vzgoje Področja 38 Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 V središču podobe Hi, Anže dominira krepak dojenček, ki zvedavo strmi v gledalca, kot bi se zavedal svoje veljave; nanj pa so osredotočene vse hkrati skrbne in polaščevalske kretnje njegovih domačih, ki ga obdajajo in mu intenzivno posvečajo vso svojo pozornost. Veselo duhoviti 'družinski žanr' Jurij Kalan: Hi, Anže, olje na platnu, 2000 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Deset let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. nekaterih slikah deluje celo kot tisti otroški prijatelj, če že ne 'vzgojitelj', ki lahko v otro- ku najpristneje prebuja vrednote prijatelj- stva, privrženosti in ljubezni. Kalanove podobe so zaradi zanimanja za konkretno realnost 'hiperrealistično' objektivistične, a z drastičnim stopnje- vanjem karakternih potez in grimas tudi poudarjeno izrazne. Vsekakor pa je vanje molče zajeto tudi umetnikovo dobro- dušno komentiranje, če ne drugače, že z izborom naslikanih situacij. Le stvar gle- dalca pa je, če se ob njih sprašuje tudi o naravi odnosov med ljudmi ali morebiti celo o vprašanjih družinske vzgoje, pa naj se nad idiličnimi, a prav nič idealizirano, kaj šele všečno sladkobno naslikanimi pri- zori oziroma situacijami navdušuje ali jih kritizira. Umetnik očitno ni moralist, a je do odno- sov med ljudmi in v družinah vse prej kot brezbrižen, saj jih opazuje in registrira več kot intenzivno in nadvse duhovito, na nje- govih slikah pa razpoznavamo 'naturšči- ke', ki ga ustvarjalno kar najbolj privlačijo. Njegove podobe so pričevanje o vsako- dnevnostih sedanjega življenja, ko se dru- žine veselijo otrok (ob tem, ko jih imamo Slovenci vse premalo) in jim zato puščajo neskaljeno razigranost in svobodo; ali pa se raje posvečajo samim sebi in je kakšno majhno bitje na sliki tisti čas najsrečnejše v družbi s psom. Vsekakor je umetnik nadvse oster opazova- lec s smislom za ironično zaznambo in celo parodijo. Javnosti se je predstavil tudi kot član neformalne skupine razigranih ustvar- jalcev Divji v srcu, ki jih ob sproščeno rado- Pojezdi v najsvetlejšo življenjsko prihodnost s kar najboljšo družinsko podporo. Ljubljeni otrok, ki ga na sliki domači povzdigujejo še vsega nebogljenega, a očitno samozavestnega, je obdan z vso ljubečo pozornostjo in je tako videti »na konju« že zelo kmalu po rojstvu. Deček sedi štuporamo na najbrž očetovih ramenih; oče je pokleknil na eno koleno, da je umetniku pred prizorom priskrbel primeren fokus, otroka pa pridržujejo ali se k njemu usmerjajo vsi navzoči. Mati ga drži okrog pasu in za roko, z druge strani vanj izteguje roko žena na levi, ki je najbrž pravkar pritekla od opravka, saj v levici še drži iglo, in proti otroku v tej kompozi- cijskem spletu izproža dlan tudi moški z desne, pod žensko na levi pa se prikazuje z iztegnjenim jezikom še zadovoljen doma- či kuža. Vsi navzoči so zavzeti z otrokom, naslov slike Hi, Anže v otroški igri odmeva kot Hi, konjiček, in ponosni očka, ki se ga otrok oklepa za pričesko, se veselo smeji. Vse to je na ostro izrisani sliki jasno raz- vidno že na prvi pogled, konkretna ime- na figur pa bi nam najbrž lahko pojasnil sam avtor, ki praviloma upodablja ljudi iz svojega domačega okolja, a za umevanje podobe niso bistvena. Kompozicijski izrez slike je tak, kot bi se umetnik v prizor zastrmel s fotografskim aparatom, ki do neke mere spači perspek- tivo ter obličja in perspektivične skrajša- ve bolj ali manj deformira. Zlasti stranski figuri z nesorazmerno velikimi obličji sta videti že malone karikaturni. Pri tem ne gre za smešenje očitno ljubeznivih ljudi z blagimi pogledi, ampak prej za poudar- janje njihovih značajskih karakteristik; a slikar že z zabavnim izživljanjem nad gro- teskno velikimi nosovi, ki rinejo v otroko- vo bližino, daje podobi tudi pečat morda nekoliko ironičnega ali vsaj hudomušnega pogleda na dogajanje. Ljubljeni otrok, ki ga na sliki domači pov- zdigujejo še vsega nebogljenega, a očitno samozavestnega, je obdan z vso ljubečo pozornostjo in je tako videti »na konju« že zelo kmalu po rojstvu. Njegovo gleda- nje predse gotovo srka vase vse to, kar je videti pred njim, ne da bi mogli trditi, da že daljnovidno zre v življenje, ampak je slika usmerjena le v živahno otrpel, hi- poma zajet trenutek družinskih razmerij, ki se izkazujejo v ponosnem navdušenju nad potomcem, zato so zbrani ljudje na sliki videti v resnici takšni, kot bi se na njej vsi skupaj razigrano nastavili pred slikar- jem prav podobno, kot se ljudje navadno postavijo pred fotografskim aparatom. (Slikar pa je včasih svoje prizore v resnici naslikal tudi s pomočjo fotografije.) Umetnik je, če upoštevamo še njegove dru- ge slike, ustvarjalni 'lovec' na prizore iz ži- vljenjske resničnosti, ki mu sami prihajajo pred čopič. Predstavlja se nam kot priče- valec o družinskih razmerjih, srečanjih in praznovanjih, kamor so ob ljudeh enako nazorno vključena tudi predmetna tihožitja in pogosto še kak pomembnejši pes, ki na vzgoje Področja Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 39 živem pogledu na življenje povezuje zlasti humor; o Kalanovem smislu za humor pa priča že dejstvo, da je bil umetnik vselej na- klonjeno sprejet tudi na nekdanjih trienalih humorja in satire Aritas. Četudi je umetnik v svojem delu usmer- jen v vsakdanje družinsko življenje, se samo po sebi razume, da kot sodoben ustvarjalec pričuje o povsem drugačnem družbenem okolju in ljudeh kot npr. naši bidermajerski slikarji, nekdanji pričevalci o družinah 19. stoletja. Ne le da pri njih ni niti sledu o čem povsem sproščenem, kaj šele divjem, ampak tako v načinu slikanja kot uglajeni zadržanosti upodobljencev, staršev in otrok, dominirajo uglajenost, otroška pridnost, ljubeznivost in predpi- sana meščanska etiketa. Najbolj brezčasen prototip in etično pomenljiv zgled za sreč- no družino, v katere jedru sije otrokova navzočnost, je bila v likovni zgodovini ves čas doslej predvsem podoba Svete druži- ne, ki priteguje tudi navzočnost duhov- ne dimenzije in nadzemske svetosti in je tudi v naši umetnosti ne manjka. Kalanov 'družinski žanr' pa je izrazito tuzemski. Veselje nad otrokom v košku, ne več v bo- žičnih jaslih, je v slovenski umetnosti pred Kalanom morda najlepše izpričal slikar France Kralj s sliko Rodbinski naslednik, ki jo danes hranijo v kostanjeviški gale- riji Božidarja Jakca. Pričujoča Kalanova podoba pa je last umetniške zbirke Nove ljubljanske banke, za katero so njeni sve- tovalci skušali izbrati kar najbolj tipična še dostopna dela posameznih ustvarjalcev; za Kalana se je kot docela prepoznavna umetnikova osebna izkaznica izkazala prav slika Hi, Anže. Umetnik se je kot zelo unikatna osebnost pojavil v slovenski umetnosti v času domi- niranja t. i. osebnih poetik sredi osemde- setih let 20. stoletja. Njegov slikarski način je primerjalno usmerjene kritike upravi- čeno spomnil zlasti na nemške predstav- nike t. i. nove stvarnosti: likovne smeri, ki se je na različne načine usmerjala v družbeno realnost, a je vsebovala prijeme, značilne za ekspresionizem. Tedanji ume- tniki so odkrivali zlasti anomalije v času družbene krize po prvi svetovni vojni, na Kalanovih slikah pa je zajeta bolj ljube- zniva sodobnost, ko zadovoljne družine žive vsaj v navidezni varnosti, se s sosedi in prijatelji srečujejo po domovih in na vrtovih, kjer se sproščajo radoživi otroci, umetnika pa najbolj pritegujejo njihove vselej pomenljive in docela individualizi- rane fiziognomije. (Zato ga je že njegova profesorica Metka Krašovec označevala za nadvse izrazitega portretista.) Ostrina Kalanovega pogleda in hote- na trdota potez, ki izrisujejo obličja in skoznje iščejo značajske poteze, vnaša v umetnikove slike tudi nekakšno slikar- sko trdost, kakršna kliče po rezbarjenju, zato je pričel slikar svoje obraze oživljati tudi v kiparski obliki, jih utelešati v lesu kot nekakšne »pastirske rezbarije«, kot jih označuje, ter jih razvrščati celo v frize, nanizane kot ogrlice iz obličij obeh spolov in vseh starosti. Ker nam Kalanova speci- fična optika na tej s figurami neprodušno natrpani sliki približuje le ljudi, na njej za kaj drugega niti ni več prostora, niti za prostor ne, zato lahko nakazuje prostor- skost njenega prizorišča le travniško ru- mena svetloba med človeškimi figurami in v zapolnjenem prostoru med človeški- mi nogami zagozdeni pes, ki pričakuje od gledalca prav tolikšno pozornost kot za- dovoljni in hkrati nebogljeni, a vsekakor dobro negovani dojenček. Ob pogledu na sliko mu lahko, tako kakor vsem otro- kom, samo zaželimo: Hi, Anže, pojezdi v najsvetlejšo življenjsko prihodnost s kar najboljšo družinsko podporo, ki te počlo- večuje, ne poneumlja, in ti ne bo odvzela ne razsodnosti ne svobode.