Posamezna Številka 1mS0 Din
Poštnin? olažana v gotovini
	Izhaja vsak petek V Uredništvo in 1	Velja na meiee po pošti dostavljen	
Leto L	uprava v Narodnem domu v Roko- 1	MfatiitiOt, 7. Iffll/d 1933	Din 6*—, za inozemstvo Din 10-—	Sfev. 6
—	pisov ne vračamo	I	T	Oglasi po tarili	
naše zemlje ne damo!
Sovragi onstran naših meja ne mirujejo. Še vedno^stegajo svoje grabežljive roke po naši lepi zemlji, ki je bila vedno naša^ Njihovo časopisje je pol no strupenih člankov proti naši državi, polno je jadikovanja, kakšna krivica se je zgodila Avstriji, ko so bile začrtane po njenem razpadu nove meje. Še vedno se jim cede sline po Mariboru. Celju in Ptuju. Dosledne trde in dokazujejo z lažnivimi številkami, da so bili ti kraji njihova last in da so še danes nemški. Skrajno predrzni in pre računano izzivalni so ti sovragi, ki jim pri njihovem ogabnem delu pomagajo naši renegati, iiaši Nemci. Pretežna večina teh strupenih člankov je pisana pri nas, kar lahko smelo trdimo. S Prstom bi lahko pokazali na nje, ki vodijo tako ogabno propagando proti naši državi. Vemo, da imajo spleteno dobro mrežo, toda prepričani naj bodo, da se boda mreža kaj kmalu raztrgala.
ŠTEVILKE GOVORE . ? .
„ Članki, ki jih objavlja nam sovražno časopisje, so demagoški in pisci pobijajo v njih sami sebe in vse to kar so v nedavni preteklosti, ko so imeli vso moč in oblast, javno iznesli in trdili. Ca aasa Avstrije je bilo zadnje ljudsko štetje leta 1910. To ljudsko štetje je vodila vlada, ki je sovražila naš slovenski narod. Vodili so ga na bivšem Spodnjem Štajerskem zagrizeni nemški šovinisti in še hujši renegati, ki so vpisali za Nemce vsakega, ki je bil količkaj od njih odvisen. Rezultat tega ljudskega štetja so bije naravnost za 5jih porazne številke, ki so jasno pričale, čigava je zemlja od Mure do Ša-^jnjskih Alp in do Save, čigav je košček zemlje, katerega si še danes laste in o katerem še vedrio trde, da pre hiva na njem nemški rod.
Leta 1910. so pri ljudskem štetju hašteli v političnem okraju Maribor z testom Mariborom in Slovensko Bistrico vred: 79 008 Slovencev in 4J.874 Nemcev. V političnem ptuj-skem okraju z mestom Ptujem in Or-jnožerp: 80.609 Slovencev in 6850 Jemcev. V celjskem okraju z mestom jceljem: 114.625 Slovencev In 8147 Jemcev, y ljutomerskem okraju 13.080 °vencev in 666 Nemcev, v brežiškem ^a,u 48.344 Slovencev in 1090 Nem-ct ’ T slovenjgraškem okraju 35.885.
škem ni?-in 7241 Nemcev’ v
»	pa 19.889 Slovencev in
š	Skupno toraj 391.440
Slovencev in 66.998 Nemcev.
,-azm so_ '■ Podatki, vendar pa si da-es ne upajo z njimi na dan Jasno govore. aa ie bila Zeni]ia;po katerj ste.
ffujem roke. čisto slovenska in vsakomur je razumljivo, da s	Nemce
vpisali 80% Slovenčev,
SOKE PROČ OD NAŠE ZEMLJE!
S kakšno pravico St Jeraj Jasle sn-sed.ic našo zemljo? Pravic tu ni. To je tNrfidnost prve vrste- Zemija 0 kate-ri sanjate ni bila nikdar vaša last in enkrat za vselej ya.ni povemo: »Roke ®rQč! To. je bila naša. ie naša in osta-haša!« Priznamo pa bridko resni-voV* u '^e mlačnost in popustljj. nn].,,da nismo tem sovragom narnrfni1 do dgnes našega pravega Pj,, -v .mu Ponosa, hašg samozavesti! h.-nT- - ?2r°k!' naše mlačnosti? Vsak P	ve imav-dobro za nje-
? b „ '	.I1; ni o vala naša oblast in jih
J energum,migreni odpraviti. Resno
v tem,pogledu do o;,. 'Joiilo:	Odgovor ie žalosten.
1 s.mo premehki, preobzirni, hlap-
čevski in zato smo zabredli tako da leč, da bomo morali napeti vse sile in dokazati, da se zavedamo svoje moči in da smo na svoji zemlji mi gospodarji, da nam ne bo ukazoval nihče drugi in da je nesramnega izzivanja dovoli!
»KDOR PONIŽUJE SE SAM, PODLAGA JE TUJČEVI PETI!«
Pe statistiki iz leta 1910. so našteli približno 17% Nemcev. Mi vsi, pa tudi tisti, ki so šteli,-prav dobro vemo, da je od teh; ki so bilLvpisani kot Nem ci, najmanj 80% r-enegatov, ki so se prodali Nemcem za košček boljšega kruha, za hitrejša napredovanja in za druge udobnosti. Slovenec, ki je prišel takrat v Maribor, Ptuj ali Celje, da si poišče vsakdanji kruh, ga je moral iška ti le pri priseljenih Nemcih, ki so pred leti prišli s culico v naše kraje in so potem s podporo Siidmarke obogateli od žuljev našega naroda. V zahvalo‘pa so naš narod zaničevali in zasramovali poedinca ter ga prisilili, da se je moral izdajati za Nemca, čeprav rij obvladal njihovega jezika. Pačili so pristna slovenska imena, da bi vsaj na videz bila nemška. Iz slovenskih Grilov so ustvarili nemške »Griltze«, iz Tomažičev nemške »Tomaschitze«, iz Miheličev nemške »Michelifsche«. Nekatere omahljivce in odpadnike pa so pripravili celo tako daleč, da so se prekrstili kakor n. pr. neki Prinčiči v Seiferte itd.
ČRNA NEHVALEŽNOST.
Po preobratu pa ti odpadniki niso zapustili naše države. Niso odšli v ta-
in nekaj časa. mirovali. Danes pa, ko so jim grebeni zopet zrasli, vodijo zo-jiet tajno propagando proti našemu narodu. Skrivajo se v raznih pevskih, športnih in kulturnih društvih, v katerih gonijo svojo nemško nacionalno politiko in kujejo načrte, kako bi ugonobili našo državo. Višek njihove predrznosti se odraža v dejstvu, da vabijo ti ljudje otroke slovenskih staršev na svoje limanice in jih pod okriljem »Schvvabisch-deutscher Kulturbunda« skušajo vzgajati in zastrupljevati .z nemškim duhom. Vrabci na-strehi čivkajo, da vzdržuje ta švabsko-nemška kulturna zveza v Mariboru šest učnih moči, ki jim izročajo svoje, otroke celo nekateri državni uradniki. Govori se celo, da bo dobila narodna manjšina v Mariboru v kratkem svojo večrazred-no nemške šolo..Tem sovražnikom našega naroda pa pomagajo še razna marksistična društva, ki vzgajajo otroke slovenskega delavca v nemškem duhu. Predaleč bi prišli, če bi hoteli našteti vse predrznosti in razgaliti črno nehvaležnost teh ljudi, ki jedo po naši dobroti dober jugoslavenski kruh in si polnijo žepe z žulji našega skromnega in potrpežljivega naroda. Po 15- letih obstoja baše države mora slovenski delavec kloniti glavo pred oholim tujcem in ga v globoki ponižnosti prositi usmiljenja, če hoče živeti na grudi, za katero je prelival kri njegov oče, brat in on sam. Ubogi slovenski delavec je primoran v tovarni lomiti po nemško, prenašati šikane in nesramne žaljivke. Nešteto je takih grehov. Toda roko na srce in premišljujmo o krivdi in krivcih, ki greše in
ko oboževano deželo. Ostali so pri nas I se nočejo poboljšati.
Naš pokret je plemeniti
Marksistični in takozvani krščanski socializem sta pri nas neprestano postavljala v ospredje meglene fraze. Umetno sta obe smeri delavskega gibanja silili v to, da bi med delavci ustvarili čim večji prepad. Marksisti in krščanski socialci niso nikdar dopustili. da bi delavstvo njihovih vrst postavilo napram kapitalistu enotne zahteve in so vedno preprečili skupne socialno-gospodarske akcije vsega našega delavstva. Marksisti so prinesli svoja borbena gesla iz central nemško šovinistične socialne-demokracijc,. do-čim so krščanski socialisti črpali svoja načela iz klerikalne politične organizacije. Ne marksistom, ne krščanskim socialistom, niso bjle zahteve delavstva nikdar posredni povod za organizirani nastop delavstva- Oboji so stremeli le za tem. da so jih nagnali v boj. kadar so to zahtevali njihovi politični generalštabi. Krščanski socialisti so hodili PO kostanj v žerjavico za politični klerikalizem, dočim so marksisti stremeli za ojačanjem internacionale, toraj onega faktorja, ki je izven interesne sfere našega domačega delavstva in nameščenstva.
Narodno-delavstvo in nameščenstvo se je borilo vedno in dosledno le zase. Vse organizacije narodnega delavstva so brez stranskih namenov hote-'c koristiti onim;; ki so bili z delom svojih rok jn umom navezani rta svojo do; movinp. Narodno-delavski pokret ie zato l.«!dsk» in jugoslovanski, sam sebi namenjati in frtez obveznosti napram struj5, T« Prav v tem dej-s«vii Je nas nokret riuinn onravičen.
Svetovni nolifičnl dogodki zadnjih
mesecev tudi nesporno dokazujejo, da
bi naše delavstvo in nameščenstvo silno grešilo, če bi iskalo zaslomb kje drugje kakor pa v pokretu, ki ga narekuje že sama teritorialna in nacionalna pripadnost delavstva. Ono bi škodovalo svoji državni samostojnosti, ki je podlaga za ves socialni in gospodarski napredek jugoslovanskega delavstva in nameščenstva. Marksizem raz pada po vsem svetu, krščanski socializem pa ni zmožen življenja. Torej ni nobene druge poti za jugoslovanski produktivni narod kot. da se popolnoma osvobodi tujih vplivov in prične služiti le iz lastne zemlje vzniklim potrebam. Zanašati se mora le na lastno moč. Otresti se mora malodušnosti in zanašanja na pomoč od zunaj, ki je nikdar ne bo.
Socialni pokret brez politično strankarskih primesi našega naroda je v duhu časa primeren- On ne pozna razrednega boja in stremi samo za tem, Jtar nas združuje in postavlja našo fronto enotno in nezlomljivo. Bori se za socialno pravičnost in postavlja konkretna, v bližnji bodočnosti dosegljiva socialna in gospodarska načela. Naš pokret gre odločno In neustrašeno v boj. Naš pokret ne pozna demagogije in hujskanja. Naš pokret je simpatičen tudi onim, ki niso še popolnoma naši!
Borba za dosego naših pravic mora biti premišljena in oprezna. Mi se dobro zavedamo, da je v naši agrarni državi industrijsko in obrtno delavstvo :v ‘veliki manjšini. Dobro se zavedamo, da le bilo nekatero nnmeščepštvo privatno in državno v službi nekdanjih političnih'partij in da D gledalo delavski nokret po. strani. Prepričani smo
pa, da je v vseh malih in velikih, v delavstvu in nameščenstvu ostalo edinole nacionalno prepričanje neomadeževa-no. Na tej bazi, na bazl iskrenega nacionalizma bo zrasel pokret, ki bo zajel vse sloje v državi, vse stanove brez razlike, torej oni del našega naroda, od katerega ie odvisna naša država,
V svojih zahtevah za dosego pravic pa ne bomo ponižni. Odločno in neizprosno se bomo borili za socialno pravičnost! Naš nokret mora s svojimi načeli prekvasiti javno mnenje, da so opravičene naše zahteve, da ie naše delavstvo in nameščenstvo važen del naroda in države in da izpolnitev naših zahtev ni vprašanje le enega razreda, marveč vsega naroda. Da pa si pridobimo spoštovanje in avtoriteto pred narodom, je naša prva skrb, da se vzgojimo v visoki moralni stopnji, ker hočemo bogate srčne kulture, kakor je bogata naravnih lepot . naša zemfja, ki naš redi. Zato smo odločno proti socializmu pesti in- skrajnih materialističnih nagnenj, ki so kopija pokvarjenega kapitalizma- Zavedamo se, da je tak socializem škodljiv delavskemu pokretu in ga zato jemlje vrag po vsem svetu. Naš delavec in nameščenec morata biti boljša in pravičnejša od pokvarjene meščanske družbe. Naš delavec in nameščenec imata vse vrline človeške družbe in sta zato zvi-šena nad nizkotnostjo, sirovostjo ter nebrzdanim egoizmom.
Naš pokret je plemenit po svoji zamisli in po svojih pristaših. Naš pokret hoče ustvariti boljšega človeka, ki bo pravičen, da bo lahko tudi od drugih terjal pravice.
Kako naročite „Borbo“
»Borbo« naročite po doplsnid, na katero napišite vaš natančni naslov in jo pošljite na naslov: Uprava »Borbe«, Maribor, Narodni dom. Delavci jo lahko «a-roče pr| svojih zaupnikih, ali pa v pisarni Narodno-strokovne zveze med uradnimi urami od 9. do 12. in od 15. do 19. ure. Tam jo naroče lahko tudi drugi.
Našim naročnikom!
Prosimo vse naročnike, ki lista ne prejemajo v redu ali pa ga sploh niso dobili, da nam to blagohotno oproste. Pri upravi so še težkoče, ki pa jih bomo v najkrajšem času odstranili. Ponovno pa prosimo vse, ki list v redu prejemajo, da se posiužijo položnic, ki smo jih priložili zadnji številki in nam nakažejo na-ročnino za list za mesec julij. One pa, ki so svojo dolžnost že storili, prosimo, da nam pridobivajo novih naročnikov.
LOJALNOST PA TAKA!
Na Vidovdan, ki je praznik za vsakega poštenega Jugoslovana, razobešamo zastave v počastitev spomina padlih žrtev za svobodo. Predpisano oziroma zapovedano pa to ni. V Mariboru jih veliko ni razobesilo zastav. Pa tudi taki so vmes, ki prejemajo od naše države pokojnino. Na vprašanje, zakaj niso izobesili zastav, so odgovorili, da to ni predpisano. Kje pa je predpisano, da bi morali razni Mraki, Smehi in Freyi dobivati od naše države pokojnino? Da, njim je spomin na naše žrtve zatemnel. Toda kaj hočemo? Biti moramo lojalni.
ZADNJI OPOMIN!
V Braunov! tovarni je neki priseljenec, ki zmerja naše delavke s slo-\venische Kannlje«! Tega gospoda dobro poznamo in mu priporočamo, da si čimnreje uresHrbi potni list!
Stfanj2;
■■■
Ponižan, teptan in izkoriščan ie
naš delavec
a- '■ >. :	'j.1 ■
'/ . . .. '
Boli; in^vfsrce - gnze^ ko' človekrgle-da blede delavske obraze. Naravnost presenetljivo je poslušati, ko pripovedujejo naši: nacionalni delavci o svoji bedi, o svojem trpljenju. Hudo boli, ko človek posluša njihov votel glas, ko pripovedujejo, kako grdo ravnajo z nji mi v tovarnah in v, obratih oholi in objestni tujerodni mojstri, kako jih za vsako malenkost kaznujejo z občutnimi denarnimi kaznimi, kako jim groze ob vsaki najmanjši priliki z najhujšim — z odpustom, kako jih prikrajšujejo ob vsaki priliki za ure delovnega časa, kako jih ponižujejo, zmerjajo in preklinjajo tujerodci- Skoro neverjetna v da našnji dobi se zdi človeku izpoved slovenske matere-delavke, ki sc bori, ki se peha dan in noč, da pripravi svojim lačnim otrokom skorjo črnega kru ha, da se obdrže pri življenju. Še gr-še ko z delavci, ravnajo z našimi delavkami tujerodni mojstri po tovarnah. Poleg vseh šikan, ki jih morajo prestati slovenske delavke, so v nekaterih mariborskih tovarnah mojstri, ki iznašajo nad njimi svojo pohoto. Če se delavka temu pohotnežu zoperstavi, ali če mu odbije njegovo nizkotno zahtevo, mora že drugi dan zapustiti delo. Nepopisne pa so psovke in žaljiv ke, s katerimi obmetavajo siti tujerodci naša lačna uboga in ponižna slovenska dekleta. Teptana, ponižana in zasramovana sta naš delavec in delavka.
Krivic, ki se gode našemu delavcu, noče videti nikdo. Nikogar ni, ki bi uslišal njihove skromne prošnje. Slabše se mu godi danes kakor med. vojno.
Oholi tujec, kapitalist se koplje v njegovem znoju in bogati na račun njegovih žuljev. Brezsrčni importirani mojster pa se smeje njegovemu trpljenju in njegovi bedi- Ali res ni nikogar, ki bi odpravil krivice, ki se gode našemu delavcu? Ali so res vsa ušesa
gluha,/da ne slišijo opravičenih pritožb našega delavstva? Ali so zakoni za zaščito najenostavnejših pravic našega nacionalnega delavstva onemeli?
Omenili smo le nekaj krivic, ki jih mora prenašati naše delavstvo. Ena najhujših krivic pa je nedvomno ta, da je delavstvo za svoje trdo in pošteno delo sramotno nizko plačano, med tem ko kapitalist-pridobitnik spravlja čez mejo ogromne dobičke. Vprašamo se, kako naj živi delavec, ki dela ves mesec in dobi za svoje delo 500 do 600 Din in mora preživljati sebe in svojo družino. Od svojega zaslužka mora plačati za stanovanje najmanj 200 Din, s štiristo dinarji pa mora živeti, šolati otroke in se oblačiti. Ali ni torej pri svojem pičlem zaslužku v današnji draginji naš delavec pravi umetnik? Ali ni vsega usmiljenja in spoštovanja vreden. Ali mu ne delajo tisti, ki pravijo, da so rodoljubni, da imajo besedo, da imajo srce do naroda, tudi veliko krivico? Ali ni umetnica življenja delavka, ki zasluži na uro dinar in pol. Kje je torej pravično razmerje med zaslužkom našega delavca in mastnim profitom kapitalista?
Mimogrede smo omenili izkoriščanje in izrabljanje našega delavstva. Omeniti pa moramo tudi krivično rav nanje in kazni, s katerimi kaznujejo pridobitniki in mojstri naše delavstvo. Nesramno pretirane so te kazni zlasti v tekstilnih tovarnah, izmed katerih je tovarna g. Ivana Brauna na prvem mestu. Tovarnar Braun ima zaposlenega kot pregledovalca blaga nekega inozemca Riharda B 6 h m a. Ta mož odmerja kazni tkalcem p0 svoji mili volji, ne oziraje se na to, če delavec zasluži kazen ali ne- Že neštetokrat se je pripetilo, da je ta gospod kaznoval delavca, ne da bi ga obvestil o krivdi ali napaki blaga. Kazni, ki jih odmerja pa niso majhne. Čestokrat mora ubo-
gi tkalec tkati po štirinajst dni ali pa še več da odsluži kazen. Nič boljše pa ni tudi v ostalih mariborskih tekstilnih tovarnah. Meje nesramnosti in žalje nja časti našega delavca pa presega postopanje tovarnarja Brauna, ker po naročilih raznih trgovcev odteguje svo jim delavcem razne terjatve.
In nešteto je Še drugih krivic. Brez obzirno in brez povoda ter odpovedi postavi danes podjetnik delavca na cesto. Varnostne naprave po tovarnah ne odgovarjajo predpisom in tako delavec tudi vedno izpostavljen smrtni nevarnosti. Tudi imajo nekateri tovarnarji stare stroje, ki jih je treba vedno popravljati. Pri tem pa je na škodi edi no le delavec, ki mora včasih čakati po več dni doma, da se stroj popravi Mnogo dela še čaka našo strokovno or ganizacijo in mnogo energije bo še po. trebne, predno se bodo izravnale odpravile vsaj v nebovpijoče krivice.
Poglavje zase pa so tujerodni delav ci, nepotrebni strokovnjaki, mojstri in administrativno osobje obojega spola, ki odjeda našim brezposelnim in zmož nim delavcem in nameščencem vsakdanji kruh- Prav tako so posebno poglavje dvojni zaslužkarji, mislimo \ prvi vrsti nekatere upokojence, ki pre jemajo lepo pokojnino, pa odvzemajo zaslužek brezposelnemu šolanemu in izučenemu naraščaju. Naj navedemo primer, da je v tovarni Kovina na tez nu zaposlenih pet upokojencev, biv ših avstrijskih Častnikov, ki jih mora delavstvo še danes titulirati z »Herr Oberst«, »Herr Hauptmann« itd. Prav tako je poglavje zase nemški duh, ki prevladuje v pretežni večini mariborskih tovarn. Toda o vsem tem bomo spregovorili ob prihodnji priliki.
Vse pa, ki izkoriščajo, zaničujejo in teptajo naše delavstvo, vse, ki mu de lajo v nebo vpijoče krivice, resno svarimo, naj odnehajo. Mera je polna!
Očistimo se grehov!
j pijo vsi v naše vrste, ker je naš pokret I strogo nacionalen in socialen ter kot |tak ne pozna nobenega razrednega
Kdor je iskren Jugoslovan, kdor | pusti in da kruha brezposelnim in lač- i v yrstah ie pesto za vsa« ljubi našo domovino, kdor je priprav- nim, ki so vredni in ki po pravici za- i ^ega pošteno čutečega in nacionalne-Ijen boriti se zanjo, ta je nacionalist, i služijo tako službo. Energično zahteva *sa delavca in nameščenca, državnega
In takih nas je mogočna armada. Če|mo od državnega in samoupravnega bi ta armada zarožljala, bi se stresla; uradništva, da si vzame naredbo ban-naša s krvjo napojena zemlja, stresle j ske uprave k srcu in da preneha obče-bi se naše meje! Je pa še mnogo ta-j vati s strankami nemški ter v vsakem
kih, ki se sami prištevajo k nam. Ti niso naš! Ti niso nacionalisti! Ti ljudje imajo nacionalizem samo na jeziku! Tem ljudem je nacionalizem kšeft! Ta ke ljudi mi pravi in iskreni nacionalisti odločno odklanjamo! Odločno odklanjamo tak profitarski nacionalizem in zahtevamo od teh ljudi, ker so sinovi našega naroda, da se očistijo grehov in da se otresejo mlačnosti!
Ali smemo zahtevati od lačnega delavca. od propadajočega nameščenca, malega obrtnika, nedolžnega, zapeljanega in od nemško-nacionalnega mojstra ustrahovanega vajenca, da bi bili vsi ti, ki so z dušo in telom nacionalni, iskreni nacionalisti, ko pa so mlačni talci, ki bi morali dajati dober vzgled ne samo takrat, ko je kak javen nastop, ampak tudi doma, v pisarni, v obratu. Ce ti naši ljudje, ki so lahko in bi morali biti nacionalisti, toliko greše, potem moramo odpuščati mlačnost in nezavednost tudi tistim, ki so odvisni od vsakogar. Ker smo pravični in je pravičnost naše vodilno načelo, moramo takim ljudem odpuščati in jih z lepim vzgledom spraviti na pot samozavestnega, nacionalno čutečega človeka, odpustili pa ne bomo onim, ki sede za preobloženimi mizami in imajo narodnost samo na jeziku.
Javno žigosamo in resno svarimo Npne, ki so v državni službi in zavzemajo celo višje položaje, ker govore s svojimi otroki po ulicah nemški. Odpustiti ne moremo mestni občini, da trpi med svojimi uslužbenci ljudi, ki ne znajo, bolje rečeno nočejo, znati slovenski in odločno zahtevamo od nje, da te ljudi, ki delajo sramoto ostalim slovenskim uslužbencem, čimprej od-
primeru zahteva tolmača, kakor to zahteva uredba. Odpustiti ne moremo tistim, ki prezirajo našega delavca, našega nižjega nameščenca, našega kme ta in malega trgovca, ter ga nekako zaničljivo ogledujejo od vseh strani, predno spregovore z njim besedo. Znani so nam primeri, ko je bil uradnik s slovensko stranko skrajno nevljuden, dočim je bil z nemško govorečo stranko hlapčevsko prijazen ter je krivil pred njo svoj hrbet, kakor v časih, ko je še vladala pri nas ohola avstrijska birokracija.
Brezkompromisni nacionalisti zahtevamo od oblasti in od vsakega posameznika, da govori vedno in povsod le naš jezik. Pred očmi imejmo postopanje oblasti v Avstriji in Italiji, kjer ne uradujejo slovenski, čeprav žive tam stotisoči rojakov naše krvi!
Ali se ne sramujejo taki nacionalisti pred koroškimi Slovenci in rojaki v Julijski Benečiji, ki smo jih morali prepustiti usodi in jim obljubili, da ijh ne pozabimo nikdar, ko vidijo in slišijo ti nesrečni bratje, da pri nas v svobodni državi dobivajo ne samo Nemci ampak celo renegati potuho pri ljudeh, od katerih bi tega ne pričakovali. Ali so bile naše obljube rojakom onstran mej zapisane v zrak? Edino pravilno in pravično je, da damo naši narodni manjšini prav toliko pravic, kakor jih uživajo naši bratje onstran mej!
Nacionalisti opozarjamo vse mero-dajne činitelje, da prično z energičnim čiščenjem, "v -ripl /vli
*■.	^ *2*j* /M*)
in privatnega. Mi se borimo za naše pravice, za kruh našega človeka, ki strada in za splošno socialno pravičnost. Na našem praporu je zapisano tudi geslo: »Od Maribora do Bitolja, vse je naše, povsod so naši bratje, vsi imamo enake pravice in enake dolžno sti!« Mi nismo stranka, naše delo je pokret, ki prihaja iz naroda za narod. Naš program je zapisan s krvjo v zgo do vini našega naroda!
Zaščita našega delavstva
t *	*
,v
; v n
Boj vseh onih, ki služijo kruh z delom svojih rok proti onim, ki jim ta zaslužek odmerjajo, se bije že stoletje, pa še ni dobojevan. Dobojevan ni, ker je bil nesmotren, večkrat tudi zelo nespreten. Nespreten je bil radi tega, ker se je delavstvo vodilo v ta boj z de-magoškimi gesli, ker se je delavstvu povdarjalo vedno le ono, kar ni bilo izvedljivo, ker se ga je navajalo na kriva pota, med tem ko so njihovi voditelji izšli iz vsakega teh bojev boljše situirani in zopet za nekaj let preskrbljeni.
Delavstvu se je vedno povdarjal raz redni boj, ki ga je treba izvojevatj. V tem pa je bila glavna napaka. Delavstvu je treba dopovedati, da razredni boj le edino njemu škoduje in ga nikdar ne more privesti do končne zmage, to je do izboljšanja njegovega socialnega položaja. Delavstvu je treba povedati, da mora biti vedno v vrstah z vsemi onimi, ki so odvisni od zaslužka svojih rok ne oziraje se na to, ali je njegov tovariš duševni ali ročni delavec. Razreda človeštvo ne poznati- Če se delimo po razredih,
»tem mora hiti edpn mani i/rorlot- n
-l\: *>*»!.■*
Naciste » poziva«,, ib
sme
no
a T ! b o:* u,;dne 7- VIT. 193Š
|pa več. Mi pa pravimo, da mora biti delavec enakovreden z drugimi. Ne trdimo, da oni, ki daje drugemu zaslužek, ne sme nič zaslužiti. Stojimo na. stališču, da mora vsak za svoje delo zaslužiti toliko, da ni njegova eksistenca ogrožena in da more pošteno oskrbovati sebe in svojce. Hočemo, da tudi kapital da primeren del onim, ki so ga ustvarili. In ko bo prišlo do pravičnega upoštevanja delavcev, nameščencev in vseh onih, ki žive od dela, potem bo prišlo do pravične razdelitve sredstev med vse sloje. Kako pa doseči ta cilj ? Ali je mogoče doseči to na temelju internacionale, ki odklanja narodnost in državno pripadnost ter trdi, da je narodnost delavstvu nepotrebna? Na tej podlagi nikdar! Dokazov je dovolj, ki pobijajo trditev internacionalizma.
Država in narod je za delavstvo to, kakor za vsakega drugega. Delavstvo se mora navajati na pot narodne zavednosti in državljanskega ponosa. Videli smo, da je to pri velikih narodih vedno bilo in je danes. Narodna zavednost je pri velikih narodih danes še večja. Zakaj bi potem član manjšega naroda moral zanikati svojo narodnost in državljanstvo? Prav član malega naroda mora svojo narodnost še bolj povdarjati, ker je le na ta način mogoče opozoriti velike narode, da je tudi ta mali narod upravičen zahtevati to, kar si laste veliki narodi!
Delavstvu je potrebna narodna zavest tudi radi tega, ker vsak oni, ki se ne zaveda svojega narodnega ponosa, postane sčasoma apatičen in se ne zanima za drugo, kakor samo za materialno stran življenja. Tak državljan ni več borben, ker ni idealen, ni več sposoben za boj, ker se sam zapostavlja-Zato mora biti narod brez izjeme stanu narodno zaveden, ker le na ta način se bo zanimal tudi za vse ono, kar se godi krog njega!
Le narodno zaveden državljan bo zrel za borbo in zmago, ko se bo odločevalo o vseh onih vprašanjih, ki so do danes le na pol rešena. Delavstvo in nameščenstvo nima tega, kar mn pripada^. Delavstvo je treba pripraviti na končni boj, ko bo treba izvojevati zakon za starostno oskrbo, ko bo treba doseči izboljšanje bolezenskega in nezgodnega zavarovanja, ko bo treba končno urediti tudi razmerje med služ-bodavcem in službojemalcem.
Razmerje službojemalca do službo-dajalca je danes vkljub vsem zakonom, ki naj bi zaščitili delavstvo, tako, da je vedno v škodo delojemalcu. Kaj pomaga danes delavstvu, če ima zasi-guran osemurni delavnik in nagrade za čezurno delo, ko pa nima nikjer sigurnosti. Gotovosti nima, ker se mu v primeru, če zahteva svoje pravice, ki mu gredo po zakonu, odpove služba in se ga postavi na cesto s primerno opazko v delavski knjižici, ki mu onemogoča vsak sprejem pri drugem delodajalcu. Ta opazka je zanj nevid-jiva, obstoja pa vendarle. Iz tega sledi, da delavec ni obvarovan pred samovoljo službodajalca. Po dosedanjih zakonih torej delavec nima sigurnosti svojega položaja. Kako pa bi se dala sigurnost doseči?
To bi se doseglo le na ta način, če h se ustvarila združenja delojemalcev in delodajalcev, ki bi vršila kontro o nad nastavljanjem in odpovedim de-avstva. Le v tem primeru bo delavstvo doseglo popolno sigurnost svojega položaja, ker ne bo več odvisno od samovolje službodajalca, marveč od obla sti. Če ima danes svoj položaj na ta način zagotovljen državni nastavlje-nec, zakaj bi to ne bilo izvedljivo pri vseh drugih službojemalcih?
Izvedljivo je, toda le v vsaki državi posebej, v vsaki državi na poseben način. Jasno je, da prilike v drugih državah niso take, kakor pri nas, obratno- Zato je treba delavstvu dati in vce piti narodni ponos in samozavest, da )ode sposoben za borbo, ki bo šla za :em smotrom. Kakor je nacionalizem mez socializma voden, tako je voden udi socializem brez nacionalizma-Zato se mora tudi naše delavstvo In nameščenstvo tako privatno kake* državno, pridružiti našemu pokret«* ti stremi za zajamčenjem položaja
Za preosnovo javne uprave
Že zasebno življene vsakega posameznika je zaradi današnjih življenjskih prilik tako mnogolično in vsestransko, kakor še ni - bilo nikdar. Kaj šele življenje takega velikana, kakor je država, ki ima obvladati milijone in milijone posameznikov! In vendar mora nje same in vse njihove različne interese spraviti kolikor toliko v sklad, v neko trdno celoto, da nastopa na znotraj in tudi na zunaj pred širšim svetom enotno kot ena sama velikanska družina. In ta družina — država
- se mora zavedati kaj je in kaj hoče.
Da država usmeri vse to mnogolično in vsestransko življenje v skupni pravec, ima zato svoje zakone ali postave- Ti zakoni so s svojimi paragrafi veljavni za vse državljane. Paragrafi in njihovi predpis] pa naj bi normalni razvoj skupnega sožitja državljanov pospeševali, ne ga pa ovirali. Zakaj razvoj življenja in vseh njegovih prilik gre svojo pot in se ne zmeni za paragrafe. Zato se morajo paragrafi prilagoditi življenju in njegovim prilikam, ne pa obratno.
Da ta stvar ni tako enostavna in lahka, zlasti dandanes ne, ko teče vse življenje v nenavadno hitrem tempu, mora to uvideti vsak misleč človek. Že zakonodaja sama, še bolj pa njena izvršitev, zahtevata velik in vsestranski aparat. Ta aparat je danes podoben silno kompliciranemu mehanizmu, ki često ne podpira so-rmalnega razvoja skupnega življenja, marveč ga celo še ovira. To dejstvo se ne opaža samo pri nas, ampak v vseh državah v najrazličnejših oblikah. Da so pri tem mlajše države navadno bolj prizadete od starejših, je tudi naravno in samo ob sebi umevno..
Take izrodke pri izvrševanju zakonov, ki ovirajo normalni razvoj skupnega življenja v državi, imenujemo birokratizem. Birokratizem je veliko zlo za vsako državo. če se birokratizem preveč razpase, je možno, da državo upropasti. Naša zgodovina pozna tudi take primere!
Da je tudi v naši državi več birokratii-ma, kakor je zdravo in potrebno za njo, to vemo vsi. Saj ga več ali manj občuti Vsak posameznik na svoji lastni koži v različnih oblikah. Morda se ob priliki še Podrobno pogovorimo o njem.
Tudi to zlo, zlo birokratizma je pri bas naravna posledica v glavnem še pred
vojnih prilik in razmer, v katerih so živela vsa tri plemena našega naroda. Da
je to zlo vplivalo tudi na povojna leta pri graditvi naše države, je samo ob sebi umevno. Razveseljivo pri tem pa je dejstvo, da uvidevajo vsi na merodajnej-ših mestih naše države, da se mora to zlo odpraviti.
Razni zastopniki vlade, med njimi celo sam predsednik, so se že ponovno izr-javili za preosnovo sedanjega zek> okornega-upravnega sistema. Ker je naš sedanji upravni sistem nad potrebo kompliciran, je zaradi tega prepočasen in predrag že sam po sebi. Na drugi strani pa povzroča nepotrebna pota in stroške ljudem, ki hočejo in morajo pravno urediti svoje osebne in javne zadeve. Vse to vzbuja nevoljo in rodi nerazpoloženje. Ta nevolja in nerazpoloženje pa se pri nepoučenih ljudeh obrača često docela nepravilno proti državi. Kakor, da bi bil grunt kriv, če so odredbe njegovega oskrbnika nerodne in slabe.
Že mnogo se je pisalo in govorilo pri nas o dekoncentraciji državne uprave, o širokih samoupravah itd. To vse pome-nja, da bi se naj vrhovni in osrednji uradi razbremenili na ta način, da bi jim ne bilo potrebno odločati skoro že o vsaki malenkosti. Pač pa bi naj bil prepuščen širši delokrog in dana večja oblast nižjim edinicam, kakor n. pr. banskim upravam, okrajnim načelstvom in občinam. Te imajo namreč več vpogleda in radi tega zadevo bolje poznajo in jim je presoja ter odločba lažja in tudi pravilnejša. Seveda pa bi se moralo vse to zgoditi v smislu in skladu z vrhovno in glavno državno upravo.
Ako se vse to pravilno izvede in uradovanje poenostavi, se bo obenem.pospešilo im radi tega tudi pocenilo-. Birokratizem moramo zmanjšati na minimum, če ga že ne moremo docela odpraviti. Ves upravni način mora biti tab, da ljudstvo vidi v njem neobhodno potrebo in njegovo upravičenost, ne pa primerno visoke in nepotrebne izdatke in šikane.
Zato upravičeno pričakujemo, da ne bo ostaio samo pri obljubah o preosnovi naše uprave, marveč, da se ta za našo državo toliko važna zadeva izvede že v doglednem času!
Pismo iz Ptuja
, JKo prijatelj moj prvič v življenju obiščeš staroslavno Petovio, in te sopihajoč železni konj potegne z male haj-dinske postaje proti železniškemu mostu čez Dravo, se zadiviš nad pogledom, ki se ti nudi na tik ob Dravi leteče mestece, obrobljeno z živim ze-'enjem ter ponosnim gradom v ozadju.
Z razigranim srcem izstopiš, ko se ^ak ustavi in nedvomno si srečen, da lahko obiščeš kraj z davno in častno zgodovino. Toda te sreče je kmalu ko-nec Vsi lepi občutki izginejo in na-mesto njih se ti prične krčiti narodno čuteče srce, kajti kamorkoli se ozreš, vsepovsod vidiš, da v Ptuju še zelo smrd! Pj3 nekdanji puhli avstrijski slavi. V oci te zbadajo razna pristno slovenska popačena imena- In če vstopiš y gostilno, Povsod se samo švabčari in nemctm. Nehote Se te poloti strah, da si zašel morebiti pomotoma preko meje.
Vsakdo, ki le količkaj pozna naš tuj in njega živelj, bo moral priznat{> a zavzema danes najbrže prvo mesto ted vsemi nemčurskimi mesti naše ;Pe domovine. Prav gotovo pa v tem ogledu prekaša celo obmejni Mari-or. Toda 1 ako bi ne nemškutarili, aj se čutijo ptujski nemčurji docela arne in zato ponosno dvigajo svoje ave in se trkajo na polne malhe, v iVTre je izginilo in bo še izginil mar-„ , krvavo prisluženi dinarček slo-enskega kmeta in delavca. Pravijo, a J e v Ptu ju že od nekdaj bilo tako in • skoj o neverjetno, da bi kedaj bilo nigacc. Drugače ne sme biti. Tako 'oia ostati, tujerodec mora biti sit, en mora polno malho, srce in dušo a vse hrepenenje pa preko meje. In , fSe ,.a stvari še videz lojalnosti, oni vpiše celo v kako društvo, a uživa tak<~> neskaljen mir, zahrbtno
pa se šopiri in pljuje na vse, kar je našega, kar je narodovega.
Bratje, ki ste nacionalisti, ne samo po besedah, marveč po svojih dejanjih, vsi. ki ljubite iskreho in požrtvovalno našo domovino, vsi, ki ne boste nikdar dopustili, da bi se od nje odkrušila le ena sama ped zemlje, le ena sama kaplja našega morja, bratje, vsi na plan! Ne dopustimo, da bi se zopet povrnili časi, ko sc je Slovenec skrival po kleteh in brlogih, če je hotel nemoterio go voriti svoj materni jezik, ali zapeti svo jo pesem. Nikoli več se ne bodo povrnili časi, ko so padala gnila jajca na glave Slovencev iz oken in hiš nem-čurskih mogotcev. Nacionalisti, Ptujčani, na plan in v boj za našo stvar! Stopite vsi do zadnjega v naše vrste in oklenite se vsi naše »BORBE«, katere zmaga bo sijajna in popolna. * *
»TAKI-LE SO.«
Nabiralec za PTL- potrka na vrata nekega upokojenega železničarja z nabiralno polo. »Gib niks« se odreže vpokojenec. Ko mu nabiralec prijazno raztolmači kaj želi in česar prosi, dobi zopet odgovor: »Auf bindiš gib prin cipel niks.« Vprašamo, kaj če bi ta le možakar in z njim vred še mnogo drugih, bil tako dosleden, pa bi tudi pri prejemu pokojnine od jugoslovanske države rekel: »Von Jugoslavien nimm principel niks!«
*
Pretekli teden so pokopali na Pobrežju neko gospo državnega uradnika. Rojena kot Slovenka z lepim slovenskim imenom je dobila pokojnica tudi p° možu slovensko ime. Njen brat jla h ie dal venec z netnškim napisom. Najbolj žalostno za tega brata pa je dejstvo, da je v državni službi. Ali bi bilo mogoče, da bi dal v Italiji brat Italijan, svoji sestri Italijanki ali pa v Avstriji Nemec Nemki venec s slovenskim napisom?
NAŠ POKRIŠE
V lastni narodni državi imamo prav ico boriti se za socialno zboljšanje, za prereditev hotenj in ustvarjanj v duhu ljudske volje. Mi hočemo, da je v naši narodni državi najvišja zapoved narod. T a zapoved mora biti čist] evangelij, nova vera, globoko zasidrana v bistvu posameznika in celote. Ta zapoved je za naš pokret najvišji socialni nauk. Jasno povemo, da mora biti v nas več globokega duha, več aktivne prave slovanske socialnosti. Vsak kdor čuti ttako, čuti z nami, čuti z narodom. Zato vsi, ki tako čutite, pridružite se našemu pokretu!
Maribor
Preteklo nedeljo dopoldne je bil v mali dvorani Narodnega doma sestanek zaupnikov mariborske podružnice Narodno-strokovne zveze. Sestanka so se udeležili številni zaupniki iz vseh mariborskih tovarn, navzoči pa so bili tudi voditelji delavskega in nameščeu-skega pokreta, med njimi tovariši Bajt, Tumpe, inž. Gruden, Vojska in drugi. Navzoči zaupniki so toplo pozdravili zlasti navzočega inž. Grudna, ki jih je v svojem nagovoru pozival na delo, želeč pokretu čim lepših uspehov in končne zmage. Sestanek je bil sklican z namenom, da iznesejo posamezni zaupniki svoje zahteve in pritožbe, da navedejo vse krivice, ki se gode našemu delavstvu po tovarnah od stra ni tujerodnih mojstrov in predpostavljenih. K besedi so se oglasili zaupniki iz vseh mariborskih tovarn in drugih podjetij. Izročili so vodstvu Narodno-strokovne zveze tudi pismeno svoje zahteve s prošnjo, da se energično zavzame za njihove pravice in ukrene pri merodajnih činiteljih vse potrebno, da se odslove vsi nepotrebni tujci iz mariborskih tovarn in podjetij in da se napravi konec sramotnemu poniževanju in izkoriščanju.
Poziv delavstvu »Doctor in drug«! Narodno-strokovna zveza poziva delavstvo tovarne Doctor in drug, da se udeleži polnoštevilno zaupnega sestan ka, ki bo v nedeljo ob pol 10. uri v Špurajevi gostilni v Studencih. Delavci, ki se borite za zboljšanje svojega položaja, pridite vsi!
Celje
»Borba« je naletela kakor povsod drugod tudi med celjskimi nacionalnimi delavci in nameščenci na veliko zanimanje. Z veseljem se priglašajo vedno novi naročniki in prepričani smo, da bo dalo Celje v najkrajšem času močen kader naročnikov. Kakor povsod, tako se tudi pri nas v Celju gode našemu delavstvu velike krivice, ^izke mezde onemogočajo, da bi delavec živel človeku dostojno življenje. Tudi naše delavstvo je uvidelo, da si zamore priboriti svoje pravice le na nacionalni podlagi. Spoznalo je, da ga more pred brezvestnimi izkoriščevalci našega naroda in države uspešno braniti edino le zdrav nacionalno-so-cialni pokret.
Celjskim tovarišem! Na vaš dopis vam sporočamo, da nima naša »BORBA« nič skupnega z »Borbo«, ki izhaja v Beogradu. Naša »Borba« je glasilo nacionalno-socialnega pokreta. »Borba«, ki izhaja v Beogradu, pa je glasilo politične »Jugoslovanske narodne stranke«, s katero nima naš pokret nič skupnega. Da imata obe glasili isto ime, je le zgolj primer.
Tezno
Naše malo predvojno Tezno je bilo, takor druge okoliške občine Maribora, popolnoma ponemčeno, saj smo še slišali v prvih letih poprevratne dobe iz ust nekega tezenskega obrtnika, da je bil napreden tisti, ki je bil pristaš ponemčevalnega društva, zlasti »Schulvereina«. Kako drugo prosvetno društvo na Teznem sploh ni obstojalo. Da se ni naše delavstvo takoj po prvih povojnih letih oklenilo narodnega pokreta, pa je bilo krivo v prvi vrsti pomanjkanje pravih narodnih voditeljev iz delavskih vrst. Dosledno je veljalo in še velja pri mnogih prepričanje, da mora voditi delavski pokret e izobražen delavec. In takih vodite-jev, kakor manjka povsod, je manjka-o tudi pri nas, izobraženi delavci-tuj-ci so propagirali le internacionalo, red u nacionalni delavci pa so bili v zasmeh svojih sodrugov. Po razočara-; njih, katere je doživelo naše delavstvo’
radi pogrešk in zablod internacionalnih voditeljev po nekaj letih brezuspes nega razrednega boja, pa je dobil nacionalni delavski pokret pri nas popolnoma drugo lice- Dobili smo v vsa naša narodna društva dovolj najboljših društvenih delavcev iz vrst našega ročnega delavstva. Spoznal pa je kma lu naš delavec, da mu le ta pokret lahko prinese to, za kar sc je boril iii čakal toliko let. Uvidel je, da so si posamezniki ustvarili kapital le zato, da izmozgavajo delavčeve telesne moči, ne dajo pa delavcu tega, da bi se čutil enakega v veliki človeški družini. In prav zato je naše nacionalno delavstvo na Teznem sprejelo našo »Borbo« s tako velikim veseljem. »Borba« je našla uglajeno pot in toliko opore, kakor doslej noben list. Ni bilo potrebno agitacije, kajti že prva številka je jasno povedala dovolj. Našemu delavcu trpinu so se odprla vrata, kjer se bodo odslej javno obravnavale njegove zahteve in pritožbe v svarilo in opomin importiranim direktorjem in drugim nenadomestljivim strokovnjakom. V tem našem listu bo vedno dovolj prostora, da bomo ožigosali vse izkorišče valce naših žuljev, če bi si ponovno drznili dvigniti prst proti pravični zahtevi našega delavca. Nenadomestljivi direktorji, inženerji, mojstri in drugi strokovnjaki, ki se rede od našega dela, pa si naj pomnijo: »Brezobzirno, ne glede na žrtve, se hočemo in se bomo borili za našo socialno in nacional, no stvar!
V Studencih
imamo še mnogo nepotrebne nemške navlake, ki mora čimprej izginiti! Neverjetna a resnična je zadeva podpisov naših pristnih Studenčanov, ki po 15 letih še vedno pačijo svoja imena. Vemo pa, da v krstnih knjigah ni prišlo posilinemštvo nikdar do veljave, pač pa prihaja na našo žalost in sramoto v višjih uradih danes! V neki vlogi na višjo oblast so se podpisali 6. junija v letu Gospodovem 1933 Stu-denčani slovenskega rodu tako-le: Pe-stitschegg, Senekowitsch, Soretz, We-log!awez in Lošnig!! Naše oblastvo je vlogo mirno vtaknilo v žep . . . Kaj bi v takem primeru storili »kulturni« Italijani?! Smo pač pohlevne ovčice, vajene potrpežljivosti in — hlapčevstva!
Trbovlje
Kar se je zgodilo pri nas v Tnbovljah, bo ostalo vekomaj zapisano v -naši zgodovini- Naš rudar umira s svojo družino od lakote. Nad Trbovljami plava smrt. Rudarji delajo samo enajst šihtov na mesec, tako da dobi najboljše plačami rudar komaj približno tristo dinarjev na mesec. Naš rudar ne more živeti in ne umreti. Ker so bili pri zadnjem, izplačilu odtegnjeni delavstvu še razni odtegljaji, se je polastilo rudarskih žen veliko razburjenje, ki se je izlilo v burne demonstracije. Rudarske žene so zasedle vse vhode v rove in niso pustile nobenega rudarja na delo. Žene so ogorčene tem bolj zaradi neenakomerne razdelitve dela med posameznimi rudarji družinskimi očeti. Na prvi. pogled izgleda pri_ nas kot da bi zasedle ženske Trbovlje. CNv^O:
Pri fenski
upravi je bila seja, ma kateri so obravnavali stanje, ki vlada danes v črnih Trbovljah. Obljubljena jim je pomoč- Delavstvo .paje zelo rezervirano in ne ve-ruje; mnogo v pomoč. Naše Trbovlje propadajo- Če se jih bo hotelo rešiti, je potrebna pomoč od zgoraj. Naši rudarji,, njih' žene in: otroci lumirajp. Nad Trbovljami plava smrt...
BRATJE! Ne pozabite, da kapitalist ne more biti nacionalist, ker mu Je k^piteNv ' vtiarodJ
Stare gradove kupujejo,
nove hiše prodajajo
Mariborski občinski svet je z 21 glasovi od 40 sklenil nakup mariborskega gradu za Din 3 milijone 850.000.— in sicer iz dveh razlogov: da sc ohrani ta zgodovinska stavba, ki privatnikom povzroča težkoče pri vzdrževanju, in ker potrebuje Maribor večje magistrat no poslopje. V ta namen naj bi služil namreč kupljeni grad v bodoče, ko bodo izvršena potrebna popravila in preureditve, ki so predvidene na 2 milijona 500.000— dinarjev.
Mariborsko prebivalstvo se je glede nakupa gradu podelilo na dve skupini: eni gorenji sklep hvalijo, drugi pa grajajo. Kakšno stališče zastopa »Borba« kot glasilo socijalno in nacijonalno usmerjenega delavstva hi nameščen-stva?
Če razpolaga mestna občina v sedanji težki gospodarski krizi s 3 milijoni 850.000.— dinarji, oziroma če ima sredstva, da bo krila stroške za adaptacijo. ki bo stala kakor vemo iz neštetih izkušenj, najmarij še enkrat toliko, se moramo nehote vprašati, ali ne bi bilo pametnejše dodati Še par milijonov in zgraditi novo magistratno poslopje, ki bi bilo za Maribor nedvomno večja pridobitev kakor pa, če se magistralni uradi pfemeste med staro zidovje iz štirinajstega stoletja, ki jih bo treba zmiraj popravljati, dokler se končno ne zrušijo? Ali je prav v tej dobi nastala tako nujna potreba po večjem maglstratncm poslopju? Zakaj ga niso kupili prejšnji občinski sveti, tudi ne tedaj, ko je bil na prodaj veliko cenejše kakor dandanes?
Iz utemeljevanj merodajnih činitc-Jjev sledi, da je bil nakup potreben, ker bi sicer kupil grad kdo drugi in bi mestna občina že tretjič zamudila lepo priložnost za nakup gradu. S to trditvijo je desavuirano stališče, da je nakup gradu po mestni občini potreben, ker ga privatniki ne morejo vzdrževati. Prvič bi v tem primeru bila odveč bojazen, da bo grad kupil v tretje kdo
drugi, drugič pa bo vsak lastnik gradu v lastnem interesu skrbel za to, da grad ne razpade oziroma, da se vzdrži v takem stanju, da bo čim dalje ohranil svojo vrednost, kajti podrtij nihče ne kupuje za drag denar. Menimo, da se ne varamo, če trdimo, da je bil prodajalec bolj interesiran na prodaji gradu kakor pa kupec, ki bi ga kasneje še zmiraj lahko dobil za cenejši denar, ne sicer za magistratne urade, marveč za stanovanja, muzej in podobno.
Kaj pa nacijonalni moment? Ali ho z nakupom gradu storila mestna občina veliko, priznanja vredno nacijonalno delo, ker se je za vselej preprečilo, da bi ostala oziroma prišla zgodovinska stavba mariborskega gradu v nemške roke?
Naše mnenje je, da je za' Maribor trenutno mnogo važnejših sodobnih vprašanj, kakor pa nakup starega gradu- (Šole, dnevna zavetišča!!!) Za nacijonalnost Maribora je pač podrejenega pomena, kdo poseduje nekdanje bivališče nemških grofov. Kolikor je grad zgodovinske vrednosti, ostane itak last Maribora ne glede na to, kdo je njegov lastnik, ker se nahaja na teritoriju mariborske občine, in svojega prostora pff najboljši volji ne more me njati in se preseliti drugam. (Ob drugi priliki bomo mariborski občinski upravi dokazali, da si bo pridobila za nado nalno misel večjih zaslug, če bo v svoje urade uvedla nacijonalni duh in svoje delovanje usmerila v pravcu bivše nemške občinske uprave. Kar je storila bivša občinska uprava za nemštvo, naj sedanja stori za slovenstvo, oziroma jugoslovanstvo.)
Naše mnenje glede gradu smo povedali. Povemo naj še to, da bi se nakup dal zagovarjati iz vidika, da si ob^ čina pridobi 4326 kvadratnih metrov na prostoru in s tem onemogoči navijanje cen zemljišču, na katerem stoji grad in ima svojo vrednost. Kakšno
mnenje pa naj dobimo o tej glavni točki vsake komunalne politike, ko beremo v poročilih, da so se na isti seji občinskega sveta pojavile zahteve (o katerih se je. v zadnjem času že ponov no resno razpravljalo), da naj se prodajo mestne stanovanjske hiše v Vrtni in Smetanovi ulici'. Zakaj ? Ker je mestna občina v finančnih težkočah in stanovanjske hiše niso rentabilne. V tem grmu torej tiči zajec! Istočasno, ko se sklene nakup 600 let starega gra du, se razpravlja p prodaji novih stanovanjskih hiš v Vrtni in Smetanovi ulici! Ih to v današnji nesigurni dobi, ko vsak kapitalist strumi za tem, da si svoj denar čim varneje naloži v nepremičninah. Pa ne samo to. Občina naj proda svoje hiše ih s tem izroči stanovanjske najemnike še večjemu iz rrtozgavanju s Strani hišnih lastnikov, istih lastnikov, ki skoro vsakega najemnika, če ima otroke, odklanjajo, ker so postali vedno komodiiejši in bi radi oddajali stanovanja za drag denar samo še družinam brez otrok, he oziraje se pri tem čisto nič na odredbo g. baha dravske banovine, da se družine z otroki ne smejo odklanjati! Ali hoče mestna občina oddati svoje hiše takim lastnikom? Ali ni naravnost poklicana, da ščiti svoje občane pred oderti-štvom, da ščiti otroke, namesto da jih prepušča propadanju, materijalnemu in moralnemu, v hlevih, barakah m vagonih v Jezdarski in Danjkovr ulici, kamor je primoran, da se zateče vsakdo, ki ne dobi poštenega stanovanja v mestu, sprva samo delavec, sedaj pa tudi že nameščenec, ker so prejemki vedno manjši, stanovanja pa vedno dražja. Ali ni dovolj vzgledov, kako postopajo v stanovanjskem vprašanju moderne občine, ki so socijalno usmer jene ?
Oglejmo si'še argument o nerentabilnosti mestnih stanovanjskih hiš! Tu bi radi opozorili na stališče ljubljanske občinske uprave, ki je bilo izneseno v člankih »Najemnine v ljubljanskih mestnih hišah«, ki je izšel v '»Jutru« z dne 23. maja 1933, št. 118. Po tem članku je upravičena občina zahteva-
gradbene glavnice in redne vzdrževal ne stroške, t. j. popravila in davke, nikakor pa ne amortizacije, ker ne gre, da bi občini najemniki plačali hiše. Tako v Ljubljani. V Mariboru so seve na povsem drugem stališču. lioretid-no zvišanje najemnin v mestnih hišah je imelo za posledico, da so mnogi najemniki ostali najemnine dolžni in jih je morala občina končno odpisati. Dru gi krvavijo pri odplačilu najemnin, ki si jih morajo odtrgati od svojih ust. Znosljive najemnine, ki jih zmorejo najemniki plačevati, bi odstranile navedene nedostatke. Glavno pa je to, da je občina poklicana, da z zmernimi najemninami v svojih stanovanjskih hi šah regulira ostale najemnine. Cim višje so najemnine v mestnih hišah,, tem višje so pri privatnikih. Kam pridemo v dobi, ko ni stanovanjske zaščite, če s prodajo mestnih hiš odpove tudi ta zavora? Hišni lastniki so brezobzirni in nimajo uvidevnosti. Občina pa je za to tu, da ščiti ogrožene interese svojih občanov, kajti njen namen je osobito v sedanji dobi pretežno socijalnega značaja. Naloga mestne občine pač ni v tem, da ščiti interese 2000 hišnih gospodarjev proti 10.000 stanovanjskim najemnikom. Upamo, da ni več daleč čas, ko bodo mariborski stanovanjski najemniki imeli priliko, da z enojnim nastopom pokažejo, da niso voljni, da bi se še nadalje zapostavljali njihov* interesi.
Ob zaključku naglašamo. da bomo budno pazili, da z nakupom mariborskega gradu ne bodo oškodovani socijalni interesi delavcev in nameščencev. Če so na razpolago sredstva za nakup starega gradu, ki ni nujno potre beti, ne smejo manjkati za brezposelne delavce in nameščence, ki so vzdrževanja nujno potrebni. Ne smejo manjkati za našo siromašno deco oziroma za dnevno zavetišče za naše delavsko predmestje v V. okraju. Budno bomo nadalje pazili, da se istočasno, ko se gospoda seli v mariborski grad, ne bodo pošiljali mariborski brezstaiiovanj-ci v mariborski Tajget (gorovje, ka-
Slovenke
kupujte vsakovrstne klobuke e d i p o Le pri modistki
Štefki Križanovi
Maribor, Orožnova uiica 8
Prevzame tudi najrazličnejša popravila klobukov in čepic. Točna postrežba!
Solidne cene!	i2


RESTAVRACiJA
« NARODNI DOM
V
(jt Priznano dobra kuhinja. Posebna soba za sestanke. Sprejema abo M nente. Toči najboljša vina.
Vedno sveže in prvovrstno bučno olje
Tovarna bnenega olja
J. HOCHMttli&ISR
MAE&IElOiš, Taborska ulica 7. Telefon št. 23-39
MARIBOR
KOPALIŠKA OLICA
TOČNO, SOLIDNO IN POCENI
zvršuje vsa kleparska dela
A. Romih
kleparski mojster
Maribor, Slovenska ul. 28
I
Poslužujte
se
oglasov v
r
ti od svojih najemnikov, da imajo pla-
čati z najemnino le obresti investirane kov« ulico.
mui	cviai 1	Uuid&dll SidUUUIU
deco, da pogine) v Jczdarsko iri Danj'
Angleško
blago
najodličnejše kakovosti sodobnih znamk:
„Smartex“
za praktične, solidne športne, promenadne in potovalne obleke.
„Vonte*”
blago, ki je tkano na poseben način in vzbuja pri nošnji prijeten občutek ter združuje
eleganco, všečnost in izredno trpežnost
„Picci triply“
najidealnejša kakovost za elegantne, lahke moške obleke v vseh najmodernejših barvah.
Vse te vrste blaga ima vedno na zalog
FRANJO MAJER
MARIBOR, (SLAVNI TRG 9
Koroška cesta 19
Dobra knjiga le zlata vredna l
Slovenske, srbohrvaške, češke, nemške, francoske, angleške in druge knjige kakor šolske, znanstvene, leposlovne ter muzikalije in revije.
Šolske in pisarniške potrebščine, zvezke in no-teze, svinčnike, peresnike, črnila, tuše, ravnila, šestila, barvice, čopiče, papir in še mnogo dru-
gega
□udi
Podružnica knjigarne
Učiteljske tiskarne
Maribor, Tyrševa ulica 44
„Deoga”
zaimcamštica THadSmf

zavaruje osebe do 80 let starosti, doto, gospodarsko osamosvojitev, kolesa. Zahtevajte prospekte! - Sprejemamo zastopnike.
Piedstavnik in izdajatelj Tone Bajt, predsednik
tiskarna 4
Narodno-strokovne-zveze v Mariboru. Urejuje in odgovarja Rudolf Germ v‘Mariboru. Tiska Mariborska d., predstavnik ravnatelj Stanko Detela s Mariboru,