I
Na drevesu tvojega življenja...
Na dravesu tvojega življenja, otrok moj, \e vzbrstela nova mladika, in nizu tvojih let je dodal Čas se eno jagodo. Ali je nanizal biser-jagodo, ali samo malovreden .kremen?
Pogovoriva se!
Eno lelo, eno od onih, ki ti jih je odmeril Stvarnik tvoj, je odšlo. Izginilo je v večnost in ne bo ga več nazaj. Ali premišljuješ, ali čutiš, kaj to pomeni? Kratka se ti zdi danes ta doba. Jeli: dan je bil dolg in večer, leto pa, oj leto je odbrzelo. Zbežalo je in ni ga več. Danes deček, jutri mlad mož, in še nekaj časa, pa boš starec gledal nazaj na pot po življenjv,, in do smrti bridko ti bo v duši — zavoljo zamujenih mladih dni.
Povedali so ti, otrok moj, priliko o tistem, ki je šel in zakopal talente. Si li ti porabil preteklo leto, si množil talente, od Boga ti v varstvo dane? Glej, odgovor bo tirjal Sodnik, težak, neizprosen odgovor za vsako bres-plodno uro. Tega ne pozabi, na ta odgovor misli v šoli in doma, na beli cesti in na cvetoči poljani, pri delu in v igrah. Srce ti je mehko, dovzetno, duh prožen, svež in čil: ne trati svojih dni! Carpe diem — so učili Rim-Ijani svoje sinove. »Zgrabi dan!« da li ne uide brez koristi. To leto in še nekaj let gradiš temelje tisti hiši, ki ji pravimo bodočnost, in če zdaj ne boš zidal marljivo in po redu, kako boš zložno stanoval enkrat med majavimi zidovi, kako pod ničvredno streho? Kar se učiš danes, kar ti razlagajo učitelji tvop, zveš od oceta, matere — vse ti bo hodilo v življenju prav, in vsega boš znal še premalo. Ker življenje, deček moj, življenje je drugačno, kol ga vidiš ti. Brez usmiljenja in maščevalno ti bo plačevalo dan na dan, kar bi zda\ zanemaril, opustil, pokopal...
To leto in še nekaj let gradiš!
I                                             *           *
r
t>9
Sreče ti voščim za novo leto: Ker je sreča odkrito oko, ti želim jasne, kot je solnce na nebu; ker je sreča veselo srce, ti želim radostne, kot je vigredi polet, in ker fe sreča mir v duši, li zelim pobožne, kot je vonj majskih šmarnic in belega limbarja sijaj.
Sreče ti želim za to novo leto in za vsa leta, ko gradiš in zidas, da boš enkrat, moj deček, zdrav in klen slovenski mož, da boš enkrat,
mo\a deklica, zorna in vrla slovenska ženal
Anton Žužek