34
Metlar Francek in njegov brat Peterček
Fr. Pravda — Jožef Gruden
V.
onopaskovka je bila slabotnega zdravja. A dasi ni nikoli tako zelo bolehala, so Jo vendar nadlegpvale raznc bo-lezni. Vsako prchlajenje ji je škodovalo. Ako je stopila v vodo, jo je že trgalo. Presedela je potem doma včasi več dni, prcden je zopet lahko hodila. Pa ni nič manj opravljala svojega dela. Pehala sc je po stanici, pomivala in prala. Ko je itnela skrb za moža in otroka, se ni zmenila za svojo lastno bolehnost, Ni ji bilo do lastnega zdravja, da le  otrokoma zasluži za kruhek.
Prej, ko je oče bolehal, se je mati res čez svoje moči ukvarjala, Ponoči ni spala, a čez dan si ni privoščila počitka. Že tedaj je čutila v telesu nenavadno slabost, ali tožiti ju hotcla, da ne bi vznemirjala bolnika.
Po očetovi smrti je pa ostala mati z otrokoma sama. Žalost in bolest sta njeno zdravje še bolj izpodkopali. Ali branila se je in se upirala bolezni. Hotela je svoja ljubljcna otroka dabro vzgojiti. Zatorej sc jc ukvarjala ncumorno, da bi ju preživila. Nič je ni pripravilo do tega, da bi dala otroka služit. Rastla bi brez šolskcga pouka in lahko bi se popa-čila na duši, ker sta bila še slaba in nedorastla.
Česar si je mati od srca želela, to ji je Bog dal: sina sta res ušla vsej izprijenosti. Obogatcla sta na znanosti, in poštenje jima je bil najdražji zaklad na svetu. Ali mati sama je pa drago plačala, da je tako životarila. Saj je bilo v srečo njej in otrokoma, kar je Bog dopustil. Prepričala se jef. kako močno jo ljubita. In to jima je dalo priliko, da sta se v svojcm Bogu dopadljivem dejanju utrdila,
Gospodar Nevažil, pri katerem je Konopaskovka delala, jc pokladal v vodo lan. Tudi Konopaskovka je stala v reki. Prosila je sicer, da ji ne bi dajal tega dela, kcr gane zmore, ali prošnja ji ni bila uslišana.
Nevažil je dejal: »Kakšna delavka pa je to, ki se boji vode?«
Vdova je imela pri Nevažilu dober zaslužek. Bala se je priti obenj. Zato je šla in se trudila v vodi do večera-
Mrzlo je bilo. Gospodar in gospodinja sta bila v kožuhih. Kono-paskovka se je pa od mraza trcsla. Preccj, ko je prišla domov, je legla, a ni je segrela ne odeja, ne segreta opeka.
Francek je bdel pri materi. Peterček sc je pa šele pozno v noč od-pravil spat. Mati je do jutra vzdihovala in tožila.
Še huje ji je bilo. Po životu jo je trgalo, a največ je trpela v nogah. Bolečine so bile vedno hujše. Zdravila, nasvetovana od usmiljenih sosed, niso nič pomagala.
Francek si ni vedcl pomagati. Hitel je h gospodu Hvatalu in mu pripovedoval s solzami v očeh o novi ncsreči.
35
Vrli gospod se je družine tudi scdaj usmilil. Žal, bolezen je bila tako huda, da se ni dala odpraviti z zdravili, kakršna je zapisal. Hodil je doktor v Detin več nedelj. Poizkusil je to, poizkusil ono, a naposled uvi-del, da v tem slučaju njegova učenost riič ne pomaga.
Konopaskovke ni sicer že nič več bolelo. Notri je bila zdrava. Jedla )e in spala, a na noge se kar ni mogla opreti. Kadar se je vzdignila, se je zopet sesedla kakor negodno dcte. Če je hotela priti v sobi od ene steine do druge, se je plazila ob klopi. In ako je hotela iz hiše, se je opirala ob berglje. Navadno sta ji pomagala Francek in Peterček, vodeč mater včasih po vasi, da bi tu ali tam pukala perje. Za nobeno drugo delo ni bila. Niti negodnih ctrok ni mogla več varovati, če so jo ljudje klicali. Le kadar so spali, je sedela poleg njih, pa jih gledala in zibala.
Nevažil se je Konopaskovke dolgo izogibal. Sama pa tudi ni šla k njemu, ker je ni vcč klical. Sosedje so mu zamerili, da jo je bil silil v vodo. Vedeti jc moral, <da je voda zanjo strup. Govorili so o tem in menili, da bi ji on moral pomagati. Ker sc pa ni nič zmenil, so se ljudje sami potegnili zanjo. Jemali eo jo k sebi in ji pošiljali milodarov.
Tudi Francek je vedel, kdo je materi storil krivico. Jako je bil hud na zlobnega moža, V njegovo hišo še stopiti ni maral. Rajši je krenil po ovinku, da ga ni srečal. Postal mu je tako gorak, da' je tudi Peterčku povedal, kaj je naredil materi.
Peterček bi se bil rad maščeval.
Rekel je: »Ja.7 mu pa tega ne odpustim. Ako hočeš, ga počakava, ko pojde po nasipu. Takrat pa planeva nanj kakor divja. In kot bi trenil, bo v vodi — rad ali nerad.«
Francek je dvomil, da bi se jima dal v vodo vreči, in je bil prepričan, da bi z njim vred še sama padla v tolmun.   •
To se je zdelo tudi Peterčku mogoče. In kopati se v mrzli vodi na jesen, to ga ni nič kaj mikalo in veselilo.
In prišlo mu je na misel nekaj drugega.
»Kaj misliš, Francek,« ga je vprašal, »ali nc bi šlo', če bi ga s kame-njem — tako kje v gozdu?«
Francek pa tudi tcga predloga ni sprejel. Zavrnil ga jc, da bo naj-bolje, ako gresta k njemu in mu očitata, da je matcr pahnil v ncsrcčo.
»No, prav,« je pritegnil Peterček, »ali v hišo ne pojdeva. Poiščeva ga na dvorišču in pustiva vrata za seboj odprta, da bova lahko stekla, če bo treba.«
Ni ostalo pri tem. Ker sta imela navado, da sta vse, kar sta name-ravala, povedala materi, sta ji zaupala tudi to nakano.
Mati jima je resno prepovedala vsako maščevanje, Naročila jima je, naj Nevažila in Nevažilovko vljudno pozdravljata, zatrcta v srcu vso jezo in celo molita naj za njiju.
Otroka sta ji morala to obljubiti, dasi sta nekoliko ugovarjala, da to ni morda prav.
36
»Sovražiti se ne sme,« je povzela mati, pa pristavila: »Hudo mi de, da tako lahko pozabita nauk in zgled Jezusa Kristusa. Kaj ne vcsta nje-govih bcsedi: ,Jaz pa vam povcm, da vsak, ki se jezi na svojega brata, bo kriv s-odbe?' — Francek, prinesi mi svojo knjižico!«
Francek je prinesel knjižico. Mati je pokazala stran, kjer je stalo napisano, da je jeza izmed sedmih poglavitnih grehov. Fraiicek je to foral in pristavil, kar je napisal sveti Pavel Eiežanom: »Vsa bridkost in \>es gnev in vsa jeza, tudi vpitjc in bogokletstvo naj se odpravi od vas z vso drugo hudobnostjo vred.«
Peterček je zopet povedal, kako je Jezus povračeval svojim sovraž-nikom, jim izkazoval dobrote in molil zanje še na križu.
»Zlata ctroka,« jima je mati dalje govorila. »Ncvažil gotovo ni naš sovražnik, Frenaglil se. je, ne smemo ga hudo soditi. In če bi vama kdo res nalašč storil krivico, prosim vaju, ne maščujta se in ne povračujta hudega s hudim, temuč z dobrim. Če ne bosta tako delala, ne bom uver-jena, da umejela in Ijubita našega Odrešenika.
Dečka sta se sramovala, pa pokleknila in molila za Nevažila, ki je bil kriv materine bolezni.
VI.
Francek in Peterček šc nista bila odmolila svoje molitve za Neva-žila, ko so se odprla vrata in Je sam Nevažil stopil v Wšo.
Dečka sta se ustrašila ter zvedavo pogledala vanj, kaj neki išče pri njih. Sicer sta še klečala, ali nič vcč nista naglas molila.
Konopaskovka je Nevažila prijazno pozdravila. Ta ji je podal roko, ona pa jo je potresla, rekoč; »Že dolgo se nisva videla, kako pa kaj?«
»No, meni se ne gcdi slabo,« je odgovoril Nevažil, »ali imate bole-čine?«
»Hvala Bcgu,« je dejala Konopaskovka, »zdaj je že dobro, samo da bi mi noge tnalo bolje služile!«
»Draga žena,« je zavzdihnil Nevažil, »sam Bog ve, kaj bi jaz dal, da bi mogli hoditi, Ne verjamete mi ne, kako mc boli, da sem vas pahnil v to nesrečo. Se jezite name, kaj ne?«
»Nikakor ne,« mu de Konopaskovka, »ako bi se spodobilo, bi vam dala trden dokaz za to.«
Nevažil ga je želel slišati-
Dolgo se je obotavljala Konopaskovka, naposled pa je vendar rekla, da sta Francek in Peterček ravnokar molila zanj.
To ga je genilo. Solze je imcl v očeh. Kar izpregovoriti ni mogel.
Dečka sta se sramovala, da sta bila izdana, vstala sta in. bojazljivo sedla na klop.
Ni jima škodovalo, da sta slišala, kako je Nevažil prosil mater za odpuščenje.
Rekel je: »Žc večkrat sem bil namenjen k vam, a bal sem se, da mi bostc očitali, kair sem zakrivil, pa sem se vselej vrnil. A vse ni nič
37
pon.agalo. Noč in dan ste mi bili v mislih. Danes me je pa tako vleklo k vam, da sem se odločil, naj bo že tako ali tako.«
Konopaskovka ga je še enkrat zagotovila, da ni jezna nanj. Pa še opravičevala ga je, češ, da gotovo takrat ni delal iz slabega namena.
Ali on ni hotel biti brez krivde. Štel si je za svojo dolžnost, poratv-nati ženi krivico.
Konopaskovka ga je prosila, naj si ne dela skrbi, češ, da se je vdala v vse, kar jo je zadelo.
»Samo za ta dva mi je,« je vzdihnila in pokazala na Francka in na Peterčka, >Ne morem ju nadzirati, varuj ju Bog, da bi se mi ne izpridila. Rada bi ju dobro vzgojila. Predvsem mi je do tega, da bi ne zanemarjala šole.«
>>Pomagati vam hočem v tem,« reče Ncvažil. »K nam pridite v tisto malo sobo zadaj iz veže. Moj rajni oče so jo imeli. Zdaj je prazna, Rad vam jo prepustim — prav zastonj.«
Konopaskovka je z veseljem sprejela ponudbo. Stanarine res ni magla plačevati. Sicer je bilo le nekaj goldinarjev, ali kako bi, ko \e bilo komaj za živež in druge potrebe. Težak kamen se ji je odvalil od srca. Zahvalila se jc Nevažilu za njegovo dobroto in mu obljubila, da bo že delala, da mu povrne.
Nevažil pa tega ni dovolil in je rekel: »Kadar mi boste delali, vas bora plačal. Imeli boste hrano, pa otroka tudi, ko bi jima kdaj manjkalo kruha za v šolo.«
To je ubogo mater zares utešilo. Tudi dečka sta bila vesela. Hva-iežno sta zrla na Nevažila. Ko je odhajal, sta skočila s klopi, pa mu polju-bila roko.
Domenili so se, da se Konopaskovka čez štirinajst dni preseli k Neva-žilovim, Do tedaj je hotel on dati popraviti okna in peč. Konopaskovka se je hctela pobotati s svojim gospodarjem, kakor se je spodobilo.
Bili so zopet sami.
Mati je rckla: »Bog je blagoslovil vajino molitev, atroka. Zdaj imamo dobrega prijatelja, ki bi ga bila vidva skoraj naredila za našega sovraž-nika, če bi se bila maščevala.«
To je tudi Peterček razumel,
Priznal je materi, da ne čuti več jeze na Nevažila in da ga hoče Iju-biti kakor očeta.
Francku je pa zaupal še druge reči.
Pravil mu je, ko sta šla v gozd: »Prav, da je bil pri nas. Dasi sem zanj molil, vendar je bilo v meni do njega še nekoliko jeze.«
»Mislila sva,« je dcjal Francek, »da ne bo priznal krivde. Zda§ pa vemo, da bi jo rad popravil. To naju je nagnilo k ljubezni.«
»Jaz bom pa tudi njegove otroke rad imel,« se je pohvalil Petcrček. »Dokler sem črtil očeta, tudi njegovih otrok nisem maral.«
»Pa jim morda nisi kaj prizadel?« je vprašal Francek.
38
»O nič, nič,« je odgovoril Peterček, »ali komaj sem se premagoval, da nisem manjšega nabunkal.«
»Kaj takega pa vemdar ne!« mu zaprcti brat.
»Vesel sem, da ga nisem!« odkritosrčno pritegne deček. »To mi je samo na misel prišlo. Nevažila bi ne bil zmogel, ali njegovega fantka sem pa že tolikrat vrgel, seveda samo v šali; zato sem ga mcnil zagnati tudi zares.«
»Ali spoznaš, da bi bilo to grdo in nespametno?« vpraša Francek.   .
»0 pripoznain,« de Peterček. »Sin ne more nič za to. Nič žalega ni storil ne meni, ne materi. Pa če bi nama tudi bil, zdaj se ne bi več mašče-val nad njim,«
»Tudi jaz mislim tako,« pritrdi Francek, pa pri&taivi: »Nevažilovim morava izkazovati Ijubezen, kadar bomo pri njih, in otrokom ne bova nikdar v misel vzela, da so se mati pri njih prehladili.«
In tako je bilo. Ko so sc preselili Komopaskovi k Nevažilovim, sta bila otroka vljudna in prijazna. Ubogala sta gaspodarja, se dobro razumela z njegovimi otroki in se za vsako dobroto zahvalila, V šolo sta hodila brez ovir. Po šoli sta delala mctlice in metlc, a v četrtke sta jih prodaiala.
Francek je delal že tudi coklje in škrpete. Izrezoval je igrače za otroke, in če jc utegnil, je plel košare in sestavljal kletke. Gospodar mu je sam dajal lcs. Vsclej mu je pripeljal iz gozda kakšen pripraven les. Delo je otroka jačilo- Bil je močan. Ako je Peterčka prižel k sebi, se je ta takoj zgrudil na tla in prosil za milost. Cepiti, sekati in nositi težka bremena je mogel kakor kak dorasel. Pa kar si je on natovoril na samo-kolnico, tega Pcterček še premeknil ni.
Vrla brata nista hotela biti nadležna Nevažilovim. Mati si je hrano zaslužila, Otroka sta pa tudi zmeraj naredila toliko, da jim ni manjkalo kruha in krompirja.
Francek pa vendar ni bil povsetn zadovoljen in srečen. Vedno jc nekaj premišljal, pa otožen je bil. No, Petcrček je že opazil, da mu nekaj ni prav.
Vpraša ga nekoč: »Francek, v tla gledaš, pa nič ne goivoriš, kaj pa ti je?«
»Meni nič,« je odgovoril Francek, »ali mati nimajo, česar potrebujejo.«
»Česa nimajo?« se začudi Peterček.
»Nimajo,« zatama Francek, »saj sami pravijo.«
»Kako to?« zmajc Peterček z glavo. »Mati imajo živež in toplo sobo, n'č jih ne boli.«
»No, pa imajo še druge potrebe!«
»Kakšne pa?«
>-Oj, Peterček, da ti ne pade v glavo! Ne smeš zmeraj misliti le na telo. Mati imajo tudi dušo, in ta sedaj silo trpi.«
»Aha, zdaj pa žc vem,« vzklikne Peterčck. »Mati ne moi-ejo v cerkev, in. to jih boli.a
f                                                                                                    39
»Mene bi tudi iboielo,« zatrdi Francek, »če bi toliko časat ne bil pri sveti maši, ne pri pridigi.«                                                                       .  r,
To je tudi Peterček priznal, ali menil je, da materi ne moreta nič pomagati.
Francek je bil pa trdno prcpričan, da ji pomoretai, ako ga bo Peter-ček podpiral.
Peterček mu je svojo pomoč kar obljubil. Radoveden je bil, kako bi bilo mogoče, da bi mati prišli v cerkev.                                           (Dalje.)