KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 19
195
SOCIETA DI MINERVA V TRSTU IN OBLIKOVANJE
ITALIJANSKEGA NARODNO LIBERALNEGA GIBANJA 1860—1878
TOMAŽ SIMČIČ
SPLOŠNI DRUŽBENO-POLITIČNI POLOŽAJ V HABSBURŠKI
MONARHIJI IN V TRSTU
Po porazu v Italiji 1. 1859 je začel cesar Franc Jožef
postopoma odpravljati absolutizem. Vendar je go-
spodarsko-politična liberalizacija potekala le počasi
sredi tisočerih ovir, ki so jih predstavljali zdaj nacio-
nalne zahteve posameznih narodov, zdaj razredni in-
teresi fevdalne aristokracije in liberalne buržoazije,
zdaj cesarjeva neodločnost, vselej pa kronični pri-
manjkljaj državnih blagajn. Februarski patent iz 1.
1861 je največjo politično težo v državi dal nemški
buržoaziji in s tem odprl pot vzponu ti. nemškega li-
beralizma,'' ki je s krajšimi presledki dominiral na av-
strijski sceni do 1. 1878.
Tudi v Trstu je preobrat 1. 1860 prinesel podobne
spremembe kot na državni ravni. L. 1861 so bile raz-
pisane nove volitve v mestni svet in začelo se je ob-
dobje prevlade italijanske liberalne stranke, ki je s
krajšimi nepomembnimi presledki trajalo vse do pro-
pada monarhije. Seveda je bil problem Trsta veliko
bolj zapleten od dokaj preproste slike, ki nam jo da-
jejo vsakokratne volitve v občinski svet. Kmalu so se
namreč pojavili prvi odkriti ideološki boji (spor s ško-
fijo) in nacionalni konflikti (julij 1868). Če je na poli-
tični in nacionalni ravni obravnavano obdobje mogo-
če označiti kot obdobje hegemonije italijanske narod-
no liberalne stranke, kulturnega boja med mestnim
vodstvom in Cerkvijo ter izbruha in postopnega zao-
strovanja nacionalnega vprašanja in s tem povezane-
ga iredentizma, je treba obenem poudariti, da bi nam
celostno podobo Trsta dopolnila šele analiza gospo-
darskih tokov, razvoja luke, paroplovnih družb, za-
varovalne dejavnosti, nastajajoče industrije itd. Tu
so se nerazdružljivo prepletali interesi vseh tistih, ki
so v tržaškem javnem življenju nekaj pomenili, pa
naj so pripadali liberalni ali ti. konservativni stranki.^
V tem pogledu so liberalci druge polovice 19. stol. bili
dejansko dediči podjetniške tradicije, ki so jo v prej-
šnji dobi predstavljala imena kot recimo Giovanni
Guglielmo Sartorio,' grof Franz Stadion,^ Karl Lud-
wig von Bruck,^ Pasquale Revoltella,^ eden glavnih
pobudnikov Sueškega prekopa idr. Njihovi interesi,
kakor tudi interesi njihovih naslednikov, so se vrteU
okoli tržaške luke, železniških povezav z zaledjem,
perspektiv, ki jih je odpiral Sueški prekop, okoU
tržaškega Lloyda, zavarovalnih družb (Assicurazioni
Generali, RAS itd.), okoli nastajajoče industrije itd.
Ni naključje, da se je center odločanja tržaškega
meščanstva le počasi in s težavo selil iz borze in trgo-
vinske zbornice na Magistrat.' Stališč, ki so se čedalje
pogosteje uveljavljala tako v občinskem svetu kakor
tudi v tržaškem javnem življenju sploh, niti ni mogo-
če docela pravilno vrednotiti brez upoštevanja moči,
ki so jo med vodilnimi tržaškimi možmi imele številne
prostozidarske lože. »Dokazano je«, piše npr. Gluho
Gratton, »rfa so prostozidarji preko Societa del Pro-
gresso (Društvo napredka) usmerjali v Trstu vso itali-
jansko stranko in gibanje, ki se je začelo imenovati
iredentistično«}
Vodilnega tržaškega sloja v obdobju 1860—1878
torej ne zaposluje le nacionalni problem, kakor bi ho-
telo dokazati italijansko iredentistično zgodovinopis-
je,' temveč veliko širša paleta problemov, kot recimo
vprašanje laičnosti šolstva, boj proti vplivu Cerkve v
javnem življenju, vloga, ki naj bi jo Trst kot avto-
nomno neposredno cesarsko mesto odigral na enot-
nem evropskem trgu, modernizacija tržaškega prista-
nišča, ustrezne železniške povezave s Srednjo Evro-
po, vprašanja urbanizacije in s tem povezane pavperi-
zacije nižjih slojev, reševanje socialnega vprašanja,
vprašanje izoblikovanja nekega kulturnega modela,
ki naj bi postal odločilen za vladajoči sloj in za vse
mesto. Izoblikuje se tako cela vrsta pogledov na
omenjena vprašanja,^" ki tvorijo nekakšno idejno-
kulturno platformo mestne vodilne garniture v drugi
polovici 19. stol., a sega z nekaterimi argumentacija-
mi, pogledi in vrednotami še v poznejši čas. Te vred-
note in ti pogledi so v nekem smislu še danes sestavni
del miselnosti in vrednostnega sveta ne le vodilnih
predstavnikov, temveč tudi tržaškega javnega mnenja
sploh. J
RAZCVET ČASOPISOV IN DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA
v TRSTU
Razcvet časopisov in društvenega življenja tako v
širši Avstriji kot v Trstu se seveda ujema s postopnim
prehajanjem od absolutizma k ustavnosti po 1. 1860.
Tako beležimo recimo v Trstu od 1. 1863 do 1878 kar
264 novih pobud na področju periodičnega tiska v
italijanskem, slovenskem, nemškem, francoskem in
grškem jeziku." Podobnemu razcvetu lahko sledimo
na društvenem področju, posebno po zakonu o dru-
štvih iz 1. 1867. Leta 1868 nastane recimo na pobudo
Hermeta in prostozidarstva Societa del Progresso, le-
to kasneje se rodi »Associazione Ginnastican, kas-
nejša trdnjava iredentizma, nato »Societa pedago-
gico-didattica«, izraz teženj liberalnega učiteljstva po
laični akonfesionalni šoli, potem »Societa operaia«,
ki naj bi ublažila socialne napetosti brez korenitejših
posegov v družbene in proizvodne odnose. Povezuje-
jo se delavci raznih strok, uradniki, svobodni poklici
in ustanavljajo strokovna in socialnovarstvena dru-
štva.''^
196
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
Enako poživitev, vendar mimo kai<ršnekoli nepo-
sredne zveze z nastankom italijanskih društev, opazi-
mo tudi v slovenskem delu Trsta, sredi katerega se
počasi oblikuje vodilni sloj meščanov, ki je kasneje
prevzel vodstvo organiziranega slovenskega nacional-
nega gibanja. Po nekajletnem zastoju Slavjanskega
društva'^ je ustavna doba prinesla najprej Slavjansko
narodno čitalnico I. 1861 (prvo slovensko čitalnico
sploh), nato 1. 1868 še čitalnice v Rojanu, Rocolu,
Ščedni, pri Sv. Ivanu, v Barkovljah in na Opčinah.^^
Ni naključje, da je leto 1868. leto prvega fizičnega
obračuna med slovenskim in italijanskim delom me-
sta, kar pa italijanski vodilni sloj v javnosti prikazuje
ne kot nacionalni spopad, temveč kot spopad med
naprednim liberalizmom na eni strani in klerikalno
reakcionarnostjo na drugi.
societa di minerva - društvo minerva
Med tržaškimi kulturnimi društvi zavzema nekako
osrednje, čeravno ne vedno najvidnejše mesto Societa
di Minerva. Društvo, ki si je za svoje ime izbralo
rimsko zaščitnico znanosti in umetnosti in ki je delo- '
vaio v navidezni akademski odmaknjenosti od vsak- ,
danjega življenja in političnih bojev, je skušalo ves ;
čas svojega obstoja ohraniti pretežno kulturno obe- \
ležje. Kljub temu je njegov vpliv na intelektualno in |
idejno fiziognomijo tržaškega vodilnega sloja, kot
bomo videli, nezanemarljiv. Pa ne samo zato, ker so
v njem zrasli mnogi kasnejši tržaški poHtiki, temveč
tudi ker je društvo vseskozi veljalo za nekakšno krov-
no, ali vsaj pokroviteljsko ustanovo mestne kulture. \
Minerva ima med vsemi obstoječimi tržaškimi kul-1
turnimi ustanovami za sabo najbrž najdaljšo zgodo-
vino. Ustanovljena je bila 1. 1810. Uradni ustanovitelj
je bil član knjigarne Geistinger Paul Schubart, čeprav
velja za dejanskega navdihovalca in dušo pobude
zgodovinar in erudii Domenico Rossetti (1774—
1842).^^ Minerva je bila sprva le naslednica prejšnjih
Akademij, katerih člani so se izživljali v večinoma
praznem leporečju in kratkočasni družabnosti.'"
Rossetti je delo zastavil drugače. »Namen društva je
nuditi izobražencem predavanja in literarne večere«,
pravi prvi člen društvenega pravilnika.^' Rossetti je v
Minervi videl potencialno žarišče nove tržaške kultu-
re, ki naj bi bila v skladu s potrebami časa in naglo se
spreminjajočih razmer. Videl pa je v Minervi tudi pri-
merno tribuno, s katere je utemeljeval in popularizi-
ral svojo teorijo ti. tržaškega municipalizma, se pravi
pravic, ki naj bi Trstu pripadale na podlagi njegovega
preteklega statusa svobodnega mesta, katerim naj bi
se 1. 1382 svobodno odpovedal na podlagi dvostran-
ske pogodbe s Habsburžani.
MINERVA KOT SOOBLIKOVALKA TRŽAŠKEGA
POLITIČNEGA VODSTVA (DO I860)
Generacija, ki je stopila v ospredje po 1. 1860, se je
idejno in kulturno oblikovala v predmarčni dobi in v
dobi ti. Bachovega absolutizma. Kulturnih in idejnih
žarišč je bilo v Trstu v tej dobi več. Eno od teh, če-
prav ne edino, je bilo društvo Minerva. Kaže recimo,
da iz Minerve ni izšlo levo, iredentistično krilo trža-
škega liberalizma. V tem oziru je pomenljiva pripom-
ba, ki jo je 1. 1867 izrekel Giovanni Benco, da je nam-
reč društvo Minerva okoli 1. 1848 zašlo v krizo, ker so
bili njegovi vodilni možje baje »proti napredku«.^^
Ni jasno, na kaj je dejansko Benco s temi besedami
namigoval, ali na premajhno nacionalno gorečnost
ah na ideološko mlačnost. Zdi se, da je v Bencovih
očeh v predmarčni dobi baklo napredka v Trstu držal
prižgano kdo drug, in to je mogel biti — če odmisli-
mo zelo razširjeno prostozidarstvo — le krog okoli
revije »La Favilla« (1836—1846).
L. Hoffmeister — Joh. Poppel:
Veliki trg v Trstu, jeklorez. (Na-
rodni muzej, grafični kabinet).
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
197
»Favilla« je namreč presegla okove Rossettijevega
municipalizma, odprla širša obzorja sodobne itali-
janske kulture, obenem pa ohranila zavest o prisot-
nosti kompaktnega slovanskega sveta okrog mesta.
Podobno kot Kandlerjeva »L'Istria« je do slovanske-
ga sveta gojila simpatije v duhu zgodnjega italijans-
kega risorgimenta, vendar je na slovenske prebivalce
gledala kot na simpatične in pristne predstavnike »ne-
pokvarjene« kmečke kulture, nikakor pa kot na mo-
rebitne enakovredne sogovornike pri vodenju javne-
ga življenja na narodno mešanem ozemlju.
Za italijansko kulturo in za vrednote risorgimenta
so se mnogi navdušili pod vplivom »Faville« (recimo
Hortis, Hermet idr.),^° po drugi strani pa so marsikaj
prevzeli tudi od Rossettija in Minerve. Rossettijevo
tezo o nekdanji samostojnosti tržaškega mesta so
znali po potrebi spretno izkoriščati in obhkovati v
pravi mit.^^ Ostali so obenem zvesti iluministični tra-
diciji, prav tako kakor njihovi konservativnejši some-
ščani.^^ In tradicionalno iluministično kulturo je ta-
krat najbolj zvesto zastopala ravno Minerva. Njena
iluministična usmeritev v predmarčni dobi se je kaza-
la predvsem v dveh smereh, v velikem zanimanju za
pozitivne znanosti in v uveljavljanju ideje ti. tržaške-
ga kozmopolitizma.
Med člani društva so sprva prevladovaU zdravniki,
botaniki, geologi. Prvi ravnatelj-cenzor je bil kirurg
Giovanni Vordoni. Vrstijo se predavanja o botaniki,
splošni geografiji, meteorologiji, kemiji, medicini itd.
Kasneje se začenja krepiti zanimanje za preteklost
Trsta, Primorja in Istre, predvsem seveda pod Rosse-
ttijevem vplivom, pa tudi njegovega sodelavca in
učenca Kandlerja, na dnevni red pridejo vprašanja
gospodarskega razvoja, vse to še v nadnarodnem
kozmopolitskem duhu. Že omenjeni Vordoni je bil
npr. Grk, predstojnik grške občine. Med člani društ-
va najdemo dalje evangeličanskega pastorja v Trstu
Friderika Schultza, ki na nekem večeru zbranemu
občinstvu recitira nemške verze.^^ Minerva v tem času
še ni »italijansko« društvo v nacionalnem pomenu
besede »italijansko«.
Že na podlagi golega seznama društvenih preda-
vanj je mogoče v splošnih obrisih opisati ozračje, v
katerem je rasla tržaška inteligenca: bilo je pač pov-
sem laično, zakoreninjeno v razsvetljenskem raciona-
lizmu in zaupanju v moč človekovega svobodnega ra-
zuma, odprto za sprejemanje znanstvene metode,
oprto na grško-rimsko klasiko pri iskanju lestvice
vrednot, ki bi ustrezala sodobnemu zgodovinskemu
trenutku. V naslovih predavanj ni sledu o kakršnem-
koli pristopu k resničnosti, ki ne bi bil znanstveno-ra-
cionalističen. O vprašanjih, ki presegajo človekovo
imanentnost, društvo ne razpravlja. Nekaj značilnih
naslovov predavanj: »O načinu, kako na silo učiti
znanost« (1829), »Vzporednica med napredkom me-
dicine in drugimi vejami človekovega duha« (1837,
1838), »Nastanek dobrega in zla kot odsev zakona o
gibanju in privlačnosti« (1839), »Napredek, sreča, ci-
vilizacija: zloraba in pomen teh besed za boljše
družbeno sožitje« (1840), »Razmišljanje o prevladi
zmote nad človekovim duhom, kipa jo lahko volja in
znanost premagata« (1841). Med predavatelji se tu pa
tam sicer pojavi tudi kak duhovnik, ki se pa, sodeč po
izbrani tematiki, bolj nagiba na stran ti. katoliških li-
beralcev, to se pravi zmernih pristašev moderne civili-
zacije, kakor pa na stran nasprotnikov pridobitev
francoske revolucije. Tako recimo 1. 1840 dominika-
nec o. Bandini (sobrat in morda somišljenik takrat
vplivnega o. Lacordaira) predava »opotrebi moralne
vzgoje vseh družbenih slojev, ki naj državi zagotovi
koristne (sic!) državljane«. L. 1842 se med gosti poja-
vi postni pridigar G. Renier, ki pa zbranemu občinst-
vu ne postreže s kako priložnostno duhovno mislijo,
temveč s predavanjem o umetnosti homiletike. Za pa-
trom pa nastopi odbornik društva in navzočim prebe-
re svojo odo All'ente supremo (Najvišjemu bitju) z
značilnim deističnim prizvokom.
V primerjavi s krogom, ki se je zbiral okoli »Favil-
le«, in sodelavcev Kandlerjeve revije »L'Istria«, v
programu Minerve niti v predmarčni dobi niti kasneje
ni opaziti najmanjšega namiga na slovensko oz. slo-
vansko komponento tržaškega ozemlja. Slovenska
prisotnost se v tem primeru ne javlja niti na ravni fol-
klore niti na ravni takega ali drugačnega problema.
Ne moremo govoriti, da bi Minerva gojila do slovan-
skega sveta kakršnokoli sovraštvo ali nasprotovanje.
Enostavno nekega slovenskega oz. nacionalnega pro-
blema zanjo ni. S tem, da se njeni člani imajo za
mestno intelektualno elito, se v drugi polovici 19. sto-
letja nekako samoumevno opredeljujejo za italijan-
sko kulturo kot za »višjo« kulturo v nasprotju s slo-
vensko kot »nižjo«, namreč kot kulturo pretežno
nižjih slojev. |
MINERVA v LETIH 1860-1878
Politične spremembe v letih 1860—61 so bile po-
membna prelomnica tako za Trst kakor tudi za delo-
vanje Minerve. Mnogi njeni člani so postali ali člani
volilnega odbora ali tudi svetovalci, izvoljeni večino-
ma na liberalni listi.^" Novo izvoljeni župan (podesta)
Stefano de Conti se je osebno udeležil društvenega
občnega zbora 17. aprila 1861 in že poudaril vlogo, ki
bi jo v očeh liberalne stranke utegnila igrati Minerva v
mestni kulturi.^^ Dve leti kasneje je občinski svet po-
nudil Minervi svoje pokroviteljstvo, ki ga je slednja
seveda sprejela.^^
Leta 1863 je Magistrat na lastno pest ustanovil v
mestu italijansko gimnazijo in realko. Del učnega
osebja je priskočil na pomoč iz bližnjega Veneta. Tu
je bilo gibanje za priključitev Italiji zelo močno, tako
da so profesorji, ki so prišli od tam, v Trst prinesli
močnega italijanskega duha in pospešili zanimanje
za italijansko kulturo.^^ Kmalu so se pojavili tudi
med predavatelji na rednih večerih Minerve. Prvi rav-
natelj italijanske gimnazije v Trstu Onorato Occioni
je recimo prevzel daljši ciklus predavanj o Danteju.
Posebno po 1. 1866 se je društvo Minerva čedalje
bolj odkrito opredeljevalo za italijansko nacionalno
198 !
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
liberalno stranko. Ta je imela v društvenih prostorih
svoja volilna zborovanja. Tu se je sestal tudi ustanov-
ni odbor političnega, radikalno liberalnega in antikle-
rikalnega društva Societa del Progresso (maja 1868).
Mnogi člani in voditelji Minerve so bili tudi po 1. 1863
večkrat izvoljeni v občinski svet, v veliki večini na li-
beralni listi.^' Mnogi liberalno usmerjeni tržaški ča-
sopisi so s simpatijo in zanimanjem sledili njenemu
delovanju in s tem nakazovali idejno sozvočje z nje-
nim programom.^' Člane Minerve najdemo tudi v So-
cieta del Progresso'" in na seznamih Societa
Filarmonico-Drammatica,'' ki je bila zunanji izraz
tržaškega prostozidarstva.'^
Iz dosedaj povedanega jasno izhaja, da je v šestde-
setih in potem seveda tudi v sedemdesetih letih 19.
stoletja društvo Minerva precej nedvoumno podprlo
vodilno mesto garnituro, v očeh katere naj bi neka-
ko predstavljalo najvišji tržaški kulturni forum. Ne-
sporno je tudi, da se je velik del Minervinega vodstva
in članstva v tem času ponašal v svobodomiselnim
svetovnim nazorom. Poleg tega je v njenem delova-
nju precej jasno opaziti premostitev nekdanjega koz-
mopolitizma in opredelitev za italijanstvo in italijans-
ko kulturo. Vendar pa bi pri Minervi v tem času za-
man iskali kakršnokoli radikalizacijo, najsi bo v sme-
ri ideološkega ekskluzivizma, najsi bo v smeri itali-
janskega iredentizma. Kaže, da je poleg radikalnejše
liberalne znotraj društva Minerva obstajala tudi moč-
na katoliška struja, ki bi jo z vsemi dolžnimi pridržki
mogli označiti kot katoliško liberalno v smislu tistega
katoliškega liberalizma, ki je sprejemal temeljne
vrednote francoske revolucije, posebno svobodo ve-
sti, govora, tiska in združevanja, a odklanjal vsak ek-
stremizem in vsak žolčen antiklerikalizem, v filozof-
skem pogledu pa sprejemal nauk katoliške Cerkve.
Takšna stališča je po vsej verjetnosti zastopal du-
hovnik Ferdinando Rossi, ravnatelj italijanske gim-
nazije in večkratni predavatelj v Minervi, dalje duhov-
nik J. Cavalli, potem tudi arhitekt Giuseppe Righetti,
član vodstva Minerve, obenem zmeren liberalec, naj-
brž avtor brošure z naslovom II Progresso, o kateri
bo še govor kasneje. Za katoličana se je proglašal tudi
Alessandro Goracuchi, zdravnik in voditelj Minerve
še v predmarčni dobi, kasneje predavatelj na njenih
kulturnih večerih. Leta 1867 je izdal zbirko misli o
Bogu in večnem življenju." V njej je jasno izpovedal
svoje katolištvo, obenem pa z značilnim izborom av-
torjev plačal davek svojemu času. Kot religiozne mis-
lece namreč navaja Platona, Horaca, Cicerona, Tibu-
la, Byrona, Rousseauja, Lukreca, celo galerijo zdrav-
nikov in kirurgov in na koncu Tomaža Kempčana. O
transcendenci razpravlja prepričano in zavzeto, pri
tem pa se sklicuje na Leibnitza, Galilea in Newtona,
to se pravi na iste avtoritete, katerih so se v nasprotne
namene posluževali tudi predstavniki materialistične-
ga pozitivizma in racionalizma.
V podobni luči je treba presojati tudi naraščajoči
pomen, ki ga je zadobivala nacionalna ideja ne samo
v okviru Minerve, temveč tudi v Trstu sploh. Attilio
Tamaro, najznačilnejši predstavnik iredentističnega
zgodovinopisja, se v svojem glavnem delu rad nagiba
k črno-beli tehniki in vidi kali kasnejšega iredentizma
— seveda post festum — povsod, kjer se je sploh kaj
italijanskega dogajalo. Tako je imela zanj tudi Mi-
nerva jasno filoiredentistično orientacijo, in to naj-
manj od 1. 1865 dalje. V dokaz te svoje teze Tamaro
navaja prireditev ob šeststoletnici Dantejevega rojst-
va, ki je bila v prostorih Minerve 14. maja 1865,'* češ
da jo je društvo organiziralo kljub nasprotovanju
»avstrijakanta« Pietra Kandlerja, ki je bil od 1864 do
1867 vladni komisar pri društvu in ki da je izzvenela v
»pravi slavospev Italiji in patriotizmu«."
Velika večina povojnih zgodovinarjev ima o začet-
kih pravega iredentizma danes drugačno mnenje. Res
je sicer, da je dunajska vlada v svojo, marsikdaj oz-
kosrčno politiko nekako sama potiskala Trst v objem
Italije,'®, res je tudi, da je zastoj pristanišča in trgovi-
ne pomemben del tržaške finančne zmogljivosti
preusmeril v zavarovalno dejavnost in s tem v večjo
povezanost z Italijo,^' vendar pa so bili skoraj vsi
predstavniki tržaškega vodilnega sloja, od zmernih fi-
loavstrijcev (»fedeloni«) do radikalnejših liberalcev,
obenem krepko soudeleženi pri velikih finančnih
podjetjih, ki so imela interes v Avstriji in v podonav-
skem zaledju.
Celo Francesco Hermet, razvpiti kolovodja trža-
škega prostozidarstva in vseh mogočih revolucionar-
nih odborov, predsednik Societa del Progresso in ne-
sporni vodja liberalne skupine v tržaškem občinskem
svetu, je od 1. 1860 dalje lastnik primorske agencije
novo nastale La fenice Austriaca, največje dunajske
zavarovalne družbe." In ravno Hermet se proti kon-
cu svoje politične kariere zameri mlajšemu, levemu
krilu svoje stranke, ko predlaga za mestnega župana
Nemca Dimmerja, češ da bi ta poteza odvrnila neute-
meljene sume od liberalnega gibanja." Jasno je torej,
da so se italijanski liberalni nacionalci kar se da trudi-
li, da bi zahteve baze čimdlje ohranili v mejah zakoni-
tosti in avstrijske lojalnosti.*"
Zato tudi proslava Dantejeve šeststoletnice še ni bi-
la nikakršna iredentistična manifestacija. Besedilo
počastitve velikega Alighierija*' je sicer res zelo go-
stobesedno, mestoma retorično, res je veliko govora
o Italiji, italijanskem jeziku in italijanskem čustvo-
vanju, vendar o kaki politični ali celo separatistični
noti v tem primeru ne moremo govoriti. Osrednji go-
vor ravnatelja italijanske gimnazije Onorata Occioni-
ja*^ ne proslavlja Danteja toliko kot apostola itali-
janske nacionalne ideje, temveč bolj kot nekakšnega
znanitelja moderne civilizacije, nasprotnika dogma-
tizma, predsodkov in srednjeveške okostenelosti, člo-
veka, kije znal pomiriti Aristotelov pol razuma s Pla-
tonovim polom čustva."' Pa tudi himna Inno per mu-
sica nella festa di Dante, ki jo je napisal Pirančan, ki-
rurg Giovanni Tagliapietra (1813—1893), Danteja
postavlja ob Newtona, Keplerja, Watta, Fultona in
druge sodobne znanstvenike kot pionirja tistega tako
čaščenega Napredka, katerega so intelektualni krogi v
Trstu v tem času gotovo bolj občudovali kakor pa
mater Italijo. Takole se Tagliapietra obrača na avtor-
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
199!
ja Božanske komedije: »Kot duh danes zreš na tako
čudovit polet človekovega razuma (namreč na indu-
strijsko revolucijo, op. pis.) in morda slutiš zarjo sre-
čnih časov«.**
Ne zedinjena Italija, pač na Napredek (z veliko za-
četnico) predstavlja v tem času tisto osrednjo vredno-
to, okoli katere se vrti tržaška italijanska kultura (o
začetkih slovenskega gibanja bi bilo treba govoriti
posebej), in z njo vred seveda tudi društvo Minerva.
Značilen primer te miselnosti je publikacija, katere
avtor je, kot kaže, Giuseppe Righetti, znan arhitekt
in eden najvidnejših članov Minerve."^ Naslov publi-
kacije je // Progresso della civilizzazione nel secolo
XIX e suoi interessi colla proposta di una banca di as-
sicurazione delle cambiali.*^ Izšla je sicer anonimno,
vendar pa, če verjamemo zapisu na naslovni strani iz-
voda, ohranjenega v tržaški Mestni knjižnici, naj bi
bil njen avtor prav G. Righetti. Privrženec katoliške
variante liberalizma, nasprotnik vsakega ekstremiz-
ma, zagledan v tehnične pridobitve industrijske revo-
lucije, je bil trdno prepričan, da gre zgodovina neza-
držno svojo pot naprej v smeri večje sreče in večje
pravičnosti.
Righettijev pogled na zgodovino je optimističen in
kristalen: na eni strani sile teme, na druge sile luči.
Slednje imajo sicer svojega najvišjega predstavnika v
Sinu človekovem in njegovi žrtvi na Kalvariji,^' ven-
dar »degenerirani« kler svojemu vzorniku nikakor ni
delal časti, temveč je »poniževal znanost in umetnost,
zanikal napredek, učil nevedno ljudstvo sovraštva do
močnih duhov, učil ljudi, da je uboštvo duha (v smis-
lu ignorance, op. pis.) pot zveličanja«.*^ Francoska
revolucija, ki je bila v svojih skrajnostih prav gotovo
kruta in nečloveška, po avtorjevem mnenju ni bila
nekaj naključnega, temveč izraz vsesplošnih teženj po
svobodi in napredku. Prav tako epohalen je bil izum
parnega stroja in telegrafa."^ Vse to je sprožilo du-
hovni in materialni napredek človeštva v 19. stoletju.
Do sedaj pa so se z njim okoristili le premožni sloji.
Ta razvoj je treba preokreniti. Tudi ljudstvo mora
postati deležno koristi, ki jih prinašata napredek in
civilizacija. A kako? Avtor brošure je trdno prepri-
čan, da je podlaga sodobnega družbeno-ekonomske-
ga sistema zaupanje-kredit. Moralne lastnosti člove-
ka: poštenost, olika, resnicoljubnost, ponižnost (a ne
klečeplazenje), vestnost in ljubezen do dela morajo
uživati zaupanje, treba jim je dati »kredit«. Človek je
namreč po naravi dober in pameten (Rousseau, op.
pis.). Zato — in od tod izhaja ne le optimizem pisca
te brošure, ampak kar optimizem stoletja — je treba
pospeševati šolstvo in izobrazbo. »Kakor se človek
po pravilnem poduku nauči pravilno sklepati in izbi-
rati, kar se mu najbolj splača, tako moramo priznati,
da bo človek vedno dober, to se pravi, nagnjen k do-
bremu, dokler bo imel za to interes, da ga bodo le
priznavali za to, kar po naravi je«.Pa ne samo to.
Vsi našteti tehnični izumi, od železnic preko telegrafa
vse do svobodnega trga delajo človeka bolj odprtega
za presežnost, za duhovnost. Vizija na koncu prehaja
že v utopijo, ko beremo, da bo moderna civilizacija
človeku prinesla mir, veselje in srečo. »Bogatin bo dal
denar na razpolago poštenosti in moralnosti v blagor
vseh ljudi dobre volje«.^'^
Soglasje s poglavitnimi pridobitvami francoske re-
volucije, zaupanje v moč človekovega razuma, po-
sebno v razvoj znanosti in tehnike, prepričanje, daje
treba širiti prostor svobode tudi za sloje, ki so bili do
tedaj od njega izključeni — seveda ne da bi pri tem
postavili pod vprašaj upravičenost hegemonije vodil-
nega sloja, obenem pa pri mnogih sprejemljivost tudi
za vrednote tradicije, posebno za vrednote katoliciz-
ma, tako bi lahko na kratko označili temeljno usme-
ritev Minerve in njenih članov v obdobju širjenja
ustavnih svoboščin po letu 1860. V nasprotju z drugi-
mi skupinami, kot je bila recimo Societa del Progres-
so, ki konec šestdesetih let vstopijo v tržaško areno,
jo označujeta zmernost in določena konservativnost.
Minerva v nekem smislu prevzema in nadaljuje ilumi-
nistično izročilo Rossettijevega in Kandlerjevega ko-
va. Obenem se njena opredelitev za italijanstvo kaže
bolj kot reakcija na merkantilni kozmopolitizem 18.
stoletja,'^ ki je med drugim zakrivil propad nekdanje
Arcadie, kot pa afirmacija narodne ideje v smislu ita-
lijanskega risorgimenta.
J. Varoni: Trst (list 12 iz albuma
Zur Erinnerung an die Eröffnung
der Staats — Eisenbahn von Lai-
bach bis Triest, 1857), litografija.
(Narodni muzej, grafični kabi-
net).
200
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
predavanja v DRUSTVU MINERVA 1860-1878
Iz ohranjenega seznama predavanj od 1. 1860 do
1878 lahko sklepamo v prvi vrsti na dokajšnjo pe-
strost in raznoličnost kulturnega delovanja. Poleg
zgodovine besedne umetnosti in filozofije so se na
dnevni red društvenih večerov uvrščale tudi druge te-
me: naravoslovje, medicina, znanost, novi izumi, ar-
hitektura, nova zemljepisna odkritja, trgovina, žen-
sko vprašanje itd.^' Vsa predavanja seveda niso oh-
ranjena, vendar so dovolj zgovorni že njihovi naslovi
ali imena predavateljev.
Dvakrat je bilo na primer na dnevnem redu vpra-
šanje Sueškega prekopa (1860 in 1868), iz česar lahko
sklepamo, da je imel Pasquale Revoltella v svojih pri-
zadevanjih določeno zaslombo tudi v svetu tržaške
kulture. L. 1861 je A. Cavalieri razmišljal na temo
dostojanstvo in izobrazba trgovca, ki nam spet kaže
na občuteno potrebo trgovca in podjetnika, da bi
svoje delovanje opravičil z neko širšo svetovljansko
razsežnostjo. L. 1865 je časnikar F. Consolo govoril
o platonski ljubezni, ravnatelj italijanske gimnazije
Occioni je imel ciklus predavanj o Dantejevi Božan-
ski komediji. Luigi Cambon je opozoril na problem
smrtne kazni. Naslednjega leta je bil na vrsti problem
obveznega šolanja, ravnatelj nemške državne gimna-
zije Menzel pa je govoril o ženski lepoti. L. 1873 je bi-
lo na dnevnem redu predavanje o zadnjih zemljepis-
nih odkritjih v Afriki, od česar si je tržaška trgovina
obetala kako posredno ali neposredno korist. Cam-
bon je govoril ob smrti italijanskega romanopisca
Manzonija. L. 1877 je G.M. Cattaneo proslavil Ma-
chiavellija, medtem ko je časnikar Giuseppe Caprin
predaval o intelektualnem gibanju v Franciji pred iz-
bruhom revolucije. Prav leta 1878 se v programu po-
javi še predavanje z značilnim naslovom Socialno oz.
socialistično vprašanje, zanesljivo znamenje, da so se
začeli tudi intelektualni krogi zaskrbljeno zanimati za
gibanje, ki ga je še 15 let prej G. Righetti imenoval
preprosto »čudna teorija«.^*
Tudi izbiro predavateljev v Minervi lahko označi-
mo kot pestro. Poleg konservativcev, kakor je bil
npr. ravnatelj nemške gimnazije Menzel, med preda-
vatelje vedno bolj prodirajo svobodomisleci in libe-
ralni radikalci. To je recimo primer Giacoma Odda,
profesorja na tržaški italijanski gimnaziji, zagrizene-
ga antiklerikalca, racionalista, sodelavca filoliberal-
nih dnevnikov »II cittadino« in »II Progresso«. Mi-
nervi se je prvič predstavil 1. 1868 s predavanji o filo-
zofiji napredka in o dolžnostih državljana, nato 1.
1869 s predstavitvijo Leopardi j evega svetovnega na-
zora in 1. 1871, po zaključku koncila in proglasitvi
dogme o papeževi nezmotljivosti, z govorom Papež,
Doellinger in latinski racionalizem.
Od 1. 1877 dalje nastopa pri Minervi časnikar Giu-
seppe Caprin, Mazzinijeve in Garibaldijeve usmerit-
ve, urednik vrste pomembnih tržaških časopisov, člo-
vek, okoli katerega se je zbirala skupina najvidnejših
tržaških italijanskih peres.== Zanimiva je tudi oseb-
nost duhovnika Paola Tedeschija (1826—1911), kije
v Minervi predaval dvakrat (o sodobni italijanski hte-
raturi), 1. 1861 in 1866,1. 1869 pa ga je društvo skup-
no z drugimi uglednimi kulturniki imenovalo za svo-
jega častnega člana.^® L. 1860 je začel javno izkazo-
vati svoje simpatije za liberalni katolicizem, ki se je
zavzemal za spravo med moderno civilizacijo in Cerk-
vijo, zaradi česar je imel težave s cerkveno oblastjo.
Obenem ga je avstrijska policija osumila širjenja ire-
dentističnih idej, zaradi česar je moral zapustiti av-
strijsko ozemlje.^'
V isti krog kot tedeschi je spadala tudi pesnica in
pisateljica Adele Butti (1848—1909), prva ženska, ki
je javno spregovorila o Minervi (1871) in bila potem
med stalnimi gosti društva. Zanimala se je za žensko
in družinsko problematiko, sodelovala je pri časopis-
ju, ki se je zavzemalo za osvoboditev ženske, za njen
vstop v javno življenje in na splošno za uveljavitev
svobode kot najvišje vrednote na vseh področjih člo-
vekovega življenja. Za člane društva Minerva je več-
krat nastopila kot pesnica, spregovorila pa je tudi o
ženski problematiki, se zavzela za polnopravno vklju-
čitev ženske v politično, kulturno, socialno življenje,
kar naj ne bi bilo družini v škodo, temveč v korist.
»Zdrava pamet in logika nam dajeta upravičeno mis-
liti, da bosta moški in ženska, ko bosta oba svobodna
in enaka, tj. enako razvita tako v razumskem kot v
moralnem pogledu, vlila družini novega duha, nove
mladost i.
O francoski revoluciji je 1. 1871 razmišljal
Angelo Castelfranco, po rodu iz Toskane, publicist,
sodelavec zmerno liberalnega časopisja, na katerem
se je nekoč celo zapletel v polemiko z radikalnejšim
Oddom. »Romantik in idealist«, kakor ga označuje
S. Monti Orel,^' vendarle ni skrival svojega navdu-
šenja nad francosko revolucijo: »Kdo se ne ozira na
ta velikanski dogodek, na to luč zgodovine, ne da bi
ga prevzelo občudovanje in navdušenje?«^" Francos-
ka revolucija je zanj naravno nadaljevanje angleške iz
1. 1649 in nizozemske iz let 1566—1579. Izročilo an-
gleške revolucije je: politična svoboda, spoštovanje
zakona in enakost pred zakonom. Izročilo upora na
Nizozemskem pa je »zmaga nad Rimom«, »najmoč-
nejši oviri na poti napredka moderne civilizacije«,"''
to se pravi zmaga verske svobode. Zasluga francoske
revolucije pa je, da je razglasila idejo enakosti, če-
prav je ni uspela v praksi uresničiti, ker je zašla v ek-
stremizem. Radikalizem vedno več poruši kot pozida,
pravični stvari bolj škoduje kot koristi,®^ pravi Ca-
stelfranco z značilno zmernostjo tržaškega liberalca.
Nova doba miru in bratstva pa bo nastopila, ko bodo
evropska ljudstva sprejela izročila treh velikih revolu-
cij, politično in versko svobodo ter socialno enako-
pravnost, obenem pa se izognila vsem pretiravanjem
in vsem ekscesom.*'
O socialni ekonomiji in njenem odnosu
do morale in prava je 5. decembra 1864 govoril
dr. Porlitz. Naš čas, tako je trdil, je čas demokracije.
Demokracije pa ni mogoče uresničiti brez enakosti.
Napredka ne more biti brez reda in svobode. Podre-
jati svobodo enakosti, kot dela neka francoska šo-
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 IS
201
la(?), pomeni voditi demokracijo v tiranijo. In konč-
no mora zakonodaja slediti ekonomskemu razvoju,
ne pa ostati od njega odtrgana. Toliko dr. Forlitz. O
problemu morale in njene povezanosti z ekonomijo
in zakonodajo razpravlja nato dr. Costantini v dalj-
šem koreferatu, v katerem dokazuje, da svoboda in
pravičnost nista nujno povezani z moralo, da pa mo-
rala nujno vključuje tudi svobodo in pravičnost. Kar
je moralno, pravi Costantini, ni nujno povezano z
etičnim ravnanjem. Povod moralnega dejanja je lah-
ko tudi odkritje neke resnice, izum koristne ah lepe
stvari. Na ugovor dr. Elia Morpurga, češ ali naj drža-
va ukine bolnišnice in dobrodelne ustanove, odgovar-
ja dr. Forlitz, da morala pravzaprav ni nič drugega
kot pogoj (conditio sine qua non), da lahko človek
ustvarja bogastvo. Bogastvo sicer človek pridobiva iz
narave, a to bi bilo nemogoče, če ne bi pri tem upo-
števal neka osnovna načela socialnosti in to je mo-
rala.s"
O socialnem vprašanju je 13. marca 1865
govoril spet dr. Forlitz in zagovarjal nazore, ki jih je
obrazložil v dnevniku »7/ Tempo«. Ostro je nastopil
proti kakršnemukoli poseganju države ali družbe v
reševanje socialnega vprašanja. »Družba nima pravi-
ce posegati na področje zasebne industrije.« Svoje
skrajno liberalistične poglede je utemeljil z mislijo, da
mora uspešno podjetje v kratkem času proizvesti veli-
ko in z dobrim profilom. Izkušnja pa nas uči, da
država tega ni zmožna. In nadaljuje: »Morale ni brez
svobode. Iz tega sledi, da je država-proizvajalka ne-
moralna, saj preprečuje svobodno sproščanje člove-
kove moči in dejavnosti. « Citira nato Ricarda: prava
dobrodelnost je v tem, da se ustvarijo take razmere,
da je revež ne bo več potreboval. Predavatelju je ugo-
varjal eden izmed voditeljev Minerve, A. Tanzi: eno
so načela, s katerimi se lahko tudi strinja, drugo pa so
konkretne razmere. Občina se trudi, da bi konkretne-
mu socialnemu problemu (pavperizmu) našla ustrez-
no rešitev. Ne gre za to, da bi hoteli škoditi zasebni
industriji in zasebni pobudi.^^
O rimskem vprašanju je 7. julija 1869 predaval
prof. Vito Forte, profesor na italijanski gimnaziji v
Trstu, čeprav je uradni naslov predvideval bolj nev-
tralno zgodovinsko tematiko.Predavatelj evo izho-
dišče je, da ima človek moralno dolžnost se ukloniti
le pred avtoriteto razvidnosti, pred nobeno drugo, ne
škofovo ne papeževo, če razlogi niso dovolj utemelje-
ni. V nadaljevanju predavatelj razlikuje katolištvo od
klerikalizma, osnovna načela katoliške vere od zu-
nanjih izrazov t.i. klerokracije (inkvizicije, papeške
države, indeksa itd.). S tem da odločno in ostro na-
stopa proti ohranitvi papeževe svetne oblasti,^' obe-
nem poudarja, da bistvo katolicizma ni in ne more bi-
ti v opreki z razumom. Zato ni razloga, da ne bi bili
brezkompromisni nasprotniki reakcionarne »klero-
kracije«, ki še vedno preprečuje dokončno združitev
Italije z Rimom.
Nekam zunaj ustaljenih tirnic je najbrž izzvenelo
predavanje, ki ga je 7. maja 1865 imel ravnatelj c.kr.
nemške gimnazije v Trstu Venceslav Menzel. Že služ-
ba, ki jo je vrsto let opravljal najprej kot profesor
nemščine na gimnaziji v Kopru, nato od 1854 do 1858
kot ravnatelj akademske gimnazije v Gorici in konč-
no od 1858 do 1864 kot ravnatelj gimnazije v Trstu,
govori za to, da se je Menzel vsaj deloma gibal v dru-
gačnem miselnem svetu kot večina njegovih sodobni-
kov v Trstu. Naslov enega njegovih predavanj v dru-
štvu Minerva se je glasil Egoizem našega sto-
ici j a. V njem je nastopil proti »pohujšljivim« in fri-
volnim pisateljem, posebno francoskim, med kateri-
mi omenja »znanega« Paula de Kocka, »čigar novele
so prava šola najbolj nesramnega komunizma«.
Nadaljeval je: »Mnogi sodobni pisatelji brez sramu
oznanjajo nevero, nemoralnost, materializem in celo
ateizem.« Obregnil se je dalje ob znanstvenike, ki si-
cer odkrivajo čudeže stvarstva, a »namesto da bi
povzdigovali dušo nad mrtvo materijo (...), jo
ponižujejo s tem, dajo z materijo enačijo«.To se
dogaja posebno takrat, ko sicer izobraženim profe-
sorjem manjka verska in moralna osnova. »Kajti člo-
vek, ki nima tega svetega kompasa (namreč vere, op.
pis.), izgubi orientacijo v oceanu znanosti. Se in še se
posveča analizi materije, dokler se ne istoveti z njo.
Napihnjen od svoje lastne brihtnosti, se norčuje iz
vsega, kar se izmika njegovim čutom. Ponosen, da je
raziskal in izračunal zakone raznih pojavov čutnega
sveta, prezira transcendenco in tako ne pozna najviš-
jega zakona, v primerjavi s katerim so vsi ostali zako-
ni le paragrafi in okraski«.''"
Gre torej za neravnovesj e med znanstvenim in du-
hovnim napredkom. Sebičnost torej ne samo, da ni v
zatonu, ampak zadobiva v našem času širše in neslu-
tene razsežnosti. V današnjem času, nadaljuje preda-
vatelj, se sebičnost javlja v podobi absolutizma, fana-
tizma, aristokratizma, a tudi demokratizma in nacio-
nalizma.^^ V drugem delu predavanja je skušal Men-
zel verjetno pomiriti zaprepaščene poslušalce, češ da
slika le ni tako črna, kot bi kazalo na prvi pogled.
Prav 19. stoletje se namreč po njegovem mnenju odli-
kuje tudi po nastajanju nove moralnosti, nove ljubez-
ni do bližnjega. To se pozna predvsem na področju
šolstva in dobrodelnosti (filantropije). In Trst v tem
prav gotovo prednjači pred drugimi mesti. Nobeno
stoletje še ni videlo takega razcveta dobrodelnosti kot
19. Naše stoletje, je sklenil Menzel, je tudi stoletje to-
lerance, humanizma, ki se zoperstavlja sebičnosti.
Krepi se priznavanje človekovih pravic, njegovega
dostojanstva, strpnost med pripadniki različnih vero-
izpovedi.^^
O družini (kolikor škoduje šoli) je govo-
ril prof. Angelo Menegazzi 29. aprila 1866. Učiteljev
poklic je prikazal kot vzvišeno humanitarno poslanst-
vo, katerega pa starši večinoma ne razumejo in »devi-
škim« otrokom šolo prikazujejo kot kazen, kot neke
vrste zapor, učitelja pa kot nekakšnega cirkuškega
krotilca. Svoja izvajanja je predavatelj podprl s citati
iz Tommasea in Frančiška Asiškega ter priporočil star-
šem, naj učitelja otrokom prikažejo z isto ljubeznijo
kot očeta ali mamo. Ne sme se dogajati, da šola uči
eno, starši pa drugo. Danes je pač tako, je možno
202
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
razbrati iz govornikovih besed, da imajo starši v glav-
nem ožje poglede kot pa izobraženi učitelji, zato naj
ne »kvarijo« otrok s svojim praznoverjem, svojimi
predsodki in nasprotovanjem našim »svetim« usta-
novam/'
Znanost zavzema v obdobju 1860—1878 še ved-
no zelo pomembno mesto v programu društva Miner-
va. Značilen za navdušenje nad znanstvenimi prido-
bitvami modernega časa je recimo govor, s katerim je
eden od voditeljev društva sklenil letno dejavnost 15.
aprila 1865. »Znanstvena epopeja«, trdi predavatelj,
ki se je začela z Leonardom, Galileiem, Baconom in
Descartesom, se še nadaljuje in nam vsak dan pri-
pravlja nova in nova presenečenja, kar vse skupaj
predstavlja »poezijo našega časa« 7*
Kako se je občudovanje znanstvenega napredka
močno nagibalo v pozitivizem, zgovorno priča serija
znanstvenih predavanj o teoriji evolucije prof. Carla
Ciatta. Predavanja nam po eni strani odkrivajo člo-
veka, ki pozorno in odprto sledi najsodobnejšim
spoznanjem in znanstvenim hipotezam, recimo dar-
winizmu, po drugi strani pa se ta odprtost na več me-
stih sprevrača že v pravo oboževanje znanosti. Tako-
le pravi recimo: »A pri presojanju dejstev se bomo
ozirali izključno na Znanost in bomo spoštljivo pos-
lušali Njeno besedo, samo Njeno besedo! In znova
bomo videli, kako Znanost napreduje veličastno in
naglih korakov, kako zanesljiva in nezmotna nada-
ljuje svojo pot, gluha za ropot tisočih Harpij, kate-
rim je bilo naročeno, naj ji mečejo polena pod noge.
Videli bomo, kako vsako Njeno odkritje vpije na vse
štiri vetrove: Heureka!, kako ta strašni krik vse zama-
je, vse podere, kar se mu zoperstavlja, kako ta krik
preglasa vpitje slepih fanatikov in strahopetcev.^^
Kdaj je človek gotov, da ne zapade zmoti? »Takrat,
ko posluša Znanost, a samo Znanost, ko se ne ukloni
nobeni avtoriteti, razen avtoriteti razvidnosti«.''"
Ciatto izhaja iz Rousseauja in z njim meni, da je
vsa zgodovina človeštva iskanje sreče. Napredek je is-
kanje sreče, vendar če bi bili postavljeni pred izbiro,
ali sreča ali napredek, bi morali izbrati Napredek,
kajti Napredek bo nekoč izpolnil svojo nalogo, nam-
reč uresničitev sreče.'' Pogumnim osebnostim, ki se
brezpogojno borijo za luč, stojijo nasproti previdne-
ži, ki sicer govore, da se borijo za človekovo dosto-
janstvo, v resnici pa so v skrbeh le za usodo Razodet-
ja. Za človeka, ki sta mu pri srcu svoboda n napre-
dek, pa je odločilna le resnica, naj bo še tako kruta.'*
»Postavljena je hipoteza, da smo bratranci opice. Če
bo hipoteza nekoč postala znanstvena dogma, bomo
prisegli na besede dogme in bomo ponosno povzdig-
nili če/o«."
zaključek
Iz doslej pregledanih virov ni mogoče zanesljivo
ugotoviti števila članov, ki so se udeleževali preda-
vanj in debatnih večerov društva Minerva v letih
1860—1878, niti ni mogoče z gotovostjo zamejiti
družbeni sestav članstva. Vemo pa, da se je Minerva
imela za elitni mestni kuhurni forum. To vlogo ji je 1.
1863, kot smo videh, priznal tudi občinski svet. Da se
je v Minervi dejansko zbiral tržaški vodilni sloj, pos-
redno izhaja tudi iz podatka, da je prav od člana Mi-
nerve, Giovannija Benca 1. 1869 prišla pobuda za
ustanovitev nekakšne ljudske čitalnice (Societa per la
lettura popolare),'" ki naj bi v načrtih pobudnikov
med širšimi ljudskimi sloji imela podobno poslanst-
vo, kot ga je imela Minerva med intelektualno in poli-
tično elito.
Posebno vprašanje je, do kolikšne mere je segalo v
društvenem življenju sodelovanje gospodarske oligar-
hije. Prisotnost predstavnikov visoke buržoazije je
nesporna (npr. Carlo Levi, namestnik generalnega
tajnika pri Assicurazioni Generali, potem Giuseppe
Lazzaro Morpurgo, eden glavnih voditeljev iste zava-
rovalnice,"' dalje Giusepe Sforzi, industrijec in arhi-
tekt itd.), vendar delovanje društva nikakor ni slone-
lo na njihovih ramenih. Ogrodje Minerve so v tem ča-
su sestavljali svobodni poklici, odvetniki (Luigi Cam-
bon, Giovanni Benco, Felice Consolo, Arrigo
Mortis), arhitekti in inženirji (Giuseppe Righetti, Gio-
vanni Righetti, Carlo Nobile), zdravniki (Giorgio Ni-
colich, Eugenio Morpurgo, Lorenzo Lorenzutti,
Maurizio Costantini, Moise Luzzatto), v sedemdese-
tih letih, vzporedno z izrednim razmahom periodič-
nega tiska pa tudi časnikarji (Giuseppe Caprin, Ange-
lo Cavazzani).
Med voditelji in člani Minerve je v tem času le ka-
ka polovica domačinov. Trst ostaja dolgo časa privla-
čen ne samo za nekvalificirano delavno silo, ampak
tudi za italijanske intelektualce z ozemelj, ki so po 1.
1859 in 1866 prišla pod kraljevino Italijo (Veneto,
Lombardija). Sicer je v tem času Trst vse prej kot
obroben tudi za slovensko narodno gibanje: ni nak-
ljučje, da se 1. 1848 v njem mudi Jovan Vesel Koseški,
v šestdesetih letih pa Fran Levstik.
Šestdeseta in sedemdeseta leta 19. stoletja so leta
zatona t.i. tržaškega kozmopolitizma, ki ne more
vzdržati, ker je bil umetno ustvarjen. Obdržita se edi-
ni dve avtohtoni narodni skupnosti, italijanska in slo-
venska, druge izginejo ali se zaprejo v geto. Italijan-
ska kultura se od vsega začetka uveljavi kot domi-
nantna in z lahkoto asimilira ostale neavtohtone
skupnosti. Tako se za italijansko kuhuro in italijans-
ko narodnost opredelijo recimo Škot Kandier, Arme-
nec Hermet, Jud Luzzatto itd. Izjema so seveda Slo-
venci, za katere se v tem času začenja ravno naspro-
ten proces prebujanja narodne zavesti, kar vodilni
italijanski sloj doživlja kot ogroženost »italijanstva«,
predvsem pa »napredka«. Tudi Minerva se v obdobju
1860—1878 jasno profilira kot italijanska kulturna
ustanova, in sicer ne le italijanska po jeziku kot v
prejšnjem obdobju, ampak tudi po svoji zavestni
vključenosti v italijansko nacionalno kulturo. Vendar
ta opredelitev sama na sebi še nima kake posebne ire-
dentistične ali nacionalistične funkcije, če odmishmo
določen ekskluzivističen odnos do tržaške kulture.
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
203 i
katero večina italijanskih intelektualcev že istoveti z
italijansko.
Leto 1861 v Trstu označuje začetek dolgoletne he-
gemonije italijanske narodno liberalne stranke v ob- i
činskem svetu. Seveda gre v prvem obdobju za stran- \
ko, ki ni homogena. V njej delujejo precej različno :
usmerjeni ljudje. Obenem pa ni dvoma, da mnogi
med njimi izhajajo ravno iz Minerve in njenega kul-
turnega kroga. Mnogi liberalni občinski svetovalci so
obenem voditelji Minerve ali njeni predavatelji. Dru-
štvo samo si ne pomišlja dati na razpolago svojih pro- \
štorov za volilna zborovanja stranke. Skratka, med
občinskimi voditelji in Minervo vlada po 1. 1861 pre- i
cejšnje soglasje, čeprav so med njenimi člani tudi <
predstavniki nasprotnega, konservativnega tabora.
Tudi v ideološkem pogledu društvo Minerva ni ho-
mogeno. Prevladujejo sicer racionalistično, in več-
krat tudi izrazito laicistično usmerjeni svobodomisle-
ci in pozitivisti, prisotni pa so tudi liberalni katoličani
in zmerni dediči tradicije avstrijskega razsvetljenstva.
Gotovo pa v njej ni najti predstavnikov t.i. nepo- ;
pustljive katoliške struje, ki v Trstu nikoU ni pognala ;
pravih korenin in je bila že tako omejena skoraj iz-
ključno na duhovščino in še to ne vso.°^ Na podlagi i
seznama vodstvenih kadrov in programa predavanj v \
obdobju 1860—1878 lahko sklepamo, da so imeli tudi \
v Minervi močan, morda celo odločujoč vpliv ljudje,
vezani na prostozidarske lože, ali na Societa del Pro-
gresso ali na Societa Filarmonico-Drammatica.
Gre torej za generacijo, ki je tržaško kulturo pope- '
Ijala od paternalistično obarvanega razsvetljenstva k i
modernejši politični demokratski misli, od municipa-
lizma Rossettijevega in Kandlerjevega kova k pojmo-
vanju nacionalnosti, kakor se je izoblikovalo v na-
rodnih bojih v drugi polovici 19. stoletja, od zmerne-
ga racionalizma k pozitivizmu, od prvenstva razuma
nad avtoriteto k proglašanju človekove subjektivno-
sti (notranje svobode) za najvišjo avtoriteto. Tržaški
meščan, kakor se nam kaže skozi filter društva Mi-
nerva, ni nikoli vulgarni materialist ali zgolj računar-
ski trgovec, ampak ima veliko širše poglede, se zani- ]
ma za socialno vprašanje, za katerega išče rešitve v :
okviru obstoječega družbenega reda, zavzema se za >
človekovo osvoboditev v najširšem pomenu besede,
tudi za dejavnejšo prisotnost ženske v javnem živ-
ljenju, sam je večkrat filantrop in angažiran v dobro- \
delnih ustanovah, sledi znanstvenemu razvoju, če- :
prav se obenem nekritično predaja pozitivistični evfo- \
riji, ograjuje se od kakršnekoli objektivne morale ali ;
resnice, ne pa od notranje samodiscipline.'^ |
Osrednji vrednoti, okoli katerih se, kot kaže, zdru- j
žujejo vsi člani Minerve, od prostozidarjev do katoli-
ških liberalcev, sta svoboda in napredek. Vsi so si edi-
ni, da ni napredka brez svobode. Najširša svoboda
naj bo temeljno vodilo vsega gospodarstva, politike,
kulture in medčloveških odnosov. Prepričani so, da
je svoboda tisti regulator, ki nikoli ne odpove in sam
od sebe, kar najbolje ureja vse morebitne probleme.
To je mogoče, ker izhajajo iz predpostavke, da je člo-
vek po naravi dober in da ga je treba le osvoboditi, da i
lahko to dobroto izžareva tudi na druge. Prepričani
pa so tudi, da je obča blaginja pravzaprav le vsota po-
sameznih osebnih blaginj in da je zato osebni interes
najboljša spodbuda splošnega napredka. Seveda se v
določenem trenutku pri pojmovanju svobode duhovi
delno razhajajo: za katoliške zmerne liberalce svobo-
da ni v nasprotju s katolicizmom kot takim, ampak le
z nekaterimi njegovimi časnimi strukturami. Za radi-
kalnejše svobodomislece pa pomeni proglašanje ob-
stoja neke objektivne resnice in morale že samo na se-
bi kršenje človekove svobode in ustvarjalnosti. Eni in
drugi pa soglašajo, da sodobni znanstveni in tehnolo-
ški napredek človeštvo zanesljivo vodi nasproti lepši
in srečnejši bodočnosti. Zato je Napredek (z veliko
začetnico) eden izmed najpogostejših izrazov, ki jih
srečamo v naslovih in besedilih društvenih predavanj
v tem obdobju.
Societa di Minerva se v tržaški kulturni zgodovini
profilira kot italijanska ustanova. Vendar je njena
nacionalna opredelitev v današnjem pomenu besede
stvar druge polovice 19. stoletja. Njen nastanek pa je
bil bolj izraz t.i. tržaškega kozmopolitizma in mer-
kantilnega izročila, ki je na ravni miselnosti in siste-
ma vrednot preživel pionirsko dobo tržaške trgovine.
Tudi društvo Minerva je bilo lahko po svoje nosilec
vrednot, ki jih je tržaško in okoliško prebivalstvo ču- ,
tilo kot svoje ne glede na svojo nacionalno pripad-1
nost. Z vidika kasnejše zgodovinske perspektive je i
mogoče recimo ugotoviti vsaj eno skupno značilnost '
italijanskega in slovenskega narodnega gibanja v
Trstu, da so namreč tako v enem kot v drugem ves čas
glavno besedo obdržali bolj ali manj zmerno orienti-
rani svobodomisleci. Nemoč katoliške stranke na j
Tržaškem je za slovenske razmere na prehodu iz 19. v
20. stoletje skorajda unicum, ki ga je težko razložiti,
ne da bi upoštevali ravno neko specifično »tržaško
miselnost«, ki se je oblikovala nekako od konca 18.
stoletja dalje.'^
Nadaljnje raziskave bi utegnile razjasniti, koliko
lahko stališča in poglede, ki so jih izoblikovali itali-
janski intelektualci recimo v društvu Minerva ali v
drugih podobnih ustanovah, vrednotimo kot izraz
neke širše mestne kulture, ki zajema vse prebivalce ne
glede na narodnost, torej tudi tržaške Slovence, ali pa
se slovenski tržaški svet v drugi polovici 19. stoletja
izoblikuje kot neka avtonomna, vase zaprta enota, in
dalje ali se je nastajajoče slovensko narodno gibanje
miselno naslanjalo bolj na osrednjo Slovenijo ali je
dihalo nekako enoglasno z italijanskim delom mesta,
pa čeprav je prihajalo z njim v čedalje ostrejši kon-
flikt, i
OPOMBE
1. Prim.: CA. Macartney, L'impero degli Asburgo 1790—
—1918, Milano 1981, 581—588. —2. G. Negrelli,/l/rf/^ua
del miro. Diritto storico e difesa nazionale nella Trieste as-
burgica. Viden 1978, 120, 121. —3. G. Cervani,/n/orno o/
cosmopolitismo triestino: le memorie di G.G. Sartorio v
204
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
«Annali triestini», vol. 20 (IV, 4), 1950, suppl. —4. G. Ne-
grelli, n.d., 79—84. —5. M. Hardt, Karl Ludwig von Bruck
V »Wippertalen Biographien«, 3. Folge, 1961, 37—52. —6.
M. Predonzani, La nascita di una nuova societa: il barone
Pasquale Revotlella a Trieste v / celi dirigenti in Italia in eta
moderna e contemporanea, Čedad 1983, atti del convegno,
483—496. — 7. G. Cervani, Stato e societa a Trieste nel sec.
XIX. Problemi e documenti. Viden 1983, 21. —8. G. Grat-
ton, Trieste segreta, Bologna 1948, 111. —9. A. Tamaro,
Storia di Trieste, I—II, Rim 1924. — 10. Nekaj primerov:
M. Rascovich, Questione dei porti franchi della Austria e
segnatamente di quello di Trieste, Trst 1863; A. Errera,
Trieste commerciale e marittima nel IS74, Rim 1874; Rela-
zione della Commissione mista d'inchiesta industriale e
commerciale, Trst 1875; L. Buzzi, Sulle necessarie comuni-
cazioni ferroviarie per Trieste in riflesso ai rivolgimenti poli-
tici dell'Oriente. Trst 1880; Rapporto sul pauperismo. Trst
1864; A. Castiglioni, La mortalita a Trieste e le sue cause
speciali. Trst 1877; Provvedimenti per migliorare le condi-
zioni igieniche della citta con speciale riflesso allo alleva-
mento dei fanciulli della classe povera, Riferta commissio-
nale della »Societa del Progresso« preletta nellOiadunanza
ordinaria 14 maggio 1880, CIV; Brevi considerazioni sulle
opere pie di Trieste, Trst 1883; G. Righetti(?), Il progresso
della civilizzazione nel secolo XIX e suoi interessi colla pro-
posta d'una banca di assicurazione delle cambiali. Trst
1864; A. Mauroner, Dare o avere ovvero Trieste nel 1867,
Trst 1867. —11. S. Monti-Orel, I giornali triestini dal 1863
al 1902, Trst 1976. — 12. Recimo Associazione mutua fra
impiegati privati (1873); prim, tudi: Per il cinquantenario
della Associazione Medica triestina. Trst 1926. —13. S. Pa-
hor, Tržaški Slovenci v letih 1848—49 in Slavjanski rodo-
ljub, v Slavjanski rodoljub, faksimile vseh šestih številk iz I.
1849, Trst 1971, 3—6. — 14. S. Pahor, Prebujanje sloven-
ske narodne zavesti. Prosvetni zbornik 1868—1968, Trst
1970, 11—31. —IS.Riferta della Giunta speciale della Dieta
Triestina sui fatti avvenuti in Trieste nei giorni 10, 12, 13 e
14 Luglio 1868, Trst 1868; J. Merku, Fatti di luglio. »Zaliv«
1970—1978 (v nadaljevanjih); A. Vivante, Irredentismo
adriatico, 2. izd., Firenze 1954, 153—154; S. Pahor, Prebu-
janje. .. n.d., 18—19. — 16. A. Gentille, // primo secolo
della Societa di Minerva 1810—1909. Trst 1910, 4. — 17.
Prim.: A. Mortis, Lettere inedite di P. Metaslasio, Trst
1876, uvod, »Atti e memorie della societa istriana di archeo-
logia e storia patria« 1908, vol. XXIII, 328—332. — 18.
Prim, statut iz 1. 1853 v CIV (tržaška Mestna knjižnica)
R.P. Misc. 4—6470. — 19. G. Benco, Allocuzione inaugu-
rale del Gabinetto di Minerva, dicembre 1867, Trst 1867,
13. — 20. G. Negrelli, Comune e impero negli storici della
Trieste asburgica, Varese 1%8, 118—119. — 21. G. Negrel-
li, Al di qua del mito, n.d., 63—69, 117—154. — 22. E.
Apih, Appunti sulle origini del liberalismo triestino. Trst
1960, 9. — 23. A. Gentille, n.d., 20. — 24. F. Hermet, Me-
morie autobiografiche, »La porta Orientale« 1933, 139—
— 140 (opomba). — 25. A. Gentille, n.d., 56. — 26. Prav
tam, 57. —27. Programma det Ginnasio comunale superio-
re di Trieste, od 1864 dalje. — 28. F. Hermet, n.d., 139—
—143. —29. Tako štirinajstdnevnik »La Favilla« (1863—
—64), dnevnik »II Cittadino« (1866—1893), tednika »II
Barbiere« (1866—1867) in «Liberta e lavoro« (1867—1884),
dnevnik »II nuovo Tergesteo« (1876—77) in drugi. Prim. S.
Monti-Orel, n.d., 47, 86, 92, 117, 253. —30. Zapisniki So-
cieta del Progresso 8. 12. 1869, 30. 4. 1870, 25. 9. 1870, 29.
1. 1871, 4. 2. 1871, 15. 6. 1871, 31. 8. 1871, 8. 5. 1872, v
CIV, R.P. Misc. 3—2000. — 31. Societa Filarmonico-
-Drammatica, Memorie compilate per cura di un socio filo-
drammatico. Trst 1884. Glej seznam članov na str. 125—
—130 in dodatek, ki vsebuje seznam članov I. 1883. —
32. M. Alberti, L'irredentismo senza romanticismi. Trst
1936, 136. 33. A. Goracuchi, Passi di autori insigni intorno
a Dio ed alla vita eterna. Trst 1867. 34. A. Gentille, n.d.,
137. — 35. A. Tamaro, n.d., II, 431. — 36. Gre npr. za
usodne zamude pri gradnji ustreznih železniških povezav ali
za obotavljanje s Sueškim prekopom. Prim.: G. Cervani,
La borghesia triestina nell'eta del Risorgimento, Viden
1969, 76, 80 si; F. Babudieri, Industrie, commerci e naviga-
zione a Trieste e nella regione Giulia dall'inizio del settecen-
to ai primi anni del novecento, Milan 1982, 17. — 37. S.
Monti-Orel, n.d., 20. —38. G. Negrelli, Al di qua del mito,
n.d., 120—121. — 39. F. Hermet, Memorie autobiografi-
che, n.d., 88—89. —40. Kar bi utegnilo presegati meje av-
strijske legalnosti, se je dogajalo kvečjemu v okviru tajnih
društev, kakršno je bilo recimo II Comitato dell'Alpe Giu-
lia, v katerem so delovali Hermet, Hortis, Nobile in drugi,
skoraj vsi obenem aktivni tudi pri Minervi. Prim. M. Alber-
ti, n.d., 124. —41. Componimenti in prosa e poesia relativi
a Dante Alighieri e in onore di esso pubblicati dalla Societa
di Minerva, Trst 1866. —42. O. Occioni, Dante unificatore
dei mondi di Platone e di Aristotele, Trst 1865, 4. — 43.
Prav tam. — 44. Componimenti di prosa e poesia... n.d.,
39—40. — 45. L. Franzoni, Giuseppe e Domenico Righetti
architetti, «La porta orientale» 1951, 309—323. —46. Bro-
šura je izšla v Trstu I. 1864. —47. G. Righetti, // Progresso
della civilizzazione. Trst 1864, 3—4. —48. Prav tam, 7. —
49. Prav tam. —50. Prav tam, 58. —51. Prav tam, 60. —
52. O posebnosti tržaške kulture je prof. Roberto Marussi v
predavanju z naslovom Cattolici italiani di Trieste e situa-
zione culturale cittadina razmišljal takole: «Finché vive il fi-
lone del pensiero rossettiano non si pone il problema: cultu-
ra di cattolici e di non cattolici. Il movimento culturale loca-
le e di impronta municipale, dunque genuina originale ed
italiana. Non vi e assente l'intento di affermare il carattere
italiano della citta — infatti esso nasce come reazione al cos-
mopolitismo mercantile settecentesco che avveva ucciso
l'Arcadia — e pero alieno da faziosita, da preclusioni intol-
leranti, non solo perche vera cultura ma anche perche parte-
cipa del tono della cultura dei paesi dell' Impero nel secolo
scorso« Prim. P. Zovmo, Cattolicesimo a Trieste, Appunti.,
Trst 1980, 118.-53. A. Gentille, n.d. 134—147. —54. G.
Rithetti, 11 Progresso n.d., 12.-55. S. Monti-Orel, n.d., 17.
— 56. A. Gentille, n.d., 65. Prim.: T. Bacchia, Paolo Tedes-
chi. Notizie bio-bibliografiche, »Atti e memorie della Societa
istriana di archeologia e storia patria«, vol. I, 1938, 117; G.
Valdevit, Chiesa e lotte nazionali: il caso di Trieste (1850—
I9I9), Viden 1979, 66; P. Zo\ano, Ricerche storico-religiose
su Trieste, Trst 1984, 45.57. A. Vivante, n.d., 79. — 58. A.
Butti, L'emancipazione della donna e la famiglia, Bologna
1883,21. —59. S. Monti-Orel, n.d., 85. —60. A. Castelfran-
co, Tre rivoluzioni storiche, Benetke 1871, 11. —61. Prav
tam, 38—41. — 63. Prav tam, 47. — 64. Conversazioni nel
Gabinetto di Minerva compendiosamente esposte. Otto dis-
corsi di soci letti nelle adunanze di domenica dell 'a. a. 1864/
65, Trst 1866, 13—16. —65. Prav tam, 25—28. —66. V.
Forte, Pietro Giannone e la Curia Romana, Trst 1869. —
67. Prav tam, 10—15. —68. Conversazioni nel Gabinetto di
Minerva n.d., 117. — 69. Prav tam. — 70. Prav tam,
117—118. — 71. Prav tam, 118, 123. — 72. Prav tam,
123—124. — 73. Prav tam, 8. — 74. Prav tam, 33—35. —
75. C. Ciatto, La scienza, l'uomo e la scimia. Trst 1871, 28.
— 76. Prav tam. 50. —77. Prav tam, 11-13.-78. Prav
tam, 16, 26. —79. Prav tam, 50. —80. A. Gentille, n.d.,
63. — 81. // centenario delle Assicurazioni Generali, Trst
1931, 187. —82. O t.i. nepopustljivi katoliški struji po fran-
coski revoluciji prim. G. Martina, La Chiesa nell'eta del li-
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
205!
beralismo, Brescia 1978. —83. Do podobnih zal^ljučkov je
prišel P. Zovatto pri analizi duhovnega sveta kritika in eseji-
sta Silvia Benca, sina tistega Giovannija Benca, ki je bil v se-
demdesetih letih med najaktivnejšimi člani Minerve, Societa
del Progresso, poleg tega pa še občinski svetovalec. Prim.:
P. Zovatto, Silvio Benco o »la religiosita» del borgitese v
Trieste tra umanesimo e religiosita, a cura di P. Zovatto,
Trst 1986, 147—165. —84. Prim.: T. Simčič,/o/toft Ulcmar
(1878—1871). Sto let slovenstva in lirščanstva v Trstu, Gori-
ca 1986, 9—23.