TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je lasi in vestnik Zveze D- S- P- B. Tabor •Mnenje Z. D- S- P- B. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Mati.ič. • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila., za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene Anticommunists TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158. Buenos Aires Argentina Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.210.293 Naročnina: Južna Amerika 40 pesov ley 18.188, odn. enakovrednost v dolarju; ZDA-Kanada-Evropa-Avstralija z navadno pošto 6 dol., z letalsko pa 10 dolarjev (ZDA) Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Jose L. Suarez FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina. Telefon: 766-7513. NAŠA NASLOVNA SLIKA Poslopje „Zavetišča, dr. Gregoriju Rožmana" lepo napreduje in se zahvaljujemo vsem darovalcem in dobrotnikom, pa jih obenem, tudi vrosimo, da sc nas še v naprej spominjajo s svojimi podporami. Prav lepa hvala! V „Taboru“ J 973, št. 12 je izpadlo besedilo k naslovni sliki. Danes to popravljamo: Partizani so z vsemi mogočimi ovirami in zaprekami hoteli preprečiti zmagovite domobranske pohode. Na sliki vidimo zasekano in z drevesnimi debli preprečkano cesto v Kočevskem Rogu, kar pa našim domobrancem ni h 'a ovira in so nemoteno šli naprej v svoji borbi za Boga, narod, domovino! PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Nared, Domovino! Knero-Pebrero 1974 BUENOS AIRES Januar-Februar 1974 "čCuantos presos poltiicos hay <»n URSS?” “iCudntos presos noliticos tienen ustedes? gQue funcionarios de organis-mos intemacionales los han visitado? iComo se trata a esos prisioneros?" Estas preguntas estin cmtenidas en una nota que la junta militar del ]na zadeva no samo za okupatorja, ampak tudi za okupirane. Za Ilirske deže'e ie pomenila spremembo okupatorja, ki je kot dober politik — pritisnil un pravi gumb, ker, kdor napačno pritiska, hudičevo piska!"... Zelo dvom- Ijivo je, da bi Francozi kot okupatorji to storili samo na ljubo okupiranim, ne nemškim deželam, če ne bi pri tem računali na svoje koristi. Če prav ra:umem je bila francoska okupacija Ilirskih dežel nekaj desetletij pred dunajsko revolucijo in prebujenjem narodov (1848) ko se je prvič pojavila ideja o Samostojni Sloveniji in ko so še jezikoslovci debatirali, kako se slovensko piše „kasha“ ali „kaša“ (Poezije Dohtarja Franceta Prelerna, Ljubljana 1847) ; zato ni nič čudnega, če se je Valentin Vodnik navdušil :a Ilirijo, ker Slovenije „še ni bilo". Danes, ko se narodi otresajo imperialistov in kolonialistov pretekle dobe; katerih mesto istočasno zasedajo ideološki in ekonomski imperialisti in kolonialisti, bodisi v imenu „proletariata“, ..demokracije" ali drugih doktrin; so seveda stari sistemi odlično gradivo za debate, primerjave1, razmišljanja in uporabljanja dobrih stvari, če so primerne in sprejemljive za 'as v katerem živimo, odnosno za čas, ki prihaja. V teh političnih debatah m željah, s katerimi se ukvarjajo v zdomstvu razni politični interesenti, ki so za razvedrilo, če že ne potrebne; vsekakor pa so zanimive, ker politična emigracija potrebuje svoj „bobby“ in bi bilo nujno in prav, da bi od časa do časa tudi kakšen laik napisal svoje pripombe ali kritiko, ki je za politično debato tako potrebna, kot kranjskim klobasam česen in poper. Nič ni napačnega, če se kakšen borec proti kraljevi diktaturi v letih 1930 in politični borec proti komunizmu v letih 1940—45 navduši za Ilirijo; je pa strašno zoprno, če se navduši za Tita in protestira, Če ga kd< imenuje z imeni ki mu pripadajo, ker se je pač Tito ..spreobrnil", šel s svojo brhko in simpatično ženo Jovanko k papežu, v čigar avdienci se je Jovanka zadržala tako nedolžno, kot kakšna poklicna vaška tercijalka; Tito pa v fraku in cilindru, kot poklicni sin kapitalistične buržoazije, katerim so proletarci pretekle dobe poljubljali čevlje... Po tej morali slovenske politične klečeplaznosti, se marsikomu začne e.odčna revolucija in pošlje vse politične kuharje k vragu z njihovim političnim golažem vred. Ni golaž kriv, če je neužiten. Krivi so kuharji, ki mešajo začimbe in ustvarjajo želodčne revolucije. In če se po takem golažu komu želodec obrne, bi pa grešnika najrajši križali... Slovenci smo torej še tako daleč od značajnosti in demokracije (ka-.ero po svoje tolmačimo) kot je luna od zemlje. Ker je Tito ,,združil" ju-gcs'ovanske narode; se pobotal s cerkvijo, potem so vsi tisti tisoči in sto-tisoči, ki so sledili politiki Vatikana in zato končali v množičnih grobovih ali pa v tujini, obsojeni v pozabljenje, kot da nikoli eksistirali niso. In če klečeplazijo v domovini, je še možno razumeti. Ako pa klečeplazijo v tujini in to taki z naslovi in epoletami itd., potem nam ne preostane drugega do takih ljudi, kot zaničevalen posmeh... In vsi taki elementi lahko zapojejo z menihom, kvizlingom, kolabora-cijonistom in »izdajalcem"... , Ne hčere ne sina po meni ne bo! Dovolj je spomina — o VETRINJU POJO!" ,,Vi ste se za vero borili. . IX. Nekega večera sem imel partizanski „obisk‘‘. Postavili so me pred zid in me dobro zastražili. Začeli so preiskovati po hiši. Zahtevali so od mene nsnje za čevlje, katerega pa seveda nisem imel. Hitro sem se spomnil, zakaj iščejo usnje in kdo me je obtožil partizanom. Bilo je tako: moji so me Prosili, naj jim preskrbim čevlje, ker so takorekoč že bosi. Potom znancev sem v Domžalah kupil usnje in neki čevljar domačin mi je naredil čevlje, katere sem poslal mojim v Nemčijo. Ta čevljar je bil pristaš OP in me je naznanil. Zato je bila pri meni partizanska preiskava. Dobro sem vedel, da bom sedaj v stalni nevarnosti pred partizani in da me bodo hoteli uničiti ali cel° ubiti, čez nekaj dni so zvečer zopet prišli partizani in zahtevali, da ftrem z njimi, ker sem mobiliziran. Dejal sem jim, da ne morem iti, ker imam ranjeno nogo in ne morem hoditi. Poklicali so nekega drugega part'-:''flna, ki me je pregledal in mi rekel, da se moram na občini odjaviti ker sem šel med partizane. Dokler se ne pozdravim, se moram skriti doma, ker sem v hišnem zaporu. Kmalu nato so odšli. Bil sem ves prestrašen, ker sem vedel, da je sedaj prišla vrsta na mene. Ko so pa nato Nemci v novi nfanzivi očistili teren partizanov, sem bil malo bolj miren in sem se upal iti D hiše. Nekega jutra so me pa Nemci zgrabili in me odpeljali. Dovolili so uib da sem se preoblekel. Noga me je še vedno bolela in sem bil na eno uogo bos, zato sem ta čevelj nesel s seboj v roki. Najprej so me Nemci ?aprli na orožniški postaji v Moravčah, drugi dan so me pa peljali v Kamnik 'u me izročili Gestapu. Tam je bil poprej zaprt moj brat, ki so ga Nemci ubili kot talca v Dragi pri Begunjah. V zaporu sem našel nekega znanca, s katerim sva si krajšala čas, kolikor sva pač mogla. Hrana je bila pičla. Trikrat na dan so nam vedno ob določeni uri prinesli hrano. Čez nekaj dni so me gestapovci podrobno zasliševali, vendar me niso Mučili. Po zasliševanju so me znova zaprli v celico. Nisem vedel, kaj bo ’ Menoj, ali me izpuste ali bom delil usodo pokojnega brata in tudi jaz padel kot talec. Moj strah je pa bil neopravičen. Drugi dan so me poklica d m rekli, da naj vzamem svoje stvari, da sem prost. V pisarni mi je gestapovec rekel, da ne smem več iti domov, da grem na delo na Ljubelj. Vendar so mi odločili, da moram na delo v kamniško smodnišnico. Dali so mi list, °a se prijavim na poveljstvu smodnišnice. Dovolili so mi iti domov po delovni obleko in sem se drugi dan prijavil v smodnišnici. Spali smo tam; tudi k rano smo imeli tam. Bili smo popolnoma odrezani od drugega sveta Močno "mo bili zastraženi in vedno so nas preštevali, če smo še vsi. Vedno me je vleklo pogledati domov. Hotel sem ponoči oditi in se vrniti zjutraj na delo, a sem se dal Nemcev. Ker so pa ti nekega dne bili vsi zelo veseli in bolj ali manj pijani, sem se opogumil in šel domov. Straža me ni ustavila. Urugi dan sem se vrnil. Ko me je stražar vprašal, kje sem bil, sera odgovoril, da sem obiskal prijatelja v mestu. Z odgovorom je bil stražar •■adovoljen, še pripomnil je, da je prav zadovoljen, ker sem se vrnil na delo. Večkrat sem tako šel domov in vedno srečno prišel nazaj. Neki večer me 'e pa na cesti ustavila partizanska kolona. Moral sem se ji priključiti in njimi iti proti Jaršam. Tam so v tovarni nekoga ubili in izropali tovarno. '1 udi meni so rekli, da naj kaj vzamem, a nisem vzel ničesar, ker sem vede;, da bi me Nemci, če bi našli blago pri meni, gotovo ubili in moj dom zažgab. K sreči so me partizani pustili oditi domov. Ko sem se drugi dan vračal v tovarno, sem padel s kolesa in se potolkel po rokah Precej sem krvavel. V tovarni sem Nemcem rekel, da sem padel s kolesa v mestu. Ti so me poslali na bolniško blagajno in zdravnik mi je dal počitek, dokler se rane ne zacelijo. Šel sem domov in se privatno zdravil. Moj zdravnik mi je vedno podaljševal bolniški dopust, čeprav sem bil že zdrav. Ker sem vedel, da doma ne bom aren, sem začel pripravljati vse, da odidem v Avstrijo. Dobil sem nalog da se javim v delavsko središče v Spittalu na Dravi. (Sledi) Jože Sladič: Za 30-letnico Grčaric Čas celi rane, zato je prav, da po tolikih letih zvemo resnico ozadja tragedije Grčaric in strašne usode protikomunističnih borcev. V petek dopoldne, 3. septembra 1943, je krenil odred, v katerem sem bil podpisani, na Grčarice, šli smo na Zapotok-Rakitnica-Jelendol-Grčarice. Tja smo pri prišli ob štirih popoldne. Vaški rdeči zaščitnik iz Rakitnice nas je preštel, kar pa smo šele pozneje zvedeli. Prenočili smo po hišah, ki so bili povečini prazne. Tu so živeli Kočevarji, ki pa so se decembra 1941 preselili v krški in brežiški okraj. Le par slovenskih družin je ostalo z župnikom Turkom. Vojaško nemogoča lega Vas Grčarice leži v jami, ki je vseokrog porasla s smrekovim gozdom Je to sijajno prirodno zaklonišče iz kraških skal, ki štrlijo iz zemlje. Za napadalce odlična pozicija, za branilce grob! Tako je domneval vsakdo od nas, a povelje porazi domnevo podrejenih. Kritike je bilo dovolj, celo Borut, ki je bil vojak, se ni strinjal. Za- to smo hiteli z utrjevanjem, kolikor je le čas dopuščal, celo pri mesečini, (davni štah s 111. in JV. bataljonom se je utrdil v bivši pošti in gostilni ter na skednju, dočim sta se J. in 11. bataljon utrdila v hiši na hribčku, jugovzhodno od cerkve. Krov in seno iz hleva smo odstranili, ostal je le zid in obokan strop. 1 o smo storili zaradi ognja. Na koncu hleva je bila na stropu odprtina, kjer smo napravili močen bunker, kateri je igral ves čas napada glavno vl°go. Iz njega je bil razgled po celi vasi in okolici in iz njega so napadalci utrpeli tudi največ izgub, ker ga niso mogli izslediti. Šele zadnjo uro pred predajo so ga pogodili s protitankovskim topičem. Pri tem je našel smrt Žargi Prane, težko ranjen pa je bil Stanko, sin trgovca iz Kranja. Okoli te zgradbe so naredili močne bunkerje. Iz skladišča smo nanosili dva vagona suhih desk pod kozolec. Utrjevanje je trajalo kljub dežju 4., 5., 6. in 7. septembra, pa še ni bilo končano. Številčno stanje odreda je bilo 204. V nedeljo, 5. septembra 1943, je Žitnik Rudolf-Ris ves dan prevažal s tovornim avtomobilom potrebščine, Preko 100 vreč moke, riža, čevljev, perila, obleko plave barve, ki je bila ‘ivilna uniforma. Povedal nam je, da to vozi iz Ljubljane brez vojaškega spremstva in zased. Dan preje, v soboto, 4. septembra 1943, je lilo kot iz škafa. V ponedeljek, 6. septembra 1943, ob 9. uri dopoldne je bila sv. maša, ker je bil rojstni dan kralja Petra II. Opravil jo je odredni kurat Tonček. Po sveti maši je imel Borut pred cerkvijo glavni govor. Navzočih je bilo večje število civilistov, ki so od veselja jokali kot otroci. Bil je dan pravega rodoljubja. Med časom utrjevanja in med proslavo so bili poedini partizani skriti v vrhovih smrek bližnjega gozda in opazovali vsak naš gib. To so nam (»omeje sami povedali v Kočevju. Vse je bilo pripravljeno za prihod srbskih četnikov, ki so se javili iz Broda na Kolpi. Zadnjo zvezo s tem odredom smo imeli 6. septembra 1943. Isti dan je prišel kurir od Dežmana iz Ribnice v spremstvu študenta medicine (rdečelasca) v OF1 službi, ki se je zanimal za vse podrobnosti obrambnega položaja. Da je odvrnil sum, je borcem pripovedoval o obveznem zdravniškem pregledu italijanskih prostitutk, kateremu ie on prisostoval kot medicinec. Nam navadnim borcem se je zdel ta človek zelo sumljiv in če bi bilo Po mojem, bi ga bili aretirali. Ko pa smo dobili odgovor, da komanda že ve, kaj dela, smo to namero opustili. Kaj takega bi se ne dogodilo Kajtima-ru ali stari gardi. Tako smo bili mi v vseh ozirih vezani na disciplino in modrost višje komande, ki je delala bolj „z rokavicami". Formirana je bila žandarmerija ?a legitimiranje tujcev in voznikov, ki so vozili les na Kočevsko reko in na^aj. Prehrana je "bila zelo dobra in obilna, z njo smo bili založeni za celiP šest mesecev. Kruh smo pekli sami že na Otočcu. Vsak borec je prejel dnevno 5 do 10 Zeta cigaret, oficirji pa Morava cigarete. Družine so prejemale v Ljubljani mesečno podporo do 2000 lir, nekateri tudi več. Borci niso prejemali nobene plače, razen vsak poveljnik čete je dobil po 1000 lir v slučaju odsotnosti za prehrano svojega moštva. Morala je bila na višini, do katere je pripomogla ogromna zaloga orožja, municije in posebno napovedani prihod južnih bratov, ki so sloveli kot hrabri borci. V službi je vladala visoka vojna disciplina, izven nje pa koljgialnost. Napad na Grčarice V sredo, 8. septembra 1943, ob 7. uri zjutraj, ko je po večdnevnem dežju zopet posijalo sonce in odzvonilo k jutranji molitvi, so padli prvi streli. Naša zaseda na severo-zapadni strani je opazila sovražno kolono južno pod gozdom, kako se ta cepi na dvoje v cilju obkoljevanja vasi. Nobeden ni vzel napada za resno. Za vsak slučaj je bila ojačena zaseda, ki se je spoprijela s sovražno predhodnico ob 7.30 zjutraj, severno od vasi proti Jelen dolu. Po enournem zagrizenem spopadu so se naši povlekli v vas. Narednik Marin Edi, ki je bil s strojnico na položaju je dejal: „Obko-I jeni slno od vseh strani od več brigad. Če mislimo na izpad, moramo takoj udariti, sicer bo prepozno. Partizani se bodo zakopali v zaklonišča v več obročev in izpad bo nemogoč." Nihče ga ni poslušal, med tem ko so sovražne kolone kar naprej izvirale izpod obrobka gozdov. Iz bližnjega vodnjaka smo si preskrbeli vodo za kuhinjo. Vsi, razen patrole smo zavzeli položaje in branili v toliko, da smo dobili vodo. Ob tej priliki je bil težko ranjen podnarednik Ivan Marn, študent iz Dolenje vasi, Št. Peter pri Novem mestu. Krogla mu je prebila mehur. Po dveurnem strašnem trpljenju je izdihnil, bil ves čas pri polni zavesti, previden s sv. zakramenti. Njegove zadnje besede so bile: pozdrav domačim in nadaljevanje pravične borbe. Okoli poldne istega dne so nas začeli obstreljevati s protitankovskim topičem, ki pa je napravil le neznatno škodo. Zdelo se nam je igrača, ko smo zvedeli za imena brigad, ki so napadale: Tomšičeva, Šercerjeva, Gradnikova in še drugi odredi Pero Popivodove divizije. Bili so to sami pobalini, kravji pastirji, tako se je izrazil župnik Turk, ki je šel med nje kot parlamentarec. Ni vredno odgovora na poslano pismo, otročarija! Topovski izstrelki so se vrstili ves dan, do večera jih je padlo nad 50, kot strašilo za vrabce. Le par borcev je dobilo praske ob zidu. Junaško so odgovarjali in s plotunom razbijali sovražna gnezda. Ponoči so partizani izvedli par jurišev, ki so bili na mah zdrobljeni. Od enajste do polnoči je Kajtimar (Milan) v visokem tonu kPcal kot Smrt Slehernika brigadne komisarje na odgovor za storjene zločine nad slovenskim narodom. Zagotavljal jim je pravično, neizbežno kazen za prelito Abelovo kri.Vprašal jih je, odkod si lastijo pra-vic°, da napadajo JVvD, Zakaj ne napadajo okupatorja, ko je njih geslo: »•Smrt fašizmu — svoboda narodu"!!? Mi vas ne napadamo, zato tudi zahtevamo, da opustite napad. Vsako misel, da bi se predali, naj opuste, kot vojska priznana od zaveznikov, da kapitulira pred izrodki človeške družbe, pred delomrzneži, izprijenimi študenti, bivšimi robijaši, roparji, tatovi, hlapci in deklami? Kot taki naj odidejo v opevani sovjetski raj. Ne bomo Pa nikoli dovolili, da bi okovali slovenski narod v okove' proletarijata. Bratje somišljeniki, odvrzite teorijo trinoga! Raztrgajte okove antikrista! Pobijte komisarje kot garjeve pse! Pustite jih zverinam v slast, da bo zadoščeno pravici. Pridružite se našemu pokretu, ki brani to, kar so stoletja gradili ln branili vaši dedje mučenci, ki so padli pod Kajnovo roko, prelite krvi, porušene, požgane cerkve, prosvetni domovi. TO JE NAŠA OPOROKA. To, har je tisočletna kultura imela za sveto, danes vaši oblastniki požigajo, morijo in ropajo. Nobeden ne bo klican na odgovor za po ukazu izvršenem zločinu, razen iz osebne inicijative. Glas mu je postal hripav, besede nerazumljive. Komisarji so le redko prišli do besede, ker jih je slednji prekinil z dokazi in ugnal v kozji rog. PRIPOMBA: Laž je, kar trdi narodni heroj, polkovnik Tone Vidmar--'•uka, na strani 584 Belogardizma, da so zvečer prvega dne napada pregnali naše iz neke zgradbe in stisnili obroč okoli močno utrjene šole in občinskega poslopja. Šola sploh ni bila zasedena, ostala je prazna, 500 metrov južno od vasi ,'°d robom gozda. Tudi občinskega poslopja nismo imeli zasedenega, pač Pa bivšo pošto z gostilno in vzhodno od cerkve na hribčku stoječo hišo. I udi pregnani ntsmo bili iz , neke stavbe", še manj je res, da so Italijani »silovito bombardirali okolico Grčaric, posebno Travno goro in Glažuto." To so fantazije narodnih herojev in pisca Sajeta. Laž je tudi, da se je dopoldan 8. septembra 1943 iz obleganih Grčaric Prebila skupina 50 plavogardistov, ki jih je vodil kapetan Vojič. Saje zavija ra vse načine, da bi zmanjšal število pobitega obreda. Hvala Bogu, da je fe nekaj živih prič za dokaz. Poleg Sajeta to trd! tudi profesor Janez (>rum v „Sloveniji“, prilogi Ameriške domovine dne 29. decembra 1958, ki Pravi: „ Z Dežmanom je šla tudi skuina četnikov stotnika Vojiča, ki se je prebila iz obkoljenih Grčaric prvi dan napada," kar je oboje netočno. Liublianski četniški odred je bil osnovan še na Otočcu v nedeljo, 15. avgusta 1943, iz 50 mož pod poveljstvom kapetana Vojiča-Lipe. V torek, 1?. avgusta 1943, ob 3. uri zjutraj se je ta odred v vasi Korita-Dobernič odcepil od Borutovega (Koprivice) in odšel proti čušperku kjer jih je Fajdiga, komandir Vaške straže, razorožil, pa jim vrnil orožje, ki so ga Pustili ra neki postojanki pri Grosupljem in odšli kot gozdni delavci iz Ortneka proti Grčaricam. Ko so na poti tja zvedeli, tia so partizani napadli Grčarice, so se v Ribnici oborožili in bili pod Dežmanovo komando. Glej „Odprti grobovi", 3. del, na strani 163, izjava člana tega odreda. Prvi dan napada GRČARICE: Določen čas za predajo je pretekel o polnoči. Deset minut nato se začne valiti gost dim iz trgovine, oddaljene 5 metrov od naše postojanke. Za njo je stal dvojni kozolec, pod katerim je bilo zloženih dva vagona desk. Ta se je tudi vnel. Dokler niso pregoreli kozolčevi stebri, sc je dalo z lahkoto gasiti našo zgradbo, ki se je vnela od sosedne hiše. Za vsak slučaj smo stebre, ki pa so bili že preje močno nagnjeni na našo stian, presekali z rafali. Ko se je en steber zrušil, je ogenj zajel naše pcložaje. Gasili smo kot nori. Pri tem je bil težko ranjen Borut. Krogla ga je zade'a tik pod srcem. Ves čas je bil pri zavesti, sedeč na naslonjaču. Nasledil ga je Kajtimar. Partizani so 100% računali, da se jim predamo. Ker je ogenj grozil, da zajame vse poslopje, smo storili vse, da to pre-t rečimo. Zgorele in porušene bunkerje od te strani smo nadomestili z vrečami moke. Sila kola lomi, je dejal Kajtimar. Proti jutru je bila vsaka nevarnost odstranjena. Jutro smo dočakali na položajih. Med svitom smo opazili preko noči zgrajene bunkerje med vasjo in šolo. Maskirani so bili s suhim senom. S plotunskimi rafali smo jih začeli uničevati in z zažigalnimi naboji zažigati. Vsakdo je našel smrt v njem ali na begu. Nato smo usmerili močan ogenj na vsa vrata in okna hiš. Preplah je nastal med zbeganimi napadalci. Ko so drugi priskočili, da bi odnesli mrtve, jih je zadela ista usoda. To je bil odličen trenutek za izpad. Iz bunkerja na hlevu smo obvladali celoten položaj in odprli vrzel, skozi katero bi se naj izpad izvršil. Ko bi prvi naši dospeli do roba gozda, okoli 500 m razdalje, bi zavzeli položaje in krili ostalim varen izhod. Tako sem izvršil brez žrtev izpad z desetino iz obkoljenih, gorečih Pleterjev, ko smo bili napadeni. A sedaj r> bilo povelja! Prevladala je „visoka vojna disciplina Ljubljane": Zdržite, pomoč prihajal? Cerkveni stolp je bil zaminiran. Zahteval je nemalo žrtev. Opolnoči so cerkev zažgali, prav tako tudi trgovino. Drugi dan napada Drugi dan napada, v četrtek, 9. septembra 1943, je istočasno, ko smo mi izsekali vrzel, naš junaški minometalec spretno pošiljal mine skozi okno prvega nadstropja naše postojanke na okna napadalcev. Ko je po detona-c'ji nastala tišina, so rdeči komisarji napolnili okna z „rajo“ in dogodek ie žel nove žrtve. To minometalčevo spretnost smo vsi občudovali. Imel je samo eno cev od lahkega minometa, ki jo ja montiral na okno in tako z direktnim pogodkom zadel cilj. Posadka I. in II. bataljona ni bila toliko izpostavljena napadu radi Pregledne čistine, le čez dan so jo obstreljevali s topičem. Prvi dan in dve noči napada so se prebijali ordenanci tja in nazaj, kar je bilo drugi in tretji dan že nemogoče. V Ljubljano smo preko radia sporočili potek borbe in stanje Boruta. Odgovor: Zdržite, pomoč prihaja! Italija kapitulira! To zadnjo novico so držali v tajnosti zaradi morale. Neki posebnosti napadalcev pa smo se vsi čudili. Nobenega vpitja ni bilo, razen zadnji dan, ko je kot nor kričal morilec 12-letnega Vinka Mavsarja — Jerovšek Ludvik iz 1 rstenika. št. Rupert, ob laških havbicah: POGO-FOGO-FOGO! Ob 9. uri dopoldne se je pojavila pred našo postojanko starejša ženska z belo cunjo v roki kot znak, da prinaša pismo za predajo. Sprejeli !’'no jo, odgovorili pa nismo. V pismu so v prvi točki naznanili kapitulacijo dalije, v drugi pa, naj položimo orožje in nam bo dano na razpolago oditi, kamorkoli kdo želi, tretja točka, da se jamči vsakemu, da ne bo klican na odgovor za kakršnokoli politično udejstvovanje ali morebitni zločin. Podpis: Komandant divizije Pero Popivoda. Ko partizani niso dobili odgovora, sta sledili še dve pismi iste vsebine, *e v bolj grozečem tonu. Tudi sedaj nismo odgovorili. Posledica našega molka je bila, da so partizani začeli z besnim zaporednim jurišem, ki smo £a z lahkoto odbijali. Tudi s topičem so nabijali ves dan kljub temu, da je bil preganjan od našega minometalca, ki je tolkel v živo. To dejstvo se je izkazalo po naši predaji, ko so med nami 190 iskali samo njega, ki pa -e kil »proglašen" za mrtvega. Skušali so z velikimi žrtvami zažgati poleg Postojanke stoječi Gasilski dom, katerega pa smo mi že preje porušili z minami. Tako je bila odstranjena zadnja nevarnost požara. Nestrpnost rdečih napadalcev je dosegla vrhunec. Pozivali so nas, r-aj se predamo, ker nimajo časa ukvarjati se z nami, da imajo drugega Posla dovolj! »Otročarija!" Tretji dan boja Noč od četrtka na petek, od 9. do 10. septembra 1943, je bila zelo twnna, zato smo z zažigalnim naboji zažgali kozolec ob pokopališču, da smo " svetlobo zmanjšali nočni pritisk. Prišlo je jutro in dan, ki je rodil sad dvoletnega plodonosnega sodelovanja komunistov z okupatorjem. Nobeno natolcevanje, nobena krinka OF in tudi ne pozdrav »Smrt fašizmu — svobodo narodu" ne more pobiti pred svetom dejstva, da je bil skupni cilj dveh tiranov, komunistov in okupatorjev, uničiti nasprotni tabor z vsemi sredstvi, ki so jim bila na razpolago, rimska in proletarska kultura! Dočakali smo jutro na položajih. V bunkerju nad skednjem je bil narednik Marin Edi,doma iz Mirne. Partizani so iz požgane trgovine meta-k gorečo snov, ki se je pri padcu vnela. Mi smo z odejami in suknjami sproti zaduševali ogenj. Zaradi preutrujenosti sta narednika Marin in Virant z mojim odobi-enjem odšla v sobo v prvo nadstropje na počitek. Ob 8. uri zjutraj 10. septembra 1943 je prvi topovski izstrelek pogodil skozi vrata in oba sta bila na mestu mrtva. Ediju Marinu je raztrgalo glavo, da so možgani brizgnili po zbrojevki. ki je bila potem moja last. Vest o smrti teii dveh narednikov je močno vplivala na moralo ostalih. Z Edijem Marinom smo izgubili enega najhrabrejših borcev v odredu. Bil je aktivni narednik, v katerega je bil povišan 6. septembra 1943. Ko sem njegovi mami leta 1944 izpovedal njegovo usodo, se je bridko zjokala, a junaško prenesla to neprecenljivo žrtev na oltar domovine. Dejala je: „Imela sem ga najrajši, bil je tako dober zame, a tolaži me to, da ni padel kot komunist." * DRAGI EDI! Komaj si se zavedel življenja v svoji triindvajseti pomladi, že so Te rdeči iztrgali iz Tvoje velespoštovane družine. Med njimi si doživel slepoto Osvobodilne fronte. Sreča Ti je bila mila, da si 2. septe-bra 1942 pobegnil od morilske tolpe in bil od tedaj naš zvest in neustrašen borec. Nikoli nisi bežal ali se ogibal dolžnosti, vedno si bil med prvimi prostovoljci za vsako akcijo. Krasile so Te vse vojaške vrline. Bil si junak in kot tak boš ostal v trajnem spominu preživelih. Ob vseh junaških dejanjih si ostal skromen, tih in družaben. Tvoj prikupen nastop je osvojil vsakega, ki je bil v Tvoji bližini. Vzljubili so Te soborci in predpostavljeni. Domovina Ti je hvaležna, da si ji daroval svojo cvetočo mladost. Spočij se ob nesmrtnih junakih Grčaric in odpusti preži rančem, ki so sokrivi našega poraza. Prosi Njega, da bi bila bodočim voditeljem zvezda vodnica: sloga, edinost, spoštovanje vseh, padlih v borbi brezbožnega komunizma. Prisluhni rajski melodiji tistih, ki so Ti sledili iz neštetih grobov slovenske zemlje. Pridruži se čimpreje Belim orlom, ki bodo oznanjali svobodo. Do takrat na ne pozabi naših prošenj, saj vem, da boš med prvimi v duhu z nami. Slava Ti, dragi Edi! * V petek, 10. septembra 1943, ob 9. uri dopoldne so padli prvi streli ITALIJANSKIH težkih havbic, kalibra 150 mm. Preluknjali so desni vogel naše postojanke. Iz daljave 100 - 200 metrov so neposredno tolkli na naše bunkerje in poslopje. Videli smo italijanske topničarje pomešane s partizani. Obojni so se drli: „FOGO!“ ...Tisti, ki jim ni bila znana kapitulacija Italije, se niso mogli znajti. Partizani pomešani z Italijani!!! Izstrelki so padali vedno v plotunu od štirih strani, nepretrgano dve celi uri. Nato so šestkrat sledili juriši, ki pa so bili vsi odbiti. Imeli smo dva mrtva in nekaj težko ranjenih od granatnih drobcev. Sledilo je nadaljne in besno obstreljevanje do druge ure popoldne, nato juriš za jurišem. Vse smo živo odbijali. Preko trupel svojih tovarišev so rdeči juri-šali in sami obstali med njimi. Komisarji s samokresi v rokah so od zadaj naganjali ubogo rajo v brezupni juriš. Kajtimar je v naglici obšel položaj in ukazal meni, naj z zbrojevko odidem v prednji del poslopja, kjer je Jajbolj kritično. Malo zaskrbljeno je pripomnil: „Svinjsko nas natepajo s 'opovi, a juriše odbijamo v živo, šest zaporednih sem odbili" Nato je Kajtimar odšel v bunker pri Gasilskem domu, ki je bil med hišami in bolj varen, jaz pa v prednjo sobo plazeč se skozi luknjo vsake sobe. To je bilo moje zadnje snidenje s Kajtimarom. Pri vstopu v prednjo sol o se mi je nudil grozni prizor, ostanki človeških delov, razmetanih po lUsevinah razbite st "no, maskirane z deskami. (Sledi) T. N. V (‘asu j n bilo jev Z lansko jesenjo, so se za vso zdomsko Slovenijo in še posebej za nekdanje protikomunistične borce pričeli vrstiti jubileji — tridesetletnice. Jo pomeni, da je v tem času dozorela ena polna generacija, med njimi tudi otroci tistih, ki so umirali pred 30 leti. Žalostne so morda te obletnice, toda vendar: vsi ti, ki se jih spominjajo ob teh jubilejih, so za nas večno mladi: za vselej bodo 19 ali 20 ali 25 ’et stari. Njihovo življenje se ni razblinilo niti v brezplodno izživljanje, ki 3a srečujemo na vsakem koraku. Padli so v najlepšem mladostnem zanosu 'a tistim, ki niso opravili križevega pota v Vetrinj in nazaj, je bilo prihranjeno celo spoznanje, da vse žrtve še vedno niso obrodile zaželjenega sadu. Ne meč, pregnala jih je sreča kriva! če se ozremo nazaj na vsa leta komunističnega divjanja, bomo lahko ugotovili neizpodbitno dejstvo: slovenski protikomunistični borci so doživeli poraz samo takrat, kadar jim je JJoka „sreča kriva" narekovala odločitev, ki je bila v bistvu nasprotna ofenzivnemu značaju njihove borbe: Grčarice, Turjak, Grahovo, črni vrh, Gtlica, da navedemo samo nekaj imen, so primeri borb, v katerih so bili JJa.ši borci oblegani in slednjič zmagani. Zdi se, da je Kočevje edina izjema '"Sa pravila. Toda kdaj so bili premagani domobranski udarni bataljoni? Nikdar! To pa bi nam moralo služiti tudi kot zgled za sedanje delovanje: zapiranje za neke ..trdnjavske zidove" take ali drugačne vrste, ne bo dosti zaleglo. Prilik za „izpade“ ne manjka. Vsak dan nas iz domovine doseže JJova laž o polpretekli dobi in nobenega nadčloveškega napora ni treba za Pobijanje teh trditev. Naše delo mora postati delo »udarnih bataljonov" — udarjati moramo tam, kjer so udarci najmanj pričakovani in najbolj učinkoviti ! Grčaricam in Turjaku je sledilo — Slovensko domobranstvo. Današnji »•zgodovinarji" v domovini, bi ga radi prikazali kot nekakšno zločinsko druščino, ki se je izživljala v klanju svojih bratov in neznačajnemu udi-ujanju tujemu okupatoriu. Mi seveda vemo, kaj je resnica: Slovensko do- mobranstvo je bilo do kraja organizirana vojska, slovensko partizanstvo pa navadna drhal, ki se je borila proti vsem človeškim in božjim zakonom vojevanja ter je svoj štiriletni teror okronala z živinskim pokoljem zvezanih in razoroženih domobrancev v Kočevskem Rogu, pri Teharju, Škofji Loki in drugod. To in samo to je resnica. Ljudje v domovini, ki jih ta resnica boli, brskajo po osebni preteklosti vodnikov Slovenskega domobranstva in zbirajo iveri, ki naj bi dokazale zločinsko naravo ne le teh vodnikov, temveč Slovenskega domobranstva kot takega. Toda, če je bil zločin, ki ga je zagrešilo Slovensko domobranstvo, res tako jasen, čemu jih je bilo treba pobiti kot pse sredi noči, v zakotnih kraških jamah in kočevskih gozdovih? Zakaj niso bili postavljeni pred sodišče vsi od prvega do zadnjega, da bi pred vsem svetom izpričali svojo krivdo, da bi pred vso Slovenijo potrdili dejstvo, da je najmanj 15 tisoč slovenskih mater rodilo — izdajalce in zločince! Slovenski narod ima mnoge rekorde v svetovni družini narodov in se z njimi upravičeno ponaša. Toda komunistična oblast mu je pripisala še najsramotnejši rekord: noben narod ni imel toliko „izdajalcev“, ki so zaslužili smrt! Mi pa, ki smo ostali za njimi in še vedno dvigamo neomadeževano slovensko zastavo — vemo: ob tridesetletnici njihove smrti, bo njihov lik in njihov spomin še svetlejši in nobena rdeča zvezda ga ne bo zatemnela! ZVEZA KOMUNISTOV SLOVENIJE Po podatkih letošnjega marca (1973), ima Zveza Komunistov Slovenije P2.997 članov. Statistična analiza članstva pa kaže, da je v partiji včlanjenih 5 od stotkov prebivalcev Slovenije, ki so stari več kot 18 let. Od tega odpade na ženske 28 odstotkov. Po starostni razpredelnici pa je 37 odstotkov članstva starega nad 46 let. Zanimivi so podatki, kje je članstvo v partiji najbolj razširjeno. Na prvem mestu je občina Lenart (Sv. Lenart v Slovenskih goricah) kjer je v partiji včlanjenih 31 odstotkov mlajših prebivalcev. Sledijo Zagorje, Litija, Ribnica, Velenje in Grosuplje. Najmanj mladine je včlanjene v partiji v občini Ljubljana-Vič, kateri slede Jesenice, Izola, Koper, Ljubljana-Center in Sežana. Po družbeni strukturi pa izkazujejo podatki, da izhaja 47 odstotkov članstva iz delavskih družin in 20 odstotkov iz kmečkih družin. „TABOR“ nima mecenov. Ne poznanih, ne skritih. Odvisen je samo cd naročnine svojih bralcev in naročnikov. Zavedajte se tega! Plačujte redno naročnino, nabirajte novih naročnikov, pošiljajte svoje prispevke za tiskovni sklad! Samo tako bo ostal zares neodvisen in zares Vaš! Gramozna jama, Sibirija, Harlem, 8lollywnod Tudi v času med obema vojnama so bile v skoraj vsakem večjem slovenskem kraju poznane predmestne naselbine revnih ljudi. Te naselbine sr dale tisto žalostno sociološko noto vsemu, kar je bilo predmestnega, ker od tam se je, ali naj bi se, širil greh-zločin. Tudi tega je bilo nekaj, pogosteje je iz teh barakarskih naselbin priplazil komunizem. Kot v mnogih drugih vprašanjih, pa je revolucija odpovedala tudi pri tem. Proslula ljubljanska Gramozna jama v Mostah, je tudi danes kraj, kjer se zbira takoimenovana „obrobna družba ali kultura," kot se danes izražajo ’ Sloveniji. Še vedno tudi „funkcionira“ mrzla Sibirija na robu Ljubljanskega barja, Maribor pa je obogatel za „Hollywood,“ podobno barakarsko revščino. Razlika je zdaj le v tem, da ljudje, ki živijo v teh substandardnih naselbinah, niso Slovenci, temveč ljudje iz drugih republik. V Ljubljani so to sezonski ali vsaj doseljeni delavci z rumunske meje, po večini sploh rumun-skega rodu. So pa jugoslovanski državljani in kot taki uživajo svobodo, da Rf' preselijo „s trebuhom za kruhom." Težava je v tem, da si mnogi južni Jugoslovani domišljajo, da je ta kruh najlažje doseči v Sloveniji. Ekonomsko izenačevanje državljanov neki države je seveda splošen pojav in potrebno je že zato, ker vsakršna revščina zahteva prispevke bolje situiranih slojev družbe. Izkazalo pa se je, da skušajo ti južni doseljenci obdržati svojo kulturno tradicijo in da se le slabo vključujejo v družbo, v kateri živijo. Posledica so mcidenti, kriminaliteta in splošno nezadovoljstvo. V zadnjem času se slišijo glasovi, da so se odgovorni slovenski činitelji Počeli zavedati, da je nekje neka meja, do katere naseljevanje tujcev na Slovenskem sme, preko nje pa ne več. Navsezadnje, Slovenija ni Amerika kjer se pretapljajo in izgubljajo tisoči doseljencev z vseh vetrov. Ameriši:; doseljenci po večini tudi nimajo nobenega namena ustanavljati stalnih nasel-oin in se prej ali slej porazgubijo. Drugače je seveda, kadar gre za strnjeno narodno ozemlje, kamor se prehitro in v prevelikem številu naseljujejo drugorodci. Kje je meja meti nacionalnim šovinizmom in preudarno politiko doseljevanja, bodo seveda fror-ali odločiti pristojni slovenski strokovnjaki. Toda, če so se zdaj vsaj Slovenci izkopali iz Gramozne jame, čemu nadaljevati to žalostno tradicij' 17 liudmi iz drugih republik? Obvestil« Letna naročnina glasila Tabor za 1. 1974 je sledeča: Južna Amerika 40 pesov !ey odn. enakovrednost v dolarju; ZDA-Kanada-Evropa-Avstralija z navadno pošto 6 dol., zračno 10 dolarjev. 70-lelnivtt Marije Amon 25. januarja 1974 je praznovala na svojem domu 70-letnico ga. Marija Amon. Je to lep jubilej ene trdne slovenske matere, katero je življenje kalilo od rane mladosti, preko revolucije, begunstva in zadnje poti v tujino. Zibel ji je tekla v prelepi dolski fari v vasi Podgora pri Dolu. V trdi kmečki družini je bilo 7 otrok. Strahoto prve svetovne vojne je okusila v vsej trdoti, lakoti in revščini. Rano jo je pot vodila v službo v Ljubljano. Tam je tudi spoznala svojega bodočega moža, Milana Amona. Gospodarska kriza leta 1930 in vse njene posledice; brezposelnost, pomanjkanje dela so tudi njo prizadele, da je šla v južno Srbijo za možem, kjer je dobil delo v rudniku črnega prmoga v Rtanju. Ni se ustrašila poti z enoletnim otrokom, ne težkih razmer, ki so vladale tam v rudarski koloniji. Kruh rudarja je težak in nevaren. Od blizu je videla rudarsko nesrečo in vso bolest, ko so prenašali preko trideset zgorelih rudarjev iz rovov. Mož si je na skoraj čudežen način rešil življenje. Po vrnitvi v Slovenijo se je naselila s svojo družino v Kranju, kjer je mož dobil službo na Uradu za zavarovanje delavcev. Tukaj jo je tudi doletela vojna. Preživljala je okupacijo Nemcev, partizansko revolucijo in nastanek Gorenjskih domobrancev. Na njenem domu je prespalo, dobilo hrano veliko bodočih gorenjskih domobrancev, ki so prihajali iz nemške vojske, se skrivali pred partizani in nato odhajali na razne domobranske postojanke. Globoko rano je zarezal nasilni in zverinski umor brata, Jožeta Loboda po partizanih, v maju 1943. Strah in trepet za svojega moža, Milana Amona, enega izmed ustanoviteljev gorenjskih domobrancev in za oba nedorasla otroka, Marijana in Janeza, je ni omajal. Ni se bala groženj, ne pisem in letakov, ki so priha-iali na njen dom, ali pa so bili raztreseni po kranjskih ulicah. Eno, kar jo je odlikovalo vse življenje in ji dalo moči v vseh težkih časih, je bila njena globoka vera. Koliko je premolila za svojega moža in družino, da bi se vse dobro izteklo. Njeno zaupanje v Brezjansko Marijo, katero podobo ji je prinesel nien pokojni brat Jože v Srbijo in jo je potem spremljala na vseh potih do begunstva. Pri njej je molila z svojo družino vsak večer. In bila je uslišana. Bližal se je konec vojne. Zmešnjava se je še povečala. Njena skrb se ]e poglobila. Sedaj moža niso samo zasledovali partizani, da bi ga ustre--Bi; iskala ga je gestapo, zasledovali so ga prijatelji, ljudje, katerim je pomagal in reševal življenje, četniki. Na umiku preko Ljubelja proti Vetrinju je bila sama z otroci. Mož ■fe ostal do zadnjega v Tržiču in se je umikal z zadnjimi domobranci, ko so v Tržič že udirali partizani. Bil je s svojim bratom Lojzem. Ponoči je brat padel s prestreljeno glavo in ostal pod Ljubeljem... Vetrinje. Prezir, sodba, ločitev od vojakov; to mu je rešilo življenje. Brugače bi ravno tako počival ubit kakor ostalih 12 tisoč domobrancev. Pričelo se je življenje v taborišču. Na trdo življenje je bila navajena, ravno tako njen mož. Z delom in iznajdljivostjo sta kmalu pomagala svoji družini lajšati glad ob pičlih obrokih hrane, ki je bila takrat v taborišču. Prišlo je znova gorje. Jugoslovanski komunisti so iskali »vojne zločin-ce“ s pomočjo angleških oblasti in avstrijskih. Pričele so se racije po taboriščih; zasledovali so begunce po vaseh in mestih. Vsakogar, ki so za-^rli so odpel 'ali v zloglasno taborišče za vojne zločince v Wolfsbergu na južnem Koroškem. Tukaj so bili ljudje vseh narodnosti Evrope. Od tod so potem izročali »vojne zločince" v države katere so jih zahtevale, da so jih Potem sodili na ljudskih sodiščih. Šest mesecev preizkušenj je potekalo počasi. Vsak dan je čakala sporočila, da bodo moža odpeljali v Jugoslavijo in ga tam sodili po komunistično. Pokonci jo je držala trdna vera in zaupanje v molitev, da brez bo-žje volje se ne bo ničesar zgodilo. Niso jo motile razne govorice, ne ško-doželna namigavanja, da Amona ni nič škoda, če ga Angleži izroče Titov-cern itd.... Rog je naredil po svoje. Vsa družina je verovala, da je Marija Pomagala in naredila, kar j e bilo po človeško nemogoče. Pričelo se je izseljevanje v prekomorske države. Mož je hitel z izselitvijo. Videl je, da ga komunisti zasledujejo in, da je pogojno na svobodi, Zaprosil je za Argentino. Znova so bile zapreke. Toda poznanje s tujimi ljudmi pri IRO, ki so bolj razumeli njegov problem, mu je pomagalo, stem. v katerem so zopet okrepile svojo oblast dinastija, birokracija in cerkev. Glavna skrb svete alianse je bila preprečiti sirjenje vseh revolucionarnih, liberalnih in prekucuških idej, ki so prihajale z zahoda, predvsem iz I' rancije. Mimogrede naj ho povedano, da so prihajale vse revolucionarne 'deje, torej tudi kmečki upori vedno z zahoda in so se širile proti srednji in vzhodni Evropi. Razvouj je šel vedno v tej smeri. Tako vidimo, da so se socialna vprašanja prej rešila na zapadu kot na vzhodu. Kakor smo ze v prejšnjih odstavkih nakazali, je šla razvojna smer kmečkih uporov, pa tudi tudi revolucij: Anglija, Francija, Španija, Nemčija, Avstrija, v balkanskih deželah so izbruhnili kmečki upori, resda podprti že z narodnoosvobodilnimi idejami, šele v začetku 19. stoletja, v Turčiji se je izvršila revolucija šele -912, v Rusiji pa celo 1917. Od kod ta pojav? Mi si to razlagamo takole: Večina tega, kar sta ustvarila človeštvu razum in izkustvo (empirija), je prišlo vedno z zapada. V zapadni miselnosti dominirata racionalizem in empirija. Vse, kar je v zvezi z mistiko, se je pa vedno rodila na vzhodu. Ker je mistika bistveni sestavni del vsake vere, zato so tudi vse vere nastale na vzhodu. Zato je tudi vzhodna miselnost vsa prežeta z mistiko, človek je pod vplivom racionalističnih idej dinamičen, človek pa nagnjen k mistiki, je vedno statičen. Tako duševno ravnovesje se rado spremeni tudi v stagnacijo. Duševna stagnacija pa nujno vodi v gospodarsko in socialno inercijo. In kolikor gremo bolj proti vzhodu, toliko več gospodarske in socialne nedelavnosti bomo našli. Zato se nam zdi, da vsa zapadna revolucionarnost, ki je povzročila tudi kmečke upore, ni drugo kot racionalistična reakcija proti vzhodni socialni zaostalosti, ki je v veliki meri posledica vzhodne mistike. Človek na Vzhodu je vedno bolj nagnjen k mistiki kot rapadnjak. Slovenci imamo celo izraz Jutrove dežele, kadar hočemo označiti vzhodne dežele, in pod tem izrazom si vedno predstavljamo nekaj mističnega. Pa pustimo filozofiranje ob strani in preidimo na zgodovinska dejstva. Zadnje dejanje vodložniške tragedije Po porazu Napoleona, ko je bila Francija dovolj kaznovana, so jo spet vključili v krog odločujočih velesil in tako so evropski državniki ustvarili „pentarhijo“, zvezo petih držav (Anglija, Avstrija, Prusija, Rusija in Francija). Ta zveza petih držav je pod vodstvom pretkanega Mettemicha s svo jo restavracijsko politiko konservativnega dinastičnega absolutizma zavrla lešitev podložniškega vprašanja za celih 33 let. Zato pa tudi pritožbe, ne miri in upori niso prenehali v slovenskih deželah. Od vseh prejšnih reform k’ so jih uvedli Marija Terezija, Jožef TT. in Francozi, jih je ostalo po letu 1815 le malo v veljavi. Podložništvo, v kolikor je bilo prej odpravljeno, se je zopet obnovilo tcda le če je izviralo iz zemljiškega razmerja med zemljiškim gospodom in kmetom podložnikom. Osebne tlake, torej take, ki poprej ni bila vezana na zemljiško posest, ni bilo več. Samo podložnik, ki je imel zemlio svoiega zemljiškega gospoda, je moral opravljati še nadalje tlako, vendar omejeno z odredbo Marije Terezije. Nekatere dajatve je moral graščak znižati za en > petino svojemu podložniku, toda te dajatve je moral podložnik potem oddajati državni blagajni, poleg tega je bil uveden še poseben zemljiški davek. Res je, da so kmetje sedaj plačevali davke direktno državnim uradom (fron- čcili eno 6 I)lačat)i ne več svojim zemljiškim gospodom, kakor še pred Marijo Te-ezijo, la način pobiranja raznih davkov je izviral največji odpor pri kme-ker so sumili zemljiško gospodo, da gredo davki v njen žep ne pa v sarjev. Ukinjena so bila patrimonialna sodišča, ki jih je prej imel v obla-■di zemljiški gospod in si z raznimi globami polnil žepe. Nezadovoljstvo je povzročalo pri kmetih tudi to, da niso bila kmečka bremena na vse slo-H..iske dežele enako razdeljena. Štajerska in Dolenjska sta imeli mnogo zja bremena kot npr. Gorenjska, Notranjska, Koroška in Primorska. Npr. < 0 enJskl kmet je moral sam opravljati 70% vse tlake, ki je bila predpisana za vso kranjsko deželo. Kmetje so se pritoževali tudi proti zemlji-(mu davku, ponekod pa sploh niso hoteli oddajati dajatev, ki so bile zapisane v urbarjih, tako da je moralo priskočiti tudi vojaštvo na pomoč. ^P‘Oh pa je bila zadnjih 10 let podložništva vojaška pomoč vedno potrebna. nemiie se je celo zanimala dvorna pisarna. Vsi poskusi vlade, ki je pri-1 ločala kmetom odkup naturalnih dajatev, niso nič zalegli. Kakor poroča ''godoGna se je v vseh slovenskih deželah „odkupilo le nekaj desetin pod- tožnikov*1 Med tem časom so si Francozi od 27. do 29. julija 1830 zopet privo-, ,eno revolucijo, ko so po 3 dneh pognali kralja Karla X. in izvolili za lalja toeščanskega bogatega bankirja Louisa Philippa Orleanskega. Posle-'.;Ca zamenjave kraljev v Franciji je bila ta, da je prišlo do besede tudi me-‘‘■anstvo. Nastopati so začeli razni sociologi, nekateri utopistični drugi zo bet revolucionarni, ki so sanjali o zgraditvi nove pravične družbe. V Fran-cUi so se pojavili s svojimi socialističnimi spisi: grof Henry de Saint-Simr-n Tibo 1837), revolucionar Auguste Blanpui (1805—1881), ki je preživel 2Č ,et v ječi in tiskar Pierre Proudhon (1809—1865). V Angliji pa je širil socialistični utopizem Robert Owen (1771—1858), med Nemci pa Wilhe!m itling (1808—1871), ki je pa živel v Parizu, pozneje v Švici. Vsi ti fi-‘' zotl sociologi so imeli zelo različne poglede na rešitev socialnega vprašanja. - ekateri so bili idealisti drugi pa bolj revolucionarni, vsi pa so se ukvar-■hali bolj s problemi delavstva in meščanstva kot s problemi kmetov. Za raz-iflitcv zemlje in organizacijo malih posestev se je boril irski advokat 0’Co-nnor, toda današnji komunisti pravijo, da je zastavil ,.nemogoč in reakcio-naren cilj". Nasprotno je bil pa Francoz Gurney proti organiziranju malih Posestev, pač pa je zahteval, da se vsa zemlja podržavi. Vsi ti socialisti al' bolsocialisti so se borili več ali manj z demokratičnimi metodami in v okviru 7akonitosti, celo v parlamentih. Toda po letu 1840 pa sta začela nastopati socialistična teoretika, Karl Marx (1818—1883) in Friedrich Engels (1820 1895). Ta dva socialista sta utemeljila, kakor trdijo danes komunist', .znanstveni socializem" oziroma .znanstveni komunizem, ki mu je temel' nauk o diktaturi proletariata." To pa je bila že drugačna pesem, kakor P m j snji utopistični sfTcializem. Zc iz teh kratkih vrstic vidimo, da je po zapadni Evropi takrat vladalo zelo revolucionarno razpoloženje. To je bil srenj pod pepelom, ki je čakal, da izbruhne v požar. V tej zvezi moramo pripomniti, da so po letu 1830 imeli velik vpliv na evropsko politiko tudi poljski emigranti, ki so po ponesrečeni vstaji 1830—31 proti Rusom pribežali v Pariz. Celo v Ljubljani je bil od januarja 1837 interniran poljski emigrant, Emil Korytko (1813—1839), ki se je bavil s pesništvom in narodopisjem in je tako budil med Slovenci narodno zavednost. Kakor vidimo, se vprašanje podložništva v slovenskih deželah ni premaknilo nikamor naprej, čeprav je po vsej Evropi vrelo. Metternich je v imenu svete alianse držal vso Evropo v šahu. On je s hudim policijskim pritiskom preprečeval, da ni nrišlo nikjer v Avstriji in Nemčiji do množičnih gibanj. Leta 1835 je umrl avstrijski cesar Franc I. Takrat je visela Metternihova oblast že na nitki, ker je bil zelo osovražen, zlasti pri obeh cesarjevih bratih, pri Karlu in Johanu. Zato je spravil na avstrijski prestol Ferdinanda najstarejšega sina umrlega kralja Franca I. Ker pa je bil Ferdinand pravi idiot, zato je dobil pridevek „Dobrotljivi“, je cesar Franc I. pred smrtjo imenoval v oporoki tri regente, torej sovladarje in sicer: kneza Mettemicha, grofa Kala-vvrata in najbolj nesposobnega brata Ludvika. Na ta način so Metternichovemu policijskemu in absolutističnemu sistemu podaljšali vlado za celih 13 let. Zato se je zavlekla tudi zemljiška odveza za celih 13 let, čeprav so se kmetje povsod upirali, pritoževali in delali nemire, podložništvo je ostalo še vedno v veljavi in z njim vezana tlaka in vse dajatve in vse to do polovice 19. stoletja. Končno je prišel čas odločitve! V Franciji so bile v letih 1845—1847 zelo slabe letine in pojavila se je bolezen krompirja po vsej Evropi. Nastopila je gospodarska mizerija. Ministri Louisa Philippa pa so uganjali strašno korupcijo, zato so poslanci ob podpori dveh časopisov „National“ in „Keforme“ zahtevali razne spremembe in prirejali velika javna zborovanja, na katerih so zahtevali radikalne spremembe, zlasti spremembo volilne pravice. Vlada je 22. februarja 1848 tako večerno zborovanje prepovedala, zbrani liudie se na ”~hm«! raziti, temveč so se uprli. Vlada je poslala proti upornikom narodno gardo, katera se je pobratila z uporniki. Nato so ljudske množice-začele postavljati na ulicah barikade. V noči 24. februarja so na ulicah posekali 4000 dreves in zruvali čez en milijon kamenih kock. Ministri so se razbežali. Demonstranti so ustanovili začasno vlado, ki je 25. februaria proglasila ..Francijo za enotno in nedeljivo republiko", ki se je po letu 1852 snremeniln ^onet '' ,Mi, Ferdinand pervi, ustavni Cesar Avstrijski smo po naklepu Svojih ministrov soglasno z ustavnim državnim zborom sklenili in ukažemo kakor sledi: Pervič: Podložništvo in zaveza med gruntnimi gosposkami in podložnimi ste z vsimi postavami, ki to zavezo zadevajo, nehale. Drugič: Grunt ali zemljišče je vsih dolžnost odvezan; vsi razločki hied gosposkimi in kmečkimi zemljišči imajo nehati. Tretjič: Vse dolžnosti dela in davki vsake baže. ktere iz podloživa izvirajo in podložno zemljišče zadevajo, odsihmal nehajo; ravno tako tudi nehajo vsa odrajtvila v blagu (Natural), v delu in denarjih, kteri izvirajo iz gosposkine gruntne oblasti, iz desetinskega, varovavniga (Schutz), fogtinj-skega, gorniškega in soseskiniga gospodstva in ktere so se dozdej mogle odpravljati ali od kmetijskega posestva ali oseb; tudi je jenjalo plačilo za premenjene (prepisi) med živimi in po smerti. Četrtič: Za nektere teh davkov, ki so po tem nehali, se bo odškodovanje dalo, za nekatere pa ne.“ itd. 5, 6, 7, 8a), b) c) d) e), 9, 10, 11 člen. “Dano v našim poglavnim in stolnim mestu na Dunaji, sedmi dan kimovca tavžent osemsto in osem in štiridesetiga leta, in v štirinajstim letu Našiga vladar-stva! Ferdinand, s. r.“ S tem zakonom sta cesar in njegova kamarila izigrali tako kmete kakor tudi nov nastopajoči politični faktor, meščanstvo povezano z razumništvom. Niso hoteli unesti zemljiške odveze v ustavo, ki bi jo izdelal državni zbor, ampak so hoteli pokazati kmetom, da jih je cesar osvobodil od plemiča. Takrat so se že začele majati dinastije in grozile so socialne revolucije s komunistično tendenco. Že štiri mesece po razglasitve republike ,ie v Parizu izbruhnila 22, junija socialistično komunistična revolucija, ki jo je čez tri dni udušil general Cavaignac in komaj dober mesec dni po uzakonitvi zemljiške odveze so izbruhnili nemiri na Dunaju, da je moral cesar zbežati v Olomuc. Sep 1. novembra je grof WindiRČhgratz Dunaj ponovno zavzel in vzpostavd red, toda s tem pa ponovno utrdil monarhični absolutizem za dolgo let. Rešena je bila dinastija. Če danes bere Slovenec, posebno pa v emigraciji, cesarjev razglas zako na o zemljiški odvezi, se ga mora polastiti globoka žalost, če samo malo pomisli, koliko stotisočev človeških življenj je terjal od Slovencev ta zakon. In sedai je prišel pa ne po poti, ki jo je ubralo meščanstvo povezano z razumništvom. česar niso dosegli kmetic tlačani s fizično silo, so dosegli meščani in izobraženci z razumom in idejo, zrušili so plemiško državo, odpravili so fevdalni družbeni sistem. Samo po sebi se nam vsiljuje vprašanje, ali so bile človeške žrtve res potrebne ali se nam je nečloveško gorje obrestovalo? Bilo nas je komaj nekaj nad pol milijona, ko smo začeli borbo za narodni obstanek in borbo za človeško dostoianstvo. V tei borbi smo izkrvaveli tako da smo se do danes številčno komaj podvojili, medtem ko so se naši bivši sovražniki popetorili in celo podeseterili. Ali ni to naša na.jvečia tragedija? Vloga duhovščine v kmečkih, uporih V neki šolski knjigi je zapisano: »Ljudstvu je bila še najbližja nižja duhovščina, ki je bila dolga sto-!* tja ljudstvu tolažitelj in svetovalec, imela pa ni mnogo vpliva na politično /ljenje.“ To je točno! Nižja duhovščina je bila vedno z ljudstvom. Višja 'lunovščina pa je bila največ tuje narodnosti, le malo je bilo duhovnikov Slovencev. Škofje in samostani so bili navadno zemljiški gospodje, zato niso uživali velikih simpatij pri ljudstvu. Res je, da so samostani precej prispe-Vah k omiki Slovencev in k razvoju gospodarstva, zlasti poljedelstva, toda Podložniško razmerje med krneti in samostani ter škofi, je pogostokrat kalilo prijateljsko razmerje. Večina katoliške duhovščine je bila na strani -emljiških gospodov, protestantska pa prav vsa. V vseh uporih se duhovniki •■udi imenoma omenjajo, n. pr. v prvem uporu 1478 se omenja koroški župnik : m res, ki je pisal kronike, omenja se opat Janez iz Vetrinja, ki je komaj ušel smrti, potem pa škofje lastniki velikih posestev v slovenskih deželah, k drugem uporu je zastopal Cesarja celo kardinal Matej Lang. Ponekod s° moral; župniki razglašati tlako in dajatve, ali po navodilih vlade in ple-uičev miriti ljudi in prinoročati dajatve in tlako, zgodilo se je tudi, da so uporniki dejansko napadli in jih oplenili. V hrvaško-slovenskem uporu je ' upnik v Brdovcu na Hrvaškem, Ivan Babič sestavljal upornikom pritožbe Ilr°snje za cesarja, toda škof J. Draškovič je pa kot hrvaški ban ne samo Poslal vojsko na upornike pod poveljstvom podbana, ampak je tudi dal oučiti in ubiti Matijo Gubca in Posanca. Zdi se pa, da so v tolminskem uporu sodelovali pasivno tudi mnogi duhovniki, ker govori poročilo goriškega deželnega glavarja, da duhovniki, ki so zapeljevali ljudstvo, da v bodoče uc bi smeli dobiti nobenega cerkvenega mesta na Goriškem. Dogajalo pa se le celo, da je bil v sporu med ljubljanskim škofom Hrenom in uporniki, Papeški nuncij, Hrenov nasprotnik na strani upornikov. Posebno odiozno le bilo postopanje nekaterih predstojnikov samostanov, ki so podložnike ffl° zapirali in telesno kaznovali, zato so jih kmetje sovražili. Poudariti pa ’ - ti e,ra, da med uporniki in cerkvijo ni bilo verskih sporov, govorilo se je ’ cta so uporniki v nekaterih uporih postavljali zahtevo, da bodo oni župnijo • umeščali in odstavljali, četudi bi bilo to točno za nekatere kraje, splošno ha ta trditev ne drži. V glavnem se uporniki v verske resnice niso vtikal?. protestantizmu niso pristopili, pa ne zato, ker je bila to vera plemičev, temveč zato ne, ker jim je bila protestantska veroizpoved preveč raciona-^ 'ena, preveč preprosta in tuja. Slovenski vernik je imel vedno rad vero, '■ ima pompozno liturgijo in globoko mistiko, dogmatična vprašanja pa pieprostega vernika ne zanimajo. Splošno pa je treba pripomniti, da je bila večina duhovnikov kakor tudi večina meščanstva nasprotna kmečkim upor-■'kom. Zato je pravzaprav čudež, da je slovenski podložnik ostal vkliub "• -m vedno zvest katoliški veri. Potemtakem je slovenski kmet tlačan ohra-11 ^kozi vse uporniške dobe nedotaknjeno isto vero, ki jo je imel še pred začetki kmečkih uporov, kajti v 12. stoletju je zapisal nemški zgodovinar Jjelmold, ki je živel v daljni Prusiji: „Karantanci (Slovenci) sosedje Bavarcev, so zelo pobožni ljudje. Ni ga naroda, ki bi bil tako vdan Bogu in svojim duhovnikom, kakor je ta.“ Sklepna beseda. Ob koncu naše razprave se nam samo postavlja vprašanje. Kaj sme povedati o kmečkih uporih politični emigrant? Politični emigrant je še vedno del narodne skupnosti, v kateri si je izoblikoval svojo kulturno in politično zgrajenost. Zato ima pravico tudi do tradicije, ki jo je ustvarila ta narodna skupnost, prav tako ima pravico do vrednotenja tradicije in pa dolžnost posredovati te vrednote kulturnemu občestvu. Kar se tega tiče, je politična emigracija popolnoma odpovedala, ker je dopustila enostransko ocenjevanje in prikazovanje kmečkih uporov. Domovina ima ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, da primerno prikaže veličino zgodovinskih dejanj, ki izpričujejo voljo in moč slovenskega naroda v borbi za svoj narodni obstanek. Popolnoma zgrešeno pa se mi zdi iskati povezanost med dogodki, ki so se odigrali pred 400 leti, in dejanji, ki so se izvršili takorekoč šele predvčerajšnjim, zlasti pa, če ta povezanost ni znanstveno dovolj utemeljena. To velja •udi za kmečke upore in narodnoosvobodilno borbo. Razlika med tema dvema pojavoma je, po našem skromnem mnenju, taka kot med dnevom in nočjo. Ali nekaj takega kot Bog in kruh. Poskusimo to tudi dokazati: Prva bistvena razlika med kmečkimi upori in OF je ta: Kmečki upori (največkrat samo odpori) so bili stanovsko socialno, in sicer regresivno usmerjeno gibanje. Borba za zopetno priznanje že pridobljenih pravic in za popravo storjenih krivic, gibanje brez vsake ideološke podlage, vedno reakcija na konkretne primere socialne nepravičnosti in nezakonitega posto-nanja samo proti podložnikom. NOB pa je bilo progresivno usmerjeno revolucionarno gibanje z mednarodno, izdelano ideološko podlago. Geslo je bilo vse staro uničiti („razpeti čez ves svet vešala“) in „jutri nov svet graditi". Druga bistvena razlika. Vrste upornikov so sestavljali izključno kmetje, le redek je bil upornik še drugega stanu. Kadre OF pa so sestavljali le redki kmetje in še ti so bili prisiljeni stopiti v vrste OF. Tretja bistvena i-azlika: Kmečki uporniki so bili izključno Slovenci. V NOV (pri partizanih) pa so se bojevali ne samo Slovenci, ampak tudi Italijani, Nemci, Madžari, Albanci, Rusi, da niti ne omenimo Hrvatov in Srbov. Torej na eni strani izključno slovenski na drugi strani pa internacionalni kader. Četrta bistvena razlika: Uporniki so bili opremljeni izključno z lastnim orožjem: kose, vile, srpe, sekire, krampe, motike, cepine itd. in pa s prido- Njenim strelnim orožjem. Partizane pa so oboroževali tudi Angleži, Sovjeti, Italijani posredno tudi Nemci. Peta bistvena razlika: Kmečki uporniki so bili do vere popolnoma indiferentni, tudi v cerkveno organizacijo se niso vtikali. Komunisti pa vidijo v veri svojega največjega sovražnika; zato so onemogočali bogoslužje, prepovedali verski pouk, rušili cerkve, prepovedali verske obrede (krst ’n ženitev komunističnim funkcionarjem) in pobili so veliko duhovnikov. Šesta bistvena razlika: Kmečki uporniki so bili demokrati in niso hneli nobene stranke, ki bi jih vodila, vsi so bili enaki, vsi so se enako bo-1' i. NOV in OF pa vodi že od vsega početka komunistična partija, o kakšni demokraciji ni govora. Sedma bistvena razlika: Kmečki uporniki so se borili za pravice kmeta Podložnika, za lastninsko pravico do zemlje, ki jo je podložnik obdeloval, za Priznanje kmečkega stanu, za pravico do zasebne lastnine, za človeški Postopek s kmetom podložnikom. Kaj je pa pripravila OF kmetom? Odgo-y°iili bomo kar z dvema odgovoroma dveh poznanih komunistov. V majski številki 1972 je v listu „Kmečki glas“ Matevž Hace predvojni komunist, Za ^asa vojne pa stalno sekretar, pomočnik komisarja in nazadnje komisar c°ne, po osvoboditvi pa pomočnik ministra za gozdove in sedaj pisatelj odgovoril novinarju Silvu Teršku na vprašanje ,,Kje je osnovna razlika llud kmečkim življenjem pred in po vojni?" tole: »Mislim, da ima slovenski kmet za seboj dolgo kulturo, saj je že v j'uši vas' (pravilno fari), ki bo kmalu praznovala sto let. Ta kultura se morala nekje poznati. In vendar, kaj vse se je s kmetom počenjalo. 0< Pustljive obvezne oddaje, prisilno zadružništvo, ki se je pozneje podrlo '°t hišica iz kock, razbitje malih kmetijskih zadrug, ki bi jih morali utrje-Kako smo si hied vojno predstavljali zadružništvo? V vsakem kraju hi bi splošno kmetijske zadruge vodili in upravljali kmetje in to najspo-■ Jnejsi, ne pa zapravljivci in tisti, ki molčijo in na sestankih dvigajo roke. adiugo bi moral voditi izobražen kmet, ki bi bil na zemljo navezan z dušo ,t1 t®!680!*!. že takrat smo si predstavljali, da bi kmetje imeli svoje kmečke , žage, kjer bi delali tudi finalne izdelke (pohištvo) in bi zaposlovali 11 ecke fante po načrtu naravne selekcije..., da bi zadruge pospeševale aZVoj vasi, skrbele po možnosti tudi za turizem in da bi industrija in i96tij'StV° Sto,1a^a vzP°redno. In potem je sledilo veliko razočaranje. Leta ^ arondacija — prisilno jemanje zemlje — najboliše seveda. Zdaj naj zadruga s sodobnimi stroji obdelovala najboljšo zemljo, kmet s srednje-bih> ° ' slovenska politična emigracija leta 1973 prepustila svojemu nasprotniku tudi zgodovinsko polje. To našo ugotovitev bo slovenska politična emigracija pravilno razumela šele tedaj, če jo opozorimo na žalostno dejstvo, da do danes nobena s-etovna zgodovina ne piše o „Slovenskih kmečkih uporih", čeprav so tra-i-di vsaj 500 let in spadajo zaradi krutega ter nečloveškega postopanja plemičev proti upornikom med najbolj krvave na svetu, vendar noben svetovni zgodovinar ne piše, da so bili to slovenski kmečki upori, temveč jih označujejo z nemiri v notranji Avstriji, kvečjemu včasih zapišejo o upo-1 h na Koroškem, štajerskem itd. vedno kot v avstrijskih deželah, nikdar Pa ne govore o slovenskih deželah. To pa zato, ker smo bili Slovenci vedno blapci tujih vladarjev in nismo bili, po lastni krivdi, nikdar zgodovinski uarod. Pač pa pišejo svetovni zgodovinarji o nemški kmečki vojni, ki se i rršila 10 let po drugem slovenskem uporu (1515), pišejo tudi o čeških, 0 °Srskih uporih, deloma tudi o hrvaških in srbskih čeprav so vsi ti narodi spadali prav tako kot Slovenci pod Avstrijo. Trav zaradi tega je slovenska politična emigracija, ki se še vedno iz-živ' a v ozkem in bedastem političnem klikarstvu, zamudila naravnost zgodovinsko priložnost, da ni v svobodnem svetu na vseh kontinentih, kjer biva slovenski politični emigrant z velikimi javnimi proslavami in z lepo spisa-r'° kratko zgodovino slovenskih kmečkih uporov vsaj v štirih svetovnih jezikih poveda'a vsemu svetu, da smo Slovenci zgodovinski narod, da se bo-1’rn° za Rvoj narodni obstanek že tisoč dvesto let, da smo se uprli srednjeveškemu kmečkemu suženjstvu prej kot Nemci, Madžari, Čehi in mnogi drugi narodi, da so bili'slovenski kmečki upori v veliki meri prav posledica turških napadov, ;da smo Slovenci branili krščanstvo in zapadno kulturo ter civilizacijo, da so slovensko zemljo teptala kopita turških konj, da je zaradi obrambe zapadne kulture odšlo na tisoče in tisoče slovenskih otrok, žena in mož v turško sužnost, da smo se s kmečkimi upori Slovenci borili za spoštovanje človeškega dostojanstva in da smo bili za vse te ogromne človeške ter materialne žrtve skozi vso zgodovino od zapadnih in vzhodnih zaveznikov poplačani vedno z izdajstvom ter izgubo narodnega ozemlja. Vse to bi bili ob tej zgodovinski obletnici lahko povedali vsemu svetu in vendar nismo tega storili. In kako hočete, da nas svet spozna in prizna, če niti sami nismo povedali, da smo in kdo smo? Kdo je temu kriv? Odgovorite si sami. Slovenska politična emigracija bi lahko izdala dokumentarno knjigo o slovenskih kmečkih uporih, če bi bila žrtvovala samo eno ti-cočinko tistega denarja, ki ga je dala za razne posvetne in cerkvene ustanove. Tabor je zato skozi vse leto 1973 objavljal te skromne prispevke, da se vsaj malo oddolži mučeniškim žrtvam slovenskih kmečkih uporov in da nepristransko spregovori tudi v imenu molčeče večine doma, ki te možnosti nima. Jtasto J. L. Košanov Junakom Odmeva v noč septembra grom topov, pošastni hrušč rušečih se domov, gore že Grčarice in Turjak zaman straž vaških branika junak. Ljubljana, stolnica Slovenije ne sliši prošenj, ki v nebo kipe, molči, ostati hoče čistih rok, naprej naj teče le krvi potok. Utihne v molk noči poslednji strel, vse borce smrtni hlad je že objel. Za dom zdaj četnik je življenje dal stoletni grad je v kruto robstvo pal. Pijan zdaj krvolok svoj pir orgij praznuje, ruševin gorečih sij ga razsvetljuje. Kajnovski pečat v Kočevju še zaslepljeni da brat. Junaki, tam kjer zdaj raztresene kosti v slovenski zemlji vam troh ne naš narod bo postavil spomenik, saj vi ste nam junaštva svetli lik. Dopolnilo Bolo knjigo Ko je pred tremi leti izšla „Bela knjiga" slovenskega protikomunistič-nega upora, je zgodovinski odsek ZDSPB TABOR, ki je pripravil to publikacijo, istočasno tudi opozoril, da njegovo delo nikakor še ni končano. Zato je pozval vse Slovence, ki bodo prejeli knjigo, da sporoče popravke in nova itnena pomorjenih, padlih in vrnjenih žrtev komunistične revolucije v Slo-veniji. Mnogi so se tej prošnji odzvali in nam poslali ne le popravke, tem-' eč tudi nove podatke za posameznike ali za doslej neobdelane občine. Dru-so nas opozorili na nekatere nepravilnosti pri navajanju krajevnih imen. Vsem tem se iskreno zahvaljujemo. Istočasno je zgodovinski odsek pregledal mnoge doslej še nepregleda-ne vire, zlasti še komunistične, ter tudi iz njih nabral obširne podatke o Pomorjenih Slovencih ter jih nato vključil v poimensko kartoteko vseh žrtev. Ves ta novo nabrani material bo objavljen v „Dopolnilu Bele knjige", 1 ho izšlo junija prihodnjega leta, to je ob 30-letnici Vetrinjske tragedije. Zgodovinski odsek ZDSPB TABOR se zato še enkrat obrača na vso slovensko zdomsko javnost, da mu priskoči na pomoč v prizadevanjih, da hodo vsa imena naših žrtev vključena v ,,Matico mrtvih" in tako ohranjena za bodoče rodove. Še vedno so namreč nepopolni podatki za nekatere ob-(ine a]i edinice, kot na primer Št. Jernej na Dolenjskem, Novomeška skupina, ki se ni prebila na Koroško in pa še posebej Gorenjsko domobranstvo. Kdorkoli ima kakršnekoli podatke o žrtvah iz teh skupin in seveda iz ka-teiekoli druge skupine, naj jih pošlje na naslov: TABOR 15613 Holmes Ave. Cleveland, Ohio 44110 Iz doslej prejetih pisem smo tu in tam zasledili skrb pisca, da ne bi Pjegovo ime prišlo v javnost. Jasno je, da nas zanima vir informacij samo v toiiko, kolikor bi bile morda potrebne nadaljnje informacije, toda če ima 01'k°li kakršenkoli pomisleke, naj seveda pošlje podatke brez navedbe Svojega imena. Mnogi so se tega že poslužili, zlasti oni, ki so nam poslali Podatke iz same domovine. Za točnejšo evidenco in pravilno vknjiženje vsakega imena, pa so po-l*('bni vsaj naslednji podatki: polno ime (v skrajni sili tudi samo ..domače") rojstni kraj, ali občina; vsaj leto smrti; _ način smrti: umorjen, padel vrnjen. Pošljete pa lahko tudi nepopolne podatke, ker bomo morda s primerjanjem drugih podatkov v kartoteki, lahko ugotovili za koga gre. „Dopolnilo“ bo izšlo junija 1975, zato časa ni več na pretek. Prosimo zato vse, ki jih bo dosegel ta poziv, da nam pošljejo podatke, ki bi jih še imeli, odnosr.o popravk?, ki so po njihovem mnenju potrebni v Beli knjigi. POSTAVIMO NAŠIM ŽRTVAM SKROMEN SPOMENIK VSAJ S TEM DA BO NJIHOVO IME VKLJUČENO V SLOVENSKO „MATICO MRTVIH". Zgodovinski odsek ZDSPB TABOR ARGENTINA Društvo borcev Tabor v Argentini je s sodelovanjem pevskega zbora Karantania posvetil spominski večer ob 30-letnici Balantičeve smrti v soboto 22. decembra v Slomškovem domu v Ramos Mejia. Večer je začel starešina Tabora Ivan Korošec, spominjajoč se Balantiča kot borca, ki je dal življenje za svoje prepričanje v boju s komunisti. V imenu Tabora se je oddolžil njegovemu spominu kot vojaku. Pevski zbor Karantania, ki ga vodi ga. Marija Fink-Gerč.iničeva, se je z osmimi pesmimi spomnil Balantiča. Dirigentka je z zborom svoj nastop podajala, urejenega v lep ciklus, nanašajoč se na Balantičem motiviko, kakor jo je pred vsako pesmijo podal lektor. Ker je Balantičeve poezije bilo središče Rog, je zbor poudaril z Gallusovo pesmijo „In nomine Domini" njegovo privezanost na planine, je ponazorila pesem „Na gore", domotožnost po domovini „Kaj na tujem tudi...", ki jo je odpel dovršeno Marko Fink, njegovo ljubezensko pesem Geržiničeva uglasbitev „Ob jezeru" i. t. d., nato pa narodnih pesmi, katere je Balantič tako ljubil. Pevski zbor se ga je tako spomnil kot pesnika in po njegovi motiviki izbrane pesmi podal v izvajanju, ki je kot je splošno priznano na visoki ravni pevske kulture. Glavni poudarek večera pa je bil na predavanju prof. dr. Srečka Baraga, ki je z mnogimi diapozitivi oživljal pred nami predvsem Balantičevo okolje, v katerem je rasel in živel. Tako nam je približal in nas seznanil z njegovim Kamnikom, planinami in njegovo družino, z zelo zanimivimi podobami iz zadnjega časa, tudi z materjo nad sinovim grobom v skupni jami grahovskih žrtev. Posebno pa je orisal vojaški položaj napada na Grahovo in obrambo ter po najnovejših virih orisal ves potek pred .30 leti. Spominski večer je bila lepa poklonitev Balantiču borcu in pesniku. Jože Žnidaršič doma iz Vel. Lašč, ki je pred kratkim obhajal 50-letnico je 1. 1948 emigriral v Argentino. Tu se je poročil z Vero Lončarič in je živel v Eseizi — okolici velikega Buenos Airesa. Po 12 letih bivanja se je Žnidaršičeva družina preselila v Cleveland ZDA kjer sedaj živi. V družini imajo 9 otrok, ki so njemu in ženi kupili vozne listke za njihovo 25-letnico poroke, ‘pravila Božične kartice, ki so letos delo šolskih otrok slov. tečaja. Čisti dobiček je za dobrodelni sklad Zveze slov. mater in žena. Ker je konzorcij Tabora prejel prepozno obvestilo za te Božične ' ute se je vršila le osebna propaganda med borci za nakup kart. Lojze Ul odi e 19. junija 197;i je v Clevelandu umrl 55 let star Lojze Modic; rojen je bil v Novi vasi na Blokah. Kot protikomunistični Slovenec je bil med vojno pri domobrancih. Po vojni se je umaknil na Koroško v Spittal, leta 1949 je prišel v Cleveland ZDA tukaj se je zaposlil pri Parker Hannifin Co. Poročil se je s tukaj rojeno Slovenko. Bil je zaveden Slovenec saj se je v njegovi družini govorilo vedno slovensko. Bil je član DSPB Tabor in pred par leti je bil tudi v odboru. Vedno se je udeleževal naših proslav in prireditev in tudi sam je rad pomagal kjer je bilo treba. Njegovi ženi in šestim otrokom naše iskreno sožalje, njemu pa naj bo lahka ameriška zemlja. Protikomunistični borci Tabora ga bomo ohranili v lepem spominu. Prof. Pavle Verbič 25. novembra je nenadoma v Moronu pri Buenos Airesu umrl prof. Pavle Verbič. Slovenska zdomska skupnost je z njim izgubila nenadomestljivega borca za slovensko suverenost in vzornega katoličana Naj mu bo lahka tuja zemlja! IZ PISEM Uredništvu gl. Tabor. December 1973 Ne vem če imate članke o gen. Rupniku, ki izhajajo v reviji »Tovariš" v Ljubljani. Jaz jih imam sedaj 18 zaporednih člankov, zadnjega ki sem ga prejel je od 29. oktobra in se nanaša na dogodke do kapitulacije Italije. Objavili so tudi naslovno stran Tabora št. 9 1971. in še več drugih slik so pobrali iz Tabora. Zasledujem tudi kdo se bo vse oglasil na te članke. Kot prvi se je oglasil in so mu tudi objavili Jože Godina, upokojeni duhovnik in bivši tajnik ministra dr. Kreka, kot se je sam predstavil. V pismu uredniku zanika, da bi kdaj koli govoril z gen. Rupnikom in v vsem svojem življenju se ni srečal z njim. Drugi, ki se je sedaj oglasil je neki nepodpisani iz Nemčije v katerem sprašuje koliko je imel gen. Rupnik sinov in kje so sedaj. Ugleda, da tovariši redno prebirajo Tabor, ker sem tudi zasledil, da je neki zgodovinar pobral iz Tabora podatke iz študije o narodnem grbu. -A. -O.: MRZLA VOJNA Analiza razvoja dogodkov na Srednjem Vzhodu med in po zadnji Vojni odločno kaže, da mrzla vojna med svetovnimi silami ni končana. Kot tolikokrat v pretekli zgodovini je tudi sedaj poglavitno vpraša-nje lavnovesja sil na področju Srednjega Vzhoda. Obe, ZDA in Sovjetska Zveza imata svoje interese nad kontrolo Srednjega Vzhoda. Vprašanje je •!i morejo ti interesi obstojati, ne da bi prišlo do konflikta med obema Paitnerjema. Nobenega dvoma ni, da sta ti dve sili vsaka zase podpirali s'°jega varovanca. Nobena od teh velesil ni sicer imela svojih čet na pod-'0 t’sti, ki bo vladal na področju Carigrada in Indije, resnično vladar ^veta. Po drugi svetovni vojni sta ameriški pritisk in povečanje nacionaliz 'oa odvzela Angležem in Francozom vpliv na področju Srednjega Vzhoda. "a vPKv je bil končan baš tedaj, ko je evropska industrija prešla od Premoga na olje. Leta 1970, še predno se je kdo zavedal o možni krizi energije, so ZDA Porabile toliko energije kot ves svet pred 20, leti. V letih od 1920 do sredine Qo/\ • v • ' Je potrošnja svetovne energije rastla približno 1.5 odstotka letno. l0ti koncu 1950. desetletja je potrošnja bila povečana na 5 odstotkov. Da-m®8 je Evropa 75 odstotkov odvisna od olja iz Srednjega Vzhoda, Japon-«Ibor Slovenskega zavetišča ima v prodaji slovenski prevod ,.itIARTX\ FlERUO“ Vsaka slovenska hiša naj ima slovenski prevod Cena 60 pesov. Z nakupom podprete zavetišče * » Concesičn N9 2619