Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 39-40, 1988-1989, str. 115-126 BRONASTA DOBA V SLOVENIJI - STANJE RAZISKAV IN PROBLEMI STANE GABROVEC Hajdrihova 24, YU-61000 Ljubljana Petru Petruju - pobud- niku in organizatorju slovenskih arheoloških kolokvijev Pregled bronaste dobe v Sloveniji sem objavil v Praistoriji jugoslavenskih zemalja (PJZ) 4 (1983). Ta podoba se v zadnjih letih ni mnogo spremenila. Od novosti lahko omenim predvsem nadaljevanje načrtnih izkopavanj v Dolnjem Lakošu, zaščitna na Ptuju-Rabelčja vas (šolski center)1 in novo kronološko analizo postojank na Ljubljanskem barju, ki jo je pripravil H. Parzinger,2 prve sistematične objave izkopavanj na Brinjevi gori:i in nekaj posameznih objav.4 Tako svoje naloge ne vidim toliko v ponavljanju že povedanega in njegovi dopolnitvi, kot v prikazu odprtih Problemov. Ob njih pa bo zadostno razvidno tudi mesto današnje Slovenije v (pra)zgodovini tega časa. Bronasta doba v Sloveniji ni širše pomembna, kot je, npr., že naslednja halštatska. To se vidi že, če vzamemo v roke priročnike za bronasto dobo. Muller-Karpejev Handbuch5 ne navaja niti enega najdišča iz Slovenije, prav tako ne M. Gimbutasova,0 J- M. Coles in A. F. Harding1 pa imata iz Slovenije 3 najdišča (Ig, Ruše, Škocjan). Tudi v domači arheološki sliki bronasta doba ni igrala velike vloge, čeprav je W. Šmid že leta 1909 objavil dober pregled bronaste dobe za tedanjo Kranjsko.8 Ta ugotovitev pa velja le bolj za starejšo in srednjo bronasto dobo, za mlajšo in Pozno,8" ki ju običajno poimenujemo s kulturo žarnih grobišč, pa je to že drugače. Ta čas je bil od Merharta dalje deležen posebne pozornosti. V njegovem konceptu kulture žarnih grobišč ima prostor današnje Slovenije pomembno, v marsičem ključno mesto. Omenim naj le Miiller-Karpejevo Kronologijo žarnih grobišč (1959), v kateri ima Slovenija poudarjeno mesto. Naj tudi povem, da je Miiller-Karpe leta i948 doktoriral pri Merhartu prav z obdelavo slovenskih podravskih najdišč. Disertacijo je predložil v tisk Slovenski akademiji znanosti, vendar do tiska ni prišlo." Že zaradi teh razlik bom obravnaval problematiko po posameznih obdobjih in St-' pri tem držal Mtiller-Karpejeve razdelitve v starejšo, srednjo in mlajšo ter pozno bronasto dobo in Reineckejeve sheme, Bd A, B-C, D, Ha A-B. Pri tem bom glavno Pozornost posvetil osnovnim vprašanjem kronološke in kulturne opredelitve, krono- logiji in horologiji torej, manj pa posameznim vprašanjem materialne in duhovne kulture ter družbene strukture. 8' 115 Starejša bronasta doba Velik problem je že sam začetek bronaste dobe na Slovenskem. Gre za kronološko uvrstitev kultur na Ljubljanskem barju. V svojem pregledu v PJZ sem kot mejnik, ki se ga je dalo jasno ločiti, navedel predvsem pramenasto (licensko) keramiko, s katero je starejša bronasta doba dobro dokumentirana na širšem področju. S tem ni bilo mnogo pridobljeno, kajti spremno gradivo k pramenasti keramiki v Sloveniji ni znano nikjer. Poleg tega je danes pramenasta keramika datirana šele na konec starejše bronaste dobe (Bd A 2).10 Po Koroščevi in Dimitrijeviču moramo sam začetek bronaste dobe videti že preje, v stopnji Ig 2 oz. v ljubljanski kulturi. S. Dimitrijevič vidi celo izvor pramenaste keramike v ljubljanski kulturi. Pojma Ig 2 in ljubljanska kultura vsebinsko sicer nista povsem identična, oba avtorja pa ju datirata v veliki meri že v starejšo bronasto dobo. Ker pa sta stopnji Ig 2 oz. ljubljanska kultura opredeljeni le tipološko in nimata opore v zaključnem gradivu, je s tem razmejitev med stopnjama Ig 1 in 2 močno negotova. Tudi nova izkopavanja Z. Hareja te ločitve niso potrdila.11 P. Koroščeva je sicer videla v nosilcih kulture Ig 2 novo prebivalstvo, ki naj bi prišlo iz severne Italije, vendar za take sklepe le tipološko ločeno gradivo ne daje zadostne opore. Podobno velja tudi za S. Dimitrijeviča, ki v ljubljanski kulturi ni videl samo spoja dveh kultur - vučedolske in kulture zvončastih čaš, ampak tudi spoj dveh etničnih populacij. Iz nemirnega panonskega prostora, ki je v eneolitskem času prostor velikih sprememb in etničnih mešanj, naj bi se po Dimitrijeviču prebivalstvo umikalo v še varno alpsko področje, kjer ni našlo samo zavetja, ampak tudi doživelo nov kulturni razcvet. Še bolj je začetek bronaste dobe neoprijemljiv z umestitvijo Blatne Brezovice, Notranjih Goric in Maharskega preko- pa v bronasto dobo, umestitvijo, ki je bila po J. Korošcu dokaj splošno sprejeta.12 Tu je šele H. Parzinger metodološko vzorno pokazal, da so omenjena najdišča starejša, da sodijo v čas pred vučedolsko-ljubljansko kulturo oz. pred Ig 1 in 2, da torej ne moremo računati z dvojno tradicijo, tradicijo lasinjske in vučedolske kulture, ki naj bi obe dočakali še bronasto dobo. Pač pa sodi tudi po H. Parzingerju del ljubljanske kulture oz. kulture Ig 2 že v starejšo bronasto dobo (Parzingerjeva stopnja Ig b oz. Lj. barje VI). Faza pramenaste keramike pa sodi v njegovo stopnjo Lj. barje VII., oz. Ig c, Notranje Gorice d. Tako se zdi, da začetek starejše bronaste dobe, kot ga je postavil P. Reinecke (Bd A 1), na Slovenskem ni zgodovinska oz. kulturno prelomna meja. Kulturo Ljubljan- skega barja v njeni vučedolski in ljubljanski fazi, oz. v stopnjah Ig 1 in 2, moramo vzeti očitno kot kulturno celoto, od katerih sega druga tudi že v starejšo bronasto dobo po srednjeevropskih merilih, kot celota pa je kulturno vendarle še del eneolitskega oz. bakrenodobnega kompleksa. Ob tem naj le še omenim veliko zadržanost B. Čoviča13 pri datiranju Ljubljanske kulture v bronasto dobo. Glede na sedanje stanje raziskav moramo torej reči, da na Slovenskem ne poznamo samostojne starejše bronastodobne kulture; računati moramo, da je v starejši bronasti dobi živela še naprej kultura Ljubljanskega barja v svoji ljubljanski stopnji oz. stopnji Ig 2, in da je dosegla še čas pramenaste keramike (Bd A 2). Srednja bronasta doba V nasprotju z ljubljansko kulturo (Ig 2), ki ima svoje središče v Sloveniji in je široko razprostranjena, saj sega še izven nje, Slovenija v srednji bronasti dobi ni enoten kulturni prostor. V PJZ 4 sem lahko ločil dva kulturna kompleksa, od katerih nobeden nima svojega središča v Sloveniji. Prvega sem označil s kaštelirsko kulturo, in sicer po višinskih naselbinah tega časa v Istri in Slovenskem Primorju, drugega s kulturo bronastodobnih gomil.14 Pogled v prvi kulturni kompleks so omogočili šele tržaški raziskovalci po letu 1970. Omenim naj samo G. Stacula in plejado raziskovalk starih Marchesettijevih izkopavanj.15 Z njimi je bil dokazan obstoj posebne bronasto- dobne kulture, vezane na višinska naselja, kaštelirje, ki se začenjajo gotovo že v srednji bronasti dobi, kar je G. Stacul tudi stratigrafsko potrdil.16 Ta kultura ima zanesljivo svoje povezave z Istro - nanjo je vezan že višinski tip naselja, kaštelirji, in podobno keramično gradivo, ki ga B. Čovič postavlja v svojo stopnjo Istra 2 in 3, kar ustreza Bd A 2-B 1 oz. B 2-C 1 po Reineckeju.17 Utrjena višinska naselja in keramika pa so prav tisto, kar našo bronastodobno »kaštelirsko« kulturo najbolj opredeljuje. V svoji celoti pojem kaštelirske kulture še ni jasno opredeljen in geografsko omejen. Je le delovni pojem. B. Čovič je dobro pokazal na povezavo istrske srednje bronaste dobe z dalmatinsko obalo in zahodnim Balkanom, tržaški raziskovalci na povezave s severno Italijo, vsi pa ugotavljajo tudi vplive Podonavja. Vsekakor že zaradi monumentalne gradnje obzidja ne moremo prezreti tudi medite- ranskih vplivov.18 Toda to so problemi, ki nas na tem mestu ne zanimajo. Za bronasto dobo Slovenije je glavni problem razmejiti, kako daleč na vzhod so segali vplivi kaštelirske kulture. Pri tem bo potrebno ločiti njen pojav v širšem in ožjem smislu. V ožjem gre očitno za kulturni kompleks, ki ga označujejo višinsko, utrjeno naselje, način pokopa (gomila, ki pa je drugačnega tipa kot njena vrstnica v Srednji Evropi) in keramično gradivo, v širšem pa le zadnje. Drugi kulturni kompleks srednje bronaste dobe Slovenije je srednjeevropska kultura gomil (kakor sem jo lahko označil po treh izkopanih gomilah iz tega časa), ki zajema prostor od Ptujskega polja do Vrhnike. V ta sklop sem uvrstil še dve naselbini - Brinjevo goro in Dolnji Lakoš, o katerih vemo danes bistveno več. Brinjeva gora nam je dala, žal, predvsem negativne podatke. Prve objave1" niso potrdile zaključene srednje bronastodobne plasti, kakor sem jo pričakoval na eni strani na podlagi gomil v Brezju, in na drugi po resda sporadičnih bronastodobnih iglah in skodelici s pramenastim ornamentom v naselbini sami. Izkopavanja v Dolnjem Lakošu pa kažejo vse bolj na sicer že nakazano povezavo s kulturnim kompleksom virovitiške skupine, kot jo je pri nas predvsem na podlagi grobnega gradiva opredelila K. Vinski.-0 Ta pa ne sodi več v kulturo bronastodobnih gomil, ampak h kulturni skupini, ki svoje mrtve pokopava v planih žganih nekropolah. K. Vinski jo datira delno še pred Bd D, v glavnem pa vendarle že v prve začetke kulture žarnih grobišč. V virovitiško skupino umešča K. Vinski vse pojave omenje- nega časa (pozna Bd C, začetek KŽG) - od severne Bosne na jugu, vzhodne Slavonije Jn Srema na vzhodu in na zahodu do Kalnika in Medvednice; mi bi lahko sedaj vanjo vključili tudi vzhodno in morda tudi del osrednje Slovenije. Za to nam sedaj ne govori le Dolnji Lakoš, ampak tudi grobovi s Ptuja21 in iz Kamnika.22 Virovitiška skupina oz. virovitiški kulturni kompleks je sedaj gotovo najboljši delovni pojem, s katerim lahko označimo čas pozne srednje bronaste dobe in začetke žarnogrobiščne kulture, še vedno pa ne moremo ničesar novega reči o sami kulturi bronastodobnih gomil v Sloveniji. Mlajša in pozna bronasta doba Po gradivu smo v mlajši in pozni bronasti dobi - običajno ju označujemo s časom kulture žarnih grobišč - v Sloveniji mnogo na boljšem. V PJZ 4 sem ta čas razdelil na dobovsko-ruško skupino in na ljubljansko, medtem ko sem istočasne nekropole zahodne Slovenije vključil enostavno že v železno dobo. Ne pa več depojev. Vzrok je v tem, da se nekropole v tem predelu strnjeno nadaljujejo v halštatsko dobo, z bronasto dobo pa nimajo nobene zveze. H. Miiller-Karpe je leta 1959 v svojem velikem kronološkem delu23 uredil tudi slovensko gradivo in ga povezal v veliko verigo, ki je segala od Sicilije na jugu do Donave na severu in na vzhodu. Njegovo grandiozno delo pa je seveda strogo kronološko: njegovim shematiziranim kronolo- škim stopnjam ne ustrezajo nujno tudi kulturno-zgodovinske. Zgodovina slovenske arheološke vede pa mlajše oz. pozne bronaste dobe skoraj ne pozna. M. Hoernes24 je postavil Ruše, Škocjan in zgodnji Mokronog, torej vse, kar je bilo takrat znano o pozni bronasti dobi, v zgodnjo železno dobo. Izjema so bili depoji, ki so jih od vsega začetka postavljali v mlajšo bronasto dobo. Izven obeh omenjenih žarnogrobiščnih skupin pa poznamo še nekaj grobov, ki se jih ne da vključiti niti v dobovsko-ruško niti v ljubljansko skupino.25 Tem bi sedaj lahko priključili tudi najstarejše grobove iz Ljubljane - SAZU (gr. 277, 278, 282, 146),26 to je stopnjo Ljubljana I a, ki sem jo leta 1973 še lahko primerjal z začetki Dobove,27 z novo odkritimi grobovi pa je to težje. B. Teržan je pri pitosu iz groba 278 opozorila na povezave z zahodnim Balkanom (Bezdanjača, Slovensko primorje).28 Omenjeni grobovi so toliko bolj vznemirljivi, ker stoje izven horizontalne stratigra- fije, ki je sicer na ljubljanskem grobišču zanesljivo izpričana. Možno bi torej celo bilo, da najstarejši ljubljanski grobovi stopnje Ljubljana Ia niti niso povsem kontinuirano povezani s svojimi nasledniki v stopnji Ib. S tem ostajajo začetki ljubljanske skupine kulturnozgodovinsko še nerazjasnjeni. Pri današnjem stanju raziskav jih ne moremo povezati z grobovi v Ptuju in Kamniku, v katerih sem videl sorodstvo z virovitiško skupino. Vsekakor je z virovitiško skupino povezana naselbi- na Dolnji Lakoš. Tako moramo videti enega izmed začetnih elementov slovenske kulture žarnih grobišč v virovitiški skupini, in ker je le-ta na vsem svojem prostoru povezana z domačo bronastodobno tradicijo, tudi v domači srednji bronasti dobi. Gotovo je v zahodni Sloveniji v zgodnjem času kulture žarnih grobišč še živela tudi bronastodobna kaštelirska kultura. V keramiki je njen vpliv dobro viden tudi še po uveljavitvi žganega pokopa vse v železno dobo. To se pravi, da imajo najstarejši pojavi, ki jih lahko na Slovenskem vzporejamo z začetkom KŽG, močne povezave s slovensko bronastodobno tradicijo, kakor jo predstavlja na eni strani virovitiški kulturni kompleks, na drugi pa kaštelirski v smislu bronaste dobe Istre in Slovenskega primorja. Ali je s tem že izčrpana vsa vsebina mlajše in pozne bronaste dobe na Slovenskem, seveda ne vemo. Oba pojava sta namreč izpričana bolj ali manj le na vzhodnem oz. zahodnem robu Slovenije. Kako pa je povezan kompleks Ha A Brinjeve gore, Dobove, Ljubljane, med seboj, to je še manj jasno. To so vprašanja, na katera naj bi skušal odgovoriti tudi naš kolokvij. S tem smo pri osrednjem pojavu kulture žarnih grobišč v Sloveniji, pri dobovsko- ruški skupini. V PJZ 4 sem poudaril, da gre pri njej za dva ne samo kronološko, ampak tudi kulturno različna pojava, da bi bilo skoraj boljše govoriti posebej o dobovski in posebej o ruški skupini. Če govorimo s skupnim pojmom, je to pač z vidika današnjega slovenskega prostora, drugače pa je dobovska skupina ožje povezana s hrvaškim Posavjem, s tem, kar je K. Vinski (PJZ 4 [1983] 566 ss.) imenovala zagrebška in velikogoriška skupina. Predvsem z zadnjo so stiki jasni, manj pa z zagrebško. Zato se dejansko postavlja problem začetka KŽG v Sloveniji, ki očitno ni samo nekaj novega, samo uvoz iz Podonavja, mislimo običajno predvsem na skupino Velatice-Baierdorf, ampak gre tudi za povezavo z domačo bronastodobno tradicijo, ki se nam nakazuje v obeh omenjenih kulturnih kompleksih Virovitice in kaštelirske kulture istrsko-primorskega tipa. Preučiti bi bilo potrebno še povezave z zahodnim Balkanom (Bezdanjača, Varvara). To velja za začetke. Kar pa se tiče konca, je predvsem potrebno preučiti, kaj pomeni zgodnji konec Dobove, ki ga J. Dular29 vidi s tehtnimi argumenti že v Ha B 2 po Miiller-Karpeju, to je pred 8. stol., ki je sicer v slovenskem prostoru tako nabito novih dogajanj. Ruška skupina je danes problem v več smislih. Prvič kronološko. Že v PJZ sem opozoril, da se je v zvezi z Miiller-Karpejevo shemo pojavilo nekaj pomislekov. Prve je imel S. Pahič,30 ki v Pobrežju ni mogel uporabiti njegove sheme, druge U. Ruoff,31 tretje sedaj B. Teržan.32 Njeni so bolj kulturnozgodovinske narave. V njeni kronologiji železnodobne Štajerske je prelomnica, prehod v železno dobo, prestavljena prav na začetek 8. st., to se pravi, da zavrača moje enačenje Ha B 3 in Ha C 1, po katerem bi bila oba pojma kronološko istovredna, označevala pa naj bi kulturno različno vsebino. Predvsem zavrača s tem mojo misel o zgodnejšem začetku halštatske kulture na Dolenjskem v primerjavi s Štajersko. Začetek novega, železnodobnega razvoja sega po njej na Štajerskem že na začetek 8. stol. In to še ni vse. Povezava tega 8. stoletja s prejšnjim obdobjem je na Štajerskem tako močna, da vključi v ta razvoj kot stopnjo Štajerska I, tudi ruško skupino 1-2 (to je Ha B 1 in B 2 po Miiller-Kar- peju), tako da se začenja šele s stopnjo Štajerska II to, kar običajno imenujemo začetek halštatske kulture. Upravičenost svoje stopnje Štajerska I nakazuje s tem, "da je večina znanih naselbin Podravja, Brinjeva gora, Ptuj, Gornja Radgona, pa tudi Rifnik, bila kontinuirano naseljenih iz Ha B v starejšo železno dobo (Štajerska II), nekatere pa še v stopnjo Štajerska III.« Vendar hkrati izrečno navaja, »da ne želi začeti diskusije o žarnogrobiščnem značaju ruške skupine in o njenih eventualnih Protoželeznodobnih klicah.« Ta omejitev je razumljiva, saj to ni bila več njena naloga. Za nas udeležence bronastodobnega kolokvija pa je ta izziv aktualen. Se •noramo po tako bogatih razpravah in obravnavah kulture žarnih grobišč v zadnjih desetletjih po 80 letih zopet vrniti k dobremu staremu M. Hoernesu v leto 1905 (op. 24), ko je postavil ruško skupino na začetek halštatskega razvoja v Vzhodnih Alpah? Vsekakor je to problem. H. Muller-Karpe je v svoji neobjavljeni disertaciji o podravskih najdiščih pokazal na vrsto povezav z zahodnim Balkanom, predvsem z Ripačem (ki je bil eno izmed redkih najdišč tega časa, ki je bilo dobro publicirano) in prek njega s srednjo bronasto dobo Podonavja. Skupine pozne bronaste dobe zahodnega Balkana pa se zanesljivo nadaljujejo še v železno dobo: lahko bi torej videli začetek železne dobe že v tem času. Podobno velja za Podonavje. Omenim naj samo začetek bosutske skupine33 - njeno prvo stopnjo (Kalakača) datiramo sedaj v čas okrog 1000 - ali pa še bolj proti vzhodu skupino Ostrov,34 ki s svojim novim stilom že nakazuje železno dobo. Nov stil pa hkrati že nakazuje prodiranje kavka- skih-severnočrnomorskih kultur, ki smo ga prej omejevali na tako imenovani tfakokimerijski sunek in ga na podlagi zgodovinskih poročil umestili šele v zadnja desetletja 8. st. (v leto 714). Tako mnenje je sedaj temeljito omajal G. Kossack,35 da ne govorim o tem, da je že B. Hansel obravnaval skupine iz spodnjega Podonavja iz časa po 1100 v okviru »starejšega halštatskega časa«, ki seveda nima ničesar skupnega s starejšim halštatom v srednjeevropskem smislu. Na drugi strani pa se ^°Rajajo prelomne spremembe v tem času tudi na jugu: Makedonija in Albanija s svojimi družinskimi gomilami uveljavljala tisto, kar bo tipičen znak naših halštat- skih kultur (npr. Dolenjske). Začetek Vergine pa označuje ločna fibula z dvema gumboma (liburnijski tip), ki pomeni začetek novega, začetek liburnijske skupine tudi v dalmatinskem Primorju. Podobno se v tem času začenja tudi istrska skupina, ki nato strnjeno živi skozi vso železno dobo. S tem sem samo nakazal probleme kronološke razmejitve med bronasto in železno dobo tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji, ki sami po sebi niso toliko pomembni, ampak nazorno pričajo o usodnosti današnjega slovenskega prostora. Oz., če govorim strokovno, iz njih se dobro vidi geokulturni in geopolitični položaj: kot del kontinen- talne Evrope smo še v bronasti dobi, kot del Mediterana že na začetku železne, s propadom mikenske kulture pa trka tudi na naša vrata zora grškega sveta. S tega vidika so tudi razumljiva naša nihanja pri uporabi terminologije. Rešitev je v tem, da izdelamo in uporabljamo svoje stopnje, zgrajene iz domačega gradiva in iz domačega razvojnega ritma. To, kar smo v glavnem že naredili za železno dobo, kjer sedaj ne začenjamo, npr., najstarejše stopnje železne dobe Dolenjske niti s Ha B 3 niti s C 1, ampak s stopnjo Podzemelj 1, ki je pač v določenem razmerju tako do Ha B 3 po Muller-Karpeju kot do Ha C 1 po Kossacku. S tem se seveda enotna kronološka podoba močno razdrobi in komplicira in jo je zato potrebno združevati na večjih kulturnih oz. regionalnih enotah, te pa obravnavati v okviru klasičnih in že ustaljenih enot, kot so, npr., starejša, srednja in mlajša bronasta doba. Pri tem bi rad opozoril le na predlog, ki ga je dal H. Muller-Karpe:!li in ki ga sedaj bolj ali manj dosledno (in posrečeno) uporabljajo tudi v seriji Prahistorische Bronzefunde. Po njegovem predlogu lahko uporabljamo prav za prehodna obdobja dvojno, kronološko enakovredno oznako. Če vzamem kot primer bronasto dobo, ki obsega drugo tisočletje, je tako čas od 2000 do 1750 lahko čas zgodnje bronaste dobe ali pozne bakrene dobe; čas od 1750 do 1500 čas starejše, čas od 1500 do 1250 čas srednje, čas od 1250 do 1000 čas mlajše bronaste dobe, čas od 1000 do 750 pa čas pozne bronaste dobe ali pa zgodnje železne. H. Miiller-Karpe loči torej pojma zgodnji (friih) in starejši (alt) ter mlajši (jung) in pozni (spat), tako da je zaporedje takole: zgodnja (= pozna bakrena), starejša, srednja, mlajša, pozna bronasta doba (Friih- bronzezeit [= Spatkupferzeit], Altbronzezeit, Mittelbronzezeit, Jungbronzezeit, Spat- bronzezeit [= Friiheisenzeit]). Tako obravnavanje je posebej uporabno za prehodno ozemlje, kakršno je Slovenija. Tako bi lahko umestili stopnji Ig 1-2 kulture Ljubljanskega barja v pozno bakreno dobo, če ju vidimo še v sklopu bakrenodobnih kultur, kot konec bakrenodobnega razvoja oz. v zgodnjebronastodobno, če vidimo v njej začetek bronastodobnega razvoja. In ruško skupino v pozno bronasto dobo, če jo razumemo kot zaključek mlajše bronaste dobe oz. kulture žarnih grobišč, v zgodnjo železno pa, če vidimo v njej začetek razvoja, ki se bo nadaljeval v polno železno dobo. Z različnim, vendar kronološko enakovrednim poimenovanjem lahko tako izrazimo svoje poglede na zgodovinski razvoj. S tako rabo pa bi se približali tudi italijanski rabi, ki govori v primeru mlajše bronaste dobe o »bronzo recente«, v primeru pozne pa o »bronzo finale«, čeprav pri tem absolutne številke ne ustrezajo povsem srednjeevropskim v smislu Muller-Karpeja, ker Italijani začenjajo železno dobo - »etd. del ferro« že z devetim stoletjem. Ko dajem ta predlog, se seveda zavedam, da se ne sklada vedno z dosedanjo slovensko rabo. Prvič v večini primerov sploh nismo ločevali med pojmoma »zgodnji« in »starejši«, oz. »pozni (kasni)« in »mlajši«. Govorili smo pogosteje o zgodnji in pozni bronasti dobi in le redko o starejši in mlajši bronasti dobi. Narobe pa sta ustaljena izraza starejša in mlajša železna doba, ne pa zgodnja in pozna. Bolj niha zopet uporaba med starejšim in zgodnjim halštatom oz. mlajšim in poznim halštatom, običajnejša pa je vendarle uporaba »starejši« oz. »mlajši« halštat, »starejše« oz. »mlajše« halštatsko obdobje. Kot rečeno, pa v uporabi zgodnji-starejši, oz. pozni- mlajši nismo videli pomenske razlike, odločalo je bolj naključje in osebno občutje. Tudi zaradi poenotenja slovenske terminologije bi bil torej moj predlog upravičen. V slovenski bronasti dobi (z izjemo mlajše in pozne bronaste dobe, to je časa kulture žarnih grobišč) imamo najbrž še premalo gradiva, da bi lahko postavili samostojne stopnje. Vendar je načrt, ki je povezan z našim kolokvijem, da objavimo vse, kar že poznamo, edina pot do tega, da pridemo vsaj do kulturnih skupin, v okviru katerih bo tak kronološki sistem smiselno postaviti. Iz tega vidika (in ne samo iz tega) smo veseli, da lahko pozdravimo med nami kolege iz sosednjih republik in držav - Hrvaške, Avstrije in Madžarske, ki nam bodo lahko pri tej nalogi bistveno pomagali. 1 I. Savel, Var. spom. 25, 1983, 196. L. c. 26, 1984, 198 s in 27, 1985, 196 s. M. Strmčnik- Gulič, Var. spom. 26, 1984, 199 ss. 2 Arh. vest. 35, 1984, 13 ss. 3 S. Pahič, Arh. vest. 32, 1981, 71 ss. Isti, Brinjeva gora 1954, Doneski k pradavnini Podravja 2 (1985, razmnožen tipkopis). D. Oman, Arh. vest. 32, 1981, 144 ss. 4 B. Teržan, Arh. vest. 34, 1983, 51 ss. S. Pahič, Bistriški svet v davnini, Zbornik občine Slovenska Bistrica 1, 1983, 39 ss. Glej sedaj tudi publikacijo ob kolokviju: Bronasta doba v Sloveniji, Lendavski zvezki 8, 1986. Handbuch der Vorgeschichte 4, Bronze- *eit (1980). V tretjem zvezku (Kupferzeit 11974]) omenja le Ljubljansko barje. 6 Bronze Age Cultures in Central and Ea- stern Europe (1965). ' The Bronze Age in Europe (1979). 8 Carniola 2, 1909, 112 ss. Med sintetičnimi deli glej še dela, ki jih omenja H. Muller-Kar- Pe V Handbuch 4 (1980) 23, op. 8. "Za razlikovanje med mlajšo in pozno wonasto dobo glej moja izvajanja na koncu tega članka. Disertacijo citira S. Pahič, Arh. vest. 5, 1954, 264, op. 137. Urednik F. Stele je želel, da H. Muller-Karpe vključi v svojo študijo še rezultate tik pred tem objavljenih študij J. Korošca (Predzgodovinska naselbina na Ptuj- skem gradu |1951j) in F. Stareta (Ilirsko gro- na Zgornji Hajdini, Arh. vest. 1, 1950, ^ ss). Med razgovori pa je H. Muller-Karpe «f začel pripravljati svojo veliko kronološko budijo in ni imel več interesa, da izidejo Podravska najdišča posebej. K. Vinski-Gasparini, v: PJZ 4 (1983) 484 j®- Z nadaljnjo literaturo. B. Teržan (op. 4) •>8 ss. 6 Harcj, Poročilo o raziskovanju paleoli- ta,neolita in eneolita v Sloveniji 6, 1978, 74 ss. . Vso literaturo glej v PJZ 4 (1983) pod J. Korošec, P. Korošec, T. Bregant, Z. Harej. Glej sedaj tudi Z. Harej, Kultura ko- lišč na Ljubljanskem barju (1986), ki pa ne upošteva Parzingerjeve študije. 13 PJZ 4 (1983) 103 ss. 14 Južnoalpska skupina po K. Willvonseder- ju, Die mittlere Bronzezeit in Osterreich (1937) oz. vzhodnosrednjeevropski oz. podo- navski skupini po Muller-Karpeju in Pittioni- ju. 15 G. Stacul, Riv. Scien. Preist. 27, 1972, 145 ss. M. Moretti, R. Gerdol, G. Stacul, I Castellieri di Nivize, Monte Grisa, Ponte S. Quirino. Complessi dell' eta del Bronzo, Mo- nografie di Preistoria 2 (1978). A. Cardarelli, v: Preistoria del Caput Adriae. Catalogo (1983) 87 ss. M. Moretti, Aspetti e problemi relativi all' etii del Bronzo. V: Preistoria del Caput Adriae. Atti del Convegno Internazio- nale (1984) 75 ss. 16 Glej op. 15. " PJZ 4 (1983) 122 ss in 233 ss. 18 S. Gabrovec, v: Odbrambeni sistemi u praistoriji i antici na tlu Jugoslavije, Materija- li SADJ 22 (1986) 37 ss. 18 Glej op. 3. 20 Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hr- vatskoj (1973) 24 ss, 37 ss. Ista, v: PJZ 4 (1983) 551 ss. 21 B. Jevremov, Arh. pregl. 20, 1978, 65, t. 29. 22 S. Gabrovec, Mesto Kamnika v prazgodo- vini Slovenije. V: Kamnik 1229-1979. Zbornik razprav ob 750-letnici mesta (1985) 5 ss. 23 Beitr&ge zur Chronologie der Urnenfel- derzeit nordlich und sudlich der Alpen, Rom - Germ. Forsch. 22 (1959). 24 Arch. f. Anthr. NF. 3, 1905, 278 s. 28 S. Gabrovec, v: PJZ 4 (1983) 70 s. 28 I. Puš, Prazgodovinsko tarno grobišče v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 13/2, 1982, t. 7: 1-12; 8: 13-16. Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, o. c. 7/1, 1971, t. 22: 2-3. 27 Arh. vest. 24, 1973, 342 s. 26 Starejša železna doba na Slovenskem Štajerskem. Rokopisna disertacija (1986). Za grob 278: I. Puš (op. 26) t. 7. 29 Arh. vest. 29, 1978, 36 ss. 30 Pobrežje, Kat. in monogr. 6 (1972). 31 Zur Frage der Kontinuitat zwischen Bronze- und Eisenzeit in der Schweiz (1974). 32 Glej op. 28. 33 P. Medovič, Naselja starijeg gvozdenog doba u jugoslovenskom Podunavlju (1978). Glej sedaj tudi PJZ 5, Željezno doba (1987). 34 B. Hansel, Beitrage zur regionalen und chronologischen Gliederung der alteren Hall- stattzeit an der unteren Donau (1976) 151 ss. 35 G. Kossack, »Kimmerische« Bronzen, Si- tida 20-21, 1980, 109 ss. 36 H. Miiller-Karpe, Jahresber. Inst. Vor- gesch. Univ. Frankfurt 1974, 7 ss. Isti, Germa- nia 53, 1975, 24 ss. Isti, Handbuch der Vorge- schichte 4 (1980) 23 s. DIE BRONZEZEIT IN SLOWENIEN - FORSCHUNGSSTAND UND PROBLEME Vbersetzung Peter Petru - dem Anreger und Organisator der slowenischen Archdologiekolloquien Eine Ubersicht der Bronzezeit in Slowenien habe ich im Werk Praistorija jugoslavenskih zemalja (PJZ) 4 (Vorgeschichte der jugoslawischen Lander 4, 1983) vorgelegt. Dieses Bild hat sich in den letzten Jahren nicht wesentlich verandert. Von den Neuheiten kann ich vor allem die Fortsetzung der planmaBigen Ausgrabungen in Dolnji Lakoš, die Schutzgrabungen auf Ptuj-Rabelčja vas (Schulzentrum)1, die neue, von H. Parzinger2 durchgefuhrte chronologische Analyse der Uferrandsiedlungen auf dem Moor von Ljubljana, die ersten systematischen Veroffentlichungen der Ausgrabungen auf Brinjeva gora3 sowie einige vereinzelte Studien anfuhren". So sehe ich meine Aufgabe nicht so sehr im Wiederholen des bereits Gesagten und dessen Erganzung, als in der Vorstellung der noch offenen Probleme. Damit wird auch die Stellung des heutigen Slowenien im Rahmen Mitteleuropas und des Balkans geniigend ersichtlich werden. Die Periode der Bronzezeit in Slowenien ist nicht von weiterer Bedeutung, wie es z. B. schon die darauf folgende, die Hallstattzeit, ist. Dies ist bereits zu ersehen, wenn man Handbucher iiber die Bronzezeit in die Hand nimmt. Muller-Karpes Handbuch5 fuhrt keinen einzigen Fundort aus Slowenien an, desgleichen nicht jenes von M. Gimbutas", wahrend J. M. Coles - A. F. Harding1 aus Slowenien nur 3 Fundorte erwahnen (Ig, Ruše, Škocjan). Auch in der slowenischen Forschung hat die Bronzezeit keine groBe Rolle gespielt, obwohl W. Šmid" schon im J. 1909 eine gute Ubersicht der Bronzezeit fur das damalige Krain gegeben hat. Diese Feststellung gilt jedoch eher fur die Alt- und Mittelbronzezeit, mit der Jung- und Spatbronzezeit, jetzt in der Regel die Urnenfelderzeit genannt, verhalt es sich dagegen schon anders. Dieser Zeit wurde von Merhart weiter besondere Aufmerksamkeit zugewendet und in seinem Konzept der Urnenfelderkultur nimmt der Raum des heutigen Slowenien eine wichtige, in mancher Hinsicht sogar eine Schlusselstellung ein. Erwahnt sei nur das groBe Werk Muller-Karpes, Beitrage zur Chronologie der Urnenfelderzeit (1959), worin Slowenien eine bedeutsame Stellung eingeraumt wird, sowie die Tatsache, daB Miiller-Karpe im J. 1948 bei Merhart eben anhand seiner Bearbeitung des slowenischen Urnenfeldermaterials (Beitr&ge zur Urnenfelderkultur in den Sudalpen) zum Doktor promoviert wurde. Seine Dissertation legte er der Slowenischen Akademie der Wissenschaften zum Druck vor, doch wurde sie nie gedruckt.9 Schon dieser Unterschiede wegen werde ich die Problematik der slowenischen Bronzezeit nach den einzelnen Perioden erortern, wobei ich mich an die eingeburgerte Aufteilung in die Alt-, Mittel- und Jungbronzezeit und an Reineckes Schemen, Bz A, B-C, D, Ha A-B halten werde. Dabei werde ich mein Augenmerk hauptsfichlich auf die grundlegenden Fragen der chronologischen und kulturellen Einordnung richten, also der Chronologie und der Chorologie, dagegen weniger auf die Einzelfragen der materiellen und geisligen Kultur sowie der Gesell- schaftsstruktur. Die Altbronzezeit Schon der eigentliche Beginn der Bronzezeit in Slowenien stellt ein groBes Problem dar. Es handelt sich um die chronologische Einreihung der Kulturen auf dem Moor von Ljubljana. In meiner Ubersicht in PJZ habe ich als Grenzstein, der sich deutlich von dem Aneolithikum bzw. von der Kupferzeit ausscheiden lieB, vor allem die Litzenkeramik angefiihrt, durch welche die Bronzezeit im breiteren Gebiet gut dokumentiert ist. Damit war nicht viel gewonnen, derm in Slowenien ist die Litzenkeramik nirgends in geschlossenen Komplexen bekannt. AuBerdem wird gegenwartig die Litzenkeramik erst ans Ende der Altbronzezeit datiert (Bz A 2).10. Es ist klar, daB wir das Einsetzen der Bronzezeit schon friiher sehen miissen, in der Stufe Ig 2 nach P. Korošec, bzw. in der Ljubljana-Kultur nach S. Dimitrijevič, die eben in ihrer Ornamentik mit der Litzenkeramik verwandte Elemente aufweist, weshalb S. Dimitrijevič ihren Ursprung auf dem Moor von Ljubljana sehen wollte. Die Begriffe Ig 2 und Ljubljana-Kultur sind mhaltlich zwar nicht vollig identisch, doch werden sie von beiden Autoren in groBem AusmaB schon in die Altbronzezeit datiert. Da indessen die Stufen Ig 2 bzw. die Ljubljana-Kultur nur typologisch aufgestellt sind und keinen Stiitzpunkt in geschlossenem Material haben, ist damit die Abgrenzung der Stufe Ig 1 von Ig 2 hochst unsicher. Auch die neuen Ausgrabungen von Z. Harej haben diese Trennung nicht bekraftigt." P. Korošec sah zwar in den Tragern der Kultur Ig 2 eine neue Bevolkerung, die aus Norditalien gekommen sein soli, doch bietet das lediglich typologisch getrennte Fundmaterial fiir solche SchluBfolgerungen keine hinreichenden Stiitzen. Ahnliches gilt auch fiir S. Dimitrijevič, der in der Ljubljana-Kultur nicht nur die Verschmelzung zweier Kulturen - der Vučedol- und der Glockenbecherkultur, sondern auch die Verschmelzung zweier ethnischer Populationen sehen wollte. Aus dem unruhigen pannonischen Raum, den im Aneolithikum groBe Veranderungen und ethnische Verschiebungen erschiitterten, soil sich Dimitrijevič zufolge die Bevolkerung ins noch sichere Alpengebiet zuriickgezogen haben, wo sie nicht nur Zuflucht fand, sondern obendrein eine neue kulturelle Bliitezeit erlebte. Noch Weniger einleuchtend ist die Einstufung von Blatna Brezovica, Notranje Gorice und vom Saharski prekop in die Bronzezeit, eine nach J. Korošec ziemlich allgemein aufgenommene Eingliederung.12 Hier hat erst H. Parzinger methodologisch vorbildlich nachgewiesen, daB die erwahnten Fundorte alter sind, daB sie in die Zeit vor der Vučedol-Ljubljana-Kultur bzw. vor Ig i und 2 gehoren, daB folglich in der alteren Bronzezeit nicht mit einer zweifachen Tradition, der Tradition der Lasinja- und der Vučedol-Kultur zu rechnen ist, die beide noch die Bronzezeit erlebt haben sollen. Wohl gehort hingegen auch nach H. Parzinger ein Teil der Ljubljana- bzw. Ig 2-Kultur bereits in die Bronzezeit (Parzingers Stufe Ig b bzw. Ljubljansko °arje (LB) VI. Die Phase der Litzenkeramik gehort hingegen in seine Stufe LB. VII, bzw. Ig c, Notranje Gorice d. So hat es den Anschein, als ob der Beginn der Bronzezeit, wie ihn P. Reinecke aufgestellt hat (Bz A 1), in Slowenien keine geschichtliche bzw. kulturwendezeitliche Grenze ist. Die Uferrandsiedlungen des Moors von Ljubljana in ihrer Vučedol- und Ljubljana-Phase, bzw. in der Ig i- uncj 2-Stufe, miissen offensichtlich als Kulturganzheit aufgefaBt werden, wobei die ?-Weite nach mitteleuropaischen MaBstaben auch noch in die Bronzezeit reicht, als Ganzes Jedoch kulturell doch ein Teil des aneolithischen bzw. kupferzeitlichen Komplexes ist. Dabei Will ich lediglich noch die groBe Zuriickhaltung von B. Čovič13 bei der Datierung der Ljubljana-Kultur in die Bronzezeit erwahnen. Beim jetzigen Forschungsstand miissen wir also testlegen, daB in Slowenien kcine selbstandige altbronzezeitliche Kultur erwiesen ist, und damit rechnen, daB in der Altbronzezeit die Uferrandsiedlungen des Moors von Ljubljana in mrer Ljubljana- bzw. Ig 2-Stufe weiter lebten und noch die Zcit der Litzenkeramik erreichten. Die Mittelbronzezeit Im Gegensatz zu der Ljubljana- (Ig 2) Kultur, deren Zentrum in Slowenien ist und deren 'eiter Ausstrahlungsbereich noch auBerhalb des Landes reicht, ist Slowenien in der Mitttel- oronzezeit nicht ein einheitlicher Kulturraum. In der PJZ habe ich zwei Kulturkomplexe oneinander scheiden konnen, von denen keiner sein Zentrum in Slowenien hat. Den ersten abe ich Castellieri-Kultur benannt, nach den Hohensiedlungen dieser Periode in Istrien und ?m Slowenischen Kiistenland, den zweiten habe ich der mitteleuropaischen Hiigelgraberkultur ugeteilt." Die Einsicht in den ersten Kulturkomplex haben erst die Triester Forscher nach em J. i97o ermtiglicht. Erwahnt seien lediglich G. Stacul und die Plejade der Erforscherinnen er alien Ausgrabungen von Marehesotti.ls Damit wurde das Bestehen einer bronzezeitlichen "nderkultur bewiesen, gebunden an die befestigten Hohensiedlungen, die Castellieri, die schon in der Mittelbronzezeit einsetzen, was G. Stacul auch stratigraphisch untermauern komite.16 Diese Kultur hat ihre guten Verknupfungen mit Istrien - daran binden sich schon die befestigten Hohensiedlungen, die Castellieri, sowie das ahnliche Keramikgut, das B. Čovič in seine Stufe Istrien 2 und 3 setzt, was nach Reinecke der Bz A 2-B 1 bzw. B 2-C 1 entspricht." Und gerade die befestigten Hohensiedlungen und die Keramik sind es, die unsere bronzezeit- liche »Castellieri« Kultur am ausgepragtesten bestimmen. Der Begriff der Castellieri-Kultur ist in seiner Gesamtheit noch nicht klar definiert und geographisch abgegrenzt, sondern ist nur ein Arbeitsbegriff. B. Čovič hat gut auf die Verkniipfung der istrischen Mittelbronzezeit mit der ubrigen dalmatinischen Kiiste und dem Westbalkan hingewiesen, die Triester Forscher auf die Verbindungen mit Norditalien, alle stellen indessen auch Einfliisse des Donauraumes fest. Jedenfalls lassen sich aber schon aufgrund der monumentalen Bauweise der Ummauerung auch mediterrane Einwirkungen nicht iibersehen.18 Dies sind jedoch Probleme, die uns an dieser Stelle nicht interessieren. Fiir die Bronzezeit Sloweniens ist das Hauptproblem die Abgrenzung, wie weit ostwarts die Einfliisse der Castellieri-Kultur reichten. Dabei wird ihre Erscheinung im breiteren und im engeren Sinn zu trennen sein. Im engeren handelt es sich offenbar um einen Kulturkomplex, der durch die befestigte Hohensiedlung, die Bestattungsweise (in Grabhugeln, doch von andersartigem Typ als in Mitteleuropa) und durch das Keramikmaterial gekennzeichnet ist, im breiteren Sinn geht es hingegen lediglich um den ahnlichen Keramikstoff. Der zweite Kulturkomplex der Mittelbronzezeit Sloweniens gehort zur mitteleuropaischen Hugelgraberkultur, wie man aufgrund dreier freigelegten Grabhugel aus dieser Periode feststellen konnte und die den Raum vom Ptujsko polje bis Vrhnika umfalit. In diesen Komplex habe ich noch zwei Siedlungen eingereiht, Brinjeva gora und Dolnji Lakoš, von denen wir gegenwartig wesentlich mehr wissen. Brinjeva gora hat uns leider vor allem negative Daten geliefert. Die neuen Veroffentlichungen" haben keine geschlossene mittelbronzezeitliche Schicht bestatigt, wie ich sie einerseits aufgrund der Grabhugel in Brezje und andererseits aufgrund der allerdings sporadischen bronzezeitlichen Nadeln und der Tasse mit Litzenorna- ment aus der Siedlung selbst supponiert habe. Die Ausgrabungen in Dolnji Lakoš weisen aber mehr und mehr auf die zwar bereits angedeutete Verbindung mit dem Kulturkomplex der Gruppe Virovitica hin, wie sie aufgrund des Grabmaterials von K. Vinski formuliert worden ist.20 Diese gehort jedoch nicht mehr in die Hugelgraberkultur, sondern schon in die Urnenfel- derkultur, die von K. Vinski teilweise noch vor die Bz D datiert wird. In die Virovitica-Gruppe setzt K. Vinski samtliche Erscheinungen der erwahnten Zeit (Bz C und D) von Nordbosnien im Siiden, Ostslawonien und Srem im Osten und im Westen bis Kalnik und Medvednica, wir aber konnten jetzt uberdies Ost- und vielleicht noch einen Teil Zentralsloweniens hinzufugen. Dafiir spricht jetzt nicht nur Dolnji Lakoš, sondern auch die Graber aus Ptuj21 und Kamnik.22 Die Gruppe Virovitica bzw. der Kulturkomplex von Virovitica ist gegenwartig zweifellos der beste Arbeitsbegriff, womit sich die Periode der spaten Mittelbronzezeit und die Anfange der Urnenfelderkultur in Slowenien bezeichnen lassen, wogegen kein neues Material zur Erhellung der bevorstehenden Zeit (Bz B) zur Verfugung steht. Die Jung- und Spatbronzezeit Was das Fundgut anbelangt, sind wir in der Jung- und Spatbronzezeit - gewohnlich als die Urnenfelderzeit bezeichnet - in Slowenien viel besser daran. In der PJZ habe ich diesen Zeitabschnitt in die Dobova-Ruše-Gruppe und in die Ljubljana-Gruppe aufgeteilt, wahrend ich die gleichzeitigen Nekropolen Westsloweniens einfach schon in die Eisenzeit cingeschaltet habe. Seine Depots hingegen nicht mehr. Der Grund dafiir liegt darin, dali sich die Nekropolen in diesem Bereich geschlossen in die Hallstattzeit fortsetzen, mit der Bronzezeit hingegen in keinerlei Zusammenhang stehen. H. Muller-Karpe hat im J, 1959 in seinem groBen chronolo- gischen Werk23 auch das slowenische Fundmaterial geordnet und es in die groBe Kette eingegliedert, die von Sizilien im Siiden bis zur Donau im Norden und im Osten reichte. Allerdings ist sein grandioses Werk streng chronologisch; seinen schematisierten chrono- logischen Stufen entsprechen nicht unbedingt auch die kulturhistorischen. Die iiltere slowe- nische Forschung kennt indessen die Jung- und Spatbronzezeit bzw. die Urnenfelderzeit fast gar nicht. M. Hoernes24 hat Ruše, Škocjan und das friihe Mokronog, also alles, was damals von der Spatbronzezeit bekannt war, in die Friiheisenzeit eingeordnet. Eine Ausnahme bildeten die Depots, die von allem Anfang an in die Jungbronzezeit gesetzt wurden. AuBerhalb beider angefiihrten urnenfelderzeitlichen Gruppen sind indes noch einige Graber nachzuweisen, die sich weder in die Dobova-RuSe- noch in die Ljubljana-Gruppe eingliedern lassen.25 Dazu ktinnte man jetzt uberdies die &1 testen Graber aus Ljubljana-SAZU gesellen (Gr. 277, 278, 282, 146),26 aus der Stufe Ljubljana la, in welche ich i. J. 1973 die altesten Graber der Nekropole aus der Zeit vor dem 9. Jh. zugewiesen habe und mit Dobova vergleichen konnte. Die spater, i. J. 1982 publizierten, oben zitierten Graber, zeigen aber kaum dieselbe kulturelle Orientierung. B. Teržan27 hat beim Pithos aus Grab 278 auf Verbindungen mit dem Westbalkan (Bezdanjača) und dem Slowenischen Kiistenland hingewiesen.28 Die erwahnten Graber sind um so mehr bemerkbar, als sie auBerhalb der Horizontalstratigraphie stehen, die ansonsten in der Ljubljana-Nekropole einwandfrei bezeugt ist. Es ware also sogar moglich, daB die altesten Ljubljana-Graber der Stufe Ljubljana Ia mit ihren Nachfolgern in der Stufe Ib nicht einmal ganz kontinuiert verbunden sind. Dadurch bleiben die Anfange der Ljubljana-Gruppe kultur- historisch noch unaufgeklart. Beim heutigen Forschungsstand lassen sie sich nicht mit den Grabern in Ptuj und Kamnik verknupfen, bei denen ich verwandte Zuge mit der Virovitica- Gruppe zu sehen vermeinte. Jedenfalls ist mit der Virovitica-Gruppe die Siedlung Dolnji Lakoš verbunden. Demnach ist eines der Anfangselemente der slowenischen Urnenfelderkultur in der Virovitica-Gruppe zu sehen und da diese in ihrem ganzen Verbreitungsgebiet mit der heimi- schen bronzezeitlichen Tradition verbunden ist, ebenfalls in der einheimischen Mittelbronze- zeit. Sicher lebt ununterbrochen in die altere Urnenfelderkultur die bronzezeitliche Castellieri- Kultur in Westslowenien. In der Keramik zeichnet sich ihr EinfluB noch nach dem Durchsetzen der Brandbestattung ab. Das heiBt, daB die altesten Erscheinungen, die sich in Slowenien mit den Anfangen der Urnenfelderkultur parallelisieren lassen, starke Verbindungen mit der slowenischen bronzezeit- lichen Tradition aufweisen, wie sie einerseits der Virovitica-, andererseits aber der Castellieri- komplex im Sinne der Bronzezeit Istriens und des Slowenischen Kiistenlandes darstellen. Allerdings wissen wir nicht, ob damit bereits der Gesamtgehalt der Jungbronzezeit in Slowenien erschopft ist. Beide Erscheinungen sind namlich mehr oder weniger nur am Ost- bzw. Westrand Sloweniens bezeugt. Wie jedoch die Ha A-Komplexe von Brinjeva gora, Dobova, Ljubljana miteinander verknupft sind, ist noch weniger geklart. Dies sind Fragen, die unser Kolloquium gleichfalls zu beantworten versuchen solite. Damit sind wir bei der Zentralerscheinung der Urnenfelderkultur Sloweniens angelangt, der Dobova-Ruše Gruppe. In der PJZ 4 habe ich hervorgehoben, daB es sich dabei um zwei nicht nur chronologisch, sondern auch kulturell unterschiedliche Erscheinungen handelt, daB es korrekter ware, gesondert von einer Dobova- und gesondert von einer Ruše-Gruppe zu sprechen. Wenn wir sie mittels eines gemeinsamen Begriffs ausdrucken, geschieht dies eben aus dem Blickpunkt des gegenwartigen slowenischen Raumes, ansonsten ist jedoch die Dobova-Gruppe enger mit dem kroatischen Sava-Gebiet verbunden, damit, was K. Vinski jetzt (PJZ 4, 1983, 566 ff.) die Gruppen von Zagreb und Velika Gorica benannt hat. Namentlich mit der letztangefiihrten sind die Kontakte klar umrissen, weniger dagegen mit der Zagreber. Deshalb erhebt sich tatsachlich das Problem des Beginns der Urnenfelderkultur in Slowenien, die offensichtlich nicht nur etwas Neues, was aus dem Donauraum kommt - wir denken listens vor allem an die Gruppe Velatice-Baierdorf - sondern auch mit der einheimischen bronzezeitlichen Tradition verknupft ist, die sich in beiden vorerwahnten Kulturkomplexen - in Virovitica und der Castellieri-Kultur des istrisch-kiistenlandischen Typs andeutet. Desglei- chen waren noch die Verbindungen mit dem Westbalkan zu erforschen (Bezdanjača, Varvara). So zeigt sich die Problematik des Beginns der UK in Slowenien. Was hingegen ihr Ende betrifft, lst vor allem zu erforschen, was das friihe Aufhoren von Dobova bedeutet, das J. Dular mit Sewichtigen Argumenten schon in Ha B2 nach Miiller-Karpe annimmt, d.i. vor dem 8. Jh., in dem sich im slowenischen Raum so viele neue Ereignisse zusammengedrangt haben. Die Ruše-Gruppe stellt heute in mehrfachem Sinn ein Problem dar. Erstens schon chrono- jpgisch. Ich habe schon in der PJZ darauf hingewiesen, daB Muller-Karpes Schema nicht ohne Kinwande geblicben ist. Die ersten hat S. Pahič vorgebracht,30 der in Pobrežje dessen Schema "ieht anwenden konnte, die zweiten U. Ruoff,31 die dritten jetzt B. Teržan32. Ihre sind eher von ^•turhistorischem Charakter. In ihrer Chronologie der eisenzeitlichen Steiermark wird die Wende, der Ubergang zur Eisenzeit ganz an den Anfang des 8. Jh. versetzt, d.h., sie lehnt meine Ylpichsctzung von Ha B 3 und Ha C 1 in dem slowenischem Raum ab, der zufolge beide Begriffe ehronologisch gleichwertig wSren, jedoch einen kulturell unterschiedlichen Inhalt bezeichnen Wiirdon. Vor allem lehnt sie damit meine Idee uber den friiheren Beginn der Hallstattkultur m Dolenjsko im Vergleich zur Steiermark ab. Sie vertritt die entgegengesetzte Meinung, nach Richer die Eisenzeit in der Steiermark schon ganz an den Beginn des 8. Jh. reicht. Die "erbindung des 8 Jh. mit dem vorangegangenen Zeitraum ist ihrer Ansicht nach so stark, dafi in diese Entwicklung, als Stufe Steiermark I, auch die Ruše-Gruppe 1-2 (d.h. Ha B 1 und 2 nach Miiller-Karpe) einschlieBt, so dali das, was wir in der Regel den Beginn der Hallstattkultur nennen, mit der Stufe Steiermark II einsetzt. Die Berechtigung ihrer Stufe Steiermark I deutet sie damit an, »daji die meisten bekannten Siedlungen in der Drava-Region, Brinjeva gora, Ptuj, Gornja Radgona, wie auch Rifnik kontinuiert besiedelt waren, seit Ha B bis in die altere Hallstattzeit (Steiermark II), einige auch noch in die Stufe Steiermark III.« Obwohl sie damit nicht eine Diskussion iiber den urnenfelderzeitlichen Charakter der Ruše- Gruppe und ihre moglicherweise protoeisenzeitlichen Keime anschneiden wollte, ist fiir uns Teilnehmer am bronzezeitlichen Kolloquium diese Herausforderung aktuell. Miissen wir nach so reichhaltigen Diskussionen und Erorterungen der Urnenfelderkultur im Laufe der letzten Jahrzehnte, nach 80 Jahren abermals zu M. Hoernes zuriickkehren (Anm. 24), der schon im J. 1905 die Ruše-Gruppe an den Beginn der hallstattischen Entwicklung in den Ostalpen setzte? Jedenfalls stellt dies ein Problem dar. H. Miiller-Karpe hat in seiner unveroffentlichten Dissertation iiber die Fundorte der Drava-Region auf eine Reihe von Verbindungen mit dem Westbalkan hingewiesen, namentlich mit Ripač, (einem der seltenen gut publizierten Fundorte jener Zeit) und dariiber hinweg mit der Mittelbronzezeit des Donauraumes. Die Gruppen der Spatbronzezeit des Westbalkans laufen aber unbestreitbar noch weiter in die Eisenzeit fort, und so konnte man den Beginn der Eisenzeit schon in diesem Zeitraum sehen. Ahnliches gilt jetzt fiir den Donauraum. Erwahnt sei lediglich der Beginn der Bosut-Gruppe;33 ihre erste Stufe (Kalakača) datieren wir gegenwartig in die Zeit um 1000, oder noch weiter ostwarts die Gruppe Ostrov,34 deren neuer Stil schon die Eisenzeit ankiindigt. Dieser neue Stil deutet aber zugleich schon das Vordringen der Kulturen des Kaukasus und der nordlichen Schwarzmeergebiete an, das wir friiher auf den sog. thrako-kimmerischen VorstoB beschrankt und aufgrund historischer Berichte erst in die letzten Jahrzehnte des 8. Jh. (ins J. 714) datiert haben. Diese Ansicht hat jetzt G. Kossack35 grundlich ins Wanken gebracht, um nicht davon zu sprechen, daB bereits B. Hansel die Gruppen aus dem unteren Donauraum aus der Zeit um 1100 im Rahmen der »dlteren Hallstattzeit« erortert hat, die allerdings mit der alteren Hallstattzeit im mitteleuropaischen Sinn gar nichts Gemeinsames hat. Andererseits gehen Umbruchwandlungen in dieser Zeit auch im Siiden vor sich: Makedonien und Albanien bringen mit ihren Familiengrabhiigeln dasjenige zur Geltung, was das typische Kennzeichen unserer Hallstattkulturen (z.B. von Dolenjsko) sein wird. Den Beginn von Vergina kennzeichnet zugleich die Bogenfibel mit zwei Knopfen (der liburnische Typ), was den Anfang des Neuen, den Beginn der Liburnischen Gruppe auch im dalmatinischen Kiistenland ankiindigt. Ahnlich setzt in diesem Zeitabschnitt auch die Istrische Gruppe ein, die dann durch die ganze Eisenzeit hindurch geschlossen fortdauern wird. Damit habe ich lediglich die Probleme der chronologischen Abgrenzung zwischen der Bronze- und der Eisenzeit in Slowenien, wie auch in Jugoslawien angedeutet, die zwar an sich selbst nicht so sehr bedeutsam sind, jedoch gut das Schicksalhafte des heutigen slowenischcn Raumes verraten. Bzw., um fachlich zu sprechen, ersieht man daraus gut die geopolitische und geokulturelle Lage Sloweniens: als Teil des kontinentalen Europa ist es noch in der Bronzezeit, als Teil des Mittelmeerraumes schon am Beginn der Eisenzeit; mit dem Verfall der mykenischen Kultur klopft auch an seine Tur die Morgenrote der griechischen Welt. Aus diesem Blickpunkt aus sind auch unsere Schwankungen im Gebrauch der Terminologie verstandlich. Die Losung besteht darin, daB wir aus einheimischem Material und einheimischem Entwicklungsrhythmus errichtete eigene Stufen ausarbeiten und anwenden. Das also, was wir groBtenteils schon fur die Eisenzeit durchgefuhrt haben, wo wir jetzt z. B. die alteste Stufe der Eisenzeit von Dolenjsko weder mit Ha B 3 noch mit C 1 beginnen, sondern mit der Stufe Podzemelj 1, die in einem bestimmten (und zu bestimmenden) Verhaltnis sowohl zu Ha B 3 nach Muller-Karpe als zu Ha C 1 nach Kossack steht. Durch solche regionale Stufenbezeichnun- gen zersplittert und kompliziert sich allerdings das einheitliche iiberregionale Chronologiebild stark. Um es beibehalten zu konnen, mochte ich lediglich auf den von H. Miiller-Karpe'" vorgelegten Vorschlag hinweisen, der gegenwartig mehr oder weniger konsequent (und gelun- gen) auch in der Serie Priihistorische Bronzefunde befolgt wird. Fiir die slowenische Bronzezeit (mit Ausnahme der Jungbronzezeit bzw. der Zeit der Urnenfelderkultur) diirfte wohl noch zu wenig Fundmaterial vorhanden sein, um selbstandige Stufen aufstellen zu konnen. Dennoch ist der mit unserem Kolloquium verbundene Plan, alles, was wir schon kennen, zu ver6ffentlichen, der einzige Weg, zumindest zu Kulturgruppun zu gelangen, in deren Rahmen es sinnvoll sein wird, ein derartiges chronologisches System zu erstellen. Aus diesem Gesichtspunkt (und nicht nur aus diesem) sind wir froh, die Kollegen aus den Nachbarlandern, Kroatien, Osterreich, Deutschland und Ungarn, die uns bei dieser Aufgabe werden wesentlich helfen konnen, in unserer Mitte begriiflen zu dttrfen.