Bruno Hartman
JEZIK V GLEDALIŠČU
Ena najimenitnejših sestavin dramskega gledališča je govor. Dramatik oživlja like, ki v medsebojnih odnosih in dejanjih gradijo dramsko idejo v pretežni večini z govorjeno besedo, pa naj se dandanes nekatere skrajno avantgardistične smeri še tako trudijo, da bi jo kolikor mogoče razvrednotile. Iz besed, ki jih govorijo posamezne osebe, se kaže njihovo doživljanje in mišljenje, to pa jih sili k akcijam.
Zaradi tolikšne dramske funkcionalnosti so v gledališču vedno posvečali govoru posebno pažnjo, in to ne samo v tehničnointerpretacijskem pogledu, kar se veže na določena gledališko-slogovna obdobja in igralske šole, marveč govoru, ki je živa zvočna podoba literarnega jezika, kaikjHšen se je izoblikoval skozi stoletja z zakonitostmi izgovarjave in kultvtrno-historičnimi izvornimi prvinami.
To raznoterost jezika je globokoumno in lepo obj^asnil Oton Zuipančič v Pismu o slovenščini na odru:
»... jezik ni samo vnanja fonetika. Ce bi bil jezik gol mehanizem, bi naj-popolneje govoril navit aparat, kakor na Kitajskem najbolje molijo mlini. Jezik je čustvo, misel, hrepenenje, ritem, ki se zaganja iz sedanjosti v bodočnost. Vse, kar si, ves ti, s svojo osebno in svojo narodno preteklostjo.«
Od spoznanja, ki ga je Župančič pred dobrimi tridesetimi leti sredi dela za slovensko gledališče tako lepo formuliral, smo Slovenci prehodili precejšnjo

pot do ustreznega odrskega jezika. Ce ga primerjamo z rastjo drugih odrskih jezikov, se nam pokaže kot veren odsev kultumo-političnih in zgodovinskih gibal našega narodnega razvoja. V času, ko so Francozi, Angleži, Španci imeli za seboj bogato gledališko kulturo in v fevdalnem redu izbrušen literarni in odrski jezik, smo Slovenci komajda pod kraj osemnajstega stoletja z Linhartom dospeli do posvetne dramatike, ki se je manifestirala z živo govorico spodnje gorenjščiTie oziroma ljubljanščine, ne pa z literarnim jezikom, ki je mukoma, nihal v različne smeri. Kasneje je bil slovenski odrski jezik natančen posnetek jezikovnih in ortoepičnih prizadevanj našLh jezikoslovcev (spomnimo se samo Jurčič-Levstikovega Tugomera), tudi z nesrečnim eljkanjem vred, dokler se ni Župančič pošteno lotil velike čistke. Koliko vrednega je Župančič vse naredil za slovenski odrski jezik, bo razvidno do kraja šele tedaj, ko bo kdo ocenil vse njegovo gledališko delo, originalno in prevodno, pa tudi preštudiral, kako je prevode drugih pilil in jim krojil čedno odrsko oblačilo, kako je dan za dnem-popravljal igralcem izgovor in se trudil za čimlepši izgovor slovenskega knjižnega jezika.
Dandanes je, kar se ortoepije tiče, stvar preprosta: predpisujejo jo SP in nova dognanja fonetične znanosti.
Vendar si idealen izgovor slovenskega -knjižnega jezika lahko samo mislimo, zakaj govorci vnašajo vanj jezikovne posebnosti, ki jim jih je dalo njihovo domače narečje. Ljubljanska AIU te posebnosti med svojimi študenti kar se da odpravlja, trenutno stanje v slovenskih gledališčih pa je tako, da jezikovna izenačenost še ni dosežena. Naj navedem za primer mariborsko gledališče: Pri moških je 71% igralcev s štajerskega jezikovnega področja, 29% pa s področij osrednjih narečij; pri ženskah je 75% Ljuibljančanik, druge so ali Štajerke ali Primorke. Močna narečnost se kaže pri posameznikih z vsakega narečnega področja.
Tolikokrat povedana misel, da bodi gledališče hr:am najlepše slovenske besede, slej ko prej velja. V ortoepičnih pravilih kar se da natančna, igralsko bogato podana, se more in bi se morala do popolnosti povzdigniti predvsem v uprizoritvah Cankarjeve dramatike, pa tudi v Župančičevih prevodih Shakespeara. Iz tega sledi, da je za žlahtno odrsko slovenščino poleg igralčeve govorne in interpretacijske popolnosti potrebno tudi jezikovno popolno besedilo. Tega pa v gledališčih nimajo vedno na voljo. Kjer skrbi zanj lektor, je stvar še v redu, čeprav se nemalokrat obregnejo ob njegovo delo ljudje z drugačnim pojmovanjem slovenščine. Huje je, če gledališka družina nekritično prevzame jezikovno nevredno ali slabo prečiščeno besedilo. Na odru ne bo zazvenelo, pa čeprav bodo igralci upoštevali vsa pravorečna pravila in se ne vem kako sijajno igralsko izpovedovali.
Za vrhunski slovenski odrski jezik si moramo še vnaprej prizadevati in se vzgledovati glede na njegovo rabo ob dognanih svetovnih jezikih. O njegovi vlogi, namenu in podobi med jezikoslovci ni bistveno nasprotujočih si mnenj.
Pri praktični gledališki rabi pa se ne moremo zadovoljevati samo z vrhunskim odrskim jezikom. Narava_gledaliških del je ra.vMč-na^ va^orpj bo na odru včasih nujna profana govorica (zlasti izza naturalističnih časov sem v miljejskih dramah), če že ne kar narečje.
Tako imenovani pogovorni jezik je že dalj časa kamen spotike ne samo med jezikoslovci, marveč tudi med gledališkimi praktiki. Nedorečena dosedanja navodila v SP in Pravorečju so pustila odprto celo vrsto vprašanj. Poskusi raznih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z odrskim jezikom, so pokazali, da je
97
mnenj toliko, kolikor je bilo poskusov. Prav bi bilo, če bi morda sedanje slavistično posvetovanje prignalo to reč vsaj tako daleč, da bi se zedinili za osnovna določila, če se že. o podrobnostih ne bo mogoče. Težava s pogovornim jezikom je namreč ta, da ga v resnici govore skorajda v vsakem kraju drugače. (Naj na tem mestu opozorim, da bi kazalo pretresti formulacijo, da je pogovorili jezik »neprisiljena govorica izobražencev«.) Ce ga hočemo torej uzakoniti za javno rabo, potem moramo uzakoniti celo vrsto pogovornih jezikov. Tu pa bi se znašil v pravi kolobociji, ki bi jo razen gledališča mešali še radio, film in televizija. Zame je jasno samo to, da se mora pogovorni jezik približati živemu jeziku glede na besedišče in strukturo. Ce terja gledališko delo še bolj profan jezik, je treba pač poskrbeti za primemo dozo narečja (v besednjaku, fonetiki, akcentu in navsezadnje tudi v redukciji). Tako delajo Nemci na odru, v filmu in na televiziji, tako delajo Francozi in Angleži. Zakaj bi ravno mi stvari komplicirali in se oblagali še z dodatnimi shemami in zakoni?
V zvezi s pogovornim jezikom bi se dalo povedati še marsikaj zanimivega glede na maloštevilnost Slovencev in dialektično mnogoterost slovenskega jezika, pa tudi o igralcih, igralskih zborih kot celotah in o problemih, ki z njimi nastajajo.
Na odru uporabljamo tudi narečje, a skorajda samo v komediji. Tako so na primer v ljubljanski Drami igrali Primorske zdrahe in Botra Andraža, v Mariboru Ci zoveš hujdiča in v Celju Dunda Maroja.
Igranje v narečju je še bolj zapletena reč kot igranje v pogovornem jeziku. Iz lastne izkušnje vem, da še takšni napori ne rodijo kaj prida sadov. Pa tudi ni čudno: kako naj peščica slovenskih igralcev obvlada posebnosti vrste slovenskih narečij. Uprizoritve v narečju se le redko posrečijo; največkrat je v njih čutiti prisiljenost, ki skvari še tako dobro igranje.
To so tri oblike slovenske Oidrske govorice. Namenoma sem iz razpravljanja izločil vse tisto, kar bi cel problem še bolj zavozlalo: sodobno interpretacijo slovenskega odrskega jezika pa različne poglede na odrski jezik od purističnih in pretirano togih do tistih, ki imajo zanj zgolj kosmata ušesa. Pač pa bi bilo treba spregovoriti o neki važni stvari, ki se navezuje na slovenski odrski jezik, namreč o problemih jezika v radiu, v filmu in na telviziji. V. te tehnične po-'srednikejejiemogoče mehanično prenašati izkušnje in^obrazce^odiskega^jezika. Ta bi še najbolj ustrezal v sEsiiiigri: pri TEonf eransi, pri intervjujih pa je zadeva že bolj zavita. Tudi filmska govorica se razločuje od odrskega jezika. Prej se nagiba k odrskemu pogovornemu jeziku kakor zbornemu govoru.
Te posebnosti morajo jezikovni priročniki upoštevati, če hočejo hoditi vštric s časom. Nobenega dvomia ni, da so se vsi ti »jeziki«, če jih že hočemo tako poimenovati, vendarle razvili iz odrskega jezika.
A povrnimo se h gledališču in njega skrbi za pravilen in lep odrski jezik. Kolikor mi je znano, imajo vsa slovenska poklicna gledališča — z izjemo celjskega — lektorja za slovenščino. Njegova naloga je, da jezikovno obdela besedilo, ki ga gledališče namerava uprizoriti, pri čemer se često dogodi, da iz spoštovanja do avtorjeve originalnosti ne sme posegati v jezik novega slovenskega dramskega dela, ki je ravno na sporedu, čeprav bi lektorjev poseg pošteno potreboval. Z igralci nato obdela besedilo po vseh pravilih pravorečja, razen tega pa pazi na logično in estetsko interpretacijo stavkov in pasaž, pri čemer se dostikrat sreča njegovo delo z režiserjevim.
Delo lektorjev v gledališčih je nadvse koristno, posebno še, če pomislimo na poslanstvo z gledaliških desk govorjene besede v pogledu jezikovne kulture.
98
Rad pa bi povedal še nekaj besed o mikanju jezika v amateriSlcem in mladinskem gledališču. Vsakoletne okrajne in republiške revije amaterskih odrov so pokazale, da se je v zadnjih nekaj letih zelo izrboljšala jezikovna plat predstav. Več kot zanimivo je morda to, da pri tem vodijo amatersiki odri na Štajerskem. Kritični razgovori z režiserji in igralci skupin, ki ob tskih priložnostih nastopajo, se vedno dotikajo tudi jezika. Tako se je v kratkem času med slovenskimi gledališkimi amaterji vzbudilo dokaj ostro občutje za jezikovno dognanost predstav. Tu in tam res še zaškriplje, a vzrok ni toliko v tem, da bi bili amaterji površni ali brezbrižni do jezika, le človeka nimajo pri roki, ki bi jim pomagal. Kulturno vzgojno vlogo mladinskega gledališča smo začeli bolje umevati šele pred kratkim, zato bomo mladini in gledališču odmerili več pozornosti kot doslej. Za jezikovno kulturo mladega rodu se bo dalo v mladinskih dramskih krožkih in igralskh skupinah dosti storiti. Na tem področju imajo slavisti ipolne roke dela.
Po'kazati sem hotel na vrsto jezikovnih problemov, ki preraščajo ckvir odrskega jezika, čeprav iz njega izhajajo, in s tem podčrtati, da sta jezikovna znanost in estetika tudi v dobi vse večje mehanizacije zelo važni za omiko sodobnega človeka.