Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDMIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 28.000 Letna inozemstvo Lir 40 000 Letna inozemstvo, USA dol. VI Poštno čekovni račun: štev. 11234499 J Leto XXXVIII. - Štev. 12 (1892) Gorica - četrtek, 20. marca 1986 - Trst Posamezna številka Lir 600 Zdaj so dnevi pokore... Cerkev se ne boji resnice Hitro se bližamo veliki noči, prazniku Kristusovega vstajenja, ki nas vabi, da tudi mi vstanemo k novemu življenju, da vstanemo Iz greha in se spravimo z Bogom in z brati. Zato bo prav, da se vsaj zdaj spomnimo nekaterih preprostih, a važnih resnic, ki jih oznanja naša vera. BOŽJE USMILJENJE Nebeški Oče je usmiljen, neskončno usmiljen. In svoje usmiljenje je pokazal s tem, da je božji Sin postal človek in je živel med ljudmi, da bi jih osvobodil suženjstva greha in jih iz teme poklical v svojo čudovito svetlobo. Nase je vzel naše grehe, na križ jih je nesel na svojem telesu, da bi mi grehom odmrli in živeli pravično, z njegovimi ranami smo bili ozdravljeni. Zaradi tega je začel svoje delo na svetu z oznanjevanjem pokore in je govoril: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Jezus Kristus ni ljudi le spodbujal k pokori, da zapuste greh in se z vsem srcem obrnejo k Bogu, ampak je grešnike tudi sprejemal in jih spravljal s svojim nebeškim Očetom. Poleg tega je ozdravljal bolne in s tem dokazal, da ima oblast odpuščati grehe. Končno je za naše grehe umrl in vstal od mrtvih, da bi nas opravičil. V noči, ko je bil izdan, to je v noči med velikim četrtkom in velikim petkom, je ob začetku zveličavnega trpljenja za odpuščanje grehov postavil daritev nove zaveze v svoji krvi, po svojem vstajenju pa je poslal apostolom Svetega Duha, da bi imeli oblast grehe odpustiti ali jih zadržati in da bi sprejeli nalogo v njegovem imenu oznanjati pokoro ter odpuščanje grehov med vsemi narodi. V evharistični daritvi, tj. maši, se obnavlja Kristusovo trpljenje. Cerkev z daritvijo svete maše prinaša Bogu v zveličanje vsega sveta telo, ki se daje za nas, in kri, ki se preliva v odpuščanje grehov. Poleg tega je naš Odrešenik Jezus Kristus postavil v svoji Cerkvi zakrament pokore ali spoved, po domače reče no, ko je apostolom in njihovim naslednikom dal oblast odpuščati grehe, da bi se verniki, ki so po krstu padli v grehe, s ponovno milostjo spravili z Bogom. POTREBA OČIŠČEVANJA Udje Cerkve smo podvrženi skušnjavam in, žal, pogosto pademo v greh. Kristus je svet, nedolžen, neomadeževan in ni poznal greha, temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva. Cerkev pa ima v svoji sredi grešnike. Je sveta, a vedno potrebuje očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem. Božje ljudstvo izvršuje in opravlja stalno pokoro na mnoge in različne načine. Tako na primer: ko se s svojo potrpežljivostjo pridružuje Kristusovemu trpljenju, ko izvršuje dela usmiljenja in ljubezni in ko se vsak dan bolj spreobrača v duhu Kristusovega evangelija. Vse to Cerkev izraža v življenju in obhaja v bogoslužju, ko se verniki priznavajo za grešnike in prosijo odpuščanja Boga in svoje brate. To Izvršuje v spokornih opravilih, v oznanjevanju božje besede, v molitvi ter v spokornih prvinah evharističnega bogoslužja. V zakramentu pokore, ali pri spovedi, verniki prejemajo od božjega usmiljenja odpuščanje za Bogu prizadejane žalitve in se hkrati spravijo s Cerkvijo, ki so Jo z grehom ranili in katera se z ljubeznijo, zgledom in molitvami trudi za njihovo spreobrnjenje. NESREČNI GREH Greh je žalitev, storjena Bogu, uničuje prijateljstvo z njim, pokora pa končno teži za tem, Boga ljubiti in se njemu izročiti. Zato se grešnik, ki po milosti usmiljenja Boga stopi na pot pokore, vrača nazaj k Očetu, ki nas je prej ljubil, vrača se h Kristusu, ki je sam sebe dal za nas, in k Svetemu Duhu, ki se Je obilno razlil na nas. Ljudje smo z nadnaravno vezjo med seboj tako povezani, da greh enega ško- duje tudi drugim, kakor tudi svetost enega drugim prinaša blagoslov. Zato tudi pokora vedno prinaša obenem spravo z brati, katerim greh vselej prizadene škodo. Mnogokrat ljudje zla dejanja celo skupno izvršujejo. Prav tako si v izvrševanju pokore med seboj pomagajo, da bi bili po Kristusovi milosti rešeni greha in skupaj z vsemi ljudmi dobre volje delali za pravičnost in mir na svetu. Sveti apostol Janez je zapisal: »Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice.« Priznati svoj greh, priznati tudi, da sem grešnik, sposoben narediti greh in da sem nagnjen h grehu, je počelo, brez katerega ni vrnitve k Bogu. Zgled za to je doživetje kralja Davida, ki ga je prerok Natan grajal, potem ko je naredil, kar -je zlo pred Gospodom, pa je vzkliknil: »Svojo pregreho priznavam in moj greh mi je J.’dno pred očmi. Zoper tebe samega sem smešil in kar je hudo pred teboj sem storil.« Sicer pa Jezus stavi v usta in srce izgubljenega sina tele značilne besede, ki smo jih slišali pred kratkim: »Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj.« Kaj je greh? Greh je prelom z Bogom, je dejanje nepokorščine človeka, ki vsaj molče odklanja Boga, od katerega je izšel in ki ga vzdržuje v življenju. Ker človek z grehom pokaže, da se noče podrediti Bogu, se zruši tudi njegovo notranje ravnovesje in se prav v njegovi notranjosti pojavijo nasprotja in konflikti. Tako raztrgani človek skoraj nujno povzroči, da se raztrga tudi tkivo njegovih povezav z drugimi ljudmi in z ustvarjenim svetom. To je zakon in objektivno dejstvo, ki ju srečujemo v tolikih primerih človeške psihologije in duhovnega življenja, kakor tudi v stvarnosti družbenega življenja, kjer kaj lahko opazujemo odmeve in znamenja notranjega nereda. Skrivnost greha obsega ti dve rani, ki ju grešnik odpre v svojih lastnih prsih in v svojem razmerju do bližnjega. * * * Veliki teden nas vabi, da končno le pogledamo v svojo notranjost; pomislimo, kakšno je naše razmerje do Boga in do bližnjega. Ni vse v redu. Imejmo toliko poguma in si to iskreno priznajmo. Potrebno je, da naredimo red, tudi z zakramentom sprave ali s sveto spovedjo. Ni lahko to delo. A tisti, ki nam to naroča, nam daje tudi potrebno milost in pomoč: Kristus Odrešenik. e. 1. Dne 6. marca so na ljubljanski teološki fakulteti -proslavili siv. Tomaža Akvinskč-ga, ki je zavetnik katoliških visokih šol. Njegov spomin se v Ljubljani obhaja vsako leto z veliko slovesnostjo, ko se zberejo vsi bogoslovci in profesorji ob skupnem somaševanju s škofi in številnimi drugimi udeležen;ci. Po maši je slovesn.i akademija na teološki fakulteti. Tudi letos je bilo tako. Somaševanje j? vodil ljubljanski nadškof in metropolit Šuštar, ki ie obenem veliki kancler fakultete. Med mašo je imel pridigo, v k£>teri je razvil misli o tem, kako moramo vsi biti v službi resnice; to je, vsi moramo iskati resnico. Toda ne samo resnico o Bogu, tudi resnico o človeku, tudi resnico o preteklosti, torej zgodovinsko resnico. V zvezi z zgodovinsko resnico se je dotaknil tudi napadov na škofa Gregorija Volitve v Franciji V Franciji so bile v nedeljo državnozborske valitve in sicer po proporcionalnem sistemu. 'Najmočnejša stranka je ostala socialistična, ki jo vodi sedanji državni predsednik Mitterand (31,8%), a povezava sredinskodesničarskih strank (Jacques Chirac, Giscard d'Eslaing in Rajmond Barre) si je skupno priborila 44% glasov in 291 poslancev, vse ostale stranke pa 289 (210 socialisti, 40 komunisti in 30 Narodna fronta, ki jo vodi Le Pen ter je skrajno desničarsika). Komunisti so ipadli pod 10%. Presegel jih je tudi desničar 1 e Pen, ki je od 8 % porasel na deset. Mitterand, ki ostane kot državni predsednik na Oblasti še dve leti, bo moral za sestavo vlade poveriti ne več socialiste, temveč eno izmed stramk nove večine. ★ ■ V palači Pitti v Firencah je pretekli teden prišlo do srečanja med Craxijem in britansko ministrsko predsednico Thatcherjevo. Pri teni je bilo podpisanih več pomembnih sporazumov, med njimi o izročanju teroristov m navadnih zločincev, ki zamenjuje stari sporazum iz leta 1873. Srečanja so se udeležili še ministri za zunanje in notranje zadeve, za Obrambo, znanost in tehnološki razvoj. Britanska stran se je tudi obvezala, da bo podprla zahtevo Italije, da skupno s Kanado stopi v slkupino peterih najbolj bogatih držav, ki odločajo o finančnih in denarnih vprašanjih. Seminar Siamske stmasll Slovenska Skupnost v Gorici je na svojem nedavnem kongresu sklenila prirediti študijski seminar o svojih idejnih in drugih problemih. Do tega je prišlo v sdboto 15. marca; za kraj srečanja je bilo izbrano Skrijevo, skoraj zadnja meja slovenske narodne slkupnosti na zahodu gori-ške pokrajine. Prav je, -da itudi s tega zornega kota posvetimo potrebno pozornost našim morda preveč pozabljenim krajem in postojankam, ki so zlasti po izgubi slovenske šole in slovenskega duhovnika nedvomno narodnostno še najbolj ogrožene. Na seminarju se je zbralo kar lepo število udeležencev, približno štirideset članov SSk, ki so s tem hoteli posvetiti vsaj polovico sobotnega dne vprašanjem političnega življenja. Jasno je, da bi lahko bil obisik še večji, toda vsekakor so udeleženci z aktivnim sodelovanjem dokazali svojo navezanost na silovensko stranko. Uvodne misli je izrekel pokrajinski tajnik Marjan Terpin, ki je nakazal živo potrebo po podobnih srečanjih, saj v vsakdanjem političnem delu marsikdaj pozabimo na notranjo poglobitev in na pogovor o smernicah lastne stranke. Nato je udeležence pozdravil še predsednik Briške gorske sikupnosti Hadrijan Corsi in zaželel ohilo uspeha seminarskemu delu. Sledila so ikrajša izvajanja treh predstavnikov naše slovenske stranke, ki so podali vsak z lastnega zornega kota svoja stališča s tem v zvezi. Najprej (je spregovoril Andrej Braituž, ki je podal nelkaj splošnih .misli o pluralizmu. Poudaril je zlasti pomen te stvarnosti in jo navezal na razne politične mislece našega časa. Pri tem je označil nekatere -točke, ki so bistvene za pluralistično podobo določene družbe. 'Nato je še navezal ta okvir na današnjo slovensko problematiko in posebej na vlogo same SSk. Sledil je nato Rafko Dolhar, ki je v svojih .izvajanjih predvsem izhajal iz izkušnje javnega delavca in izvoljenega predstavnika v javnih -upravah. Dotaknil se ije problematike v medsebojnih političnih odnosih, zlasti v odnosu z vsedržavnimi strankami. Obenem je nanizal nekaj ugotovitev v -zvezi z odnosi v stranki in tudi upoštevanju baze in raznih mnenj. Važno vlogo predstavlja še socialna temati‘ka. Kot zadnji je še nastopil Ivo Jevnikar, ki se je tudi navezal na nekatera splošna vprašanja v govoru v stranki in njenih sestavnih delih. Vloga posameznika in skupin, odnosi z matično domovino, poudarek na nekaterih zgodovinskih osnovah, družbena raznolikost — -to in drugo je bilo predmet njegovih razmišljanj. Živahna in plodna debata je nato pokazala, da je bilo srečanje res pozitivno, predvsem pa potrebno. Rožmana, ki so izšli najprej v koledarju Prešernove družbe, nato pa jih je razširjene začelo v nadaljevanjih objavljati ljubljansko »Delo«. Nadškof je dejal: Ko se letos spominjamo 400-letnice smrti Primoža Trubarja, ki ima za slovensko kulturo in tudi za teologijo velik pomen, mi je bilo javno postavljeno vprašanje, ali se Cerkev ob laziskovanju in predstavljanju tedanjih časov in razmer boji zgodovinske resnice. Iz prepričanja sem odgovoril, da se Cerkev zgodovinske resnice, tudi če je zanjo neprijetna in boleča, ne boji. Toliko bolj pa nas boli in toliko bolj obžalujemo, da se zadnje čase v glavnem slovenskem dnevniku na tak način prikazuje osebnost in delo pokojnega profesorja Teološke fakultete in ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana. V teh člankih je toliko pristranosti, toliko polresnic, samovoljnih razlag in zlonamernega namigovanja in sumničenja, da ga odločno odklanjamo in se upravičeno sprašujemo, čemu to in kaj je danes namen takega pisanja. Velikokrat smo ie poudarili, da se Cerkev na Slovenskem ne boji celotne zgodovinske resnice, tudi o naši polpretekli dobi ne. Dostikrat in ob različnih priložnostih smo tudi obžalovali krivice, ki so se kjerkoli zgodile v imenu vere in Cerkve, kakor moramo obžalovati vsako sovraštvo in krivično nasilje, pa naj ju je zagrešil kdorkoli. Teološka fakulteta hoče biti v vsem svojem delovaniu po zgledu s\>. Tomaža Akvinskega v službi resnice in si vedno prizadevati za resnico. Ali ne bi smeli tega pričakovati tudi od vseh drugih? PRISTRANOST GLEDE ŠKOFA ROŽMANA Pristranost je v tem, da sodnik posluša le eno stran, le tožitelje in ne obtoženca, ie obtežilne priče in ne sprejema razbremenilnih pričevanj. To se je zgodilo, tko so škofu Rožmanu sodili na procesu po vojni in se dogaja še vedno. Na procesu uradnemu zagovorniku niso pustili, da bi uporabil razbremenilni material z vsemi Rožmanovimi prt testi in posredovanji pri okupacijskih oblasteh, tako italijanskih kot nemških, v prid osebam vseh prepričanj, tudi komunistov' in partijcev. Material so dobili v škofijski pisarni, ga odvetniku zaplenili in ga še vedno niso vrnili. (Ali še obstaja ta arhivski material ali -so ga sežgali? Po 40 letih je vprašanje i:a mestu. - Op. ur.). Med pričami, ki bi pričale v korist škofa Rožmana, je bila tudi mati Toneta Tomšiča, tajnika slovenske komunistične partije, ki je bil ustreljen v Ljubljani kot talec in so ga razglasili za narodnega heroja. Gregorij Rožman je pri italijanskih oblasteh vse storil, da bi Tomšiča rešil, a zaman. Tomšičeva mati je na procesu sama prosila, da bi smela pričati, a jo je sodišče zavrnilo. Naj povemo, da je bila Tomšičeva družina doma iz Trsta in so bili veliki prijatelji s pok, Filipom Terčeljem. Mati je bila globoko verna /ena. Toda sina Toneta so ustrelili okupatorji, prijatelja duhovnika Filipa so pa ustrelili Slovenci. Ta pristranost do Gregorija Rožmana, ki se je pokazala ob procesu, se nadaljuje vsa leta po vojni. POLRESNICE O ROZMANU Polresnica je v tem, da nelkaj poveš, kar je res, a ne poveš vsega; zamolčiš, kar je obtožencu v prid. Tako so postopali sodniki in tako postopajo partijski zgodovinarji s škofom Rožmanom še danes. Polresnica je npr. ta, da je škof Rožman res govoril proti komunizmu, toda vedno je poudarjal »brezbožni« komunizem. To se pravi stalinizem, kot smo ga nekateri že takrat poznali; jugoslovanska partija ga je odkrila v petdesetih letih po prelomu s Stalinom, mnogi pa -šele potem, ko ga je razkrinkal Nikita Hruščev na XX. kongresu sovjetske partije. Nekateri ga pa še vedno niso odkrili. Tudi v Sloveniji ne. SAMOVOLJNE RAZLAGE IN SUMNIČENJA Škof Rožman je kot najvi-šja cerkvena avtoriteta v tedanji Ljubljanski pokrajini moral imeti stike 'tudi z okupacijskimi oblastmi, najprej italijanskimi, potem nemškimi. Ni bil interniran na domu kot npr. škof Tomažič v -Mariboru. Kot tak je deloma po svoji dolžnosti deloma iz vljudnosti in večkrat, ker so ga drugi zaprosili, stopil v stik z okupacijskimi oblastmi. Kot škof je pri tem imel vedno najboljše namene, da pomaga, kar se pomagati da, da omili ali prepreči gorje ubogemu \judstvu. Saj so tako delali vsi škofje v zasedeni Evropi. Pri tem je kdaj njegov obisk ali njegova pričujočnost bila s političnega vidika manij primerna, s pastoralnega stališča pa je vedno izhajala iz želje pomagati, posredovati, omiliti. Kako težak in zapleten je bil njegov položaj med okupacijo, je razvidno npr. iz odgovora, ki mu ga je dal Papež Pij XII. Sredi najhujšega divjanja italijanskega okupatorja in paitizanov je šel v Vatikan. Sv. očeta je vprašal, ali bi bilo primerno, če ne bi ob taki priložnosti v ljubljanski stolnici javno obsodil krivice, ki jih dela italijanski okupator, in obenem krivice, ki jih delajo partizani. (V letu 1942 so v Ljubljanski pokrajini zahrbtno ubili vsaj 17 duhovnikov in nekaj sto drugih oseb; mnoge so pred smrtjo tudi mučili.) Škof je torej videl gorje, krivice, nasilje, ki je zajelo njegovo ljudstvo. Zato je vprašal, ikaj naj stori. Papež je dal tale odgovor: »Premislite, kaj je bolje. Če boste obsodili italijansko nasilje, boste v najboljšem primeru internirani nekje v Italiji. Ali ni morda boljše, da ostanete mod svojim trpečim ljudstvom?« škof Rožman je presodil, da doma lahko bolj pomaga kot pa iz internacije. Zalkaj torej vse, kar je Rožman med vojno in revolucijo storil, razlagati le s političnega vidika kot sodelovanje z okupatorjem in kot narodno izdajstvo? Gregorij Rožman ni bil general, temveč škof, ki mu je bila izročena skrb ia duhovni in socialni blagor ljudstva. Zato mora pravičen sodnik in zgodovinar njegovo delovanje med vojno in revolucijo presoijati s pastoralnega vidika in ne z vojaškega ali političnega. Kot škof ije bil zaskrbljen za svoje ljudstvo med vojno, a skrbelo ga je tudi, kaj bo po vojni. Danes, po 40 letih zmagovite stalinistične revolucije na Slovenskem vidimo, da je njegova skrb bila še kaiko utemeljena. K. Humar Veliki teden vabi 23. marca bo cvetna nedelja Gospodovega trpljenja. Cerkev se spominja Kri-sovega vhoda v Jeruzalem, kjer naj bi dovršil svojo velikonočno skrivnost. Zato naj bo pri vseh mašah spomin tega Gospodovega vhoda in sicer s procesijo ali slovesnim vstopom pri glavni maši, pri drugih mašah pa s preprostim vstopom. S tem je povezan blagoslov oljčnih vejic. (Poskrbite, da bodo oljčne vejice res blagoslovljene!) 27. marca bo veliki četrtek, spomin postavitve zakramenta Evharistije in mašni-škega posvečenja. Svete maše so zvečer. V jutranjih urah je maša samo v stolnici, kjer škof s svojimi duhovniki blagoslovi sveta olja. Večerni maši sledi češčenje Najsvetejšega v »božjem grobu«. A1I bomo pozabili na obhajilo? 28. marca bo veliki petek Gospodovega trpljenja. V večernih urah je v cerkvah opravilo v čast Gospodovemu trpljenju, pri katerem je češčenje križa iri sveto obhajilo. 29. marca bo velikonočna vlgilija ali slavje luči, ki se zaključi s sv. mašo (ponekod tudi s procesijo). Obredi so v večernih urah. Spomnili se bomo vseh tistih, ki so bili s Kristusom pokopani po krstu v smrt in jim voščili, da bi s Kristusom vstali v novo življenje. Pok. msgr. Branko Borčič Skopsko-prizrenska škofija je izgubila naj starejšega .nkardiniranega duhovnika, ki pa tudi v koprski ni 'bil nepoznan. Msgr. Branko Dorčič se je rodil 1. sept. 1905 v Gorici. Oče je bil pravnik s Krka, mati pa Slovenka iz Gorice. Tako se je Dolčič čutil Primorca in Slovenca, predvsem pa katoliškega duhovnika s širokimi ekumenskimi pogledi. Zaradi prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Branko končal gimnazijo, na univerzi pa geodezijo; nekaj časa je 'študiral tudi gradbeno tehniko ter bil izredni slušatelj filozofije. Po končanih izpitih se je zaposlil kot profesor matematike v Koprivnici in Viro-vitici v Slavoniji. Tam ga je srečal svetniški škof Janez Gnidovec, takratni skopski škof s sedežem v Prizrenu. Na praznik sv. Jožefa je zapustil vse in se napotil proti cilju, ki ga je imel vedno pred očmi ter po njem hrepenel — duhovništvu. V Prizren je dospel 22. marca 1928, kjer takoj prevzel nadzor nad gradnjo malega semenišča, s katerim je hotel apostolsko goreči škof Gnidovec rešiti obupno vprašanje pamanjktnja domačih duhovnikov. Teologijo je zaradi tega študiral zasebno, in ije zato samo zadnje leto bil v Innsbrucku, kjer je diplomiral ter bil prav na praznik sv. Jožefa v Prizrenu posvečen 19. marca 1932. Bil je odličen vzgojitelj seroeniščnikov, kakor je bil sposoben graditelj zgradbe semenišča, pri čemer mu je koristil študij na ljubljanski univerzi. Pomagal je seveda pridno v dušnem pastirstvu, ker pri za duše gorečem škofu ni bilo časa za počitnice. Prva generacija gojencev semenišča se je bližala maturi, ko je izbruhnila vojna. Na gimnaziji so zato predčasno prrvi maturanti napravili izpite, takoj za tem pa so Italijani zasedli semenišče, ki je zavoljo tega prenehalo delovati. G. Dorčič je odšel v največjo hrvaško župnijo na Kosovem — Janjevo, kjer je v težkih pogojih ostal do konca vojne in čez. Zaradi spremenjenih razmer semenišča ni bilo mogoče obnoviti, a on je iskal kandidate za semenišče še naprej, .in se veda tudi semenišče, ki bi jih sprejelo. Uspel jih je no nekaj vključiti v mala semenišča v Poreču, Dubrovniku in Subotici. Sam pa je tudi želel iti v svoj rodni kraj, ker je upal, da bo Gorica pripadla Jugoslaviji. Zato je nekaj det deloval na Primorskem. Ko pa je njemu draga Gorica . - ostala pod Italijo, se je vrnil v skopsko škofijo in deloval netkaj časa v Skopju, Kjer je bilo treba zamenjati odsotnega msgr. Al. Turka. Na tem mestu je ostal do tragičnega potresa 25. julija 1963, ki je uničil .Skopje, z njim pa tudi cerkvene zgradbe, medtem ko so škofijsko rezidenco uničile nemške bombe že leta 1941. Zaradi novo nastalih razmer je ponovno šel za župnika na Kosovo, v Kosovsko Mitrovico in Janjevo, končno pa je stopil v pokoj brez 'kake plače v Ohridu, kjer j c vzorno deloval v mali kapelici ob jezeru, ki je posvečena slovanskima apostoloma, ker so pač njuni učenci tamkaj razvili največjo versko in kulturno dejavnost. Med poletjem je skrbel za turiste, ker domačih vernikov skoraj ni, a pred zadnjo vojno je bila tamkaj močna katoliška skupnost državnih uslužbencev. V soboto 1. marca ga je v jutranjih urah zadela kap in okrog poldneva se je preselil iv večnost. Bil je zares vzoren duhovnik, ki se je odlikoval predvsem v ljubezni do duhovniškega naraščaja, kjer je dosegel lepe uspehe, potom za bolnike, ekumenizem in misijone. Tudi pisatelj je bil. Znan je njegov obširni roman »Popotniki«. Pokopali so ga 3. marca letos na katoliškem pokopališču v Bitoli, ker v Ohridu ni pravega prostora za to. Ohrid seveda pripada bitoljski župniji. Gorečega duhovnika in apostolskega delavca naj v večnosti osreči družba s svetniškim škafom Gnidovcem, ki ga je vse življenje spoštoval, popraj pa z njim najbolj neposredno sodeloval. Naj sprejme zasluženo plačilo. Al. T. Pogled na našo današnjo mladino Predavanje, ki ga je v četrtek 13. marca imel v Katoliškem domu prof. Emidij Susič, bi lahko naslovili: Pogled na našo današnjo mladino ob državni meji. Šlo je namreč za izide ankete, ki jo je prof. Susič skupno s SLORI-jeim v Trstu in Inštitutom za socialne vede v Gorici izpeljal Umsko leto marca. Anketa je zajela slovenske in italijanske dijake od 15. do 19. leta, razdeljene v skupine po sto: sto vprašanih dijakov italijanskih višjih srednjih šol, sto dijakov slovenskih višjih srednjih šol v Gorici in sto dijakov iste starosti v Novi Gorici. Šlo je za »pilotsko« raziskavo, kot se taki stvari pravi v znanstvenem jeziku. Vprašalna pola je obsegala vrsto vprašanj, ki so dijaki nanje odgovorili. Glavna s.» bila naslednja: uporaba prostega časa; in sicer poslušanje radia, gledanje televizije, obisk kina in gledališč; potem branje časopisov in revij. Končno še posebno vprašanje: Kaj imate za vrednote in kako jih razvrstite. Podoba, ki se je iz ankete prikazala, je približno naslednja: V prostem času vsi dijaki zelo gledajo televizijo in so si glede tega na približno enaki stopnji eni in drugi. Tv gledajo doma, zato prebijejo skoro polovico prostega časa pred televizijskim zaslonom. Včasih doma tudi kaj pomagajo, posebno dvaki iz Nave Gorice. V gledališče zahajajo bolj slovenski kot italijanski dijaki. Podobno je glede obiska kinopredstav. Dnevnike bolj berejo italijanski kot slovenski sovrstniki. Verjetno zato, ker so italijanski dnevniki bolj pestri in raznoliki, saj se ljubljansko »Delo« res ne more ponašati s pestrostjo. Mladina zelo prebira ilustrirane tednike, seveda italijanske, saj je slovenskih malo. Anketa je potr-oila, da onstran državne meje zelo gledajo italijanske televizijske postaje; je pač večja izbira. VREDNOTE Glede vrednot je vprašalna pola imela razvrščenih 19 vrednot, npr. družina, prijateljstvo, mir, uspeh v življenju, zdravje, razgibanost življenja, uspeh v življenju, vera, morala in še kaj. Dijaki so morali dati oceno od 1 do 10. Izid: Dijaki tostran in onstran državne meje so si bili v ocenah nekaterih vrednot zelo podobni; med najvišje so postavili: mir, prijateljstvo, svobodo, ljubezen, zdravje. Zelo visoko oceno je dobila kot vrednota tudi družina. Predavatelj je opozoril, da so pred desetimi leti pri neki drugi an-ikoti mladi postavili družino na precej nizko stopnjo vrednot. Zato ije v .tem oziru premik na boljše. Na vprašanje o veri so italijanski dijaki vero kot vrednoto postavili nekako v sredino lestvice; podobno tudi slovenski iz Gorice. Onstran meje so pa bile ocene zelo različne, od najvišje do najnižje. Viden je pač vpliv vzgoje, ko enim vera ni nikaka vrednota, drugim, ki se sredi ateističnega okolja morajo za svoje versko prepričanje boriti, pa je vera zelo velika vrednota. Vsekakor je spodbudno dejstvo, da vsi mladi zelo visoko cenijo nekatere občečloveške vrednote: svobodo (na prvem mestu), prijateljstvo, mir, ljubezen. Svobodo cenijo tisiti, ki jo v polni meri uživajo, in tisti, ki so zanjo okrnjeni. Diktatorji bi se ob tem morali zamisliti. Poročilo zaključujemo z zadnjim vprašanjem in sicer o narodnosti. Zamejski dijaki so narodnost postavili na visoko mesto v lestvici vrednot, slabše so jo ocenili italijanski dijaki in oni iz Nove Gorice. Potrjeno je s tem dejstvo, da to, kar je ogroženo, bolj cenimo. Pri nas zamejskih Slovencih je to ravno narodnost. Iz celotnih odgovorov izhaja, da današnja študentovska mladina od 15. do 19. leta ni brez idealov, kot kdo meni, in da je v bistvu zdrava. ★ ■ Po dveh letih, ki jih je univerzitetni docent prof. Vojislav Sašelj preživel v zaporu v Zenici (Bosna) zaradi idej, ki so bile neljube sedanjemu jugoslovanskemu režimu, je bil te dni nepričakovano spuščen na svobodo. Najprej je bil obsojen kar na osem lot ječe, prizivno sodišče pa mu je kazen znižalo za polovico. mo bo im ■ Švicarski volilci so se morali ponovno na ljudskem glasovanju odločiti, ali naj Švica vstopi v Organizacijo Združenih narodov ali ne. In ponovno je večina ta predlog zavrnila, češ da ni v skladu z znano švicarsko nevtralnostjo. Na splošno se je 75 % državljanov izreklo proti vstopu, a odstotki so ponekod dosegli tudi 89,3. ■ Poljski škofje, ki so se zbirali na svoji redni konferenci, so opozorili svoje verni, ke, da .so državne šole znova postale kraj intenzivne brezverske propagande. Minister^ za šolstvo Joanna Mihalowska-GumuwskaS je namreč razposlala okrožnico vsem uči-;j jj teljem, v kateri jih poziva, naj vse učne® predmete uporabijo za širjenje »znanstve-j nega ateizma«. V bodoče bodo oblasti skrbno pregledale vsakega učitelja, ali jej] »ideološko sposoben« za svojo službo. ■ V iranski prestolnici Teheranu so proslavili dvatisoči dan od začetka iraško-iranske vojne. Vojaške parade so se prvič udeležili tudi odredi oboroženih Irank. Za njimi so stopale žene, vse črno oblečene, in zahtevale, naj se vojna nadaljuje. Ta vojna požira milijarde dolarjev in tisoče življenj. Do septembra 1980 sta bila Irak in Iran deželi, polni naftnega bogastva. Namesto tega je sedaj vojna izčrpavanja, spomenik zagrizen, nepopustljivosti. VZEMITE IN JEJTE VSI Pred začetkom letošnjega posta so slovenski škofje v svojem pastirskem pismu spregovorili svojim vernikom o Evharistiji. Drugi vatikanski cerkveni zbor je pred več kot dvajsetimi leti v dogmatični konstituciji o Cerkvi dejal, da je »evharistična daritev vir im višek vsega krščanskega življenja« (C lil). Da res po Gospodu hrepenimo in ga iščemo, pokažemo na različne načine. Že pot v cerkev je izraz naše vere in hrepenenja po zedinjenju s Kristusom. Pri njem smo še posebej pri sv. maši, pri kateri sodelujemo z vsemi svojimi zmožnostmi, z daritvenim hotenjem in razpoloženjem. Lepa priprava na obhajilo je tudi naše sodelovanje, ko se dajemo Cerkvi in Kristusu na voljo kot bralci, pevci, ministranti in v drugih cerkvenih opravilih in službah. Tudi z zunanjimi dejanji: z lepim poklekom, s pozornim poslušanjem, s tihoto, z lepim klečanjem, z glasnim amen izražamo svojo vero v Odrešenika, ki prihaja k nam v sv. obhajilu. Obhajilo je božji obed, do katerega imajo pravico vsi, od otrok, ki so že bili pri prvem obhajilu, pa do odraslih, ki se po skrbnem spraševanju vesti ne zavedajo smrtnega greha in so se z vsem srcem udeležili sv. daritve. Obhajilo ni obed samo za izbrane, ampak hrana za vse božje otroke. Vsi, ki so pri sv. maši, so povabljeni na Jagnjetovo gostijo. Proti pogostnemu obhajilu lahko slišimo različne pomisleke in ugovore: Grešnik sem, zato ne morem k sv. obhajilu, pravijo nekateri. Kadar se zavedamo smrtnega greha, moramo prej k spovedi. Za male grehe pa skupaj prosimo odpuščanja v iskrenem kesanju na začetku maše. Prav Evharistija je zdravilo, ki nas osvobaja malih grehov in nam daje moč, da se varujemo smrtnih. Tega nismo vajeni, menijo drugi. Česa vsega nismo bili vajeni? Kot majhni otroci nismo znali govoriti, delati, pisati. Naučili smo se veliko lepih stvari. Hoditi pogo-stoma k sv. obhajilu je nekaj tako lepega in potrebnega, zakaj tega ne bi vključili v življenje? Zopet tretji ugovarjajo: Ne želimo, da nam obhajilo postane nekaj vsakdanjega. Ta nevarnost je res tu. Zato je potrebno, da imamo vero, da Kristusa prejemamo s čistim srcem in s pravo ljubeznijo. Spet drugi se bojijo, da bi pred ljudmi veljali za pobožnjake in preveč verne in da bi bilo treba spremeniti življenje. Nočejo se izpostavljati, zato sc rajši držijo stran od oltarja. To je napačna obzirnost. Dragi bratje in sestre, naj nam Bog da razsvetljene duhovne oči, da bi mogli sebe prav presojati in potem uživati kruh življenja. »Volitve« spomladi 1986 v Jugoslaviji (OD NAŠEGA DOPISNIKA) V Ljubljani izhaja tednik »Mladina«, ki ga ureja izredno sposobna skupina mladih intelektualcev. Zelo dobro poznan je tudi časnik študentov ljubljanske univerze »Tribuna«. Omenjena časopisa se poleg vsebine razpoznavata tudi ipo načinu, kako se prodajata. Meditem ko se vsi »normalni« časniki iprodajajo v kioskih in trafikah, .pa »Tribuno« in »Mladino« prodajajo študentje kair po ulicah. Na pločniku razpostavijo po tleh kupe teh listov in že po nekaj urah se kupi spremenijo v dinarje. To pripovedujem zato, ker sem se spomnil, s kakšnimi »gesli« je eden teh prodajalcev »Mladine« pred osrednjim ljubljanskim trgovskim središčem nekega deževnega dne prodajal »svoj« časnik. Vpil je: »čeprav dežuje, revolucija še vedno traja! Kupite "Mladino”!« Tribuna in Mladina imata v primeri s »spodobnimi« časniki majhno naklado in sta razprodani isti idan kot izideta. Pa zakaj to ljudstvo, ki ga že 40 let vzgajajo v socializmu, tako rado sega po časnikih, ki so vse prej kot »revolucijski«? Zato, ker so revolucionarni. Revolucija nedvomno traja, toda ne tista, o kateri govorijo politiki, marveč tista, ki jo oznanjata Mladina in Tribuna. V teh dneh smo dožvljali (spet enkrat) posebne dogodke — volitve v nove občin ske, republiške odbore ter v zvezno skupščino. Zato bi rad nekaj malega napisal o tem, kako to ljudstvo pod Triglavom, pa tudi tisto na Balkanu, doživlja omenjene volitve. Namig za ta moj prispevek je prišel od zunaj; od — kot se pri nas reče — emigrantskih krogov. Ker pa so zame tudi »emigrantski krogi« Slovenci, si ne morem kaj, da ne bi vsem Slovencem po svetil povedal, kako pojmuje volitve jugoslovanska družbena ureditev. Volitve gromovito odmevajo v tisku in na RTV, po svoje pa tudi v Mladini m Tribuni, še boij po svoje pa med ljudstvom. Ljudstvo pa naj bi si po prepričanju »naivnega« Cankarja samo pisalo sodbo. Ali si jo piše samo ali ne, v vseh političnih ureditvah najbolje pokažejo volitve. Če so demokratične, si ljudstvo piše sodbo; če oligarhija določi samo sebe in od ljudstva zahteva, da 'jo »izvoli«, pač precej težko govorimo o »pisanju sodbe«. Na Balkanu in pod Triglavom sta bila vladar ali vsaj oligarhija tista, ki sta na vseh volitvah v zadnjih štiridesetih latih pisala sodbo namesto ljudstva. Zdaj so se reči pričele v nekem pome nu spreminjati, samo naj nikar ikdo ne pomisli, da so jugoslovanske »delovne možice« zato letos imele demokratične volitve. Ne, o tem tudi ni beseda v tem pisanju. Demokracija se v jugoslovanski socialistični resničnosti še ne more izviti iz maternice »socializma«. Samo na kratko poglejmo nekaj utrinkov iz obdobja pred volitvami! Najprej skok v najbolj južno jugoslovansko republiko, Makedonijo. V Skopju so vse organizacije: Zveza borcev, mladinska organizacija, Socialistična zveza, sindikati in kdo ve še katera, izbrale in kasneje tudi kandidirale človeka za člana Centralnega ko- miteja Zveze komunistov Makedonije. Vsi so se o njem izjemno pozitivno izražali in ga ocenjevali v samih presežkih; da je zavzet komunist, sposoben organizator itd. Kandidirani nesrečnik je zadnji zvedel, kam ga kandidirajo. Nemočno je odšel na Socialistično zvezo in »priredil predstavo«, o kateri zdaj govori vsa Jugoslavija. Izjavil je: »Ljudje božji, pa kaj se greste, jaz sem vendar že leta 1969 vrnil partijsko izkaznico!« No, Makedonija je daleč, pa tudi pod Triglavom imamo dovolj »znamenitosti«, da lahko pometamo pred svojim pragom. Ker naj bi tako imenovane kandidacijske konference pred volitvami potrdile ali zavrnile predlagane kandidate, je ob letošnjih volitvah prišlo »naročilo«, da smejo kandidacijske konference tudi čisto zares koga zavrniti. Doslej je bilo pač samoumevno, da take konference samo potrdijo tiste, ki so bili predlagani. Kdo je koga predlagal, se uradno ne ve niti letos, čeprav v resnici vsakdo ve, da je .predlagatelj partija. In tako se je začelo. Ljudstvo pri nas ni navajeno odiločaii. Cankar je pretiraval s tisto sodbo, ki da si jo bo narod sam pisal. No, in prihaja do nerodnosti. Pa daj ljudstvu oblast, če je ni vajeno! Pa naj si ljudstvo piše sodbo, če si je ne zna! Podobnih zgodb je na ostajanje. Še ena sama bo dovolj, da bi svet, ki je na volitve že navajen, spoznal, kakšne so lahko volitvene začetniške težave v družbeni ureditvi, ki bi po sili hotela biti demokratična in obenem vladati z diktatorsko kliko. Denimo, da je bilo fantu ime Matevž, bil pa bi lahko tudi kaj drugega, ker gotovo ni osamljen v svojih tegobah. V neki podeželski krajevni skupnosti na Dolenjskem so imeli kandidacijsko konferenco. Predsednik Socialistične zveze v kraju je predlagal seznam imen za delegate v krajevni skupnosti, v občini, republiki in federaciji. Seveda, navzoči vaščani niso mogli poznati tistih delegatov (za občino, republiko in federacijo), ki niso bili iz njihove vasi, zato so jih potrdili, kot so bili navajeni delati leta in teta. Primerilo pa se je, da za krajevno skupnost in občino ni hotel kandidirati nihče od .navzočih vaščanov, ki so bili predlagani. Imeti v današnjem času v Jugoslaviji politično funkcijo pomeni osmešiti se pred vso vasjo. Ni kazalo drugega, kot da je predsednik krajevne skupnosti izbral kandidate med tistimi vaščani, ki se niso udeležili kandidacijske konference. Med njimi je bil tudi Matevž, ki so ga predlagali za predsednika krajevne skupnosti. Še naslednji dan Matevž ni vedel Postni govori na radiu Trst A Na sporedu so ves postni čas vsak torek in petek ob 15.45. 21. marca: Pred skrivnostjo (p. F. Zupančič SJ). 25. marca: Rojen od žene (p. E. Bdhm (SJ). 28. marca: V duhu in resnici (p. F. Zupančič SJ). ničesar o tem, da bo skorajšnji župan. Čez dva dni se je začelo: obiskal ga je miličnik iz bližnje postaje milice in ga začel zasliševati, zakaj da je kandidiral za predsednika krajevne skupnosti, ko pa vsi vedo, da je bil pred leti obsojen na denarno kazen zaradi divjega lova. Začel mu je groziti, da ga bo razkrinkal. Matevž še vedno ni prišel do sape... Ko je nazadnje zvedel, kakšno godljo so mu skuhali sovaščani, ije hotel tožiti predsednika krajevne Socialistične zveze, pa so mu miličniki »pojasnili«, da on nima pravice nikogar tožiti, ker se je pred sedmimi leti ukvarjal z divjim lovom. Tudii so mu »razložili«, da je pač kandidiran za predsednika krajevne skupnosti in da položaj mora sprejeti, ker bi sicer izpričal tudi sovraštvo do družbene ureditve... Ni znano, kaj se je naslednje dni dogajalo ,z Matevžem; šele po petih dneh so ga sosedje spet videli: bil je ves omotičen in v zamazani obleki. Znano pa je, da :e kandidacijski postopek v omenjeni krajevni skupnosti občinska kandidacijska konferenca označila za neustrezen. Prodajalci Mladine in Tribune na ljubljanskih pločnikih pa bodo verjetno kmalu prodajali svoje časnike z gesli: »Divji lovec, predsednik kraljevne skupnosti! Kupite Mladino!« Koliko kristjanov živi v Izraelu? Po zadnjih statistikah živi v mejah Izraela 4.225.000 ljudi. Od teh je 82% judovske vere, 13 % muslimanske, 2,3 % izpoveduje krščansko vero. Kristjani so razdeljeni na različne obrede in so povečini Arabci. Življenje za kristjane v Izraelu je težko. V Izraelu imajo svoj sedež mnoge redovne družine, visoke bogoslovne šole. številni so tudi domovi za sprejemanje romarjev iz vsega sveta. ■ V švedski prestolnici Stockholmu so v soboto 15. marca pokopali med 28. februarjem in 1. marcem ubitega ministrskega 'predsednika Olofa Palmeja. Svečanega pogreba se je udeležilo kakih 120 državnih poglavarjev, zunanjih ministrov, političnih voditeljev in drugih pomembrnh osebnosti. Mnogi politiki so pogreb izkoristili tudi za pogovor o perečih mednarodnih vprašanjih. Tako sta se sestala severnoameriški državni tajn. Shultz in sovjetski prvi minister Rižjkov, nadalje voditelja obeh Nemčij Kohl in Honecker, pa Craxi in izraelski vladni predsednik Peres. ■ Španija bo še naprej članica vojaškega obrambnega NATO pakta. Na ljudskem glasovanju 12. marca se je za nadaljnje članstvo izjavilo 52,53 % volilcev, 39,84% jih je bilo proti, praznih glasovnic je bilo 6,54%, neveljavnih pa 1,09%. Pri tem je treba omeniti, Ja je bila volilna udeležba zelo nizka. Od 29 milijonov Špancev z volilno pravico jdh je prišlo na volišča komaj 59,73 %, kar je daleč najbolj slaba udeležba v primerjavi z vsemi dosedanjimi splošnimi volitvami. Glasovi »za« so prevladali v 13 od 17 španskih pokrajin, »proti« pa v Baskiji, Navarri, Kataloniji in na Kanarskih otokih. KI JE ZA NAS TEŽKI KRIŽ NESEL Odvedli so ga, da bi ga križali. Naleteli so na moža, ki mu je bilo ime Simon. Primorali so ga, da je nesel njegov križ. (Mt 27, 31-32) Končno je Pilat popolnoma klonil. Ni dovolj, da je pokazal ljudem razmesarjenega Kristusa s trnjevo krono, oblitega s krvjo: Glejte človek! Saj to ni več človeku podobno. Nič jih ni ganilo. Dal ga je križati. Da bi prišel živ na Kalvarijo, so prisilili mimoidočega Simona iz Cirene, da je nesel križ. Kratka je ta pot. A tisti dan je bila dolga. Dobro je, da ohranjamo pobožnost križevega pota in znova in znova v duhu spremljamo Kristusa na Kalvarijo. Le tedaj bomo dobili tudi mi moč, da izpolnimo, kar je rekel: kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan zadene nase svoj križ in hodi za menoj. Vsak ima svojega. In prav ta nas odrešuje. Vzeti pa je treba nase breme »vsak dan«. On nas potrebuje. Skozi vsa stoletja hoče Kristus nositi svoj križ. Sam je poveličan. Mi pa smo zmožni trpljenja. Tu je najgloblji odgovor: zakaj trpljenje. Da se nadaljuje križev pot odrešenja. Mi imamo ta privilegij, da mu damo na razpolago dušo in telo, da nadaljuje svoj križev pot skozi vsa stoletja. FRANC SODJA Nedelja 9. marca bo ostala globoko zapisana v spominu vseh prisotnih, še posebno župljanov Repentabra. Ta dan je bilo uradno odprtje in blagoslovitev obnovljenih zgradb na tem kraju. Del obnovljenih prostorov pa je doživel še posebno slovesnost, bivša mežnarija je postala nov župnijski dom. Župnijski dom je bil poimenovan po Emilu Westru ob 40-letnici njegove smrti. Na Repentabru je preživel celih 25 let in to v enem najtežjih obdobij, od leta 1921 do 1946. Bil je zelo priljubljen med ljudmi. Kljub meščanskemu poreklu je znal živeti preprosto s svojim preprostim ljudstvom. Bil je goreč tako za božjo hišo, kakor očetovo tj. zvestobo narodni biti. Iz njegovega življenja je znano, da je kot samostojen kaplan v Pregari pred prvo svetovno vojno prvi uvedel v to cerkev slovensko petje (katerega je celo sam učil) in slovensko besedo. V obdobju fašističnega nasilja je bil večkrat zasliševan. Nikdar pa ni odstopil od svojih načel. V obdobju druge svelovne vojne je rešil vas pred požigom. Slovesnost se je začela ob štirih popoldne s sv. mašo, ki jo je daroval tržaški škof Bellomi. Ob njem so somaševali škofov vikar za Slovence dr. L. Škerl, salezijanski predstojnik iz Ljubljane Anton Košir z nekaterimi svojimi sobrati in dekan Franc Vončina. Prisotnih je bilo še veliko slovenskih tržaških duhovnikov, še posebno rosgr. Marijan Živic, ki je leto dni kot kaplan preživel z bolnim g. Wcstrr.m. Gospod škof je v svojem govoru poudaril pomen župnijskih prostorov. V teh prostorih naj nastaja nova kvaliteta življenja, strpnosti, bratstva in miru. Še posebej je poudaril, da potrebuje vsaka kraška hiša tudi večjo hišo, božjo hišo, v kateri se bodo vsi srečevali kot ena družina. Med mašo sta pela ženski zbor »Repentabor« in mladinski zbor »Zvonček«, katerega je spremljal ansambel mladih fantov pod imenom Burja. Po maši se je slovesnost nadaljevala pred obnovljenimi prostori. Kljub hladnemu vremenu se je zbralo izredno veliko ljudi. Na slovesnost so bili povabljeni tudi predsedniki Nadzorništva za spomeniško varstvo v Trstu, repentabor-ske občinske uprave, predstavniki drugih ustanov, ki so denarno podprle to obnovo, Kraške gorske skupnosti, Hranilnice in posojilnice na Opčinah, Tržaške kreditne banke, Tržaške hranilnice, tržaških slovenskih skavtov, ki so organizirali denarno akcijo, in Duhovske zveze. Vsem ustanovam se je uradno zahvalil župnik Tone Bedenčič, pod čigar vodstvom so vsa ta dela bila izvršena, s simbolično podelitvijo šopkov7 nageljnov. Pri slovesnosti so sodelovali domači zbori, tako otroški, ki ga je vodila Loredana Guštin, kakor mladinski in ženski pod vodstvom g. Bedenčiča. Povezoval je Franko Guštin. Lik duhovnika Westra je podal domači župnik. Recitacije sta izvedla Andrej Pisani in Wilma Purič. Walter Milič je spregovoril v imenu gospodarskega sveta, Ne-da Grisonič v imenu uporabnikov tega doma in Karlo Guštin v imenu vseh, ki so g. Westra poznali. V imenu občinske uprave je spregovoril še župan Colja, ki je podčrtal pomen Repentabra kot celote in obvezo celotne skupnosti, da Repentabor ostane živ spomenik. Slavje se je nato za vse nadaljevalo ob bogati zakuski, ki so jo pripravili žup-Ijani. T. B. I. svetovni dan mladine Zamisel za praznovanje I. svetovnega dneva mladine je prišla iz Vatikana. Po dobro uspelem množičnem srečanju mladih, ki je bilo na oljčno nedeljo lani v Rimu, je papež Janez Pavel II. izrazil željo, da bi se podobne slovesnosti še nadaljevale. Tako bo letos mladina praznovala ta svoj prvi svetovni dan doma, okrog svojih škofov. Ob tej priložnosti naj bi se poglobila v vsebino lanskega papeževega pisma mladim in se tako bolje pripravila na praznovanje spomina Kristusovega trpljenja in vstajenja. Ob tem velja spomniti, da imamo Slovenci še en pozornosti vreden dokument in sicer Pismo slovenski mladini nadškofa Šuštarja, v katerem načenja pereče vprašanje vrednot v našem svetu. Oba dokumenta sta lahko odlična pripomočka pri katehezi za mlade po župnijah in drugih organizacijah. Naj tu mimogrede omenimo, da so skavti SZSO v Trstu že ubrali to pot in pripravili pod pokroviteljstvom duhovnih vodij tri duhovne obnove za tri različne starostne stopnje svojih članov. Dve, ki sta že bili preteklo soboto in nedeljo, sta zelo dobro uspeli. Tržaški škof Bellomi si je praznovanje v Trstu zamislil v obliki treh srečanj za celotno škofijo (tudi za Slovence). Prvo naj bi potekalo v stolnici sv. Justa v petek 21. marca ob 20. uri v obliki spokorne pobožnosti s priložnostjo za spoved. Naslednji sestanek pa bo na oljčno nedeljo, 23. marca, ko naj bi se tržaška mladina zbrala na trgu Vico in v procesiji krenila proti stolnici, kjer bo maševal g. škof. Bogoslužju pa bo sledila se simbolična socialna in »politična« gesta: nekaj manjših skupin se bo podalo k raznim političnim predstavnikom v našem mestu (župani, pokrajinski predsednik, predsednik deželnega sveta), predstavnikom nekaterih večjih nekatoliških verskih skupnosti in še v nekatere kraje trpljenja in osamljenosti (dom za ostarele, zapori itd.). Vsem bodo štafete ponesle v dar oljčno vejico kot znamenje miru in ljubezni. Omeniti je tudi treba, da se bosta dve delegaciji podali v Breg k dolin-svemu županu Švabu in na Kras k repen-taborskemu županu Colji. Tretje srečanje pa bo na sam veliki petek, ko bosta na vrsti dva križeva pota: eden za slovensko mladino na Repentabru, drugi pa v mestu za italijansko mladino. Slovenski križev pot prireja kot običajno naša SZSO in bo letos krenil od gostilne Furlan proti svetišču na griču. Duhovno srečanje pa je odprto vsem in hoče biti le skromna usluga slovenski mladini pri nas. Podrobnejši podatki o treh pobudah so med obvestili. Zamisel našega škofa je vsekakor zanimiva. Žal pa načenja ponovno vprašanje, kakšno naj bo na verskem področju sodelovanje med Slovenci in Italijani in v kolikšni meri. Tu se pa odpira novo poglavje, o katerem bomo spregovorili kdaj drugič. I. SVETOVNI DAN MLADINE Fetek 21. marca ob 20. uri Spokorna pobožnost pri Sv. Justu ob prisotnosti g. škofa. Nedelja 23. marca 9.45 zbiranje na trgu Vico 10.30 somaševanje z g. škofom pri Sv. Justu. Veliki petek 28. marca ob 20.30 Križev pot, ki ga prireja Slovenska zamejska skavtska organizacija. Zbiranje ob 20. uri pri gostilni Furlan na Repentabru. Jehove priče »Jehove priče« so si v Trstu kupile nekdanjo kinematografsko dvorano »Aurora«, v kateri bo prostora za 800 poslušalcev, S pravim delom bodo pričeli v dvorani, ko bodo opravljena vsa obnovilvena dela. Vsekakor so pa v dvorani že imeli svetopisemsko (biblično) predavanje. Pri tem sestanku je govornik opozoril na zelo važno dejstvo: Kakor je razvidno iz bibličnih prerokb, je to čas, ko bo Bog pometel z vsemi človeškimi vladami, ki ne morejo ustvarili pravega miru in gotovosti in bo spremenil zemljo v raj, v kaie-rem bodo ljudje lahko za vedno živeli brez vojn, nacionalnih ločitev in podobno. Kje je vse to zapisano v Svetem pismu ali bibliji, kakor oni pravijo? Bazovica Obnovitvena dela v naši cerkvi gredo proti koncu. Cerkev bo s tem veliko pridobila na lepoti in umetniški vrednosti. Vsa župnijska skupnost je do sedaj hvalevredno sodelovala in s tem veliko pomagala pri zelo visokih stroških. Prepričani smo, da bo tako še naprej. Hvaležiii smo tudi deželni upravi, ki je obljubila znaten prispevek za obnovitvena dela. Naj dobri Bog podari vsem številnim daroval- i em svoje duhovno bogastvo, zlasti še o veliki noči! Marijan Živic, župnik Devin Umrl je princ Rajmund Thurn und Ta- xis. V devinskem gradu je v ponedeljek 17. marca ob zori umrl v starosti 79 let princ, ki je bil znan po vsej zahodni Evropi. Obvladal je številne jezike in se posvečal raznim kulturnim dejavnostim. Med drugim je dal pobudo za ustanovitev Jadranskega zavoda združenega sveta v Devinu, kateremu je tudi dal v uporabo del grajskih poslopij. V njegovem gradu so potekali seminarji o nemškem pesniku Rilkeju. Leta 1979 je bila v gradu predstavitev faksimilirane izdaje italijansko-slovenskega slovarja Gregorja Alassia da Sommaripa, ki je prav v Devinu nastal na začetku 17. stoletja. Pokojni princ je veljal za dobrega človeka in velikodušnega mecena; zavzemal se je za ekumenizem na cerkvenem področju; na političnem pa se je ogreval za evropsko federalistično gibanje. V zakonu z Zofijo Grško, od katere pa se je kasneje ločil, je imel sina Aleksandra. Žena in sin živita v Parizu. ★ Čestitke Slomškov dom v Bazovici iskreno čestita PETRU MOČNIKU ob uspešno opravljeni diplomi na pravni fakulteti tržaške univerze. Pridružujejo se pevci in pevke Tržaškega mešanega zbora ter prijatelji. Slednji čestitajo tudi novi doktorici SILVANI GLAVIČ Z GORIŠKEGA Cankarjev »Kurent« v Gorici V soboto 22. marca bo v Katoliškem domu v Gorici gostovala gledališka skupina oder OBACE s Koroške. Predstava bo zjutraj ob 10,30 in je namenjena dijakom slovenskih višjih šol na Goriškem. Vabljeni so seveda tudi vsi ljubitelji gledališke umetnosti. Gostovanje prireja Zveza slovenske katoliške prosvete. Oder OBACE, kar pomeni abeceda, se bo predstavil s Cankarjevim »Kurentom« v dramatizaciji Marjana Beline. Na Koroškem so Cankarjevo delo uspešno uprizorili v mestnem gledališču v Celovcu 8. decembra lani ob 110-letnici rojstva Ivana Cankarja. To je bila tudi krstna izvedba, saj te dramatizacije še ni uprizorilo nobeno slovensko gledališče. V režiji Francija Končana nastopajo mladi igralci, gimnazijci in člani odra Mladje, ki so pristopili k novo ustanovljenemu odru OBACE. Sovodnje ob Soči V priredbi ženskega odseka KD Sovodnje je v nedeljo 9. ma^ca v tamkajšnjem Kult. domu potekel prosvetni večer pod naslovom »Ljubezen ogenj je« v počastitev Dneva žena, ki se kot znano, praznuje 8. marca. V pozdravnem govoru je na začetku sporeda predsednik društva Slavko Tomšič iznesel nekaj misli o vlogi, ki jo ima sodobna žena na vseh poljih življenja, zlasti v družinskem, pa tudi v javnem, ,na našem manjšinskem področju pa še v zvezi z ohranitvijo naše narodnostne skupnosti. Zato je tak kulturni večer skromna zahvala za vse tisto požrtvovalno delo, iki ga naša žena opravlja tako doma kot na delovnem mestu. Po teh besedah so malčki v narodni noši vsem v dvorani prisotnim ženskam poklonili vejico mimoze, nakar se je začel razvijati program, ki so ga odprli gojenci Glasbene Matice iz Sovodenj z izborom narodnih melodij. Na klavir sta igrali Majda Kilemše in Damjana Cavdek, na harmoniko pa Magda Tomšič in Erika Pelicon. V drugem dolu prireditve je bila osrednja točka recital »Ljubezen ogenj je«, ki ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV V TRSTU priredi revijo otroških in mladinskih zborov PESEM M v nedeljo 23. marca ob 17. uri v Kulturnem domu v Trstu Msgr. Stefan Sissot - zlatomašnik Tržaški škof Fogar je 28. marca 1936 posvetil skupino novomašnikov, med zadnjimi sedanjega rojanskega župnika Štefana Sissota. Letos praznuje torej 50 let mašništva. Zlatomašnik se je rodil 10. februarja v kraju Verteneglio v Istri. Med vojno je izgubil očeta. Zanj se je zavzel stari oče, da je mogel v šole. Obiskoval je malo semenišče v Kopru, bogoslovje pa v Gorici. Že čez dober mesec po novi maši ga je škof Fogar poslal v Šmarje pri Kopru. Sam pripoveduje, da je škofu povedal, da ni primeren za slovensko župnijo, ker ne pozna jezika. Škof pa ni poslušal ugovora: »Toliko let si hodil v šolo in si se navadil, kako se je treba učiti. Vzemi slovensko slovnico in pojdi!« Poslušal je škofov ukaz in se kmalu dobro priučil slovenskega jezika. V župniji je ostal 12 let. Preživel je težke vojne čase, branil ljudi pred represalijami fašistov in Nemcev. Ljudje so mu še vedno hvaležni in se radi srečajo z njim, čeprav je minilo že skoraj 40 let. Šmarje je zapustil 15. februarja 1948. Skof Santin ga je nastavil za duhovnega pomočnika v tržaški glavni bolnišnici ;n je tam ostal do konca septembra 1951. Sam pravi, da so bila to zanj naj lepša leta. V Rojan je prišel 1. oktobra 1951. Sprva je bil upravitelj župnije, od 29. maja '953 pa je bil redni župnik. Služba župnika na jezikovno mešani župniji je vedno težka. Kot pravi duhovnik se j’c vsa leta trudil, da bi bil pravičen in. dober do slovenskih vernikov. Do svojih pomoč-nikov-kaplanov je bil vedno širokogruden. Gradil je na zaupanju, da pač vsak vrši svoje delo po vesti. V teh letih se mu je posrečilo, da je prenovil župnijsko cerkev. Zunaj in znotraj je dobila »novo obleko«. Uredil je ogrevanje cerkve. Prizidal je ob zakristiji prostore za župnijski urad. Poskrbel je za kapelo za maševanje v zimskih mesecih. Priznan tržaški kipar je izdelal postaje križevega pota v reliefu. Enolična stekla v cerkvenih oknih so zamenjala umetniška barvna stekla. Cerkev je postala bolj privlačna. Predelati je dal cerkvene klopi. Poskrbel je za temeljito obnovo orgel in še marsikaj drugega. Posrečilo se mu je tudi zgraditi oratorij za zbiranje mladine in kupiti hišo za sestre uršulinke, ki skrbijo za otroke in žensko mladino. Verjetno je tega najbolj vesel, da je dobil redovnice v župnijo. Ob svojem zlatem jubileju g. župnik Sissot lahko mirno gleda v preteklost, ker je dobro uporabljal svoje talente v korist župnije. Tudi slovenski verniki se z njim Bogu zahvaljujemo za vse dobro, ki ga je z božjo pomočjo naredil in ko je stalno gradil mostove medsebojnega razumevanja. Naj mu dobri Bog ohranja moči, da bo mogel še dolgo voditi rojansko župnijo! Stanko Zorko Širite „ Katoliški glas“ so ga podali člani dramskega rtdseka KD Sovodnje. Recital je vseboval 15 odlomkov, ki so se v glavnem nanašali na mater in otroka. Najbolj pretresljivi so bili tisti o »Otroku« in »Balada o nerojenem otroku«. Ganil je tudi odlomek «Niena podoba«, ki ga je napisal mojster slovenske besede F. Prešeren. V recitalu so sodelovali Sonja in Majda Pelicon, Vilko, Aleš in Nadja Fajt, Alenka Florenin, Patricija Batistič in Vilma But-kovič. Igrali pa so Valter FeirfoFa na harmoniko, Tatjana Cotič na violino, Florenca Ožbot, Erika Zavadlav in Tainia Pelicon pa na klavir. Pri vsej uprizoritvi se je poznala vešča roka režiserja, ki je prišla do izraza tudi pri scenski priredbi. - R. D. Gabrje V nedeljo 9. marca so v Gabrjah proslavili Dan slovenske kulture. KD Skala je v svojih prostorih priredilo v zvezi s tem dnevom Prešernovo proslavo, ki jo je odpril dekliški zbor Rupa-Peč pod vodstvom Marjanke Cevdek z uvodno pesmijo, nato pa je društveni predsednik Bernard Florenin spregovoril o pomenu tega praznika. Letos je poteklo že 186 let od pesnikove smrti. Njemu se imamo mnogo zahvaliti, da je slovenski jezik dosegel tako pomembno mesto med drugimi narodi. Zato ga moramo sikrhno čuvati. Govornik je to priložnost izrabil tudi za omembo narodnostnih pravic slovenske skupnosti v Italiji, ki jih oblast še vedno ni uveljavila. Po govoru je znova zapel zgoraj omenjeni zbor, čemur so sledile recitacije Prešernovih pesmi, ki so jih podali osnovnošolski otroci in srednješolci iz Gabrij. Nastopili so Alenka Černič, Vesna in Igor če-ščut, Igor Florenin in Sebastijan Meniš. Kulturni program je zaključil tambura-ški zbor KD »Fr. Prešeren« iz Boljunca pri Trstu. S svojim izvajanjem je osvojil občinstvo. Nudil je izbor slovenskih, dalmatinskih, ruskih, grških 'melodjj. Pohvaliti moramo pobudo KD Skala, da je na omenjeno kulturno prireditev povabilo zbor iz Rupe-Peči ter ansambel iz Boljunca, saj se s tem krepi kulturno oplajanje, prisotnim pa se nudi bogastvo slovenske pesmi in besede. Prav tu lahko prideta naša kultura in omika do pravega izraza, in prav to je tudi smisel Dneva slovenske kulture. Zato naprej po začrtam poti. - R. D. Izlet na Dunaj Dijaki slovenskega učiteljišča »S. Gregorčič« smo se letos odločili, da si bomo na šolskem izletu ogledali avstrijsko prestolnico Dunaj. Že večkrat smo si 'to zaželeli, a iz raznih vzrokov se nam ta želja ni izpolnila. V torek 4. marca smo končno odpotovali z avtobusom izpred šole. V poznem popoldnevu smo prispeli h Gospe Sveti pri Celovcu in si tam ogledali znamenito cerkev. Zal nam ni uspelo videti vojvodskega prestola, ker je bil pokrit zaradi slabih vremenskih razmer. Proti večeru smo prišli na Dunaj. Drugo jutro smo se že navsezgodaj odpravili na ogled znamenitega gradu Hof-l.urg, ki je bil zimska rezidenca avstrijskih vladarjev. Našo pozornost so priteg-^ nili tudi univerza, parlament, Rathaus (mestna hiša), dvorec Belvedere, mestno gledališče in opera. Te zgradbe smo si ogledali le od zunaj, medtem ko smo obiskali tudi v notranjosti cesarsko palačo Schonbrunn. Hodili smo po velikih sobanah in se nismo mogli načuditi njih lepoti. Pohištvo, okraski, ogledala, lestenci, vse je bilo prečudovito. Za palačo se je raztezal vrt, a je bil ves pod snegom. Kljub temu smo iga prehodili prav do Gloriete na vzpetini. V naslednjih dneh smo si ogledali še razne muzeje, od katerih omenimo le dva važnejša in sicer muzej tehnike in znanosti ter naravoslovni muzaj. Lep razgled mesta sta nam nudila visoki stolp Donauthurn ob Donavi, ter znano kolo Riesenrad v zabavišču Prafer. Velik del našega časa smo izrabili za ogled stolnice sv. Štefana, ki stoji sredi mesta. Zgrajena je v gotslkem slogu, deloma pa tudi v romanskem in baročnem. Večere smo posvetili raznim zabavam; dvakrat smo namreč šli v diskoteko in da bi prijetno zaključili naš izlet, smo na predvečer odhoda obiskali še tipično gostilno v Grinzingu, kjer smo večerjali ob zvokih živahne harmonike. Zelo otožno smo se v soboto 8. marca iposlovili od Dunaja in ise odpravili proti domu. Med potjo smo si ogledali še mesto Gradec (Graz). Ves čas našega 'bivanja na Dunaju nas je spremljalo nestalno vreme, kljub temu pa smo od tega izleta marsikaj odnesli S tem, da smo si pod vodstvom profesorjev z velikim zanimanjem ogledali najbolj zanimive priče kulture, znanosti in umetnosti v tem mestu, smo brezdvomno obogatili svoje znanje. - III. (M. D.) Pomemben sestanek na politični ravni V Gorici sta se sestali pokrajinski zastopstvi Slovenske skupnosti in Krščanske demokracije, ki sodelujeta skupno z d.*ug;mi strankami v upravi mestne go-riške in pokrajinske uprave. Za SSk sta pokrajinski tajnik Marjan Terpir. in podtajnik dr. Mirko Špacapan obrazložila stališča slovenske stranke zlasti kar se tiče svojskih problemov Slovencev na Goriškem (posebno šolske zadeve) kakor potrebo po takojšnjem sprejetju pravičnega zaščitnega zakona. Pokrajinski tajnik DC Gianfranco Cri-sci in član vodstva Fabbro (ki je med drugim tudi podpredsednik pokrajinske upiave) sta ugotovila, da vlada med strankama na Goriškem zadovoljiva stopnja sodelovanja, zlasti ker izhajata stranki iz podobnih ideoloških izhodišč. Izrazila sta pripravljenost posoške DC, da se skupno in v/ajemno rešijo problemi v okviru sodelovanja v upravnih telesih. Delegaciji sta se ob koncu zavzeli za nadaljevanje dialoga in za še tesnejše sodelovanje, kar bo nedvomno vplivalo na razumevanje med tu živečima narodoma. Predstavitev 10. številke »Celovškega Zvona« Prejšnji teden je bil v Katoliški 'knjigarni v Gorici pomemben kulturni dogodek. Glavni urednik prof. Reginald Vospernik ter člani uredništva prof. Marija Spieler, prof. Alojz Rebula in Vinko Ošlak so predstavili novo, že 10. številko Celovškega Zvona, s katero začenja četrti letnik ta »vseslovenska revija za leposlovje, kritiko, kulturna, družbena in verska vprašanja«. številnemu občinstvu so orisali dosedanjo pot in nadaljnje načrte, ob čemer je glavni (urednik naglasil, da vstopa revija v četrto leto v znamenju upanja in optimizma, ki ju utemeljuje prehojena pot, čeprav ni vedno lahka in brez težav. Lanska 9. številka npr. še ni dobila uvoznega dovoljenja v Slovenijo. Upanje oblikovalcev revije odseva tudi zelena barva ovitka, tako da imenitno vezani izvod s svojo zelenino prijetno vpliva, že ko se-žemo po njem. Uredniki so tokrat odstopili uvodnik odprtemu pismu preds-tavniku izdajatelja, tj. Društvu prijateljev revije Celovški 7’. on, Tanku Merkaču. V njem avtor razodeva veselje, »ko se ozira po desetem koraku nazaj« in izraža prepričanje, da je »otrok ostal pri življenju, ker se je zanj zanimala in pozorno spremljala njegov razvoj precej številna družina bralcev, ki še raste«. Novo številko Celovškega Zvona vsekakor obeležuje esejistika, medtem ko je leposlovje šibkeje zastopano. Vsekakor že pestrost naslovov jamči izbrano in poglobljeno vsebino. Brez dvoma bo pritegnil pozornost brallcev pronicljiv in v prihodnost odprt esej Franceta Bučarja »Bodočnost malih narodov«. Prav tako je vznemirljivo razmišljanje Bojana Štiha »Žalujem za Žalami«, kjer z njemu lastno prizadetostjo predlaga vseslovensko akcijo zbiranja sredstev, da bi rešili Plečnikovo umetnino pred propadom. Znanstveno je zasnovana razprava Petra Fisterja »Arhitektura in cerkvene stavbe na Slovenskem v drugi polovici 20. stoletja*, ki ijo dopolnjujejo štirje barvni posnetki v zadnjih letih na novo zgrajenih cerkvd