ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVII 1973 v. ,.V.orisu manjšinske problematike je v knjigi orisan pomen društvenega življenja dunajskih Cehov. Avtorica je tudi ugotovila, da je delovala konec devetdesetih let yec sto čeških organizacij in društev, katerih obstoja niso zajele m ti pristojne oblasti; niti nemškonacionalna »obrambna društva«, hiti ceni sami Zanimiva je nadrobnost, da je središčna Slovanska beseda (ustanov­ ljena 1. 1848) po ustanovitvi izdala tisoče letakov v češkem, slovaškem,' polj-, skem, ruskem, srbohrvaškem, slovenskem in nemškem jeziku. Clan društva je bil kasneje tudi Matija Murko. Dalje izvemo, da so bili med udeleženci prvega vseslovenskega sokolskega zleta (kongresa) leta 1882 tudi dunajski Cehi. Americani, Slovenci in Hrvati. - Poleg opozorila na kulturna društva še Oletterjeva dotika delovanja kulturnih organizacij dunajskih Cehov ter deleža ceske skupnosti v dunajskem delavskem gibanju. Ugotavlja, da je bilo češko delavstvo kot številčno najmočnejši sloj, vključeno v socialnodemokratsko stranko, od preloma stoletja pa se je tej stranki priključila še narodnosocialna stranica U meščanskem taboru avtorica pravi, da je ta igral v socialni struk­ turi ceske skupnosti le, vzporedno vlogo. Ob delavskem gibanju se dotika tudi '•> narodnostnega vprašanja v tem gibanju. — Poseben razdelek je namenjen prikazu dunajskega češkega kapitala. „ Tako kpt drugod je tudi na Dunaju igralo posebno vlogo nenemško so sko vprašanje, saj so mestne oblasti preprečevale ustanavljanje češkega šolstva, tudi privatnega. Zanimiva so tudi opozorila, da so pristojne oblasti onemogočile celo utrakvistično šolo, ki bi omogočala češkemu šolarju prehod na nemški jezik Torej nasproten postopek kot na Koroškem. Pretres doku­ mentacije je dalje pokazal, da so se pojavili poudarjeni javni protičeški nastopi na Dunaju sele z Luegerjevo dobo, v njihovem ozadju pa so bila prizadevanja po ohranitvi nemškega značaja mesta.-Pripadnike češke skup­ nosti niso pričeli sedaj le ovirati, ampak tudi odpuščati iz mestnih služb in ustanov; posamezniki pa so celo morali dati izjavo, da so Nemci. Slednje je veljalo tudi za dosego meščanskih pravic. Po uveljavitvi novega mestnega statuta 1. 1900 je moral, prizadeti celo zagotoviti, da hoče »z vsemi močmi nemški značaj mesta«, kar bi z drugimi besedami pomenilo odreko češki' narodnosti v korist nemštva. Nov impuls nemško-češkim nasprotjem pa re pomeml cas neposredno pred prvo svetovno vojno, ko je v letih 1912/13 prišlo lo solidarnostnih demonstracij dunajskih Nemcev .v korist nemških manjšin v drugih kronovmah. - Tone Zorn Dragoslav Jankovîé, Srbija i jugoslovensko pitanje 1914—1915 godine, Beograd, 1973, 574 str. * v , 2e na prvi pogled se nova knjiga prof. Jankovića odlikuje po znanstveni metodološki opremi, pripravljeni s skrbnostjo, tako značilni za njenega avtor- Ja;.^vacenm s. seznamom kratic, ki je hkrati pregled najpomembnejših naha­ jališč virov m.najbolj rabljene literature, nadaljuje s predgovorom, ki je strnjen kritični prikaz dosedanjega zgodovinskega pisanja o temi knjige- po stmh (z uvodom skupaj dejansko petih) poglavjih same monografije pâ najdemo v knjigi se sintetične sklepe .(prevedene tudi-v francoščino), fran­ coski povzetek celote m končno še seznam oseb. Takšna oprema ni v pomoč samo zgodovinarjem ampak tudi širšemu krogu zainteresiranih bralcev — prepričam smo da bodo številni - da bodo lažje videli, kako temeljno in pomembno je delo, ki ga je opravil prof. Janković. Avtorja je k tej zahtevni in obsežni zgodovinski raziskavi kot prvi raz­ log nagnilo prepričanje, da »vloga Srbije v stvari jugoslovanskega zedinjenja v letin 1914—1915 se m zadosti in vsestransko raziskana, proučena, in da še m, deloma prav zaradi tega, dobila svoje prave, kar pomeni objektivne znanstvene osvetlitve, ampak je (v dosedanji literaturi) bodisi precenjevana, v določenem^ smislu idealizirana, ali podcenjevana« (str. 16). Medtem ko na­ vaja kot začetnika idealiziranja M. Djordjevića in Corovića, ugotavlja pod- 396 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVII 1973 cenjevanje pri M. Paulovi inveč njenih naslednikih. Poskusil je zato dati novo »verzijo« tega procesa.- Drugi razlog za avtorja pa je, da hoče uveljaviti zgo­ dovinarski, znanstveni pristop, ki ga označuje hotenje po nepristranosti in ob- - jektivnosti. To hoče doseči »s prizadevanjem, da ničesar ne olepšuje ali hvali niti ne ocrnjuje ali zmerja — saj to ni in ne sme biti stvar zgodovinarja — marveč da poskuša kar najbolj objektivno in nepristransko ugotoviti dejan­ ski stan in razmere tistega časa in pa vsestransko, kolikor ve in zna, pojasniti njihove družbene in druge korenine in vzroke« (16). 'Takoj zapišemo, da se je avtorju namen, biti objektiven in nepristranski, nedvomno posrečik čeprav to ne pomeni, da bi bil brez socialnega in nacio­ nalnega izhodišča; Način njegovega obravnavanja omogoča stvarno in plodno diskusijo tudi o trditvah, ki bi utegnile naleteti na pomisleke ali nasproto­ vanja. V smeri odkrivanja in pojasnjevanja vzrokov političnih stališč v tedanji Srbiji glede nacionalnega oz. jugoslovanskega vprašanja bi se pa dalo še kaj storiti.. Želeli bi si kakega prikaza in analize elementov in karakterja srbskega nacionalnega vprašanja 1. 1914 v njegovi celoti in v vsem njegovem, obsegu (številčnem, teritorialnem, političnem in še katerem). S-tem bi bil podan .iz­ hodiščni in bistven element za pojasnitev razmerja med srbskim nacionalnim vprašanjem in pa med jugoslovanskim vprašanjem, ki ga razumemo kot vpra­ šanje političnega izraza in politične realizacije skupnih in konvergentnih potez in faktorjev v nacionalnih gibanjih vsakega jugoslovanskih' narodov posebej in vseh skupaj. Po našem prepričanju bi se šele s pojashitvijo tega razmerja dokončno izognili nevarnosti metodološko zgrešenega pomešanja srbskega na­ cionalnega vprašanja z jugoslovanskim , vprašanjem. (Takšno pomešan je ali celo identifikacija je pač poglavitni metodološki vir zmot v pisanju kakega M. Djordjevića ali Ćorovića, ki jih prof. Jankovič zavrača.) Seveda je ta pri­ pomba le želja in ne kritika knjige,, ki je v podrobnostih zelo .informativna tudi glede vzrokov. Pri delu za to knjigo se je avtor lahko oprl na svojo razpravo »Niška de­ klaracija • (nastajanje programa jitgoslovenskog ujedinjenja u Srbiji 1914)«, Istorija XX. veka, 1969, knj. X, str. 8=—111. Sam o tem pravi: »Kot rezultat nadaljnjih in širših raziskovanj je nastala ta knjiga, ki v temelju obsega, do­ polnjeno in predelano isto tematiko o jugoslovanskem vprašanju na začet­ ku prve svetovne vojne, razširjeno (nadaljevano) z dogajanji in razmer.ami v Srbiji in v jugoslovanskih deželah Avstro-Ogrske (in tudi v mednarodnih od­ nosih) še v teku leta 1915, do zloma Srbije jeseni 1915« (14). Skromnost je avtorju narekovala, da ni poudaril, dà je to »dopolnjevanje in predelovanje« prerastlo v novo kvaliteto, kar ni očitno samo ob petkrat povečanem obsegu, ampak zlasti ob širini in samozavestnosti tez, ki jih najdemo v sklepih knjige. Začnimo s kratkim povzetkom nekaterih najpomembnejših ali najzanimivejših. Lastna raziskava je avtorja utrdila v prepričanju, da je pravilna teza, ki - pravi, da je jugoslovansko vprašanje bilo eden od poglavitnih vzrokov avstro- ogrskega konflikta s Srbijo. S to vojno je Avstro-Ogrska hotela doseči obra­ čun ne samo s Srbijo, marveč z jugoslovanskim gibanjem na sploh. Zelo po- • memben dokaz sta obseg in značaj preganjanja prebivalstva v jugoslovanskih deželah. Pri tem avtor posebej opozarja na Slovenijo in, kar je še pomemb­ neje, ugotavlja, da je tudi glede Slovencev, podobno kot glede Srbov, to pre­ ganjanje imelo »značaj množičnega terorja s ciljem uničenja srbskega in slo­ venskega naroda kot naroda« (516). Avstroogrsko-srbska vojna je imela tudi značaj bratomorne vojne7 (avtor ne opaža specifike Slovencev, katerih enote na srečo niso'bile vključene v operacije proti Srbiji), kar je sicer pomenilo ne­ varnost za jugoslovansko misel v Srbiji, a je hkrati tudi poudarilo nujnost rešitve jugoslovanskega vprašanja. Najpomembnejši zunanji dejavnik, ki je deloval zbližujoče na Srbijo, na Hrvate in Slovencef ^e bila Italija, okoliščine njenega vstopa v vojno (londonski pakt) oz. jadransko vprašanje. Italija s svojo politiko je Hrvate, zlasti njihove predstavnike v emigraciji »porivala... v naročje Srbije« (518). Bolj točna kot običajna trditev, da so antantne-države bile odločno proti razbitju Avstro-Ogrske, je ugotovitev, da v prvih letih vojne te države, razen Italije, v tem vprašanju niso imele odločnega niti jasno 397