— 74 — Nekaj od mertvašnic. Ker je namen wNovica občnokoristne rečika-koršniga koli načina svojim bravcam naznanovati, naj nam pripuste , da se enkrat iz veseliga polja ž njimi podamo na tisto tužno, kterimu nihče ne uide, naj bo mogočin kralj ali pohlevin ratar — na mertvišče. Tam hočem od hišice govoriti, ki je potrebna mnogokrat za poslednje prebivališče, preden zakrije černe zemlje odeja truplo, dokler ne zapoje trombe glas k sodnimu dnevu. Mertvašnica je ena nar potrebniših naprav, ktero si je vljudnost in skerb za zdravje ljudi v našim stoletji izmislila; zato jo vidimo na pokopališih večih in manjših mest pa tudi pogosta-ma po kmetih. Želeti je, da bi je celo na nobenim pokopališču ne pogreševali, in v dosego tega naj bojo sledeče verstice pisane. Take hišice so shrambe mertviga trupla, ki ima na parah ležati, pa v tesni bajtici skoraj prostora nima, — take hišice so shramba mert-vih, ki so po kakošni bolezni zamerli, ki je kužna in nalezljiva, — take hišice so shramba za trupla ptujcov, ki v kak kraj pridši so na-nagloma umerli, morebiti celo na cesti pod milim nebam, — take hišice, pametno na dvoje raz-partene, zamorejo ob času hudih bolezin tudi kot bolnišnica služiti, — zaljšajo pa sploh vsako mertvišče. Iz tega maliga popisa se razvidi velika korist in potreba mertvašnic, kterih povsod napraviti bi nobene srenje ne smeli stroški za-derževati, ktere njih naprava prizadene, ki tudi niso veliki. Ko sim se pred 27 leti v M o n a k o v i m (Miin-chen) nek dan sprehajal, pridem tudi na tamošno pokopališče, in pervo, kar, v njega stopivši, zapazim, je bila precej velika hiša — obsenčena s košatimi drevesi. Na pervi pogled se mi je zdelo, da je kakšin rastljinjak (TreibhausJ, ker je ravno na tako vižo zdelana bila, ter si mislim, da ga je morde kaka bogata rodbina sozidala, da bi vedno mlade cvetlice pripravljene imela, gomile svojih umerlih ljubih ž njimi kinčiti. Bliže pridši se je moje mnenje še bolj poterdilo , ker skozi okna tudi nič druziga nisim zapazil ko cvetlice in celo drevesca iz gorkih krajev, vse v versti kot drevored in v priličnih posodah. Radovedin stopim skoz od-perte duri v dozdevni rastljinjak; — ali ostermel sim, ko se po njem ozrem in med rastljinami in cvetlicami veliko število rak z merliči zagledam! Ker od mladih nog nisim straha pred mertvimi imel, sim serčno začel se v tim mertvaškim vertu sprehajati. Tu je skorej vsaka starost namestovana bila — od nježniga otročiča do siviga starčka; več ko 30 merličev je tisti dan mirno brez razločka stanu v ti mertvašnici ležalo, vsi v tako lepim redu, da se nisim mogel dosto začuditi. Odri, na kterih so rake stale, so tako med rastljinami postavljeni bili, da se od eniga do druziga merliča nič ni vi-dilo, če bi se utegnilo tudi prigoditi, da se kdo tu ležijočih spet k življenji obudi, ne more v per-vim hipu svojiga mertviga soseda viditi, in zbu-divši se zamore s trakam, ki je okoli rokevsaciga povit in kteri h zvončku v izbo stražnika pelje, znamnje dati, od kodar mu hitra pripomoč pride. Tako ogledovaje to napravo, sim se čedalje bolj prepričal, kako potrebna je za vsako mesto, pa tudi za vsako pokopališče na deželi, — čeravno ni treba, da bi bila povsod tako okinčana in obširna, kakor sim jo tukaj vidil, ampak le potrebi in premožnosti kraja primerjena. (Konec sledi). List 20. Nekaj od mertvašnic. (KonecO Kar sim pred 37 leti pervikrat v Monakovim vidil 5 sim vidil pozneje tudi v mnogih drugih mestih, le s tem razločkam, da so mertvašnice večji ali manjši bile po potrebi in veh*kosti kraja. Naprave in postave o tem so si povsod enake; povsod so mertvašnice tako prostorne, da med vsako mertvaško trugo pride nekaj posod z rastljinami ali cvetlicami, kar tudi stori, da se hlapenje mertvih trupel tako močno ne čuti. Mertvašniea ima okna 78 - v 2 verstah , proti severu in proti jugu^ ki morajo podnevu odperte biti. Zraven nje ima čuvaj *^'*) svoje stanovitno prebivališče, v kterim so posebne duri z oknam napravljene, da vse Jahko vidi in zapazi, kar se v mertvašnici godi. V čuvajnici leži vpisna knjiga, v ktero se vsakigamerličaime, starost, spol, vera, značaj, smertna bolezin, pa tudi leto, mesec, dan in ura smerti zapiše. Vsaki merlič se zaznamova s številko, kierasetudi vdela na štirjašk čevelj velik kamen, ki se precej pri pogrebu na gomilo postavi, in tako dolgo na nji ostane (če se rajnimu tudi še drug spominek postavi), da se umerliga grob po preteku postavnih let spet prekopa. Po ti napravi se gomila še o več letih lahko najde, ker prekopanje se mora vselej na tanj ko po redu številk zgoditi. — Na drugi plati mertvašnice je manjšiizbica za raztelesovanje, če so gosposka ali druge okoljšine to za potrebno spoznale. Pozimi je mertvašnica zakurjena. V^saciga merliča prinesd ali pripeljejo v mert-vaškim vozu po preteku 3, nar dalje 3 ur po smerti v mertvašnico; da se to brez pomude zgodi, so v mestu že napravljene truge na prodaj; kdor pa hoče rajnkimu lepši napraviti, jo premeni potem v mertvašnici. Za ležanje v mertvašnici se po tarifi nekaj plača, revni ne plačajo nič. Merlič tii 48 ur ostane, da postavne ure pretekd. Pokopovanje je zjutraj ob 8. in zvečer ob 5 uri; o tem času se pokopljejo vsi merliči, kakor jih versta številke zadene; duhovnik jih blagoslovi in potem se po-koplejo. Takošna naprava mertvašnic je skoraj povsod po imenovanih deželah. Da so mertvašnice dobra, in, rekel bi, potrebna naprava za vsaki kraj, kjer je pokopališče, sim že gori omenil; zlasti se taka potreba živo občuti ob času kužnih bolezin, kakor so koze, le-gar, kolera in več druzih zlasti gnjiličnih bolezin. Koliko jih je že zavolj tega umerlo, ki so v tesnih bajticah aH tudi v prostorniših hišah bolezin nalezli! Že nam je znano, da so poslednji čas začeli tudi po kmetih prav pripravne mertvašnice na pokopališčih napravljati, se ve da take, kakor so potrebam kraja primerne; brali smo v „Novicah" pred nekimi leti od take hvale vredne mertvašnice v Mengšu; slišali smo, da so lani izdelali tako tudi na Se lih nad Kamnikam, in od več druzih. Naj bi začeli povsod na nje misliti, kjerkoli pametni sosedje zapopadejo njih veliko koristnost za zdravje in njih potrebo o sili. Naj bi se tudi v Ljubljani enkrat dognalo to, kar se že dolgo pripravlja, in ko se bo nova mertvašnica naredila, naj se napravi z vsimi popravami, ki jih je sedanji čas za dobre poterdil! _________ B-k. *} Narvec sim vidil, da pokopac to službo opravlja, ki vedno svoje pomagavce ima» P is. — 78 — Popis smreke u Vitinjski fari na Štajarskem, na kateri so si nekteri podobo matere boije viditi domišljevali. (Dalje.) Se vsega prepričati, kar je svet debelo okolo mene trobil o tem čudeža na Paki, sim ga ob raznih dneh 5krat gledat hodil. Pervikrat sim se 15. oktobra bil k smreki napotil. Sleparstvo za tem čudežem čuteč sim po potu na vse kraje razmišljeval, kakovo bi to sleparstvo moglo biti. Ko po dveurnim potovanji kakih dve sto korakov na blizo do tiste smreke pridem, zagledam in zaslišim na enkrat ljudstvo, ki je pred smre-koj kleče upilo, zdihovalo in molilo. To zagledati in zaslišati, obstojim , da me je jela neka sveta groza grabiti in spreletavati. Serce mi je glasneje in hitreje trepalo, bliže ko sim se do smreke pomikal, in polno pobožnega duha se je iz njega molitva k stvarniku povzdignila: da bi vender on tudi mojim telesnim očem viditi dal, kar dušnemu očesu viditi krati. S takimi željami stopim med ljudstvo , in merim z očmi smreko, katera je kakih devet sežnjev visoka , od tal do verha, da bi zagledal, na kar je ljudstvo svoj pogled ravnalo. Ker pa nisim nič zagledati mogel, kar bi podobi Marie ali kakega svetnika nalično bilo, prašam pred menoj stoječe ženske: ako one vidijo podobo Matere božje? „Me ne vidimo nič", je bil odgovor. „Kdo pa kaj vidi podobo Marije?" prašam ljudstvo, ki me je bilo na tesno obstopilo. 5?Mi je ne vidimo" so mi od vseh krajev odvernili. „Zakaj ste pa tako upili, ako nic — 79 — ne vidite?" „Ker je una žena rekla, da je tisto belo, kar se na smreki vidi, podoba Matere božje, smo ji pa verjeli". Bil je viditi kos bele smole na smreki, katero je neka kervoočna beračica pričijočim za mater božjo razglasila bila. Dokler ob moji priči-jocnosti nihče več terdil ni, da bi Mariino podobo na smreki vidil, stopi nek možuuc iz Vitinjske fare k meni in reče: „Ti ljudje ne vidijo nič, ali jaz vidim na tej smreki lepo cerkvo, nekoliko na strani pa tudi kapelico; v tisti cerkvi so trije oltarji; na velkim oltarju je mati božja, na desnim malim oltarju je sv. Janez ? na levim sv. Valentin; slišim v tisti cerkvi včasih zvoniti, pridigovati , orglati in popevati, vidim tudi masnika maševati itd." Mirno poslušaje to sodergo, mu porečem: ?5menda si ti pri tisti cerkvi za mež-narja?" 55Zdaj še ne", mi je odgovoril, ??pa kadar bo tukaj cerkva postavljena, so mi tisti gospod duhoven . ki u tej cerkvi na smreki mašujejo , obljubili, da me bojo za mežnarja vzeli". Ljudstvo ga je zevaje poslušalo, in mu vsako besedo od ust pristreglo , mene pak je jelo sram biti svojega pota. Ali sklenil sim na tistem mestu, da hočem tej reči na kraj priti, naj velja, kar hoče. Nekoliko dni pozneje me nek Pačan opomni, da moram ob ju tri h smreko obiskati, ako hočem na njej Marijo viditi. Spustim se toraj 15. oktobra ob šesti uri v jutro sopet na Pak o, in ob osmi uri sim bil pri smreki, kjer sim šest ženskih in dva moška kleče pred smrekoj našel. Ko se na smreko ozrem, zagledam osupnjen na steblu, dva sežnja pod verhorn, kake štiri palce dolgo podobo, katera se je kakor u najlepših zlatih biserih na soncu lesketala. Po svojem kroju je bila ta podoba nalična podobam matere božje Lavretan-ske, kakoršnih je pogosto pri kmetih viditi. Iz mesta, iz katerega se je ta podoba najlepše vidila , je daljava naj menj deset sežnjev znesla, in se toraj ni na tenko razločiti dala, kakova je. Hotel sim toraj lestvico (loj-tro) imeti, da bi bil podobo na drevi sam pregledal. Alj lestvice Pačani za ta del ne dajo, rekoč: da bi se Martina podoba potem več ne hotla prikazati!! Kmalo si dorajtam, kakova bi ta podoba utegnila biti, in grem nekoliko dalje u les, in napikam s šilastim bodežem, katerega na svojem peresniku imam, u skoro mlade smreke ravno tako podobo, kakoršna je na omenjeni smreki viditi bila. Ne dolgo potem se je na vsakim vbodu kaplica čiste smole prikazala, katere so se na soncu, ki je od strani na nje sijalo, tako čudno lepo lesketale, da je moja podoba matere božje u samih zvezdicah še lepša bila, kot una, pred kateroj je se zmirom unih osem oseb klečalo. Pokličem te ljudi k svoji podobi in jim rečem: glejte to podobo sim jaz u smreko napikal; tudi na uni smreki je taka napikana podoba". Na tisti smreki se pa tudi pozna, da pogosto nekdo na njej kaj opraviti ima. Ker sim vidil, da smolne kaplice čedalje večji prihajajo , sim tem ljudem povedal, da bojo te podobe zginile, berž ko bo sonce bolj gorko pripeklo. In u resnici, dve uri pozneje ni bilo nobene tistih podob več viditi, ker so se kaplice po skori cediti jele. Zvediti, kdo je ta čudež na smreko bil napikal, greni k njenemu posestniku prašat, pa ostermljeni me gledajo, in se zaporedama izgovarjajo, da kaj takega od njihove hiše nihče ni storil. Ako ravno nisim zvediti mogel, kdo tukaj svet s takimi podobami slepari, me je vender veselilo zaslediti, kako so tiste podobe narejene. Ze obilno prepričan o sleparstvu, ki se tukaj vga-nja, sim vender 26. oktobra sopet čudovito smreko obiskal, pri kateri sim 13 oseb iz domače fare moliti našel. Na smreki so bile na ravno tistem mestu, ko 15. oktobra tri podobe vštric eden druge iz voska na steblo pritisnjene. Srednja je bila podoba matere božje iz belega voska, une dve ste bile podobe, svetnikov iz rujaviga voska , in scer navadne podobe kakoršne romarji na shodih na oltarje darujejo. Bila je nedelja. Ljudstva je čedalje več prihajalo. Okoli 11. ure nas je naj manj 200 oseb tamkaj bilo. Med njimi je bilo tudi Berložnikovih ljudi. ??Kdo je pa te voščene podobe na smreko pritisnil?" jih poprašam. „Bog, — drugi že nihče", je Berložnica odgovorila, in je še pristavila: „da tisto niso nobene voščene podobe". Primerilo se je k sreči, da se je vpričo podoba, ki je na desni strani bele podobe bila, od stebla odlušila in je na tla padla. Od roke do roke je ta podoba šla, in vsi so se prepričali, da je voščena. Na to je Berložnik besedo poprijel, da včasih romarji na smreko splezajo, in take reči gor pritiskajo. (Konec sledi).