Slovenska pediatrija 2023 | 79 Strokovni članek / Professional article Vloga in pomen zdravstvenovzgojnega dela v pediatrični zdravstveni negi The role and significance of health educational work in pediatric nursing Izvleček Zdravstvena vzgoja je del poklicnih aktivnosti zdravstvene nege. Zdravstvena vzgoja na terciarni ravni se razlikuje od zdravstvene vzgoje na primarni in sekundarni ravni. Kronični bolniki – otroci in njihovi starši/skrbniki so izjemno občutljiv del prebivalstva, zato potrebujejo skrbno obravnavo. Nujna je celostna obravnava, ki je usmerjena v celotno družino. Pri - dobivanje znanja mora biti sistematično, načrtovano vnaprej in tudi preverjano. V obravnavo vključimo tudi druge stro - kovnjake, npr. psihologa, socialnega delavca, patronažno medicinsko sestro, učitelje v šoli ali vzgojitelje v vzgojno- varstvenem zavodu. Ključne besede: zdravstvenovzgojno delo, medicinska sestra, bolan otrok, starši/skrbniki, celostna oskrba. Abstract Health education is part of the professional activities of healthcare. Health education at the tertiary level differs from health education at the primary and secondary lev- els. Chronic patients - children and their parents/caregivers are a susceptible population and require even more careful treatment. A comprehensive approach is necessary, which is directed towards the entire family. The acquisition of knowl - edge must be systematic, pre-planned and also verified. It is appropriate to involve other professionals in the treatment, such as a: psychologist, social worker, community nurse, teachers in school, or educators in a childcare institution. Keywords: health education, nurse, sick child, parents/care- givers, holistic care. Anita Štih, Majda Oštir, Maja Djokić, Maja Čamernik, Ana Jalšovec, Judita Kolenc, Sanja ževart, Tadeja Logar Dolinšek, Almedina Alibašić, Erika Šmid Slovenska pediatrija 2/2023.indd 79 22/05/2023 07:08 80 | Slovenska pediatrija 2023; 30(2) Uvod Promocija zdravja in zdravstvena vzgoja sta del poklicnih aktivnosti zdravstvene nege. Zavedanje o pomembnosti zdra- vstvene vzgoje za vzdrževanje in povr - nitev zdravja segajo v zgodnje obdobje zdravstvene nege. Temelje, na katerih se je gradila samostojna zdravstvena vzgoja znotraj zdravstvene nege, je pos- tavila Florence Nightingale (1). Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) (angl. World Health Organization, W H O ) j e z d r a v s t v e n a vzgoja kombinacija izobraževalnih in vzgojnih dejavnosti, s katerimi dose- žemo, da ljudje želijo biti zdravi, vedo, kako postanejo in ostanejo zdravi, naredijo vse za varovanje zdravja in poiščejo pomoč, ko jo potrebujejo (2). Medicinske sestre v okviru primarne, sekundarne in terciarne ravni zdra- vstvene dejavnosti sodelujejo pri pro- mociji zdravja in zdravstvene vzgoje (2, 3). Zdravstvena vzgoja na primarni ravni je namenjena zdravemu prebi - valstvu, na sekundarni ravni tveganim skupinam prebivalstva, na terciarni ravni pa ljudem, pri katerih je že prišlo do določene spremembe oz. je zdravje že prizadeto (3). Na terciarni ravni želimo otroke in nji - hove starše/skrbnike opolnomoči- ti z ustreznim znanjem, da bodo znali preprečevati povrnitev bolezni oziro- ma da bodo čim bolj kakovostno žive- li z nastalo spremembo (boleznijo). Ta vidik zdravstvene vzgoje poteka že med otrokovim zdravljenjem. V pro- ces zdravstvene vzgoje moramo vklju- čiti otroka in njegove starše/skrbnike. Otroku in staršem/skrbnikom se mora- mo približati na ustrezen način. Kako in na kakšen način bo v proces zdravstve- ne vzgoje vključen otrok, je odvisno od njegove starosti in kognitivne razvoj- ne st opn j e . P ra v j e , d a u pošt eva mo vse otrokove lastnosti in posebnosti. Pogosto moramo v proces zdravstvene vzgoje vključiti tudi druge ravni zdra- vstvenega varstva (sekundarno raven, primarno raven), včasih tudi vzgojno- varstveni zavod ali šolo, odvisno od tega, kje otrok živi in kaj vse bo potre- boval po zaključenem zdravljenju. Da lahko izvajamo zdravstvenovzgojno delo, moramo imeti ustrezna znanja, ne le o bolezni in zdravljenju, temveč tudi o pedagogiki, andragogiki, didak- tiki in metodiki (4). Zdravstvena vzgoja običajno pote- ka v štirih fazah: i) ugotavljanje učnih potreb, ii) načrtovanje dela z določitvi - jo ciljev, iii) priprava in izvajanje učnega načrta ter iv) vrednotenje. Zdravstve- novzgojno delo na terciarni ravni je zelo obsežno. V nadaljevanju predsta - vljamo samo nekaj področij in vsebin, ki jih izvajajo medicinske sestre. Kronična pljučna bolezen K r o n i č n e p l j u č n e b o l e z n i ( K P B ) s o pomemben svetovni zdravstveni pro- blem, ki vodi do socialnih neenakos- ti znotraj držav in med državami. Od začetka 20. stoletja so znanstvene in tehnološke inovacije v neonatalni in pediatrični zdravstveni oskrbi povzro- čile očitne spremembe v epidemiologiji zdravstvenih razmer v obdobju otroka (5). KPB in nezadostno dihanje sta med glavnimi vzroki kronične dihalne odpo- vedi. Najpogostejša je bronhopulmo- nalna displazija, ki je posledica dihalne stiske nedonošenčkov. KPB s kronično dihalno odpovedjo je lahko tudi pos- ledica drugih pljučnih ali sistemskih bolezni, bodisi v neonatalnem obdobju ali kasneje (npr. hude sepse, aspiracije mekonijske plodovnice pri novorojenč- ku, prirojenih anomalij pljuč, bronhio- litisa s hudim potekom pri dojenčku ali prirojene srčne napake in zapletov v poteku zdravljenja). Pri otroku pogosto pride do odpovedovanja dihalne črpal- ke zaradi prirojenih ali pridobljenih živčno-mišičnih bolezni (žMB), hude nepravilnosti prsnega koša ali poškod- be vratne hrbtenjače. Najpogostejše so prirojene žMB, ki primarno prizadene- jo mišične celice ali oživčenje mišic (6). V trenutku postavitve diagnoze kronična bolezen se za otroka in za njegove starše začne proces prilagajanja. To pomeni, da morajo družinski člani priznati izgubo in ponovno organizirati svoje vloge, nava- de, pravila in družinske odnose. Lahko se porajajo občutki izgube samostoj- nosti in varnosti, občutek odvisnosti od zdravstvenega osebja, nemoč, žalost in različni strahovi, tudi strah pred smrtjo. Velika večina na koncu procesa bolezen sprejme kot del svojega življenja. Ker so družinski člani povezani in njihove reak - cije vplivajo drug na drugega, morajo intervencije vključevati vse družinske člane (7). Ker je sposobnost samou- pravljanja kronične bolezni z malo ali nič dodatne stalne podpore velik izziv, je pomembno, da imajo bolniki in dru - žina podporo zdravstvenih delavcev (5). Izhodišča za pripravo programa izobra- ževanja staršev otrok s kronično dihalno odpovedjo so bila oblikovana na osnovi dolgoletnega spremljanja otrok in njiho- vih staršev na Kliničnem oddelku za otro - ško kirurgijo in intenzivno terapijo UKC Ljubljana. Pod mentorstvom prof. Minje Petrovič so program nadaljevale medi- cinske sestre v Službi za pljučne bolezni. Na proces prilagajanja na kronično bolezen vplivajo številni dejavniki, npr. dejavniki, povezani z otrokovimi lastnostmi (npr. starost, temperament, intelektualne sposobnosti), in last- nosti družine (npr. družinski odnosi in dinamika, verovanje, struktura druži - ne, načini spoprijemanja s stresom), ki delujejo kot varovalni dejavniki ali dej a vni ki tv egan j a (7) . V se t e dej a v - nike upoštevamo pri pripravi načrta izobraževanja staršev, ki ne obsega le pridobivanja znanj, spretnosti in veščin, ampak usmerja proces spre- minjanja razmišljanja posameznika pri njihovem izvajanju. Pri izobraževanju sodeluje celoten zdravstveni tim, ki na osnovi zastavljenih ciljev na začet- ku oceni otrokovo stanje in prepozna individualne potrebe otroka in družine. Določi obseg oskrbe, ki jo bodo zago- tavljali starši/skrbniki, ter oskrbe, ki jo bodo zagotavljali zdravstveni delavci v lokalnem območju kot nepogrešljiv del tima (8). Ob uporabi standardnih metod izobraževanja, kot so razlaga, Slovenska pediatrija 2/2023.indd 80 22/05/2023 07:08 Slovenska pediatrija 2023 | 81 pogovor, demonstracija in praktično delo sprva na učni lutki in nato pri otro - ku, sta pomembni sprotno pridobiva- nje povratnih informacij ter izvajanje simulacij, ki se približajo potencialnim zapletom, do katerih bi lahko prišlo v domačem okolju. Izobraževanje je usmerjen proces spreminjanja razmi- šljanja posameznika pri pridobivanju znanj, spretnosti in veščin (8). Otrok s kronično boleznijo ni ogrožen le telesno, ampak tudi psihosocialno. Sooča se s telesnimi tegobami in tudi s čustvenimi težavami, na primer s stra - hovi, depresivnostjo, tesnobo in teža - vami v medosebnih odnosih (7). Zato je izjemno pomembno, da se že v začet- ku v obravnavo vključita tako psiholog kot socialni delavec. Sistematičen pri- stop k obravnavi otroka s poudarkom na usklajevanju aktivnosti za oskrbo v domačem okolju, v družino usmerjena zdravstvena nega in njeno napredno načrtovanje zagotavljajo najboljše rezultate in zadovoljstvo tako družine kot zdravstvenih delavcev (9). Zdravstvenovzgojno delo staršev novorojenčka z nefrostomo Nefrostoma je kirurško vzpostavljena odprtina med votlim sistemom ledvice in površino telesa. Nefrostomski kate- ter v ledvenem predelu vstopa v ledvič - ni meh in ga na zunanjem delu s šivom pritrdimo na kožo. Pod ultrazvočnim ali rentgenskim nadzorom ga v operacijski dvorani vstavi interventni radiolog (10). Omogoča nemoten iztok urina v zbiral- no urinsko vrečko (11). Edukacija staršev/skrbnikov je načr- tovana in prilagojena bolezenskemu stanju novorojenčka (12). Starše mora- mo aktivno poučevati o negi in oskr- bi nefrostome. Poučevanje poteka od prvega stika do odpusta ter zajema teo- retična in praktična znanja. Zdravstve- novzgojno delo staršev novorojenčka z nefrostomo temelji na vsebinah, kot so higiena rok, opazovanje novorojenč- ka, negovanje novorojenčka, pravilno rokovanje z novorojenčkom, prehra- njevanje novorojenčka (12), prevezova- nje nefrostome, opazovanje vstopnega mesta nefrostome in kože v okolici sto- me, praznjenje, namestitev in zamenjava zbiralne urinske vrečke, dajanje predpi- sanih zdravil s strani zdravnika in navodi - la, kdaj poiskati zdravniško pomoč (13). Novorojenček z nefrostomo zahteva celovit in individualen pristop zdra- vstvenega tima (12). Zdravstvenovzgoj- no delo staršev/skrbnikov obsega učenje opazovanja novorojenčka, nje- govega odzivanja, vedenja in čuječ- nosti. Pomembna je skrb za ustrezno prehrano. Svetujemo dojenje oz. hranje- nje v okviru treh ur, s čimer zagotovimo ustrezen vnos tekočin in omogočimo primerno pridobivanje telesne teže. Starše poučimo o varnem pristopu in primernem okolju za prevezovanje vstopišča nefrostomskega katetra. Pre- vezovanje je lahko za novorojenčka nela- godno, zato je primeren čas med obroki, ko je novorojenček sit in miren. Pri pre- vezovanju naj sodelujeta oba starša oz. dve osebi. Ena prevezuje, medtem ko druga poskrbi za ustrezno lego in tola- ženje novorojenčka. Za preprečevanje okužb je bistvena skrbna nega vbodne- ga mesta. Vstopišče prevezujemo na dva do tri dni oz. po potrebi bolj pogosto (11). Preveza ob vstopišču katetra ne sme biti mokra, saj to pomeni, da ob cevki uhaja urin. Koža okoli nefrostome mora biti čista in brez znakov vnetja. Zbiralno urinsko vrečko moramo namestiti nižje od otroka, nefrostomski kateter in cev- ka urinske vrečke pa ne smeta biti upog - njena, da lahko urin nemoteno izteka. Preprečiti moramo vlek nefrostomske- ga katetra zaradi teže urinske vrečke. Zbiralna vrečka se prazni, ko je do dveh tretjin napolnjena z urinom, menjava- mo pa jo na pet do sedem dni oz. po navodilih proizvajalca (11). Kopanja ne priporočamo, otrok pa s e l a h k o t u š i r a , č e j e v s t o p n o m e s - to nefrostomskega katetra ustrezno zaščiteno z vodoodpornim obližem. Po tuširanju previjemo vbodno mesto. Če novorojenčku ob odpustu zdravnik pred- piše zdravila, moramo starše/skrbnike naučiti pravilnega odmerjanja in dajanja. Pred izvajanjem preveze starši/skrbniki prejmejo pisna navodila. Nato medicin- ska sestra izvede teoretično in prak - tično poučevanje staršev (najprej na učnem modelu – lutki in nato na novo- rojenčku), preveri njuno razumevanje in je na voljo za dodatna vprašanja. V prevezovanje se vključita postopno gle- de na njuno razumevanje. Šele ko sta popolnoma samostojna, lahko prične- mo z načrtovanjem odpusta. Načrtovanje odpusta iz intenzivne neo- natalne enote je proces dela z družino in je prilagojen potrebam novorojenč- ka (12). Pred odpustom iz bolnišnice moramo starše/skrbnike seznaniti, kje in kako pri- dobiti pripomočke za oskrbo nefrosto- me. V nadaljnjo obravnavo vključimo patronažno medicinsko sestro ter jo seznanimo s potekom zdravljenja, cilji zdravstvene nege in potrebnimi inter- vencijami. Ob pojavu težav v domačem okolju moramo starše/skrbnike sezna- niti, kam se lahko obrnejo po pomoč. Pomembno je, da vedo, kdaj je potreb- no poiskati zdravniško pomoč. O vseh zapletih jih poučimo med usposablja- njem. Prav je, da imajo telefonske šte- vilke pomembnih kontaktov (11). Zdravstvenovzgojno delo staršev novo- rojenčka z nefrostomo je ključnega pomena za nego novorojenčka v doma - čem okolju ter za preprečevanje zaple- tov pri zdravljenju in pri zagotavljanju kakovosti življenja. Kaj morajo starši in otroci vedeti glede varnega dajanja bioloških zdravil v domačem okolju? Biološka zdravila so v osnovi beljako- vine človeškega izvora. V zadnjih letih je moderna tehnologija omogočila pripravo različnih bioloških zdravil. Pomembna so pri zaustavljanju vne- Slovenska pediatrija 2/2023.indd 81 22/05/2023 07:08 82 | Slovenska pediatrija 2023; 30(2) tnega procesa, ki je značilen za juvenil- ni idiopatski artritis (JIA), omogočajo pa tudi učinkovit pristop k zdravljenju avtoimunskih bolezni, raka, motenj rasti in slabokrvnosti. Uporabljamo jih za modifikacijo delovanja imunske- ga sistema, saj spodbujajo ali zavirajo njegovo odzivnost na tuje, lastne ali spremenjene celice v organizmu. Kon- centrirane in tudi razredčene raztopine bioloških zdravil moramo shranjevati v hladilniku pri temperaturi 2–8 °C (14). Obiski zdravstvenih ustanov, pred- vsem pri kroničnih boleznih, so lah- ko za družino veliko breme. Težave se lahko pojavijo že pri prilagajanju služ - benih obveznosti staršev/skrbnikov in šolskih obveznosti otrok ter pri logistič- nem procesu. Številni obiski bolnišnic zapuščajo posledice tudi na njihovem p s i h o f i z i č n e m s t a n j u , s a j s e o t r o c i počutijo drugačni od ostalih (15). Biološka zdravila lahko dajemo na raz- lične načine: i) v bolnišnici pod stro- kovnim nadzorom in ii) v domačem okolju po poučitvi bolnika oz. staršev, kako biološko zdravilo vbrizgati v pod- kožje. Na področju revmatologije se je zdravljenje z zdravili, ki omogočajo dajanje doma, začelo že leta 2004 (15). Na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana poleg samostojnega dajanja bioloških zdravil otroke in starše/skrbnike učimo tudi samostojnega dajanja imunog- lobulinov in uporabe injektorja adrena- lina Epipen v primeru alergijskih reakcij. Pogoj za samostojno izvajanje daja- nja zdravila je predvsem dobra eduka- cija otroka in staršev/skrbnikov. Vloga medicinske sestre pri zdravstve- novzgojnem delu v zvezi z dajanjem bioloških zdravil na domu je, da: • ustvari ustrezno učno okolje brez motečih dejavnikov; • v učenje vključi tudi druge družinske člane, • uporabi fizične pripomočke za prikaz postopka, da ga bolje razumejo; • poučuje na razumljiv način; • delavnico učenja izvede tolikokrat, kolikor je potrebno, da otrok oz. star - ši/skrbniki usvojijo izvedbo postopka. Medicinska sestra preveri, ali so otrok in starši/skrbniki razumeli navodila, in oceni, kdaj so pri svojem delu samos- tojni, da lahko dajanje zdravila varno in pravilno izvajajo v domačem okolju brez zdravniškega nadzora. Če si otro- ci zdravilo vbrizgajo sami, moramo posebno pozornost nameniti izobra- ževanju otrok ter staršev/skrbnikov in sorojencev o pravilnem rokovanju in vbrizganju zdravil ter o spremlja- nju morebitnih neželenih učinkov. Ena izmed prednosti samoapliciranja zdra- vila je vbrizganje zdravila v podkožje, ki omogoča večjo neodvisnosti otroka in staršev/skrbnikov od zdravstvenih ustanov ter je hkrati bolj prijazen način dajanja (15). Edukacija učiteljev in vzgojiteljev ob prihodu otroka z epilepsijo v vzgojno-varstveni zavod ali šolo Otroci z epilepsijo v različnih staro- stnih obdobjih veliko časa preživijo v vrtcu ali šoli. Ker ima zdravstveni tim pomembno vlogo pri zagotavljanju var- ne in strokovne obravnave, je edukacija vzgojiteljev in učiteljev ključni dejavnik pri obvladovanju daljših epileptičnih napadov. Pomanjkanje znanja povečuje mož - nost neustreznega odzivanja staršev/ skrbnikov, učiteljev, sodelavcev in šir- še javnosti na ponavljajoče se ali dol - gotrajne epileptične napade, nelagodje glede zagota vljanja prve pomoči pa lahko prispeva k splošni stigmi, pove- zani z epilepsijo. Zdravstveni tim ima ključno vlogo pri izobraževanju otrok, staršev/skrbnikov in skupnosti o tem, kako ukrepati pri osebi, ki ima epilep- tični napad (16). Za otroke z epileptičnimi napadi in za njihove starše/skrbnike, sošolce in šol- sko osebje je zelo pomembno učinko- vito obvladovanje napadov v šolskem okolju. Cilji edukacije vzgojiteljev in učiteljev, ki se vsakodnevno srečujejo z otro- kom z epilepsijo, so boljše poznavanje in obvladovanje epileptičnih napadov, zagotavljanje varnosti, pravilno ukre- panje po dogodku in zmanjšanje stra- hu pred pravočasnim dajanjem zdravil za prekinjanje napadov. Rezultati edukacije se kažejo v pove- čanem obsegu znanja o epilepsiji, bolj- šem obvladovanju daljših epileptičnih napadov v šolskem okolju ter v zmanj- šanju anksioznosti in povečanju prip- ravljenosti za dajanje nujnih zdravil (17). Tudi starši/skrbniki so bolj pomir- jeni, če so zaposleni v vzgojno-varstve- nem zavodu (VVZ) ali šoli poučeni, kako ukrepati ob morebitnem epileptičnem napadu pri njihovem otroku. Obisk vrtca ali šole z namenom izobra- ževanja vzgojiteljev, učiteljev, spremlje - valcev otrok in ostalih zaposlenih, ki se srečujejo z otrokom z epilepsijo, poteka na pobudo lečečega zdravnika, psiho- loga, staršev/skrbnikov ali zaposlenih v VVZ. Vedno je načrtovan in usklajen s terminom ustanove, da se izobraževanja lahko udeleži čim več zaposlenih. Pote- ka naj v majhnih skupinah, saj je izvedba delavnic tako najbolj učinkovita. Vsebina edukacije: • epilepsija – kratka predstavitev; • epilepsija – podatki in terminologija; • prepoznavanje napadov; • sprožilni dejavniki; • ukrepanje med napadom; • ukrepanje po napadu; • prekinjanje daljših napadov z zdra- vili; • uporaba predpisanih protiepileptič- nih zdravil; • življenje z epilepsijo; • delavnica uporaba midazolama bukalno in diazepama rektalno; • vprašanja – praktična in teoretična vsebina; • pisna navodila; • kontakti. Edukacija v vrtcu ali šoli poteka za točno določenega učenca, lahko pa tudi kot splošno izobraževanje z isto vsebino. Slovenska pediatrija 2/2023.indd 82 22/05/2023 07:08 Slovenska pediatrija 2023 | 83 Edukacija vzgojiteljev in učiteljev pomembno vpliva na obvladovanje daljših epileptičnih napadov pri otro- cih v VVZ. Vzgojitelji in učitelji, ki so se je udeležili, povedo, da lažje prepozna - jo napad in se nanj odzovejo, predvsem pa z manj strahu pravilno dajo zdravi- lo takrat, ko je potrebno. Pomemben vir informacij je tudi svetovanje preko telefonskih pogovorov (šola v naravi), če ima otrok več epileptičnih napadov. Pomen edukacije otrok s hemofilijo in dajanje faktorja v domačem okolju Osnova zdravljenja otrok s hemofilijo je, da po postavljeni diagnozi zagoto- vimo takojšen dostop do ustreznega nadomestnega zdravljenja s koncen- tratom faktorja strjevanja krvi 24 ur na dan (18). Običajno faktor strjevanja krvi dajemo ambulantno, lahko v regional- ni bolnišnici ali zdravstvenem domu. Ob pogostem pojavljanju krvavitev je ambulantno zdravljenje za otroka manj ugodno in za zdravljenje tudi manj učinkovito. Zato se je pri pogostih krva - vitvah, ki se pojavijo najmanj enkrat na 2–3 mesece, kot najbolj učinkovito izka - zalo nadomestno zdravljenje na domu, kjer si faktor otrok pripravi in vbrizga sam ali ga pripravijo in vbrizgajo starši/ skrbniki (19). Kako in kje bo potekalo nadomestno zdravljenje s faktorjem, je odvisno tudi od mesta krvavitve, otrokovega splo- šnega stanja ter od usposobljenosti in pripravljenosti otroka (staršev/skrbni- kov) na samostojno dajanje faktorja. Cilji nadomestnega zdravljenja s str- jevalnim faktorjem na domu otroka je v čim krajšem času ustaviti in prepre- čiti krvavitev ter zmanjšati bolečino. Otroci s hemofilijo in starši/skrbniki, ki izvajajo samoaplikacijo/aplikacijo na domu, se morajo ustrezno usposobiti. Edukacija poteka kot tečaj s praktič- nimi vajami, ki jih otrok s hemofilijo in starši/skrbniki izvajajo pod nadzorom usposobljene diplomirane medicinske sestre in zdravnika hematologa. Na koncu edukacije sledi praktičen preiz- kus znanja priprave in (samostojnega) dajanja faktorja, ko diplomirana medi- cinska sestra in zdravnik hematolog ocenita in potrdita ali zavrneta stro- kovno usposobljenost otroka s hemo- filijo ter njegovih staršev/skrbnikov za (samostojno) dajanje na domu (20). Pomen edukacije staršev/ skrbnikov za prebrizgavanje periferno vstavljenega osrednjega žilnega katetra v domačem okolju Periferno vstavljen osrednji žilni kate - ter (angl. peripherally inserted central catheter, PICC) je centralni kateter, s katerim je otrok lahko odpuščen v domačo oskrbo. želja tako zdravstve- nih delavcev kot otrok in njihovih staršev/skrbnikov je, da so čim prej odpuščeni v domače okolje. Otroci z rakavo boleznijo pogosto potrebuje- jo dolgotrajno agresivno zdravljenje, nadomestno parenteralno prehra- no in nadomeščanje tekočin, zato je pomembno, da PICC deluje nemote- no. Pomembno je, da zaradi ohranja- nja prehodnosti katetra poskrbimo za dober učni načrt in edukacijo staršev/ skrbnikov, saj s tem preprečimo more- bitne zaplete, pripomoremo k boljši kakovosti otrokovega življenja, podalj - šamo čas uporabe katetra in hkrati razbremenimo bolnišnice pred nepo- trebnimi hospitalizacijami (21). Edukacija staršev/skrbnikov in otrok poteka že med samo bolnišničnim zdravljenjem. Pred odpustom v doma- čo oskrbo preverimo njihovo znanje. Naučiti jih moramo pravilnih tehnik prebrizgavanja, preverjanja povratka krvi in pravilnega rokovanja. Opozo- rimo jih na morebitne težave, kot so boleča in otekla roka, povišana telesna temperatura, odsotnost povratka krvi, upor v katetru med prebrizgavanjem in morebiten izpad ali poškodbo katetra. Podati moramo jasna ustna in pisna navodila, kako ukrepati in kam se obr- niti v primeru težav. Ob odpustu zago- tovimo staršem osnovne pripomočke, ki so nujno potrebni za varno in pravil- no rokovanje s PICC (22). Z dobrim učnim načrtom in edukaci- jo staršev/skrbnikov želimo preprečiti zaplete, skrajšati trajanje bolnišnične- ga zdravljenja, ohraniti življenjsko dobo katetra in izboljšati kakovost otrokove- ga življenja v domačem okolju. Celostna oskrba otroka in mladostnika s sladkorno boleznijo tipa 1 Obravnava otrok in mladostnikov s sladkorno boleznijo tipa 1 (SBT1) je pomembno drugačna od obravnave odraslih, saj moramo upoštevati značil- nosti posameznih življenjskih obdobij. Cilji zdravljenja se tako pri dojenčkih in majhnih otrocih razlikujejo od ciljev pri večjih otrocih, mladostnikih ali pri odraslih (23). Pri zdravljenju SBT1 sledimo smerni- cam za vodenje sladkorne bolezni, ki sta jih izdala Ameriško združenje za sladkorno bolezen (angl. American Diabetes Association, ADA) (24) leta 2023 in Mednarodno pediatrično zdru- ženje za sladkorno bolezen (angl. Inter - national society for pediatric diabetes, ISPAD) leta 2022 (25). V Sloveniji je prof. dr . Lev Matajc kot prvi pediater diabetolog uvedel sodo- ben način vodenja SBT1 s samokontro - lo in prilagajanjem odmerkov inzulina otrokovim potrebam oziroma analizi sladkorja v krvi in urinu (26). Ob postavitvi diagnoze novoodkrita SBT1 pričnemo z edukacijo otrok in staršev/skrbnikov, t. i. »Šolo dobrega vodenja sladkorne bolezni«, pri kate- ri sodelujejo zdravnik, psiholog, die- tetik, zdravstveni tehnik in kot vodja šole diplomirana medicinska sestra – edukatorka. Za edukacijo in dob- r o s o d e l o v a n j e j e z e l o p o m e m b n o , da otroka in njegovo družino dobro poznamo. Slovenska pediatrija 2/2023.indd 83 22/05/2023 07:08 84 | Slovenska pediatrija 2023; 30(2) Dobro in natančno izvedena Šola dob- rega vodenja sladkorne bolezni je za otroke in njihove starše/skrbnike zelo pomembna, saj le tako dosežejo pri - merno presnovno urejenost in življenje brez zapletov sladkorne bolezni. Kasnejše obravnave obsegajo enotno edukacijo – po edukaciji ob diagnozi se nadaljuje ob prvem ambulantnem pre- gledu po bolnišničnem zdravljenju, ob uvedbi zdravljenja z inzulinsko črpal- ko, ob uvedbi glukoznega senzorja, ob razširjenih letnih kontrolnih pregledih in kot reedukacija (27). Otroci in mladostniki s SBT1 hodijo na redne ambulante pregled trikrat do šti - rikrat na leto. Ob pregledih otroku ali najstniku vedno izmerimo telesno težo, telesno višino, krvni tlak, krvni slad- kor in kazalnik presnovne urejenosti HbA1c. V zadnjih 20 letih je temeljni dokument na pregledu odčitek inzulin- ske črpalke ali senzorja, ki je del medi- cinske dokumentacije. Enkrat na leto opravimo razširjeno letno kontrolo, ki vključuje odvzem krvi in urina za labo- ratorijske preiskave, pregled očesnega ozadja in reedukacijo SBT1. Poleg rednih pregledov v diabetološki ambulanti imajo mladostniki in starši otrok s SBT1 vedno možnost posveta z diabetologom 24/7 preko telefonske linije Centra za nujne klice. Otroci se po odpustu iz bolnišnice vrnejo v domače okolje in s tem tudi v šolo ali VVZ. Ker se zavedamo, kako pomembno je, da so dobro pouče- ni tudi vzgojitelji in učitelji, ki imajo v svoji skupini ali razredu otroka ali mla- dostnika s SBT1, enkrat na leto izvaja- mo edukacijo za vzgojitelje in učitelje. Zanje smo pripravili poglobljen obrazec »Zdravstveni načrt«, ki ga starši izročijo vodstvu vrtca ali šole. Z zdravstvenim načrtom vzgojiteljem in učiteljem omo- gočimo spoznavanje sladkorne bolezni, olajšamo delo z malčki in otroki s slad- korno boleznijo in omogočimo hitrejše odločanje v različnih situacijah. Z Dru- štvom za pomoč otrokom s presnov- nimi motnjami smo izdali tudi knjigo o sladkorni bolezni za šole in vrtce, od lani pa so na voljo tudi videovsebine o vodenju SBT1, ki so objavljene na sple- tni strani www.sladkorcki.si. Za starše otrok in mladostnikov s SBT1 v začetku decembra organiziramo skupno srečanje, ki smo ga poimenova - li »Klub otrok, mladostnikov in mladih odraslih s SBT1 in njihovih družin« in ga organizira Društvo za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami. Ob srečanju izide revija »Sladkorčki«. Za otroke in mladostnike v starostni skupini 5–18 let izvajamo dodatne edukacije o dobrem vodenju SBT1 med 14-dnevno obnovitveno rehabilitacijo, ki je bila prvič organizirana leta 1967 v Kraljevici, od leta 1992 pa poteka v Mla- dinskem zdravilišču in letovišču Rdeče- ga križa Slovenije (MZLRKS) na Debelem rtiču. V obnovitveni rehabilitaciji je otrokom omogočeno, da se srečajo s svojimi vrstniki, ki se srečujejo z enaki- mi težavami, strahovi in veseljem ter s tem lažje sprejmejo kronično bolezen. Kakovost zdravljenja in obravnave malčka, otroka in mladostnika s SBT1 ne zagotovi le neprestano izobraževa- nje zdravstvenega osebja, pač pa tim- sko sodelovanje z vsemi, ki jih otrok sreča na vsakodnevni poti. Kaj morajo starši otroka in otrok s prirojeno srčno napako vedeti ob odpustu iz bolnišnice? Prirojene srčne napake so napake, ki so prisotne ob otrokovem rojstvu in lahko vplivajo na strukturo in delovanje srca. Delimo jih na blage (manjše luknje) ali hude (manjkajoči ali slabše razviti deli srca) ter na cianotične in acianotične srčne napake. Približno četrtina otrok s prirojeno srčno napako v prvem letu življenja potrebuje kirurško ali drugo zdravljenje (28). Najpogostejše srčne napake so: • koarktacija aorte, • transpozicija velikih žil, • defekt pretina preddvorov (ASD), • defekt pretina prekatov (VSD), • Fallotova tetralogija, • sindrom hipoplastičnega levega srca (28). Pri dojenčku s prirojeno srčno napako so pogoste težave s hranjenjem, ki so med glavnimi vzroki sprejema v bolni- šnico. Prilagoditi moramo režim hra - njenja in obogatiti mlečno formulo. V večini primerov moramo dojenčku za zagotavljanje zadostne količine hranil vstaviti nazogastrično sondo. Cilj zdra- vstvene vzgoje je opolnomočiti starše, da razumejo otrokovo stanje ter da zna- jo hrano pravilno pripraviti in jo dajati preko nazogastrične sonde. Včasih se težave s hranjenjem oz. pridobivanjem telesne teže lahko ponovijo tudi kas - neje v razvoju otroka (29). V času bol- nišničnega zdravljenja starše učimo tehnike pravilnega rokovanja z otro- kom, hranjenja in podiranja kupčka. Če ima otrok vstavljeno nazogastrično sondo, starše postopno učimo roko- vanja s sondo. Vsebine, ki jih morajo usvojiti starši, so preverjanje lege son- de, hranjenje po sondi, dajanje zdravil po sondi, skrb za prehodnost sonde, fiksiranje sonde in opazovanje otroka med hranjenjem. Podamo tudi infor- macije, kaj storiti v primeru nepravil- nosti, odstopanj ali izpada sonde. Med bivanjem v bolnišnici in pred odpustom preverjamo, ali starši razumejo vse pomembne informacije. Pri starejših otrocih izvajamo zdravstveno vzgojo glede pomembnosti zaužitja zadostne količine hrane in tekočine. Pri otroku s cianotično prirojeno srčno napako so vrednosti določenih osnov- nih življenjskih funkcij drugačne od fizioloških. Med bolnišničnim zdravlje- njem starše/skrbnike naučimo pravil- nega merjenja števila vdihov in srčnega utripa v minuti, vrednosti kisika v krvi in odstopanj, ki so še sprejemljiva za otroka. Naučimo jih tudi, kako opazo- vati barvo in temperaturo kože, barvo ustnic, sluznic, splošno stanje (razdra- ženost, jok) ter spremembe v dihanju in zavesti. Slovenska pediatrija 2/2023.indd 84 22/05/2023 07:08 Slovenska pediatrija 2023 | 85 Simptomi cianotične atake so poslab- šanje znakov cianoze (pomodrelost kože in ustnic), globoko in pospešeno dihanje in razdražljivost, ki ji lahko sledi neodzivnost. Cianotična ataka se lahko pojavi zaradi joka, bolečine, hranjenja, napenjanja, dehidracije ali povišane telesne temperature. Cianotične atake so bolj pogoste zjutraj (30). Ukrep, ki ga morajo starši/skrbniki poznati ob cianotični ataki, je pomiritev razdraženega otroka tako, da pokrčijo njegove noge v kolenih in jih potisnejo čim bližje prsnemu košu leže ali v naro - čju. Če ataka traja več kot 5 minut ozi- roma če otrok postane neodziven, gre za nujno stanje, ki zahteva nujno medi- cinsko pomoč (31). Starši/skrbniki so v bolnišnici spreje- ti skupaj z otroki kot njihovi spremlje- valci. Z njimi preživijo veliko časa, zato opazijo tudi najmanjše spremembe. Naloga medicinskih sester je, da starše/ skrbnike opolnomočimo z ustreznim znanjem, ki jim omogoča lažje življenje v domačem okolju. Zdravstvena vzgoja otroka s perkutano endoskopskopsko gastrostomo Hranjenje je ena najpomembnejših osnovnih življenjskih funkcij. Pri otro - ku s pravilnim hranjenjem zagotavlja- mo ustrezno rast in razvoj. Številne otroke je zaradi hude kronične bolezni težko hraniti, ker hrane ne morejo vna- šati skozi usta, kar zahteva enteralno hranjenje. Pri pričakovanem daljšem enteralnem hranjenju je najprimer- nejši način hranjenje preko perkutane endoskopske gastrostome (PEG) (32). Endoskopska vstavitev gastrostome je medicinskotehnični postopek, s kate- rim omogočimo kakovostno enteralno prehranjevanje. Najpogosteje jo pot- rebujejo otroci z nevrološkimi okva- rami in motnjami požiranja. Zapleti so relativno pogosti, a večinoma lažji. Pri odraslih poseg večinoma opravimo v lokalni anesteziji, pri otrocih pa po dok- trini v splošni anesteziji (32). Endoskopska vstavitev gastrostome je varen in učinkovit način zagotavljanja dolgotrajne enteralne prehrane (32). Večina otrok z vstavljeno PEG ni samostojnih, zato potrebujejo popol- no pomoč in oskrbo. Celostna obrav- nava otroka z gastrostomo ne obsega le pogovora s starši/skrbniki in izved- be posega, ampak tudi poučevanje staršev/skrbnikov za samostojno nego otroka v domačem okolju. Za družino je ravnanje s PEG kompleksna skrb, zato morajo biti pripravljeni na nov način življenja celotne družine (33). Edukacija staršev/skrbnikov otrok z gastrostomo je izjemnega pomena. Starši/skrbniki imajo možnost, da z otrokom sobivajo v bolnišnici, kjer pri- dobijo potrebno teoretično in praktič- no znanje ter veščine za samostojno nego otroka v domačem okolju. Edukacija staršev/skrbnikov poteka v sproščenem in prijaznem okolju. Pri učenju so prisotni starši/skrbniki in ena ali dve medicinski sestri brez drugih otrok in staršev/skrbnikov. Na ta način so med učenjem bolj sproščeni (34). Medicinska sestra staršem/skrbnikom pokaže tudi slikovni material o more- bitnih zapletih ter jih seznani z novimi pripomočki za hranjenje in z navodili, kako si jih priskrbijo čim prej in na čim lažji način. Z vstavitvijo PEG želimo pri otroku izboljšati njegovo prehranjenost in s tem tudi kakovost njegovega življenja. Zaključek Zdravstvena vzgoja je pomemben del poklica medicinske sestre ter je ključ- nega pomena pri zdravljenju bolezni in preprečevanju njihovega nastanka in razvoja zapletov (35). Otrok in njegovi starši/skrbniki v procesu zdravstvene vzgoje potrebujejo psihološko pomoč, saj morajo sprejeti dejstvo, da ima otrok kronično bolezen, ki bo stalno prisotna. Pogosto se soočajo s straho- vi, jezo, zanikanjem in drugimi čustve- nimi težavami. Zdravstveni delavci smo odgovorni, da našteta stanja prepozna- mo in pomagamo glede na vrsto težav, ki jih izražajo. Otroka obravnavamo celostno. Pristopiti moramo počasi. Zdravstvenovzgojne vsebine načrtu- jemo sistematično in sproti glede na njihovo sposobnost dojemanja in razu- mevanja. V zdravstvenovzgojno delo vključimo tudi preverjanje znanja, da se prepričamo, ali vsebine dobro razume- jo. Naš cilj je opolnomočenje otrok in njihovih staršev/skrbnikov z znanjem, da bodo v domačem okolju samostojno izvajali osnovne dejavnosti, ki zagota- vljajo otrokovo dobro počutje. Naš cilj je motiviranost otrok in njihovih star- šev za samostojno obvladovanje bolez- ni in boljšo kakovost življenja. Literatura 1. Pearson A, Vaughan B, FitzGerald M. Nursing mod- els for practice. 3th ed. Edinburg: Butterworth-Heine- mann; 2005: 88–90. 2. Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo; 2005. 3. Kvas A. Medicinske sestre na področju promocije zdravja in zdravstvene vzgoje: kje smo, kam gremo?. In: Kvas A, eds. Zdravstvena vzgoja - moč medicinskih sester: Zbornik prispevkov z recenzijo. Ljubljana: Društ - vo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov; 2011: 33–46. 4. Zurc J. Vloga in pomen metodike zdravstvene vzgoje v slovenskem zdravstvu. In: Skela Savič B, Kau - čič BM, Zurc J, Hvalič Touzery S, eds. Trajnostni razvoj zdravstvene nege v sodobni družbi – na raziskovanju temelječi razvoj zdravstvene nege: zbornik predavanj z recenzijo, Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice; 2010: 224–37. 5. Catarino M, Charepe Z, Festas C. Promotion of Self-Management of Chronic Disease in Chil- dren and Teenagers: Scoping Review. Healthcare 2021; 9(12): 1642. Dosegljivo na: https://www.mdpi. com/2227-9032/9/12/1642. 6. Kopriva S, Prislan A, Petrovič M, Jakomin M, Primožič J, Grosek Š et al. Otroci s kronično dihalno odpovedjo in umetnim predihavanjem na domu. In: Kržišnik C, Battelino T, eds. Izbrana poglavja iz pediatri - je: Pediatrična hematologija in onkologija, Pediatrična endokrinologija, Neonatologija, Pediatrična nevrologi- ja, Pediatrična intenzivna terapija, Otroška psihiatrija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, 2011: 182–93. 7. Kreft Hausmeister I. Soočanje družine s kronično boleznijo otroka in vloga zdravstvenih delavcev. In: Ljubič A, Oštir M, eds. Otrok, družina, bolezen in zdra - vstveni delavci – skrb za druge in skrb zase; Zbornik predavanj. Ljubljana: Zveza strokovnih društev Slovenska pediatrija 2/2023.indd 85 22/05/2023 07:08 86 | Slovenska pediatrija 2023; 30(2) medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pediatriji, 2014: 18–25. 8. Petrovič M, Oštir M. Učenje staršev in zdravstvenih delavcev za oskrbo kronično bolnih otrok. In: Štem- berger Kolnik T, Majcen Dvoršak S. eds. Traheostoma vseh življenskih obdobij: zbornik prispevkov. Sekcija zdravstvene in babiške nege Slovenije, Sekcija medicin- skih sester v enterostomalni terapiji, Sekcija medicin- skih sester in zdravstvenih tehnikov v otorinolarin- gologiji, 2014: 125–8. 9. Elias ER, Murphy NA, Liptak GS, Adams RC, Burke R, Friedman SL et al. Home Care of Children and Youth With Complex Health Care Needs and Technology Dependencies. Pediatrics 2012; 129(5), 2012; 996–1005. 10. Azer SZ, Abd-El Mohsen SA, Sayed SY. The effect of nursing guidelines on minimizing incidence of compli- cations for patients with percutaneous nephrostomy tube. Am J Nurs Res 2018; 6(5). Dosegljivo na: http:// pubs.sciepub.com/ajnr/6/5/15. 11. Martin R, Baker H. Nursing care and management of patients with a nephrostomy. Nurs Times 2019; 115(11). Dosegljivo na: https://cdn.ps.emap.com/ wp-content/uploads/sites/3/2019/10/191016-Nursing- care-and-management-of-patients-with-a-nephrosto- my.pdf. 12. Smith VC, Love K, Goyer E. NICU discharge prepa- ration and transition planning: guidelines and recom- mendations. J Perinatol 2022; 42(1). Dosegljivo na: https://doi.org/10.1038/s41372-022-01313–9. 13. Abdelmowla RAA, Hussein AH, Shahat AA, Abdel- mowla HAA , Abdalla MA. Impact of nursing interven - tions and patients education on quality of life regarding renal stones treated by percutaneous nephrolithoto- my. J Nurs Educ Pract 2017; 7(12). Dosegljivo na: https://doi.org/10.5430/jnep.v7n12p52. 14. Čufar A. Kaj so biološka zdravila. Sodobnim znan- jem postopkov v zdravstveni in babiški negi naproti. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravst - venih tehnikov Ljubljana 2010; 57-64. 15. Kokol M, Košnik M, Rot U, Tomšič M, Žvan B. Prihodnost biološkega zdravljenja doma – ključ- na podpora zdravstvenega osebja in sistema. 2021. Dosegljivo na: https://lek.si/sl/o-nas/za-medije/sporo- cila-za-javnost/1164/prihodnost-bioloskega-zdravl- jenja-doma-kljucna-podpora-zdravstvenega-oseb- ja-in-sistema/. 16. O‘Hara KA. First aid for seizures: the importance of education and appropriate response. J Child Neurol 2007; 22 (5): 30–7. 17. Renzetti T, Calabrese C, Pietrafusa N, Pannacci I, Rainò R, Giuffrida A, Specchio N, Vigevano F. Man - agement of epileptic seizures in school-age children: Educational project dedicated to school staff. Epilepsy Behav 2020; 105:106951. 18. Benedik-Dolničar M. Zdravljenje bolnikov s hemo- filijo. Obzor Zdr N 1998; 32: 97-103. 19. Benedik Dolničar M, Faganel Kotnik B, Kitano- vski L, Jazbec J, Preložnik Zupan I, Anžej Doma S et al. Nacionalna priporočila za obravnavo bolnikov s hemo- filijo. Zdrav Vestn 2017; 422–67. 20. Božjak M, Rožič M. Nadomestno zdravljenje bolnika s hemofilijo ali von Willebrandovo bolezni- jo. Priročnik. Društvo hemofilikov Slovenije Ljubljana 2000: 6–29. 21. Šegš N, Topić Z. Žilni pristopi. Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, inten- zivni terapiji in transfuziologiji – Zbornik predavanj z recenzijo. Rogaška Slatina 2017: 33–6. 22. Children’s minnesota, 2021. Patiernt & Family Education Materilas: Peripherally Inserted Central Catheter (PICC): Care at Home. Dosegljivo na: https:// www.childrensmn.org/educationmaterials/childrens- mn/article/15558/peripherally-inserted-central-cathe- ter-picc-care-at-home/. 23. Kotnik P, Bratina N, Žerjav Tanšek M, Bratanič N, Avbelj S, Zupančič I et al. Smernice za vodenje slad - korne bolezni pri malčkih, otrocih in mladostnikih. Zbornik o sladkorni bolezni – Sladkorčki 2012: 352–61. 24. El Sayed NA, Aleppo G, Aroda VR, Bannuru RR, Brown FM, Bruemmer D et al. Children and Adoles - cents: Standards of Care in Diabetes-2023. Diabetes Care 2023; 46: S230–53. 25. Lindholm Olinder A, DeAbreu M, Greene S, Haugst - vedt A, Lange K, Majaliwa ES et al. ISPAD Clinical Prac- tice Consensus Guidelines 2022: Diabetes education in children and adolescents. Pediatr Diabetes 2022; 23:1229–42. 26. Kržišnik C. Začetki slovenske Pediatrične diabe- tologije. Zbornik o sladkorni bolezni – Sladkorčki 2012 : 9–11. 27. Bratina N. Sladkorna bolezen tip 1 – od začetkov v otroštvu do tranzicije v odrasli dobi. 5. Endokrinološki kongres zdravstvene nege. Zbornik predavanj. Portorož 2016: 55–8. 28. Martini S, Beghetti I, Annunziata M, Aceti A, Galletti S, Ragni L et al. Enteral nutrition in term infants with congenital heart disease: Knowledge gaps and future directions to improve clinical practice. Nutrients 2021; 13(3): 932. Dosegljivo na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/33805775/. 29. Jadcherla SR, Vijayapal AS, Leuthner S. Feeding abilities in neonates with congenital heart dis - ease: a retrospective study. J Perinatol 2008; 29(2): 112–8. Dosegljivo na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/18818664/. 30. Kothari SS. Mechanism of cyanotic spells in tetral - ogy of Fallot – the missing link? Int J Cardiol 1992; 37(1): 1–5. 31. Lurcook K, Stepney G. Cyanotic spells – Informa- tion for parents and carers. Oxford: Oxford University Hospitals; 2023. Dosegljivo na: https://www.ouh.nhs. uk/patient-guide/leaflets/files/61493Pcyanotic.pdf. 32. Homan M, Orel R, Brecelj J, Sedmak M. Perkutana endoskopska gastrostomija. Izbrana poglavja iz pedi- atrije 18. Medicinska fakulteta, Katedra za pediatrijo, Ljubljana 2006; 36. 33. Sezer RE, Ozdemir Koken Z, Senol Celik S. Home Percutaneous Endoscopic Gastrostomy Feeding: Dif - ficulties and Needs of Caregivers, Qualitative Study. JPEN J Parenter Enteral Nutr 2020;44(3):525–33. 34. Šmid E. Zdravstvena vzgoja staršev otrok z gas - trostomo. Slov Pediatr 2013; 20: 120–6. 35. Skrivarnik S. Zdravstveno vzgojno delo pri pacient - kah z gestacijskim diabetesom (diplomsko delo). Mar - ibor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede; 2010. mag. Anita Štih, viš. med. ses., univ. dipl. org. UKC Pediatrična klinika, Bohoričeva ulica 20, Ljubljana, Slovenija e-naslov: anita.stih@kclj.si Majda Oštir, mag. zdr. nege UKC Pediatrična klinika, Služba za pljučne bolezni, Ljubljana, Slovenija Maja Djokić, dipl. m. s. UKC Pediatrična klinika, KO za neonatologijo, Ljubljana, Slovenija Maja Čamernik, dipl. m. s. UKC Pediatrična klinika, KO za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo, Ljubljana, Slovenija Ana Jalšovec, dipl. m. s. UKC Pediatrična klinika, KO za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo, Ljubljana, Slovenija Judita Kolenc, viš. med. ses., univ. dipl. org. UKC Pediatrična klinika, KO za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo, Ljubljana, Slovenija Sanja ževart, dipl. m. s. UKC Pediatrična klinika, KO za otroško hematologijo in onkologijo, Ljubljana, Slovenija Tadeja Logar Dolinšek, dipl. m. s. UKC Pediatrična klinika, KO za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove, Ljubljana, Slovenija Almedina Alibašić, dipl. m. s. UKC Pediatrična klinika, Služba za kardiologijo, Ljubljana, Slovenija Erika Šmid, dipl. m. s. UKC Pediatrična klinika, KO za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko, Ljubljana, Slovenija prispelo / received: 26. 4. 2023 sprejeto / accepted: 26. 4. 2023 Štih A, Oštir M, Djokić M, Čamernik M, Jalšovec A, Kolenc J, et.al. Vloga in pomen zdravstvenovzgojne- ga dela v pediatrični zdravstveni negi. Slov Pedi - atr 2023; 30(3): 79−86. https://doi.org/10.38031/ slovpediatr-2023-2-05. Slovenska pediatrija 2/2023.indd 86 22/05/2023 07:08