Vojaška oblast pod poveljstvom OF
Vojska kraljevine Jugoslavije je kapitulirala enajst dni po napadu sil osi, 17. aprila 1941. Ozemlje Jugo-slavije /e bilo razdeljeno med sosednje države, napa-dalke. Njihove želje, da bi z »majhnimi« vojaškimi silami »mirno« izkoriščali zasedena področja, so se Izjalovile. Nastali sta dve odporniški gibanji, prvo pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije, drugo pa Je vodll Draža Mihajlovič.
Ilegalna komunistična par-tija je začela zbirati orožje, ustanavljati tajne odbore in bojne skupine, ki bi ob pra-vem trenutku začele izvajati oborožene akcije. Mihajlovič pa je od begunske kraljevske vlade iz Londona dobil navo-dilo, naj ne pričenja nobene oborožene akcije proti okupa-torju, naj miruje in čaka na konec vojne, da bo z neokr-njeno vojaško silo rešil mo-narhijo. Ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je komu-nistična partija junija 1941 sklenila začeti boj z okupator-skimi silami.
Med slovenskimi oficirji je bil najstarejši po činu divizij-ski general Leon Rupnik, ki je hotel ohraniti vpliv med ofi-ciiji. Zato jih je junya 1941 sklical na sestanek v sejno dvorano Ijubljanskega magi-strata in jim predlagal, da bi poslali italijanskim oblastem pismo o lojalnosti. S tem predlogom ni prodrl, ker se z iyim ni strinjala večina prisot-nih. Na drugem sestanku so razpravljali o samopomoči. Z Rupnikovimi stališči se je striiyalo nekaj oficirjev, npr. ryegova dva sinova, zet Su-vajdžič, major Milko Vizjak, podpolkovnika Peterlin in Krener, ter podporočnik Hle-bec, na katere se je oslonil tu-di kasneje, pri organiziranju slovenskega domobranstva, policije in pokrajinske upra-ve, v času nemške okuparije Ljubljane.
Istega meseca je major Mi-ha Avšič seznanil svojega bra-ta, podpolkovnika Jaka Avši-ča z dr. ing. Dušanom Serne-cem, ta pa z Borisom Kidri-čem.
Jaka Avšič piše v svojih spominih, da je po pogovoru s Kidričem začel po iyegovih navodilih svoje stanovske to-variše,   bivše  jugoslovanske
oficirje, pridobivati za OF. V začetku so se zbirali predv-sem v kavarnah in se povezo-vali v »nekakšne konspirativ-ne grupe«.
V treijem četrtletju 1941 je štela oficirska organizacija OF štiriinbsemdeset Jjudi. Septembra istega leta je bil v vojaškem uradu na Ambrože-vem trgu skupea sestanek, na katerem je bil potrjen odbor, ki naj bi vodil delo celotne bficirske organizacije OF. Predsednik je bil Jaka Avšič, namestnik Jernej Pavlič, bla-gajnik Franc Avsenek, Stani-slav Jelačin pa je bil načelnik štaba. Določili so tudi članari-no OF, dvajset lir mesečno.
V Avšičevih spominih piše tudi, da je bil v oktobru »izra-žen predlog, da bi z majorjem Novakom odpotovaja v Srbi-jo, v štab Draže Mihajloviča na Ravni Gori. Zavezniška ra-dijska poročila so prinašala v tem času dokaj nejasne in na-sprotujoče si vesti o vojaških akcijah Draže Mihajloviča. Po daljšem razgovoru z Alešem Beblerjem v stanovaryu mini-stra Serneca sva se z major-jem Novakom odpravila na pot.« Mihajlovič je imenoval Avšiča za komandanta »Red-ne jugoslovanske vojske« v Sloveniji, Novaka pa za načel-nika štaba.
Medtem, ko sta se vračala v Slovenijo, je izvršni odbor OF izvedel, da je Mihajlovič kljub dogovoru napadel partizane, ko so Nemci začeli ofenzivo proti osvobojenemu ozem^u v zahodni Srbyi. V kampanji proti Mihajloviču v Sloveniji
se je Avšič opredelil za OF in proti Mihajloviču, Novak pa je prešel na položaj Mihajlovi-čevega agenta.
V začetku leta 1942 se je iz-vedelo, da Avšič ne mobilizira oficiijev za Mihajloviča, za četnike, pač pa za partizane. Četniki so ga obsodili na smrt, zato se je umaknil v ile-galo. Januaija istega leta je bil sestanek oficiijev, članov OF v Streliški ulici z vodstvom OF na katerem je Avšič pod-pisal izjavo o »priznavaryu programa Osvobodilne fronte in o borbenem sodelovanju oficirjev z osvobodilno fronto in v paftizanskih vrstah ob primernem upoštevanju ofi-cirske organizacije.« Avšič dobro analizira pomen te izja-ve. Po njegovem je šlo »za po-drejanje legitimne vojaške oblasti stare Jugoslavije osvo-bodilni fronti. To vojaško oblast so takrat zavezniške dr-žave še priznavale. Na določe-nem teritoriju se je torej del te oblasti podredil osvobodilni fronti.«
Italijanske oblasti so se zba-le naraščajočega vpliva OF med oficirji, zato so se marca 1942 odločile za njihovo kon-finacijo v taborišča v Italjji. Avšič je ostal v Ljubljani, v ilegali do maja 1942 ko je od-šel s Kidričem in izvršnim od-borom OF na osvobojeno ozemlje na Dolenjsko. Vod-stvo narodno osvobodilnega gibanja je vsaj na začetku po-trebovalo za vodenje oborože-nega odpora vojaško izobra-žen kader.
Komu izmed bralcev se bo morda zdelo čudno, da pišem v okviru te rubrike tudi o biv-ših jugoslovanskih oficiijih, vključenih v OF. A ta skupina je imela takrat vpliv v krogih, iz katerega je izhajala večina uradništva, ki je bilo zaposle-no na ustanovah, na katerih sem opisoval dejavnost OF. Ko so jim aktivisti OF pojas-njevali negativno vlogo Draže Mihajloviča, so nedvomno lahko uporabili argument, da se je del oficirjev, del »legi-timne vojaške oblasti« podre-dilOF.
Lojz Tršan