Na korajžo nas vabiio. Nekateri naši ljudje pravijo, da se ne splaea baviti se s »Samostojno« stranko. Narod je «Samostojni« povsod obrnil hrbet. Po njih delih so jih spoznali, sajnostojne zapeljivce. In naše ljudslvo obračunava sedaj s lemi nesrečniki tako, kakor obračunata oče in mati z zapeljivcem. Z brezovko ali grčavo palico ga tirata od hiše proč. Taka usoda je zadela tudi one prešerneže, politične goljufe in zapeljivce, ki so dne 28. novembra 1. 1920 pri volitvah spravili v nesrečo ne samoslovenskega kmeta,- temveč celokupen slovenski rod. Da jih otmemo pozabljivosti, je treba, da od easa do časa beležimo, kako se godi našim «prijateljem« v samostojnem taboru, kako pišejo, kako govorijo pred ljudstvom, a lcako delajo v Beogradu. V «Kmetijskeni listu« piše znaiii izbeglica iz goriške Vrtojbe Mermolja, da se ne boji za Štajersko. Seveda «e mu ni treba bati, ker itak pri nas ninia kaj več iskati. Pravi, da položaj »Samostojne« ni ravno obupen. To se reče z drugimi besedami: Prišli so do prepričanja, da jih narod ne mara več. Dragoceno priznanje. Mermolja sam piše: «Pred časom sem prišel na potovanju (?!?) v kraj, kjer je dooila naša (SKS) stranka 150 glasov. Rečem nekomu, da bi imeli tu shod. Pa mi pravi: «Kaj hočete? Dobrega nam ne prinesete, slabega pa je itak dovolj.« In Merniolja ni smel govoriti v tistem kraju. S svojim adjutantom, bivšim glavnim tajnikom Samostojne Konrad Brusom jo je moral na tihem po stranskih potih pobrisati iz listega kraja. In ta kraj se zovc Sv. Jakob v Slov. goricah. Takih krajev, kjer je naše ljudstvo spoznalo, da je na Štajerskem Mermolja zapeljal ljudstvo pred brezdno gospodarskega in narodnega propada, je na stotine. Ljuflem so se po vsch selih odprle oči. Šedaj se Mermolja, Drolenik in Dobnik (Urek pa se še vedno kuja!) tolažijo s tem, da «bo že bolje.« Saj je Mermolja napisal v zadnjem «Kmctijskem listu«: «Klerikalci bi mogli k večjemu še enkrat pokazati, kaj da zmorejo.« Val obsodbe goljufive «Samostojne« gre med Ijudsl vom naprej, kakor mogočen vihar. Najhujše «samostoj ne« trdnjavc padajo, ljudstvo ne mara več slišati govorov samostojnih poslancev in agitatorjev. Pri nas na Štajerskem si ta stranka ne upa več prirejati javnit. shodov, razun če pošlje kak okrajni glavar Puclju na pomoč cele kolone žandarjev. Naziva «samostojnež« se vsak pošten elovek sramuje. Dogodili so se slučaji, da hočejo ljudje vložiti tožbo za razžaljenje časti, ako kdo koga naziva «sauiostojnež.« In dasiravno voditelji Samoslojne vidijo in čutijo vse to, vendar se delajo slepe in glube. Čitateljem «Slov. Gospodarja« je gotovo znano, da ptič noj (po nemško: Štraus), ko opazi nevamost in ne more več uteči, vtakne svojo glavo in vrat v gosti grm, misleč: «Jaz ne vidiin preganjalca in tudi on mene ne bo opazil.« Dasiravrso samostojnežev do mala nihče več ne mara, vendar si' še vsiljujejp našemu ljudstvu, še vedno kličejo drug drugega na korajžo. Svojo neznatnost, svojo borno število hočejo spajati ti ljudski zapeljivci z vsemi oniml strankami, ki niso v našem taboru. Podobni so nekdanjim malirn črnogorcem, ki so ob vsaki priliki naglašali: «Nas in Rusov je 100 milijonov.« Ne slepijo samu Ijudstva, temveč tudi sami sebe. Strašijo nas s svojimi mesarji in vojnimi dobičkarji ter birti, ki so baje na Kranjskera njihovi pristaši. Mermolja in »Kmetijski list« smatrata, da radi teh ljudi z usnjatimi sukiijami in obširnimi trebuhi njib stranka stoji na Kranjskem dobro. Mi pa pravimo: Vse klicanje na korajžo samostojnim zapeljivcein nc bo nič pomagalo. Zapeljivce in coprnice so nekdaj zažigali na grmadab, a Ijudstvo danes samostojne politične goljufe in zapeljivce meče na — cesto. Ob 12. uri jc od saruostojnih prerokov zapeljan narod spoznal, da je bil na krivi poti, na poti propada.