Kratki znanstveni članek / 1.03
Mojca Tercelj Otorepec
v v
KAKO MISLITI DEDIŠČINO?
Javni interes varstva kulturne dediščine in spomenikov v zasebni in javni lasti - pogled na dediščino skozi oči konservatorja
Izvleček
Prispevek je nastal pri predmetu Teoretski seminar 2 pri red. prof. dr. Božidarju Jezerniku na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Poleg svoje redne službe se že vrsto let ukvarjam tudi z vprašanji, ki zadevajo status kulturne dediščine ali spomenikov v javni, predvsem pa v zasebni lasti. Status kulturne dediščine ali kulturnega spomenika v javni lasti ali javnega pomena je nekoliko manj sporna kategorija kot status spomenika v zasebni lasti. Zasebna lastnina je namreč nedotakljiva materialna ali nematerialna vrednota, ki s statusom dediščine ali spomenika postane predmet javnega interesa kot samoumevne kategorije. V praksi ta samoumevnost ljudem oziroma lastnikom dediščine ali spomenika ni tako zelo razumljiva. V članku skušam skozi teorijo in prakso razmišljati in ugotavljati razmerje med obema vrstama lastnine, na drugi strani pa poudariti pomen pojma dediščine, ki je povezan tako s preteklostjo kot sedanjostjo, pa tudi s prihodnostjo in predvsem z ljudmi, ki dediščino posedujejo.
Abstract
This article was written for the Theoretical Seminar 2 course taught by Dr. Božidar Jezernik at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology. For a number of years, the author has been working on issues connected with the status of cultural heritage and monuments in public and particularly in private property. Cultural heritage and cultural monuments that have the status of public property are somewhat less controversial as privately owned cultural monuments. Although private property is by definition untouchable it becomes an object of public interest once it has been declared heritage or a monument. At times, heritage owners find it hard to understand this principle. Based on theory as well as on practical work, the article discusses the relationship between both heritage categories. It also stresses the concept of heritage that is strongly connected with the past and with the future, and especially with heritage owners.
Uvod
Dediščina je bila kot splošen termin uvedena v varstveno zakonodajo leta 1981, ko je bil izdan Zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine. (Ur. l. RS, št. 1/81) Prejšnji zakoni so obravnavali prirodne znamenitosti in kulturne spomenike, od koder izhaja tudi ime organizacije, ki se ukvarja s spomeniki in z njihovim varstvom - spomeniško varstvo. Pojem dediščine je opredeljen tudi v zadnjem, danes še veljavnem Zakonu o varstvu kulturne dediščine (Ur. l. RS, št. 7/99), ko se je varstvena dejavnost začela spreminjati v pomenu ločevanja
na varstvo oziroma ohranjanje narave in varstvo kulturne dediščine. Takrat sta pravzaprav nastali ločeni ustanovi, Zavod RS za varstvo narave in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter različna zakona o ohranjanju narave na eni in varstvo kulturne dediščine na drugi strani. Pojem naravne dediščine je bil z novo zakonodajo opuščen, uvedene so bile naravne vrednote in naravni spomeniki. Na področju varstva kulturne dediščine sta ostala v rabi terminološka izraza kulturna dediščina in kulturni spomenik. Kulturna dediščina je splošen termin in je zbrana v tako imenovanem registru, ki ga vodi INDOK center v okviru ministrstva za kulturo. Kulturni spomenik dobi svojo pravnoformalno veljavo z razglasitvenim aktom, imenovanim odlok o razglasitvi kulturnega spomenika, ki je lahko lokalnega ali državnega pomena, lahko pa je tudi kulturni spomenik v državni lasti. Za zadnjega je jasno, da ni v zasebni lasti, prva dva pa sta lahko v javni ali zasebni lasti, kar samo varstveno dejavnost postavlja v popolnoma drugačen položaj, prav tako tudi lastnika dediščine ali spomenika. V besedilu poskušam skozi teorijo, ki vključuje tudi zakonodajo in prakso, razmišljati o javnem interesu varstva kulturne dediščine v zasebni in javni lasti na eni strani, na drugi pa poudariti pomen pojma dediščina, ki je povezan tako s preteklostjo kot sedanjostjo, nenazadnje tudi s prihodnostjo, predvsem pa z ljudmi, ki so lastniki dediščine.
Pojem dediščine in zasebna lastnina ali zgolj obligacija
Glede na to, da lahko vsak posameznik po svojih prednikih deduje lastnino, bodisi nepremičnino ali premičnino, ima pojem dediščine več pomenov. Kadar posameznik oziroma dedič ali več dedičev deduje oporočno ali zakonsko nepremično lastnino po umrlem družinskem članu, je to dedovanje, ki izhaja iz zasebne lastnine in ni predmet javnega interesa; gre za premoženje, dobljeno po umrlem. (SSKJ 1998, 119) Drugi pomen dediščine pa izhaja iz tistega, »kar je prevzeto iz preteklosti in jo predstavlja kulturna dediščina, duhovna dediščina in podobno«. (SSKJ 1998, 119)
V obeh primerih razlage dediščine gre za pretekla dejanja in delovanja z materialnimi vrednotami in nematerialnimi sestavinami, deli načina življenja človeka v okolju in prostoru ter času, v katerem je živel. Gre za neke vrste obligacijo, tako na zasebni kot na javni ravni. Na zasebni tako, da bomo s podedovano lastnino ravnali v skladu z oporoko ali zakonom, na podlagi katerega smo dedovali. Na javni ravni pa tako, da bomo z materialnimi in nematerialnimi vrednotami, ki smo jih podedovali od svojih prednikov v izbranem prostoru in okolju, delovali skladno z zakoni, ki veljajo v naši državi. Dediščina, ki je ovrednotena kot kulturna dediščina in je zaradi svojega
varstva vpisana v razvid registra kulturne dediščine v državni instituciji, pri lastnikih ne naleti vedno na pozitiven odziv. Za lastnika nepremičnine je njegova last nedotakljiva, v njegovem interesu je predvsem ustvariti primerne pogoje in razmere za življenje v njej. Nepremičnina danes pomeni naložbo v obliki premoženja, kapitala. S statusom dediščine obremenjena nepremičnina ima v očeh lastnikov manjšo cenovno vrednost, zato jo pri prodaji pogosto zamolčijo. Zakaj je to tako, je težko razložiti. Iz izkušenj, ki sem jih pridobila pri opravljanju poklica konservatorke, vem, da je pogost vzrok za tako ravnanje v tem, da večina ljudi sploh ni seznanjena s sistemom delovanja varstvene zakonodaje, niti z organizacijo, ki se ukvarja z varstvom. Mnogo ljudi ne ve za obstoj statusa kulturne dediščine. Eden izmed vzrokov za zamolčanje omenjenega statusa je lahko tudi strah pred izgubo kupcev v primeru prodaje nepremičnine, ker v mišljenju lastnikov še vedno velja staro nenapisano pravilo, češ »spomeniško varstvo ne dovoli nikakršnih posegov na zavarovanih stavbah«, kar seveda ne drži.
Dediščina? Zasebna lastnina in javni interes
Položaj lastnika zasebne lastnine na nepremičnini se lahko zaplete, ko se v lastnino v obliki hiše in pripadajočega zemljišča, ki sta materialni priči preteklosti, vmeša inštitucija za varstvo kulturne dediščine. Ta določi, da je zasebna lastnina tako pomembna, da mora pridobiti status kulturne dediščine ali kulturnega spomenika, kar se zgodi na podlagi strokovnih kriterijev in Zakona o varstvu kulturne dediščine. S tem dobi zasebna lastnina drugačen predznak oziroma drugačno bremensko postavko, postane javni interes v kulturi na lokalni, regionalni in državni ravni. Iz Zakona o varstvu kulturne dediščine sicer izhajajo tudi pravice lastnika objekta kulturne dediščine, ki je »pravica do brezplačnih navodil« (Ur. l. RS, št. 7/99, 51. čl.) o ravnanju z dediščino, vzdrževanju, lastnostih, pomenu in ohranjanju. Lastnik spomenika je upravičen do odškodnine, če se zaradi varstvenega režima poslabšajo pogoji za gospodarsko izkoriščanje. (Ur. l. RS, št. 7/99, 52 čl.) Prav tako je v zakonu določeno vlaganje javnih sredstev v spomenik, »če zahtevajo vzdrževanje in posegi v spomenik zaradi njegovega varstva ali prenove izredne stroške, ki presegajo gospodarsko korist in običajne stroške vzdrževanja. V tem primeru lahko država ali lokalne skupnosti prispevajo javna sredstva v ta namen.« (53. člen) Kot lahko vidimo, ima lastnik kulturne dediščine ali spomenika le malo pravic, čeprav gre za njegovo last. S statusom »pridobi« še dodatne dolžnosti, ki jih v primeru, če bi bila stavba brez omenjenega statusa, ne bi imel. Definicija kulturne dediščine je opredeljena v omenjenem zakonu, in sicer: »Kulturna dediščina (v nadaljnjem besedilu dediščina) so območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine predmetov oziroma ohranjena materializirana dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu. Dediščina so predvsem arheološka najdišča in predmeti; naselbinska območja, zlasti stara mestna in vaška jedra, oblikovana narava in kulturna krajina, stavbe, njihovi deli ali skupine stavb ume-
tnostne, zgodovinske ali tehnične pričevalnosti; stavbe in drugi predmeti, ki so v zvezi s pomembnimi osebami in z dogodki naše politične, gospodarske in kulturne zgodovine; arhivsko gradivo; knjižnično gradivo; predmeti ali skupine predmetov zgodovinskega, umetnostnozgodovinskega, arheološkega, umetnostnega, sociološkega, antropološkega, etnološkega ali naravoslovnega pomena, ki izpričujejo zgodovinska dogajanja na Slovenskem. Dediščina so po tem zakonu nepremičnine ali njihovi posamezni deli, skupine nepremičnin in območij (v nadaljnjem besedilu nepremična dediščina) ter premičnine in njihove zbirke (v nadaljnjem besedilu premična dediščina).« (Ur. l. RS, št. 7/99, 2. čl.)
Glede na navedeno definicijo je kulturna dediščina vrednota, ki jo je treba varovati tudi zaradi prepoznavnosti politične, gospodarske in kulturne zgodovine slovenske države v odnosu do drugih, bodisi evropskih ali neevropskih držav. Prvi del 2. člena razlaga, kaj je dediščina in zakaj jo varujemo tudi zaradi javnega interesa. Torej je zasebna lastnina, če je ovrednotena kot kulturna dediščina, predmet javnega interesa. Iz tega sledi, da bi morali za vsako tako ovrednoteno dediščino (premično ali nepremično) poleg lastnikov skrbeti tudi lokalna in državna oblast. V teoriji, tudi v zakonodaji, se besede lepo berejo in slišijo. Praksa izvajanja tega zakona pa je precej drugačna. Javni interes države je skrb za spomenike v državni lasti, ki jih razglasi Vlada Republike Slovenije. Za status lokalnega spomenika končni akt o razglasitvi sprejme občinski svet na pobudo lastnika ali pristojne strokovne organizacije. Za njegovo prenovo bi morale v celoti poskrbeti lokalne (javne) skupnosti v povezavi z regionalnimi projekti, kar pa ni pravilo. Paradoks v varstvu kulturnih spomenikov lokalnega pomena je prav v tem, da akt o razglasitvi sprejme sama lokalna skupnost, ki se hkrati zaveže, da bo pri prenovi tudi finančno sodelovala. 1 Največji javni interes lokalnih skupnosti je danes ureditev infrastrukture v občini in zagotovitev nemotenega gospodarskega razvoja. Odlok o kulturnih spomenikih se zdi, da je prej v breme kot korist. Prav kulturni spomeniki lokalnega pomena in naravne vrednote v javni ali zasebni lasti bi po mojem mnenju, poleg vseh razvojnih možnosti, ki jih ima danes lokalna skupnost, lahko zagotovili tudi nemoten gospodarski razvoj. Nekaj takih primerov smo konservatorji in svetovalci za varstvo narave uspeli vpeljati v obliki učnih, gozdnih, učno-sprehajalnih poti in v okviru poti dediščine. Prav tako pa tudi z izobraževanjem ljudi o kulturni dediščini in naravnih vrednotah v obliki predavanj in s pisanjem v lokalne časopise ter z izidom monografij na določenih območjih. 2
Dediščina - breme preteklosti ali možnost za razvoj sedanjosti? Kako misliti dediščino skozi oči konservatorja?
Dediščina je tako produkt preteklosti kot sedanjosti. Rekla bi, da smo vsi dediči preteklih oblik življenja, to znanje smo namreč prenesli iz preteklosti v sedanjost. Vprašanje, ki si ga tu pogosto zastavljam, je: »Ali znamo z dediščino živeti tudi danes?« Prav pri raziskavah dediščine in življenja z njo ali v
1	Zakon o varstvu kulturne dediščine. Ur. l. RS, št. 7/99, 9. čl., ki govori o pristojnosti lokalne skupnosti.
2	O tem pišeta predvsem Tercelj Otorepec 2004 in Brozovič 2005.
njej se ponavadi pozablja na to, da je bila preteklost v nekem trenutku tudi sedanjost. Za danes bi lahko rekli, da bo v prihodnosti njena preteklost.
Ta danes, s čimer zaobjemam življenje ljudi v stavbah, kompleksih in na območjih skozi njihove medsebojne odnose, se v konservatorskih vrstah ni prav pogosto raziskoval. Poudarek je bil predvsem na zgodovini različnih umetnostnih stilov (na primer dediščina umetnostnih in umetnostnozgodovinskih objektov), razvoju različnih tehnik gradnje (v stavbni zgodovini), arheološki dediščini ipd. Z zaposlitvijo etnologov v varstvenih organizacijah so se razvile tudi nove metode dela pri raziskovanju dediščine načinov življenja ljudi v varovanih stavbah, na območjih ali v dediščinskih kompleksih. Tu so se kriteriji za določanje, kaj je dediščina in spomenik ter kaj ni, razširili. Poudarek ni bil le na avtorskem, razvojnem, kultur-no-civilizacijskem, tipološkem, zgodovinsko-pričevalnem in prostorskem merilu (Pirkovič 1987, 29) temveč na etnološko-socialnem, ki omogoča ovrednotiti dediščino še z vidika socialne in profesionalne raznolikosti njenih graditeljev, lastnikov in uporabnikov, z vidika njene namembnosti. (Hazler 1999, 173) Vito Hazler poleg gornjega poudarja še štiri ključne kriterije za vrednotenje dediščine, kot so geografsko ali prostorsko merilo (sestavine in značilnosti geografskih tipik, ki so razpoznavne na posamezni nepremični kulturni dediščini); zgodovinsko ali časovno merilo (razvrščanje nepremične kulturne dediščine na časovni lestvici, čas nastanka izbranih enot dediščine); likovno ali estetsko merilo (gre za likovni zorni kot, različne tehnike krašenja stavb) in gradbeno-razvojno merilo (kako so stavbe zgrajene, gradbeni materiali, ki so jih uporabljali, postavitev v prostor ipd.). (prav tam, 162-182) Raziskovalcu dediščine taki kriteriji omogočajo spoznavanje življenja lastnikov dediščine in današnjega življenja v dediščini, ali povedano drugače, antropogenega vpogleda v življenje ljudi z dediščino in v njej, kar je ena izmed poti k njeni prenovi ter aplikaciji v sodobno življenje. Strokovni kriteriji za določanje dediščine so tudi podlaga za evidentiranje, valorizacijo in kategorizacijo dediščine s kartiranjem, kar sestavlja uradni register kulturne dediščine. Register je sestavni del gradiva z naslovom Strokovne zasnove za varstvo kulturne dediščine za območja posameznih lokalnih skupnosti in obvezna sestavina aktov s področja prostorske zakonodaje, točneje sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin družbenih planov občin. Že v osemdesetih letih 20. stoletja je bil v zakonodajo vpeljan sistem varovanja naravne in kulturne dediščine v družbenem planiranju in s tem sodelovanje varstvenih ustanov v prostorski politiki. (Zakon 1981, 8. in 9. člen)
Z novo zakonodajo s konca devetdesetih let 20. stoletja se je sistem varstva v prostoru zopet spremenil. Pri pripravi prostorskih sestavin družbenih planov še vedno sodeluje vrsta varstvenih organizacij, tudi inštitucija za varstvo kulturne dediščine. Prostorski akti družbenih planov morajo biti pred potrditvijo svoje veljavnosti usklajeni z državnimi akti. S strani varstvene ustanove se zato izdaja kulturnovarstveno mnenje k spremembam prostorskih aktov. Tako mnenje je podlaga za usklajevanje na različnih vladnih resorjih. Prostorski akti občin postanejo veljavni, ko jih potrdi Vlada Republike Slovenije in so objavljeni v uradnem glasilu. To je način varstva kulturne dediščine skozi instrumente prostora, od koder izhajajo tudi kulturnovarstveni pogoji in soglasja za posege na registrirani
dediščini in pri prenovi kulturnih spomenikov. Način ohranitve in varstva dediščine v obliki spomenikov je prenova v muzejske namene, kjer je izbrana stavba v celoti prenovljena po stari tehniki zidave, notranjost v celoti ohranjena z notranjo opremo ter predstavljena javnosti kot dokument časa in prostora, v katerem je nastala, in kot model načina življenja njenih nekdanjih stanovalcev. Lahko rečemo, da učinkuje v prostoru kot »spomin, ki je neizogiben in nedvomljiv, kot zgodovina, ki je empirično preverljiva, in kot človekov relikt, ki ga imenujemo artefakt«. (Lowenthal 1985, 187) Glede na to, da preteklosti ni več, je ne moremo nikoli zanesljivo preveriti, dokazati z opazovanjem ali s poskusi. Misliti o stvareh, ki so preteklost, je mogoče le skozi sedanje znanje in vedenje o preteklih razmerah. (prav tam, 187) Raziskovalec dediščine je tu postavljen pred več vprašanj, ki zadevajo preučitev pisnih virov, ki jih ne more izkusiti, lahko jih poskuša razlagati s svojim znanjem in svojo percepcijo, ki seveda ni nujno resnična oziroma prava. Enako se lahko dogaja v pogovorih z ljudmi, ki mu iz svojih izkušenj pripovedujejo o tem, kako so med drugo svetovno vojno živeli v stavbi, ki je danes ovrednotena kot dediščina. Tu gre za dvojno percepcijo, spraševalca in vprašanega.
Dediščina danes
Glede na to, da kulturna dediščina in spomeniki ne predstavljajo le preteklosti oziroma preteklih modelov načina življenja ljudi, se zavedam, da hkrati obstajajo in stojijo tukaj in zdaj. V njih ljudje živijo tudi danes. V tem poglavju bom posebej poudarila enega izmed v tem prostoru najbolj množičnega tipa dediščine. To je stavbno profani tip dediščine, 3 ki vključuje posamične stavbe, skupine stavb, širša območja in zaključene komplekse. Po svojem nastanku je ta tip dediščine zaznamoval širše območje, imenovano kulturna krajina, ki jo v prostoru vrednotimo kot kulturno dediščino. Je tudi najbolj problematična dediščina v pomenu varstva, ohranjanja, prenove in revitalizacije ter vključuje tako preteklost kot sedanjost. Revitalizacija dediščine sproža procese prenove, ohranjanju je tu dodano nekaj novega, glede na to, da je stavbna dediščina povezana predvsem z današnjim življenjem. Nezdružljivo je ohranjati način življenja iz 18. stoletja in hkrati zahtevati od sodobnega človeka, da živi v spomeniških razmerah, pri tem pa lastnikom ne omogočati nobenih olajšav. Glavna zagata izhaja iz sprememb načina življenja ljudi v posameznih družbenih sistemih. Na nekdanjih popolnoma agrarnih območjih ljudje v 20. stoletju kombinirajo redno zaposlitev v različnih službah, tudi zunaj kraja bivanja, z dopolnilno dejavnostjo - kmetijstvom. Korenite spremembe v podeželskem življenju ljudi je povzročila uvedba raznih vrst strojev. To je povzročilo tudi prekinitev tako imenovanega trajnostnega razvoja, na primer na podeželju (op. avt.: agrarnem območju, v rabi je termin podeželje). Kot primer lahko navedem nekaj kmečkih naselij: Srednja vas pri Bohinju, Studor, Mlino na Bledu, Topole pri Mengšu, kjer je bilo življenje prilagojeno rabi konja in temu primernega kmečkega načina gospodarjenja ter spremljajoči obrtni dejavnosti. Vsa ta
3 Besedna sintagma je povzeta po zakonodaji za varstvo kulturne dediščine in po pravilniku o vpisu v register kulturne dediščine.
naselja so ovrednotena kot kulturna dediščina. Prav tu nastopi problem: kako na eni strani varovati in ohranjati, na drugi pa vzpostaviti sodobne razmere za življenje in delo. Teoretično bi morale vse javne službe slediti zakonodaji in jo upoštevati tako pri varstvu in ohranjanju kot prenovi. Enako bi morali ravnati tudi ljudje, ki tu živijo - spoštovati v državi veljavne zakone. V praksi je seveda drugače. Teorija varstva se upošteva toliko, kolikor je mogoče zagotoviti primerne in sodobne življenjske pogoje. Pri prenovi z revitalizacijo se lahko izgublja tako spomin kot zgodovina - dediščina in spomeniki - relikti, za katere se zdi, da so tukaj in zdaj v napoto. Na mesto, na katerem mora izvajati nerealne zakone in zagovarjati varovanje dediščine in spomenikov, konservatorja postavi država. Spet drugje je konservator tisti, ki mora pomagati lastnikom dediščine, čeprav mu ministrstvo, ki je pristojno za finančno pomoč pri prenovi dediščine in spomenikov, pri tem prav nič ne pomaga. Pri javnih razpisih za sofinanciranje spomenikov imajo prednost spomeniki v državni lasti, to pa so večinoma gradovi ali cerkve. Kot odgovor na vprašanje: dediščina - breme preteklosti ali možnost za razvoj sedanjosti, je mogoče s stališča države ponuditi le, da je možnost za razvoj dediščine sedanjosti breme preteklosti. Po drugi strani so za življenje in gospodarjenje gradov in cerkva v zgodovini prispevali prav ljudje, ki niso živeli v gradovih ali delovali v cerkvah, ampak v takratni kulturni krajini, ki so jo ustvarili. In kaj se zgodi, ko država v sofinanciranje prenove t. i. fevdalne zapuščine vloži veliko finančnih sredstev? Zgodi se sprememba preteklosti. Gradovi se na primer ne spremenijo le v stanovanja za sedanjo gosposko, spremeni se tudi njegov zunanji videz. Prilagodijo se sedanjim namembnostim, torej ne predstavljajo več le preteklosti, temveč tudi sedanjost. Lastnica spomenika, država, si mora to dovoliti, če želi, da se kulturni spomenik ohrani. Na strehi se pojavijo okna, ki jih nikoli v zgodovini ni bilo, ob grajskem dvorišču pomožni prostori za različne konference in podobno. Z državnimi nepovratnimi sredstvi se prenovi kulturni spomenik v državni lasti, ki je simbol sedanje države in njene preteklosti.
»včeraj, temveč ustvarjamo zgolj novi danes«. (Jezernik 2003, tipkopis povzetkov)
Grad Jablje, Loka pri Mengšu.
Foto: Mojca Tercelj Otorepec, februar 2005
Varstvo, ohranjanje in prenova stavbnih spomenikov in dediščine so vedno povezani tudi z določeno namembnostjo, tako nekoč kot danes. Zato je treba v celoti raziskati dediščino njihovih stanovalcev in pri revitalizaciji predvideti tudi ustrezno namembnost za sodobno življenje, kar nujno pripelje do spreminjanja preteklosti. Iz tega sledi, da ne moremo obnoviti
Kamnita hiša Krašce 6, Občina Moravče. Lastniki hišo obnavljajo z lastnimi finančnimi sredstvi. Foto: Mojca Tercelj Otorepec, april 2005
Pri sakralnih spomenikih je zgodba o namembnosti nekoliko enostavnejša, saj se ni spreminjala. V cerkvi so potekali in še danes potekajo različni obredi in rituali, zato je prenova lahko le konservacija notranje opreme, oltarjev, fresk in gradbenih materialov same stavbe. Pri rabi novih gradbenih in slikarskih materialov se s »konserviranjem« lahko spet spremeni preteklost. (Lowenthal 1985, 263) Kaj bi se zgodilo, če bi iz cerkve, ki je danes ovrednotena kot nesporni kulturni spomenik lokalnega ali državnega pomena ali celo v državni lasti, odnesli inventar in v njej prepovedali vse rituale ter obredja, jo razglasili za kulturni spomenik in poskušali prenoviti z državnimi, nepovratnimi sredstvi. (Op. avt.: Misel prihaja z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, od izred. prof. dr. Rajka Muršiča.)
Sklep
V kapitalistično urejenih družbah je, kadar govorimo o nepremični kulturni dediščini in spomenikih, izredno težko govoriti o javnem interesu na zasebni lastnini. Lastnina je tu nedotakljiva materialna in nematerialna vrednota, nepremičnina kot naložba v premoženje. Javni interes, četudi uzakonjen, je premalo, da bi zagotovili kakovostno varstvo in prenovo obstoječega stavbnega fonda, ovrednotenega kot dediščina, pomembna za prepoznavnost in identiteto Republike Slovenije. Zdi se, da je Zakon o varstvu kulturne dediščine napisan za drugačen družbeni sistem, v katerem je imela država večjo moč pri nadzorovanju lastnikov dediščine in kulturnih spomenikov že s tem, da je uzakonila varstveno dejavnost. Socialistična družbena skupnost je poleg zasebne poznala tudi družbeno lastnino, ki se je danes spremenila v javno, ponekod tudi v zasebno. Takšna ureditev ni ozavestila ljudi, da je kulturna dediščina tudi premoženje na ravni identitete in prepoznavnosti države. Lastniki kulturne dediščine in spomenikov razumejo ta status predvsem kot breme, dediščino bi sicer radi prenovili, a za to nimajo dovolj finančnih sredstev. Po pogojih razpisne dokumentacije morata poleg lastnika za lokalno pomembni kulturni spomenik zagotoviti finančna sredstva tudi lokalna skupnost in država, za spomenik državnega pomena in v državni lasti pa država.
Verbanovčev toplar - kulturni spomenik državnega pomena. Lastnik je odstopil od kandidature k razpisnim pogojem za sofinanciranje, saj ni imel dovolj lastnih finančnih sredstev. Foto: Mojca Tercelj Otorepec, april 2005
Izbor tako financiranih projektov prenove se izvaja v okviru pristojnega ministrstva, na podlagi kandidature lastnika in strokovne utemeljitve odgovornega konservatorja s pristojne območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Rezultati kandidature oziroma prioritete za kandidaturo na javni razpis za nepovratna finančna sredstva k prenovi spomenikov so v zadnjih letih povezani predvsem s spomeniki, ki so v državni lasti, čeprav so načeloma pred zakonom vsi kandidati enakovredni. S tega načelnega gledišča pravzaprav vidimo, da skrb za ohranjanje nepremične kulturne dediščine vodi v še večje uničevanje in rušenje, saj nimajo vsi lastniki enakih finančnih možnosti za vzdrževanje nepremičnin, ki so ovrednotene kot lokalni ali državno pomembni kulturni spomeniki. Država, ki nekaj določi in zahteva, bi morala lastnikom dediščine in spomenikov omogočiti tudi primerne olajšave. Kako zainteresirati javnost za večjo skrb ohranjanja, varovanja in prenavljanja dediščine? Nekateri konservatorji so si prizadevali za to, da bi se lastnikovo financiranje prenove stavbne dediščine upoštevalo pri davčnih olajšavah, kar je z vidika finančnega zalogaja, ki ga mora lastnik vložiti v prenovo, veliko premalo. Prvotno zasnovana republiška ustanova za varstvo spomenikov, Zavod za spomeniško varstvo LRS (Haz-ler 1999, 52), je bila v tem pogledu precej bolj organizirana. Poleg konservatorjev je delovala tudi spomeniška projektivna ekipa, ki je za potrebe prenove spomenikov izdelovala projekte prenove. Današnja državna inštitucija Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je organizirana tako, da zaposluje strokovnjake različnih disciplin, od humanističnih, družboslovnih, tehničnih do administrativno-dokumentarističnih, svoje ekipe za projektiranje pa nima, čeprav je kot ustanova registrirana tudi za to dejavnost. Ponovna ustanovitev podobne skupine v okviru današnje inštitucije za varstvo kulturne dediščine bi lastnike spomenikov in dediščine zagotovo vzpodbudila k prenovam, saj bi jim na eni strani olajšala pridobivanje številnih dokumentov za prenovo, na drugi pa bi poleg pogojev, soglasij in konservatorskih programov brez velikih lastnih finančnih obremenitev pridobili še projekt prenove. Državna ustanova za varstvo kulturne dediščine bi lahko tako pomagala predvsem lastnikom kulturnih spomenikov, ki so pomembni predvsem na lokalni in državni ravni, pa niso državna last.
Kako torej misliti dediščino z očmi konservatorja?
Konservator etnolog v inštituciji za varstvo kulturne dediščine raziskuje in spoznava določena območja ter evidentira objekte, ki imajo lastnosti dediščine. Ves čas sodeluje z lastniki in lokalnimi skupnostmi, jim svetuje in pojasnjuje, kako z dediščino ravnati, predstavlja varstveni interes in strokovno vrednotenje ter izobražuje lastnike, širše skupnosti in različna laična združenja, sodeluje z raznimi šolami in drugimi podobnimi organizacijami na terenu, prireja predavanja in razstave na temo dediščine, piše prispevke za lokalne časopise, zbornike in strokovna glasila ter skuša pritegniti čim večjo pozornost najširše skupnosti za varstvo, ohranjanje in prenovo. Sodeluje pri pripravi učnih poti na območju in področju kulturne dediščine in naravnih vrednot. Sama dejavnost ohranjanja ni naloga le konservatorske stroke, temveč najširše javnosti, med katero so najbolj pereč problem prav posamezni ministrski resorji. Skrb za ohranjanje je stvar vseh oddelkov znotraj lokalnih skupnosti, regij in regionalnih razvojnih agencij ter pomemben del izobraževanja študentov na dodiplomskem in podiplomskem študiju.
Navsezadnje je javni interes države tudi javni interes občine, ki deluje v isti državi oziroma je njen del. Regionalizacija v pomenu pokrajinjenja in ohranjanja stavbne dediščine v določeni mikroregiji in regionalni razvoj ne pomenita le razvoja infrastrukture, temveč celotnega prostora, ki vključuje tudi nepremično kulturno dediščino in varstvo narave, njun nekdanji in današnji obstoj in razvoj, ohranjanje, prenovo z revitalizacijo v pomenu slovenskih regionalnih območij, ki naj bi ostala pestra in raznolika tudi v skupni evropski zvezi držav.
Viri in literatura:
BROZOVIČ, Maja in Mojca TERCELJ OTOREPEC (ur.)
2005: Učno sprehajalna pot Rača / The Rača trail. Kneževina Monaco; Zavod RS za varstvo narave, OE Kranj; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj. Kranj: Zavod RS za varstvo narave, OE Kranj.
Geslo Dediščina, 1998: Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana: DZS, 119.
HAZLER, Vito 1999: Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana: Založba Rokus.
JEZERNIK, Božidar 2003: Zgodovina in prihodnost dediščine. Tipkopis povzetkov k simpoziju Kako misliti dediščino? O »naših« in »drugih« dediščinah na Slovenskem. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete.
LOWENTHAL, David 1985: The Past is a Foreign Country.
Cambridge: Cambridge University Press.
PIRKOVIČ, Jelka 1987: Vrednotenje kulturne dediščine.
Varstvo spomenikov 19, 29-39.
TERCELJ OTOREPEC, Mojca in Tadeja ŠUBIC 2004:
Moja dolina na dlani. Skozi naravne vrednote, kulturno dediščino, spomenike in lastnike. Moravče: Občina Moravče. Zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine. Ur. l. RS, št. 1/81. Zakon o varstvu kulturne dediščine. Ur. l. RS, št. 7/99.
Datum prejema prispevka v uredništvo: 18. 12. 2006