo publicitete iz posameznikove svobode mišljenja in govora. Vendar so se po ustavni zagotovitvi svobodnega tiska razprave o svobodi tiska skrčile na težnjo po svobodi za tisk in s tem zapostavile idejo publicitete kot osnove demo¬ kratične družbene ureditve. Pojma javnih medijev in družbene odgovornosti tiska sta z omejenim uspehom poskušala obuditi to dimenzijo javnosti. Družbeni akter¬ ji, ki so zgodovinsko vzpostavili (liberalno-meščansko) javno sfero in katerih par¬ ticipacija v njej je še vedno neizbežno konstitutivna - tj. posamezniki in skupine, izhajajoče iz civilne družbe, ki kot državljani participirajo v reprodukciji javnosti - - so bili v veliki meri marginalizirani. Javna sfera je bila podvržena dvema skupina¬ ma zunanjih akterjev: političnim strankam, interesnim skupinam in drugim nosil¬ cem družbene moči, ki se samo "pojavljajo pred javnostjo" in "okupirajo že vzpo¬ stavljeno javnost, da bi jo uporabili", ter publicistom v medijih kot vratarjem, ki določajo prednostne teme javega diskurza in nadzorujejo dostop do medijev (Habermas, 1992: 440, 453-4). Ta praktični in duhovni obrat k depersonalizirani svobodi tiska najbolje pona¬ zarjajo pojmovanja tiska kot "četrte veje oblasti" (fourth power), "četrtega stanu" (fourth estate) oziroma "psa čuvaja" (watchdog) - popularni vzdevki, ki so se v devetnajstem stoletju prijeli tiska na Zahodu, še posebej v ZDA. Pojem svobode tiska je postal neločljiv od ideje/ideala od vladnega in strankarsko-političnega nad¬ zora neodvisnih časnikov, ki predstavljajo javno mnenje in imajo moč za nadzoro¬ vanje drugih vej oblasti. Boj za svobodo misli, tiska(nja) in drugih državljanskih pravic v Evropi je bil v svojem bistvu izraz vzpona novega, nacionalnega meščanskega razreda - ki je sebe enačil z "družbo", "ljudstvom" ali "narodom" - in njegovega boja za oblast. V tem obdobju je ideja četrte veje oblasti jasno kazala na dejstvo, da so časniki imeli dru- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL gačen vir legitimnosti in da so predstavljali kritični impulz proti anciene regimeu ter obliko nadzora nad tradicionalnimi vejami državne oblasti. V tem času so raz¬ svetljensko usmerjeni Evropejci nekritično videli Združene države Amerike kot prostor, kjer bi se "razum in človeštvo lahko razvila hitreje kot kjerkoli drugje" (Robert Palmer v Keagan, 2003: 9).' V svojem Pismu španskemu ljudstvu (1820) je Jeremy Bentham na primer zapisal, da v ZDA "ljudje niso nič bolj omejeni pri jav¬ nem izbiranju in izražanju kot pri zasebnem skupnem obedovanju." Podobno je Marx (1842/1974) našel "naravni fenomen svobode tiska v Severni Ameriki v svoji čisti, najbolj naravni obliki." 2 Z meščansko revolucijo je izginila raznovrstnost virov politične in družbene legitimnosti, saj je vse veje oblasti legitimiral isti vir - ljudstvo. Četudi je tisk še vedno imel drugačen vir legitimnosti - kot organ javnosti in kot kapitalistično nedržavno podjetje, je njegova avtonomizacija v posebno “vejo", utemeljeno na moči kapitala, uspešno izvzela tisk iz splošnega načela publicitete, natančneje, iz osebnostne pravice do izražanja. Medtem ko je načelo publicitete označevalo splošno prepričanje v svobodo in avtonomijo človekove narave in razuma, je pojem tiska kot "četrte veje oblasti" (fourth power) poudarjal neodvisnost in svo¬ bodo privilegirane nove družbene "moči", tako v Marxovem smislu "urbanega stanu" kot novega meščanskega razreda, kot tudi v Macaulayjevem pomenu tiska kot "četrte veje oblasti... [ki je] enakovreden varuh, in več kot enakovreden, vsem preostalim [varuhom javne svobode] skupaj" (Macaulay, 1872/1999: 103). 3 Ta nenavadna "pooblastitev" tiska v tradiciji četrte veje oblasti se je razkrila ob koncu devetnajstega stoletja, ko se je zgodnja konceptualizacija publicitete, ki naj bi omogočala javni tribunal sankcionirati politične predstavnike, ki ne bi delovali skladno z javnim interesom, preusmerila v zanimanje za to, "kako javno mnenje vpliva na človeka kot člana družbe, ne pa kot njegov zastopnik ali govornik" (Ross, 1901/1969: 97op). Ta nova konceptualizacija’ ne poudarja gonilne sile javnega mnenja za nadziranje vladajočih, ampak se osredotoča na njegovo moč disciplini¬ ranja ljudi, osvobojenih njihove kritične funkcije in aktivne vloge pri formiranju javnega mnenja. Normativna ideja o javnosti, ki ji načelo publicitete omogoča nad¬ zirati vlado, je bila povsem opuščena. Publiciteta je bila videna primarno kot instrument discipliniranja, ki prisiljuje celotno populacijo h konformnosti ne glede na kakršnekoli razredne delitve. "Organi javnosti" - tisk - nekdaj vsaj teoret- ' Razsvetljenski pisci ameriške revolucije niso pogosto kritizirali. Tak primer je, denimo, odrekanje pravice ameriškim kolonizatorjem, da bi "ustanovili kolonije s prevarantskimi kupčijami in tako poslali lastniki njihove zemlje f zemlje ameriških Indijancev], "kar je za Kanta (1797/1952) pomenilo "jezuUizem, kjer pravičen cilj opravičuje vsakršna sredstva." - Marxje tak naklonjen odnos do dejanske svobode tiska v ZDA dopolnil s sklepom, da je zaradi kul¬ turnozgodovinske superiornosti v Nemčiji še veliko več temeljev za svobodo tiska: "Ampak če so veliki zgo¬ dovinski temelji svobode liska v Severni Ameriki, so ti temelji še večji v Nemčiji. Literatura naroda in inte¬ lektualna kultura, ki je z njo povezana, sta zares ne samo neposredna zgodovinska temelja liska, ampak tudi njegova zgodovina sama. In kateri narod na svetu se lahko pohvali s lemi najbolj neposrednimi zgo¬ dovinskimi temelji svobode tiska bolj kol nemški narod?" Marx (1842/1974). •>' Ta Macaulayev rek je pogosto, a napačno, pripisan Edmundu Burkii. ’ Gl. Splichal (1997) za izčrpen pregled teoretičnih pristopov k obravnavi javnega mnenja in njegove¬ ga odnosa do tiska v 20. stoletju. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL 988 sko zasnovani za nadzor močnih, so bili spremenjeni v instrumente ustvarjanja kon- formnosti. Ross je gledal na tisk kot na obliko prepričevalnega komuniciranja, ki "v človekovo mišljenje uvaja nedobrodošle ideje tako pretkano, da ne izzove volje, da bi jih pregnala" (1901/1969:147), ter opozarjal, da "lastnik časopisa fabricira predsta¬ ve, ki oblikujejo mnenje, in če nadzoruje verigo pomembnih časopisov, lahko dejansko ustvarja javno mnenje, ne da bi javnost to vedela" (1917-18: 630). Rossova ideja o družbenem nadzoru, ki omejuje deviantno obnašanje in varuje družbeni red, dejansko bolj spominja na ureditev, ki si jo je zamislil Bentham (1787/1995) v svoji kaznilnici - namenjeni trajnemu nadzorovanju velikega števila posameznikov in njihovi transformaciji v permanentni objekt, nikoli pa subjekt informacij - in jo prenaša na celotno družbo, kot pa aktualizira Benthamov načrt jav¬ nega nadzora nad parlamentom. Na začetku dvajsetega stoletja so sociologi čikaške šole odpravili iluzijo svobodnega in neodvisnega tiska, ki so jo občudovale genera¬ cije evropskih liberalnih, svobodomiselnih intelektualcev. Na temelju številnih empiričnih, večinoma ameriških raziskav, je Ferdinand Tonnies ugotavljal, da tisk razkraja dvojna korupcija: časniki postajajo za njihove lastnike čisto navaden posel, in kar je še huje, postajajo tudi sredstvo promocije kapitalističnih ciljev na splošno, kar je postala najučinkovitejša sila v časopisnim biznisu (1922:183). V poskusu iska¬ nja rešitve je John Dewey (1927/1991) zagovarjal kar se da tesen odnos med zna¬ nostjo in tiskom na eni ter tiskom kot podaljškom oralne tradicije medosebnega komuniciranja in "krajevnih zborovanj" na drugi strani, vendar ni uspel definirati načina, ki bi revitaliziral vsaj javne razprave v lokalnih okoljih. Podobno tovrstna teoretsko in empirično zasnovana kritika tiska, ki so jo razvijali čikaška šola in neka¬ teri kritični glasovi v Evropi, tudi ni zmogla obuditi alternativne konceptualizacije javnega, ki jo je konec osemnajstega stoletja vpeljal Immanuel Kant. V svoji nedavni knjigi O raju in moči Robert Keagan meni, da obstajajo glede prevladujočega pojmovanja moči med Evropo in ZDA bistvene in trajne zgodovin¬ ske razlike. Evropa se obrača stran od moči ali, povedano malo drugače, usmerja se onkraj moči v samozadostni svet zakonov in pravil ter nadnacionalnega pogajanja in sode¬ lovanja. Vstopa v posthistoričen paradiž miru in relativnega blagostanja, realizacijo Kantovega "večnega miru". Medtem pa ZDA ostajajo pogreznjene v zgodovino in izvajajo moč v arhaičnem hobbesovskem svetu, kjer so mednarodni zakoni in pra¬ vila nezanesljivi in kjer so prava varnost ter obramba in promocija liberalnega reda še vedno odvisni od posedovanja in uporabe vojaške moči (Keagan, 2003: 3). Po 11. septembru 2001 je ločevanje med Evropo in ZDA skrajno spolitizirana tema in se praviloma nanaša na načrtovanje nove svetovne politične in gospodar¬ ske ureditve. Vendar pa lahko podobno ločevanje odkrijemo že v razliki med "evropsko" in "ameriško" konceptualizacijo svobode tiska vse od začetka devetnaj¬ stega stoletja, z Immanuelom Kantom kot večinoma pozabljenim ključnim evrop¬ skim protagonistom. Četudi je v dvajsetem stoletju v teoriji in pravni doktrini pre¬ vladal pristop, da mora katerakoli smiselna konceptualizacija svobode tiska izvira¬ ti iz svobode izražanja kot posameznikove osebnostne pravice 5 , se v okviru doktri¬ ne "četrte veje oblasti" zahteva posebna (ustavna) zaščita in prednostni (privilegi¬ ran) status za institucionalni tisk. To še posebej velja za ZDA, kjer je samoumevno, da je "pes čuvaj del ameriške tradicije svobode tiska" (Gleason, 1990: 6). TEORIJA IN PRAKSA let, 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL Razlika med oblastnim (četrta veja oblasti) in razsvetljenskim pojmovanjem tiska se jasno izraža v teoretskih nasprotjih med naklonjenostjo "oblastni"/nadzor- stveni funkciji tiska, ki ustreza zahtevam po "nadzoru iz nezaupanja", ki ga je zago¬ varjal Bentham, in tisku kot izraznemu sredstvu javnega razpravljanja, ki se nave¬ zuje na Kantovo konceptualizacijo publicitete. Ideja javnosti je sicer tesno poveza¬ na z idejo demokracije in se naslanja na politično filozofijo antične Grčije in Rima, vendar je načelo publicitete postalo "splošno dobro" zahodne civilizacije šele z raz¬ svetljensko idejo, da je ljudstvo končni izvor suverenosti, in z idejo publicitete v službi potreb ljudstva - idejo, ki je bila tudi v zametku vsake koncepcije svobode tiska. Od prvih pojavov v dobi razsvetljenstva je imela ideja javnega kritično ost; bila je usmerjena proti družbenim in političnim strukturam tradicionalne, pred- moderne oziroma predmeščanske družbe in dedne avtoritarne oblasti. Zdi se paradoksalno povezovati - četudi samo posredno - privilegirani status institucionaliziranega tiska z Jeremyjem Benthamom, ki je nedvoumno postavljal posameznika pred kolektiviteto in si je predstavljal družbo kot komaj kaj več kot agregat posameznikov, ki si prizadevajo za uresničitev svojih zasebnih interesov. V tej tradiciji ideja svoboščin oziroma svobode večinoma ne presega pomena nega¬ tivne svobode , tj. svobode od vseh vmešavanj s svobodno delovanje posamezni¬ kov, če s tem delovanjem ne škodujejo drugim. Na prvi pogled bi bilo bolj primer¬ no prav nasprotno, saj Bentham (1776) nikoli ni uporabil izraza "četrta veja oblasti" in je imel samo idejo ločevanja oblasti za popolnoma neprimerno. Po drugi strani pa je prav nemška tradicija tista, v kateri je - že od Kanta, še posebej pa od Hegla naprej - družba dojeta kot "nadindividualna" entiteta, tj. kolektivno utelešenje volje, morale in/ali (nacionalne) identitete ljudi. V tem kontekstu so družbeni zako¬ ni in institucije (tj. državni v nasprotju z naravnimi), vključno s tistimi, ki utemelju¬ jejo in urejajo človekovo svobodo, pojmovani kot dosežki racionalne družbene volje in ne praktičnega delovanja posameznikov. Pa vendar lahko odkrijemo naj- odločilnejše argumente za korporativno svobodo tiska prav v Benthamovem zago¬ voru publicitete, najbolj prefinjeno utemeljitev človekove osebnostne pravice do komuniciranja pa v Kantovi konceptualizaciji načela publicitete. Oba, Kant in Bentham, sta si prizadevala postaviti univerzalno definicijo nače¬ la publicitete, čeprav iz popolnoma različnih izhodišč - Bentham na temelju njene koristnosti za maksimiranje človekove individualne sreče, Kant pa izhajajoč iz posameznikove pravice in potrebe uporabljati svoj um v javnosti. Dva velika arhi¬ tekta načela publicitete se razlikujeta tudi glede praktičnih rešitev za implementa¬ cijo tega načela; pravzaprav se je samo Bentham z vso vnemo lotil podrobnega načrta praktičnega udejanjenja načela publicitete. Razvoj sodobnih množičnih medijev je zelo razširil implicirane praktične posledice tega načela, tako za medije kot za celotno družbo. Poleg novih priložnosti ustvarjajo spremembe v političnih, gospodarskih in družbenih okoljih tudi nove težave pri praktični aplikaciji načela publicitete; najpomembnejše zadevajo razmerje med pravico do lastnine in oseb¬ nostno pravico do komuniciranja. Kljub intelektualnemu bogastvu in pomemb¬ nim (četudi večinoma ne neposrednim) zgodovinskim posledicam Kantove in J Glej npr. Kommentarzum Grundgesetzfur die Bundesrepublik Deulschland, Ari. 5 (Redu der frei- en Meinungsousserung), sir. 471-506, Neuivied: Luchlerhcind, 1984. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL Benthamove misli, pa ostajata obe teoriji večinoma spregledani v sodobnih razpra¬ vah o svobodi izražanja in svobodi tiska, celo v razpravah o tisku kot "četrti veji oblasti". 6 Kot ključni prispevki se pogosto navajajo veliko novejša besedila o publi¬ citeti, kar ne samo da postavlja pod vprašaj vrednost teh razprav, ampak hkrati predstavlja tudi resen odmik od etičnih standardov znanosti. Kantova in Benthamova teorija publicitete nam še vedno lahko bistveno pomagata pri odkri¬ vanju poti, po katerih moramo teoretiki svobode tiska iskati svojo smer, če želimo dojeti sodoben, tehnološko pogojen razvoj (množičnega) komuniciranja v širši teoretski perspektivi, ki vključuje tudi osebnostno pravico do javnega izražanja. Prav zato si ti dve teoriji zaslužita podrobnejši pregled. Tabela 1 povzema poglavit¬ ne razlike med Benthamovo in Kantovo konceptualizacijo načela publicitete, ki bodo podrobneje predstavljene v nadaljevanju. 7 TABELA 1: ALTERNATIVNI KONCEPTUALIZACIJI NAČEL JAVNEGA KOMUNICIRANJA PRI BENTHAMU IN KANTU ‘ Če naštejemo samo nekaj naključnih primerov: I.ucas A. Powe, The Fourth listale and the Conslilution, Universitv of CaUfomia Press, Berkeley 1991; Robert Traper and Donna L. Dickerson, Freedom oj'lixpressioil in the 21 st Century, Pine Proge Press . Thousand Oaks 1999; Jack Bealson and Vvonne Cripps (ur.), Freedom ofExpression and Freedom of Information, Oxjord Universitv Press 2000. Lahko bi dodali še številne druge. 7 Benthamovo in Kantovo teorijo publicitete izčrpneje obravnavam v knjigi Princlples of Publicily and Press Freedom (Rounnan and Litlle/ield, 2002). V pričujoči obravnavi so v ospredju vzporednice in predvsem razlike med letna dvema, večinoma pozabljenima, konceptualizacijama z vidika teorije in (možnih) praktičnih aplikacij. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL Bentham Jeremy Bentham je bil prvi, ki je konceptualiziral vladavino publicitete kot temelj doktrine suverenosti ljudstva in javnega mnenja. Njegove ideje o publiciteti predstavljajo intelektualno utemeljitev pojma tiska kot "psa čuvaja" in enega bistve¬ nih elementov nadzora nad parlamentarno oblastjo. V enem izmed svojih zgod¬ njih esejev o parlamentarni demokraciji je Bentham definiral publiciteto kot "naj¬ primernejši zakon za zagotavljanje javnega zaupanja" in kot nujen pogoj, da bo "tri¬ bunal javnosti postavljen v položaj, ko bo lahko oblikoval razsvetljene sodbe" (1791/1994: 28). Za Benthamovo pojmovanje nadzoravanja vseh zakonodajnih dejanj je bilo osrednjega pomena javno mnenje. Publiciteto je namreč videl kot "osrednjo značilnost in nepogrešljiv instrument tribunala javnega mnenja (1822/1990: 28), tisk pa kot "instrument publicitete in javnega izobraževanja." Od Panoptikona do nadzorniškega javnega mnenja Benthamova ideja političnega nadzorovanja se ne ujema v celoti z njegovim zgod¬ nejšim pojmovanjem disciplinarnega nadzorovanja -v Panoptikona (1787/1995). V načrtu kaznilnice je njegova pozornost usmerjena na to, kako izpostaviti veliko šte¬ vilo ljudi stalnemu prikritemu nadzoru peščice s tem, da "jih napravimo ne samo sumnjičave, ampak tudi prepričane, da se ve čisto vse, karkoli napravijo, čeprav morda to ni res." Ideja publicitete pa poudarja vidnost in odkritost nadzora. Nadzor v panoptikonu je zatiralski, ker omogoča posamezniku ali skupini, da nad¬ zira druge in jih sili k delovanju, ki ni v skladu z njihovo voljo. Parlamentarni nad¬ zor pa je nasprotno usmerjen v gospostvo znanja, emancipacijo, svobodo in srečo. Benthamovo načelo publicitete je odličen primer ideje benignega nadzora, kot je kanoniziran v angleškem utilitarizmu s formulo "preiskava, zakonodaja, izvrševa¬ nje, nadziranje in poročanje". Konceptualizacija publicitete in tribunala javnega mnenja je bila del Benthamovega zagovora predstavniške demokracije kot edinega modela vladavi¬ ne, ki bi služila javnemu interesu in ne bi zlorabljala moči - nevarnosti, ki nastaja zato, ker se voditelji ne ukvarjajo s svojimi zadevami, ampak z zadevami drugih, in ker so njihovi lastni interesi lahko v nasprotju z interesi, ki so jim zaupani v uprav¬ ljanje. Osnovno načelo Benthamove teorije demokracije je bilo, da liberalna vlada ne more biti šibka vlada, in je zato zavračal kakršnokoli koncepcijo delitve in urav¬ noteženja moči kot načina za dosego dobre vlade. Ravno nasprotno, verjel je, da mora zakonodajna funkcija izvrševati absolutno, vseobsegajočo in neomejeno moč. Podpiral je absolutno zakonodajno suverenost politične skupščine (parla¬ menta) in v končni instanci politično suverenost ljudstva kot edini način usklajeva¬ nja interesov vlade z javnimi interesi. Razsvetljeno javno mnenje bi moralo zago¬ tavljati odgovornost vlade. Namesto omejitev zakonodaji je Bentham poudarjal vlogo nadzorstvenih institucij, ki naj bi prisilile predstavnike v skupščini k uzako¬ njanju javnega interesa. Ker je bilo javno mnenje edina "moč", ki ni bila vključena v vlado, je bila torej "edina moč, od katere lahko vlada, ki deluje nezakonito, priča¬ kuje vsaj najmanjšo oviro svojemu delovanju" (Bentham, 1822/1990: 121). Poleg prava in religije predstavlja javno mnenje v Benthamovi teoriji enega močnih virov TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL zadovoljstva in bolečine, ki vplivata na vsakega posameznika in ga prisiljujeta, da stori, kar je treba storiti. Sreča iz nezaupanja Za Benthamovo idejo publicitete je temeljna njena funkcija zagotoviti največjo srečo kar največjemu številu ljudi v skladu s splošnim načelom koristnosti. Kot je trdil Bentham, je nujno napačno vsako načelo, ki odstopa od načela koristnosti. Prav zato, ker publiciteta prispeva h koristnosti, bi jo lahko uporabljali kot "merilo pravičnega in krivičnega". Bentham je menil, da je edina funkcija države večanje zadovoljstva in zmanjševanje trpljenja ter da bi morala biti publiciteta v celoti podrejena tema ciljema. Konkretneje, publiciteta bi morala (1) pomagati prisiliti člane skupščine, da bi opravljali svojo dolžnost; (2) zgotoviti zaupanje ljudi in nji¬ hovo strinjanje z zakonodajnimi ukrepi; (3) omogočiti skupščini in voditeljem, da se seznanijo z željami podanikov; (4) omogočiti volilcem delovanje na temelju zna¬ nja, npr. pri izbiri predstavnikov v skupščino; (5) zagotoviti skupščini informacije iz javnosti; in (6) zagotoviti zabavo, ki sama na sebi povečuje srečo ljudi (1791/1994: 581-86). Prva dva od naštetih Benthamovih razlogov koristnosti publi¬ citete sta utemeljevala njegovo presenetljivo idejo o osnovanju družbenega siste¬ ma, v katerem bi "celoten narod postal opazovalec" sfere politike. Benthamova poglavitna skrb v zvezi s predstavniško demokracijo je bila, kako zagotoviti, da bodo vse transakcije v politični skupščini podvržene nadzoru javno¬ sti. Poglavitno prednost, ki jo je prinašala publiciteta, je videl v zagotavljanju infor¬ macij o javnih zadevah - predvsem tistih, o katerih razpravlja oblast - javnosti, in ne toliko v njenem prispevku k razsvetljenim sodbam, ustvarjenim v racionalnem razpravljanju med člani javnosti. 8 Njegovo načelo publicitete se primarno nanaša na sistem nezaupanja. Mili (1838/1859) je trdil, da je Benthama od treh velikih vprašanj, ki jih je postavil o vladanju - "kateri avtoriteti naj bodo za svoje dobro podrejeni ljudje?... kako se jih prepriča, da bodo spoštovali to avtoriteto?... kako naj se preverjajo zlorabe oblasti?" - zares zanimalo le tretje. Mili je bil zelo kritičen do Benthamovega disciplinskega pristopa, osredotočenega na idejo, da naj bi večina prebivalstva izvajala nadzor nad političnimi predstavniki tako, da bi "zategovala jarem javnega mnenja tesneje in tesneje okrog vratov vseh javnih funkcionarjev in preprečila vsako možnost izvajanja še tako majhnega ali začasnega vpliva manjšin ali lastnih prepričanj funkcionarja o tem, kaj je prav." Millova kritika daje slutiti, da je foucaultovsko branje Benthamovih idej o "nadzoru iz nezaupanja" vsaj toliko točno kot Habermasova interpretacija s poudarkom na racionalnem diskurzu. Habermasovi pripombi, da je Bentham "parlamentarne razprave dojemal zgolj kot del javnih razprav javnosti nasploh" (Habermas 1962/1989: 118) in da publiciteta * Vendar Bentham ni omejil vloge javnega mnenja na vlogo nadzorovanja niti ni imel publicitete samo za sredstvo nadzora. Seznam funkcij tribunala javnega mnenja naj bi po njegovem vključeval ne samo "statistično" (pridobivanje dokazov) in "cenzorsko" (sklicevanje na sodbo ne/pri volitve)funkcijojav¬ nega mnenja . ampak tudi "izvršilno" in še posebej "izboljševalno-sugestivno" funkcijo (1830 / 1983 : 36 - 37 ), kar pomeni, da bi morali nove ideje o tem, kaj bi lahko naredili - "zasnovo nečesa boljšega"- nasloviti "na liste, kijih to zadeva", da bi jih udejanili v praksi. Tako ima javno mnenje poleg funkcije nadzora tudi funkcijo inovacije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL zagotavlja "kritično politično razpravo", ne ustrezata povsem Benthamovi koncep- tualizaciji publicitete in javnega mnenja. Po drugi strani pa Gaonkar in McCarthy (1994: 559) precenjujeta podobnost Benthamovih idej o publiciteti in tehnologiji discipliniranja za nadzor zakonoda¬ jalcev z disciplinskimi tehnologijami, obdelanimi v Panoptikonu. Res je, da Bentham ni neposredno povezoval oblikovanja "razsvetljene sodbe" s splošnim racionalnim (kritičnim) razpravljanjem v javnosti, vendar je ta ideja deloma naka¬ zana v njegovi polemiki s tistimi, ki so poskušali ovreči "regime publicitete". Bentham je zavračal prepričanje, da javnost nikoli ne bo mogla postati kompeten¬ ten presojevalec političnih zadev - zato ker je preveč odvisna od nevednosti in strasti večine tistih, ki jo sestavljajo - ter nasprotno izpostavil prav dejstvo, da je nekompetenca javnosti posledica pomanjkanja publicitete. Zelo očitno obstaja temeljna razlika med političnimi in disciplinskimi institucijami glede na vir in usmerjenost nadzorovanja, četudi so si metode nadzorovanja, usmerjene na vid¬ nost objekta pod nadzorom, podobne. V politični sferi se nadzorovanje uporablja za omogočanje nadzora večini populacije nad manjšino izvoljenih predstavnikov, medtem ko je v panoptikonu usmerjeno v nadzor profesionalnih stražarjev nad velikim številom ljudi v disciplinski instituciji. "Natakniti jarem javnega mnenja na vratove javnih funkcionarjev" Benthamovo pojmovanje publicitete je v bistvu regulativno: mora biti implemen¬ tirano kot mehanizem sumnega nadzora. Njegova ideja, da bi publiciteta sama morala biti regulirana, je nekaj pričakovanega; v nekem smislu so torej zakonodaj¬ na pravila konstitutivna za publiciteto samo, čeprav je publiciteta sredstvo za regu¬ lacijo človeških aktivnosti, ki obstajajo neodvisno od publicitete. Bentham je načr¬ toval učinkovit način nadzora nad tistimi, ki so na oblasti, s tribunalom javnega mnenja kot njegovim glavnim "sredstvom". Časniki (npr. objava parlamentarnih razprav v njih) so bili na začetku zamišljeni le kot eden izmed elementov sistema nadzora, vendar so v kasnejših Benthamovih delih operacionalizirani kot avtono¬ men in najpomembnejši organ tribunala javnega mnenja - ideja, ki so jo po njego¬ vi smrti usvojili glasniki svobode tiska kot četrte veje oblasti. Bentham si je zamiš¬ ljal javnost kot "neke vrste javni tribunal", ki pa je "vplivnejši od vseh drugih tribu¬ nalov skupaj" (str. 581). Njegova moč izvira iz njegove nepodkupljivosti, njegove permanentne težnje po razsvetljenosti, njegove modrosti in pravice, zaradi česar se javnomnenjskim kaznim ne more nihče izogniti. To niso lastnosti, ki bi jih lahko imela katerakoli (politična) skupščina, saj stranke, ki v njej sodelujejo, ne morejo biti nepristranske, kar je pogoj, da bi lahko izvajale pravo vlogo razsodnikov. Nepoštenosti ne more preprečiti "notranja cenzura", ki jo zagotavlja opozicija v skupščini, ampak samo "zunanja cenzura" - javnost. Modri in pošteni ljudje ji ne bodo nikoli poskušali ubežati, ker se nimajo česa bati; tisti pa, ki imajo nemoralne namere, imajo prav, da se bojijo tribunala javnega mnenja. Na drugi strani pa publi¬ citeta zagotavlja skupščini javno zaupanje: "Sum vedno prispeva k skrivnostnosti... Najboljši načrt, pripravljen v tajnosti, bi sprožil več preplaha kot najslabši, ki bi se ga lotili pod okriljem publicitete" (str. 582). 993 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL 994 Po Benthamovem prepričanju so tribunal javnega mnenja sestavljali vsi "avdi¬ toriji" na srečanjih in zborovanjih, ki so obravnavali politična vprašanja, in vsi posa¬ mezniki, ki so "izbrali za predmet svojih govorov, pisanja ali rezoniranja, kateroko¬ li dejanje ali razpravo kateregakoli javnega funkcionarja ali telesa javnih funkcio¬ narjev, ki pripada tej državi" (1830/1983: 36). Razlikoval je med javnostjo in volil¬ nim telesom: javnost je zamišljena intelektualna skupnost, sestavljena iz tistih posa¬ meznikov, ki so "zmožni dojeti vprašanje", o katerem se razpravlja, in komunicirati o relevantni temi, medtem ko je volilno telo zgolj agregat pasivno soobstajajočih posameznikov. V Ustavnem kodeksu je Bentham celo kritiziral "neumno nevedno potrpežljivost ljudstva", ki je toleriralo slabo vlado. Navkljub Benthamovemu demokratičnemu zaupanju v moč in razum državljanov nas njegovo pojmovno razlikovanje med javnostjo in ljudstvom opominja na v tistem času zelo razširjeno domnevo, ki je vzpon javnosti pripisovala srednjemu razredu. Bentham je razliko¬ val tri sloje javnosti: (1) najbolj množičen sloj sestavljajo tisti, ki se komaj zanimajo za javne zadeve, ker "nimajo časa za branje ne prostega časa za rezoniranje," (2) na drugem mestu so tisti, ki prevzemajo mnenja drugih, ker jih sami niso sposobni samostojno oblikovati, in (3) elito pa sestavljajo posamezniki, ki so sposobni samo¬ stojnega presojanja (Bentham, 1822/1990: 58). Slednji, tj. tisti, ki "dejansko takoj dojamejo stvar, za katero gre", predstavljajo "odbor" tribunala javnega mnenja; tisti, ki se pridružijo njegovim javno izraženim mnenjem, tvorijo "splošno telo javnega mnenja", ki ga lahko sestavlja poljubno število članov vse tja do vseh članov druž¬ be (str. 121). V odgovor kritikam, da bi njegovo načelo publicitete naredilo politične funk¬ cionarje za ujetnike javnega mnenja, je Bentham trdil, da ne samo, da ljudska sreča narašča s publiciteto, ampak da tudi elita, manjšina, sestavljena iz višjega in sredjega razreda, neposredno pridobi s publiciteto. Ker je elita tista, katere člani presojajo in usmerjajo javno mnenje, njihova bolj informirana mnenja vplivajo na mnenja manj izobraženih delov javnosti in jih naredijo "bolj pravilna". Na ta način "[boj ureditev, ki vlada v razpravi politične skupščine, s posnemanjem ustvarila nacionalni duh" (Bentham, 1791/1994: 583). Bentham je priznal, da največji del populacije predstavljajo tisti, ki se komaj lahko ukvarjajo z javnimi zadevami, ker nimajo časa za branje in rezoniranje. Vendar ločevanje javnosti od informacij o parlamentarnih razpravah generira začaran krog, ki javnosti (in ljudstvu) stalno preprečuje rezoniranje. Tako je Bentham verjel, da četudi bi dopustili, da v mno¬ žici posameznikov v javnosti ne bi bilo niti enega med stotimi, ki bi bil sposoben oblikovati razsvetljeno sodbo... to ne bi imelo nobenega vpliva na publiciteto" (str. 586). Kot je kasneje zagovarjal v svojih esejih o svobodi tiska in "javni razpravi na svobodnih zborovanjih", naj ne bi bilo težko ugotoviti, da prednosti, ki jih prina¬ ša katerakoli svoboda, daleč presegajo njene potencialne slabosti: "V čisti svobo¬ di je več ali manj nevarnosti. In prav tako je v čisti moči. Vprašanje je, v kateri je več nevarnosti - v moči, omejeni s tem nadzorom [ki ga zagotavlja publiciteta], ali v moči, ki nima nadzora, ki bi jo omejevala" (Bentham, 1820, Pismo I). Njegov odgovor je skladen s Kantovim načelom publicitete: "Brez publicitete nobeno dobro ni trajno; pod varstvom publicitete nobeno zlo ne more trajati" (Bentham, 1791/1994: 589). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL Nadzorovalna moč in svoboda tiska Bentham je zasnoval svobodo tiska kot posebno pravico časnikov zaradi njihove instrumentalnosti za tribunal javnega mnenja. Svoboda tiska ni ne "enostavna" raz¬ širitev ne izpeljava iz individualne svobode izražanja. Medtem ko je v svojih zgod¬ njih delih vlogo preverjanja moči vlade pripisoval javnemu mnenju na splošno in posebej njegovemu "odboru", ki ga sestavljajo najbolj izobraženi in informirani posamezniki, ga je razvoj (dnevnega) tiska očitno navdahnil z večjim zaupanjem v časnike. V razpravi "O svobodi tiska" iz leta 1820 je Bentham operacionaliziral vla¬ davino publicitete s "svobodo tiska [ki] operira kot nadzorovanje vedenja vladajo¬ če manjšine; in na ta način konstituira moč nadzorovanja, neizogibno potrebno za vzdrževanje dobre vladavine." Kot eden od mehanizmov "kontrole", ki jih je Bentham predpisal, da bi zagotovil odvisnost poslancev od njihovih volivcev, je "svobodni tisk" v njegovi kasnejši teoriji dobil položaj posebne sile, primerljive s tribunalom javnega mnenja. Bentham je bil prepričan, da vse možne slabe posledice za kateregakoli posa¬ meznika ali skupino, ki Izvirajo iz svobode tiska, vselej močno odtehtajo njene koristne družbene posledice. Velik pomen, ki ga je pripisoval vlogi tiska v demo¬ kratični družbi, je razviden iz njegovega prepričanja, da j e samo politična funkcija ministrskega predsednika pomembnejša od funkcije urednika časnika (1822/1990: 45, 57). Naloga tiska je zbrati, izbrati in objaviti informacije v uporab¬ nikom oziroma javnosti dostopni obliki. Poleg poročanja o dejavnostih vlade in zakonodajnih postopkih (kar je najpomembnejše za javnost), je Bentham časni¬ kom dodal funkcijo predstavljanja mnenj ljudstva. Vse te funkcije tiska lahko obsta¬ jajo samo pod pogojem, da obstaja svoboda tiska. V takšnih okoliščinah lahko trdi¬ mo, da je tisk "primeren organ tribunala javnega mnenja" in "edini stalno delujoči" organ javnega mnenja (str. 45). Ker svoboda tiska "deluje kot kontrola vedenja vladajoče manjšine", je bil Bentham prepričan, da ne bi smel nihče biti kaznovan za klevetanje javnega urad¬ nika, razen če ne bi temeljilo na zavestnem laganju, in tudi ne za zmerljivke. Izrecno je nasprotoval ideji, da bi prekršek veljal za težjega v primeru, da je oško¬ dovana stranka javni uradnik. Prav nasprotno, je trdil, moral bi biti obravnavan kot manj škodljiv, saj imajo javni uradniki veliko več in bolj učinkovita sredstva obram¬ be kot navadni posamezniki. Že sam položaj uradnika predstavlja vnaprejšnjo "kompenzacijo za vse zlo", ki ga lahko povzroči nepravična obtožba; višji kot je pol¬ ožaj, bolj obilna je vnaprejšnja kompenzacija, ki jo javni uradnik dobiva. Vojaški uradnik je plačan za to, da nanj streljajo. Javni uradnik je plačan zato, da o njem govorijo in pišejo. Vojak, kise ni pripravljen sooči¬ ti s streljanjem mušket, je ena vrsta strahopetca. Civilist, ki ne more prene¬ sti kritike, je druga. Bolje je, da je oklevetan, četudi po krivici, kot da bi s prekršitvijo uradne dolžnosti prišel do dobička (Bentham, 1830/1983: 40). Četudi je Benthamov splošni interes predvsem sreča posameznika, svobode objavljanja ne vidi kot osebni motiv ali interes, ampak bolj kot institucionalno sred- 995 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL stvo za družbene reforme, ki bi v končni fazi prinesle srečo posameznikov. To, da publiciteta služi nekakšnim koristnim ciljem ter da "interakcija" med skupščino in javnostjo, posredovana prek časnikov, zvišuje zadovoljstvo obeh strani, jemlje za samoumevno. Glavna naloga publicitete naj bi bila objavljanje parlamentarnih raz¬ prav, ne pa zagotavljanje osebnih pravic in svoboščin. Ideja publicitete, kjer je njena glavna naloga zagotavljanje nadzora nad parlamentom prek "četrte veje oblasti" - "nepooblaščenih", neodvisnih časnikov - zvaja odnose moči na akterje (institucije), ki so neposredno vpleteni v zakonodajni proces, zapostavlja pa druge nosilce moči v družbi, še posebej pa ljudstvo. Razsežnost racionalnega razpravlja¬ nja ima zgolj drugotni pomen; kritična narava publicitete (npr. v smislu nasproto¬ vanja vladi) je skoraj neobstoječa; racionalistična ideja človeške svobode pa je popolnoma odsotna. Kant Kantovo univerzalno načelo publicitete, ki v javnem pravu posreduje med poli¬ tiko in moralo, in njegova konceptualizacija "javne uporabe uma" sta temeljna za vsako normativno razpravo o svobodi tiska. Načelo publicitete ima v Kantovi etiki enak vrhovni status, kot ga ima v Benthamovi etiki načelo koristnosti, vendar nosi povsem dugačen pomen. Kantova razprava o publiciteti odraža osnovno idejo nje¬ gove filozofije - enotnost svobode in pravice. Veliko preden je "javna sfera" posta¬ la splošno uporabljan pojem, je Kant v razpravi K večnemu miru (1795) definiral njeno osnovno načelo - publiciteto - kot nujni pogoj in vrhovno načelo pravično¬ sti, ki temelji na dostojanstvu in moralni suverenosti državljana. Kant je publiciteti pripisoval konstitutivni pomen elementarne teoretične in praktične človeške zmožnosti in jo konceptualiziral kot moralno načelo in pravno normo, kot "instru¬ ment" za dosego posameznikovega neodvisnega rezoniranja in pravnega reda v družbi. Publiciteta in vrhovno načelo Pravičnosti Kant je trdil, da je načelo publicitete "mehanizem narave", ki bi moral biti uporab¬ ljan kot sredstvo za ustvarjanje pravne maksime, ki bi jo morali sprejeti in spošto¬ vati vsi ljudje. To načelo izhaja iz kategoričnega imperativa, ki ga je Kant zasnoval v Kritiki praktičnega uma kot temeljni zakon čistega praktičnega uma - "Deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje" (1788/1993: 33) - in kot univerzalno načelo pravice, razdelano v Metafiziki mora¬ le: "Vsako dejanje je pravilno, če je samo v sebi ali v maksimi, iz katere izhaja, tako, da lahko soobstaja s svobodo volje vsakega in vseh v delovanju po univerzalnem zakonu" (1797/1952: 398). Kant je postavil transcendentalno formulo javne pravič¬ nosti kot etično in pravno načelo, ki poziva: "Vsa dejanja, ki se nanašajo na pravi¬ co drugih ljudi in se njih maksima ne sklada s publiciteto, so nepravična" (1795/1983: 135). Kar ne izpolnjuje načela publicitete, ne more biti prav ne etično ne pravno. Če sprejeti zakoni niso splošno dostopni, je njihova pravičnost vsaj vprašljiva, če že ne povsem umanjka. Publiciteta ni samo nujni pogoj pravic držav- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL ljanov, ampak je celo kriterij racionalnosti, saj po eni strani to, kar je prav, ne sme nasprotovati umu, po drugi strani pa je to, kar je umno, vedno javno sporočljivo. Razen tega je Kant publiciteto zasnoval tudi kot temeljno načelo demokratične ure¬ ditve. Kantovo razlikovanje med politiko (močjo) in moralo (pravico) je posebej pomembno z vidika rekonceptualizacije javnega mnenja v dvajsetem stoletju v obliko družbene kontrole in nadzorovanja, ki zagotavlja izvajanje moči, tj. transfor¬ macije javnega mnenja iz združevalnega v prisiljevalen pojem. Ta pojmovna trans¬ formacija je v ostrem nasprotju s Kantovim in razsvetljenskim mišljenjem nasploh (kasneje tudi ameriških pragmatistov), da morajo biti državljani prepričani v pra¬ vičnost javnih zakonov z javno uporabo uma , sicer država izgubi moralno legitim¬ nost. V nasprotju z Benthamom je za Kanta merilo, kaj je prav in kaj narobe, publi¬ citeta sama: vsa dejanja so napačna, če njihova maksima ni skladna z načelom publicitete. Sreča ne more biti temelj univerzalnega načela in vodilo zakonodaji, ker se mnenja o tem, kaj je sreča, močno razlikujejo med posamezniki in se v času neprestano spreminjajo. "Načelo sreče, ki ga ni mogoče kakorkoli dokončno dolo¬ čiti kot načelo, lahko povzroči veliko zla v sferi politične pravičnosti kot tudi v sferi morale" (Kant, 1793/1917: 47). Vrhovno načelo, iz katerega morajo izhajati vse osta¬ le maksime skupnega dobrega in mora biti zagotovljeno vsakemu posamezniku, je lahko samo načelo pravičnosti, ker "samo v tem ni protislovja, da se vsi ljudje stri¬ njajo s takim zakonom, ki je ne glede na to, kako neprijetne so lahko njegove dejanske posledice, kot tak skladen s pravičnostjo" (Kant, 1793/1917: 47). To hkrati prepoveduje aktiven upor proti zakonu in daje državi potrebno in izključno legi¬ timno moč prisile. Vsaka regulacija odnosov v (politični) skupnosti je v nasprotju z javnim inter¬ esom in državljansko svobodo, če se državljani o njej ne morejo prepričati z javno rabo uma ali če so odtujeni in izolirani od javnih komunikacij, ki bi jim omogoča¬ le razpravljati o skupnih zadevah v. javnosti. Nasprotno od Rousseauja Kant ni ver¬ jel, da je človek po naravi dober in zato načela publicitete ni zagovarjal zaradi moralnega poboljšanja ljudi. Trdil je, da je publiciteto nujno treba uporabljati kot sredstvo za ustvarjanje pravne maksime, temelječe na pravičnosti, ki jo bodo ljud¬ je spoštovali. Če je lahko cilj dosežen le v javni sferi in s pomočjo publicitete, to pomeni, da ni nikakršnega nezaupanja v prednostne politične maksime, ki so tedaj skladne s cilji in pravicami vseh. Brez publicitete ne bi bilo pravičnosti. Legitimnost države je lahko utemeljena samo na načelu publicitete, ker lahko vlada obdrži oblast nad ljudmi samo, če predstavlja občo voljo. Po drugi strani pa se samo vlade, ki ne delujejo v interesu javnosti, lahko bojijo "neodvisnega in jav¬ nega umovanja". Tako Kantovo načelo publicitete pomeni spravo med politiko in demokratično legitimnostjo s tem, da zagotavlja pravni red in izpolnjuje razsvet¬ ljensko vlogo: medtem ko je politika prisila, je demokracija moralni temelj združe¬ vanja. Spravo med tema dvema sferama je mogoče doseči le s temeljnimi človeko- vovimi pravicami, utelešenimi v načelu publicitete - s svobodo mišljenja in svobo¬ do javnega izražanja; ena brez druge ne more obstajati. 997 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL Meščan in državljan - svoboda in enakost Človekova svoboda je temeljni pogoj za nastanek "civilnega stanja” družbe iz naravnega stanja človeštva in v nasprotju z njim. Podobno kot Rousseau je Kant (1793/1914; 1795/1983:100-102) izpostavil tri osnovna načela, na katerih naj bi bilo utemeljeno civilno stanje družbe: (1) svoboda vsakega člana družbe kot človeka, ki išče svojo srečo; (2) enakost vsakega člana družbe kot subjekta in odvisnost vseh od skupne zakonodaje (ki pa ne zajema uveljavitev katerekoli druge enakosti med posamezniki, še posebej ne enakosti v lastnini); in (3) samostojnost (Selbstandigkeit) vsakega člana skupnosti kot državljana. Načelo samostojnosti je za Kanta skupaj s svobodo in enakostjo temelj enotnosti volje, iz katere izhaja "izvirna pogodba" oziroma temeljni zakon. To načelo razlikuje med državljani, ki imajo vpliv na zakonodajo, in "varovanimi sopodložniki" - ženskami, otroki in ljud¬ mi brez lastnine za preživljanje -, ki nimajo volilne pravice. V praksi je Kant ome¬ jil participacijo v politični (javni) sferi na imetnike lastnine - zelo nedemokratičen pogled, ki se opira predvsem na meščanski oz. srednji razred. Medtem ko ima vsak¬ do pravico zahtevati svobodo in enakost (kot pasivni subjekt), pa niso vsi subjekti kvalificirani, da bi se ukvarjali z državo kot aktivni državljani. Je mar zasebna lastnina oz. pravica do lastnine konstitutivna za človeško svo¬ bodo, še posebej za svobodo govora in tiska? Kantov odgovor je podoben Rousseaujevemu: lastninska pravica je razumljena kot temelj civilne države, ustvar¬ jene z javnim mnenjem, vendar mora izključevati pravico dedovanja. Medtem ko Kant omejuje pravico do participacije na tiste posameznike, ki lahko hkrati tekmu¬ jejo tudi na trgu, predlaga, da bi država lahko razveljavila katerekoli dedne privile¬ gije posameznikov ali razredov, kot sta plemstvo ali duhovščina, "saj je temelj nji¬ hove prejšnje posesti samo v mnenju ljudi in je torej lahko veljavna samo tako dolgo, dokler to mnenje traja" (1797/1952: 442). Kant je poudarjal, da pravica do udeležbe na volitvah pripada državljanu in ne meščanu. V nasprotju s posestjo zemlje pojmuje Kant lastnino kot pogoj, da je državljan lahko sam svoj gospodar. Lastnost, "potrebna za volilno pravico, je poleg naravne (da ni otrok ali ženska) pravzaprav samo ena: biti mora sam svoj gospo¬ dar (sui juriš), torej [mithin] mora imeti neko lastnino" 9 (1793: 245; poudarki doda¬ ni). Kant je priznal, da "je do neke mere težko definirati lastnost, ki bi nekomu omogočala uveljaviti status biti sam svoj gospodar" (str. 246) in je pustil odprto možnost, da se lahko vsakdo usposobi za lastnika in državljana (razen žensk in otrok). Sklepamo lahko, da je resnični pogoj za volilno pravico biti sam svoj gospo¬ dar, tj. biti avtonomen v umovanju in sposoben uporabljati svoj lastni um v javno¬ sti, medtem ko se "neko lastnino" uporablja samo kot operativni - ne povsem zanesljiv - kriterij, indikator posameznikove usposobljenosti za državljana. Sam predlagam bolj liberalno branje Kanta v nasprotju z ortodoksno interpre¬ tacijo, ki poudarja, da je Kant zagovarjal svobodo publiciranja dejansko samo za ddlbčeno manjšino v določenih okoliščinah, da bi dosegel določene posledice (Donald, 2003: 8). S tem nočem trditi, da je bil Kant bolj demokratičen in manj tele- 9 A ngleškiprevncl I-Iabermaša (7962/1995: 710) napačno navaja, da govori Kani kumulativno o dveh različnih pogojih za posameznikovo pridobitev volilne pravice: da "mora biti sam svoj gospodar" in o "last¬ nini". TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL ološki, kot mu to večinoma pripisujejo, pač pa da bi morali specifične empirične okoliščine, ki jih je Kant izpostavil, vzeti cum grano salis , kot empirične (družbe¬ no specifične) in ne kot univerzalne (a priori) pogoje. To se še posebej nanaša na Kantovo idejo, da "biti svoj gospodar" (“državljan) predpostavlja lastnino. V dru¬ gačnih zgodovinskih okoliščinah bi lahko državljanstvo dosegli brez predpostavke lastnine, ne da bi kompromitirali Kantovo teorijo publicitete. Taka interpretacija Kanta je tudi skladna z njegovim razsvetljenskim ciljem - univerzalno osvobodit¬ vijo od človekove nesposobnosti uporabljati svoj um - in z deklarirano potrebo po povečanju števila tistih, ki so upravičeni do aktivnega državljanstva, tako da bi imeli vsi ljudje možnost "dvigniti se iz pasivnega stanja v državi v stanje aktivne¬ ga državljanstva" (Kant, 1797/1952: 437; poudarki dodani). Zaradi dosege tega cilja je Kant je tudi poudarjal pomembnost izobraževanja - še posebej javnega izobraževanja, ki bi naj nadomestilo nepopolnosti v zasebnem izobraževanju tako da bi vsak posameznik ( der Mensch in ne državljan) razvil sposobnosti, potrebne za aktivnega državljana: disciplino, omiko, preudarnost, oliko, moralnost in umovanje (Kant, 1803), ki bi mu omogočile javno uporabo uma. Javna uporaba uma in maksima javnega komuniciranja Aktivno državljanstvo po Kantu predpostavlja javno uporabo uma in posledično državljanovo pravico, da svoja mnenja javno izrazi. Kantova ideja javne uporabe uma izvira iz njegovega "pogleda na univerzalno komunikabilnost [kot] stvar, ki jo vsakdo pričakuje in zahteva od vseh drugih, kot da bi bila del izvirne pogodbe, ki jo narekuje človečnost sama"(1790:1540). Javna uporaba uma mora temeljiti na (1) maksimi razumevanja - "misliti brez predsodkov", (2) maksimi razsojanja - "mis¬ liti s stališča vseh ostalih" in (3) maksimi uma - "vedno misliti konsistentno" (str. 519). Kantova javna uporaba uma označuje specifičen tip deliberativnega komuni¬ ciranja, ki zahteva vsaj nekaj poznavanja in razumevanja političnega procesa in državljanstva. Komuniciranje je konstitutivno za človekovo rezoniranje: stopnjo objektivne gotovosti ali subjektivnega prepričanja določene sodbe lahko preveri¬ mo samo, če je ta sodba komunicirana, saj samo v tem primeru upoštevamo tudi razumne argumente drugih, odkrijemo veljavnost svojih mnenj za druge ali dose¬ žemo diskurzivno soglasje vseh individualnih sodb (1781/1952: 240). Kant tako oriše idejo komuniciranja kot proces konstrukcije skupnih pomenov in s tem ute¬ melji moderno teorijo človeškega komuniciranja. Čeprav sta njegova filozofija in epistemologija velikokrat predstavljani tako, kot da popolnoma zapostavljata druž¬ beno naravo znanja in spoznanja, Kant teh vprašanj nikakor ni obravnaval kot zadevo samotnega posameznika, ki stremi k univerzalni sodbi v transcendentalni refleksiji. Eksplicitno je izpostavil, da je ustvarjanje individualnih mnenj vedno posredovano z družbeno izkušnjo in v komuniciranju. V razpravi o komunikabilnosti človeških zaznav Kant pravi, da bi bilo pojem "čuta" napačno omejiti na "sodbo, pri kateri to, kar privlači pozornost, ni toliko sam akt refleksije kot zgolj njen rezultat". Ko govorimo o "čutu za resnico" ali o "čutu za pravičnost" ali o katerem koli drugem "čutu", se ne nanašamo samo na čutenje, ampak tudi na rezoniranje, saj nam nobena reprezentacija te vrste "ne bi mogla priti na misel, če se ne bi bili sposobni dvigniti nad občutenja, na raven višje spo- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL sobnosti spoznavanja". Že "zdrava pamet" (der gesunde Verstand) vključuje skup¬ no (še ne kultivirano) razumevanje. Nato Kant osvetli dve pojmovni dimenziji atri¬ buta "skupen" (gemein). Skupno lahko najprej pomeni "dvomljivo čast" nečesa, kar vsakdo razume ali kar je vulgarno (Gemeinsinn). Drugo dimenzijo predstavlja ideja "skupnostne razsodnosti" (gemeinschaftlicher Sinn), tj. sposobnost razsojanja ('Beurteilungsverm&gen), ki v svoji refleksiji upošteva (a prion) način predstavitve vsakogar drugega, da bi takorekoč primerjalo svojo presojo s celotnim človeškim razumom in se tako izogni¬ lo iluziji, ki izvira iz zmotne zamenjave subjektivnih in zasebnih okoliščin za objektivne in bi imela negativen vpliv na presojo. To se zgodi s tem, da opremo svojo sodbo na druge, ne toliko dejanske kot zgolj možne sodbe, in se postavimo v položaj vseh drugih, tako da abstrahiramo od omejitev, ki slučajno vplivajo na našo lastno presojo (Kant, 1790: §40). Tako pojmovanje "skupnostne razsodnosti" (gemeinschaftlicher Sinn) oz. "skupnega čuta" (sensus communis), ki presega golo "zdravo pamet", posplošuje postopek preiskovanja subjektivne zadostnosti sodbe, ki v zamišljenem dialogu idealno prinaša "soglasje med vsemi sodbami” navkljub različni naravi posamezni¬ kov (1781/1952: 240) - postopek, ki je konstitutiven za javno mnenje.'” Prav zares si tudi danes težko predstavljamo bolj ustrezno konceptualizacijo javnega mnenja kot procesa, ki se odvija onstran omejitev fizičnega prostora, in "javnosti" kot obli¬ ke zamišljene (duhovne) skupnosti, katere člani delijo podobne ideje in mnenja, ne da bi bili v neposredni interakciji. Kant pa je bil manj navdušen nad dosežki skupnostnega razsojanja, saj je menil, da "ime skupnostnega razsojanja lahko prej kot intelektualna nosi estetska moč razsojanja". Kljub temu pa je Kant hkrati tudi predlagal - ker se predstava in razumevanje združita v spoznavanju -, da "bi lahko okus označili kot sensus communis aestheti- cus, skupno človeško razumevanje pa kot sensus communis logicus" (Kant, 1790: §40). Tudi v zadevah skupnostne razsodnosti, kot bi dejal Kant, mnenje - za Kanta najnižja stopnja "imetja za resnično", ki jo po veljavnosti presegata tako verovanje (Glauben) kot znanje (Wissen) - ne more biti nikoli privzeto ali predstavljeno brez vsaj nekaj znanja in torej tudi zdrava pamet ni nikoli samo "arbitrarna fikcija". Seveda pa posameznik ne more imeti zgolj mnenja v zadevah čistega uma. Bilo bi absurdno imeti denimo mnenje o čisti matematiki - na takem področju mora posa¬ meznik ali vedeti ali se vzdržati sodbe. Po Kantu se enako pravilo nanaša na zade¬ ve morale. Posledično javna uporaba uma vedno vsebuje uporabo uma za lastna sklepanja. Ilabennas (1942/1995: 108) napačna trdi, da Kantovi leorelizaciji procesa naslajanja soglasja "manjka samo ime javnega mnenja". Kani očitno ni uporabljal izraza javno mnenje" vse do svojih poznih del. vendar ga je na nekaj mestih v enem svojih zadnjih del - Metafiziki morale (1897/1952:442). Ko v "Znanosti o pravu" razpravlja o dednih pravicah. na primer pravi, da temelji tovrstne lastnine "leži¬ jo samo v mnenju ljudi /Volksmeinung/, in je lahko veljavna samo toliko časa. kolikor to mnenje traja. Kakor hitro javno mnenje foffenlliche Meinung/ v korist teh institucij odmre... mora prenehali j tudij to splošno predpostavljeno lastništvo". Imannuel Kant, Die Metaphysik der Sil le n (Reda m, Stuttgart. 1990: 183-4). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL "Skupnostna razsodnost" in "javna uporaba uma" se razlikujeta predvsem v odnosu do publicitete. Prva implicira "zgolj možno" publiciteto, druga pa "dejan¬ sko" publiciteto. V procesu formiranja javne razsodnosti posamezniki večinoma predpostavljajo, kakšne sodbe imajo drugi; v javni uporabi uma pa se posamezne sodbe javno predstavijo in se o njih razpravlja. Zato je podobno kot racionalisti in enciklopedisti tudi Kant videl javno uporabo uma v prvi vrsti kot razprave učenja¬ kov o različnih zadevah, katerih edini cilj je odkriti resnico. Mnenja bi verjetno postala bolj racionalna ali objektivno zanesljiva, če bi jih izpostavili preskusu publicitete. Brez javne predstavitve idej je malo verjetno, da bi resnica prišla na dan. Vendar Kant ni gledal na akademski svet kot na samozadosten; iskanje resni¬ ce je tudi v najboljšem interesu vlade in državljanov. Učenjaki delujejo samo kot instrument univerzalnega človeškega razuma in v službi javnosti; tako je njihova naloga hkrati voditi in razsvetljevati ljudi. Razsvetljevanje ni v prvi vrsti namenjeno izobraženim ljudem, ampak je razumljeno kot proces univerzalne osvoboditve člo¬ veške nesposobnosti uporabljati svoj lastni um, ne da bi ga pri tem vodil kdo drug. Kant je trdil, da osvoboditev od nedoraslosti zahteva od posameznikov, da mislijo s svojim lastnim umom. Samo svoboda javne uporabe uma, ki ga posameznik upo¬ rablja po zgledu učenjaka, lahko spodbudi razsvetlitev, ki je ne ovirajo omejitve zasebne uporabe uma. Kant je videl javno uporabo uma kot alternativo avtoritarno institucionalizira¬ nim mejam razprav in je striktno razločeval med javno in zasebno uporabo uma. Posameznik je svoboden v svoji javni uporabi uma, kjer deluje kot transcendental¬ no bitje, onstran meja praktičnih omejitev. Po drugi strani pa zasebna uporaba uma ne bi smela biti popolnoma svobodna, ampak podvržena "umetni enoglasno¬ sti", saj gre za delovanje osebe na državnem položaju ali uradu v zadevah, ki so regulirane z odredbami ali zakoni in izvajane v interesu skupnosti. Pri javni upora¬ bi razuma so stvari drugačne: tu državljan "naslavlja javnost v vlogi učenjaka... ne da bi pri tem škodoval zadevam, za katere je kot pasivni član deloma odgovoren" (1784). Državljan na primer ne bi smel odklanjati plačevanja davkov, ki mu jih določa država, vendar bi ravnal povsem skladno s svojo državljansko dolžnostjo, če bi javno izrazil svoje mnenje o davkih kot učenjak pred beročo javnostjo. Tako teče meja med javno in zasebno uporabo uma znotraj posameznika, ki mora ubo¬ gati odredbe kot državni uradnik, četudi jih ima za napačne, vendar ima tudi pra¬ vico, da uporabi svoj um v javnosti in kot učenjak kritizira te odredbe. Če naj bi državljani postali enaki v javni uporabi uma, mora načelo publicitete temeljiti na abstrakciji od vseh naključnosti in partikularnosti v smislu posamezni¬ kovih institucionalnih in zasebnih interesov - na "predpostavki o nepristranskosti in na pričakovanju, da udeleženci problematizirajo in presežejo svoje izhodiščne preference" (Habermas, 1992: 449). V Sporu fakultet zato Kant meni, da filozofi ne bi smeli postati kralji, saj "moč popači svobodno sodbo uma" (1798/1979: 115). Težava Kantove argumentacije je v popolni abstrakciji od vseh omejitvenih empi¬ ričnih okoliščin, ki se še zlasti pokažejo z razvojem tiska v zadnjih dveh stoletjih. Njegovi primeri vojaškega častnika, davkoplačevalca ali klerika, ki v učenih časopi¬ sih kritizirajo politiko, ki jo morajo sami izvajati v "zasebni rabi" uma (Kant, 1784: 55-6), so videti nekoliko naivni, čeprav je treba dodati, da je Kant tako "regulacijo" TEORIJA IN PRAKSA let, 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL videl kot prehodno obdobje v človekovem napredovanju do polnega razsvetljen¬ stva. Iz normativnega gledišča lahko načelo abstrakcije od družbenih vlog v jav¬ nem diskurzu upraviči kritiko javno izraženih mnenj - namreč z argumentom, da izraženo mnenje ne zadošča pogojema neodvisnosti in univerzalnosti. Toda iz empiričnega gledišča bi tem zahtevam lahko nasprotovali zaradi dejstva, da je, kot je trdil Kant, mnenje - v nasprotju s trdnim vedenjem - vedno subjektivno in objek¬ tivno nezadostno. Obstoj različnih mnenj o določeni temi za Kanta pomeni objek¬ tivno nezanesljivost in subjektivno negotovost in nakazuje, da so mnenja odvisna od empiričnih neenakosti ali idiosinkratičnosti glede na znanje, vrednote, status in interese imetnikov mnenj. Tonnies (1922) je to protislovje deloma omilil s poudar¬ janjem objektivnega izhodišča mnenj in s tem mnenje "dvignil" iz objektivno popolnoma nezadostne sodbe na sodbo z višjo stopnjo objektivne zadostnosti, kot ga ima verovanje. Ne glede na to pa je Tonnies tako kot tudi številni drugi soci¬ ologi nasprotoval ideji publicitete kot abstrakcije od posebnih interesov, ker ni videl možnosti, da bi posamezniki v razpravljanju o praktičnih težavah, ki jih mora¬ jo rešiti, lahko odmislili svoje partikularne osebne, skupinske ali razredne interese. Kant z normativno zahtevo po nepristranosti v oblikovanju mnenj po zgledu učenjakov podcenjuje pomembnost interesov in motivov, ki niso bistveni samo za človekovo delovanje, ampak tudi odločilni za mnenjsko diferenciacijo. Ker tako subjektivna kot objektivna nezadostnost mnenj izvira iz specifičnih empiričnih razmer nosilcev mnenja, bi bilo udejanjenje normativne zahteve po nepristransko¬ sti mogoče le, če bi vsi sogovorci živeli v podobnih razmerah in bi imeli podobne interese, v takem primeru pa bi verjetno izginile tudi mnenjske razlike. Pravica do komuniciranja kot osebnostna pravica V obrambi pred kritikami, da pretirano laska cesarju, je Kant dokazoval, da bi ga prav tako lahko kritizirala tudi druga stran, češ da zahteva "preveč v korist ljudi". Glavna "odškodnina", ki jo je Kant namenil državljanom, je bila pravica do javne¬ ga izražanja. Predlagal je nekakšen sporazum med racionalnim despotizmom in svobodnim razumom: svobodna javna uporaba avtonomnega uma bi morala biti najboljše zagotovilo poslušnosti - pod pogojem, da se politično načelo, ki mora biti spoštovano, podreja univerzalnemu umu, katerega se lahko doseže z načelom publicitete in javne uporabe uma. Ker je pravica do komuniciranja obstajala kot naravna pravica človeških bitij, ki jim jo ni moč odtujiti - sicer bi prenehali obstajati kot človeška bitja -, mora pra¬ vica do izražanja mnenj postati tudi civilna pravica državljanov. Pravica do objav¬ ljanja mnenj mora biti zagotovljena državljanom, ker nezmotljivost ni nujna vladar¬ jeva lastnost in ker je dejanje iskanja resnice skladno z najvišjim kategoričnim načelom: Torej mora državljanu pripadati pravica, in sicer s soglasjem samega vla¬ darja, da lahko javno objavi svoje mnenje, kadar se mu zdi, da je vladar s svojimi odredbami napravil skupnosti krivico.. Zato je svoboda peresa [die Freiheit der Federj -... - edini varuh pravic ljudi (Kant, 1793: 264-5; poudarki dodani). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL Pravi smisel svobode "peresa" oz. tiska za Kanta torej ni nadzor nad vladarjem, ampak pravica državljanov do objave svojih kritičnih mnenj. Ker Kantov pojem pravice vključuje "celoto pogojev, pod katerimi so lahko prostovoljna dejanja kate¬ rekoli osebe v realnosti usklajena s prostovoljnimi dejanji katerekoli druge osebe glede na univerzalni zakon svobode" (1797/1952: 397-8), zahteva pravica do obja¬ ve mnenja pravno in etično regulacijo. Odvzeti državljanom to pravico bi pomeni¬ lo ne samo, da bi bili povsem odtujeni od vrhovne oblasti, ampak bi tudi suvereni oblasti, ki reprezentira občo voljo ljudstva, onemogočili ugotavljati učinke svojega delovanja. Svoboda javnega izražanja idej je poleg tega konstitutivna za svobodo mišljenja. Sporočanje idej namreč ni nekaj povsem vnanjega v odnosu do človeko¬ ve produkcije idej, ampak je njen nujni pogoj. Če torej ne bi obstajala svoboda jav¬ nega izražanja idej, bi bila hudo omejena tudi svoboda misli (tj. zasebno mišljenje). Pravica do izražanja mnenja v javnosti pa ni absolutna "uporaba uma brez zakona", saj "nobena igra ne more dolgo trajati brez zakonov". Ali se mora um "podvreči zakonom, ki jih je sam postavil", ali pa se mora "vpreči v jarem zakonov, ki so jih sprejeli drugi" (1786: 326). Državljani morajo sami določiti meje svoji svobodi, da je ne bi izgubili. V zagovoru javne uporabe uma v razpravi "O pregovoru: To je v teoriji lahko res, ampak v praksi se ne obnese" je Kant poudarjal, da bi vladar - ker njegovo oblast legitimira reprezentiranje obče volje - izgubil temelj svoje legitimnosti, če bi se odtujil od edinega vira znanja, ki ga potrebuje za sprejemanje pravilnih odloči¬ tev: kritičnih mnenj, ki jih izražajo državljani. Navsezadnje bi to lahko povzročilo tudi nezaupanje in sovraštvo do vladarjeve moči. V izogib tem škodljivim posledi¬ cam je Kant definiral splošno načelo: "Česar ljudje ne bi mogli skleniti zase, jim tudi njihov vladar ne sme predpisati" (1793: 266), kar nakazuje, da vseh zakonov, ki niso v skladu z originalno pogodbo, ki legitimira vladarja, ne morejo imeti za "pravo voljo monarha" in jim morajo nasprotovati "z vplivom splošnih in javnih sodb". Če se bo o zakonih javno razpravljalo, bodo posledično postali pravičnejši. Vendar nasprotovanje ne sme vsebovati odpora ne v besedah ne v dejanjih. Po eni strani mora v skupnosti vladati pokornost zakonom, ki se nanašajo na vse ljudi; po drugi strani pa "duh svobode"; kajti v stvareh, ki se nanašajo na univerzalne člove¬ ške dolžnosti, mora biti vsakdo prepričan z umom, da je zakonska prisila pravična. Kant tudi to poveže z generično sposobnostjo človeških bitij, da komunicirajo: Pokornost brez duha svobode je odločilni vzrok vseh tajnih družb. Obstaja namreč naravno nagnjenje ljudi, da med seboj komunicirajo, še posebej v zvezi s tistim, kar jih nasplošno zadeva.... In kako drugače lahko vlada dobi znanje, potrebno za njene lastne ključne cilje, kot s tem, da omogoči izražanje po svojem izvoru in učinkih tako spoštovanja vredne¬ mu duhu svobode?" (1793: 267, 268; poudarki dodani). "Svoboda tiska", kot beremo v angleškem prevodu Kantovega eseja iz leta 1914, je bila za Kanta svoboda peresa - ne svoboda časopisnega založnika, ampak svo¬ boda avtorja ali državljana, da objavlja s pomočjo tiska. Pravica do objave mnenja ne more biti stvarna pravica do eksterne stvari, ampak samo osebnostna pravica, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPIICHAL ki ni determinirana z lastništvom stvari. Moje osebno pisanje (npr. moja knjiga) postane razpoložljiva drugim z založnikovo in tiskarjevo pomočjo kot "eksterna stvar", ampak imetnik te "stvari" poseduje samo produkt mehanične (reprodukci¬ je. Moja knjiga je resnično moja samo, če sem jo jaz napisal, torej le v smislu oseb¬ nostne pravice, ki - kot pozitivna pravica nasproti drugi pravici - ne more nikoli izvirati iz lastništva eksterne stvari (npr. izvoda knjige). Bilo bi očitno napačno imeti "mojo knjigo" kot izključno eksterni objekt, saj obstaja specifičen duhovni odnos med avtorjem in njegovim pisanjem, materializiranim v obliki knjige, ki pre¬ sega odnose lastništva. Tiskanje in založništvo nista obči človeški pravici - kar nekateri verjamejo, ker je knjiga materialno gledano stvar, ki jo lahko razmnožuje¬ mo -, ker "knjiga ni zgolj eksterna stvar, ampak je diskurz založnika z javnostjo, on pa to lahko počne javno samo s pooblastilom avtorja" (1797/1952: 426). Kar je dostavljeno bralcu ni "stvar", ampak opera- govor. Četudi založništvo in tiskanje veljata za posel, Kant opozarja, da ne gre za "trgovanje z blagom v lastnem imenu, ampak za izvedbo posla v imenu drugega, to je avtorja" (1785a; poudarki dodani). Kant celo trdi, da založnik nima pravice do dobička, ki naj bi pripadal izključno avtorju. Kant je jasno razločeval med lastninsko pravico in pravico do javne uporabe uma in je celo podredil stvarno pravico založnika kot lastnika produkcijskih sred¬ stev osebnostni pravici avtorja. Njegovo gledišče, ki tako poudarja specifičnost komunikcijskih dejanj tudi v pravno lastniških odnosih, je izjemno pomembno v luči kasnejših teoretskih razprav, še posebej v dvajsetem stoletju, v katerih je svo¬ boda tiska prenehala obstajati (primarno) kot osebnostna pravica in je bila, s Kantovimi besedami, v veliki meri transformirana v stvarno pravico ali pa ji je bila vsaj povsem podrejena. Svoboda tiska in pravica do komuniciranja V tabeli 2 so shematično povzete teoretične in praktično-politične implikacije Benthamovih in Kantovih razsvetljenskih pojmovanj publicitete v primerjavi s pre- drazsvetljenskim tipom institucionalizacije javne (re)prezentacije kot privilegija vladajoče elite ali po Habermasu sistema "reprezentativne publicitete" (2. stolpec). Benthamove ideje publicitete so utemeljile teorijo in pravno doktrino svobode tiska kot "četrte veje oblasti" ali "četrtega stanu", ki je prevladala v dvajsetem stolet¬ ju (3. stolpec). Nasprotno pa je Kantovo načelo publicitete v času najbolj burnih obdobij razvoja množičnih medijev ostalo večinoma zapostavljeno in z delno izje¬ mo javnih medijev (radiotelevizije) ni bilo udejanjeno v praksi (4. stolpec). Kljub temu pa je vplivalo na številne teoretske študije publicitete, med drugim tudi na Tonniesov pojem javnega mnenja in Habermasovo teorijo javnosti. Bentham je zasnoval publiciteto kot instrument javnega nadzora nad delova¬ njem oblasti, vendar je bil nadzor kmalu za tem rekonceptualiziran v nasprotni smeri - osredotočen na tehnike za usmerjanje javnega interesa in za nadzor nad delovanjem posameznikov. Benthamu se ni zdelo možno, da bi tisk sam lahko postal podvržen "pogubnim interesom", vključno zakonodajnim, ki bi v končni TFORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL fazi lahko vodili v zaton demokratičnega sistema. Tako ni videl nobene potrebe po regulaciji moči medijev. Niti Benthama niti njegovih neposrednih naslednikov niso zanimala sredstva za izdajanje časnikov onstran osebnih intelektualnih spo¬ sobnosti, potrebnih za to, da bi časnik postal "nenehno delujoč" organ nadzora. Razlogi za Benthamovo neupoštevanje nevarnosti, da bi bil tisk lahko tako kot katerakoli druga sila uporabljan kot instrument za zlovlado, so enostavni in nam hkrati pomagajo pojasniti, zakaj je tudi Kant popolnoma zapostavil praktične posledice razlike med stvarno lastniško pravico in osebnostno pravico do objav¬ ljanja. Finančna oziroma poslovna plat publiciranja je bila v predindustrijski dobi tiska nepomembna v primerjavi z njenimi utilitarnimi cilji in politično senzibil¬ nostjo. V tistem času je obstajala tesna zveza med avtorjem in izdajateljem (in celo bralci) časnika. Častni status avtorja tako literarnih kot tudi znanstvenih besedil se je odražal v zaupanju in občudovanju, ki so ga bili avtorji deležni s strani bralcev; odnos javnosti do časnikov se ni veliko razlikoval od tistega, ki so ga gojili do knjig. Bilo je še samoumevno, če parafraziram Hobbesa, da "kadar svobodno govorimo, to ni svoboda glasu" - in kadar svobodno tiskamo, to ni svoboda tiska, lahko dodamo -, "ampak svoboda človeka, ki ga noben zakon ni silil govoriti dru¬ gače, kot je govoril" (1651/1992:146). Ko pa so se naklade tiska postopno poveče¬ vale in so časniki postajali dostopni vedno širšemu krogu bralcev, je njihov vpliv vse manj temeljil na osebnih mnenjih, predstavljenih v časnikih, ali na spoštova¬ nju do avtorja. Časnik je vse bolj postajal, kot je dejal Tonnies, "stvar, ki neznancu govori o neznanem" in najbolj učinkovito prepričuje s "periodičnim ponavlja¬ njem". Najpomembnjše spremembe v razvoju tiska iz intimnega "spremljevalca" v industrijsko podjetje so potekale v devetnajstem stoletju - potem, ko sta Bentham in Kant razvila svoji "načeli publicitete". To je bilo obdobje, ko sta dve vplivni meta¬ fori, ki sta ustoličili tisk kot "četrto vejo oblasti" in "svobodni trg idej", začeli svoji varljivi ideološki življenji. Ideji, ki učinkovito zamegljujeta dejstvo, da niti "četrta veja oblasti" ni avtonomna veja oblasti niti "svobodni trg idej" ne daje enake mož¬ nosti vsakomur, da predstavi svoje ideje. Tisti, ki bi po Benthamu članom tribuna¬ la javnega mnenja morali zagotavljati priložnosti, večinoma gledajo samo na svojo korist. "Svobodni" medijski trgi so močno oligopolizirani in "svobodno" izbiro porabnikov na trgu idej velikokrat ovira omejena ponudba. Doktrina novinarstva kot "četrte veje oblasti" se je v dvajsetem stoletju sprevr¬ gla v nekakšno aristokratsko ideologijo "profesionalcev". Ta doktrina trdno podpi¬ ra Benthamove ideje o nepogrešljivosti tiska za demokratični proces, koristnosti njegovega statusa moči (kot četrte veje oblasti) za opravljanje nalog in zahtevo, da ne bi smel nihče biti kaznovan za razžalitev javnega funkcionarja, razen če zavest¬ no ne temelji na lažnih izjavah. Mnogo manj navdušenja pa je med medijskimi pro¬ fesionalci, da bi obravnavali medije tudi v razpravah (ali celo regulativnih postop¬ kih), namenjenih delitvi moči, javnemu nadzoru nad viri moči in potencialnimi škodljivimi interesi, moralni integriteti tistih, ki delujejo v imenu javnosti, in o pra¬ vici vsakogar, da objavlja svobodno brez kakršnih koli zunanjih omejitev. Tako novinarsko doktrino v veliki meri zagovarja tudi "tretja veja oblasti" - sodstvo, kate¬ rega odločitve so, kot opozarja Philip Judy v analizi delovanja Vrhovnega sodišča TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL ZDA, "ustvarile območje, na katerem mediji delujejo povsem nenadzorovano" (Judy, 1997: 541). Globalna ekonomska in politična konsolidacija kapitalizma, tehnološke spre¬ membe, razvoj množičnih medijev, propaganda, javnomnenjska glasovanja in novi načini komuniciranja so spremenili pomen kritične publicitete, na kateri je teme¬ ljila javnost. Vse te spremembe v praksi niso bile naklonjene Kantovi pravici do komuniciranja. Prej obratno: vzpodbudile so nastanek idej o "postmoderni javni sferi", ki - v nasprotju s svojo moderno ali razsvetljensko predhodnico - ni sestav¬ ljena iz mreže neodvisnih, participativnih komunikacijskih kanalov, ki jih uporab¬ ljajo državljani, ampak je v celoti zasnovana iz (re)prezentacij v množičnih medi¬ jih. Javna sfera naj bi se močno razširila in se spremenila v kompleksno "mediatizi- rano javnost", hkrati pa je javnost postala omejena na javno vidnost ob izključitvi vsakršne deliberativne participacije občinstva. Za kritiko teh sprememb je značilen pesimističen podton, ki sugerira, da se je javna sfera spremenila - v nasprotju z Benthamovo originalno idejo nadzora - v sfero boja za moč in nadzor nad mediji. Z vplivanjem na izbor tem in na način njihove predstavitve v medijih, akterji poli¬ tične moči vplivajo tudi na mnenja in vedenje svojih občinstev. Pojem publicitete v svoji prevladujoči sodobni obliki promoviranja blaga, oglaševanja in odnosov z javnostmi nima nič skupnega ne s procesom racionalne, kritične razprave, ne z nadzorovanjem oblasti. Ta "post/moderna' 1 konceptualizacija publicitete se jasno izraža v dejstvu, da so že sam pomen besede publiciteta, ki se je svojčas nanašal na racionalne razprave, zasenčile "aktivnosti za zagotavljanje, da nekdo ali nekaj pri¬ tegne veliko zanimanje ali pozornost velikega števila ljudi" ali "določen tip odno¬ sov z javnostmi, ki v medijih v obliki novic ali zgodb sporoča informacije o izdel¬ ku, storitvi ali ideji", kot jo razumejo oglaševalci. TABELA 2: TRIJE NORMATIVNI TIPI INSTITUCIONALIZACIJE SVOBODE PUBLICIRANJA SVOBODA PUBLICIRANJA INSTITUCIONALIZIRANA KOT * Uporabljeno kot sinonim n "četrti stan" in "četrto vejo oblasti". TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL V poenostavljenem pojmovanju demokratičnega političnega pluralizma sta pluralizem medijev - ki implicira, da lahko vsaka skupina, ki teži po politični moči, "svobodno uporablja" svoje lastne medije, medtem ko tekmuje za podporo na "svo¬ bodnem trgu idej" - in neodvisnost medijev od politične oblasti prikazana kot nujna in zadostna pogoja za udejanjenje svobode izražanja. Hkrati pa si je proces množičnega komuniciranja v večjem delu prisvojila množična proizvodnja stan¬ dardiziranih izdelkov, namenjenih množični potrošnji, in z recipienti, ki sodeluje¬ jo v komunikacijskih procesih kot potrošniki in ne kot državljani. Množični mediji so si pridobili legitimnost s sklicevanjem na to, da služijo javnemu interesu in "pra¬ vici do obveščenosti" državljanov, s čimer so si prislužili pravno (ustavno) varstvo pred političnim vmešavanjem - vendar je z naraščanjem komercialnih interesov v množičnih medijih nadzor nad njimi vztrajno prevzemala ekonomska moč. Publiciteta se je tako v praksi odmaknila od izvirnega načela javne kritike (kri¬ tične javne razprave) kot sredstva "tribunala javnega mnenja" v smeri procesa usmerjevane integracije, temelječe na depolarizaciji javnih komunikacij in posre¬ dovane z odnosi z javnostmi, oglaševanjem in propagando. Rezoniranje posamez¬ nikov v skupnosti z drugimi, nekoč temelj javnega, je sedaj dobilo blagovni značaj. Vloga političnih strank in parlamentov, v katerih se srečujejo strankarski birokrati, se je spremenila po istem načelu: publiciteta pretežno označuje aktivnost, name¬ njeno zbiranju javne podpore predstavnikom politične in ekonomske moči in posledično vodi v opustitev kritične vloge javnosti. Vsekakor bi bilo napačno razglasiti katerokoli specifično zgodovinsko idejo ali empirično obliko publicitete za univerzalni model javnosti. Ideja univerzalnosti načela publicitete ne vključuje uniformnosti njegovih empiričnih pojavnosti. Toda čeprav priznamo njhovo kulturno zamejenost, bi se bilo zaradi njunih zgodovin¬ skih variacij napak odreči vsaki težnji po univerzalnih normativnih pojmih "javno¬ sti" in "publicitete". V svoji obrambi normativne ideje ustave je Kant zatrjeval, da "četudi popolna država morda ne bo nikoli obstajala, ideja sama zato ni nič manj upravičena, kar ohranja to maksimo kot arhetip oziroma standard ustave, da bi vodila zakonodajno oblast vse bližje in bližje največji možni popolnosti" (1781/1952: 114). To je bilo tudi vodilo Benthamovih razprav o svobodi tiska. Podobno idejo je kasneje izrazil Habermas v svoji "kontrafaktični" obrambi proce¬ duralno utemeljene kvalitete javnega mnenja, ki naj bi omogočilo merjenje dejan¬ skega vpliva javnega mnenja na politični sistem, in v iskanju enotnosti javnega mnenja kot kontrafaktične entitete v teoriji demokracije, ki naj bi omogočila razli¬ kovati med "pristnimi procesi javnega komuniciranja in tistimi, ki jih je spodkopa¬ la moč" (1992: 440). Nikakor ne trdim, da bi morali iskati tak arhetip publicitete med v preteklosti že izdelanimi idealnimi modeli in ga potem aplicirali kot univer¬ zalno "rešitev" sedanjih in prihodnjih težav. Vendar bi zagrešili enako napako, če bi si zamislili prihodnost neodvisno od preteklosti, saj se ideje o svobodi tiska, ki so bile popularne in problematizirane v osemnajstem in devetnajstem stoletju, odra¬ žajo in (napačno) interpretirajo v sodobnem zanimanju za človekove pravice, še posebej v razpravah o pravici do komuniciranja. Zaradi številnih pojmovnih spre¬ memb in nasprotij, ki so nastajala v preteklih dveh stoletjih, bi bila jasna konceptu- alizacija publicitete in načel javnega komuniciranja potrebna predvsem iz norma- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL tivnih razlogov. Kar predlagam, je izoblikovanje teorije pravice do komuniciranja kot temeljne osebnostne moralne pravice - kot pravice, ki ne more biti omejena s katerokoli drugo pravico ali z njo združena (npr. v lastninsko pravico), ker je za državljanske pravice nepogrešljiva. Državljani lahko postanejo uspešni udeleženci razprav v javni sferi samo, če je njihova naravna sposobnost in potreba po komu¬ niciranju "civilizirana" v procesu izobraževanja, in če imajo pravico in možnost komuniciranja. Vse demokratične družbe enaindvajsetega stoletja se soočajo z vprašanjem, kako bi mediji lahko odprli dostop državljanom in spodbudili njihovo javno udej¬ stvovanje, namesto da služijo predvsem kot sredstvo za dostop do potencialnih potrošnikov in volivcev, za njihovo prepričevanje v njihovi zasebni sferi ter za ustvarjanje dobička in moči. Kantovsko iskanje pravice do komuniciranja, ki bi - s komuniciranjem in izobraževanjem - dvigovala zrelost človeštva in združevala do sedaj ločene kategorije državljanov, se nanaša na temeljno človekovo "civilno" sta¬ nje v demokratičnem sistemu vladanja. Asociativni odnosi med sogovorniki naj bi spodbujali samoustvarjanje znanja in razumevanja in samoiniciacijo delovanja - v nasprotju s sedanjim svetom ločevanja oblasti in delitve dela znotraj politike, ko so družbeni (politični) cilji in dejanja državljanov velikokrat podvržena strateškemu pritisku elit. Seveda bi lahko upravičeno trdili, da razsvetlitev in resnica ne izhajata nujno iz javnega presojanja. Vendar ta skepticizem, ča ga uporabljamo kot argument proti Kantovemu načelu publicitete, ponavlja napako hipoteze "hipodermične igle" iz zgodnjega obdobja raziskovanja medijskih učinkov. Kantovo pluralistično pojmo¬ vanje um(ovanj)a kot družbenega produkta poudarja potrebo po uporabi lastne¬ ga uma v skupnosti z drugimi, ker bi brez deljenja mnenj, prepričanj in znanja tako posamezniki kot človeštvo kot celota podlegli intelektualni in moralni odvisnosti od egoizma. Javna uporaba uma ne daje nikakršnega neposrednega zagotovila za individualno zrelost in razsvetlitev ali odkritje Resnice, vendar pa se bodo posa¬ mezniki in družba kot celota "sčasoma gotovo naučili hoditi, potem ko so doživeli nekaj padcev" (1784). Kot sta verjela Bentham in Kant, publiciteta ne more zagoto¬ viti ne sreče ne pravičnosti, vendar pa nobeno dobro ne more biti trajno brez publicitete in nobeno zlo ne more trajati pod njenim okriljem. Dolgoročno je pra¬ vica do komuniciranja temeljni predpogoj za kolektivni razvoj človeških duhovnih moči, za napredek človeštva. Če sprejmemo javno rezoniranje ne samo kot individualno potrebo, dolžnost in pravico, ampak kot družbeno potrebo in obvezo, smo soočeni z vprašanjem, v kakšnem odnosu je osebnostna pravica do komuniciranja do stvarne pravice do zasebne lastnine. Bolj ko kompleksne institucije množičnih medijev (časniki, radio, televizija, internet) zahtevajo kolektivno izvrševanje osebnostnih svoboščin, bolj prihaja do nasprotja med obema pravicama. Večinoma je - napačno - vzeto za samoumevno, da (a) "svoboda mišljenja in mnenj ni resnično kolektivno izvajanje svobode in torej poziv k javni regulaciji ni legitimen," medtem ko je (b) "institucija lastnine... vselej kolektivno izvajanje svobode delovanja in zato vselej ne samo dopušča, ampak zares potrebuje javno regulacijo" (Guyer, 2000: 12). Z retoričnim vprašanjem: "Koliko in kako pravilno bi mislili, če ne bi hkrati mislili v skupnosti z TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL drugimi?" Kant izpostavi ravno nasprotno - kolektivno naravo osebnostne pravice do uporabe lastnega uma (1786: 325). Družbena izkušnja ali, kot bi dejal Kant, "postaviti se v položaj vseh drugih", igra temeljno vlogo v konstrukciji osebne avto¬ nomije. Guyerjeva teza spregleda, da če je pravica do komuniciranja temeljna člo¬ vekova pravica, njeno izvajanje ne more biti odvisno od katerekoli druge pravice ali ji podrejeno. Če bi sledili Guyerjevi tezi, bi pravico do komuniciranja omejili na (1) določeno obliko lastninske pravice in (2) privilegij lastnikov. Ta redukcija pa je nedosledna v teoretičnem in v praktičnem pogledu: (1) Če je pravica do komuni¬ ciranja temeljna pravica, ne more biti združena z nobeno drugo pravico. (2) Če je pravica do komuniciranja osebnostna pravica , se ne more podrediti stvarni pravi¬ ci. (3) Če je pravica do komuniciranja človekova ali državljanska pravica, je ne moremo omejiti na pravico lastnikov. Če bi bila pravica do komuniciranja le pod¬ vrsta lastninske pravice, njena uzakonitev pravzaprav ne bi bila potrebna - saj bi zadostovala kar uzakonitev lastninske pravice. Po drugi strani pa ne bi prihajalo do nobenih nasprotij zaradi zlitja svobode tiska v osebnostno pravico do komunicira¬ nja. Če obravnavamo pravico do komuniciranja kot pravico suigeneris, ostaja nere¬ šeno vprašanje, kako je mogoče lastninsko pravico in pravico do komuniciranja (re)regulirati za dobrobit državljanov. To ni predvsem teoretično, ampak praktič- no-politično vprašanje, ki zahteva "vmešavanje" države, da bi regulirala lastninsko pravico, da bi bila skladna s pravico do komuniciranja. To ne pomeni ukinitev last¬ ninske pravice, ampak samo njeno omejitev, ki bi pod zaščito zakona omogočala izražati sodbe in mnenja tistim, ki nimajo sredstev, da bi jih sami individualno spo¬ ročali. Oblikovanje takih omejitev je značilen primer "sporne javne zadeve", ki zahte¬ va javno razpravo. Na instrumentalni ravni bi se lahko sklicevali na j. S. Millov pri¬ mer delavcev, ki se z delodajalci ne morejo pogajati individualno, ampak samo organizirano, in zato, da bi delavcem omogoči kolektivno delovanje, je, kot pravi Mili, potrebno "vmešavanje" države. Prav tako so tu na mestu Benthamovi argu¬ menti v prid javnemu nadzoru nad močjo oblasti za preprečitev partikularističnih ali pogubnih interesov, ki jih uporabniki ne bi bili nujno sposobni odkriti indivi¬ dualno. In, seveda, ideja javnih medijev. Na žalost dandanes ni zelo realistično pri¬ čakovati tako (re)regulacijo, saj sedanji svetovni sistem temelji prav na lastninski pravici in bi bile praktične implikacije tovrstne (re)regulacije veliko daljnosežnej¬ še in kontroverznejše kot pred dvesto leti. LITKRATURA Bentham, Jcrcmy (1776): A Fragment on Government. Objavljeno na: http://www.ecn.bris.ac.uk/hct/bentham/government.htm. Bentham, Jcrcmy (1781/1996): Principies of Morals and Legislation. Copyright James Fiescr (jfieser@utm.edu). Objavljeno na: http://www.la.utexas.edu/rescarch/poltheory/bent- ham/bsp/index.html. Bentham, Jeremy (1787/1995): The Panopticon Writings. Urednik in spremna beseda: M. Bo/.ovič. London: Verso. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Slavko SPLICHAL Bentham, Jeremy (1791/1994): Of Publicity. Public Culture, 6, 3, 581-595. Bentham, Jeremy (1820): On the l.ibcrty of the Press and Public Discussion. Objavljeno na: http:// www.la.utexas.edu/ research/ poltheory/bentham/bsp/index.html. Bentham, Jeremy (1822/1990): Securities against Misrule and Other Constitutional Writings for Tripoli and Greece. Ur. P. Schofield. Oxfbrd: Clarendon Press. Bentham, Jeremy (1830/1983): Constitutional Code. Vol. 1. Ur. F. Rosen and J. H. Burns. Oxfbrd: Clarendon Press. Dewey, John (1927/1991): The Public and Its Problems. Athens: Swallow Press. Donald, James (2003): How Kant Invented Media Studies. Javnost-The Public, 10, 2, 45-64. Gaonkar, Dilip Parameshwar with Robert J. McCarthy, jr. 1994. Panopticisim and Publicity: Bentham's Quest for Transparency. Public Culture, 6, 3, 547-578. Guyer, Paul (2000): Kant on Freedom, I.aw, and Happiness. Cambridge: Cambridge University Press. Habermas, Jurgen (1962/1989): Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: Škuc. Habermas, Jurgen (1962/1995): The Structural Transformation of the Public Sphere. An Inquiry into a Category of Bourgeois Society. Cambridge, MA: MIT Press. Habermas, Jurgen (1992): Furthcr Reflcctions on the Public Sphere. V: C. Calhoun (ur.), Habermas and the Public Sphere, 421-480. Cambridge: MIT Press. Habermas, Jurgen (1992/1996): Between Facts and Norms. Contributions to a Discourse Theory of I,aw and Democracy. Cambridge: Polity Press. Hobbes, Thomas (1651/1992): Leviathan. Cambridge: Cambridge University Press. Judy, Philip L. (1997): "Comment: The First Amendment Watchdog Has a Flea Problem.” Capital University Law Review, 26, 541-593. Kagan, Robert (2003): Of Paradise and Power: America vs. Europe in the Ncw World Order. New York: Alfred Knopf. Kant, Immanuel (1781/1952): The Critique of Pure Reason. Prevod J.M.D. Meiklejohn. (Great Books of the Western WorId 42). Chicago: Encyclopaedia Britannica. Kant, Immanuel (1784): An Answer to the Question: What is Enlightenment? Objavljeno na: http://www.totalb.eom/~mikeg/phil/kant/enlightenment.html#l. Kant, Immanuel (1785a): Of the Injustice of Counterfeiting Books. Objavljeno na: http://www.hkbu.edu.hk/~ppp/fne/essay3.html. Kant, Immanuel (1786): Was heisst: sich im Denken orientiren? Berlinische Monatsschrift, 2, 304-330. Objavljeno na: http://www.ub.uni-bielefeld.de- /diglib/Berlinische_Monatsschrift/index-e.htm. Kant, Immanuel (1788/1993): Kritika praktičnega uma. Prevod: Rado Riha. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Kant, Immanuel (1790): Kritik der Urteilskraft. Objavljeno na http://www.guten- bcrg2000.de/kant/kuk/kuk.htm. Kant, Immanuel (1793): Ueber den Gemeinspruch: Das mag in derTheorie richtig sein, taugt aber nicht fur die Praxis. Berlinische Monatsschrift, 1793, 2, 201-284. Objavljeno na: http://www.ub.uni-bielefeld.de/diglib/Berlinische_Monatsschrift/index-e.htm.) Kant, Immanuel (1795/1983): To Perpetual Peace. V: Immanuel Kant: Perpetual Peace and Other Essays, 107-144. Cambridge, Ind.: Hackett. Kant, Immanuel (1797/1952): The Science of Right. (The Metaphysics of Morals, Part One). Prevod: W. Hastie. (Great Books of the Western World 42). Chicago: Encyclopaedia Britannica. Kant, Immanuel (1798/1979): The Conflict of the Faculties. Prevod: M. J. Gregor. New York: Arabis. Kant, Immanuel (1803): iiber Padagogik. Ur. D. Friedrich Theodor Rink. Konigsberg: Friedrich Nicolovius. Objavljeno na: http://wwwl.uni-bremen.de/~kr538. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Slavko SPLICHAL Macaulay, Thomas B. (1828/1992): Mili on Government.V: James Mili, Political Writings, Ur. T. Bali, 271-303. Cambridge: Cambridge University Press. Marx, Karl (1842/1974): Die Vcrhandlungen des 6. rheinischen Landtags. Debattcn liber Pressfreiheit und Publikation der I.andstšndischen Verhandlungen. V: Marx-Iingels Werke, 1: 28-77. Berlin: Dietz Vcrlag. Mili, John Stuart (1838/1859); Bentham. London and \Vestminster Revicw, Aug. 1838, poprav¬ ljena izdaja 1859 v Dissertations and Discussion, vol. 1. Objavljeno na: http://www.ecn.bris.ac.uk/het/bentham/bentham. Ross, Edward A. (1901/1969): Social Control. A Survey ot' the Foundations of Order. Cleveland: The Press of Čase Western Reserve University. Ross, lidward A. (1917-18): Social Decadence. American Journal of Sociology, 23:620-632. Rousseau ,Jean-Jacques (1762): The Social Contract or Principles of Political Right. Objavljeno na: http://www.constitution.org/jjr/socon.txt. Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje. Ljubljana: FDV. Splichal, Slavko (2002): Principles of Publicity and Press Freedom. Lanham: Rowman and I.ittlefield. Tonnics, Ferdinand (1922): Kritik der offcntlichen Meinung. Berlin: Julius Springer. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK TELEDELO IN PROSTORSKO-ČASOVNA ORGANIZACIJA BIVALNEGA OKOLJA' Povzetek. S širjenjem rabe informacijske tehnologije se spre¬ minja tildi prostorska in časovna organizacija dela in biva¬ nja. Industrijski model njunega ločevanja, podobno kot urbanistični koncept prostorske organizacije mesta po zna¬ čilnih conah, postajata neuporabna kot vodili za prihod¬ nost. Delo se na novi podlagi ne le vrača na dom, temveč postaja zmeraj bolj porazdeljeno na številne lokacije in je vse boljfluidno. Čeprav je delež zaposlenih, ki jim nova teh¬ nologija omogoča teledelo na domu, še relativno nizek, pa se bo nedvomno povečeval, V razliko od glavne pozornosti, ki so jo doslej posvečali tele delu z vidika podjetniških inter¬ esov, avtor prikazuje - sicer še skromne domače in svetovne - izkušnje, predvsem z vidika možnosti nadaljnjega načrto¬ vanja in graditve stanovanj in naselij. Namesto začetnih poenostavljenih predstav futuristov, se zdaj nakazuje vse bolj diferencirana slika z različnimi vzorci ureditve bivališ¬ ča, soseske, mesta in podeželja. Močnejše družinske poveza¬ nosti spremljajo tudi nova nasprotja in napetosti zaradi dela na domu; oživljanja stanovanjske soseske in druženja v soseščini pa je bilo manj kot se je pričakovalo. Redni odho¬ di na delo sicer upadajo, pač pa se povečuje število daljših potovanj. Izpraznjene prostore, zaradi nepričakovane zgod¬ nejše odselitve mladih, bi lahko preuredili za prav tako nepričakovano teledelo na domu. Ključni pojmi,- teledelo, prostorska in časovna organizacija, bivalno okolje, informacijska in komunikacijska tehnologi¬ ja, lokacija dela, stanovanje, fizična prisotnost, revitalizaci¬ ja soseske, mesto in podeželje, urbanizem Uvod V besedilu bom poizkušal prispevati k ozaveščanju o spremembah, ki vodijo k prežemanju (reintegraciji, hibridizaciji) delovnega in bivalnega okolja. Doslej je * Akademik, dr. Zdravko Mlinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. ’ Objavljamo skrajšano poglavje iz knjige avtorja, ki bo izšla [mi Založbi FDV z naslovom Bivalno oko¬ lje v globalni informacijski dobi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 str. 1012-1039 Zdra vko MLINAR bila pozornost strokovne javnosti pretežno osredotočena na zorni kot podjetnikov in njihovih interesov. Tu pa bom dal prednost spremembam, ki jih na osnovi nove informacijsko-komunikacijske tehnologije prinaša teledelo, predvsem z vidika sprememb v prostorski in časovni organizaciji bivalnega okolja. Ker imamo pri nas na tem področju še malo izkušenj, se bom večinoma opiral na dosedanja raziskovanja v razvitih državah Evrope in Severne Amerike. Hkrati pa bom tudi, vsaj deloma, uporabil nekatere podatke in izkušnje iz Mestne občine Koper in iz Republike Slovenije. Pri tem bom poizkušal razkrivati možnosti, da bi v načrtovanju stanovanj in naselij anticipativno upoštevali nove razmere. Hkrati želim pa tudi izpostaviti nekatere teoretsko pomembne razsežnosti dolgoročne preobrazbe in uveljavljanja informacijske družbe. Vračanje dela v bivalno okolje Ena najpomembnejših sprememb, ki jih z vidika prostorske organizacije druž¬ benega življenja lahko pričakujemo v prihodnjih desetletjih, zadeva reintegracijo funkcij dela in bivanja. Gre za vračanje dela v bivalno okolje, tako v mestne stano¬ vanjske predele kot na podeželje. Pri tem seveda ni mišljeno tradicionalno delo kmetov in obrtnikov, pač pa gre za nove pojavne oblike dela na domu, ki temelji¬ jo na telekomunikacijski povezavi z delovno organizacijo in/ali drugimi akterji v širšem prostoru. Daljše zadrževanje doma, v stanovanjskih naseljih, pa bo verjetno vplivalo tudi na širjenje spremljajočih, komplementarnih aktivnosti, ki terjajo fizič¬ no prisotnost ljudi in več telesnega napora. Vse večja razširjenost osebnih računalnikov in druge pisarniške opreme ter telekomunikacij zaposlenim omogoča, da sicer delajo doma, pa vendar ostajajo povezani s svojo delovno organizacijo oz. s pogodbenimi partnerji. Kaže, da bo vse več različnih storitev elektronsko dostopnih od doma, npr. posvetovanja z zdravniki, pravniki, pedagogi, nakupovanje, opravljanje bančnih storitev idr. V tem smislu nastajajo v bivalnem okolju nekakšni virtualni ali elektronski prostori, ki temeljijo na uporabi interneta in videotehnologij ter tako dopolnjujejo realne fizič¬ ne prostore. Glede na dosedanje mednarodne izkušnje, opravljajo teledelavci svoje delo bodisi v domačih pisarnah (in občasno v podjetju) bodisi v t. i. teledelovnih središ¬ čih ali "satelitskih pisarnah", ki so locirane na določeni oddaljenosti od glavnega sedeža podjetja, bliže njihovim domovom. V obeh primerih se - vsaj načeloma - zmanjšuje odvisnost teledelavcev od transporta in s tem njihova udeležba v pro¬ metnih zgostitvah in v onesnaževanju okolja. Vendar pa to, kot bomo še videli, ne velja za vse kategorije (tele)delavcev na domu. Čeprav lahko pričakujemo razmah teledela šele na podlagi množične uporabe računalnikov na domu, je za opravljanje teledela včasih dovolj že telefon (Nilles, cit. v Shaw, 1996: 8). Z razširjanjem telefona in nato še drugih oblik telekomunici- ranja, še zlasti pa interneta, hkrati s povečevanjem števila majhnih podjetij in storit¬ venih dejavnosti, je začela nastajati podlaga za nov tip prostorske organizacije vsakdanjega življenja, ki temelji na mrežni organizaciji dela. 1013 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR Posameznik torej svojega dela ne opravlja več (le) na delovnem mestu, tam, kjer je zaposlen, temveč lahko tudi doma, v svojem (stalnem) bivališču, v svoji počitniški hiši, v avtomobilu, hotelu, v avtodomu ali prikolici v kampu, na letališču, v prostorih poslovne stranke oz. naročnika ipd. 2 Delo postaja vse bolj porazdelje¬ no v prostoru in v času, kar v angleški strokovni literaturi označujejo kot distribu- ted work. Z vse večjo razširjenostjo elektronskih komunikacij se uveljavlja multilo- kalnost, tj. hkratna prisotnost istih informacij na več mestih; le-ta pa vpliva tudi na večjo svobodo v izbiri bivanja ljudi. Ker vrnitev dela na dom ne pomeni preprosto vračanja na staro, v predindu¬ strijsko dobo, temveč predpostavlja visoko stopnjo individualizacije, se s tem naka¬ zuje tudi potreba po novi, drugačni prostorski organizaciji bivališča. Dejstvo, da prav v zadnjem času raziskovalci posvečajo vse večjo pozornost teledelu, vsaj navidezno prihaja v nasprotje z majhnimi deleži aktivnih prebivalcev, ki ga opravljajo. Ozaveščanje o možnostih in pomenu teledela pa se kljub dejstvu, da ne dosega najbolj optimističnih predvidevanj futuristov, vendarle povečuje. Praktična realizacija različnih programov terja več časa. Še daljši čas pa je potreben, da bi lahko določneje razkrivali posledice, npr. z vidika načina naselitve ter z vidi¬ ka razmerja med mestom in podeželjem ipd. Prav zato je tudi napovedovanje in planiranje nadaljnjega širjenja teledela v prostoru. Kot sta ugotovila Handy in Mokhtarian (1995: 99) so planerji doslej igrali včasih spodbujevalno, včasih pa tudi preprečevalno vlogo glede širjenja teledela in njegovih razvojnih posledic. Čeprav se število teledelavcev na domu ne povečuje tako hitro (o tem tudi Mitchel, 1995), kot so prvotno predvidevali zlasti ameriški avtorji, je pri tem še pomembnejše, da se teledelo pojavlja v vse različnejših oblikah, na kar je opozoril že Peter Hall (1999:176). Tu me zanima predvsem delo strokovnjakov, ki ga le-ti dalj časa opravljajo na domu (part-time home work). Gre torej za kategorijo delovne sile, ki deluje v informacijskih dejavnostih, in ki vse bolj deli svoj delovni čas na tri zelo različne tipe aktivnosti: - na mirno delo na samem (branje, pisanje poročil), - na sestajanje, srečanja z neposredno fizično prisotnostjo bodisi v pisarnah ali v konferenčnih in podobnih prostorih, - na elektronsko komuniciranje, ki se pojavlja skoraj vsepovsod. Zlasti prvo in tretjo vrsto dela je mogoče opravljati na domu, v dobro opremlje¬ ni domači pisarni, pa tudi lahko razpršeno na odmaknjenih, toda dostopnih lokaci¬ jah na podeželju. Gre za spontano težnjo k večji razpršenosti v prostoru, ki se spo¬ pada s planskimi usmeritvami in zahtevami za uveljavljanje bolj strnjene naselitve. Medtem ko smo doslej imeli v Sloveniji več opraviti z razpršenostjo naselitve, pred¬ vsem v smislu podaljševanja, inercije podeželsko-kmečke dediščine (na podlagi družinskega razpolaganja z zazidljivo ali nezazidljivo zemljo), pa se je zdaj pojavila težnja k razpršenosti na povsem drugačni osnovi. Teledelo oziroma delo na daljavo sicer pomeni bogato informacijsko vključenost v svetovna komunikacijska omrež¬ ja, vendar je ta vključenost zmeraj lažje dosegljiva, ne glede na lokacijo v prostoru. 2 Prav sedaj nekatere letalske družbe, kol so Lufthansa, Singapure Airlines in Cathay Pacific uvajajo možnost uporabe interneta in s lem teledela v njihovih letalih - boeing 747-400. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR Poleg tega pa ne gre preprosto za alternativo, saj več dela na domu ne pomeni avtomatično že manj dela na delovnem mestu. To sta prepričljivo prikazala Nie in Erbing (2000) na podlagi raziskave v ZDA. Delo vdira na dom, ne da bi se zmanjševalo v pisarni (v ZDA) Odstotek rednih uporabnikov interneta (5 ali več ur na teden) Vir: Nie, Erbing, 2000 Prehajanje dela na dom vpliva na vse vidike vsakdanjega življenja ljudi, tako da zabrisuje meje med delom in življenjem v domačem okolju, med javnim in zaseb¬ nim prostorom, med moškimi in ženskimi vlogami ipd. Čeprav ocenjujejo (Gurstein, 2001: 8-9), da npr. v Severni Ameriki danes že ena četrtina delovnega prebivalstva opravlja del ali vse svoje plačano delo doma ali blizu svojega doma, pa to dejstvo še vedno ne vpliva na planiranje stanovanjskih naselij. Še vedno se opi¬ rajo na načelo delitve na domače in delovne aktivnosti, čeprav je takšna delitev za vse večji delež gospodinjstev že zastarela in presežena. Če se bo planiranje še naprej omejevalo zgolj na to, da upošteva delo le z vidika formalne zaposlitve, ne pa tudi (neplačanega) dela na domu in v stanovanjskih naseljih ter v mobilnih prostorih, bo postajalo vse bolj obrobno. Vsakdanja življenjska raznovrstnost že uhaja iz togo določenih kategorij dosedanje planerske prakse. Prostorsko-časovni vzorec prisotnosti /gibanja teledelavcev K boljšemu razumevanju sprememb, do katerih prihaja z razširjanjem teledela, lahko prispevamo tudi s tem, da uporabimo grafične predstavitve, kakršne so - naj¬ prej na Švedskem - izoblikovali v okviru časovne geografije. Pri tem gre za pred¬ stavljanje značilnih "časovno-prostorskih poti" posameznikov, npr. v 24 urah ali v daljših časovnih enotah. Le-te dobimo s pomočjo podatkov o tem, koliko časa se posamezniki zadržujejo na določenih lokacijah, recimo na domu, in kako potem - TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdra vko MLINAR hitreje ali počasneje, manj ali večkrat - prehajajo še na druge lokacije in se zadržu¬ jejo spet tam, npr. na delovnem mestu, v otroškem vrtcu, trgovini, in se nato vrne¬ jo na izhodiščno lokacijo. Tako dobimo značilne časovno-prostorske profile posa¬ meznika za določen dan, kot je razvidno iz grafičnih prikazov. Profil teledelavca značilno odstopa od klasičnega profila industrijskega delav¬ ca, pač glede na to, da svoj delovni dan - vsaj značilno - pogosteje preživi v bližini svojega bivališča . 1 * 3 To nam kaže graf, ki ga je predstavil Paul Drewe. Vendar ga je treba razumeti kot poenostavljen model, ki izpostavlja razliko med teledelovnim in neteledelovnim dnevom. Ne vključuje pa celotnega dogajanja oziroma kompleks¬ nejših sprememb v zvezi s teledelom. Pot posameznika v časovno - prostorskem koordinatnem prostoru Vir: Lenntrop. Paths in space - time enviroments. Gleerup 1976. 164 1 Seveda sem pa že opozoril, da gre lahko hkrati s lem tudi za potovanja (toda manj redna, manj rutinska) na večje razdalje. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR Časovno prostorski vzorec delovnega dneva čas (ure) Vir: Paul Dreive. (http:/www. transformatis.org/ro/drewe.htm Na podlagi opazovanja konkretnih primerov so še bolj razčlenjeno upoštevali tudi manjše prostore aktivnosti in gibanja posameznikov. Kot take so npr. tudi v grafičnih prikazih upoštevali prostorske okvire: delovno sobo, dom (bivališče), bližnjo okolico in bolj oddaljene prostore. Tako so postali prepoznavni zelo različ¬ ni prostorsko-časovni ritmi v delovanju oziroma vedenju posameznih teledelavcev na domu. Med njimi so razlike v tem, koliko časa - z bolj ali manj pogostimi preki¬ nitvami - preživijo v delovnem prostoru, koliko v svojem bivališču (domu) ter v bližnji okolici, koliko pa daleč proč od doma. Pri tem gre za različne objektivne okoliščine, kot je npr. prisotnost oz. odsotnost otrok, in tudi za različne življenjske stile, kar se izraža npr. s tem, kdaj kdo začne ali konča z delom ipd. Informatizacija in globalizacija še povečujeta potrebo in možnosti za vse večjo raz¬ novrstnost življenjskih stilov ter individualizacijo časovno-prostorskih poti. To pa ima spet daljnosežne posledice za organizacijo življenja na lokalni ravni, npr. pro¬ meta, delovnega časa različnih lokalov idr. Ne glede na vzorce značilne prostorske organizacije se lahko posamezniki v določenem času predvsem osredotočajo na svoje (plačano) delo, nakar se dolo¬ čen čas posvečajo svojim otrokom ipd . 1 Značilno je, da si teledelavci v manjših sta¬ novanjih - upoštevajoč seveda velikost družine - uredijo svoj delovni prostor v 1 ob lem nekateri avtorji (Jereb, 1998) ugotavljajo, da glavna prednost leledela - za starše majhnih otrok - ni kombiniranje dela in varstva otrok, temveč večja prilagodljivost pri razporejanju delovnega časa. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR sobah, ki jih sicer uporabljajo tudi za druge namene, npr. v spalnici, dnevni sobi in prehodnih prostorih ali pa so mobilni znotraj zgradbe. Nasploh pa gre za nenehno časovno prilagajanje, tako da je prostorska organi¬ zacija teledela drugačna tedaj, ko je hiša prazna in je zaradi odsotnosti drugih dru¬ žinskih članov doma mirno (morda tudi zvečer ali ponoči). Tedaj gre tudi za razši¬ ritev dela na vse stanovanje, ob prisotnosti otrok pa spet za prostorsko skrčenje in/ali umik. Nasploh se z večjo telekomunikacijsko povezanostjo oziroma dostopnostjo (pri tem posebej izstopa raba mobilnega telefona, o čemer več kasneje) povečuje¬ jo možnosti za teledelo ali vsaj za opravljanje posameznih del tudi izven doma (hiše, stanovanja), na najrazličnejših lokacijah, v notranjih ali zunanjih prostorih. Pri tem raziskovalci celo razkrivajo, da teledelavci včasih ne želijo, da bi se srečeva¬ li z drugimi ljudmi "iz službe" (pri čemer bi se lahko zgodilo, da bi se srečali z njimi v času njihovega odmora, lahko tudi tedaj, ko imajo "v službi" uradni delovni čas). Sicer pa v širšem prostorskem merilu - kot kažejo evropske raziskave - teledelo nekaterim omogoča, da kljub dejstvu, da imajo opravka s pretežno informacijski¬ mi opravili (ali pa prav zato!), ostanejo na svoji (ali partnerjevi) kmetiji ali pa vse leto živijo v svoji počitniški hiši. Pomen in širjenje teledela pri nas Splošne podatke o razširjenosti teledela pri nas so zbrali v okviru projekta Raziskovanje interneta v Sloveniji (RIS 2001, 2002) in z Anketo o delovni sili Statističnega urada RS, 2002. 5 Pri tem je bilo ugotovljeno (Vehovar, Robinšak, 2002), da obseg teledela v Sloveniji v vsebinskem pogledu ne zaostaja za EU, kar velja predvsem za manj intenzivne in bolj neformalne oblike teledela. Glede na večino opredelitev teledela vidimo, da v Sloveniji teledelavci predstavljajo najmanj 5 % delovne sile. Če pa pri tem upoštevamo tudi dopolnilne mobilne teledelavce, ki sicer včasih niso vključeni v opredelitve teledela, pa teledelavci predstavljajo okoli 10 % delovne sile. Glede intenzivnejših (redno teledelo) in bolj formalizira¬ nih oblik (izvajajo se z vednostjo ali v soorganizaciji delodajalca), pa so ugotovili, da Slovenija zaostaja. V Sloveniji torej prevladujejo neformalne in dopolnilne oblike teledela. Tretjina teledelavcev je samozaposlenih ali so lastniki podjetij in zato delajo na daljavo samoiniciativno. RIS tudi ugotavlja, da je nekaj več kot polovica teledelavcev zapo¬ slenih pri delodajalcu. Med zaposlenimi v podjetjih pa je le okoli 2 % oseb, ki so formalni teledelavci, tako da o njih poročajo tudi sama podjetja. Med teledelavci prevladujejo moški in tisti, ki so večinoma bolj izobraženi. Višji deleži teledelavcev se pojavljajo predvsem v osrednji slovenski regiji in okoli večjih slovenskih mest (Ljubljana, Maribor, Nova Gorica). 5 V angleškem jeziku izhajajo iz comm ulers, to so vozači, in commuling, to so njihovi dnevni prevozi na delo . kar se pri nas napačno označuje tudi kot dnevne migracije (pri migracijah gre za spremembo stalnega bivališča); ker pa telekomunikacijska povezava omogoča delo na domu kol delo na daljavo, ki nadomešča te prevoze, jo označujejo kol telecommuting ali kot teletvork, tj. teledelo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR Glede načina komuniciranja teledelavcev je bilo ugotovljeno, da le-ti večinoma (91 %) pošiljajo rezultate svojega dela s pomočjo interneta (e-mail, www, ftp ali wap), drugi pa uporabljajo bodisi neposredno elektronsko povezavo s podjetjem (neinternetni protokol) ali pa telefaks. Še posebej pomembno pa je, da upoštevamo tudi prostore, v katerih teledelav- ci opravljajo svoje delo. V ožjem smislu delo na domu predstavlja tisto delo, ki se odvija v stanovanjskih prostorih; v širšem smislu pa gre sicer za delo na isti lokaci¬ ji, vendar v ločeni stavbi, tako da se delovni prostor pojavlja izven stanovanja, npr. kot domača delavnica ipd. Anketa o delovni sili (ADS, SURS, 2002) je vključevala le osnovno dejavnost doma (v stanovanju) v ožjem smislu. Pri tem so ugotovili, da doma, v bivalnem prostoru, dela skoraj 7 % oseb med delovno aktivnim prebival¬ stvom 5 6 . Vehovar in Robinšak (RIS 2001) sta ugotovila, da je rast števila teledelavcev v Sloveniji vzporedna z rastjo uporabnikov interneta. 7 Vloga teledela pa je še poseb¬ nega pomena za ogrožene, omejeno mobilne kategorije ljudi oziroma invalide. Vprašanja v zvezi s tem sta Marjan Kroflič in Cveto Uršič (2002) predstavila v publi¬ kaciji Internet in invalidi. S pomočjo naše ankete v MO Koper je že Trček (1998: 97) ugotovil, da na območju te občine skoraj dve tretjini zaposlenih dela na sedežu delovnih organi¬ zacij (64,9 %), potem so tisti, ki delajo na terenu (14,5 %) ter na svojem domu (6,9 %), enak delež jih je tudi v dislocirani enoti (6,9 %) idr. Takšna slika prostorske raz¬ mestitve dela bo - glede na že nakazane dolgoročne trende - v bodoče postajala pestrejša. Pri tem je bilo ugotovljeno, da le 14,6 % višje in visoko izobraženih med zaposlenimi meni, da njihovega dela ni mogoče opravljati doma, pri samostojnih podjetnikih in obrtnikih pa je ta delež 35 % (prav tam). 5 Ob upoštevanju omejitve, da se podatki (SURS 2002) nanašajo le na osnovno dejavnost znotraj bivalnih prostorov, nam le-ti- vendarle dajejo določen vpogled v današnje stanje, ki razkriva še razmero¬ ma zelo nizke deleže delovno aktivnih prebivalcev. ’ Sicer pa avtotja razlikujeta dve osnovni kategoriji teledelavcev: tiste, pri katerih gre za redno lelede- lo, ki ga opravljajo več kol en cel dan v delovnem tednu, in tiste, ki leledelo opravljajo dopolnilno k tiste¬ mu na delovnem mestu in torej manj kot en delovni dan v tednu. Redno leledelo pa se zopet pojavlja kot leledelo doma, bodisi kot stalno (90% časa) bodisi izmenično (več kot en delovni dan, vendar manj kol 90% časa); ali pa gre za mobilno leledelo (več kot JO ur na teden) in končno za t.i. SOHO (Small Office/Home Office) leledelo. V svetovnem merilu je leledelo najbolj razširjeno na Finskem, na Švedskem, Nizozemskem in v 7.DA; dosti manj pa v sosednji Italiji in Avstriji. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdra vko MLINAR Prostorska razmestitev dela v MO Koper, 1998 Večino dela ki ga opravljate na (N-840): organizacije organizacije partnerjih pisarni izven doma Vir: Trček, 1998 Iz ankete, ki smo jo izvedli v koprski občini 1998. leta sledi, da dela na domu 7 % aktivnih, medtem ko jih 23 % občasno "nosi delo domov". Kot glavno med ovi¬ rami, ki zmanjšujejo možnosti, da bi posameznik delal na domu, navajajo pomanj¬ kanje prostora za delo; sledijo še pomanjkanje ustrezne komunikacijske infrastruk¬ ture, prevelike motnje za okolje in neodobravanje sosedov. Dobra polovica jih je menila, da v njihovem poklicu ni moč opravljati dela na domu, petina pa jih tega (niti) ne bi želela (gl. več o tem Trček, 1999). Ali si bo teledelo podredilo življenje na domu? Razširjena raba informacijsko-komunikacijske tehnologije pa ne predstavlja le nekakšne podlage za oživljanje stanovanjskih območij, temveč v nekaterih pogle¬ dih deluje tudi nasprotno. Kot sem na splošno že nakazal, prihaja do internalizaci- je, ponotranjanja različnih aktivnosti, ki so se doslej odvijale v javno dostopnih prostorih, sedaj pa prehajajo na dom oz. v stanovanje ali pa jih prevzemajo nase različni avtomati. Tako npr. v mestih po svetu že ukinjajo bančne podružnice in trgovine, ki jih nadomeščajo storitve prek telefona, televizije in računalnika, npr. kot telebančništvo ali telenakupovanje neposredno od doma. Uvajajo tudi sprem¬ ljanje porabe električne energije, plina, vode idr. v gospodinjstvu na daljavo (Remote Home Utility Meter Monitoring). S prehajanjem različnih opravil v bivalne prostore, pa vendarle ne gre nujno le za praznjenje v zunanjih prostorih. V zvezi s tem prihaja do konfliktov, ker niti TFORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR sama stanovanja niti javni prostori (npr. za parkiranje avtomobilov) niso bili načr¬ tovani tako, kot bi to terjalo vse bolj razširjeno teledelo na domu. Zadrega se torej pojavlja tako z vidika notranjih kot zunanjih prostorov. 8 Kot je ugotovila že Gurstein (2001: 149), s tem ko dom postaja nekakšno tele¬ komunikacijsko središče z možnostjo selektivnega odnosa do okolja, hkrati posta¬ ja bolj izoliran in tudi manj zaseben. S tem, ko več informacij vstopa v dom, stano¬ valcem ni več treba zapuščati doma zaradi številnih življenjskih zadev, hkrati pa je težko obvladovati ogromno količino informacij, ki pritekajo v dom. Tako dom za teledelavce izgublja naravo nekakšnega zavetišča (refuge), saj se tu hkrati pojavlja¬ jo tudi napetosti v zvezi z delom. Teledelavec postane izpostavljen pritiskom svo¬ jega dela ob vsakršnem času. Čeprav je še marsikaj nejasnega o tem kako teledelo spreminja vlogo doma, je prav zgoraj navedeno zelo v ospredju. S tem, ko lahko informacije dobivamo na dom in se tudi družabno elektronsko povezujemo od doma, ne da bi nam bilo potrebno iti ven, javno življenje torej vse bolj vdira v dom. Znani slovenski oblikovalec Dušan Podgornik, ki prebiva v svoji hiši na robu vasi Bonini, nedaleč od Bertokov pri Kopru, z lepim razgledom na širšo okolico, ugotavlja zelo podobno kot kažejo svetovne izkušnje. Po eni strani se zmanjšuje njegova odvisnost od mesta, saj lahko velik del svojih delovnih nalog in stikov s partnerji oz. strankami ureja s pomočjo elektronske pošte in telefona, svoje finanč¬ ne zadeve lahko ureja prek računalnika in celo mobitela, ne da bi moral zaradi tega hoditi v mesto. Tu pa gre tudi za "časovno sproščanje" delovnih komunikacij, saj ga kličejo skorajda ob katerikoli uri dneva, npr. tudi ob petih popoldan, ko se sicer praviloma posveča svojemu sinu ali pa tudi ob osmih zvečer; klicali pa so ga tudi že ob enajstih zvečer ali celo ob polnoči. Delo postaja v vsakdanjem življenju pre¬ vladujoče in si podreja vse ostalo. Pri tem ugotavlja, da telekomunikacije s pomoč¬ jo elektronske pošte, pa tudi telefona, po svoje predstavljajo tudi obliko dehuma¬ nizacije. Že pri samem delu takšna komunikacija ne daje želenega občutka goto¬ vosti in zaupanja. V marsičem torej neposredni stik ostaja nenadomestljiv ("ne vidiš obraza, oči, in torej ogledala duše"). Sicer pa se umetniki na Koprskem še precej izogibajo računalnikom. Njemu osebno pa elektronske komunikacije - gledano funkcionalno - olajšujejo delova¬ nje, tudi v širšem prostoru, v povezovanju z naročniki iz številnih krajev. 9 V začetku je šlo za velika pričakovanja, da bo širjenje teledela na domu hkrati pomenilo tudi oživljanje stanovanjskih sosesk oziroma naselij. Vendar natančnejše raziskave - kot bomo še videli - tega niso prav jasno potrdile. Seveda pa je pri tem treba upoštevati, da se je do sedaj teledelo pojavljalo v kontekstu stanovanj in » Podobno kot so že doslej različne tehnološke inovacije povzročale zadrege in konflikte med prebival¬ ci v bivalnem okolju (vzemimo npr. osebni avto ali pa pralni stroj, za katerega ni bilo ustreznega prosto¬ ra v stanovanju), podobno se to pojavlja danes oz. se bo pri nas zaostrovalo predvsem v prihodnosti v zvezi z razširjanjem teledela na domu na podlagi nove informacijsko-komunikacijske tehnologije. ’ Drugo poklicno kategorijo blizu obravnavane tematike tvorijo arhilekli-projektanli. Iz stikov z njimi na območju obalnih občin pa ugotavljam., da večinoma še ne opravljajo svoje dejavnosti kot teiedelavci na domu. Za to je več razlogov; nekateri celo izrecno poudarjajo, da hočejo ločevali svoje delo od zaseb¬ nega življenja. Eden od intervjuvancev pa mi je prikazal, daje najuspešnejša takšna delitev, da v "službi" opravi glavne komunikacije in usklajevanja na sestankih, sicer pa nemoteno dela doma. TEORIJA IN PRAKSA let, 40. 6/2003 Zdra vko MLINAR sosesk, kakršne so gradili na osnovi funkcionalističnega modela prostorske orga¬ nizacije, v okviru katere so stanovanjske soseske imele enonamenski značaj. Če se bo torej v bodoče spreminjalo že samo izhodišče planiranja, ki se danes že usmer¬ ja k "mešanim strukturam", lahko pričakujemo tudi drugačne učinke teledela na domu. Za sedaj pa so raziskave, predvsem v Severni Ameriki, ugotavljale, da gre pri teledelu bolj za razširjanje in prostorsko ter časovno prevladovanje dela nad dru¬ gimi aktivnostmi. Gre za nekakšno podreditev in za instrumentalizacijo osebnega življenja in domače sfere v odnosu do privrženosti delovnim oziroma poklicnim aspiracijam. Podobno pa se nakazujejo tudi spremembe glede javnega delovanja. Pri tem ne gre le za nekakšno pridobitniško stremljenje k vse večjemu zasluž¬ ku, temveč gre - v kontekstu globalizacije - tudi za ujetost v vse večjo konkurenč¬ nost. Le-ta ni omejena le na gospodarsko sfero, temveč se razširja tudi na področja znanstvenega raziskovanja, kulturnih in izobraževalnih aktivnosti idr. To pa pome¬ ni, da zmanjkuje časa za druženje in rekreacijo v bližnjem okolju. Delo se ne meri več predvsem z delovnim časom, temveč z opravljenimi nalogami, kar pa razširja vpletenost v delovne obveznosti na ves dan. Kot ugotavlja Izolan Igor Furlan, ki deluje kot strokovnjak v Silicijevi dolini, to pomeni tudi delo zvečer in ponoči, dostikrat gre za hkratno vključenost v različne projekte z opredeljenimi roki ipd. S tem, ko delo vdira v vse vidike življenja na domu, se uidi to spreminja in dobiva nekakšen utilitaren pomen (Gurstein, 2001). 1022 Fizična prisotnost in osebna nedostopnost Teledelo ne pomeni preprosto vračanje teledelavca v prostorsko nediferencira¬ no družinsko skupnost in splošno zbližanje družinskih članov. Koncentrirano umsko delo zahteva tudi v povsem neuradnem družinskem kontekstu prostorsko (iz)ločevanje oziroma osamitev za določen čas. To pomeni, da se z vračanjem na dom še zaostrijo problemi zaradi neskladja med fizično prisotnostjo teledelavca in še zlasti teledelavke na domu in njegovo/njeno osebno nedostopnostjo za druge družinske člane, zlasti za otroke. Kot bomo videli gre za značilno neskladje med spontanostjo družinskega življenja in možnostjo nemotenega plačanega, poklic¬ nega (tele)dela na domu. 10 "'Na takSen problem smo naleteli v koprskem naselju Šalara, kjer sije slikar ogradil svoj delovni pros- tor v stanovanju, in to zaradi varnosti pred nezaželenimi posegi otrok Če smo dosledni, v lem primeru sicer gre za značilno zadrego v zvezi z delom na domu, vendar pa klasično slikarjevo delo ne moremo šteti za teledelo; pač pa to lahko postane z uporabo informacijko-komunikacijske teh nologije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR Teledelavka - mati in problem izključevanja Teledelo je torej že glede na nekatere domače izkušnje, še zlasti pa glede na raziskavo na Švedskem (Wikstrom, Linden, Michelson, 1998), izpostavilo tako potrebo po povezovanju kot ločevanju. Do sedaj značilna fizična ločenost delovne¬ ga mesta in bivališča je utrdila razmejitev obeh življenjskih sfer kot nekaj samo¬ umevnega. Sedaj pa se mora s teledelom na domu, torej s fizično prisotnostjo, iska¬ nje optimalne organizacije bolj opreti na določena pravila, ki jih je treba uveljavlja¬ ti v medosebnih odnosih tudi znotraj bivališča. To bo terjalo v bodoče vse večjo obzirnost in spoštljivost do različnih individu¬ alnih življenjskih ritmov, kar pa bo težko dosegljivo zlasti pri otrocih, katerih vede¬ nje je bolj spontano. Zato bo izzivalno neskladje med fizično prisotnostjo v biva¬ lišču in nedostopnostjo posameznika za družinske člane povzročalo določene napetosti in konflikte. To neskladje nasploh vse bolj stopa v ospredje tudi na ravni naselja, ker se povečuje gostota naselitve. S tem, ko se fizična distanca med posamezniki zmanj¬ šuje, pa dobivajo pomen (kulturne) norme, ki vse bolj uravnavajo in določajo (zadržano) vedenje prebivalcev. Na podlagi raziskav o delu in teledelu na domu izstopa ugotovitev, da so pred¬ nosti dela na domu nižji stroški nasploh (prevoz na delo), manjša potreba po (pisarniških) prostorih, boljša izraba opreme, večja produktivnost; večje možnosti zaposlovanja telesno prizadetih, krepitev družinskih stikov, boljša izraba prostega časa (več fleksibilnosti v razpolaganju s časom) in na splošno fleksibilnejše delo¬ vno razmerje, možnost večje osamosvojitve delavca (opravljanje dela za več naroč¬ nikov) ipd. Po drugi strani pa gre za novo prakso, ki - niti na lokalni niti na državni ravni in ne mednarodno - še ni ustrezno pravno regulirana, še zlasti glede na dozdaj TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdra vko MLINAR veljaven urbanistični pravni red, ki določa primerno vrsto aktivnosti za stanovanj¬ ska območja (t. i. coning), in glede standardov, ki sicer veljajo za delovna mesta (glede površine, varnosti pri delu ...)• Olajševalna okoliščina je v tem, da so nove oblike dela na domu večinoma nemoteče za (širšo) okolico, lahko pa prihaja do motenj in konfliktov znotraj družine oz. gospodinjstva (npr. otroci imajo drugačen življenjski ritem). "Službeno"delovanje, družinsko življenje in oživljanje soseščine Krepijo se kulturne (pa tudi pravne) norme, ki terjajo spoštljiv odnos do indi¬ vidualne in družinske zasebnosti na domu. "Službene zadeve" naj bi predstavljale ločeno sfero delovanja, tako da z njimi ne bi posegali in obremenjevali osebnega in družinskega življenja. Pretežno nezapisana pravila, ko gre za spodobnost, obzir¬ nost in spoštljiv odnos do drugih stanovalcev, večinoma določajo in regulirajo naše ravnanje. V preteklih desetletjih se je utrdila norma o neprimernosti (celo nedostojnosti) mešanja službenega delovanja in osebnega oz. družinskega življe¬ nja. To se izraža tudi objektivno v tem, da praviloma ne prihaja več do grupiranja bivališč zaposlenih v istem podjetju na enem mesni. Zdaj pa se pojavlja nejasnost glede na prav nasprotni trend, ko gre za teledelo na domu. S tem prihaja do pre¬ pletanja obeh sfer, npr. glede rabe in lastništva opreme (računalnik, faks), plačeva¬ nja elektrike, uporabe prostorov idr.; gre za vdiranje določenega nadzora, včasih celo že videonadzora na daljavo, poslovnih srečanj v bivalnih prostorih ipd." Teledelo lahko pomeni, da eden od staršev ali oba manj časa preživita na delo¬ vnem mestu, v tovarni ali pisarni, izven bivališča in bivalnega okolja družine. Prav takšna odsotnost - še zlasti z večanjem deleža zaposlenih žensk in z večanjem dele¬ ža zakonskih parov, pri katerih je na prvem mestu poklicna kariera obeh zakoncev - je doslej predstavljala enega glavnih razlogov za (samo)destruktivno vedenje mla¬ dih (poleg odvisnosti od prepovedanih drog tudi mladinska delinkvenca, vandali¬ zem, alkoholizem idr.). Ti problemi pa ne zadevajo le mladih in njihovih svojcev, pač pa na številne načine - kot smo ugotavljali z intervjuji - tudi življenje drugih sta¬ novalcev v ožji in širši okolici. Teledelo na domu se torej pojavlja kot nova možnost, ne le z vidika podjetni¬ ških interesov in racionalizacije poslovanja, temveč tudi z vidika preseganja praz¬ nine, ki jo otroci doživljajo v svojem domu. Z večjo prisotnostjo na domu se zmanjšuje značilna dosedanja razpršenost aktivnosti, tako da lahko - kot nakazujejo švedski raziskovalci - računamo na preha¬ janje od policentričnega h koncentričnemu prostoru vsakdanjega življenja. Vendar se zdi, da je takšen sklep preuranjen, saj gre nenehoma tudi za izzive v nasprotni smeri, tako kot nam to kaže raba mobilnega telefona. Za sedaj - tudi v mednarodnem merilu - še ni povsem jasno, koliko bo večje zadrževanje teledelavcev na domu prispevalo k oživljanju dogajanja v soseščini oz. " To je opazno že v primerih, ko sicer gre za delo na domu, četudi ne za teledelo; celo v novozgrajeni poslovno-stanovanjski coni v Izoli sem se oglasil na naslovu arhitekta, kjer seje izkazalo, da sem vstopil v hišo skozi vhod iz ulice v družinski in ne v poslovni del hiše. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR soseski. Pomembna pa je tudi že sama fizična prisotnost (staršev) čez dan, saj se s tem povečuje varnost v naselju. Kot presenečenje se pojavljajo ugotovitve, da se tudi v naseljih, kjer so bili na voljo ustrezni prostori in naprave za rekreacijo, delav¬ ci na domu le-teh včasih niso posluževali in so predvsem čutili potrebo, da gredo ven iz bližnjega okolja. Do podobnih ugotovitev je prišla v svojih raziskavah Sherry Bolancl Ahrentzen. Večina tistih, ki so začeli delati na domu, niso kaj več poznali svoje sosede niti se niso čutili bolj navezane na svoje soseske. Tudi Wikstrom, Linden in Michelson (1998: 177) svarijo pred preveč pavšalni¬ mi pričakovanji, ki jih imajo načrtovalci, da bo teledelo oživilo predmestja, poma¬ galo zaustaviti praznjenje redko poseljenih območij ter prineslo nove spodbude na ta območja. Pri tem je mišljeno, da bo živahno naselje z veliko prisotnimi ljud¬ mi nadomestilo družabnost in stike s kolegi na delovnem mestu. V nasprotju od takšnih pričakovanj so omenjeni raziskovalci razkrivali, da so številna naselja čez dan dejansko prazna in zapuščena, teledelavce same pa povsem prevzame njiho¬ vo delo. Celo otroška igrišča so čez dan prazna, saj so otroci v vrtcih in šolah. Če s sociološkega vidika upoštevamo, kako močna je dolgoročna težnja k indi¬ vidualizaciji druženja, potem ni realno pričakovati, da bi sosedje lahko nadomesti¬ li kolege iz službe. Pač pa teledelavci - v današnjih razmerah, ko je še večina delo¬ vno aktivnih v stanovanjskih naseljih čez dan odsotnih - dejansko prevzemajo vlogo čuvajev in prispevajo k večji varnosti v svojem bivalnem okolju. 12 Če prihaja v soseščini do stikov, pa teledelavci včasih vendarle pomagajo dru¬ gim krajanom s svojim znanjem v računalništvu, pošljejo jim elektronsko pošto ipd. Pri nas postaja to pomembno še zlasti na podeželju. Raziskave v svetu pa so že pokazale, da tisti teledelavci, ki so adaptirali svoje počitniške hiše za stalno biva¬ nje ali so se vselili v novo hišo na podeželju, večinoma želijo vzpostaviti dobre odnose z ljudmi v kraju, in da jih le-ti tudi sprejmejo medse. Prostorska razpršitev, zaupanje in nadzor na daljavo Tudi za naše razmere je potrebno opozoriti na ugotovitve dosedanjih raziskav, da se - vsaj z vidika delodajalcev - kot eden glavnih argumentov proti teledelu pojavlja bojazen pred izgubo nadzora nad zaposlenimi, ki ne bodo več neposred¬ no fizično prisotni. Gre pravzaprav za dve vprašanji: 1. Ali večja prostorska razpršenost dejavnosti - na današnji stopnji razvoja tehnolo¬ gije - že sama po sebi pomeni tudi manj nadzora? 2. Ali se spreminja tudi potreba po nadzoru zaposlenih glede na samo naravo dela? V zvezi s prvim vprašanjem lahko odgovorimo, da se že danes prakticira zelo učinkovit nadzor tudi na daljavo, t.i. telenadzor. Bližina in oddaljenost tudi v tem pogledu izgubljata svoj dosedanji pomen - tako v lokalnem kot v globalnem meri¬ lu (s sedeža podjetja v Kaliforniji zlahka nadzorujejo vnašanje podatkov v računal¬ nik na Irskem ali na Filipinih ipd.). TakSnn vlogo pa omejuje dejstvo, da dostikrat nimajo dobrega pregleda nad lem, kaj se dogaja v nji¬ hovi okolici, različno, glede na tip poselitve. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR Pa tudi ne glede na oddaljenost in razpršenost se spreminja potreba in možno¬ sti za nadzor zaposlenih ter način in pogostost nadzora. Čim bolj gre za ustvarjal¬ no dejavnost, ki temelji na osebni motiviranosti, tem manjša je potreba po spro¬ tnem, neposrednem, operativnem nadzoru in vse bolj gre le za nadzor in sankcio¬ niranje končnega rezultata določene naloge. Obe zgoraj navedeni temi odpirata široke perspektive za delo na domu v pri¬ hodnosti. Ko gre za rutinska opravila, je tudi nadzor na daljavo lahko učinkovit. Ko gre za samostojno, ustvarjalno dejavnost, pa smo ugotovili, da sprotni operativni nadzor niti ni potreben. To potrjujejo tudi že omenjene izkušnje, zlasti nekaterih računalniških podjetij (npr. Harpha d.o.o. v Kopru), katerih programerji večinoma delajo doma; enkrat tedensko ali po potrebi se dobijo na sedežu podjetja, pregledajo opravljeno delo in se dogovorijo o nalogah, ki jih čakajo, za vnaprej. Z opredeljenimi nalogami so potem ti posamezniki - strokovnjaki povsem samostojni pri organiziranju svojega dela v času in prostoru. 13 Še bolj velja to za raziskovalce v Znanstvenoraziskovalnem središču Koper, ki prevzemajo svoje naloge na daljši čas; pri tem pa - z urejenim dostopom do njiho¬ vih podatkov prek interneta - tudi lokacijsko niso vezani ne na sedež institucije v starem mestnem jedru ne na svoje stalno bivališče, temveč lahko delajo "kjerkoli in kadarkoli". Takšno prostorsko-časovno sproščanje torej daleč presega vse doseda¬ nje spremembe, ki so vplivale na večjo fleksibilnost pri delu. S širjenjem dejavno¬ sti v okviru nastajajoče Primorske univerze se bo še hitreje povečevalo število takš¬ nih teledelavcev, hkrati z vsemi - za sedaj še nedomišljenimi - posledicami za pros¬ torsko-časovno organizacijo vsakdanjega življenja v koprski občini (nove možno¬ sti za revitalizacijo podeželja idr.). Čim bolj se zmanjšujejo možnosti za neposredno, operativno kontrolo priso¬ tnih, tem bolj stopa v ospredje vprašanje zaupanja in kredibilnosti. 11 Vodstva pod¬ jetij utemeljujejo nezaupanje v zvezi z delom na domu tudi s tem, da je to delo le za tiste, ki so se že izkazali na svojem dosedanjem delovnem mestu. S širjenjem teledela se pojavlja tudi upravljanje na daljavo, telemenedžment. Pri tem pa je vprašljiva težnja, da bi nadrejeni svoje teledelavce vse bolj (učinkovito) nadzorovali pri njihovem delu na domu, nekako takole: "Vaš šef bo lahko videl, kako delate v svoji domači pisarni, a tudi vi boste lahko videli njega" (Shaw, 1996: 40). Tako nakazana tolažilna uravnoteženost še vedno odstopa od temeljne razvoj¬ ne usmeritve k vse večjemu vrednotenju človekove zasebnosti in samostojnosti. ' s Vendar je treba pripomnili, da tako v Kopru kot v Ljubljani in drugod tudi nekatera računalniška podjetja (Hermes softlab) ne sprejemajo takšnega načina dela in terjajo redno fizično prisotnost zaposle¬ nih. " Vri lem je treba upoštevali, da pripadamo tistemu predelu evropskega kontinenta (južna Evropa), za katerega je značilna relativno nizka kredibilnost v odnosih med partnerji. To nam je bilo doslej pozna¬ no kol problem nezanesljivosti in neodgovornosti, kot t. i. bizantinizem na Balkanu; danes razkrivamo, da gre za širše, južno-evropske in mediteranske dimenzije lega problema. V raziskavi, kije bita opravlje¬ na v okviru European University Institute v Firencah (glej EUI \Vorking Papers in Poklical and Social Sciences, Florence), tudi naši zahodni sosedje primerjalno v evropskem kontekstu zelo nizko ocenjujejo svojo lastno kredibilnost. Izkustveno to velja tudi za Grčijo (kar se kaže tudi že v prvih stikih občine Koper z občino KrJ), Španijo, Portugalsko in druge. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR Ostaja torej še odprto vprašanje, koliko se bosta sedanji hierarhični red in nad¬ zor, ki sta značilna za delovne organizacije, z novo tehnologijo razširila tudi na bivalno okolje. 15 Preostanejo nam vsaj trije dejavniki, od katerih bo odvisna hitrost razširjanja teledela na domu: 1. stroškovna dostopnost potrebne opreme za teledelo, 2. usposobljenost delavcev, dosežena raven znanja in 3. občutek odgovornosti in samodisciplina, ki sta predpostavki za povečano zaupanje in zmanjšan nadzor nad zaposlenimi. Ob tem pa je potrebna še razpoložljivost potrebnih prostorov idr. Na splošno pa velja, da je posameznik zmeraj manj vezan na trajno in izključ¬ no zaposlitev le v eni delovni organizaciji; vedno bolj pa kar on sam postaja izho¬ dišče. Primerna partnerstva izbira za toliko časa, kolikor to ustreza njegovim delo¬ vnim nalogam in programu. V dolgoročni perspektivi se torej krepi moč posamez¬ nika in usmeritev k domocentričnosti. Vendar pa se ob takšni splošni usmeritvi vse bolj zaostrujejo vprašanja o izgubljanju delovnih mest ter vse večji brezposelnosti zaradi konkurence v kontekstu globalizacije. Teledelovni centri v soseskah kot nova možnost in izziv za urbanistično planiranje Tako kot je nasploh značilno, da informatizacija prehiteva dejansko prakso urbanističnega in prostorskega planiranja, tako se to kaže tudi v zvezi z razširja¬ njem in prostorskim umeščanjem teledela. Pri tem mislim predvsem na dejstvo, da se pri nas še ni uveljavila ideja o teledelovnih centrih v soseskah oziroma stano¬ vanjskih naseljih. Takšni centri že delujejo v nekaterih razvitih državah in v zvezi s tem so bile opravljene raziskave, ki nam kažejo na - sicer precej diferenciran - odnos prebivalcev do takšnega zbliževanja dela in bivanja. Takšen center nudi delovne prostore več različnim, medsebojno sicer neodvisnim dejavnostim na pri¬ kladni lokaciji v bližini bivališč teledelavcev. Njihov pomen pa lahko presojamo tako v širšem kontekstu oživljanja stanovanjskih sosesk in kot ekološko pridobitev zaradi zmanjševanja prevozov na delo, kot tudi glede na ekonomsko racionalizaci¬ jo delovanja, ki se kaže v manjših stroških zaradi skupne rabe določenih naprav (npr. fotokopirni aparati, računalniki, faksi idr.); nenazadnje pa gre tudi za določe¬ ne prednosti z bolj osebnega in družinskega vidika, npr. večja možnost stikov z drugimi ljudmi (v nasprotju od izoliranosti, ločenosti od drugih, kadar delajo na domu) 16 . « Tudi sindikati po svetu doslej niso podpirali teledela na domu. Sindikalni voditelji so bili namreč prepričani, da bi se s širjenjem takšnega načina dela povečevala atomiziranost delavcev, s tem pa bi se zmanjšale možnosti za njihovo organiziranje in njihov vpliv. " Delo v teledelovnem centru v soseski sicer ne more zagotoviti druženja s poklicnimi kolegi ali celo s tistimi, ki so angažirani naprav določeni nalogi v podjetju. Vključevanje v takšen center pač temelji na načelu teritorialne bližine, ne pa delovne specializacije. Zato potreba po - vsaj občasnem - shajanju sode¬ lavcev, specialistov, vključenih v določene projekte, še naprej ostaja. Glede na to torej teledelovni centri ne nadomeščajo, temveč bolj dopolnjujejo shajanje in delo v podjetju. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdra vko MLINAR Dosedanje raziskave v Kanadi in v ZDA so pokazale precej različne stopnje zainteresiranosti za delo v takšnih teledelovnih centrih. Na splošno so teledelavci za to bolj zainteresirani kot pa samostojni podjetniki, ki delujejo na domu (Home- Based Business Operators), ženske se bolj zanimajo za to obliko delovanja kot moški ipd. Pri vsem tem pač prihajajo do izraza različne vloge in potrebe z vidika družine in tudi z vidika opravljanja poklicne dejavnosti. Ob treznem upoštevanju tako diferenciranega odnosa do možnosti dela v tele¬ delovnih centrih, le-ti lahko predstavljajo pomembno novost v našem urbanizmu. To lahko podkrepim s tem, da jih je mogoče uvajati v povezavah z drugimi dejav¬ nostmi in institucijami na ravni soseske, kot npr. z osnovno šolo, katera na splošno predstavlja izhodišče za oblikovanje soseske. Poleg nje pa se lahko v različnih kom¬ binacijah upošteva še otroške vrtce, kopirnice z možnostjo namiznega založništva, kurirske storitve, lasersko tiskanje, faksiranje dokumentov, možnosti za rekreacijo ipd. V Severni Ameriki je že uspešno preizkušena varianta vključevanja gospodar¬ skih aktivnosti v stanovanjska območja, tudi ta, da mala podjetja najamejo pisarne in pridobijo določeno podporo svojemu osebju v predmestnih nakupovalnih sre¬ diščih za pavšalno mesečno najemnino. Neodvisno od tega pa včasih lokali, ki so bili odprti za fotokopiranje postajajo nekakšni komunikacijski centri, kjer si mali podjetniki lahko najamejo potrebni računalniški čas in so jim na voljo druge potrebne naprave in storitve (Gurstein, 2001: 174). V mednarodnem merilu so nam na voljo določene izkušnje specifičnih progra¬ mov mešane rabe in revitalizacije stanovanjskih območij v več državah. S takšnim namenom so npr. 1978 leta v Parizu lansirali program, s katerim so začeli uveljavlja¬ ti t.i. Hotels Industriels. Pri tem gre za pripravo oz. ureditev prostorov za fleksibilno in mešano rabo za več najemnikov, v katerih se odvijajo proizvodne dejavnosti, in so locirane znotraj posameznih pariških delavskih okrožij. Znotraj teh okrožij tako prihaja do strnitev in mešanja različnih ateljejev, v katerih se odvijajo dejavnosti, kot so tiskanje, obdelava lesa, video produkcija, razvoj programske opreme in grafični studii v povezavi s stanovanji, dnevnimi in varstvenimi centri, trgovinami, pisarna¬ mi, šolami in parkom. Mesto je prispevalo k uresničevanju tega projekta s tem, da je v posameznih primerih dalo na razpolago zemljišče v mestni lasti in pospešilo postopek za pridobitev potrebnih dovoljenj in ureditev mestnih regulativov. 17 Prikazane mednarodne izkušnje in projekte sem predstavil zato, da bi - čimbolj realistično, razčlenjeno in diferencirano - lahko splošno tematiko teledela približa¬ li in konkretizirali z vidika prostorske organizacije in revitalizacije stanovanjskih naselij pri nas. Tako se nakazujejo določene možnosti, da se vsaj zapoznelo odzo¬ vemo na proces informatizacije tudi v prostorskem planiranju. Hkrati pa je to izziv za še bolj konkretne preučitve npr. po posameznih soseskah oz. naseljih pri nas. Kot bomo videli, gre še za vrsto drugih neodvisnih pobud in projektov, npr. pod oznako "telehiša" (tudi - "telecottage"), ali za informacijske centre npr. v krajev- ' 7 Podobna prizadevanja najdemo v Italiji, kjer so uvajali "delovne četrti" in "obrtniške vasi" kot način za gospodarsko revitalizacijo, pri kateri so uveljavljali visoko kakovost in male proizvodne enote. V Kanadi pa je šlo še za podobna prizadevanja pod imenom "hibridni razvoj stanovanjskih območij" (IIybrid Residential Development), ki so ga načrtovali tako. da je hkrati vključeval stanovanjske in poslov¬ ne prostore in dejavnosti. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR nih skupnostih, za internetne kavarne (tudi - "cybercaffe"), v skromnejši obliki tudi za "e-točke" idr. V tej točki naj omenim še prizadevanja, da bi znotraj posameznih stanovanjskih območij organizirali skupno rabo avtomobilov, t.i. car sharing. Vendar v praksi te zamisli in takšne poizkuse obravnavajo preveč vsakega samega zase, čeprav bi jih lahko povezovali s hkratnim uvajanjem teledelovnih centrov. Ne da bi omejevali raznovrstne pobude, bi bilo potrebno vsaj z vidika prostorskega planiranja le-te povezovati in jih nadgrajevati tako, da bi izoblikovali značilne vzor¬ ce kombiniranja funkcij v večnamenskih prostorih oz. središčih ,s . Prostorsko-časovna organizacija teledela v bivališču Čeprav gre za razmeroma kratko življenjsko dobo in majhno razširjenost tele¬ dela, je v mednarodnem merilu že na voljo nekaj ugotovitev, na katere se je mogo¬ če opreti v nadaljnjem načrtovanju stanovanj in vsakdanjega življenjskega okolja na podlagi nove informacijske in komunikacijske tehnologije. Teledelo na domu se - kot kažejo dosedanje izkušnje po svetu in pri nas - sko¬ raj praviloma odvija v že vnaprej opredeljenih in razpoložljivih prostorih, ki niso bili načrtovani in zgrajeni za tak namen. Zato se mora teledelo umeščati v že obsto¬ ječa stanovanja in zgradbe; le malokdaj pa lahko teledelavci izbirajo svoje bivališ¬ če prav glede na to dejavnost ali pa celo načrtujejo gradnjo novega. Pač pa priha¬ ja potem do nenehnih sprememb v življenjskem ciklusu družine. Z vse večjim šte¬ vilom in deležem teledelavcev med vsemi aktivnimi prebivalci pa lahko pričakuje¬ mo, da se bodo postopoma povečevale možnosti izbire med razpoložljivimi stano¬ vanji kot tudi možnosti vplivanja na njihovo načrtovanje.” Gre tako za fizično kot za družbeno oziroma vedenjsko razsežnost, tako za pros¬ torsko kot za časovno ločevanje in prežemanje funkcij. Vse to pa nakazuje veliko različnih kombinacij, ki so bolj ali manj primerne za različne faze družinskega ciklu¬ sa ter za različne sloje prebivalcev in tipe zgradb in naselij. Ločevanje in prežema¬ nje med teledelom in družinskim življenjem znotraj bivališča kaže na nenehna niha¬ nja, tako da ne gre preprosto za alternativo med njuno popolno ločitvijo in preže- tostjo. Možnost prostorsko-fizične ločitve zmanjšuje nasprotja in zahtevnost glede vedenjskih omejitev, ki jih sicer teledelo terja od članov gospodinjstva. Vendar izkušnje kažejo, da se delo v skupnih prostorih ne pojavlja nujno zaradi pomanjka¬ nja prostora. V večini primerov si teledelavci sicer želijo urediti posebno delovno '»Vri nas so že pred več desetletji poskusno uvajali t. i. proizvodne celice, ki jih je zasnoval prof. Janez Peklenik, npr. v hribovitih predelih slovenske Koroške, pri čemer pa je šlo seveda bolj za ohranjanje in oživ¬ ljanje podeželja, brez današnje telekomunikacijske tehnologije. Tudi t.i, dislocirane obrate posameznih tovarn na vseh območjih Slovenije bi bilo mogoče preusmerjali v teledelovne centre. n Viktor Pust, Richard Sendi in sodelavci (1997) so pri slovenskih gradbenih podjetjih preverjali, če pri¬ svojeni načrtovanju stanovanjskih prostorov predvidevajo tudi kakšen delovni prostor. Dobili so negati¬ ven odgovor razen pri Gradbenem podjetju Grosuplje. Pri njih so sicer upoštevali takšno potrebo pri grad¬ nji na Galjevici, vendar hkrati ugotavljajo, da ni dosti želja po takem prostoru. Kljub temu pa so avtorji prepričani, da se bo število delavcev na domu v Sloveniji povečalo v proizvodnih in v servisnih dejavno¬ stih. Pri tem kol razlog na prvo mesto poslavljajo - naraščanje obsega pogodbenega in priložnostnega dela. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR sobo, za kar je potrebnega več prostora in fizična razmejitev (npr. ko gre za poslov¬ ne sestanke in komunikacije). Moški bolj težijo k takšnim rešitvam. Ženske pa se prostorsko manj izločajo in bolj upoštevajo potrebo po bližini z otroki in po vklju¬ čenosti v gospodinjska dela v celotnem stanovanju; včasih izberejo za svoj delovni prostor celo kuhinjo. Samci imajo včasih posebno delovno sobo, hkrati pa bolj sproščeno uporabljajo večji del svojega samskega stanovanja kot delovni prostor. Na podlagi opravljenih raziskav na Švedskem so WikstrIJm, Linden in Michelson (1998: 145) prišli do naslednje posplošitve o stopnjah prostorskega ločevanja teledela. Nakazali so pet značilnih stopenj, in sicer: 1. brez stalnega delovnega prostora, 2. stalni delovni prostor v sobi, ki se uporablja tudi za druge aktivnosti (spalnica, dnevna soba idr.), 3. delovna soba, ki je prehodna ali odprto povezana z ostalo zgradbo, 4. posebna delovna soba znotraj bivališča, 5. posebna delovna soba v posebnem delu bivališča ali v njegovi bližini. Že takšna razčlenitev nam nudi širši pregled možnosti, čeprav najdemo v vsak¬ danjem življenju še vrsto kombinacij. Včasih se opravlja teledelo v najbolj odmak¬ njenem prostoru, včasih pa tudi v bližini kuhinje in dnevne sobe. Penny Gurstein (2001) je na osnovi svojih raziskav v Kanadi in ZDA predstavi¬ la štiri značilne tipe ureditve oz. kombinacij bivalnih in delovnih prostorov. Pri tem lahko delo povsem prevladuje, lahko gre za bolj ali manj popolno združitev delo¬ vnih in bivalnih prostorov, za njihovo ločitev znotraj bivališča, nazadnje pa še za možnost oz. situacijo, ko so delovni prostori urejeni posebej na osrednji lokaciji, in to za več domovanj skupaj. TIP 1: Delo prevladuje nad bivanjem doma in pušča le malo prostora za dejavnosti, ki niso povezane z njim. Ta tip je značilen predvsem za sam¬ ske osebe in pare brez otrok. Primer O Vhcxf TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR Primeri tega prvega tipa so: a) dom znotraj delovnega studia, b) bivanje in delo skupaj v podstrešnem studiu in c) primer delne ločitve sproščanja in druženja zno¬ traj skupnega prostora. TIP 2: Del domačega okolja se prepleta z delom, vendar obstajajo različne stopnje ločenosti med obema sferama, hkrati pa ni vmesnega prostora med delom in bivanjem na domu. Ta tip je značilen za delavce na domu z otroki, ki si želijo tesnega stika s starši. Primer B Primera drugega tipa sta: a) delovni prostor je vključen v dom, sicer blizu dru¬ gim dejavnostim na domu, vendar fizično ločen, in b) delovni prostor je znotraj doma ob glavnem vhodu, obstaja pa tudi možnost za posebni vhod. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR TIP 3 ' Bivanje in delo sta fizično ločena in imata različne vhode, vendar sta v isti stavbi ali na isti parceli. Ta tip ureditve si želijo predvsem delavci na domu z otroki, ki jih redno obiskujejo stranke in bi radi imeli visoko stopnjo ločenosti od dogajanja doma. Primer B Primera tretjega tipa sta: a) vertikalna ločitev doma in delovnih prostorov, zadnji se nahajajo v pritličju dvoetažne hiše z lastnim vhodom z ulice; delovni prostori vključujejo poljavno območje za poslovna srečanja s strankami in zaseb¬ ni prostor za delo doma; tako ima delavec pogled tako na ulico kot na zasebno dvorišče, zasebni in poslovni vhod pa sta fizično ločena, b) delovni prostor je v ločeni zgradbi, npr. v preurejeni garaži, s posebnim vho¬ dom z ulice. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR TIP 4: Delovni prostor je fizično ločen in je skupen za več gospodinjstev. Čeprav ta različica upošteva tako potrebo po zasebnem kot skupnem, hkrati odstopa od današnjih vzorcev stanovanjske gradnje (v Severni Ameriki), ki med drugim temelji na coniranju. Vir: (za vse štiri tipe) Gurstein, 2001:139-143- Primeri četrtega tipa so: a) kopičenje (grozdenje) bivanja, dela in rekreacije v stanovanjskem naselju, pri čemer je skupni delovni center sicer ločen od stano¬ vanj, vendar neposredno ob družbenem oz. rekreacijskem centru naselja; posa¬ mezni delovni prostori se razlikujejo glede na potrebe uporabnikov, so pregrajeni in jih je mogoče zakleniti; b) skupni delovni prostor je v zgradbi, ločeni od stanovanj, ki jih lahko, za razliko od prejšnjega primera, najamejo tudi ljudje, ki ne živijo v tem naselju; s tem se naselje odpira širši javnosti; c) kopičenje (grozdenje) dela v delovnem centru, vključno z drugimi funkcijami soseske; takšen delovni center naj bi pritegoval večje število potencialnih delavcev, ki lahko pridejo na delo peš. Center bi nudil podporne storitve za male podjetni¬ ke, med drugim otroški vrtec, kavarno, trgovino z mešanim blagom itd. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR Sicer pa so dosedanje raziskave teledela pokazale, da imajo teledelavci že dokaj izoblikovane predstave in pričakovanja o tem, kakšni naj bi bili za njih pri¬ merni delovni prostori. 20 Hkrati s tem pa seveda prihaja tudi do velikih sprememb na sedežih podjetij. V zvezi s tem poročajo o dramatičnem zmanjševanju pisarniškega prostora. Na pod¬ lagi nove tehnologije, ki omogoča delo kjerkoli, podjetja vse bolj računajo na mobilno delovno silo. Delo je vse bolj organizirano na osnovi projektov in glede na to tudi klasične pisarne nadomeščajo sobe, ki so namenjene posameznim pro¬ jektom, podobno kot imajo univerze v kampusih seminarske sobe, prostore za medije ter prostore za delo in druženje osebja. Posameznik namesto samostojne¬ ga pisarniškega prostora dobi omarico, v katero shrani svoje osebne stvari. Ob tem pa si lahko izbere primeren prostor za osebno delo, ki je morda v medijskem cen¬ tru z vso potrebno opremo, lahko je to tudi prostor, ki je namenjen za projektne skupine in se da v njem organizirati sestanke. Sicer pa se gospodarske organizacije ob vse večji mobilnosti svojih sodelavcev usmerjajo v širši prostor in računajo tudi na njihovo občasno dejavnost v hotelih, v univerzitetnih kampusih, na letališčih in drugod, kjer lahko v hipu vzpostavijo vse potrebno, da opravijo pisarniško delo brez pisarne ali pa s t.i. virtualno pisarno. Medtem ko te spremembe večinoma ocenjujejo kot pridobitev (zmanjšanje stroškov) za podjetja, pa je z vidika mesta kot celote - to velja tudi za koprski pri¬ mer - pomembno, da lahko le-te še bolj omrtvijo osrednje mestno območje. V Kopru je že doslej prihajalo do praznjenja starega mestnega jedra; sedanji trend v svetu, ki kaže na upadanje potreb po pisarnah ter sproščanje vse večjega deleža pisarniških površin, pa nakazuje, da se bo ta problematika prostorsko razširjala tudi na novejše poslovne mestne predele. Medtem ko avtorji (npr. Gray idr., 1993) prikazujejo, kako teledelavci v Evropi in Ameriki prevzemajo nase pomemben del stroškov in pomagajo organizacijam prihraniti milijarde dolarjev letno za najemni¬ ne, davke in prevozne stroške, ostajajo prikrite negativne posledice na ravni mesta ali občine kot celote. Poenostavljena pričakovanja in dejanske posledice Za razliko od precej poenostavljenih predstav o družbeno-prostorskih posledi¬ cah teledela (racionalizacija z vidika stroškov, zmanjševanje prevozov na delo in s tem ekološke izboljšave) so v okviru evropskega združenja Telecities 21 opozorili na nevarnost, da lahko teledelo vodi tudi do nezaželenih posledic. Kot ugotovitev, ki 20 Te raziskave so bile opravljene predvsem v Severni Ameriki; vprašana pa izpostavljajo zahteve po naravni svetlobi ter vizualni in zvočni zasebnosti, po ustreznih shranjevalnih prostorih, priključkih na električne in druge napeljave, po ventilaciji ipd. Večinoma izražajo svoje prepričanje, da kol plačani, zaposleni delavci ne bi mogli uspešno delovali v prostorih, ki bi jih hkrati rabili tudi za druge dejavnosti, čeprav številni mecl njimi sedaj delajo v takšnih razmerah. Večinoma bi tudi želeli imeli več prostora, kot ga imajo; pri lem raziskovalci ugotavljajo, da ima primeren prostor po mnenju večine površino od 18 clo 22 m 2 Iz Slovenije je v združenje Telecities vključena Goriška e-regija, ki ima status opazovalke (vključuje mestno občino Nova Gorica, občini Šempeter in Brda). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR je ključnega pomena, izpostavljajo, da družbeno izključene oziroma marginalizira- ne kategorije prebivalcev, kot so ljudje s telesnimi in duševnimi motnjami, ženske ter ljudje v najrevnejših območjih mesta, niti ne želijo delati doma, temveč prej želi¬ jo "priti ven iz hiše". Pričakujejo namreč, da jim lahko delovno mesto nudi večjo oporo za njihove potrebe, pa tudi njihove stanovanjske razmere niso primerne za delo na domu (dragocenejša oprema npr. ni varna pred vlomi ipd.). Teledelo lahko negativno vpliva na porazdelitev zaposlenih v mestu. S tem ko se zaposleni z višjo stopnjo izobrazbe vozijo na delo od daleč in iz širšega zaledja, hkrati v mestu nastajajo koncentracije tistih z nizkimi kvalifikacijami, brezposelnih in revščine. To, kar je že sedaj problem npr. v Piranu pa tudi v Kopru in Izoli (vsaj z vidika prizadevanj za revitalizacijo mesta) in drugod, se lahko torej z večjo razšir¬ jenostjo teledela še zaostri. Hkrati pa bodo, z večjo prisotnostjo teledelavcev v krajih izven občinskega sre¬ dišča, ti kraji pridobili kvalificirane posameznike, ki bodo usposobljeni ne le za svoje lastno delo, temveč tudi za uveljavljanje pobud in za večjo prodornost v zvezi s potrebami kraja kot celote (že doslej je bila prisotnost posameznih izobražencev odločilna, ko je šlo npr. za to, da so v krajevni skupnosti Bertoki uspeli s pritožbo na ustavnem sodišču v zvezi z okoljsko problematiko). Širša razmeščenost izobra¬ žencev na osnovi nove informacijske tehnologije bo torej v tem smislu lahko še bolj zmanjšala dosedanje razlike med mestom in podeželjem. Po vseh pričakovanjih in razpravah o tem, kako bo teledelo - kot pravijo Wikstrljm et al. - zmanjšalo potrebo po potovanjih, ugotavljamo, da so teledelavci še močno odvisni od avtomobila, tako v mestu kot na podeželju. Časovna in pros¬ torska fleksibilnost se očitno opirata na osebni avtomobil. Za nekatere teledelavce je mobilnost že del njihovega posla. S povečevanjem samozaposlovanja pa ome¬ njeni avtorji pričakujejo, da se bodo takšne težnje še krepile. Prevozi med stranka¬ mi, za katere je značilno, da ne prebivajo ali delajo blizu avtobusnih ali železniških postaj, v času, ko gre za vse bolj individualizirane programe dela, terjajo bolj oseb¬ no ureditev potovanj. Četudi preživijo več časa doma, njihovo delo terja večjo pros¬ torsko mobilnost (npr. pogostejšo rabo avtomobila za prevoz na poslovna srečanja neposredno od doma, namesto da bi se jih udeležili na sedežu delodajalca). Policentrična prostorskost njihovega vsakdanjega življenja postane še bolj poudar¬ jena; dom in soseska pa pridobita del svoje nekdanje povezovalne vloge. Javni promet se ne odvija v skladu s potrebami teledelavcev; za njih je namreč pomembno, da lahko potujejo ob točno določenem času na določen kraj in pri tem ne izgubljajo svojega dragocenega časa. Značilno za velika podjetja po svetu je, da so pogosto locirana na obrobju mesta in da so med njimi redko na voljo neposredne javnoprometne povezave. Raziskovalci teledela nakazujejo, da bo v prihodnosti več potovanj povezanih s prostim časom in na večje razdalje, manj pa bo rednih prevozov med domom in delovnim mestom. Nasploh bo informacijsko-komunikacijska tehnologija vplivala na to, da bodo ljudje manj potovali iz nuje in več po svoji volji oziroma iz užitka. Toda želena možnost izbire, kdaj potovati, spet krepi rabo osebnega avtomobila, saj javni promet bolj upošteva značilne konice, redkejši pa je v teku dneva (prav tam: 191). TEORIJA IN PRAKSA 'et. 40. 6/2003 Zdravko MLINAR Marvin (1997: 59) je na podlagi svojih raziskovanj prišel do ocene, da teledelo lahko zmanjša skupno količino potovanj, zmanjša prenatrpanost, zmanjša emisije v prometu in poveča učinkovitost izkoristka goriva, toda prednosti so dosti manj¬ še, kot so pričakovali. 22 Nasploh bo razširjanje teledela lahko na številne načine prispevalo tudi k oživ¬ ljanju podeželja. Ker telekomunikacije zmanjšujejo potrebo po pogostem potova¬ nju, se s tem zmanjšuje pomen oddaljenosti od mesta. Povečuje pa se možnost, da se npr.: 1. izkoristijo opuščeni in propadajoči bivalni prostori (npr. opuščene osnovne šole, župnišča, prostori krajevnih skupnosti ali t. i. zadružni/ kulturni domovi, kar vse najdemo na koprskem podeželju); 2. da se teledelo ne uvaja le kot alternativa, temveč tudi komplementarno v odno¬ su do kmetovanja, vrtnarjenja, izobraževanja, številnih rekreacijskih in drugih dejavnosti na podeželju; 3. da večja prisotnost strokovnjakov avtohtonim prebivalcem olajša vzpostavljanje stikov s centri odločanja in viri informacij (seveda če se strokovnjaki razmeroma aktivno vključijo v življenje na vasi); 4. da teledelavci prispevajo k hitrejšemu razširjanju znanja npr. o novi informacij¬ ski tehnologiji, o novih rešitvah v gradbeništvu, o stanovanjski kulturi ipd.; 5. da računalniško in komunikacijsko opremo, ki je predvsem namenjena izobra¬ ževalnemu delovanju na osnovnih šolah, uporabljajo na področju lokalne samo¬ uprave in civilnodružbenega udejstvovanja tudi drugi prebivalci. Pri tem lahko pričakujemo veliko raznovrstnost kombinacij časovnih, prostor¬ skih in vsebinskih razsežnosti dela in bivanja ter hibridizacijo dela in rekreacije, npr. teledelo v počitniških hišicah v povsem nerednih intervalih in izmenično z delom in/ali bivanjem v mestu. Natančnejša raziskovanja pri nas in v svetu pa bodo šele omogočila nadaljnjo konkretizacijo nakazanih usmeritev. Ker je glavna pozornost v zvezi s teledelom zamejena na spremembe, ki zade¬ vajo razmerje med delom in bivanjem v lokalnem merilu, je treba opozoriti, da se teledelo vse bolj pojavlja tudi v kontekstu globalizacije. To je povezano z dejstvom, da vse večji delež gospodarskih dejavnosti nima več svoje fizične pojavnosti, tako da jih označujejo tudi kot breztežno gospodarstvo (weightless economies, Quah, 1997). Gre za dematerializacijo razvitega gospodarstva, ki temelji na digitalizaciji, in tako olajšuje prenašanje posameznih opravil na druge lokacije v globalnem kontekstu (Mitter, Efendioglu, 1997). Ugotovljeno je bilo, da se najbolj spreminjajo tiste panoge, ki so tradicionalno nudile delo ženskam; pri tem gre za polkvalificirana, repetitivna pisarniška dela, kot je npr. računalniško vnašanje podatkov, kar ženske na Kitajskem, v Indiji, na Filipinih in drugod opravljajo za ameriška in evropska podjetja. Nasploh pa so žen¬ ske glavni prevzemniki rutinske obdelave informacij. V zvezi. s' lem je še zapisal: 'Teledelo omogoča delavcem, da prebivajo na večji oddaljenosti od svo¬ jega delovnega mesta na bolj privlačnih in cenejših lokacijah in tako povečujejo potovalne razdalje, kadar se vozijo na delo. Ob lem pa je bolj zaskrbljujoče, da ljudje, ki so se izogibali rabi avtomobila zara¬ di prenatrpanosti, sedaj začenjajo vozili, ker je teledelo zmanjšalo to prenatrpanost. Zmanjšanju rabe goriva in emisij tako sledi večja razpršitev naselitve in latentna poraba" (prav lam). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR Upadajoči stroški telekomunikacij imajo svoj vpliv na vse branže gospodarstva, še zlasti pa na storitvene dejavnosti, v katerih je velik delež aktivnih žensk. To pa pomeni, da bodo prav ženske še najbolj izpostavljene pritisku svetovne konkuren¬ ce, kot so že sicer tudi v bolj tradicionalnih industrijskih dejavnostih, npr. v tekstil¬ ni in obutveni industriji (več o tem tudi v Mlinar, 2002, 2003). Primer za to je tudi zapiranje obratov Alpine na Colu in v Gorenji vasi. Sklepne misli Zgoraj predstavljena analiza nam nakazuje značilno protislovje: čim bolj se poglabljamo v zastavljeno tematiko, tem bolj razkrivamo, kako smo bili doslej ujeti v poenostavljena gledanja in obravnave. Na vsakem koraku spoznavamo želene in neželene posledice širjenja teledela, ki ga omogoča nova informacijsko-komunika- cijska tehnologija. Nesporno pa je to, da nas tehnološki razvoj prehiteva, še pose¬ bej pri "urejanju prostora" in zlasti z vidika stanovanjskega načrtovanja in urbani¬ stičnega planiranja. Počasnejše širjenje teledela, kot je bilo pričakovano, ne pomeni, da kaže dvo¬ miti v dolgoročni trend in v njegov temeljni pomen. Tega prepoznavam v vse več¬ jem sproščanju, v osvobajanju od dosedanjih vezanosti v prostoru in času. Ob objektivnih danostih in zamejitvah pa vse pomembnejšo vlogo dobiva volja posa¬ meznika in njegova motiviranost za samostojno, ustvarjalno preživljanje življenja prek dosedanjih ločnic med delom in bivanjem. Pred nami je reintegracija in hibri¬ dizacija teh dveh sfer, ki hkrati pomeni njuno vzajemno bogatitev kot tudi zamota¬ no dinamiko medsebojnega prostorskega in časovnega izključevanja. Upam, da bodo prikazana spoznanja prispevala k ozaveščanju o možnostih opti¬ malne prostorsko-časovne organizacije na ravni bivališča, soseščine, mesta in pode¬ želja in tudi v širšem prostoru v kontekstu utrjevanja nove, informacijske družbe. Literatura Ahrentzcn, Shcrry Boland (1987): Blurring Boundaries: Socio-spatial Conscquences of Working at Home. V: Publications in Architccture and Urban Planning, Report R87-4, Mihvaukee: University of Wisconsin-Milwaukee. Ahrentz.cn, Shcrry (1991): A Contemporary Building Type fof Multiple Rcsidential&Business Use, Milvvaukee, Univcrsity of Wisconsin Corbett, Merlisa (1996): Telecommuting: The New Workplaee Trend, Black Kntcrprisc, 26 ( 12 ) Duffy, Francis and Jack Taniš (1993): A Vision ofthe Ncw Workplace, Industrial Development Scction, April, 427-432 Gordon, Gil H. (1997); Doing the Office worl< without thc offiee, www.gilgor- don.com/downloads/officework.txt Gray, Mike, Noel Hodson, Gil E. Gordon (1993): Tcleworking explained, Chicester, N. Y., Wilcy TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Zdra vko MLINAR Gunnarsson, Ewa in Huws, Uršula (ur.) (1997): Virtually Free: Gender, Work and Spadal Choice, Stockholm, Swedish National Board for Industrial and Technical Development Gurstein, Penny (1991): Planning for Telework and Home-based Employment: A Canadian Study on Integration of Work into Residential Environments. Summary. Vancouver: University of British Columbia. Gurstein, Penny et al. (1995): Planning for Telework and Home-based Employment: A Canadian Survey on Integration Work into Residential F.nvironmcnts, University of British Columbia, CMHS and SCHI., Centre for Human Settlements Gurstein, Penelope Cheryl (2001): Wired to thc World, Chained to the Home. Vancouver: UBC Press. Hall, Peter (1999): The Future of Cities, Computers, Environment and Urban Systems, 23 (3): 173 - 185. Handy, Susan L., Patricia L. Mokhtarian (1995): Planning for Telecommuting, Journal of thc American Planning association, Vol. 6l, No. 1, 99-111 Hayden, Dolores (1984): Redesigning the American Dream: The Future of Housing, Work and Family Life. New York: W. W. Norton. Hennan, David A. (1991): The New Corporate Frontier, New York, McGraw Hill Jereb, Eva (1999) Organiziranje teleskupine, Organizacija, 1. 32, št. 6, str. 343-348 Kos, Drago (1987): Spreminjanje razmerja med delovnim in bivalnim okoljem. Magistrska naloga, Ljubljana: FSPN. Kraut, Robert et al. (1998): Internet Paradox: A Social Technology that Reduces Social Involvement and Psychological Well-Being? V: American Psychologist, 53 (9): 1017-1031. Kroflič, Marjan in Uršič, Cveto (2002): Internet in invalidi: možnosti povezovanja invalidskih organizacij prek interneta. Ljubljana: Zveza delovnih invalidov Slovenije. Marvin, Simon (1997): Environmental Flows: Telecommunications and thc Dematerialization of cities?, v: Futures, vol. 29, no. 1., str. 47-65 Marvin, Simon (1997): Telecommunications and the Urban Environment : Electronic and Physical Links, v: Peter Droedge (1997) Mega, Voula (ur.) (1996): Innovations for the Improvement of the Urban Environment: Austria - Finland - Sweden, Dublin. Dublin: European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions. Mitchcll, William J. (1995): City of Bits: Space, Plače, and the Infobahn. Massachusetts: Institute of Technology. Mitter, Swasti, Umit Efendioglu (1997): Teleworking in a Global Context. V NUTEK (1997) Virtually Free? - Gender, Work and Spatial Choice, 13 - 20. Stockholm: Swedish National Board for Industrial and Technical Development. Mlinar, Zdravko (2002): Kako (naj) se vključujemo v globalno informacijsko družbo?, Žirovs- ki občasnik, 23 (32), 7-16 Mlinar, Zdravko (2003): Od trpnega sprejemanja krajevnih danosti k dejavnemu vstopanju v svet, intervju, Žirovski občasnik, 33, 65-130 Moran, Rosalin (1992): The Electronic Home: Social and Spatial Aspects. Dublin: European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions. Nie, Norman H., and Erbring, Lutz (2000); Internet and Society: A Preliminary Report. Stanford: Institution for the Quantitative Study of Society. Niles, Jack (1985): Teleworking from Home. V: Tom Forrester (ur.), The Information Tcchnology Revolution. Massachusetts: Institute of Technology. Palm, Lindfn (1997): Teleworkers use of home space: An Architectural Perspective. V Gunnarsson, Ewa, Uršula Huws, (ur.): Virtually Free: Gender, Work and Spatial Choice Stockholm: Swedish National Board for Industrial and Technical Development. Pust, Viktor, Richard Sendi et al. (1997): Izhodišča za raznolikost stanovanjske gradnje in TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Zdravko MLINAR smernice za načrtovanje glede na razvojne spremembe v kvaliteti bivalnega okolja, Ljubljana, FA in UIRS Taylor,J. (1995): The Nctvvorked Home: Domestication of Information. RSA Journal, CXUII, 5458, April Trček, Franc (1998b): Delovno okolje v mestni občini Koper: razvojni trendi in nastavki za razvojne strategije. V Balaban et al., Razvojni projekt 2020. Trček, Franc (1998a): Delovno okolje v Mestni občini Koper: Stanje, problemi, razvojni tren¬ di. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede - Center za prostor¬ sko sociologijo. Vehovar, Vasja in Robinšak, Matjaž (2002): Tcledclo v Sloveniji: RIS 2002. Ljubljana: FDV. Wcllman, l?arry (1997): An Hleetronic Group is Virtually a Social Network, Canada, University of Toronto, http://www.chass.utoronto.ca/-wellman/publications Wcllman, Barry, Milena Gulia (1997): Net Surfcrs don't Ridc Alone: Virtual Communities as Communities. Toronto: Department of Sociology and Centre tor Urban and Community Studies, University of Toronto, http://www.chass.utoronto.ca/-wcllman/publications Wellman, Barry, Caroline Haythornthwaite (2002): The Internet in Everyday Life: An Introduction. Oxfbrd: Blackwell, http://www.chass.utoronto.ca/-wellman/ publications WikstrIJm, Tomas, Karin Palm I.indfn, William Michelson (1998): Hub of F.vents or Splendid Isolation: The home as a context for teleworking, Toronto, ICFB, University of Toronto. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK TRŽNA ZNAMKA DRŽAVE: ŠTUDIJA PRIMERA SLOVENIJE Povzetek. V prispevku je prikazan koncept identitete, imid- ža in tržne znamke države, pa tudi samo ozadje vrednote¬ nja in percepiranja države kot tržne znamke. Kot ključni element je v nadaljevanju predstavljen model graditve tržne znamke države, v katerem je še posebej poudarjen pomen komuniciranja. Na model je vezan tudi empirični del pri¬ spevka, študija primera Slovenije. V njej so predstavljeni rezultati analize vlaganj v komuniciranje ter poznanosti, imidža in ugleda Slovenije v svetu in Evropi v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami, predvsem kandi¬ datkami za Evropsko unijo. Ključne besede: tržna znamka, država, identiteta, imidž, Slovenija, 1040 Uvodno izhodišče V zadnjem času je med strokovnjaki s področja različnih ved precej naraslo zanimanje za proučevanje države kot tržne znamke. Številni avtorji s področja odnosov z javnostmi (Girard, 2001; Kunczik, 1997; Chong, 2001; Leonhard, 2001), politoških (Noya, 2002; Van Ham, 2001; Koehane in Nye, 1998) in marketinških ved (Koder, Jatusripitak in Maesincee, 1997; Olins, 2002; Anholt, 2002; Kleppe, Iversen in Stensaker, 2002; Gnoth, 2002; Morgan, Pritchard in Piggot, 2001; Lodge, 2002; Dunne, 1997; 0'Shaughnessy, 2000; Lindsay, 2000) sicer skladno s svojo disciplino, pa vendar - tako posredno ali neposredno omenjajo državo kot tržno znamko, poleg tega pa tudi pomen njenega imidža. Tržna znamka države postaja vedno bolj uveljavljen pojem, čeprav so pristopi k njeni graditvi še precej nedodelani in nejasni. Ne glede na to, pa je nekaterim državam, predvsem iz anglosaksonskega področja (Irska, Škotska, Wales, Nova Zelandija), teoretične domneve o oblikovanju tržne znamke države z načrtnim pri¬ stopom uspelo potrditi tudi v praksi. V svetu potekajo številni projekti pozicioniranja ali repozicioniranja držav. Države, predvsem majhne in neopazne, si gradijo tržne znamke z namenom, da bi si zagotovile svojo pozicijo v svetu. V skladu s takšnim razmišljanjem se zdi smisel¬ no vprašati, kje je na tem zemljevidu Slovenija, koliko naredi za svojo prepoznav¬ nost in imidž ter - kaj je z njeno tržno znamko? * Dr. Miro Kline, docent na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani * Mag. Dario Berginc, strok, sodelavec Kline&partner TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 str. 1040-1057 Miro KLINE, Dario BERGINC Namen prispevka je predstaviti pomen identitete, poznanosti, imidža in tržne znamke države, prikazati model graditve tržne znamke države, v empiričnem delu pa podati rezultate študije primera za Slovenijo. Empirični del je osredotočen predvsem v vlaganje v komuniciranje ter poznanost in imidž Slovenije v Evropi in svetu v primerjavi z nekaterimi drugimi državami. Identiteta države Proces graditve tržne znamke države se vedno začne pri identiteti države. Iz nacionalne kulture izhaja poslanstvo, vizija in cilji, ki jih država postavi v samem začetku svojega (re)pozicioniranja. Dunne (1997) poudarja, da je za pozitiven imidž države najprej potrebno zgraditi njeno močno identiteto. Ta pomaga državi pritegniti posle, investitorje, obiskovalce in promovirati mednarodno trgovanje. Številni avtorji (Lindsay, 2000; Noya, 2002; Gilmore, 2001) navajajo primer spremi¬ njanja identitete Španije, ki se je iz Francove avtoritarne in izolirane države spre¬ menila v moderno in odprto demokracijo z novimi vrednotami, vezanimi pred¬ vsem na turizem, kulturo in izobraževanje. Spet drugi (Morgan, Pritchard in Piggot, 2001; Gnooth, 2002) opozarjajo na primer Nove Zelandije, ki je kot majhna državi¬ ca v senci svoje velike sosede Avstralije razvila močno tržno znamko, s katero dvi¬ guje vrednost svojim izvoznim izdelkom. Precej odmeven je tudi primer Irske, ki je iz revne in obrobne državice postala najhitreje rastoče gospodarstvo v Evropski uniji in močna tržna znamka s poudarkom na investicijah (Ardagh, 1994; Volkman in Guydosh, 2001; Dunne, 1997). Pravkar potekajo številni projekti repozicioniranja držav, ki želijo spremeniti svojo identiteto. Tako se na primer Velika Britanija želi otresti imidža tradicional¬ nosti in togosti, Nemčija svoje militantnosti, ZDA pa želijo nevtralizirati val negativ¬ nih občutkov do Američanov v arabskih državah (Keohane in Nye, 1998). Belgijska vlada je najela t.i. oblikovalcev imidža, ki bodo pomagali vrniti državi ugled, ki je padel zaradi škandalov, vezanih na korupcijo v državni upravi, otroško pornogra¬ fijo, dioksinom in piščanci. Estonija se noče poistovetiti z nalepko "postsovjetska država' 1 , pa tudi ne z dodadtom baltska država, ampak kot skandinavska in ekolo¬ ško naravnana država ter pritegniti zeleno usmerjene posameznike ter neposred¬ ne investitorje. Tudi poljski minister za zunanje zadeve je postavil projekt s ciljem izboljšanja imidža Poljske, ki ga večina državljanov Evropske unije še vedno pove¬ zuje predvsem s predanostjo katolicizmu, zaostalostjo in konservativizmom (van Ham, 2001). Jasno definiranje identitete države predstavlja prvo stopnjo v graditvi njene tržne znamke. Način, kako različne skupine domačih in tujih deležnikov vidijo identiteto določene države, pa spada že v poglavje imidža. Če je identiteta države torej tisto, za kar se sama definira, je imidž tisto, kar pod to definicijo razumejo njeni ključni deležniki. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC Imidž države Hill (1999) opredeljuje imidž kot dominantno idejo ali skupek idej oziroma asociacij, ki opredeljujejo osebo, državo, stranko, podjetje, univerzo oziroma posa¬ mezen objekt nasploh. 1 Človeška zavest ne more upravljati s tako veliko količino kompleksnih podrobnosti, ki dejansko sestavljajo določeno institucijo ali posa¬ mezno živo bitje, poudarja avtor. Dominantna ideja ali skupek idej se zato skrista- lizira v obliko imidža. Roth in Romeo (1992) imidž države opredelita kot splošno zaznavo, ki jo imajo potrošniki o izdelkih iz določene države, osnovano na njiho¬ vih predhodnih zaznavah proizvodnje ter tržnih prednostih in slabostih države. Bromley (1993) poudarja, da imajo entitete na višjih ravneh organiziranosti, kot je na primer narod, javno podobo. Po njegovem mnenju so to stereotipi, preproste ideje, izražene na poenostavljen način. Stereotipiziranje, ki predstavlja veliko oviro, državam z negativnim imidžem preprečuje uspeh na različnih področjih. Dunne (1997) poudarja, da je pozitiven imidž možno uporabiti za celo vrsto izdel¬ kov in storitev. Nacionalni imidž je po njegovem mnenju pomemben element pri promociji izdelkov posamezne države na trgih drugih držav. Imidž je torej nadvse pomemben element v procesu graditve tržne znamke. Prek komuniciranja in posredovanja vrednot se oblikuje in razvija v mislih delež¬ nikov, ki ga začnejo vrednotiti, bodisi v pozitivni, lahko pa tudi v negativni luči. Ozadje razvoja tržne znamke države Države so s pomočjo propagande vedno skrbele za svoj imidž. Upravljale so ga zaradi različnih razlogov. Praviloma so prevladovali vojaški, ekonomski ali religioz¬ ni interesi. Vse tovrstne aktivnosti so bile v preteklosti občasne in izolirane, kljub temu pa strukturne in globalne. Danes se stvari hitro spreminjajo, saj se države vse bolj zavedajo pomena svojega imidža, ugleda in s tem tudi svoje tržne znamke. Noya (2002) poudarja, da je vse to postopoma pripeljalo do razvoja novega tipa globalne države, ki jo poimenuje kot država znamka. Kakšni so vzroki za takšen preobrat in zakaj naj bi posamezna država sploh gradila svojo tržno znamko? Noya (2002) na to vprašanje odgovarja s fenomenom globalizacije, ki je prisotna tako na gospodarskem, političnem, kulturnem kot tudi vseh drugih področjih delovanja države in njenih državljanov. S tega vidika je pov¬ sem razumljivo, da se vlade držav vse bolj zavedajo bogastva in vrednosti imidža kot sredstva za obrambo svojih interesov v novem kontekstu mednarodnih politič¬ nih in gospodarskih odnosov. Države torej prodajajo svoj najboljši imidž na global¬ nem trgu dobrin, storitev in ljudi. Anholt (1999) navaja, da se nekatere države danes že vedejo kot tržne znamke. Tržne znamke nacionalnih držav potrošniki enako dobro razumejo kot tržne znamke izdelkov in storitev. V obdobju od svojega nastanka so takšne države ustvarile svojo identiteto in v ključnih situacijah delujejo kot indikatorji kakovosti ' Več o splošni definicijah imidža glej v: Dichter, 1985; Poiesz/1989; Koller, Ileider in Rein. 1993 , o samem konceptu imidža pa v: Forrester, 2000 in Do i vi ing. 1994. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC svojih izdelkov in storitev. Svoj imidž in ciljne skupine opredeljijo na enak način, kot naredi to podjetje z imenom na embalaži. Tudi Kline (1999) poudarja, da je državo dejansko potrebno obravnavati na enak način kot tržno znamko. Vendar je v primeru države ta koncept pomembnejši, saj ima velikanske posledice za njen izvoz, pa tudi za druga ključna področja delovanja in življenja države, torej tudi vseh njenih državljanov. Podobno trdi tudi Jančič (1995), ki poudarja, da uspešna država ponudi drugim državam nekaj, kar ima zanje določeno vrednost. Ta je enkratna in predstavlja temelj njene konkurenčne prednosti. Vsaka država zato dobro razmisli, kaj je njena konkurenčna prednost, nato pa jo mora uspešno spo¬ ročiti vsem svojim javnostim. Izbrana konkurenčna prednost predstavlja osnovo za njeno pozicioniranje, ki omogoči, da postane država v očeh ciljnih javnosti močna tržna znamka. Van Ham (2001) opredeljuje tržno znamko države skladno z njeno analogijo z izctelčno tržno znamko. Če je tržna znamka izdelka ideja potrošnikov o izdelku, potem je tržna znamka države ideja o državi s strani zunanjega sveta. Tudi Kline (1999) nakazuje analogijo med znamko izdelka in znamko države. Poudarja, da je državo dejansko potrebno obravnavati na enak način kot izdelek. Vendar je v pri¬ meru države koncept tržne znamke še precej pomembnejši, saj ima velikanske posledice na izvoz, pa tudi na druga ključna področja delovanja in življenja drža¬ ve ter vseh njenih državljanov. Poznamo precej primerov uspešno izdelanih tržnih znamk držav. Van Ham (2001) navaja primera Singapurja in Irske, ki nista več zgolj državi na globusu, tem¬ več sta državi tržni znamki. Gre za predstave v mentalnih zemljevidih, kjer se aso¬ ciativne slike predstavljajo skozi usmerjeno komuniciranje. Primer tržne znamke Singapurja tako predstavlja nasmejan, lep obraz, ki ponuja okusno predjed v avio- nu. Vetroven, zelen otok, poln rdečelasih in pegastih otrok pa je primer tržne znamke Irske. Geografski in politični položaj sta zgolj trivialna dejavnika, ker jima dajejo težo v prvi vrsti rezonantne emocije, s katerimi sta povezani, poudarja Van Ham. V današnjem okolju, prezasičenem z informacijami, se pojavlja nujnost upora¬ be države kot močne znamke. Le na ta način lahko namreč država pritegne tuje investitorje, najbolj šolane in bistre kadre ter si poveča tudi politični vpliv. Van Ham (2001) v tem kontekstu razloži tudi fenomen paradoksa preobilja, ki ga ome¬ njata že Koehane in Nye (1998). Z njim poda razlago, zakaj je v procesu globaliza¬ cije recipročnost zaupanja in imidžev tako izjemnega pomena. Izjemna količina in dostopnost informacij povečuje predvsem vrednost kredibilnosti ter zanesljivosti informacij v menjavah med državami in ljudmi. V procesih globalizacije sta tako ključna dejavnika simbolične moči države kredibilnost in zaupanje vanjo. Oba namreč zmanjšujeta stroške izvedenih transakcij - menjav, poudarja van Ham (2001). Isti avtor v nadaljevanju opozarja tudi na pomen reakcije držav na učinek globalizacije in harmonizacije predvsem na področju kulture. Zmanjšanje objek¬ tivne drugačnosti zahteva konstrukcijo razlikovalnih simbolov, s pomočjo katerih se vzdržuje ali ustvarja nova identiteta posamezne države. Gre za povsem enak fenomen, s katerim so se soočala podjetja v času prehoda na množično proizvod¬ njo, ki je zahtevala diferenciranje izdelkov in storitev. Danes tudi države lansirajo TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dano BERGINC svojo znamko, da z njeno pomočjo ustvarjajo drugačne podobe v primerjavi z dru¬ gimi, konkurenčnimi državami. Pri tem ne gre toliko za samo realnost držav kot predvsem za vrednote in emocije, ki jih znamke vzbujajo pri svojih in tudi tujih državljanih. Države skušajo ustvarjati svoje osebnosti, močne ikone in simbole, ki so osnovani na emocionalnih povezavah, s pomočjo katerih gredo mimo kognitiv¬ nih ovir v glavah posameznikov, ki so prepolne najrazličnejših informacij. V tem smislu govori van Ham (2001) o pomiku od geopolitike in moči, značilne za obdo¬ bje moderne, v čas postmoderne, za katerega sta značilna vpliv in imidž. V globa- liziranem svetu dejavnika paradoks obilja in postmoderna potreba po emocional¬ nem individualizmu preoblikujeta klasično nacionalno državo v državo znamko. S tem se preoblikuje tudi politika države, do svojih državljanov, a tudi do drugih držav in njihovih državljanov. Keohane in Nye (1977) sta že pred desetletji opozorila na fenomen kompleks¬ ne soodvisnosti. Na situacijo, v kateri postaneta manj pomembna dejavnika var¬ nost in sila, države pa so medsebojno povezane preko številnih družbenih in poli¬ tičnih odnosov. Mehka moč je v primerjavi s trdo močjo, po mnenju omenjenih avtorjev, osnovana na premisi, da je želene izide možno doseči zato, ker drugi želi¬ jo to, kar želiš ti. Gre za zmožnost doseganja ciljev s pomočjo njihove zanimivosti tudi za druge. Torej na prepričanju drugih, da sledijo normam in institucijam, ki usmerjajo želeno vedenje. Mehka moč je osnovana na privlačnosti idej, kulture ali zmožnosti vplivanja na preference drugih. To pa je odvisno predvsem od brezplač¬ nih informacij, ki jih prenaša akter. Če država uspe narediti v očeh drugih svojo moč legitimno ter oblikovati institucije, prek katerih drugi na podoben, kompati¬ bilen način opredelijo svoje interese, potem ni potrebna uporaba številnih drugih ekonomskih ali vojaških virov. Dejansko gre za vpliv brezplačnih informacij na moč. To pa je povezano z razumevanjem paradoksa izobilja, ki se pojavi v situaci¬ ji, ko (pre)obilica informacij zmanjša stopnjo pozornosti. S tem postane pozornost redki vir. Tisti, ki so zmožni ločiti koristne informacije od belega šuma, pa pridobi¬ jo na moči. Za posredovalce namigov je kredibilnost ključni vir in asimetričnost v kredibilnosti je osnovni vir moči. Tako postanejo pomembne tržne znamke in zmožnost dajanja mednarodnega znaka kakovosti (priznanja). Ugled je bil v med¬ narodni / svetovni politiki vedno pomemben dejavnik. Zaradi paradoksa izobilja pa je postal še veliko pomembnejši. Sama zmožnost razširjanja informacij in poda¬ tkov je postala manj pomembna. Močno pa je narasla pomembnost zmožnosti fil¬ triranja informacij. Politični boj se na ta način usmerja predvsem na ustvarjanje in destrukcijo kredibilnosti. Implikacija obilice virov brezplačnih informacij in vloge kredibilnosti je, da postaja mehka moč vse manj odvisna od materialnih virov. Ključ do uspeha torej ni več lastništvo in/ali kontrola nad posameznimi mediji, temveč zgolj ali vsaj predvsem to, kdo usmerja svojo pozornost na katero fontano informacij, bodisi pravih ali lažnih. Za pridobitev pozornosti mora biti država kredibilna in verodostojna. V eko¬ nomskem, marketinškem ali strateškem jeziku rečemo, da mora biti konkurenčna. Van Ham (2001) zato upravičeno poudarja, da se danes prav vsi, od posameznikov do mest in držav, prodajajo s pomočjo uporabe tehnik marketinga. Iz tega izhaja, da je država, ki želi ostati konkurenčna v svetovni areni, a se sooča z nizko stopnjo TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dano BERGINC ugleda ali je celo brez njega, v velikem deficitu. Država brez tržne znamke ima veli¬ ke težave, ko poskuša pritegniti pozornost politične in/ali gospodarske javnosti. Imidž države je ključni sestavni del njenega strateškega bogastva. Tržna znamka države je tako kot pri izdelku odvisna od zaupanja in zadovoljstva njenih domačih in tujih deležnikov. Torej je tudi osebnost države lahko prijateljska (pro zahodno usmerjena), kredibilna (zaveznik), agresivna (ekspanzionistična) ali nezanesljiva (sleparska, goljufiva). Država znamka, ki uporablja zgodovinske, geografske, ekonomske in etnične motive za konstrukcijo svojega razlikovalnega imidža, je benigna. Zgolj takšna namreč ne vključuje globoko zakoreninjenih, celo antagonističnih občutkov naci¬ onalne identitete in edinstvenosti, ki jih pogosto lahko spremlja tudi nacionalizem. Z marginaliziranjem nacionalizma in šovinizma država znamka daje velik prispe¬ vek k nadaljnji pacifikaciji Evrope (van Ham, 2001). To je ena izmed njenih pomembnih dimenzij. Druga pa izhaja iz dejstva, da je takšna država globalno sprejemljivejša, saj ni nabita z negativnimi emocijami nacionalnih držav. Sedaj je postalo očitno, da izginja tradicionalna diplomacija včerajšnjega dne. Politiki jutrišnjega dne bodo morali znati poiskati nišo za svojo državo, njeno tržno znamko. To pomeni vstopanje v konkurečno trženje države, zagotavljanje lojalno¬ sti in zadovoljstva njenih in tujih državljanov ter predvsem ustvarjanja dodane vrednosti svoje tržne znamke v očeh različnih skupin njenih deležnikov. Države kot tržne znamke pa ne bodo tekmovale zgolj med seboj, temveč tudi z nadznam- karni, kot so EU, CNN, Microsoft in RKC. V tako prenatrpanem svetu pa države brez poznane, ugledne in ustrezno pozicionirane tržne znamke ne bodo mogle preži¬ veti. Te pa ni možno učinkovito upravljati brez poznavanja koncepta tržne znam¬ ke in še posebej tržne znamke države. Čeprav nekateri avtorji (Noya, 2002) poudarjajo, da je globalizacija glavni raz¬ log za naraščajoč pomen tržne znamke države, pa je predvsem z ekonomskega zornega kota potrebno opozoriti na to, da velja lahko tudi obratni učinek. Z naraš¬ čajočo globalizacijo namreč narašča tudi pomen multinacionalnih podjetij, torej fenomen "Made by". Skladno s tem se pomen nacionalne države, torej fenomen "Made in", primerno zmanjšuje. Na tem mestu lahko omenimo primer finske Nokie, ki je svetovno poznana in ugledna tržna znamka. Tega pa ne moremo trdi¬ ti tudi za samo državo oziroma tržno znamko države Finske. Model graditve tržne znamke države Proces upravljanja tržne znamke države zahteva strukturiran pristop. V literatu¬ ri doslej nismo našli ustreznega pristopa, vezanega na države, zato smo oblikovali svoj model, ki na enostaven način razlaga sosledje korakov, ki jih mora država pre¬ hoditi, preden postane tržna znamka. Prvo fazo modela predstavlja oblikovanje identitete države. V njej država opre¬ deli svojo vizijo, ki temelji na nacionalni kulturi. Na naslednji stopnji država obli¬ kuje svojo znamko. Ta vsebuje ime, znak, slogan ali logotip. Da država začne pri¬ dobivati na poznanosti, je potrebno veliko vlagati v komuniciranje svoje znamke. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC Ko je država (prek svoje znamke) enkrat v svetu prepoznana, si začne graditi svoj imidž, ki pa je že odvisen od vrednot, ki jih predstavlja pri določenih deležnikih. Ugled si znamka pridobi s pomočjo posrednih ali neposrednih izkušenj, ki jih imajo z njo določene javnosti. Šele potem, ko postane'država prek svoje znamke v svetu ugledna, lahko govorimo, da je postala tudi tržna znamka. Koncept graditve je v modelarni obliki predstavljen na sliki 1. Slika 1: Model graditve tržne znamke države Opredelitev raziskovalnega problema Slovenija je nova država, ki si svojo zgodovino piše na novo. V svetu se posku¬ ša uveljaviti na različne načine, bodisi s politiko, gospodarstvom, kulturo, športom ali znanjem. Poskusi takšne vrste uveljavljanja pa so bili v času od osamosvojitve naprej bolj ali manj neuspešni. Slovenija je danes v očeh tuje javnosti še vedno pre¬ cej anonimna država. Postala je ena od tistih novih držav v Srednji in Vzhodni Evropi, o katerih se ve predvsem to, da so nove. Po razpadu Jugoslavije je postala država brez imidža in razpoznavne identitete (Serajnik, 1998). Kline (Mulej, 1990) poudarja, da v gospodarskem smislu za svetovno javnost Slovenija tako rekoč ne obstaja. Tudi Jančič (1995) trdi, da ima Slovenija na eni strani problem nepoznano- sti, na drugi pa tudi problem identitete. V politiki ima nepomembno vlogo, ubada se s številnimi tehnološkimi problemi, ima precej slab menedžment in v sveto¬ vnem merilu nima uveljavljenih, močnih tržnih znamk. Poleg vsega pa ima po nje- TEORIJA IN PRAKSA lat. 40, 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC govem mnenju tudi problem imidža. Za večino prebivalcev drugih držav je Slovenija še vedno agrarna država, ki ima probleme z ekologijo, izobraževanjem in delovnimi navadami, poudarja omenjeni avtor. Slovenija je v predstavah potrošnikov in pogosto tudi poslovnih partnerjev v razvitih državah "država z vzhoda ali jugovzhoda Evrope". Takšna zaznava pred¬ stavlja nevidno, a izredno resno oviro za vse ponudnike iz Slovenije, ne glede na to, kaj ponujajo svetu. Še posebno veliko oviro predstavlja za tiste, ki želijo proda¬ jati kakovost, vgrajeno v svoje izdelke, in zanjo upravičeno zaračunati višjo ceno (Kline, 1999). Skladno s povedanim in predstavljenim modelom graditve tržne znamke drža¬ ve želimo preveriti naslednje štiri hipoteze: HI: Nivo sredstev, vloženih v komuniciranje Slovenije, je nezadosten, v veliki meri zaradi nizkega deleža nejavnih virov promocijskih sredstev S pomočjo primerjave višine vlaganj v turistično promocijo držav želimo s hipotezo 1 preveriti ustreznost vlaganj Slovenije v komuniciranje in prek tega nakazati, da je negotovo stanje glede poznanosti in imidža Slovenije deloma pogo¬ jeno prav s tem dejavnikom. H2: Slovenija je nepoznana država, kar je v veliki meri posledica nezadostne¬ ga komuniciranja S hipotezo 2 skušamo preveriti stopnjo poznanosti Slovenije v Evropi in svetu v primerjavi z drugimi državami, predvsem njenimi konkurentkami pri pridruže¬ vanju Evropski uniji. H3: Slovenija ima zaradi svoje nepoznanosti nejasno podobo ali imidž. S hipotezo 3 preverjamo, kakšen je imidž Slovenije v Evropski uniji, oziroma kako državljani Evropske unije doživljajo Slovenijo, jo sprejemajo ali zavračajo kot bodočo pridruženo članico ter kakšni so morebitni razlogi za takšen odnos. H4: Slovenija nima svoje tržne znamke, kar je v veliki meri posledica njenega nejasnega imidža. Hipoteza 4 je seštevek vseh prejšnjih hipotez. Z njo želimo potrditi dejstvo, da Slovenija ima sicer znamko, vendar pa so njena vlaganja v komuniciranje premajh¬ na, da bi lahko povečala svojo poznanost, imidž in posledično tudi ugled v svetu ter jo na ta način razvila v tržno znamko. Metodologija Empirični del prispevka je nastal na podlagi uporabe dostopnih rezultatov nekaterih že izvedenih kvantitativnih in kvalitativnih raziskav ter lastnih analiz o poznanosti in ugledu Slovenije v Evropi in svetu. V nadaljevanju je za vsak sklop analize predstavljena metodologija, s pomočjo katere so bili podatki za izdelavo analize pridobljeni. Analiza vlaganj v komuniciranje Slovenije V okviru pričujoče analize smo izbrali vlaganja v komuniciranje na področju turiz¬ ma, ki so razpoložljivi. Ostala vlaganja so tako rekoč nedostopna in pogosto celo TEORIJA IN PRAKSA iet. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC nesledljiva z vidika statističnih potreb. Vlaganja v komuniciranje Slovenije smo pojasnili s pomočjo njenih vlaganj v turistično promocijo v letu 1999- S pomočjo tega parametra smo Slovenijo primerjali z Grčijo, Avstrijo, Portugalsko in Madžarsko. Omenjene države so kot turistične destihacije Sloveniji obstoječe in potencialne konkurentke. Primerjava je tako absolutna (v mio DEM) in tudi relativ¬ na. V okviru relativne primerjave smo indeksirani promocijski proračun za posa¬ mezno državo utežili z indeksiranim bruto domačim proizvodom posamezne države v letu 1999. Pri indeksiranju smo kot bazni indeks izbrali vlaganja v turistič¬ no promocijo in bruto domači proizvod Avstrije. Kvantitativna analiza poznanosti Slovenije V okviru kvantitativne analize stopnje poznanosti Slovenije predpostavljamo obo¬ jestransko pozitivno povezanost med stopnjo pojavljanja imena države v medijih in stopnjo poznanosti države. Predpostavljamo torej, da pogostejše pojavljanje imena države v medijih pozitivno vpliva na stopnjo njene poznanosti in obratno, da poznanost države pozitivno vpliva na pojavljanje njenega imena v medijih. Namen analize je ugotoviti stopnjo pogostosti pojavljanja imena "Slovenija" v dveh različnih strokovnih revijah, v izbranem časovnem obdobju in v primerjavi z neka¬ terimi drugimi, predvsem Sloveniji konkurenčnimi državami. Analiza je zajemala pojavljanje besede "Slovenija" v člankih časopisov "The Economist" in "Business Week" v obdobju od leta 1997 do leta 2001. Za primerjavo smo v vzorec poleg Slovenije vzeli še naslednje države: Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška, Litva in Luksemburg. Prvih pet držav predstavlja kandidatke za prvi krog širitve Evropske unije, Luksemburg pa predstavlja eno od možnih pozicij, ki jih bo Slovenija lahko zasedla v Evropski uniji. Kvantitativna analiza imidža/ugleda Slovenije Kvantitativna analiza imidža/ugleda Slovenije v Evropski uniji je osnovana na rezultatih raziskave Eurobarometer, ki jo dvakrat letno izvede Evropska unija med svojimi državljani. Za pričujoči prispevek je pomembno vprašanje glede vstopa novih kandidatk v Evropsko unijo, in še bolj specifično, v kolikšni meri so za in v kolikšni meri so proti, da se vsaka od naštetih kandidatk pridruži Evropski uniji. V analizi so bile upoštevane zgolj naslednje države: Češka Republika, Madžarska, Slovaška, Litva in Slovenija. Analiza je bila narejena na osnovi podatkov v obdobju od meseca oktobra 1997 do meseca maja 2002. Njen osnovni namen je bil primer¬ jati povprečje odgovorov "za" priključitev vsake od omenjenih držav s strani anke¬ tirancev v tem časovnem obdobju. Analiza je bila narejena ob predpostavki, da so državi z višjim povprečjem odgovorov "za" pridružitev, državljani Evropske unije bolj naklonjeni, da ima torej pri njih večji imidž in ugled. Kvalitativna analiza poznanosti in imidža/ugleda Slovenije med mnenjskimi voditelji v Avstriji in Franciji V okviru kvalitativne analize poznanosti, imidža in ugleda Slovenije so prikazani zgolj ključni rezultati raziskave, izvedene med mnenjskimi voditelji v Avstriji in Franciji. Podatki so bili pridobljeni na podlagi globinskih intervjujev. Naročnik ra- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC ziskave "Podoba Slovenije pri mnenjskih voditeljih v Avstriji in Franciji" je bil Urad vlade za informiranje, izvajalec pa je bil Gral Iteo v letu 1999- Njihova reanaliza je bila izvedena v okviru projekta "Promocija Slovenije" (Jančič, Apih, Kline in Podnar, 2000). Na podlagi podatkov iz analize je bil izpeljan model, ki prikazuje možen zaznavni zemljevid, ki ga imajo intervjuirani mnenjski voditelji o Sloveniji. Pozicijo Slovenije v tem zemljevidu lahko povežemo tako z njeno poznanostjo kot tudi z imidžem in ugledom, ki ga ima med temi javnostmi. Rezultati V nadaljevanju so predstavljeni rezultati študij in raziskav, ki so bile narejene v zvezi z vlaganjem v komuniciranje Slovenije, njeno poznanostjo, imidžem in ugle¬ dom v različnih časovnih obdobjih in v primerjavi z drugimi državami, vzetimi v vzorec. Rezultati so prikazani v obliki slik in tabel z razlagami. Vlaganje v komuniciranje Ob predpostavki, da promocija države ugodno vpliva na njeno poznanost, smo višino sredstev za turistično promocijo Slovenije v letu 1999 primerjali z Grčijo, Avstrijo, Portugalsko in Madžarsko, in sicer tako v absolutnem kot tudi relativnem smislu. Na ta način smo želeli preveriti hipotezo, da Slovenija vlaga premalo sred¬ stev v komuniciranje. Rezultate lahko vidimo na sliki 2. Slika 2: Absolutna in relativna stopnja vlaganj v turistično promocijo nekaterih izbranih evropskih držav v letu. 1999 Grčija Avstrija Portugalska Madžarska Slovenija Vir: Kline&Kline, 2002 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC Analize promocijskih proračunov nacionalnih turističnih organizacij v letu 1999 kažejo na to, da v absolutnih zneskih v turistično promocijo največ sredstev vlaga tipična turistična država Grčija. Sledijo ji Avstrija, Portugalska in Madžarska. Slovenija se nahaja na petem mestu in med proučevanimi državami v absolutnem smislu v promocijo najmanj vlaga. Primerjava absolutnih vlaganj je zaradi različnih velikosti držav, razvitosti turi¬ stičnega gospodarstva, števila prebivalcev, višine bruto domačega proizvoda in drugih dejavnikov lahko nerealna, zato smo se v analizi osredotočili tudi na relativ¬ no primerjavo. Indeksirano absolutno višino vlaganj v turistično promocijo smo utežili z indeksiranimi podatki o bruto domačem proizvodu posamezne države. Za bazni indeks smo vzeli absolutno višino vlaganj v turistično promocijo in abso¬ lutno višino bruto domačega proizvoda Avstrije. S pomočjo tako oblikovanega indeksa lahko oblikujemo dva sklepa. Prvič, države, ki dosegajo nizke indekse, glede na višino njihovega bruto domačega proizvoda, namenjajo za promocijo relativno malo finančnih sredstev. Iz slike 2 je razvidno, da Slovenija tudi v relativ¬ nem smislu malo vlaga v promocijo. In drugič, države, ki dosegajo visoke indekse, glede na višino njihovega bruto domačega proizvoda, namenjajo za promocijo relativno visoka finančna sredstva. Tipičnen primer tovrstnih držav predstavlja tipično turistično usmerjena država Grčija. Za razumevanje stanja na področju komuniciranja je pomemben tudi interes posameznih nosilcev tržnih aktivnosti, torej turističnih podjetij. Doslej je v Sloveniji očitno prevladoval model, ki je izpostavljal zgolj vlaganja s strani države. To potrjuje tudi rezultat (Preglednica 1), ki kaže na izjemno nizek delež iz nejav¬ nih virov v strukturi promocijskih sredstev Slovenije. Slovenija v primerjavi z osta¬ limi proučevanimi državami črpa iz nejavnih virov najmanjši odstotek sredstev za promocijo, zgolj tri odstotke. To je v popolnem nasprotju na primer z Grčijo, kjer je teh sredstev kar za dobrih 91 odstotkov. Sloveniji sta podobni zgolj Portugalska in Španija, ki imata več kot dva ali trikrat višje deleže sredstev iz nejavnih virov. Kaže pa opozoriti na dejstvo, da je podatke iz Preglednice 1 potrebno jemati z določeno razervo, saj niso izključene mogoče variacije glede definicije "javnih" in "nejavnih" virov po posameznih državah. Preglednica 1: Struktura sredstev za promocijo - delež javnih in privatnih virov financiranja Vir: ETC, 1999 v: Slovenska turistična organizacija (2002) TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC Sklep na osnovi prikazanih rezultatov analize je nedvoumen. Slovenija vlaga v promocijo turizma bistveno prenizka sredstva tako v absolutnem kot relativnem smislu, kar pomeni tudi potrditev prve in izhodiščne hipoteze. V skladu z mode¬ lom graditve tržne znamke države, ki smo ga predstavili v 4. poglavju, lahko govo¬ rimo skorajda o odsotnosti načrtnega komuniciranja. Poleg tega v to aktivnost v premajhni stopnji vlaga tudi nedržavna sredstva. Model je nujno potrebno spremeniti, ker je to pogoj za povečevanje poznano- sti države Slovenije in iz tega izhajajoče načrtne graditve njenega imidža, določene podobe in ugleda v očeh izbranih skupin deležnikov. Presekati pa je potrebno tudi zaprti krog miselnosti o nepotrebnosti in nedonosnosti vlaganj v promocijo turiz¬ ma in države kot celote. Prevladati mora misel, ki jo je za Španijo zapisal Noya (2002), da je imidž države v tujini sestavni del politike države. Stopnja poznanosti Slovenije v svetu V okviru analize poznanosti preverjamo hipotezo, da je Slovenija v Evropski uniji in svetu relativno nepoznana država. Na sliki 3 prikazujemo povprečje števi¬ la omemb Slovenije v dveh poslovnih revijah. Ta služi kot preprost indikator njene poznanosti v primerjavi z nekaterimi drugimi izbranimi državami konkurentkami pri vstopu v EU. Slika 3: Povprečje števila omemb 2 imena "Slovenije" in imen drugih držav v obdobju od leta 1997 do leta 2002 v časnikih "The Economist" in "Business Week" Poljska Madžarska Češka Republika Luksemburg Slovenija Slovaška Litva 2 Frekvence po letih za posamezno državo predstavljajo povprečje letnih števil omemb imena le države v posameznem članku revije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC Povprečje objav v časopisu "The Economist" kaže, da ima daleč največje števi¬ lo objav Poljska, sledita pa ji Madžarska in Češka Republika. S precej manjšim šte¬ vilom objav se na četrtem mestu nahaja Luksemburg, Slovenija se uvršča na peto mesto, sledita pa ji Slovaška in Litva. Tri prvouvrščerie države so bile sprejete v NATO, zato dosegajo nekoliko večje število objav tudi na račun tega. Luksemburg, ki je že dolgo del Evropske unije, je vseeno relativno slabo opažena članica. Slovenija, Slovaška in Litva so nove države, ki niso včlanjene v nobeno evroatlant- sko zvezo in je morda tudi to vzrok za njihovo relativno nizko stopnjo poznanosti. Analiza povprečnega števila omemb imena "Slovenija" v ameriški reviji Business Week" kaže podobno sliko. Razlika je le v tem, da je vseh objav nekoliko manj kot v The Economistu. Takoj nato pa je očitno, da so razlike med državami v splošnem manjše. Poljska ima tudi tukaj vodilno mesto. Sledijo ji Madžarska, Češka Republika in Luksemburg, na petem mestu pa se s precej nižjim številom omemb nahaja Slovaška. Slovenija pa si z Litvo deli zadnje mesto med vsemi v raziskavo vzetimi državami. Na podlagi opredeljenih predpostavk in prikazanih rezultatov raziskave lahko potrdimo hipotezo, da je Slovenija tako v Evropi kot tudi svetu relativno nepozna¬ na država. Glede na model graditve tržne znamke države je ta rezultat posledica precejšnje odsotnosti načrtnega komuniciranja, vodi pa k popolnemu nepoznava¬ nju ali k negativnim stereotipom, ki jih povzročijo nenačrtne (beri: povečini nega¬ tivne) informacije. Imidž / ugled Slovenije v Evropski uniji V tem poglavju želimo preveriti hipotezo, da ima Slovenija zelo nejasen, a tudi nizek imidž in ugled v očeh državljanov članic Evropske unije, če jo primerjamo z nekaterimi pridruženimi članicami (Evropski uniji). Takšen rezultat dodatno osve¬ tlimo in morda pojasnimo s pomočjo rezultatov razpoložljive kvalitativne raziska¬ ve, opravljene v dveh izmed vseh članic EU, Avstrije in Italije. Kvantitativna analiza imidža/ugleda Slovenije V nadaljevanju so predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave na podlagi podatkov iz Eurobarometra. Anketa "Eurobarometer" se je izvajala 2-krat letno od oktobra - novembra 1997 do marca - maja 2002. Na sliki 4 je prikazano povprečje odstotkov odgovorov "za" sprejetje posamezne države kandidatke v Evropsko unijo za omenjeno obdobje. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC Slika 4: Povprečni odstotek odgovorov "za" sprejetje posamezne države v povprečje % "za pridružitev" Madžarska Poljska Češka Republika Slovaška Litva Slovenija 5 Madžarska m Poljska 6 Češka Republika & Slovaška ■ Litva ■ Slovenija Vir: Kline&Kline, 2002 Rezultati analize so pokazali, da bi se v povprečju v obdobju od meseca okto¬ bra - novembra 1997 do meseca marca - maja 2002 komaj dobra tretina (35%) državljanov Evropske unije odločila za sprejetje Slovenije v Evropsko unijo. To je precej manj, kot jih podpira sprejetje Madžarske, Poljske in Češke ter približno enako, kot jih je za Slovaško in Litvo. Rezultati anket so v celotnem obdobju šestih let relativno stabilni in nakazuje¬ jo nizko sprejemljivost oziroma nizek imidž Slovenije v očeh evropskih državlja¬ nov. Možno razlago za takšno predstavo in izražena stališča Evropejcev do Slovenije nekoliko podrobneje prikazujemo v okviru kvalitativne analize imidža. Kvalitativna analiza imidža Slovenije V nadaljevanju predstavljamo osnovne ugotovitve analize, ki je bila narejena na osnovi rezultatov, dobljenimi z globinskimi intevjuji z mnenjskimi voditelji Avstrije in Francije, kot kvalitativne metode Qančič et al, 2000; Kline, 1999). Glede na rezultate raziskave lahko anketirance, ki Slovenijo slabo poznajo, raz¬ vrstimo v dve skupini. Prvo skupino predstavljajo posamezniki, ki povezujejo Slovenijo najprej z Balkanom in nato še z bivšo Jugoslavijo. Prek nje pa z grožnjo vojne, njenimi grozotami in komunizmom. Gre za izrazito negativno podobo, vezano na najnovejše dogodke v obdobju po osamosvojitvi. Drugo skupino pred¬ stavljajo posamezniki, pri katerih je v kognitivnih mapah Slovenija povezana z Balkanom in/ali drugimi državami vzhodne Evrope, predvsem s tistimi, ki se pri¬ družujejo Evropski uniji. Prek tega pa Slovenija predstavlja grožnjo brezposelnosti in revščine za številne državljane Evropske unije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Miro KLINE\ Dario BERGINC Slika 5: Verjetni zaznavni zemljevid s strani javnosti, ki Slovenijo slabo poznajo Vir: Prirejeno po Jančič et al, 2000 Kvantitativna analiza imidža Slovenije nakazuje nekatere možne razloge, zara¬ di katerih ima Slovenija v očeh državljanov Evropske unije dokaj izrazito negativen imidž. Intervjuiranci, ki imajo o Sloveniji nejasno mnenje, jo povezujejo predvsem z grožnjama vojne in brezposelnosti. Na ta način se pravzaprav odraža prisoten in globoko zakoreninjen "prastrah" pri državljanih zahodnoevropskih, pa tudi sosed¬ njih držav. Gre za nedvoumno prisotnost negativnih mentalnih vzorcev, s katerimi je povezana Slovenija zaradi svoje pretekle zgodovine - dejanske ali pripisane z delovanjem lastne in tuje propagande. Povedano se povezuje z elementom mode¬ la graditve tržne znamke, predstavljenem v poglavju 4, ki govori o negativnih ste¬ reotipih, do katerih pripelje odsotnost načrtnega komuniciranja, hkrati pa tudi povečana aktivnost zunanjih, predvsem negativno nastrojenih informacij. Toliko večje je nato presenečenje, ki ga izražajo vsi, ki so prišli do osebnih izkušenj s Slovenijo. To je pravzaprav le dokaz več za turizem kot prvovrstno orodje za spo¬ znavanje in izbijanje negativnih predsodkov o državi in njenih prebivalcev. 3 Zaključek V prispevku smo prikazali koncept identitete in imidža države ter ozadje raz¬ voja njene tržne znamke, v nadaljevanju pa model graditve tržne znamke države kot osrednji element prispevka. V empiričnem delu smo posebej izpostavili študi¬ jo primera Slovenije. Potrdili smo hipoteze, da Slovenija premalo vlaga v komuni¬ ciranje / promocijo, ker se nadalje razultira v njeni relativni nepoznanosti, nizkem imidžu in ugledu v Evropi in svetu. Vse to kaže na to, da Slovenija danes še vedno nima svoje tržne znamke. Pričujoči prispevek je nastal na podlagi precej skopih in omejenih empiričnih podatkov. Za jasnejše razumevanje odnosov med Slovenijo in njeno tržno znamko bi bilo potrebno izvesti mnogo bolj poglobljeno ter širše zastavljeno raziskavo, usmerjeno zgolj na to področje. Z uporabo rezultatov takšne vrste raziskave in pri- 3 Več o lem glej v: Kline in Berginc 2003 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC merjalno analizo Slovenije z najuspešnejšimi tržnimi znamkami drugih držav bi lahko Slovenija, s pomočjo jasnega strateškega in kontinuiranega komuniciranja v obdobju nekaj let dobila svoj brand, svojo tržno znamko. Torej znamko, ki jo bo spremljala že od samega začetka skupnega druženja z evropskimi narodi v Evropski uniji. Nekatere tržno naravnane in napredne države svojo tržno znamko že imajo. Še številnejše pa so države, ki svojo tržno znamko gradijo prav v teh letih. Očitno je, da se zavedajo problema, da v "zmešnjavi 11 25 narodov in skoraj prav toli¬ ko jezikov ne bo več toliko pomembno število kvadratnih kilometrov, prebivalcev ali podjetij, ki jih ima posamezna država, ampak predvsem moč njenega imidža v mislih domačih in tujih državljanov. Zaostanek na tem področju bo pomenil raz¬ vojno oviro, ki bo vplivala na učinkovitost uveljavljanja Slovenije v naslednjih dese¬ tletjih, ne zgolj v Evropski uniji, temveč tudi na celotnem globalnem trgu, tako gospodarsko kot tudi kulturno in politično. VIRI IN LITERATURA Anholt, Simon (1999): Getting on the Brand \Vagon. Impact: The Balkan Maže, International Finance Corporation Publication, Fali, SCO. Anholt, Simon (2002): Nation Branding: A Continuing Theme. Journal of' Brand Management, 10(1), str. 59-60. Ardagh, J. (1994): Ireland and the Irish: Portret of a Changing Society, London, Penguin Books. Bennett, D. Peter (1988): Dictionary of Marketing Terms, The American Marketing Association, Chicago. Bromley, Dennis (1993): Reputation, Image and Impression Management. John Wiley & Sons, Chichester. Central and Eastern Eurobarometer (1995): Public Opinion and the European Union, European Commission. Chong, Alan, Valencie, Jana (2001): The Image, the State and International Relations, London School of F.conomics and Political Science. Dichter, Ernest (1985): What is an Image? Journal of Consumer Marketing, 2(1), str. 75-81. Dowling, R. Grahame (1994): Corporate Reputations. London: Kogan Page Limited. Dunne, Jim (1997): Creating a Visual Language for Ireland. Design Management Institute Journal, 8(1), str 45-49. Forrester, Michael (2000): The Psychology of the Image, London, Routledge. Gilmore, Fiona (2001): A Country - Can It be Repositioned? Spain - The Succes Story of Country Branding, Journal of Brand Management, 9 (4-5), str. 281-293. Gnoth, Juergen (2002): Leveraging Export Brands through a Tourism Destination Brand, Journal of Brand Management, 9 (4-5), str. 262-280. Hill, Christopher (1999): Introduction. The Image, the State and International Relations. Proceedings frorn the Conference on 24.June 1999 at London School of Economics and Political Science, str. 9-13. http://www.economist.com 19.11.2002 http://www.businessweek.com 20.11.2002 http://www.reuters.com 10.11.2002 http://www.spiegel.de 09-11.2002 http://europa.eu.int/comm/public_opinion/ 25.11.2002 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC http://www.purenz.com 27.12.2002 Jančič, Zlatko (1995): Image of Slovenia and It's influence on International Relations. Sestavni del projekta Slovenija v mednarodnih odnosih 1995, nosilec projekta: Marjan Svetličič, Fakulteta za družbene vede. Jančič, Zlatko, Apih, Jure, Kline, Miro, Podnar, Klemen (2000): Promocija Slovenije, Ljubljana. Keohane, R.O. in Nye J.S. Jr. (1998): Power and Interdependence in thc Information Age, Foreign Affairs, 77(5). Kleppe, I. Astrid, Iversen, M. Nina, Stensakcr, G. Inger (2002): Country Images in Marketing Strategies: Conceptual Issues and an Empirical Asian Illustration, Journal of Brand Management, London, (10)1, str. 61-74. Klinc, Miro (1990): Identiteta Republike Slovenije: Image Republike Slovenije v očeh različ¬ nih javnosti, SM Studio Marketing, Ljubljana, 79 str. Kline, Miro (1999) Koncept 'Madc in'. Interno gradivo za project "Predlog celovite promocije Slovenije", Ljubljana, 48 str. Klinc, Miro, Berginc Dario (2003): Tržna znamka države: primer Slovenije. Teorija in praksa (v tisku) Koder, Philip, Somkid, Jatusripitak, Suvit, Maesincee (1997): The Marketing of Nations - A Strategic Approach to Building National Wcalth. The Free Press, Ncw York. Koder, P., Haider, D. H., in Rein, I. (1993): Marketing Places: Attracting Investment, Industry, and Tourism to Citics, States, and Nations. The Free Press, Ncw York. Kunczik, Michael (1997): Images of Nations and International Public Relations. I,awrence Hrlbaum Associates, Inc. 337 str. Leonard, M. (1999): Rebranding Britain. The Image, thc State and International Relations. Proceedings from thc conference on 24 June 1999 at the London School of Economics and Political Science. Lindsay, Marsha (2000): The Brand Called Wiscosin - Can We Make it Relevant and Different for Competitive Advantage? Economic Summit NVhite Paper. http://www.wisconsin.edu/summit/archive/2000/papers/pdf/lindsay.pdf Lodgc, Greenagh (2002): Success and Failure: The Brand Stories ofTwo Countries, Journal of Brand Management, 9 (4-5), str. 372-384. Morgan, Nigel, Pritchard Annette, Piggot Rachcl (2001): Ncw Zcaland, 100% Pure. The Creation of a Powerful Niche Destinations Brand, Journal of Brand Management, 9 (4-5), str. 353-354. Mulej, Robert (1990): Država kakovosti. Gospodarski vestnik, Ljubljana, št. 35. Noya, J. (2002): The Foreign Image Abroad as a State Policy, 8(10) Olins, Wally (2002): Branding the Nation - The Historical Context. Journal of Brand Management, 9(4-5), str. 241-248. 0'Shaughnessy, John (2000): Treating the Nation as a Brand: Some Neglected Issues. Journal of Macromarketing, 20(1), str.56-64. Oxford English Dictionary (1989): Oxford University Press, str. 665-667. Podnar, Klemen (2001): Pitfalls and Limitations of Managing Young Country as a Brand. Interno gradivo za project "Predlog celovite promocije Slovenije". Poicsz, B.C. Theo (1989): The Image Concept: Its Plače in Consumer Psychology, Journal of Economic Psychology, 10, str. 457-472. Roth, M. S. in Romeo, J. B. (1992): Matching Product Category and Country Image Perceptions: A Framework for Managing Country of Origin Effects, Journal of International Business Studies, str. 477 - 497. Serajnik Sraka, Nada (1998): Kako komunicira država z mednarodnimi javnostmi: primer Slovenije. Teorija in praksa, 35 (4), str. 686-701. Slovenska turistična organizacija (2002), interne informacije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Miro KLINE, Dario BERGINC van Ham, Peter (2001): The Rise of thc Brand State: The Postmodern Politics of Image and Reputation. Foreign Affairs, 80(5), str. 2-6. Volkman, K, Guydosh, R. (2001): Tourism in Ireland: Observations on the Impact of F.uropcan Union Funding and Marketing Strategies New York. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ * Robert GOLOBI NEK** izvirni J ZNANSTVENI ČLANEK SLOVENSKI MODEL PARLAMENTARNEGA NADZORSTVA NAD OBVEŠČEVALNIMI IN VARNOSTNIMI SLUŽBAMI Povzetek. Avtorja obravnavata problem prepletanja, razko¬ raka in ločevanja med pravom, deklarativnimi političnimi interesi in varnostno prakso. Državnemu zboru Republike Slovenije je, po več kot desetletju poskusov, uspelo oblikovati sodobno parlamentarno nadzorstvo nad obveščevalnimi in varnostnimi službami, s sprejetjem ustreznega zakona. Zaradi odsotne, zakonsko neurejene materije, so politično nadzorstvo v preteklosti označevale parcialne, nepregledne ali celo neustavne rešitve. Zato ni naključje, da tudi vsebina parlamentarnega nadzorstva ni bila na nivoju evropskih demokracij. Sprejeti zakon upošteva Priporočila 1402 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, kako urediti nad¬ zor notranjih varnostnih služb držav članic. Močno se zgle¬ duje tudi po nemškem modelu organiziranja tovrstnega nadzorstva, poskuša pa upoštevati tudi slovenske pravne in varnostne značilnosti. Sprejem zakona vsekakor kaže pozdraviti kot nov mejnik pri vzpostavitvi sodobnih sloven¬ skih civilno-varnostnih razmerij. Kljub vsemu pa je nujno opozoriti na nekatere njegove vsebinske nedorečenosti prav zato, ker nakazujejo možnost sprožanja določenih konflik¬ tnih situacij. Analizirata vlogo političnih interesov, ki skozi pravno normo dokazujejo, da ločenost prava od politike ni mogoča. Ugotavljata tudi, pri tem uporabita reskriptivno analizo z elementi eksplikatorne analize s pomočjo primer¬ jalne metode, da je logično odkrivanje vzrokov in posledic med nadzorom in funkcijami nadzorovanih služb možno le z metodo notranjega opazovanja. Ključne besede: nadzor, parlamentarno nadzorstvo, obveš¬ čevalne in varnostne službe * Andrej Anžič, dipl. politolog, doktor politoloških znanosti, izredni profesor na VPVŠ in na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije. ** Robert Golobinek, univ. dipl. pravnik, študent podiplomskega študija, zaposlen v Upravi kriminali¬ stične policije v Generalni policijski upravi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 str. 1058-1073 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK Uvod Slovenija se v prizadevanjih za vključitev v evropske ekonomske, politične in varnostne povezave srečuje in sooča s pomembnim izzivom, kako na novo obliko¬ vati in dograditi svojo varnostno teorijo in prakso. Posebne pozornosti morajo biti pri tem deležni obvešče- valno-varnostni službi in policija. Njihova organiziranost in dejavnost je izredno kompleksen, dinamičen, marsikdaj celo protisloven pro¬ ces. Nikoli ne poteka v izoliranih, povsem avtonomnih in le njej specifičnih pogo¬ jih in okvirih. Organizacijski in funkcionalni vidik je odvisen od družbenih potreb, političnega konsenza o teh potrebah, političnega soglasja o civilnovarnostnih raz¬ merjih civilizacijskih in globalizacijskih dognanj in zahtev, ocene ogroženosti, spo¬ znanj o sistemski zaščiti in še mnogokaj na eni strani ter od lastne kompleksnosti na drugi strani. Ta izziv je mogoče uresničiti le tako, da pri oblikovanju in spreje¬ manju doktrinalnih in pravnih rešitev upoštevamo trajne, strateške in druge naci¬ onalne interese ter tuje izkušnje nam primerljivih razvitih demokracij. Trajna inte¬ resa sta ohranitev nacionalne identitete in samobitnost slovenskega naroda ter ohranitev neodvisnosti, suverenosti in ozemeljske celovitosti države v razmerah pospešenega vključevanja v mednarodne integracije. 1 Pri tujih izkušnjah pa kaže upoštevati pravne okvire, s katerimi je tem službam določena podlaga za zakonito delovanje in oblikovanim ravnotežjem med hkrat¬ nim varovanjem človekovih pravic in potrebo po njihovi učinkovitosti. Temeljno vodilo demokratične teorije je zagotavljanje in podpiranje javnega odobravanja za dejavnosti države. Posledično to pomeni, da morajo biti obveščevalne službe opra¬ vičene v očeh javnosti, njihovo delovanje se mora videti kot uspešno in učinkovi¬ to, prizadevati pa se tudi morajo, da je to delovanje v javnem mnenju sprejeto kot zakonito (Caparini, 2002: 1-2). Skupni imenovalec delovanja obveščevalnih in varnostnih služb je varnost kot stanje in tudi kot lastnost stanja. Nujno pri tem je tudi razumevanje dejstva, da je država, ne glede na to, da ostaja tudi kot vir ogrožanja, za posameznika manjše zlo kot samo naravno stanje. Odsotnost države namreč usodno vpliva na varnost posa¬ meznika. Primarni pogoj, tudi osnovno opravičilo obstoja države nasploh, je zago¬ tavljanje varnosti svojim državljanom. In to kljub dejstvu, da bo protislovje med varnostjo državljana in varnosti države ostalo trajno in kot takšno nerešljivo. Represivno delovanje države ni samo sebi namen, saj je nujno potrebno zato, da država lahko normalno deluje. To pa je spet nujni pogoj za uresničevanja pravic in svoboščin posameznika (Grad 1996,106-107). Varnost je vrednota, pomembna predvsem kot odnos med ljudmi. Čeprav je na lestvici vrednot uvrščena zelo visoko, vendarle ni absolutna, zato je dopusten tudi pritisk nanjo in celo dvom vanjo. Nujno je sobivanje varnosti kot vrednote z drugi¬ mi človekovimi vrednotami, s katerimi mora večkrat tudi tekmovati. Najaktivnejši in tudi najodgovornejši nosilci varnostnih prizadevanj sodobne demokratične družbe so s svojimi dejavnostmi obveščevalne in varnostne službe. Le-te imajo velik potencial v pravni, fizični in intelektualni moči. To načelno seveda ni slabo, je celo dobro. Ob predpostavki seveda, da je policijska in obveščevalna dejavnost ' Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije - Uradni list št. 56/2001. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK ustrezno obvladovana s sistemom nadzorstva. Nujno je torej učinkovito parlamen¬ tarno, sodno in strokovno nadzorstvo (interno in eksterno). Parlamentarno ali politično nadzorstvo zagotavlja politično ocenjevanje, ali je delo izvršilne oblasti in njenih organov in služb skladno s politiko, ki jo-opredeljujejo pravni akti. V tej vrsti nadzorstva gre torej za politično odločanje, v katerem je ključnega pomena pripravljenost vlade za sodelovanje z njim. Le tako lahko sistem cheks and balan- ces funkcionira 2 (Anžič 1996, 263-264). V Sloveniji smo poskušali oblikovati sodobno parlamentarno nadzorstvo od njene osamosvojitve dalje. Pri tem smo bili več ali manj neuspešni, še posebej zato, ker je bilo tovrstno nadzorstvo urejeno z notranjim aktom Državnega zbora, Odlokom o ustanovitvi in nalogah komisij in odborov Državnega zbora (Uradni list RS, št. 5/97 in 29/97). Avtorju tega prispevka je bilo že tedaj jasno, da takšen akt ne more ustvarjati pravnih učinkov do vlade (obveščevalno-varnostni službi in Policija sta kot del državne uprave sestavni del izvršilne veje oblasti), temveč je to razmerje mogoče vzpostaviti le z zakonom. 3 Sledila so mučna leta iskanj, neza¬ upanj med obema subjektoma nadzora, afer z odtekanjem podatkov prek odločbe ustavnega sodišča (št. U-I-383/98-33 od 21.9.2000), pa do ustreznih členov v Zakonu o SOVI (Uradni list RS, št. 23/99), 126.a člena Zakona o Policiji (Uradni list RS, š. 93/01, ustreznih členov Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97, 87/97,13/98,33/00 in 87/01) pa vse do sprejetja Zakona o parlamentarnem nadzo¬ ru obveščevalnih in varnostnih služb (Uradni list RS, št. 26/2003). S sprejetjem tega zakona smo prišli do enotnega parlamentarnega nadzora nad obveščevalnimi in varnostnimi službami. Bistveno je, da smo 1 vzpostavili obliko demokratičnega nadzora, da se vzpostavlja možnost usmerjanja dela nosilcev obveščevalne in varnostne dejavnosti, da nadzorstvo ne bo več razdrobljeno med tremi zakoni, da je dana priložnost povečati zaupanje javnosti v delo komisije in državnega zbora, da je nakazana možnost vzpostavitve ravnotežja med varova¬ njem človekovih pravic in med potrebo po učinkovitosti teh služb, da zakon razli¬ kuje obveščevalne in varnostne funkcije glede na njihov namen in cilje. Ti premi¬ ki pomenijo že sami po sebi korak v pravo smer in prispevek k oblikovanju sodo¬ bnih civilnovarnostnih razmerij. Toda spregovoriti je potrebno tudi o določenih nedoslednostih, nedorečenostih in možnostih različnih interpretacij zakonskih rešitev. O njih bomo govorili v nadaljevanju. V lem prispevku bo opredeljeno le parlamentarno in ne druge oblike nadzorstva. 3 Več o leni: A nžič. A nclrej (1994): Slovenske obveščevalne službe - iskanje modela političnega nadzor¬ stva. Zbornik, posveta ob dnevu raziskovalne enote VPVŠ, Ljubljana; Anžič, Andrej (1995): Vloga parla¬ mentarnega nadzorstva nad varnostnimi službami v sodobnih državah, doktorska disertacija, ki)V Ljubljana; Anžič, Andrej (1996): Vloga varnostnih služb v sodobnih parlamentarnih sistemih - nadzor¬ stvo, ČZ1 } Enotnost, Ljubljana; Anžič, Andrej (1997): Nadzorstvo nad obveščevalnimi službami, Zbornik posveta POMS, VPVŠ, Brdo ter številni drugi članki, mnenja in referati. ' Vsaj v formalnem, če že ne v vsebinskem smislu. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej AN ŽIČ, Robert GOLOBINEK Evropski pogled na nadzor Bistvo parlamentarnega nadzorstva je v ugotavljanju, ali izvršilna veja oblasti ostaja v okvirih politike, določene z zakoni. Gre torej za to, da se s to obliko in vse¬ bino preverja, če deluje vlada (ki je odgovorna za delo obveščevalnih in varnost¬ nih služb) znotraj njenih pristojnosti. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je 26.4.1999 sprejela pomembno pripo¬ ročilo št. 1402 5 o nadzoru notranjih varnostnih služb držav članic Sveta Evrope. Bistvo priporočila, vsebovanega v osmih točkah, je notranje varnostne službe imajo pomembno funkcijo v demokratičnih družbah, zlasti pri varovanju notranje varnosti in pri zagotavljanju svobodne ureditve demokratične države. Ob tem pa je skupščina zaskrbljena, da te službe pogosto postavljajo interese nacionalne var¬ nosti nad spoštovanjem posameznikovih pravic. Ker niso ustrezno nadzorovane, obstaja možnost zlorabe pooblastil in kršitev človekovih pravic. Takšna situacija je potencialno nevarna, zato ne bi smeli dopustiti kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ne glede na to, da so notranje varnostne službe pooblaščene izpolni¬ ti zakonite cilje varovanja nacionalne varnosti in svobode demokratičnih držav pred jasnimi in prisotnimi nevarnostmi. Zato je potrebno vzpostaviti razmerje med pravico demokratične družbe na eni strani ter med človekovimi pravicami na drugi strani. Na dilemo, katere pravice imajo prednost, ali pravice posameznikov ali pa pravice demokratične družbe do nacionalne varnosti, je odgovor naslednji: uporaba načel sorazmernosti in zakonitosti. Obstaja tveganje, da notranje varnostne službe zaradi zlorabe svoje moči, zara¬ di svoje specifične organiziranosti, zaradi uporabe prisilnih sredstev, zato ker je takšnih služb preveč in ker so s strani sodne, zakonodajne in izvršilne veje oblasti neustrezno nadzorovane, resno lahko kršijo človekove pravice. Operativni posegi notranjih varnostnih služb na področje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varovanih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, so mogoča le z ustreznim nalogom (odredbo), ki ga odobri sodnik. Potreben je torej predhodni in naknad¬ ni nadzor vseh treh vej oblasti (a priori in ex post facto). Vsaka država poskrbi za svoje notranje varnostne zahteve ob hkratnem nadzo¬ ru v skladu z demokratičnimi standardi. Ti standardi naj bi omogočili delovanje teh služb le v nacionalnem interesu, ob upoštevanju temeljnih svoboščin in pre¬ prečitvi uporabe teh služb kot sredstva zatiranja. Skupščina je tudi priporočila, naj odbor ministrov oblikuje okvire konvencije o notranjih varnostnih službah. 6 V smernicah odboru ministrov, ki služijo kot podlaga za pripravo okvirne kon¬ vencije, je, kar zadeva učinkovit demokratični nadzor notranjih varnostnih služb (As regards effective democratic control of the internal security Services), ta nad¬ zor razdeljen na vse tri organe oblasti, na druga telesa (npr.: varuh človekovih pra¬ vic) in na posameznike. 5 Council of Europe, Pavliamentary Assemby: Recommenclation '1402, Control of Internal Securily Services in Council of Europe Member States. 6 Pri prikazu Priporočil ne gre za dobesedni, temveč le za smiseln in skrajšan prevod. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK Izvršilna veja oblasti mora izvajati naknadni nadzor (ex post facto) tako, da zaveže notranje varnostne službe k izdelavi podrobnega letnega poročila o svojem delu. Zakonodajna oblast mora sprejeti jasne in ustrezne zakone, ki naj opredeljuje¬ jo pravno podlago za obstoj teh služb, urediti pogoje za izvajanje dovoljenih vrst operativnih aktivnosti, ki vsebujejo tveganje za varovanje človekovih pravic. Opredeljene morajo biti tudi okoliščine, ki dopuščajo takšne posege, ter vgrajena varovala, ki bodo preprečevala možne zlorabe. Pomembna funkcija je tudi strogi nadzor proračuna notranjih varnostnih služb, ki se jih zaveže, da predložijo podro¬ bna letna poročila o njegovi porabi. Sodna veja oblasti mora biti pooblaščena za izvajanje obsežnega a priori in ex post facto nadzora. To vključuje izdajanje ustreznih dovoljenj (odredb) za izvajanje dejavnosti, s katerimi te službe posegajo v človekove pravice, ki uživajo visoko ustavno-pravno varstvo. Osebe, ki menijo, da so jim bile z dejanji in ravnanji teh služb kršene pravice, lahko pred sodišči zahtevajo odškodnino. Drugim telesom (npr. varuhu človekovih pravic) pa naj bo omogočen ex post facto nadzor teh služb na osnovi posameznih primerov. Posamezniki naj imajo pravico dostopa do informacij, pridobljenih in shranje¬ nih s strani teh služb. Izjema so primeri, ko je z zakonom določeno, da je tajnost ključnega pomena za interese nacionalne varnosti. Iz tega pregleda Priporočil je mogoče z gotovostjo potrditi spoznanje, da je učinkovit demokratičen nadzor, tako predhodni kot naknadni, nujen. Biti mora razdeljen med posamezne organe oblasti in med druge subjekte. Vsak v okviru svoje pristojnosti izvaja svojo nadzorstveno funkcijo. Torej ni mogoče poseganje enega nadzorstvenega subjekta v pristojnosti drugega. Parlamentarno nadzorstvo v evropskih državah je urejeno zelo različno in ni mogoče podati skupnega imenovalca pri njegovi pravni ureditvi. Največ razlik je pri telesu, ki to nadzorstvo opravlja, in seveda pri njegovih pristojnostih. V Republiki Italiji na osnovi zakona št. 801, obstaja parlamentarna nadzorna komisi¬ ja (Comitato parlamentare di controllo), ki jo sestavlja osem članov, od katerih so štirje poslanci in štirje senatorji. Posebnost: komisija ne opravlja nadzora nad pro¬ računi teh služb. Pa tudi druge pristojnosti komisije so okrnjene ali celo omejene. Francija parlamentarnega nadzorstva sploh nima, čeprav ima obsežno organi¬ zacijo notranjih varnostnih služb. Nadzor izvajata vlada, ki nadzira uporabo prislu¬ hov, ter sodna veja oblasti v okviru svojih pristojnosti. Tudi na Norveškem parlamentarnega nadzorstva ni, izvaja ga le vladna nadzor¬ na komisija. Ta poroča o svojem delu vladi, parlamentu pa le enkrat na štiri leta. Nizozemska ima parlamentarno nadzorstvo, ki pa ni urejeno z zakonom. Pravno podlago ima telo, ki nadzor opravlja (stalni odbor) v poslovniku Parlamenta. Portugalska ima nadzorno telo sestavljeno iz treh državljanov, ki jih izvoli par¬ lament. Tovrstno nadzorstvo ni urejeno z zakonom. Tudi Finska nima parlamentarnega nadzornega telesa. Nadzorstveno funkcijo opravlja ombudsman. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK Velika Britanija je dežela tradicije parlamentarizma. Imajo tri obveščevalne in eno varnostno službo: Ml6, MI5, GCHQ ter DIS (Defence Intelligence Staff). Delovanje vseh teh služb temelji na ustreznih zakonih (Ml6 in GCHQ ureja Zakon o obveščevalnih službah iz leta 1994, delo MI5 pa Zakon o varnostni službi iz leta 1989). Vse te pravne podlage morajo biti usklajene z Zakonom o ureditvi preisko¬ valnih pooblastil iz leta 2000. Parlament sprejme proračun teh služb, ki preko svoje komisije (The Intelligence and Security Commitee) izvaja tudi politično nadzorstvo. Člani te komisije (9 članov poslanske zbornice in lordske zbornice), ki jo imenuje predsed¬ nik vlade, imajo pravno podlago v Zakonu o obveščevalnih službah iz leta 1994. To telo ima logistično podporo v administratorju, sekretariatu in posebnem preisko¬ valcu. Za potrebe komisije opravlja podrobnejša poizvedovanja. Pristojnosti so: obravnava poročil služb, zaslišanja pripadnikov teh služb (ti ne smejo kompromi¬ tirati konkretnih operativnih aktivnosti!). Vse tri obvščevalne službe imajo za obdobje 2002-2003 načrtovano porabo 893 milijonov funtov (MI6, GCHQ in DIS). Pa še posebnosti: v pošiljanju poročil: GCHQ pripravi letno poročilo o svojem delu. Predsedniku vlade posredujejo poročilo z zaupnimi prilogami, parlamentar¬ ni nadzorni komisiji pa poročilo brez zaupnih prilog. Druga posebnost: parlamentarna nadzorna komisija lahko zahteva vpogled v podatke teh služb, ki pa ga lahko predstojnik odobri ali zavrne. Zavrne jih, če gre za občutljive informacije, ki bi pomenile razkritje virov informacij in operativnih metod, informacije o posameznih operacijah, ki so se ali se nameravajo izvajati, informacije, ki so jih službe prejele od tujih vlad in podobno. Vpogled pa se tudi lahko zavrne, če tako odloči državni sekretar. Poleg parlamentarnega nadzorstva nadzor opravljata tudi Tribunal (ni parla¬ mentarno telo, temveč ga sestavlja 5 članov z ustreznimi pravnimi kvalifikacijami) in Commissioner (imenuje ga predsednik vlade). Belgija ima parlamentarno nadzorstvo, stalni odbor, ki ga imenuje senat. Sestavljen je iz treh članov, imajo pristojnost pregledovati dokumente služb in pra¬ vico do zaslišanja pripadnikov obveščevalnih služb. Zavračanje posredovanja informacij predstavlja kaznivo dejanje, razen takrat, ko gre za zadeve, ki so še v postopku. Slovenija se je v mnogočem zgledovala po nemški ustavnopravni praksi. Državni zbor je pri oblikovanju in sprejemanju Zakona o nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb pomembno upošteval nemško prakso in jo poskušal prilago¬ diti slovenskim razmeram. V Nemčiji je nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami urejen z Zakonom o parlamentarnem nadzoru obveščevalne dejavnosti zveze iz leta 1972. Po tem zakonu opravljajo nadzor nad temi službami tri telesa: - parlamentarna nadzorna komisija (Parlamentarische Kontrollgremium), - G-10 Odbor in - G-10 Komisija. Parlamentarna nadzorna komisija je osrednji organ parlamentarnega nadzora, ki se sestaja vsaj štirikrat letno. Število članov komisije ni zakonsko določeno, ampak se določi ob vsakem imenovanju komisije na začetku mandata parlamenta. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK Za imenovanje v komisijo je potrebna večina članov parlamenta. Velja še omeni¬ ti, da se na predsedniškem položaju na vsakih šest mesecev izmenjujeta poslanec vladne večine in poslanec opozicije. Zvezna vlada je dolžna komisiji podajati poro¬ čila o splošnih aktivnostih obveščevalnih služb in o aktivnostih posebnega pomena, na zahtevo slednje pa tudi o preostalih. Skladno s povedanim mora vlada komisiji zagotoviti vpogled v akte in dokumente služb, dovoliti zaslišanje sodelavcev teh služb (takšna zahteva je podana zelo redko) in pri njih omogočiti obiske. Zvezna vlada ima možnost takšno poročanje tudi zavrniti, če bi to pomenilo razkritje obveš¬ čevalnih virov, če je to potrebno zaradi varstva pravic drugih, in če to zadeva jedro samostojne odgovornosti izvršilne oblasti ("der Kernbereich der exekutiven Eigenverantvortung"). Takšna zavrnitev mora biti posebej obrazložena. Predmet poročanja pa niso niti podatki, ki so jih obveščevalne službe pridobile od tujih tovrst¬ nih organizacij. Iz tega jasno izhaja, da parlamentarna komisija ne more zahtevati, da vlada objavi vse podatke. Le-tej se predložijo osnutki letnih finančnih načrtov obveš¬ čevalnih služb, poroča pa si ji tudi o izvrševanju le-teh v proračunskem lem. Drugi organ, ki v Nemčiji opravlja nadzor, je tako imenovani G-10 Gremium (odbor), ki ga sestavlja devet poslancev Bundestaga. Njegov položaj opredeljuje "Gesetz zur Beschraenkung des Briefs-, Posts- und Fernmeldegeheimnisses" iz leta 1968. Opravlja nadzor dejavnosti obveščevalnih služb na področju tajnosti pisem in komunikacij. Odbor se obvešča o splošni ureditvi t.i. G-10 aktivnostih - to je pre¬ strezanju pošte in prisluškovanju sredstvom komuniciranja in praviloma ni obveš¬ čen o individualni uporabi posebnih metod. Na podlagi povedanega sprejema odločitve o tipu operacij, v katerih se lahko uporabljajo G-10 aktivnosti, obveščen pa mora biti tudi o spremembah navedenih pravil in smernic pri izvrševanju teh posebnih metod. G-10 Kommission (komisija) opravlja naloge na istem področju kot G-10 odbor, vendar z drugačnimi nalogami (te so opredeljene z istim zakonom kot pri odboru). Komisija je sestavljena iz štirih pravnih strokovnjakov, ki niso poslanci. Kandidate za člane predlagajo vodstva parlamentarnih strank, imenuje pa jih G-10 Gremium. Imenujejo se tudi nadomestni člani. Bistvena naloga komisije je v tem, da je obveščena o posameznih G-10 operacijah in da preučuje njihovo zakonitost. Iz tega naslova ima pravico tudi prekiniti operacijo, če meni, da pri njenem izvrše¬ vanju prihaja do nezakonitosti ali če je mnenja, da so dokazi prešibki in zato ne dopuščajo tovrstnih posegov. Odbor lahko tudi zahteva, da se mora posameznika seznaniti z dejstvom, da je bil predmet nadzora, če že ni bil obveščen s strani služb. Iz povedanega je razvidna velika moč komisije. Namen takšne ureditve pa je moč videti v pomanjkanju sodnega nadzora nad G-10 operacijami. Le-te namreč ne odreja sodišče - kot npr. v Sloveniji po Zakonu o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, ampak pristojni minister. 7 7 Gradivo predstavlja del osnutka Zakona o nadzoru nad varnostnimi in obveščevalnimi službami, ki ga je pripravila medresorska delovna skupina pod vodstvom dr Matjaža Nahtigala. V njej so bili še predstavniki SOVE, Ministrstva za obrambo, Sekretariata vlade, Urada predsednika vlade, Ministrstva za notranje zadeve in avtor članka kol predstavnik. Generalne policijske uprave. Pripravljen tekst ni šel v ustrezno proceduro, temveč gradivo, ki ga je pripravila skupina pravnih strokovnjakov, vložila pa v prvo obravnavo v DZ skupina predlagateljev (poslanci komisije za nadzor). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK Nadzorna naloga te komisije ni v političnem, temveč v prvi vrsti v sodniškem nadzoru. To seveda sproža dileme: ali je komisija izvršilni, parlamentarni ali sodni organ. Za izvršilni organ komisiji manjka odvisnost od direktiv. Da bi bila parla¬ mentarni organ ji manjka odvisnost od njega in obveznost poročanja. Sodnemu nadzoru je podobna po praksi in lastnem pojmovanju funkcije, njene odločitve pa nimajo pravne moči. Poleg tega je pristojnost komisije širša od sodišča. Če namreč oceni, da je nek ukrep neoportun, odkloni svojo privolitev za nek ukrep. Te pri¬ stojnosti nima nobeno sodišče. Stvar opazovalca je, da to komisijo razvrsti skladno s svojimi strokovnimi stališči. Avtor članka jo opredeljuje kot državni organ sui generis. Posebno zanimiv je primer Švedske. Tam ne poznajo parlamentarnega nadzor¬ nega telesa. Nadzor opravlja posebno telo znotraj policije, sestavlja pa ga: direktor policije, dva druga člana policije in pet članov parlamenta. To telo nadzira policijo in predvsem ugotavlja ali delo policije poteka skladno s prioritetami in usmeritva¬ mi parlamenta in vlade. Ključno vlogo pri nadzoru nad obveščevalnimi službami ima ambudsman, vojaško obveščevalno službo pa nadzira posebno izvenparla- mentarno telo. Švedi torej znajo ločevati med policijskimi in obveščevalnimi funk¬ cijami! Pregled tudi ostalih demokratičnih držav bi potrjeval uvodne in končne ugoto¬ vitve: - vse sodobne evropske države demokratičnih ureditev še ne upoštevajo v celoti Priporočil Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, - ni mogoče govoriti o parlamentarnem nadzoru kot evropski praksi, - obstajajo evropske države, ki imajo parlamentarno nadzorstvo in obstajajo drža¬ ve, ki te oblike obvladovanja svojih obveščevalnih služb ne poznajo, - zelo različna so delovna telesa in njihove pristojnosti, ki izvajajo parlamentarno ali izvenparlamentarno nadzorstvo, - v ogromni večini držav (v državah, kjer je parlamentarno nadzorstvo urejeno z zakonom pa v vseh) izvajajo parlamentarni nadzor le nad obveščevalnimi služba¬ mi in ne nad policijo. Nemški zvezni urad za zaščito ustavne ureditve (BfV) je sicer v sestavi ministrstva za notranje zadeve, toda ni policija, nima policijskih poobla¬ stil in je klasična protiobveščevalna služba, - obveščevalne službe lahko zavrnejo posredovanje podatkov iz različnih razlo¬ gov: ali iz prepričljivih varnostnih razlogov, ali ker tako odloči vlada, ali ker tako odloči državni sekretar, lahko tudi pošljejo poročilo brez zaupnih prilog itd., - predstojniki obveščevalnih služb (direktorji ali predsedniki) so nekje politični funkcionarji, drugje zadnja stopnica v poklicni karieri, - parlamentarni nadzor v nekaterih državah dosledno izvaja nadzor nad proračun¬ skimi sredstvi obveščevalnih služb, drugje zopet ne. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb - možni problemi pri njegovi implementaciji Namen prispevka ni v prikazovanju avtorjevih pripomb na tekst v fazah njego¬ vega nastajanja, kot tudi ne pregled vladnih amandmajev. Kot poznavalec tuje prakse sodobne varnostne teorije in kot insider nadzorovanih služb, pa že sedaj sluti prihajajoče težave pri praktičnem uveljavljanju Zakona (Uradni list RS, št. 26/2003). Pred pogledom v prihodnost pa še kratka ocena o "evropskosti" zakona. Zakon pomeni uresničitev večletnega pričakovanja avtorja, ki je v preteklosti utemeljeval potrebo po njem. Dosedanji parlamentarni nadzor, ki ga je urejal podzakonski akt Državnega zbora z učinki do vlade, je bil v enem delu 7.a člena Od UNKO (Uradni list RS, št. 5/97 in 29/97) s strani Ustavnega sodišča celo razveljavljen (št. U-l- 383/98-33, seja 21.9.2000). Poleg tega je bil nepregledno in tudi le deloma urejen v Zakonu o SOVI (Uradni list RS, št. 23/99), po več kot enem letu od odložilnega roka ustavnega sodišča še v 126.a členu Zakona o policiji (ZPol - Uradni list RS, št. 49/98, 66/98 in 93/01), v 85. členu Zakona o obrambi 8 (ZObr - Uradni list RS, št. 82/94, 44/97, 87/97,13/98, 33/00 in 87/01). Zakon tudi glede na Priporočila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope pome¬ ni njihov celostni prevzem in upoštevanje. Vključuje tudi vsebino smernic odboru ministrov pri pripravi okvirne konvencije demokratičnega nadzora. Zakon v veliki meri upošteva nemško prakso in jo prenaša v slovensko okolje. Pri tem zadrego z obstojem nemških G-10-odbora in G-10 - komisijo, (pri G-10 - odboru gre za parlamentarno telo, G-10 - komisija pa to ni, temveč je to državni organ sui generis!) rešuje s "pooblaščeno skupino" - skupina treh članov komisije. Zakon upošteva temeljna pričakovanja in bistvo političnega nadzorstva: - zagotoviti je potrebno enoten parlamentarni nadzor nad nadzorovanimi služba¬ mi, - politični nadzor je pomembna oblika usmerjanja dela obveščevalne dejavnosti, - z zakonom je potrebno urediti nadzor nad proračunom nadzorovanih služb, - med subjekti v nadzorstvenem procesu mora priti do medsebojnega zaupanja, ki pa ne bo le delovni ritual, - parlamentarno nadzorstvo je oblika nadzora nad izvršilno vejo oblasti, - pristojnost parlamentarnega telesa je v tem, da ugotavlja, ali so vsebina podatkov in informacij, ki jih nadzorovane službe pridobijo in z njimi razpolagajo, v okviru tistega, kar določata ustava in zakon, - vzpodbuja možnost zaupanja javnosti v delo služb in v delo nadzornega telesa, - zapolnjuje vrzel sodnega in strokovnega nadzorstva, - deluje preventivno na menedžment nadzorovanih služb pri spoštovanju in varo¬ vanju človekovih pravic, - vzpostavlja ustrezna varovala, ki preprečujejo možnost in nevarnost zlorab tistih pooblastil, s katerimi se posega v izrecno ustavno-pravno varovane človekove pra¬ vice. * Nujno potrebno novelirati tisti deI Zakona, ki ureja obveščevalno-varnostno službo ministrstva za obrambo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK Sprejem Zakona je velik korak naprej na poti oblikovanja sodobnih civilnovar- nostnih razmerij. Kljub temu pa je pred oživitvijo tega zakona potrebno izpostavi¬ ti nekaj dilem, ki se nanašajo zlasti na nadzor nad varnostno službo (policijo). Kot že omenjeno, je bilo na nekatere dileme opozorjeno že v fazi priprave zakona, pa tudi v zakonodajnem postopku, vendar bo moral (nekatere) ustrezne odgovore ponuditi poslovnik komisije, ki ga je potrebno še sprejeti, zlasti pa način izvrševa¬ nja nadzora v praksi in razmerja, ki se bodo vzpostavila med parlamentarno komi¬ sijo in nadzorovano službo. Načelo delitve oblasti in namen nadzora Za razumevanje razsežnosti problema se na kratko vrnimo k izhodiščem. Ustava Republike Slovenije v drugem odstavku 3. člena določa načelo delitve obla¬ sti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast, ki je ključno za demokratično nara¬ vo države. Različne funkcije oblasti so torej razdeljene med parlament, vlado (upravo) ter sodstvo, ki so med seboj enakopravni in relativno samostojni, tako da nobeden med njimi ne more prevladati, hkrati pa med seboj sodelujejo in tudi nadzirajo, tako da je med njimi vzpostavljeno ravnotežje, oziroma t.i. sistem checks and balances. Pomembno vlogo pri zagotavljanju bistvenih sestavin načela delitve oblasti in omejevanju dejanskih centrov moči in odločanja imajo v modernih parlamentar¬ nih demokracijah ustavna sodišča. 9 Ustavno sodišče ima pravico in dolžnost ustav- nosodne presoje zakonov in predpisov, s tem pa izvaja nadzor nad izvršilno in zakonodajno vejo oblasti. Temeljna pravila, ki urejajo razmerja med parlamentom in vlado, določa že ustava, ki določa sredstva, s katerimi lahko parlament uveljavlja politično odgovor¬ nost vlade in ministrov (poslansko vprašanje, interpelacija, nezaupnica, parlamen¬ tarna preiskava ter smiselno tudi ustavna obtožba) ter sredstva, ki jih ima vlada nasproti parlamentu (zaupnica in zahteva za razpust parlamenta). Državni zbor poleg zakonodajne in volilne funkcije izvršuje tudi nadzor nad izvršilno oblastjo. 110. člen Ustave določa, da so Vlada in ministri v okviru svojih pristojnosti odgo¬ vorni Državnemu zboru. Tovrsten nadzor obsega politično nadzorstvo (nad delo¬ vanjem vlade) in splošno družbeno nadzorstvo (s parlamentarno preiskavo). Ustava torej določa (zgoraj omenjena) sredstva državnega zbora za izvajanje nadzora nad delovanjem vlade ter posredno, preko vlade, tudi državne uprave. Ne more pa nadzorovati niti strokovnosti niti zakonitosti dela državne uprave. 10 Nadzorstvena pristojnost državnega zbora je zgolj politična, ne pa tudi operativna. Po Ustavi je Državni zbor pristojen, da spremlja uresničevanje vladne politike na posameznih področjih in učinkovitost uresničevanja zakonodaje. Pri tem ne gre le za naknadno kritiko, temveč (vsaj deloma) tudi za predhodno kontrolo ter " Sturm Lovro (1999): Omejitev oblasti ■ Ustavna izhodišča javnega [trava. Ljubljana: Nova revija. Grad Franci in Kaučič Igor.: Strokovno mnenje o razmerju med vlado in državnim zborom, 11.11.1998 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK spremljanje in usmerjanje delovanja izvršilne oblasti, ki pa ne sme krniti njene, prav tako z Ustavo izrecno zagotovljene samostojnosti (110. in 120. člen Ustave)". Zakonitost dela uprave lahko nadzoruje le sodna veja oblasti. Upravno sodstvo presoja zakonitost upravnih aktov, redna sodišča pa izvajajo sodni nadzor nad delom represivnih organov v kazenskih postopkih, kjer tudi odrejajo prikrite pre¬ iskovalne ukrepe in vrednotijo tako pridobljene dokaze. Neposredni vpogled v delo državne uprave lahko dobi državni zbor le s pomočjo parlamentarne preiska¬ ve, ki jo odredi v zadevah javnega pomena zaradi ugotavljanja nepravilnosti oziro¬ ma politične odgovornosti nosilcev javnih pooblastil ter drugih namenov, kjer ima parlamentarna komisija smiselno enaka pooblastila kot pravosodni organi.' 2 Z vprašanjem parlamentarnega nadzora se je ukvarjalo tudi ustavno sodišče v odločbi št. U-I-383/98, s katero je razveljavilo del že omenjenega odloka o ustano¬ vitvi parlamentarne komisije, iz katere povzemamo le bistvene zaključke: Pristojnosti parlamentarnega nadzornega telesa so omejene z določbami Ustave o: - samostojnosti in neodvisnosti sodišč (125. člen), - parlamentarni preiskavi (93. člen) in - samostojnosti delovanja uprave v okviru Ustave in zakonov (110. člen) ter - sodnem nadzoru nad ustavnostjo in zakonitostjo njenega dela (120. člen). Navedene omejitve izključujejo operativni in strokovni nadzor nad delom kri¬ minalistične policije. Parlamentarno nadzorno telo je pristojno za obravnavanje vprašanj, povezanih z utemeljenostjo uporabe prikritih metod v splošnem, ne pa za presojo utemeljenosti njihove uporabe v posamičnih primerih. Pristojnost komisije za nadzor je potrebno urediti v zakonu, ki mora natančno opredeliti predmet nadzora, časovni vidik, dostopnost podatkov in informacij ter dolžnost varovanja tajnosti ter natančno določiti način in postopek izvajanja nad¬ zora (na kakšen način pride komisija do potrebnih informacij in podatkov, od koga jih lahko zahteva in v kakšni obliki, ali lahko do njih pride sama, katere infor¬ macije in podatke sme zahtevati) Omenjena izhodišča so pomembna za opredelitev namena parlamentarnega nadzora nad službami, ki z uporabo prikritih (tajnih) preiskovalnih ukrepov, s posegi v človekovo zasebnost in druge ustavne pravice, pridobivajo podatke, ki so namenjeni za zagotavljanje (državne ali javne) varnosti. Legitimnost in nujnost posegov v človekovo zasebnost in uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov za potrebe kazenskega postopka je presojalo ustavno sodišče v odločbi U-I-25/95 z dne 27.11.1997 (Ur. 1. št. 5/98), v kateri je z uporabo testa sorazmernosti razveljavi¬ lo nekatere določbe takratnega Zakona o kazenskem postopku. Namen parlamentarnega nadzora je torej ugotavljati in zagotavljati, da izvršil¬ na oblast ostaja v mejah Ustave in zakona (120. člen Ustave) v delu, ko uporablja prikrite preiskovalne ukrepe ter ali pri tem spoštuje človekove pravice in svobošči¬ ne. Pri tem je nadzorstvena pristojnost zgolj politična, ne pa tudi operativna, in ne sme krniti samostojnosti izvršilne veje oblasti. Prav tako komisija ne nadzoruje 12 Grad Franci, in Kaučič Igor.: Strokovno mnenje o razmerju med vlado in državnim zborom, n.n.1998 " Odločba ustavnega sodišča št. U-I-383/98 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK zakonitosti, saj je to v pristojnosti sodišč, niti strokovnosti, saj je to predmet nadzo¬ ra znotraj uprave. Če torej upoštevamo razlike med nadzorovanimi službami ugotovimo, da lahko Policija uporablja prikrite preiskovalne ukrepe le za namen kazenskega postopka, torej zbiranja dokazov zoper storilce kaznivih dejanj. Policija je pri tem podvržena notranjemu strokovnemu nadzoru, strokovnemu nadzoru državnega tožilstva, predhodnemu in naknadnemu nadzoru zakonitosti sodišč. S prikrito dejavnostjo in uporabo prikritih ukrepov je posameznik seznanjen v kazenskem postopku, in ima v primeru nepravilnosti na voljo tudi ustrezna pravna sredstva (za razliko od dejavnosti SOVE, ki ukrepe uporablja za opravljanje zakonskih nalog za vlado). V tem sklenjenem krogu je torej malo prostora za morebitne (neodkri¬ te) kršitve zakona ali ustave. Zlasti ob dejstvu, da so pridobljeni dokazi izvedeni na javni glavni obravnavi. Načelo sorazmernosti in pristojnosti parlamentarne komisije (ustreznost ukrepov) Ukrepe za zagotavljanje nadzora bi lahko za namen tega prispevka razdelili v tri skupine: 1) poročanje in razgovor s predstojnikom in uslužbenci 2) ogled naprav in prostorov 3) vpogled v dokumente Ad 1) Zakonodojalec v tem delu ni upošteval nekaterih posebnosti in razlik med nadzorovanimi službami. Določil je namreč, da komisija opravlja tudi nadzor nad delovanjem Policije in ne le nad uporabo ukrepov. Ob tem pa tudi zavezal Policijo, da predloži letni načrt dela na tem področju. Dejavnosti na tem področju ni moč (konkretno) načrtovati, saj se policija odziva na pojave zaznanih kaznivih dejanj, ki jih preiskuje s pomočjo uporabe prikritih ukrepov. Novi zakon je v 22. in 23- členu prinesel tudi nekaj novosti pri poročanju komi¬ siji. Dolžnost poročanja (ter pojasnjevanja poročila) komisiji nalaga predstojniku službe (generalnemu direktorju policije) in pri tem ne upošteva razmerij, ki jih je v državni upravi vzpostavil nov Zakon o državni upravi, prav tako pa pozablja, da so parlamentu politično odgovorni le premier in ministri. Zakon o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/2002) v 23. členu namreč določa, da pred Državnim zborom in Vlado predstavlja organ v sestavi minister". Samo poročanje je zakon še dodatno zapletel z uvedbo pojma zadeva, ki ga nikjer ne razloži in omogoča različna tolmačenja. Bolj je razumljivo, da se poroča¬ nje nanaša ali na vrsto nadzorovanih ukrepov ali pa na osebe, zoper katere so ukre¬ pi uporabljeni. Ad 2) Zakon ne rešuje dileme o varovanju tajnih lokacij, ko določa pristojnost komisije, da si takšne prostore in naprave ogleda. Razkritje tajnih lokacij bi namreč lahko ogrozilo varnost delavcev, prav tako pa ogrozilo uspešnost kazenskih postopkov, da o stroških za selitev sploh ne govorimo. Mogoče bi lahko rešitev pri- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK nesel poslovnik z zagotovitvijo ustreznih ukrepov, ki bi onemogočali razkritje taj¬ nih lokacij. Ad 3) Verjetno najbolj nerazčiščen del zakona (25- člen) pa se nanaša na pri¬ stojnost komisije, da lahko zahteva vpogled v dokumente, drugo gradivo in poda¬ tke nadzorovane službe, ki se nanašajo na pristojnosti in naloge komisije. Torej v dokumente, ki se nanašajo na uporabo prikritih ukrepov. Določbo zakona je mogoče razlagati na način, da ima Komisija pravico vpogleda v vse dokumente. Tako tiste, ki jih izda sodišče, kot tudi dokumente, ki vsebujejo osebne podatke, ne le osumljencev, ampak tudi osebne podatke, do katerih je Policija prišla z uporabo ukrepov. Odgovor na vprašanje, ali je takšen poseg parlamentarne komisije v pravico do varstva osebnih podatkov sploh potreben za namen nadzora in ali je ustrezen in sorazmeren, najbrž ne bo lahek. Z vpogledom v navedene dokumente lahko poslanci presojajo tudi utemelje¬ nost odreditve in uporabe ukrepov - nekatere ukrepe namreč odreja preiskovalni sodnik - in s tem presojajo odločitve sodišč. Ali je to še nadzor nad izvršilno vejo oblasti? Glede na to, da iz nadzora niso izvzete nezaključene zadeve kazenskega postopka, ti dokumenti zajemajo tudi prepise pogovorov, ki so bili tajno posneti in jih kasneje izročijo sodišču. Ali ne bi vpogled v takšne dokumente pomenil nepotrebnega posega v ustavno pravico do zasebnosti, saj je povezava z name¬ nom nadzora zelo šibka? Vprašanja se zastavljajo tudi o izvedbi nadzora nad nadzorovanim ukrepom uporabe prirejenih listin po 49. členu Zakona o policiji. Ukrep odobri državni toži¬ lec, vedno pa se uporablja v kombinaciji s tajnim policijskim delovanjem ali tajnim policijskim sodelovanjem, ki pa sta iz nadzora utemeljeno izločena. Način izvedbe nadzora se ob upoštevanju namena nadzora izmika razumnemu odgovoru. Če se hočemo izogniti pomislekom o (ne)upravičenosti namena konkretne izvedbe nadzora, bi v poslovniku veljalo natančneje urediti tudi metodologijo izvedbe nadzora. Na tak način bi preprečili suspektne motive nadzornikov, ko jih v konkretnem nadzoru zanima zlasti zadeva, ki je bila v zadnjih dneh medijsko- poiitično aktualna. Takšen nadzor, v povezavi z nespretnimi javnimi izjavami, lahko ogrozi uspešnost zakonitega dela in povzroči zastoj pri preiskavi kaznivega dejanja (ki ga tako usmerja državni tožilec), da o negativnih motivacijskih in finančnih posledicah ne govorimo. Jasneje bi bilo potrebno oblikovati tudi kriteri¬ je za sum o nezakoniti uporabi ukrepov, ki ga lahko pri komisiji izpostavi vsak. Takšna obvestila je nedvomno potrebno resno obravnavati, vendar tudi prepozna¬ ti morebitne "nepoštene" namene prijavitelja. Najbrž nekaterih dilem ne bo mogoče rešiti le s poslovnikom in dobrim sode¬ lovanjem. Zakon poslance sicer zavezuje k varovanju tajnosti, vendar ne more reše¬ vati vprašanja politične kulture, niti vnaprej preprečiti posameznih javnih izjav poslancev, tako pa lahko ostane le še malo tajnega. Parlamentarni nadzor je pomemben in potreben, vendar je njegov namen pre¬ prečiti, da bi se demokratična država spremenila v Orwellovo policijsko državo ali morda ponovitvi zlorabe oblasti kot v primeru J. E. Hoover. Zakon vendarle ne bi TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK smel izhajati iz nezaupanja, občutljiva razmerja bi moral urediti natančno, razumlji¬ vo in določno. Zakon velja. Kljub nekaterim izpostavljenim dilemam, je dobra osnova za vzpo¬ stavitev zaupanja med nadzorniki in nadzorovanimi službami, zlasti pa zaupanja državljanov v službe, ki jih varujejo pred ogrožanjem njihove (javne ali državne) varnosti. Zaključna razmišljanja Veseli dejstvo, da se je Slovenija po dolgih letih iskanja, po letih parcialnih pri¬ stopov in po daljšem obotavljanju, pridružila tistim evropskim državam, ki so uspele z zakonom urediti parlamentarno nadzorstvo nad obveščevalnimi in var¬ nostnimi službami. S to obliko nadzorstva sklepamo formalni krog nadzorstva nad službami, ki imajo veliko pravno, fizično in tudi intelektualno moč. Imajo poobla¬ stila, da posegajo tudi v tiste človekove pravice, ki uživajo izrecno ustavnopravno varstvo. Možnost zlorab pri tem objektivno obstaja, zlasti tam, kjer se zbirajo poda¬ tki in informacije, ki ne doživijo kazenskega postopka. Potrebno je doseči takšno stopnjo družbenega soglasja, ki bo uravnotežilo potrebo po učinkovitosti teh služb ob hkratnem varovanju človekovih pravic. Državni zbor ima v odnosu do izvršilne veje oblasti ne le možnost naknadne¬ ga, temveč tudi možnost predhodnega nadzora, vendarle seveda na način, da ne posega v njeno z ustavo zajamčeno samostojnost. V celoti vzeto, pa je položaj zakonodajne oblasti v odnosu do vlade močnejši. Različne veje oblasti med seboj tekmujejo, se omejujejo pa tudi sodelujejo. Državni zbor ima v odnosu do sodne veje oblasti kar nekaj instrumentov vplivanj: sprejem zakonov, volitev sodnikov, tudi njihovo razreševanje, na primer. Nima pa nobene možnosti prevzemati kakršnokoli pristojnost, ki pripada sodni veji oblasti. Zanesljivo torej ne more preverjati odredbe, ki jo izda preiskovalni sodnik. Seveda pa tudi sodniku nadzor ni dovolj in ne more biti celovit. To še zlasti velja za obveš¬ čevalne službe. Potrebno je torej tudi parlamentarno nadzorstvo, in to takšno, ki je z zakonom urejeno. Nove zakonske rešitve pa nosijo v sebi vendarle določene nevarnosti, ki bodo povzročile v praktične probleme. Obveznost poročanja Policije kot nadzorovane službe neposredno DZ opozarja na zakonsko neskladje in daje policiji tisti status pred DZ, ki bi ga smel imeti le minister za notranje zade¬ ve. Dostop do dokumentov nadzorovane službe lahko že pomeni tudi nadzor nad sodno vejo oblasti v njeni izvirni funkciji. Del zadreg bo mogoče urediti s poslovnikom komisije za nadzor, potrebna pa bo tudi ustrezna politična volja za smiselne rešitve le-teh, predvsem pa ni koristno iz tega procesa izključiti ljudi, ki nimajo le teoretičnega znanja, temveč kot prakti¬ ki poznajo finese delovanja nadzorovanih služb. Veliko bolje bi bilo, če bi bili insiderji, ki poznajo vse podrobnosti v funkcioni¬ ranju organov in služb, vključeni že v fazo izdelave zakonov. Ker se to ni zgodilo, se v tekstu pojavljajo rešitve, ki z obstoječo prakso niso kompatibilne. Problemi pa se vedno pojavljajo in kažejo v navideznih malenkostih. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK Kasneje, ko se bo zakon že uveljavil in bodo prišli do nujno potrebne prakse, pa bi bilo smiselno zaprositi za obvezno tolmačenje zakona. Slabo bi bilo za oba subjekta v nadzorstvenem procesu in tudi za celotno demokratično prakso, če bi zaradi neupoštevanja pravočasnih opozoril, oseba, ki bo imela pravni interes, dala pobudo za oceno ustavnosti. LITERATURA Anžič, A. (1991): Nadzorstvo nad varnostnimi službami obrambnih sil Republike Slovenije; Vestnik za javno upravo št. 3/4, Ljubljana. Anžič, A. (1995); Parlamentarno nadzorstvo nad obveščevalnimi službami. Nemčija, Javna uprava, let. 31, št. 3, Ljubljana. Anžič, A. (1996): Nadzorstvo nad obveščevalnimi službami, Teorija in praksa, let. 33, št. 2, Ljubljana. Anžič, A. (1996); Vloga varnostnih služb v sodobnih parlamentarnih sistemih - nadzorstvo, Ljubljana ČZP Enotnost. Anžič, A. (1992): Varnostni sistem RS, ČZ, Uradni list, Ljubljana. Anžič, A. (1998): Mnenje Državnemu zboru RS o vlogi parlamentarnega nadzorstva, Arhiv DZ. Anžič, A. (1999): Obveščevalne službe - legalni in legitimni labirinti in izhodi, Varstvoslovjc, letnik 1, Ljubljana. 1072 Anžič, A. (2000): Etičnost nadzorovalcev v nadzorstvenem procesu, Varstvoslovje, letnik 2, št. 2, Ljubljana. Anžič, A. (2000): Parlamentarno nadzorstvo med obveščevalno-varnostnimi službami - slo¬ venske izkušnje, Varstvoslovje, letnik 2, št. 1, Ljubljana. Anžič, A. (2001): Tajnost kot družbni fenomen - varnostni vidiki, Zbornik razprav pri javni predstavitvi mnenj v Državnem zboru, 6.3.2001, DZ, Ljubljana. Caparini, M. (2002): Challenges of Control and Oversight of Intelligence Services in a Liberal Democratic. Geneva Centre for the Democratic Control of Armed Forces; Workshop 3rd - 5th October 2002, Geneva. Grad, F. (1996): Institucionalni okviri parlamentarnega nadzorstva nad uporabo posebnih metod in sredstev; Zbornik strokovno-znanstvenih razprav, VPVŠ, Posvet, Brdo. Grad, F. in Kaučič I.: Strokovno mnenje o razmerju med vlado in državnim zborom, 11.11.1998 Lotz, G. (2002): Intelligence Oversight Balancing National Security Constitutional Rights; Geneva Centre fbr the Democratic Control of Armed Forces, Workshop on Democratic and Parliamentary Oversight of Intelligence Services, Geneva. Riems Wijuen, Y.M. (200'2): Developments Relating to National Security; Geneva Centre for the Democratic Control of Armed Froces; Workshop on Democratic and Parliamentary Oversight of Intelligence Services, Geneva. Šturm Lovro (1999): Omejitev oblasti - Ustavna izhodišča javnega prava. Ljubljana: NOva revi¬ ja. PRAVNI VIRI, PRIPOROČILA, DRUGI VIRI Grundgesetz fur die Bundesrepublik Dentxchland, Textansgabestand, Juni, 1993. Gesetz uber parlamentarische Kontrolle 1978, 1992. TEORIJA IN PRAKSA lot. 40, 6/2003 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK Ausfuhrungsgesetze zu G-10, Vom 13.8.1968, Bg BI, I., No 57. Gesetz uber den Millitarischen Abschirmdienst, Bundesgesetzblatt, Bonn, 73/1990. Gcsetz uber den Bunde,snachrichtendienst, Bundesgesetzblatt, Bonn, 73/1990. Recommendation 1402 (1999) 1: Control of Internal Security Services in Council of Europe member States, Council of Europe In from thc Cold, National Security and Parliamentary Democracy; Laurence Lustgarten and lan I.cigh, Oxford, 1994. Odločba ustavnega sodišča št. U-I-383/98-33 z dne 21.9.2000. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami). Zakon o parlamentarnem nadzoru varnostnih in obveščevalnih služb (Uradni list RS, št. 26/2003). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Simona KUSTECLIPICER* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK VREDNOTENJE JAVNIH POLITIK Primer vladnega programa sofinanciranja nevladnih ORGANIZACIJ V ČASU PREDREFERENDUMSKEGA ODLOČANJA O VSTOPU V EU' Povzetek. Slovenska vlada je sredi devetdesetih let sprejela odločitev, daje treba v okviru politike, v zvezi s tematikami EU upoštevati pravico javnosti, da je obveščena o namerah in ukrepih svoje vlade ter o razlogih za in proti vstopu Slovenije v EU, in zato organizirati komunikacijske progra¬ me obveščanja in osveščanja javnosti. Kot ključni cilj zastav¬ ljene politike je bila postavljena težnja po referendumskem uspehu za vstop države v EU. V prispevku tako naknadno oziroma post-referendumsko vrednotimo učinkovitost enega izmed (pod) programov v okviru zastavljene komuni¬ kacijske politike. Predmet prispevka so načini izvajanja vladnega programa sofinanciranja nevladnih organizacij v okviru politike informiranja in obveščanja različnih ciljnih javnosti o vsebinah EU. Namen prispevka pa je ugotoviti, kako učinkovito načrtovano in izvedeno spremljanje izva¬ janja programa sodoloča končno učinkovitost tega progra¬ ma. Ključni pojmi: javna politika, komunikacijski program, vrednotenje, učinkovitost, nevladne organizacije, EU. Pomembnost in potrebnost vrednotenja javnih politik Evalvacijske študije so danes že zasedle pomembno in legitimno prepoznavno mesto tudi v procesih oblikovanja in izvajanja številnih socialnih oziroma družbe¬ nih programov. Analize sistemskih cikličnih procesov (npr. Easton, 1965; Cacknell, 2000; Parsons, 1995; Dye, 1995) kažejo, da ima vrednotenje kot samostojna faza nekega procesa že od sredine prejšnjega stoletja svoje mesto v širšem socialnem sistemu. Evalvacijske študije se med seboj razlikujejo tudi po tem, na katerem področju, kdaj, kdo, zakaj in katere vsebine (npr. programske, projektne) prouču¬ jejo. Že Michael Scriven (v Rossi, Freeman in Lispey, 1999: 81) je opozarjal, da je * Ma^. Simona Kustec Lipicer, asistentka stažistka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani. 1 Avtorici izhodišče za prispevek predstavlja magistrsko delo Vrednotenje vladnega programa sofi¬ nanciranja nevladnih organizacij - primer vključevanja Slovenije v Evropsko unijo (Kustec, 2002), ki ga metodološko in idejno preoblikuje glede na znane referendumske rezultate o vstopu Slovenije v EU. TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 6/2003 str. 1074-1093 Simona KUSTEC LIPICER logika evalvacijskega raziskovanja, ne glede na področje raziskave (denimo medi¬ cino, tehniko, družboslovje, pravo), enaka. Scrivenova izjava je še zlasti pomemb¬ na, ker evalvacijskim študijam na raznolikih področjih človeškega delovanja daje legitimnost. Če smo že uvodoma izpostavili, da je evalvacijsko raziskovanje mogo¬ če izvajati na različnih področjih delovanja nekega socialnega sistema, potem ta ugotovitev vsekakor velja tudi za vrednotenje na področju javnih politik. Vsebin, ki so primerne za vrednotenje na področju javnih politik, je praktično neomejeno veliko, ponujajo se v obliki javnih programov, projektov, politik. Verjetno enega najbolj plastičnih opisov vrednotenja javnih politik in/ali progra¬ mov podaja Dye (1995: 320) z naslednjo dilemo: "Četudi je neki javni program dobro organiziran, deluje uspešno, je širo¬ ko uporabljen, ustrezno financiran in splošno podprt s strani večine inte¬ resnih skupin, še vedno ostajajo odprta vprašanja: ali ta program dejan¬ sko deluje? Ali ima sploh kakšne učinkovite koristi za družbo? Ali so ti učinki trenutne ali dolgoročne narave? Ali so pozitivni ali negativni? Kakšni so odnosi med stroški programa in koristmi za družbo? Ali bi lahko z denarjem in zaposlenimi v okviru programa izvedli drugačen program, ki bi imel večje koristi za družbo?" Enega izmed zelo sistematičnih pogledov na vrednotenje v javnih politikah podaja tudi William Dunn (1994: 404), ki opredeljuje štiri poglavitne značilnosti, po katerih je mogoče vrednotenje razločevati od drugih analitičnih zvrsti razisko¬ vanja javnih politik 2 : a) o vrednotenju govorimo šele takrat, ko temelji na dejstvih in upošteva vrednote. Zaradi potrebe po zbiranju dejstev o izvajanju nekega javnega programa, je sprem¬ ljanje tega programa (monitoring) nujno potreben vir podatkov za izvedbo evalva- cijskih študij. Zelo pomembno je razločevati med analiziranjem (ne)uspehov izva¬ janja javnega programa (analiza izvedbe s spremljanjem) in primerjavo med dejan¬ skim in zamišljenim izvajanjem javnega programa; b) vrednotenje javnega programa je osredotočeno na sodbe in vrednote, vezane na zaželenost ali (družbeno) vrednost, koristnost javnih programov. Evalvacijsko raz¬ iskovanje tako obsega soodvisnost med vrednotami in dejstvi; c) vrednotenje je v svojem bistvu, kot je rekel, denimo, tudi Parsons (1995), retro¬ spektivno, saj vrednoti učinke delujočih, (v preteklosti sprejetih) programov - ex post evalvacija. Hkrati pa je lahko obrnjeno tudi v prihodnost - npr. evalvacija pred uvedbo novih ali prenovljenih javnih programov, ki zajema vrednotenje možnih (novih) alternativnih rešitev - ex ante evalvacija; d) vrednote imajo dvojno kvaliteto. Na eni strani imajo lahko vlogo namenov, ciljev nekega javnega programa, npr. članstvo v mednarodni organizaciji. Na drugi stra¬ ni pa vrednote lahko nastopajo tudi kot sredstva, saj so, denimo, določene vredno¬ te zaželene, ker vodijo k drugim ciljem; npr. članstvo v mednarodni organizaciji omogoča hitrejši in boljši razvoj regionalne politike nekega nacionalnega sistema. - (Hej tudi Fink Hafner, D., in Kustec, S. (2001): Model za evalvacijo kulturne politike. Zaključno poro¬ čilo ciljnega raziskovalnega projekta. Ljubljana, FDV. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Simona KUSTEC LIPICER Nachmias (1979: 4) poudarja, da je poglavitni namen vrednotenja javnega pro¬ grama sklepanje o (ne)učinkovitosti tega programa, ki se izvaja v širšem okviru neke javne politike. Sklepi, ki se nanašajo na učinkovitost javnega programa, pomagajo k nadaljnji širitvi in odgovorni in ekonomični razporeditvi proračunske¬ ga denarja. Ugotovitve o neučinkovitosti pomagajo določati nadaljnje smernice, povezane s korenitim preoblikovanjem javnega programa, ali celo odpravo tega programa. Prav omenjeni avtor pa se uvršča v skupino tistih znastvenikov, ki trdijo, da je uporabna vrednost evalvacijskih študij v javnih politikah tako obsežna, da je potrebno vpeljati različne tipologizacije, klasifikacije, razvrščanja evalvacijskih štu¬ dij glede na njihov temeljni vsebinski namen in metodološke pristope. Vrednotenje javnih politik je po Nachmiasovem mnenju smotrno izvajati glede na: vrednotenje procesov izvajanja javnega programa v okviru neke javne politike in glede na vrednotenje vplivov, učinkov izvedenega javnega programa. V okviru tega Nachmias (1979: 5) govori o posebnih zvrsteh: - procesnega vrednotenja (process evaluation), katerega namen je odgovoriti, koliko je neki javni program izveden glede na zastavljene smernice in cilje; - vrednotenje vplivov, učinkov (impact evaluation), ki pa vrednotijo obseg dejan¬ skih sprememb glede na sprejeti formalni načrt. Z metodološkega vidika ta zvrst vrednotenja javnega programa zahteva načrtovanje operacionalno določenih ciljev in vzpostavitev meril za merjenje učinkovitosti pri doseganju zastavljenih ciljev. Prikazanemu razmišljanju bi lahko dodali tudi prispevek Michaela Trevisana in Yi Mina Huanga (2003), ki pravita, da pomembno sestavno fazo učinkovitega vred¬ notenja predstavlja že t.i. faza evaluability assessment oziroma faza vrednotnega ocenjevanja. Avtorja, sklicujoč se na študije, opravljene v poznih sedemdesetih letih, trdita, da učinkovit pristop v fazi načrtovanja programskih ciljev in procesov, ki ga poimenujeta kot fazo vrednotnega ocenjevanja, odločilno vpliva na izvedbo in vrednotenje tega programa. S tega vidika se torej faza vrednotnega ocenjevanja ne časovno in ne vsebinsko ne uvršča v fazo procesnega vrednotenja, ker se po obeh omenjenih kriterijih pojavlja veliko prej, v zelo drugačni funkciji, predvsem pa z drugačnimi nameni kot faza procesnega vrednotenja. Že v dokaj izhodiščnem pregledu prikazanih teorij razberemo, da je področje vrednotenja javnih politik zelo široko zastavljeno, hkrati pa po mnenju Carol Hirshom Weiss (1992) sicer dobiva svojo vlogo, vendar se zdi, da je ta zaradi različ¬ nih vzrokov prešibko in premalo upoštevano. Prav tako obstaja tudi precejšnja ter¬ minološka zmeda o tem, kaj se vrednoti. Nekateri avtorji govorijo in pišejo o vred¬ notenju javnih projektov (npr. Cracknell), drugi o vrednotenju javnih programov (npr. Rossi, Freeman, Lipsey), tretji o vrednotenju javnih politik (npr. Dye, Parsons) 3 , čeprav so področja njihovega preučevanja lahko širša ali ožja od imeno¬ vanega. 3 Zaradi težnje po poenotenju našega empiričnega primera bomo v okviru prispevka v nadaljevanju govorili o vrednotenju javnih programov, čeprav se zavedamo, da bi lahko glede na izbrane zglede enako legitimno govorili tudi o vrednotenju javnih politik ali projektov. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Simona KUSTEC LIPICER Metodološki pristopi k vrednotenju javnih politik Izhajajoč iz predhodnih teoretičnih postavk in izzivov bomo skušali preveriti, kako učinkovito se vrednotenje javnih programov načrtuje ter izvaja za dosego zastav¬ ljenih javnopolitičnih ciljev v primeru izbranega vladnega programa sofinancira¬ nja nevladnih organizacij v okviru informacijsko-komunikacijskih procesov vsto¬ panja Slovenije v EU. Podrobnejša analiza preučevanega primera pa zahteva tudi zastavitev za evalvacijsko raziskovanje prepotrebnih metodoloških smernic, ki jih pojasnjujemo najprej. Avtorji učinkovitost teoretično opredeljujejo na zelo različne načine, najpogosteje kot razmerje med inputom in outputom, med prizadevanji in rezultati, med stroški in koristmi ter zadovoljstvom z rezultati (Slichter, 1963: 437-139). Ker se zavedamo problematičnosti in širine koncepta učinkovitosti, v prispevku sledimo splošni opredelitvi učinkovitega kot nečesa, kar deluje dobro, kar proizvaja pričakovane in dobre rezultate (Collin, 1988: 100), hkrati pa na podlagi konkretnega proučevane¬ ga zgleda izpostavljamo specifična merila končne učinkovitosti programa, ki je pogojena s predhodno učinkovitostjo programa v času, ko se je ta še izvajal. V omenjeni fazi izvajanja učinkovitost preverjamo prek (ne)obstoja nadzora nad izvedbo programa, kjer nadzor razumemo kot 'mehak' mehanizem spremljanja dejavnosti, ki so se odvijale v izvedbeni fazi projekta. V okvir nadzora oziroma spremljanja pa umeščamo finančno, vsebinsko in kadrovsko stanje v času izvajanja programa ter razpoložljivost z (ne)materialnimi oblikami programskih virov. V raz¬ iskavo smo zajeli dva nasprotujoča si sklopa igralcev, ki so sodelovali in oblikovali izvedbo programa: a) vladne igralce, ki so načrtovali in izvajali program in (zunanji) nadzor nad pro¬ gramom, in b) tiste nevladne organizacije, ki so bile v obeh proučevanih letih neposredno ude¬ ležene v izvedbo programa oziroma v pripravo projektov*. Podatke o učinkovitosti smo pridobivali zlasti iz sekundarnih virov, dostopnih dokumentov, ki so nam jih v zvezi z izvajanjem in vrednotenjem programa posre¬ dovali na vladni strani in na strani nevladnih organizacij ter s strukturiranimi inter¬ vjuji s predstavniki oziroma koordinatorji projektov/programov na strani nevlad¬ nih organizacij ter na strani Urada vlade za informiranje. Enota našega raziskova¬ nja so posamični projekti, ki jih je Urad vlade za informiranje sofinanciral izbranim nevladnim organizacijam. Časovno se še posebej podrobno osredotočamo v leto 1997, ko so nevladne organizacije projekte pripravljale prvič, in leto 1999, ko je bil program že razmeroma ustaljen * * 5 in zato na trenutni točki tudi teoretično primeren za vrednotenje. ' Med lemi nevladnimi organizacijami so bite: Društvo 2000 in Revija 2000, Društvo za evropsko zavesi, Kolandrovo društvo, Neulro, Vitra, Umanolera. 5 Pri lem izhajamo iz Dunnove C1994) predpostavke, da je ez-jiosl evatvacijske analize smiselno izva¬ jali šele po preteku določenega časa (navadno vsaj dveh let). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Simona KUSTEC LIPICER Vladni komunikacijski program 'Obveščanje slovenske javnosti o Evropski uniji' Sklep o zasnovi širokega komunikacijskega programa 'Obveščanje slovenske javnosti o Evropski uniji' (Vlada RS, 1997) je bil prvič formalno sprejet na enajsti vladni seji osmega maja 1997. Na isti seji je bilo določeno, da je ključno poslanstvo vladne komunikacijske dejavnosti zagotavljati ustrezno informiranost javnosti o EU, o sestavi in delovanju njenih institucij, o pozitivnih in negativnih posledicah pridruženega in pozneje polnopravnega članstva v EU za Slovenijo in o dejavno¬ stih slovenske vlade v zvezi s postopkom vključevanja. Poglavitni cilj programa, ki ga je vlada določila v Izhodiščih in ciljih programa obveščanja v okviru Strategije za vključevanje v Evropsko unijo (1997: 123-124), je splošni in ciljnim javnostim v Sloveniji zagotoviti celovite, razumljive, zanesljive in verodostojne informacije o Evropski uniji in slovenskem vključevanju (poudarila S. K. L.). Zastavljene cilje naj bi se uresničevalo zlasti z 'mehkimi', informacijskimi mehanizmi, kot so spodbuja¬ nje zanimanja za tematike EU, stimuliranje državljanov, da bodo tudi sami iskali informacije, pa tudi informiranje, izobraževanje, ozaveščanje, zagotavljanje stalne¬ ga toka povratnih informacij o mnenjih in stališčih vlade. Skoraj leto po formalnem vladnem dogovoru o institucionalizaciji komunikacijske politike o EU je konzorcij zunanjih strokovnjakov, ki so ga sestavljala podjetja Luna Advertising Agency, PR plus RM in francosko podjetje EURO RSCG Institutionell, pripravil prvo slovensko komunikacijsko strategijo oziroma program obveščanja slovenske javnosti o pridruževanju Slovenije EU. Dolgoročnejša cilja strategije 6 , ki so jo poimenovali 'Doma v Evropi' (Luna Advertising Agency, PR+PM, EURO RSCG Institutionnel, 1998), sta naslednja (poudarila S. K. L.): - prepričati vsaj 2/3 državljanov, da imajo na razpolago dovolj kakovostnih infor¬ macij o procesu vključevanja in - zagotoviti, da bo podpora proevropski odločitvi na referendumu vsaj 60 %. V okviru programa so začeli delovati raznoliki podprogrami, prilagojeni izbra¬ nim ciljnim javnostim. Prvotni predlog je predvideval posebne programe za sploš¬ ne javnosti 7 , mlade (predvsem dijake in študente) in njihove učitelje, kmete, novi¬ narje in urednike slovenskih medijev, višje državne uradnike, politike in parlamen¬ tarce, univerzitetno, akademsko sfero, "poslovno" javnost, javnost v gospodarstvu (zlasti za menedžerje, podjetnike, sindikate, gospodarska združenja) ter najmanj informirane o EU. Dejansko je celoten program do danes izmed vseh načrtovanih skupin upošteval zlasti splošne javnosti, medije, nevladne organizacije in deloma 6 Komunikacijski program so tudi časovno zasnovali na dolgi rok, vsaj do vstopa države v EU. Po mnenju konzorcija izdelovalcev komunikacijske strategije se namreč po vstopu Slovenije v EU programa ne bi smelo ukiniti (Luna Advertising Agency, PR+PM. EURO RSCG Institutionnel, 1998:16). 7 Tu se nam odpre tudi vprašanje kategorizacije splošnih javnosti, saj iz dostopne dokumentacije težko sklepamo, katere skupine oziroma predstavniki naj bi bili 'člani' splošne javnosti. Strokovna in znanstvena literatura s področja odnosov z javnostmi npr. opredeljuje naslednje zvrsti javnosti (Kilchen, '1997: 92-93): lokalna skupnost, vplivne skupine in mnenjski voditelji, državna in lokalna vlada, mediji, vlagatelji, proizvajalci, potrošniki in stranke, družba, ki išče informacije (v to skupino avtor uvršča zlasti nekdanje in bodoče zaposlene v organizaciji, študente in druge - npr. stranke, sorodnike, prijatelje), poslovna skupnost. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Simona KUSTEC LIPICER mlade ter strokovno javnost. Upoštevaje izbrane specifične javnosti, so izoblikova¬ li posebne komunikacijske programe, ki so jih prilagodili posameznim ciljnim sku¬ pinam. Širša komunikacijska politika, ki jo v imenu vlade izvaja UVI oziroma njene službe, je sestavljena iz nekaj posameznih komunikacijskih programov, ki so namenjeni informiranju in komuniciranju z raznolikimi, a vnaprej izbranimi ciljni¬ mi skupinami. Ob pomoči organigrama bi lahko delovanje komunikacijske politi¬ ke prikazali tudi na spodnji sliki 1. Slika 1: Komunikacijska strategija obveščanja slovenske javnosti o vključe¬ vanju Slovenije v EU Program sofinanciranja nevladnih organizacij Program sofinanciranja nevladnih organizacij je bil prepoznan in navzoč v okviru komunikacijske politike obveščanja slovenske javnosti o vsebinah EU že od samega začetka. Zamisel o uvedbi programa zasledimo že v uradnem vladnem dokumentu o Strategijah RS za vključevanje v EU (Vlada RS, 1997), kjer je na strani 126 zapisano, da "bo vlada spodbudila dejavnost različnih nevladnih organizacij, tako da bo sofinancirala njihove informacijske komunikacijske in izobraževalne aktivnosti v zvezi z Evropsko unijo in slovenskim vključevanjem (poudarila S. K. L.). Vlada namreč ocenjuje, da aktivnosti nevladnih organizacij pomembno prispe¬ vajo k javni diskusiji in animaciji javnega mnenja" {poudarila S. K. L.). Končni cilj komunikacijskega programa sofinanciranja nevladnih organizacij bi lahko najlaže, vendar še vedno posredno, razbrali iz naslednjega programskega opisa (Urad vlade za informiranje, 2001b): "nevladne organizacije se finančno pod¬ pira pri njihovih informativno komunikacijskih aktivnostih, ker so te aktivnosti pomembne z vidika spodbujanja javne razprave in zagotavljanja prisotnosti raz¬ ličnih informacij in stališč v zvezi z vključevanjem Slovenije v EU (poudarila S. K. L.). Vključevanje nevladnih organizacij v pridružitveni proces je namreč pomemb¬ no zaradi doseganja najširšega konsenza in zaupanja v civilni družbi in javnosti (poudarila S. K. L.), ki se bo morala izreči na referendumu za vstop Slovenije v EU TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Simona KUSTEC LIPICER pred ratifikacijo Pogodbe o pristopu". Podobno kot končni cilj, pa tudi operativne cilje programa lahko razberemo zgolj posredno iz vsebine posameznih javnih raz¬ pisov (Urad vlade za informiranje, 2001b), v katerih v prvi točki razpisa piše, da želi: "UVI s tem povabilom spodbuditi informativno komunikacijske in izobraže¬ valne aktivnosti nevladnih organizacij v zvezi z EU in slovenskim vključevanjem vanjo." Oziroma: "da želi UVI s tem povabilom spodbuditi nevladne organizacije v Sloveniji za dejavno informiranje slovenske javnosti in izobraževanje lastnega članstva o EU in slovenskem vključevanju v EU" (poudarila S. K. L.). Institucionalno vodenje programa Formalno je vlada program uvedla leta 1997, ko je septembra Urad vlade za infor¬ miranje (v nadaljevanju UVI) objavil prvi razpis za sofinanciranje informativno komunikacijskih in izobraževalnih dejavnosti nevladnih organizacij (Urad vlade za informiranje, 1997a). Sklep o nalogah UVI S urad opredeljuje kot strokovno službo slovenske vlade in njenih ministrstev, ki skrbi za obveščanje domače javnosti o delu vlade in o vklju¬ čevanju Slovenije v EU in NATO, obveščanje mednarodne javnosti in splošno pro¬ mocijo države, spremljanje pisanja medijev, pripravljanje medijskih analiz in razis¬ kovanje javnega mnenja za potrebe vlade, koordiniranje dejavnosti pri pripravi in izvedbi v počastitev državnih praznikov (Urad vlade za informiranje, 2003a). UVI je danes funkcionalno področno razdeljen na tri specializirane sektorje (Urad vlade za informiranje, 2003b): Sektor za obveščanje domače javnosti, Sektor za obveščanje tujih javnosti in promocijo države, Sektor za evropske zadeve. Naloge v okviru programa sofinanciranja nevladnih organizacij je znotraj UVI prevzel Sektor za evropske zadeve (v nadaljevanju SEZ). SEZ je najmlajši sektor znotraj UVI, ki je bil leta 1997 vzpostavljen prav z namenom, da na strani vlade skrbi za izvajanje zastavljene komunikacijske politike o vsebinah EU. Namen SEZ je, da prispeva k obveščenosti, razumevanju in javni razpravi o procesu priključe¬ vanja Slovenije v EU ter o vseh posledicah članstva za življenje slovenskih držav¬ ljank in državljanov oziroma izvaja sprejete komunikacijske strategije obveščanja slovenske javnosti o priključevanju v EU. Proklamirana ključna naloga SEZ je, glede na vladna določila (Urad vlade za informiranje, 2001d): skrb za predstavitev "zapletene in obširne tematike vključevanja in pogajanj v EU, težnja po spodbuja¬ nju in iskanju informacij v zvezi z EU in spodbujanje javnih razprav na temo EU. Procesni vidiki izvajanja programa Koncept izvajanja programa je zastavljen tako, da UVI vsako leto znova izda javni razpis za sofinanciranje informativno komunikacijskih in izobraževalnih dejavno¬ sti nevladnih organizacij v Sloveniji v zvezi z EU in slovenskim vključevanjem * Predhodniki UVI so bili najprej še v Jugoslaviji Urad za informacije pri Izvršnem svetu SRS (ustanov¬ ljen 19. 6. 1958), nato Sekretariat za informacije v SRS (ustanovljen 14. 6. 1963) in nazadnje Republiški komite za informiranje (ustanovljen 1. 3- 1980). Ro osamosvojitvi se je slednji organ preimenoval v Sekretariat za informiranje in nato v Ministrstvo za informiranje, ki so ga leta 1993 razpustili in ustano¬ vili današnji Urad za informiranje (Urad vlade za informiranje, 2001a). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Simona KUSTEC LIPICER vanjo. Na vladni razpis se lahko prijavijo le tiste nevladne organizacije 9 , ki bodo izvajale projekte, ki se nanašajo na tematiko s področja EU. V razpisu morajo nevladne organizacije izpolniti naslednje pogoje (Urad vlade za informiranje 2001b): - vsebinsko razčlenjen predlog informativno komunikacijske oziroma izobraževal¬ ne dejavnosti, ki naj bi jo UVI sofinanciral; - navedbo ciljnih javnosti, ki jim je dejavnost namenjena; - imena nosilca in sodelavcev projekta ter morebitne reference; - finančno konstrukcijo projekta; - izjavo o zagotovitvi drugih virov financiranja ter izjava o višini sofinanciranja iz proračunskih sredstev, če je projekt sofinanciran iz proračuna; - predlog višine sredstev, ki naj bi jih zagotovil UVI; - način vrednotenja opravljene dejavnosti; - reference pri organiziranju podobnih dejavnosti; - potrdilo o registraciji; - dokazilo o statusu javnega interesa; - dokazila o statusu nevladne in neprofitne organizacije”’. Po končanem razpisu se znotraj UVI oblikuje t. i. evalvacijska komisija", ki izmed vseh prijav izbere tiste, ki v razpisanem projektnem obdobju sodelujejo pri programu. Sodelovati pri programu za nevladne organizacije pomeni, da s strani UVI prejmejo do 50 % finančne podpore za tiste projekte, ki so jih prijavile na raz¬ pisu UVI. Urad pri dodeljevanju sredstev oziroma izbiri projektov nevladnih orga¬ nizacij upošteva naslednja merila (Urad vlade za informiranje 2001g, i): a) informacijsko komunikacijski ali izobraževalni pomen oziroma domet projekta z vidika doseganja predlaganih ciljnih javnosti in z vidika predvidene animacije javne razprave; b) zagotovilo, da bo projekt izveden in da je zanj zagotovljeno vsaj 50 % finančnih sredstev iz drugih virov; c) dosedanje izkušnje predlagatelja pri izvedbi podobnih projektov. Namen vsakoletnih razpisov v okviru proučevanega programa je, da država z določenimi finančnimi sredstvi pomaga nevladnim organizacijam izvajati njihove dejavnosti, povezane s tematiko EU. Kot običajno, se te dejavnosti nanašajo na izdajanje publikacij, organiziranje konferenc, okroglih miz, izobraževalnih semi¬ narjev za člane nevladne organizacije, na organiziranje različnih promocijskih in drugih dogodkov, na pripravljanje seminarjev, ki so medijsko pokriti. Z raznoliki¬ mi dejavnostmi nevladne organizacije namreč v javnosti opozarjajo na različne vidike delovanja EU in njenih institucij, slovenskega približevanja oziroma polno¬ pravnega članstva v EU (npr. pozitivne in negativne posledice članstva, možne alternative, spremembe v življenju prebivalcev Slovenije, ohranjanje državne suve- 9 UVI (200Ib) kol nevladno organizacijo pojmuje: združenja, fundacije, ustanove, društva, zbornice, sindikate itd. Zanimivo pa je, da nikjer ne določa natančnih kazalnikov 'nevladnosli'. Pogoj, ki je bil dodan v razpisu leta 7 999 in še ni veljal za prvi razpis leta 1997. S tem pogojem se poleg kazalnika 'nevladnosli' vpelje tudi kazalnik 'neprofitnosti', ki pa zopet ni podrobneje razčlenjen. “ Evalvacijsko komisijo sestavlja pel članov, od lega trije prihajajo s strani vlade, dva člana pa sla zunanja. Sestava komisije se lahko glede na posamezno projektno leto razlikuje. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Simona KUSTEC LIPICER renosti in kulturne identitete) in animirajo javno razpravo. V preglednici 1 prika¬ zujemo dejavnosti, ki so jih v okviru programa najpogosteje izvajale nevladne organizacije. Preglednica 1: Raznolike zvrsti prijavljenih projektov debatni turnirji delavnice glasila informativno izobraževalne dejavnosti (lastnih članov in drugih skupin) izdaja posebnih številk revij izdelava spletne strani izid posebne priloge revije javne tribune javni pogovori (mednarodne in domače) konference natečaji objava člankov oddajanje iz balona posebna rubrika v glasilu predavanja prireditve proslave regionalni posveti simpoziji srečanja strateške igre strokovni seminarji študentski večeri tribune tv oddaje zborniki zloženke Vir: Urad vlade za informiranje (2003)- Z deskriptivnim opisom delovanja programa sofinanciranja nevladnih organi¬ zacij smo poskušali prikazati pomen in mesto programa znotraj komunikacijske politike, ki jo je slovenska vlada vzpostavljala do EU tematik na ožji ciljni skupini nevladnih organizacij. V nadaljevanju prispevka pa skušamo s pomočjo teoretično legitimnih kriterijev evalvacijskega raziskovanja preveriti, kakšne dejavnosti je vlada vodila v času izvajanja programa, kako intenzivne so bile te dejavnosti in kakšne rezulatate so prinašale. Preverili bomo torej, kako so se izvajali finančni, vsebinski, kadrovski in drugi (ne)materialni vidiki programa z vidika UVI in nev¬ ladnih organizacij. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Simona KUSTEC LIPICER Financiranje projektov Statistični podatki, ki smo jih dobili na SEZ in spletnih straneh, kažejo, da je bil odziv nevladnih organizacij na program že od prvega izvajanja številčno velik. Število nevladnih organizacij, ki so se v proučevanih letih prijavljale k sodelovanju pri programu, se je iz leta v leto tudi večalo. Tako se je leta 1997 na razpis prijavilo 33 organizacij, izbranih pa je bilo 24. Naslednjega leta se je število prijavljenih nev¬ ladnih organizacij povečalo na 72 oziroma na končno 52 izbranih projektov. Hkratna analiza odobrenih proračunskih finančnih sredstev za izvedbo programa pokaže, da se ta sredstva glede na projektno leto gibljejo med 16.625.000 tolarjev v letu 1999 in 31-320.000 tolarjev v letu 1998. Leto 1999 je bilo z vidika financiranja najslabše 12 , kljub temu pa se je na razpis prijavilo že 120 različnih nevladnih orga¬ nizacij, izmed katerih je bilo na koncu (verjetno zaradi višine odobrenih proračun¬ skih sredstev) odobrenih le 45 organizacij. Ne glede na viden finančni padec leta 1999 so se nevladne organizacije dokaj številčno vnovič odzvale na razpis leta 2000. V okviru omenjenega razpisa si je finančno vsoto skoraj 31 milijonov tolar¬ jev med seboj razdelilo 74 nevladnih projektov izmed prvotno 179 prijavljenih. Leta 2001 se je proračunski delež, namenjen sofinanciranju projekta nevladnih organizacij, v primerjavi s preteklim letom zmanjšal za skoraj štiri milijone, število sofinanciranih projektov pa se je vseeno povečalo na 94. Finančni delež je padal tudi v naslednjih dveh letih, saj je bilo vsako leto odobrenih dva milijona tolarjev manj kot v preteklem obdobju. Število prijav kljub manj sredstvom ni upadalo, ven¬ dar pa je selekcija odobrenih projektov le-tem sledila, kar pomeni, da se je število odobrenih projektov v primerjavi z letom 2001 zmanjšalo za 15. Slika 2: Število prijavljenih in odobrenih nevladnih projektov 100 150 200 □ prija\• /V« primer Rener,Stropnik, N. el at. 1998. Analiza Resolucije o temeljih oblikovanja družinske poli¬ tike v Sloveniji (MDDSZ). • Resolucija na več mestih govori o socialni politiki namesto o družinski politiki, kar vnaša nekaj kon¬ ceptualne zmede, saj je dokument eksplicitno namenjen družinski politiki in mislili bi, daje v Sloveniji potemtakem družinska politika ločena od socialne politike. Razpravo o razmerju med socialno in družin¬ sko politiko puščamo na lem mestu ob strani, saj si zasluži posebno obravnavo. Vendarle pa lahko način konstelacije razmerja med socialno in družinsko politiko v Resoluciji razumemo kol, da je družinska poli¬ tika neke vrste "pod-politika" in daje socialni politiki, vsaj v nekaterih segmentih, podrejena. TEORIJA IN PRAKSA tet, 40. 6/2003 Alenka ŠVAB Država se v Resoluciji zavezuje, da bo za usklajevanje dela in družine podpira¬ la naslednje aktivnosti: bolj primerno moralno in materialno družbeno vrednote¬ nje dela z otroki ter enakomernejšo porazdelitev odgovornosti zanje med materjo in očetom, med starši, podjetji (delodajalci) in družbo; za reorganizacijo delovne¬ ga časa; zakonske prilagoditve na področju oblik zaposlitve; ugodnejšo ureditev porodniškega dopusta in dopusta za nego bolnega otroka z jamstvom enakovred¬ ne zaposlitve po vrnitvi; polno socialno zavarovanje v primeru delne zaposlitve ali začasne prekinitve dela zaradi nege in skrbi za majhnega otroka in nege ter skrbi za otroke z motrnjami v telesnem in duševnem razvoju; ter za zagotavljanje vsem staršem, ki to želijo, mesto za njihove otroke v vzgojnovarstveni ustanovi ali drugih oblikah varstva. V Resoluciji je navedeno zavedanje, da "te stične točke zahtevajo določeno družbeno intervencijo", zato navaja še podrobnejše ukrepe v tej smeri, med njimi porodniški dopust in dopust za nego otroka ter nadomestilo izgublje¬ nega zaslužka za čas tega dopusta; ter pravica do različnega delovnega časa za star¬ še z majhnimi otroki do treh let. Usklajevanje dela in družine - bistveni problemi Zdi se, da je glavni problem koncepta usklajevanja dela in družine to, da ga vodi posebna konstelacija podmen, ki postavljajo določenim vidikom razmerja med delom in družino prednost. Prioriteta tega koncepta je v prvi vrsti otrok in njegove potrebe oz. blaginja. Konkretno v slovenski družinski politiki to pomeni, da je skrb v družini zreducirana na skrb za otroke, ki je prepoznana tudi kot najpo¬ membnejša družinska funkcija. Eden bistvenih problemov, s katerim se bo dru- žisnka politika pri nas morala prej ali slej soočiti, je tudi skrb za starejše, ki posta¬ jajo v starajočih se zahodnih držbah (in tudi pri nas) pomemben segment prebi¬ valstva. Skrb za starejše je pri nas domena socialne politike, čeprav je jasno, da velik del skrbi za starejše prevzemajo družinski člani/ce oz. sorodniki/ce in bi torej skrb za starejše morala biti konceptualizirana tudi v družinski politiki. Posledica redukcije skrbi v družini na skrb za otroke tudi pomeni, da je v okviru usklajeva¬ nja dela in družine fokus ukrepov usmerjen samo v skrb za otroke (otroško var¬ stvo, porodniški dopust) in ne prvotno k promoviranju enakih možnosti obeh spolov (kar je tudi sicer cilj družinske politike in je praksa v nekaterih zahodnih državah, npr. skandinavskih). Enake možnosti obeh spolov so torej obravnavane le v polju skrbi za otroke in se večinoma nanašajo nanj, izpušča pa vse ostale segmen¬ te skrbi in spolne delitve dela v družini. Posebna prioriteta v razmerju delo-druži- na je dana delu oz. zaposlitvi, ob predpostavki, da so vsi odrasli aktivno prisotni na trgu delovne sile in so sposobni skrbeti zase (in za družino 7 ). Pomembna pod¬ mena, ki še vedno latentno vodi temeljne usmeritve družinske politike pa je tradi¬ cionalna (spolna) delitev dela, ki izvira iz tradicionalnega razumevanja monolitne 7 Tu je sicer družinska politika v Sloveniji bolj "demokratična". Pri. skrbi in vzdrževanju odvisnih dru¬ žinskih članov - v slovenski družinski politiki so to (samo) otroci (kar je razvidno predvsem iz definicije družine) - je navedeno splošno načelo, da družinska politika temelji na delnem prispevku družbe k stro¬ škom za vzdrževanje otrok. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Alenka ŠVAB nuklearne družine kot družbeno zaželenega modela, in v kateri je skrb še vedno pojmovana kot spolno specifično delo. Pojdimo po vrsti. Model ekonomsko neodvisnega posameznika v družinski politiki Favoriziranje modela neodvisnega zaposlenega posameznika je v Resoluciji jasno razvidna iz vrednotne orientacije tega dokumenta kot tudi iz njenih ukrepov. Uvodoma je sicer navedena zahteva po preseganju industrijskega modela socialne politike, v katerem se socialna varnost zagotavlja predvsem aktivnemu delu popu¬ lacije (zaposlenim), pa tudi, da socialna politika ne bo mogla več temeljiti na polni zaposlenosti oz. statusu regularne zaposlitve. Vendar pa je že uvodoma dodana "varovalka 11 , da bo morala socialna varnost človeka temeljiti na statusu državljan¬ stva in še dodatno na zaposlitvenem statusu. Konkreten in najbolj očiten primer favoriziranja statusa zaposlenosti in podrejanje dimenzije skrbi v slovenski družin¬ ski politiki je porodniški oziroma starševski dopust. Pravica do nadomestila za čas porodniškega dopusta je pravica iz dela. Do nje so upravičene le ženske, ki so bile pred začetkom porodniškega dopusta zaposlene, medtem ko brezposelne ženske in študentke prejemajo zgolj minimalno nadomestilo oz. starševski dodatek. Problem je v tem, da starševski dodatek ne zadostuje niti za preživetje. Vezava skrbi na zaposlitveni status vodi v selektivnost, ki deprivira najbolj ranljive social¬ ne skupine (brezposelni/e, študenti/tke). V tej situaciji deluje družinska politika nekako hipokritično, saj z definiranjem nadomestila za čas porodniškega in star¬ ševskega dopusta kot pravice iz dela, postavlja v ogrožujoč položaj ravno otroke brezposelnih in nezaposlenih staršev in s tem stopa v nasprotje s svojim prvotnim političnim namenom - skrbjo za otroke. Favoriziranje zaposlitvenega statusa ter iz njega izhajajoče domneve o neodvis¬ nem posamezniku, za katerega se predpostavlja, da je na podlagi svojega dohod¬ ka sposoben (po)skrbeti zase, ima z vidika etike skrbi še vrsto drugih pomanklji- vosti. Problematičen je na primer trend individualizacije, ki je prisoten v nekaterih socialnih in družinskih politikah na zahodu. Ena od nevarnosti diskurza o indivi¬ dualizaciji je, da je skrb priznana le v razmerju z "resnično odvisnimi ljudmi", za vse druge pa se predpostavlja, da ne potrebujejo skrbi (Sevenhuijsen, Hoek 2000, 5) - oziroma, da so sami sposobni (po)skrbeti zase. Pesrpektiva etike skrbi zavrača takšno koncepcijo, ki odvisnost in neodvisnost postavlja v nasprotje in namesto tega zavzame odnosno perspektivo, ki izhaja iz ideje, da skrb konstruira razmer¬ ja/odnose med posamezniki. Nasprotje med posameznikom in družbo bi tako moral nadomestiti pojem medosebne odvisnosti. Ena od glavnih manifestacij naraščajoče individualizacije je ekonomska neod¬ visnost, ki se v zahodnih državah pa tudi pri nas jasno izraža v predpostavki o obstoju "modela odraslega delavca" (Lewis 2002), ki je sposoben skrbeti zase. Ta model temelji na ideji, da vsi odrasli predstavljajo delovno silo. Lewis (za Anglijo) ugotavlja, da so oblikovalci politik to idejo utemeljili v obratu od družinskega modela z moškim preskrbovalcem k družinskem modelu, v katerem sta oba part¬ nerja prisotna na trgu delovne sile (model odraslega preskrbovalca). Skozi ta obrat so se v politikah oblikovale nove predpostavke, v katerih se zaposlenost žensk pogosto enači z moško zaposlenostjo, pri tem pa se ne upošteva, da so med njima TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Alenka ŠVAB bistvene razlike (npr. krajši delavniki žensk, pogoste prekinitve dela zaradi bolez¬ ni otrok, nižje plače žensk ipd.). Lewis zato trdi, da oblikovalci politik z domneva¬ mi o ženski prisotnosti na trgu delovne sile pogosto prehitevajo spremembe v družbeni realnosti (ibidem). Nevarnosti predpostavke, da vsi odrasli sodelujejo na trgu delovne sile na enak način, se razkrijejo ob upoštevanju dejstva o neenaki spolni delitvi neplačanega dela. Razlike, ki nastajajo so pokazale, da pravzaprav ne moremo govoriti o obratu k dvokariernemu modelu, ampak prej o obratu k mode¬ lu dveh odralsih preskrbovalcev. V Sloveniji je situacija podobna, le da se je ta "obrat" začel odvijati že po drugi svetovni vojni, participacija žensk na trgu delovne sile pa je precej višja kot v zahodnih državah. Z množičnim vstopom žensk na trg delovne sile se torej ni dogodil (pričakovani?) obrat k dvokariernemu modelu, ampak k modelu dveh odraslih preskrbovalcev, pri čemer je za oblikovalce družin¬ skih in socialnih politik bistven poudarek na zaposlenosti, ki naj zagotavlja neod¬ visnost in sposobnost lastnega vzrževanja. V razmerju med delom in družino gre tudi za kontradiktornost vrednot sfere dela in vrednot sfere družine. Ta postane problematična v točki, ko v razpravi o alokaciji obveznosti med državo in družino vrednote skrbi postanejo podrejene vrednotam neodvisnega posameznika (za katerega se predpostavlja, da ne potre¬ buje skrbi). Natančno to se dogaja konkretno pri konceptu usklajevanja dela in družine in je razvidno v različnih ukrepih, ki so namenjeni izvajanju tega mehaniz¬ ma (npr. porodniški dopust). Razmerje med delom in družino v konceptu usklaje¬ vanja dela in družine pravzaprav ni enakovredno razmerje. Razumljeno je binarno - kot dualizem, v katerem si elementa (vrednotno) nasprotujeta, hkrati pa gre tudi za razmerje podrejenosti enega od elementov. V primeru razmerja med delom in družino je sfera dela tista, ki prevzema dominantno mesto in diktira tudi vlogo družine v tem razmerju. Favoriziranje sfere dela je v Resoluciji razvidna tudi iz konstelacije pozicij obeh dimenzij - dela in družine: "posameznik (sic!) deli in usklajuje svoj čas med družin¬ skimi obveznostmi in profesionalnimi aktivnostmi' 1 - delo je označeno pozitivno kot profesionalna aktivnost (implicira graditev kariere), družina pa kot breme (obveznosti), kar implicira, da družinske obveznosti predstavljajo oviro v razvija¬ nju svoje kariere in ne obratno. Z vidika družinskega življenja je razmerje med delom in družino prej obratno - pogoji dela ovirajo izvajanje družinskih obvezno¬ sti oz. zahtevajo nenehno prilagajanje pogojem v sferi dela. Nasprotno pa dobra praksa iz politike usklajevanja dela in družine v skandinavskih državah kaže, da je rezultat družinam prijaznih političnih ukrepov tam ravno ustvarjanje okolja, v kate¬ rem delo in družinsko življenje nista razumljeni kot konfliktni, ampak komplemen¬ tarni sferi (ITantrais, Latablier,1996: 127). Partikularnost in segmentacija ukrepov Naslednji problem družinske politike, ko gre za razmerje med delom in družino, je segmentacija ukrepov na tem področju. Posamezni ukrepi niso povezani v sistemsko politiko, ki bi vključevala tako državo, posameznike/državljane kot tudi delodajalce. Resolucija se osredotoča na ozke segmente oz. ukrepe - na primer porodniški, starševski, očetovski dopust, ki niso povezani v celovito politiko uskla- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Alenka ŠVAB jevanja dela in družine. Zdi se, da so tu izpostavljeni le tisti aspekti skrbi, ki jih je mogoče zlahka instrumentalizirati, na primer porodniški dopust, javno otroško varstvo. Tisti, ki se navezujejo na zasebnost oz. na vsakdanje družinsko življenje in torej predvsem na skrb ter spolno delitev dela v družini, pa ostajajo nerealizirani, saj zanje tudi niso izdelani konkretni ukrepi niti sistemska politika. Nesistemskost se izraža tudi v dejstvu, da je največji del pozornosti v dejanskih ukrepih narejen na področju starševskega varstva oziroma vrsti starševskih dopustov, ki pa so bolj ali manj skoncentrirani na obdobje prvega leta po rojstvu otroka. To pa je v primer¬ javi s celotno dobo odraščanja in odvisnosti otrok od staršev relativno kratko obdobje v življenjskem poteku posameznika/ce, še posebej, če upoštevamo, da se vedno več ljudi odloča le za enega otroka. Poleg tega so starševski dopusti instu- ment, ki se nanaša na starševsko varstvo, torej predvsem na denarno nadomestilo za izpad dohodnka za čas porodniškega in starševskega dopusta ter na zagotovilo ohranitve delovnega mesta po vrnitvi na delo. Dejansko usklajevanje dela in dru¬ žine pa se prične po vrnitvi na delo in ravno tu je, če odštejemo institucionalizira¬ no otroško varstvo, ukrepov pravzaprav zelo malo. Poleg odsotnosti sistemske politike oziroma ravno zaradi nje, je problem tudi končna realizacija konkretnih ukrepov. Poglejmo nekaj primerov. Starševski dopust Prvi primer ukrepov iz mehanizma politike na področju usklajevanja dela in dru¬ žine se nanaša na starševski dopust. V Sloveniji razlikujemo štiri vrste starševskega dopusta, in sicer: porodniški dopust, očetovski dopust, dopust za nego in varstvo otroka ter posvojiteljski dopust’. V državah EU ponavadi razlikujejo med materin¬ skim dopustom (maternity leave), ki bi ustrezal našemu porodniškemu dopustu, očetovskim dopustom (paternity leave) ter starševskim dopustom (parental leave) - kar je pri nas pravzaprav dopust za nego in varstvo otroka, ki je izmenljiv - torej ga lahko koristita mati ali oče * 9 . Materinski dopust je neprenosljiva pravica matere ob rojstvu otroka; očetovski dopust (v Sloveniji 90 dni) pa je namenjen spodbuja¬ nju skupne skrbi za novorojenega otroka. 1 " Uveden je bil šele pred kratkim - janu¬ arja 2003, zato ne moremo predvideti, v kolikšni meri bo dejansko koriščen. Dejstvo, da dopust za nego in varstvo otroka na primer izkoristi le odstotek očetov, lahko razumemo kot neučinkovitost ukrepa, ki ni (bil) povezan v celovit sistem politike na področju usklajevanja dela in družine. Sedanja ureditev očetovskega dopusta ima že v izhodišču slabe možnosti. Obseg dni, ki jih lahko očetje izkoristi¬ jo ob rojstvu otroka (oz. v času porodniškega dopusta matere) je premajhen, da bi lahko dejansko vplival na enakomernejšo delitev skrbi med starša; prav tako uredi¬ tev preostalega dela očetovskega dopusta deluje destimulativno s tem, ko država ' Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. I. RS. št. 97/2001). 9 Dopust za nego in varstvo otroka v Sloveniji obsega 200 dni, neposredno po preteku porodniškega dopusta (105 dni). /o oče mora izrabili očetovski dopust v času porodniškega dopusta najmanj v trajanju 15 dni v obli¬ ki polne odsotnosti z dela, ostalih 75 dni pa lahko izrabi v obliki polne odsotnosti z dela najkasneje do otrokovega 8. teta. Z.a 15 dni velja pravica do očetovskega nadomestila, ki znaša 100 % osnove, za 75 dni pa država zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost od minimalne plače. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Alenka ŠVAB 122 nudi zgolj plačilo prispevkov za socialno varnost in to zgolj od minimalne plače. Končna uspešnost (torej dejansko prevzemanje večjega deleža skrbi za otroke) ne more biti odvisna samo od zakonske ureditve očetovskega dopusta, spremljati bi jo morali še drugi mehanizmi, npr. za ustvarjanje družini prijazna delovna mesta; za motivacijo očetov, da se odločajo za očetovski dopust ipd. Problem sedanje ure¬ ditve družinske politike na področju usklajevanja dela in družine je v tem primeru tudi konstelacija posemeznih ukrepov v razmerju delo in družina. Različne oblike dopustov na področju starševskega varstva so primarno namenjene varstvu posa¬ meznika/c starševstva zaradi začasnega izstopa iz sfere dela in je premalo povezan s politiko enakih možnosti. Otroško varstvo Če odmislimo oblike starševskega dopusta, je največji del politike usklajevanja dela in družine namenjen institucionaliziranemu otroškemu varstvu. Ob sicer dobro razvitem sistemu javnih vrtcev, obstaja v Sloveniji velik problem nenadzoro¬ vanega zasebnega varstva - tu mislimo na zasebne varuške, ki svoje delo opravlja¬ jo mimo državnega nadzora in postavljenih standardov, ki sicer veljajo za javne in zasebne vrtce, kar je nele problem sive ekonomije, ampak predvsem problem kakovosti takšnega varstva, v katerega je zajet dobršen del predšolskih otrok. Ne nepomembno je tudi dejstvo, da velik del dnevnega otroškega varstva zagotavlja¬ jo neformalne sorodniške mreže, najpogosteje so to stari starši. Ta oblika dnevne¬ ga otroškega varstva ima več prednosti: je cenejša, starši ji bolj zaupajo in časovno je mnogo bolj fleksibilna kot institucionalno dnevno varstvo. Problem javnih otro¬ ških vrtcev je namreč prav togost urnikov, javni vrtci navadno še vedno delujejo v okviru klasičnih 8-urnih dopoldanskih delavnikov 11 in se le počasi prilagajajo plu- raliziranju delovnih urnikov staršev, le redki vrtci imajo tudi sobotno ali poznopo¬ poldansko varstvo. Delodajalci iti delovno okolje Zaposlenost obeh partnerjev ter potrebe po usklajevanju dela ter družinskega živ¬ ljenja so v Evropski uniji in drugod v razvitem svetu privedle najprej do ukrepov za usklajevanje dela in družine, kasneje pa tudi za uveljavitev družini prijaznih politik v delovnih okoljih. 12 Družini prijazni delovni sporazumi so primer dobre prakse v nekaterih zahodnih državah na področju usklajevanja sfere dela in dru¬ žinskega življenja. V Sloveniji se proces podpiranja družini prijaznih delovnih ure¬ ditev in politik še ni začel in se zdi v mnogih pogledih še precej oddaljen, še pose¬ bej, če upoštevamo pogoste primere grobe kršitve pravic delavk, npr. s podpisova- " Večina vrtcev se zapira med pol peto in peto popoldne. Različne oblike, ki se uvajajo v nekaterih zahodnih državah, so: terminsko delo (daje zaposlenim za nedoločen čas priložnost, da koristijo neplačan dopust ali odsotnost v času šolskih počitnic); delitev službe (delovni sporazum med dvema stalno zaposlenima osebama, ki si delila delovne obveznosti, plačo, dopust in ugodnosti, ki izvirajo iz zaposlenosti, glede na število delovnih ur); delo za krajši delovni čas; delo doma; karier ni dnevi (za nepričakovane primere, ki zahtevajo odsotnost z dela; prosti dnevi za pri¬ mere zdravniških pregledov, bolnišničnih obiskov ali ob posebnih šolskih dogodkih (hllp://www. ibh. org. uk/balance/Jlexwork. html). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Alenka ŠVAB njem bianko pogodb. Resolucija je, ko gre za definiranje vloge delodajalcev v poli¬ tiki usklajevanja dela in družine, zelo skopa in prepušča ta premik delodajalcem. Pravzaprav delodajalec tu ne nastopa kot aktiven partner v delitvi odgovornosti za usklajevanje dela in družine - ta se zdi bolj stvar razmerja med državo in družino. Država sicer izraža obljubo, da bo podpirala npr. "reorganizacijo delovnega časa" ter "zakonske prilagoditve na področju oblik zaposlitve", vendar na koncu odgo¬ vornost (brez lastne intervencije) prenaša na delodajalca: "svojo vlogo pa bodo morala odigrati tudi podjetja, in sicer s takšno organizacijo dela, ki bo zagotavljala fleksibilna (družini prilagojena) delovna mesta in fleksibilni delovni čas". Iz izku¬ šenj držav, kjer politiko usklajevanja dela in družine realizirajo sistemsko usklaje¬ no, vemo, da brez direktne državne stimulacije delodajalcev le-ti ne prispevajo k ustvarjanju družinam prijaznega delovnega okolja. Sami ukrepi družinske politike, kot so trenutno zastavljeni, torej ne bodo dovolj, da bi se spremnila tudi delovna kultura (na primer stimulacija delodajalcev, da v okviru ukrepov družini prijazne delovne politike, vidijo tudi prednosti (npr. boljša kvaliteta dela). Politika enakih možnosti Nepovezanost ukrepov politike usklajevanja dela in družine se kaže tudi v razmer¬ ju do politike enakih možnosti. V skandinavskih državah je politika enakih možno¬ sti vodilo in osnova za ukrepe na področju usklajevanja dela in družine (Hantrais, Letablier, 1996: 126) - torej je usklajevanje dela in družine topika znotraj politike enakih možnosti in ne obratno, kot je to primer v slovenski družinski politiki. V skandinavskih državah je dober sistem in povezanost ukrepov, kot so dobro orga¬ nizirano otroško varstvo, plačan starševski dopust za matere in očete z dodatnimi spodbudami za očete, da vzamejo starševski dopust, in ugodni delovni pogoji, namenjen ravno podpori ženskam pri vključevanju na trg delovne sile. Z ukrepi, ki vzpodbujajo moške k večji participaciji pri skrbi v vsakdanjem življenju, pa drža¬ va prispeva tudi k spreminjanju v vrednotenju skrbi, ko hkrati tudi sama priznava skrbi pomemno družbeno vlogo. V kontekstu razmišljanja o razmerju med delom in družino ne moremo mimo sociološko relevantnega vprašanja o različnih vlogah obeh spolov v procesih in praksah skrbi v spreminjajočih se pogojih pozne modernosti. Dobra konceptuali- zacija razmerja med delom in družino v družinski politiki ne stoji v zraku - vedno je umeščena v širši družbeni kontekst, na katerega vpliva, a je tudi sama predmet vpliva družbenega okolja. V razpravi o spreminjajočih se vlogah spolov, predvsem pa o vlogah žensk v procesu vstopanja na trg delovne sile in v javno sfero v širšem pomenu ter o konsekvencah dvojne obremenjenosti žensk kot posledici razhajanj in različne intenzitete procesov spreminjanja v sferi dela (množično zaposlovanje žensk) in sferi družine (še vedno prisotna spolno asimetrična delitev dela in pred¬ vsem skrbi), so predvsem italijanske sociologinje (Bimbi, Balbo, Saraceno) posta¬ vile provokativno tezo o dvojni navzočnosti. Ta izpostavi pozitivne aspekte ženske pozicije v pozni modernosti skozi dvojno prisostnost žensk v zasebnosti in v jav¬ nosti. "Ženske so vsakdanje migrantke med raznimi časi, prostori in habitusi in po večkrat na dan menjavajo realne in simbolne registre, mojstrijo se v spretnostih organizacije, koordinacije in prilagajanja veliko bolj od moških kolegov, tovarišev, TEORIJA IN PRAKSA lot. 40, 6/2003 Alenka ŠVAB prijateljev in partnerjev. Za ženske je to gotovo obremenitev, a je hkrati tudi več kakor to, je izkušnja življenja v dveh svetovih, je dvojna navzočnost" (Rener, 2000: 290 ). Selma Sevenhuijsen pa v kritiki Giddensove ideje, da "vse več ljudi išče možno¬ sti za zavezanost, ki niso povezane s tradicionalnim videnjem dela", opozarja še na druge vidike različnih pozicij spolov, ko gre za delitev dela oz. skrbi. Sevenhuijsen pravi, da je ta Giddensova trditev pravzaprav moška pozicija, in da je za ženske situacija ravno obrnjena. Ženske po njenem mnenju, ravno obratno, poskušajo svojo zavezanost razširiti iz zasebnosti v javno sfero (na trg dela, v politiko itd.), torej sfero, ki je bila zanje zgodovinsko gledano zaprta. Moški, obratno, prek pre¬ vzemanja skrbi spreminjajo svojo zavezanost in identiteto v sferi, kjer že živijo, se pravi v sferi intimnega življenja (Sevenhuijsen, 2002: 138). Strinjamo se lahko z avtorico, da je problem na ravni politike v tem, da so ti zapleteni odnosi med spo¬ loma, ki zadevajo delo in skrb, del normativnih predpostavk modernih držav bla¬ ginje in nastanka pojma "modernega posameznika" (ibidem: 139). Hkrati se zdi, da sta teza o dvojni obremenjenosti žensk, ki izpostavlja pred¬ vsem negativne aspekte poznomodernih tranzicij na eni strani, in teza o dvojni navzočnosti, ki izpostavlja predvsem pozitivne vidike oz. prednosti žensk v teh procesih na drugi strani, pravzaprav del iste zgodbe in sta pravzaprav komplemen¬ tarni. Če je dvojna prisotnost prednost žensk v poznomodernem svetu, je dvojna obremenjenost pri tem ovira, ki je posledica spolno asimetrične delitve dela, niz¬ kega vrednotenja skrbi in ostalih problematičnih vidikov usklajevanja dela in dru¬ žine, na katere smo opozorili v tem članku. Namesto zaključka - odprti problemi Problemov družinske politike, ko definira razmerje med delom in družino, je še več, navezujejo se na primer na samo konceptualizacijo družine kot subjekta družinske politike in morda bi morali začeti analizo prav pri njih. Čeprav je težnja oblikovalcev družinske politike priznanje spremenljivosti družinskega življenja in je njihova ambicija zajeti v družinsko politiko vse družine ("vključevanje celotne populacije oz. usmerjenost k vsem družinam" (1. načelo DP)), so konkretna kon- cetpualizacija družine in iz nje izhajajoči ukrepi izključujoči. Govorimo lahko celo o poziciji, ki vpeljuje neke vrste "izključujoči pluralizem" (Švab, 2003), hkrati pa je latentno še vedno prisotna nocija tradicionalne heteroseksualne družine. Najbolj pereča problema sta vidna v izpadu dveh pomembnih družinskih oblik iz družin¬ ske politike. Prvi primer so enostarševske družine, ki bi še posebej v starševskem varstvu ter usklajevanju dela in družine morale biti deležne posebnega varstva s strani države. V družinski politiki je poudarjena t.i. deljena odgovornost med star¬ šema, ki pri enostarševskih pogosto ostaja nerealizirana, kar je posledica v družbi splošno sprejete ideje o spolni delitvi skrbi, ne pa posledica pojava enostarševskih družin kot takih. Odsotnost posebnih ukrepov za varstvo enostarševskih družin (predvsem v zvezi s skrbjo) lahko tudi interpretiramo, kot da oblikovalci družin¬ skih politik to razumejo kot izključno vprašanje zagotavljanja ekonomske varnosti TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Alenka ŠVAB (torej preprečevanje socialne izključenosti oz. le njenega materialnega aspekta - revščine), kar je pri nas domena socialne politike. To pa pušča odprt prostor moralnim zaskrbljenostim nad fenomenom enostarševskih družin. Na eno od nevarnih konsekvenc posredno opozarja Selma Sevenhuijsem (2003: 137) - to so predvsem moralne zaskrbljenosti, da otroci razvezanih staršev niso samo ekonom¬ sko deprivirani, ampak trpijo tudi zaradi nezadostnega starševanja in manka soci¬ alnih vezi (odsotnost očeta). Ta izhaja iz predpostavke o spolni delitvi skrbi, name¬ sto da bi izhajala iz normativne nocije o enakosti med spoloma, ki vključuje tudi idejo, da skrb ni spolno obeleženo delo (ibidem). Drug primer izključujočega plu¬ ralizma v družinski politiki so istospolne družine, ki izpadejo iz družinske politike že v definiciji družine in torej za družinsko politiko sploh ne obstajajo. Istospolne družine tudi sicer niso subjekt družinskega prava v Sloveniji. 13 Posledično ostajajo brez vsake pravne zaščite. To tudi pomeni, da konkretni cilj družinske politike - pravna in dejanska izenačitev vseh družinskih oblik - obvisi v zraku, saj se v osno¬ vi izključuje z definicijo družine (Švab, 2003). Politika usklajevanja dela in družine ne more biti samo politika, ki podpira model neodvisnega zaposlenega posameznika in v razmerju delo - družina (čeprav samo implicitno) favorizira delo oz. "dostop do plačanega dela kot primar¬ ne dimenzije socialne vključenosti" (Sevenhuijsen, 2002: 136), ampak se mora nujno povezovati s politiko enakih možnosti in politiko etike skrbi. Kot smo skuša¬ li prikazati v tem tekstu, je (ne)uspešnost sistemsko povezati vse tri omenjene poli¬ tike, tisto, kar v končni sekvenci v realnosti vsakdanjega življenja dejansko spremi¬ nja družbene pomene skrbi in relocira skrb na različnih družbenih nivojih, še posebej v sferah dela in družine. "Šele ko spoznamo, kako globoko v spolno obe¬ leženih predpostavkah o delu in skrbi koreninijo ne le ureditve delo-družina, tem¬ več tudi, denimo, korporativne kulture, urbanizem in ureditev javnega prevoza, lahko postane očitno, da bi oblikovalci politik morali dati vso prednost razvoju novih socialnih infrastruktur skrbi (Sevenhuijsen, 2002: 139). I.ITKRATURA Bjornberg, U. (2002): "Working and caring for children: family policies and balancing work and family in Svveden". V: Carling, A. ct al. (ur.). Analysing Families - Morality in policy and practice. London, Ncw York: Routledge. Hantrais, L., Lctablier, M.-T. (1996): Families and Family Policies in Iiurope. London, New York: I.ondman. Levvis, J. (2002): "Individualisation, assumption about thc existence of and adult vvorkcr model and the shift towards contractualism". V: Carling, A., Duncan, S, Kdwards, R. (ur.). Analysing Families. Morality and rationality in policy and practice. London, New York: Routledge. Morgan, D.H.J. (1996): Family Connections: An Introduction to Family Studies. Cambridge: PoIity Press. Rencr, T. (2000): "O delu iz ljubezni". V: Oakley, A. Gospodinja. Ljubljana: cf* 'j Slovenija še nima zakona o istospolnih partnerskih skupnostih in je daleč od lega, da bi priznava¬ la in enakovredno obravnavala istospolne družine kol enega izmed načinov družinskega življenja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Alenka ŠVAB Sevenhuijsen (2002): "AThird Way? Moralities, ethics and families: and approach through the ethic of čare". V: Carling, A., Duncan, S., Edwards, R. (ur.). Analysing Families. Morality and rationality in policy and practice. London, New Yorl<: Routledge. Slovenski prevod: glej pričujoči tematski blok. Sevenhuijsen (2003): "Prostor za skrb - pomen etike skrbi za socialno politiko". V: Sevenhuijsen, S., Švab, A. (ur.). Labirinti skrbi: pomen perspektive etike skrbi za socialno politiko. Ljubljana: Mirovni inštitut (zbirka Politike). Sevenhuijsen, S., Hoek, M. (2000): ”Family Politics and the F.thics of Čare. On the Normative Dimension of Dutch Family Policies". Prispevek za SPA konferenco, London, julij 2000. Silva, E.B., Srnart, C. (1999): "The 'New' Practices and Politics of Family Life”. V: Silva, E.B., Smart, C. (ur.). The New Family?, London, Thousand Oaks, New Delhi: SAGE. Švab, A. (2001): Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publici¬ stično središče. Tronto, J. C. (1993): Moral Boundaries: A Political Argument tor an Ethic of Čare. New York, London: Routledge. TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 6/2003 Majda PAHOR* izvirni J ZNANSTVENI ČLANEK MOČ ZA POMOČ Viri etičnega odločanja pri delu medicinskih sester Povzetek. Namen članka je razmišljanje o virih etičnega odločanja medicinskih sester. Avtorica umesti zdravstveno nego v družbene procese modernizacije, ki sojo premaknili iz zasebnega sveta v javni prostor zdravstvenih institucij in jo tam vzpostavili kot podrejeno obliko dejavnosti formalne¬ ga zdravstvenega varstva. Pozna moderna, zlasti v zahod¬ nih družbah, skozi subjektivizacijo povzroči obrat k središ- čenju zdravstvene nege okoli skrbi kot celovite obravnave pacientov. V to smer se razvija tudi raziskovanje procesov etičnega odločanja na osnovi pripovedi zdravstvenih delav¬ cev in bolnikov, ki omogoči globlje razumevanje pojava. V Sloveniji nam raziskave o etičnem razmišljanju in virih odločanja odkrivajo le nekatere značilnosti teh procesov, ki bi jih bilo za kakovostno obravnavo bolnikov potrebno podrobneje proučiti. Ključni pojmi: zdravstvena nega, medicinske sestre, etika, sociologija zdravstvenega dela Uvod Ranljivost, šibkost, bolečina, neugodje in trpljenje so univerzalne človeške izkušnje. Doživljamo jih pri sebi in pri drugih. Ko jih doživljamo sami, se jim želi¬ mo izogniti, jih skrajšati ali odpraviti. Ko jih opažamo pri drugih, so reakcije različ¬ ne: ranljivost ali šibkost drugega lahko izkoristimo za svojo nadvlado, lahko pa rav¬ namo tako, da jo zmanjšamo, odpravimo ali vsaj ublažimo. Nekatere poklicne sku¬ pine, recimo zdravstveni delavci, opravljajo pomoč šibkejšim kot profesionalno plačano dejavnost. Ta dejavnost ima več plasti. Naj tukaj omenim samo dve. Ena je izbiranje in izvajanje postopkov njihovega zmanjševanja ali odpravljanja, ki temelji na empiričnem znanju o človeških (zdravstvenih) problemih. Druga je etična, to je sprejemanje odločitev o tem, katero ravnanje je v določeni situaciji "dobro". Na osnovi česa se medicinske sestre odločajo, kaj je "dobro", kaj pomaga? In od kod dobijo moč za pomoč? Odgovore bom iskala v družbenih značilnostih te skupine in v njeni vpetosti v procese poznomoderne družbe. Kot ugotavlja Uletova (2003), je sociološke refleksije etike v medicini malo. Medicina se pri obravnavi etičnih vprašanj bolj povezuje s pravom. Etika je namreč predvsem normativna veda, usmerjena v najstvo, njen output naj bi bili zgledi za * Doc.dr. Majda Pahor, Visoka šola za zdravstvo, Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 str. 1127-1142 Majda PAHOR 128 usmerjanje odločitev. Sociologija je bolj empirična veda in išče odgovore na vpra¬ šanja o socialnih vplivih na odločitve ter o njihovih posledicah. Sociologijo medi¬ cinske etike torej bolj zanimajo vzroki in posledice dejanj zdravstvenih delavcev kot pa, kakšna so v etičnem smislu njihova dejanja sama. Sprašuje se, kako se spre¬ minjajo vrednostni sistemi in etična načela skozi čas in na katerih osnovah. Namen tega članka je najprej umestiti zdravstveno nego v družbene procese, ki so pripeljali do pozne moderne, in jo nato opazovati z vidika etike skrbi. Etiko skrbi razumem po Sevenhuijsen (2003) kot prepoznavanje ranljivosti sebe, drugih in okolja in kot naklonjeno ravnanje. Etična podlaga zdravstvene nege ima torej dve ravni: spoznavno in akcijsko. Na prvi bi se lahko vprašali: Koliko, kako, kdaj MS prepoznajo ranljivost njih samih, ranljivost drugih (bolnikov, sorodnikov, sodelav¬ cev) in ranljivost okolja, v katerem živijo? Na drugi ravni pa bi se lahko vprašali: Kako, kdaj, na kakšen način naklonjeno ravnajo? Tu se postavlja vprašanje, kako naj etično ravnajo osebe, ki so v sistemu zdravstvenega varstva v podrejenem pol¬ ožaju, imajo pogosto nizko samopodobo, o njih se nadrejeni zaničljivo izražajo in tudi v njihovih medsebojnih odnosih so prisotni elementi horizontalne agresivno¬ sti (Klemenc, Pahor, 1999; Klemenc, Pahor, 2001). Vprašanje je, ali je lahko skrb sestavni del vsakodnevnega delovanja medicinskih sester. Koliko so prisotni ele¬ menti etike skrbi, kot so pozornost, odgovornost, kompetentnost in odzivnost (Sevenhuijsen, 2003) v njihovem ravnanju in kako lahko to ugotovimo? Delo zdravstvene nege se iz predmoderne, kjer je skrb nereflektirana sestavi¬ na sveta življenja, razvija skozi moderno z njenim razvrednotenjem skrbi in podre¬ jenim mestom v sistemu zdravstvenega varstva, v postmoderno, za katero je značil¬ na visoka stopnja zadovoljenosti materialnih potreb, ki omogoča refleksijo o tem, kaj zares rabim in kaj me osrečuje. Giddens (1991) opozarja na nenačrtovane posledice človekovih dejanj in na nujnost refleksije, (samo)spraševanj, vrednote¬ nja in argumentiranja. To lahko poteka samo skozi razpravo, jezik, s poimenovanji. Vprašanje je, ali je argumentiranje vsakdanja praksa zdravstvenih delavcev, ali ref- lektirajo svoja dejanja in uvidijo družbene vzroke, vplive in posledice svojih odlo¬ čitev. Moja predpostavka je, da je mogoče prepoznavanje in podporo potreb šibkej¬ šega vključiti (ali ponovno vključiti) v sistemsko obravnavo bolnikov na osnovi ref- leksivnosti kot značilnost poznomoderne družbe. Če je skrb kot sestavni del sveta življenja nereflektirana, in če je v institucionaliziranem zdravstvenem varstvu moderne razvrednotena in podrejena, pa poznomoderna omogoča ponovno spraševanje po tem, katere potrebe bolnih, pomoči potrebnih in šibkejših so pomembne. Potrebno je reflektirati pomen in dragocenost tega, kar delajo medicinske sestre. V zdravstvu so storitve razvrščene v hierarhijo od bolj cenjenih tehnično zahtevnih in kompleksnih storitev z uporabo tehnologije, do manj cenjenih, vsak¬ danjih oblik pomoči pri vsakdanjih aktivnostih, "tistih, ki bi jih znal vsakdo". Če je tehnološki pristop podlaga ti. "herojske medicine", ki je dejansko rešila mnogo živ¬ ljenj, pa je dejstvo, da je zdaj čedalje več ljudi s "pritlehnimi" problemi, ki potrebu¬ jejo in zahtevajo pomoč. V preteklosti so se družbene vrednote že večkrat premak¬ nile, poudarki so bili na različnih področjih. Ali ni že čas, da ugotovimo, kakšen TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Majda PAHOR pomen ima skrb v našem vsakdanjem življenju, in zlasti takrat, ko so zmanjšane naše sposobnosti, da skrbimo sami zase? Vstopanje zdravstvenonegovalnih tem v javni diskurz je pomembno zaradi preseganja paradoksa racionalnosti kot dominacije sistema nad svetom življenja v zdravstvenem varstvu (Habermas, 1997), je ena od oblik prizadevanja, kako preve¬ sti skrb v jezik javnosti: znanosti in politike, in obogatiti ta dva diskurza s skrbjo (Pahor, 2000). Članek je organiziran v štirih poglavjih. V prvem bomo obravnavali vzpostavi¬ tev zdravstvene nege v moderni družbi kot paramedicinske dejavnosti, ki je potis¬ nila v ozadje "nežnost" te dejavnosti. V pozni moderni pa se zdravstvena nega pri¬ lagaja procesom, kot je subjektivizacija (Bury, 1998) in se ponovno usmerja na skrb. V drugem poglavju bomo obravnavali etične pristope k problemom zdrav¬ stvene nege in v tretjem pogledali nekatere vidike etičnega odločanja v slovenski zdravstveni negi. Zadnji del nakazuje možnosti nadaljnjega raziskovanja etičnega odločanja in kot eden od možnih pristopov predstavi fenomenološko-hermenev- tični metodološki pristop. Od skrbi kot "naravne", nereflektirane dejavnosti vsakdanjega življenja prek razvrednotenja skrbi v moderni k njenemu prevrednotenju v pozni moderni Sedanja dejavnost zdravstvene nege ima dve izhodiščni točki, prvo, ki izhaja iz tradicionalne zdraviteljske in negovalne vloge žensk v družini in skupnosti, in drugo, ki temelji na vzponu bolnišnic v 19- stoletju. V družini in skupnosti so ženske tradicionalno imele zdraviteljsko in negoval¬ no (skrbstveno) vlogo. Mogoče je, da ta vloga izhaja iz materinske vloge žensk, pri čemer gre za prepoznavanje in podporo potreb šibkejšega. Odnos mati - otrok je percepiran kot povezava, empatija, zaščitniška ljubezen, a pogosto vsebuje tudi konflikt, nasilje, ambivalenco. Svet življenja in tradicionalna skrb za zdravje imata tudi temne plati - nereflektiranost, fatalizem, predsodke, vraže, nekritično spreje¬ manje tradicije, zaupanje brez preverjanja. Druga, za sedanjo zdravstveno nego mnogo vplivnejša izhodiščna točka je vzpon bolnišnic v devetnajstem stoletju z medicinskimi sestrami kot zdravnikom podrejeni poklicni skupini. Skrb za bolne se je s tem institucionalizirala in industri¬ alizirala. Zdravstvena nega je prevzela specializirano funkcijo v delitvi dela znotraj institucije, ki je v organizacijskem smislu posnemala tovarniško proizvodnjo (Dingwall, 1991). Vrednote sočutja, podpore, tolažbe so se umaknile in pri medicinskih sestrah je prevladala vloga zdravnikovih pomočnic pri medicinskih intervencijah, vzdrže¬ vanje higiene, reda in nadzorovanje pomožnih delavcev ter bolnikov. Za ta namen so tudi usposabljale šole za medicinske sestre (Pahor, 1998). S Habermasom lahko rečemo, da je zdravstvena nega tipičen primer sistemske podreditve dejavnosti sveta življenja, saj postane pomoč pri življenjskih aktivnostih v sistemu zdravstve¬ nega varstva marginalizirana in razvrednotena. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Majda PAHOR Če se sprašujemo po virih, ki jih imajo medicinske sestre za pridobitev moči za pomoč v naglo se spreminjajoči družbi moderne, je potrebno upoštevati nekatere značilne procese, od globalizacije, potrošništva, do'uveljavljanja subjektivnosti in iskanja pomena. Kako se v teh procesih znajde zdravstvena nega? Kot del zdrav¬ stvenega varstva jo oblikujejo kulturne in socialne oblike modernega in postmo¬ dernega življenja, procesi, ki jih Bury (1998) imenuje objektivizacija, racionalizaci¬ ja in subjektivizacija. Proces objektivizacije pomeni napredujočo tendenco ločevanja dejavnosti in oblik znanja iz lokalnega ali zasebnega okolja v javnost. Tam jih razvijajo področni specialisti v oblike ekspertne dejavnosti in znanja, naj bo to gospodarstvo, politi¬ ka, kultura ali religija, do zdravljenja in nege. Industrializacija je povzročila naraš¬ čajočo delitev dela, kjer so posamezna opravila postajala čedalje bolj specializira¬ na. Ti procesi so prinesli institucionalizacijo dejavnosti, ki so bile prej locirane v družini ali lokalni skupnosti, oziroma selitev dejavnosti sveta življenja v sistem (Habermas, 1997). Na področju zdravja in zdravljenja je to pomenilo ločitev bolezni od bolnika in njegove izkušnje trpljenja. Obravnava tako ločene bolezni je utemeljena v naravos¬ lovnih znanostih. Bolniki niso več obravnavani kot posamezniki, ampak kot "prime¬ ri" bolezni. Druga posledica tega procesa je vzpostavitev medicinske profesije, kot jo poznamo še danes. Vključuje objektivni pogled na bolezen, ki temelji na iskanju specifičnih vzrokov zanjo. Kdor ni sprejel te ideologije, je bil marginaliziran: zako¬ ni o zdravstvenem varstvu so postopoma, od sredine 19- stoletja do začetka 20., omejili pravico do zdravljenja samo na uradno registrirane zdravnike (Turner, 1995). Zboleti je zdaj pomenilo, obrniti se na zdravnika, ki je delal v okviru reguli¬ rane profesije. S tem se uveljavi "klinični pogled" kot nova oblika socialne kontrole. Bolezen je tako odstranjena iz vsakdanjega življenja in postane predmet medicin¬ skega diskurza. Prepoznavanje, imenovanje in legitimacija bolezni so postali mono¬ pol medicinske profesije. Samo zdravniki so lahko poznali "resnico" o bolezni skozi svoj specifični jezik, in bolnik se spremeni v pasivni objekt. Tako kot so bili proiz¬ vodnja, izobraževanje, kaznovanje in skrb za pomoči potrebne relocirani v tovarno, šolo, zapor in center za socialno delo, so bolezni in bolniki preseljeni v bolnišnice. Racionalizacija je postopno prevzemanje razumskega tehtanja in preračuna¬ vanja v odnosu do različnih vidikov življenja. Procesi racionalizacije vstopajo v vsakdanje življenje in povzročajo v njem novo in močno dinamiko. Ekspertno zna¬ nje "hrani" vsakdanje življenje z namenom, da ga racionalizira, kolonizira in homo¬ genizira (Featherstone, 1992, cit. po Bury, 1998). Ni težko opaziti kontradikcij tega procesa - potreba po pomoči in zdravljenju, ki generira profesionalno svetovanje, minira lokalno znanje in laične mreže, ki podpirajo zdravje in samopodobo. Vsakdanje življenje postane prepojeno z učinki iz sistema izhajajočih racionaliza- cijskih procesov. To se vidi tudi v procesu prehoda medicine iz bolnišnične "trdnja¬ ve" v nadzorovanje zdravja celotne populacije. Epidemiologija in socialna medici¬ na iščeta zgodnje znake nenormalnosti, svetovanje in zdravstvena vzgoja skušata usmerjati ravnanje ljudi v zvezi z zdravjem in boleznijo. Subjektivizacija je proces, ki je izrasel iz prejšnjih dveh, po drugi strani pa jima nasprotuje. Je razumsko, refleksivno vzpostavljanje sebe, ki neprestano TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Majda PAHOR poteka in ni nikoli zaključeno. Refleksivnost povzroča stanje stalne negotovosti, ko ne more obstati nobena oblika avtoritarnega znanja. Strah pred posledično nesmiselnostjo življenja je mogoče ena najbolj temeljnih značilnosti našega časa. Refleksivnost res poveča naše razumevanje sveta okoli nas, a njeno udejanjanje spodkoplje zaželene učinke. Za pozno moderno je torej značilen neprestani dvom v neprestanem iskanju zaupanja! Za Foucaulta razvoj moderne družbe ne pomeni le prehoda od moči suverena k disciplinarni moči, ampak tudi vzpon "pastoralne" moči, pogled skrbi na subjektivnost osebe. Subjektivnost je izpostav¬ ljena nadzorovalnemu pogledu naraščajočega števila "skrbstvenih profesij/ pokli¬ cev pomoči", ki deloma direktno, deloma pa skozi medije, vodijo vsakdanje življe¬ nje. Obrat iz objektivističnega in racionalističnega načina razmišljanja k subjektivi- zaciji najdemo vsaj na dveh področjih zdravstvenega varstva v pozni moderni: v splošni medicini in v zdravstveni negi. Za Veliko Britanijo (Bury, 1998) je že od 50. let dalje značilno pritoževanje splošnih zdravnikov nad vsakdanjostjo, pritlehnost¬ jo njihovega dela. Študij jih je usposobil za spopad z boleznijo, zdaj pa k njim pri¬ hajajo ljudje s "trivialnimi problemi". Zaradi tega čutijo, da imajo nizek status v svoji poklicni skupini. Kot protiutež je Balint (v Bury, 1998) predlagal spremembo para¬ digme. Zdravniki naj ne gledajo več svojih pacientov kot "nosilcev bolezni", ampak kot osebe s svojimi življenjskimi zgodbami, kot subjekte, ki potrebujejo pomoč tudi na psihičnem področju. Zdravnike so tudi začeli spodbujati, da proučujejo svojo lastno subjektiviteto. Z refleksijo lahko identificirajo svoje lastne potrebe in občutke, kar bi jim omogočilo poiskati vire nezadovoljstva in frustracij, pa tudi bolje razumeti proces zdravljenja in imeti v njem drugačno vlogo - zdravnik naj bi deloval kot zdravilo. Drug pomemben primer je zdravstvena nega. Moderna zdravstvena nega je temeljila na objektivizaciji telesa, in vsakdanje delo medicinskih sester je bilo usmerjeno na njegovo vzdrževanje, nego, obnavljanje in čistočo. Drugi elementi, kot npr. trpljenje pacientov, čustva, neugodje so morali biti spregledani. Medicinske sestre naj bi jih ignorirale ali opravile z njimi na neformalen način. Tak način razmišljanja je še zdaj prisoten v slovenski zdravstveni negi. Študentka tretje¬ ga letnika zdravstvene nege je v odgovoru na odprto vprašanje o medicinskih sestrah napisala: "Poleg tega, da opravljajo svoje delo, se s pacienti večkrat tudi pogovarjajo." (Pahor, 2001) Kar kaže, da je zdravstvena nega še vedno pojmovana kot "fizično delo na fizičnem objektu" (Šmitek, 1998). Mogoče najbolj prepoznavana družbena predstava o zdravstveni negi je, da gre za žensko delo 0ones, 1994). Osnova za ohranjanje delitve dela v zdravstvu, ki razume skrb in nego kot žensko delo, izhaja iz ideje o tem, da imajo ženske priro¬ jene sposobnosti za nego in skrb zaradi svoje vloge pri rojevanju. To velja za žen¬ ske vseh socialnih slojev, starosti ali narodnosti. Baje so te lastnosti univerzalne in izhajajo iz ženske narave. Tudi Florence Nightingale (1820 - 1910) je dobro medi¬ cinsko sestro pojmovala kot "dobro žensko": z lepim značajem, primernega druž¬ benega izvora in visokimi moralnimi standardi (Jones, 1994). Njena ideologija zdravstvene nege je predvsem želela vzpostaviti distinkcijo med neugledno in neizobraženo negovalko preteklosti in "novo”, za nego bolnikov usposobljeno TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Majda PAHOR osebo. Ideologija zdravstvene nege kot ženskega dela je gojila koncept ženskosti, ki predpostavlja, da obstoji sklop značilnosti in posebnih obnašanj, specifičnih za ženske. Zahteve za to službo so na primer nežnost, sočutje, sposobnost izražanja, empatija, na drugi strani pa tudi lastnosti, kot so podrejenost, vodljivost, čustve¬ nost, iracionalnost itd. Ženske so bile vključene v organizacijo bolnišnice na način, ki je reproduciral njihovo vlogo v patriarhalni družini: triada oče - mati - otrok iz zasebne sfere je bila prevedena v triado zdravnik - medicinska sestra - pacient v jav¬ nem prostoru bolnišnice (Dingwall, 1991). Zdravniki so obdržali nadzor nad diagnosticiranjem in zdravljenjem, dobro¬ došla pa jim je bila pomoč medicinskih sester pri dolgočasnih nalogah nadzorova¬ nja pacientov in izvajanja naročenih posegov. Opravljale so večinoma tista dela, ki bi jih neplačane negovalke, sorodnice, če bi bil pacient doma. Zdravstvena nega je tako pritegnila dve skupini žensk: neporočene ženske iz srednjih slojev, ki so postale matrone in nadzornice, vzdrževale ideal higiene, ter ženske iz delavskega razreda, ki bi se sicer zaposlile kot služkinje ali tovarniške delavke, in so pristajale na podrejenost medicinskih sester višjega ranga. Zdravstvena nega je bila torej že od začetka ženski poklic, a tudi razslojen podobno kot gospodinjstvo srednjega razreda: na eni strani gospodinja in na drugi služkinje, dekle in pomočnice v skrb¬ no strukturirani hierarhiji. In vsi ti sloji žensk so skupno opravljali žensko delo nege, skrbi, kuhanja in čiščenja, medtem ko so moški zdravniki od daleč nadzoro¬ vali celotno dogajanje (Jones, 1994). Florence Nightingale je v svoji poklicni ideologiji kombinirala elemente religi¬ ozne etike s strogo vojaško disciplino, ki je vladala med medicinskimi sestrami. Z idejo "poklicanosti" za zdravstveno nego je "očiščevala" pretežno umazana dela, kot so umivanje, hranjenje, odstranjevanje telesnih izločkov in nego prostora, to je zagotavljanje čistoče in reda. Poleg in deloma proti tej se je uveljavljala še ideolo¬ gija profesionalizacije, povezane predvsem s sodelovanjem pri medicinskih pose¬ gih ter, precej kasneje, ideologija zagovorništva pacientov, ki je vzklila najprej v psihiatričnih ustanovah in na področju skrbi za starejše (Dingwal, 1991). Skozi čas se je torej spreminjalo pojmovanje "dobrega" v zdravstveni negi: od usmerjenosti na telo in njegovo delovanje k obravnavi celotne osebe. Lahko se torej vprašamo, ali je zdravstvena nega vedno "nežna". Zdravstvena nega je pojmovana kot oblika materinjenja, prenesenega v javno sfero: vključuje personalizirano skrb, trdo ročno in pogosto umazano delo, dolg delavnik, potrebo po nekaj organizacijskih sposobnostih in prilagoditev na uboga¬ nje praviloma moške avtoritete. Enako kot materinjenje je nežnost in skrb pogosto videna kot normalna in naravna lastnost žensk. Skrbstveno delo se pojavlja v zasebni in javni sferi, medtem ko je zdravljenje trdno zasidrano v javni sferi. Zaradi pojavljanja skrbstvenega in negovalnega dela v obeh sferah, je pogosto pojmova¬ no kot nekaj, kar zna vsaka ženska in ne rabi posebno dolgega usposabljanja niti visokih plač. Tudi znotraj zdravstvene nege je bila dolgo prisotna (in je deloma še) delitev na pravo delo, to je pomoč pri medicinsko tehničnih posegih, medtem ko so nega telesa in pogovori s pacienti nekaj manjvrednega, kar lahko opravljajo tudi nižje usposobljene negovalke (Melia, 1987, cit. po Jones, 1994; Pahor, 2001). Tako prepričanje je problematično za osamosvajanje zdravstvene nege - ali potem sploh TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Majda PAHOR ima svoje samostojno področje, če je njeno bistvo pomoč zdravnikom pri medicin¬ sko tehničnih posegih? Poudarki o pomenu odnosov med medicinskimi sestrami in pacienti se torej neprestano spreminjajo: med skrbjo in nadzorovanjem, med ženskostjo in profesi¬ onalizmom. Pomemben obrat se je ob koncu 70. let zgodil v zahodni Evropi in severni Ameriki. Od medicinskih sester je zahteval popolno prekinitev s prejšnjim načinom dela. Ta obrat je posledica subjektivizacije v medicini, ki jo je podprla poklicna elita. Zdaj od medcicnskih sester pričakujejo, da ugotavljajo tudi pacien¬ tove misli in občutke in ne le delovanje telesa. Skrbna medicinska sestra je torej relativno nov izum. Prej so jih učili, naj sodelujejo z zdravniki in jim ne ugovarjajo, naj tvorijo enotno fronto v odnosu do pacientov. Zdaj so pacienti razumljeni kot bio-psiho-socialne celote, zdravstvena nega pa je razumljena kot sistem zaupnih, čustveno zahtevnih, na pacienta usmerjenih holističnih intervencij. Ta obrat se je pričel v akademskih okoljih, se uveljavil v študijskih programih zdravstvene nege, v praksi, zlasti bolnišnični, pa manj (Pahor, 1998). Etični koncepti kot osnova delovanja v zdravstveni negi S spremembami poznomoderne družbe se vrednote na novo centrirajo, demo¬ kratizacija omogoča uveljavljanje potreb večine prebivalstva, vlada postaja bolj izvršna oblast ljudstva. Ali, kot pravi Sevenhuijsen, v demokratični družbi imajo vlada oz. oblikovalci politik vlogo, da se odzivajo na ideje ljudi o za življenje pomembnih stvareh. Njihova vloga je, da se odzivajo, podpirajo in skrbijo za dvo¬ smerno komunikacijo v politiki, kar pomeni prehod od modela nadzora k mode¬ lu podpore (Sevenhuijsen, 2003). Analogno bi to lahko veljalo tudi za institucije na vseh ravneh. Kraj političnega odločanja postaja torej prostor, kjer aktivni državlja¬ ni pripovedujejo o tem, kaj je pomembno za njihovo življenje in na tej osnovi obli¬ kujejo skupne pomene - to so temelji dolgotrajnih oblik soobstoja na osnovi jav¬ nih odločitev. Javno mnenje, odprta javna razprava je pogoj za to. Velike spremembe se v pozni moderni dogajajo v značilnostih zdravstvenih problemov ljudi. Kot posledica prevlade kroničnih bolezni je potrebna relokacija skrbi v zdravstvu od zdravljenja k negi. To ustvarja potrebo po novi organizaciji življenja in dela in po večjem poudarku na kakovosti življenja pri zdravljenju. V družbi se je skrb preselila iz družine v javno sfero in postala predmet političnega delovanja in pogajanj. Ta selitev je povzročila potrebo po novi družbeni infrastruk¬ turi skrbi. Ta se vzpostavlja na novih normativnih okvirih: če mora javna sfera opravljati dejavnosti skrbi, mora temeljiti na vrednotah skrbi, mora se uveljaviti "skrbno državljanstvo" (Sevenhuijsen, 2003). Pri tem je vloga družboslovja, da identificira trende mogočega v že obstoječem, v tem je emancipacijska vloga druž¬ boslovnih ved (Habermas, 1976, Giddens, 1991). Uveljavljanje vrednot skrbi poteka poleg oz. v povezavi z vrednotami solidar¬ nosti, pravičnosti, učinkovitosti. Vendar te vrednote niso vedno kompatibilne. Raziskave na Nizozemskem so dokazale, da preveč racionalizacije škodi skrbi - če je poudarek le na produktivnosti, kakovost in količina skrbi upade, zato je nujno TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Majda PAHOR skrb umestiti v središče politične presoje in javnega delovanja, kot kriterij, ne kot produkt (Sevenhuijsen, 2003). Etika skrbi razume skrb kot proces in kot prakso. Skrb je dejavnost človeške vrste, ki vključuje vse, kar delamo, da ohranjamo, nadaljujemo in popravljamo naš svet (ki vključuje nas same, druge in okolje) tako, da lahko kar najbolje živimo (Tronto, 1993, cit. po Sevenhuijsen, 2003). Avtorica loči štiri elemente etike skrbi. Ti so: - pozornost, kar pomeni sposobnost prepoznati potrebo po skrbi, - odgovornost, to je pripravljenost in sposobnost za ustrezno ukrepanje, - kompetentnost ali posedovanje virov in znanja za zadovoljevanje konkretnih potreb, - odzivnost ali vzajemna občutljivost, sposobnost za interakcijo in sprejemanje skrbi. Te štiri vrednote so jedro etike skrbi kot moralne orientacije in skrbi kot druž¬ bene prakse, temeljijo pa na zaupanju kot pogoju, ki skrb omogoča. Vprašanje pa je, kako lahko ljudje uskladimo skrb zase, za druge in za svet. Kajti vsi smo ranljivi, "nedokončani". Etika skrbi zato temelji na etiki zaupanja. Sistemi namreč potrebujejo več kot pogodbe in pravila za svoje delovanje. Potrebno je zaupanje kot tisto, ki vzpostavlja družbeno kohezijo, sodelovanje in solidarnost. A zakaj potrebujemo zaupanje in kako do njega pride (Sevenhuijsen, 1998)? Po Sevenhuijsen (1998) je zaupanje tisto, ki skrb sploh omogoča. O zaupanju in družbeni koheziji pa so tradicionalno pisali predvsem z vidika abstraktnega individuuma. Ta zorni kot je filtriral pogled na družbeno življenje na specifičen način, tako kot fotografski filter vpliva na posneto podobo pokrajine. Baierjeva (Baier, 1994, cit. po Sevenhiujsen, 1998) ugotavlja, da so bili filozofi, ki so obravna¬ vali koncept zaupanja, z redkimi izjemami "duhovniki, sovražniki žensk in puritan¬ ski samci". To so bili ljudje, za katere je bila značilna minimalna medsebojna odvis¬ nost, za njih so skrbeli drugi, družbo so videli kot mrežo hladnih in oddaljenih odnosov med odraslimi. Sevenhuijsen (1998) vidi več problemov v zvezi s takim pojmovanjem zaupanja. Naj njeno razmišljanje poskusim navezati na položaj medicinskih sester. Prvi problem je v tem, da ljudje niso enoplastni, ne ravnajo vedno enako, niso "dokončani". Če to večplastnost spregledamo, definiramo identiteto na osnovi raz¬ lik med "nami" in "njimi", med insiderji in outsiderji, med znanim domačim in neznanim tujim, ki mu ne smemo zaupati. Če lahko zaupamo samo "našim", se oblikuje družbena kohezivnost, zgrajena na ksenofobiji in izključevanju, torej v nasprotju z demokratičnimi ideali inkluzivnega državljanstva. Primeri takega dua¬ lizma med "nami" in "njimi" in odnosov vnaprejšnjega nezaupanja so npr v relaci¬ jah medicinskih sester do pacientov ("včasih nas hočejo okoli prinesti"), do sorod¬ nikov, do zdravnikov, do drugih zdravstvenih delavcev, do drugih medicinskih sester, ki se razlikujejo po izobrazbi, specialnosti, delovnem mestu, do družbe oz. javnosti (Pahor; 2001, Klemenc, Pahor, 1999; Klemenc, Pahor, 2001). Problem je tudi statično razumevanje zaupanja, pojmovano kot značilnost, ne kot proces, ali, kot pravi Sevenhuijsen, kot samostalnik, ne kot glagol. Medicinske sestre pričakujejo vnaprejšnje zaupanje že s tem, ko se predstavijo. A zaupanje je TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Majda PAHOR dinamično, vzpostavlja se v interakcijah med ljudmi. V konceptu zaupanja, teme¬ lječem na izoliranem posamezniku, manjka ravno ta odnosni vidik. Vendar, opozarja Sevenhuijsen, je zaupanje lahko škodljivo in spodkopavanje zaupanja je lahko moralno upravičeno dejanje. Pojmovanje zdravstvene nege so vedno določali zdravniki: medicinske sestre so poučevali v šolah in jih nadzorova¬ li pri delu ter predstavljali v javnosti. Tako so določali njihovo vlogo in način delo¬ vanja, skozi proces poklicne socializacije pa so jim tudi oblikovali njihovo samopo¬ dobo kot podrejene delovne skupine, ki opravlja manj pomembna dela v zdrav¬ stvu. Nereflektirano sprejemanje take podobe je v preteklosti ohranjalo medicin¬ ske sestre podrejene in njihovo delo marginalizirano. Zaupanje se gradi na refleksivnosti ljudi, ki nadomesti sisteme instrumentalne¬ ga ekspertnega znanja (Giddens, 1991). Govorjenje in poslušanje kot osnova ref¬ leksivnosti je temeljna dejavnost človeka, v vsakdanjiku je za to potrebno zagoto¬ viti čas. V zdravstveni negi je tega še vedno malo in še velja pravilo, da je potrebno delati, ne govoriti (Pahor, 2001). Sociološke raziskave v Veliki Britaniji (Davies, 1995) kažejo, da medicinske sestre poudarjajo interakcijo z bolniki, vzpostavljanje odnosov, komunikacijo, ki pomeni razumevanje in spodbujanje, ter lajšanje telesnih in duševnih bolečin. Torej bi lahko bila alternativa odnosna etika. Po Bergum (2003) je usmerjena k ustvarjanju povezav med ljudmi s pomočjo spoštovanja in zaupanja in z namenom, izraziti sočutje skozi zdravljenje in nego. Odnosna etika pomeni vzpostavljanje in ohranjanje komunikacije. Pomeni tudi, da je etika vključena v vsakodnevne stike med ljudmi in ni le "razkazovanje moralne trdnosti v trenutku krize". Bergum (2003) meni, da odnosna etika obsega štiri osrednje koncepte: 1. etika pomeni, "kako" obravnavamo drug drugega za razliko od kliničnih odloči¬ tev, "zakaj" izberemo določeno obravnavo, 2. etično dejanje je recipročno, torej izvajalci in prejemniki skrbi dobivajo in daje¬ jo, 3. osebna avtonomija se razvija in izraža s povezavami med ljudmi in ne le z indi¬ vidualnimi pravicami, 4. etika je bolj vprašanje "Kaj naj bi sedaj storil/a?" kot trditev "To bi moral/a stori¬ ti". Že s sobivanjem participiramo ter vzpostavljamo določeno situacijo, in nismo nikoli samo zunanji opazovalci, tudi če smo npr. samo obiskovalci v bolnišnici. Odnosna etika torej poudarja bolj pomen vprašanja "kdo sem jaz" kot "kaj delam", je bolj način življenja kot odločanje. Je način, kako zabodemo iglo, kako pričnemo z razgovorom, kako pokažemo spoštovanje, kako smo drug z drugim. V tem pojmovanju etike je poznavanje etičnih principov in teorij ključnega pomena, vendar ne izključnega - voditi mora k povezanosti z drugimi. Prostor in čas za skrb je potrebno načrtovati na vseh ravneh, in po Sevenhuijsen (1998) je na družbeni ravni vlada glavna režiserka in supervizorka politike skrbi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Majda PAHOR Nekateri vidiki etičnega odločanja v slovenski zdravstveni negi Če uporabimo sociološki pogled na etično odločanje medicinskih sester, pred¬ postavimo, da odločitve sprejemajo (tudi) na osnovi svoje družbene vpetosti. Poglejmo samo prisotnost medsebojnega (socialnega) zaupanja kot temeljnega pogoja za etično delovanje. Po mednarodni raziskavi je Slovenija dokaj neprijazno okolje za vzpostavljanje etike skrbi: samo 14% anketirancev meni, da je ljudem v splošnem mogoče zaupati, v primerjavi s 43% Švicarjev (Delhey, Newton, 2003). In kakšne so značilnosti te družbene skupine, kdo so osebe, ki delajo na področju zdravstvene nege? Najprej je potrebno omeniti, da so težave že z njiho¬ vim imenom. Čeprav se ukvarjajo z zdravstveno nego, se nočejo imenovati nego¬ valke oz. negovalci, to ime je prihranjeno samo za najmanj izobražene pomožne delavce v zdravstvenih ustanovah. Naziv "medicinska sestra" naj bi imela oseba s postsekundarno izobrazbo, medtem ko imajo naziv zdravstveni tehnik oz. tehnik zdravstvene nege tisti, ki so zaključili srednjo šolo. V pogovornem jeziku pa se uporablja izraz "medicinska sestra" za vse zaposlene v zdravstveni negi, in tako tudi v tem članku. Medicinske sestre (Peternelj, 2001) so najbolj številčna skupina znotraj sloven¬ skega zdravstvenega varstva, skupaj okoli 13 000 oseb. Večina, 95%, so ženske, ven¬ dar je v skupini mlajših, od 18 do 24 let, preko 20% moških. Največ (77%) ima sred¬ nješolsko izobrazbo in le 23% višjo, visoko ali fakultetno. Že podatek o izobrazbe¬ ni strukturi kaže oddaljenost od profesionalnega modela, ki ga elita poklica pred¬ stavlja kot zaželeno stanje. Večina ima zaposlitev brez vodilnega ali vodstvenega položaja, 14% občasno opravlja nadzor drugih zaposlenih, dobrih 8 odstotkov ima vodstveni položaj na ravni delovne enote, nekaj manj kot 3 odstotke pa vodilni pol¬ ožaj na ravni ustanove. Slaba polovica jih dela v bolnišnicah. V ambulantah in patronažnem varstvu jih je 33%, v drugih ustanovah, kot so domovi za starejše, posebni socialni zavodi in podobno pa okoli 18%. Trije odstotki nimajo opravka s pacienti, vsi ostali pa se naj¬ bolj pogosto srečujejo s pacienti vseh starosti (približno 40 %), odraslimi (33%), otroki (15,7%), mladostniki (10,1%) in s starostniki (20,4%). Največ se jih ukvarja z bolnimi pacienti (76,1%), slaba petina z zdravimi, ostali pa z obojimi. Največ medicinskih sester je poročenih (68%), v izvenzakonski skupnosti jih živi 11,4 %. Samskih je 13,3%, razvezanih pa 5,6%. Medicinske sestre imajo več otrok kot slovenske ženske na sploh, v povprečju 1,6 otroka. Največ jih ima dva otroka. Tiste iz dohodkovnega razreda 100 - 150.000 SIT imajo največ otrok. Povprečni neto osebni dohodek je v avgustu 2001 znašal 140.000 SIT in je pred¬ stavljal povprečno 53% vseh družinskih dohodkov. Na podeželju živi 40,3 % medicinskih sester, 32,6% v mestu in 27,1% v primest¬ nem naselju. Skoraj polovica jih ima do delovnega mesta manj kot 5 km. Članic društev, ki se ukvarjajo z zdravjem in boleznijo, je 4,3%, v ostalih pa manj. Za verne se je opredelilo 45,5%, 31,3% se jih o tem ne more odločiti, ostale pa niso verne (Peternelj, 2001). In kako razumejo skrb slovenske avtorice s področja zdravstvene nege? Za Šmitkovo (2001) skrb pomeni, da nekoga ali nekaj vzamemo v obzir ("nam je TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Majda PAHOR mar"), da nam nekaj pomeni in da v okviru njegove odvisnosti od našega delova¬ nja prostovoljno prevzamemo pobudo odgovornosti zanj/za nekaj (otroka, žival, zdravje, higieno, zdravo okolje); brez medsebojnega odnosa ni skrbi. Pojmi zdravstvena nega, nega/negovanje in skrb se medsebojno razlikujejo (Šmitek, 2001). Pojem zdravstvena nega se nanaša na strokovno področje, stroko ali znanstveno disciplino. Nega/negovanje je izvajanje zdravstvene nege, tradicio¬ nalno predvsem zadovoljevanje pacientovih osnovnih fizičnih potreb. Skrb pa je jedro, bistvo delovanja in predstavlja osnovno vrednoto v zdravstveni negi. Usmerjena je v celovitost bolnika in združuje zadovoljevanje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih in družbenih potreb pacienta. Osnova za prevzem skrbi za nekoga je njegova odvisnost (npr. nezmožnost samooskrbe, čustvena odvisnost ipd.) in ranljivost. Časovno in prostorsko skrb za paciente ni vezana izključno na neposredne medsebojne stike. Vključuje namreč trenutne in bodoče potrebe, ki jih medicinska sestra zazna ali predvidi pri pacientu na osnovi svojega profesional¬ nega znanja in izkušenj (Šmitek, 2001). V praktičnem delovanju zajema skrb poleg telesne nege še aktivno poslušanje, pogovarjanje, poznavanje pacienta kot posameznika, spoštovanje, dotikanje, spod¬ bujanje, tolaženje, informiranje za samostojno odločanje, ugotavljanje, da bolnik sam sebe najbolje pozna, zagovarjanje pacienta in njegovih koristi, podporo varno¬ sti, udobja in občutka lastne vrednosti. Skrb obsega tudi razmišljanje o pacientu, ugotavljanje in obravnavanje pacienta v stanju čustvene napetosti in stresa, ki jo izraža preko zaskrbljenosti, strahu, jeze, žalosti, zadrege - torej je skrb tudi podpora, prisotnost in izražanje pripravljenosti pomagati. Nadalje je skrb načrtovanje sveto¬ vanja, učenja in osvajanja potrebnih ročnih spretnosti za samooskrbo, predvideva¬ nje potreb po strokovni pomoči ter navodila za bolnikovo oskrbo sodelavcem, vključevanje svojcev do zavestnega vključevanja etičnih stališč. Vseh teh aktivnosti medicinske sestre v okviru tehničnega pogleda na zdravstveno nego nikdar niso mogle ali znale izpostaviti. Pacienti subjektivno ne zaznavajo le "nege", ki je z nego¬ valnimi in medicinsko-tehničnimi posegi usmerjena na telesno področje, ampak skrb kot celoto. Skrb je način vzdrževanja pacientovega dostojanstva in celovitosti. Več avtorjev (Radsma, 1994 v Šmitek, 2001; Robinson, Vaughani, 1993)) opredeljuje skrb in nego kot "nevidni šiv" - če je, ga sploh ne opazimo, če pa ga ni, občutimo pomanjkanje. Zanemarjanje je bolj opazno kot skrb, pomanjkanje skrbi oseba veli¬ ko bolj občuti kot prisotnost skrbi. V tem je tudi bistvo nevidnosti ženskega dela; skrb za drugega, ki je v družbi praviloma naloga žensk, je del vsakdanjega življenja in o njej ne razmišljamo kot o "delu". Zato tudi v zdravstveni negi kot delo opažamo predvsem tehnične postopke, ki jih je možno kvantitativno vrednotiti in izražati v merljivih količinah (število nahranjenih pacientov ipd.) in ocenjevati z učinkovitost¬ jo, medtem ko je skrb mogoče ocenjevati le s tem, kar je bilo "dobrega" storjeno (Šmitek, 2001:70). Klemenc (2003) razume skrb kot bistvo zdravstvene nege, zazna¬ vanje in doživljanje človeka kot celote, ki jo lahko izvaja zdravstvena nega samo v sodelovanju z drugimi strokovnjaki zdravstvenega in socialnega varstva, in s tem odpira novo raven razvoja tega področja oziroma avtonomijo (MacDonald, 2002). Šmitkova (2001) je ugotavljala, kako slovenske medicinske sestre razmišljajo o etiki. Da je etični vidik enako pomemben kot izvajanje postopkov zdravstvene TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Majda PAHOR nege, meni skoraj 91% anketirank, da je sicer pomemben, a bistveno ne vpliva na izide zdravstvene nege, meni 5,9 % in da je manj pomemben kot sami postopki, odgovarja 3,4%. Le ena sama med 1057 anketirankami je odgovorila, da etični vidik sploh ni pomemben. O etičnosti svojega ravnanja razmišljajo veliko: vsakodnevno se s tem ukvarja 45,5%, pogosto pa 40,1%. Redkokdaj ali nikoli o tem vprašanju raz¬ mišlja le dobra 2% anketiranih Zaznavanje kršitev etičnih načel pri obravnavi pacientov je visoka. Najmanj pogosto opazijo kršitev načela spoštovanja predpisov o strokovnem izvajanju postopkov v zdravstveni negi. Pogoste ali občasne kršitve posameznih etičnih načel zaznavava 40, 6% anketirank, najbolj pogosto pa je kršena zasebnost bolni¬ ka pri razgovoru (79%). Po opažanjih anketirank so pogosto ali občasno kršene tudi pravice pacientov (75, 6%), pravica do telesne zasebnosti (70,1%), pravica do osebnega dostojanstva (59%) in pravica do zaupnosti podatkov (55, 1%). In kdo so kršitelji? Nihče, je odgovorilo dobrih 21% anketirancev, ki kršitev v svojem okolju ne opažajo. Anketiranke so kritične do sodelavk in sodelavcev, zla¬ sti do zdravnikov. Kar 45,8% jih meni, da le-ti najpogosteje kršijo etična načela. Kršitve pri zdravstvenih tehnikih in srednjih medicinskih sestrah opaža 40,6%. V podobnem obsegu so kršitelji tudi nezdravstveni sodelavci (administratorke, čistil¬ ke ipd.), sodelavke - višje medicinske sestre pa v 21, 9 %. Da one same kršijo etič¬ na načela, jih je priznalo 11,2%. Nekaj nad polovico anketirank v takih primerih tudi ukrepa, največ z opozorilom kršitelju, nekatere pa tudi opozorijo odgovorno osebo. Precejšen delež (18,2%) ugotavlja, da ne more ukrepati, ker etična načela kršijo nadrejeni. Ostale, ki ne ukrepajo, to utemeljujejo s tem, da jih itak nihče ne upošteva (8,6%), da se bojijo posledic, npr. zamere (9,9%), ali da je etično ravnanje stvar posameznika (7,3%). Podkupovanje kot kršitev zakonov in kot etična kršitev je po mnenju anketi¬ rank močno prisotno v našem zdravstvu: le 0,7% meni, da ga ni; 36, 5% da je redko in 44,9%, da je pogosto. Tudi v raziskavi Ninamedie, po naročilu Zdravniške zbor¬ nice Slovenije, FIDES in Slovenskega zdravniškega društva, je korupcija v zdravstvu velik problem po mnenju 60, 2% vprašanih Slovencev (Bobnar Najžer, 2003). Starejše medicinske sestre manj opažajo nespoštovanje pravice pacientov do telesne zasebnosti. Najmočnejša je zveza med izobrazbo in pogostostjo razmišlja¬ nja o etičnih problemih: bolj izobražene dajo etičnemu vidiku v zdravstveni negi večjo težo in pogosteje razmišljajo o etičnosti svojega ravnanja. Pogosteje tudi opa¬ žajo kršitve pravic pacientov na večini področij. Tudi v raziskavi prve generacije medicinskih sester, ki je svojo stroko študirala na univerzitetni ravni, je bil odnos do položaja pacientov v slovenskem zdravstvu zelo kritičen. V anketi ob začetku dvoletnega študija je 75% anketirank njihov položaj opisalo kot slab (kot podrejen, manjvreden, zapostavljen, premalo upoštevan, nepravilno obravnavan ipd), ob koncu pa jih je tako menilo že 94,1% (Pahor, 1998). Bolje plačane MS, ki pa so ver¬ jetno tudi v skupini bolj izobraženih, tudi poudarjajo pomen etičnega vidika in pogosto opažajo kršitve pravic pacientov (Kvas, 2003). Tudi raziskava na 46 patro¬ nažnih medicinskih sestrah na Gorenjskem je pokazala, da se vse srečujejo s pro¬ blemi osamljenosti starostnikov in v večini z nasiljem nad njimi. Gre za zapletene okoliščine, zlasti ko medicinske sestre ne morejo vzpostaviti sodelovanja s starost- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Majda PAHOR niki in njihovimi družinami. Problemi večinoma niso zadovoljivo rešeni; zaradi odnosa družbe do starih, nezadostne povezave strokovnih služb in osebnosti sta¬ rostnikov. Ob tem imajo nekatere medicinske sestre občutke nemoči, druge pa to (resignirano) sprejmejo kot vsakdanjo realnost (Košir, 2003). Kako bi bilo mogoče poiskati vire "dobrega" v dejavnosti slovenskih medi¬ cinskih sester? O etično dobrih dejanjih in njihovih virih ni raziskav, vse dosedanje so prouče¬ vale bolj kršitve etičnih načel. Toda bistvo etičnega delovanja je blažitev trpljenja, tolažba, podpora. Vprašanje je, kako ugotoviti pogoje za etično akcijo, ko slabo, težavno situacijo obrnemo v dobro. Kateri viri so potrebni za to, je njihov izvor na individualni, skupinski ali strukturni ravni? Eden od možnih odgovorov je analiza pripovedi ljudi, ki so vpleteni v take situacije. Anna Soederberg (1999) je proučevala doživljanje etično zahtevnih situacij pri medicinskih sestrah, zdravstvenih tehnikih in zdravnikih v enotah intenzivne nege v šestih bolnišnicah na severu Švedske. Skrb za hudo bolne paciente pomeni pogosto srečavanje z etičnimi problemi. V intervjujih so respondenti pripovedova¬ li o takih situacijah. Pripoved je temeljni način razumevanja svojih lastnih izkušenj, kajti kako naj vem, kaj mislim, dokler tega ne povem. Naše izkušnje skozi pripoved organiziramo tako, da odgovarjajo na vprašanja: kaj, zakaj, kdo, kje, kako, za koga itd. Pripoved je mešanica objektivnih dejstev, subjektivnih izkušenj in smisla dogodka. Vprašanje se je glasilo: pripovedujte o katerikoli situaciji iz vašega dela, ko je bilo težko vedeti, kaj bi bilo dobro in pravilno narediti. Vsi intervjuvanci so pripovedovali o več kot eni situaciji. Avtorica je 255 pripovedi analizirala z upora¬ bo fenomenološko-hermenevtične metode. Najbolj pogosta tema pripovedi je bila "preveč zdravljenja", o tem so zdravniki govorili z vidika sprejemanja odločitev, medicinske sestre z izvršnega vidika in zdravstveni tehniki z odnosnega vidika. Kljub razlikam med poklicnimi skupina¬ mi, so vsi imeli skupno vrednoto sočutja. Analiza pripovedi medicinskih sester je odkrila pomen dostojanstva in kako ga je mogoče zagotavljati v pogojih intenziv¬ ne nege. Zgodbe zdravstvenih tehnikov so govorile o fizični bližini trpljenja paci¬ entov in njihovih družin in o tem, kako je obup mogoče spremeniti v tolažbo, kar je temeljna etična praksa. Zgodbe zdravnikov so obravnavale velika tveganja pri odločanju, ali naj poskušajo rešiti življenje pacienta za vsako ceno ali naj ga pusti¬ jo umreti. Probleme so imeli s tem, ker je težko uporabljati splošna pravila v speci¬ fičnih situacijah. Analiza nakazuje, da klinično odločanje v enotah intenzivne nege, kjer gre za visoko tehnološko okolje, urgentnost in težavnost odločitev, zaje¬ ma "mejne situacije", ki zahteva etiko vrlin bolj kot akcijsko etiko. Dileme zdravni¬ kov so bile predvsem v zvezi s tem, kaj narediti, kako biti pravičen, dileme medi¬ cinskih sester pa predvsem v zvezi s tem, kako vzpostaviti dobre odnose s pacien¬ ti in njihovimi družinami. Glavni vir etičnih problemov pri vseh intervjuvancih je bila nezmožnost "spre¬ jemanja". "Sprejemanje" pomeni omogočiti sodelovanje drugega, kar odpre mož- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Majda PAHOR nost za etično razsežnost. Etični problemi so se pojavili v situacijah, ko so zdrav¬ stveni delavci doživljali pomanjkanje "sprejemanja". "Sprejemanje" je pred-etičen način bivanja in ne način delovanja, je pogoj za etično dobro delovanje s tem, ker omogoči zdravstvenim delavcem komuniciranje z realnostjo na različne načine: z odkritimi razpravami, s sočustvovanjem, s procesom vzpostavljanja dostojanstva, s prisotnostjo in s povezanostjo. Komuniciranje z realnostjo pomeni napraviti pros¬ tor za drugega v sebi. Če sem popolnoma napolnjen/a s sabo, bo zame nemogo¬ če, da sprejemam, da vključim vase sporočilo drugega. S pomočjo različnih nači¬ nov komuniciranja je mogoče tolažiti, spoštovati dostojanstvo in zagotavljati reali¬ stično zdravljenje in nego, pravi Soederberg. Študija je pokazala, da sprejemati pomeni pripravljenost na sodelovanje - to je pogosto trenutek obrata v odnosu, s pričetkom komuniciranja, s pozornostjo in vključenostjo, s prisotnostjo in povezanostjo. Sprejemanje omogoča dobro etično odločitev - ampak kako sprejemati od pacientov še kaj poleg kupa informacij, ki so rezultat kliničnih opazovanj in meritev fizioloških funkcij? V dveh tretjinah opisa¬ nih primerov zdravstveni delavci niso uspeli izvesti obrata iz etičnega problema v nekaj dobrega. Namesto tega jim je izkušnja pustila občutek ujetosti, odbijanja in odtujitve, v duhovnem smislu občutek, da niso doma, občutek brezdomstva. Nasprotje temu je občutek, da "sem doma". Temeljni kamen tega občutka je svobo¬ da in ustvarjalnost. Svoboda pomeni sprejemati drugega, takega kot je, brez mani¬ puliranja ali razvrednotenja, kar omogoča drugemu, da je on sam. Ustvarjalnost pa je podarjanje sebe, ustvarjanje iz sebe, iz lastnih resursov. Kakšna pa je zveza med tem, kar sem in tem, kar delam? Zdravstveni delavci imajo pri tem pogosto težave - kako naj etično zahtevne situacije spremenijo v nekaj dobrega. Nezmožnost pre¬ oblikovati situacijo povzroča obup, obup pa okupira, zapre in me naredi nedo¬ stopnega drugim in s tem preseka možnost pomoči. Če pa uspemo preoblikovati težko situacijo v nekaj dobrega, to povzroči olajšanje. Olajšanje dovoljuje zaveza¬ nost, smiselnost, dostopnost drugim, odpira možnosti opraviti z zahtevami življe¬ nja, moč za obstoj. Narediti nekaj dobrega drugim (pacientom, njihovim družinam, kolegom) predpostavlja sprejemanje njihovega sodelovanja. Sprejemanje omogoči poveza¬ nost in znotraj povezanosti je mogoče odkriti realnost situacije. Ko vidimo realno, je mogoče delovati etično. Dobro je mogoče storiti le v povezavi z drugim, z varo¬ vanjem njegove krhkosti in istočasnim sprejemanjem njegove avtoritete (Soederberg, 1999). Zaključek Kaj je dobro, ni mogoče povedati enkrat za vselej, v nekih splošnih pravilih (npr. Kodeks etike, 1994); mogoče je le razmišljati, v katerih okoliščinah lahko pride do nečesa, kar vsi vključeni doživljajo kot "dobro". Kako vzpodbuditi ustvar¬ janje takih okoliščin, je politično vprašanje o zagotovljanju virov za etično delova¬ nje, kot so čas, prostor, znanje, moč. Potrebno bi bilo pogledati, kako formalna in neformalna socializacija zdravstvene delavce usposobi za etično delovanje, za TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Majda PAHOR pozornost, odgovornost, kompetentnost in odzivnost. Eden od najpomembnejših političnih odgovorov na globalizacijo je izobraževanje, ki se usmerja v ključne spo¬ sobnosti za uporabo na različnih področjih dela, ugotavlja Beck (2001). To so npr. sposobnost družbenega delovanja, sposobnost dela v timu, razreševanja konflik¬ tov, razumevanja drugih kultur, sposobnost integriranega mišljenja in sposobnost obvladovanja negotovosti in paradoksov pozne moderne. Potrebno bi bilo raziskati konkretne izkušnje zdravstvenih delavcev in pacien¬ tov o etični praksi ter o okoliščinah, ki jo omogočajo. S političnimi odločitvami na mikro in makro ravni je mogoče na tej osnovi zagotavljati vire in vzpodbujati ustrezne razmere za "aktivno državljanstvo" (Sevenhuijsen, 1998). LITERATURA Beck, Ulrich (2001): What is globalization. London: Polity Press. Bergum, Vangie (2003): Relational cthics. What is it? Dostopno preko http:/www.phen.ab.ca/materials/intouch/voll/intouchl-02.html Bobnar Najžer, Elizabeta (povzela za objavo) (2003): Mnenje slovenske javnosti o zdravstvu. ISIS, junij: 28-32. Bury, Michael (1998): Postmodernity and hcalth. V: Scambler, Graham, Higgs, Paul (eds): Modcrnity, medicine and hcalth. Medieal sociology tovvards 2000. London and New York: Routledge. Davies, Celia (1995): Gcnder and thc professional predicament in nursing. Buckhingham: Open University Press. Delhcy, Jan in Newton, Kenneth (2003): Who trusts?Thc origins of social trust in seven soci- eties. European Scieties Vol. 5 No 2: 93-138. Dingvvall, R., Rafferty A, Webster, C. (1991): An introduction to the social history of nursing. London: Routledge. Giddens, Anthony (1991): Modernity and self-identity. Self and society in the late modern agc. London: Polity Press. Habermas, JLrgen (1976): Saznanjc i društveni interes. Beograd: Nolit. Habcrmas, JLrgen (1997) The theory of communicative action. Cambridge: Polity. Jones, Linda J. (1994): The social context of health and health work. London: The Macmillan Press. Klemenc, Darinka (2003): Skrb v zdravstveni negi ali zdravstvena nega v (o)skrbi. Obzor Zdr N; 37: 99-106. Klemenc, Darinka in Pahor, Majda (1999): Nasilje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji. V: Klemenc, Darinka in Pahor, Majda (ur): (1999): Nasilje in spolno nadlegova¬ nje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Klemenc, Darinka in Pahor, Majda (ur) (2001): Medicinske sestre v Sloveniji. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije. Košir, Alenka (2003): Etične dileme medicinske sestre v patronažni zdravstveni negi starost¬ nika. Diplomsko delo. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo. Kvas, Andreja (2003): Razlike v odnosu do izobraževanja in zdravja, vrednot, etike in samo¬ podobe medicinskih sester v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Majda PAHOR MacDonald, Chris (2002): Nurse autonomy as relational. Nurse Ethics 9 (2). Pahor, Majda (1998): Univerzitetni študij za medicinske sestre. Primer prve generacije zdrav¬ stvene vzgoje. Obzor Zdrav N; 32: 185-197. Pahor, Majda (2000): Izziv novega tisočletja za slovensko zdravstveno nego: vzpostavitev znanstvene osnove dejavnosti. Obzor Zdrav N; 34: 173-175 Pahor, Majda (2001): Medicinske sestre v očeh študentov zdravstvene nege: kvalitativna štu¬ dija. V: Klemenc, Darinka in Pahor, Majda (ur) (2001): Medicinske sestre v Sloveniji. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Peternelj, Klavdija (2001): Medicinske sestre v Sloveniji: predstavitev raziskovalnega vzorca. V: Klemenc, Darinka in Pahor, Majda (ur) (2001): Medicinske sestre v Sloveniji. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Robinson, Kate, Vaughan, Barbara (1993): Knowledge for nursing practice. Oxford: Butterworth-Heinemann. Sevenhuijsen, Selma (1998): Too good to be true? Feminist considerations about trust and social cohesion. IWM Working paper No 3/1998, Vienna. Sevenhuijsen, Selma (2003): Prostor za skrb. Pomen etike skrbi za socialno politiko. V Sevenhuijsen, Selma in Švab, Alenka (ur): Labirinti skrbi. Ljubljana: Mirovni inštitut. Soederberg, Anna (1999): The practical wisdom of enrolled nurses, registered nurses and physicians in situation of ethical difficulty in intensive čare. Doctoral dissertation. Urnea: Urnea University, Medical Faculty. Šmitek, Jana (1998): Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 32: 127-138. Šmitek, Jana (2001): Etika in etična razmišljanja v zdravstveni negi. V: Klemenc, Darinka in Pahor, Majda (ur): Medicinske sestre v Sloveniji. Ljubljana: Društvo medicnskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Turner, Brian (1995): Medical Power and Social Knowledge. Ncw York: Sage. Ule, Mirjana (2003): Spregledana razmerja. O družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Založba Aristej. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK ETIKA SKRBI V MIGRACIJSKIH POLITIKAH Trg dela vs. "trg" človekovih pravic' Povzetek. Sodoben čas je opisan kot "doba migracij" (Casles in Miller, 1998), pri čemer le-te postajajo po obsegu globalne, po strukturi diverzificirane in profilu visoko politiziram procesi mobilnosti. Odgovor migracijskih politik so pred¬ vsem politike trdih meja, to je preprečevanja vstopov v drža¬ ve. Vse bolj pa stopa v ospredje področje integracije imigran¬ tov in s tem tudi medkulturne komunikacije in učenja kot več smernega procesa med imigranti in večinsko družbo. Etika skrbi ponuja konceptualni okvir in predstavlja "etični imperativ" takih integracijskih politik, ki v ospredje postav¬ ljajo vprašanje norm in vrednot, družbene solidarnosti, doseganja kohezije in aktivnega političnega delovanja. Integracijske politike zadevajo toliko imigrante kot katerega koli drugega člana družbe; eden njenih bistvenih ciljev pa bi moral biti dekonstrukcija tujosti in preseganje arbitrarnosti 1 143 populističnih prezentacij tujca kot osrednje figure sodobno- sti. Taka pozicija nas vodi k premiku od integracijskih poli¬ tik "za imigrante" k politikam skrbi, v katerih je naslovnik celotna družba in v katerih ima pomembno vlogo koncept aktivnega državljanstva. Vedenje, da so integracijske politi¬ ke ključna komponenta upravljanja z migracijami, je že dalj časa prisotno v zahodnoevropskih družbah; slednje izvira iz tradicije teh dežel kot družb priseljevanja. Ustrezno izhodišče je v slovenskem primeru predvsem zgledovanje po evropskih multikulturnih modelih, navsezadnje tudi zato, ker je pristop kulturnega pluralizma podprt v slovenski Ustavi. Pri integraciji imigrantov velja izpostaviti še eno značilnost, kije povečini skupna nekdanjim socialističnim državam: za razliko od zahodnoevropskih družb, kjer je na razpolago velika količina informacij in primerov dobre prakse vključevanja imigrantov, nastalih v zadnjih desetlet¬ jih, pa v državah Srednje in Vzhodne Evrope teh izrazito primanjkuje. Ključni pojmi: politike skrbi, migracije, imigranti, integraci¬ ja, aktivno državljanstvo * Asist. clr. Simona Zavratnik Zimic, znanstvena sodelavka, Mirovni inštitut. ' Članek je nastaja! v okviru Ciljno raziskovalnega projekta "Vključevanje imigrantov v nove družbe na temelju etike skrbi, Ali je možen prehod od trdnjave Evrope k odprli Evropi?'', kije potekaI na Mirovnem inštitutu v obdobju 2002-2003. Finančno sla ga podprla Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport in Ministrstvo za notranje zadeve. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 str. 1143-1154 Simona ZAVRATNIK ZIMIC Sodobne migracije: "trdnjava Evropa" vs. "odprta Evropa" Uvodoma naj izpostavim vprašanje, za katero menim, da bistveno povezuje etiko skrbi in migracije, kot se te, zlasti v zadnjem desetletju, dogajajo v Evropi: ali je možen prehod od Evrope, ki so jo številni avtorji označili za "trdnjavo Evropo" * 2 , k odprti Evropi? Vprašanje ni več popolnoma novo, je pa zato toliko bolj pogosto reflektirano v različnih prostorih, od akademskih razprav do javnih politik. Slednje predvsem nakazuje velik pomen, osrednost te debate, pa tudi daljnosežnost impli¬ kacij. Trdnjava Evropa je predvsem gradila meje, obdala se je z elektronskimi zido¬ vi in skonstruirala "schengensko periferijo" 3 * (več: Zavratnik Zimic, 2001). Na vpra¬ šanje priseljevanja je večina držav, ki jih po različnih kazalcih uvrščamo med naj¬ bolj razvite, odgovorila z "zidovi okoli zahoda" (Andreas, Snyder, 2000). Naj spom¬ nimo na dva najbolj tipična primera ograjevanja zahodov: južno in vzhodno schen¬ gensko mejo Evropske unije in južno mejo ZDA z Mehiko, ki predstavljata tudi geografske prelomnice med ekonomsko bogatimi in revnimi področji (ibid.). V nasprotju s takim uveljavljenim principom zavarovanja pred vstopom imigrantov pa bo morala odprta Evropa najti načine oblikovanja humanejših meja: po eni stra¬ ni gre za mehčanje meja na zunanjih robovih, po drugi pa za mehčanje notranjih meja med večinsko družbo' in imigranti 5 . Pri tem gre za dva pomembna dolgoročna družbena projekta, ki sta medseboj¬ no povezana, zaradi česar morata potekati hkrati. Težko je namreč pričakovati, da smo lahko uspešni pri mehčanju notranjih meja med imigranti in večinsko družbo, če obenem pristajamo na trde in neprehodne zunanje meje nacionalnih držav, ki imigrante potiskajo na rob legalnega oziroma kar čezenj. Pri slednjem imam v mis¬ lih čedalje obsežnejšo prakso neregularnih migracij (v jeziku EU politik so v različ¬ nih dokumentih poimenovane za ilegalne migracije), ki pa posledično izhaja iz restriktivnih migracijskih politik. V tem smislu je mogoče govoriti o določeni stop¬ nji strukturne kriminalizacije migracij, saj imigrantom, ob strogem omejevanju pri- - Sorensen vzpostavlja tudi razliko med notranjo trdnjavo Evropo (InternaI Forlress Hit rope), ki ne- liU državljane prikrajša za prednosti skupnega trga, kol so svoboda gibanja, svoboda zaposlovanja ipd., saj je njihova vključenost v skupni trg nadzorovana, in zunanjo trdnjavo livropo (External Forlress liurope), ki je vzpostavljena za preprečevanje vstopa državljanov tretjih držav v EIJ in na skupni trg. 3 S "schengensko periferijo" označujem fizični in hkrati socialnopolitični prostor ; v katerem se nahaja¬ jo države na zunanjem robu Evropske unije, torej na drugi strani schengenske meje. 'Id predstavlja močno selektivno ločnico, ki je v marsičem nadomestila staro na vzhod-zahod razdeljeno Evropo. Nova meja temelji predvsem na elektronskem nadzoru oziroma h igli lechnologies, zalo jo označujem za elek¬ tronsko, "e-mejo". Stari betonski zidovi, kakršen je bil berlinski, so zamenjani z novimi ogradami: ti teme¬ ljijo na bolj sofisticiranih gradbenih materialih, elektronskih bazah podatkov, viznih dovoljenjih za vstop in podobno. Gre torej za birokratske zidove, ki vzpostavljajo ločevanje, pri čemer je ideološko razliko zamenjala identitetna razlika. ' Termin "večinska družba" uporabljam kol tehnični in deskriptivni pojem, ki ne implicira nobenega vrednostnega pomena na relaciji večine-manjšine. 3 Imigranti seveda niso edina družbena skupina, ki jih meje izključevanja radikalno poslavljajo na drugo stran našega, domačega, avtohtonega itd. S podobnimi družbenimi opisi tujosti in drugačnosti so zabeležene skupine, ki jim je skupna določena spolna usmerjenost, subkulture s specifičnimi življenjskimi stili, pa nekatere etnične manjšine, med njimi denimo Romi, V zadnjem časau tudi ne moremo mimo reli¬ gije kol dejavnika izključevanja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC seljevanja, ostane ilegalni kanal, eden od bolj verjetnih načinov vstopa v določeno državo. Tako se zdi, da je odgovor migracijskih politik kot politik "trdih meja" in strogega nadzora le še zaostril vprašanje neregularnih migracij, predvsem pa je postavil pod vprašaj smiselnost in učinke takih politik. Zapiranje meja nacionalnih držav se je pokazalo za neuspešno, obenem pa so se na prizorišču pojavili akterji, ki so migracije povezovali s kriminalnimi dejavnostmi, zlasti s tihotaplenjem ljudi čez meje. Vendar pa imigranti, tudi ko prestopijo bariero zunanje meje, ostajajo tujci in gostje. Meje med "nami", ki smo domačini, in "njimi", to je imigranti, prišleki, so še posebej vztrajne, kar se najbolj izrazito kaže v ksenofobnih manifestacijah do imi¬ grantov širom Evrope. Ta vztrajnost ima več izvorov, med njimi tudi vkoreninjeno tradicionalno pričakovanje, da so imigranti gostje, ki bodo prej ali slej odšli domov. Tako gledanje nas ne sme prav presenetiti, saj je konstituirano kot del socialne izkušnje priseljevanja v Zahodno Evropo v sedemdesetih in osemdesetih. Ima pa družbeni konsenz o imigrantih kot začasnih gostih pomembne posledice, med najbolj bistvene spada nivo pravic, ki jih je posamezna država/družba pripravljena zagotavljati imigrantom; od političnih svoboščin pa vse do ekonomskih in social¬ nih pravic, nadalje možnosti postati državljan, to je dostopa do državljanstva, vključno s prehodnim statusom med tujcem in državljanom (deniznes)'', pa vse do vprašanja medkulturne komunikacije in strategij multikulturalizma. Osrednjega pomena za imigrante je konceptualizacija državljanstva. Devetdeseta leta so na tem področju prinesla pomembne odgovore družboslovja, med katerimi so ključ¬ ni koncepti transnacionalno državljanstvo (Baubock, 1995), multikulturno držav¬ ljanstvo (Kymlicka, 1995), postnacionalna pripadnost (postnational membership) (Soysal, 1994). V tekstu obravnavam vprašanje notranjih - torej družbenih - meja v odnosu do imigrantov in na tem mestu puščam ob strani mejne zidove nacionalnih držav ter njihove pogoje vstopa na določen teritorij (npr. schengenskega prostora Evropske unije). Ko govorim o mehčanju notranjih meja, imam v mislih koncept integracije in integracijske programe kot glavni instrument udejanjanja konkretnih ukrepov javnih politik. Povedano s sociološkim konceptom, gre za nenehno ambicijo dose¬ ganja družbene kohezije * * * * * * 7 , pri čemer predstavljajo njen temelj procesi sodelovanja in skupni sistem vrednot. V nadaljevanju bo na osnovi spoznanj, ki jih prinašajo ■ v širiti literaturi, ki se ukvarja z vprašanji državljanstva in migracij, pojem denizens predstavlja ustaljeno poimenovanje za vmesni status v tradicionalni dihotomiji: državljan - tujec, pri čemer prvi uži¬ vajo vse pravice polnega državljanskega statusa, medlem ko so slednji popolnoma izključeni. Denizens predstavljajo različne legalno bivajoče ne-državijane, npr. imigrante in begunce, katerim so večinoma zagotovljene civilne in socialne državljanske jtravice, v določenih primerih tudi omejene politične /travi¬ ce. Pogosto se v povezavi z denizens pojavljajo opisi kol "drugorazredni državljani", "po! državljani" ipd, s čimer je prikazana dislinktivnosl do 'polnega" državljanskega statusa, ki šele omogoča participacijo ozi¬ roma je ne postavlja pod vprašaj. 7 Koncepta družbene kohezije ne bom posebej analizirala, zdi pa se potrebno omenili problem jasno¬ sti pojma in različna razumevanja, na kar opozori Verlovec (1999). Avtor tudi poda minimum skupne definicije družbene kohezije, in sicer z elementoma kooperativnih družbenih interakcij in skupnega vred¬ nostnega sistema, [tri čemer izpostavi ključno vprašanje: kaj tvori le procese sodelovanja in sistem vred¬ not ter kako jih vzdržujemo. TEORUA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC sodobne politike skrbi, problematizirano vprašanje integracije imigrantov in dose¬ ganja družbene kohezije, pri čemer bom izhajala predvsem iz sodobnih migracij¬ skih dogajanjih v slovenskem prostoru. Skrb kot etični imperativ v migracijskih politikah Najprej se moram kritično vprašati o mestu, vlogi in relevantnosti koncepta skrbi pri oblikovanju migracijskih politik po meri sodobnega časa. Menim, da se pristop pokaže za relevantnega najprej v točki, ko neposredno pokaže na moralno dimenzijo. Slednja pa ima ključno mesto v javnih politikah, to je pri takem upravlja¬ nju z javnimi zadevami, ki je osnova dobrega življenja v neki skupnosti. Sevenhuijsen (1998) definira koncept skrbi v njenem najširšem pomenu: gre za tako družbeno in moralno prakso, ki se nanaša na dobro funkcioniranje sebe, dru¬ gih in materialnega življenjskega konteksta. Etika skrbi tako odpira vprašanja norm in vrednot, moralne vidike, vprašanja dobrega in slabega, pri čemer je ključno izho¬ dišče, da skrb je (in bi morala biti) osrednja dimenzija človeškega življenja. Zelo široko razumevanje tega pristopa podaja tudi Tronto (1994), ki prakso skrbi na splošnem nivoju opiše kot tako vrsto dejavnosti, ki vključuje vse, kar počnemo v smeri delovanja, nadaljevanja in vzdrževanje našega 'sveta 1 , da bi v njem živeli tako dobro, kot je le mogoče. Dobro življenje je tako povezano s skrbjo, ki zadeva najšir¬ še socialne mreže in sega od drugih kot prejemnikov skrbi (kar je osnovno razume¬ vanje, a ozko in pomanjkljivo), do nas samih, ki smo tako prejemniki kot tisti, ki smo v kompleksnem svetu medsebojne odvisnosti - in hkrati tudi velike ranljivosti -, spo¬ sobni na različnih področjih izvajati skrb: npr. za otroke ali starejše, če vzamemo v obzir starostno piramido, za obolele v sistemu zdravstvenega varstva, za stigmatizi¬ rane družbene skupine na osnovi družbenega statusa (npr. brezdomci) ali identite¬ te kot atributa izključevanja (npr. imigranti, begunci) itd. V taki etični poziciji je skrb relacijska praksa, pri čemer skrb za druge pomeni tudi skrb zase. S tem pa se pomembno spremeni razumevanje skrbi kot prakse pasivnega prejemanja s strani naslovnika, ki je v tem dogajanju tako rekoč izvzet iz celotnega procesa. Na podro¬ čju migracij bi tak vzorec javnih politik poimenovala kot državne politike "za" dolo¬ čene skupine, pri čemer normativni okviri ne presegajo pasivnega naslovnika ozi¬ roma ne temeljijo na koncetih odnosnosti in medsebojne soodvisnosti. Sevenhuijsen (2003) izpostavlja potrebo po novih normativnih okvirih praks skrbi, kar povezuje z aktivnim političnim delovanjem oziroma konceptom aktivne¬ ga državljanstva. Pri taki relokaciji politike pa ne gre "zgolj za novo razmerje med vlado in posameznikom v smislu pravic in dolžnosti glede skrbi. Tako pojmovanje namreč ne bi zadosti ostro pretrgalo z miselnostjo, da je vlada "krmar družbe". Gre tudi za skrb kot del interpretacije politike skrbi, kot razsežnost kulturne identitete in kot stvar okusa in mnenja; za skrb kot moralno perspektivo, kot obliko eksisten¬ cialne etike in kot sredstvo za vzpostavljanje vezi in zavezanosti" (Sevenhuijsen, 2003:17). Politike skrbi tako zadevajo širši spekter akterjev, predvsem pa je indika¬ tiven premik od tradicionalnega akterja - države - k mnogoterim akterjem civilne družbe, kar se je na področju migracijskih politik tako ali tako že zgodilo. TEORIJA IN PRAKSA let: 40, 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC Prakse izvajanja skrbi so umeščene v socialno in politično okolje, v katerem pa nad etičnimi in moralnimi kaj lahko prevladujejo trši koncepti, zlasti moči. Kategorija moči je pomembna v perspektivi izvajanja praks skrbi, ker se vedno postavlja tudi vprašanje dostopa do virov - tako v smislu vplivanja kot odločanja o določenem javnem vprašanju. Z močjo (pozicijo akterja) so povezani tudi načini sporočanja in interpretiranja skrbi v okviru določene politike, pri čemer je z vidi¬ ka obravnavanja migracij potrebno omeniti vsaj še vprašanje konstruiranja drugač¬ nosti in njeno prevajanje v normativne okvire. Menim, da lahko politike skrbi, vključno z družbenim konsenzom glede vloge takega etičnega pristopa, prispevata k takim migracijskim politikam, ki bi se pribli¬ ževale ideji o mehčanju notranjih meja med imigranti in večinsko družbo. Skrb tako pojmujem v smislu "etičnega imperativa", ki v migracijske politike vnaša tudi spremembe pojmovanja o odvisnosti imigrantov: namreč, da naj bi bili imigranti zgolj prejemniki skrbi. Dekonstuiranje tujosti, preseganje stereotipizacij in arbitrar¬ nosti, ki ohranjajo ali celo krepijo družbene meje, ne more biti arbitrarno razumlje¬ no kot skrb "zanje", temveč v prvi vrsti kot skrb za vse, vključno z nami samimi. Ključno področje v sodobnih migracijskih politikah, kjer ima pomembno vlogo perspektiva etike skrbi da sočloveka, je področje integracijskih politik. Integracijske politike s tem pridobijo pomembno sporočilo; namreč, da je vključe¬ vanje imigrantov v "nove družbe " 8 praksa, ki ne zadeva zgolj skupin imigrantov, temveč gre za skupni družbeni projekt, v katerem predvsem vse strani pridobiva¬ jo. Integracijske politike, Evropa Pokazala sem, da prakse etike skrbi sodijo v okvire javnih migracijskih politik in s tem vsaj deloma nakazala odgovor na vprašanje: kaj lahko k migracijski politi¬ ki prispeva etika skrbi? Odprt pa ostaja težji del vprašanja: kako to storiti, kakšne naj bi bile migracijske politike, temelječe na opisanem pristopu? Pri iskanju odgo¬ vora velja najprej zapisati, da so migracijske politike izjemno redko zasnovane na principih, ki bi spominjali na ideje, kakršne avtorice (Sevenhuijsen, Tronto) nava¬ jajo skozi pristop etike skrbi. Pri upravljanju z migracijami prvi refleks javnih poli¬ tik pač ni skrb za sočloveka. Evropski, še posebej pa primer EU, ilustrira, da gre naj¬ prej za nadzor nad ljudmi in da politike skrbi niso prioriteta. Raziskovalci migracij v prostoru nekdanje socialistične Evrope se večinoma strinjajo, da so ključni dejavnik definiranja nacionalnih migracijskih politik prav EU dogajnja 9 . Pri tem je treba upoštevati, da je odziv Evropske unije skoraj izključ¬ no v restriktivnih politikah, ki temeljijo na različnih strategijah kontrole imigracij. » Pojem "nove družbe" uporabljam namesto pojma "gostujoča družba", za katerega menim, da ni ustrezen, saj v prvi vrsti implicira vrnitev in začasnost bivanja v družbi; obenem pa kriterij gostovanja in s tem začasnosti ne napotuje k integraciji, 5 Slednje je pričakovano, saj nastajajo mejne politike kot tudi azilne in migracijske direktive ter smer¬ nice v kontekstu bruseljske migracijske arhitekture. Kreiranje skupne EU azilne in migracijske politike ima odločujoč pomen za vse države pristopnice, vključno s kandidatkami za prihodnjo širitev. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC Mejne politike so postale najtrdnejši del migracijskih politik, celo v marsičem njen substitut. Ključno področje, kjer vendarle lahko oblikuje migracijska politika zunaj polja nadzora nad mejami, pa zadeva integracijo imigrantov in medkulturno komunikacijo. Za oba družbena projekta so potrebni ustrezni etični temelji in družbeni konsenz o skupnih vrednotah, ki bodo omogočali vključevanje in pod¬ pirali participacijo. Nekatere pomembne premisleke prinaša prav perspektiva etike skrbi. Preletimo nekatere značilnosti integracijskih politik v državah Evropske unije, zlasti tistih, v katerih je področje integracije imigrantov že dalj časa integralen ele¬ ment migracijske politike. Ponoviti je mogoče ugotovitev, da evropske migracijske politike predvsem vzpostavljajo sisteme kontrole priseljevanja kot so kvote, poleg števila pa tudi nadzor nad strukturo priseljencev, vzpostavljeni so sistemi prepreče¬ vanje neregularnih migracij. Drugi vidik evropskih politik pa gre v smer, ki nas tu najbolj zanima, to je integracije priseljencev v nove družbe 10 . Beštrova (2002) ugo¬ tavlja, da na področju migracij znotraj EU prihaja do usklajevanja nacionalnih poli¬ tik, vendar pa je predmet usklajevanja predvsem prvi izmed omenjenih vidikov, t.j. nadzor nad priseljevanjem. Integracija priseljencev v večinsko družbo se od države do države še vedno precej razlikuje. Castles (1999) konceptualno izrazi te razlike z definiranjem štirih načinov, po katerih države priseljevanja reagirajo na imigrante: totalna izključenost, diferencirana izključenost, asimilacija in pluralizem. Totalna izključenost pomeni preprečevanje vstopa imigrantom, in čeprav so nekatere drža¬ ve to strategijo poskušale uveljavljati, se v povojnem obdobju množičnih migracij nikjer ni zares prijela. Realneje je govoriti o treh modelih migracijskih politik, vključ¬ no z integracijskimi: model diferenciranega izključevanja (Nemčija, Japonska), asi¬ milacijski model (Francija, Velika Britanija) in multikulturni model (Švedska, Kanada, ZDA, Avstralija). Bešter (ib.) meni, da so vsi modeli povezani z določenimi zgodovinskimi okoliščinami in odražajo različne vrednostne prioritete posameznih držav in družb. Vsak model narekuje drugačne ukrepe (ali ne-ukrepe) za to, da bi priseljenci lahko postali člani novih družb. Vsi trije modeli integracije tudi že obsta¬ jajo v praksi toliko časa, da danes že lahko ocenjujemo določene pozitivne in nega¬ tivne učinke vsakega izmed njih in na tej podlagi tudi verjetne posledice, ki bi jih prinesla morebitna uvedba določenih ukrepov v slovenski prostor. Ustrezno izhodišče je v slovenskem primeru predvsem zgledovanje po evrop¬ skih multikulturnih modelih, navsezadnje tudi zato, ker je pristop kulturnega plu¬ ralizma podprt v slovenski Ustavi. Pri integraciji imigrantov velja izpostaviti še eno značilnost, ki je povečini skupna nekdanjim socialističnim državam: v primerjavi z zahodnoevropskimi družbami, kjer je na razpolago velika količina informacij in primerov dobre prakse vključevanja imigrantov, nastalih v zadnjih desetletjih, pa v državah Srednje in Vzhodne Evrope le-teh izrazito primanjkuje. 10 Poveden vir so letna poročila OECD, Trends in International Migration. Denimo izleta 2001 vklju¬ čuje pregled integracijskih politik - nekaterih programov in ukrepov - pri čemer je v številnih državah raz¬ brali problem statističnega določanja ciljnih skupin, to je naslovnikov integracije. Bolj spodbudno pa je poročanje o lem, da je pozornost namenjena tudi boju proti rasizmu in diskriminaciji kol sestavnemu delu integracijskih politik. Zagotovo je slednje nujen del širšega pogleda na vprašanje medkulturne komu¬ nikacije, vključno z vključevanjem imigrantov v nove družbe. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC Integracijske politike, Slovenija K izhodiščni misli, da je potrebno ključno pozornost v smislu praks skrbi posvetititi področju integracije imigrantov, je potrebno dodatno pojasnilo: namreč, da ni enoznačnega razumevanja glede t.i. "naslovnika integracije". Četudi se zdi, da politike najuspešneje opravljajo javne zadeve, ko je ciljna skupina kar najbolj podrobno definirana in so skladno z definicijo pripravljeni posamezni ukrepi, pa je v tak pristop potrebno postaviti pod vprašaj. Zanki skrbi "zanje" (za imigrante, za bregunce, za iskalce azila, za žrtve trgovine z ljudmi, za mladoletne otroke brez spremstva itd.) je potrebno postaviti nasproti širšo in tudi veliko real¬ nejšo definicijo, ki naslovnika izenači z najširšo družbo, in ki jasno izraža stališče, da integracija zadeva toliko imigranta kot katerega koli drugega posameznika. Sociološki pogled nas opozarja, da ne obstja modalni imigrant niti modalna večin¬ ska družba, pač pa obstajajo diverzificirane družbene skupine in heterogene druž¬ be, v katerih je osrednja figura posameznik. Zato naslovnik ne more biti zožen na posamezno skupino, za katero se preprosto napiše politični program in seznam ukrepov. Ko govorimo o normativnem okviru slovenske integracijske politike, se znajde¬ mo v zagati, saj ga bolj nimamo kot imamo. Naj pojasnim, za obravnavo integraci¬ je se moramo ozreti v osnovne dokumente migracijske politike, pri čemer pa ob siceršnjem velikem številu zakonov, ki obravnavajo tujce, azilante in begunce, ni osrednjega dokumenta, ki bi se sistematično ukvarjal z integracijo. In to navkljub dejstvu, da je ta tematika že postala osrednja znotraj upravljanja z migracijami. Osnovna dokumenta, ki definirata izhodišča, temelje, cilje in vrednote nacionalne migracijske politike sta Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (RelPRS) iz leta 19991' in Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (ReMPRS) iz leta 20021 2 . Pri analizi obeh dokumentov je osrednja ugotovitev, da integracija ni v središču pozornosti, da ima marginalizirano mesto v dokumentih, zaradi česar je tudi precej lahko spregledljiva. V RelPRS je integracija prvikrat opredeljena v sistemskem dokumentu, ki pri¬ naša temeljne poglede državne politike do imigracij (v naslednji resoluciji je ter¬ min imigracije zamenjan s širšim pojmom migracij). V metodološkem pristopu k pripravi resolucije je razvidna trojna sestava imigracijske politike: imigracijska poli¬ tika v ožjem smislu oziroma priselitvena politika, ki se nanaša na regulacijo prise¬ ljevanja; azilna politika, ki predstavlja del begunske politike in integracijska politi¬ ka. Slednja je razumljena v ožjem smislu, torej kot "priseljenska politika do priso¬ tnih in bodočih priseljencev, ki se nanaša na ukrepe države in družbe, ki zagotav¬ ljajo ugodne pogoje za kakovost življenja priseljenih, spodbujajo integracijo in omogočajo, da priseljeni postanejo odgovorni udeleženci družbenega razvoja Slovenije". V nadaljevanju RelPRS je državna integracijska politika opredeljena s tremi sklopi temeljnih načel in vrednot: enakopravnosti (razumljene kot zagotav¬ ljanje enakih socialnih, ekonomskih in civilnih pravic), svobode (kot pravice do izražanja kulturne identitete) in vzajemnega sodelovanja (kot pravice do udejstvo- " http://objctve.uradni-list.si/bcizeul/URED/J999/040/B/52J997630.hlm, dostop 25.08.2003 hiip://objave:uradni-list.si/bazeul/URED/2002/106/B/5252653023.hlni. dostop 25.08.2003 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC vanja in odgovornosti vseh v neprekinjenem procesu ustvarjanja skupne družbe). Resolucija zavezuje k pravnim okvirom in družbenim ukrepom, ki bodo spodbu¬ jali integracijo priseljencev v slovensko družbo. Tu pa je ključna točka, ki jo je potrebno reflektirati. Če je mogoče ugotoviti, da parcialni pravni okviri vendarle obstajajo, pa je povsem drugače s tistim delom, ki je opredeljen kot "družbeni ukrepi". Teh namreč v sistematičnem smislu ni. Izhajam iz pozicije, da je vključevanje imigrantov v nove družbe in njihova pre¬ poznavnost v javnem življenju eden od visoko prioritetnih družbenih projektov, ki ga narekujejo sodobne okoliščine (globalizacija, porast migracij in njihova diverzi- ficiranost, spremembe na področju identitetnih politik, percepcij državljanskih pravic itd.) in tudi zavezanost družbe, ki bi jo najširše ubesedila s civilizacijskim konceptom človekovih pravic. Menim, da je potrebno s kreiranjem ustreznih poli¬ tik, v katere so poleg države aktivno vključeni različni akterji civilne družbe, vzpodbujati vključevanje imigrantov v različne sfere družbenega, ekonomskega, političnega in kulturnega življenja novih družb. Potrebno je vzpodbujati prepo¬ znavnost imigrantov v javnem življenju, s čimer referiram na vzpodbujanje med¬ kulturne komunikacije in medkulturnega učenja, in ne nasprotno, obstoja vzpo¬ rednih svetov imigrantov in večinske družbe. Oba vidika morata predstavljati sestavni komponenti integracijskih politik, ki bodo v izhodišču usmerjene k vklju¬ čevanju vsakogar; pri tem pa velja opozoriti na past generaliziranega obravnavanja imigrantov, saj je heterogenost značilnost tako večinske kot tudi imigrantskih populacij. V tej perspektivi pojmujem integracijske politike za pomemben družbe¬ ni projekt, ki predstavlja dinamični proces vzpostavljanja in vzdrževanja družbene kohezije. V Sloveniji smo po dobrem desedetju samostojne države še na začetku oblikovanja integracijskih politik, zlasti tistega dela, ki se nanaša na t.i. ekonomske imigrante, ki so se v Slovenijo priselili s področja nekdanje Jugoslavije in predstav¬ ljajo večino imigrantov. O tem vidiku se dandanes šele pojavljajo prva vprašanja, četudi nam delo Mežnaričeve iz leta 1986 "Bosanci". A kuda idu Slovenci nedeljom? prinaša bogato sociološko refleksijo vsakdanje realnosti statusa "biti imigrant". Predvsem gre za paralelne svetove brez pristnih stikov zunaj polja trga dela, onstran racionalnosti ekonomije. Začetni koraki integracijskih politik so bili narejeni na področju pravne ter deloma socialne integracije beguncev s statusom začasnega zatočišča (predvsem iz Bosne in Hercegovine), vendar je tudi to področje po več kot desetih letih "začasnosti" še vedno odprto vprašanje prav na točki integracije nekdanjih begun¬ cev z začasnim zatočiščem. Temeljno vprašanje integracije se nanaša na dostop in možnosti participacije v bistvenih institucijah družbenega življenja (trg dela, zdrav¬ stveni sitem, sistem socialne varnosti, izobraževanje, stanovanjski trg, participacija v polju političnega). Slovenski primer' 3 je od področja do področja pokazal različ¬ ne rezultate; kot primer dobre prakse je mogoče označiti uspehe pri integraciji v izobraževanju, zlasti na nivoju osnovnošolskega izobraževanja, nasprotno pa je kot u Podrobneje glej: Simona Zavratnik Zimic: Koncept "družbene izključenosti" v analizi marginalnih etničnih skupin: primer začasnih beguncev in avtohtonih Romov, Teorija in praksa, let. 37, št. 5, oktober 2000 . TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC neprimerno prakso mogoče označiti ne-pravico do dela oziroma skoraj popolno izključenost s trga dela. Slednje je problematično iz več vidikov. Najprej, ker je šlo za izredno dolgo obdobje, v katerem je bilo aktivno delovno prebivalstvo s statu¬ som začasnih beguncev prikrajšano za možnost dela in s tem izražanja pomemb¬ nega dela profesionalne ali poklicne identitete. Ko je po dobrem desetletju cilj politike ekonomska integracija nekdanjih beguncev, je potrebno upoštevati dolgo vmesno obdobje izključenosti s trga dela, pri čemer morajo integracijske politike izhajati prav iz te točke. Izključenost iz ekonomije je osebe z začasnim zatočiščem postavljala v past odvisnosti od države in državnih oziroma drugih humanitarnih pomoči, kar pa je politika, ki prej pripomore k degradaciji posameznika kot spod¬ buja k vključevanju, zlasti v daljšem časovnem obdobju. Opozoriti pa velja tudi na posameznike, ki so status začasnega zatočišča po spletu različnih okoliščin opusti¬ li in pridobili dovoljenje za začasno prebivanje pred začetkom veljavnosti novele Zakona o začasnem zatočišču v letu 2002 in so zato danes celo v slabšem položa¬ ju, kot če bi status začasnega zatočišča obdržali, saj ne morejo uveljavljati najpo¬ membnejše spremembe, ki jo prinaša novela, to je pravice do stalnega bivališča. Vprašanje integracijskih politik se nanaša tudi na vse druge imigrante, ki so glede na pravne statuse različno poimenovani, vendar je skupna točka, ki nas zave¬ zuje k razmisleku, preprosto ta, da so na ozemlju države Slovenije. S tem so nepo¬ sredno povezani in odvisni od migracijske politike, pravnih in etičnih norm, ki jih posamezna država uveljavlja. Izpostavila bom dva primera, v katerih je preskrom¬ no podajati predvsem ali izključno alternativo deportacij iz države, v obeh prime¬ rih pa gre za ranljive družbene skupine, za katere so ustrezne politike skrbi nujne. Najprej gre za otroke brez spremstva, to je mladoletne osebe mlajše od osemnajst let, ki potujejo brez spremstva staršev oziroma ustreznih skrbnikov. Koherentna migracijska politika mora vsebovati primerne odzive za tako specifično skupino, zato bi v takem primeru upravičeno pričakovali integracijske programe, s katerimi bi te otroke in mladostnike najprej spravili z ulic in s tem iz kroga možnih zlorab, povezanih s trgovino z ljudmi. Glede na mednarodne pravne instrumente so drža¬ ve zavezane poskrbeti za varovanje pravic otrok, zato je v tem segmentu potrebno razviti program integracije, ki bo specifične okoliščine mladoletnikov upošteval, ne glede na statusno razliko med prosilci za azil in tistimi, ki za azil niso zaprosili. Slednji so v jeziku migracijske politike ilegalni imigranti, skladno s tem pa jih čaka deportacija iz države kot edini odgovor. Podobno temelji migracijska politika na vračanju v izvorne države v primerih žrtev trgovine z ženskami za namene izkoriš¬ čanja v seksualni industriji, pri čemer ni dovolj upoštevana možnost, da se veriga trgovine z isto žrtvijo nemalokrat ponovi ali da žrtev ni deležna pomoči pri ponov¬ nem reintegraciji v "domače okolje 1 '. Zdi se, da je v teh primerih diktat deportacij tako prevladujoč, da je alternativa integracije popolnoma spregledana oziroma obstaja kot ne-opcija. V integracijskih politikah seveda ne gre zgolj za ukrepe, kot bi se morda skle¬ palo na osnovi primerov ranljivih skupin v mednarodnih migracijah, beguncev, delovnih migrantov itd. Gre tudi za obsežne družbene procese, pri čemer sta osrednja medkulturno učenje in medkulturna komunikacija, ki pomenita več- smerne procese, ki se vzpostavljajo na različnih nivojih medetničnih in medkult- TEORIJA IN PRAKSA let 40 . 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC nih odnosov. Zdi se, da je prav ta segment pomemben za celotni korpus postsoci¬ alističnih držav. Tendenca po hitrih spremembah v nove družbe priseljevanja je prisotna v sredozemskem prostoru (Italija, Grčija, Portugalska), hiter zasuk se je zgodil denimo tudi Irski, deloma pa se taka migracijska dinamika kaže tudi v nekdaj zaprtih državah Srednje in Vzhodne Evrope. Zamejene z železno zaveso in ideološkim zidom so nekdaj veljale predvsem za države politične emigracije v času blokovske delitve Evrope. Danes je njihov status v migracijskih študijah pravi¬ loma opisan z oznako "tranzicijske države". V to skupino sodi tudi Slovenija, ki v skladu s tem opisom predstavlja del "velike čakalnice" pred vrati Evropske unije. Podobo tranzitnega prostora nekateri podatki potrjujejo, del podatkov pa kaže, da Slovenija predstavlja tudi državo priseljevanja. Izhajajoč iz teh trendov je več kot dobrodošlo razvijanje primernih strategij kulturnega pluralizma, pri čemer mora biti kulturna različnost v izhodišču pojmovana kot družbena priložnost in ne tra¬ dicionalno kot omejitev Da bi taka vizija lahko prodrla in postala del družbenega vsakdana, so potrebni različni kanali posredovanja, med njimi je za doseganje dol¬ goročnih učinkov pomembno vlogo mogoče pripisati izobraževanju, pri dosega¬ nje takojšnjih učinkov v široki javnosti pa predvsem medijem. Od politik skrbi "za imigrante" k praksam aktivnega državljanstva Uvodoma izpostavljeno vprašanje sodobnih politik skrbi in migracij sem v besedilu kontekstualizirala v optiki koncepta integracije imigrantov v nove družbe, kar prepoznavam za osrednji element mehčanja meja med "nami", domačini, in "njimi", prišleki; to je večinsko družbo in imigranti. Eden temeljnih elementov inte¬ gracijskih politik je dekonstruiranje tujosti in preseganje arbitrarnosti populistič¬ nih prezentacij "tujca" kot osrednje figure sodobnosti. Taka pozicija nas vodi k pre¬ miku od integracijskih politik "za imigrante" k politikam skrbi, v katerih je naslov¬ nik celotna družba in v katerih ima pomembno vlogo koncept aktivnega držav¬ ljanstva. Prakse skrbi predstavljajo "etični imperativ" takih migracijskih politik, ki temeljijo na oclnosnosti in medsebojni soodvisnosti, pri čemer strategije integraci¬ je zadevajo toliko imigranta kot katerega koli drugega člana družbe. S tega vidika gre v slovenskem primeru za zamudniški vzorec, tudi za nekakšno odlašanje s stra¬ tegijami integracije, kar je moč razbrati predvsem z vidika, da obstaja razmeroma soliden pravni okvir", ki bi lahko nudil ustrezno osnovo konkretnim integracij¬ skim praksam in ukrepom, da pa se ključno pomanjkanje tukaj šele začne. Tudi ni odveč ponovno omeniti osrednjo vlogo, ki jo imajo integracijske politike znotraj upravljanja z migracijami, o čemer pričajo primeri tradicionalnih držav priseljeva¬ nja. Dejstvo pa je, da morajo s tem resno računati tudi precej bolj nove in krhke migracijske politike skorajšnjih EU članic, med katerimi pa so nekatere že postale " Kljub ugotovitvi, da je integracija lahko spregledljiva vsebina znotraj obeh resolucij, pa najdemo posamične zavezujoče določbe v ključni tujski zakonodaji (Zakon o azilu. Zakon o začasnem zatočišču . Zakon o tujcih), kar samo po sebi lahko predstavlja zadosten pravni okvir integracije. Vendarle je potreb¬ no opozorili, da se pojavlja problem transparentnosti, ker so posamezne določbe razkropljene v različnih zakonih. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC ali postajajo države priseljevanja. Zdi se, da je skoraj odveč dodajati, da gre za pro¬ jekt, ki bo bistveno obeležil nekaj naslednjih desetletij. Če skušam na osnovi analize, predstavljene v tem tekstu, strniti nekaj misli o definiranju bolj prepoznavnih integracijskih politik v slovenskem primeru, se zdi prvo "napotilo" v smeri smiselnosti definiranja dokumenta, ki bo na transparenten način predstavljal področje integracijskih politik v povezavi z migracijami; od defi¬ nicije in etične usmeritve, do različnih dimenzij (ekonomske, pravne, socialne, kul¬ turne in politične integracije, dimenzije spola, kulturnih identitet itd.), do upošte¬ vanja starosti (otroci, mladostniki, starejši), posebne skrbi do ranljivih skupin itd. Drugo "napotilo" zadeva nujnost že omenjenega premika glede naslovnika inte¬ gracije; seveda ne zadošča, da so naslovniki različne populacije imigrantov, prepo¬ znavne preko pravnih statusov, temveč je potreben veliko širši etični konsenz druž¬ be - zadevajoč solidarnost, skupne vrednote in etične zavezanosti -, s čimer šele lahko resnično zaživijo strategije medkulturne komunikacije. Oba dejavnika, široko razumevanje integracije kot vzpostavljanje vzajemnih odnosov medkulturnega učenja in politični dokument, ki bi takemu gledanju nudil ustrezno podporo, bi v neki optimistični perspektivi lahko prispevala k ustvarjanju prijaznejšega družnega ambienta; tako vzdušje pa je za kakršnokoli integracijsko politiko najosnovnejše. Pri tem optimizem ni zgolj površinski, saj je zanj veliko podlage v gibanjih, ki segajo od globalnega zagovorništva človekovih pravic do delovanja lokalnih nevladnih organizacij. Pri vprašanju migracijskih poli¬ tik, še zlasti integracije, nikakor ne gre le za institucije, pa najsi bodo v domeni nacionalne države ali regijskih povezav. Gre tudi za reagiranje civilne družbe, posameznikov, NVO-jev, globalnih gibanj, to je širokega polja akterjev, ki vse bolj odpirajo prostore uveljavljanja aktivnega državljanstva in terjajo državljanske pra¬ vice; od znane Marshallove triade civilnih, političnih in socialnih pravic, ki se jim na področju imigrantov in manjšin vse bolj pridružujejo pravice, vezane na kate¬ goriji spola in kulture (Casles, Daviclson, 2000). Zastarela podoba ©migracij iz osemdesetih, ko so te predstavljale vprašanje ekonomije in trga dela, se kaže v novi podobi v sodobnem času globalizacije; sedaj predvsem kot vprašanje pravic in participacije migrantov v novih družbah, kar pa odločilno zadeva sfero politične¬ ga. Trgu dela se vse bolj postavlja naproti "trg" človekovih pravic. UTKRATURA Andreas, Peter (ur.) in Snydcr, Timothy'(ur.) (2000): The Walls around the \Vcst. State Borders and Immigration Controls in North America and Kurope, I.anham: Rowman and Littlcfield Publishers. Baubljck, Rainer (1995): Transnational Citizenship: Membership and Rights in International Migration, Aldershot: Elgar. Bcšter, Romana (2002): Politike vključevanja priseljencev v večinsko družbo, Zaključno poro¬ čilo štipendijskega programa, Ljubljana: Mirovni inštitut. Castles, Stephen, Miller, J. Mark (1998): The Age of Migration. International Population Movements in the Modern World, 2nd edition, Macmillan Press. Casles, Stephen (1999): How nation-states respond to immigration and cthnic diversity, v: TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Simona ZAVRATNIK ZIMIC Vcrtovec, Števen (ur.): Migration and Social Cohesion, Cheltenham, Massachusetts:Kdward Hlgar Publishing. Castles, Stephen in Davidson, Alastair (2000): Citizenship and Migration. Ncw York: Routlcdge. Kymlicka, NViliam (1995): Multicultural Citizenship: A I.iberal Theory od Minority Rights. Oxfbrd: Clarendon. Mežnarič, Silva (1986): "Bosanci". A kuda idu Slovenci nedeljom?, Ljubljana: Krt. Sevenhuijsen, Selrna (1998): Citizenship and the Ethics of Čare. London and New York: Routledge. Sevenhuijsen, Selrna (ur.) in Švab, Alenka (ur.) (2003): Labirinti skrbi. Ljubljana: Mirovni inšti¬ tut. Sorensen, Jens Magleby (1996): The Exclusive European Citizenship. The Čase for Refugees and Immigrants in the European Union. Aldcrshot: Avebury. Soysal, Y.N. (1994): I.imits of Citizenshiop: Migrants and Postnational Membership in Europe, Chicago: University of Chicago Press. Trends in International migration (2001), Annual Report, OECD, SOPEMI. Tronto, J. C., 1993: "Moral boundaries", Nev/ York and London: Routledge. Vertovec, Števen (1999): "Introduction", v: Migration and Social Cohesion, Cheltenham, Massachusetts:Edward Elgar Publishing, str. xi-xxxvii. Vertovec, Števen (ur.) (1999): Migration and Social Cohesion. Cheltenham, Massachusetts:Edward Elgar Publishing. Zavratnik Zimic, Simona (2000): Koncept "družbene izključenosti" v analizi marginalnih etničnih skupin: primer začasnih beguncev in avtohtonih Romov, Teorija in praksa, let. 37, št. 5. Zavratnik Zimic, Simona (2001): Perspektiva konstruiranja schengenske "e-meje": Slovenija, v: Milohnič, Aldo (ur.): Evropski vratarji. Migracijske politike v vzhodni Evropi, Ljubljana: Mirovni inštitut. Viri: Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije, http://objave.uradni-list.si/baze- ul/URKD/1999/040/B/52199l630.htm, dostop 25.08.2003 Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije, http://objave.uradni-list.si/baze- ul/URED/2002/106/B/5252653023.htm, dostop 25.08.2003 Zakon o začasnem zatočišču (ZZZat), http://www2.gov.si/zak/Zak_vel.nsf, dostop 09.09.2002. Zakon o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču (ZZZat-A), http://www2.gov.si/zak/Zak_vel.nsf/, dostop 09.09.2002. Zakon o azilu, Uradni list Republike Slovenije, št. 61/99 Zakon o tujcih, Uradni list Republike Slovenije, št. 61/99, št. 87/2002 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Irena SELIŠNIK SOCIALNO MATERINSTVO Koncepti državljanstva in argument skrbi pri UVELJAVLJANJU ŽENSK V JAVNI SFERI NA ZAČETKU 20. STOLETJA Povzetek Avtorica se v članku ukvarja z vprašanjem, na kakšen način je bil argument skrbi uporabljen pri argumen¬ taciji večjega vključevanja žensk v javno sfero. Skrb je bila uporabljena kot esencialistični argument, zlasti v obdobju konfliktov v družbi, ko se je vloga ženske še okrepila in je bila potreba po skrbi še večja. Ob bok esencialističnemu razumevanju skrbi postavlja sodoben koncept skrbi, ki želi prav tako argumentirati večjo participacijo državljanov in državljank v sferi političnega. Oba koncepta želita redefini- rati zasebno-javno, vendar pa sodoben koncept skrbi ravno zaradi svoje ne-normativnosti preprečuje reifikacijo skrbi. Avtorica bo svoje ideje utemeljevala z analizo časopisnih člankov, ki so nastali med letom 1900 in 1918. Ključne besede: zgodovina, politika, skrb, ženske, Slovenija Uvod V tekstu se bom ukvarjala s skrbjo kot argumentom za večjo vključenost žensk v javno sfero oziroma politiko' in konceptom skrbi (Sevenhujisen, 2002). Skrb so v 19. in 20. stoletju uporabljali kot enega izmed ključnih elementov pri utemeljeva¬ nju zahtev za večjo vključenost žensk v politično sfero in tako neposredno tudi kot argument za žensko volilno pravico. Skrb je bila v tem obdobju razumeta esencia- listično. Uporabljena je bila le v povezavi z žensko in njeno materinsko vlogo in je v družbi imela pomembnejšo vlogo kot jo ima danes, kar je razvidno tudi iz pojav¬ ljanja te problematike v tiskanih medijih, ki so izhajali v začetku 20. stoletja. Osrednjo vlogo v tekstu ima analiza esencialističnega koncepta skrbi, ki je nareje¬ na na člankih, ki so bili objavljeni v slovenskih dnevnikih med leti 1914 in 1918 in v posebni izdaji brošure o vlogi žensk po prvi svetovni vojni. 2 V tekstu želim prika¬ zati razliko med skrbjo, ki se je ujela v esencialistično past in sodobnim koncep- * Irena Selišnik, univ. dipl. soc.kullure in prof. zgodovine, podiplomska študentka na filozofski fakul¬ teti, Univerze v Ljubljani. 'Javno sfero in politiko razumem kot dve komplementarni področji, ki se prikrivata. a. Šlebi. (1918) Demokratizem in ženstvo. Ljubljana: Slovenska Socijahia Malica Brošuro je izdaI socialistični tabor ob koncu 1. svetovne vojne, posvečena pa je bila redeflniranju vloge ženske v prihaja¬ joči povojni družbi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 str. 1155-1166 Irena SELIŠNIK tom skrbi, ki želi skrb revalorizirati in integrirati v državljanstvo in v prostor javne¬ ga - kjer je nekoč že bila kot "kot odgovornost moškega državljana do družbe". Koncept skrbi V tekstu izpostavljam dva koncepta skrbi, esencialističnega. in sodobnega, kakor ga razumejo feministične filozofinje (npr. Tronto, Sevenhuijsen). Esen- cialistični koncept skrbi temelji na skrbi, ki je pogojena s spolom in naravno vlogo matere. Nasprotje esencialističnemu konceptu skrbi je sodoben koncept, ki ga npr. ponuja Selma Sevenhuijsen. Vendar pa v nasprotju z nekaterimi sodobnimi femi¬ nističnimi avtoricami, S. Sevenhuijsen ne zagovarja brezspolnega koncepta skrbi kot na primer Joan Tronto, po S.Sevenhuijsen naj bi bila skrb povezana z družbe¬ no konstrukcijo spola. Kljub temu pa se S. Sevenhuijsen in J.Tronto strinjata v opre¬ delitvah skrbi in S. Sevenhuijsen celo povzema njeno definicijo. Skrb tako razume kar najširše, upoštevajoč vse njene dimenzije: Prvič, ni omejena na človekovo interakcijo z drugimi. Vključujemo mož¬ nost, da človek skrbi tudi za predmete ali za naravo. Drugič, ne predpo¬ stavljamo, daje skrb diadična ali individualistična. Prepogosto je skrb opi¬ sana in definirana kot nujen odnos med dvema posameznikoma, najpo- 1156 gosteje med materjo in otrokom... Tretjič, insistiramo, da je aktivnost skrbi določena kulturno in se razlikuje med kulturami. Četrtič, skrb je nenehen proces. Skrb lahko okarakteriziramo kot posamično dejavnost ali pa jo opredeljujemo kot proces... (Tronto, 1993' 103). Skrb je torej socialen in moralen proces, kjer posameznik deluje na dober način, pozorno, odgovorno, kompetentno in odzivno, vključuje pravzaprav vse aktivnosti, ki so usmerjene k izboljšanju "sveta" in se nanašajo tako na druge posa¬ meznike kot neživo naravo. Tako pomeni skrb skupno delovanje v javni sferi, s poudarkom na demokratičnem dialogu, v prid vsem subjektom. Skrb je tako dnev¬ na človekova aktivnost, ki izvira bolj iz njegove morale kot pa občutka dolžnosti (Sevenhuijsen, 2002). Obe poskušata redefinirati vlogo skrbi v teoriji in praksi v današnji družbi, kjer je skrb postala nekaj marginalnega, in jo razširiti v javno sfero. Obstoječ položaj skrbi je med drugim posledica njenega fragmentiranega razumevanja, kjer je skrb skozi zgodovinski proces postala spolno določen kon¬ cept. Esencialistični koncept skrbi, ki je prevladoval v 19. in na začetku 20. stoletju, je bil usodno povezan z identiteto ženske in matere. Ko se v osemdesetih in devet¬ desetih letih 20. stoletja pojavijo dela, ki skušajo skrb na novo umestiti, želijo neka¬ tere avtorice povezavo med žensko in skrbjo "prekiniti 11 . Tako se J. Tronto sicer zaveda determiniranja skrbi na žensko, zasebno sfero in lokalno delovanje, med¬ tem ko moški delujejo širše in skrbijo za družbo v javni sferi in na nacionalnem nivoju. Kljub vsemu pa skrb v najožjem pomenu izvajajo najbolj revni in podcenje¬ ni sloji, katerim "slučajno" pripadajo tudi ženske (Tronto, 1993). S. Sevenhuijsen poudarja, da je potrebno spol razumeti kot kontinuum in ne kot bipolarno opozi- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Irena SELIŠNIK cijo med moškim in ženskim, torej le kot element v procesu označevanja. Po drugi strani pa ne moremo zagovarjati spolne nevtralnosti, ker bo konstrukcija spola vedno prežemala občutke identitete, individualne in kolektivne oblike moralnega razuma in tako tudi argumente o skrbi. Spol tako funkcionira tudi na simbolni ravni, kjer podeli pomene fenomenom, ki se sprva zdijo spolno nevtralni, kot so delo, skrb, državljanstvo in razum (Sevenhuijsen, 1998). Državljan Tudi koncept državljana ni spolno nevtralen. Kot tak je predmet diskusij in različ¬ nih pojmovanj že od njegovega nastanka v času francoske revolucije. V tem obdo¬ bju je bil tako opredeljen predvsem kot vključevalni pojem, ki bi dopuščal vsem prebivalcem Francije možnost političnega odločanja. Po drugi strani pa je isti kon¬ cept opredeljeval tudi izključenost. Tisti, ki niso bili državljani Francije, so bili tujci, koncept državljana je tako postal predvsem pravni pojem. Nevarnost, ki so jo vide¬ li snovalci koncepta državljanstva v obdobju francoske revolucije, je, da bi zahteva¬ lo sodelovanje pri političnem odločanju enostavno preveč "državljanov". Da bi država iegitimizirala razlike v pravicah, se je že v letu francoske revolucije pojavil Sieyesov koncept 3 * , ki je razlikoval med pasivnim in aktivnim državljanom. Tako naj bi pasivni državljani bili zadolženi za ohranjanje in razvoj nacije, imeli naj bi narav¬ ne in civilne pravice (svoboda, pravica do lastnine, varnosti). Aktivni državljani pa naj bi bili tisti, ki bi imeli tudi politične pravice in bi družbo sooblikovali. Pasivni državljan * i 1 bi tako bili vsi prebivalci države, iz koncepta aktivnih državljanov pa naj bi bile izvzete določene skupine ljudi. Med njimi so bile tudi ženske, saj domnev¬ no (oz. s tem, ko so bile locirane v zasebnost) niso prispevale nič k "ohranjanju" skupnosti. Vendarle pa se je v 19. in 20. stoletju že izoblikovala miselnost, ki je popolnoma sprejela liberalno idejo enakosti. Enakost je bila postopno sprejeta kot moralni princip, zato je bila vsaka neenakost razglašene za začasno, kar pomeni, da se vsi zavedamo, da bo enkrat v prihodnosti ukinjena oziroma bo izginila (Wallerstein, 2002). Vrline, ki odlikujejo državljana, je namreč možno privzgojiti in na osnovi le-teh napredovati od pasivne k aktivni vlogi državljana. 5 Izključenost žensk iz procesa političnega odločanja naj bi tako bila začasna. Razlike med aktivnim in pasivnim državljanom so bile v 19. stoletju legitimirane z državljanskimi vrlinami. Državl¬ janstvo je tako skupek moralnih lastnosti, ki veljajo za pomembne poteze značaja "dobrega državljana". Dober državljan je tisti, ki izraža zanimanje za zadeve svoje države, spoštuje zakone in izraža skrb. Državljanstvo je pomenilo imeti "čut za skupnost", ki je tudi državljanska dolžnost (Leča, 1997). O občutku do skupnosti 3 Emmanuel-Joseph Sieyes 1789. "Preliminariede la ‘Comlilulion. lu les 20 el 21 1789, au Comile de Constilution" v Receuil despičces authhentiques approuvčspar 1'Assemblee Nationale de France, Geneva, 1. 178-200 3 Lister (1997) omenja koncept "substantive" državljana. Vogel (1994) pa drugorazrednega državlja¬ na oz. indirektnega državljana, vendar pa oba koncepta pripadata sodobnemu diskurzu, 3 Aktivni državljan v sodobnem političnem diskurzu pomeni državljana, ki čuti odgovornost do skup¬ nosti, se ukvarja s prostovoljnim delom in dobrodelnostjo in skrbi za promocijo blagostanja skupnosti, Sevenhuijsen govori o konceptu skrbi kot politični etiki, ki naj bi preoblikovala družbo, brez nje bi bila skrb le dobrodelnost (Sevenhuijsen, 1998:147). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Irena SELIŠNIK so govorili že francoski razsvetljenci, predvsem Jean Jacques Rousseau (Solomon, Higgins, 1998). Vendarle pa so razsvetljenski misleci iz koncepta državljana žensko izključili na podlagi esencialistične filozofije, ki je poudarjala univerzalne lastnosti moških državljanov in "posebne naravne kvalitete" ženske. Rousseau tako razume moškega in žensko kot dve plati razcepljenega človeškega subjekta, ki se združita v zakonski enoti. Ženska ima, ravno zaradi svoje naravne vloge v družini, ki pred¬ stavlja tako "naravno kot politično stanje", svoje lastne kvalitete in drugačno nalo¬ go od moškega - to je materinstvo, skrb za otroke, ki predstavlja primarno podro¬ čje družbenega (Jalušič, 1992). Čut za skupnost v teoriji je torej moška zadeva, čut za skupnost v praksi pa ženska domena. Kljub vsemu pa je v 20. stoletju skrb izgi¬ nila iz koncepta državljanstva, vanj so jo ponovno pritegnile feministične avtorice, ki so pričele poudarjati tiste vrline državljanov (odgovornost, ranljivost, zaupanje), ki so izginile iz tega koncepta, zgoraj navedene vrline "aktivnega državljana/ke" pa so bile to pot primarno ženske. Aktivno in pasivno državljanstvo je mogoče razumeti tudi kot razliko med raz¬ ličnimi poudarki na konceptu državljanstva, razliko med poudarkom na statusu ali aktivnosti. Tako naj bi liberalni model državljanstva poudarjal status oziroma državljanske pravice. Nekateri teoretiki tako opredeljujejo naslednje tipe "liberal¬ nega" državljanstva: Neoliberalni - zagovorniki tega pristopa o državljanu razmišljajo kot o racional¬ nem porabniku javnega dobrega in verjamejo, da je lastni interes osnovni motiv delovanja državljana. V državljanstvu vidijo predvsem pravni status. Drugi pristop je socialnoliberalni, ki raziskuje predvsem dve dimenziji držav¬ ljanstva - pravice in dolžnosti ter predpostavlja pravilo za enake pravice, enake dolžnosti. Glavna preoukupacija avtorjev je odnos med državljanstvom in social¬ no neenakostjo 6 . Državljanstvo razumejo kot ozek, formalen in praven koncept. Tisti, ki državljanstvo razumejo kot obveznost, ki se realizira skozi aktivnost v družbi, poudarjajo naslednje tipe državljanstva: Komunitarni pristop - pri njem je poudarek na družbeni participaciji in uslugah - delovanje za skupno dobro. Pomembni so skupnost, kultura, etika in tradicija. Naslednji pristop k državljanstvu je civilnorepublikanski, državljanstvo tu pomeni politično participacijo. V procesu sprejemanja odločitev, s poudarkom na javni diskusiji in javnim delovanjem. Cilj je realizacija človeka kot političnega sub¬ jekta (Antič, 2002). S. Sevenhuijsen se zdi najbolj uporaben vir inspiracije, v okviru katerega bi se dalo umestiti tudi koncept skrbi, neorepublikanski model aktivnega državljanstva. Ta koncept naj bi razumel javno sfero kot področje srečevanja, kjer ljudje oblikujejo svoje identitete skozi akcijo in interakcijo, posvetovanje in debato. V tej sferi je tvoja identiteta bolj odvisna od tega, kaj počneš, kot od tega, kaj si (Sevenhuijsen, 6 T. H. Marshall zagovornik socialnoliheralnega koncepta govori o treh dimenzijah državljanstva: civilnem (pravice, povezane z individualno svobodo - svobodo govora, zasebno lastnino, vstopanjem v pogodbo), političnem (participacija v sferi političnega odločanja) in socialnem (pravice, povezane z var¬ nostjo in ekonomskim blagostanjem) (Marshall, 1950). Marshall je s lem od države zahteval ne le izpolni¬ tev formalnih pogojev državljanstva, pač pa tudi socialnih pogojev, od državljanov pa. da sprejmejo redi- stribulivno politiko. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Irena SELISNIK 1998: 14). Ta koncept naj bi upošteval različnost (tudi spol) in zagotavljal enako¬ pravno obravnavo vseh sodelujočih - saj imajo pravico v tej sferi nastopati vsi. Potencialne državljanke Feministično gibanje se je že ob samem nastanku srečalo s konceptualno dilemo, ali utemeljevati svoje pravice na podlagi tradicije francoske revolucije in univerzal¬ nih pravicah, enakosti, liberalnih argumentih, ali pa utemeljevati svoje zahteve na spolni "različnosti" in posledično esencialističnem konceptu. Ko so ženske zahteva¬ le univerzalne človekove pravice, so nasprotniki odgovorili, da so po svoji naravi različne od moških. Z esencialističnim utemeljevanjem svojih zahtev, ki so torej temeljile na drugačnih kvalitetah ženskega spola, ki jih je potrebno prinesti v javno, pa so sprejele vloge, ki so jih zanje določili moški in tako ostale pasivne državljan¬ ke (Wallerstein, 2002). Primer esencialističnega utemeljevanja zahtev po večji vklju¬ čenosti žensk v javno sfero in tudi po volilni pravici bom v nadaljevanju prikazala na primeru slovenskega feminističnega gibanja na začetku 20. stoletja. Tri njegove najpomembnejše zahteve so bile - zahteva po volilni pravici, dostop v sfero politike in izobrazba. Za utemeljevanje svojih zahtev je gibanje uporabljalo liberalni in esen- cialistični koncept. V nekaterih primerih sta bila uporabljena skupaj - v kombinaci¬ ji 7 - v nekaterih primerih pa sta prišla v konfrontacijo (Kappeli, 1998). Toda tisti koncept, ki je v končni fazi dovolj učinkovito argumentiral žensko volilno pravico, je bil liberalni koncept. Z njim in liberalno vrednoto enakosti ter s sklicevanjem na politične in socialne pravice so v Veliki Britaniji (Antič, 1996) in skandinavskih državah ženske najprej pridobile volilno pravico (Klausen, 1996). Kljub temu pa liberalne vrednote univerzalizma same po sebi ne zagotavljajo spo¬ lne enakopravnosti, saj spregledujejo pluralnost in zanemarjajo realno stanje v družbi. Tradicionalne liberalne vrednote etiko skrbi pogosto vrednotijo negativno, ker naj bi preveč izpostavljala spolne razlike in identiteto ženske (Sevenhuijsen, 1998: 43-44). Pri tem se znajdemo pred glavno dilemo feminističnih debat, ki se ne more odločiti med spolno nevtralnim in spolno različnim konceptom državljan¬ stva. Vendar sodobna politična teorija poudarja nujnost inkorporacije zahtev novih družbenih skupin z njihovimi specifičnimi zahtevami - tudi zahteve žensk v univerzalno državljanstvo (Antič, 2002). Argument skrbi za participacijo žensk v javni sferi na začetku 20.stoletja Konceptualizacija skrbi in udejstvovanje žensk v javni sferi do konca prve sveto¬ vne vojne V nadaljevanju teksta bom predstavila na primeru analize člankov, ki željo žensko vključiti v javno sfero politike, pomembnost argumenta skrbi in njeno esenciali- 7 ib velja zlasti za Slovenijo - tako so liberalci utemeljevali žensko volilno pravico s citiranjem Milla in univerzalnimi človekovimi pravicami (npr: APS. Priloge k stenografskim zapiskom sej deželnega zbora Kranjske, Priloge 217: 224-22ji), predvsem zgodnejša utemeljevanja nekaterih politikov, predvsem pa katoliški medijski diskurz so izrazilo esencialistična (npr: Slovenski narod, 1. 3.1904, Žena in javnost; Slovenec, 2.4.1910, Katoliška žena), TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Irena SELIŠNIK stično konceptualizacijo. Etiko skrbi sem tako aplicirala na določen zgodovinski čas, članki so bili objavljeni med letoma 1900 in 1914 in so izhajali v obeh glavnih slovenskih dnevnikih - Slovencu 8 in Slovenskem narodu 9 . Pregledani članki so v glavnem utemeljevali zahteve slovenskih feministk po večji vključenosti žensk v javno sfero oziroma v sfero politike. V slovenskem časopisju prevladuje podoba skrbne matere in gospodinje, ki se zaveda svojih odgovornosti in dolžnosti 1 ". Prisotnost te podobe najdemo v obeh glavnih slovenskih dnevnikih, ki sta zastopala vsak svoje politično stališče in repre- zentirala predstave obeh največjih slovenskih političnih strank - konservativne in liberalne. Večinoma je ta podoba matere prisotna v govorih, ki so jih imeli katoli¬ ški moški govorniki, ali kot predstavniki katoliškega vodstva društva ali stranke. Zanimivo je, da so članki iz liberalnega časopisja bolj nastrojeni proti "katoliški ženski - tercijalki" in katoliškim političnim nasprotnikom in nasprotnicam, in manj poudarjajo podobo matere 11 . V obdobju pred 1. svetovno vojno se pojavljajo tudi utemeljevanja ženskega delovanja v javni sferi s skrbjo 12 , vendar pa do 1. svetovne vojne skrb predstavlja le enega izmed ostalih argumentov po večji participaciji žensk v javni sferi 13 . Najpogosteje je skrb razumeti zelo ozko v okviru odnosa mati - otrok, vendar najdemo tudi širše razlage. Takrat je "žensko delovanje" koristno 160 * Slovenec, dnevnik, (1873-1945), katoliško usmerjen časopis. 9 Slovenski narod, dnevnik. (1868-1945), liberalno usmerjen časopis. 10 Slovenec, 13-6.1901, Shod krščanske ženske zveze "...Prvo in pravo torišče žene je gotovo domača hiša, družina. Tam se žena-mali suči, giblji, delaj, snuj in skrbi! "Žena podpira tri vogle hiše". Srečna dru¬ žina, v kateri vlada pridna in verna gospodinja, srečni otroci, ki imajo pobožno mater!..."; Slovenec, 24.10.1904, Desetletnica katoliškega društva za delavke, "...V žrtvami je kupljena lepota deviškega venca; s trpljenjem in skrbmi je pa tudi povit materinstva venec...". " Predvsem gre tu za članke, usmerjene proti angažmaju žensk, v katoliškem taboru. Kljub temu, da je bilo ženskam z zakonom prepovedano sodelovanje v političnih društvih, so te delovale v številnih dru¬ gih, med njimi v celi vrsti katoliških društev, ki so sicer bila verskega značaja, vendar pa so zelo pogosto bila tudi političnega značaja. Tako so na primer članice Manjine družbe sodelovala tudi na strankarskih shodih. Tak. vtis temelji na analizi člankov, izdanih v Slovencu in Slovenskem narodu med leti 1900 in 1905. pregledala sem sedem daljših člankov (Žena in javnost (Slovenski narod, 1902), Socialni odsek. (Slovenec, 13-9.1900), Shod krščanske ženske zveze (Slovenec, 13-6.1901), Desetletnica katoliškega društva za delavke (Slovenec, 24.10.1904), Slavnost pri Devici Mariji (Slovenec, 10.7.1905), Naše ženstvo in naše društvo (Slovenski narod, 10.11.1904 in 9.111904) in Naše ženstvo in naše društvo (Slovenski narod, 10.11.1904), ki so bili izdani v obeh slovenskih dnevnikih in so nastali ob priliki predavanj ženskam ob obletnicah društev in ob priliki katoliškega shoda. Seveda pa je komponenta strankarskih sporov prisotna tudi v člankih Slovenca (Več v: Selišnik, 2001). u "...In vendar je toliko stvari v javnem življenju, ki v prvi vrsti inleresujejo ravno ženo. Skrb za bol¬ nike in reveže, vprašanja, ki se tičejo telesne in duševne izobrazbe otrok - vse to je največjega pomena za ženo...In ravno kot mati bi se morala žena udeleževali javnega življenja, kajti šele potem bi videla v svoji deci tudi bodoče bojevnike za boljšo prihodnost človeštva.... "(Slovenski narod, 1.3- 1904, Žena in javnost). ° Ostali argumenti so še angažma Slovenk, v narodnem gibanju, njihova angažiranost bi pripomogla k bolj demokratični družbi, so dovolj sposobne (o čemer priča delovanje kraljice Viktorije, cesarice Marije Terezije idr.), nujnost demokratičnega razvoja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Irena SELISNIK tudi za družbo 14 , saj je ženska pripravljena skrbeti in ljubiti vse, tudi živali. Žensko delovanje v politiki bi tako pomenilo zlasti boljše reševanje vprašanj, ki so pravza¬ prav vprašanja, s katerimi se ženska ukvarja doma. 15 Argument skrbi postane ključen v obdobju vojne, ko se diskurz, ki poudarja bipolarno delitev, ki je izključevalna, na ženskost in moškost, obnovi v vsej svoji moči. Ravno enačenje žensk z materinstvom poudari čustva skrbi in ljubezni, ki so nasprotje nasilju, ki je bilo takrat v družbi prisotno (Cockburn, 2001). To je razvid¬ no tudi v primeru člankov, ki so bili objavljeni med prvo svetovno vojno. V člankih opisujejo smrt in tragedije na bojiščih, po drugi strani pa pišejo o materi, ki sama skrbi za svoje otroke. 16 V tem obdobju je ravno njena samostojna skrb za otroke argument za njene politične pravice. Ženska je ravno z učinkovito izraženo skrbjo in odgovornostjo ohranjala domovino in je tako deležna vse pohvale 17 . "Socijalno materinstvo" - koncept Alojzije Štebi in socialističnega tabora Če je v prizadevanjih obeh največjih političnih taborov na Slovenskem skrb igrala zelo pomembno vlogo, pa ji še poseben status posveti socialistka Alojzija Štebi 18 , ki je v Slovenijo prinesla avstrijski koncept socialnega materinstva 19 . V letu 1918, v obdobju revolucionarnih idej in množičnih gibanj za izboljšanje položaja sloven¬ skega naroda, je po koncu vojne izšla tudi posebna knjižica, v kateri socialistka A. Štebi poskuša preseči ustaljeno razumevanje skrbi znotraj odnosa mati - otrok in ""...Drugače bo z žensko jerobinjo, ki bo lahko otroku druga mali, S lem bo rešen velik del vprašanja zanemarjene mladine.... Šele če bo ženska postala v vzgoji sirot in zanemarjene mladine po zakonu pri¬ znan sodelujoč faktor, potem bo mladinsko vprašanje šele na pravi poti in bližje uspeha... Kdor naravo ljubi, mrtev kamen, klijoče rastline itd., kolikor bolj mora ljubili žival. Kako prijetno je žival negovali! Tu ne smemo pozabiti naših učiteljic. Če bi se učile, recimo v počitnicah, na kaki gospodinjski šoli vrtnarije, mlekarstva, perutninarstva itd., vsakokrat nekaj, koliko bi jim to poleg vžilka prineslo koristi..." Slovenec, 31.7.7908, Mladeniški tečaj. 15 "...za splošni javni blagor velevažnih zadevah, za katere je najti ženskem spolu mnogo več razume¬ vanja in zanimanja, kakor pri moških. To velja zlasti za vprašanja, ki se tičejo na primer mladinske vzgo¬ je, javne dobrodelnosti iti nravnosti...", cit. po Slovenski Narod, 26.4.1911, Ženske kol volilke. 16 Ne le, da ginejo na bojiščih možje in mladeniči, bolj kakor drugod pritiska na slovensko družino vojna beda, in vojna Jurija je razdejala na tisoče in tisoče slovenskih ognjišč. Z občudovanjem vrednim junaštvom je prenašala in prenaša naša žena vse goije krutega časa. Ostala je skoraj sama doma. Njej je izročena vsa skrb za neobogljeno deco. Na njenih šibkih ramah sloni vsa teža gospodarstva. ..." cit. po: Slovenski Narod, 15.12.1917, Slovensko ženstvo za deklaracijo. 17 "...Spričo sedanjega strašnega razdejanja, spričo neznosnih vojnih razmer, spričo razbrzdanosti vseh človekovih strasti se je moški naučil ceniti ženo kot čuvarico in ohranjevalko mirnega dela in kultur¬ nih dobrin. Spoznal je vrednost bistvenih ženskih lastnosti: požrtvovalnosti v ljubezni do bližnjega, neumorne deloljubnosti, vztrajnosti in zvestobe v izvrševanju vsakdanjih dolžnosti in askelično samoza- taje. Spoznal je potrebo, da se le lastnosti poleg njegovih uveljavijo tudi v politiki in v vsem javnem življe¬ nju. ..." c/7, po: Slovenec, 29.3.1918, Kaj nam prinese ženska volilna pravica?; "...ali ne bi znal ženski genij boljše poskrbeti za sirote, reveže, bolnike in jetnike, za delavke in nedorasle po tovarnah in delavnicah, za revne matere in dojenčke, za ženske, ki so potrebne pravnega varstva proti moški brutalnosti, ..." Slovenec, 12.9.1918, S.K.S.Z.Žensko vprašanje, Ivanka Klemenčič. '* Alojzija Štebi (1883-1956), urednica Zarje in Ženskega lista, leta 1913 izvoljena v kranjsko deželno zastopstvo JSDS, pogosta govornica na shodih socialdemokratov, s katerimi se je kasneje razšla. Izhajala je iz nazorov Ellen Key in je kasneje ustanovila Feministično alianso. » Koncept socialnega materinstva se pojavi pri avstrijski feministki Giseli Urban, z njim argumentira in zahteva ženski sujrašizem v Avstriji (Bader Zaar, 1996). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Irena SELIŠNIK zastavi ženskam v povojni družbi nove naloge (Štebi, 1918). Knjižica je nastala na podlagi predavanja, ki ga je avtorica imela v Ljudskem domu v Trstu. A. Štebi izha¬ ja iz predpostavke, da ženske niso dovolj dobre državljanke in da so premalo druž¬ beno odgovorne. Šele s tem, ko se bo presegla ozko opredeljena skrb med mater¬ jo in otrokom, bodo ženske postale "prave" državljanke, s tem pa jim bodo pripa¬ dale tudi politične pravice - participacija v sferi politike 20 . Vendar pa so predlogi, na kakšen način naj bi ženske bile vključene v politično participacijo, zelo abstrak¬ tni. Poudarek A. Štebi je bolj na (tradicionalnih) odgovornostih kot na pravicah in v tem popolnoma odgovarja komunitarnemu pristopu (Sqiures, 1999: 169). Zanimivo je, da je diskurz v ostalih člankih v dnevnem časopisju iz tega obdobja poudarjal novo žensko družbeno odgovornost do naroda 21 . Če te članke primerja¬ mo s pisanjem A. Štebi, opazimo svojevrsten paradoks - ženske so hkrati opisane kot odgovorne (državljanke) v liberalnih in katoliških časopisih in kot neodgovor¬ ne (državljanke-matere) v publikaciji socialistke in feministke A. Štebi - ravno zara¬ di pomanjkanja širše družbene skrbi. Avtorici, ki poskuša v svoji knjigi redefinira- ti skrb in uvesti koncept t.i."socijalnega materinstva", torej skrb vsake posamezne matere do vseh državljanov slovenske domovine, njen poskus spodleti. Trud, da bi državljanstvo ženske utemeljila na razsvetljenski vrlini - delo za skupnost, se ujame v esencialistično zanko. Socialna skrb je v tekstu A. Štebi definirana kot "se pobrigati za druge otroke" in uboge (Štebi, 1918: 6). Dolžnost ženske je, da stopi v javnost in skrbi za vse soci¬ alno prikrajšane. V svoji knjigi zapiše, da se družbena odgovornost prepozna skozi skrb in takoj zavrne lažno dobrodelnost dam iz visokih krogov. Vendar pa je skrb še vedno dojeta kot specifična ženska domena, ki naj bi se izvajala v okviru dolo¬ čenih aktivnosti in bila rezultat zavedanja odgovornosti do naroda. 22 Razlog, zakaj mora biti ženska odgovorna, je esencialističen. Odgovor je namreč treba iskati v njenem materinstvu. Vendar pa vse matere niso dobre matere. A. Štebi sicer zagovarja delavsko mater in jo brani pred kritikami, hkrati pa pri¬ zna, da so te ženske pogosto neizobražene in preobremenjene s skrbmi 23 (Štebi, 20 Konkretni predlog, na kakšen način poskrbeti za njih, v knjigi Demokratizem in ženstvo ni predla¬ gan. Tako predlagajo v občinskih in lokalnih predstavništvih zastopstvo žensk, torej možnost dostopa do oblasti in odločanja. Vse to pa v naslednjih letih še ne bo uresničeno. 2 ' Zlasti se nova družbena odgovornost žensk nanaša na majniško deklaracijo. Nekaj člankov (Slovenec, 5.9.1918. našim dekletom šol; Slovenski narod, 5.2.1918. Praznik slovenske narodne žene; Slovenski narod, 2631918, praznik slovenske narodne žene; Slovenski narod, 263-1918, Praznik sloven¬ skega ženstva:... "Vojno trpljenje je vzbudilo tudi jugoslovansko ženo. Zavedla seje svoje svete dolžnosti...). 22 "...Naš narod, vsled vojne tako oslabljen, bo potreboval skrbne nege, da čimprej ozdravi. In tedaj se bo morala zavedati vsaka naša mali, da otrok, ki ga je porodila v bolečinah, ni le njena individualna last, temveč daje ta otrok tudi član socijalne skupnosti, da ima torej napram njemu dvoje dolžnosti. Zavedati se bo morala tudi svojega socijalnega materinstva, ki zahteva, da naj obsega ljubezen vsake matere vse otroke, ne le lastnih...", (Štebi, 1918:5), "...Prava, istinita socijalna pomoč mora biti zavestna, mora izvira¬ ti iz prepričanja dolžnosti: ker smo vsi člani socijalne skupnosti, zato imamo tudi vsi socijalne dolžnosti, iz socijalne vesti, iz socijalne odgovornosti se mora oprijeti ženstvo dela v javnosti in za javnost...", (Štebi, 1918: 6). 23 "...Lehko se je zgražali nad proletarskim otrokom, ki dorašča brez materinske oskrbe in ga zapelju¬ jejo neukročeni nagoni h kaznivim dejanjem, lehko je obsojali proletarske starše, ki premalo brigajo za vzgojo svojih otrok. ..."(Štebi, 1918:10). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Irena SELISNIK 1918: 8-11). V družbi, kjer je mati postala ikona, ki reprezentira skrb, ljubezen in žrt¬ vovanje, ki so normativni, je zelo težko najti tisti ideal, ki je sposoben v celoti zado¬ voljiti tem zahtevam. Če so delavske matere preobremenjene, bi se buržujske gospe morale spremeniti v nekoga, ki je pripravljen "dajati in dajati". Skrb je v tem kontekstu merilo ne za dobrega državljana oziroma državljanko, ampak za dobro mati. Slabost perspektive A. Štebi je, da se ni spraševala, ali imajo ženske v družbi, prizadeti od vojne, na razpolago vsa sredstva za pomoč drugim otrokom in ubo¬ gim niti ni terjala odgovornosti za otroke od moških državljanov ali uporabila nji¬ hovo vlogo očeta kot argument za lepšo in boljšo družbo. Od žensk, ki so že skr¬ bele za nepriviligirane sodržavljane, se preprosto zahteva še več, in sicer tisto, kar se v diskurzu 20. stoletja pojavi zelo pogosto - žrtvovanje. 2 ' Ženske, ki so se že ukvarjale z različnimi filantropičnimi dejavnostmi, pa se z njimi niso ukvarjale na pravi, "socijalno odgovoren način", ki ga je zahtevala avtorica. Njihovo delo je tako preprosto izničila. Skrb je tako A. Štebi devalorizirala, po drugi strani pa ostali časo¬ pisi pišejo o ženski skrbi za druge znova in znova 23 , javnost je torej nanjo posebej opozorjena, da ne bi prezrla njene pomembnosti. Ostra kritika, ki jo A. Štebi nameni ženskam, ki že skrbijo za "prikrajšane", spod¬ koplje njihov ugled, hkrati pa nakaže, da je ideal "socijalnega materinstva" utopič¬ na verzija, mogoča le, če bi družbo razumeli kot razširjeno družino. Spregleda, da so ženske v Sloveniji že pred in med prvo svetovno vojno množično delovale v raz¬ ličnih društvih, ki so bila skoraj brez izjeme socialno usmerjena. Zlasti v času prve svetovne vojne so se ženske še bolj intenzivno vključile v dobrodelne akcije, ki so jih organizirala različna ženska društva. V obdobju konfliktov je tako vloga ženske še bolj poudarjena, saj se število ljudi, za katere je potrebno skrbeti, še poveča (vdove, sirote, begunci, invalidi). Tako so društva nudila pomoč ranjenim vojakom, zbirale so perilo, zimsko obleko, cigarete in denarne prispevke za na fronto, skrbe¬ le za osirotele otroke in vojne vdove. V ta namen so ustanovile celo posebno dru¬ štvo - Organizacijo oskrbnic in vdov v Trstu. Skrbele so še za slepe vojake in preva¬ jale knjige v Braillovo pisavo (Šatej, 1999). Kljub vsemu je v javnem diskurzu vsa ta dejavnost že razumljena kot ženska dolžnost do domovine. In ravno zato, ker je esencialistična, ne more postati tista univerzalna dolžnost, na katerih bi bilo potrebno utemeljevati človekove pravice. Skrb je pojem, ki je, kot smo že izpostavili na začetku, pogosto spolno defini¬ ran, kar se še posebej potrdi pri analizi historičnega gradiva. Če je bila skrb za sodr¬ žavljane v razsvetljenstvu pomembna lastnost moškega državljana, so jo ob koncu 19. in začetku 20. stoletja prevzele ženske in bile tako na poti k aktivnemu držav¬ ljanstvu, ki pa se jim je še vedno izmikalo. V družbi z začetka 20. stoletja se je skrb Menija kol devica in mati je postala simbol materinskosti. V katoliški simboliki je lahko le ženska posrednica utelešenja Boga. Marija je "soodrešenica, ki je delila sinovo trpljenje, in je prisotna tako v Uku trpeče pobožne matere kol v liku partizanske matere (Verginella, 2001). ls Poleg tega, da se v dnevnikih pojavljajo članki, ki ljudi vabijo, da darujejo denar za pomoč prikraj¬ šanim in domovini, vedno poudarjajo, da lo počnejo ženske z najplemenitejšimi cilji (Slovenski narod, 27.8. 1918. Za našo mladino; Slovenski narod, 21.9.1918. Odpri srce, odpri- roke!; Slovenski narod, 14.11.1918. Našim Ženam in dekletom; Slovenec, 29.4.1918, Požrtvovalno delo za slovenske slepce...). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Irena SELIŠNIK razumela kot dolžnost, ki je bila "že od nekdaj" ženska naloga. Problematično v tem razmerju povezave ženske s skrbjo pa je, da skrb ni bila prepoznana kot dolž¬ nosti državljanov in državljank, ampak kot dolžnost žensk/mater - kot dolžnost, ki ekskluzivistično temelji na spolu in na razmerju do otrok, namesto da bi bila razu¬ mljena tako, kot bi to zahtevala sodobna opredelitev skrbi. Aspekt spola sicer ne sme biti spregledan, po drugi strani pa ne more biti edini. Zaključek Na začetku 20. stoletja so polnopravno "žensko" državljanstvo utemeljevali na njeni dolžnosti do družbe (prispevek k skupnosti), ki je bila spolno določena. Feministične avtorice so skušale preseči tradicijo zanemarjanja "ne-političnega" prispevka žensk k skupnosti, ga narediti političnega in tako redefinirati sfero poli¬ tičnega in zasebnega. A. Štebi je na tej premisi želela redefinirati skrb - velik kapi¬ tal, ki ga ima na voljo ženska. Vendar pa tudi njej ni uspelo koncepta skrbi in držav¬ ljanstva "modernizirati". Ni ji uspelo kritično redefinirati "ženske skrbi za družino" in jo navezati na "moško skrb - za družbo". Proces je bil podoben tistemu, ki se je dogajal s tako imenovanimi "ženskimi poklici" 26 , ko skrb postane domena žensk, moški pa na njej ne utemeljujejo več svojega političnega delovanja. Dediščina skrbi je tako pozabljena, ženska ostane nesposobna državljanka, saj svoje odgovor¬ nosti do družbe - "skrbi" ne uresničuje dovolj odgovorno. Čeprav so ravno tu opravljale "servis" državi in skrbele za tiste, ki so bili od vojne najbolj prizadeti. Zahvale za žensko skrb tako ostanejo manifestacijskega značaja in zdi se, kot da se družba pomembnosti "ženskega dela" ne zaveda. Skrb se kasneje profesionalizira (kar je povezano tudi z revalorizacijo vloge matere in izboljšanjem sistema socialnega varstva), argument skrbi izgubi družbe¬ no veljavo in se demistificira. Skrb se delno poveže z institucijami (se instituciona¬ lizira), posebna individualna vez (razširjen materinski odnos) izgine. Od matere se ne zahteva več, da skrbi za vse prikrajšane. Skrb tako postane atribut sfere zaseb¬ nega, še bolj vezana na najožje družinske člane in tako zapisana esencialistični interpretaciji skrbi. Z uveljavljanjem liberalnega socialnega koncepta in njegovega izuma socialne države začne izginjati diskurz, ki govori o "vzvišeni podobi mate¬ re", z njim pa izginja tudi skrb, tako kot trpljenje in žrtvovanje. Seveda pa bi veljalo še bolj v podrobnosti raziskati, v katerem zgodovinskem trenutku skrb kot argu¬ ment izgubi na veljavi in če je mogoče to povezano tudi z uveljavljanjem vrednot feminističnega gibanja. Komunitarno razumevanje skrbi (skrb za skupnost), ki je vidno tudi v delu A.Štebi, v 20. stoletju ni bilo več ustrezni argument, na osnovi katerega bi bilo pri¬ merno utemeljevati zahtevo po volilni pravici. Socialnoliberalni pogled, ki je tudi v Jugoslaviji ženskam dodelil volilno pravico, in je za enake dolžnosti zahteval enake pravice (za politične pravice-politične dolžnosti), pa naj bi podcenjeval 26 Takoj, ko so ženske pridobile možnost opravljanja določenih poklicev in lam dobile večinski delež, se je zmanjšala statusna vrednost poklica (nižje plače, manjši družben ugled in vpliv, skrčene so možno¬ sti napredovanja) (Žnidaršič, 2000: 6). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Irena SELIŠNIK sfero zasebnega. Po mnenju nekaterih feminističnih avtoric naj bi s svojim univer¬ zalizmom spregledal razlike in specifičnosti posameznih družbenih skupin - tudi žensk. Sodobne feministične avtorice želijo ponovno redefinirati skrb in jo ume¬ stiti v kontekst drugačnega državljanstva, ki skuša poiskati rešitev med dilemami, skritimi v univerzalnosti/različnosti in v statusu/dolžnostih. Zaradi sodobnega plu¬ ralizma pri definiciji politike imajo možnost, da jim to tudi uspe. Dva koncepta skrbi se tako razlikujeta med seboj predvsem v tem, da je esencialističen koncept fiksiran na odnos med materjo in otrokom, sodoben koncept pa je manj normati¬ ven, manj enoznačen in morda v sebi skriva manj možnosti za reifikacijo. LITERATURA Antič, M. G. (2002): "Feminizem in državljanstvo". Prispevek na internem kolokviju Mirovnega inštituta, Sodobno državljanstvo: politike izključevanja ali vključevanja (4.6.2002). Ljubljana: Mirovni inštitut. Antič, M. (2002): Od obrane ženskih prava do difercnciranog državljanskog statusa. V: Kneževič, D in Dilič, IC. (ur.). Žene i politika: Pitanje roda u političkoj teoriji. Zagreb: Ženska infoteka. Antič, M. G. (1996): Od sufražetk do ministric. V: Bogovič, I.. in Skušek, Z. (ur.). Spol:ž. Ljubljana: KUD France Prešeren, ISH. Bader-Zaar, B. (1996); "Women in Austrian Politics, 1890-1934: Goals and Visions". V: Good - F., D., Grandner, M. in Maynes, M.-J. (ur.). Austrian Women in the Nineteenth and Twcntieth Ccnturies.. Oxord: Berghahn Books. Balbo, L. (1992); The Strategy ot' Social Citizenship. V: Ferge in Kolberg. Social policy in a Changing Europe. Frankfurt:Westview Press. Cockburn, C. (2001): "The Gendered Dynamics of Armed Conflict and Political Violence". V: Moser, C. in Clark, F. (ur.). Victims, Perpetrators or Actors? Gender, Arm, Conflict and Political Violence. New York: Zed Books. Jalušič, V. (1992): Dokler se ne vmešajo ženske... Ženske, revolucije in ostalo. Ljubljana: Krt Kappeli, A,- M. (1998): "Feminist Scenes". V: Duby, G. in Perrot, M. (ur.). A History of Women. Emerging Feminism from Revolution to World War. London: The Belknap Press of Harvard University Press. Klausen, J. (1995): "Social Rights advocacy and State Building". T. H. Marshall in the Hands of Social Reformers". V: World Politics, 1. 1995. št.47. str. 244-67. Leča, J. (1997): "Vprašanja o državljanstvu". V: Bibič, A. (ur.). Kaj je politika? Kompendij sodo¬ bnih teorij politike. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Lister, R. (1997): Citizenship. Feminist Perspectives. London: Macmillan Press Ltd. Marshall, T. H. (1950): Citizenship and social class and other essays. Cambridge: University Press. Pateman, C. (1997): "Demokracija in demokratizacija". V: Bibič, A. (ur.). Kaj je politika? Kompendij sodobnih teorij politike. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Perrot, M. (1998): "Stepping Out". V: Duby, G. in Perrot, M. (ur.). A History of Women. Emerging Feminism from Revolution to World War. London: The Belknap Press of Harvard University Press. Selišnik, I. (2001): Odnos dveh političnih taborov do političnega angažmaja žensk v sloven¬ ski politiki (1900-1914). Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za sociologijo Sevenhuijsen, S. (1998): Citizenship and the Ethic of Čare. London: Routledge. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Irena SELIŠNIK Sevenhuijsen, S. (2002): Citizenship and the Ethic of Čare. Prispevek na mednarodni delavni¬ ci Mirovnega inštituta v Ljubljani, 15 in lž.maja 2002. Solomon, R. in Higgins, K. (1998): Kratka zgodovina filozofije. Ljubljana: Znanstveno in publi¬ cistično središče. Squires, J. (1999): Gender and Political Theory. Cambridge: Polity Press Šatej, B. (1999); "Slovenska ženska 1900-1918". V Kroniki, 1. 1999, št. 1-2: str.89-114. Štebi, A. (1918): Demokratizem in ženstvo. Ljubljana: Slovenska Socijalna Matica. Thfbaud, F. (1998): "The Great War and the Triumph of Sexual Division". V: Duby, G. in Perrot, M. (ur.). A History of Women. Toward a Cultural Identity in the Twentieth Century. London: The Belknap Press of Harvard University Press. Tronto, J. (1993): Moral Boundaries: A Political Argument fbr an Ethic of Čare. New York: Routlcdgc. Verginclla, M. (2001); Od čarovnic k sinovom brezmadežne. V: Accati, L. Pošast in lepotica. Oče in mati v katoliški vzgoji čustev. Ljubljana: Studia Humanitatis. Vogel, U. (1994): Marriage and the boundaries of citizenship. V. The Condition ofCitizenship. I.ondon:Sage. Wallcrstein, I. (2002): Citizcns Ali? Citizens Some! The Making of the Citizen. (5.maj 2002). Žnidaršič, S. (2000): Ora et labora - in molči, ženska! Ljubljana: cf* TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 PREVOD LADISLAV CABADA * ČEŠKE POLITIČNE STRANKE IN NJIHOV POLOŽAJ V PROCESU OBLIKOVANJA EVROPSKIH POLITIČNIH STRANK Povzetek: Proces vključevanja političnih strank iz držav srednje in vzhodne Evrope v evropske transnacionalne in supranacionalne strankarske organizacije se je okrepil s procesom vključevanja teh držav v Evropsko unijo. V članku prikazujemo oblikovanje povezav in sodelovanja med evropskimi strankarskimi organizacijami in češkimi politič¬ nimi strankami, ki so si za članstvo v nekaterih mednarod¬ nih strankarskih organizacijah prizadevale že od leta 1990 naprej. Hkrati so češke stranke pokazale večje zanimanje za poglobljeno sodelovanje z evropskimi strankami in federaci¬ jami, na drugi stran i pa so evropske strankarske federacije že začele iskati sorodne stranke v državah-kandidatkah. Pridruženo ali celo polnopravno članstvo strank iz držav srednje in vzhodne Evrope v evropskih strankarskih federa¬ cijah je v zadnjih desetih letih pomenilo predvsem prilagaja¬ nje teh strank zahtevam strankarskih federacij. V prihodno¬ sti lahko pričakujemo, da bodo stranke iz držav srednje in vzhodne Evrope bistveno močneje vplivale na programe in celotno podobo evropskih strankarskih federacij kot so do sedaj. Ključni pojmi: mednarodno strankarsko sodelovanje, evrop¬ ske strankarske federacije, evropske stranke, politične stran¬ ke na Češkem Uvod Sredi junija (13. in 14. junija) 2003 je bil na Češkem prvi referendum v zgodo¬ vini te države. Referendumsko vprašanje je bilo zelo preprosto - podpirate ali nasprotujete vstopu Češke republike v Evropsko unijo? Več kot tri četrtine volivcev, ki so se referenduma udeležili, je podprlo članstvo Češke republike v Evropski uniji (EU). Tako bo Češka republika v EU vstopila sredi leta 2004. Proces vključevanja Češke republike oziroma Češkoslovaške republike v EU se je dejansko začel takoj po t.i. žametni revoluciji, ki se je zaključila ob koncu leta * Dr. Ladislav Cabada, predstojnik oddelka za politologijo in sociologijo na Fakulteti za humanistič¬ ne študije, Zahodnočeška univerza v Plznu, Vso korespondenco lahko pošiljate na elektronski naslov cabada @kas. zcu. cz. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 str. 1167-1177 LADISLAV CABADA 1989 in je zrušila komunistično vladavino na Češkoslovaškem. Že od začetka tega procesa so bile češke politične stranke, ki so se po padcu komunizma pospešeno oblikovale, bolj ali manj vključene v procese mednarodnega sodelovanja strank, in sicer na podlagi t.i. evropskih strankarskih federacij, na podlagi manj formalnih transnacionalnih strankarskih organizacij v Evropi in svetu ali na podlagi bilateral¬ nih ter multilateralnih odnosov z ideološko sorodnimi strankami v posameznih državah. Češke stranke so se že v začetku 90. let vključile v vse navedene oblike transnacionalnega strankarskega sodelovanja, vendar je potem prišlo do relativno pomembnih sprememb v oblikah, predvsem pa v bistvu strankarskega sodelova¬ nja prek meja Češke republike. Članek je kratita analiza preteklega in sedanjega stanja v odnosih med češkimi strankami in mednarodnimi strankarskimi organizacijami, pri čemer bo glavna pozornost namenjena evropskim strankarskim federacijam - strankarskim organi¬ zacijam, ki so bile ustanovljene na podlagi 191. člena Pogodbe o Evropskih skup¬ nostih. Evropske politične stranke Oblikovanje evropskih političnih institucij oziroma institucij Evropskih skup¬ nosti in kasneje Evropske unije je že od vsega začetka pomenilo tudi proces obli¬ kovanja nadnacionalnih strankarskih povezav. Te povezave so se pojavile kmalu po sklenitvi prvih pogodb Evropskih skupnosti. Že po nastanku Skupščine Evropske skupnosti za premog in jeklo so se v njenem okviru oblikovale poslan¬ ske skupine na višji ravni kot je nacionalna. Ustanovljene so bile poslanske skupi¬ ne, ki so povezovale poslance sorodnih ideoloških usmeritev iz različnih držav (Sokol, 2001: 112). Ideološke povezave predstavnikov različnih držav so bile seveda poznane že pred ustanovitvijo Evropskih skupnosti, predvsem v obliki zvez in internacional. Vendar so internacionalne oziroma transnacionalne strankarske povezave in orga¬ nizacije po drugi svetovni vojni začele izgubljati pomen. To se je v Evropi pokaza¬ lo predvsem s poglabljanjem evropskih integracijskih procesov. Za oblikovanje evropskih političnih strank je bila odločilna uvedba neposred¬ nih volitev v Evropski parlament. Uvedba neposrednih volitev v Evropski parla¬ ment predstavlja ključno točko oblikovanja evropskih političnih strank ali evrop¬ skih strankarskih federacij, ki so nihale med transnacionalno in supranacionalno naravo. Evropske strankarske federacije imajo do sedaj bolj transnacionalno kot supranacionalno naravo, saj niso oblikovane iz posameznikov in lokalnih organiza¬ cij, temveč iz že obstoječih nacionalnih strank (Sokol, 2001:113). Evropske strankar¬ ske federacije so trenutno še vedno oblikovane na principu kolektivnega članstva, pri čemer kolektivne člane predstavljajo posamezne ideološko sorodne stranke. Ko govorimo o evropskih strankarskih federacijah moramo upoštevati, da obstajajo tudi stranke, ki nasprotujejo poglabljanju evropske integracije na sploš¬ no ali pa le pri konkretnih vprašanjih, denimo glede vprašanja povezovanja strank iz različnih držav Evropske unije oziroma Evrope. Gre za stranke, ki poveličujejo TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 LADISLAV CABADA nacionalno državo 'Vestfalskega izvora" kot glavnega, mogoče celo edinega odgo¬ vornega političnega akterja v mednarodnih odnosih. Mednarodno strankarsko povezovanje za te stranke pomeni kršenje tega principa. Kljub temu pa so se tudi take stranke začele postopno povezovati, zlasti v 90. letih 20. stoletja. V Evropi torej v tem trenutku obstaja več oblik strankarskega povezovanja transnacionalne in nadnacionalne narave. Ko iščemo skupni imenovalec za stran¬ karsko povezovanje, bi se morda v politični teoriji najlaže naslonili na koncept strankarskih družin, ki ga izpostavljata npr. von Beyme (1982), v zadnjem času pa tudi Lewis (2000). Evropske strankarske federacije, a tudi druge vrste mednarod¬ nih strankarskih povezav v Evropi, namreč izhajajo predvsem iz povezovanja ide¬ ološko sorodnih strank. V preglednici 1 prikazujemo trenutni položaj strankarskega povezovanja na ravni EU. Preglednica 1: Strankarske družine in evropske politične stranke Vir: Fiala in Mareš, 2001: 143 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 LADISLAV CABADA Kot lahko vidimo, trenutno evropske strankarske federacije, ki jih avtorja v pre¬ glednici jasno in nedvoumno povezujeta z EU, ne predstavljajo edino obliko pove¬ zovanja strank iz evropskih držav. Nekatere strankarske družine niso oblikovale strankarske povezave na podlagi 191- člena Pogodbe o Evropskih skupnostih. Gre predvsem za konservativne stranke, ki odklanjajo poglabljanje integracijskih pro¬ cesov na politični ravni (Evropska demokratska unija oziroma nekatere izmed nje¬ nih članic) in skrajno desne nacionalistične stranke (EURONAT). Vendarle pa je potrebno povedati, da je moč teh strank v primerjavi z obstoječimi evropskimi strankarskimi federacijami manjša. Fiala in Mareš (2001) opozarjata, da so sodobne evropske strankarske federa¬ cije v večji meri posledica pragmatičnih in manj stabilnih družbenih cepitev kot so bile tradicionalne cepitve izpostavljene pri Lipsetu in Rokkanu. Fiala in Mareš (2001: 144) tako govorita o naslednjih cepitvah: evropanizem vs. evroskepticizem, močnejša evropska vlada vs. nacionalna suverenost, pozitiven odnos do imigracij- skih procesov vs. anti-imigracija ali širitev vs. anti-širitev. Omenjena avtorja in tudi nekateri drugi avtorji evropske strankarske federaci¬ je vidijo predvsem kot tehnične povezave, ki omogočajo komunikacijo znotraj institucij EU, zlasti znotraj Evropskega parlamenta. Tako Brokl (2001: 4) opozarja, da ne obstaja niti evropski demos niti evropske politične stranke. Če se torej želi¬ mo ukvarjati s problematiko evropskega (mednarodnega) povezovanja strank, se ne bi smeli omejiti zgolj na vprašanje evropskih strankarskih federacij, ampak bi morali v analizo zajeti tudi druge vrste mednarodnih strankarskih povezav. Normativno-teoretsko podlago naše analize bo tako predstavljal koncept strankar¬ skih družin, ki je bil predstavljen v preglednici 1. Češke politične stranke in mednarodno strankarsko povezovanje Češki strankarski sistem se je začel pospešeno oblikovati takoj po padcu komu¬ nističnega sistema ob koncu leta 1989- Tri politične stranke (komunistična stranka, socialistična stranka in ljudska stranka), ki so na Češkem obstajale v okviru t.i. Nacionalne fronte med leti 1948-1989, so skoraj takoj po sprejetju prvega zakona o političnih strankah v češki zgodovini januarja 1990.dobile konkurenco več deset strank (Vodička in Cabada, 2003: 204).' Večina teh strank je že kmalu po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 spoznala, da njihov položaj v češki družbi ni prav močan, po drugi strani pa se je po volitvah oblikovala skupina parlamentarnih strank, ki so prek ustavnih institucij začele oblikovati ne samo domačo, temveč tudi zunanjo politiko. Glavni zmagovalec volitev je bil Državljanski forum, ki v jav¬ nosti ni bil zaznan (in tudi sam se ni opredelil) kot klasična stranka, ampak kot vse¬ obsegajoče demokratično politično gibanje. Zato tudi mednarodno strankarsko sodelovanje ni bila tema, kateri bi Državljanski forum posvetil več pozornosti. V mednarodno strankarsko sodelovanje so se prve začele vključevati krščan¬ sko usmerjene stranke - na eni strani Krščanskodemokratska unija - Češkoslovaška ' O problematiki oblikovanja češkega strankarskega sistema glej Cabada (1999) ali Cabada (2003a). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 LADISLAV CABADA ljudska stranka, na drugi strani pa Krščanskodemokratska stranka. Obe stranki sta bili že leta 1990 sprejeti v Evropsko demokratsko unijo, torej transnacionalno strankarsko organizacijo liberalnih in konservativnih strank v Evropi. Obe stranki sta postali njeni polnopravni članici. Vendar pa med njima obstaja razlika, ki izha¬ ja iz preteklosti. Medtem ko je Krščanskodemokratska unija - Češkoslovaška ljud¬ ska stranka predstavljala kontinuiteto oziroma stranko, povezano s komunistično zgodovino Češkoslovaške (Nacionalna fronta), se je Krščanskodemokratska stran¬ ka oblikovala na podlagi disidentskega gibanja na Češkoslovaškem, predvsem Liste 77. Tudi češki socialni demokrati so se že leta 1990 vključili v mednarodno sociali¬ stično oziroma socialdemokratsko strankarsko organizacijo, saj so postali polno¬ pravni člani Socialistične internacionale. Socialdemokratska stranka je bila leta 1948 prisilno združena s Komunistično stranko, vendar je z delovanjem nadaljeva¬ la v emigraciji, zlasti v Združenih državah Amerike in v Nemčiji. Predvsem delova¬ nje članov češke socialdemokratske stranke v Nemčiji je postalo koristna podlaga za njeno delovanje v postkomunistični Češki republiki. Ko govorimo o mednarodnem sodelovanju čeških strank v začetku 90. let, ne smemo pozabiti na radikalne oziroma skrajne stranke. Na levici moramo omeniti predvsem komunistično stranko, ki se je po razcepu s slovaškimi komunisti poleti 1990 preimenovala v Komunistično stranko Češke in Moravske. Češki komunisti so ves čas 90. let ohranjali odnose s t.i. bratskimi strankami v državah, kjer je komuni¬ stom uspelo ohraniti svoj položaj. Gre predvsem za Kitajsko, Kubo, Ljudsko demo¬ kratično republiko Korejo in Vietnam. Na radikalni desnici na Češkem moramo omeniti Združenje za republiko - Republikansko stranko Češkoslovaške. Ta stranka je s svojim nazivom poskušala prepričati domačo javnost, predvsem pa konservativne stranke na Zahodu, da predstavlja avtentično konservativno-republikansko desnico. Predvsem na podla¬ gi tega dejstva je v prvem obdobju svojega obstoja dobila podporo tako Republikanske stranke ZDA kot tudi nemških Republikancev pod vodstvom Franza Schonhuberja. Kmalu se je izkazalo, da gre za radikalno oziroma celo skraj¬ no stranko, ki je partnerje iskala med nacionalističnimi strankami, kot so npr. Nacionalna fronta Jean-Marie Le Pena v Franciji ali Liberalno-demokratska stranka Vladimirja Žirinovskega v Rusiji. Dejanski nastanek tekmovalnega strankarskega sistema, v katerem so oblikova¬ ni ideološki poli, lahko povežemo šele s procesom kristaliziranja strankarske arene na Češkem v volilnem obdobju 1990-1992. 2 Državljanski forum je leta 1991 razpa¬ del v dva dela - liberalno- konservativno Državljansko demokratsko stranko in libe- ralno-socialno Državljansko gibanje, kot naslednico Državljanskega foruma pa lahko opredelimo tudi konservativno Državljansko demokratsko zvezo. 1 Cepitev - Prvo zakonodajno obdobje federalnega in republiških parlamentov je bilo namenoma skrajšano za dve leti, da bi leta 1992 na volitvah nastopile "resnične"stranke. s /.veza je nastala na podlagi Demokratske pobude, prvega strankarskega subjekta izven Nacionalne fronte, ki je bila oblikovana oktobra 1989, in se je začasno pridružila Državljanskemu forumu. Iz Demokratske pobude so nastale tri politične stranke - poleg zveze že omenjena Krščanskodemokratska stranka in Liberalnodemokratska stranka, ki seje kasneje spel povezala z Državljansko demokratsko zvezo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 LADISLAV CABADA 172 Državljanskega foruma je vsekakor predstavljala le del celotne spremembe podo¬ be strankarskega sistema na Češkem (Cabada, 1999: 292). Na parlamentarnih volitvah leta 1992 je zmagala, koalicija Državljanske demo¬ kratske stranke (ODS) in Krščanskodemokratske stranke (KDS), sledila ji je volilna koalicija postkomunistov (Levi blok). Petodstotni volilni prag je prestopilo še nekaj majhnih strank - socialni demokrati (ČSSD), ljudska stranka (KDU-ČSL), republi¬ kanci (SPR-RSČ), Gibanje za moravsko samoupravo (HSD-SMS), Državljanska demokratska zveza (ODA) in Liberalno-socialna unija (LSU). Po volitvah so večin¬ sko vlado oblikovale državljanske (ODS in ODA) in krščanske (KDU-ČSL in KDS) stranke. Glede sodelovanja čeških strank z evropskimi transnacionalnimi strankarskimi organizacijami lahko povemo, da so državljanske stranke leta 1992 postale članice Evropske demokratske unije. Ko se je leta 1993 liberalna frakcija v Evropskem par¬ lamentu spremenila v Evropsko liberalno, demokratsko in reformno stranko (ELDR), so z njo začele sodelovati majhne češke liberalne stranke - Liberalno-soci¬ alna unija in Državljansko gibanje (kasneje imenovano Svobodni demokrati - Liberalna nacionalnosocialna stranka). Državljansko gibanje je postalo pridruženi član ELDR leta 1994, vendar pa je stranka po parlamentarnih volitvah leta 1996 dejansko skorajda izginila s češkega političnega prizorišča. Zato lahko tudi trdimo, da češkemu strankarskemu sistemu manjka liberalna stranka oziroma stranka, ki bi sodelovala z evropskimi liberalci. Po letu 1992 so se češke stranke na splošno začele bolj zanimati za strankarsko povezovanje znotraj Evropskega parlamenta. Začetek pogajanj Češke republike (nastala je 1. januarja 1993) z EU, kot tudi optimizem češke politične elite o hitrem vstopu v EU, sta sprožila val navdušenja nad evropskim strankarskim in političnim povezovanjem. Marek in Durr (2002: 85) v tem pogledu govorita o prvi fazi odno¬ sov med Češko republiko in EU, ki se je končala leta 1995, zaznamujeta pa jo naiv¬ nost in idealizem. Idealizem se je po spoznanju čeških strank in čeških politikov, kaj pravzaprav predstavljajo EU in evropske stranke ter kako omejena sta vloga in beseda čeških strank, spremenil v realizem in celo pesimizem. Do poenostavljenja češkega strankarskega sistema je prišlo predvsem po par¬ lamentarnih volitvah leta 1996 in izrednih parlamentarnih volitvah leta 1998. Te so bile rezultat krize strankarskega sistema, afer s financiranjem strank itn. Kot rele¬ vantne stranke so se leta 1998 izkazali socialni demokrati (ČSSD), državljanski demokrati (ODS), komunisti (KSČM), krščanski demokrati (KDU-ČSL) in novo oblikovana Unija svobode (US), 1 ki je prevzela volivce razpadle ODA. Parlament so leta 1998 poleg ODA zapustili tudi republikanci. Krščanskodemokratska stranka se je že leta 1995 združila z ODS, regionalne moravske stranke so izgubile podporo sredi 90. let, vse ostale majhne parlamentarne stranke pa je v obdobju 1993-1996 pogoltnila socialna demokracija pod vodstvom Miloša Zemana (Cabada, 1999: 293- 294). ' Trditev, da je US nastala samo z odcepitvijo dela ODS, ni popolnoma pravilna. V stranko so se vklju- čili t udi pomembni (in nezadovoljni) poli tiki liberalne usmeritve z regionalne ravni. Vendar so kasneje premoč v stranki dobili bivši politiki ODS, kar je verjetno tudi prispevalo k padcu podpore volivcev za US. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 LADISLAV CABADA V drugi polovici 90. let so češke stranke začele sodelovati z nastajajočimi evrop¬ skimi političnimi strankami. Poenostavljenje strankarskega sistema na Češkem je v tem smislu pomenilo dejstvo, da je v posameznih evropskih strankah večinoma nastopala ena stranka. Tako je v Evropsko socialno demokratsko stranko (PES), ki je nastala leta 1992, vstopila Češka socialdemokratska stranka. Leta 1995 je dobila položaj članice-opazovalke, leta 1999 pa položaj pridružene članice. V Evropsko ljudsko stranko (EPP) je leta 1996 kot članica-opazovalka vstopila Krščan- skodemokratska unija-Češkoslovaška ljudska stranka, leta 1998 pa je postala njena pridružena članica. Zaradi notranjepolitičnega sodelovanja s krščanskimi demo¬ krati se je EPP leta 1998 kot opazovalka pridružila tudi Unija svobode, ki bi po ide¬ ološkem kriteriju sicer bolj pripadala družini liberalnih strank, torej ELDR. Kljub temu je Unija svobode leta 2000 svoje članstvo okrepila, saj je postala pridružena članica EPP. Edina evropska stranka, ki od samega začetka članicam iz držav srednje in vzhodne Evrope priznava polnopravno članstvo, je Evropska federacija zelenih strank (EFGP). Njena članica je leta 1997, po ponovni pridobitvi lastne politične subjektivitete, 5 postala tudi češka Stranka zelenih. Druge češke stranke, ki so člani¬ ce evropskih strankarskih federacij, oblikovanih na podlagi 191. člena Pogodbe o Evropskih skupnostih, naj bi postale njihove polnopravne članice takoj po vstopu Češke republike v EU. Kot vidimo, dve pomembni češki stranki nista transparentno vključeni v sode¬ lovanje s katero evropsko strankarsko federacijo. Gre za državljanske demokrate in komuniste. Obe stranki v svojih programih pogosto operirata z besedo nacionalni interesi, kar bi lahko predstavljalo enega od razlogov, zakaj stranki stojita ob strani strankarskega povezovanja na ravni EU oziroma Evropskega parlamenta (Cabada, 2002). Izolacija poststalinističnih komunistov, ki jo opažamo na češki politični sceni)’ se logično prenaša tudi na evropsko raven. V primeru, da bi češki komuni¬ sti vstopili kot poslanci v Evropski parlament, bi morda prišlo do spremembe tega položaja, torej do večjega sodelovanja s strankami, ki so danes članice Poslanske skupine Konfederalne evropske levice/Severne evropske levice (GUE/NGL), ki naj bi se zaradi želje nekaterih članic - predvsem nemške postkomunistične Stranke demokratičnega socializma (PDS) - spremenila v novo evropsko politično stranko (Fiala in Mareš, 2001: 117). Državljanska demokratska stranka je leta 1992 postala članica Evropske demo¬ kratske unije (EDU), torej transnacionalne povezave konservativnih strank. Član¬ ice EDU so se v drugi polovici 90. let soočale z bistvenim vprašanjem, povezanim s poglabljanjem evropske integracije - ali naj proces podprejo (in se pridružijo ’ Zeleni so clo sredine 90. lelih sodelovali v različnih volilnih koalicijah. Najprej z l.iberalno-socialno unijo (1992), kasneje pa s socialnimi demokrati. Šele leta 1997je bila Stranka zelenili ponovno oblikova¬ na kot samostojna stranka. '• Vse relevantne stranke odklanjajo možnost oblikovanja vladne koalicija s komunisti. KSČM torej raz¬ polaga z negativnim koalicijskim potencialom. Ne glede na to dejstvo so glasovi komunističnih poslancev, predvsem po parlamentarnih volitvah leta 2002, pogosto nujno potrebni in dobrodošli vsem parlamentar¬ nim strankam. Kot primer lahko navedemo izvolitev Vaclava Klausa za predsednika države. Povedali pa je treba, da kljub temu parlamentarno koalicijo največkrat oblikujejo komunistični in socialdemokratski poslanci. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 LADISLAV CABADA EPP) ali naj bodo do poglabljanja evropske politične integracije skeptične in ohra¬ nijo svoj položaj v EDU, ki se bo z odhodom krščanskodemokratskih oziroma ljud¬ skih strank verjetno spremenila v "čisto" konservativno, evrorealistično ali evro- skeptično strankarsko skupino. Državljanski demokrati (in tudi Državljanska demokratska zveza) so se na evropski ravni odločili samo za članstvo v EDU, torej za konservativno strankarsko organizacijo. 7 Leta 2001 se je ODS pridružila Mednarodni demokratski uniji (IDU), kar je simbolično potrdilo njeno usmeritev k transatlantskemu sodelovanju. Kot meni Mareš (2000: 97), se je ODS odpravila na pot strank, ki poskušajo pridobiti skrajnejše desno orientirane volivce, tako kot npr. CDU/CSU, F1DESZ, Forza Italia. Ko opazujemo dogajanje v Evropskem parlamentu, vidimo, da se je začela obliko¬ vati evropska konservativna stranka, ki zaenkrat še nastopa kot del EPP. V prihod¬ nosti pa verjetno lahko pričakujemo nastanek samostojne evropske konservativne stranke, ki naj bi se ji pridružila tudi ODS. Zadnjo evropsko strankarsko federacijo predstavlja Evropska svobodna zveza - Demokratska stranka narodov Evrope (ESA-DSNE), ki združuje stranke, ki se označujejo kot regionalistične, avtonomistične, federalistične, nacionalistične. Gre torej za stranke etničnoregionalne strankarske družine (Fiala in Mareš, 2001: 100). ESA-DSNE zaenkrat ne vključuje nobene stranke iz držav, ki ne bi bile članice EU. Kljub temu pa se je ESA-DSNE leta 2001 pogajala tudi s predstavniki Moravske demokratske stranke (MDS), ki je v češki strankarski areni sicer obroben politični subjekt. MDS je septembra 2001 dobila položaj opazovalke v ESA-DSNE z možnost¬ jo postati članica najprej čez eno leto in po izpolnitvi dodatnih pogojev (Fiala in Mareš, 2001: 105). V času pisanja tega članka ni znano, če in kako potekajo poga¬ janja med ESA-DSNE in MDS. Tudi skrajno desne stranke do tega trenutka niso oblikovale evropske stranke, čeprav v zadnjih letih poskušajo poglobiti medsebojno sodelovanje. Podlago za sodelovanje je v drugi polovici 90. let ponudil francoski nacionalist J.-M. Le Pen, ki je oblikoval združenje evropskih nacionalistov EURONAT. Poleg pomembnih zahodnih skrajno desnih strank (predvsem Nacionalna fronta v Franciji, Flamski blok v Belgiji, švedska Sverige demokraterna in italijanski Forza nuova ter Movimento Sociale-Fiamma Tricolore) so se projektu pridružile tudi nacionalistič¬ ne oziroma skrajno desne stranke iz nekaterih držav srednje in vzhodne Evrope (najpomembnejše so romunska Partidul Romania Mare in madžarski ML..P). Izmed čeških strank so se EURONAT pridružili republikanci (Fiala in Mareš, 2001: 130). Vendar so republikanci na volitvah leta 1998 dobili zelo majhen delež glasov, kasneje pa se je stranka razcepila in trenutno niti eden od subjektov, ki se označu¬ jeta za naslednika SPR-RSČ, 8 politično ni relevanten. Mareš (2002) trdi, da med češkimi strankami lahko opazimo predstavnike vseh strankarskih družin. Poglejmo torej preglednico, ki poskuša povezati obstoječe ali nastajajoče evropske stranke in obstoječe češke stranke, zlasti glede na njihovo ide¬ ološko sorodnost. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da npr. Unijo svobode - 7 ODS lahko poli lično označimo kol konservativno, ekonomsko pa kol Hberalno-palernalislično šivan¬ ko. 8 Poleg SPR-RSČ je nasitila šivanka Republikanci, ki jo vodi bivši predsednik SPR-RSČ Miroslav Sladek. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 LADISLAV CABADA Demokratsko unijo povezujemo z ELDR, kljub temu, da je v tem trenutku pridru¬ žena članica EPP. Da ne bi prišlo do zmešnjave, v preglednici prav tako predstav¬ ljamo informacijo o sedanjem položaju stranke. V preglednico so vključene tudi stranke, ki trenutno niso relevantni politični subjekti na Češkem, vendar jih mora¬ mo razumeti kot del evropskega strankarskega povezovanja. Upoštevati moramo, da so te stranke vsaj deloma uspele, bodisi na volitvah v senat bodisi na regional¬ nih volitvah. Primer je Stranka zelenih, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah dobila 2,36 % glasov (Cabada, 2003 : 237 ), kar ji ne omogoča vstopa v češki parla¬ ment, vendar pa jo ta delež dobljenih glasov vključuje v skupino strank, ki jih v analizi ne bi smeli izpustiti. Preglednica 2: Strankarska družine, evropske stranke in češke stranke •’ URA je nastala leta 2002, in sicer kol izrecno liberalna stranka. Na coliIvah v Senat leta 2002je biI izvoljen en njen kandidat, a ima omenjena stranka v češkem strankarskem sistemu zgolj marginalno vlogo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 LADISLAV CABADA Sklep Češke stranke so skozi 90. leta 20. stoletja in tudi v začetku 21. stoletja formal¬ no sodelovale z evropskimi transnacionalnimi in supranacionalnimi strankarskimi organizacijami. Sredi 90. let se je njihova pozornost začela usmerjati predvsem k evropskim strankarskim federacijam kot predstavnicam strankarske politike zno¬ traj EU. Stranke, ki se zavzemajo za članstvo Češke republike v EU, evroskeptične stranke in tudi stranke, ki vstopu v EU odkrito nasprotujejo, imajo evropsko stran¬ karsko povezovanje za pomembno, čeprav na podlagi različnih interesov, ideolo¬ ških izhodišč in stališč. Stranke sedanje vladne koalicije (ČSSD, KDU-ČSL in US- DEU) so najbolj aktivne v sodelovanju z evropskimi strankarskimi federacijami, medtem ko se opozicijski državljanski demokrati bolj usmerjajo k sodelovanju znotraj Evropske demokratske unije, ki nima statusa evropske strankarske federa¬ cije na podlagi 191. člena Pogodbe o Evropskih skupnostih. Komunistična stranka trenutno ne sodeluje s strankami na evropski ravni, vendar v prihodnosti lahko pri¬ čakujemo njeno vključitev v nastajajočo evropsko stranko radikalne levice. Moč čeških strank znotraj evropskih strankarskih federacij bo odvisna pred¬ vsem od števila poslancev, ki jih bodo posamezne češke stranke dobile na volitvah v Evropski parlament. Če upoštevamo rezultate zadnjih parlamentarnih volitev in jih apliciramo na prihodnje (in za Češko republiko prve) volitve v Evropski parla¬ ment, bodo češke stranke prispevale k povečanju števila poslancev v poslanskih skupinah EPP (KDU-ČSL in morda tudi US-DEU), PES (ČSSD), GUE/NGL (KSČM). Poslanci izvoljeni na listi ODS bodo verjetno svoje glasove razdelili med ELDR in konservativni del EPP. ELDR pa bi lahko pridobila podporo poslancev US-DEU, in sicer na račun EPP. Vsekakor bo predstavljalo 20 poslancev Evropskega parlamen¬ ta, izvoljenih v Češki republiki, razmeroma majhno število, ki se bo precej uravno¬ težilo razpršilo po vseh poslanskih skupinah Evropskega parlamenta. I.IITERATURA - Beyme, Klaus von (1982): Parteien in westlichen Demokratien. Mtinchen: R. Piper & Co Vcrlag. - Brokl, I.ubomir (ed.) (2001): Poslanci, senatofi a vstup Českč republiky do Evropske unic. Praga, Dokumentacijski in informativni center Parlamenta. - Cabada, Ladislav (2003): Czcch National Interest(s) and thc Iiuropean Union - Position of Czech Political Partisanship. In Proceedings of the Univcrsity of\Vest Bohemia in Pilsen, Vol. 6, 141-152. - Cabada, Ladislav (2003a): Male politicke subjekty a volby v Češke republice. In: Linck, L, Mrklas, L., Seidlova, A. in Sokol, P. (eds.), Volby do poslanccke snemovny, 229-239, Praga, Sociološki inštitut Akademie znanosti Češke republike. - Cabada, Ladislav (2002): Češki nacionalni interes(i) in Evropska unija v diskurzu politične¬ ga strankarstva na Češkem. Teorija in praksa, Vol. 39, št. 4, 601-612. - Cabada, Ladislav (2000): Razumevanje nacionalne in evropske identitete - primer Češke republike. Teorija in praksa, Vol. 37, št. 1, 116-129. Cabada, Ladislav (1999): Razvoj strankarskega sistema na Češkem. Teorija in praksa, Vol. 36, št. 2, 290-303. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 LADISLAV CABADA - Fiala, Petr in Mareš, Miroslav (eds.) (2001): Evropske politicke strany. Brno, Mednarodni politološki inštitut Masarykove univerze. - I.ewis, P. G. (2000): Political Parties in post-Communist Eastern liurope. New York, Routledge. - Marek, Daniel in Diirr, Jakub (2002): Pfedvstupni očekavani a realita plneho členstvi: zkuše- nosti členskych zemi EU a jejich relevance pro ČR. Olomouc, Univerza Palackcga. - Mareš, Miroslav (2002): Češka republika. In Fiala, P; Holzer, J; Strmiska, M. in drugi, Politickestrany ve stredni a vychodni Evrope. Ideove-politicky profil, pozice a role politickych stran v postkomunistickych zemlch, 121-153, Brno, Mednarodni politološki inštitut Masarykove univerze. - Mareš, Miroslav (2000): Češke politicke strany a evropska integrace. Integrace, 1/2000. - Sokol, Petr (2001): Rozšifovani Evropske unie a politicke strany. In Kubat, M. (ed.), Vychod- nl rozšlfenl Evropske unie. Vychodiska - stav - perspektivy, 112-147, Brno in Praga, Mednarodni politološki inštitut Masarykove univerze in Fakulteta za družbene vede Univerze Karlove. - Vodička, Karel in Cabada, Ladislav (2003); Politickž systfm Češke republiky. Historie a současnost. Praga, Portal. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 STROKOVNA IN ZNANSTVENA SREČANJA Uroš PINTERIČ* "CENTRAL EUROPE BEYOND DOUBLE ENLARGEMENT" Letna konferenca CEPSA, Vilnius, 9. - n. oktober 2003 Evropska unija (EU) in NATO vse bolj postajata realnost tudi za države Srednje in Vzhodne Evrope. V tem duhu je izzvenela tudi tretja letna konferenca Central European Political Science Association (CEPSA) v prestolnici Litve, zadnje države, ki je pristopila v CEPSA. Tridnevna konferenca je obravnavala različne vidike spre¬ memb, ki jih bo širitev EU in NATO prinesla državam Srednje in Vzhodne Evrope. Na konferenci je bilo predstavljenih 28 referatov, organiziranih v petih panelih. Prvi dan je, poleg uvodnih nagovorov predstavnikov CEPSA, lokalnih organizator¬ jev ter sponzorjev, potekalo splošno uvodno srečanje na temo vloge politične zna¬ nosti v Srednji Evropi. Častni gost, Hans-Dieter Klingemann (predsednik epsNET) je kritično ocenil razmere v politologiji, pri čemer pa je poudaril izjemen razvoj, predvsem v Sloveniji, katera ima, po njegovem mnenju, trenutno najboljše pogoje za nadaljnji razvoj politologije. Nato je sledila krajša predstavitev stanja politologi¬ je v različnih državah in bilo ugotovljeno, da v vseh primerih obstaja splošno pomanjkanje lastne identitete politologov ter razmeroma mačehovski odnos drža¬ ve do razvoja politične znanosti. Izjemo predstavlja predvsem Litva, kjer je do pre¬ boja politologije prišlo šele po letu 1990 in se, v primerjavi z drugimi državami, sre¬ čuje s pomanjkanjem ustreznega kadra, ki je precej iskan in razmeroma dobro pla¬ čan. Drugi dan so potekali štirje različni paneli, od tega trije vzporedno. V dopol¬ danskem času so bili referati posvečeni analizi položaja držav Srednje Evrope po širitvi EU. V ospredje so bili problemi ob vstopanju posameznih držav v EU, ob teoretskem ozadju podpore demokraciji v posameznih državah Srednje Evrope. V popoldanskem času so sočasno potekale razprave o pomenu širitve NATO za drža¬ ve Srednje Evrope, vplivu vstopanja srednje- in vzhodnoevropskih držav v EU za javno upravo v teh državah ter o razlikah med moškimi in ženskimi vlogami poslanca/ poslanke v posameznih nacionalnih parlamentih. Tretji dan je bil posve¬ čen regionalnemu in medregionalnemu sodelovanju po vstopu v EU. Popoldne so bile volitve v organe CEPSA in določitev delovnih prioritet za novo triletno obdo¬ bje. Konferenca je postregla s precej kritičnim ocenjevanjem razmer v času pridru¬ ževanja posameznih držav Evropski uniji. Izpostavljene so bile tako napake EU, kot tudi posameznih držav v času pristopnih pogajanj ter v času intenzivnih kam¬ panj pred referendumi za vstop v EU. Veliko kritik je bilo izrečenih na slabo, neusklajeno in občasno necelovito informiranje o dejanskih posledicah vstopa v * Uroš Pinterič, univ. dipl. polit., podiplomski študent politologije na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 str. 1178-1180 Uroš PINTERIČ EU. Problematika referendumov je bila ena ključnih točk razprave. Predstavniki različnih držav so poskušali ovrednotiti različne vidike ter prednosti in slabosti posameznih izvedenih referendumov, pri čemer je bil osrednji očitek, da je bila predreferendumska kampanja prepogosto podobna marketinški akciji in ne poli¬ tični kampanji. Sočasno se je postavilo tudi vprašanje alternativ vstopu v Evropsko unijo, ki pa je ostalo brez pravega odgovora. Naslednja pomembna ugotovitev je tudi ta, da predvsem udeleženci mlajše generacije, ki ne prihajajo iz držav Srednje in Vzhodne Evrope, pogosto zelo slabo poznajo preteklost teh držav in zato izpe¬ ljujejo sporne zaključke, ki ne odsevajo resnične situacije ter splošne in politične kulture tega območja, skozi katero bi bilo potrebno interpretirati pridobljene kvantitativne podatke. Za politologe držav Srednje in Vzhodne Evrope nikakor ne morejo biti sprejemljive ideje nekaterih švedskih doktorskih študentov, ki so pre¬ cej nerodno ocenili države Srednje in Vzhodne Evrope kot še vedno nedemokra¬ tične in potrebne ustrezne demokratizacije ki jim jo bo zagotovil šele vstop v Evropsko unijo. Smotrneje bi verjetno bilo govoriti o potrebi po dodatni liberaliza¬ ciji trgov, hkrati pa pogledati tudi nekatere primerjalne podatke za sedanje članice Evropske unije, kar bi "nedemokratičnost" posameznih držav precej relativiziralo. Razprava o vplivu nadaljne širitve NATO je odkrila nekatere izkušnje, ki sta jih v nekaj letih sodelovanja v zavezništvu pridobili Poljska in Češka republika. Posebna pozornost je bila posvečena dominaciji ZDA, ki je z nekaterimi solistični¬ mi akcijami, kot je bila invazija v Iraku spomladi 2003, močno zmanjšala verodo¬ stojnost zavezništva in ga spremenila v krinko za doseganje lastnih strateško- gospodarskih interesov. Prof. Wiatr je sedanje stanje zavezništva označil za kritič¬ no in opozoril na pomen aktivne vloge drugih članic, v prvi vrsti tudi držav Srednje in Vzhodne Evrope, kot protiutež ZDA, kar bi omogočilo nadaljnje delova¬ nje NATO v skladu s svojim poslanstvom. Poseben pomen je imela razprava o identiteti, ki je bolj ali manj prikrito zazna¬ movala celotno konferenco. Najprej je bilo izpostavljeno iskanje identitete polito¬ logov v državah Srednje in Vzhodne Evrope ter vloga različnih dejavnikov, ki zavi¬ rajo ali pospešujejo njeno nastajanje in razvoj. Razpravi o vključevanju v Evropsko unijo in NATO sta posredno ves čas opozarjali na potrebo po preoblikovanju iden¬ titetnih vzorcev novih držav članic in tudi njihovih državljanov; predvsem v smislu prilagajanja še večji konkurenčnosti, večanju socialnih razlik ter izgubljanju neka¬ terih prednosti, ki so jih zagotavljali pretekli politični sistemi in so jih bivše socia¬ listične države ohranile tudi po spremembi političnega sistema. Zadnji dan je bil z vidika vprašanja identitete posvečen problematiki oblikovanja t. i. skupne evrop¬ ske identitete, kar je v zadnjih letih vse pogostejša želja evropolitikov. V okviru te tematike je imela posebno vlogo razprava o identiteti in vlogi ter pomenu koalira- nja med malimi državami v okviru Evropske unije. Razprava o elementih skupne evropske identitete je pripreljala do zaključkov, da so to zaenkrat zgolj želje, oprte na nekatere integrativne faktorje (evro, skupni gospodarski prostor,...) in da je do oblikovanja resnične skupne identitete, ki jo bi prevzeli vsi oziroma velika večina prebivalcev Evropske unije, še zelo dolga pot. Za CEPSA je bilo letošnje letno srečanje prelomno, saj je bilo potrebno izvesti volitve v organe organizacije. Prve volitve v organe CEPSA po začetnem triletnem TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Uroš PINTERIČ obdobju so prinesle nekaj sprememb. Novi predsednik CEPSA za naslednje trilet¬ no obdobje je prof. Attila Agh, ki je nasledil Jerzya Wiatra, podpredsednik je prof. Andreas Pribersky, generalna sekretarka pa je postala Katarzyna Gilarek. Slovenski član izvršilnega odbora je prof. Drago Zajc s Fakultete za družbene vede, Univerze v Ljubljani. Po izvolitvi novih organov je sledil sestanek, na katerem so bile dogovorjene smernice za nadaljnje delo. Naslednja letna konferenca bo predvidoma spomladi 2004 v Budimpešti in bo predvsem v znamenju evropskih volitev. Izvršilni odbor je soglasno uradno podprl kandidaturo Budimpešte za organizacijo konference IPSA leta 2009- Izpostavljena je bila tudi problematika mednarodnega povezovanja doktroskih študentov in njihovega medsebojnega sodelovanja v okviru CEPSA, pa tudi konsenz o potrebi po nadaljnjem razvoju CEPSA in širjenju lastnega vpliva v razvoju politologije na tem področju ter posledično boljši prepoznavnosti profila politologa v državni in civilnodružbeni sferi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 PRIKAZI, RECENZIJE Mirsad BEGIČ Padraic Kenney A Carnival of Revolution: Central Europe 1989 Princeton University Press, Princeton and Oxford 2002, str. 352, $ 39.95 (ISBN: 0-691- 05028-7) Zgodovinske vede, četudi velikokrat ref- lcktirajo svoja podvzetja in lastno časovno umeščenost, so še daleč od enotnosti glede pogojev in konteksta t.i. zgodovinske distance. Najverjetneje je tako tudi najbolje, saj ta 'metodološka zahteva' velikokrat funk¬ cionira le kot (poceni) oblastno krepelce, s katerim vsakokratni zgodovinarji ohranjajo strokovnost in avtoriteto svojega partikular¬ nega početja, tako znotraj - na terenu akade¬ mije in znanosti, kot navzven - nasproti in v družbi. Izkaže se tudi - ne glede na to, ali to distanco mislimo kot časovno/prostorski, širše kulturni, ali zgolj subjektivni parame¬ ter - da sklicevanje na zgodovinsko distanco vselej že relativizira zgodovino samo. Seveda smo vedno vsakič znova priče, kako različni akterji hitijo pisati Zgodovino, še preden se dogajanje primerno 'ohladi'. Ponavadi nastajajo najprej zgodovine t.i. zmagovalcev (kar naj bi bilo naravno), s pre¬ takanjem časa pa se počasi odpira prostor in možnosti tudi za bolj alternativne pogle¬ de na svet in dogodke v njem (pri čemer gre največkrat tudi za bolj obskurne, problema¬ tizirane in odrinjene perspektive, ki le stež¬ ka najdevajo in ohranjajo svoj prostor pod soncem). Knjiga A Carnival of Revolution Padraica Kcnneya o družbenih vrenjih v državah osrednje Evrope konec sedemdese¬ tih ter v osemdesetih (v evropskih realsocia¬ lističnih satelitih nekdanjega sovjetskega bloka) je kvaliteten poskus v to smer. Kcnney namreč že na začetku opozarja, da mora biti vsak zgodovinar sumničav, če se ob družbenih prevratih (pa naj bodo pro¬ gresivni ali regresivni) uporablja razlage kot so "demokratični čudež", "rojstvo demokra¬ cije" ali "moč naroda”, saj upravičeno meni, da se taki procesi ne zgodijo čez noč. Zaveda se, da so teren za t.i. žametno (ali pa demokratično) revolucijo, ki se je v državah realsocialistične Evrope v letih 1989 in 1990 resda zgodila relativno hitro in z maloštevil¬ nimi človeškimi žrtvami, ljudje pripravljali dolga leta pred medijsko spopulariziranimi dogodki. Kot pove že naslov študije, Kenneya ne zanimajo toliko 'metazgodovinske' dimenzi¬ je t.i. nacionalnih prebujanj oz. osamosva¬ janj, ne išče velikih (in že tolikokrat prežve¬ čenih) zgodb o nacionalnih junakih, pa naj bodo to literati, intelektualci ali samo (ne)poslušni karierni politiki, prav tako ne poudarja t.i. ekonomskih vzrokov sesutja realsocializmov in ponovne vzpostavitve kapitalističnih režimov, ampak išče in kaže na karnevalske korenine t.i. demokratičnih revolucij osemdesetih, kot tudi na tovrstne (tj. karnevalske) družbene prakse v tistem čas/prostoru. Kenneya, ki je v osemdesetih študijsko obiskoval Poljsko in pa tudi neka¬ tere druge srednjeevropske države, zanima¬ jo predvsem posamezniki, skupine in t.i. grasroots gibanja, ki so pripeljala do formal¬ nih sprememb režimov, sledi zgodbam tistih malih, a delujočih (tj. družbenopolitič¬ no aktivnih) ljudi, ki so zakresali prve iskre kritike in nezadovoljstva ter na osebni ravni izoblikovali ter izvedli serijo substancialnih kritik takratnih družbenih ureditev, vladajo¬ čih kast in njihovega početja. Kaže, da skuša Kenney z metaforo karne¬ vala nasprotovati bolj 'resnobnim' (akadem¬ skim oz. znanstvenim) razlagam hitrih in relativno 'nebolečih' sprememb tistega obdobja: teorije o vplivu iz. Moskve sprože¬ nih (ter iz Vatikana in z Zahoda podprtih) procesov glasnosti, perestrojke in demokra¬ tizacije, o gospodarski neuspešnosti sociali¬ stičnih ureditev, o intelektualnem disident¬ stvu (naj bo znotrajpartijsko, krščansko, uni¬ verzitetno, iz diaspore ali zgolj kontrakultur- no) ali o nacionalističnih izvirih opozicij se mu namreč ne zdijo zadostne. Zanimajo ga ulice, polne državljanov, ki se skozi druže¬ nje, humor in igro ironično posmehujejo represivnemu redu vsakdana, išče in pro¬ movira kleti, kjer so si takratni 'socialistični' subjekti izmenjavali izkušnje, upe in pogle¬ de, ter dnevne sobe, polne kritične literatu¬ re, opremljene z rudimentarnimi tiskalnimi stroji in nikakor ne konferenčne dvorane ali (kavarniški) salone, polnih zaskrbljenih intelektualcev, ki skušajo z aplikacijo razu- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 ma, umirjenimi pozivi, izrazi zaskrbljenosti in navidez demokratičnim dialogom rešiti družbo pred zavoženo, manično-depresiv- no državo in njenimi nosilci. Kcnney pro¬ movira artiste in aktiviste (pa naj so izhajali iz nekih ekoloških, mirovniških, etnoreviva- lističnih ali humanitarističnih vzgibov), ki so v procesih samokonstitucije in emancipaci¬ je spregledali zlaganost, manipulativnost in sivino realsocialističnega vsakdana, najprej pri sebi premagali strah in apatijo, kasneje pa jo s samizdatom (politični in ostali druž¬ benokritični tiskani izdelki, pripravljeni in izdani nelegalno ali pollegalno), tamizda- tom (glavna značilnost in razlika od samiz- data je, da so te publikacije pripravili v tuji¬ ni - od tu predpona tam-) ter javnim angaž¬ majem, politično agitacijo in skozi manife¬ stacije pomagali premagovati strah in apati¬ jo tudi med sodržavljani. Knjiga se, kot smo že omenili, geografsko osredotoča na srednjeevropske oziroma vzhodnoevropske države, v prvi vrsti Poljsko, sosednje Češko in Slovaško ter Vzhodno Nemčijo, Madžarsko, Ukrajino, Belorusijo, Romunijo ter Slovenijo, največji poudarek pa je namenjen družbenim vre¬ njem na Poljskem in Češkem. Knjiga je opre¬ mljena z nekaj preglednimi kronološkimi tabelami, ki povzemajo pomembnejše dogodke tistega časa in prostora, ponuja niz fotografij, ki so nastale ob javnih manifesta¬ cijah v teh državah, prinaša pa tudi bogat popis virov (primarnih, sekundarnih, pa tudi intervjuvancev), ki so avtorju pomagali pri pripravljanju študije. Kot piše Kenney, "kar se je začelo kot karneval, je postalo revolucija" (str. 15), obdobje teh revolucij pa ima za karneval, ker izhaja iz dejanskega pluralizma takratnih "opozicij", veselja, raz¬ igranosti in radoživosti, ki so jih izžarevali ljudje v prebujanju, predvsem pa zato, ker se mu karneval zdi najprimernejša metafora za procese, ki so se odvijali v tistih letih: kar¬ neval zamaje družbene meje in pregrade ter ustaljene družbene in politične hierarhije, suspendira obstoječa pravila in režime ter nakaže vso potencialnost in navideznost družbenih delitev, predvsem pa izziva in subvertira obstoječe. Obenem pa ima kar¬ neval, poleg imanentne nadrealnosti, še eno pomembno (politično konstruktivno) zna¬ čilnost: z navidezno nedolžnostjo in razigra¬ nostjo niža prag participacije, veča inkluziv- nost in lajša mobilizacijo, kar se je v pogojih družbene represije in anemije, kakršna naj bi vladala v obravnavanih sistemih, izkazalo za izredno emancipatorno. A Carnival of Revolution je knjiga, ki išče začetnike in nosilce družbenega nezado¬ voljstva z obstoječim v času pred postopno demokratizacijo socialističnih režimov (npr. s procesi glasnosti in perestrojke, ki jih je vzpodbudil zadnji generalni sekretar komu¬ nistične partije nekdanje Sovjetske zveze Gorbačov), zanima ga generacija, ki ji po poljsko pravi konkretny, ljudje, ki so po aktivnih osemdesetih več ali manj utonili v pozabo oz. so zaradi različnih vzrokov zapustili odre realpolitike in se povlekli nazaj v vsakdanje življenje. Naslednje dolo¬ čilo generacije konkretny je tudi nepristaja- nje na modus operandi, ki so ga pred njimi reprezentirali (salonski) intelektualci in disi¬ denti - sami jim pravijo "stara opozicija"; konkretny so želeli in izpeljevali konkretne projekte in akcije, ki so ne glede na morebit¬ ne (takojšnje pa tudi kasnejše) učinke pote¬ kali v vsakdanjem življenju in izhajali iz real¬ nosti tega vsakdana. Generacija konkrctny je v socialistično življenje zanesla tudi nov občutek pluralizma in odprtosti, pa tudi volje do življenja, saj so znali izkoristiti raz¬ poke vladajoče hegemonije, jih humorno predstaviti, ter na podlagi diskrcpanc med formalnimi trditvami (garancijami, razlaga¬ mi in obljubami) režima ter dejanskim živ¬ ljenjem izoblikovati plodno in pozitivno kri¬ tiko. Iz sodobne perspektive se nam utegna ta pristop kazati kot naiven in neprodukti¬ ven, saj je šlo za režime, ki so že tako ali tako bolehali za kronično nečimrnostjo, bolezni¬ jo z zunanjo podobo obremenjenih oblast¬ nikov, a v tistem času in v tistih prostorih je šlo za dejansko pomembno družbeno in politično subverzivno inovacijo. Kot pravi avtor, generacija konkretny ni izkusila vrenj leta 1968 (ali pa vseevropskega klanja iz šti¬ ridesetih let), ni iskala Resnice, obenem pa se ni pretvarjala, da bojuje te 'stare' boje, in - kar je zelo povedno - kljub temu, da so javno in vidno nasprotovali komunističnim sistemom, niso izrecno ponujali velikih alternativ. TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 6/2003 Knjiga se povečini ukvarja z dogajanji, posamezniki in gibanji na Poljskem, ki je po imenovanju Poljaka za prvega moža plane¬ tarne katoliške skupnosti (konec leta 1978 so kardinali za novega papeža imenovali poljskega škofa Karla Woytilo) in demokra¬ tičnem prebujanju sindikata Solidarnost konec sedemdesetih in v začetku osemde¬ setih, doživela kruto zatrtje demokratičnih upov in vrnitev nekaj svinčenih let. V takih razmerah so se v začetku osemdesetih zbu¬ dili nezadovoljni mladeniči in mladenke, ki so iz raznorodnih ideoloških in kulturnih vzgibov z lastno aktivnostjo in z osebnim izpostavljanjem Poljski zopet ponudili upa¬ nje in izhod iz preizkušenih procesov nor¬ malizacije (režimska tehnika, s katero vlada¬ joči v okvirih logike 'deli in vladaj' širši skup¬ nosti prek vsakokratnih komunikacijskih kanalov ponujajo en zgled neposlušnih akterjev, ki so si 'zaslužili' represivni pristop, in en zgled 'primernih' akterjev, ki so si pri¬ služili javno 'nagrajevanje'). Različne skupi¬ ne so - čeprav so nekateri skušali obuditi razbito mrežo Solidarnosti, drugi nasproto¬ vali vojaški službi in gradili na tradiciji anar¬ hizma, spet tretji pa so si prizadevali za svo¬ bodo veroizpovedi in javnega zbiranja ter za pravice odrinjenih/diskriminiranih - sča¬ soma konvergiralc ter prestopile svoje pro¬ gramske, pa tudi državne okvire. Kenney izpostavlja mobilizacijski vpliv katastrofe v ukrajinski jedrski elektrarni Černobil na Poljskem in tudi na Češkem, Belorusiji in v sami Ukrajini, saj je pristop h katastrofi in kasnejše saniranje posledic jasno pokazal obraz režima, ki je na formal¬ ni ravni poudarjal usmerjenost k sleherni¬ ku, na dejanski ravni pa je skrbel predvsem za lastno reprodukcijo. Avtor potegne vzpo¬ rednice med nacionalnim prebujanjem v Ukrajini in na Slovaškem, ki se je najprej kazalo v ohranjanju lokalnih folklornih tra¬ dicij, opozori na hipijevski fenomen na Češkem in punk gibanje na Poljskem in v Sloveniji. Obravnavanje Slovenije je na sploh zanimivo, saj si od republik nekdanje Jugoslavije edina prisluži prostor v njego¬ vem delu - seveda opozori, da je bila Jugoslavija nasploh, Slovenija pa še posebej, eden bolj odprtih socialističnih sistemov, ki je že zelo zgodaj skušal poiskati avtohtono pot v komunistično prihodnost. Seveda ne more mimo Nove revije, ki jo že od začetka označi za nacionalistično podvzetje skupi¬ ne, s strani večnacionalnega socialističnega režima odrinjenih intelektualcev, prav tako ne gre mimo punk gibanja ter glasbene sku¬ pine Laibach in z njo povezanega umetni¬ škega konglomerata Neue Slowenischc Kunst, pri demokratiziranju in osamosvaja¬ nju Slovenije pa omeni tudi vlogo medijev (zlasti Mladine in Radia Študent kot najbolj pertinentnih in propulzivnih tukajšnjih medijev tistega časa), proces proti četverici (sodni proces proti skupini novinarjev in disidentov, ki so si zaradi domnevnega raz¬ kritja vojaških tajnih dokumentov 'prislužili' sodni proces, ki je izdatno pripomogel pri projektu nacionalnega prebujanja in zapuš¬ čanja skupne države) in njihovega podjetja Mikroada, ki jim je služil kot finančni vir in kritje. V zadnjem delu knjige nam Kcnney v poglavju Revolucija v šestnajstih scenah ponuja kratek pregled najbolj intenzivnih dogajanj tega prevratnega obdobja, vrhu¬ nec in katarzo socialističnega kolapsa. Sprehodi se skozi najpomembnejše mikro¬ lokacije takratnih manifestacij in demon¬ stracij ter pokaže prehode v demokratičnej- še ureditve. Na koncu v poglavju Nič več piknikov, po revoluciji pa nam predstavi epilog obdobja, v katerem so politična žezla spet prevzele stare opozicijske strukture, generacija konkrctny iz srednjeevropskih držav pa se je (z nekaj svetlimi izjemami) umaknila s političnega in oblastnega odra. Knjiga A Carnival of Revolution s svojim bogatim in natančnim pregledom politične¬ ga aktivizma v poznem socializmu ponuja bogat zbir vsebin, metod, pristopov in kon¬ kretnih akčij ter usod, ki nam lahko služijo tudi pri kritiki in boju proti sociobni represi¬ ji komodificranc družbe, diktature ekono¬ mizma ter vzvišene oblastne nomenklature. Nenazadnje se v vzvratnem zgodovinskem pogledu zdi, da so na prehodu v tržno demokracijo (navidez) spremenili veliko, da bi lahko ohranili vse. Manko Kenncycve izredno kakovostne zgodovinske študije pa lahko vidimo v pomanjkanju natančnejših analiz "antikomunizma" in vsebinskih kritik sistema, iz katerega so izhajali subjekti študi- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 je, šepa pa tudi pri vprašanju financiranja opozicijskih skupin, vprašanja, ki ga sicer na več mestih mimogrede omeni, a nikoli elaborira. Zgodovinski pogled v zadnje obdobje socializma namreč tudi pokaže, da je bil denar sveta vladar tudi že takrat, finan¬ ciranje pa še vedno predstavlja enega akut- nejših problemov današnjih proti- in nesi¬ stemskih gibanj. Tomaž BOH Fink Hafner, Danica in Damjan I.ajh Managing Europe from Home: the Europeanisation of the Slovenian Core Executive Faeulty of Social Sciences, Ljubljana 2003, str. 186, 2.500,00 SIT (ISBN: 961-235-120-1) Delo je rezultat sodelovanja avtorjev v projektu 5. okvirnega programa EU, v kate¬ rem raziskovalci iz šestih držav (tri države članice EU in tri, ki bodo to v kratkem posta¬ le) proučujejo prilagajanje nacionalnih oblastnih struktur na izzive Evropske unije. Knjiga sc osredotoča na odzive slovenskega jedra izvršilne oblasti omenjenim izzivom. Vse države, sodelujoče v procesu približeva¬ nja EU, imajo pred seboj jasno začrtan cilj, izbrane poti do njegove realizacije pa so raz¬ lične. Izbrane strategije temeljijo med dru¬ gim na zgodovinski tradiciji posamezne države oziroma njenega upravnega sistema, njeni trenutni upravni zmožnosti (govern- mcntal capability) in nenazadnje, na stopnji konsenza politične elite o vstopu v EU in iz tega izhajajočem razmerju političnih moči. Avtorja v knjigi podrobno analizirata usme¬ ritve in spremembe, ki jih je v Sloveniji pov¬ zročil ali pa samo pospešil proces približe¬ vanja Evropski uniji. Posebna pozornost je namenjena vplivu procesa evropeizacije na institucionalno ureditev izvršilne oblasti in oblikovanje javnih politik. V knjigi je uporabljen pristop zgodovin¬ skega institucionalizma, s katerim sta avto¬ rja prikazala razvoj institucij in postopkov, ki so pripeljali do trenutnega institucional¬ nega ustroja. Vloga institucij je izrazito poudarjena v postsocialističnih državah, kjer je "institucionalizacija" družb odigrala najpomembnejšo vlogo v procesu družbe¬ nega preoblikovanja. Opredelitev institucij v tern okviru pokriva široko polje in med drugim vključuje formalna pravila, prilago¬ ditvene postopke ter standardizirane postopke delovanja, ki strukturirajo odnose med posameznimi členi političnega sistema (polity) (str. 19). Za omenjeni pristop sta ključna dva elementa, in sicer: a) pomen asi¬ metrične razdelitve moči med posameznimi institucijami in b) določanje ključnih "pre¬ lomnic", ki so povzročile institucionalne spremembe. Dinamični pristop in študija primera pa služita za osvetlitev procesa rav¬ nanja v EU zadevah v Sloveniji v času poga¬ jalskega procesa. Evropeizacija je eden ključnih konceptov pri preučevanju Evropske unije. Je kom¬ pleksen fenomen, ki se dotika domala vseli političnih področij in ravni, zaradi česar se izmika enotni konceptualizaciji. Vendar kljub temu obstaja ključno soglasje o delitvi na "bottom-up" in “top-dovvn" evropeizacijo (soglasje o medsebojni soodvisnosti in sov- plivanju različnih nivojev). Prvi se osredoto¬ ča na razvoj političnih institucij in procesov odločanja na ravni EU, medtem ko se drugi osredotoča na vpliv EU na razvoj postopkov in procesov na nacionalni ravni. Glede na to, da je Slovenija zaprosila za članstvo v EU ter da stopa v sistem, ki je rezultat več dese¬ tletnega procesa poglabljanja integracije, je razumljivo, da je v tem položaju Slovenija skoraj izključno "policy taker", kar povečuje pomen slednjega pristopa. Avtorja ugotav¬ ljata, da je od razmerja med "pravnimi obveznostmi", "političnimi odločitvami" in "ekonomskimi interesi" odvisno, ali smemo govoriti o pogajanjih ali o harmonizaciji (str. 150). Pogajalski proces o zaprtju prosto carinskih prodajaln je uporabljen kot študi¬ ja primera za ponazoritev pogajalskega pro¬ cesa. Slovenija je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja zaplula v nekaj hkratnih, med seboj v marsičem prepletajočih se pro¬ cesov. Identificiramo lahko vsaj tri vzpored¬ ne procese, in sicer: a) vzpostavljanje insti¬ tucij in postopkov demokratične družbe in soočenje z mehanizmi tržne ekonomije, b) institucionalno prilagajanje kot rezultat pri- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 bliževanja Evropski uniji in c) vzpostavlja¬ nje institucij neodvisne države in s tem povezanih postopkov, ki so bili predhodno v domeni skupne jugoslovanske države. Postopno oblikovanje institucij in odpravlja¬ nje njihovih "otroških bolezni", ki so bile posledica privajanja na stanje lastne države, nam onemogoča izolacijo prilagajanja EU zahtevam. Hkrati moramo upoštevati pre¬ pletanje mnogoterih procesov, ki bi bili nujni tudi brez EU izzivov. Zato avtorja ugo¬ tavljata, da je slovenski model evropeizacije najbližji tako imenovanemu inkrementaino- transformacijskemu tipu, za katerega je zna¬ čilno, da so postopne spremembe tako veli¬ ke, da se njihovi vplivi odražajo v bistveni drugačnosti od izhodiščnega stanja (str. 22). Hkrati s postopnimi spremembami se je zgodil tudi korenit prelom, ustanovitev SVEŽ, kar je bilo smotrno zaradi vse večje kompleksnosti in "internalizacije" evropskih zadev, predvsem pa potrebe po centralizira¬ ni koordinaciji v specializirani instituciji, ki bi bila neposredno odgovorna predsedniku vlade. Drugo poglavje avtorja namenjata zgodo¬ vinski predstavitvi stanja in prelomnic, ki so odločilno vplivale na današnjo podobo Slovenije ter njeno kulturno - politično "dediščino", ki v marsičem pomembno določa prihodnje poti razvoja. Zgodovinski pregled se logično nadaljuje v pregled obstoječega političnega sistema. Avtorja ponudita strnjen pregled institucij, njihovih pristojnosti in strukture. Bralcu, ki ni podro¬ bno seznanjen s slovenskim političnim ustrojem, ta del knjige omogoča "potrebno predznanje" za nadaljnja poglavja, ki se lote¬ vajo izčrpnega pregleda procesa pogajanj in slovenske integracije v Evropsko unijo. Kljub temu, da se je formalni proces pri¬ bliževanja Slovenije Evropski uniji začel dokaj pozno (1996 je bil sklenjen Evropski sporazum, 1998 pa se je formalno pričel pogajalski proces), je bila želja po vključitvi v EU ter (re-)integraciji v "demokratično evropsko družbo" prisotna že vse od osa¬ mosvojitve ter v latentni obliki tudi že mnogo prej. Članstvo v EU je bilo vseskozi ključna prioriteta slovenske zunanje politi¬ ke, prisoten pa je bil tudi širok konsenz poli¬ tične elite, za katero je članstvo v EU sovpa¬ dalo z željo po razvoju Slovenije v demokra¬ tično, varno in ekonomsko uspešno državo (str. 74). Za proces evropeizacije lahko trdi¬ mo, da je zapolnil praznino, ki je nastala po razdružitvi z Jugoslavijo ter propadu komu¬ nistične ideologije kot centra legitimnosti. Že od vsega začetka je bil pojem evropeiza¬ cije sinonim za "vračanje v Evropo", kar je bilo enačeno z ekonomskim napredkom, ponovno vzpostavitvijo kulturnih in duhov¬ nih vrednot v skladu z evropsko tradicijo, izboljšavo socialnega položaja, predvsem pa je pomenilo izboljšanje samopodobe. Evropeizacija je vsebovala tudi graditev institucionalnega ustroja ter političnega sistema na splošno po zgledu demokratič¬ nih držav, kar je bilo podkrepljeno s prepri¬ čanjem o nadaljnjih koristih, ki jih prinaša članstvo v skupini držav, združenih v eno vodilnih svetovnih sil (str. 72). Osrednji del knjige analizira (preobliko¬ vanje slovenskega jedra izvršilne oblasti za upravljanje z EU zadevami. Zaradi obsežno¬ sti in integriranosti EU zadev v vse segmen¬ te, sta bili ključni dve ravni prilagajanja, in sicer: a) prilagajanje za koordiniranje EU zadev (znotraj- in medinstitucionalna koor¬ dinacija) ter b) prilagajanje za izvajanje EU zadev. To je povzročilo vsaj tri procese, ki so močno spremenili podobo slovenske izvr¬ šilne oblasti, in sicer: a) ustanovitev (vzpo¬ stavitev) jedra izvršilne oblasti za EU zade¬ ve, b) delitev pristojnosti in dela v vladnem sistemu in c) institucionalna prilagoditev. Ti procesi so neenakomerno vplivali na različ¬ ne institucije, zaradi česar sta avtorja na podlagi vpletenosti v EU zadeve in načina vpletenosti umestila institucije v štiri kon¬ centrične kroge. Z oddaljevanjem od jedra, kjer se nahaja predsednik vlade s kabine¬ tom ministrov, Službo vlade za evropske zadeve (SVEŽ) ter Ožjo pogajalsko skupino (OPS), se zmanjšuje koordinativna vloga institucije v sistemu ter zmanjšuje splošnost delovanja (povečuje se specializirana usmerjenost v eno področje). Prilagoditev oz. urejanje EU zadev v Sloveniji avtorja analizirata na dveh dimen¬ zijah, in sicer politično ter uradniško dimen¬ zijo. Prvi sklop tvorita predsednik vlade s svojim kabinetom ter kabinet ministrov. Avtorja natančno analizirata njihove pristoj- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 nosti in načine delovanja v procesu približe¬ vanja. Na drugi strani pa imamo opravka z uradniškim segmentom, ki sledi političnim usmeritvam prve skupine in je zadolžen za korektno realizacijo in strokovno utemelje¬ nost politično sprejetih smernic. V to skupi¬ no sta avtorja uvrstila SVEŽ, OPS, Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za finance in Ministrstvo za notranje zadeve. Za Slovenijo je bila v začetni fazi značilna relativna decentraliziranost prilagoditvene¬ ga procesa. Glavni kordinator oz. pristojen za vertikalne odnose z EU je vseskozi Ministrstvo za zunanje zadeve, vendar se je de facto delovanje leta 1997, z ustanovitvijo SVEŽ, v glavnem preneslo na to institucijo. S tem je urejanje EU zadev, gledano formalno, postalo centralizirano, z osrednjo specializi¬ rano institucijo, ki se dnevno ukvarja z. EU zadevami. Kljub temu je dejansko urejanje EU zadev še vedno policentrično, saj obsta¬ jajo številni formalni in neformalni vzvodi sodelovanja in pretoka informacij, ki omo¬ gočajo učinkovito delovanje celotnega siste¬ ma. Avtorja izčrpno analizirata kanale in strukturo horizontalne ter vertikalne koor¬ dinacije. SVEŽ kot koordinacijska točka in vozlišče pretoka informacij predstavlja osrednjo institucijo horizontalne koordina¬ cije (za vertikalno koordinacijo ostaja odgo¬ voren MZZ), ki je s kadrovsko in strokovno krepitvijo, ki je je bila deležna od svojega nastanka, nenazadnje pa tudi s pridobljeni¬ mi praktičnimi izkušnjami, dozorela v učin¬ kovito koordinacijsko telo. Slovenska posebnost v procesu EU inte¬ gracije je tudi poudarjena funkcija Državnega zbora, saj je le-ta potrjeval poga¬ jalska izhodišča. Kljub temu, da tovrstna urejenost vnaša v sistem še nekaj dodatne kompleksnosti ter zamudnosti postopkov, pa po ugotovitvah avtorjev pozitivne last¬ nosti prevladajo. Vzpostavljen konsenz politične elite, transparentnost delovanja ter seznanjenost javnosti z dogajanjem so nekatere izmed lastnosti, ki so se v procesu pokazale kot izjemno pozitivne. Težavo pa predstavlja predvsem odzivnost tako zasnovanega sistema na potrebo po hitrem reagiranju ter tradicionalno slabo medse¬ bojno zaupanje med izvršilno in zakono¬ dajno oblastjo. Proces evropske integracije je eden tistih, ki je vplival na vse pore družbenega življe¬ nja. Na različne načine in z različno inten¬ zivnostjo je prizadel vse upravne strukture. Avtorja sta s pomočjo zgodovinskega insti- tucionalizma analizirala transformiranje jedra slovenske izvršilne oblasti zaradi izzi¬ vov EU. Bež.no se dotikata tudi možnih nadaljnjih razvojnih rešitev Slovenije. S 1. majem 2004 Slovenija namreč postaja pol¬ nopravna članica EU, kar bo s seboj prines¬ lo dodatne zahteve po prilagajanju. Specifičnost političnega sistema EU se nam kaže v neprimernosti preučevanja EU s pomočjo dveh ključnih tradicionalnih kon¬ ceptov. EU ne moremo umestiti niti v kon¬ cept nacionalne (federativne) države niti v koncept mednarodnega režima. Na drugi strani pa se nam proces oblikovanja in izva¬ janja javnih politik izmika iz mišljenjskega okvira delitve oblasti, kot nam jo ponuja Montesquicu. Delitev na zakonodajno, izvr¬ šilno in sodno vejo oblasti v primeru EU, ki temelji na specifičnem institucionalnem ravnotežju, ne drži več. Ravno zato je pozna¬ vanje institucij in medinstitucionalnega rav¬ notežja ključnega pomena, pričujoča knjiga pa je zagotovo uspel poizkus analiziranja prav tega. Barbara VERLIČ CHRISTENSEN Uršula Lipovec Čcbron (ur.) V zoni prebežništva: Antropološke raziska¬ ve prebežnikov v Sloveniji Oddelek za etnologijo in kulturno antropo¬ logijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2002, str. 232, 3.906,00 SIT (ISBN 96l-237-032-X) Migracijska tematika skoraj nikogar več ne pušča ravnodušnega. Zbornik V zoni prebežništva označuje mejnik aktivnega analitskega vključevanja sodobne antropo¬ logije v našem prostoru v vsakodnevno živ¬ ljenjsko izkušnjo. Vse daljši je seznam del, ki kritično odpirajo tematiko migrantov, med njimi v tem primeru, tudi prebežnikov, in kažejo naš odnos do njih. Vprašanje odnosa do njih je razdeljeno na dve vrsti analiz.: na analizo legalnih, komparativnih virov in TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 institucij (postopki in sprejem, izvajanje in hišni red v centru, zakonodaja, smernice vsakdanje prakse, prošnje za azil) ter na analizo civilne javnosti, opisano prek štirih tematskih področij v sedmih poglavjih. V prvem poglavju so podana širša teoret¬ ska izhodišča ter izkušnje izbranih prime¬ rov držav Evrope. Tu sicer spoznamo izho¬ dišča nekaterih sprejetih skupnih doku¬ mentov migracijske politike v državah EU, iz katerih pa še ne moremo sklepati, da je to že uresničena politika, kaj šele praksa imi¬ gracij na nacionalni ravni. Analiza se poslu- ži tudi raziskovalnih rezultatov in poročil nevladnih ustanov, da zapolni manko nor¬ mativnega pristopa. Dokumenti EU so v prvi vrsti smernice (zaželene konvergence) za reguliranje tako imenovane delovne migracije in pravnih podlag za status prise¬ ljenih v državah EU; manj pa je, vsaj v njih, dorečena tematika nelegalnih in begunskih vprašanj. Razlike med državami so večje v izvajanju kot pa v sami zakonodaji. Druga tema v treh poglavjih uvaja izkuš¬ nje Slovenije pri sprejemanju prebežnikov in postopke za urejanje njihovega eventual¬ nega statusa. Največ pozornosti pa je posve¬ čeno azilantski problematiki. Raziskovalci so imeli več uspeha s pristopom pri vseh tistih zaposlenih v ustanovah, ki uradno politiko izvajajo, kot pa med samimi prebež- niki. Verjetno je komajda pričakovati, da se bodo ljudje v tako odvisnem in nezažele¬ nem položaju lahko verodostojno predsta¬ vili (nekaj biografskega materijah je vendar¬ le uspelo zbrati), torej bi v njihovi kritiki lahko slišali več in bolj ostrih besed. Dva pri¬ spevka odgrinjata odnos javnosti, lokalne (na primer Šiška) in medijske, do pojavov "odstranjevanja" nezaželenih tujcev. Zadnja tema pa odkriva metode in nezakonite pre¬ voze prebežnikov v Sloveniji. Namen raziskovalnih projektov študentov antropologije pod mentorskim varstvom je bil zaobjeti izkušnje sorodnih družbenih okolij v postopkih družbenih institucij in organizacij s prebežniki ter vanje umestiti prakso Slovenije. Raziskovalni utrinki odkri¬ vajo liminalno zono prehežništva (str.9), predvsem zaobjeto v "domovih za odstra¬ njevanje tujcev' 1 ali centrih različnih oblik. Pravzaprav je osnovno skupno sporočilo okušanje dialoga med ljudmi brez "pravega obraza" in zakonodajnimi postopki v preiz¬ kušnji - v "poletu sprememb in uvajanj" postopkov kvazi reguliranja migracijskih tokov, pri nas predvsem azilantov. Okus je grenak. Najtežje je razgrniti raznolikost migracij¬ skih tokov, jih ujeti v definicije, ki potem omogočajo "prebrati podatke", kdo so prav¬ zaprav ljudje, ki jih v Sloveniji imenujemo prebežniki. Da so res prebežniki verjame¬ mo predvsem zato, ker ne vemo, kam oddi- dejo iz doma ali centra, in tudi ne vemo, ali res ne živijo kje med nami. Ker jih ima kar nekaj oznake vidnih etničnih skupin (visi- ble minorities) in ne govorijo nam znanih jezikov, sklepamo, da bi se težko integrirali v slovensko tradicionalno sceno. Še manj lahko izvemo, zakaj v tako majhnem, pada¬ jočem številu, sčasoma postajajo begunci. Več kot imamo zakonov in postopkov, manj vemo, kako da ob rastočih številkah prebež¬ nikov najdemo vedno manj beguncev, če sploh. Ta posredovana izkušnja govori pred¬ vsem o hitri evropeizaciji slovenskih raz¬ mer. Ob številnih kvalitativnih raziskovalnih pristopih, razdeljenih na sedem poglavij, je namreč najbolj očitno pomanjkanje zanes¬ ljivih virov podatkov o ljudeh samih in o načinih prehoda meja. Ne po krivdi iskrivih raziskovalk in raziskovalcev. Tudi uradni viri primerov (sodišče, policija, mejni organi, socialni delavci, upravljalci centra) namreč nastajajo znotraj ožjega konteksta in so par¬ cialni (str. 185). Kdo so ti prebežni ljudje in zakaj se spuščajo v nomadsko avanturo? Jezik je verjetno res težja ovira za komuni¬ ciranje z njimi, vendar je v pristopih razisko¬ valcev čutiti tudi vedenje, da povedne zgod¬ be ljudi v kočljivih postopkih puščajo legi¬ timne dvome - kar je razumljivo za obe stra¬ ni. In da mnogi uradni viri podatkov še niso dostopni - to je splošna težava za objektivno analizo aktualnih dogodkov. Same številke namreč govore le o prisotnosti pojava in trendih naraščanja ter upadanja. O vsem ostalem pa raziskovalci ugotavljajo, da obstajajo povsem nasprotujoča si mnenja, veliko predsodkov ter netransparentnost nekaterih (dvomljivo legitimnih) postopkov in skupne politike. TEORIJA IN PRAKSA let. 40 6/2003 Zelo težko je namreč presoditi, ali opisi težkih političnih in ekonomskih razmer v državah izvora dopuščajo uveljavljanje sta¬ tusa begunca ali azilanta, saj so pripovedi posplošene in le izjemoma subjektivno usmerjene. Večina kontaktiranih oseb ne navaja ekonomskih razlogov za prebeg, ampak pomanjkanje socialne varnosti, vojno in kriminal ter družbeno nepravič¬ nost, poleg že omenjenih političnih priti¬ skov. Večina prcbežnikov izjavlja, da se počuti življcnsko ogrožena, in da v svoji državi zase ne vidijo prihodnosti. Faktografski podatki, statistika ali doku¬ mentacija strokovnih služb raziskovalcem ni bila dostopna, ne obstaja ali ni zanesljiva? Morda je zato čutiti, da izvemo več o nas samih in o prcbežniški politiki v Sloveniji kot pa o fenomenu migracij in prebežnikih v našem okolju! Tako se samo potrjuje že znana in do one¬ moglosti ponavljana normativna analiza naše družbene prakse. Z obračanjem pozor¬ nosti na postopke namesto na reševanje problemov in skrbi za ljudi same, se namreč uresniči paradigma o prioritetah normirane družbe, kjer ljudje in problemi sledijo začr¬ tanim postopkom - in niti slučajno ne obra¬ tno in tudi ne v dialogu.V svojem pristopu izvajalci in avtorji zbornika uporabljajo predvsem kvalitativne metode, kar je omo¬ gočilo vpogled tudi v proces in uspešnost izvajanja postopkov, na primer za pridobi¬ vanje statusa azilanta. Študije pa se prven¬ stveno usmerjajo na odkrivanje odnosa uradnega in civilnega okolja do prebežni- štva v Sloveniji. Postopek torej preko nanizanih poglavij razpade na strukturne procese in agente, ki jim je, vsaj posredno, mogoče izmeriti skladnost in sprejemljivost glede na predvi¬ den tok dogodkov in njegovo etiko. Študija odkriva razlike v odnosu posameznih agen¬ tov do prcbežnikov, na primer socialnih delavcev in zaposlenih v centru v primerja¬ vi z nosilci in izvajalci (institucionalne) kon¬ trolne funkcije prebežništva ter medijev in lokalne javnosti. V to podajanje družbene prakse v Sloveniji je bilo raziskovalcem naj¬ teže uvrstiti institucijo famozne kleti, kamor nameščajo na novo "ujete prebežnike v postopku". Sporočilo sprejema v kleti sum¬ ljivih kvalitet je nedvoumno, čeprav je nele¬ gitimno in pretresljivo. Fragmenti intervju¬ jev bralcu omogočajo "videti" skoraj foto¬ grafske podobe dogajanj. I.e-ta so sicer skri¬ ta pred javnostjo ali v statistiki. Prebežniki nenadoma za trenutek dobijo obraze in konture ljudskosti, kot ugovor ugodju pred¬ sodkov, s katerimi se prelaga odgovornost za "dogodke" in odnos do teh ljudi. Zbornik študij nedvomno tvorno in anga¬ žirano zapolnjuje naš prostor raziskovanja specifičnih pojavov migracij, predvsem dejanskega in potencialnega begunstva in nas samih ob tem. Prispeva tudi k spozna¬ nju, da so "prebežniki" v večini primerov ljudje, ki si želijo "normalnega življenja", in da se jih bi kar lepo število želelo ustaliti v Sloveniji - če bi zato imeli možnosti. So pred¬ vsem ljudje, ki jih je nesprejemljivost razmer v lastni državi potegnila na pot upanja z veli¬ ko mero optimizma. So del "naše družbe, nepreklicno in samoumevno" (str. 114). Če se tega raziskovanja ne bi lotili študentje in mentorji, bi ga morali naročiti. Roman KUHAR Sclrna Sevenhuijsen, Alenka Švab (ur.) Labirinti skrbi - Pomen perspektive etike skrbi za socialno politiko Mirovni inštitut - inštitut za sodobne druž¬ bene in politične študije, zbirka Politike, Ljubljana, 2003, 228 strani, cena knjige: 2.900,00 Sit, ISBN: 961-6455-13-3. Sedma knjiga v dvojezični, slovensko- anglcški zbirki Politike, ki je pri Mirovnem inštitutu začela izhajati leta 2001, je rezultat delavnice “Državljanstvo in etika skrbi", ki jo je v okviru omenjenega inštituta vodila Selma Sevenhuijsen, profesorica etike in politike skrbi na univerzi v Utrechtu. Delo je tako teoretski uvod v razmišljanje o per¬ spektivi etike skrbi kot prizme, prek katere je moč (in potrebno) analizirati aktualne politike v različnih družbenih okoljih, kot tudi aplikacija metodološkega inštrumenta- rija, ki ga je avtorica razvila za analizo poli¬ tik, na nekaj domačih primerih, ki so ne¬ izogibno povezani s skrbjo: socialna, dru- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 žinska, stanovanjska in zdravstvena politika. Metoda Trače, ki so jo avtorice uporabljale pri analizi omenjenih politik, pa v knjigi žal ni natančneje predstavljena, tako da je posa¬ mezne korake analize možno identificirati le iz kontekstov posameznih analiz. Metoda Trače vključuje štiri osnovne korake (sledenje, analiza, evalvacija, preno¬ va), ki pravzaprav predstavljajo pomembna vprašanja ali izhodišča za analizo, s pomoč¬ jo katerih od besede do besede razčlenimo normativne podmene in vrednote v politič¬ nih dokumentih in jih ovrednotimo s per¬ spektive etike skrbi. Čeprav skrb v vsakdanjem diskurzu pona¬ vadi razumemo kot povezano le z moralo (moralno dobro je skrbeti za nekoga), je skrb v teoretskem uvodu Selme Sevenhuijsen definirana tudi kot bistveno politični koncept. Skrb namreč ni omejena zgolj na zasebno sfero, pač pa je hkrati tudi del politične teorije in prakse. Sploh slednja - politična praksa - z na primer javnimi raz¬ pisi na področju dela, socialne politike ali migracijskih politik, če omenimo samo tri, bistveno pogojuje udejstvovanje praks skrbi v vsakdanjem življenju. Za vprašanje etike skrbi, pišeta urednici knjige, pa snovalci politik niso dovolj senzibilni, čeprav dekla¬ rativno seveda priznavajo in pripisujejo pomembnost etiki skrbi. Avtoričino izhodiščno točko razmišljanja o etiki skrbi predstavljata dva, v današnji družbi prepletena procesa: relokacija skrbi in relokacija politike. Slednja označuje pro¬ ces prenosa političnih odločitev z nacional¬ nih vlad na nadnacionalne politične institu¬ cije. Pri tem obstaja bojazen (ki jo je praksa že tudi potrdila), da politično odločanje vse bolj postaja oddaljeno in odmaknjeno početje, ne pa, v sozvočju z ideali aktivnega državljanstva, dvosmerna komunikacija. Etika skrbi pa ustreza prav tisti usmeritvi v javni upravi, ki ima za cilj razvoj interaktiv¬ nih in odzivnih načinov oblikovanja politik. Skrb v smislu relokacije doživlja podobne spremembe: z žensk se premešča (tudi) na moške, od sedemdesetih let naprej pa tudi vse bolj v javno sfero. Tam je skrb pogosto zavita v komercialne ponudbe. Skrb je torej odnosni družbeni proces, ki nujno vključuje še eno etično kategorijo: zaupanje. V primeru etike skrbi je zaupanje tista kvaliteta, ki je nujna, da se posameznik lahko prepusti skrbi drugega. Skrb kot asi¬ metrično recipročni družbeni proces sestavljajo štiri faze: skrbeti za, poskrbeti za, dajati skrb in biti deležen skrbi. V bistvu gre za štiri temeljne vrednote: pozornost, odgo¬ vornost, kompetentnost in odzivnost, ki v moralnem smislu sestavljajo jedro etike skrbi. Zaradi omenjenih dveh procesov, reloka¬ cije politike in skrbi, je vsakdanja skrb bolj kot kdajkoli prej predmet političnega delo¬ vanja in pogajanj. Vse to, meni avtorica, vzpostavlja temelje za tako imenovan kon¬ cept skrbnega državljanstva; državljani skr¬ bijo (dajejo skrb) in so hkrati deležni skrbi. S tem se vzpostavlja možnost za skrb kot demokratično prakso, kjer je skrb del kolek¬ tivnega delovanja v javni sferi. Skrbno državljanstvo pa hkrati pomeni tudi to, da imamo čas za skrb in jo lahko umestimo v vsakdanje življenje. V tem smislu Sevenhuijsen govori o vladi, ki ni več toliko krmarka družbe, pač pa režiserka in super- vizorka; režiserka v smislu spodbujanja komunikacije med javnim in zasebnim (namesto da vse naredil sama), supervizor- ka pa v smislu nadzorovanja, če prakse skrbi dosegajo standarde dostopnosti, socialne pravičnosti, učinkovitosti in kakovosti življe¬ nja. Ena od glavnih ovir, ki jo avtorica v opisa¬ nih transformacijah zaznava, je birokratska logika, ki s spolno pristranskimi normami pogosto zavira integracijo vsakdanje skrbi v vladno politiko. Hkrati prevzemanje tržnih načel pri prenašanju skrbi iz zasebnosti v javnost lahko rezultira v povečanju produk¬ tivnosti v določenem sektorju, ki je povezan s skrbjo, na. račun kakovosti teh storitev. Vse te nevarnosti in procesi, ki jih lahko že danes opazujemo in analiziramo in so pove¬ zani z etiko skrbi, kličejo po nujnosti, da se, kot pravi avtorica, skrb premesti z obrobja v središče politične presoje in kolektivnega delovanja. V avtorskih prispevkih, ki sledijo teoretič¬ nemu uvodu v knjigo Labirinti skrbi, avtori¬ ce teoretske koncepte iz uvoda uporabijo kot lupo, prek katere s pomočjo metode Trače preverjajo, v kolikšni meri so principi TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 etike skrbi vključeni v nekatere ključne dokumente posameznih področij slovenske politike. V nekaterih točkah omenjeni pri¬ spevki razširjajo v uvodu zastavljene teoret¬ ske okvire etike skrbi (in jih, seveda, hkrati prevajajo v prakso konkretnih politik), na nekaterih mestih pa gre za ponavljanje že v uvodnem tekstu izpostavljenih konceptuali- zacij etike skrbi, kar se ob linearnem branju knjige na trenutke lahko zdi redundantno, v luči posameznih prispevkov pa sicer neiz¬ ogibno. Hkrati je posameznim avtoricam etika skrbi do različno zavezujoč okvir pri analizi politik. Ponekod namreč etika skrbi ostaja le ohlapni okvir za sicer klasično poli- cy analizo. Prvi prispevek Vesne Leskošek "Skrb v socialni politiki - skrb za kaj?" je analiza Nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005. Avtorica ugotavlja, da že sam proces pisanja in pripravljanja dokumenta ni ustrezal recipročnosti pri politiki in da vlada ter parlament še vedno igrata staro vlogo zgolj nadzornika in upravitelja, ne pa tudi režiserja, saj sta slabo odzivna in pogo¬ sto nepodporna. Avtoričin drugi prispevek v zborniku “Uporaba metode Trače za anali¬ zo slovenskega programa za boj proti rev¬ ščini in socialni izključenosti" pa predstavlja poglavitne ugotovitve strokovnjakov in stro¬ kovnjakinj, ki so se v okviru Mirovnega inšti¬ tuta udeležili dvodnevne regionalne delav¬ nice o etiki skrbi in analizirali slovenski dokument o revščini in socialni izključeno¬ sti. Ugotavljajo, da je ena od poglavitnih pomanjkljivosti omenjenega dokumenta razumevanje odvisnosti kot enostranske in ne dvostranske (recipročnost skrbi), zato odvisne ljudi tudi ne obravnava kot državlja¬ ne, pač pa v prvi vrsti kot prejemnike pod¬ pore (in s tem kot drugorazredne državlja¬ ne). Prispevek Majde Pahor "Skrb v slovenski zdravstveni negi: nekatere ovire za kognitiv¬ no, refleksivno in moralno prakso" ni klasič¬ na policy analiza dokumentov in v njih impliciranih normativnih okvirov vladnih politik. Nasprotno, v luči etike skrbi, ta pa je še kako povezana z zdravstveno nego, opo¬ zarja na pomanjkljivost refleksije na podro¬ čju dajanja skrbi v zdravstvu (prvenstveno s strani medicinskih sester). Zdravstvena nega v Sloveniji, piše avtorica, "ne more raz¬ viti svojih zmožnosti za izboljšanje zdrav¬ stvenega dela, vključujoč etiko skrbi, ker ji ni dovoljena refleksija svoje lastne prakse zaradi, med drugim, odsotnosti raziskoval¬ nega dela na tem področju." (str. 75) Politika akademije je namreč naklonjena raziskova¬ nju vprašanj o "cure", ne pa tudi o "čare" vidi¬ kih zdravljenja. Največji vnos o aplikativnih potencialih analize dokumentov usmeritev posameznih področij politike z metodo Trače in hkrati dosledno analizo skozi optiko etike skrbi prinašata prispevka Alenke Švab in Ružiče Boškič. Prispevek Alenke Švab "Kako 'skrbna' je država? (Konceptualizacija skrbi v družinski politiki v Sloveniji)" bi moral biti nujno čtivo za snovalce prenovljenega zakona o zakon¬ ski zvezi in družinskih razmerjih. Avtorica namreč z analizo Resolucije o temeljih obli¬ kovanja družinske politike v Republiki Sloveniji pokaže na nekatere bistvene pomanjkljivosti in nedoslednosti dokumen¬ ta, ki se na prvi pogled sicer zdi zelo sodo¬ ben in v skladu z razpravami o družinskem življenju v pozni modernosti. Analiza v luči etike skrbi je namreč pokazala, da je v doku¬ mentu "vsaj toliko kot sodobnih usmeritev tudi ideoloških argumentacij, ali pa celo samoumevnih, pogosto implicitnih pod¬ men, ki dajejo prednost enemu samemu družinskemu modelu - moderni nuklearni družini." (str. 51) Avtorica opozarja, da ome¬ njena resolucija skrb razume zgolj kot skrb za otroke (pa še to nerecipročno in v smislu spolne določnosti skrbi je ta dodeljena prvenstveno ženskam), povsem pa je na pri¬ mer izpuščena problematizacija skrbi za sta¬ rejše, kar je zaradi staranja evropskih družb velika pomanjkljivost. "Politične pomanjklji¬ vosti takšne konceptualizacije so, da so vse druge prakse skrbi in vsi drugi odnosi, ki se skozi skrb ustvarjajo, prezrti, izpuščeni ali pa podrejeni skrbi za otroke." (str. 66) Razprava Ružiče Boškič "Ljubo doma, kdor ga ima” je analiza predloga novega sta¬ novanjskega zakona. Avtorica se osredotoča predvsem na ranljive skupine in skupine, ki so v zakonu izpuščene, v okviru razmišlja¬ nja o konceptih etike skrbi pa ugotavlja, da so snovalci zakona med njegove cilje in TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 načela zapisali predvsem tehnične vidike stanovanjske problematike. "Če bi sestav¬ ljavci zakona pri pisanju predlogov upošte¬ vali stanovanjsko vprašanje v vseh njegovih dimenzijah, bi v politiko vključili vprašanje potreb, ki jih človek zadovoljuje z rešenim stanovanjskim vprašanjem. Sem pa ne sodi¬ jo zgolj varne zgradbe, pač pa tudi psihoso¬ cialne potrebe ljudi." (str. 98) Stanovanje je tako razumljeno zgolj kot prostor za življe¬ nje, ne pa tudi kot dom, kar vključuje vpra¬ šanja kakovosti nastanitve ter občutke var¬ nosti in zasebnosti. Podobno kot druge avtorice prispevkov v zborniku tudi Boškičeva ugotavlja, da je bil sam proces pripravljanja zakona premalo dialoški. Labirinti skrbi so v kontekstu reduciranja socialnih pravic, krčenja dometa socialne države in zaradi dejstva, da skrb danes pogosto nadomešča slepa tržna logika, pomemben instrument za razmislek snoval¬ cem politik in tistim, ki te politike analizira¬ jo in predlagajo izboljšave. Skrb je namreč v politikah pogosto le implicitno prisotna, kot samoumevni koncept, ki ne potrebuje dodatnega razmisleka ali posebnih poudar¬ kov. Analize avtoric jasno kažejo, kako samoumevnost povzroča tudi odsotnost skrbstvenih praks, kako so te pogosto lahko pripisane le enemu spolu in kako je skrb pogosto reducirana le na enosmerni odnos, kar prejemnike skrbi avtomatično postavlja v pozicijo odvisnosti. To predočenje pa je tudi glavna odlika knjige, saj pokaže nuj¬ nost analize politik (tudi) skozi prizmo etike skrbi. Slednjega bi bile potrebne še marsika¬ tere politike in še zdaleč ne samo področja politik, ki so v knjigi analizirana. Marjan HOČEVAR Franc Trček Problem informacijske (ne)dostopnosti Zbirka Kiber, FDV, Ljubljana 2003, str. 190, 4.900,00 SIT (ISBN: 961-235-109-0) To, kar dodobra in naraščajoče razvnema negativna čustva bralca virtualno kibernet¬ skih knjižnih novosti, je pogosto njihova efemernost in "kratkotrajni rok uporabno¬ sti". Pri tem pa je značilno, da močna kritika, zlasti klasičnih socioloških konceptualistov, ki najstniški kibernetski sociologiji očitajo kronično pomanjkanje znanstvene rigoroz¬ nosti, ne prispeva prav veliko k "medgenera¬ cijskemu" dialogu med sociologi. Marsikdaj je, zlasti s strani uveljavljenih socioloških generalistov, slišati, da ne gre za resno bra¬ nje. Digitalna ločnica je, ironično, močno zarezala torej tudi v družboslovno srenjo. V tem okviru ni težko soglašati z britanskim sociologom Johnom Urryjem, ki na več mestih opozarja na umanjkane časovno- prostorske recepcije v (tudi velikih) sociolo¬ ških teorijah že v preteklosti. Sedaj, ko s pojavi časovno-prostorske relativizacije teri¬ torialno obravnavanje družb izgublja tla pod nogami, je to umanjkanje več kot očit¬ no. Konceptualizacija celotnega spektra družbenega strukturiranja in delovanja pre¬ prosto uhaja čez meje "običajnih” oblik družbene organiziranosti. Stare in nove epi¬ stemologije se mukoma sporazumevajo ali pa se predstavniki obeh celo medsebojno obtožujejo. Avtor dela Problem informacijske (ne)dostopnosti se dobro zaveda pasti efe- mernosti sociološko-kibernetskih besedil. In res je zbral vse moči, da bi sc tem pastem izognil. Rdeča nit njegovega pisanja ni zgolj inventarizacija fenomenov virtualizacije, temveč bolj njihovo umeščanje v celovitejšo pojasnjevalno shemo dolgoročnejših druž¬ benih trendov integracije in individualizaci¬ je. Tudi prizadevanje za ohranjanje prehod¬ nosti mostov, na eni strani med "fizično" in "virtualno" sociologijo in na drugi strani med stratifikacijsko in življenskostilsko obravnavo razporejanja družbene moči, je več kot očitno. Avtorjeva osrednja trditev namreč jej da silovito krepitev prisotnosti novih tehnologij ne pomeni nujno premo¬ črtno in nediskriminatorno povečevanje informacijske dostopnosti. Družbena kon¬ strukcija tehnologij povzroča nova razmerja družbene moči in s tem nove oblike neena¬ kosti. Tudi sam dostop do novih tehnologij in do kibernetskega prostora sam po sebi še ni emancipatoren. Virtualne skupnosti kot sodobne prototipične oblike informatične družbenosti so, podobno kot klasične, pod¬ vržene mistifikacijam interakcijske avtentič- TEORIJA IN PRAKSA lot. 40, 6/2003 nosti. Podrobna obravnava oblik, tipov in načinov komunitarnosti znotraj kibernet¬ skega prostora pokaže, kot trdi avtor, da gre z vidika dosledne sociološke obravnave za specifične omrežne interesne skupine, ki pa jih udeleženci opredelijo po svoje. Na splošni ravni gre za družbeno konstrukcijo pomenov, ki jih različni akterji pripisujejo tehnologijam. Podobno je s krepitvijo avto¬ nomije posameznika, ki se načeloma uve¬ ljavlja znotraj kibernetskega prostora. Nove tehnologije avtonomizacijo gotovo bolje omogočajo, vendar pa je vprašanje komu in kako je dostopna. V poglavju o informatični logiki družbe¬ nega razvoja se avtor nasloni na Manuela Castellsa in Zdravka Mlinarja. Sooči njuno obravnavo dialektičnih procesov integracije (globalizacije) in diferenciacije (individuali¬ zacije). Konceptualni omrežni realizem prvega in optimistični developmentalizem drugega opredeli kot smiselna dolgoročna pojasnjevalna modela družbenosti v novih informatičnih razmerah. Ob tem pa izraža določeno zadržanost do obeh, ker ne ponu¬ jata kompleksnega odgovora na vprašanja o novih distribucijah družbene moči, ki jih ustvarjajo informacijske tehnologije in s tem neizogibno zmanjšujejo globalizacijski kot tudi individualizacijski domet horizontaliza- cije družbenosti. Problematično "hitrost osvoboditve" avtor podkrepi z izčrpnim in kritičnim prikazom dromologije Paula Virilia. Kljub pretiranemu dramatiziranju "terorja hitrosti”, Virilio nakazuje osnovni problem informacijske očaranosti: navidez¬ no svobodo posameznika in napredek vseh. V drugem, izraziteje izvirnem, delu knjige se avtor posveča problemom dostopnosti akterjev v kibernetskem prostoru in (ne)hierarhijam družbenih praks v različnih sferah kibernetskega prostora. Predstavljen je dopadljiv, logično zaokrožen, berljiv in z empirično evidenco podprt idealnotipski koncept štirih sfer: tehnosfere, politosfere, sociosfere in infosfere in nato vsako od njih obravnava v kontekstu ključnih razvojnih dilem. Prvi dve sferi se nanašata na lastnosti sistema, drugi dve pa na lastnosti posamez¬ nikov in kolektivnih akterjev. Za tehnosfero je odločilna problematika informacijske oz. tehnološke infrastrukture, zlasti njene upo¬ rabe, nadzora, razvoja in posledično distri¬ bucije dostopnosti. Za politosfero je odloči¬ len odnos med različnimi oblikami nadzora in svobode, ki je pogojen z (a)simetrijo družbene moči. Pri sociosferi izstopa pomen informacijske kompetentnosti in v ožjem smislu, informacijske pismenosti med družbenimi akterji v določenem oko¬ lju. Infosfera zajema vprašanja inovativnosti v kibernetskem prostoru, kjer se odpirajo možnosti individualne in družbene kreativ¬ nosti. Bralec v prvem delu knjige, v poglavjih o temeljnjih virih nastajanja sociologije kiber¬ netskih prostorov in umeščanja problemati¬ ke informacijske (ne)dostopnosti vanjo, lahko zazna določeno nelagodje, saj ob avtorjevem kritiškem povzemanju ter anali¬ ziranju virov ni jasno razvidna njegova last¬ na konceptualna drža. V drugem delu knji¬ ge, zlasti v četrtem poglavju, kjer informatič- no strukturo in delovanje sistematično pojasnjuje z zasnovo štirih družbenih sfer pa je povsem očitno, da je avtorjeva drža prepričljivo trdna. Kibernetski prostor ni imanentno niti tehnologija svobode niti teh¬ nologija nadzora. Vsakokratna in konkretna (a)simetrija družbene moči pojasni, kako, kje, za koga in zakaj so lahko kibernetske prakse osvobajajoče ali panoptične. V tem kontekstu je za avtorja na eni strani vsaka oblika tehnološkega determinizma utopič¬ na. Prav tako pa so na drugi strani iskanja osvobajajočih praks uporabnikov znotraj kibernetskega prostora nujne kot mehani¬ zem družbene kontrole. Informatična druž¬ ba ne reši problema modernističnega struk¬ turiranja družbene neenakosti, omogoča pa nove oblike delovanja akterjev, ki ta pro¬ blem lahko omili. V poplavi kibernetskih razprav, kjer pre¬ vladuje futuristična dramaturgija, je delo Franca Trčka pravo olajšanje, saj kaže, da konstrukcija vsakdanjosti ostaja družbena. Knjiga je zato primerno branje tako za kibernetske specialiste kot za tiste, ki želijo uravnotežen vpogled v lokalno/globalno razvojno dinamiko sodobnih družb. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 Tomaž KRPIČ Mary Evans (ur.) in Ellie Lee (ur.) Real Bodies: A Sociological Introduction Palgrave Macmillan, Hampshire in New York 2002, str. 204, $ 45.00 (ISBN: 0333947517) Karkoli drugega, razen realno telo samo, bi bil slab uvod v zbirko esejev, ki sta jo pod naslovom Real Bodies: A Sociological Introduction zbrali in uredili Mary Evans (University of Kent) in Ellie Lee (University of Southampton). Zato je kar prav, da na bralca s platnic knjige zre Coplansov avto¬ portret, Hands Spread on Knees. Dvoje zgu¬ banih rok, ki se s starčevsko težo naslanjata na utrujene kolenske vezi, pritisk na pogači¬ ci in s tem odkrita minljivost človeške kože. Realno telo je ranljivo, včasih je bolno in dojemljivo za bolečino, občasno noseče, a seveda le, če je žensko, moško je pač dru¬ gačno, drugačno tudi skozi opredelitev do spolnosti, na splošno pa je telo oblečeno in ustrezno hranjeno. In še in še bi lahko našte¬ vali, kajti telo v pravem pomenu besede nima univerzalnih družbenih in kulturnih meja, razen svojih lastnih, torej tistih biolo¬ ških. Knjigo sestavlja deset esejev, ki še zdaleč ne pokrivajo celotne telesne pojavnosti, a verjemite mi, da v zadostni meri reflektirajo sociološko razumevanje telesa in njegove vloge v družbi in kulturi. Selly Sheldon (Keele University) začenja svoj tekst, The Masculine Body, s smiselno, a na nek način vseeno neprijetno ugotovitvijo, da je femini¬ stična želja po vzpostavitvi trdnega teoret¬ skega okvira, v katerega bi bilo mogoče umestiti in z njegovo pomočjo razumeti žensko telo, povzročila v feminističnih štu¬ dijah odsotnost moškega telesa, s tem pa pretirano feminizacijo telesa. Na to, da so lahko tudi moški postavljeni v položaj, ko morajo izbirati med službo in izgubo plod¬ nosti, opozori avtorica s primerom firme Johnson Controls Inc., kjer je bil med mno¬ žico tožnic tudi Donald Penney, prepričan, da ga izpostavljenost strupom na delovnem mestu lahko oropa plodnosti. Čeprav gre prav gotovo za izjemo, pa le ta vseeno naka¬ zuje premike, počasne in negotove, na področju razumevanja odnosa med spolom in spolnostjo k vse večjemu družbenemu konstruiranju spola. V naslednjem prispevku, z naslovom Sexualized Bodies, se Kylie Stephen (University of Kent) sprehodi skozi post- strukturalistično razumevanje seksualnega telesa. Slednje je lahko opredeljeno na tri različne načine: kot biološka struktura, skozi oblike seksualnega vedenja, ter nena¬ zadnje zaradi izvajanja specifičnih spolnih praks. Rajši kakor naturalistični pristop, avtorica v ospredje postavlja poststruktura- listično, diskurzivno metodo iskanja kon¬ struiranja želje po spolnosti in spola znotraj okvira jezika. Tudi v naslednjem članku, Racialized Bodies, najdemo podobno raz¬ mišljanje, le da avtorica govori o vzpostav¬ ljanju rase in rasističnih odnosov skozi kon¬ strukcijo človekovega telesa. Vprašanje rase, nas opozarja Sara Ahmed (Lancaster University), ni le vprašanje bioloških značil¬ nosti samih na sebi, ampak prej družbenega procesa, v katerem so biološke značilnosti šele prepoznane kot atributi rasnega. A kar velja za en kulturni in družbeni fenomen, nujno ne velja tudi za drugega. Na to distinkcijo nas opozarja Carol Thomas v članku The 'Disabled' Body. Telo, ki ne delu¬ je na normalen način ali zgolj ne producira rcprezentacij, ki štejejo kot normalne, še ni nujno invalidno in problematično. Morda je zgolj drugačno od tistega, kar od idealnega telesa pričakujemo. Družbeni konstruktivi¬ zem sicer šteje, toda le v omejenem pome¬ nu te besede. Kakor koli že obrnete, telo, ki je na takšen ali drugačen način omejeno pri svojem delovanju, takšno ostane, četudi družbeni konstruiranosti invalidnosti odvzamete njeno razlagalno moč. Pomeni in reprezentacije, ki spremljajo takšno telo, pa so vsekakor lahko edinole družbeno konstruirani. Ali je bolečina stvar osebne konstrukcije pa je eno od vprašanj, na kate¬ rega želi odgovoriti David Morgan (University of Kent) v eseju The Body in Pain. Kronična bolečina, ki ji ni mogoče najti materialnega vzroka, predstavlja za sodobno medicino problem posebne vrste. Poenostavljeno povedano, težave nastanejo zato, ker se diagnoza zaradi umanjkanja materialnih dejstev zdi nemogoča, s tem pa TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 6/2003 194 umanjka pomemben predpogoj za oprede¬ litev tipa zdravljenja. Ker s stalno bolečino ni lahko živeti, se ljudje zatekajo k različnim sredstvom za njeno lajšanje. Predvsem so to zdravila, pa tudi alternativne tehnike zdrav¬ ljenja pridejo prej ali slej na vrsto, običajno potem, ko odpovedo vse druge oblike. Danes je ljudi, ki bolehajo za kronično obli¬ ko bolečine žal že toliko, da lahko govorimo o pravi pravcati kulturi, utemeljeni na bole¬ čini in tehnikah njenega zdravljenju. Otrokovo telo vsekakor spada med telesa tiste vrste, za katere pravimo, da so po nara¬ vi bolj občutljiva. Vendar hkrati tudi vemo, da so mlada telesa še posebej nadzorovana in tudi kaznovana v času socializacije. Na ta paradoks nas opozarjajo Bridgeman v The Child's Body. Starši so tisti, ki naj poskrbijo za ustrezen tretma nadzora mladega telesa, pri čemer se otrokovo telo razume kot telo s potenciali, ki se bodo morda aktivirali v pri¬ hodnosti, in ne zgolj kot obstoječe otrokovo telo tukaj in sedaj. V večini primerov starši izvršujejo svojo dolžnost znotraj okvirov kulturno in družbeno sprejemljivega nadzo¬ ra. Celo po smrti otroka so le redkokdaj, brez kakršnih koli moralnih zadržkov in racionalnih opravičil, pripravljeni dovoliti poseg v otrokovo telo, pa čeprav izključno v medicinske namene. A ker država starševski presoji nikdar ne zaupa preveč, premnogo- krat na žalost upravičeno, si pridržuje pravi¬ co, da poseže v starševsko pravico do vzgo¬ je krhkih mladih teles, seveda na podlagi zakonskih določil, s katerimi poskuša otro¬ kovo telo zaščititi. Ellie Lee in Emily Jackson (London School of Economics) pa sta se lotili teme, ki bi na nek način pravzaprav sodila pred poglavje o otrokovem telesu. Naslov njune¬ ga eseja je The Pregnant Body. Toda, če pomislimo natančneje, se v razpravi o nose¬ čem telesu do skrajnosti zaostri vprašanje razmerja, ki nam je bilo predstavljalo že v prejšnjem poglavju. Gre za razmerje med otrokovim telesom in pa telesom bodoče matere. Verjetno se tu najbolj srdite razpra¬ ve vrtijo okrog vprašanja, povezanega z abortusom: do kdaj in v katerih primerih je etično še sprejemljivo upoštevati pravico žensk, da same odločajo o splavu in s tem o svojem telesu. Medicinska stroka igra tu zelo pomembno posredniško vlogo. Predvsem kot institucija, ki s stališča materi¬ nega ali otrokovega zdravja, včasih pa tudi preživetja, lahko opraviči nekatere posege v žensko telo. Vedno sicer ni bilo tako, saj je na primer za srednji vek veljalo, da imajo edinole ženske pravico nadzirati noseče telo. Z nastopom moderne dobe pa so se stvari obrnile. Ženske so izgubile nadzor nad svojim telesom, nadzorniki pa so tako postali moški... Oblečeno telo in njegovo oblačenje, v okviru slednjega lahko včasih z užitkom spregovorimo besedo ali dve tudi o njego¬ vem slačenju, teoretsko gledano spada v kategorijo odnosa telo - kulturni predmet. Odnos med telesom in obleko se razteza od visoke stopnje intimnosti do malo manjše stopnje intimnosti. In kot pravi Joanne Entwistle (University of Essex) v prispevku z naslovom The Dressed Body, sta telo in oblačilo v pravcatem dialektičnem razmer¬ ju. Obleči telo pomeni, transformirati fizič¬ no telo v socialno telo. Osebno konstruira¬ nje tovrstnega socialnega telesa resda omo¬ goča posamezniku nešteto trenutkov hedo¬ nističnega užitka, a hkrati ne smemo prezre¬ ti dejstva, da je že sama izbira oblačila lahko stresno početje, kaj šele, če se njegova izbi¬ ra dejansko izkaže za napačno. Telo pa tudi hranimo, saj je neprestano lačno. Janet Sayers (University of Kent) se v Feeding the Body osredotoča predvsem na stanje pomanjkanja in stanje preobilja v procesu prehranjevanja telesa. Ne glede na ves tehnološki napredek pri pridelavi hrane, je njeno pomanjkanje v večini neraz¬ vitih držav tretjega sveta še vedno kruta real¬ nost. Razlogi so lahko politične, ekonomske ali pa preprosto kulturne narave. Na primer, moški potomci so v Indiji pogosto dlje časa dojeni, kot deklice, menda zato, ker so mnogo bolj zaželeni, kar narekujejo prevla¬ dujoče patriarhalne kulture. Zahodni razviti del sveta kaže povsem drugačno sliko. Čeprav vse kulture, ne glede na stopnjo obi¬ lja, ki ga premorejo, razvijejo takšno ali dru¬ gačno strategijo nihanja med konzumira- njem hrane in njegovim zavračanjem, pa je ravno zahodni razviti svet tisti, ki je prignal stvar do absurda. V zadnjem času lahko zasledimo, da se bulimija in anoreksija sicer TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 vse bolj širita tudi med moško populacijo, a ženske so še vedno najbolj na udaru. Je že res, da so mlada dekleta bolj nagnjena k sle¬ denju lepotnemu kanonu zahodne civiliza¬ cije kot fantje. Vsaj zaenkrat. A res je najbrž res tudi to, da so ženske v družbi še vedno podrejeni spol, ki svojo socialno zapostav¬ ljenost lahko manifestira ter se ji s tem hkra¬ ti tudi upira, le na tako zelo radikalen način, ki je na žalost za preštevilne ženske edini način. Zadnje poglavje, The Ageing Body, je napisala Hazel Biggs (University of Keel). V njem sistematično obdeluje nekatere dimenzije staranega telesa. Morda je pred¬ vsem pomembno opozoriti, da se obdobju staranja danes posveča več časa in prostora kot nekdaj. Razlog je precej preprost in se skriva v nekaterih strukturnih spremembah. Moderne zahodne družbe postajajo stare družbe. Vse večji je delež starejših ljudi, ki so že zaključili svojo poklicno pot in sedaj uživajo sadove svojega preteklega dela. Pri tem nastopi le ena težava. Vse manj je namreč mladih, ki lahko s svojim delom pri¬ spevajo k izvajanju družbene pogodbe. Hkrati pa je medicinska veda v zadnjem desetletju tako zelo napredovala, da lahko občutno podaljša življenjsko dobo posa¬ meznika, kar pa hkrati pomeni vse večji pri¬ tisk na zdravstveno blagajno. Pod takšnimi ali drugačnimi pritiski se guba koža družbe, kar nas zopet privede k Koplansovemu avtoportretu in h knjigi kot celoti. Knjigo velja pohvaliti, vendar le znotraj okvirov, ki jih postavlja njen podnaslov. Knjiga je prije¬ ten uvod v sociološko razpravo o družbenih in kulturnih dimenzijah telesa, skozi katere¬ ga lahko bralec elegantno zdrsne v enem samem popoldnevu. In če so bralčeva priča¬ kovanja identična zgoraj zapisanim, potem prav gotovo ne more biti razočaran. Za kaj več bo moral bralec poseči po nekolikanj bolj zahtevni literaturi. AUTHOR'5 SYNOPSES UDC: 655:342.7 Slavko SPLICHAL: FROM DISTRUSTFUL HAPPINESS TO CULTIVATED REASONING Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 985-1011 An analysis of Immanuel Kant's and Jeremy Bentham's conceptualisations of the principle of publicity reveals a fundamental difference between the currently pre- vailing notion of freedom of the press as the fourth estate derived from Bentham's model of "distrustful surveillance 11 and the Kantian quest for the public use of rea- son and his principle of publicity. Bentham favoured a free press as an instrument for public control of government, in the interest of the general happiness. Kant favoured free public discussion as an instrument for the development and expres- sion of human autonomous rationality. Yet a "free press" embodied in the proper- ty rights of the owners of the press may well fail to achieve either Benthamite or Kantian goals, which lead to a personal right to communicate rather than to a cor- porate right to press freedom. In democratic societies where citizens rather than different estates legitimise ali powers, the control dimension of publicity embod¬ ied in the corporate freedom of the press should be effectively supplemented by actions toward equalizing private citizens in their public use of reason. Key words: Publicity, control, public use of reason, justice, property rights, free¬ dom of press, right to communicate, Jeremy Bentham, Immanuel Kant UDC: 331.103:654 Zdravko MLINAR: TELEWORK AND SPATIAL AND TEMPORAL ORGANISATION OF THE RESIDENTIAL ENVIRONMENT Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1012-1039 Spatial and temporal organization of work and living is increasingly affected by a wider use of information and communication technology. Industrial model of their separation like the urbanistic concept of zoning are becoming obsolete. Work on the new basis is not simply returning back to home but is also becoming increasingly dispersed on many locations and more fluid. Although teleworkers, who are - on the basis of new technology - in position to work at home, represent at present a relatively low proportion of the active population, their share will no TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 AUTHORSSYNOPSES doubt continue to increase in the future. While the main attention for this topič until now has been paid front the point of view of entrepreneurs, the author is rnaking an attempt to present the findings of the research and the experience rel- evant for the planning of housing and local development. Instead of simplistic ideas of the futurists, we are facing more and more complex picture with different patterns of spatial organization of the home, neighbourhood, of urban and rural areas. Both, desirable and undesirable consequences, and new conflicting situa- tions are appearing. Strengthening of the family and revitalization of the neigh¬ bourhood is accompanied with unexpected limitations. While regular, everyday commuting declined, the distance of travel - at least in the čase of independent entrepreneurs - increased. Unexpected early move of the young members emptied the space within the home, which could be used again for unexpected for tele- work at home. Key words: telework, spatial and temporal organization, living, home, residential environment, information and communication technology, location of work, physical presence, revitalization, distance, urban and rural areas, travel. UDC: 321:339.13 Miro KLINE, Dario BERGINC: 'COUNTRV 1 AS A BRAND: SLOVENIA AS THE ČASE STUDY Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1040-1057 The article presents the concept of country identity, image and brand, and the background of assessment the country as a brand. Further, there is presented the country brand-building model as a crucial element, in which the meaning of com¬ munication is specially emphasized. The model is also connected with the empir- ical part of the article, i.e. the čase study of Slovenia. Here, the fbllowing results are presented: the results of the analysis of investing in tourism promotion, analysis of acquaintance, image and reputation of Slovenia in Europe and in the worlcl in comparison with other European countries, especially competitors in association with European Union. Key words: brand, State, identity, image, Slovenia, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 351746.1 Andrej ANŽIČ, Robert GOLOBINEK: SLOVENIAN MODEL OF PARLIAMENTARY CONTROL OVER THE INTELLIGENCE AND SECURITY SERVICES Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1058-1073 The authors analyse the problem of relationship between declarative political interests and security practice. After the decades of attempts, the Parliament of the Republic of Slovenia has succeeded in forming a modern parliamentary control over the intelligence and security Services by adopting the related law. Due to the absence of legislation, the political control was indicated by partial, unclear and even unconstitutional Solutions. It is therefore not a coincidence that tire content of the parliamentary control was not at the level of the European democracies. The adopted law takes into account the Recommendations No. 1402 of the Parliamentary Assembly of Council of Europe, in how to arrange the control over the internal security Services in the member States. It also modeis itself on a German model of organising this sort of control, but it also attempts to take into account Slovenian legal and security characteristics. The adoption of the law can be by ali means seen as a new milestone in establishing modern Slovenian civil- security relations. However, some weaknesses should be stressed, especialiy because they indicate possibility of creating certain conflict situations. The authors analyse the role of political interests, which on the basis of legal norm show that the separation of the law from politics is not possible. Using the rescrip- tive analysis with the elements of explicatory analysis and a comparative method, they also establish that logical detection of causes and effects between the control and functions of control Services is possible only with the method of internal observation. Key words: control, parliamentary control, intelligence and security Service TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 321.019.5: 6593/A Simona KUSTEC LIPICER: PUBLIC POLICY EVALUATION Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1074-1093 In the mid nineties Slovenian government accepted a decision to respect people's right to be informed about the governmental intentions, measures and reasons why (not) to access to EU. According to that goal, the government organised corn- munication programme on public informing and awareness. As a key goal of set policy the tension of referendum success to enter EU has been established. The author evaluates the effectiveness of one of the (sub) programmes of communi- cation policy, related to co-financing non-governmental organisations and their activities, concerning the EU issues. The key purpose of the article is to establish how effectively the program has been planned and implemented in the sense of financial, content, human resources and (non) material resources aspects. Although we (theoretically) claim that effectiveness during the implementation of the programme co-determines the final programme effectiveness, our čase did not prove that. Even though the programme fbrmally succeeded with the referendum result, much defectiveness during the programme processes has been disclosed. Key words: public policy, communication programme, evaluation, effectiveness, non-governmental organisations, EU. UDC: 329.14:17 SELMA SEVENHUIJSEN: A THIRD WAY? MORALITIES, ETHICS AND FAMILIES. AN APPROACH THROUGH THE ETHIC OF ČARE Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1097-1111 In his book The Third Way Anthony Giddens develops the outlines of a new nor¬ mative framework for New Labour and sketches ensuing policy proposals. Based on his diagnosis of current socio-political problems, Giddens proposes a new rela- tion between rights and obligations and elaborates, on this for issues of welfare and family politics. This article critically investigates his normative framework, and argues that a considerable part of the ideas of a third way in politics could be bet- ter grounded and refined by taking čare into account. It spells out what the con- sequences would be of taking the etliic of čare as a normative guideline for the new programmatic ideas and compares the British discussion with recent policy proposal in the Netherlands. It is argued that čare should be seen as a democratic practice, and that democratic citizenship supposes that everybocly would be guar- anteed equal access to the giving and receiving of čare. Key words: Third Way, čare, citizenship, family politics, work-life balance TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 6/2003 AUTHOR'S SVNOPSES UDC: 17: 316.356.2 Alenka ŠVAB: ČARE BETWEEN WORK AND FAMILY Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1112-1126 The article deals with the analysis of relationship between employment and fanri- ly or, more precisely, with one of the aspects of tliis relationship - the concept of reconciliation of work and family (and responsibilities in both spheres). The anal- ysis is done from the ethics of čare perspective, which serves as the lens for analysing family policy and at tire same time enables analysis of conceptualisation of čare in concrete policies. The article is organised around two main (intercon- nected) ideas. Firstly, the author criticizes the concept of reconciliation of work and lamily, claiming that in reality the family dimension is subjected to the work sphere. This is clearly seen in the favourisation of the model of independent employed individual, which defines the normative framework of family policy. The second idea is that čare is common denominator of both dimensions - work and family, and that realisation of the concept of reconciliation of work and fanri- ly depends on the conceptualisation of čare in a concrete policy. Both ideas are exemplified through the analysis of tire basic family policy document in Slovenia - the Resolution on the Principles of Formation of Family Policy. Key words: Ethics of čare, family policy, reconciliation of family and work, work, politics of equal opportunities. UDC: 617:17 Majda PAHOR: POWER TO HELP. Resources for ethical decision-making in nurs- ing. Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1127-1142 The aim of tire article is to consider tire resources for ethical decision-making in nursing. The autlror looks at contenrporary nursing as a result of the moderniza- tion process, which caused its nrove from the private world to the public plače of health čare institutions and defined it as a subordinated occupational group with- in the fornral health čare work. The late nrodernity, however, especially in the Western societies, causes the shift towards the ideology of care-centred and holis- tic nursing. Also the research into the process of ethical decision-making using the health professionals’ and patients 1 narratives develops into this direction to enable deeper understanding of the phenomenon. The existing research about the ethi¬ cal considerations and resources for decision-making in Slovenia uncovers only some elements of these processes, which should be more thorouglrly studied in order to inrprove the quality of čare. Key words: nursing čare, nurses, ethics, sociology of health čare TEORIJA IN PRAKSA iet. 40. 6/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 396.9 Irena SELIŠNIK: "SOCIAL MATERNITY". Concepts of citizenship and the argument of čare in the čase of women's activities in public sphere at the beginning of the 20th Century Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1155-1166 The article attempts to deal with the problem on what way the argument of čare was used at argumentation for women participation in public sphere. Čare was used as essentialist argument especially at the time of conflicts in society, when the role of women became even more important with the increased need for caring. The author compares the essentialist concept of čare and the modern concept of čare, which also emphasizes participation of citizens in politics. Both concepts strive to redefine private and public, but the modern concept of čare prevents reification of the čare because of its no-normative definition. Author argues her thesis on the basis of articles published between 1900 and 1918. Key words: history, politics, čare, women, Slovenia. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 314.7:364 Simona ZAVRATNIK ZIMIC: ETHICS OF ČARE IN MIGRATION POLICIES Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1143-1154 Casles and Miller (1998) have described the modem age as "the age of migration" with migration becoming global in scope, diversified in structure and highly politi- cised in profile. The responses of migration policies are predominantly politics of hardening borders, preventing immigrants to enter the State territory. At the same time, the issue of integration of immigrants and, along with it, of multicultural communication and learning as a multi-directional process between immigrants and majority society, is becoming increasingly prominent. In the article, the con- ception of ethics of čare represents both, a conceptual frame and an "ethical imperative" for policies that bring forward questions of norms and values, social solidarity, social cohesion and active political participation. The participants in integration policies are immigrants as well as the society in general, respectively, any other member of the society; one of the crucial objectives of integration poli¬ cies should be deconstruction of the notion of foreignness and overcoming of populist presentations of foreigner as central figure of contemporary era. This position leads towards the shift from the integration policies "for immigrants" to the politics of čare in which the audience is the whole society, and with an impor- tant role of active citizenship. The knowledge and information on the central posi¬ tion of integration policies in migration management come from Western soci- eties, which according to their tradition have been countries of immigration for a Iong period of time. In addition, European multicultural models represents suit- able frames for the Slovenian čase, nevertheless, the very core idea of cultural plu- ralism represents important part of values system in Slovenian constitution. In the context of integration of immigrants the following characteristic should be point- ed out; quite contrary to the practice of Western European States where enormous amount of information and good cases practices are available from last decades, there is evident shortcoming of both in countries of Central and Eastern Europe. Key words: politics of čare, migration, immigrants, integration, active citizenship TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 AUTHORS SYNOPSES UDC: 329 (437.1/7): 327 Ladislav CABADA: CZECH POLITICAL PARTIES AND THEIR POSITION IN THE PROCESS OF CREATING EUROPEAN POLITICAL PARTIES Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 6, pg. 1167-1177 Immediately after the fall of Communist regimes in Central Eastern Europe, the international co-operation of political parties in Europe included also the political parties created in these countries. The process of incorporating of the political parties front Central Eastern European countries into European transnational and supranational party associations was deepened in the connection with the pro¬ cess of associating the countries to the European Union. The author presents the creation of connections and co-operation of European party associations and political parties from Central Eastern Europe on the example the Czech situation. The Czech political parties asked for the membership in some international party associations even in the 1990 - for example the membership of many right-wing oriented parties in the European Democratic Union or of Social Democrats in the Socialist International. In the 1990s, the Czech political parties were more interest- ed in deep co-operation with European party federations as the subjects connect- ed primarily with the European Union. On the other side, the European party fed¬ erations also started to search relative political parties in the candidate countries. The aim was clear, namely to save or even strengthen their position after including the countries - and deputies in the European parliament - into the EU. Associated or even regular membership of Central Eastern European political parties in European party federations in the last 10 years meant above ali an adaptation of political parties to federations requirements. In the future we could expect that political parties from the Central Eastern European countries will much more influence the programmatic and the general irnage of European party federations. Key words: international party co-operation, European party federations, Czech political parties TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 KAZALO XL. LETNIKA TEORIJE IN PRAKSE 204 A Aleksič Jelena: Drago Kos: Praktična sociologija za načrtovalce in urejevalce prostora (recenzija) Andolšek Matej: Teorija hegemonske stabilnosti: racionalnosti versus konstruklivisti Anžič Andrej, Golobinek Robert: Slovenski model parlamentarnega nadzorstva nad obveščevalnimi in varnostnimi službami Št. Št. revije strani 1 172-175 4 706-723 6 1058-1073 B Barbič Ana: Dušica Seferagič (ur.): Vas-izbira ali usoda? (recenzija) Begič Mirsad: Bruno Etliene: Radikalni islamizem (recenzija) Begič Mirsad: Padraic Kenney: A Carnival of Revolution: Central Europe 1989 (recenzija) Bevc Milena: Učinkovitost in pravičnost visokega izobraževanja v Sloveniji Boh Tomaž: Danica Fink- Hafner in Damjan Lajh: Managing Europe from Home: the Europeanisation of the Slovenian Core Execulive (recenzija) Bučar Bojko in Brinar Irena: Predlog ustavne pogodbe o evropski uniji - revolucija ali status quo ante? Bulc Gregor: Serijski morilci - mačk Bulc Gregor: Majda Hrženjak (ur.): Njena (re)kreacija: Zenske revije v Sloveniji/ Making her up: Womens Magazines in Slovenia (recenzija) 5 955-958 1 179-182 6 1181-1184 1 90-102 6 1184-1186 3 405-425 2 245-266 2 386-389 C Cabada Ladislav: Češke politične stranke in njihov položaj v procesu oblikovanja evropskih političnih strank 6 1167-1177 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 2 313-334 č Cepič Mitja in Ana Vogrinčič: Tujec in tuje v učbenikih Črnič Aleš: Odnos sodobnih družb do novih religijskih gibanj D Delakorda Simon: Prvi poskusi digitalne demokracije v Sloveniji F Ferguson Adam: O pokvarjenosti, ki nas vodi v politično suženjstvo G Gorenak Vinko: Uspešnost policijskih postaj- ocene županov in svetnikov 4 H H. Vidmar Ksenija: Žensko telo, globalno potrošništvo in slovenska tranzicija 5 Hardt Ha n no: Predstavljanje osamosvojitve: Podoba/ tekst slovenskega fotožumalizma 4 Hočevar Marjan: Franc Trček: Problem informacijske (ne)dostopnosti (recenzija) 6 J Janovič Nikola: TV zaslon: Ideologija in kultura vidnosti (postmodernizma) 4 Jelušič Ljubica: Mirovne operacije kot oblika globalne mirovne preventive pred širjenjem groženj 4 Jogan Maca: Niko Toš, Brina Malnar (ur.): Družbeni vidiki zdravja. Sociološka raziskovanja odnosa do zdravja in zdravstva (recenzija) 3 K Kalin Golob Monika: Stil in novinarski škandal 2 Kamin Tanja in Tivadar Blanka: Laično upravljanje s telesom v imenu zdravja: iskanje ravnotežja s prehranjevanjem 5 Kaštrun Tomaž: Maurice Blanchot: Blanchotovi obrazci (recenzija) 1 Kaštrun Tomaž: Aleš Debeljak: Lanski sneg: eseji o kulturi in tranziciji (recenzija) 3 117-135 500-514 158-165 677-695 839-859 605-626 1191-1192 752-758 627-646 577-580 229-244 891-908 182-184 585-587 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 206 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Pušnik Maruša: Moralizacija kot estetski projekt dekumentarnega žurnalizma Pušnik Maruša: Sandra Bašič Hrvatin in Marko Milosavljevič: Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih: regulacija, privatizacija, koncentracija in komercializacija medijev (recenzija) Pušnik Maruša: Ksenija H. Vidmar (ur.): Zenski žanri: spol in množično občinstvo v sodobni kulturi. Zbornik besedil medijskih študijev in feministične teorije (recenzija) Pušnik Maruša: Poročilo z mednarodnega kolokvija: "Foundations of Communication Sfudies in pre-20th Century European Thought" R Rus Veljko: Sociološki vidiki prehoda iz moderne v postmoderno državo s Sambt Jože: Herve Le Bras: Kri in gruda: pregled teorij migracij v XX. stoletju (recenzija) Selišnik Irena: Socialno materinstvo Sevenhuijsen Selma: Tretja pot? Moralnosti, etike in družine Sfiligoj Nada: Marko Lah: Temelji ekonomije (recenzija) Splichal Slavko: Od "sumne sreče" h kultiviranemu razglabljanju Starc Gregor: Roman Vodeb: Subjekt v ideologiji športa (recenzija) Starc Gregor: Telesne prakse športa kot torišče slovenskega nacionalizma: "Vsak poedinec je v narodu tekmovalec!" Strmčnik Berni: Redefiniranje pravic in privatizacija- pogoja uspešne prenove Suša Urban: Tarik Ali: Spopad fundamentalizmov. Križarstvo, džihad, in modernost (recenzija) Sušjan Andrej: Roger E. Backhouse: The Penguin of Economics (recenzija) š Sadi Zdenka: Emocionalizaci|a javne sfere 2 267-286 2 378-381 2 381-384 3 572-576 1 5-16 5 965-967 6 1155-1166 6 1097-1111 3 580-582 6 985-1011 1 184-186 5 909-927 4 658-676 4 773-775 3 583-585 5 937-954 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Švab Alenka: Maleja Sedmak: Kri in ku I tu ra: etnično mešane zakonske zveze v slovenski Istri (recenzija] 4 Švab Alenka: Uvodnik 6 Švab Alenka: Med delom in družino 6 T Trček Franc: Adam N. Joinson: Understanding the Psycology of Internet Behavior: Virtual VVorlds, Real Lives (recenzija] 5 Trifunovič Jelena: Ljubica Jelušič, Mojca Pešec (ur.): Seksizem v vojaški uniformi (recenzija] 4 Tomc Gregor: Biologija in kultura 5 Tomšič Barbara: Zygmunt Bauman: Tekoča moderna (recenzija) 3 u Urh Jana: Delovanje v središču Balkana 1 Uršič Matjaž: Amitai Elzioni: The Monochrome Society (recenzija] 1 Uršič Matjaž: Prostorska organizacija zaznavanja in regulacija telesnega delovanja 5 V Verlič Christensen Barbara: Uršula Lipovec Čebron (ur.): V zoni prebežnišlva: Antropološke raziskave prebežnikov v Sloveniji (recenzija) 6 Vodeb Oliver: Medijski aktivizem kot komunikacijska praksa reinstitucionalizacije družbene distribucije znanja Y Young-Jin Choi: Vzhodna in zahodna civilizacija: Primerjalni vidik Z Zavratnik Zimic Simona: Etika skrbi v migracijskih politikah Zidar Marija: Nove-stare reprezentacije otrok in otroštva: Dekonstrukcija “protektivnega" otroštva TEORIJA IN PRAKSA let. 4 3 6 2 779-782 1094-1096 1112-1126 961-963 771-773 928-936 588-590 103-116 170-171 874-890 1186-1188 734-751 560-571 1143-1154 357-374 40, 6/2003 3 470486 Živko Tjaša: Kulturološki vidiki socio-ekonomskih empiričnih raziskav Žugelj Alina: Bernadette Casey, Neil Casey, Ben Calvert, Liam French (ur.) in Justin lewis: Television Studies: The Key Concepts (recenzija) 2 384-386 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 NAVODILA SODELAVCEM ČLANKI Besedilo. Teorija in praksa (TIP) sprejema v presojo za objavo originalna znanstvena in strokovna besedila, ki še niso bila objavljena drugje niti niso drugje v recenzentskem postopku. Besedila (vključujoč reference in opombe) naj bodo enostransko izpisana v treh izvodih na papirju formata A4 z 1,5 vrstičnim razmikom. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilčene. Izpisu je treba priložiti besedilo na 3,5-palčni disketi, na kateri naj bo poleg imena in priimka avtorja označen tudi računalniški program v katerem je besedilo pripravljeno (na primer Microsoft Word 97). Besedila pošljite na naslov: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva pl. 5,1000 Ljubljana, Slovenija. E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si. V kolikor je besedilo poslano po elektronski pošti na naslov uredništva, izpis treh kopij ni potreben. Zaradi dvostranskega anonimnega recenzentskega postopka naj prva stran besedila vsebuje le naslov besedila brez imen avtorjev. Imena avtorjev naj bodo izpisana na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko, elektronsko pošto ter na povzetku. Besedilo mora spremljati izjava avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v pripravi za tisk. Uredništvo zavrnjenih besedil ne vrača. Dolžina besedil. Znanstveni in strokovni članki naj praviloma ne presegajo 8000 besed; pogledi, glose, komentarji in publicistični zapisi naj obsegajo do 3000 besed; recenzije do 1500 besed. Naslovi. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila daljša od 1500 besed morajo vsebovati podnaslove. Povzetki. Izvirni znanstveni članki morajo biti opremljeni s povzetkom in smiselnimi ključnimi besedami (oboje v slovenskem in angleškem jeziku) v obsegu do 100 besed. Povzetki naj vsebujejo natančno opredelitev teme besedila, metodo argumentacije ter zaključke. Tabele in slike morajo biti izdelane kot priloge (ne vključene v besedilo) z jasnimi naslovi. Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno označeno mesto kamor sodijo. Opombe morajo biti v besedilu jasno označene z zaporednimi številkami od začetka do konca, nadpisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvrščene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorju in zahvala vključuje informacije o organizacijski povezanosti avtorja (avtorjev), ki so relevantne za obravnavano problematiko, ter o finančnih in drugih pomočeh pri pripravi besedila. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo uporablja za vse članke obojestransko anonimni recenzentski postopek. Članke recenzirata dva recenzenta. Uredništvo lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo neustreznega članka. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 6/2003 NAVAJANJE Reference v besedilu: Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 1994). Za navajanje strani uporabljajte (Novak, 1994:27-8). Če je več avtorjev besedila, uporabljate v tekstu obliko (Novak et al., 1994:27), v seznamu literature pa navedite vse avtorje. Če ne uporabljate prve izdaje knjige, napišite tudi letnico prve izdaje (Novak, 1953/1994:7). Več referenc hkrati ločite s podpičjem (Novak, 1994:7; Kosec, 1998:3-4; Kosec, 1998a:58). Če navajate več del istega avtorja, objavljena v istem letu, dela med sabo ločite s črkami a, b, c, itd. (Novak, 1994a:27-9) (Novak, 1994b:l). Seznam referenc: v seznam referenc vključite vse uporabljene vire. Seznam referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev ter v primeru istega avtorja po časovnem zaporedju izdaje. Knjige: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje knjige); Naslov knjige: Morebitni podnaslov. Kraj: Založba. Na primer : Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth- Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje zbornika): Naslov prispevka v zborniku. V Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: Založba. Na primer : Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V Martin Hewson in Timothy J. Sinclair (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55-72. Albany: State University of New York Press. Članki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izida članka): Naslov članka. Ime revije Letnik(številka): strani. Na primer : Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analydcal Framework. American Political Science Review 57(3); 632-42. Svetovni splet (WWW): Avtorjev Priimek, Ime (letnica): Naslov. Dostopno preko Internet naslov, datum dostopa. Na primer : Deleuze, Gilles (1978): Spinoza. Dostopno preko http://www.imaginet.fr/deleuze/TXT/240178.html, 10.1.2001. RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domačih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzije naj ne presegajo 1500 besed. Na prvi strani zgoraj naj bo v prvi vrstici napisano ime avtorja recenzirane knjige, v drugi z odebeljeno pisavo naslov in morebitni podnaslov knjige, v tretji vrstici pa je treba navesti sledeče podatke: naziv izdajatelja, kraj izdaje, leto izdaje dela in število strani. Recenzija se podpiše na koncu besedila. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 6/2003 Modro. Modro nebo, pod katerim rastejo sadovi Po dolgih letih so poglobljene raziskave pokazale, narave. Modra gladina morja, kjer žeja postane da lahko pri Fructalovih 0,2-litrskih sokovih brezkrajna. Modre odločitve: za zdravje, in nektarjih izboljšamo le eno stvar, za naravo, za užitek in strast. Stekleničko. Za Fructalove 0,2-litrske sadne sokove Ustvarili smo modro obliko, da se popoln okus in nektarje v novi steklenički. Modri. s strastjo zlije v harmonično celoto. v sodelovanju % naravo FRUCTAL d.d, Ajdovščina, Tovarniška 7, Slovenija ČLANKI SLAVKO SPLICHAL, ZDRAVKO MLINAR, MIRO KLINE, DARIO BERGINC, ANDREJ ANŽIČ, ROBERT GOLOBINEK,,SIMONA KUSTEC LIPICER ETIKA SKRBI - TEORIJA, POLITIKE, PRAKSE ALENKA ŠVAB, SELMA SEVENHUIJSEN, MAJDA PAHOR, IRENA SELIŠNIK SIMONA ZAVRATNIK ZIMIC