Janko Čar
Pedagoška akademija v Mariboru
KOSOVELOVA BALADA O BRINOVKI
Poskusite enkrat resno dojeti preprost pesniški čudež na »lahkih«, neposredno razumljivih besedilih, ki so za literarno vedo veliko teže oprijemljiva od »težkih«; potrudite se na kratki pesmi dojeti, kaj nas prevzame, pa boste redko prišli čez okorno prepesnitev v prozo in čez impresionistično netrdno govorjenje.
(Emil Staiger: Die Kunst der Interpretation. Zürich 1963. 10, 11.)
Kosovel je imenoval pesem o brinovki Balada. Ima še eno pesem s takim naslovom, vendar je po idejno-vsebinski plati naravnana drugam. Obstaja pa vrsta pesmi, ki so Baladi v tem ali onem pogledu dokaj blizu. Da je pesnik zaznamoval pesem z balado, ni naključje. Zavestno se je ognil kakršnemu koli drugemu naslovu, ki bi utegnil vse preveč omejiti pozornost na naslov.
Prikličimo si pesem še enkrat v zavest.
Balada
V jesenski tihi čas prileti brinjevka' na Kras.
Na polju
že nikogar več ni, le ona
preko gmajne^ leti.
In samo lovec ji sledi. ..
Strel v tišino; droben curek krvi; brinjevka obleži, obleži.
Ob Baladi obstaja — po A. Ocvirku — v rokopisu še ena pesem z istim motivom'. Toda razloček med njima je očiten: prva je zgoščena, z mnogimi strukturnimi
' »Pri prvi izdaji ZD je urednilc v skladu s »Slovenskim pravopisom« spremenil brinjevko v brinovko, v pričujoči pa se je povrnil k rokopisu, to je h Kosovelovemu zapisu, in sicer iz dveh razlogov: najprej zato, ker tako govorijo na Krasu, drugič zaradi pesnika samega. Kosovel je namreč ljubil mehke, melodiozne besede in je dosledno pisal »brinjevka«, kar je v skladu tudi z njegovim stilom.«
(A. Ocvirk: Komentar k ZD. DZS 1964, 431)
- Prvotno se je verz glasil »skozi zlato tišino«, " v rokopisu ohranjena pesem Brinievke:
Brinjevke Kadar na brinju jagode zadehtijo, brinjevke na Kras priletijo.
Naši pašniki, samotni, preprosti, so zadovoljni s tihimi gosti. —
Ali pod strelom brinjevka pade, ne bo letela
več čez gmajne, čez ograde.
173
prvinami raznih ravni nabita lirska miniatura, druga je po strukturi mnogo preprostejša pesem.
2e sama grafična podoba vzbuja dvom o pravi baladi, ko pa pesem preberemo, spoznamo, da to res ni klasična balada, kakršne nahajamo v domači in svetovni poeziji, marveč modernizirana tovrstna oblika, v kateri ise epska osnova razblinja ali pa prehaja v novo kvaliteto (Gestrin, Kette, Murn; iz novejše poezije Zaje, Strniša). V Baladi je žalostna usoda brinovke le alegorija za neko drugo tragiko, tragiko, ki ima širše razsežnosti in zadeva bistvena bivanjska vprašanja človeka. A. Ocvirk pravi v svojem komentarju k Zbranemu delu: »Srečko Kosovel je vzljubil brinovke, ko jih je v jeseni videval na svojih sprehodih po gmajni in jih opazoval. Po okupaciji Primorja, to je po prvi svetovni vojni, ko so prišli ti kraji pod Italijo, so začeli v pozni jeseni prihajati na Kras italijanski lovci iz Trsta in jih streljati. Tedaj je začutil Kosovel neko posebno sorodnost med njimi in usodo svojega ljudstva in svojo lastno. To daje spričo navedenega njegovi brinovki globlji, simbolični pomen« (ZD 1964, 431).
Vsebinsko jedro balade je prvinsko preprosto: gre za praobliko človekove dejavnosti — lov. Pesnik se je odločil za močno poudarjeno nasprotje lovec — žival, ko je postavil lovcu nasproti drobno, samotno brinovko. Pri drugačnem razmerju bi utegnili zaznamovati zasledovalca z nevtralnim ali celo pozitivnim predznakom. Tako se znajdemo pred razmerjem zasledovalec — žrtev, ali bolje: ubijalec — žrtev.
Idejno-vsebinske razsežnosti te lirske miniature so nenavadno pomenljive. Pesnik se ni odločil za izjemno, enkratno zgodbo, kakršna je npr. Prešernov Povodni mož, in čeprav je v celotnem besedilu nekaj posebnosti (Kras, brinjevka...), ostaja okvir dokaj splošen. Toda omenjeno razmerje lovec (ubijalec) — žrtev je mnogo pomenljivejše, kot se zdi: v tem kratkem, presenetljivem sporočilu je strnjena pravzaprav zgodovina človeštva, ali bolje, ena najočitnejših plati te zgodovine: zasledovanje, boj, ubijanje.
»Akterja« lovec in brinovka poosebljata svobodnost, polet (ptica) ter zvijačnost, naklepnost, ubijanje (lovec). Ce je brinovka nekak simbol prostosti, svobodnega gibanja in če je lovec nosilec smrti, potem je njuno srečanje usodno: ptica je mrtva in ne bo oživela, lovec je zmagovalec in ne bo premagan. To pa pomeni: prostost je strta. Nasilje grozi naprej.
Na tej ravnini pa je mogoča še ena (strukturna) prvina, ki je obrnjena v pesnikov svet, v njegovo intimo, ki se nam poraja tako rekoč sočasno. Pogojena je s pesnikovim življenjem, slutnjo zgodnje smrti in zgodnjo smrtjo. Takšno soodvisnost nam utegne vsiliti poznavanje pesnikovega življenja; odsotnost tega izkustva pa bi poudarjala občnost samega sporočila. Nevarno je, da bi biografski komentar zasenčil vrsto prvin, jedro pa zožil le na en imenovalec.
Gramatikalna raven in semantična raven
Ves osrednji del pesmi je postavljen v sedanjik, bistveni čas lirske pesmi. Uvodni in sklepni del sta posebno opazna zaradi dovršnega sedanjika. Končno dovršni glagol prileti učinkuje zlasti po semantični plati: prileti = se prikaže, pride na prizorišče; prileti = konec leta, letanja. Tako ta glagol uvaja sporočilo, obenem
174
se skriva v njem zametek nadaljnjega dramatičnega razvoja. Zaradi svojega aspekta glagol obleži poudarja na eni strani dokončnost dejanja, na drugi pa se veže na glagola leti in sledi, saj s tem, da ni postavljen v preteklik, glede na čas dogajanja ne omejuje tako ostro. Glagol obleži je pesnik ponovil, s čimer ga je stilno močno zaznamoval, zlasti pa njegovo dvoplastnost: obleži pomeni, prvič, konec nekega stanja, smrt — in, drugič, novo stanje, ne-stanje. Razen rezultativa ni imamo dinamične glagole. Prav gotovo tudi ni naključje, da je pesnik izbral same take sedanjiške oblike, ki so končniško poudarjene, in sicer na samoglasniku i.
Čeprav so v ospredju bolj ali manj konkretni samostalniki in je dogajanje neposredno (Kras, polje, brinovka, gmajna), malone realistično natančno, imajo v celotnem kontekstu širši pomenski obseg. Pomisliti je treba npr. na leksem Kras, ki je po semantični plati posebno izrazit; na višji ravni korelira s celotno pesmijo. Podobno je tudi z brinjevko, gmajno in lovcem.
Pridevnikov je malo, kar je razumljivo. Pesnik ni iskal odtenkov; preveliko število epitetov bi pesmico preobložilo.
Vsi trije (jesenski, tihi, droben) so strukturni zlasti na fonološki ravni. Fonološka raven
Tu velja opozoriti na krepko i-jevsko rimo, saj je na samoglasnik i najvišji pala-talni samoglasnik v slovenskem vokalnem sistemu, uglašena vsa pesem. Pesnik rima predvsem glagole, imamo pa še nekaj besed, kjer je nosilec poudarka i (tihi, brinovka, tišina, kri). Zanimiva je distribucija posameznih vokalov v pesmi:
i e e o 9 a u 3
18 2 13 3 7 10 2 3
Gornje razmerje kaže nekoliko zvišano frekvenco glasu i; čeprav ni kdove koliko nad povprečjem, pa je učinek zaradi krepke rime občutno močnejši. Ruski strukturalist Lotman posebej poudarja, da rima nenehno obuja prejšnje znake, zato je tukaj ta glas strukturnega značaja (ima svoj pomen). Manj opazne so opozicije i : a / e ; — tihi čas, brinovka: več ni, leti, — vendar niso nepomembne.
V pogledu zvočnosti je treba pokazati še na sintagmo . .. jesenski tihi čas (spi-ranti) in sintagmo
... samo lovec ji sledi.
V dvanajstem verzu pride do podvojitve na medbesedni meji: curek krvi. Stilem, ki zasluži posebno pozornost. Fonem r, ki tvori poleg i najmanjšo grupo presečišča, je v segmentih tega verza še posebej opazen. Pojavlja se tudi drugod, vendar zmeraj v soseščini zapornikov d —t, b — p, g —k. Fonološka organiziranost teh skupin je toliko bolj izrazita, ker se pojavlja v besedah z veliko mero informacije (brinjevka, Kras, strel, kri...). Ko ocenjujemo funkcijo teh prvin, moramo biti seveda previdni. Zdenko Lešič ugotavlja: »Međutim, ne treba smatrati da glasovi po sebi sugerišu značenje, jer je sasvim očito da ni jedan glas ne može sugerisati uvijek isti i ustaljeni smisao: suviše je malo glasova, a tako mnogo različitih smislova koje riječi treba da izraze ..
' Zdenko Lešić, Jezik i književno djelo. Sarajevo 1971. Str. 89.
175
Toda če je koncentracija trdih soglasnikov (p, b, t, d . ..) tolikšna, potem moremo govoriti o izrazitih nosilcih pomena. Z drugimi besedami: grozljivost ubijanja Jn smrti dobi tako tudi opazno zvočno podkrepitev.
Ritem, intonacija, register
Ritmični sklopi in intonacija
I. kitica
II. kitica
m. kitica
ritmični sklop
ravna intonacija
padajoča intonacija
Ti shematični prikazi seveda ne morejo kaj dosti povedati o tako razgibanih prvinah, kot so ritem in podobne kategorije.
Pričujočega ritma ne moremo napeti na kak običajen metrum. Tudi če bi ga označili s tako ali drugačno kombinacijo, se bistvu ne bi kaj bolj približali. Sicer
Sklop, ki ga je mogoče členiti ali pa tudi ne. Prim. Toporišičev SKJ IV, str. 190. :
Omahujoča iktična mesta, Prim.: i
»So sprechen wir zum Beispiel in Freien Rhythmen mehr Akzente, wenn wir langsam rezitieren, unterdrücken ] aber bei schnellerem Vortrag manche Akzente, um eben jenes Mass zu erreichen.« (W. Kayser, Das sprach- l iiche Kunsiweik. Bern 1951. 246.)
176
pa je znano, da srečamo pri različnih pesnikih iste metrične sheme, ritem pa je vedno samosvoj. Ritem v Baladi ni enoten, marveč raznolik, posebno na začetku in na koncu. Kombinacije poudarjenih in nepoudarjenih delov ritma in kombinacije odmorov so takšne, da preprečujejo monotonijo. Značilno je, da se sklopi v večini ne začno s poudarkom, izjema so sklopi strel v tišino {droben curek icrvi) brinovka obleži — kar pa ima posebno strukturno vrednost. »Težji« ritem pričakujemo tudi v prvih dveh kiticah, vendar ga ni. »Minus« te prvine nadomeščajo izrazito padajoče intonacije. Pri razčlenjevanju ritma v prvi kitici bomo ugotovili, da je med 1, ter 2. in 3. verzom opazen razloček. Seveda je treba upoštevati, da je v ritmičnem sklopu mogoče realizirati besedo prileti brez iktičnega mesta. (Običajno ni bilo       — ; varianta — ^ — je šolska, nenaravna.)
Zanimivo ritmično organiziranost kaže druga kitica. O tem nas prepriča že sama razporejenost nepoudarjenih mest v sklopih:
1:3:2 1:3:2 3 : 3
Ta kitica ima tri skorajda enake padajoče intonirane intervale. S tem je v tesni zvezi i-jevska rima. Padajoči interval in krepka i-jevs'ka rima se ostro zajedata v celotno zvočno strukturo tega dela pesmi, pri čemer ne smemo spregledati niza namernih prestopov.
V tretji kitici se ritem spet nekoliko spremeni in ubrza. Tudi tempo je hitrejši. Ritmični sklopi so vedno krajši, odmori ostro zasekani. Na izpostavljenih mestih spet dominira vokal i, ki daje pesmi osnovni ton: v začetku je komaj slišen, nato pa vse bolj izstopa, dokler v zadnji ne prevzame vodilne note. Posebej se ritem zaplete v predzadnjem sklopu (brinovka obleži).
Nepričakovana praznina štirih nepoudarjenih zlogov korelira z vsebino.
Gotovo ni naključno, da tako odločno prevladujejo padajoči intervali in ustvarjajo značilen fonostilem. Da so namerno tako oblikovani, kaže tudi interpunkcija. Pri recitiranju večkrat slišimo sklop Na polju / že nikogar več ni z rastočo pol-kadenco ali ravno intonacijo, kar pa glede na izjavnost sporočila in glede na to, da informacija nima posebne čustvene nabitosti, kakršna se npr. kaže v sklopu brinovka obleži, ne ustreza. Z razvijanjem sporočila korelira tudi dolžina sklopov: proti koncu so vse krajši. Vzporedno s krajšanjem sklopov se razvija tudi register. Od sklopa in samo lovec ji sledi se spušča na nižji pas.
Raven kompozicije
Grupe na ravni sintagmatičnih segmentov (po sosedstvu) so postavljene strogo paralelno: tako je s prvo kitico, tremi segmenti v drugi in štirimi v tretji kitici. Najočitnejše je to »nalaganje« v zadnjem delu, najmanj v sredini. Razlog za svojevrstno organiziranost v srednjem delu je iskati v prislovih že, več, le samo. Spričo njih je vsak segment posebno obarvan; šele tedaj, če jih izpustimo, vidimo, da so segmenti postavljeni paralelno. Omenjeni prislovi so tesno povezani z zapletom in presenetljivo razširjajo informacijo. Posebna paralelnost se kaže tudi v odnosu med 1. in 11. verzom: V jesenski tihi čas / Strel v tišino.
177
Sklep
Pričujoče premišljanje o Kosovelovi brinjevki je skromen poskus prodreti v strukturo ene najodličnejših lirskih pesmi v slovenski poeziji. Kljub dokaj širokemu razboru je ostalo še obilo prvin, ki niso bile osvetljene ali pa vsaj ne dovolj temeljito. Eno pa je gotovo: lirska miniatura Kosovelova Balada razodeva veliko ustvarjalno moč. V bore štirinajstih verzih je zgoščeno izredno pomenljivo in neizčrpno umetniško sporočilo.