Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
IIL
Preden začnem govoriti, kako in v koli ko bi 8e dala slovenščina že zdaj za posamesne nauke s pridom porabiti, naj omenim dve druge reči.
Neki ljubljanski dopisniki so v teržaške in nektere dunajske novine o novi postavi tako pisali, kakor da bi imele zdaj vse šole slovenske biti, vsi nauki se po slovenski razlagati, in je terdil, da je to nemogoče, ker slovenski jezik ni dosti izobražen in nima obilne literature, pa tudi ni dovelj domačih učiteljev. To je pač čudno modrovanje; tudi jez dobro vem, da je pri nas nemški jezik tako potreben , da ga vsak izobražen in dostikrat tudi neizobražen človek znati mora; jez bi nemškemu jeziku še tudi laškega pridjai, ki je v več krajih sploh zlo zlo koristen, za mnoge pa ravno tako potreben, kakor nemški. Toda je velik razloček, po domače vse nauke razlagati ali pa celo nič ne. Vsega ne bo pri nas nihče tirjal; da bi pa slovenščina tako v prahu ostala, kakor je dozdaj bila, pa zopet nihče ne bo zagovarjal, komur je mar za napredek, za čast domače dežele, za blagor slovenskega jezika in naroda; in nova postava nam dovoljuje, se za to poganjati in nam je porok, da to poganjanje brez uspeha ne bo ostalo. Kar pa se očita, da ni slovenskih učiteljev, je tako debela laž, da bi jaz najraje o tem molčal, ako bi tako očitanje ne imelo smisla,   da  se Slovencov   le malo dalje uči,   ali pa da jim
312
313
je učiteljski stan, njegova potrebnost in imenitnost tako slabo znana, da ga v nikakem čislu nimajo in se tedaj tudi malo za-nj pripravljajo. Sploh diši to očitanje precej po tisti frazi, ki smo jo tolikrat v Augsburgarci brali o „verkiim-merte Racen".
Pa da ne govorim le kar tako, bom povedal fakta, ki bodo jasneje to reč dokazale. Samo na reški gimnazii nas je 6 ali prav za prav še 7 slovenskih učiteljev; da mi se bolj verjame, jih povem po imenu. To so gg. direktor gim-nazijalni Vidic, Cičigoj, Zakelj, Turin, Mahnič; jez in pa g. Božič, ki je zdaj sicer drugod, pa je pri nas bil, in ga zopet k nam pričakujemo. V Zagrebu so izmed učiteljev Slovenci: gospod direktor Premru, gg. učitelji Bradaška, Macun, Tušar, Brodnik in Stritar; v Varaždinu gg. Žepič, Valjavec, Lazar in Mandelc. V Oseku je gosp. Kane. Toliko jih je tedaj samo na Ho r vaškem in morebiti še več, da jez ne vem. Znano mi je pa, da jih je tudi v drugih deželah; nekteri že izprašani pa so odstopili, ker niso mogli berž službe dobiti in zopet druge enako sposobne je kaka druga sitnost pripravila, da so učiteljstvu slovo dali ali pa gimnazijo z realno šolo zamenili. Ce prištejemo vsem tem še tiste slovenske učitelje, ki na domačih gimnazijah službo opravljajo (na priliko na Krajnskem, Štajarskem, Goriškem in Teržaškem), se lahko vsak prepriča, kdor se prepričati hoče (pa nekteri se nočej o!), da je tisto očitanje prazno in puhlo in da je naša Slovenija za to reč kakor za marsikako drugo dovelj pripravnih mož rodila, in ji Bogme! ni treba pred sosedami se sramovati.
Zdaj pa ad rem. Po svojem stanu ne morem in nečem nove postave drugač razlagati, kakor s pedagogičnim in didaktičnim pogledom, to je, da bom le pretresal: ali bi slovenščina kaj druge nauke pospešiti utegnila, — ali bi za-mogla učenje toliko veči naukov olajšati in sploh, — ali bi s pridom, ne glede na narodne želje, v šolah se vpeljati in na korist učeneov in nauka porabiti mogla?
Naj začnem s keršanskim naukom; pa   naj mi se ne zameri,   da o tej reči spregovorim, ki prav za prav res ni moj „Gegenstand";   pa le vendar tako globoko v odrejo in življenje sega,   da mora vsakemu  za  to mar biti,   če prav sam vem, da o keršanskem nauku popolnoma s premislikom in „do tal" le duhovni gospodje kaj povedati znajo. Omenil bom jez tu le svoje skušnje. Naši otroci so večidel kmečki (gotovo najmanj 90 med  100) in tudi po mestih  je  povsod toliko terdih Slovencov stanujočih, da se sploh lahko reče, da je  pri   nas   materni   jezik   vseskoz  slovenski,   in da se tedaj tudi keršanski nauk   sploh  po domače otrokom razlagati začne.   Naš narod je pobožen, da malokteri tako, in naše matere so zares lep izgled bogaboječnosti. Komaj dete spregovori, ga jame dobra mati na Boga opominjati.   Posa-divši ga zraven sebe mu sklene ročice;   vse je tiho okoli; hlapci so na polji in dekle imajo zunaj   opravek; mati sama povzdigne oči,   razkladaje   sinku   ali   hčerki,   kako je Bog dober in pravičen, kako skerben za vse stvari, vse vidijoč, da mu nič zakrito ni, da je tu le mesto skušnje,  da je pa naša prava domovina  drugod;   tam  še   le  se  bo  pri Bogu tisti vedno in večno veselil,   kdor je  njegove zapovedi poslušal itd. Otrok stermi; sveta groza ga je prevzela, ko vidi, da mati,  ktero bolj ko vse drugo ljubi in spoštuje, s tako gorečnostjo govori,  da je  gori   še Eden,   kterega moramo bolj ljubiti in   bolj  spoštovati kakor vse,   kar je na zemlji, bolj kakor očeta in mater.    Kako bi svoji materi ne verjel, ali je mogoče, da bi ga ravno tisti ogenj ne prešinil, kakor ga na materi vidi. Začne ga ta očenaš — molitev vseh molitev — učiti; deteje že pripravljeno, da imenitnost njeno ne le razumi, ampak (in to je več) čuti; lahko se nauči potem apostoljske vere   in   drugih molitev.    Iz maternih rok pride otrok v duhovske; naša duhovščina, smemo s ponosom reči, je za   keršansko  in   za   vse  dobro  tako   goreča  in   v svoji gorečnosti   tako stanovitna,   da  se ji  le   trohica  očitati ne more.    Otrok je prišel  v dobre roke,  vera  se  mu še bolj
uterdi, dečki se med sabo skušajo, kteri se bo pred te alf une večje molitve, na pr. vere, upanja in ljubezni navadil; ni ga jim večjega veselja, kakor če vidijo, da so gospod kaplan z njimi zadovoljni. Kaka radost jim se pa še le na obrazu sveti, kadar se jim dovoli, pervikrat k spovedi iti ali celo sv. obhajilo sprejeti. Kdor ni tega sam skusil, ne verjame, kako lahko in globoko se pečat keršanskega duha v otročje serce vtisne. Morebiti bolje,-kakor kjer si bodi, v veri izučeni in užgani prihajajo slovenski otroci v mestne nižje in višje šole; po 10 in še več let zopet v teh ostanejo — al žalost obide človeka, ko pogleda začetek in konect Tam je pobožno dete, blago kakor da bi bilo ravno kar iz božje roke prišlo; tu pa dostikrat dostikrat — prav za prav večidel mladeneč, za vero in Boga mlačen ali pa celo popolnoma že popačen, bahaje se z racionalizmom, zatajivsi vero svoje matere, vero svojega slovenskega naroda. In kaj še le pozneje, ko pride na vseučelišče? Kar sem sam vidil in doživel, je strašno, skoraj neverjetno. In iz takih in enakih ljudi se velik del naše gospode sostavlja.
Vem, da jih je nekaj, ki se bodo temu smejali; njim je taka nemarnost in nevera znamenje časa in celo velik napredek. Toda če človek tudi samo iz narodnega obzira to reč bolj natanko pretrese, vidi, da povsod, kjer je vera pešala, je tudi narod pešal, in kjer je narod oslabel, da je vselej tudi nejevera se prikazovala, in da ondi, kjer je alfi celi narod ali pa velik del naroda vero zgubil, je ob ent%-n* tudi vse nadušenje za druge velike idee izginile, za literaturo, umetnost, za narodnost, svobodo in blodni napredek. To pričajo zgodbe Gerkov, Rimljanov in Arabov; in nekoliko smo tudi mi priča tej resnici. Naš kmet je delaven, pobožen — tu je napredovanje; naš rokodelec, obertnik in kupec je marljiv in pošten — tudi tu je napredovanje; naša duhovščina je tako častitljiva in spoštovanja vredna, da maloktera tako, — kako bi njena vestna delavnost brez dobička, dušnega in m a terija 1 nega , ostala; naša gospoda pa — je oblečena kakor vsaka druga gospoda; mogla bi nam biti najpervi representant naše narodnosti, na čela vsakega velikega in blagega početja, na čelu literature, umetnije vernega in vsakega drugega napredovanja. Ali pa je to? Exceptis excipiendis se mora reči, da ne. Pogreznila se je v zgolj materialne interese in je zadovoljna, da so le piske dober kup in je pivo okusno. Od kod to prihaja? Vzrokov je dosti — eden največjih pa je slaba izreja — in slasti pomanjkanje pravega kersanskega duha, in zdaj še le mi je priložnost prišla, nekoliko premisliti: ali ima domači jezik kaj zaveze s keršanskim naukom, ali bi mu ne bil morebiti na največji prid in če ne celo potreben, tako potreben, da je le z njim boljega napredovanja upati. Ze zana-prej pravim, da je tako potreben; le prosim to-le premisliti.
Keršanski nauk je za otroka že od konca z domačim jezikom sklenjen; oba imata korenine skupaj. Komaj dete spregovori, ga že začne skerbna mati na Boga opominjati; to opominjevanje nam je z mnogimi njenimi dimintttivi jezik obogatilo, ki so drugim narodom zgolj neznani (Bogek, Ješček itd.) pa se otročjemu sercu tako prilezejo, da jih nikoli brez pobožnosti ne izgovarja. Vse molitve, ki se jih potem dete uči, z eno besedo, ves keršanski nauk mu se po domače razlaga, bodi si doma, bodi si pri duhovščini v cerkvi ali v šoli, fudi molitvene bukve so le slovenske. Narodni jezik in keršanski nauk sta tedaj doslej eden zraven druzega rastla, ali prav za prav se eden v druzega zarastla. Za mlade serca niso svete le molitve, tudi posamesne besede, zaznamovajoče tako visoke misli, jim postanejo svete: ne da se eno brez druzega misliti. Zdaj pride dete v mestne šole. Od konca mu se morebiti še dovoli, po domače se učiti, pa kmali zapazi, da je gospodom vendar le ljubši, če se nemškega „aufsaganjau poprime; drugo ali tretje leto pa že vsakako po nemški „aufsagati" mora, če hoče ali ne, in tudi v gimnazii domačega poduka več ne sliši. Kaj pa se zgodi?   To kar bi se nikoli zgoditi ne smelo.   Jez
314
mislim, da je keršanski nauk za dušo in serce, za tolažbo tukaj, za večno izveličanje tamkaj, ne pa da se ž njim spomin (_Gedachtniss^) krepča. In ali ni tako? Starši in duhovni, se lahko reče, povsod otroka iz pravega namena uče; njim je zares mar za njegov dušni in telesni, časni in večni blagor, pa so tudi vsi njihovi pripomočki dobri. Da imajo tudi v mestnih šolah dober namen z otrokom, rad verjamem, toda metoda jim ne velja; l ako bi sicer za keršanski nauk tuj jezik rabili? Kake nasledke mora taka metoda imeti? naj jih ob kratkem povem.
a)   Otrok, ki se začne keršanski nauk po nemški ali po laški učiti, tega jezika še ne zna dobro; treba mu se je tedaj z jezikom upirati; nekaj razume, nekaj ne, pa če tudi razume, so mu besede še tako nenavadne, jezik mu ee tako okorno obrača, da se mora hudo pehati, dokler mu v glavi ostane. Kaj pa dela serce, za ktero je prav za prav ta nauk? Ono je pri takem učenji merzlo, in drugač ne more biti. Da se serce za kako reč ugreje, je pred vsem drugim potrebno, da se jezik popolnoma zna, pa se več, — treba je tudi, da človek v tistem jeziku misli in čuti in človek misli le v maternem jeziku, sicer je pokveka, kteri se snujejo iz raznih jezikov misli — in večidel tudi karakter. Po sedanji metodi tedaj keršanski nauk, razlagan v tujem jeziku, za otroke ni toliko za dušo in serce, ampak bolj.za znanje, ne toliko „Gewissens- und Herzenssache", ampak bolj  ,5Lehrgegeustand in Gedachtnisssache".
b)   Naši otroci imajo, ko pridejo v mestne šole, večidel veliko veselje za keršanski nauk, prav ponosni so, da toliko znajo in ko bi se po domače tudi v mestnih šolah učili, ni dvombe, ne le da bi bolje, ampak tudi raje se učili. Tako pa jih dostikrat formalne težave, ki so v tujem jeziku, ostrašijo; veselje za nauk vsakako se pomanjšuje, včasi celo mine.
c)   Keršanski nauk je človeku podlaga moralnosti za celo življenje. Otročje serce je mehko kakor vosek; vsaka dotika mu se vtisne; lahko in berž se ga primejo dobri nauki, ktere je od matere in duhovnov prejel. Treba pa je, da otrok te nauke popolnoma razume in to se godi le z domačim jezikom. V mestnih šolah ga tudi lepo uče, al kaj, ko od konca še vseh besed ne razume, in če jih tudi razume, za-nj le tiste imenitnosti, tiste svetosti nimajo, kakor domače. wOče naš" in „Vater unser" je po smislu vse eno, za otroka pa ni; le uno je za-nj original, ki mu po-božnost budi; to pa le merzla prestava. Vsak psiholog mi bo to poterdil. Taka je tudi z djanskimi nauki. V serce segajo v pervi mladosti gotovo le domači, le domači ga bodo na delo in spolnovanje ganili; tujemu jeziku manjka v tej reči ognja; kako pa se bo brez ognja serce užgalo? Dostikrat se primeri, da se s takim ravnanjem celo pervi vtiski, doma prejeti, iz serca pogube; otrok si le za to ne upa, razuzdan biti, ker se kazni boji. Dobro vem, da ta popačenost tudi iz mnogih, drugih skušnjav prihaja, al nekoliko in včasi gotovo tudi iz omenjene napake.
d)   Otrok se uči keršanski nauk po nemški ali po laški in pozabi marsikdaj sčasoma domače molitve, uaučivši se tujih in poslušaje božjo besedo povsod le v drugem jeziku. Al ni to čudno, da se dete do 10. ali 12. leta z Bogom po slovenski, po tem pa po nemški pogovarja? Mar niso Bogu vsi jeziki enako ljubi? Ali ni sv. Duh v vseh jezikih govoril? Za Božjo voljo, pustite otroku saj pervo vez, ki ga je bolj stanovitno in bolj sladko s Stvarnikom sklenila, kakor ga vsi drugi surogati skleniti zamorejo; saj v tako imenitnih rečeh naj   se  ne   delajo linguistični eksperimenti!
Dalo bi se še več o tem govoriti, pa naj bo dosti. Kaj sledi že iz tega, kar sem omenil? Po moji misli, po mojih skušnjah in po mojem najglobokejem prepričanji to, da naj se uči keršanski nauk vseskoz v domačem jeziku. To je stvar tako potrebna in tako naravna, da je že od nekdaj pri vseh narodih veljavo imela; ima jo ve čiri e 1   tudi   v naši deržavi;   na   Ogerskem   in   Horvaškem se
uči keršanski nauk ali povsod, aH pa saj do pete šole po domače, tudi na Češkem in v Galicii se čedalje bolj korist te naprave spoznava. Tako kakor je v naših šolah pa lahko rečem, da nikjer v celem cesarstvu ni, razun dalmatinskega primorja in nekterih krajev na Moravskem. Naj bo v tem enakost za vse dežele, enakost za vse narode. Slednjič naj še enkrat opomnim, da se nisem hotel s to razlago v verske ali duhovske reči vtikati, v ktere dobro vem, da se vtikati ne smem in ne morem; že sem rekel, da le o tem in to govorim, kar sem sam vidil, slišal in skusil in kar pedagogika vsakega človeka uči. Mislim, da sem saj nekoliko razjasnil, kaj keršanskemu nauku pri naših učencih na škodo služi.                                                           J. Terdina.