TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA Sobotay 29. aprila 1944 C~ Leto IX. — S to v. 17 | Pogoji našega uspešnega boja »Errare humanum est« — Motiti se Je človeško, je že staro reklo. Verjetno je, * je človek prišel do tega spoznanja ne P<> Omskem razmišljanju, ampak po skušnji. Skušnja pa rodi človeka na pravo pot. Če današnje slovenske razmere presojamo po tej resnici, nas navdaja mučna misel, da nas Slovence izkušnja ni dosti izučila. Tesno je človeku pri srca, kadar razmišlja o vzrokih in posledicah, o uspehih in neuspehih našega protikomunističnega boja. Marsikdaj se mu zdi, da se z našo usodo igrajo tisti, ki še vedno simpatizirajo z našim najhujšim sovražnikom — OF, ki jih na videz ni moči odstraniti Te sile imajo svojo pašo v naši lahkomiselnosti, nesposobnosti ali pa neumnosti. Naše domobranstvo fe zdaj doseglo Jako stopnjo, da s svojim nasprotnikom lahko obračuna. Po številu in po borbenosti pa ga daleč prekaša. Treba mu je samo še tistih uspehov, ki jih ljudstvo pričakuje, pa bo svojo nalogo izpolnilo. Danes je vsakomur jasno, da j« slovensko ljudstvo odločno protikomunistično. če to razpoloženje kje ne more jasno bruhniti na dan, je to pač tam, kjer ga komunisti s silo zatirajo. S tem razpoloženjem je dan eden najvažnejših pogojev za uspešen boj proti komunizmu. Slovensko ljudstvo danes koprni po uničenju komunizma zato, ker si želi po treh letih vsaj malo miru in rednega dela. Kdor bo torej slovensko ljudstvo povedel v odločilni boj proti komunizmu, se bo ovenčal s slavo narodnega rešitelja. Toda upoštevati je treba v tem boju na vseh straneh že staro reklo: »Clara pacta, boni amlcl« jasnost na vse strani, to se pravi, da mora biti boj proti komunizmu prvo in edino načelo nas vseh. Drugo važno dejstvo ▼ protikomunističnem boju je način. Enkrat za vselej )e treba ugotoviti, da tu doma, po toliko tisočih nedolžnih žrtev, po tolikih grozovitostih vsak pomislek odpade. Sleherni človek je po vseh moralkah dolžan skrbeti za svoje življenje in za življenj« svojih otrok, o* sme li Mm življenja vzeti in tudi ga ne lahkomiselno v nemost postavljati. Če ti hočemo torej življenje obvarovati, •• moramo braniti, U> sicer a vsemi sredstvi. Komunisti so prvi začeli ogražatl slovenska življenja, saj so nas pod varstvom “adoljevcev streljali kot pse po oestL Mi se torej samo branimo pred tolovaji. Ker nam oni strežejo po življenju z vsemi sredstvi, se moramo mi prav tako braniti. Uspešen protikomunistični boj hrome najprej saboterji, ki so še danes v službi OFi drugič pa tisti, ki iz nerazumljive ten-kovestnosti ne kaznujejo krivcev tako, kakor zaslužijo. Pomesti je treba z obojimi. Vsako prizanašanje proti njim nas velja novih nedolžnih žrtev. Kdor se nam je Pridružil samo zaradi ugodnosti, koristi plače, naj zapusti naše vrste; kdor pa se je skril pod naš plašč, da bi laže razdiral, spada pred puškol Zverinstvo, ki Ja uganjajo nad nedolžnimi ljudmi rdeči tolovaji, opravičuje vsak način boja proti njun. Ali niso listi navedli že na tisoče dokazilnih komunističnih zverinstev? Ali se te rdeče zveri poboljšale, odkar £°voričijo o »zakonitosti« in »ljudski ob->a*ti«? . V noči od 21. do 23. aprila so tolovaji Zanrbtno napadli neko domobransko posadko. Podnevi so se poskrili po terenskih hišah, da so ponoči zahrbtno pomagali prebiti obroč straž. Trinajst slovenskih iantov je v tem boju padlo, toda kakšna zverinstva so zganjali nad njimi) Domobranec Grebenc Lojze iz Cerknice je padel, ranjen v obe nogL Tolovaji, namesto da bi ga vsaj milostno do smrti ustrelili, so mu zlomili eno roko, odrezali eno uho in Izvrtali desno oko. g«ov° vpitje na pomoč se je slišalo uro _ Ali je to potem nasprotnik? Po katerih mednarodnih ali sploh človeških, kaj *ele »narodno osvobodilnih« zakonih se )• ravnala ta tolovajska druhal? In to 111 edini primeri Ali morejo take zveri zahtevati, da bi jih smatrala poštena družba za ljudi, kaj šele za vojake? Tistim sumljivim moralistom, ki zagovarjajo do trnkih nečloveških bitij nekako '•zakonito stališče« in iščejo »pravne pod-‘age«, bi svetovali, naj prebero kako knji-1°' ki opisuje, kako so prav boljševiški Kusi, ki nam jih nekateri stavijo za zgled, ravnali s plemeni na Kavkazu in Turke-**anu, ko so jih osvajali. Ali pa naj se Vprašajo, kako take zločince kaznujejo Angleži. Brezobzirnost do tolovajev je Zahteva najosnovnejše pravice in člove-*anstva. Pogosto smo že pisali o odločilni vlo-fl't ki jo igrajo terenci. Pri teh se malomarnost in »zakonitost« vedno maščuje. N*kje na Dolenjskem — so terenci °'>vestili tolovaje, koliko je moštva v v»si, kdaj je kdo odšel In kam iz vasi. T*renci so bandite poskrili po hišah, temnel so vodili napad. Terenci so odgo-T°rni za smrt teh borcev in za njihovo ^•čenje. Zdi se, da nas to spet enkrat govorno opominja, kaj je naša dolžnost *Me terencev. Terence fe treba povsod "•Klo in odločno narediti neškodljive, da J* bo padlo pomele mord« desetkrat Teč t*«*la nedolžnih Slovencev, kakor le Je Stran 1: Pogoji nagega uspešnega boja Stran 2: Pod nove krinke Spet go se isdalit Sedanja vojna pred odločilnim razdobjem Stran S: Junaki is Škocjana ter slava in veličina njihove irtve Stran 4: Glasovi la nalili krajev Pisma nam in vam Stran 5: Rasvoj komunistične Osvobodilne fronte v Dravljah, severnem delu Ljubljane Izprijena kri Stran 8: Na poti v Meke ske, se bavijo angleški listi. Poluradna glasila si zatiskajo oči pred strašno usodo nesrečnih izgnancev, list >Scotsman< pa je odkrito priznal, da so Sovjeti izgnance nečloveško ugonobili. Naselili so jih sredi Kazakstana in v druge azijske pokrajine in jim naložili silno na- . porno delo v premogovnikih, v opekarnah, na žagah ali pa v gozdovih skrajnega severa. Večina teh poljskih nesrečnikov je zaradi naporov, slabe hrane in podnebja pomrla. Angleško In ameriško letalstvo se je zdaj neusmiljeno vrelo na svoje nekdanje zaveznike, kar je v poslednjem času najkruteje občutila Francija. Amerikanci so dvakrat napadli Pariz in okolico. Tisoči žrtev, ogromne podrtije in pogorišča so dokazila njihovega divjanja. Vsa Francija je hrupno protestirala proti temu zločinu in se njen srd obrača proti tistim, ki so ji skozi štiri leta obljubljali osvobojenje, pa ji zdajj prinašajo smrt. Ra vzhodnem bojišču so se zadnji tede« odigravali važnejši dogodki na zahodnem odseku v Galiciji in na Krimu. V Galiciji je nemška vojska z močnimi protisunki zaprla vdorna mesta in ustalila bojišče, na Krimu pa se je uveljavil pritisk roočnejiih »il sovjetske vojsko. V silnih obrzmh-nih bojih, ki »o jih Nemci in Ro-mufli imeli s Sovjeti, je napadalen doživel hude udarce in izgube. Nemška vojska ima močne postojanke okrog Sebastopola. Na drugih bojiščih vzhodne fronte ni bilo posebnih sprememb. Na bojišču pri Narvi so se sovjetski napadi polegli in se napadalci umikajo pred pritiskom nemških sil. Silne težave ima pri sestavljanju nove vlade Badoglio. Med politiki, ki so zastopniki starih strank, ni enotnih pogledov na položaj, še hujši pa je boj' za mesta. Za vsemi spori in nesporazumi pa stoji boljševiška agitacija. ki hoče komunistični stranki pripomoči do največjega vpliva. Badoglio je poskušal zase obdržati zunanje ministrstvo, vendar ni dobil pritrdila, kajti precej politikov se zavzema za nekdanjega fašističnega zborničnega predsednika Dina Gran-dija, ki je sedaj v Argentini. Proti Grandiju nastopa voditelj krščanske ljudske stranke don Sturzo, ki zahteva zase prosvetno in pravosodno ministrstvo. Don Sturzo, ki je živel dolga leta v tujini, se je sedaj na vabilo svojih pristašev vrnil v Italijo. Prebivalstvo tistih delov Italije, ki *o pod oblastjo zaveznikov, preživlja nude čase. Ti kraji so vsi pasivni, dovoz živil iz zaveznikih skladišč pa je malenkosten. Ljudstvo živi v pomanjkanju in zato je začelo siliti v tujino. Zasedbene oblasti so zadnje mesece sprejele v celem 528,000 prošenj za izselitev iz Italije v čezmorske kraje. Amerikanci jim bodo težko ustregli. Poljaki, živeči v Londonu, so neodjen-ljivi, kar se tiče sovjetskih zahtev oziroma tistega, kar bi Angleži od Poljske radi dali Sovjetom. Predsednik poljske narodne stranke dr. Bielecki je v Londonu povedal, da Poljaki ne odstopijo svoje zemlje in imajo zato oporo v Churchillovem govoru 5. septembra 1940. ko je dejal, da Angliji še na misel ne pride, da bi priznala ozemeljske spremembe, do katerih je prišlo med vojno. Hkrati je ostro nastopil proti Sovjetom, d« bi zboljševizirali Fvropo in pomedli z njeno omiko. Evropa se bo znala braniti in se bo te golazni obranila, je zaključil. Diplomatski promet je hudo omejila britanska vlada, ki je odločila, da odslej ne bodo mogli diplomatski kurirji več potovati iz Andi je. Izvzeti so Amerikanci in Rusi, Vsa diplomatska pošta je podvržena cenzuri. To omejitev običajnih diplomatskih svoboščin na j hi narekovale priprave za drugo bojišče. Pravi namen ukrepa je br/kone ta. da bi z vrsto nenavadnih ukrepov ustvarili videz, da bodo v doslednem času prišli novi vojni dogodki, kar naj bi izzvalo razburjenje na evropski ce* lini to ie dogodilo. Vsaka druga rešitev j« polovičarstvo, je neodpustljiva Igra s našim življenjem, kajti opraviti imamo a podlim, zverinski«, izdajalskim nasprot-. nikom, ki ne pozna v boju nobenih človečanskih ali viteških načel. Eden Izmed naslednjih pogojev za prav uspešen boj proti komunistom je združitev vseh sil. V boju igra lahko delavec prav tako važno vlogo kakor razumnik, kmet isto kakor meščan, neoborožen z besedo In peresom pa tako kot vojak ■ puško; skratka, sploh vsakdo, ki je nasprotnik komunizma. Komunisti ne trpe nič polovičarstva. Mar niso vpregli vsakega posameznika v svoj jarem? Kdor jim hoče biti kos, mora storiti enako. Totalnost, to je uporabo vseh človeških sil za boj, so uvedli prav komunisti in se ji ne moremo izogniti Kidrič je lani pisal v »Poročevalcu«, da srednje poti ni. Ce je ni za nje, je tudi za nas ne more biti) Nobenemu političnemu gibanju ali boju ne določa vsebine posamezna osebnost, ampak ideja, katere uresničevalec je osebnost. Osebnost določa samo obliko gibanja ali boja, ki ga zahteva ideja. Politična ideja ni nikdar Izraz trenutnega razpoloženja, ampak je misel, izoblikovana iz čustvovanja in mišljenja vsega naroda ali pa zaokrožene politične celote. Ta kristalizacija pa je časovno neomejena. Tudi naš današnji boj ni od včeraj ali danes, temveč je samo Izbruh dolgotrajnega trenja nasprotujočih si ldeologi|. Kakor se na zunaj zdi, da te bije boj le za narodno In gospodarsko ureditev sveta, gre v bistvu za še večje dobrlnei ce oblast duha in za njegovo priznanje; na drugi strani gre za popolno duševno za* ■uinjenost, za materialistično nalivanje, za brezverstvo. Čim dalje bo trajal ta boj, tem bolj bodo vsa draga manj bistvena vprašanja potisnjena v ozadje, ker končno bo šlo le za to, ali bo zmagal svobodno misleč duhovni človek, ali pa zrna- terlaliziraa robot. Zato tudi ni nikjer rečeno In napisano, da se bo ta boj razčistil že pri prvem spopadu! Morda nas čaka še mnogo hujši boj. Mi niti malo ne dvomimo, kako se bo ta boj končal, toda žrtve bodo še tudi za nas. Če . torej presojamo našega domačega nasprotnika ■ tega stališča, moramo ugotoviti, da se mu idejno uspešno zoperstavimo samo z nacionalizmom in vero. Vse drujo je slepilo, kajti danes se bije prvenstveno idejni boj. V,, Vsak reanlčno narodni in politični voditelj je posrednik med neizrazitimi ljudskimi težnjami in med stvarnimi možnostmi. Osebnost ne ustvarja dobe, čeprav ji daje večkrat svoj pečat, ampak čas In razmere ustvarjajo osebnosti. Izbira osebnosti za politično, zlasti vodstveno politično delo je eno najtežavnejših državniških vprašanj. Voditelji velikih sodobnih gibanj — poglejmo samo v Nemčijo — so vprašanju o- izbiri in vzgoji vodstvenih delavcev posvečali največjo pozornost in skrb. Mladost in starost imata za tako delo svoje odlike in hibe. Gre samo zato, da ne tu in ne tanii ne prevladajo hibe. V zgodovini se Je večkrat dogodilo, da je bil majhen človek obdan z velikimi pomočniki ali pa velika osebnost z majhnimi pomočniki. Prvo fe ie dobro, drugo pa vedno usodnol Če se torej nočemo igrati a tvojim življenjem, moramo ubrati pravo pot. Ker j« čas lareden in razmere nenavadne, fe treba izrednih ukrepov. Ne tekmovati, kdo bo koga »nadmudrio«, ampak združiti vse tile v udarno1 enoto proti edlnemn sovražniku — komunizmu. Uničiti vse skrivne sile, odstraniti saboterfe in simpatizerje, uničiti vse rdeče aktiviste, to je naša sveta narodns dolžnost. Gre sa rešitev naroda, ne za posamezne glave. Ne ndafafmo se utvarami IZ VSEBilEi TEDEN V SVETU Položaj na vzhodnem bojišču se je ustalil. Pri Kovlju, Stanislavovu in Tarnopolu so nemške in madžarske sile začele vztrajno pritiskati sovražnika nazaj proti vzhod1!!. Vsak dan pravi uradno poročilo, da se nadaljuje zopetno osvajanje izgubljenega galicijskega ozemlja in da se morajo Sovjeti umikati proti vzhodu. Sovjeti napadajo pri Seba-stopolu na Krimu. Ob mestnih utrdbah se njihovi napadi razbijajo, zaradi česar morajo močne sovjetske sile ždeti daleč proč od tistega bojišča, na katerem so mislili izvesti prodor proti zahodu. Dopolnilna poročila nemškega vrhovnega poveljstva dajo slutiti, da se pripravlja nemško poveljstvo na protl-sunek. Letalski boji nad Nemčijo so bili pre-takli ‘teden ostri in uspešni za nemško obrambo. V močnih jatah bi pn po-kerju tisti, klena n.ijbolie slepariti, blc-parjenje pa je ods^Sdob staro sredstvo v angleški in ameriški politiki. Tudi pri pojmu »vdor na celino« so v igri vse po-kerske slepilne zvijače, kar je Churchill čisto odkrito priznal. Zato ni nujno, da bi imelo večno govoričenje o vdoru neogibno tudi resnično podlago, kakor de bi bilo to že dejstvo, čigar uresničevanje je že v teku. Obramba Evrope na zahodu Je pripravljena na vse. Toda najprej se mora sovražnik približati. Pri tem pa na presenečenje skoraj ne more računati: v tem oziru so njegove napadalne vojske, sredstva in potrebne priprave vse prevelike in preočite. Pogoj za »odločilno obdobje vojne« pa nastopi šele tedaj, kadar se ta stvar spravi v tek. Na angleških tleh je veliko sovjetsko vojaško odposlanstvo. Gotovo si je ustvarilo sodbo o angleških in amerikanskih vojskah. Končno so Sovjetom tudi sedanja ali bivša bojišča dala dosti prilike, da so preučili udarno sposobnost teh vojska. Ne bi smeli reči, da si je Stalin po poročilih svojih opazovalcev ustvaril napačno sliko o možnostih in mejah »zavezniških« vojska. Doslej »o bili Sovjeti z njihovimi uspehi hudo nezadovoljni, To so povedali Često zelo odkrito. Ali potem na temelju takšnih napačnih ugoto- vitev računajo na boljše uspehe ob morebitnem poskusu težavnejšega vdora? Dokler sloje angleške in ameriške vojske do zob oborožene onstran Rakov-skega preliva, vežejo na evropski obali nemške sile. To ni nobena skrivnost. Nemško vojno vodstvo ima zaupanje v obrambo na zahodu, da bo napadajočim Angležem in Amerikancem pripravila uničujoč sprejem. Tudi Sovjeti poznajo nemško udarno silo. Smešno bi bilo, ako bi sodili, da kaj drugega mislijo tudi glede vdora. Tudi oni morajo računati s hudim porazom svojih zahodnih zaveznikov. Potem jim pa angleško-emerikanske vojske — oziroma bolje povedano tisto, kar bo od njih ostalo — ne bodo koristile več. Spričo teh možnosti pa nastopa vprašanje, ali morejo Sovjeti imeti vojaško korist od tega, da bi videli Angleže in Amerikance vojaško pobite in da bi se potem združene nemške sile vrgle na sovjetsko vojsko, da bi tako izsilile poslednjo odločitev. V okviru teh ugibanj so vojske »ki nastajajo« za Sovjete dosti več vredne kakor pa vdorne trume, ki brez orožja in opreme beže nazaj v Anglijo. Ali tiči za sovjetskimi zahtevami po drugem bojišču zares prava vojaška resnost? O tem bi se dalo skorai dvomiti. Mnogo ie govorjenja o vdoru in zapora nad diplomatskim prometom v Angliji učinkuje kakor pika n« vseh pripravah. Toda pomislimo tudi na priljubljeno angleško igro poker in ne pozabimo na dejanske zle posledice, ki bi nastopile za sovjetskega zaveznika, če bi vdor spodletel: to so okoliščine, ki prav tako govore proti bližajočemu se napadu, kakor govore zanj daljnosežne priprave onstran Rokavskega preliva, izlivi nasprotnikovih poveljnikov in unesene prerokbe amerikanskih in angleških listov. (Von Wiilcknitz v »Deutsche Adria Zeitung«), Srečale so se... same »veličine« O komunizma im o žalostnih posledicah,^ ki jfh je zacmja leta rodil pri nas na Slovenskem, je bilo že mnogo napisanega, a zdi se mi, da bi bilo dobro, ie si to ostudno rano na našem narodnem telesu ogledamo Še z neke druge strani, da bo Se bolj jasno, zakaj Je bila vprav naša mala slovenska dežela tako zelo dovzetna za takSne krute pustolovščine, v kakršne je naše pošteno, a žal tako lahkoverno ljudstvo pahnila »Osvobodilna fronta«. Ko danes razmišljam o tem In onem, ki ga poznam in ki je prostovoljno odšel v hribe med komuniste, se.temu njegovemu koraku niti ved ne čudim, saj je bil ta njegov korak precej v skladu * njegovim preJSpjlm Življenjem, * okoli* ščlnaml, v katerih je živel, in z vsem njegovim delom. Kdor e« oprime kakšntf ideje, mora Imsfl za to neke predpqjwj6, če se tako Izrazim, in ti tiče v njegovi vzgoji ali pa ie v njegovem prirojenem »na čaju. Nekaj takSnflj »tipov« sem imel priliko opazovati že pred kakimi desetimi, petnajstimi leti, ko se nam še niti sanjalo ni o današnjih razbojniških komunističnih tolpah. Da se Je ta ali onj pridružil komunistični druhall, je treba iskati vzroka v njegovem pokvarjenem značaju. Naj na kratko povem, od kod bo se rekrutirali številni narodni izkoreninjenci, ki se danes skrivajo po hribih in imajo za edine »prave narodnjake«, Čeprav so narod pahnili v največjo nesrečo, kar |ih je kdaj v Bvoji zgodovini doživel. Pred desetimi, dvajsetimi leti to v trdi kmečki vasi vladali na splošno mir, zadovoljstvo In sloga med ljudmi. Le bogati, ošabni gostilničar in posestnik je 2. V vsakem kraju prevzame vodstvo že vnaprej določeni komisar okr, sveta ter si išče zanesljive sodelavce med pristaši komunistov Klerikalci in pa demokrati so brezpogojno izključeni, četudi danes sodelujejo v OF. 3. V proletarski državi ne eksistirajo več privatna posestva, ker smo vii vneti zastopniki kapitalizma in ga hočemo tudi iztrebiti. Mi ne rabimo več samostojnih kmetov, trgovcev, rokodelcev Itd. To so samo ie ostanki reakcionarne dobe, ki nas pri dosegi našega cilja motijo. 5. Sestaviti s« morajo seznami vseh trgovcev, obrtnikov, kmetov itd., da bo v trenutku razlastitve ob prevratu vse na razpolago. Pri določevanju teh imen je treba stvarno in neusmiljeno postopati brez ozira na družinske ali katere koli druge vezi. Zmaga boljševizma v Sloveniji bo zagotovljena samo na ta način. 6. Božja služba v cerkvah se mora takoj ukiniti, duhovnike pa zapreti. Nadomestilo za maše bodo mitingi na Cerkvenem prostoru, na katerih se bo govorilo o smernicah novega dela. Vsako nasprotno gibanje se mora takoj v kali zadušiti in tam, kjer bo smatral krajni sovjet za potrebno, se morajo voditelji nasprotnikov likvidirati. 7. Posebno pažnio je treba polagati na bivše jugoslovanske oficirje in rezervne oficirje, ker so nositelji protirevolucionarnega gibanja, tudi njih je treba likvidirati, čeprav sodelujejo danes v OF. Smrt fašizmu — svoboda narodu! Politkomisar! Komandant, major: Stane Dobovičnik 1. r. Klanjšek Jolei 1. r.« Podlasice Podlasice pravimo posebni vrsti l judi v komunistični OF. To sj inien takih podlasic. Dr. Fran Zwllter, biv$i vseučiliški docent, »ki jo še septembra obsodil OF in njeno delo«, kakor so govorili. Je postal direktor »Znanstvenega instituta pri SNOS«, člani pa »o med drugimi: inž. Avčin Fran, dr. Dirko Cernej, Vladimir Krivic. ZemJjak Jože in Ude Iojze. Člani rdečeča gledališča so: Anica čepe, Stane Česnik, Jože Gale, Janez Jerman, Marta Pavlin-Petretova, Iojze Potokar. Franc Presetnlk. Smiljan Samec, Vladoša Simčič, Bado Simoniti, Ema Starc, Bogdana in Neda Stritar, Jože Tiran. Janez Stanovnik mlajši Je Zapisnikar SNOSa: člani »komisije zn ugotavljanje zločinov« so dr. DariihS Dbugati, Fedor Košir, Lojze Ude, dr. žiga Vodušek, (Podatki iti Imeli a so vzeta iz »Slovenskega poročevalca« z dn? 11 januarja 1

a delati. ampak samo živeti in žreti, zakaj namesto njih bodo delati stroji. Saj delo-mržnežev in roparjev bodoč« naša družb* us bo Lruela. Na Slovenskem skoraj ni kraja, ki ne oi kil že dal svoje krvne žrtve na oltar slovenskega naroda in domovine v boju zoper komunizem, za njeno rešitev in boljšo bodočnost. V vsem dosedanjem boju so zlasti hribovske vasice Škocjan pri Turjaku, Rob, Bloke, Lož, Stari trg, Begunje, Št. Jošt, Korinj, Ajdovec in drugi, od tedanjih rednih italijanskih vojaških postojank oddaljeni kraji v Beli 111 Suhi krajini, pa tudi kraji na Dolenjskem (Št. Jernej in Brezovica) imeli v lem boju največ žrtev. Tudi so komunisti zaradi preračunanega načrta za skup-°i nastop z izdajalskimi badoljevci, ki «0 prepuščali te kraje rdečim strahoval-cem, tam najlaže ustanavljali »republike« in uvajali v njih »novi red« — red krvave revolucije. Ljudstvo je v krajih, kjer so komu-nisti zelo zgodaj nastopili, že od vsega Početka z nezaupanjem spremljalo razvoj »osvobodilne« akcije, katero so vodili ljudje z nečisto preteklostjo. Proti njej je nastopilo šele tedaj, ko ni moglo več trpeti, da bi rdeči valpeti, delo-Jnrzneži in politični zvodniki še naprej vihteli bič nad njim, pobijali nedolžne ljudi in z nesmiselnimi izzivanji pomagali spreminjati slovenske domačije v ruševine. Tako je bilo tudi v lepi hribovski župniji Škocjan pri Turjaku. Vse dotlej, ko so se pri Gasilskem domu zbrali prvi glasniki »novih dni«, so Škocjanci v miru živeli. Skopa zemlja je zahtevala od njih mnogo truda in znoja, zato so se nanjo priklenili in jo vzljubili. Prav ljubezen do rodne grude in do domačije, na katero se je zaradi domotožja in hrepenenja po lastni zemlji vrnil marsikateri Škocjanec iz tujine, kjer je iskal kruha, je bila tem ljudem opora, da niso nasedli rdečim zvodnikom. Komunisti so jih zato hoteli s silo odpeljati, ko jim Pa to ni uspelo, jih ustrahovali z zločini. Tedaj so škocjanski fantje in možje prijeli za orožje in začeli boj. Škocjanski fantje si niso omadeževali rok s slovensko krvjo. Branili so le svoje domove, katere so napadale in ropale rdeče tolpe. Kadar je šlo za obrambo domačije, so bili škocjanski fantje neustrašeni in junaki. Ljudstvo ve, koliko življenj so ti fantje rešili v času tako imenovanih »akcij« savojske vojske leta 1942 in kasneje. Škocjanska fara je izgubila svoj ponos in svoj cvet 45 fantov in mož. V enem samem leta so komunisti iz lega majhnega kraja, ki šteje okrog tisoč duš, pobili 45 iantov in mož. V škocjanski fari skoraj ni domačije brez žrtev rdeečega nasilja. Od Gradišča, starega slovenskega taborišča, kamor so Škocjanci tolikokrat zahajali na stražo za obrambo svoje fare, do Turjaka, branika in variha slovenskega ljudstva pred Turki, kamor so se zatekli po združitvi slovenskih komunistov in badoljevskih izdajalcev 8. septembra, žalujejo matere za sinovi, žene in otroci pa za možmi in očeti. Komunisti niso mogli uničiti junaških Škocjancev v boju, kajti vedno, kadar so prišli napadat faro, so bili odbiti. Šele 8. septembra, ko so se združili z badoljevci in s skupno močjo napadli Turjak, kamor so se eatekli z borci tudi drugi prebivalci, so jih dobili po hudem boju — mnogo je bilo ranjenih — žive V roke. S svojim junaškim poveljnikom Žlendrom Ferdom — Žurajem Francem, ua čelu, so v dneh boj« za Turjak bili škocjanski fantje poleg Dobrčpoljcev vedno na prvih postojankah. Vztrajali so vse do nedelje popoldne, ko je padel grad in ko so se junaški branilci morali zaradi badoljevskih topov vdati. Škocjanski fantje^ tudi na ta črni dan niso vzdihovali. Prvi med njimi je padel Bambič. Zadela ga je rdeča krogla ne Poseki. V ambulanti, kjer so ranjenci ležali, ni bilo slišati stokanja. Vsi so bili pripravljeni na smrt. V levem kotu je ležal krepak fant iz Škocjana brez nojje. Oči so se mu svetile, ko je kaplan Sitar iz Ribnice vsem ranjencem delil sveto popotnico. Zunaj so divjale »tovarišice«. Ob strani badoljevskih vojakov so pri-vreščale na tankih, da so preglasile celo harmoniko, ki jo je vlekel »tovariš« ob zvezanih turjaških junakih, škocjanske fante-ranjence so komunisti pobili že 20. septembra. Vse prošnje njihovih rojakov so bile zaman. Poljančeva Marjeta je na kolenih prosila krvnike in jim Ponujala 20.000 lir in vso živino, da bi smela peljati svojega ranjenega moža Franceta domov Po povelju rdečega komandanta Pcra Popivoda so vseh 34 ranjencev ubili blizu graščinskih hlevov. Med 39 ranjenimi s Turjaka so bili tudi škocjanski junaki. Ljudje, ki so se zešili iz gradu, ne bodo nikoli pozabili trenutkov, ko so jih rdeči spodili iz gradu Škocjanskih fantov danes ni več, ostal pa nam je njihov vzgled velike ljubezni in največje žrtve, ki so jih junaki položili na oltar svoje domovine. Slava Škocjanu, ki je za osvoboditev in ohranitev slovenskega naroda dal toliko svoje krvi, kakor sorazmerno noben drugi slovenski kraji Novomeški domobranci so hkrati z ljubljanskimi prisegli zvestobo svoji domovini. Pri slovesnosti je bilo zraven, tudi odposlanstvo nemške vojske pod vodstvom majorja Hesslerja. Poveljnik major Ferenčak je imel slavnostni nagovor, v katerem je domobrancem razložil pomen prisege in njihove dolžnosti, ki so si jih prostovoljno naložili za vse dotlej, dokler ne bodo domovino počistili komunističnih drhali. Po prisegi je bil obhod čet pred vojaškimi in civilnimi predstavniki. Na Orlovem vrhu Ljubljanskega gradu so v ponedeljek domobranci 6lovesno položili v grob devet svojih tovarišev, ki so padli v borbah s komunisti. K temu ganljivemu pokopu so prišli tudi prezident general Rupnik, poveljnik domobranstva Krener in nemški podpolkovnik Balke, ki so položili na grob junakov lepe vence. Po končanih cerkvenih obredih so domobranci in častniki izkazali padlim tovarišem poslednjo čast. V Logatcu je bilo preteklo nedeljo veliko protikomunistično zborovanje, ki je na njem množica Notranjčev izpričala svojo zvestobo do naroda in svoje simpatije do domobrancev, ki jim varujejo domačije. Zborovanje jo počastil z navzočnostjo prezident general _ Rupnik, ki je prispel v družbi poveljnika podpolkovnika Krenerja in načelnika štaba podpokovnika Peterlina. Prebivalstvo je goste navdušeno pozdravilo, še bolj pa čete domobrancev iz raznih notranjskih postojank, ki so korakale mimo častne tribune. Zborovanje je odprl zastopnik prezi-denta svetnik dr. Ludvik Puš, za njim pa so govorili še drugi govorniki. Udeležba je bila izredna. Pri Sv. Gregorju so jo domobranci iz Velikih Lašč temeljito zagodili komunistom. Napad je bil presenetljiv in‘ so komunisti zbegani drveli iz svojih ležišč — 40 zločincev, med njimi dva politkomisarja, je obležalo mrtvih, 24 pa jih je bilo ujetih. Plen je obsegal tudi dva minometalca in več težkih strojnic te.r 18 konj in mul. Zraven ja bila zasežena celotna pisarna z zastavo tako imenovane »Levstikove brigade«, katero so lansko jesen izdelale veliko-laške »narodne dame«. Hud udarec je prejela tud! »Gubčeva brigada« pri Trebelnem. 14. aprila so jo trdo prijeli novomeški domobranci in jo razgnali. Beg je bil tako nagel, da 6o proti svojim običajem na mestu pustili tudi vse mrliče. 12 tolovajev je bilo ujetih. Domobranci so imeli sijajen plen, in sicer tri topove in mnogo avtomatičnega orožja. Pri Idriji so tolovaji vrgli velike trnme svojih nasilno prignanih ljudi v boj proti nem»';ki posadki na Spodnji Idriji. Pisana druhal, v kateri eo bili tudi Srbi, Hrvatje in Italijani, se je zaletela v postojanko 50 nemških vojakov, ki niso bili oboroženi s težkim orožjem. Obkolili so sicer postojanko, toda uničili je niso. Nasprotno. Doživeli so strašen poraz, ker so izgubili najmanj 200 ljudi. 18. aprila so komunisti na zahodnem Balkanu izgubili 434 mrtvih in 65 ranjenih, zaplenjenih pa je bilo več topov in streliva. Uničena so bila razna skladišča živil in obleke. April je bil za Titove tolpe pravi črni mesec. ,V zahodnem Balkanu so izgubile v prvi polovici meseca 4100 mrtvih, 1672 pa je bilo ujetih. Če se k temu visokemu številu prištejejo še šteVilni pribežniki in po pribežniških izpovedih ugotovljene ostale tolovajske izgube 6000 mož, potem dobimo skupno število 12.000 mož. Mimo teh človeških izgub je tolovajska druhal izgubila ogromno gradiva, hrane, oblačil, 4 topove, 70 strojnic, 11 minometalcev in 1200 pušk. Nemške čete so skupaj s srbskimi prostovoljskimi oddellkb prizadejale boljševiškim tolpam v Črni gori hude poraze. Zavzele so Bjelo Polje in nabrale veliko ujetnikov in orožja. Učita ta stroiepisjal — Novi eno-, dvo- in trimesečni tečaji (dnevni in večerni) pričenjajo 1., 2. in 3. maja. Pouk je dopoldne, popoldne ali zvečer po želji obiskovalcev. — Moderna etrojepisni-ca, desetprstna metoda. — Učnina zmerna. Vpisovanje dnevno. — Informacije, prospekti: Trjfovsko učilišče »Christolov učni savod«. Domobranska 15. Andoljšek Frane Bavdek Frane Bavdek Leopold Bavdek Gabrijel Grebene Frane Pš ..v Jamnik Jože Hladnik Frane Jaki« Vid M4helM8 Adolt Mnatar Jote Okorn Antoa Nučič Anten Okorn Frane Prftekelj Frasa Stare Frane Zabnkevee Ivan Žnidaršič Janes Žlender Ferde ubili v Ribnici Grndna Jožeta; oktobra 1943 v Robu pri Vel. Laščah Hladnika Franca; oktobra 1943 v Ribnici Kocmana Alojzija; 15. decembra 1942 na Mokrcu Petka Leopolda; 16. septembra 1943 na Turjaku Petriča Alojzija; oktobra 1943 v Ribnici Periča Jožeta; oktobra 1943 v Robu Priteklja Franca; novembra 1943 v Laščah Podlogarja Jerneja; novembra 1943 Podlogarja Ludvika; oktobra 1943 v Vel. Laščah Šrauca Alojzija; 15. maja 1943 pa je na Vel. Ločniku bil ubit Starc Anton. Komunisti v boju niso mogli streti škocjanskih junakov. Od 45 so v boju ubili le tri, vse druge so ustrelili kot ujetnike in ranjence. V kratkih vrsticah je težko opisati svetle lik« iz življenja škocjanskih junakov. Bili so to postavni kmečki fantje in možje resnih obrazov, visoke postave, širokih prs, ki so pa vedno krasile svetinjice Brezmadežne. Od poveljnika Žuraja, ko je že v začetku komunistične revolucije vstopil v legionarske vrste, do poslednjega škocjanskega junaka so bili škocjanski fantje vzor slovetiskih protikomunističnih borcev in narodnozaved-nih rodoljubov. Vzgojitelji so bili zato nanje vedno upravičeno ponosni. Škocjanski fantje so bili sinovi preprostih slovenskih mater, ki so vzgojil« svoje sinove v pravem slovenskem duhu, duhu ljubezni do zemlje in njenih svetinj. Že v dobrih časih so fantje črpali junaštvo in moči po teh svetinjah, zato so bili deležni tudi moči, da so vztrajali do zmagoslavne smrti v boju z« te visoke ideale. in so se morali posloviti od ranjenih branilcev. Med ustreljenimi so bili naslednji Škocjanci: Adamič Jože, Andoljiek Franc, Bavdek Gabrijel in Franc, Mihelčič Adolf, Okoren Anton in Petelin Anton. Častno so se škocjanski fantje vedli na vsem križevem potu od Turjaka do Vel. Lašč. S ponosno povzdignjenimi glavami so prenašali vse žalitve pobesnelih rdečkarjev, ki so se razhudili nad njimi zlasti v Rašici, kjer je ljudstvo jetnikom prineslo vode in sadja. V Vel. Laščah so bili škocjanski fantje spet prvi na vrsti. Pri zasliševanju so krvniki najprej poklicali takrat že pokojnega Bambiča. Tisti, ki so preživeli zasliševanje, ne bodo nikoli pozabili, s kako samozavestjo so Škocjanci pri zasliševanju odgovarjali rdeči krvnici Zdenki Kidrič-Arniče-vi in njenim pomagačem. Tako so lahko odgovarjali le ljudje, ki so vedeli, da se bore za narod in so pripravljeni zanj tudi umreti. Ko j« v ponedeljek zvečer legla na velikolaško kotlino noč, so komunisti hoteli poslati vse turjaške jetnike nazaj na Turjak. Poveljnik _ Pero Popivoda je zahteval, da jih pobijejo pri zgodovinskem gradu. Strah in temna noč pa sta škocjanskim fantom prikrajšala ta križev pot. Komunisti so jih pobili še isto noč v gozdu nad velikolaško železniško postajo. Dekle, ki je videlo njihov odhod na morišče in slišalo njihovo molitev na poti v smrt, pravi, da so škocjanski fant- je stopali v smrt tako, kakor morejo le junaki in svetniki. S ponosnimi obrazi in s pesmijo so šli na morišče. Med žrtvami, ki so bile pobite nad velikolaško postajo, so naslednji škocjanski fantje: Žlender Ferdo — Žuraj Franc, goveljnik, Bambič Franc, Bambič Matija, avdek Jože, Bavdek Leopold, Grebenc Franc, Jakič Janez, Jamnik Jože, Krivec Janez, Jeršin Leopold, Mencin Franc, Mihelčič Ivan, Mihelčič Alojz, Mustar Jože, Nučič Aloji, Nučič Anton, Okorn Franc, Petelin Jože, Perhaj Ivan, Starc Franc, Starc Jože, Ščurk Anton, Zabukovec Ivan, Zabukovec Jože in Žnidaršič Janez. Poleg imenovanih so komunisti ubili še naslednje: 15* oktobra 1942 je bil v Škocjanu zadet od rdeče krogle Andoljšek Jože; 19. septembra 1943 na Turjaku Bambič Jože; 21. septembra 1943 so komunisti Tako razdejanje je komunistična Osvobodilna fronta prinesla vasi Polica pri Višnji gori ^ »6L0VEKSKI DOM<, dno29.aprila 1SM. v . Strani Junaki iz Škotfana (er slava in veliflna njihove frfvc Pisma nam In vam Spoštovani gospod urednik! Morda se Vam bo, gospod urednik, ždelo tole moje pismo, oziroma predlog, ki ga v njem stavljam, sprito razmer, v katerih živimo, nekoliko drzno, a vendar je stvar, o kateri piiem Vam in hkrati pristojnim (initeljem, vsaj po mojem povsem izvedljiva. Povsem razumljivo je, zakaj je vojna poleg drugih nevšečnosti prinesla tudi stisko za razna zdravila, zlasti taktna, katerih pridobivanje je vezano na zadostno količino potrebnih surovin. Tako so v sedanjem vojnem času čedalje večje težave tudi z insulinom, zdravilom, zaradi katerega tudi pri nas neštetim ljudem, ki imajo na primer sladkorno bolezen, ni več treba obupali nad življenjem in umreti, kakor so morali ljudje s to boleznijo nekoč, ko zdravilska znanost lega >rešitelja diabetikov* še ni poznala. lnsulin, ki ga danes uporabljajo z velikim uspehom ne samo za zdravljenje sladkorne bolezni, ampak tudi številnih drugih — n. pr. pri zastrupljenju z živili, pri basedoiri, pri zastrupljenju i fosforjem, pri skorbutu, pri blaznosti, kot sredstvo proti bruhanju, pri zdravljenju turov, proti preveliki občutljivosti v nosečnosti, pri zdravljenju zlatenice, zoper hujšanje, zlasti še pri otrokih, ki jih z navadno prehrano ni mogoče okrepiti, itd. —- ta insulin pridobivajo, kakor vemo, iz sveže živalske trebušne slinavke. V mirnem Času, pa tudi še prva leta vojne smo insulin v zadostnih količinah in po zmernih cenah dobivali lahko od drugod, na primer iz Nemčije, t Hrvaškega ali — zlasti zadnje čase — iz Italije. Spričo vojnih razmer je pridobivanje insulina tudi pri naših prejšnjih dobaviteljih vsaj delno omejeno, drugič pa je treba upoštevati naravno dejstvo, da tudi glede zdravil gleda vsak najprej nase. Tako se je zgodilo, da smo to začeli bridko okušati tudi pri nas na Slovenskem, kjer smo bili vedno vezani na uvoz le in ie mnogih drugih vrst zdravil od drugod. Zdaj pa nastaja vprašanje, ali se ne bi mogli vsaj v neki meri sami rešiti iz te stiske in pomagati neštetim svojim bolnikom, ki za zdravljenje raznih bolezni, zlasti pa še sladkorne, nujno potrebujejo insulina? Mislim, da to ne bi bilo tako zelo nemogoče. V Ljubljani zakoljemo vsak leden gotovo okrog sto glav goveje živine, od katere bi lahko dobili znalne količine trebušne slinavke, in če bi to dragoceno »surovino* skrbno zbirali — z neke strani sem slišal, da to tudi delajo, a ne vem, za kakšne namene — bi lahko iz nje naredili precej insulina, morda celo toliko, da bi krili vse domače potrebe po njem. Najprej bi bito seveda treba, da bi se za stvar nekdo temeljito zavzel, recimo naš Higienski zavod, ki je v to menda najbolj poklican. Zdi se mi, da tehnični postopek pridobivanja insulina ni tako zamotan, da bi bila v tem kakšna nepremagljiva ovira. Brez dvoma bi šli na odločujočih mestih takšni pobudi prav radi na roko, in tako bi lahko sami rešili težko vprašanje, ki je danes že zelo pereče v našem zdravstvu, največjo uslugo pa bi naredili brez dvoma bolnikom, ki jim je insulin edini rešitelj. Kaj mislite, gospod urednik, ali ni (a moj predlog res vreden upoštevanja in uresničenja, če le količkaj kaže, da je stvar izvedljiva. Bolnik. Cenjeni gospod urednik! Kljub velikopoteznemu delu Zimske in Socialne pomoči so med nami socialne razlike še vedno velike. O bedi naših dolenjskih in notranjskih beguncev in o njihovih požganih domovih »c je že mnbgo pisalo, zato tega zdaj ne bom naglašal. Ko bo vojne vihre konec, bodo ti begunci večji del spet vsi dobili vsak v tvojem kraju svoja oropana posestva in njihova zemlja jih bo zvesto čakala, da zarežejo vanjo brazde za boljšo bodočnost. Mnogo manj pa se pile o bedi, ki je zlasti v nižjih uradniških slojih še vedno velika. V zadnjem nedeljskem »Slovencu* sem bral o velikem veselju nad priboljški za Ljubljančane in okoltčane. hakor je bilo tam zračunano, mora zanje n. pr. družina s štirimi otroki od 1. do 18 lela ter dojenčkom pripravili za le priboljške skupaj 818,15 lir. Ta znesek pa je zlasti za nižjega uradnika tja do kake 6. skupine skoraj nemogoč. Zadnjič sem kot oče petih otrok premišljal o svojih mesečnih dohodkih in izdatkih. Uvala Bogu, da sem nekadilec in da tudi v gostilno in kavarno nimam navade zahajali, sicer bi bilo obupno. Se tako sem se na lepem znašel v težavnem položaju: Treba bo odšteti 400 lir za obleko, 350 lir za obule'o, ker otroci rastejo in kar ne spodobi se, da bi šli bosi in raztrgani v cerkev. Za 500 lir sem so moral zadolžili do prvega, ker sem plačal zaostanek na kurivu, 600 lir moram dati za krompir, ki nam ga je zmanjkalo. Že to znese skupaj 1850 lir, moja plača pa znaša (v Vlil. skupini sem ie šesto leto!) 2000 lir, torej mi preostane za redne mesečne izdatke še samo 150 lir (stanovanje, prehrana in dr.!). Kes da vsak mesec ni ravno tako težak, a dosli bolje ni, ker se naberejo pa drugi izdatki. Pri družini, kjer otroci rastejo in morajo biti oblečeni in obuti, so stalno velike zadrege. Medtem ko si vsak delavec in vsak iamski lahko ob nedeljah privošči kozarec vina, trgovci *z novci* pa seveda mnogo več, in ko nekateri samski tovariši in višji uradniki še zmorejo sem pa tja za običajno ceho v kavarni ali gostilni, si jaz ne morem privoščiti niti »čaja brez*, in to ne v kavarni, ampak v najcenejšem avtomatskem bifeju. Gospod urednik! Veliko se danes govori in piše o prednosti, ki bi jo morale večje družine uživati, in o potrebi čim večjega števila naraščaja, zalo ne razumem, da smo ml družinski uradniški očetje Uk o slabo upoštevani in obdani i: me- Glasovi iz naših krajev 0 starih in novih časih v Šmarju Šmarja se med tolikimi kraji, ki so v zadnjem času dali velike žrtve na oltar domovine, še nobeden ni spomnil. To ni nič čudnega, saj ima vsakdo v kraju obilo drugih skrbi. Pero je prišlo iz mode, nadomestila sta ga puška in plug, saj je to dvoje zdaj najpotrebnejše za najnujnejši obstanek. Dovolite mi besedo ali dve o Šmar-cih v nedavni preteklosti. V Šmarju je bilo že kar pomnim vse precej kulturno. Imeli smo cerker, prosvetni in gasilski dom, tri trgovine, vsaj štiri gostilne, elektriko, vodovod in še marsikaj drugega, kar je potrebno za sloves dolenjske vasi. Seveda smo imeli tudi šole: staro in novo, pred vojno so postavili še moderno, najnovejšo. Izboljšani in prenovljeni vodovod je edina koristna stvar, ki smo jo dobili mimogrede, ko so se badoljev-ci dve leti in pol ženili pri šmarskih devicah. Tisti Šmarci, o katerih govorim, so sila ponosni ljudje, ki zviška gledajo na svet, čeprav jim je božja volja določila mesto v dolini. Imajo vsaj zavest, da niso hribovci. Priseljence in pritepence, ki so jim povšeči, so nekateri že od nekdaj radi jemali v svojo sredo in tako smo imeli v sicer preprosti vasi kaj imenitno družbo ljudi, katerih misli so se gibale v ozračju »visoke« politike, katere 9ledovi so se kazali še v rajnki Jugoslaviji. Vendar vseh ne smemo metati v isti koš. Čast, komur čast! Najnovejše, moderne šolske stavbe, ki je postala žrtev badoljev-skega strahopetstva ob razpadu, 8. septembra, bi prav gotovo ne bilo, če bi ne imeli pri na« takih belih vran. Ofarsko gibanje je precej globoko odjeknilo v srcih nekaterih šmarskih vaščanov; ta ali oni je kar kipel od navdušenja a to »nacionalno« stvar. Geslo je bilo, da mora vsakdo po svojih najboljših močeh podpreti »sveto narodno reč«. Vendar so starejši navdušenci prepustili vsa vplivnejša mesta »nadebudni« mladini. Tako je mlad smrkavec postal glavni funkcionar OF in je vse trepetalo pred njim, saj je odločal o usodi marsikoga. Študentovska mladina se je udejstvovala v »višjih krogih« v Ljubljani. Med njo sta zavzela najodličnejši mesti Krištofova osmošolca, ki sta danes oba brigadna politična komisarja, prvi v Levstikovi, drugi pa ne vem v kateri >brigadi«. — Jane* Perovšek, z imenom Janez Pelko je bil up šmarskih »patriotov« že prej, ko se nam o vojski šo sanjalo ni. Obetal je postati peresni praskač, pa ne vem v koliko se mu je to posrečilo. 2e pred vojsko je imel dobre zveze z znanim štajerskim komunistom Rajičem. Eden izmed šmarskih krajevnih kimštnežev si je izmislil nekaj prav posebnega, kar bi bilo prav gotovo povzdignilo sloves šmarske »republike«. Nekje na skrivnem je instaliral radijsko oddajno postajo. Oddajali so menda enkrat samkrat kratek koncert domače harmonike. Pa je moral biti ta koncert brez radia prehrupen, kajti nekdo je vso zadevo hitro slišal in konec je bito »Radio Šmarja«. V Šmarju smo imeli za Jasa bado-je bila nekaterim trn v peti. Nič čud-ljevske okupacije tudi Vaško stražo, ki nega: Šmarje je imelo v legiji enecea pravega borca. Večina drugih je bila pri rdeči vaški zaščiti, kakor se je pokazalo 8. septembra. Savojska kapitulacija je iznenadila Šmarce pri polnih litrih in drugih dobrotah, ki si jih moremo misliti na že-gnanje. V prenapolnjenih gostilnah je vladalo 8. septembra zvečer blaženo vzdušje, in ko se je izvedelo, da je izdajalski general prodal Italijo zaveznikom za pol milijarde papirnatih lir, je padlo geslo: »Konec vojskel Živela svo-lx>da!< Badoljevci in nekateri so ob , blagodejnem učinku vina na mah postali »fratelli«. O banditih si še nikdo ni upal črhniti besede, ker je VaSka straža vzdrževala red in mir. Stari šolmašter, ki je bil včasih laški tolmač, zraven pa eden glavnih po-bornikov za novo »osvobodilno« gibanje ter — kurir, čeprav je hodil ponajveč že ob palici, je drugi dan javno predlagal Šmarcem, da je nujno potrebno ustanoviti poseben »nepristranski« odbor, ki naj bi ga sestavljalo sedem šmarskih prvakov. Šmarci so zijali odprtih ust, ko jim je sivi učenik pridigal o novem političnem položaju, o koncu »belogardistične tiranije«, pa še o vsem mogočem. Iz vseh besed je vela ena sama velika misel: svoboda. Šmarci ni-go vedeli, kaj naj počno s svobodo. Prevzela so jih nepopisna čustva, a nihče pa ni pomislil, koliko bo treba žuljev za šolo. ki so jo »fratelli« za slovo pod-minirali in pognali v zrak. Tako so badoljevci zaključili svojo dve in pol letno komedijo v Šmarju z velikim hruščem. Drugi dan, ko so odšli legionarji proti Turjaku, so zastražili Šmarje člani »vaške zaščite«. To je bil začetek »republike«. Potem je prišla iz host legendarna vojska' raztrganih in ušivih »osvoboditeljev«. Nekateri Šmarci so namignili banditom, kako važna vas je to, zato se je naselil po kozolcih štab »Levstikove brigade«, ki ji je komisaril domačin Janez Pelko. Med terenri smo kmalu spoznali slovite tipe: Makljevega Tončka, Podlo-marja, Jeromovega Poldeta in Makovče-vo Božo, ki je prišla iz Italije. Prvo nedeljo po deseti maši je iz-pregovoril Janez Pelko zbranim vernikom. Oznanil je svobodo in še mnogo drugega. Ob večerih so začeli prirejati mitinge, o katerih pravijo, da so »sijajno uspeli.« Tisti del šmarskega ženskega spola s količkaj navitimi frizurami je brez izjeme kar največ pripomogel k »uspehu« teh prireditev. Temu se ne čudimo, saj so se že za badoljevcev navduševale 7.a svobodno ljubezen, ki se je v novih razmerah bujno razcvetela. — Komisar Pelko je postal v očeh novopečenih »tovarišic« mali bog in brez dvoma je bilo med konkurentkami obilo ljubosumja. Vino eo pocenili v »republiki« na 20 lir, iz izropanih blagajn so razdelili nekaj denarja — svojim, ustanovili so »Prevod«, tako da so si ljudje vsako nedeljo lahko privoščili mesa, kakor že dolgo ne. Nekaj tednov je bilo kar praznično. Potem pa, ko so je začela vojska in so vorili domov mlade fante, ki so padli v prvih bojih pri Sv. Križu nad Litijo, je morala padla, mitingov skoraj ni bi- lo več, komunistom je postalo vroče. Na Malem vrhu »o začeli mrzlično kopati strelske jarke, pa ni nič pomagalo. Nekega dne so jo v pandčnem begu odku-rili proti Hudi polici in mokriškim gozdovom. In »svoboda« z njimi. Ljudje, ki so ostali doma, so s strahom pričakovali, kaj bo. Iz host so začeli prihajRti prvi pribežniki, terenci so se spet hinavsko potuhnili. Vendar je roka pravice dosegla marsikaterega velikega »tiča«. Le škoda, da niso bili vsi po zasluženju kaznovani. Nekateri med nami radi pozabijo, kako poceni je tekla naSa kri na Turjaku, v Kočevju in na tolikih drugih krajih. Banditi , so obiskali Šmarje še dvakrat, in ko so slednjič uvideli, da je z republiko konec, so se poslovili z ognjem. Zažgali so župnišče, kjer je zgorel ves arhiv, dalje prosvetni dom in postaja. Na Razdrtem pa so podminirali most. Tako je ostalo v Šmarju namesto svobode kup razvalin in črna- žalost. Med »republiko«;, je sprejelo šmarsko pokopališče nekaj najzavednejših slovenskih sinov, ki so jih postrelili komunisti, med njimi tudi štajerskega rojaka Časarja. S prihajajočo pomladjo pa se vrača v Šmarje in v okolico staro življenje. Kar je ljudi doma, vsi pridno delajo na polju. Pa je videti ponajveč ženske. Fantje in možje so prijeli za orožje, da obvarujejo 6ebe in družino. Mnoge že vidimo v lepih uniformah po raznih krajih, druge pa še pričakujemo. Tisti, ki še niso pregledali, naj nikar ne mislijo, da ne vemo zanje. Tem bomo mi odprli oči. Hvale vredna je preosnova občinskega odbora in šolskega vodstva. Odgovorni ljudje so končno le spoznali, da je treba začeti pri koreninah. Šolski pouk, ki je bil okrnjen ali ga sploh ni bilo, bo spet omogočil, da se bodo naši najmlajši vzgajali v zdravem narodnem duhu. Starši naj v tem smislu vplivajo na otroke, da bodo nadomestili vsaj nekaj tistega, kar so v nekaj letih prisiljenih počitnic izgubili. Pozdravljamo oba, g. župana in novega g. upravitelja, in jima želimo, da bi čim uspešneje izpolnjevala svojo težko, pa častno nalogo. Kar se pa rovarjev tiče (sem spadajo tudi vse mlade in stare terenke in kurirke, ki jim je roka pravice za zdaj še prizanesla), ki jim še vedno ni do mirnega življenja, bodo pa poskrbeli naši vrli domobranci. Delo ne bo tetko, saj imajo v svoji sredi izkušenega po-ročnika-domačina, ki so mu ljudje in razmere dobro poznani. Tako upamo, da Šmarje ne bodo zamudile prilike, da bi s pomladjo doživele resničen, vsestranski preporod! Vsakdanje domobransko življenje v Velikih Laščah Da ne boste mislili, da v Laščah samo mirujemo, se bom sedaj kaj večkrat oglasil, da vam vsaj kaj malega povem, kako dajemo mi v Laščah tolovajem po grbi. En primer: »Stoj! Kdo tam?« zavpije rdeča straža, ko prideva z Vinkom v njeno neposredno bližino. »Partizani!« ie odgovor. »Parola!« zahteva stražar dalje. Nama je že zadosti tega, brzostrelka je bila pripravljena. Dr—r—r—rrk, dr— r—r—rrk, in že se je stražar premetaval po tleh. Za mrtvim stražarjem se nekaj sumljivo giblje. Vidim, da neka roka sega po strojnici, ki leži ob njem. Spet se oglasi brzostrelka in kri spet teče. Na slami je spalo še pet drugih tolovajev, ki so imeli zasedo pred vasjo Hudi konec. Kot v odgovor na najino streljanje se oglasi v daljavi streljanje lahke strojnice. »Viš ga, France jih tudi že okul po-klada,« z veselim glasom pove Vinko, ko greva naprej proti vasi. Od Praproč in Gašpinovega se sliši streljanje. »Črna roka« je sedel za težko »bredo« in zdaj razsaja z njo, da odmeva po dolini, kot da treska in se vali vihar. Vidimo gnečo tolovajev, ki beže po vrtovih. »Kako to, da so vsi v belem, saj ni več snega?« me vpraša Cene. Kmalu je dobil odgovor na vprašanje. Ko pridemo v vas, vidiš v vsaki hiši polno cunj: tam hlače, tam jopič, na tleh slamo in pa male živalice, »živinoreja« tolovajev. Bežali 60 in se niti obleči niso utegnili. Vinko pravi, ko gleda uši: »Rado, lej, tale kup pa kar nuosjo, tiilko jih je«. Vas je zavzeta. Pred vasjo leži pet komunistov, na vasi pa ravno zbirajo ujetnike. Neki slavni badoljevski vojak na ves glas joka in vpije: »Non sparare, io non sono comuni-sta! Mamina rnia, dove sei tu?« Fantje se mu smejejo, ker je tako smešno obleččn. Hlač ima samo pol. Brez leve hlačnice je, čevlji brez vezalk, zašiti z“®co, na glavi italijanska čaka z veliko rdečo zvezdo, okoli vratu pod jopičem pa se sprehajajo uši kakor ljubljanske gospodične na promenadi, »Na svoja mesta. Naprej proti vasi Grahenu! V strelce!« se glasi povelje. Fantje že gredo naprej proti sovražniku. Po poročilih, ki so jih dobili, je tam ves rdeči »bataljon«. Pridemo pod vas, vse je tiho. Kaj je to? Gremo naprej, vse prazno, le tu in tam po vrtovih vidiš raztresene nahrbtnike, tam leži zaboj municije, tolovaji pa beže, kar morejo. Pridemo do zadnje hiše v vasi, na dvorišču se ravno muči konjevodcc, da bo pripel na sainar cev težkega mino-metalca. Ne utegne. Rafal iz brzostrelke ga zadene in delo je končano. V hiši brni telefon. Hitro primem za slušalko: »Halo, kdo tam?« — »Tu štab brigade. Tovariš, takoj na položaje! Alarm! Belčki so nas že iznenadili!« >Ja, v redu. smo žo na položajih, samo da ne »tovariši«, ampak domobranci. »Ti, tovariš, povej tvojim iz bataljo- seca v mesec z veinimi skrbmi. Že davno je znanstveno dokazano, da bi morala povprečna naša družina imeti pel otrok, da bi se spričo nazadovanja še mogli obdržati kot poldrugmilijonski narod pri življenju, sedaj spričo tolikih žrlev in okvar, ki nam jih je vojna prinesla, bo ta količnik gotovo še večji. Prepričan sem, da ne bo ostala nobena dobra stvar, ki je bila med vojno izvedena, brez dobrih posledic za povojni čas. Ali bi ne bilo torej, če toliko govorimo o novem prerojenju po vojni, tudi glede druž. plač in ugodnosti treba že sedaj kaj bolj izdatno začeti Mislim, da hi bilo treba začeli z izdatnimi priboljški že pri vsakem tretjem, četrtem otroku v družini tudi pri uradnišlvu, ker taka družina v resnici tudi več porabi in je treba kljub vojni in njenim strahotnim cenam vedno novih in večjih obleke in obutve. To pa spravlja danes uradnika v veliko zadrego pri običajnih družinskih dokladah za otroke, odnosno prenizki plači Kje more tak uradnik sploh resno misliti o nabavi kakega kosa nnve obleke zase in za svojo družico, kar bi se po treh letih vojne že spodobilo P Kje more sploh resno mislili na kak priboljšek v hrani. Suši se, medtem ko se »trgovci z novci* kar očitno debele in se jim vojna ne pozna veliko. Gospod urednik! Rešitev iz tega položaja si zamišljam tako, da bi te ustvaril nek stalen ključ za družinsko pomoč po številu otrok in naj bi dodatki zlasti od tretjega otroka dalje še raitli, da se tako pospešujejo številne družine, ki Jih bo narod v bodoče nujno potreboval. Ta dru-cinika tocialna pomoč naj bo potem priključena rednim družinskim dokladam k mesečni plači, odnoano naj bo dodeljena iz zbirk Socialne pomoči. Naj bi se ie obtlojeie društvo *Družina* zavzela za ta nujen predlog! Tudi razna napredovanja naj bi te ozirala na družinske razmere in na leta čakanja v skupini, predvsem pa v listih višjih skupinah (do vključno Vil.!), kjer je najmanj dohodkov. Tako bi se utrnila marsikatera solza trpljenja in hvaležnosti, in bi bili tudi niiji uradniški sloji veseli »dobrot*, ki jih morejo prejemati in uživati drugi navadni nt:\-ijani. Uradnik - družinsll oče. Dragi g urednik in bralci! Kdor je pošten; mora priznati, ne samo sam pri sebi, pač pa tudi javno, da je komunizem prinesel naši mali slovenski deželi zlo, kakršnega v vsej svoji zgodovini še ni doiivelii. Tisočem in tisočem je izkopal grob, ki bo večno pričal o divjanju domačih izkoreninjencev A v komunističnem načrtu, ki bi ga radi izvedli na Slovenskem, niso samo pobijanje, ropanje in požiganje, pač pa tudi stvari, o katerih hočem v tem pismu napisati nekaj besed. Zadnjič sem govoril z nekim duhovnikom, ki mi je pripovedoval o dogodkih v svoji fari ter povedal med drugim tole: »Pri nas so komunisti uvedli in začeli temeljilo učiti tudi nauk o svobodni ljubezni. Poroči se lahko vsaka z vsakim, oziroma bolje rečeno, vsak lahko vzame vsako, tudi brez poroke. Pa ne samo vzame, tudi odslovi jo potem lahko, kadar te mu zazdi, da te je je naveličal, ter ti prosto izbere drugo, tretjo, kolikor hoče.< Vtako pošteno dekle in vsaka poštena žena ti pač lahko misli, kakšno »srečo* ji obeta komunittični zakon. Gotovo tle, poštena slovenska dekleta, tudi ie brale o usodi neštetih deklet in celo žena, ki jih jo premamila rdeča »svoboda* in to se šle v hribe »tprostil*... Nekaj časa to jih rasni komandanti in politkomisarji imeli tila v časteh, potem pa to jih pahnili od tebe ter vrgli proč kol izžeto limono, tako da to si te rasočaranke in prevaranke same želele smrti in ti jo v mnogih primerih same tudi ret poiskale, saj so prišle do žalostnega spoznanja, da je smrt še edina njihova rešiteljica. Kar mislim si, kako bi vam bilo pri srcu, vam, še poštenim slovenskim materam, če bi vaše otroke začeli vzgajati tako, kakor uči komunistični nauk: da ni Boga, da delati na svetu ni prav nič treba, da smo na svetu samo zato, da uživamo, da lahko ubiješ vsakogar, kdor ti krati samovoljno svobodo itd. Ites, »krasno* bi bilo takšno iivljen/e v znamenju rdeča *svobode* in >enakosti <: na eni strani krvoločni oblastniki z vsemi pravicami in brez dolžnosti nasproti nižjim slojem, na drugi pa bedna raja brez pravic, tudi brez pravice do iii .jenja! Lepa bi bila, vaša mladina, če bi ]o dali v to šolo! Isti gospod mi je tudi pravil, kako zdaj v trebanjski fari, ki je prej imela dve šoli, uče mladino »zvenečih* komunističnih pesmi in naukov. Za to treba »j-sko mladino ret »skrbe*, kar se dii! Da bi bili vsi otroci lahko deležni njihovega pouka, to »ustanovili* šote še po zasebnih hišah, očividno v prepričanju, da sla bili prejšnji dve Šoli premalo. Že iz tega se vidi, da se jim tudi s poukom mladine nekom silno mudi... Matere in dekleta, ki se niste dale premoliti in premamiti po vabljivih krilaticah naših »osvobojevalcev*, dejansko pa naših grobokopov, spričo tega lahko vidite, kako prav imate, ko povsod zatirate in uničujete pogubni komunizem. S lent pomagale tudi ve, da bo naš novi rod pametnejši in narodno zavednejši, kakor pa je tedanji Dolenjec, Quo vadiš Roman ¥ slikah 1 Dobite fB r uredništvu »Slovenskega doma«, na, naj pridejo po pisarno, arhiv, po minometalec, po obleko, ker so bežali v samih spodnjih hlačah ...« »Hudič, so že tle, Joco, mojega konja, brž, hitro...« se še sliši kako robanti komandant »bataljona« pri Sv. Gregorju nad tovariši, ki pa so ga že vsi zapustili. Malo pogledam po sobi. »Joj, še harmoniko imajo, pa kaj je arhiva, glej, glej, še pisarne niso vzeli s seboj!« si mislim in zbiram papirje. Gospodje iz »brigade« pa že bežijo, ker jim naši že mečejo na glavo mine,iz njihovega lastnega minometalca. Še nekaj časa streljanje, nato pa nastopi mir. Dani se. Gledam po vasi. Tam leži tolovaj z razbito glavo, tu spet nahrbtnik, povsod, kamor pogledam, sama rdeča zapuščina. »Joj, glej, še pojedli niso, kar v kotlih so nam pustili,« vpije Cene in že obrača kotle okoli in stresa iz njih neslani močnik po dvorišču. Raketa. Gremo domov. Ko pridemo na cesto, se zberemo in pregledamo plen. Imamo 23 ujetnikov, med njimi eno »tovarišico«, 32 sem jih naštel mrtvih, dobili smo 18 konj, i težki minomet s štirimi zaboji min, rezervno cev, težko bredo, 40 pušk, 1 lahko strojnico, telefon, pisarno »III. bataljona Vlil. brigade in več nahrbtnikov. Pred nami gre Vinko in nese visoko dvignjeno »bataljonsko« zastavo. Zraven njega pa koraka Jože in igra na zaplenjeno hramoniko. Krenemo proti Laščam domov. Ljudje nam ob poti ploskajo in od veselja ne vedo, kaj bi naredili. Ko pridemo v Lašče, ee zberemo okoli spomenika pisatelja Levstika, čigar ime nosi tudi »brigada«, kateri smo zadali danes rano, ki je ne bo megla zaceliti. Za mano stoji star možak. Zgrbljen je že, ampak danes je vesel. Prav počasi pripoveduje svojemu sosedu: »Vidiš, jest sm ti znijeraj povuru, de bo enkat f er tik. Viš. pr Levstkom 'ppomeniki se je ta »brigada« zapačjela in pr njem se buo Uidi končala. Ja, ja, mije saje rajs najkaj pomajnja«. Res je tako, sem (»i mislil tudi jaz pri sebi. Ako jim zadamo še en tak udarec, pa gre »VIII. brigada« po vodi. Drugič kaj več. Po najnovejših poročilih se je »tovariš« Daki poročil s »tovarišico« Pirkovič Marijo — znano komunistko iz Velikih Lašč. Poroka je bila kar v gozdu pod hrastom in jo je odobril »vrhovni komandant« tovariš Tito. Tako se godi komunistkam... Ujeti hadoljevski vojak, ki je bil pri tolovajih, je dejal: »Še jaz, ki sem grd, ušiv in umazan ko svinja, sem v primeri s '»tovarišicami« naravnost gospod, če ne angel. Ko pride dekle k tolovajem, jo vzamejo gospodje tovariši v ,štab‘. Ko ni več za rabo, pa gre v četo ter jo tam kot kak drugi bandit.« To v tolažbo ljubljanskim mamicam, ki mislijo, da se njihovim hčerkam, ki so v gozdu, godi kakor groficam. »Politični komisar 8. bat. VIII. brigade« Gobec je izjavil, da se bodo morali na vsak način znebiti »teh prekletih bab« iz rdeče vojske, ker niso več za rabo... Lepa bodočnost tovarišic v »svobodni Sloveniji«. Protiletalska zaščita To znaku alarmn je prepovedano gledati skozi okna, postajati po balkonih, dvoriščih in voiali. Nadzoruj od časa do (asa tam, če 1» zatemnitev v tvojem stanovanju v redu. Pojdi iz hiie in se propričaj, če iz etano-van.ia no prihaja kaka svetloba. Poškodovane zatemnitvene naprave popravi takoj. Nespametni ao oni, ki se smejejo tistim, ki se vestno drie navodil za zaičito pred letalskimi napadi, ker se ravno njim lahko zgodi, da bodo bridko obžalovali avojo neumestno junaštvo ln vsevodnost. V zaklonišču naj bo obnaSanje posameznika Se bolj pazljivo, ker so ljudje nervozni in nestrpni. Vedno misli na to, da ne storiš svojemu bližnjemu ničesar, kar ne bi bilo pov&eči Tebi samemul Vpitje, sprehajanje, prerivanje, neumestne šale ne spadajo v zaklonišče. AH niste pomislili, da drugim ovirate vstop v zaklonišče, če m postavite pred vhod z namenom, da v avojo zabavo nadzirate. kdo vse prihaja v zaklonišče. Zavedajte se, da če v devetlndovedeaetih primerih morda ne bo dejanskega napada sovražnih leta), se enkrat lahko zarodi, da bo zarea. Zato ne Izzivajte usode in držite se danih navodili Predvsem takoj po danem znaku alarma v zaklonišče! V zaklonišču naj mlajlt odstopijo sedele starejšim, zdravi bolnikom ln moiki ženam, saj to Ja eno osnovnih pravi! dobra vif ^4*1 E. Polfikj tem Vttdemfti (Zgodba ta atarib dni) 7. Kar pod gradom sc oglasi rog, ki tujca jim naznani, (ujca, ki poslal poziv je: »Kdo je, ki se mi ubranil« — Pa so tujca povabili, ®aj prijezdi na ravnino, da bi videli, če res je, kar del on je in ne vino. prijezdi vitez zali v polni bojni zdaj opremi ua navzočne se obrne z besedami le-temi: ‘Pevec bil je v našem gradu in vsem nam zapel je pesem tako čudno, da do danes tako čudne slišal niseml Baje vitez višnjegorski B sedla vsakogar zažene; radoveden sem, če on bi * sedla vrgel tudi mčne. Mene, ki sem vajen konja, "'ene, ki sem vajen boja, 'n ki v strahu pred nikomer "e trepeče duša moja!« — Višnjegorski pa mu reče: »Bojeval dnes nisem boja! *o pa samo radi tega, ker navada to ni moja, da bi bojeval se z gosti! Toda s tabo, močni tujec, bom se in zato oprosti, te vrgel bom raz konja! A če padeš po nesreči B* nikar ne srdi name. če obležal boš tam v sečil« »Hahaha!« zakrohota se vitez tujec na vse glase. »Nič ne boj se, Višnjegorski, zame, temveč boj se zase!« — fa odide Višnjegorski J" za boj se preobleče..i Ko prijezdil je na žrebcu, ki se v srebru je lesketal, zadonele so fanfare >u zapeli so rogovi ter navzočnim oznanili, da začne se boj spet novi. Pa sta viteza si segla za pozdrav v roki premočne. Spet zapele so fanfare v vroči poldan glase zvočne. Viteza brž pohitela fta n« svoja tja prostora in od todi se pognala drug sta v drugega kot nora. |n ko skupaj sta zadela, iskra se je ukresala; kil naval tako je strašen, da oba bi kmalu pala. poženeta iznova konja k novemu spopadu, da se streslo je ozračje jn zidovje v močnem gradu. Ko sta skupaj spet zadela, tujec komaj še zdržal je, da ni vrglo ga iz sedla. Pa še v tretje navalita dnig na drugega z vso silo, a ob tem navalu nekaj ®tra§nega se • rgodilo; b°)no kopje Višnjegorca Po oklepu je zdrselo, 'ujca drznega pod šlemotn p vrat globoko je zadelo... adel tujec je raz konja, iz rane se je vlila, rana v vratu je globok«. 'Jfašna, težka, smrtna bila... ‘tezi so priskočili ielezia ga odvili, P* >e silno začudili, «o so v tujcu izsledili “juleikega gospoda sina, 1 Uteha je edina a.remu očetu bila, 8 'e daleč zdaj od doma boju strašnem kri prelila ... \*esto slavja in veselja, f!*d je ia]ost napolnila, 81 Pri priči brž je goste J* vse kraje razpršila ... ^Si dan pa so mrliča • * voz grajski naložili .. S* v žalostnem sprevodu '* do Smlednika vozili. K n a j g f o «S v e f o v ©» knjigo Mehanika vsakdanjega življenja marsikdo uporabil kot pozno knjigo za tehnična in mehanič-w ^Prašanja, saj so v njej takšna ni ®.a.nia razloženo na kar moč predan* ln u.mUiy način. »Mehanika vsak-noI!x življenja« razlaga zanimive in Vs»ifne P°jave' ki jih človek srečuje sl", trenutek v svojem življenju; na ehernem koraku dom Razvoj in delo komunistične »Osvobodilne fronte« v Dravljah ia, na cesti, v vib, itd- kni'R« krase tudl šte- >,:* preproste slike, ki pojasnjujejo San« besedo. S knjigo bo vžak bralec gotovo zadovoljen. Naročite se na »Svet«! ~ ^fočniške cene so; broširane knjige *ir, zn dijake 20 lir in vezane 40 Ur. Ul OGLASI Ob izbruhu sedanje vojne se je vsem ljudem zazdelo, da bomo še marsikaj hudega doživeli, preden se bo vojna končala. Vedeli smo, da deluje neka podtalna komunistična organizacija, kar smo sklepali iz napisov, ki so se dan za dnem vrstili na betonski cesti Ljubljana — Kranj. Takrat je izgledalo, da v Dravljah in okolici ni dosti članov te organizacije, kajti pred vojno je bilo v Dravljah le Prosvetno društvo, Gasilno društvo in Narodna čitalnica. Zadnja leta se je v naš kraj naselilo mnogo tujcev, ki so sklenili prijateljstvo z domačo inteligenco, ter skupno udarili po miroljubnih domačinih nižjega sloja. Ne moremo pozabiti, kako pogosto so se sestajali advokati, prokuristi, učitelji in Uradniki in na teh sestankih sklenili marsikaj za Draveljce usodnega. Vedno pa so bili na teh sestankih navzoči. Stari partijci iz Dravelj in okolice. 2e v bivši Jugoslaviji so se v našem okolišu pokazali vidni člani Komunistične partije, ki so neprestano agitirali za komunizem ter širili propagandni material. Za to je zvedela tudi takratna policija ter napravila preiskavo pri partijcu Zibelnik Pavletu, kolarskemu pomončiku iz Žapuž, kjer je našla mnogo propagandnega materiala. Tedaj so razkrinkali tudi Zibelnikove sodelavce. Zibelnik je bil takrat obsojen na 1 leto ječe. Po prestani kazni je navidezno miroval, v resnici pa je dajal smernice komunističnemu društvu »Vzajemnost«, ki je ta čas že zelo dobro razpredlo svoje mreže. Imelo je pogoste sestanke v gostilni »Slepi Janez« v Žapužah. Ob razpadu Jugoslavije, zlasti pa ko je izbruhnila vojna med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, so člani tega društva začeli javno agitirati za komunizem toda ne več kot društvo »Vzajemnost«, ampak kot »Osvobodilna fronta«. Ko se je torej ustanovila OF, so ti ljudje začeli organizirati in terorizirati vse tukajšnje prebivalstvo. Zbirali so za komuniste može in fante, orožje, obleko, hrano, denar itd. Na vsakem vogalu, gostilni ali trgovini si naletel na nabiralca za OF, ki te je takoj vprašal, ali si že organiziran, ali imaš orožje, vojaško obleko in podobno, in da to takoj oddaš njemu za komuniste Tem partijcem in organizatorjem OF so sč takoj pridružili in s prisego obljubili sodelovanje rdečkarji, ki so zaposleni po raznih delavnicah v Ljubljani. Precej slabo se je pri nas izkazala tudi tako evana »nacionalna mladina«, ki je sedaj dobro zastopana v hribih, medtem ko doma dobro delujejo terenkc in terenci, ki imajo močno oporo pri neki presiti trgovčevi družini. Dobri delavci za OF so tudi hinavci, ki hodijo prav pridno na kor prepevat, medtem so pa z dušo in teselom za OF. Posebnost v Dravljah je skupina proučevalcev »nove vere«, ki bo po njihovi izjavi začela oznanjati svoj nauk šele po končani vojni, sedaj pa ima ta skupina le sestanke. Naj nam ti »novoverci« ne zamerijo, če jim povemo, da smo tudi mi tako pametni, da vemo, da ta vera ni nič drugega kot vera v OF. Omenimo naj še, da je te »novoverce« do nedavnega izdatno podpirala Rdeča pomoč. Izredno visoko pa se je v komunističnih vrstah povzpel neki domačin, ki so mu partijci rekli »duhovni oče«. Prvi komunistični sestanek in tudi še več naslednjih so bili v gasilskem domu v Dravljah pod okriljem Gasilskega društva. Na teh sestankih se je najprej organizirala nabiralna akcija za komuni- T. 8. IZPRIJENA KRI (Odlomek) Zloiljlvt »loj« M vrt in taktonlli* *kor tudi vsakovrsten rezan In tesen les d°hlt« v skladišča mri ra z t »Mered« v Url-noidrevnlški alloi (zn Cakreroo). Dve leti je že od takrat... Kakor lepa deklica ee je prebujala zemlja v novo kipeče brstenje. Njen topli, mamljivi duh je splaval preko trat in gozdov. Drevje še sicer ni toliko ozelenelo, da bi ee sončna luč ne mogla med vejami prelivati na tla v zlate lise, toliko pa že, da se je lepko listje ponujalo raz vsako mejo. Ptički so ee poženili in si pletli gnezdeca na cvetočih jablanah in v živih mejah. Stari Grčar se Je ve« popoldan grel na soncu pred jtišo. Res da ni čutil kake posebne slabosti, orati pa le ni mogel več. Saj je poskusil, pa ni šlo. Topli vzduh zemlje ga je upijanil in plug ga je zanašal. Moral je pustiti. Pa tudi sin mu ni pustil, da bi ee pri sedemdesetih letih še ubijal. Zaslužil si je počitka in potreben ga je tudii bil. Pa mu je bilo kljub temu težko. Ogledoval je hišo in hleve. Spominjal se je, kako je bila ta hiša vsa zanemarjena in revna, ko jo je dobil od očeta. Ni ga sicer dolžil zapravljivosti — to Grčarji niso nikdar bili — gospodar pa tudi ni bil. Samo toliko je držal, da se ni vse razlezlo in da mu ni streha padla na glavo. Da bi pa kaj pridobil ali izboljšal, tega pa ni imel. Trdo je bilo treba delati, večkrat ponoči, da je Grčar prenovil hišo, postavil nove hleve, nakupil vozove in poljsko orodje in še par konj. Uredil je polje, dokupil travnike in še ni miroval. Se to in ono je hotel, pa so ga leta prehitela. Vse življenje je delal kot živina. Zemlja mu je pila kri in izžela njegovo telo, pa je tudi tisočero vračala. Bog ga je blagoslovil s krepkimi, dobrimi otroki. Kaj je hotel še več? S tihim zadovoljstvom je gledal na polje, kjer je Jakob oral. Z lahkoto je dvigal plug in ga zastavljal na začetku njive. »Kot hrast,« je bil ponosen stari. »Vsi Grčarji so bili taki že od nekdaj.« Plug se je zdaj pa zdaj zabliskal v soncu. Temna prst se je prevračala, se drobila in se kadila v vroči strasti po semenu, da ga v tihem in bogatem snovanju zaredi v novo življenje; Pod vasjo so živo zelenele trate. Marjetice in vijolice so vabile. Metulji so se pozibavali od cveta do cveta. Češnje so bile vse v cvetju in jablane so odpirale rdeče popke. Otroci so se igrali poleg njega in nabirali rože. Ptički so žvrgoleli na cvetočih vejah. V hiši je pela Minka. Dišalo je po sveži zemlji, po zelenju in cvetju. Vse je oblivala sončna luč. Mlado življenje je pelo im vriskalo v kipeči sreči. To je bilo Grčarju življenje. Z naravo ga je občutil, z naravo živel, v solzah im smehu, v trpljenju im užitkih. Vse drugo je bilo zanj narejeno, je bilo laž, ne pa življenje. Stari Grčar je bil srečen kol še nikoli v življenju. To je bilo plačilo za znoj in trpljenje, ki ga je posvetil zemlji in Orčarjevi krvi. Tople 6apice so ee poigravale z njegovimi belimi lasmi. Oči so mu žarele. Smehljal se Je in užival srečo, ki je ni nikoli pričakoval. Gledal je nakopičeno lepoto življenja im se ni mogel ločiti. Kakor da bi jo videl paslcdnjl-krat... Nič ni slišal, kdaj je mati poklicala otroke v hišo in kdaj je zvon zapel avemarijo. Sele kose je Jakob ustavil s konji na dvorišču, ee je zdramil. »V hišo pojdite oče, da se no prehladite,«, je Jakob ljubečo skrbel zanj. Stari je vstal. Ko je šel mimo konj, se je za trenutek ustavil. Od Jakoba im živine je puhtel vonj po znoju im zemlji. S sinom sta ee spogledala, se nasmehnila in 6tari je odšel v hišo. Srečen je bil, pa vendar nekoliko žalosten, da je moral zemljo, ki jo je tako ljubil, prepustiti sinu. Rad bi ji še gospodaril, rad užival njeno zvestobo, pa so mu pošle moči. Gospodarji ee menjavajo, zemlja pa ostane. — Z roko je zamahnil, kakor da bi hotel odpoditi sebične misli. Vzel je Janezka na kolena in ga ujčkal. To je bilo zdaj še edino njegovo delo in veselje. Podlesnikov France je na moč hitel z večernimi opravki Kar koli je kdo z njim govoril, ali ga vprašal, ga je zadrževala Njemu pa se je .mudila Nocoj ni imel časa govoriti z vsakim. Koliko ee je moral krotiti, da ves teden ni šel h GriSarjevim. Zdaj pa ni mogel več vzdržati. Strašno dolgo že ni videl Minke. Tako rad bi vedel, kaj dela in če kaj misli nanj. Pri večerji je prvi odložil žlico in nestrpno čaka), da bi končali še drugi. »Ne boš več? Kaj pa sd nocoj tako vihrav?« ga je vprašal oče. Sestri sta ga hudomušno pogledali in se nasmehnili. »Sobota je,« je prijazno pojasnila mati. Vsi so se smejali. Kar naj se, si je mislil France,-samo da nimajo nič proti. Po večerji je stopil na vrt. Utrgal je nekaj vijolic in jih vtaknil za klobuk. Nato je poln srčnega nemira odšel po cesti. Koruzni močnik je nocoj Drčarjevim močno teknil. Otroci so ee mašili z njim na klopi pri peči. Da ne bi budil preveč nevšečnih spominov, 60 prazen 6tol odrinila od mize k steni. Jakobov brat Tone je še do nedavnega sedel na njem. Potem je zginil, da niso vedeli kam. Pol leta je že bilo temu. V zadnjih letih ni kazal veselja do dela in do zemlje. Osoren je postal in se odtegoval domači skupnosti. Zadnje dni pa ga sploh ni bilo skoraj nič doma. Pa še tedaj, ko se je ves mrk privlekel od Bog ve kod, je zganjal surovosti do vseh. Potlej pa je zginil. Nekateri so vedeli celo povedati, da je šel v gozdove v neke prostovoljce, v neko narodno vojsko ali kaj. Na vse to je imel stari Grčar en sam bridko trd odgovor: »Bedak!« Doma niso o Tonetu nikoli govorili Po večerji je Rezka, ki je bila Jakobu ljubeča in zvesta žena, Orčarjevi domačiji pa na moč dobra gospodinja, pospravila mizo. Stari si je prižgal pipo. Minka pa se je usedla k odprtemu oknu, kakor da nekoga pričakuje. Petrolejrka je visela s stropa in prijetno osvetljevala sobo. Jakob je začel z očetom razgovor o delu v prihodnjem tednu. Pozneje je prisedla še Rezka. Otrooi so se igrali pri peči in brezskrbno čebljali. V domove je legal čas nedeljskega počitka. Na vasi je nekdo polglasno žvižgal. Minki se je srce prijetno vznemirilo. France se je pri Grčarjevib počutil že toliko domačega, da je kar vstopil. Privoščil jim je nekaj prijaznih besed. V daljši pogovor se z njimi ni hotel spustiti. Vzel je stol in prisedel k Minki, ne da bi se še zmenil za druge. Pa mu niso zamerili, saj so vedeli, da zaradi njih ni prišel. »Dober večor, Minčekl« ji Jo šepnil. »Bog daj, France,« je dahnila. Zunaj je bila mirna noč. Neho je bilo fiosuto z zvezdicami. Greda pod oknom e dišala po vijolicah. Po tratah pod vasjo so cvrčali murni V Živi meji je žvižgal kos. »Veš kaj, Minka?« jo je vprašal France. »M-m?< ga je toplo pogledala. »Lepa si, Minka, in ljubka, veš to?« ji je šepnil na uho. »0, ti —< je rahlo zardela in mu položila glavico na ramo. Objel jo je čez ste. Da bi pa bili krili pted oblastjo, so si znali za to delo pridobiti tudi za sedaj pokojnega predsednika gasilske čete, da jim je dal na razpolago gasilski žig in svoj, njim dragoceni podpis. Zanimivo je bilo takrat videti, kako so takrat pobirali denar po Dravljah člani KP z nabiralno polo gasilskega društva, čeprav niso bili nikdar prej in ne pozneje člani kakega Gasilskega društva. Razen tega so bili sestanki OF tudi pri neki drugi osebi, kjer se je med drugim sklepalo o likvidaciji nekaterih, njim nevarnih oseb. Teh sestankov se je udeleževala tudi znana oseba, ki je za izvršitev likvidacij marsikaj pripomogla. V vsem tem času pa so nabirali može in fante za komuniste. V Dravljah, Podutiku in Glinci sem jim je to v precejšnji meri posrečilo, saj je od tod odšlo čez 50 moških in žensk k tolovajem Ti so potem s pomočjo komunistov iz dobrovske občine ustanovili na Toškem čelu in Hru-ševem »Dolomitski odred« s krvoločnim komandantom Babnik Francem iz Dravelj na čelu. Pomagala sta mu domačina brata Marenče Anton in Stanko. Njihov politkomisar je bil prosluli Velkavrh iz Vrhovcev. Ko so tako imeli draveljski vodje komunizma svojo oboroženo vojsko v bližnjem Toškem čelu so začeli z likvidacijami in umori poštenih in narodno zavednih ljudi. V zvezi z domačimi terenci so se kot drugod tudi pri nas pričeli umori. Prva žrtev je bil nepoznani dimnikarski pomočnik Nemec Anton, katerega so ustrelili mesec« januarja 1942 pri draveljskem pokopališču. Kmalu nato pa skoraj na istem mestu brivca Rožiča. V »Slov. poročevalcu« so potem napisali na kratko: »Likvidirali smo izdajalca Nemca in Rožiča«. Kaj in koga sta ta dva izdala, še danes nihče ne ve. Meseca marca pa so na stanovanju v Kosezah postrelili družinico delavca Čuka. Ali je bil dveletni otrok tudi izdajalec...? Tega takrat »Slovenski poročevalec« ni napisal. Meseca novembra 1942. »o komunisti z domačinom Zibelnikom na čelu prišli k čevljarju Dermastji ter mu pobrali več parov čevljev in usnja za popravila. Noč za nočjo so terenci iz Dravelj in okolice mazali zidove hiš v Dravljah ter s 6vojimi znanimi napisi povzročili, da so naslednij dan Badolievci s krampi odstranjevali te napise. Ker se je komunistični teror iz dneva v dan stopnjeval tudi drugod, so ba-doglievci začeli z blokadami in odvozom ljudi v internacije Tudi Dravljam in okolici zaradi tolovajskih podvigov ni bilo prizanešeno. Imeli smo dve blokadi, in sicer dne 28. maja 1942 in 9. julija 1942. Od obeh blokad so savojci odpeljali v internacijo čez 150 ljudi, od katerih se jih nekaj še ni vrnilo, nekaj se jih je na povratku pridružilo tolovajem, kjer sedaj iščejo »raj«, ki ga bodo prej ali slej dobili (I?), nekateri pa so od slabosti v taborišču umrli. Pri teh blokadah smo lahko prvič videli sodelovanje med badoglievci in komunisti. Mladi komunist Ocvirk Rudolf 6e je naveličal življenja v hribih ter se ponudil badoglievski vojski. Videli smo ga v uniformi kraljevega častnika voziti se z avtom po Dravljah in ovajati poštene ljudi, katere so potem savojci odvedli v internacijo. Vprašamo vas, kdo je potem izdajalec...? Poleti 1942. so komunisti nadaljevali z umori poštenih mož in fantov iz Dravelj in Gline. Na zahtevo terencev iz Gline so v začetku meseca junija odvedli v gozd Jovana Nika, Winklerja Jožeta in Zibel- nika Franca. Vse tri so po groznem mučenju ustrelili pod Toškim čelom. Pri teh umorih je sodeloval prosluli krvolok Babnik Valentin, tekstilni mojster iz Gline. Dne 24. junija so ponoči nasilno odpeljali v gozd zastopnika Vzajemne zavarovalnice družinskega očeta Šimnovec Jožeta in ga na zahtevo terencev ustrelili na Debelem hribu pri Dobrovi. Istočasno so odvedli v gozd in tam ustrelili mehanika Jajčnik Janeza, Nekaj dni nato so znesli svoj bes nad ubogim brusačem Bernik Ignacijem iz Žapuž ter ga dobesedno razrezali nekje nad Podutikom. V začetku septembra 60 odvedli delavca Pesjaka Franca ter ga nekje pod Toškim čelom ustrelili. Ko so domači fantje nekatere izmed teh odkopal, so jih našli samo v pomanjkljivem spodnjem perilu, dočim so jim tolovaii pobrali vso obleko, ure, denar in dokumente, ki so jih imeli s seboj. Na vprašanje, zakaj »o morali ti junaki umreti, imamo samo ta odgovor, da niso hoteli biti izdajalci lastnega naroda. Nam pa naj bo v tolažbo zavest, da poznamo morilce in njihove prišepetovalce. Znano nam je tudi to, da so pri teh grozodejstvih sodelovale tudi domače ženske, terenske zaupnice, obenem pa badoglievske ljubice, brez katerih tudi pri nas ni šlo. Če si se kljub savojskim patrolam pomladi 1942. upal zvečer na cesto, si morda naskrivaj pobral letak, ki so ga izdali komunisti, ki je grozil v6em ženam in dekletom, ki se vlačijo z badoglievci, da jih bodo ostrigli, ali pa se jim bo zgodilo še kaj hujšega, če se ne prenehajo družiti z badoglievci. Odgovor na to, je bilo še pogosteje ljubimkanje s temi vojaki. Kljub temu pa se do danes od komunistične strani nobeni teh žensk ni ničesar zgodilo. Nekaterim v veselje, drugim v žalost, Dravljam pa v rešitev je prišla 1, decembra 1942, k nam Vaška straža, ki se je vselile v hišo partijca Zibelnik Pavleta ter jo primerno utrdila. Takoj naslednji dan pa so posadko že napadli tolovaji. Napad je vodil sam Zibelnik, ki je izpodletel kljub maloštevilni posadki, ki je takrat doživela svoj ognjeni krst. Meseca aprila 1943. so Badoglievci odpoklicali dve tretjini posadke Vaške straže iz Dravelj za neko akcijo proti tolovajem nekje na Dolenjskem. O tem pa so domači terenci takoj obvestili komunistični dolomitski odred, ki je to priliko izrabil ter napadel meinarijo v Dravljah. Poskušali so zajeti posadko ki je še ostala v vojašnici, toda ta se je izvrstno branila in vzdržala. Ni pa mogla napraviti izpada, zato se je komunistom posrečilo obkoliti mežnarijo. S pomočjo oboroženih domačinov so hoteli vdreti v stanovanje cerkovnika Kunovarja, kar pa jim ni uspelo. Zato so pa vdrli v hlev in pobrali iz njega vso živino in perutnino. Ob tej priliki sta bila ubita dva tolovaja, ki pa so ju odpeljali s seboj. Prišel pa je žalostni 8. september ko se je morala posadka Vaške straže umakniti. Takrat so oživeli terenci, ki so branilcem Dravelj pljuvali v obraz in jih na vse mogoče načine blatili in zasmehovali. Mislili so, da je prišel njih čas. Toda zmotili so se, mi pa smo si jih dobro zapomnili. Danes pa to Dravlje v varstvu dobro oborožene in izvežbanc čete domobrancev s priljubljenim poveljnikom na čelu. Pošteni ljudje se zavedajo, da je v domobranstvu edina rešitev za slovenski narod, zato pozdravljajo vsak njihov ukrep. Zlasti všeč Draveljcem je bilo prvo protikomunistično predavanje odnosno zborovanje na praznik sv. Jožefa, kjer se je odločno poudarilo namen domobranstva za bodočnost naroda. Zborovanja se je udeležilo tudi nekaj grešnikov iz vrst OF, ki so imeli priložnost slišati med drugim tudi to, kako ee da ohladiti njih vroče glave. rame in jo božal po roki. Zazrla sta 6e skozi okno. Preti hišo je stala pomladna noč, vabljivo topla in sanjava. Temna tenčica je pokrivala vas in polja. Njeni mehki, maziljeni lasje so vreli skozi okno in jima padali v naročje. Čudovito lepo jima je bilo pri srcu. Nič več na svetu »i nista želela. Bila sta erečna — Stari Grčar je od zadovoljstva predeval pipo po brezzobih ustih in se smehljal. Pa sam ni vedel, čeea je bil bolj vesel, ali erečno ljubezni svojo Minke, ali pa prav tako srečnih spominov na svojo miadoet. Okoli enajstih so na spodnjem koncu vasi zalajali psi. Tudi na gornjem koncu, ki je bil bliže gozdu, so divje renčali in se trgali na verigah. Grčarjovi so postali pozorni, a resno se ni nihče vznemirjal. Le to se jim je čudno zdelo, da ni bilo slišati nikakega ropota ali Človeškega koraka. Napeto «o poslušali. Psi so divjali vedno bolj. Tudi v so-sednji vasi že. In potlej po vsej dolini. Pasje lajanje se je v plazovih trgalo iz vasi in turobno odmevalo, dokler ni nekje daleč onemoglo zamolknilo. V Grčarjevi biči je vse močno zaskrbelo. Minka ee je plaho stisnila k Francetu, ki je napenjal oči, da bi videl, kaj se godi na vasa. Stari Grčar je odložit pipo, ee na pol obrnil proti oknu in z odprtimi usti poslušal. Jakob in Rezka sta so gledala kakor v temnih slutnjah. Otroci so utihnili in zlezli na klop, od tam pa na peč. »Za božjo voljo, kaj pa je nocoj?« ee je dvignil stari. Nihče mu ni odgovoril, čeprav je morda kaj slutil. Grčar je nekaj časa postal, potlej jo vzel klobuk in prijel za kljuko pri vratih. * Jakob ga Je ustavil. »Ostanite, oče, ne hodite ven! Bom že jaz pogledal, če bo kaj.« Še sta bita pri vratih, ko je na rasi nastal nenaden hrup. Nekaj moških je surovo kričalo, Ženske so glasno govorile, kakor da bi prosile. Grčar je še trdneje stisnil kljuko in se hotel pognati skozi vrata. Jakob ga je s silo zadržal. Zdaj je pristopila še Rezka in ga prosila, naj bo pameten in naj ne hodi nikamor. Stari pa si ni dal dopovedati. Gospodar vendar mora pogledati, kaj se godi okoli njegove hiše. Kdo bo sicer branil njegovo imetje pred zlikovci, če ne on sam? Vedno glasnejši so postajali in stari je bil čudovito žilav. Otroci na peči so začeli kremžiti obraze. »Mama, mama,« so polglasno jokali. Vpitje na vasi je naraščalo in ee nenadoma približalo prav za sosednje hiše. Razločno se je slišalo preklinjanje in pretepanje. Ženske so obupno jokale in prosile: »Pustite jih! Usmilite 6e ubogih mater!« »Vstran, svinje!« so rjoveli moški, katerih glasov ni bilo mogoče spoznati. France je opazil, kako sta dve senci planili izza vogala sosednje hiše za živo mejo, ki je obkrožala Drčarjevo dvorišče. Minka je prebledela. France je vstal in se umaknil od okna. »Komunisti!« je bruhnil in ostal na mestu kot pribit. Stari Grčar je široko odprl oči. Roka mu je zdrsnila s kljuke. Nekaj korakov so je opotekel v sobo in za hip obstal. V težkih slutnjah se mu je obraz nagubal. Počasi je sklonil glavo in s po-bešenimi rokami poslušal. Zase se ni bal. Saj od Življenja ni imel več kaj pričakovat.:. Storil |e vso, kar je bila njegova dolžnost pred Bogom in pred Grčarjevim rodom. V kratkem bo tako ali tako moral oditi. A da bi žilav Grčarjev rod, zdrav in poln življenjske sile kot zemlja, umrl in si nikdar več ne opomogel, tega se je bal in to ga je strašno bolelo, ln kaj jim je bilo zdaj storiti? Na.i bi 60 branili? Kako in s čim? Ali naj bi zbežali ia «• vtaknili, da Jih ne bi našli? A tvoje zemlje,, ki je stoletja redila ta rod im niu bila zvesta, niso mogli zapustiti. Kje je bila pravica, da so imela zločinci proste roke, poštenjake pa so tepli dvojni iapri-jenei! — Naj se je še tako trudil in napenjal možgane, rešilne poti ni mogel najti. Minka se je tresla kot šiba na vodi. Vprašujoče je gledala Francetu v oži, da bi videla, kaj namerava storiti. Jakob je tolažil ženo in ji priporočal otroke, ki so vedno glasneje jokali in se tiščali v kot na peči. Medtem se je vpitje izza sosednjih hii približalo pred okna Grčar je ve hiše in na dvorišče. Komunisti so surovo križali in kleli, ženske so obupno jokale in prosile, pa vse zaman. Psi so besneli, kakor da bi se hoteli raztrgati na verigah. V Grčarjevo okno je priletel kamen in se z votlim ropotom zakotalil staremu Grčarju pod noge. Okno se je sesulo, šipe so zazveniale po tleh. Grčar se je zganil, premaknil pa se mi. Minko so polile solze. Otroci so klicali mamo, ki je vsa bleda in z odprtimi usti strmela v raizbito okno »Kje se skrivate, Grčarji? Pridite ven, svinje! Pijavke gruntareke, nenasitne! — Doslej ste živeli vi, zdaj začne pa revež!« je na vse grlo kričal nekdo na cesti. V hiši se m nihče oglasil, nihče premaknil. »No, stari Grčar, Se nisi zunaj? Se niti preril dovolj zemlje, prekleti krt! Pa tvoj hinaveki Jakob? Se vama ne ljubi iz svinjaka? Pretoplo sta ti postlala. — Nočeta? Prav. Kar ostanita pri svoji gnusni zalegi. Vedita pa, da sta s tem zapečatila usodo vseh, ki so v hiši. — Dobili vas bomo, niso vsi hudiči I« »Smrt ljudskim pijavkam! Smrt izdajalcem!« je zatulilo nekaj moških glasov. Hrup se je nenadoma polegel, Cez Grčarjevo dvorišče je bilo slišati hitre korake. Potlej je bilo za trenutek vse fcbo. V hiši je bila smrtna tišina. Grčar je položil razpokano dlan na vroče čelo in iskal krivdo, ki so mu jo očitali in za katero naj bi bil tako strašno kaznovan. Ali je to krivda, da človek s poštenim delom živi? Kdo mu lahko dokaže najmanjši očitek? Ali je to krivda, da je čez petdeset let z znojem in z lastno krvjo gnojil svojo zemljo, da mu je bila po molitvi in nečloveških naporih od Boga blagoslovljena? Če je tako, potem je bil seveda kriv, da je nekaj imel. In komu to ni prav? Kaj pa, če je... Zaslutil je nekaj strašnega. Zamajal se je in opotekel k mizi. Kot bre* moči je padel na stol in naprej grebel po svoji pameti. Strašne misli so se mn zavozlja-vale vedno bolj. Jakobu se je oče smilil. Sitar je bil in tolikega trpljenja ne bo prenesel. Stopil je k njemu in ga prijel za roka »Ne bojte se, oče. Božja volja naj se zg«*ii! Kakor vedno v življenju.« Stari j« prikimal, rekel pa ni nič. Minka se je plašno ozrla po oknih. Rahlo je le upala, da je bilo končano. Skozi okno, ki je gledalo na dvorišče proti hlevom in skednju, je zagledala tri majhne lučke, ki so te nenavadno hitro večale. Kmalu se je v njihovem svitu razločno videla slamnata streha hleva, bele stene in dvorišče, preko katerega je pravkar prhnila senca za živo mejo ob eeeti. Prsi so se ji viharno dvigale. Iz široko odprtih oči ji je planila nova groza. »OČe, pri nas gori!« je zavpila. Kot bi ustrelil, je pognalo starega pokonci. Obrnil te je proti hlevom in se zgrabil za glavo. »Moji...!« je divje zatulil in te pognal k vratom. »Oče!« se je ustrašil Jakob. Grčar pa je bil že zunaj. Jakob je tkočil k oknu in med rožami gledal za njim. Na vati, med prvimi hišami, je zopet vetad nenavaden hrup. Hitro te je bližal Grčarjevi hiši. ■ France je treeoč se prisluhnil. Nekoga so pretepali. »Za božjo voljo vas prosim, pustite ga! Kaj vam je storil? Nimate nič srca? Puhtite ga!« je obupno jokala m prosila stara ženska. France je pogledala ekozi okno. »Jezik za zobe, baba. Vstran!« Nekdo jo je sunil, da je v onemogli bolesti padla v obcestni jarek. Svit ognja je postajal močnejši. France je v ubogi ženski spoznal svojo mater. Iz surove gruče te je utrgal žalostni moški glas: t »France! France! Reši te! Beži... beži!« »Moj oče!« je z grozo spoznal France. Stresel se je kot v krčih, stisnil pesti in se vzpel na okno. Hotel je planiti na komuniste in jih raztrgati na kose. Izza sosedovega vogla je počila puška. France je težko zastokal in padel vznak v sobo. »Bog! — France! Moj France! — Oh...!« je zavpila Minka im te vrgla k njemu. Otroci to kričali, da je rezalo v mozeg. Mamaaa-a-a! M»maaa-a-aU Rezka jih je spravila s peči k sebi na klop in jim sama vsa aolzna brisala solze. Po lepem rumenem podu je izpod Franceta pritekla kri in se nabirala v mlaka Minka je klečala ob njem in se mu sklanjala k obrazu. Solze so ji vrele iz oči in padale na Francetovo boleetno lice. Tenke prste inu je zarila v lase, mu stresala glavo in ga tako ljubeče klicala, da bi se kamen omajal. France se je zganil. Odprl je usta, kot bi hotel nekaj povedati. Težko je zahropel in iz ust se mu je vlila kri. Vedno boli je bledel, dokler se ni popolnoma umiril. Umrl je. Minka je brez moči padla na njegova prta in jokala, kakor joče človek, ki je izgubil srečo in z njo vsako veselje do življenja. Grčar je divjal Čez dvorišče proti ognju. »Stoj!« je zavpil nekdo. Ustavil te je in pogledal okoli tebe. Izza žive meje je bliskovito vstal moški s puško v rokah. Stari ga je pogledal. Obraz se mu je zdel čudno znan. Saj to je vendar... če se ni motil... Pomencal si je oči in 6e sklonil naprej, da bi bolje videl. Bilo je dovolj svetlo, da ga je spoznal. Nasproti sta si stala Grčar in sin Tone, ki je pred pol leta izginil. Staremu so se širile oči. Od grozne duševne bolečine se mu je zavrtelo. Zajel je polna pljuča zraka in bolestno siknil. »Ti...!?« Tone se je satansko nasmehnil in prikimal. »Jaz, jaz, grabež stari. Si bil že vesel, da me ne boš več videl, kaj? Kaj so tebi otroci drugega kot živina, ki ti zastonj gara na zemlji, v kateri si do vratu tičal vse življenje. Kaj je tebi za reveža in bedno ljudstvo. Samo zemlja, ta prekleta zemlja! Danes prihajajo novi časi! S starokopitneži je treba pomesti! K vragu te bomo poslali, da bo mladina svobodno živela! Na poti si nam ti in tvoja zalegal Hoteli ste zemljo. Nocoj je dobite, da vam bo v usta lezla. — Ti je težko, kaj? He — he — he.< Grčar je predobro vedel, da so mu minute štete. Krčil je pesti in jih dvignil. »Odpadnik!« je zarjul, da se je razlegalo po dolini. Pobesil je roke, sklonil glavo in govoril z Bogom. Tone te je zločinsko zarežal in dvignil puško. Kot bi blisk preeekal nočno temo, je v Jakobovi glavi zažarela misel na puško pod kuhinjskim podom. Ne da bi kaj pomislil, je skočil od okna in skozi vrata v kuhinjo. Minko je nenadni ropot vzdramil. S krvavimi očmi te je ozrla proti odprtim vratom. Opazila je, da Jakoba ni bilo več v sobi. »Jakob! Jakob!« je trgajoče klicala. Jakob je v kuhinji pograbil tekiro jn divje mahnil po podu, da bi čimprej dobil puško. Pot ee mu je vlil čez čelo. Odlomil je desko in izvlekel puško. 6e pogledal ni, če je dobra, tako neznansko se mu je mudilo. Potisnil je naboj v cev in tekel k oknu, kjer je prej stal. Zunaj je počil strel. Otroci so vpili na vso moč. Rezka se je bleda poslonila v kot med pečjo in steno. Onesvestila se je. Ves zasopel je Jakob pogledal skozi okno. Stari Grčar je ležal na dvorišču. Prepozno!! — Obupano je postavil puško na tla. Tone jo je znova polnil. »Tovariši; pazite na okna, da kak hudič ne pobegne! Jaz grem še po drugo | svinjo.« In je pomeril v okno, pri katerem je stal Jakob. Lonček z nageljni so je razletel po tleh. Jakob je jasno videl, da bo šel za očetom. Brat ga bo ubil, pa če se brani ali ne. Dvignil je puško. V boju te laže umre, je čutil. Porinil je cev med lončke nageljnov in jo prislonil. Z ostrim očesom je blisknil ob črni cevi in iskal njega, ki mu je stregel po življenju in je že ubil lastnega očeta. Našel ga je. Še zmeraj je stal ob živi meji in se zločinsko režal. Pritisnil je na petelina. Min,ka je zatrepetala in zavpila. Za ograjo pa se je prevrnil Tone. Dve senci sta zleteli na njegovo mesto. Še par korakov je bilo slišati in na Grčarjevem dvorišču je vse utihnilo. Precej za tem je počil strel iz Dolenčeve hiše na spodnji strani cesti. Potlej še eden Med hišami je zamrl glasen krik. Nastalo je nemirno beganje po vasi. Med hišami je padlo še nekaj strelov. Čez čas je vte utihnilo. Tudi psi, Le tu in tam je še kakšen žalostno zavijal. Jakob je pustil puško položeno na oknu. Čuden in mučen občutek, da je ubil Človeka, ga je tako prevzel, da je kot okamenel obstal na mestu. Napaden je bil. branil te je. Čisto prav je storil, t® je jasno uvidel. Dolžnost do žene in lati* vojaških stroikov In zato ni motel nttt vinarja odšteti v korist državne blagajne. Potem je skopaj * Antonijem odšel v Galijo, v Cezarjev stan. Verjetno je, da se je dogovoril z bančnikom Rahirljem, da mn je spravil na varno vsa darila, katera mu je nakloni) kralj, Ptolomeju pa ponovna osvojitev kraljestva In njegovo krvavo maščevanje ni prineslo sreče. Kmalu nato, 1. Sl. pr. Kr., je umrl. Prestol je zapustil svojemu še ne desetletnemu sinu Dioniziju ln starejši Iz. med preostalih sestra, Kleopatri, pod pogojem, da se takoj poročita. Da bi ju zavaroval pred presenečenji nemirnih Aleksan-drljcev, ju je z oporoko postavil pod varstvo rimskega ljudstva. Tako je oddelek Lucija Septimija' tudi po pokopu vladarja ostal kot telesna straža na dvoru. Toda Rablrlus je bil prisiljen nanaglo odstopiti In Izginiti nazaj v Italijo. Egiptovska narodna stranka je bila nanj ogorčena, fe bi sedaj, ko ni bilo več kralja, ki bi ga ščitil, še naprej praznil državno blagajno, bi hll ob glavo. V Rlmn so medtem njegovi sovražniki vzdignili obtožbo proti njemu zaradi utaje državnega denarja. Ako se ne bi sam pojavil zaradi obrambe, bi ga mimo neprijetnega javnega škandala doletela tndt zasega vsega bogastva, ki sl ga je bil nagrabil t nekaj letih. Preveč bi Izgubil, ako 1*1 pustil, da ga obsodba doleti v odsotnosti. Ob njegovem odhodu Iz Aleksandrije ni žaloval prav nihče. Visoki gospodje na dvoru so bili strašno zadovoljni, da je odšel tuji pohlepni minister, ki jim Je tako neusmiljeno konkuriral. Poslovni ljudje, ki so utrpeli največ škode, so se globoko oddahnili. Nekaj oškodovanih Aleksandrijrev, ki so imeli v rokah dokaze o njegovih slepa- rijah, so eel0 odšli v Rim, da bi kot priče nastopili na razpravi proti njuL . Brat In aeatra. Bil je čudovit par, ki se je v leto 5t. pr. Kr. r. nenadoma povzpel na prestol faraonov, Kleopatra je Imela nekaj nad sedemnajst let, njen brat Dlonislos pa deset. Ker sta vzrastla na pokvarjenem dvoru sredi nesramnih laskačev In brezvestnih lz-žemovalcev, sta oba kraljeviča ostala brez resne predpriprave za vladarski poklic. Prepiri na dvoru in očetova razuzdanost niso bili ravno vzgojni zgledi, a vtisi lz vstaje, bega in Izgnanstva so v njunem spominu zapustili neizbrisne sledove. Čeprav sl je deček nadel zveneče Im« Ptolomeja XIV., Je bil vendar Igračka v rokah dvorske trojke, ki sl je po Plskač*vl smrti prilastila vajeti celotne državne uprave. fianl te trojke eo bili: skopljenec Po-thelnos. neke vrste majordom, ki je vzgajal mladega Dionizija In je Imel še sedaj velik vpliv nanj; njegov govorniški učitelj Theo-dntos lz Klosa, eden številnih grških mo-droslovcev, kakršnih je bilo v Aleksandriji na kupe, ln egiptovski general Achlllaa, vrhovni poveljnik vojske. Skopljenec je bil satansko (loveče, ki je Ml hinavski, prekanjen ln strašno častihlepen. Modroslovec je bil dlakocepec brez vsakega nravnega čuta, vendar spreten govornik. General je bil brezobzirna najemniška duša, vreden svoje vojske, ki Je bila zvečine sestavljena lz najemnikov vseh dežela, neke vrste tajska legija, v katero so se zatekali grški in sirijski roparji ln uha-Jačl, rimski odsluženi vojaki ln judovski begunci. Prvi je bil glava, drugi Jezik, tretji pa roka te trojice. (Dalje prihodnjič.) Pisarji v starem Egiptu, so bili *e!o važen In potreben stan, kar Je spričo velike M. rokraclje vsega egiptovskega tlvljenja razumljivo. Vzgajali so Jih v posebnih šolah. Prizor Is take šole vidimo na gornji sliki. Egiptovski pisarji so delali sede na tleh. Pisali so od desne na levo In od zgoraj navzdol a tankim čopičem na zvitke li papirusovega ličja. Pisali ao a črno ln rdečo barvo, ki so jo pripravljali sproti. Zvitke so vezali v snopiče In Jih spravljali v torbe. Vsak pisar je okoli vratu nosil pečat z Imenom svojega gospodarja. S pečatom Je podpisoval listine. 8 DOSEDANJA VSEBINA Po izgubi prestola je egiptovski »ralj Ptolomej XIII. i«k*l pomofi Eri vodnikih rimsko republike. Do-il je rimsko priznanje, pa nič Teč, zato je napel vse sile, da bi pridobil vodilne politike tudi za vojaško pomoč. Pompeius in Cezar, tedaj vodilna rimska moža. sta že dolgo tet škilila na Egipt in mislila z njega osvojitvijo utrditi svoj in svo- tr stranke položaj. Toda na poti so »ili_ vplivni Katonovci, ki so smatrali vsak poseg v Egint 7,a npor proti bogovom in protiaržavno dejanje. Mimo teh dveh skupin je bila še tretja, v kateri je bil vodilna glava senator Cieero. Tudi ti so hoteli seči po Egiptu in ojačiti vpliv svoje stranke. Nastala je tiha tekma med Ponipejcm in Cirerononi. Pn i je za pohod proti Egiptu določil sirijskega namestnika Gabinija, drugi pa eilieijskega namestnika l.en-tula. Pompeius je dal Gabinijn navodilo. naj iztakne verjetno pretvezo in hitro udari, ker bo njegov prestopek vzlic uradni prepovedi sam znal opravičiti pred senatom. Nazadnje se je C.abinius odločil za pot v Egipt. Odločilno je bilo Cireronovo pismo lentulu. katero je v Italiji prestregel Ptolomejev zviti tajnik Ammonios. Cieero je svojemu prijatelju dejal, naj ndari v Egipt in prehiti Gabinija. Cc bo uspel bodo vsi pritrdili njegovemu nastopu, ako pa bo poskus spodletel, bodo velike težave. Vendar naj stori vse tako, da ho nspel. Ob tem spodboden je Gabinins naglo začel s pripravami. Stotnik Marcus Antoniu* je uredil preskrbo voiske za pot skozi pustinje. Ptolo-mej XII. pa je izluhtal verjetno pretvezo: morske roparje v egiptovskih vodah, ki da napadajo rimske 'T’ razlog je Kato sam na- vede^ Ptolomeiu in z njo opravičil svoječasno zasedbo otoka Cipra.t Ptolomej je Sel naprej in spotoma obiskal otroke v Tvrtt. Svoji rado-Verini hčerki Kleopatri je moral priznali, da je vojska rimska in da ji bo poveljeval ne on. marveč Rimljan. *«aj kasneje Je odprava krenila na pot. Pomožna mornarica se Je zbrala pred Tyr#m |n ptolemajo, da bi tam čakala tako dolgo, dokler kopenska vojska ne bi predrla črto obmejnih ntrdb. Ako so hoteli vdreti v Egipt, to morali polastiti male ob. mejne trdnjave Pelnsl'a, ki je zapiral ožino med Afriko in Azijo In grozil vsakomnr, ki se Je Iz pustinje bližal Nllovemn nstjn. Ptolomej, njegova najstarejš* hčerka In njnno spremstvo so se pod dobrim var-atvom n vrsti II v sredino zaičltnlee. Mlajše otroke J« pnstli na Tyrn, toda mladenka Je hotela na vsak način deliti nsodo a avojlm ožefom. Znradf Tffttnth pretili rhor ul n th tikrepnr Mark* Antoni?* j« pohod poteka! t redn li» hitreje, kakor so poprej račnnalt. Skladišča vode In živil oh vsej pnstlnjskf poti se se Izkazala kot pravi blagoslov. Kjer so drnge vojske eepale v tisočih, je Gablnljeva vojaka korakala bre* žrtev In brea Izgub. Ko je prednji oddelek dosegel ozemlje te daleč proč od vzhodnega Nilovega rokava, je rimska predhodnica v dalji, na slpl-nah, ki so bile le tako daleč, da Jih je bilo a prostim očesom komaj zaznati, zapazila nekaj Jahačev, ki so v diru Izginili na ob-zorjn, ki ga je ožarjala krvava večerna aarja. »Videli so nas,, so dejali stotniki v pred bodalci. »Danes ponoči bo v Egiptu Tzbnna.« O dogodku ao poročali Gablnlju. Vojska at je ustavila In se Je razpostavila tako, kakor je velevala bližina sovražnika. An-toni us. ki Je poveljeval konjenici, Je v lahnem diru ohjeidll vse vrste, da Jih je razvrstil za Jutrišnji napad na Paluslum. Ro je prišel do zadnje zaščltnlee, ki a« le pripravljala na to, da bi postavila kraljev iotor za preaočevanje, je osnpel zapazil neka žensko postavo na kameli, ki je čakala, da JI bodo Hval spravili na kolena, da hi mogla razjahati. »Kaj, s seboj Imamo tndl žensko?« je začuden vprašal, »To je kraljeva hčerka,« se je glasil odgovor. Marcus Antonlns je svojega konja obrnil proti vitki, v kopreno zaviti postavi. Pod nežno tkanino, ki jo je obdajal zlat čelni obroč, je zapazil le dve preiskujoči zeleni očesi, ki sta se zapičili vanj. Zazdela se mu je kot podoba Izide, sedeče na kuštravi orjaški šivali, ki se Je kopala v rdečini odseva, katerega je čez peščeno planjavo metalo zahajajoče sonce. Mladi častnik je svojega konja potegnil oh stran kamele, ki je, z Izjemo momljajočega gobea, negibno stala. Na mogočni živali je sedela kraljevska hči kot vitek prapor. »Te danes ponoči ni ni« strah v tem šo-torlščn?« Jo je vprašal |n pozdravil z mečem. »Na meM smo In jutri utegne hiti za naa vse vroč dan, To vsekakor ni najprimernejše bivališče za lepo mladenko.« »Ja* se ne bojim... Kdo si ti?« »Antonius, poveljnik konjenice. In tl. kako tl je Ime?« »Kleopatra.« Ponovno ustoličenje Ptolomeja Peluslum Je hll naglo zavzet. Trdnjava se je vdala že po kratkem odporu. Posadko, sestavljeno večinoma Iz najemnikov, je ob priliki izpada Antonius a svojimi konjeniškimi oddelki obkolil, nakar je položila orožje. Poveljnik je spoznal, da bo zanj bolje, ako napadalcem odpre vrata. Vesel lahke zmage je Antonlua vdrl v malo obmejno mesto. Ko je dospel ptolomej, sl Je dal privesti poglavarje mesta. RIU so Arhelajevi pomagači ln kralj jih Je kot Izdajalce In opornike hotel dati povrstl obglaviti. Antonius se je temu uprl. Tl ljudje da so njegovi vojni ujetniki In zato ne trpi nobenih usmrtitev. Prišlo je do ostrega prerekanja In spor je moral rešiti Gabinins a svojo odločitvijo. Dal je prav svojemu konjeniškemu poveljniku in odločil, da se kralj ne sme vtikati v vojaške posle, če bo šlo vse po sreči ln ho spet zasedel prestol, ho lahko počel, kar bo hotel; do takrat pa mora ostati popolnoma nedotaknjena oblast rimskega prokonznla. Pobijanje premaganih, ki so se bili vdali, nasprotuje rimskim običajem. — Piskač je z največjim naporom potlačil svojo maščevalno slo, toda v srcu je dal prav svoji hčerki: poniževalno je, aka v avojem lastnem kraljestvn ne moreč dajati ukaiov vojski, ki ga je bila povedla nazaj. Cim je Arhelao« zvedel, da Je sovražnik prestopil mejo, je vse razpoložljive čete zbral v Aleksandriji la hitel Rimljanom nasproti, da bi jim zaprl pot do prestolnice. Sredi Nllove delte je prišlo do odločilnega spopada. Egipčani niso pokazali posebnega veselja, da hi se borili za tnjega samodržca proti avojemn zakonitemu kralju. Ko jih je Arhelaos, surov, pa hraber mož, t lastnim zgledom hotel vzpodhostl k odporu, je bil smrtno zadet ln je padel. Njegov ko-nee je odločil bitko, Egipčani so se spustili v beg. Del se jih je zatekel v močvirja, ostali so se vdali. Pot do prestolnlee Je Mia odprta. Zmagovita vojska Je svečano vkorakala v Aleksandrijo. Po štiriletnem pregnanstva se je Ptolomej XIII. končno vendarle vrnil v svoje kraljevsko mesto, kjer so mu dvorske straže Izkazale kraljevske časti. Cim je bilo razglašeno ponovno ustoličenje, je dal prijeti bivšo kraljico Rerenlko, ki Je » svojem straha le zmerom računala aa milost svojega očeta. Toda prvo, kar Je Plsksč naredil, je hll seznam vseh Ijndl, ki so zaradi veleizdaje zaslužili smrt. In na čelo seznama Je lastnoročno zapisal Ime častihlepne hčerke. Ker je bila osumljena, da je zastrupila svojega prvega moža, se ni nihče upal zavzeti se zanjo. Na kakršen koli odpor spričo Gablnljevlh kohort niso mislili niti najzagrlzcnejšl narodnjaki. Obračun je bil strahovit. Na ukaz vladarja, ki je skozi štiri leta pripravljal maščevanje, niso bili pobiti le Berenlka, njeni ministri ln visoki predstavniki propadlega režima, marveč so MII preganjan) ln pregnani tudi mnogi bogati meščani, ki so pred petimi leti Izpodkopavali ugled svojega vladarja ln ga smešili z vzdevkom Piskač. Aleksandrija je nekaj časa živela pod pritiskom strahovlade. Pod varstvom tuje vojske, ki je zasedla državo, je Ptolomej sestavil novo vlado ln s pomočjo rimskih častnikov preuredil svojo vojsko ln mornarico. Da bi Imel proste roke, je razpustil senat. Zavoljo številnih usmrtitev ln Izgonov, ki so blil zmerom povezani z zaplembo premoženja, so v kraljevsko blagajno pritekali veliki dohodki, ki so mu omogočili, da Je Gabinijn ln njegovim poveljnikom povrnil ne samo stroške pohoda ln plačeval zabave zasedbenim četam, temveč jih je mogel tudi bogato obdariti. Rablrlus je bil Imenovan za finančnega ministra in se je kakor knez vgnezdll v eni najlepših palač prestolnice. Poglavitna skrb grabežljivega bančnika ni bila v tem, da bi zopet uredil egiptovsko finančno upravo, temveč je gledal, da sl Je zagotovil primeren delež dohodkov za pokritje svojih posojil. Piskač, ki se je zavedal svojih prejšnjih Izkustev, si ni upal ostati T Aleksandriji in se opirati le na svoje domačinske čete. Ko sta se Gablntus ln Antonius pripravljala za povratek v Sirijo, je kralj tako dolgo silil v prokonzula, dokler se ni odločil In pustil v deželi del svoje vojske pod poveljstvom starega pompejanskega častnika Lucija Septimija. Z večino legij se Je Gabinins vrnil ▼ Antiohijo, odkoder je Pompeju, ki je medtem postal konznl, zasebno popisal uspeh pohoda v Egipt. Rimska javnost je za poseg sirijskega namestnika v egiptovske zadeve izvedela po nekaj trgovcih, ki so pristali v Puteollju. Vlada o tem ni vedela ničesar. Vse to je vzbudilo veliko vznemirjenje predvsem v vrstah starega plemstva. V dogodku so videli odkrit nastop proti državi ln veri. Konservativci so obtoževali Gabinija, da je zaradi osebnih nagibov oškodoval koristi Rima, Prijatelji Lentula, kateremu se Ja at-jajna prilika izmuznila lz rok, ao ta ogenj ie razpihovali. Ogorčenje senata je privrelo do vrhunea. Naj so bili tl krogi še tako vplivni, njihov srd se je vendarle ustavil pred avtoriteta moža, ki je bil sedaj poglavar vlade In je bil tako rekoč diktator: aamreč Pompeji. Ta sa je zavzel ta Gabinija. Nllovo natje, je Izjavil, je postalo v zadnjem časa prave gnezdo morskih razbojnikov. Iz teh ugodnih skrivališč so roparji staln0 napadali rimske trgovske ladje ln obale pokrajin. Zavoljo tega Je Gabinins storil popolnoma prav, da Je zaradi zaščite pred oddaljenimi roparji puatll ▼ Egiptu posebno rimsko posadko. Ob Izteku lata je Gabinija nadomestil Marcus Crassus. Sam se je vrnil v Rim, ko Pompelns že ni Ml več na oblasti. Tedaj sta se proti njemu začeli Istočasno dve razpravi: zaradi veleizdaje fn zaradi pone. verbe denarja. Senatorska klika, Lentnlova skupina ln Katonova stranka ao to reč pripravili. Vendar le Pompelns, zvest svoji obljubi, zastavil svoj vpliv pri sodnikih In dosegel, da Je bil njegov prijatelj oproščen hndlb obtožb. Na drugi razpravi je bil Gahlnlua sicer obsojen, vendar ae mu je posrečilo dokazati, da je od Ptolomeja dobljeni denar porabil Izključno le za pokritje Sijaj in zaton KLE OPATR E DOSEDANJA VSEBINA; German Castillo, siromaSen kmet v argentinski gorski letoviški vasi, ,ie po smrti žene ostal sam s hčerko Kino, sinom Anto-nijem in nečakom Fabianom, ki Hino ljubi in velja za njenega ienina. Edini prijatelj in tolaž-nik rodbine je župnik don Filemon, malce čudaški, v govorjenju in pastirovanju robat, pa srčno dober duhovnik, ki pazi na Rino ko na punčico svojega očesa — skoraj nič manj kakor njen lastni oče, ki se edino ob Rini ogreje in pokaže svoje srce, dasi »e tega skoraj sramuje. Ciganka Can-dela, ki jo ima ves okraj za čarovnico. prerokuje Rtnl, da se bo omožila z bogatinom in da bo zaradi nje v rodbini tekla kri. Žalosten blagoslov za kraj pomenijo bogati letoviščarji iz Buenos Airesa, od katerih imajo korist samo trgovci in kvartači. Domačini jih postrani gledajo zaradi predrznega in oSabnega vedenja in pa, ker ne dajo miru dekletom, katera zapeljujejo z denarjem in obljubami, za čemer ostane po na. vadi samo razočaranje. Ker se tak bogat letoviščar, neki Luls Gauna, spozabi nad Mario, nevesto Rininega brata Antonia, ga ta potolče — najprej s pestjo, potem Se s ponosno besedo: »Če mu »US, da pomeni zlato ključ do nebeSkih vrat, «e motiS. Jaz sem siromak, toda ob moie dekle si nihče ne bo brisal rok!« V. Prilika. Malo župnišče dona Filem6na je stalo ob bregu potoka, ki je tekel skozi Dolores. V njem sta bila le dva prodora ali trije, vsi preprosto pobeljeni. Okoli hiše je tekel prostoren pokrit hodnik, toda ves ta kupec belega kam-na je bilo komaj videti, kajti zakrival je gozdič, sadnega drevja, katero je *uPnik skrbno negoval. Spomladi je to drevje bilo ena sama košarica cvetja, Poleti pa se je šibilo pod težo sadja. Na drugi strani je tudi sredi drevja s*«la hiša dona Eugenia Larcosa, okrajnega glavarja, ki je bil velik prijatelj Upnikov. Ja hiša je bila novejša in udobnejša. Imela je sicer eno samo nadstropje, a nad njo se ie dvigal vi-®°k stolpič, s katerega je bilo moči videti vso globel in ki je služil za opazovalnico. Sočivnjak, na katerem so rasle vseh vrst zeli, je pokrival dva ali tri hektarje rodovitne vzpetine. Na eni strani se je držal deteljišfa, kjer je glavar fedil kakega pol ducata krav in pa ilva jezdna konja, na drugi strani pa se je 'zgubljal pod prelepo vrsto vrb žalujk, ki so svoje onemogle lase namakale v sladki, begotni vodi potočka. Tudi drevesom dona Eugenia se je videlo, da gospodar zanje aobro skrbi. Sam je bil drevje nasadil, ga privezoval, ga okopaval, cepil, ga natančno ^brezoval, njegova gospodinja, stara ženska, podobna Filemonovi Florjani,-se je brigala za kuhinjo in za gospodarja tega drevja. Ona in pa mlad fantič, ki je bil za s'a, sta bila vsa služinčad tega vsemogočnega človeka, ki je ob dneh volitev zganjal k skrinjicam vse volivce i* okraja, da bi svobodno izvolili vladnega človeka. • - . .. Domačija, v kateri je žiVel, in še nekaj malega, to je bila vsa njegova unovina. V mladih letih je bil s potovanji in Tfseljačenjcm zapravil krasno imetje Vžil je svetnega veselja toliko, da ga je bil do grla sit. Ko ie prišel v zrela leta, mu je ta prski kotiček, na katerega ni prej nikoli mislil in ki ga je bil podedoval od daljne, neznane tete, nudil pribežališče la pristan. V njem je našel pokoj in srečo. jmel je blizu pol stoletja. Njegova velika, rdeča glava, ki se ni prav dobro Podajala suhemu in majhnemu telesu, je začenjala srebriti. Brke je že Vnel bele in taka bi bila tudi brada, c® *i je ne bi bil vsak dan bril, in to Prav v živo, kar je bil ostanek njego-1 Vega nekdanjega svetovljanstva. Deset let je minilo, kar je živel v tem zakotju z glavarsko plačico. V začetku ni mislil ostati tukaj, ker je deželo mrzil. To je bil zanj le oddih, ki 1 » 1 I HUGO WAST j si ga je privoščil, ko se mu je sreča spreminjala. Potem pa se je premislil. Pripravila ga je do tega spokojnost takega življenja, ki mu je popravilo zdravje in mu vlilo navdušenja za knjige. Zaradi razvedrila je bil začel brati nekaj knjig, nazadnje pa se je navdušil za zvezdo-slovje, ki ga je privedlo tako daleč, da je začel pogrevati že pozabljeno računstvo in si iz Pariza naročil krasen daljnogled. V slogu, ki ga ni težilo nikakršno učenjaško pikolovstvo, je pisal izvirne sestavke, ki so mu jih veliki listi drago plačevali. Včasih si je privoščil veselje, da je miroljubne zvezdoglede v cordobski zvezdami potegnil iz njihovih lukenj, jih poučil o raznih novostih in popravljal njihove račune. V teh aesetih letih ni šel desetkrat v mesto. Pač pa jo je pogosto mahnil v visoko gorovje lovit gvanake. Družbo mu je delal don Filemon, ki ga je okužil s .svojimi zdravimi strastmi in imel dosti zasluženja za tisto, kar je glavar imenoval svojo spreobrnitev. Bila je to spreobrnitev v navadah, ne pa spreobrnitev v mislih. Don Euge-nio je še naprej slabo mislil o podeželr skih rečeh in se zaradi takega mišljenja tudi ni menil za verske zadeve. »Spremenili se boste, vam rečem.« mu je govoril don Filemon, »ali pa naj se več ne imenujem Filemon.« Toda možak na zunaj ni kazal znamenj, da bi se bil spreobrnil, in če je ob nedeljah hodil v cerkev, je bolj kakor k maši hodil tja zaradi tega, da je poslušal sočne pridige svojega prijatelja. V začetku svojega spreobrnjenja se ie bal, da se ne bi docela zabil v to za-kostje, in je mislil, da bi se oženil. Toda leta so tekla, ne da bi bil zavil v mesto, da bi si tam poiskal nevesto. Ker je bil skušen človek, mu ni bilo nič do lahkoživih lepotic, ki so vsako poletje med razbrzdanimi pojezdi polnile pota po Doloresu s hruščem in s prahom. In ker se tudi ni spremenil v svojih visokflnosih nazorih, ni bilo moči misliti, da bi se zaljubil v kako hribko. Zanj so.hribci bili robati in lakomni ljudje, rod nižje vrste po mišljenju, po morali, po navadah, ki' niso imeli dostopa v njegovo kraljestvo. »Morala! Kakšno moralo morejo imeti ljudje, ki se ne kopajo!« je govoril, kadar se je o tem pomenkoval z donom Filemonom. Župnik se je smejal: »fe kajpada;! Kar zaupajte st®jim četi-iinktvHV kopeli U Odka* s ta tržili .njuni prepričanji; drugo ob drugo, se je med možakarjema začela vojska, v kateri ni bilo poravnave. Kadar je don Eugenio zvedel, da so kmetje komu katero robato zagodli, je takoj zavil čez potok, da bi stvar sporočil župniku, ki ga je jeza kar razganjala. Kadar pa je don Filemon ujel katero, ki so jo naklepali boljši ljudje, si je zavihal duhovsko haljo, zavil čez potok z druge strani in butnil v glavarjevo hišo kakor glas jerihovske trobente. Resnici na ljubo je treba povedati, da se je večkrat primerilo, da je bredel, potok don Eugenio, zakaj kmetje so navihanci, kar jih je. Toda sleherni obisk dona Filemona je pa zalegel za deset prijateljevih. Ko je glavar dobil sporočilo o tem, kaj se je bilo zgodilo v branjariji med Luisom in Antouiein, se je podvizal na obisk k župniku. 2e vnaprej mu je bilo nerodno, toda ni se maral izmuzniti, zakaj prevejani Argentinski roman duhovnik bi bil razumel, zakaj se izmika. Takole okrog desetih naslednjega dne je pa prišel don Filemon. Da ne Di delal ovinka do hišnih vrat, jo je mah-nil kar čez vrt. Glavar je v božjem miru hodil okoli drevja, »Kakšno razuzdano življenje!« mu je že od daleč zavpil Rupnik s takim glasom, da je prijatelj kar stisnil zobe, »Tako, kakor so ga živeli vsi očaki v puščavi,« mu je odgovoril. »Povejte, gospod .glavar, ali veste, zakaj prihajam?« »Pa ne, da bi mlatili prazno slamo?« »Ricomo! Saj storijo že poznate?« Don Eugenio, ki je suažil breskove veje, je pokimal »In kaj mislite?« je vprašal župnik, se postavil predenj, ter uprl roke ob boke. Glavar je spomignil z rameni. »Ne mislite nič?« je neusmiljeno vztrajal don Filemon. .,. »Kaj hočete, da bi mislil?« »Kar koli. Mislite na to, kaj se godi, kaj vas draži.« »Mene nič ne draži.« »Nič! Ti sveti Bog! Torej po vašem se ne splača...« »Tako je!« »No, ta je pa lepa!«5 »Vrh vsega pa je grešnik dobil od te. živine, oa Antonia, dve ali tri po grbi.« »Se lepše! Antonio je Sivina, ker je branil.svojo nevesto. Kaj pa oni? Kaj je pa ta?« »Oni..', no..., poslušajte, gospod župnik. Ali se vam zdi'ta radost, ki vam jci vzbuia tisto slabo dejanje, kaj zelo sveta? Ali se vam zdi zelo evangeljsko, če prihaja kdo sodit ljudi pred ljudi, da se veseli njihovega padca, kakor da bi greh bil zm'^ga kake dobre reči? Lep nauk, gospod božji služabnik, mar ne?« »Veste, kaj, don Eugenio, zdi se mi, da pelje vaš voz po kamnu! Jaz se zaradi tega ne veselim, temveč prav hudo in zares jezim. Tudi ne mislim, da je prav, radovati se nad grehi kogar koli, tudi če bi ti grehi pomenili zmago najsvetejše reči. Toda treba je dati cesarju, kar je cesarjevega! Ker si že prizadevate prepričati me, da se morala začenja pri boljših'ljudeh in pri oliki ter pri zlatu, vam bi jaz rad dokazal nasprotno.« »Da je morala doma v robatosti in zanikrnosti?« ga je ustavil glavar z nasmeškom. ,r' iDon Eiigenio!« jef Ves razjarjen planil župnik. ’ ' >Don'FilemiSn!« , • ’ ':'.l ' ’ : »Jaz bi rad dokazal Samo, da je ve? surovosti med meščanskimi petičniki, kakor pa je je med temi nesrečnimi kmeti, ki jih vi tnko zaničujete.« »In kako boste to dokazali?« »Z dejanji!« »Na primer $ tistim od včeraj?« »Tako je!« " »No, če spodoben mlad človek...« »Spodobenr« je vprašal župnik ter se zvil kakor v vprašaj. »Hoteli ste reči najbrž nespodoben!« »Recite mu, kakor že hočete! Bogat mlad človek, recimo, se ne vede dovolj spoštljivo do nekega dekleta...« »Se ne vede dovolj' spodobnio? Nič hujšega?« »Kolikor jaz vem;- tfe kaj huje ni pregrešil.« ^ ■ »Prav, toda upoštevajte, gospod glavar, dn ni šel dalje, ker se je dobil nekdo, ki mu je navil uro.« »Dobro. Pa pojdiva dalje, če kak bogatin stori tako nerodnost, mislim, nN> otrok, do Grčarjevega doma, krvi in fc&tnlje je to zahtevala. Pa vendar. So njhSe iz njegovega rodu, razen brata, ni ubijal. On pa je. Ker je moral, da je oeta-18 »drava in poštena Grčarjeva kri na , evoJl zdravi zemlji. Otresel ee je teikih °ocutkov. Ko je zagledal očeta, ki je ne-P‘)n°, leial na dvorišču, jse je zdrznil. To-ai|l jo otroke in sestjo ter ji naročil naj P^aga Rezki k zavesti. Sam je etopil po ocela. Na vasi je bil mir. Grčar je ležal na dvoriSču, obrnjen h gorečemu hlevu in tiščal dlan na runo. se je medtem z objestno razposajenostjo pognal po vsej strehi, tulil stff86! P° njej kot obseden. Z uničujočo in i° P0*’1,8'1 preperelo suho slamo,' 5 v kosmih dvigal v zrak in raemetaval reče ogorke po poljih. Vlažno listje lipe < cvrčalo, ko so ogromni ognjeni zublji mli me<* vejevje.- Strašen steber di-'l je segal v oblake. Ko je slama zgo-eia bo je ogenj norčavo vrlin&il okrog oM! e?a tramovja in ga z zločestim ve-*iMl- I* hlevskih oken se Je valil K<*t dim. Vrata so že na pol zgorela, Zi-v n® j0 mukala in ropotala. 6e nekaj-uUhn je zarožljala veriga, potlej je vse Ogenj je ie »podjedel ostrešju trdno "poro. Žareče tramovje se je sesulo med love. Velikanski roji iaker so završali v oblake dima. Bolestno je gledal Grčar goreče vo-jj^va jn živino, ki se je pekla v hlevu. * oliko znoja, toliko dela in trpljenja je 1 o vloženega v njegov hlev in skedenj 1 '“daj pa je bilo vso — uničeno. »Nesrečni 0'fok, kaj «1 mi storili« je vzdihoval. Po-^riLpa je Se njegova lastna kri, ki se je v Tonetu spridila, ker se jo izneverila ‘‘Odni zemlji, grozila Grčarjevemu rodu 8 smrtjo! Ne rfa bi vedel, zakaj, je počasi odmaknil dlan z rane. Bila je polna krvi. « bolnim pogledom jo je motril, kakor oa bi iskal v njej bolezenske kali. V strašni bolesti ee mu je čelo orosilo. Solze so mu zalile oči. Kri na dlani se je strja-ia. Roka se mu je začela tresti, prsti so so razklenili. Kosi 6trjene krvi so med njimi polzeli na zemljo. V svitu dogorevajočega ognja so.se zlato-krvavo bleščali kaikor zlatniki, ki nosijo vrednost Človeškega življenja. Stari, pošteni Grčar je .v solzah in krvi s težko bolečino plačeval krivdo, ki je ni nikdar storil. Ogenj se mu je počasi, odmikal. Roka je omahnila. V vsem telesu Je občutil svinčeno trudnost. Še malo ga je Igalo v ■prsih, vedno manj, potlej je vse izginilo. Onesvestil se je. V postelji se je zavedel. Trudni pogled je pobožal Minko, ki je Jc.kala ob njem in se dolgo pomudil na Jakobovem obrazu. »Jakob, kje Je Tone?« je s težavo zašepetal. . Sin se je zdrznil. Zakaj ga to sprašuje? Mu mar očita? Kaj Je storil napak? Sočutno Je gledal v trpeči očetov obraz, na katerem Je le le slabotno lebdel poslednji anak življenja. »Oče, nisem mogel drugače...« Je proseče pojasnil. Stari ga Je prijel za roko, ne da bi trenil očmi. Rahlo se Je nasmehnil in globoko dihnil. »Prav «1 storil, Jakob, da si očistil Grčar jevo krt kužnega tvora, To boli.,. Jakob... pa je... potrebno... Bil je ... Izprijena kri, ...ki'ga je... naša zdrava zemlja... sama izvrgla, ...ker hoče... zdravo kri...« Zaprl je oči in malo počakal, da.si Je zbral poslednje moči. ‘ »...Jakob... — ostani — ...zvest... .nafci... zemlji... Veliko zahteva, ...te-lesne sile... in... krri... ti pije, ....pa • •■bogato vrača... In ...zvesta... je, ...Vedno... Dog... vas .. bla-go-slo-vi...« Roke 60 mu mrtvo padle na posteljo, u g afdo Jo. gl ed ai v strop. — Po svojih njivah je stopal za plugom' oral je spet. Tako lepo Je sijalo sonfco. Globoko je dihnil, kot evoj čas v neizmerni ereči. Potlej se m« Je svet zaprašil,- ee maj»l in mu izginjal iapod nog. Neskončno prijetno mu je bilo v duši. Nasmehnil se je že iz lepšega življenja... Na voščenem obrazu je počival večni mir. Vsi so ee sklonili nad posteljo in v tihi žalosti molili. Niso sii&ali ropota na dvorišču. Sele ko so se hišna vrata odprla in je vstopilo osem fantov s puškami, so v strahu vztrepetali. Jakob je planil pokonci, Minka se je v pregrozni boli onesvestila in padla po tleh. Otroci so kričali. Pred Jakoba je etopil Dolenčev Pepe. > Jak ob! Na smrt smer obsojeni, to veš. Branili ee bomot Naše vere v Boga in zvestobe naši očetni zemlji nočemo in ne smemo zatajiti 1 — Jakob, ti si nocoj prvi streljal. Bodi nam poveljnik t< Jakob se je spomnil Očetove prošnje. Videl je tekrenoat v očeh fantov. Videl neizprosno voljo zdrave krvi do življenja, videl pa tudi strašno zapuščenost poštenih ljudi. Nasmehnil so je in sttenil Pepelu rokO. ' »Bom! — Do smrti!« »Kaj naj naredimo noeoj? Zapovej!« »Nocoj je končano. Ostanite po domovih, toda pripravljeni. Jutri ee pomenimo,« je Jakpb mirno odgovoril. »Franceta bomo odnesli U Podlesniko-vim,< - Vzeli so ga in odšli. Do Jutra je bila mirna no8. I* pogorišča je lezel težek emrad po vasi. Drugo noč so stali fantje po vrtovih za drevesi in za kozolci okrog vasi. Svojo vas, svoje domove, družine Tn svojo zemljo eo stražili. In potlej vsako noč. Brez najmanjše propagande, v nujni obrambi golega življenja. Takrat se je začelo* Pozneje ee je le še epopolnjevalo. Minka je jokala tihe solze po izgubljeni sreči. Nageljni na oknih so veneli. Cvetovi Češnjo pred hišo so se osipali. . Za vasjo, nekje daleč po dobravah, pa je šla mimo pomlad in otožno piskala na vrbovo piščal... M. JAVORNIK da vam, gospod župnik, to še ne daje pravice, aa bi kar povprek obsojali vse bogatine, da so sposobni česa takega. Če morala nima nič opraviti z bogastvom, ne vidim, zakaj bi bilo potrebno, da bi z bogastvom imela opraviti nemorala.« »Ha! Poglejte, don Eugenio, ne vi ne jaz ne sesava več prstov. Dobro veste, kakšnega perja tiči so tisti, ki se imenujejo .boljše ljudi1, in do so pravi boljši ljudje tisti, ki se sami ne imenujejo nikakor. Veste, da če hočete do jajca, morate ubiti lupino. Ce hor čete torej, da ti ljudje, zlasti mladi, izobraženi, odlični in Imoviti, pokažejo, kaj so, ni treba drugega, kakor ,da jih postavite v posebne okoliščine.« »Ne razumem, kakšne naj bi bile te okoliščine.« »Prav, boste že videli. Vzemite deset takih boljših fantičev zapovrstjo, pa jih zaprite same s fletnim, ubogim dekletom, pa bomo videli, če mi boste lahko povedali enega samega, ki bi se mu ne zdelo potrebno, da se pregreši proti spoštovanju do nje in da gre v tem tako daleč, do koder ga žene predrznost, ali kolikor mu aovoli njena spodobnost. V tem so vsi enaki, zakaj vsi tako borno sodijo o moški časti, da bi se jim zdelo, da so jo izgubili, če se ne bi .okoristili* s priliko. Kakor da bi -moška čast živela samo na stroške ženske časti! Ne le, da so sami bedaki, še za večje bedake bi veljali v očeh svojih prijateljev, ki bi v takem primeru ravnali natanko tako, kakor je navada pri boljših ljudeh.« »Ze, don Filemon, toda razlog za to je drugje.« »Tako?« »Drugje! Taka preskušnja je nevarna, jaz ne bi vanjo pustil niti mladih brezskrbnih ljudi, ki so v nerodnih letih starosti, niti krepostnih nerod, kakršne bi radi imeli vi! To , je vse narava, ki ima tudi svoje pravice!« »Radi bi videli, da bi bilo tako, gospod glavar!« To ie vaš poglavitni dokaz! Vse v korist bogatinov, ki pravijo narava svojim slabim nagnjenjem. Ka-koj da bi samo oni imeli naravo! Strašno, rjovečo naravo imajo kmetje, ki so ustvarjeni 7.a svobodo in niso pokvarjeni po nasladnosti. To je narava! Ne bom dejal, da so kmetje svetniki, drži pa, da spoštujejo vse, kar je treba spoštovati, neskončno bolj kakor meščani.« »Ker so pač bolj bojazljivi.« »Ali pa, ker so manj pokvarjeni. Ukrotite žrebe, navadite ga, 4a ne bo ,’*kakfttei;.če*,>plot*- dajte gs v dobre •brade,- potem- mi pa govorite o naravi ‘■neukročenih ‘žrebet, če hočetes »Dobro, dobro. Zaradi bojazljivosti ali česar hočete so ljudje z dežele čistejši kakor meščani. Kaj pa ženske? Za vsako bogatinko boste dobili deset sirot, ki vam skačejo čez ojnice. In moralo kake družbe sodite bolj po morali žensk kakor po morali moških. Moški delajo postave, ženske pa moralo.« »Zenske! Zdaj ste me prisilili, da vam povem, četudi stežka, tole: drži, da so ženske bolj moralne kakor moški. Ti so gnili zuuaj in znotraj, one pa saino znotraj!« »Don Filemon!« »Vi posvetnjaki poznate le zunanji svet, mi duhovni pa poznamo duše. Kadar pride katera od teh ponižnih žensk stresat v naše uho nadležno breme svojih grehov, vidimo v njej dostikrat nezavedno, izgubljeno ali zapeljano žrtev. Žrtev, žrtvovano bitje! Kadar pa pride k nam kuka košata dama, katera izmed tistih, ki nikoli ne padejo... za zmeraj, in pripoveduje svoje plemiške napake, najdemo v njenem nedolžnem spogledovanju več zlobe in več greha kakor v padcih ubogih sirot, na katere one gledajo s studom.« . »Čudna učenosti« »Da, zelo čudna. Toda za nas, duhovne, je v njej velika tolažba. V preprostih in ponižnih ljudeh mora imeti čednost zelo globoke korenine, ko obstane sredi takega boja.« »Boj sredi prislovičnega miru na poljih?« »Da, don Eugenio. Kaj se vam zdi, da je majhen boj tisti, ki ga mora prestajati vest siromašnega dekleta, ki bi rado.ostalo krepostno, ko se mu pa ponujajo ljudje, ki bi ga hoteli potegniti iz uboštva s tem, da bi mu plačali za greli?« »No, ne zgube se ravno vse zaradi denarja, pa tudi nimajo vse na ponudbo, da jih bo kdo plačal za pregreho.« »Kako slabo poznate svoje in moje ljudi! Med siromaki je več neznanih žaloiger, kakor pa si mislite. Res, nimajo vsa ta dekleta na ponudbo, da bi se dala plačati za greh, ker k sreči vse nimajo poznanstev z ljudmi, ki bi jim to ponujali. Res je tudi, da se vsa ne zgube zaradi denarja, zgube se tudi zaradi .ljubezni!« ■ Don Eugenio se je ■zakrohotal: »Oh, dragi moj prijatelj, vi stp pa sanjač, da malo takih! Tista o bogatinovi ljubezni do sirote ali o sirotini ljubezni do bogatina je bosa, najdete jo samo v poceni romanih. To je zgodba o Pepeleici...« »Človek,« je žalostno odgovoril župnik, »jo najde tudi... v spovednici.« »Kraljeviča, ki je zaljubljen v P.e-pelčico?« »Ali Pepelčico, ki je zaljubljena v kraljeviča.« »Nemogoče!« »Zelo mogoče in zelo človeško. Iz česa pa mislite, da je erce siromakov?« »Iz mesa!« »In srče: bogatinov?«' »Navsezadnje tudi iz mesa.« ’ *-*¥Tftej ‘jfc ljubčtfft‘ fsto za bogatina kakor žfc siromaka.« ' ~ ' I® skIIki Zemlja Sodobna znanost ne gleda na Zčmljo kot na'telo, ki je čisto samostojno v svetovnem prostoru, temveč kot na sestavni del osončja ali celo ie mirnejšega področ-' ja, vesoljstva. Njene razsežnosti in fizično značilnosti so določene in opredeljene tako, da lahko iz njih sklepamo na njen izvor ter jo primerjamo z drugimi 'nebesnimi telesi z namenom, da bi ugotovili, če je mogoče, da bi bila na njih tudi kakšna iiva bitja, kakor so na Zemlji, Lahko tudi sklepamo, na bodoči rae-voj Zemlje, na njeno gibanj« alje pnuouujtC.J $' M «? jflfc s& *m m ' **&% Sg «*£»:♦> »El Belad!« (Sreto mesto!) J« krmar saklleal romarjem na l^djl* ki at sdaj po mohamedanskem obredu hitro preoblačijo ▼ Cista bela obla«!!*,1* umivajo In češejo ▼ orientalskem neredu, ker bode kmalu »topili na »treta tla«. Nfl POTI V JWEKO Mohamedanstvo in Meka sta islamskemu svetu neločljiva pojma. Brez Meke bi mohamedanska vera nemara že davno umrla, ker bi koran kot skupek orientalsko barvanih, za logično zahodni svet medlih moralnih aforizmov komaj obdržal vpliv na milijone Mohamedovih privržencev. S svojim romanjem v Meko, ki je mo-hamedancem najvišja verska dolžnost, pa zbuja islamska vera v srcih po vseh celinah raztepenih vernikov neko skrivnostno hrepenenje, da si navzlic velikim razdaljam (ali pa nemara ravno zaradi njih) tegobam na dolgem potovanju ter često tudi mnogim nevarnostim želijo kdaj v življenju videti svoje mesto in si tako zagotoviti varno pot v islamski paradiž. Naj živi na Balkanu, v Afriki, v Indiji, na Cey!onu ali na Kitajskem — mo-hamedancu je pot v Meko najvišji verski pojem vsega in najbolj bistveni smisel zemskega bivanja. Zanjo pretrpi vse, zanjo žrtvuje vse, a mu je hkrati v največji življenjski ponos. Irskega časnikarja Owena Tweedyja je močno mikalo, da bi se pridružil vrsti romarjev in prisluškoval neznanim utripom mohamedanskih src na »hadžu« ali popotovanju proti prerokovemu svetišču. Trije sinovi sudanske puščave, gospodarji dragocenega vodnjaka, kt popotnikom In kamelam po treh dneh hoda po žarečem pesku nudijo hladne utehe. Voda pa ni zaetonj; zato moraš datš moko, čehulo, deteljne ali kože, da tt s čebrom potegnejo ls vodnjaka vode ln tl napolnijo kozji meh alt napojijo kamele. Že v Kartumu ga je bogat arabski veljak, lastnik obširnih bombaževih nasadov v pokrajini Gezira nagovarjal, naj si pobli-že ogleduje čudne popotnike, Če hoče spoznati skrivnosti vzhodnjaškega sveta. »Toda jaz sem za vas nejevernik,« je smeje se odvr časnikar. »Nič ne de,« ga je spodbujal bogataš. »Sicer vas ne bodo spustili prav do svetišča, a vendar boste videli na poti marsikaj zanimivega. Poleg tega pa vam bodo sopotniki pravili, kako je Adam, potem ko ga je bog pregnal iz raja, spet srečal Evo v Arafatu blizu Meke, kako je Abraham pozneje prišel s Hagaro in Išmaelom ter spet postavil Kaabo nad svetim črnim kamnom, ki je središče mesta samega. Povedali vam bodo tudi, kak? je Hagar našla čudežni vir Zemzem, ko je sin Išmacl umiral od žeje. To pa ie marsikaj drugega.« Tweedy se je obotavljal. »Poglejte te-le moje delavce! Tudi ti so romarji na poti v Meko. Nekaj jih je iz Senegala, iz Nigerije, drugi od Čadskega jezera ali iz Konga. Nekateri so s svojimi družinami že tri leta na poti in bodo morda potovali še tri leta, preden bodo zagledali cilj. Na tisoče jih je, ki se vsako leto tu ustavljajo in si z delom ob bombažni žetvi toliko zaslužijo, da lahko krenejo naprej. Ko bodo odšli, bodo prišli drugi za njimi, in tako romajo črnel mohamedanei Is srednje Afrike se ns romarski poti ▼ Meko ustavljajo v večjih krajih ter sl s sezonskim delom toliko zaslužijo, da pozneje lahko nadaljujejo pot Tako romanje traja včasih po tri do pet let Tu jih vidimo na delu v bombažnem nasadu v Kartumu, ko ravno tlačijo bombaž v velike vreče, obešene na drog. V Kassali se je Tweedy pogodil z domačinom, ki je bil srečen lastnik predpotopnega Fordovega avtomobila, da ga bo popeljal za določeno vsoto v Mas-sauo. Voznik ni bil takoj zadovoljen, marveč je zahteval, naj mu »evropski« potnik poleg voznine še kupi dvoje dobrih novih gum. Kako se je Tweedy začudil, ko je navezal vso svojo prtljago na streho: hotel je sesti v voz, pa je na svojem sedežu že videl dva mlada Arabca, od katerih je imel eden v naročju jagnje. Kmalu je seveda nastal spor. Voznik je Tweedyja tolažil, da gre za dva revna romarja, ki bi jih rad peljal v Massauo. A Tweedy se ni dal kar tako Tu je srečal starega Turka iz Adena in prijaznega Arabca, ki je bil s svojim sinom na poti v Meko, a je bil na romanju že cela štiri leta, ker je bil iz zahod- nega Sudana. Na, pot se je odpravil s svojo ženo, ki pa je medtem umrla, ko se. je sin rodil.. Med potjo je nekje delal na poljih in v bombaževih nasadih, tako da je sin lahko odrasel, da je bil goden za potovanje po morju. Ves čas je čebljal o Nilu. In medtem ko je stari Turk smrčal na svoji bali, je Arabec govoril in govoril. Časnikarju je pravil, da sta njegov oče in stari oče bila v svetlem mestu in ko sta umrla, sta šla v paradiž. Zdaj bosta tudi on in sin postala hadžija. Tweedy ga je fotografiral na postaji. Ko se je stari Turk prebudil, je tudi njega nagovarjal, naj bi se dal slikati. Ta pa je bil hudo jezen, a ko je videl, da ima Tweedy s seboj precej prtljage, je takoj odprl ogromno škatlo in privlekel na dan cele šope nojevih peres. Ponujal jih je časnikarju, naj jih kupi za svojo ženo, češ da bo tako lepa, da jo bodo zavidale vse irske žene. Ko mu je časnikar odgovoril, da je še samec, je bil ves nesrečen, a je po malem ponujal peresa za njegove sestre. Ko pa tudi s tem ni bilo nič, je jezno zaprl škatlo, sedel nanjo in spet zaspal. Medtem se je v pristanišču nabralo lepo število mohamedanskih romarjev, ki so prinašali s seboj vonjave vsega vzhoda in zahoda. Pred Massauo so obširne koralne peči, tako da večja ladja za prevoz po Rdečem morju ne more do pristanišča. Zato so vse človeško blago spravili na barke in vkrcali na ladjo, ki se je rahlo zibala na umazanih valovih. Veter se je polegel, in kmalu so vsi potniki privreli na krov ter željno zrli na nasprotno stran, kdaj bodo zagledali »obljubljeno deželo«. Nenadoma se je z glavnega jambora- razlegel klic; »El Balad!« (Sveto mesto). Vsem pobožnim romarjem je zastal dih. Prevzel jih je nekak sveti strah, in počasi so se jeli preoblačiti, kakor je zahteval stoletni mohamedanski običaj, Ko se bliža Jiddi prvemu svetemu mestu, tedaj ve vsak mohame-danec, da stopa v sveti kraj, in če hočeš A. »V imenu Alahovem!« je vzkliknil. »Kaj se to pravi, d* bom plačal voznino drugim, ki bodo sedeli na mojem sedežu, jaz bom pa moral sesti na streho, ko sem vendar avto zase najel? Pri Mohamedu, to pač ne gre, jezen sem nate!« biti pravi Hadži, se moraš vestno ravnati po verskem obredniku. Ta zahteva, da slečeš svoja navadna oblačila in si nadeneš »ihram«, mohamedansko romarsko oblačilo. To sta dva kosa belega platna, ki nalašč nista sešita, da bi se tako ogni- li okuženja po kakem nejevernem krojaču. Eno polovico platna si pritrdijo okrog ledij, drugo pa ogrnejo čez glavo in ramena kakor ogrinjačo. Matere so hitele čistiti in česati svoje otroke. Vsak je zbiral svojo bomo prtljago in se pripravil na veliki trenutek izkrcanja. Čez dve uri smo se varno zasidrali med čermi — pripoveduje Tweedy. Pred nami se je blestela Jidda v živem nasprotju svojih belih sten in temnih senc z rahlo rdečico neskončne puščave okrog nje. Spet sem srečal prijaznega Arabca s sinom, ki sem ga bil v Massaui nekje zgrešil. »Kmalu bomo na obrežju,« je dejal, »in poiskal bom svojega bratranca, ki je prišel sem pred dvema letoma, in ostal v mestu. Ta bo skrbel za nas, in jutri ali naslednji dan bomo že na poti proti Meki.« Gelih deset minut je neprenehoma govoril o svojih načrtih in kako je sinu raz- »Sambuk«, Urok plitev čoln, prepelje mohamedanske romarje s večje ladje na Rdečem morja do obale v Jlddo, sveto pristanišče, odkoder drži glavna pot T Meko. Vožnja zre po plitvi slnjt vodi, čes čudovite koralne čeri, okroz katerih se motajo mtriade šlVo pisanih rlble. »Bogatejši« romarji se savarnjejo pred soncem z dežniki, kt Jih koran . sa . romarje ni prepovedal, ker — Jih še ni poznal. ložil vse podrobnoetni svetih" obredov — ko je še govoril, so že pripluli »sambuki«, ploske široke barke, ter se približale naši ladji Tam je bilo šele zabavno, tam. Najprej so spuščali prtljago, kričali so vsevprek in se jezili drug na drugega. Potem so se cele rodbine preselile na »sam-buke« ter venomer vreščale. Ko sem po tem peklenskem trušču dospel v mesto, sem si poiskal sobo v majhnem gostišču Za tujce. Nenadoma -je vse okrog mene utihnilo. Bil je res nenavaden molk. Kmalu sem zvedel, da je tisti dan bil dan pred ramadanom. Torej se je začel veliki mohamedanski post, ko verni mohame-danec od sončnega vzhoda pa do zahoda ne bi smel zaužiti ne grižljaja ne kaplje. Naslednji dan si že videl, kako so se zbirali romarji na vseh koncih mesta, se pogajali z vodniki in lastniki kamel ter se pogovarjali o nerodnem potovanju. Videi si cele trume kamel in oslov, ki so se pripravljale na dolgo pot po žarečem pesku proti svetemu mestu. Na vseh koncih mesta mi je udaril v nos čudni vzhodnjaški vonj, ki ga pa, ne vem zakaj, imam prav rad. Vonj je nekaj nenavadnega in nepopisljivega: spominja na potne ljudi, na izsušeno zemljo, na dišave in deluje na človeka kot poseben opoj. Preden se karavana odpravi na pot, opravijo vodniki poseben obred. Pet kamel poklekne pred preprogo, na kateri so natrosili zrnja. Očitno je, da so živali tega obreda najbolj vesele_ in ga res z neko versko vnemo opravljajo. Kamelam potem naprtijo posebne pokrite nosilnice, v katere se včasih spravijo kar cele družine. Vodnik mora biti pri tem prav pazljiv, ker so kamele prav jezne, kadar jim nalagajo nekaj več bremena, tako da so potniki v nevarnosti, da jih kamela čavsne, kadar se skušajo spraviti v nosilnico. Vsa karavana se zbere na glavni cesti v Jiddi. Nestrpni romarji gledajo z nosilnic in vodnike sprašujejo, kdaj bodo šli. Odgovor je zmeraj isti: »Malo še počakajte!« Šele ko so se vodniki in gonjači dodobra napili dišeče kave, zaslišiš klic: »Lil Belad!« (Proti mestu!) Med zodrnjanjem kamel In kletvinami zonjačev ter vodnikov se karavana szodaj sjutraj pripravlja za pot v Meko, Romarji so v belih oblačilih, ker so na »svetih tleh«, vodniki ln zonjačt pa, ki a« bili že po tisočkrat v Meki, se sa ta »hadiljskt« predpis ne menijo. Kamele nosijo na hrbtih posebna pokrita nosila, ki romarje zavarujejo pred soncem ln peskom. — vsi proti Meki. Priznali srce neznansko vleče v iz leta v leto boste, da jih sveto mesto.« Deset dni nato je bil Tweedy že na poti proti Kassali. Moral se je pretolči skozi vročo 600 kilometrsko puščavo. Z njim je šla cela truma sanjavih mohamedanskih romarjev. Pesek, pesek, samo pesek. Tu pa tam kup pobeljenih kosti kake kamele, ki ni zmogla več poti. Pot je šla od ene zelenice do druge. Kdor živi v puščavi in ima pod nogami samo vroč pesek, nad seboj pa žarečo sončno kroglo, ta ve, da je Arabcu zelenica najvišji pojem in užitek vseh zemskih dobrin hkrati. Nekatere izvire obdaja skromno puščavsko zelenje, druge so pa kar sredi pušče. Toda do vode ne prideš kar tako. Prej se boš moral z lastnikom pogajati, da si boš lahko kozji meh napolnil z vodo Včasih te bo veljal kozji meh čiste vode nekaj kilogramov moke in čebule, včasih pa kar znatno več, kakršna je pač izdatnost vrelca samega. Pri tem je Tweedy po arabsko zaploskal in voznika grdo pogledal. Kmalu sta bila oba okrog Tweedyja ter ga na vse pre-tege prosila, naj dovoli tako potovanje. Spor se je končal s tem, da je moral voenik v ceni nekoliko popustiti in Tweedyju odstopiti sedež, za katerega se je domenil. Arabca in jagnje pa so romali na streho. Potem so si spet čisto po arabsko podali roke, se smejali in odpotovali. Puščavska noč je bila tiha in zavita v molk kakor nikjer na svetu. Samo jagnje ni mirovalo. Vso noč je blejalo, ker je bilo v strahu pred hijenami, ki so ga začutile in tekle za vozilom. V Massaui se je lastnik starega Forda prisrčno poslovil: »Srečno pot! Tvoje potovanje naj bo blagoslovljeno, čeprav si kristjan in grd človek. Pa vseeno naj ti Bog nakloni dolgo življenje, ker si drugače dober in moder mož in — pri teh besedah je malo pomežiknil — »ker imaš dosti denarja.« Hrepenenj* j* oteženo: trnme romarjev Is vssh mohamedanskih dežela s* zbirajo okrog »svete Kaabo« y Meki. Prišli ao poljubljat »črni kamen«, lspodnebnlk. ki ca Imajo v primerni višini vzidanega v kockasti gradbl. Kaabo vsako leto pregrnejo s črnim blagom. Spočetka ao tu paganl postavljali avoje malike, dokler Jih ni Mohamed odstranil. Malokateremu nemohamedanru ae Je posrečilo, ds bi se vtihotapil na trg pred Kaabo. Blizu Jldde je posebno grobišče, kjer naj bi bila po mohamedanskem prepričanju pokopana Eva. Njen grob, ki Je danes razdejan, Je bil kakih !SS metrov dolg In 15 širok. Mohamedanei namreč verujejo, da je bila Eva taka velikanka, ki se je lahko igrala s sloni, kakor se naši otroci lahko Igrajo z mačko ali kužkom. Tu vidimo kupolo, ki so Jo zgradili nad njenim popkoml Pred potjo v Mek0 krmijo kamele pe posebnem obredu. Po pet kamel, ln steor smerni Iste, spravijo na kolena In jim na okrogli preprogi pokladajo zrnja, kolikor se Živalim zljubi. Kamele so tega obreda na »svetem romanju« najbolj vesel* Pot iz Jidde v Mekko je peščena steza, pokrita z neskončno finim peskom, ki ga je leta in leta nadrobilo brez števila kamelinih nog. Zibajoča klobasa gugajočih puščavskih ladij zavzema skoraj vso pot. Tu pa tam pa vidiš kak star polomljen avtomobil, ki za strahotno ceno pelje bogatejše romarje v Meko. Ko rohni vozilo mimo karavane, dvigne ogromne oblake prahu na sveto jezo drugih romarjev. Tedaj lahko vidiš, kako Arabcem zavre kri: »Zgini, pasji sin! Pri Alahu, kakšna vražja iznajdba! Naj se ti kosti polomijo in naj jih sonce izžge v pepel!« S takimi klici pozdravljajo vozilo arabski gonjači. Po neznosni vročini in precejšnjem trpljenju dospe karavana do Meke, do velikega cilja vsakega vernega mohame-danca. Romarji utihnejo. Tu je njihovo najsvetejše: sveti kamen preroka, ki jim je obljubil raj, če bodo opravili pred njim molitve. Bchriltloitet • urednik; Kirku Javornik / Horausgeber • izdajatelj: tnl. Jnie Sodla / Fflr die Ljudska tiskarna • la Ljudsko tiskarno: Jote Kramarič / Uredništvo, n prava in tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva t> Telefon» 40-01 do 40-09 I Rokopisov ne vračamo < Mesefoa naročnina 0 lir, m inozemstvo 12 lir.