375
Slovenske narodne potrebe.
Spisal K. Žavčanin.
II.
Ta — dragi oddelek mojega sostavka pisem poduplivom dveh zlo važnih zgodb. Perva je cesarski diplom od 20. listopada. Ta cesarski diplom, mislim, bi me bil upravičil se marsiktero stvar pri glavnih naših uarodnih potrebah v spomin vzeti, ktero sem zamolčati mora), k večemu, da sem memogrede z zobmi zaškripal; na priliko, zedinjenje vseh slovenskih pokrajin v eno kronovino, kar so „Novice" že pred 10 leti tako živo zagovarjale, in je onidan tudi „Glasniku enkrat bil omenil; al omemba sama ne zadostuje. Kar se pa na pravem mestu ne pove, je bolje, da se pozneje tudi zamolči; zato se tudi pri ti stvari dalje zader-žaval ne bodera.
Drugo, kar me je pa skoro čisto zavzelo in kar je za nas Jugoslovane sila važno, je Kurelaceva knjiga : „Recimo koju". Ta knjiga se ne sme brati, postavimo, za kratek čas; te knjige se moramo učiti. Tudi v naši pisarii se je že začela teorija eufonistike pojavljati, zato bi jo posebno tistim našim pisateljem priporočil, ki se bahajo, da imajo tako tenke ušesa, tako oster posluh in tako razgoveten izgovor besed, da jim celo etimologije ni treba! Ve „No-vice" ste nam obljubile, da nam bote svoje misli o tej knjigi pri priložnosti povedale; * J ne vem, al ste do sedaj samo odlagale, ali ste morebiti celo odložile. Zagrebške „Nar. Nov." so prinesle kritiko pervega dela z obečanjem, da kritika drugega dela pride pozneje; ali do dandanas je še niso prinesle. Qui tacet, consentire videtur. Zagrebška šola dobro uvidi in spozna vse napake svoje pisarije, pa vendarle pri nji ostaja. Zakaj? mislim, da zgolj zato, ker noben Zagrebčan serca nima pričeti! Ravno taka je, malo da ne, tudi pri nas. Večidel smo prepričani, da bi bilo bolje tako, kakor ovako, pa vendar le ostajamo terdovratni grešniki! Bog se usmili! Pa kam sem zabredel? Oprosti, dragi bravec; česar je serce polno, usta prekipijo.
wNaše narodne potrebe" — to je naslov mojega sostavka ; nazaj tedaj na pervo pot!
Slovenski politični samostalni časnik samo omenim , da bi bil potreben; tudi v tem obziru, mislim, nismo več pre-kilovi; — al za sadajšne potrebe še „Novicea čisto zadostijo,  in  poleg teh imamo še „Pozoru   v Zagrebu,  ki tudi
*) Nadjamo ee,  da veljavni gospod,   ki nam je  spis o tej važni knjižici obljubil, bo kmali mož beseda.                         Vred.
» nas zastopa.    Kaj   drugega  je   slovenski   teater.    Kar se
njega tiče, mislim, bi morala Ljubljana perva v zaprege stopiti, ter tako drugim slovenskim mestom v posnemo-vavni izgled biti. Permaruha, Ljubljančanje, mar niste zaspanci !^) Osnujte kako diletantično družtvo in začnite,, začnite! Kdor pa temu oporeka, češ, da niuramo iger, temu naj koj jezik oderveni. Imamo jih! Slovensko slovstvo jih bo, se ve da morebiti k večemu kakih deset ali dvanajst izvirnih izkazati moglo — za pervi pričetek zadosti — koliko jih pa ima vesvoljni slovanski svet! Kako lahko in kako hitro bi se dali na slovenski jezik prevesti. In niso morebiti češki, poljski, ruski in horvatski igrokazi tudi naši? Naši so ravno tako, kakor so naši njihovi. Da bi le z dragimi knjigami tako lahko bilo, kakor z ffledišnimi. Kar se teh tiče, smo pač zares še veliki siromaki. Znanstvena naša književnost jako je zaostala in zaostaja za lepoznansko. Kaj je temu drugega krivo, kakor to, da se je do sedaj v naših šolah in pisarnicah vse le nemško razpravljalo. Ce se bo pa to enkrat na bolje preobernilo , česar se skoro nadjamo, kaj bo pa potle? Zadrega bo, knjig ne bo! Zatoraj mislim, da je potreba za nje skeibeti. Znanstveno temeljito izobraženih mož imamo hvala Bogu dosti, da bi nas mogli s to hrano preskerbeti, samo da jim je volja, tudi kaj za domovino storiti. — Poleg znanstvenih knjig nam manjka pa tudi knjig za naš krasni spol, ki jih sila pogrešamo. Krasnega spola je polovica — in ako statistika ne laže — še več ko polovica našega naroda. Naše cvetlice so med njim, in čisto smo do zdaj jih pozabili. Oj sramota! To zares ni vitežko! In kdo more tajiti, da se je ravno zato naš krasni spol bolj ponemčil in potaljaučil kakor možki, ker v domačen) hramu dušne hrane najdel ni? šel je toraj k sosedu na posodo. Komur je tedaj mar hvale in zahvale slovenskih devojk, naj se skaže!
Še dvojnih slovstvenih operacij moram omeniti. Perva je, naj se izda nova naklada naših narodnih pesem. K o-r it ko ve in Kastelicove zbirke, mislim, so že do dobrega spoprodane in se ne dobijo več v knjigoteržtvu. •*) Ni dvojki, da to bi bil dober „Geschaft" za založnika. Celi narod bi segel po njih. Ta nova izdatev morala bi biti pupolna, to je, morala bi obseči vse dosadaj spisane iu po raznih naših časnikih natisnjene narodne pesmi. Se ve, da bi morale biti sistematično uredjene in sem ter tje, kjer bi potreba bila, kritično raztolmačene. O važnosti in lepoti naših narodnih pesem govoriti, mislim, je odveč, saj o njih ceni za naše slovstvo morda noben ne dvoji. Le škoda, da smo do zdaj tako malo jih porajtali! Vse bi jih rado prebiralo, kmet s svojimi žulovimi persti in bledi naš pesnik sprehajajo se po senčnem drevoredu.
Druga slovstvena operacija bila bi revizija naše slovnice. Naše najnovejše slovnice so že kakih deset let stare. Jezik, in sicer književni, je v tem času velik korak storil, tako, da po večem ne zadostujejo več terjatvam sedanjega časa. To je narobe svet — bo morebiti kdo rekel — jezik bi se moral vedno in strogo le po slov-ničkih pravilih ravnati, pa ne prek njih skakati. Pa vendar je tako, morebiti po starem pregovoru, da nobena stvar ni stalna na svetu. Poglejmo na priliko nemški jezik, tudi on se ni na temelji gramatičnih pravil napredoval. Nemci so že imeli primerno veliko slovstvo, ko o slovnici še govora ni bilo. Pa se tudi misliti ne da, da bi se tako gibčna stvar, kakor je jezik v ^železne" večne pravila vkovati dala. Naj mi nobeden ne očituje, da sem protivnik gramatike; ravno ker sem njeni prijatel in zagovornik, svetujem , naj se revidira in sicer kritično in temeljito. Mož pa, ki bi se tega posla lotil, moral bi biti auctoritas na našem slovstvenem polji, kteremu je treba se uklanjati in ukloniti.   Mislim, da  smo že zadosti dolgo kvasili in mesili
*) Permaruha,   pa  smo  Frankobro dčani!!                 Vred.
**) Kolikor jih hočete, jih še dobite!                                 Vred.
v
376
testo vsak več ali manj na svoj osobiti način; treba je, da ma obliko damo — in v peč ž njim!
H koncu pa še eno. Brez dnarja ni nič, celo dan-danas. Tega pa nikjer tako ne pomanjkuje, kakor pri nas. Res je, slovenska zemlja ni brez bogatih obertnikov, ter-govcov, gradjanov, posestnikov itd., ki imajo cvenka; pa kaj nam to pomaga! Ti ljudje so skoro brez izjemka ali ptujci ali pa poptujčeni Sloveni, ki jim je ravno toliko mar za dnarno podporo naših narodnih potreb, kakor na pr. nam za lanski sneg. Mi pav ravno zato potrebujemo dnarja. Od kod ga pa vzeti? Že enkrat sem bil predlog napravil, naj se dnarji za Vodnikov spominek nabrani raje v utemeljenje slovenske matice porabijo. Mislim, da bi se na ta način spomin Voduikov dostojneje častil, kakor kak drugače. Ne vem, kolika je dandanas glavnica, ker se vkljub večkratnega opomina še ni račun položil, pa za pervi temelj, mislim, bi bila zadostna! Serbje imajo ta-košni zavod, Cehi ga imajo, Horvatje ga imajo — zakaj ga mi Slovenci ne bi napravili? Koliko bi pospešil napredovanje našega slovstva! Marsikteri bi kaj večega spisal, ko bi vedil, da v matici založnika dobi. Akoravno se morebiti ne bo Vodnikova glavnica htela v utemeljenje slovenske matice porabiti, to nič ne overa, da se enkrat račun položi.
Veliko je še slovenskih narodnih potreb, ki jih nisem omenil; pri omenjenih bi se še tudi dosti dostaviti dalo, pa naj to malo zadostuje.
Sklepam pa ta sostavek s tem dostavkom, da je za zdaj naša največja potreba ta, da po pravicah, ki nam jih je dala cesarjeva beseda, zajezimo protinarodni duh, ki preti vse naše doline potopiti, da jra iztrebimo in izkoreninimo, kjer se je vgnjezdil, drugač se nam bo narod — kakor Kuielac lepo in resnično pravi — ,5talil kakor kepa snega".
V Zagrebu  10. nov.  1860.