SLOVENKA
GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA
Zvezek 10.
V Trstu, 7. maja 1898.
Letnik II.
Meseca maja se praznuje god teh-le slovanskih krstnih imen:
7. Bogomir, — 15. Jaromira, — 22. Boža, — 26. Milivoj.
Iz vasi.
(Ant. Klastersky).
Ni že mogla nI živeti,
Ni že mogla ni umreti —
Cula že je: „Da bi vender
Bog jo hotel k sebi vzeti!"
Veden kreg, ljubezni malo,
Vsak jo neprijazno gleda —
A ločitev od življenja
Težka vender je, seveda.
To življenje: neprestano
Delo, plakanje, trpljenje :
Niti sama ni več znala.
Kaj jo veže na življenje.
Na večer je, v koči stoka,
In slabost jo tre velika.
Starec pravi: „Zdaj pa vender
Treba bode jej zdravnika."
Starec gre, a hčerka mlada
Ga na veži je ujela:
„Očka, danes ne hodite,
Pozno je in noč se dela.
Do zdravnika pot je dolga.
Tudi bode dosti stalo.
Rajši naj za bližnje Svetke
Jaz imam obleko zalo..."      .
Starec kimne. Bolna mati
Še to noč je ugasnila. —
Trda srca — mehka zemlja —
Lepo bode si spočila!
Iz češčine preložil Al. Benkovič.
218 »Z.« : Silva.
Silva.
Spisala „Z."
Bila je malo dekletce z velicimi izraznimi očmi, malim, resnim
obrazkom in svetlimi kodrastimi lasci.
»Silva, pojdi se Slavkom na vrt« — dejala jej je mati in
šla je, šla prav tja na oni konec vrta, kjer so stale tri visoke, vitke
smreke. Posadila je bratca na tla, poiskala mu nekaj vejic, par štoržev
ter nemo gledala, kako je Slavko stezal ročice, jecljal in se pogo-
varjal sam s seboj in poredno metal nabrane stvari od sebe.
Silva je bila žalostna, mama je bila tako stroga ž njo in oče
je ni imel kar nič rad. Prav oče jo je še sinoči tako zelo udaril, ko
je prišel tako nekako čuden domov, da se še danes pozna lisa na
roki in mama jo je takoj zjutraj tako osorno zapodila iz kuhinje, ko
je prišla prosit kave, da bi ne zamudila šole.
»Danes ostaneš doma« — je rekla mama trdo in Silva ni šla
v šolo.
Kaj neki se zdaj-le uče v šoli ? Aha, menda je ura gospoda
kaplana. — Kaka škoda ! Tako gladko se je naučila zgodbo in
gospod kaplan bode zopet razlagal kaj prav zanimivega.
»Radi morate imeti drug druzega, kakor imate radi sami sebe,«
je rekel zadnjič gospod kaplan. Bog zna, ima-li njo kdo rad, tako
zelo, zelo rad. — Kako bi bilo lepo, ko bi jo imela mama rada in
oče in sosedova Milka. Pa mama nič ne mara za njo in oče tudi ne
in sosedova Milka se raje igra z županovim .Štefkom nego ž njo ...
In Silva se je zazrla tja gori v smrekovine veje, kjer so gnez-
dile vrane in krokarji in glasno kričali svoj dolgočasni, žalostni :
kra, kra. Na nebu so plavali mali, beli oblački in zginevali daleč
tam nad vasjo. In Silva je gledala za njimi in mislila, kako neki to,
da jo nima prav nihče tako zelo, zelo rad. — —
Veter se je poigraval z njenimi lasci, prijazno božal ji drobna
ličeca ter nežno poljubljal njeni zaprti očesci, kjer se je izpod tre-
palnic svetlikalo nekaj mokrega .. .
»Silva, Silva!« klical je trdi, oster glas in kmalu zatem je pri-
hitela visoka ženska postava na vrt. »Že zopet jo mora človek klicati
pol ure, pa še ne sliši,« je govorila stopaje proti smrekam.
»A, — spi ta lenoba in Vladko se igra sam. Le čakaj !« —
Pograbila je otroka, ki je bolestno zastokal, ko ga je tako trdo pri-
tisnila k sebi, stopila ž njim k deklici, ki je spala pod smreko, sunila
jo z nogo in osorno kričala:   »Takoj  mi vstani,  grdoba lena! Jaz
„Z.": Silva. 219
vpijem in kričim, a nikjer je ni te nesnage, da bi mi šla po milo v
prodajalno!« In še enkrat je sunila dekletce.
Silva pa je nemo vstala, le ona solza, ki ji je visela na tre-
palnici je tiho zdrknila na lice. — ;— —
Odrasla je. — Teta v mestu jo je vzela k sebi in Silva je
pridno pospravljala malo stanovanje, zraven pa vezla fine, umetno
okrašene črke v belo, tanko blago. Tako jednakomerno ji je teklo
življenje, občevala ni z nikomur, razven z nekaterimi starikavjmi
prijateljicami godrnjave svoje tete.
»Tako je dolgčas,« je vzdihala pri odprtem oknu, kjer se je par
klinčkov ovijalo okrog tenkih, belih palčic, ki jih je zataknila v prst.
Vonj njih cvetov se je razširjal po sobi, gori iz ulice so se culi ko-
raki mimoidočih, zdaj pa zdaj je zaropotal kak voz po tlaku, njo je
pa obšla neka zaspanost. Povesila je roke, delo je počivalo na malej
šivalnej mizici, ona pa je sanjavo zrla venkaj v zrak. Velike sence
raztezale so se čez ulico in onkraj po velikih, starodobnih hišah.
Vzdihnila je, vzela zopet delo v roke in pazno vlekla tanko
svileno nit skozi fino tkanino. Vbadala je nekaj časa, a potem se
zopet zagledala venkaj. '
Tam onstran ulice je zažvenkljalo steklo, okno se je odprlo in
prikazala se je lepa možka glava. Za hip je povesila oko, a na to
ji je počival pogled zopet na onej glavi, na onem ponosnem obrazu.
»Kako je lep!« je rekla nehote ter s čudečimi, velikimi očmi
zrla onega tujca.
Zdajci je krenil z glavo, zagledal jo je, ona pa je lahno zardela.
Hitreje je vbadala šivanko, a tanka nit se je trgala in vozljala med
njenimi tresočimi prsti. Pogledala je zopet tja na ono stran, lahen
nasmehljaj mu je igral na ustnah in gledala sta se dolgo, dolgo ...
Teta je vstopila, ko je bil že skoro mrak. Odložila je staromodni
slamnik, po šivih prepereli črni solnčnik ter si godrnjaje slačila
temnobojaste rokavice, ki so na prstih kazale zevajoče razpoke.
»Skuhaj kavo, Silva!« je ukazoval njen strogi glas. Pristopila
je k oknu, nagnila svoj pergamenasti štirioglati obraz nad dekličino
delo in se zavzela:
»Za Boga, kaj si neki delala vse popoldne? Saj nisi naredila
niti polovice, ko bi bila vendar že davno lahko vse končala ... Ne
vem, kaj misliš, Silva, meniš, da se živi od zraka ? Jaz sem se res
že dovolj dolgo mučila za-te, zdaj je na tebi, da mi vračaš.
220 ^Z.": Silva.
Sovražno in razsrjeno so zrle mrzle, rdečkaste oči »dobre« tete
v dekličin obraz. Silva je vstala in odšla venkaj v kuhinjo, da na
malem železnem štedilniku zaneti ogenj.
Kmalu je prasketal plamen in voda je brodljala na plošči. Nemo
je Silva pristavila še mleko, iz sobe se je še culo tetino godrnjanje,
Silva pa je mislila na tuji, lepi, možki obraz mej oknom onkraj ulice.
Mislila je in mislila, a tetin kreg je nemilo motil njeno razmiš-
Ijevanje. Solza se je utrnila iz očesa, neprijetno je zacvrčala na raz-
beljenej plošči, ona je pa mrmrala: »Ko bi me vsaj kdo rad imel...
vsaj malo rad imel...«
Leto je minilo, no, kako hitro mine čas, a vendar koliko iz-
kušenj, koliko spominov in koliko boli ostavi eno samo leto!
Silva je zopet sedela pri odprtem oknu, vbadala v fino, tanko
tkanino, mislila in pokašljevala .. .
Kako je že bilo?... Lani, da lani, v maju, ob tem času, oni
lepi njen sosed, oni Rajko Kalin... Kako je že bilo ?...
Rekel ji je, da jo ima rad, zelo rad, dejal ji in poljubil jo na
ustna, ona pa je stekla iz veže po stopnicah gori v borno tetino
stanovanje...
Hodila je k šmarriicam in on jo je čakal pred cerkvijo, da sta
se vračala skupaj, — teta pa jo je karala doma, da prihaja pozno.
— Pa kaj to! —
Lepo je bilo, lepo. Ljubila sta se in teta ni vedela ničesar. —
Pa kaj, — saj ni bilo dolgo, nekaj mesecev in...
Morda je bila to kazen,... da, da, kazen je bila, da je varala
strogo svojo teto in mesto k šmarnicara, hodila ž njim večkrat venkaj
iz mesta... In teta je mislila, da moli v čast svete Bogorodice, a
ona je mej tem menjavala strastne poljube z onim lepim Rajkom...
Da, lepo je bilo, lepo — toda minilo je, minilo ...
Moj Bog, kako bi pozabila oni mračni jesenski dan, ko je rekla
teti, da gre.h Kliševej gospej po delo, a v resnici je šla venkaj k
sv. Krištofu na sestanek z Rajkom. — Tako raztresen je bil, tako
razmišljen... In ona ni opazila ovenelega jesenskega cvetja na gro-
bovih, ni slišala, kako zategnjeno je veter tožil okrog križev...
Tam na konci tik zida sta stala, ona se je nežno naslonila nanj
in zaupljivo zrla mu v obraz. On pa je zmikal poglede, a poljubljal
jo je vendar... In potem je govoril, govoril dosti in dolgo.
Razlagal ji je, da ne more biti tako, kakor je bilo, da je lju-
bezen brez smotra, nespametna...
„Z.": Silva. 221
»Vidiš, ti nimaš nič in jaz sem le bori davkarski pristav s pičlo
plačo«, ji je dejal. »Kaj hočeva, še meni samemu gre trda. — Kaj
ne, Silva, ti si pametna in sama vidiš, da ne more biti nič iz tega.«
Ona pa je strmela vanj s širokoodprtimi, vlažnimi očmi in on
jo je tešil, zatrjeval, da jo ima še rad, da jo ljubi, da je ne pozabi
nikdar in pritisniti jo je hotel k sebi, poljubljati ji ustne... Silva pa
se je stresla, obraz ji je bil tako bolesten in oči, one temne, čudeče
oči so se povesile.
»Pusti me,« — je dejala trdo in on jo je izpustil. Poskušal je
še malo priviti jo še enkrat k sebi, a pogledala ga je tako nena-
vadno, — da je odšel.
Kako je jokala tedaj tam ob zidu pokopališča!... Pozabila je,
da je treba iti domov. Zmračilo se je in izpod oblačnega neba je jel
padati dež, mrzli jesenski dež ...
Teta se je pa jezila doma in tepla jo je celó, — da, tepla...
A bolelo je ni nič — čisto nič...
Kako je že bilo?... I no, prehladila se je tedaj in še sedaj
kašlja... Še sedaj in vendar je že dolgo od tega.. .
Da, dolgo je od tedaj. Mej tem ni več videla Rajka, samo
zvedela je, da se je oženil...
Bogata je bila njegova žena — a ona je vezla in šivala umetno
okrašene črke v belo platno, v lepe tanke srajce in fine žepne rutice
za — Rajkovo nevesto ...
Niti jokati ni smela... solze bi bile pokvarile delo ... zato je
molče vlekla tanko nit skozi tkanino, a v prsih jo je bolelo in peklo,
da je kašljala...
Nekaj rudečega se je pokazalo na ustnah in kri, gorka nje kri
je porudečila beli, na okroglem okvirju napeti batist...
Vrata so zaškripala in Silvina teta je vstopila v sobo.
»Moj Bog, to dekle! Kaj nisi mogla malo paziti! Zdaj naj spet
kupim novo, drago blago!«
In prijela je Silvo trdo za roko, odvedla jo od okna iu vedno
godrnjaje in tarnaje zbok sprijenega batista odpenjala ji obleko in
brisala kri okrog usten. —
Silva je pa ležala od tedaj. Sitna njena teta ji je stregla ter
vedno tožila, koliko stanejo zdravila, koliko zdravnik in jezila se nad
Silvo, kaj ji je bilo treba prehladiti se, da ima ona zdaj toliko križev
ž njo. Silva pa je nemo ležala v postelji, gledala venkaj skozi malo
okno sé svojimi velicimi, udrtimi, temno obrobljenimi očmi in ni
slišala tete, ni njenega godrnjanja. Mislila je in mislila o svojem
kratkem življenju brez ljubezni, brez sreče...
222
Vlasta: V jutru.
Nikdo je ni imel rad, nikdo, ni ostra njena mama, ni osorni
nje oče in teta še manj. — A Rajko? — Rada ga je imela, on je
pa ni imel rad. Njegove besede so bile lažnjive. —
Zakaj je neki nima nihče rad, prav nihče! — Zakaj ? — — —
Zakaj ? — — —
No, — in umrla je... Godrnjava nje teta in starikave njene
prijateljice so jo dele na oder in znesle vse cvetlice vsega sosedstva
skupaj.
Dobra nje teta pa je jokaje pripovedovala, koliko je trpela ž
njo, kako ji je stregla in kako rada jo je imela...
»Vse sem jej dala, vse, skrbela sem zanjo, kakor da bi bila
moja. Pa dekle je bilo tako ponosno, tako neposlušno. Kar nič me
ni ubogala, dejala sem ji, naj ne sedi vedno pri tistem delu, a kaj
je marala, vedno in vedno je vbadala v tisto tanko blago.« —
Dobra teta je de vala mej tem mal venček mirtinega cvetja na
temne kodre uboge, neposlušne, mrtve Silvice ...
Sveče so brlele okrog nje, cvetje je duhtelo, a ona je spala na
malem, bornem odru, tiho, smrtno spanje. Oči so ležale globoko za-
prte v svojih jamicah; mrtvaška bledoba in sveti mir sta se razlivala
po malem, drobnem obličju, napol odprte ustnice pa so bile bolestno
zategnjene, kakor da bi bil zadnji vzdih lepe Silve ona želja, po
katerej je tako strastno hrepenela v življenju :
Ko bi me vsaj kdo rad imel, vsaj malo rad imel...
V jutru.
Narava vsa še tiho spava
In petja ptic še čuti ni —
A vam cvetlice, drobna glava,
Ze v rosnem joku se topi?
„Slovo od solnca je bolelo,
Po njem točile smo solze,
Nadjamo pa se, da dospelo
Bo kmalu tam izza gore."
O, solnce kmalu bo svetilo
Obrisalo solze vam bo,
V srce veselje vam bo lilo
In lica spet vam zacveto.
A moje solnce, ki vtonilo
Vže davno onkraj je gorž.
Oh, ono se ne bo vrnilo.
Ne bo mi brisalo solza.
Vlasta.
Milan Sanjár: Hudi grad. 223
Hudi grad.
Piše Milan Sanjár.
(Dalje).
V.
Gospod Goba se je vrnil iz mesta, kamor se je bil odpeljal
že pred nekaterimi dnevi. Bil je slabe volje. Pusto domovje
se mu je zdelo danes, ko se je vračal ravnokar iz mest-
nega sijaja in veselja, še zoperneje nego navadno. Razdraženi živci
in razbrzdana domišljija so mu neprestano budili nejasne, razkošno
šegetajoče slike iz velikomestnega življenja. Tam se živi, tam se pije
radost iz polne kupe, tam je človek srečen! In zdaj naj ostane zopet
tukaj na Golini, osamljen sredi sovraženih prostakov, nerodnih kmetov,
brez zabave in duševno sorodnih prijateljev, dokler mu zanemarjeno
gospodarstvo ne dónese kake večje vsote... Toda prav tega se mu
zdaj ni nadejati več, ker Golina nima lesa...
Sedel je na leseno klop pred hišo, da si ohladi v sveži jutranji
sapi od viharno preživljene noči razgreto glavo. Staro deklo, ki g-a
je prišla vprašat, kaj želi za kosilo, je osorno odgnal. Toda utruje-
nost in zaspanost sta ga jeli premagovati. Sel je v sobo, da leže.
V veži se začujejo težke, okorne stopinje, potem pa rahlo trkanje
na duri. Že je hotel Goba po svoji šegi s surovim krikom odpoditi
obiskovalca, ko se polagoma odprejo duri in v sobo se brez dovo-
ljenja nerodno primotá — Miha. V levi roki je nosil nekaj v veliko
modro ruto zavitega, z desno roko se praskal za ušesom ter debelo
gledal razjarjenega gospodarja, katerega je edino nenavadna in do-
cela nenadejana prikazen ter neumevna smelost Mihe nehote ustav-
ljala, da ga ni takoj obsul z divjimi kletvami in sunil iz sobe.
»Gospod... ne... prosim... zamerite!« jel je ponižno Miha.
»Kaj je?« je vprašal Goba.
»Pokorno in pohlevno vas prosim, če bi ne zamerili, častivredni
gospod...«
»Povej hitro!« je priganjal nestrpno Goba.
»Tu-le, prosim vas«, je nadaljeval zakladokop ter jel odvezavati
zavoj, »prosil bi ponižno, ko bi mi povedali, kako se po naše moli,
kar moram znati in kar je tu notri po nemško, prosim!...«
»Kaj bi rad?« je vprašal nevoljno, a vendar nekako radovedno
gospodar ter gledal Miho, ki je privlekel zdaj debelo, vezano knjigo
iz rute, potem drugo in še tretjo. Starinski fplijanti v rokah tega
prostaka so udivili Gobo toli, da je pristopil in odprl knjigo.
224 Milan Sanjar: Hudi grad.
»Ne vem, ali je ta prava ali je ta-le...« hitel je razveseljeni j
Miha. »Samo tisti zagovor, s katerim se hudoba odganja — trije ^
rudeči križi stoje spredi — bi mi prestavili. Vi, ki ste učeni in ste s
hodili v črne šole, kakor pravijo...« |
»Zakaj ti bode vse to?« \
»Hudograjski zaklad vzdignem!« deje tiho in pomenljivo Miha. :
Zaničljiv in strupen nasmeh je preletel za hip Gobin obraz, j
Listal je v knjigi ter gledal živobojne, kričeče slike raznih zlodejev, \
zmajev in pošastij, rudeče križe in tajno zavita in zamotana znamenja,
ki so gosto bila posejana mej nemškim in latinskim besedilom, na-
menjenim vražjevernemu, nerazsodnemu ljudstvu, ki tem raje sega po j
takih sleparskih knjigah, kolikor nerazumljiveje in drg-žje so.
Gospod Goba ni bil prijatelj domačega ljudstva. Zato ni bila |
sveta jeza, ki ga je zgrabila, ko je videl in slišal Mihine osnove in i
naklepe; vskipelo je v njem sovraštvo, zaničevanje do nevednega j
prostaka, ki se drzne nadlegovati njega s takimi neumnimi stvarmi, ]
in še danes, ko ga vse jezi!
Debela knjiga je priletela osuplemu zakladokopu v glavo. i
»Budalo!« je vpil Goba. »Ven!« j
Nenadni izbruh gospodarjeve jeze je ubozega zakladokopa tako j
zbegal, da je hitro pograbil svoje dragocene knjige ter spretno po- .j
begnil. Domov grede pa se je rotil in koval osveto. I
Goba danes ni našel pokoja. Misli, ki so ga še pred Mihinim i
prihodom vznemirjale, vračale so se mu zopet in zopet, kakor sitni i
komarji. Da bi kedaj popolnoma nehalo življenje, katerega se je na- :<
vadil že v dijaških letih in kateremu se je pozneje, ko mu je oče j
ostavil bogato dedovino, docela in strastno udal, — tega si niti >
misliti ni mogel. Da bi se on marljivo oprijel gospodarstva, uredil J
zanemarjeno posestvo, ter iskal zadovoljstva v sebi, v delu, o tem \
se mu še sanjalo ni. Njegova razbrzdana nrav, je težila po uživanju j
in ugoditvi vsake najpodlejše želje. j
Toda zdaj je temu konec, — to je Goba po dolgem ugibanju |
jasno uvidel. Jasno mu je bilo, da neha vse njegovo veselje zdaj, ko ]
vsiharajo denarni viri. .
Naporno je razmišljal, kje bi našel novih dohodkov. Toda zaman, j
Golina je bila docela opustošena, a njen gospodar pa za nobeno ;
vztrajno delo. In glej! Oni Goba, ki se je rogal Mihi in ga psoval j
zaradi njegove vere v Hudograjski zaklad, ta Goba se je po malem ;
oklenil sam ljudske govorice o zasutem bogastvu, kakor se oklene ;
toneči slamnate bilke. Ni sicer storil tega v prazni veri, a v zape-'
Ijivi nadi,  da so res nekdanji gospodarji Hudega grada zakopali!
Milan Sanjár: Hudi grad. 225
ondi naplenjeno bogastvo in da je to ostalo morda do danes v zemlji,
ker je zgodovinska vihra nenadoma odnesla roparske viteze. Misel,
da bi on iztaknil mesto, izkopal zaklad ter si tako opomogel in na-
daljeval, morda še poveličal epikurejsko svoje življenje, imela je zanj
toliko čara, da je ni mogel ostaviti.
Od Goline do Hudega grada je bilo kake tri streljaje. Prišlo
se je tja po gosti smrekovi in jelovi hosti, ki se je začenjala takoj
za domom. Gobi se ni bilo bati, da ga kdo vidi.
Vzel je pripravno orodje, odprl je zadnja, malo rabljena vrata
ter se napotil do razvaline, da si takoj natanjko ogleda mesto edine
svoje nade.
Skoro je bil tam. Vse je bilo tiho okolo starega zidovja; le
drobne senice so se rahlo oglašale sé svojim slabotnim glasom, ple-
zaje po gostem vejevji visokih smrek, ki so se ponekod celó ukore-
ninile na debelih, razrušenih stenah, kjer se je nabralo v dolgi dobi
mahovja in trohnečega listja v mehko plast, ter vile sé svojimi kri-
vimi, kačam podobnimi koreninami po razpokah zidin. Goba je ob-
hodil in ogledal dolgo, še visoko zunanjo steno, na konci katere so
se zbirali ostali, nepravilno razpeljani zidovi v okrogel, velik, a na
eni strani skoro do tal razrušen stolp. Mej zidovjem so se povsod
nahajali sledovi bogastvaželjnih kopačev; vse je bilo razrito in raz-
kopano. Le v kotu mej dolgo steno in stolpom je bilo še nekaj
nenačete ruševine. Po dolgem in skrbnem ogledovenju in ugibanju,
se je Goba nazadnje odločil, da v tem kotu poskusi svojo srečo.
Sklepal je, da pride tukaj v mehki zemlji najprej do podzemeljskih
prostorov, ki se morda še nahajajo pod razvalino.
Takoj se je lotil kopanja. Toda nevajen dela, je skoro opešal,
obilen pot mu je lil raz čelo. Sedel je na nizko zidino in menil, da je
za danes dovolj in da bo nadaljeval pričeto delo polagoma vsak dan.
Jelo je temneti. Goba je nabral v bližini suhih vej, je nanosil
na nizko in debelo zunanjo steno ter je užgal, ko se je docela
stemnelo.
Odhajaje domov, se je oziral v jasni ogenj mej črnim lesom
in porogljiv nasmeh mu je prelataval temno lice. V dolini pa so
ljudje govorili, da cvete nocoj Hudograjski zaklad.     (Dalje prihodnjič).
226 Feodor Sokol: Ob nevihti. — A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
Ob nevihti.
Na južno oziram se stran,
Na cvetno, duhtečo ravžrn,
Po njej se metuljčki podé.
In ptički se v zboru glasé.
Nad poljem pa vidim goro.
Oblak se razgrinja črez njo.
Iz njega sto bliskov žari
In grom že od daleč bobni...
Oblak ti nad cvetjem srca,
Ne kali, ne kali neba.
Te pestre gredice poglej.
Odplavaj, odplavaj naprej!..
Feodor Sokol.
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Preval Zaplaninec.
(Dalje).
II.
Stric Prokl v ulogi „osvoboditelja".
Povekševalo pa je originalnost teh ljudij še to, da je poleg vsa-
kega človeka ležala platnena vreča, trdo zavezana in takisto
mokra ter blatna.
Kraj sten je slonela cela vrsta korcev na dolgih drogih.
Ko so bili potolažili prvi glad in se je jelo razlegati zopetno
zahtevanje butiljk in kupic, naslonil se je Prokl na pult in glasno
kriknil:
»Hej, bratje, kdo se osvobodi?«
Iz početka je vse utihnilo. Potem so se zaslišali glasovi. Poka-
zalo se je, da se želita osvoboditi nad dve tretjini vse družbe, ali
vsi ne.
»A kaj pa vi?« je uprašal Prokl ostale. »Ali mislite peljati v
tovarno? Ali ste si konje kupili za vožnjo?«
»Kaj to tebi mar!« se je oglasilo precej nekaj glasov.
»Že prav!« je dejal Prokl, v tem ko je zgrbančil sive obrvi.
»Le vodko (žganje) mi morate danes plačati, čakal ne bom več.«
A. Cjehanovič : Mstinski močeradi. 227
»Smo li mnogo zapili?« je vprašala neka ženska.
»Mnogo ali malo, plačati morate...«
»Kaj to, — saj tudi plačamo!« je odločno odgovoril veliki mož,
čegar obličje je spominjalo na volka.
Prokl se je urno ozrl vanj in obmolknil, prestavljaje na pultu
kupice. Volk je umolknil.
»A če nočeš osvoboditi se, kako boš plačal nocoj ?« je vprašal Volk.
»Tebi?«
»Ne meni — a vsem... jaz hočem — sam računiti s teboj!..«
Med pivci se je zaslišal odobravajoč hohot.
»No, če je tako ... potem ne vzamem od nobenega nič... vle-
cite vse v tovarno ... tudi žganja več ne dam ...»
Po teh besedah je nastal dolg molk, potem se je začelo šepe-
tanje vedno gosteje in gosteje, kakor da bi veter šumljal z listjem.
Kmalu pa je iz šepetanja nastalo vpitje, in precej potem se je
v krčmi razlegalo tako razsajanje, da je kar po ušesih zvenelo.
Prokl je nepremično sedel za pultom in podprt ob komolec
delal se, kakor bi dremal. V istini pa je ves čas poslušal in izpod
roke mirno opazoval pivce.
Videl je, kako so se porivali, kako se plazili in hodili iz jednega
kraja v drugi, mokri, gladni ljudje, a delal se, da nič ne vidi in se
za nje niti ne meni.
Spor je postajal vedno živahnejši in glasnejši. Drug je zmerjal
drugega. Zlasti pa so se iz šundra culi rezko kričeči ženski glasovi.
V kotu so se že jeli tudi pretepati, a nekateri so jih takoj
razgnali.
Prokl se je obrnil.
»Hej, gospodiči! Mir, pojdite spat... Jaz ne bodem zavoljo vas
bedel vso noč... Iz dobrosrčnosti imam po noči krčmo odprto, kar
bi prav za prav ne smelo biti, saj menda veste ?... Še kazen lahko
plačam za to... Premišljuješ, kako bi ljudem dobro storil... jih segrel
in jim dal zreti, a oni!...«
Stric Prokl je obupno mahnil z roko, in ker je nastala tišina,
spet sedel na svoje mesto.
»Idi, Sarmatov, idi« — priganjal je nekdo nekoga.
Zdajci je težko vstal moker, mlad človek z izhujšanim licem ;
črte njegovega obraza pa so bile krasne in inteligentne.
Pristopil je k pultu in obstal.
»Kaj pa misliš stric Prokl, ali imaš še kaj vesti?«
»Imam jo, ,gospod', imam...«
»Videti ni, da bi jo imel...«
228 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
»Nataknite si naočnike... Saj ste prišli v naše mesto z očali...
Pomnite... Ščipavce ste nosili!«
,Gospod' se je premagal in z mirnim glasom nadaljeval:
»Striček, sedaj se ne govori o ščipavcih...«
»O čem pa?« je brzo prekinil krčmar.
»O čem? Poslušaj torej: ako bi ti, stari pes, stal zjutraj od
sedmih pa do sedaj do pasu v vodi, delal s korcem, potem bi spoznal,
kakšno ceno bi morala imeti žveplena ruda... Tovarna plačuje po
rublju in še više za pud*), a ti plačuješ po petdeset do šestdeset ko-
pejek. Je li to pravično?... Ker je ne moremo nesti štiri milje daleč,
izkoriščaš se s tem ... Včeraj si dajal že štirideset, a danes koliko daš ?..«
»Danes pa ne dam ničesar, poberite se mi danes s svojo žve-
pleno rudo ... Akd* zavod kupi, nesite ga tja, a čujte, kaj vam sve-
tujem: napravite si tu-le na bregu tovarno v obližju... Denarja imate
dovolj! Kaj bi se več menili ? ...«
Odgovora ni bilo.
Vsi so vedeli, da si je Prokl zadnja leta tako opomogel, da se
je zvezal s tovarno ter pošiljal tja vsak dan gotovo množino žveplene
rude (radi izdelovanja kisline in »cveta«). Cena pridelku je bila tako
dosti nižja, ker je bilo delavcev na izbero. Zato so vsi izprevideli,
da je borba ž njim brezplodna.
Ne le oni, ampak tudi celi rodovi teh dobrovoljnih sužnjev, ki
so nad štiriindvajset ur dolgo prebili v vodi, so morali se pokoriti.
Znali so i to, da se ne pečajo le oni, — zakotni B—ski prebivalci
s to obrtjo, ampak da je navzdol po vsi Msti ob pekočih julskih
dnevih in burnih oktoberskih nočeh vse polno jednakih delavcev. Z
njo se ukvarjajo razni berači, pijanci in prognanci, katere neprestano
vozijo v mesto B., kakor da je le-to nekaka Kamčatka, a ne mesto,
oddaljeno od Petrograda približno dvesto vrst.
Zvepleno rudo kopljejo v Msti tudi uboge babnice, žene pijancev,
izprijene ženske, delajo pa tudi otroci, ki jedva dvigajo korec s po-
sinelimi, drhtečimi ročicami...
Grozno je to delo.
Ondi-le na gori, vštric cerkve, stoji bolnišnica, ki je vsikdar
natlačeno polna teh ljudij. Med njimi ne razsaja ni mačuh, ni davica,
pač pa je razširjen poseben (kakor nazivljajo zdravniki) B—ski protin
nog, z vodeno oteklino, kakor da se voda, v kateri oni prestoje
mnogo ur na dan in tudi noči, vsesa pod kožo.
Napričkavši se s Proklom, je ,gospod' Sarmatov dobro vedel,
da ako on danes ne proda svoje vreče žveplene rude, potem mu ne
*) Pud je utež. En pud je 14O funtov.
A. Cjehanovič: Mstinski močeradi. 229
da Prokl ni jeter ni žganja, da bi mogel nesti svoji bolni Ivanki, ki
se je bila te dni prehladila.
Spomnil se je tega Sarmatov in se ozrl nazaj. In mahoma so
se vzdignili vsi kakor jeden človek — in začeli metati k mizi težke
vreče.
Prokl je vzprejemal blago kar na pogled, brez tehtanja in treba
mu je priznati, da se je malce motil, dasi seveda v svojo korist.
Ko je prišla vrsta na Sarmatova, da bi prejel denar za svojo
žvepleno rudo, je stal poleg njega »Volk«, ki je najpreje sunil njega,
potem njegovo vrečo...
Sarmatov je dejal jezno :
»Pazi!«
»Saj pazim,« je povzel »Volk« stiskaje pest in gotovo bi jo bil
uporabil, da ni v isti hip iz kota pristopil debeluhast orjak z dolgimi
na ramena visečimi lasmi.
»Hej, volkulja!« se je hripavo zadri ta in takisto pokazal pest,
rdečo in prav nič manjšo od glave teden starega deteta.
Imenovali so tega človeka »Djak«, in ne le radi njegovih dolgih
las, ampak tudi zato, ker je bil nekdaj zares dijakon, pozneje pisar,
zatem solicitator i. t. d., s kratka: prešel je vse stopinje trpljenja v
življenju, dokler ni s Sarmatovim vred bil prognan iz stolice...
Zazrši Djakovo pest, je »Volk« ostavil Sarmatova...
Zunaj Proklove krčme se je tolpa mokrih ljudi razpršila po
Pesčanoj ulici.
Sli so po dva, po trije skupaj, tiho se pogovarjaje. Razdavali
ste se dve imeni: strica Prokla in Sarmatova, a Sarmatov je koračil
samcat po stezi tik prekopa, in kakor se je videlo, je bil utopljen
v premišljevanje. Storivši še nekaj stopinj in zamahnivši malomarno
na dva, tri klice, ki so se razlegali za njim, je hitro izginil v vežo
polurazrušene kolibe. Kočica ta je bila na prvi pogled videti povsem
nesposobna za stanovanje. No prišedši na nesnažno dvorišče, na ka-
terem so se pri luninem svitu videli obrisi nekakih kadi, s počenimi,
kvišku štrlečimi obroči, je Sarmatov oprezno otvoril cvileče duri,
katerih deske so na raznih krajih bile -nabite z železnimi, dolgimi
kosi. V stanovanju, kamor je takoj stopil, je bilo tiho in temno.
Mesečina, padajoča skozi krivo, motno okence, je delala po tleh
svetel pramen do druzega kota, kjer je na kupu slame ležala ženska,
zavezana v pestri robec in odeta s polukožuhom. Vse pohištvo je
obstojalo iz velike mize sredi klopi pod sveto podobo, dveh stolov
ter skrinje pod palicami z borno šaro, sredi koje se je odlikoval
polustrti samovar. Takoj za durmi na levo se je videla cela vrsta
230 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
polic S korci razne velikosti; le-te so sezale čisto do stropa. Na vrvi
okoli peči so se sušile nekake cunje.
Sarmatov je snel kapo, jo obesil na klin in že je hotel stopiti
h klopi, na koji je ležala volnena žimnica in enake blazine, ko se je
v oknu cingljaje zdrobila šipa in prav mimo njegovih senc je v izbo
prifrčal težek kamen ali kos žveplene rude.
Tiho ječanje, komaj slišno iz kota, se je izpremenilo v krik, in
bleda ženska senca se je preplašeno vzdignila se svojega slamnatega
ležišča.
Mesečni soji so zdajci padali naravnost na njo, in jasno je bil
viden ves strah, naslikan na mladem obličju in v velikih prelepih
očeh.
»Andrej, kaj počenjaš?« je vprašala ona.
»Nič, nič, jaz sem tu,« je odgovoril on.
»Kdo"je pa šipo ubil?«
»Kdo drugi nego »Volk« !...
Ženska je ječe omahnila zopet na slamo, a Sarmatov je hitro
izginil iz izbe. Ulica je bila pusta. Samo v daljavi se je premikala
poslednja skupina ljudi, in nek tolst človek je, zaostavši za drugimi,
šel počasnih korakov.
»Djak!« ga je poklical Sarmatov.
Mož je obstal in odvrnil:
»No, kaj bi rad?«
»Nisi videl, kdo je vrgel kamen v naše okno?« je vprašal
Sarmatov.
»Kakšen kamen pa?... Sedaj? Ravnokar?«
»Da, baš ko sem stopil v kočo...«
»Nisem videl... šel sem zadi... A kdo pa drug, če ne Volk.«
Djak je segnil pod raztrgano kapo, se popraskal po glavi in
dostavil še čmerneje:
»Pazi, brate, čuvaj se ga . . . Pa tudi svojo Ivanko bolj čuvaj
pred njim.«
In oba sta še malce premišljala in potem, kakor razkačena
drug nad drugim se razšla-.
Djak je bil danes nekako posebno slabe volje.
Sarmatov se je vrnil v izbo in, stopivši v kot, se nagnil nad
bolnico. Njeno dihanje je bilo neenakomerno in hropeče.
Sarmatov, pozabivši celo preobleči se, je sedel, kakor je bil, do
pasa v mokri obleki, kraj slamnatega ležišča ter, sklenivši roki preko
kolen, se globoko zamislil.
A. Cjelianovič: Mstinski močeradi. 231
III.
Pregnanec.
In glej, njegove misli so se od bolnice malo po malo prenesle
na njega samega, na njegovo prošlost in so prehitele druga za drugo
grde, malone strašanske slike ...
Andrej Nikolajevič Sarmatov je bil rodom iz stare plemenitaške
rodovine.
Roditelja sta mu zgodaj umrla in mu nista zapustila nikakih
sredstev; kajti oče je bil strasten kvartač in je vse zaigral. Vzgajal
ga je stric.
Ta stric je bil bogat samotar, živeč razkošno v samotni hiši,
kjer sta bili stričniku odkazani dve .sobi v nižjem nadstropju. Tu je
Sarmatov preživel v družbi starega guvernerja tako dolgo, da je
stopil v vseučilišče. Nekega lepega večera se je pa starec ihteč po-
slovil od njega.
Stric ga je odslovil radi nepotrebnosti. Pač res, mari je mlademu
dijaku bil potreben guverner?
No vendar to ni bil razlog odpovedati starcu, ki je živel celih
dvanajst let v hiši.
Uzrok je bil bržkone drugi. Stric ni mogel trpeti moža, a po-
slednji ni ljubil strica in parkrat, kakor se je spominjal Sarmatov,
se je guverner pritoževal zadnja leta v tem oziru proti njemu, na-
ravnost imenuje strica starim seladonom (ljubitelj žensk) in človekom,
ki je surov in pripravljen na vse. Morebiti je to prišlo na ušesa
»seladonu«. Bodisi kakor hoče, ali starec je preminil, zadnjikrat po-
novivši tisti dan svojo staro frazo, kazoč s prstom na gornje zobe :
»On je zloben, razuzdan človek« in pristavil: »varuj se njegovega
upliva, on ti bode na kvar.«
In starec je imel prav.
Ko je bil Sarmatov v tretjem tečaju univerze, se je zaljubil.
Predmet njegove strasti je bila revna deklica, no, izredne kra-
sote ; živela je z materjo vidno skromno in, kakor se je videlo, bila
mu je naklonjena, — no — prišlo je, da je namesto nameravane
idilične ženitnine, ona jela dobivati podporo od strica, kateremu je
nečak nekoč razkril svojo namero. In izteklo se je tako, da se je
med starcem in gojencem vnel hud prepir, vsled česar je bil Andrej
Sarmatov izgnan iz stričeve hiše ter začel zbok gorja popivati in
zapravljati svojo itak pičlo dedščino, katero je bil prejel, ko je postal
polnoleten. - . ,
232 Kristina : K slovesu, i
Precej je ostavil vseučilišče.
Novci so bili pošli. Začel se je klatiti okoli, prišel, sam ne vede
dobro kako, v družbo mladih ljudij, ki so bili mahoma aretovani in
iztirani, a ž njimi vred so iztirali tudi Sarmatova. On ni znal, kam
so odposlali ostale, ali njega so poslali v mestece B. in ž njim je bil
zajedno pripeljan tudi razdijakon.
Težek je položaj prognancev v okrajnih mestih. Ako imajo le ti
kolikor toliko svojega lastnega premoženja, potem še položaj ni tako
bridek, toda gorje revnemu prognancu: tega čaka ali strašansko po-
tepuško življenje, ali pa težko vsakdanje delo.
Osobito surovo pa se kaže ta kazen za izobražene, inteligentne
ljudi...
Vsled obupa postanejo ti ljudje tako zlobni, da prekašajo naj-
bolj zagrizene lopove se svojo naglostjo in cinizmom.
Prebivalci B—skega mesteca in okoličani se gorko pritožujejo,
da so bivališče v njih tihi Palestini izpremenili v kaznilnico, no, zato se
raduje krčmar Prokl in mestni tvorničarji, zlasti oni od žveplene rude.
»Popiva, popiva«, pravi krčmar Prokl, »potem pa zleze v ma-
tuško Msto po novce.«
Sarmatov se je nekoliko dalje nego Djak ohranil neodvisnim.
Pomagaje poslednjemu z nekimi groši, ki so mu ostali še od »prejš-
njega«, je bil kmalu primoran prodati obleko, kar se je zgodilo že
tedaj, ko je Djak vsled pomanjkanja zlezel v vodo in je dokaj uspešno
delal s korcem, svetuje i njemu ukreniti takisto.
Ali dokler so po žepu žvenkljale kopejke, se Sarmatov ni maral
ukloniti. No, slednjič je vendar pristopil v vrsto B—skih rudokopov.
Poslednji belič je bil izdan. (Dalje prihodnjič).
K slovesu.
Ugasnil kras je zlati, solnčni,
Smejo se zvezdice svetle
Midva si z gorkimi poljubi
Obupno tešiva srce.
Oh nama solnčece ljubezni
Zašlo v slovesu jutri bo.
Spominov zvezdic v tožno dušo
Pa zasvetilo sto in sto. —
Kristina. i
Iz ])oezij Jurija Karaska. — Bogomila: Savska zdravica. 233
Iz poezij Jurija Karaska.
Iz češčine prevel Al. Benkovič.
Pokopališke rože.
O bela kri rož pokopaliških! Cvetovi pozabljenja, bledi kot
čela umirajočih, poroseni s smrtnim potom, cvetovi, kli-
joči iz teles propadlih, nerazumljenih pesnikov,  o  bele
rože pokopališke!
O, rožnata kri rož pokopaliških ! Cvetovi mrtve ljubezni, dišeči
kot nedrija nedotaknjenih devic, cvetovi, klijoči iz grobov umrših
ljubimcev, o rožnate rože pokopališke !
O, žolta kri rož pokopaliških! Cvetovi tihote in pobožnosti,
nežne in dišeče po zaduhlini svile, pokrivajoče posušena telesa svetih
devic za steklom rakev samostanskih oltarjev, o žolte rože pokopališke!
O, krvava kri rož pokopaliških! Cvetovi prokletja, zastrupljeni
od tajnosti rakve, cvetovi, klijoči iz teles gnijočih samomorilcev, o
krvave rože pokopališke!
Zazidana okna.
O siva turobnost zazidanih oken! Tako davno zazidanih! Odpr-
tine pošastne in polne pajčevin, strmeče v me, kakor prazne oči
slepcev, ugasle na pročelju stare zapuščene palače!
O, siva turobnost zazidanih oken! Tako davno zazidanih! Kaj
tli za vami pokopano in pozabljeno v večni, neprodirni temi, v tihoti,
katero moti samo prasketanje razrušenega rokokovega pohišja, po-
kritega s pobledelo modro svilo !
O, siva turobnost zazidanih oken! Tako davno zazidanih! Jaz
sanjač neumni v nočeh pošastnih, ko veter stoka in moti moj spanec,
gledam v vaše neme, molčljive odprtine ter želim videti vas razsvet-
ljena od prošlega svita plesov, nekdaj slavljenih za vami! O, siva
turobnost zazidanih oken! Tako davno zazidanih!
Savska zdravica.
Teče bistropena Sava,
Po nji lahek čolnič plava,
Lahek čolnič mimo brega,
Z čolna pesem se razlega. —
To poj o slovenski sini
Na posavski domovini:
„Bog te čuvaj očetnjava,
Bog te živi majka Slava!"
Bogomila.
234 Grilček : Iz dnevnika male gospodinje.
Iz dnevnika male gospodinje.
Piše Grilček.
Krompir ali podzemliica.
,    ,        1    1 • — velikega travna.
Kuku ! Kuku ! *^
. . . Sentana prijaznost, ta-le iz gozdiča sem!  Težko te
poslušam, prav težko . . . kajti rada bi zrla za tvojim klicom
v ono mično zelenje, rada se zamislila v tajnosti svojih obečanj, toda
prosim te, prenehaj, počakaj ptica ljuba!
Kuku!
Tu-le imaš. Je že tako, človek se mora le premagovati! Zdaj
ni obračati oči izpred sebe, in velikega koša, od cimastega krom-
pirja, o kterem je treba misliti, ostane li cel, ali se večji razreze na
dva, ali na tri kosce, katerih pa mora vsak imeti vsaj tri močne oči,
da je sposoben za »seme«. Kaj pa bi mislila mamica o meni, kaj
bi rekla, da bi jaz še krompirja za sadenje ne znala izbirati! Grajala
bi me. Oh, le tega nikar, — že celó ne, ker sta Veronika in vini-
čarjeva žena tako blizu! Tamkaj-le spravljata breme že izbranega
semenskega krompirja na majhen voziček z dvema kolesoma, tako
zvane »gare«, katerega zapeljeta, ne pozabivši svojih motik doma,
na polje do naše njive.
Idem za njima. Kako prijetna je ta pot, po ozkej pa vabljivej
cesti! Skozi našo vas grede, se mi dozdeva, kakor bi se male znane
mi hišice ponižno potuhnile pred vsemi temi krasnimi, cvetočimi, sad-
nimi drevesi. — Za saboj ostavljam duhteči gaj in odpre se mi prostorna
dolinica z vaškim poljem, ki tolikrat spreminja svoje barve. Sedaj
prevladuje zelenje travnikov z bohotnim deteljiščem. Zraven na njivah
pa zeleni ozimina, kakor: pšenica, rž, ječmen —človek bi mislil, da
je vse le trava! A, čakajmo, da dozori; tedaj se narišejo nam, a še
bolj v kmetovo radost, v to zeleno ploščad mnoge zlatorumene črte.
Ubogi kmetic! Ubogi? Saj vodi s tolikim veseljem in zaupanjem svoj
plug, obrača svojo brano . . . nova pomlad, nova dela . . . nove nade,
nove skrbi! Tamkaj je sejal pšenico, rž, ječmen, tukaj koruzo, proso,
konoplje, krompir.
Glej, glej, naša njiva je tudi prav lepo razorana, to se pravi
tudi z brano na drobno prevlečena, ter ob vseh krajih — seveda z
motiko — lepo, visoko prigrnjena. Kaj se je pa dalo gnoju! — Ve-
ronika in viničarica sta se ravno ustavili, kadar sem jih došla.
Da se sadi krompir z motiko, potrebujejo se saj dve delavne
moči: ena, da maha z motiko, druga, da sproti meče krompir. Ker

Grilček : Iz dnevnika male gospodinje. 235
sem tudi jaz tukaj, pomagajmo si drugače. Hitreje pojde, ako obe
vzameta motiki v roko in jaz da njima strežem. Uvrstimo se tako:
Veronika in viničarica se postavita na njivi druga k drugi, jaz pred
nje s košaro krompirja. Zamahneta vsaka v svoji vrsti se svojo mo-
tiko, zasadita jo v zemljo, privzdigneta toliko, da krompir, katerega
jaz zalučam, lahko zadene v jamico, zopet izdereta motiko, zemlja se
zasuje, in že je krompirček ob enem položen in zakopan.
Tako nastaja vrsta za vrstami, ki naj bodo ravne, četudi niso
potegnjene ali razorane s plugom ali nalašč zato pripravnim strojem,
kateri čestokrat dobro služi vsem onim, ki sadijo prav mnogo krom-
pirja ter imajo tudi živino, da vleče. V take brazde se krompir enako-
merno nalaga, ter zatem na isti način se zemljo zopet zakriva, kakor
se je razkrilo. Ker zraste v lepi vrsti, ga je tudi lahko pozneje s tem
orodjem ogrebsti, t. j.: prav visoko ga obsuti se zemljo, kar daje
koreninam obilnejo moč. Pri krompirju — podzemljici — so korenine
najvažnejši del! — Okopavanje jo treba kmalu opraviti, kadar so
široki, narezljani, malce kosmati listki priruli čez površino. Še paziti
je — kakor pri vseh koristnih rastlinah — da se nežnim mladežcem
ne pride preblizu, da se ne poškodujejo koreninice. Z roko je naj-
ložje poravnati, najložje otrebiti plevel! Res, mnogo je umotvorov,
ki nadomestujejo toliko rok, toda —¦ vsi so mrtvi!
Bodemo li kmalu imeli veselje videti novi krompir? Nemški
pregovor pravi: »Setzest du mich im April, komm' ich wann ich
will, setzest du mich im Mai, komm' ich glei'«. V maju je že bolj
toplo, zato je ta pregovor prav lahko resničen.
Omeniti je samo še, da krompir ne razpada le na mnogo vrst
— poznamo belo-, rmeno-, rdečkasto - mesenatega — ampak tudi
še zgodnjega in poznejega. Vsak pa dozori, bodisi prej ali slej, —
na polju od malega srpana naprej — kadar mu je orumenelo steb-
lovje, listje ovenelo ali osulo se. V svojej najlepšej dobi pa je cvetel,
kakor cvete na svetu vsaka stvar.
Oni, ki so sadili, ogrebali krompir s plugom ali strojem, ga
tudi izkopajo — ž njim. Mi pa ostanemo pri motiki! Pazno, po strani,
da se ne bode zadevalo vanj. O kako veselje, kadar se odtegne
zemlja, ter se prikaže cel kup debelih, nežnobelih krompirjev, neka-
teri še ob tankem živcu, viseč ob onemoglem steblecu! ... Ce bi bil
kateri gnjil, zavrzimo ga takoj, da ne bode treba prebirati ga doma,
večkrat nego treba! V malih kupčkih se kar na njivi na solncu po-
suši, kadar je že ves zagledal beli dan, dokler ne pride voznik. Ve-
ronika, viničarica in naše stare »gare« so res preslabe, da bi ga pri-
peljale domov, saj ga je toliko, toliko!
236 Književnost.
Književnost.
Tretji koncert ,,Glasbene Matice". — »Ljubljanski Zvon« piše
o tem prekrasnem, finem koncertu tako-le: Pa sij on po sv. Ma-
tevžu, zložil Joh. Seb. Bach, Glasbeni svet resne smeri je dan-
današnji splošno prepričan, da ni boljšega krepila umetniškemu duhu,
niti boljšega sredstva za njega blaženje, nego so Bachova dela. S
čisto arhitektoniko in z največjo doslednostjo v razvrstitvi oblike
druži Bach nedosežno globoko pojmovanje in določno karakteristiko.
Zato priznavajo vse resne glasbene struje soglasno mojstra Bacha,
ker nahaja vsak izmed njih v njegovih delih svoj posebni ideal.
Vera je Bachu vir vse poezije in vednosti, iz nje se mu snuje
vse njegovo mišljenje in ves njegov občutek. V nabožnih in za cerkev
namenjenih skladbah podaja Bach najlepše svoje tvorbe. Med te je
zlasti šteti najveličastnejše njegovo delo —• Pasijon po sv. Ma-
tevžu. Mogočno, kakor iz umetniški preprostih evangeljskih besed
vpliva tragika mučeništva Zveličarjevega v Bachovi nesmrtni glasbi
na vernega poslušalca. Elementarno moč oživlja delo in veže nase
duha in srce. Koliko nravne velikosti javljajo v svoji preprostosti že
sami recitativi, v katerih so vglasbene besede evangelija. V njih je
obsežno neizčrpno bogastvo plemenite melodike in vzvišenega dosto-
janstva, nepregleden svet divne krasote. In v zborih, razdeljenih na
dvoje, opremljenih z veličastnim šumom velikega orkestra, združe-
nega s temeljnimi zvoki orgel, se kaže burni temperament sklada-
teljev ; s takim razsežnim aparatom izraža Bach najznačilnejše svoje
krepko, oduševljeno mišljenje, svojo verno udanost v Stvarnika, vse
svoje čutje. Prvak v kontrapunktiki je našel Bach v teh svojih zborih
pravi element, da zadost-i svoji čudoviti sili tvorjenja. Biseri nežnega
čuta so v pasijon vpleteni korali. Iz njih sevajo radost, bol in nada
kakor iz rose, ki se blešči v jutranjem solncu na cvetu pomlajene
prirode.
Proizvajanja Bachovega težavnega veledela je bilo v čast »Glas-
beni Matici«. Zbor in orkester sta podala delo v popolnoma dostojni
obliki pod zaslužnim vodstvom vodje g. Čerina, ki se je očividno
energično zavzel za proizvedbo. Evangelijske besede je predaval v
recitativih g. Raz ing er, ki je kot pevec-deklamator na najboljšem
glasu, zanimivo in odlično. Vestno se mu je družil kot izboren bari-
tonist g. dr. S tu h e C. —oe—
»Bolgarija in Srbija« je prav lepa knjiga, katero nam je podala
letos družba sv. Mohora.
Cela knjiga je lepo, pogledno sestavljena. Posebno je nam
ustreženo s premnogimi krasnimi slikami in zemljevidom Bolga-
rije in Srbije; knjiga je pisana v lepej slovenščini. Edino, kar mi v
njej ne ugaja, je, da so stavki začeti mnogokrat s členicami. Kako
lepa misel g. prof. Bezemšeka podati slovenskemu ljudstvu spis naših
bratov! Takih knjig nam treba, da se spoznamo, da se naše ljudstvo
zave, da nismo osamljeni, da imamo še mnogo bratov. Pisatelj te
knjige nam v svojem predgovoru pravi, da nam mogoče poda poz-
neje opis še drugih narodov, živečih na Balkanu. Prav hvaležni mu
bodemo.
„Cena življenja", igra v treh dejanjih spisal V. I. Nemirovič
Dančenko. Misel, katero je razvil Potapenko v »Pravici do sreče« ter
v »Večni istini«, ista misel je snov Dančekovi igri. — Kdor nedela,
mora se ne le dolgočasiti, ampak tudi propasti, a le kdor dela, le on
more biti zadovoljen.
V povesti ali noveli je gotovo mnogo lažje obdelati katero koli
si bodi misel nego pokazati jo se živimi ljudmi na odru.
V povesti ni treba dejanja, kakor ga nima skoro čisto nič »Večna
istina«, a vleče in mika te vendar tako, da se ne moreš ločiti od nje.
Snov »Večne istine« je skoro ista kakor v Dančekovi drami,
ali kako velik je razloček med ono krasno povestjo in to slabo dramo!
Glavna značaja Danilo in Ana sta očrtana nejasno, da slušatelj
res ne ve, je-li v njih kakov značaj, ali ga ni. Tudi o učenjaku nismo
prepričani, je-li res učenjak, ki tako naglo pregovori in združi kar
na mah moža in ženo, občinstva pa vendar ne prepriča se svojo
filozofijo.
Prvo dejanje je dokaj živahno ter obeča mnogo (kar pa. žal, ne
pride); drugo je dramatiško dobro, a v tretjem, kjer se pričakuje raz-
jasnila, ni nikakega dejanja, ampak le filozofiranje in moralizovanje.
Kako se je igrala ta noviteta, pove že ime glavnih igralcev:
Zacconi in Varini.
Razno. 237
Razno.
Iz učiteljskih krogov. Naše plače so toraj urejene. Hvala Bogu,
nam prijaznim gg. poslancem in pa g. Janji Miklavčičevi, porinili so
tudi nas učiteljice, vsaj v polovici, do zasluženih pravic. Zanašamo
se sedaj na obljubljeno pomoč gg. kolegov, kateri so nam rekli, da
morajo najprej priboriti kruh sebi in potem se šele oglasijo za nas.
Dokler pa ne bo iz te moke kaj kruha, sprejmimo hvaležno, kar je,
238 Razno.
saj je vendar boljše nego nič in tem boljše, ker ga nam ne more
nihče očitati. Za začetek nam 50 gl. ne uide več in kar bo več, bo
Bog dal in pa komisija, ki bo status sestavila.
Da, ta ubogi status! Vsak bi bil rad najprej v njem. Stavijo
se različni, več ali manj pametni predlogi, le od naše strani še nisem
videla nobenega. Ne bo mi zameril naš pesnik, če mu en verz malo
prevstrojim:
Kaj mi razkril boš status
Nadja srce se, in — boji!
Boji namreč, da ostanemo večinoma na lahki strani Mihaelove
tehtnice, ker znamo premalo »renomirati«. Brez renomaže bo težko
priti v petino izvoljenih, kamor gotovo poleg mene upajo priti vse
tiste učiteljice, katere so g. Janji rekle: »Le delaj, svoj čas že sprej-
memo, če nam kaj pridobiš. Da bi segale v žerjavico, pa so pre-
mehke naše ročice.« — Vidi se, da še ne znamo, da združena moč
dela čudeže. Dokler bomo pustile posameznim delati vse za vse, pre-
zirane bomo še bolj pomilovalno. Dandanes, ko stopa vse z zvezo k
skupnemu delovanju, ko še celo priprosti delavec zastopa združenimi
močmi svoje težnje, nimajo med izobražene se vrsteče učiteljice to-
liko pojma o solidarnem postopanju, da bi zagovarjale najjedno-
stavnejše skupne zadeve. Seveda je prijetnejše sesti k polni mizi,
nego truditi se s kuho, ker človek potem ne pride v zamero, če je
juhca preslana. Take izvoljenke si mislijo, česar ne vem, me ne peče,
ter žive in bodo živele po starem programu. Naj se svet na glavo
postavlja, kakor mu drago; naj vroče glavice zbadajo v »Slovenki«
kolikor hočejo, saj jih ne vidimo in ne slišimo. Uživajmo v miru
ljubi kruhek, zabeljen z duhovitimi šalami iz »Fliegende«, kateri list
je edini vreden biti uvrščen v našo dušno pašo. Za to bi bilo treba
posebnega topa, čegar grom bi jih vzdramil; ali pa izvrstnega go-
vornika, kateri bi jim povedal postno propoved, seveda boljo nego
je ta, v kakoršno bi bila jaz kmalu zašla od plač in statusa. Toraj
brez zamere, če sem že vrgla malo preveč soli v to juho, pa naj bo
v nadomestilo primanjkljaja soli kje drugje. Morebiti se zdaj spomladi
nekatere prehude, zato počakam raji boljših časov z nadaljevanjem
te postne propovedi. U. V. Ž.
Nekaj novega. — Jako neprijetne so igle za pripenjanje klo-
bukov. Temu nedostatku se je prišlo pred kratkim na pomoč. Izumili
so nekake kratke glavnike se zagozdo. Vsakemu klobuku se prišijeta
dva, drug drugemu nasproti, na notranji strani. Klobuk denemo na
glavo in porinemo ona glavnika skozi lase navzdol. Spodaj se dene
zagozda čez. Prihrani se na ta način klobuk, katerega igle pokvarijo.
Doma. 239
Klobuk je tako bolj trden na glavi, kar nekaj velja, posebno o burji.
Prodajajo se po dva na enem kartonu.
t Anton Majaron. — Neizprosna smrt je vzela Slovencem zopet
mlado, čilo moč, od katere smo smeli še veliko pričakovati. Umrl
je v Borovnici, v svoji rojstni vasi gosp. pravnik A. Majaron
v najlepši dobi svojega življenja. »Slov. Narod«, čegar zvesti so-
trudnik je bil, je priobčil iz spretnega peresa njegovega dobrega
prijatelja-pisatelja gosp. Jo s. C. Oblaka o njem krasno pisano čr-
tico »Na grob prijatelju« ; tak nekrolog je blagi pokojni zaslužil radi
svojega plemenitega in moškega značaja. Imel je lep pisateljski talent
ter napisal poleg več krajših spisov v listku »Slov. Naroda« lepo
povest »Borovške gracije«, ki je bila namenjena najprej »Slovenki«,
pozneje pa izšla v »Edinosti«. Njegovi spisi so se odlikovali po zdravem,
realističnem jedru, neprisiljenem humorju in prijetni ironiji. Bil je
član kluba realistov na Dunaju. —d—
,,Družbe sv. Cirila in Metoda kava" je pred 14 dnevi izšla. Za-
loga na drobno in debelo je pri Iv. Zabačin-u trgovcu v Ljubljani. —•
Slovenke ! Zahtevajte v vseh prodajalnicah le to izborno domačo kavo !
Velika skrb za živali. — Gospa Chossegros iz Pariza je za-
pustila tri milijone frankov društvu za protekcijo živali, medtem
ko je svojim prijateljem ostavila le 200.000 frankov. — Ko vredimo
zapuščino — je rekel predsednik onega društva — ostane nam od
te vsote le 60.000 letnih dohodkov, kateri bodo komaj zadostovali za
vse reforme ter za vse zahteve, katere je zapustila pokojnica v svoji
oporoki. —
Doma.
„Prvi korak". Vsaka mati opazuje s posebno blaženostjo prve
korake svojega otroka. Kako ponosna je, kako srečna, čeprav so
tako nerodni ti prvi poskusi! Ko pa je postal otrok krepkeji, da že
teka sam okoli hiše, ne zanima je več toliko hoja njene dece. In
vendar je velike važnosti, da se na hojo otrok gleda tudi ;/ poznejšej
dobi razvoja, kajti cesto se navadi otrok šele pozneje, da stavi kolena
skupaj ali pa jih raskriža na vzven, kar se potem odpravi tem težje,
čim bolj so že razvite kosti.
Otrok naj se nikoli ne pusti tako dolgo na nogah, da bi se le
male nožice utrudile od hoje, ampak le polagoma naj se vterjujejo
mlade mišice. Mati naj pazi, da otrok ne stavi nog tako, da so prsti
obrneni na znotraj, ampak pete morajo biti noter obrnene, prsti pa
240 ' Doma.
ven. Če pa se je vtihotapila kakšnasibodi napaka, mora se otrok
vaditi vsak dan korakati, da pazi na se in svoje kretanje, kar je
prav važno za pozneje življenje.
Najboljša pohvala materi in njen ponos pa bo, če bodo stali
njeni dorasli sinovi in hčere pred njo lepo zraseni kakor sveče. Se-
veda, kedor pride pohabljen na svet, temu se da navadno malo
popraviti.
Kako naj se streže učencem doma. i. Hrana bodi preprosta in
tečna. Je naj se le o določenih urah, vmes pa naj ne dobe otroci
nič, ker si tako pokvarijo tek. Izključno mesna hrana ni zdrava,
mleko in jajca so velicega pomena. Večerja naj ne bo preobilna in
naj se jim da i uro predno gredo spat. Kadenje je strup za nje,
ravno tako se naj ne razvadijo s slaščicami. i
2. Za spalnico naj se otrokom odkaže najboljša soba z dobro
ventilacijo, kajti zrak je jeden izmed najvažnejih faktorjev, ki pospe-
šuje po svojej kakovosti ali pa ovira spanje in razvitek med spanjem.
Otroci od 6-g let morajo spati ii ur, 10-12 letni po 10V2 ure, 12-13
letni po 10 ur, 14 do 15 letni po 9 V2 ure, 16 do 17 letni po 9 ur.
Seveda se mora ozirati na belehne in slabo razvite. V postelji naj
se jim nikakor ne dovoljuje citati. Cas, kedaj morajo iti spat in kedaj
naj vstajajo, mora biti določen. Sosebno zjutraj je gledati na to, da
ne poležavajo in lenarijo v postelji preko časa.
3. Obleka ne sme biti tesna, da se oprsje in sploh telo lehko
razvije normalno. Velicega pomena je obutalo, ki naj bo pravilno
anatomično prikrojeno, da ne provzročuje takozvanih kurjih očes in
ne skvari cele noge.
4. Telovadba. Jako važno je, da se otrokom pripravijo umestna
orodja, s katerimi telovadijo v sobi, kadar jih slabo vreme ovira v
gibanju zunaj zidov.
2. Knjige naj nosijo v šolo na hrbtu, deklice kakor dečki, kar
je posebne važnosti za hrbtenico. Ako nosijo torbe v roki, navadijo
se, da jih nosijo vedno na jednej in istej strani, kar provzroči, da se
začnejo držati na jedno stran.
6. Ctivo naj bo primerno duševnemu razvoju mladih učenjakov.
Preoblagati se ne smejo. Duševnemu in telesnemu razvitku dolžni smo
jednako skrb.
7. Otroci naj se nikakor ne ofnehkužijo, ampak vtrjujejo, da
samostojni tem ležje vstrajajo v boju za obstanek.
Listnica uredništva. — Gg. sotrudnike lepo prosimo potrpljenja, ako ne pridejo
njihovi spisi takoj na vrsto, ker smo baš z malimi pripovednimi spisi dobro založeni. —
U. V. Ž.: Prepozno. _