VSE Koledar Mrki sonca in lune................2 Vidljivost svetlejših planetov .... 2 Herschlov vremenski ključ..........3 Abecedni imenik svetnikov in godov . 28 Kronika Predsednik Tito v slovo Borisu Kidriču 35 Cajnkar St.: Ob grobu Borisa Kidriča . 37 Dular Jože: Spomini na pesnika Ivana Čampo............40 F. S. F.: Janko Mlakar.......45 K. F.: Jaka Reichmann.......48 L. F. K.: Dr. Fr. Kruljc......49 Moder Janko: Dr. Joža Lovrenčič . . 42 Smolej Viktor: Mara Husova .... 38 Iz kronike Mohorjeve družbe .... 50 Moder Janko: Dr. Alojziju Gradniku . 66 Modrinjak: Dr. Matku Potočniku ... 61 -om-: Mihaelu Zorku ob biserni maši . 60 Smolej Viktor: Pisatelju Ivanu Preglju 62 U. M.: Dr. Malki Simec......68 Zorzut Ludvik: Ivanu Trinku .... 58 Leposlovje Bračič Julija: Moj fant......91 Jalen Janez: Težko seno......69 Jontes Gelč: Stari Galilej......84 Koširjeva Marija: Pasijonke.....76 Krof lic Jože: Pogorišče.......89 Terčak Stane: Miro . .......97 Za mladino Finžgar F. S.: Oj, mladost ...... 104 Hafner Gema: Moričev Mitko . -. . . 106 Jontes Gelč: Kostanj........123 Kmet Janez: Očetove oči......121 Roš Fran: Brez dela se ne da živeti . . 112 Sever Sonja: Moje prvo potovanje . . 113 Pesmi Ajdič Igor: V jeseni. 39. — Zvečer. 39. — V mesečini. 47. — Mladosti časi. 65. — Zimska pesem. 65. — Slovo. 83. — Meglica. 129. Golar Cvetko: Trbovlje. 39. Gril Neža: Prerapa smrt. 196. Grmek Franc: Pozdrav domovini. 209. — Tožba za tovarišem. 209. Huč Ignac: Utrinek. 211. K. Marija Zavrhar: Dekletcu. 65. L. J. Jelič: Pesem o sreči. 65. — Ob morju. 65. — Očku. 111. Lovrenčič Joža: Spominček. 111. Roš Fran: Frankolovo. 103. BIN A Salmič Ančka: Vetru. 65. — Kopači. 88. — Bratu čez morje. 105. — Ranjena jelka. 111. — Mlatiči. 129. — Ne hodi, smrt. 190. Stanek Leopold: K peku. 48. — Na Otož-ju. 49. — Basni. 49. — Kresna balada. 90. — Obmurski zemlji. 105. — Novi grobek. 126. — Obsavski pastel. 143. — Cvetlični trg. 143. — Na bolniški postelji. 143. — Na trgu. 177. — Prošnja pesem. 177. — Bolnik. 190. Steiner Štefan: Topoli. 155. * Sertel Anton: Večerna žalost. 65. Vinšek Stana: Mamici v spomin. 96. Vodnik A.: Rut. 90. — Zadnji veter. 90. Narodopis in krajepis Borko F.: Zenitovanjski običaji v Obrežu 130 Dolinec Palko: Žetev in mlačev v Slovenski krajini.........127 Fakin Anton: Kraška vas Škrbina . . 148 Grafenauer Franc: Nekaj spominov na Francoze...........175 Grafenauer Franc: Slepi Toma .... 176 Lipičnik France: Zidarji.......144 Selovin Pavel: Sežana z okolico . . . 156 Zorzut Ludvik: Pri koroških Slovencih v Kanalski dolini.........163 Za vjsakega malo Fakin Anton: O umetni svili, najlonu in polivinilu...........195 Fakin Anton: Rastline dolgega in kratkega dne...........197 Nerima Albin: Nafta — tekoče zlato . 191 -om-: Bukovnik prevaja Prešerna . . . 181 Pokom Jože: Naša nova ustavna ureditev 186 Vinšek Stana: Slepe učim......178 Koledar brejosti..........198 Živinski in kramarski sejmi v Sloveniji 199 Se malo za šalo Kjuder Albin: Nekaj veselih iz sončne Tomajščine ..........208 Mejač Anton: Prva vožnja......204 Žemljic J.: Tavčarjeva Urša in Renački Križ.............206 Glasnik Družbe Cajnkar Stanko: Pismo poverjenikom . 210 Glasnik- Družbe sv. Mohorja.....212 Poverjeništva Družbe sv. Mohorja. . . 214 Cenik knjig Družbe sv. Mohorja ... 223 NAZNANILO Družbeniki dobijo letos za redno udnino štiri knjige, in sicer: 1. Alojzij Remec: Veliki punt (Slovenske večernice 104). 2. Ela Presdnger: Gospodinjski nasveti 3. Janko Moder: Iz zdravih korenin močno drevo (drugi del). 4. Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1954. Stroške za odpremo knjig povrnite poverjenikom, pri katerih lahko naročite tudi dve doplačilni knjigi, in sicer: 1. Sonja Sever: Kamenček sreče (Mohorjeva knjižnica 130). 2. Charles. Dickens: Cvrček na ognjišču (Mohorjeva knjižnica 131). Ude prosimo, naj se takoj naročijo tudi na knjige za prihodnje leto. KOLEDAR DRUŽBE SV. MOHORJA ZA NAVADNO LETO 1954 CELJE 1953 H 1825/» %fj\ NAVADNO LETO 1954 M» - t $ f<3 ima 365 dni ter se začne s petkom in konča s petkom EMAKLJIVI PRAZNIKI Sedemdesetnica 14. II. Pepelnica 3. III. Velika noč 18. IV. Križev teden 24., 25., 26. V. Vnebohod 27. V. Binkošti 6. VI. Sv. Trojica 13. VI. Sv. Rešnje Telo 17. VI. Srce Jezusovo 25. VI. Angelska nedelja 5. IX. Rožnovenska ned. 3. X. Zegnanjska nedelja 10. X., 24. X., 31. X. Misijonska ned. 24. X. Kristus Kralj 31. X. Zahvalna nedelja 7. XI. Prva adventna nedelja 28. XI. Nedelj v predpostu je 8, pobinkoštnih 24. Z zvezdico (*) zaznamovani prazniki (sveč-nica, oznanjenje, velikonočni ponedeljek, bin-koštni ponedeljek, rojstvo Device Marije in sv. Štefan) niso več cerkveno zapovedani prazniki. POSTI IN ZDRZKI Postno postavo imamo v ljubljanski in la-vantinski škofiji olajšano tako, da je strogi post (zdržek mesnih jedi in mesne juhe ter pritrganje v jedi, znamenje tt) samo na pepelnico, na veliki petek, na dan pred Marijinim vnebovzetjem in na dan pred božičem do večerje. Vse druge postne dni je dovoljeno večkrat na dan jesti in uživati mesne jedi. (Morebitne spremembe postne zapovedi bodo oznanjene v cerkvah, v postni postavi za leto 1954.) GODOVINSKO ŠTEVILO Zlato število . . Sončni krog . . Rimsko število 17 3 7 Nedeljska črka . . C Epakta....... 26 ZNAKI ZA LUNINE SPREMEMBE Mlaj .... Prvi krajec Ščip ali polna luna Zadnji krajec . . . ZAČETEK LETNIH ČASOV Začetek pomladi dne 21. III. ob 5; sonce stopi v znamenje ovna (pomladansko enako-nočje). Začetek poletja dne 22. VI. ob 0; sonce na povratniku raka. Začetek jeseni dne 23. IX. ob 15; sonce stopi v znamenje tehtnice (jesensko enako-nočje). Začetek zime dne 22. XII. ob 10; sonce na kozorogovem povratniku. MRKI SONCA IN LUNE V letu 1954 bodo trije sončni mrki. 1. Dne 5. januarja bo obročasti sončni, mrk, ki bo viden v krajih okrog južnega]; tečaja. Pri nas ne bo viden. 2. Dne 30. junija bo popolni sončni mrk. Popolni mrk bo viden le iz krajev, ležečih v ozkem pasu na Zemlji, ki gre od Kanade preko južnega rta Groenlandije in Skandinavije ter dalje preko Kijeva in Kaspijskega morja vse do Pakistana. Pri nas bo viden kot delni mrk. Začetek mrka približno ob 12,45, konec mrka ob 15,07 srednjeevropskega časa. 3. Dne 25. decembra bo obročasti sončni mrk, ki bo viden v južni Afriki in na Indijskem oceanu. Pri nas ne bo viden. V letu 1954 bosta dva lunina mrka. 1. V noči med 18. in 19. januarjem bo popolni lunin mrk. Posamezne faze mrka se takole vrstijo: Luna stopi v senco 19. januarja ob 1,50 Začetek popolnega mrka ob 3,17 Sredina mrka ob 3,32 Konec popolnega mrka ob 3,47 Luna stopi iz sence ob 5,14 Luna vzide v Ljubljani dne 18. januarja ob 16,11 in zaide dne 19. januarja ob 7,46. Pri nas bodo torej vidne vse stopnje mrka. 2. V noči med 15. in 16. julijem bo delni lunin mrk. Luna stopi v senco 16. julija ob 0,09 Sredina delnega mrka ob 1,20 Luna stopi iz sence ob 2,31 Ob največji stopnji mrka bo senca Zemlje zakrila le štiri desetine navideznega premera lunine ploskve. Luna vzide v Ljubliani dne 15. julija ob 19.33 in zaide dne 16. julija ob 4,42. Pri nag bodo torej vidne vse stopnje mrka. VIDLJIVOST SVETLEJŠIH PLANETOV Venera je v začetku leta nevidna, ker se koplje v sončnih žarkih. Ob koncu februarja jo že vidimo na večernem nebu. Venera bo Večernica do konca oktobra. Dne 6. septembra pride v največjo navidezno razdaljo zahodno od Sonca. Meseca novembra bo ▼ zdolnji konjunkciji s Soncem in bo zato nevidna. Decembra se začenja kazati na vzhodnem nebu pred sončnim vzhodom: je torej Danica. Dne 23. maja sreča Venera planet Jupiter, 12. junija gre mimo Poluksa in 12. julija mimo Regulusa ali Kraljeviča, najsvetlejše zvezde v Levu. Mars. V začetku leta vzhaja zgodaj zjutraj, ob koncu marca pa že okrog polnoči Dne 24. junija pride v opozicijo s Soncem in je tedaj viden vso noč. Posebno ugodna za opazovanje Marsa bosta naslednja dva meseca. V drugi polovici septembra zahaja Mars že pred polnočjo. V splošnem je to leto zelo ugodno za opazovanje Marsa, zato ker je Mars na tistem loku svojega tira, ki je najbliže tiru Zemlje. Iz naših krajev ga bomo pa ves čas videli le nizko nad južnim horizontom. Srečanja Marsa z Luno bomo lahko opazovali 17. junija, 14. julija, 10. avgusta, 7. septembra in 5. oktobra. Jupiter je viden januarja vso noč, toda zahaja vedno bolj zgodaj. Do srede maja ga že lepo vidimo zvečer na zahodnem nebu. Dne 30. junija bo v konjunkciji s Soncem in zato neviden. Proti koncu avgusta se začenja spet kazati na jutranjem nebu pred sončnim vzhodom. Oktobra vzhaja okrog polnoči, novembra in decembra ga vidimo kasno zvečer. Jupiter sreča Luno 19. oktobra, 15. novembra in 12. decembra. Saturn vzhaja v začetku leta zgodaj zjutraj in se zato težko opazuje. Toda že februarja vzhaja opolnoči. Dne 26. aprila pride v opozicijo s Soncem in ga ne moremo opazovati vso noč. V naslednjih mesecih je visoko nad obzorjem že v zgodnjih večernih urah. Septembra zahaja že ob osmih zvečer. Dne 5. novembra pride v konjunkcijo s Soncem in je zato ob tem datumu neviden. Srečanja z Luno: dne 23. marca, 19. aprila, 16. maja, 12. junija, 9. julija, 6. avgusta in 30. septembra. HERSCHLOV KLJUČ Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da luna vpliva na vreme — podobno, kakor vpliva na morsko dno — vendar opazovanja dokazujejo, da je Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno še, če ga uporabljamo v zvezi z drugimi vre-meniki. Herschlov ključ pravi, če se luna spremeni: Kratko si ta ključ lahko takole zapomnimo: 1. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj za trdno grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo. Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako je redno do ščipa (polne lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan, tako do ščipa bo sleherni dan. Ker je v naših krajih zlasti pri kmečkih ljudeh zelo v navadi, da se pri ugibanju, kakšno bo vreme v prihodnjih dneh, zelo zanašajo na lunine spremembe in na tako imenovani Herschlov ključ, segajo nekateri predaleč in želijo, naj jim v koledarju za vsak dan za celo leto naprej napovemo vreme, kakor da je bilo svoj čas napovedovano v pra-tiki in v stoletnem koledarju. Vsem tem in takim sporočamo, da je za tako prazno ugibanje škoda papirja. Rajši naj si vsakdo od teh sam za svoj kraj iz opazovanja vetror, oblakov in temperature ustvari približna pravila, ki naj jih potem vsak dan sproti kontrolira in dopolnjuje za svoj kraj po vremenski napovedi, ki jo za dan naprej lahko dobi v dnevnih listih. Ta namreč tudi ne more ▼ celoti držati za vse slovensko ozemlje, temveč le za določen okoliš. S skrbnim, dolgotrajnim in bistrim opazovanjem narave in sprememb v nji se tako lahko vsakdo sam usposobi za napoved vremena, kar je zlasti dragoceno za kmečko delo. Pri tem naj si skrbno zapisuje skušnje, ki jih ima s Hersch-lovim ključem, da bodo tako vremenoslovci znanstveniki dobili potrebno gradivo za dokončno znanstveno raziskavo tega vprašanja. NEBESNA ZNAMENJA Sonce stopi 20. januarja v znamenje vodnarja, 20. februarja v znamenje rib, 20 marca v znamenje ovna, 20. aprila ▼ znamenje b i k a , 20. maja v znamenje dvojčkov, 20. junija v znamenje raka, 20 julija v znamenje leva, 20. avgusta v znamenje device, 20. septembra v znamenje tehtnice, 20. oktobra v znamenje škorpijona, 20. novembra v znamenje strelca in 20. decembra v znamenje kozla. V NAŠEM KOLEDARJU se oziramo na svetnike vseh slovenskih škofij. Vsak dan smo navedli najprej tiste svetnike, ki jih ta dan časti Cerkev. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih časti ljudstvo in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najrajši imena svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega imena, pojdimo k dušnemu pastirju. Ta nam bo povedal, kako bi se glasilo ime svetnika po slovensko. Nekaj takih imen navajamo tudi v našem koledarju. ob uri bo poleti (15.4. — 15. 10.) bo pozimi (16.10. — 14 4.) od 24. do 2 lepo mrzlo, če ni jugozahodnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo deS ob severoza-hodniku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12 veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14 veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. l«po ob severu ali zahodniku, dež oh jutru ali jugo-zahodniku dež in sneg cb jugu ali zahodniku od 22. do 24 lepo lepo anuna 1NOVO LETO; OBREZOVANJE GOSPODOVO; Fulgencij, škof 2Makarij (Blaženko), o.; Štefanija, devica; Izidor, škof NEDELJA JEZUS. IMENA O Genovefa, dev.; Anter, ** papež, m.; Peter, m. Detetu dajo ime Jezus (Lk 2, 21) Ja Angela Folinjska, žena; " Gregorij, škof; Her- mes, mučenec C Vigilijarazglašenja;Te-** Iesfor, papež, mučenec; Simeon, spozn. 6RAZGLASENJE GOSPODOVO; SV. TRIJE KRALJI; Melanij, škof Lucijan, mučenec; Ju-' lija, mučenka; Kanut, mučenec 8Severin, opat; Teofil (Bogoljub), mučenec; Maksim, škof Q Julijan in Bazilisa, mučenca; Peter, škof; Vital, mučenec 1. PO R.; SVETA DRUŽINA 111 v'ljem' §kof, Agaton ' " (Dobroslav), papež Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 42—52) 11 12 13 14 15 Iligin, papež; Pavlin Oglejski, škof; Teodo-zij, opat Alfred, opat; Tatjana (Tanja), mučenka; Er-nest, škof Veronika Milan., devica; Juta, žena; Leon-cij, škof Ililarij (Radovan), cer. učitelj; Feliks (Srečko) Nolanski, sp. Pavel, puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok •i Marcel, papež, muče-■ ** nec; Oton, mučenec; Berard in tov., muč. 2. PO RAZGLAŠENJU n Anton (Zvonko), pušč.; Marijan, m.; Sulpicij, š. Prvi čudež v Kani Galilejski (Jan 2, 1—11) ZAPISKI 1 Petek .............. 2 Sobota .......... 3 Nedelja ...... 4 Ponedeljek 5 Torek .......... 6 Sreda ...-...... 7 Četrtek ...... 8 Petek ............ 9 Sobota .......... 10 Nedelja ...... 11 Ponedeljek 12 Torek ......... 13 Sreda ........... 14 Četrtek ...... 15 Petek __________ I Dan c„„„„ vzide Sonce zaide Dolžina dneva zaide Mena 1. 7.44 16.27 8.13 4.25 13,06 2. 7.45 16.28 8.43 5.30 13,49 7.45 16.29 8.44 6.29 14,42 4. 7.45 16.30 8.45 7.21 15,46 5. 7.44 16.30 8.46 8.04 16.59 \ 3,21 6. 7.44 16.31 8.47 8.39 18,15 7. 7.44 16.32 8.48 9.07 19.33 8. 7.44 16.34 8.50 9.32 20,50 9. 7.44 16.35 8.51 9.55 22.07 10. 7.44 16.36 8.52 10.16 23,24 11. 7.43 16.37 8.54 10.38 12. 7.43 16.38 8.55 11.03 0.42 9 1.22 13. 7.42 16.39 8.57 11.34 2,01 14. 7.42 16.40 8.58 12.11 3,18 15. 7.42 16.42 9.00 12.58 4,31 16. 7.41 16.43 9.02 13.54 5,36 Srce modrega išče pouka, usta nespametnih se pasejo z nevednostjo (Preg 15, 14). — Z lačnim jej svoj kruh (Tob 4,17). Začnimo z Bogom vsako delo, da bo dober tek imelo. — Bedak zna več vprašati kakor deset modrijanov odgovoriti. Ce v prosincu ni snega, ga mali traven da. — Prosinec mrzel, da poka, sadje v jeseni in moka. j o Stol sv. Petra v Rimu; lo Priska, dev., mučenka; Marjeta, devica A Q Marij in tovariši, mu-■ čenči; Knut, spozn.; Pija, mučenka MFabijan in Sebastijan (Boštjan), muč.; Neofit, muč.; Germana, muč. O* Neža (Agnes, Jarija), " ■ dev., mučenka; Epifa-nij, šk.; Fruktuoz, šk. nn Vincencij in Anastazij, mučenca; Viktor (Zma-goslav), mučenec OO Rajmund (Rajko) Pen-jafortski, spozn.; Zaroka Dev. Marije 3. PO RAZGLASENJU M Timotej, šk.; Felicijan, šk., muč.; Evgenij, m. Jezus ozdravi stotnikovega služabnika (Mt 8, 1—13) 25 Spreobrnjenje sv. Pavla; Ananija, m.; Donat in tov., mučenci 015 Polikarp, škof, muče-nec; Pavla, žena; Al-berik, opat Janez Krizostom (Zla-tousti), cerkv. učitelj; Julijan, škof 90 Peter Nolasko, spozna-valeč; Roger, Egidij in Odorik, spozn. Frančišek (Branko) Sa-leški, cerkveni učitelj; Valerij, škof OA Martina, devica, mu-čenka; Feliks IV., papež; Hijacinta, devica 4. PO RAZGLASENJU O-i Janez Bosko, sp.; Mar-** ■ cela, ž.; Ludovika, ž. Jezus pomiri vihar na morju (Mt 8, 23—27) 16 Sobota 17 Nedelja ....... 18 Ponedeljek 19 Torek .......... 20 Sreda ........... 21 Četrtek ....... 22 Petek ............... 23 Sobota .......... 24 Nedelja ....... 25 Ponedeljek 26 Torek ........... 27 Sreda ........... 28 Četrtek ....... 29 Petek ______________ 30 Sobota ........... 31 Nedelja ....... Dan Dolžina dneva zaide Mena 17. 7,40 16.44 9.04 15.01 6,30 18. 7,40 16.46 9.06 16.11 7,13 19. 20. 7.39 7.38 16.47' 16.48 9.08 9.10 17.23 18.33 7.46 8,13 ® 3,37 21. 7,37 16.50 9.13 19.41 8,35 22. 7.36 16.51 9.15 20.46 8,54 23. 7.35 16.53 9.18 21.50 9.11 24. 7.34 16.55 9.21 22.54 9,29 25. 7.33 16,56 9.23 23.58 9,47 26. 7,32 16,57 9.25 10,08 27. 7,31 16,59 9.28 1,03 10,32 ( 4.28 28. 7,30 17.00 9.30 2,08 11,02 29. 7,29 17,02 9.33 3,12 11,40 30. 7,28 17,03 9,35 4,14 12,28 31. 7,27 17,04 9.37 5,09 13,26 Naročimo semena in gnojila za spomladansko setev. Popravljamo kmetijske stroje in orodje. Krpamo vreče. Beremo strokovne knjige in napravimo načrt za spomladanska dela. Čistimo sadno drevje. Režemo cepiče. Odbiramo nagnito sadje. Pregledamo vzimljcno zelenjavo in zračimo kleti. Pretakamo vina. Rigolamo vinograde in pripravljamo kolje. 8 Janez iz Mate, spo-znavalec; Juvencij, šk.; Štefan, opat 9 Ciril Aleksandrijski, šk., cerkv. uč.; Apoloni ja, d., m.; Aleksander Sholastika, devica; So-tera, devica, mučenka; Viljem, spoznavalec •1 •! Lurška Mati božja; ■ ' Adolf, šk.; Saturnin, muč.; Gregorij II., p. •10 Sedem svetih ustano- ' ™ viteljev; Damijan, m.; Evlalija, devica, muč. Albuin (Albin), škof; Katarina de Ricci, devica; Julijan, mučenec 1. PREDPOSTNA U Valentin (Zdravko), mučenec; Vital, muč. O delavcih v vinogradu (Mt 20, 1—16) Ignacij (Ognjeslav) An-■ tiohijski, škof, muč.; Brigita, devica 2Svečnica, dar. Gospodovo*; Kornelij, škof; Lavrencij, škof 3 Blaž (Vlaho), škof, m.; Oskar (Ansgar), škof; Gašper, spozn. JJ Andrej Korsini, šk.; Ja-" nez de Britto, m.; Jožef iz Leonise, spozn. 5 Agata (Doroslava), devica, m.; Albuin (Albin), šk.; Izidor, muč. 6Tit, šk.; Doroteja (Ro-tija, Dora), devica, mučenka; Amand, spozn. 5. PO RAZGLAŠENJU 7Romuald, opat; Rihard, spozn.; Julijana, žena O dobrem semenu in o ljuljki (Mi 13, 24—30) ZAPISKI 1 Ponedeljek ...................'.................-.......................................................... 2 Torek ...............................................-.....................-.........-......................... 3 Sreda ............................................................................................................ 4 Četrtek ...............................................-....................................................... 5 Petek ....................................-.......................................................................... 6 Sobota ............................................................................................................. 7 Nedelja ........................................................................................................ 8 Ponedeljek Prešernov dan .......................................-................ 9 Torek ............................................................................................................ 10 Sreda .......-....................................-............................................................. 11 Četrtek ......................................................................................................... 12 Petek............................................................................................................... 13 Sobota ........................................................................................................... 14 Nedelja ..................................................................................................... 9. 10. 11. 7.15 7,14 7,13 17,18 17,19 17.21 10,03 10,05 10.08 9,37 10,12 10,55 1,08 2,22 J 9,29 12. 13. 14. 7,12 7,10 7,08 17.23 17,24 17,25 10,11 10,14 10,17 11.48 12,50 13,58 3,30 4,26 5,11 Dan L 2. 3. „____ vzide Sonce zaide 7.26 7,25 7.24 17.06 17.07 17.09 Dolžina dneva 9.40 9.42 9.45 t i, n a vzide Luna zaide 5.56 6,35 7,07 14,35 15,51 17.10 Ziiiue ii.iv Mena • 16,55 Potrpežljiv mož Je boljši kot močan in kdor sam sebe brzda. Je boljši, kot kdor premaga saesta (Preg 15, 22). 4. 5. 6. 7. 8. 7.22 7,21 7,20 7.19 7,17 17.10 17,12 17,13 17.15 17.16 9.48 9,51 9.53 9.56 9,59 7.34 7,58 8.21 8.44 9,08 18,29 19,49 21,09 22,29 23,49 Ni bolj praznega človeka mimo tistega, ki je sam sebe poln. — Nevošcljivec bi rad blagor drugemu z očmi uničil. Svečnica zelena, velika no« snežena. — Bolje je volka v hlevu imeti, kakor se na soncu o svečnici greti. svečan \ C Favstin in Jovita, mu-čenča; Jordan, spozna-valec; Georgija, dev. j /» Onezim, škof, muče I o nec; Julijana, d., mu-čenka; Porfirij, muč. U Frančišek Clet, muče-nec; Silvin, škof; Ilil-degarda, žena 40 Simeon, škof, muče-nec; Flavijan, škof; Lucij, mučenec A Q Julijan, mučenec; Kon-I rad, spoznavalec; Marcel, mučenec MSadot in tov., mučen-ci; Elevterij, škof, mučenec; Leon, škof 2. PREDPOSTNA <11 Feliks (Srečko), škof; " ' Irena (Miroslava), dev. Prilika o sejalcu in semenu (Lk 8, 4—15) 22 Petrov stol v Antiohi-ji; Marjeta (Biserka) Kortonska, žena OO Peter Damiani, cerkv. učitelj; Marta, devica, muč.; Romana, devica M Matija (Bogdan), apostol; Sergij, mučenec; Modest, spoznavalec OE Valburga, devica; Vik-torin in tov., mučenci; Donat, mučenec M Matilda, devica; Andrej, škof; Aleksander (Saša), škof Gabrijel Zal. Matere " * božje, sp.; Baldomir, sp.; Izabela, devica 3. PREDPOSTNA O O Makarij, m.; Roman, o.; Antonija Florent., d. Jezus ozdravi slepca (Lk 18, 31—43) 15 Ponedeljek 16 Torek ........... 17 Sreda ........... 18 Četrtek ....... 19 Petek............... 20 Sobota ........... 21 Nedelja ....... 22 Ponedeljek 23 Torek ........... 24 Sreda ........... 25 Četrtek ....... 26 Petek............... 27 Sobota ........... 28 Nedelja ........ Dan Sonce zaide Dolžina dneva zaide Mena 15. 7,06 17,27 10,19 15,09 5,47 16. 7.05 17.28 10.23 16,19 6,15 17. 7.03 17.27 6.38 ® 20,17 18. 7,02 17.30 17,31 10.27 10,29 19. 7.00 20. 6,59 17,32 17,34 18,33 .6,58 10,32 19.37 7,17 10.35 Napravimo načrt za delo na pozeblih posevkih. Nakupimo vrtna semena. Čistimo in razkužu-Jemo seme za spomladansko setev. Branamo travnike. Čistimo jarke in popravljamo drenaže. 21. 6,57 17,36 10,39 22. 6,55 23. 6.54 24. 6.52 25. 6.50 20,41 21,45 7,35 7,53 17,37 17,39 17,40 17,41 10,42 10,45 10,48 10,51 22,49 8,13 23,53 8,36 9,03 0.57 9,37 26. 6,48 27. 6.46 17,43 17.45 ,10,55 2,00 10,19 11,10 6 0,29 , 28.: 6.44 17.46 10.59 11.02 2.56 3.46 12,13. Konec meseca sejemo jara žita, korenje in črno deteljo, v vrtu pa berivko, peteršilj, korenček, špinačo in grah. Čistimo in škropimo sadno drevje. Začnemo s trsno rezjo. mnaec ■J Albin, škof; Antonina, ■ mučenka; Feliks III., papež; Leon, mučenec O Pust; Pavel, mučenec; ™ Ne*a Praška, devica; Milena, žena O tt Pepelnica; Kunigun-** da, žena; Marin, muč.; Feliks in tov., muč. Et Kazimir, spoznavalec; ^ Lucij, papež, mučenec; Hadrijan, mučenec 5 Janez Jožef od Križa, sp.; Teofil (Bogoljub), škof; Evzebij, muč. Perpetua in Felicita, " mučenki; Koleta, devica; Fridolin, opat I. POSTNA ^ Tomaž Akvinski, c. uč.; ■ Gavdioz (Veselko), šk. Hudič trikrat skuša Jezusa (Mt 4, 1—11) O Janez od Boga, spozn.; ** Beata (Blažena), mučenka; Julijan, škof Q Frančiška Rimska, že-** na; Gregor Niški, spoznavalec; Kandid, muč. Ifl Kvatre; Štirideset m.; " W Makarij, spoznavalec; Viktor (Zmago), m. 1 Sofronij, škof; Krištof ® ' Milanski, spoznavalec; Heraklij, mučenec 10 Kvatre; Gregorij Vel., ' « papež, cerkv. uč.; Peter, muč.; Bernard, škof •f0 Kvatre; Kristina, de-* ** vica, mučenka; Teodora (Božidara), mučenka 2. POSTNA, KVATRNA U Matilda, ž.; Karel (Dra-gotin), sp.; Leon, š., m. Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1—9) ZAPISKI 1 Ponedeljek 2 Torek .......... 3 Sreda ........... 4 Četrtek ....... 5 Petek............... 6 Sobota ........ 7 Nedelja ...... 8 Ponedeljek 9 Torek ........... 'iO Sreda ........... 11 Četrtek ....... 12 Petek............... 13 Sobota ........... 14 Nedelja ....... 15 Ponedeljek Dan £,„„„„ vzide Sonce zaide Dolžina dneva vzide Luna Mena zaide 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. U. 12. 13. 14. 15. 16. 6,42 6,41 6,39 6,37 6,36 6,34 6,32 6,30 6,28 6,26 6,24 6,22 6,20 6,18 6,16 614 17,47 17,49 17,50 17,51 17,53 17,54 17,55 17,57 17,58 18,00 18,01 18,03 18,04 18,06 18,07 18 08 11,05 11,08 11,11 11,14 11,17 11,20 11,23 11,27 11,30 11,34 11,37 11,41 11,44 11,48 11,51 11 54 4,28 5,03 5,32 5,58 6,22 6,45 7,10 7,38 8,12 8,53 9,44 10,44 11,51 13,00 14 09 15,16 13,24 14,41 16,01 17,21 18,43 20,05 21,28 22,51 0,09 1,21 12,22 3,10 3,48 4,19 4 43 Kjer se veliko dela, tam je obilnost, kjer je pa preobilno besedi, tam je pogosto revščina (Preg 12, 23). • 4,11 Drevo se na drevo naslanja, a človek na človeka. — Kruhova pijanost je najhujša. — Tiha voda jezove dere. ) 18,51 Igrajo v sušcu se mušice, v aprilu vzemi rokavice. — Ce brezen z rilcem ne rije, pa a repom vije. % / imrk susec j -| C Klemen Marija Dvo-I V rak, sp.; Ludovika Ma-rillac, d.; Longin, m. -fl P Hilarij in Tacijan, mu-IO čenča; Herbert, škof; Julijan, mučenec 4 ^ Patricij (Patrik), škof; ■ ■ Jedrt, devica; Jožef iz Arimateje, spoznavalec O Ciril Jeruzalemski, šk.; 10 Salvator, spoznavalec; Edvard, mučenec i q jo2ef, Ženin de- I 51 VICE MARIJE; Aman-cij, diakon; Leoncij, šk. nn Feliks, Larg, Dionizij, mM mučenci; Klavdija in tov. muč.; Kutbert, šk. 3. POSTNA Benedikt, o.; Serapion, * ■ šk.; Nikolaj Fliie, sp. Jezus izžene hudiča (Lk 11, 14—28) Lea, žena; Katarina Švedska, žena; Katarina Genovska, žena O O Viktorijan, mučenec; Jožef Oriol, spoznavalec; Oton, škof M Gabrijel, nadangel; Simon, otrok, mučenec; Marko, mučenec QC Oznanjenje Device Ma-rije*; Dizma, desni razbojnik; Dula, muč. OC Maksima, muč.; Ema-nuel, muč.; Tekla, muč.; Teodor, škof O^ Janez Damaščan, cer-kveni učitelj; Rupert, škof; Lidija, mučenka 4. POSTNA O O Janez Kapistran, sp.; Sikst HI., p.; Spes, o. Jezus nasiti pet tisoč mož (Jan 6, 1—15) 29 30 31 Ciril, mučenec; Ber-told, spozn.; Pastor, muč.; Evstahij, opat Janez Klimak, spozn.; Kvirin, mučenec; Viktor (Zmago), mučene* Modest Krški, škof; Benjamin, muč.; Bal-bina, dev.; Amos, pr. 16 Torek ........... 17 Sreda ........... 18 Četrtek ....... 19 Petek ............... 20 Sobota ......... 21 Nedelja ....... 22 Ponedeljek 23 Torek .......... 24 Sreda ........... 25 Četrtek ....... 26 Petek .............. 27 Sobota ........... 28 Nedelja 29 Ponedeljek 30 Torek ........... 31 Sreda ........... Dan 17. 18. vzide 6,13 6,11 19. 6,09 20. 21. 22. 6,07 6,05 6,0 23. 6,01 24. 5,59 2o. 5,57 26. 5,55 27. 5,53 5,51 29. 5,49 30. 5,47 31. 5,45 Sonce ^e 18'10 18;11 18;12 18;13 18;15 18>16 18;17 18>18 18^0 18,21 18,23 18,24 18,26 18,27 18.28 Dolžina dneva 11,57 12,00 112,03 12.06 12,10 12,13 12,16 12,19 12,23 12,26 12,30 12,33 12,37 12,40 112,43 T vzide 16,22 17,26 18,30 19,34 20,38 21,42 22,46 22,48 ......... Luna -- — - — -- - Mena zaide 5,05 5,23 5,41 ® 13,42 5,59 6,19 6,40 7,06 7,37 8,15 0,46 1,38 2.22 2,59 3,30 3,56 9,03 10,00 11,06 12,17 13,33 14,51 € 17,14 Silimo rani krompir in krompir, namenjen za pridelovanje semena. Branamo in po potrebi valjamo ozimna žita. Nadaljujemo s setvijo jarih žit in začnemo s setvijo krmnih mešanic. Urejamo vrt. Sejemo zgodnjo zelenjavo in presajamo solatne sadike. Nadaljujemo s čiščenjem in škropljenjem sadnega drevja. Dokončujemo trsno rez. Prvič okopljemo vinograd. apr.il Ilugon, škof; Venancij, ' mučenec; Teodora (Bo-židara), mučenka O Frančišek (Branko) Pa-™ velski, sp.; Teodozija, m.; Marija Egiptska O Kihard, škof; Sikst I., ** papež; Agapa, mučenka; Irena,« devica 5, POSTNA, TIHA fi Izidor Sev., c. uč.; Be-■ nedikt, sp.; Platon, sp. Jndje hočejo Jezusa kamnati (Jan 8, 46—59) 5Vincencij Ferreri, spo-znavalec; Irena, dev., muč.; Julijana, dev. I? Timotej in Diogen, " muč.; Marcelin, muč.; Viljem, opat ^ Herman Jožef, spozna-* valeč; Donat, mučenec; Saturnin, škof O Albert, škof, mučenec; Dionizij, škof; Maka-rija (Blažena), muč. 9 Mar. sedem žal.; Mar. Kleofova, ž.; Tomaž Tolentinski in tov., m. •f H Ezekijel, prerok; Apo- ■" lohij in tov., mučenci; Mehtilda, devica 6. POSTNA, CVETNA •1A Leon Vel., p., c. uč.; ' ' Domnij (Dujam), š., m. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mt 21, 1—9) ■f O Lazar, muč.; Julij I., ■" papež; Zenon, škof; Viktor (Zmago), muč. O Hermenegild, m.; Ida, ® ** devica; Maksim, m.; Maksim in tov., muč. U Justin, muč.; Valerijan, muč.; Lambert, škof; Lidvina, devica •1C Veliki četrtek; Peter ® ** Gonzales, spoznavalec; Anastazija, mučenka III tt Veliki petek; Ber- ■ " narda Lurška, dev.; Be- nedikt Jožef Labre, s. ■f ^ Velika sobota; Anicet, ■ ■ papež, muč.; Rudolf, muč.; Robert, opat VELIKA NOČ, VSTAJENJE O Antija, muč.; Apolonij, ■ muč.; Konrad, spozn. Jezus vstane od mrtvih (Mr 16, 1—7) ZAPISKI 1 Četrtek ........................................................................................................... 2 Petek .............................................................,..................................................... 3 Sobota ............................................................................................................. 4 Nedelja ........................................................................................................... 5 Ponedeljek ................................................................................................... 6 Torek .......................:...................................................................................... 7 Sreda ................................................................................................................. 8 Četrtek .......................................................................................................... 9 Petek ................................................................................................................... 10 Sobota ............................................................................................................... 11 Nedelja .......................................................................................................... 12 Ponedeljek ..................,................................................................................ 13 Torek ............................................................................................................... 14 Sreda ................................................................................................................ 15 Četrtek ............................................................................................................ Dan Sonce vzide zaide Dolžina dneva T „ „ „ vzide Luna zaide Mena 1. 5.44 18.29 12.45 4.21 16,11 2. 5,42 18.31 12.49 4.44 17,33 5.40 18.32 12.52 5.09 18.57 13,25 5.38 18.33 12.55 5.36 20.21 5,36 18.35 12.59 6.08 21,45 5.34 18.36 13.02 6.48 23.03 5.32 18.37 13.05 7,37 5,30 18,38 13.08 8,35 0,11 9. 5.29 18.40 13.11 9,41 1,05 10. 5.27 18.42 13.15 10.51 1.48 J> 6,05 11. 5.25 18.43 13.18 12.01 2,21 12. 5,23 18,44 13.21 13.09 2,48 13. 5.21 18,45 13.24 14,15 3,10 14. 5,19 18,47 13,28 15.19 3,29 15. 5,17 18,48 13,31 16.22 3,47 Poslušaj, moj sin, nauke svojega očeta in nikar ne puščaj vnčmar postav svoje matere {Preg 1, 8). Bog ima tako dolgo šibo, da z njo vsakogar doseže. — Kdor nima v glavi, naj ne tišči na visoko. e Ce malega travna grmi, se slane več bati ni. — Ce suš ca sneg kazi, malega travna sneg gnoji. * m a l i t Raven % 4Q Velikonočni ponede-I J' ljek*; Leon IX., papež; Ema, žena; Jurij, škof Sulpicij, muč.; Neža ■ " Montepulčanska, dev.; Teodor (Božidar), s. Anzelm, cerkv. učitelj; * ■ Simeon, škof; Konrad Parzham, spoznavalec OO Soter in Gaj, papeža, mučen.; Leonida, mučenec; Tarbula, muč. OO Vojtdh (Adalhert), šk., mučenec; Gerard, škof; Egidij Asiški, s. f%Ji Jurij (Georgij, Zora), m.; Fidelis Sigmarin-ški, m.; Saba (Savo), m. 1. POVELIK., BELA OC Marko, ev.; Štefan, š., m.; Ermin, šk.; Evodij Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19—31) 16 Petek............. 17^3obota ......... 18 Nedelja ..... 19 Ponedeljek 20 Torek ......... 21 Sreda ......... 22 Četrtek ..... 23 Petek............. 24 Sobota ......... 25 Nedelja ..... 26 Ponedeljek 27 Torek ......... 28 Sreda ......... 29 Četrtek ..... 30 Petek............. Dan 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 28 24. 25 . 26. 27 . 28. '29. 3«. vzide 5 15 5.13 5.12 5.11 5.08 5.07 5.05 5.03 5.02 5.00 4.58 4.56 4,55 4.53 4.52 Sonce zaide 18,50 18.51 18.52 18.53 18.54 18.56 18.57 18,58 19.00 19,01 19.03 19.04 19.05 19.07 19,08 Dolžina dneva 13.35 13.38 13.40 13.42 13.46 13.49 13.52 13,55 13.58 14.01 14.05 14.08 14.10 14.14 14.16 vzide 17,26 18.29 19.34 20.38 21.40 22.40 23.33 0.18 0.57 1.29 1.56 2.20 2.44 3.07 Luna zaide 4 06 4,25 4.46 5,10 5,40 6,17 7,01 7,54 8,56 10,03 11.15 12,30 13,46 15,04 16,24 Mena © 6,48 • 6 5,57 Nadaljujemo s setvijo jario. Sadimo krompir in sejemo peso. Pripravimo seme za setev koruze. Čistimo semensko ajdo. Živino spuščamo na srak in pazimo na prehod na zeleno krmo. V zaprtih gredah presajamo paradižnike in papriko. Na odprte grede sejemo peso, špinačo, grah, redkvico in zelje. Škropimo sadno drevje, ga sadimo. Dokončamo količenje in prvo kop. Mati dobrega sveta; Klet in Marcelin, p., mučenca; Rihard, sp. Ilozana Kotorska, devica; Peter Kanizij, c. uč.; Cita, d.; Jaroslav Pavel od Križa, spozn.; Vital, mučenec; Ludo-vik Marija Grignon, s. Peter, mučenec; Robert, opat; Hugon, opat; Pavlin, škof Katarina Sienska, dev.; Jožef Kotolengo, sp.; Zofija (Sonja), dev., m. PRtflOTKIDKEIlfi "i Filip (Zdenko) in Ja-■ kob (Radoslav) ml., apostola; Jeremija, pr. 2. POVELIKONOCNA O Atanazij, c. uč.; Evge- ™ nij, šk., m.; Boris, sp. Jezus dobri pastir (Jan 10, 11—16) 3 Najdenje sv. križa; Aleksander (Saša), papež, m.; Emilija, dev. 4Monika, žena; Florijan (Cvetko), muč.; Got-hard, šk.; Pavlin, muc. C Varstvo sv. Jožefa; Pij V., papež; Maksim, škof; Angel, muč. C Janez Evang. pred La-" tinskimi vrati; Benedikta, dev.; Lucij, škof ^ Stanislav, škof, muče-■ nec; Benedikt II., papež; Gizela, opatinja 8Prikazanje nadangela Mihaela; Peter, škof; Viktor (Zmago), muč. 3. POVELIKONOCNA Q Gregorij Nacianški, š., ** c. uč.; Herma, sp. Jezus napove svoj odhod (Jan 16, 16—22) -f fj Antonin, š.; Izidor, k.; I" Blanda, ž.; Job, očak; Janez Avilski, spozn. ■f -1 Mamert, š.; Sigismund ' ' (Žiga), muč.; Frančišek Hieronimo, spozn. •f Pankracij, muč.; Nerej ■" in Ahilej, muč.; Filip (Zdenko), spoznavalec ■š O Servacij, škof; Robert ' ** Belarmin, škof, c. uč.; Janez Molčavec, škof ■fl K Bonifacij, mučenec; ' » Justa in Justina, mu-čenki; Pashal, papež ■f C Zofija (Sonja), mučen- ' ** ka; Janez Baptist de La Salle, spoznavalec 4. POVELIKONOCNA ■€ O Janez Nepomuk, muč.; ■ O Ubald, škof; Marija Jezus obljubi Sv. Duha (Jan 16, 5—14) ZAPISKI 1 Sobota Praznik dela ........................................................................ 2 Nedelja ................................................................................................. 3 Ponedeljek ................................................................................................ 4 Torek .......................-.................................................................................. 5 Sreda ............................................................................................................... 6 Četrtek ....................._.................................................................................. 7 Petek ................................................................................................................... 8 Sobota ........................................................................................................... 9 Nedelja ........................................................................................................... 10 Ponedeljek .........................................,...................................................... 11 Torek ............................................................................................................. 12 Sreda ............................................................................................................ 13 Četrtek ........................................................................................................ 14 Petek ................................................._............................................................ 15 Sobota Praznik zmage.................................................................... Dan 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. Sonce vzide 4-50 4-48 4-47 445 444 4.42 4.41 4,40 4.38 4,37 4.36 4.35 4.33 4,32 4,30 4,29 zaide 19.09 19.11 19.12 19.13 19.14 19.15 19.17 19.18 19.19 19.20 19.21 19.23 19.24 19.26 19 27 19 28 Dolžina dneva 14.19 14.23 14.25 14.28 14.30 14.33 14.36 14.38 14.41 14.43 14 45 14.48 14.51 14 54 14 57 14 59 Luna vzide 3 32 4 02 4 38 5-23 6 19 7 25 8,36 9.48 10.59 12.06 13.11 14.15 15,18 16.21 17,24 18.28 zaide 17,47 19.12 £20,35 21,50 22,53 23,42 0,19 0.49 1,13 1,34 1,53 2,11 2,30 2 51 3 14 Mena 0 21,22 J 19 17 Kjer vidiš, da je mnogo rok, zaklepaj. Vse, kar izdaš, pre-štej in pretehtaj, prejemke in izdatke vse zapiši (Sir 42, 7). Kdor hoče, da ga drugi spoštujejo, naj sam sebe spoštuje. — Mirna vest je najboljše vzglavje. Ce sta brez dežja Pankrac in Urban, dobre trgatve up je dan. — Slana v začetku maja zori t vi sadja nagaja. VCLIKI Tanven efc- nPashal Bajlonski, sp.; Brunon, šk.; Jošt, o.; Pavel in tov., muč. 40 Venancij, muč.; Erik, I" mučenec; Aleksandra, Klavdija, Julita, muč. Q Peter Celestin, papež; * ** Ivo, spozna valeč; Pu-dencijana, devica M Bernardin Sienski, sp.; Plavtila, žena; Akvila, mučenec Q-| Andrej Bobola, muč.; ™ ' Valens, škof; Feliks (Srečko) Kantaliski, s. Emil (Milan), muč.; Renata, ž.; Julija, dev., muč.; Helena, dev. 5. POVELIKONOČNA OO Janez de Rossi, sp.; —w Deziderij (Zeljko), šk. Jezus uči o moči molitve (Jan 16, 23—30) Križev teden; Marija, Pom. krist.; Ivana, ž.; Suzana in tov., muč. Križev teden; Grego-rij VII., p.; Urban I„ p., muč.; Leon, spozn. Križev teden; Filip (Zdenko) Neri, spozn.; Elevterij, papež, muč. VNEBOHOD GOSPODOV; Beda Častit., e. uč.; Janez I., p., muč. Bernard Mentonski, sp.; Avguštin, šk.; Viljem, o.; Emilij in tov. Maksim, škof, muče-nec; Marija Magdalena (Majda) Paciška, dev. 6. POVELIKONOČNA M Ivana Orleanska, dev.; Feliks (Srečko) I., p. O pričevanju Svetega Duha (Jan 15, 26—16, 4) O-f Marija Srednica; An-** ' gela Merici, devica; Kancij in tov., muč. 25 26 27 28 16 Nedelja _____________________________________________________ 17 Ponedeljek ............................................... 18 Torek ..............-.............................................. 19 Sreda ............................................................... 20 Četrtek ______________.'............................................ 21 Petek ........:...................................................... 22 Sobota ............................................................. 23 Nedelja .......................................................... 24 Ponedeljek .......................-.........................> 25 Torek Rojstni dan preds. Tita 26 Sreda .............................................................. 27 Četrtek .....'..................................................... 28 Petek ......................................................-........... 29 Sobota ............................................................. 30 Nedelja .......................................................... 31 Ponedeljek ................................................... Dan Sonce 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. vzide 4.28 4.27 4.26 4.25 4.24 4.23 4,22 4,21 25. 4,20 26. 4.19 27. 4.18 28. 4.18 29. 30. 4.17 4.16 Dolžina dneva t vzide Luna zaide zaide 19.30 19.31 19.32 19.33 19.34 19.35 19.36 19,37 19.38 19.39 19J0 19.41 19.42 19.43 31. 4,15 19.44 15.02 15.04 15.06 15.08 15.10 15.12 15.14 15,16 15.18 15.20 15.22 15.23 15.25 15.27 15.29 19.32 20.33 21.29 22.17 22.57 23.30 23.59 0.24 0,46 1.09 1.32 1.59 2.31 3,11 Mena 3,42 4,17 4,59 5,50 6,50 8,55 9,06 10,18 11.31 12,46 14,02 15,21 16,43 18,06 19,24 @ 22,47 Sejemo proso, lucerno ta travne mešanice. Pripravimo načrt za strniščno setev ta setev krmnih rastlin za kisanje. Izdelamo načrt za košnjo, žetev in mlačev. Zatiramo koloradskega hrošča. € 14,49 Sadimo fižol, buče in kumare. Presajamo paradižnike, papriko, zelje itd. Drugič škropimo v sadovnjaku in prvič v vinogradu. Mandlamo in vežemo vinsko trto. Nadziramo vrenje v kleti. uni 4 Juvencij, muč.; Pam-■ filij in tov., mučenci; Fortunat, spoznavalec Marcelin, Peter in tov., ™ mučenci; Erazem, škof, muč.; Evgenij L, papež O Klotilda, žena; Pavla, ** dev., muč.; Oliva, devica; Cecilij, spozn. Ki Kvirin, škof, mučenec; ^ Frančišek (Branko) Ca-racciolo, spozn. C Bonifacij, muč.; Vale- ** rija, muč.; Ferdinand, spoznavalec BINKOŠTI, PRIHOD SVE- I? TEGA DUHA; Norbert, ** škof; Betrand, škof O Svetem Duhu in o ljubezni (Jan 14, 23—31) 7Binkoštni ponedeljek*; Robert, op.; Ana Gar-zia, dev.; Peter in toT. O Medard, škof; Viljem, ** škof; Viktorin, spozn.; Heraklij, škof 9Kvatre; Mati milosti božje; Primož in Feli-cijan, mučenca •f fl Marjeta (Biserka), že-■ na; Bogomil, škof; Timotej, škof •f -f Kvatre; Barnaba, apo-' I stol; Feliks (Srečko), muč.; Rembert, škof •1 O Kvatre; Janez Fakund- ' ™ ski, spozn.; Leon III., papež; Antonina, muč. 1. POBINK., SV. TROJICA •f O Anton (Zvonko) Pado- vanski, cerkv. učit. Jezus razpošlje apostole (Mt 28, 18—20) ZAPISKI 1 Torek .............................................................................................................. 2 Sreda .............................................................................................................. 3 Četrtek ...----------------------------------------------------------------------------------------- 4 Petek .......................................................................................................... 5 Sobota ..........................................................................................-.................. 6 Nedelja ...............................-.......................................................................... 7 Ponedeljek ................................................................................................... 8 Torek ............................................................................................................ 9 Sreda ..........................................—............................................................... 10 Četrtek ........................................................................................................... 11 Petek ...............................................................f................................................. 12 Sobota .............................................................................................................. 13 Nedelja ........................................................................................................... 14 Ponedeljek .....................................................-........................................... 15 Torek .............................................................................................................. Dan vzide zaide Dolžina dneva vzide zaide Mena < Sonce Luna 4.15 19.45 15.30 4.01 20.33 I 5,03 4.14 19.45 15,31 5.03 21,30 4.14 19.46 15.32 6.13 22,14 4,13 19.47 15.34 7.27 22.48 4.13 19.48 15.35 8.41 23,15 6. 4.12 19.49 15.37 9.51 23,37 4.11 19.50 15 39 10.59 23,58 5 10,13 4,11 19.51 15.40 12.04 9. 4.11 19.51 15.40 13.07 0,16 10 4.10 19.52 15.42 14,11 0,35 11. 4.10 19.53 15.43 15.14 0,55 12. 4.10 19.53 15.43 16.19 1,17 13. 4.10 19.54 15.44 17.23 1,43 14. 4.10 19.54 15.44 18.25 2,16 15. 4.1» 19.55 15.45 19.23 2,56 Kdor samo na veter gleda, nikdar ne seje, in kdor le na oblake pazi, nikoli ne žanje (Prid 11, 11). Pametni se pri ognju ogreje, nespametni opeče. — Kogar hoče sreča končati, ga prej razvadi kakor neumna mati. Kakor vreme na Medarda kane, tako ves mesec rado ostane. — Svetega Vida meglica pride po vince in pšenico. r aozniK UBazilij (Vasilij) Veliki, O-l Alojzij (Slavko, Veko- OO Irencj, škof, mučenec; cerkv. uč.; Elizej, pre- " ■ slav), spozn.; Evzebij, Pavel I., papež; Pota- rok; Marcijan, škof šk., m.; Dcmetrija, d. miena, dev., muč. ■i C Vid, Modest in Kre- Ahacij, muč.; Pavlin AA PETER IN PAVEL, ■ »» scencija, muč.; Ger- Nolanski, škof; Inocenc apostola; Marcel, muč.; mana, devica V., papež Marija, žena 4 £ Frančišek (Branko) Re- OO Agripina, d., m.; Janez, Of| Spomin apostola Pavla; ■ O gis, spozn.; Gvido Kor- muč.; Feliks (Srečko), Lucina, žena; Emilija- tonski, sp.; Benon, šk. mučenec na, mučenka nPRESV. REŠ. TELO; O L Rojstvo Janeza Krst- Adolf, škof; Rajnerij, nika; Neronovi muč.; 6 1? 17 spoznavalec Sedem bratov muč. gSŠLj^fiL s?" 1 vs / lO Efrem Sirski, cerkveni OC Presv. Srce Jezusovo; « i ^ '" učitelj; Marko, muče- Viljem, opat; Henrik, ^ I^A-SfrJ nec; Marina, devica škof; Lucija, dev., m. Julijana Falconieri, d.; OO Janez in Pavel, muč.; WWMUMMM\UI* ■ ** Gervazij in Protazij, Vigilij, škof, mučenec; mučenca Pelagij, mučenec inrjriorn 2. POBINKOŠTNA 3. POBINKOŠTNA IJB^ffj OH Silverij I., papež, muč.; 07 Hema (Ema) Krška, Prakseda, d.; Pavel, m. ■ ■ žena; Ladislav, spozn. " "[ Prilika o veliki večerji Prilika o izgubljeni ovci in de- maJ^JK^I (Lk 14, 16—24) narju (Lk 15, 1—10) M ^ 16 Sreda ..................................................................................................................:.:........................... 17 Četrtek ...........................................1............................................................................................ 18 Petek ...............................................................................„.............................................................. 19 Sobota ............................................................................................................................................. 20 Nedelja .......................................................................................................................................... 21 Ponedeljek .................................................................................................................................... 22 Torek .....................................................■....................................................................................... 23 Sreda ................................................................................................................................................. 24 Četrtek ......................................................................................................................................... 25 Petek .:...............-............................................................................................................................. 26 Sobota ............................................................................................................_................................. 27 Nedelja ............................................................................................................................................ 28 Ponedeljek .................................................................................................................................... 29 Torek ...................................................................1.......................................................................... 30 Sreda .............................................................................................................................,.............. Dan a„_„„ vzide Sonce zaide Dolžina dneva Luna vz^e zaide Mena 16. 4.09 19,55 15,46 20,14 3.44 ® 13,06 4,09 19.56 15.47 20.57 4,42 IS. 4.09 19.56 15.47 21,33 5,47 19. 4,10 19.57 15.47 22,03 6,57 20. 4,10 19.57 15.47 22.28 8,09 21. 4,10 19.57 15,47 22.51 9,22 22. 4,10 19.57 15,47 23.13 10,35 23. 4,10 19.57 15,47 23,36 11,50 24. 4.11 19.57 15,46 13,06 25. 4,11 19,58 15,47 0,00 14,25 26. 4,11 19.58 15.47 0.28 15,44 27. 4.12 19,58 15,46 1,04 17,02 28. 4.12 19.58 15,46 1,48 18,14 29. 4.12 19.58 15.46 2.44 19,17 30 4,13 19,57 15,44 3,50 20.06 13,26 Kosimo seno, žanjemo oljno repico in ozimni ječmen. Poskrbimo za seme ajde in repe za strniščno setev. Krompir škropimo zoper plesen in koloradskega hrošča. « 20,46 Okopavamo, plevemo in zalivamo v vrtu. Spet škropimo zoper listne uši, jabolčnega zavijača in zoper škrlup. V vinogradu končamo cepljenje na zeleno, drugič škropimo in prvič žveplamo. IPresv. Reš. Kri; Teo-baid (Bogoslav), sp.; Aron, spozn. 2 Obiskovanje bi. Device Marije; Oton, šk.; Sim-foroza in tov., muč. 3 Leon II., papež; He-liodor, šk.; Trifun in tov., mučenci 4. POBINKOŠTNA 4Urh (UIrik), škof; Ber-ta, žena; Prokop, opat Čudežni ribji lov (Lk 5, 1—11) 5 Ciril in Metod, slovanska apostola; Anton Zaccaria, spozn. 6 Tomaž Moore, muč.; Izaija, pr.; Bogomila, žena; Dominika, muč. 7ViIibald, škof; Benedikt XI., papež; Klav-dij, mučenec 8 Elizabeta (Jela, Špela), žena; Hadrijan III., papež; Evgen III., papež A Gorkumski muč.; Kra-** ljica miru; Brikej, šk.; Ciril, škof, muč. A f| Sedem bratov mučen-■ cev; Amalija (Ljubica), dev.; Rufina, dev., m. 5. POBINKOŠTNA A A Pij I., p., m.; Olga, ž.; ' ' Janez, m.; Marcijan, m. Jezus obsoja farizeje (Mt 5, 20—24) •f Q Mohor in Fortunat, m.; '" Nabor Feliks, mu-čenča ■10 Anaklet, papež, muč.; * Joel in Ezdra, preroka; Evgen, mučenec UBonaventura, cerkveni uč.; Frančišek (Branko) Šolan, spozn. A C Vladimir, spoznavalec; ■ ** Henrik, spozn.; Justa, mučenka A 19,50 ® 12 03 ' Bolje je srečati medvedko, ki so ji bili mladiči vzeti, kakor bedaka, ki se na svojo neumnost zanaša (Preg 17, 12). Kdor s tujim denarjem hišo zida, kamenje na svoj grob nosi. — Za siromakom vsak pes laja. — Kri ni voda. Po vremenu svetega Jerneja se rada vsa jesen nareja. — Ct> vreme srpana zvedri, vreme Se dolgo trpi. ^> v€uici s^pan A fi J°ahim, oče Dev. Ma-I" rije; Rok, spozn.; Se-rena (Jasna), žena nHiacint, spozn.; Pavel in Julijana, muč.; Mi-ron, mučenec 4 O Helena (Jelena, Jelka), I" žena; Agapit (Ljubo), muč.; Flor, muč. ■f Q Janez Eudes, sp.; An-■ dre j, muč.; Marijan, spoznavalec M Bernard, cerkv. učit.; Samuel, prerok; Lucij, mučenec *y A Ivana Frančiška Šan-™ ' talska, žena; Fidelis, muč.; Anastazij, muč. 11 POBINKOŠTNA Brezmadežno Srce Ma-rijino; Timotej, muč. Jezus ozdravi gluhonemega 9 0,05 5,31 18,27 12,56 16,31 1,14 Kdor da revežu, ne bo v potrebi, kdor pa zaničuje prosilca, bo trpel pomanjkanje (Preg 29, 5). ) 13,28 Kdor devet rokodelstev obenem opravlja, ne zna nobenega. — Noben dan ni tako dolg, da bi ne bilo večera. 10. 5.32 18.25 12.53 16.59 2,27 11. 5,34 18.23 12.49 17.24 3,43 12. 5.35 18.21 12.46 17.48 5,00 ® 21,19 13. 5.36 18.19 12.43 18.12 6,19 14. 5,37 18,18 12,41 18,38 7,39 1&. 5,38 18.16 12.38 19.09 9,01 Ce se zgodaj selijo ptiči, bo huda zima o božiči. — Kdor po mali maši kosi, za pečjo sušL — Til meglen, grda jesen. mZ ki mrtvec are: 13 14 15 16 17 18 15. P 19 Notburga, devica; Filip (Zdenko), muč.; Mav-rilij, škof Povišanje svetega križa; Krescencij, muč.; Ro-zula, mučenka Kvatre; Marija sedem žalosti; Nikomed, m.; Albin, škof Ljudmila, ž.; Kornelij, papež, mučenec; Edita, devica Kvatre; Rane sv. Frančiška; Lambert, škof, muč.; Ilildegarda, dev. Kvatre; Jožef Kuper-tinski, spozn.; Irena in Zofija, mučenki POBINK., KVATRNA Januarij in tov., muč.; Suzana, devica, muč. Jezus obudi mladeniča iz Naima (Lk 7, 11—16) Ofl Evstahij in tov., mu?.; Dionizij, muč.; Kandi-da, devica, muč. O-l Matej, apostol in evan-™ ■ gelist; Jona, prerok; Ifigenija, devica OH Tomaž Vilanovski, šk.; Mavricij, muč.; Feliks (Srečko) IV., papež OO Lin, papež, mučenec; Tekla, devica, muč.; Andrej in tov., muč. M Marija Devica, Rešiteljica jetnikov; Rupert, škof; Nada O C Pacifik, spozn.; Kleofa, mučenec; Avrelija, devica 16. POBINKOŠTNA OC Ciprijan, muč.; Justina, d., m.; Kanadski muč. Jezus ozdravi vodeničnega, uči o ponižnosti (Lk 14, 1—11) 27 28 29 30 Kozma in Damijan, m.; Ililtruda, dev.; Fiden-cij, mučenec Venčeslav, muč.; Lioba (Ljuba), devica; Silvin, škof Mihael, nadangel; Ev-tihij, Plavt in Hera-kleja, mučenci Ilieronim, cerkv. učit.; Zofija, žena; Gregorij, škof 16 Četrtek ______ 17 Petek ____________ 18 Sobota .......... 19 Nedelja ....... 20 Ponedeljek 21 Torek ........... 22 Sreda _________ 23 Četrtek ....... 24 Petek............... 25 Sobota ........... 26 Nedelja ....... 27 Ponedeljek 28 Torek -......... 29 Sreda ........... 30 Četrtek ....... » Dan Sonce Dolžina dneva 12 34 12.31 12.27 12.24 12,20 12,16 12J3 12.10 12.08 12.05 vzide 16. 5.40 17. 5.41 18. 6,43 19. 5.44 20. 5,45 21. 22. 5.47 5,48 23. 5,49 24. 6.50 25. 5,51 26. 6,53 27. 5,54 28. 5.55 29. 5,56 Luna ™de Z&IOP Mena 19.45 20.29 21.23 22.26 23,35 0,46 1,57 3.06 4,13 12.01 5.18 e i2,ii Izkopavamo krompir, pospravljamo fižol, proso, koruzo in ajdo. Čistimo in razkužujemo semena. Sejemo ozimni ječmen, nato rž in pšenico. Pred " ladiščenjem pridelkov očistimo shrambe. 30. 5,58 zaide 18.14 18 12 18,10 18.08 18,05 18.03 18.01 17.59 17.58 17,56 17.54 17,52 17.50 17,48 17,46 11.58 11.55 11,52 6,23 7.26 8,30 11,48 9,34 zaide 10,22 11,40 12,50 13.51 14,39 15,16 14,46 16,12 16,34 16,53 17,13 17,33 17,55 18,20 18,48 • 1.50 Obiramo in sušimo sadje. Stiskamo sadjevec in kuhamo žganje. Pripravimo se za trgatev. Sestavimo načrt za krmljenje živine. V kisalnice spravljamo pitnik in druge krmne rastline. ■f Remigij, šk.; Maksima ■ in Julija, muč.; Dom-nin, mučenec O Angeli varuhi; Teofil " (Bogoljub), spoznavalec; Elevtcrij, mučenec 17. POBINK., KOŽNOV. 3 Terezija Deteta Jezusa, devica; Kandid, mnc. O največji zapovedi (Mt 22, 35—46) OKTOBRU 11 12 13 14 15 4 Frančišek (Branko) Asi-ški, spoznavalec; Av-rea (Zlata), dev. C Placid in tov., muč.; ** Marcelin, škof; Flavi-jana, devica Bruno, spozn.; Fides ** (Vera), dev., muč.; Marija Frančiška, devica 7 Rožnoven. Mati božja; ■ Marko, papež; Sergij, mučenec O Simeon, starček; Bri- ** gita, žena; Demetrij (Mitja), mučenec 9Posvečenje cerkva (v ljublj. škofiji); Janez Leonard, spozn. 18. POBINK., ZEGN.(v lj. šk.) 11*! Frančišek Borgia, sp.; ® ** Hugolin, m.; Pavlin, š. Jezus ozdravi mrtvoudnega (Mt 9, 1—8) Materinstvo Dev. Marije; Emilijan (Milan), spoznavalec Maksimilijan Celjski, škof, m.; Serafin, sp.; Salvin, škof Edvard, spozn.; Kolo-man, mučenec; Venan-cij, opat Kalist I., papež, muč.; J ust, škof; Gavdencij, škof, mučenec Terezija Avilska, dev.; Avrelija, dev.; Tekla, devica •f I? lledviga (Jadviga, Vi- ■ »J ka), žena; Gal, opat; Gerard Majella, spozn. 19 POB1NKOŠTNA |7 Marjeta MarijaAlakok, ■ a dev.; Viktor in tov,, m Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22, 1—14) ZAPISKI 1 Petek............... 2 Sobota ........ 3 Nedelja _____ 4 Ponedeljek 5 Torek ........... 6 Sreda ........... 7 Četrtek ....... 8 Petek............... 9 Sobota ........ 10 Nedelja ....... 11 Ponedeljek 12 Torek ..i.._____ 13 Sreda ........... 14 Četrtek ........ 15 Petek ....'........... Dan 11. 15. 18 Sonro vzide 6'59 6-°° 6-02 6 03 8-05 6,06 6,07 6.09 6,10 6,11 6,12 6.14 6,15 6.16 6 17 6 19 zaide 17,44 17.42 17,40 17.38 17.36 17,34 17.32 17.."0 17.29 17.27 17,25 17.23 17,21 17 19 17 18 17 16 Dolžinadneva 11,45 11.42 11,38 11.35 11.31 11.28 11,25 11.21 11,19 11.16 11.13 11.09 11,06 11.03 11 01 10 57 Luna vzide 1036 U-35 12'28 13-H 13-54 14.28 14,57 15.23 15,47 16 12 16,37 17 05 17,40 18.23 19 15 20 17 zaide 19,23 20,05 20,55 21,52 22,57 0,06 1,18 2,33 3,50 5,09 6.31 7,55 9,17 10,34 1140 Mena ) 6,31 ® 6,10 Nikar ne zaničuj pravičnega Pomisli, preden kaj rečeš: tudi Sveti Gal deževen ali suh j*- človeka, ako je ubog, in ne beseda človeka ubije. — V pre- prihodnjega poletja ogledah. — povišuj pregrešnega bogatina misiekih bodi podoben polžu, Ce se nerado listje obleti, vssk (Sir 10, 25). v dejanjih ptici. naj zime se boji. vihotoic ■4 O Luka, evangelist; Juli-1" jan, spoznavalec; Janez, mučenec Q Peter Alkantarski, sp.; ■ f Etbin, opat; Lucij, mučenec M Janez Kentski, spozn.; Felicijan, muč.; Irena, devica, muč. O-1 Uršula in tov., dev., * ■ muč.; Hilarion, opat; Viator, spozn. OO Vendelin, opat; Mari-ja Salome, žena; Kor-dula, dev., muč. OO Posvečenje cerkva (v gor. šk.); Ignacij, škof; Teodor (Božidar), m. 20. POBINK., MISIJONSKA M Rafael, nadangel; Kristina, dev.; Feliks, m. Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika (Jan 4, 46—53) OC Krizant in Darija, mu-čenča; Krispin, muč.; Gavdencij, škof MEvarist, papež, muč.; Lucijan, muč.; Gav-dioz, škof O "7 Frumencij, škof; Vin-™' cencij in Sabina, mu-čenca OO Simon in Juda, aposto-la; Cirila, devica; Fi-delis, mučenec 0(| Posvečenje cerkva (v lavant. šk.); Narcis, šk.; Ida, devica Olj Marcel in Kasijan, m.; Klavdij in tov., muč.; German, škof 21. POBINK., ŽEGN. O-l KRISTUS KRALJ; Al-■ fonz Rodriguez, spozn. O božjem kraljestvu (Jan 18, 33—37) 16 Sobota ........ 17 Nedelja ....... 18 Ponedeljek 19 Torek ........... 20 Sreda ........... 21 Četrtek ....... 22 Petek............... 23 Sobota ........ 24 Nedelja ....... 25 Ponedeljek 26 Torek ........... 27 Sreda ........... 28 Četrtek ....... 29 Petek.......... 30 Sobota ....... 31 Nedelja ...... [ Dan C«____vzide Bonce zaide Dolžina dneva vzide zaide Luna Mena 17. 6,21 17.14 10,53 21,26 12,34 18. 6.22 17.13 10.51 22.37 13,16 G 21,30 19 6.23 17.11 10.18 23.48 13.49 20 6,25 17,09 10,44 14,16 21. 6.26 17.07 10,41 0.58 14,39 22. 6,28 17,05 10,37 2,05 15,00 23. 6.29 17.03 10.34 3.10 15,19 24 6,30 17,02 10,32 4,14 15,39 26 6.32 17.01 10.29 5,17 16,00 26 6,33 16.58 10,25 6.21 16,24 18,47 27. 6.34 16.57 10,23 7.25 16,51 28 6.36 16.55 10 19 8.28 17,24 29 6.37 16.54 10.17 9 28 18,04 30 6,39 16.52 10.13 10.22 18,51 31. 6.40 16.51 10.11 11.10 19,45 Nadaljujemo s setvijo ozimnih žit. Spravljamo peso, korenje, repo in pozno zelje. Izbiramo semenice pese, korenja in repe. Gnojimo njive s hlevskim gnojem. Pripravljamo kompost. Obiramo zimsko sadje in trgamo grozdje. Stiskamo in sušimo sadje. Sadimo sadno drevje. Pripravimo zasipnice za vzimljenje repe, pese in endivi je. Sadimo zimski česen. Kisamo krmo. šm novembea j* ■i VSI SVETI; Severin, ' spoznavalec; Marija, devica, mučenka Q Spomin vernih duš; " Viktorin, škof, mučenec; Just, mučenec O Valentin (Zdravko) in ** tov., muč.; Hubert, škof; Silvija, žena h Karel (Dragotin) Bo-^ romejski, šk.; Otokar, sp.; Vital in tov., muč. C Zaharija in Elizabeta; ** Svete moči (relikvije); Emerik, spoznavalec C Leonard (Lenart), opat; " Feliks, muč.; Sever, škof, muč. 22. POBINK., ZAHVALNA ■J Engelbert, š.; Vilibrord, * š.; Herkulan, mučenec O davčnem denarju (Mt 22, 15—21) 8 Bogomir (Bogo, Božo), škof; Štirje kronani mučenci; Maver, škof Q Posveč. bazilike presv. ** Odrešenika; Teodor (Božidar), mučenec ■1 tfl Andrej Avelinski, sp.; Demetrij (Mitja), škof, mučenec ■§ •§ Martin (Davorin), šk.; ■ ' Menas, mučenec; Teo- dor Studit, spoznavalec ■f O Martin (Davorin), pa-'" pež, mučenec; Kuno, škof; Avrelij, muč. ■f O Stanislav Kostka, sp.; ■ Didak, sp.; Nikolaj L, papež 23. POBINKOŠTNA U Nikolaj Tavelič, muč.; Jozafat Kuncevič, škof Jezus obudi Jairovo hčer (Mt 9, 18—26) ZAPISKI 1 Ponedeljek 2 Torek .......... 3 Sreda _____.... 4 Četrtek ....... 5 Petek .............. 6 Sobota ...... 7 Nedelja ....... 8 Ponedeljek 9 Torek ........... 10 Sreda ........... 11 Četrtek ....... 12 Pete __________ 13 Sobota ........... 14 Nedelja ....... 15 Ponedeljek Dan a„„„„ vzide Sonce zaide Dolžina dneva t vzide Luna zaide Mena 1. 6.41 16.50 10.09 11.52 20,46 2. 6.43 16.48 10.05 12.27 21,52 < 3. 6.45 16.47 10.02 12.57 23.01 1. 6.46 16.45 9.59 13,23 J 21,55 5. 6.47 16.44 9.57 13.46 0,12 6.49 16.42 9.53 14,10 1,25 7. 6.50 16 40 9.50 14.34 2,41 8. 6,52 16.39 9.47 15.01 3,59 9. 6.53 16.38 9.45 15.32 5,21 10. 6.55 16.37 9.42 16.10 6.44 © 15,29 11. 6.56 16.35 9.39 16.59 8,06 12. 6.57 16.34 9.37 17.59 9,20 13. 6.59 16.33 9.34 19.08 10,22 14. 7,00 16.32 9.32 20.22 11,10 15. 7,02 16.31 9.29 21.36 11,48 Kdor tare revnega, da M pomnožil svoje premoženje, ga bo sam dal bogatejšemu in stradal (Preg 22, 16). Hišni prag je najvišja planina. — Med pravico in krivico ni srede. — Sestradan volk še komarje požira. Sveti Martin naj bo suh, dft pozimi zraste kruh. — Sneg na svetega Andreja polju ni kaj prida odeja. listopad A C Albert Veliki, cerkv. ■ ** uč.; Leopold, spozn.; Feliks, mučenec \ K Jedrt, devica; Otmar, ■ " opat; Edmund, škof; Marko, mučenec 4 ^ Gregor Čudodelnik, * ■ spozn.; Hugon, škof; Viktorija, mučenka 10 Posv. bazilik sv. Petra ' ** in Pavla; Roman, muč.; Odon, opat •f Q Elizabeta (Špela, Jela), ■ »» žena; Mehtilda, dev.; Abdija, prerok M Feliks Valois, spozna-valec; Edmund, mučenec; Simplicij, škof 24. POBINKOŠTNA O-i Dar. Dev. Marije; Ko-1" ' lumban, o.; Gelazij I. O razdejanju Jeruzalema (Mt 24, 15—35) 22 23 Cecilija, d., mučenka; Filemon, mučenec; Maver, mučenec Klemen I., pap. muč.; Felicita, muč.; Lukre-cija, dev., muč. M Janez od Križa, cerkv. uč.; Krizogon, muč.; Flora, dev., muč. OE Katarina, devica, mu-čenka; Erazem, mučenec; Jukunda, devica Silvester, opat; Kon-rad, škof; Leonard Portomavriški, spozn. Virgilij, ap. Koroške; Valerijan, ogl. škof; Čudodelna svetinja 1. ADVENTNA OO Gregorij III., p.; Ruf in tov., in.; Jakob, sp. O poslednji sodbi (Lk 21, 25—33) 29 30 Saturnin, muč.; Gelazij, papež; Ilumina-ta, devica Andrej (Ilrabroslav), apostol; Justina, dev., muč.; Konstancij, sp. 16 Torek ......................................................... 17 Sreda ............................................................ 18 Četrtek -......................................................... 19 Petek ............................................................ 20 Sobota ............................................................ 21 Nedelja ........................................................... 22 Ponedeljek .................................................. 23 Torek ...».......................................................... 24 Sreda ............................................................ 25 Četrtek .......................................................... 26 Petek ............................................................... 27 Sobota .............................................................. 28 Nedelja .......................................................... 29 Ponedeljek Obletnica AVNOJ 30 Torek ............................................................... Dan 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. ■ 25. 26. 27. 28. 29. 30 o „ _ „ _ vzide Sonce zaide 7,03 7.04 7.06 7,07 7.09 7,10 7.11 7,13 7.14 7,16 7,17 7,18 7.20 7.21 7.22 16.30 16.29 16.28 16.27 16.26 16,25 16.24 16.23 16.22 16.22 16.21 16.20 16.20 16.19 16.19 Dolžina dneva 9.27 9.25 9,22 9.20 9,17 9,15 9.13 9.10 9.08 9,06 9.04 9.02 9.00 8.58 8.57 Sde 22,48 23.56 1.02 2.07 3,10 4,14 5,17 6.20 7.20 8.16 9,07 9.51 10.28 10.59 12,18 G 12.43 13,05 13,24 13,44 14,05 14,27 14,54 15,26 16.03 16,47 17,40 18,40 19,44 20,51 Mena 10,32 • 13,30 Preoravamo in gnojimo zemljišča. Spravljamo pozne vrtnine in jih vzimujemo v kleteh ali za-sipnicah. Pospravimo in uničimo ostanke vrtnin, da ne raznašamo bolezni in zajedavcev. V zabojčke presadimo peteršilj in zeleno za zimsko uporabo. Dokončamo trgatev, opravimo zimsko kop in rigolamo. Nakupimo trse za obnovo matičnjakov in vinogradov. d€c€filb€b. 1 Marijan in tov., mu-čenči; Natalija (Rožena), žena; Nahum, pr. 2Bibijana, dev., muč.; Pavlina, muč.; Blanka, žena 3 Frančišek (Branko) Ksaverij, spoznavalec; Sofonija, prerok 4 Peter Krizolog, cerkv. uč.; Barbara, dev., muč.; Bernard, škof 2. ADVENTNA 5Saba (Savo), opat; Dal-macij, škof, mučenec j&nez Krstnik pošlje svoja učenca k Jezusu (Mi. 11, 2—10) 6 Nikolaj (Miklavž), šk.; Apolinarij, mučenec; Leontija, muč. ^ Ambrozij, škof, cerkv. ■ učitelj; Agaton, muč.; Martin, opat 8BREZMADEZNO SPOČETJE DEVICE MARIJE; Sofronij, škof 9 Peter Fourier, spozn.; Valerija, mučenka; Ci-prijan, opat "i n Melkiad, papež, muč.; '" Loretska Mati božja; Evlalija, dev., muč. A A Damaz, papež; Evtihij, ' ' mučenec; Sabin, škof; Danijel, spoznavalec 3. ADVENTNA jO Aleksander (Saša), m.; ' " Maksencij in tov., m. Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Jan 1, 19—28) ZAPISKI 1 Sreda ............................................................................................................ 2 Četrtek ........................................................................................................ 3 Petek ........................................................................................................... 4 Sobota ........................................................................................................ 5 Nedelja ......................................................................................................... 6 Ponedeljek ................................................................................................. 7 Torek .......................................................................................................... 8 Sreda ............-..................................................-......................................... 9 Četrtek ....................................................................................................... 10 Petek ......................................................................................................... 11 Sobota ........................................................................................................ 12 Nedelja ....................................................................................................... 13 Ponedeljek ............................................................................................... 14 Torek -.'......................................................................................................... 15 Sreda ...............-........................................................................................... Dan Sonce Dolžina dneva vzide zaide Luna Mena 7,23 16,18 8.55 11.25 21,59 7.24 16.18 8.54 11,49 23,10 7,25 16.18 8.53 12,12 ) 10,56 7.26 16.17 8.51 12.35 0,21 7.28 16.17 8.49 12.59 1,35 7.29 17,17 8.48 13.27 2,53 7. 7,30 17.17 8.47 14.00 4,13 8 7.31 17.16 8.45 14.43 5,34 7,32 16.16 8.44 15,37 6,53 10. 7,33 16,16 8,43 16.42 8.01 ® 1,56 Sladek je počitek delavcu, naj je malo ali veliko, ako je pa bogatin sit, ne more spati (Prid 5. 13). Boljša je domača gruda ko na iujem zlata ruda. — Na sedem let vse prav pride. — Veselo srce kodeljo prede. li. 7,34 16,16 8,42 17,56 8,57 12. 7.34 16.16 8.42 19.12 9,42 13. 7,35 16,16 8.41 20.28 10,16 14. 7,36 16,17 8.41 21.41 10,44 15. 7.37 16.17 8.40 22.50 11,07 16 7.38 16,17 8.39 23.56 11,29 Dež in veter pred božičem koplje jamo rad mrličem. — Božični dež vzame rž. — Zelen božič — bela velika noč. GHUDfrfl m ■š O Lucija, devica, mučen-I** ka; Otilija, devica; Orest, mučenec USpiridion (Dušan), šk.; Just, mučenec; Nika-zij, mučenec C Kvatre; Anton in tov., mučenci; Kristina, devica •f I? Evzebij, škof, muč.; '" Albina, devica; Adon, škof; Valentin, muč. ■i Kvatre; Lazar, škof; ' ■ Vivina, devica; Olim-pija, žena O Kvatre; Gracijan, škof; '" Teotim in Bazilijan, mučenca 4. ADVENTNA, KVATRNA "fl O Urban V., p.; Tea, m.; ■ f Favsta, ž.; Darij, m. Janez Krstnik pripravlja Jezusa pot (Lk 3. 1—S) O rt Evgenij in Makarij, muč.; Julij, muč.; Amon in tov., muč. O-f Tomaž (Tomislav), ap.; ™ I Severin, škof; Glicerij, mučenec OO Demetrij (Mitja) in tov., muč.; Frančiška Cabrini, devica OO Viktorija (Zmagosla- va), devica, mučenka; Servul, spoznavalcc tt Sveti večer; Adam in Eva; Ilermina, devica; Tarzila, devica aC BOZlC, ROJSTVO GO- SPODOVO; Anastazija, m.; Evgenija, d., m. NED. V BOŽIČNI OSMINI OP Štefan, prvi m.*; Ma- rin, m.; Arhelaj, škof Simon in Ana oznanjata Gospoda (Lk 2. 33—40) 27 23 29 30 31 Janez Evangelist, apostol; Fabiola, žena; Maksim, škof Nedolžni otroci; Ka-stor in tov., mučenci; Cezarij, mučcnec Tomaž Becket, škof, muč.; David, kralj; Marcel, opat Evgenij, škof; Liberij, škof; Rajnerij, škof; Anizija, muč.; Nicefor Silvester, papež; Mela-nija, žena; Katarina Laboure, devica 16 Četrtek ...... 17 Petek .......... 18 Sobota ....... 19 Nedelja ....... 20 Ponedeljek 21 Torek .......... 22 Sreda Dan JLA 23 Četrtek ....................... 24 Petek ........................... 25 Sobota ....................... 26 Nedelja ....................... 27 Ponedeljek ............... 28 Torek ........................... 29 Sreda ........................... 30 Četrtek ...................... 31 Petek ........................... Dan 17. 18. IS. 20. 21 22. 23. 24 25 26. 27. 28. 29 30. 31 „„ vzide 7,38 7.39 7,40 7,40 7,41 7.41 7.42 7,42 7.43 7,43 7,44 7,44 7,44 7,44 7,44 zaide 16,17 16.18 16.18 16.18 16,19 16,19 16.20 16.20 16.21 16,22 16.22 16,23 16,24 16.25 16.25 Dolžina dneva 8,39 8.39 8.38 8.38 8.38 8.38 8.38 8,38 8,38 8,39 8.38 8.39 8,40 8,41 8,41 1,11 na vzide J.01 2,05 3,08 4,11 5.12 6.11 7.04 7.50 8,29 9,02 9.30 9,55 10.17 10,39 zaide 11,49 12,10 12,32 12,57 13,26 14,01 14,43 15,34 16 32 17,36 18,43 19,51 21,01 22,11 23,23 Mena 6 3,21 % 8,33 Pregledamo zaloge hrane, krme in semen. Krom- Čistimo sadno drevje in odstranjujemo suhe pir in druge okopavine zavarujemo pred zimo. veje. Ob suhem in toplem vremenu škropimo Travnike in pašnike gnojimo s kompostom in sadno drevje s karbolinejskimi pripravki. Ri-gnojili. Popravljamo kmetijske stroje in orodje. golamo za nove nasade in apnimo zemljišča. ABECEDNI IMENIK SVETNIKOV IN GODOV Tu so našteti tisti godovi in tista imena svetnikov, ki so pri nas najbolj v navadi. Vseh ni, zlasti ni marsikaterega imena, ki ga ljudje po svoje krajšajo in oblikujejo, če kak Član naše Družbe želi pojasnila, naj se oglasi; radi mu bomo ustregli. Večkrat pa želijo dati starši otroku ime. ki ga med svetniki ne najdemo. Ali imajo pravico? Opozarjamo najprej: skozi desetletja v Slovencih udo- mačena imena so za nas najlepša in obenem značilna. Do tega spoznanja so prišli zlasti slovenski izobraženci, če bi pa kdo le želel dati posebno ime, velja za katoličane: »2elja svete Cerkve je. ne stroga zapoved, da starši dajejo otrokom imena svetnikov. Če pa starši izrecno žele dati drugo ime, naj so doda krščencu še ime kakega svetnika in se obe imeni zapišeta v krstno knjigo.« Abdon (in Senen), muč., 30. jul. Abraham, očak, 9. oktobra Adalbert (Vojteh), škof, 23. apr. Adam (in Eva), 24. decembra Adelhajda (Ada), vd., 16. dec. Adolf, škof, 11. februarja Adolf, spoznavalec, 12. junija Adolf, škof, 17. junija Adon, škof, 16. decembra Adrijan, muč., 8. septembra Agapa, devica, muč., 5. marca Agapa, dev., muč., 3. aprila Agapit (Ljubo), muč., 18. avg. Agapit, papež, 20. septembra Agata (Doroslava), dev., 5. febr. Agaton, papež, 10. januarja Agaton, papež, 16. februarja Agaton, mučenec, 7. decembra Agej (in Ozej), prerok, 4. julija Agripina, dev., muč., 23. jan. Ahacij (in tov.), muč., 22. jun. Ahilej (in Nerij), muč., 12. maja Akvila, mučenka, 20. maja Alban (Belo), muč., 21. junija Alberik, opat, 26. januarja Albert, škof, muč., 8. aprila Albert, spoznavalec, 7. avgusta Albert Vel., spozn., 15. nov. Albin (Belko), škof, 1. marca Albina, dev., muč., 16. dec. Albuin, škof, 5. februarja Albuin, škof, 13. februarja Aleksander (Saša), šk., 23. apr. Aleksander, papež, m., 3. maja Aleksander, škof, 11. avgusta Aleksander, muč., 26. avgusta Aleksander, muč., 9. septembra Aleksander Savli, 11. oktobra Aleksander, muč., 17. oktobra Aleksander, muč., 12. decembra Aleksandra, muč., 20. marca Aleksandra, d., muč., 18. maja Aleš, spoznavalec, 17. julija Alferij, opat, 12. aprila Alfonz, škof, 23. januarja Alfonz Ligv., škof, 2. avgusta Alfonz Rodr., spozn., 31. okt. Alfred, opat, 12. januarja Alojzij Gonzaga, sp., 21. junija Amadej, spozn., 30. marca Amalija (Ljubica), 10. julija Amand, škof, 6. februarja Ambrozij, škof, c. uč., 7. dec. Ambrozij Sien., bi., 20. marca Ana Garzia, devica, 7. junija Ana, mati Marije Dev., 26. jul. Ana, prerokinja, 1. septembra Anaklet, papež, 13. julija Anariija, muč., 25. januarja Ananija, muč., 1. decembra Anastazij, mučenec, 22. jan. Anastazij, papež, 27. aprila Anastazij, mučenec, 21 avg. Anastazij, mučenec, 7 sept. Anastazija, mučenka, 15. aprila Anastazija, devica, 14. avgusta Anastazija, mučenka, 25 dec. Andrej (Hrabroslav), 4 febr. Andrej Bobola, muč., 21. maja Andrej Avelin., spozn., 10 nov. Andrej, apostol, 30. novembra Angela Folinjska, vd., 4. jan. Angela, devica, 10. maja Angela Merici, dev., 31. maja Angeli varuhi, 2. oktobra Angelina, 21. julija Angel us, spoznavalec, 12. apr. Angelus, 30. oktobra Anicet, papež, 17. aprila Anter, papež, 3. januarja Antija, muč., 18. aprila Anton Puščavnik, 11. januarja Anton Padovanski, 13. junija Anton M. Zaharija, sp., 5. juL Anton in tov., muč., 15. dec. Antonija Flor., vdova, 28. febr. Antonija, mučenka, 1. marca Antonija, dev., muč., 29. aprila Antonija, devica, 27. oktobra Anlonin, opat, 14. februarja Antonin, škof, 10. maja Antonin, muč., 22. avgusta Antonin, muč., 2. septembra Antonin, škof, 31. oktobra Anzelm, škof, c. uč., 21. aprila Apolinarij, škof, 23. julija Apolinarij, muč., 6. decembra Apolonij, mučenec, 10. aprila Apolonij, mučenec, 18. aprila Apolonij a, dev., muč., 9. febr. Aristid, spozn., 31. avgusta Arkadij, mučenec, 12. januarja Atanazij, škof, c. uč., 2 maja Atanazija, vdova, 14. avgusta Avguštin, škof, 28. maja Avguštin, škof, c. uč., 28. avg. Avrea (Zlata), d., m., 19. julija Avrea, mučenka, 24. avgusta Avrea, devica, 4. oktobra Avrelij, škof, 12. novembra Avrelija, dev., 25. septembra Avrelija, d., muč., 15. oktobra Baldomir, spozn., 27. februarja Baltazar (Boltežar), k., 6. jan. Barbara, d., muč., 4. decembra Barnaba, apostol, 11. junija Bazilij, mučenec, 22 marca Bazilij, škof. c. uč., 14. junija Bazilij, muč., 28. novembra Bazilisa (in Julijan), m., 9. jan. Beata (Blažena), m., 8 marca Beatrika, mučenka, 29. julija Beda Čast., c. uč., 27. maja Benedikt, opat, 21. marca Benedikt Niger, sp., 4. aprila Benedikt Jožef, sp., 16. aprila Benedikt XI., papež, 7. julija Benedikta, muč., 4. januarja Benedikta, devica, 6. maja Benedikta, d., muč., 8. oktobra Benigen, muč., 13. februarja Benigen, muč., 1. novembra Benjamin, mučenec, 31. marca Benon, škof, 16. junija Benvenut, škof, 22. marca Bernard, škof, 12. marca Bernard, spozn., 28. maja Bernard, opat, 20. avgusta Bernard Ofiški, sp., 26. avg. Bernarda Lurška, d., 16. aprila Bernardin Foški, 27. novembra Bernardin Sienski, sp., 20. maja Berta, vdova, 4. julija Bertoid, spozn., 29. marca Bertram, škof, 3 julija Bertrand, oglejski p., 6. junija Bibijana, devica, muč., 2. dec. Blanka, kraljica, 2 decembra Blaž. škof, muč., 3. februarja Blaženko (glej Makarij) Bogdan ,ki je neizmerno ljubilo svoje ljudstvo in svojo- domovino? Odšel si od nas,, toda tvoj čudoviti liik borca in komunista bo ostal vsajen globoko v srcih naših ljudi. •■•■'■/■.■.(■ • ■. Dragi Borisi Leta 1948 je zagrozila naši domovini nova nevarnost-in ti si bil v teh hudih dneh za' našo Partijo in za naše narode med prvimi in prvi spoznal vse bistvo napada na nas in tragičnost položaja, v katerem je bila tedaj naša domovina. Toda tudi tu se je pokazal tvoj jekleni lik revolucionarja komunista. Ostal si neomajen skupaj z nami v boju in zopet neenakem bo ju za resnico, neodvisnost, svobodo in srečo naših narodov. Dragi Boris, tvoj neugasljivi plamen revolucionarja in rodoljuba, ki si ga znal z vso silo vsajati v srca in misli svojih mlajših tovarišev in borcev med osvobodilno vojno in v času edinstvenega dela na najobčutljivejšem področju v dobi graditve socializma, bo z vso močjo plamenel tudi po tvoji prezgodnji tragični smrti v srcih sedanjih in prihodnjih rodov. Milijoni naših delovnih ljudi so vedeli za tvoje požrtvovalno delo. Boris! Mi, tvoji tovariši, smo te videli pri tem delu vsak dan. Videli smo, da izgorevaš v delu noč in dan, da delaš do nezavesti. Bali smo se, da te bo pre-rano strlo. Toda nismo , vedeli, kakor tudi ti sam ne» da ti močno Telo izpodkopava strašna zahrbtna bolezen, ki te je tako hitro iztrgala iz naših vrst. > Tovariš Boris! Tvoja izguba je nenadomestljiva. Tisi nosil ogromno brertien na svojih ramenih. Mi, ki ostanemo, se ti bomo najbolje oddolžili s tem, da bomo bremena, ki si jih nosil ti, razdelili med seboj in zastavili vse svoje moči, da bo čimprej, uresničeno tisto, za kar si se boril in za kar si dal svoje življenje. Tovariš Boris! S teboj so naši narodi izgubili velikega sina. Naši narodi ti mnogo ! dolgujejo, toda v znamenje priznanja so vsadili v svoja srca spomin na tvojo junaško osebnost, spomin, ki bo trajno ostal. Dragi naš tovariš in nepozabni Boris! Težkega srca se poslavljam od tebe v imenu tvojih tovarišev in v imenu naših narodov. Nosili bomo v svojih mislih in srcih tvoj veliki, veseli, živahni ih zdravega optimizma polni lik. Počivaj mirno, Boris, tU med mrtvimi heroji, ki tudi po smrti žiVe v srcih naših narodov kot vzor, kiot pi*avi pesnik: Grbo vi niso rakVe, temveč studenci novih moči! ■ < r Ob grobu Borisa Kidriča Boris Kidrič je bil rojen 10. aprila 1912 na Dunaju slovenskemu literarnemuzgodovinar ju dr. Francu Kidriču. Po končani realni gimnaziji v Ljubljani leta 1931 je obiskoval oddelek za kemijo na tehniški fakulteti, univerze v Ljubljani in, svoje študije nadaljeval še v Parizu in nato spet v Ljubljani. Ob začetku druge svetovne vojne je prevzel važne naloge in opravljal pomembne funkcije v narodnoosvobodilnem gibanju. Bil je tudi glavni sekretar Izvršnega odbora Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Po vojni je. bil od ,5. maja 1945 do 14. junija 1946 prvi predsednik Narodne vlade Slovenije, nato minister za industrijo pri Zvezni vladi Federativne ljudske republike Jugoslavije, potem pa je prevzel predsedstvo Zvezne planske komisije in Gospodarskega sveta Federativne ljudske republike Jugoslavije. Dne 6. decembra 1949 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani v razredu za zgodovinske in družbene vede. Dne 11. aprila 1953 ga je komaj štiridesetletnega zahrbtna bolezen podrla sredi najlepše moške dobe. Boris Kidrič je bil izvrsten govornik in publicist. V svojih književnih delih je obravnaval vprašanja, ki mu jih je sproti narekoval čas. V zadnjem času je študiral zlasti organizacijo socialističnega gospodarstva. Pred vojno pa se je uveljavil zlasti kot kritik gospodarskih književnih del, in sicer je največ sodeloval pri takratni Sodobnosti. O Borisu Kidriču, enem najodličnejših voditeljev osvobodilne borbe slovenskega naroda, bodo pisale številne naše knjige še dolga leta. Tudi o njegovi izredni pridnosti in vztrajnosti se bo še mnogo govorilo. Zato nam ni treba razlagati vsega, kar je že znano ali pa bo v prihodnjih mesecih izčrpno in v podrobnostih objavljeno. Pač pa je naša dolžnost, da povemo, kako je prvi predsednik slovenske vlade PO osvoboditvi gledal na Mohorjevo družbo in na njene naloge v novem času, ker tega drugi morda ne vedo ali pa vsaj ne nameravajo o tem govoriti. Ni čudno, če so Hitlerjevi Nemci s tako vandalsko krutostjo uničili dvanajst vagonov knjig Mohorjeve, družbe, ki . so jih našli v celjskih skladiščih. Ljudje, ki so jim ta zločin nasvetovali, so dobro vedeli, da gre prvenstvena zasluga za prebujenje slovenske na- Stanko Cajnkar rodne zavesti in slovenskega kulturnega ponosa prav Mohorjevi družbi in milijonom knjig, ki jih je v skoraj sto letih svojega obstoja izdala in razdelila med ljudi. Ti prebujeni, samozavestni in odločni Slovenci so prekrižali nemške načrte o mostu do Jadranskega morja, osmešili so bajko o nemški Spodnji Štajerski in slavospev Mariboru, Celju in Ptuju, ki naj bi iz veka v vek ostali nemška mesta na zemlji premaganih slovenskih rodov. Ob roparskem vpadu Hitlerjevih tolp v našo domovino se je npmškim ljudem, ki na te stare, blazne sanje avstrijskega nemštva niso pozabili, hotelo dozdevati, da se bodo nekdanji načrti kljub živi zavesti naših ljudi vsaj z brezobzirnim nasiljem mogli uresničiti. Zato je morala biti uničena sleherna slovenska knjiga, Mohorjeva seveda pred vsemi drugimi. Knjige so res uničili, zavesti naših ljudi pa niso mogli spremeniti. Tudi Mohorjeve družbe niso uničili. Ko so se po končani vojni in dobljeni zmagi meje slovenskega ozemlja razširile preko mejnikov stare "Jugoslavije, je Mohorjeva zopet oživela. In moramo priznati, da je mogla začeti z delom prav zaradi uvidevnosti in naklonjenosti predsednika prve narodne vlade Slovenije. Čeprav nam ni v podrobnostih govoril o nagibih, ki so ga pri tem vodili, smo vendarle lahko upravičeno domnevali, da je bala med njimi na prvem mestu hvaležnost slovenskega kulturnega delavca, ki se je dobro zavedal pomembnosti Mohorjeve družbe za razcvet narodne zavesti in za kulturni dvig mnogih slovenskih generacij. Knjižna založba, ki je storila slovenskim ljudem toliko dobrega, si je s svojim stoletnim delom priborila stalno domovinsko pravico v naši kulturi in prosveti. Zato je morala začeti s svojim delom, kakor hitro so bili krvniki slovenskega naroda pregnani z naših tal. Vsi mohorjani so Borisu Kidriču za to uvidevnost hvaležni in ko s to svojo izpovedjo k mnogim vencem, ki so bili dejani na njegov grob, polagamo še ta svoj hvaležni spomin,, želimo, da bi Mohorjeva družba vsaj v naslednjih letih postala resnično središče vsega versko kulturnega prizadevanja vernih Slovencev, ki ljubijo svojo svobodno domovino in, hočejo delati za njeno lepšo prihodnost. Tako se bodo mohorjani najlepše oddolžili Borisu Kidriču in njegovim sodelavcem. Mara Husova Viktor Smole j Ob novem letu 1954 se je dopolnilo deset let, kar je bila v Banjaluki v Bosni ubita slovenska pisateljica Mara Husova. Partizani so tiste dni napadli Banjaluko in boji so divjali že v mestu samem. Ko so se spričo nemško-ustaške premoči in tankov morali umakniti, so Nemci v hiši, kjer so si partizani ustvarili začasno oporišče, postrelili vse prebivalce; pridrli so v sobo in jih v petih minutah postrelili sedemnajst, med njimi precej Slovencev, ki so jih hitlerjanci leta 1941 pregnali s Štajerskega. Mara Husova je bila po poklicu zaščitna sestra in je kot državna uslužbenka delala v Banjaluki že nekaj let. Prej je službovala v Makedoniji, in sicer kratek čas v Strugi, a potem v Bitolju. Zaposlena je bila.v higienskih zavodih, v protimalaričnih postajah ter na otroških poliklinikah, vodila pa je tudi poletne otroške kolonije na gori Peristeru nad Bitoljem in Prespanskim jezerom. Toda ko je začela službovati v Makedoniji, je imela za seboj že leta svojih drugih služb, ker je bila najprej dekla in hišna pomočnica v Ljubljani in na Gorenjskem. Toda začeti je treba pravzaprav od kraja! Od Sežane do Trsta je slabi dve uri hoda. Tržaški Kras je kamen, brinje, goličava in prepadni udori — pa tudi južno sadje, mleko, vino in zelenjava. To potrebuje Trst in od izkupička Kraševci kupujejo kruh. Mara je bila najstarejša v sežanski družini, ki je težko živela od pičlega polja. Potem je prišla še vojna, ko so ženske ostale same doma. Ko sta se oče in brat vrnila iz svetovnega klanja, je namesto starega gospodarja prišel tujec — Primorsko so zasedli Italijani. Maro je gnalo v svet, hotela je do višje izobrazbe, do svojega kruha. Brez potnega lista je pobegnila iz Sežane preko nekdanje italijansko-jugoslovanske meje in brez sredstev prišla v Ljubljano. Imela je osemnajst let in je stala praznih rok na mestnih ulicah. Toda bila je Kraševka: imela je neugnano voljo in vztrajnost ter neusahljivo vedrost. Tako si je s pogumom in prešerno jasnostjo pomagala tudi zdaj, čeprav se ji ni posrečilo, da bi bila dobila kdko službo z duševnim delom in se jž niso odprle šole. O tem je pozneje napisala celo knjigo, povest Njene službe. Tu pripoveduje s kruto resnicoljubnostjo o svojih služkinjskih letih: služila je po meščanskih družinah, po restavracijah, po trgovskih hišah, pa bila spet brez dela in morala prodajati svoje roke. Toda njena vztrajnost, njeno stanovitno hrepenenje po izobrazbi, njeno neugonobljivo teženje iz hlapčevanja so končno le rodili uspeh: posrečilo se ji je priti v Beograd in tu je dokončala šolo za zaščitne sestre. Tako je prišla v bolj urejene razmere, njene dolžnosti so zdaj bolj ustrezale njenim duševnim sposobnostim in suženjskega izkoriščanja v prejšnji obliki vendarle ni bilo več. Tako je kraško dekle s svojim pogumom zmagalo. Ko se je izkopala iz telo in duha ubijajo-čega položaja dekle, je dala duška tudi svoji pisateljski nadarjenosti. Kar je videla, kar je doživljala, je hotela pokazati tudi drugim. Tako so v letih, ko se je ustalila v državni službi, nastale njene prve črtice in nato je pisateljskemu peresu ostala zvesta do aprila 1941, ko se je začela vojna. Črtice in povesti je priobčevala v nekdanjem mesečniku Mladiki ter v Mohorjevi knjižnici, nekaj tudi v Ženskem svetu, malenkost v Našem rodu in v Vrtcu. Opisovala in pripovedovala pa je vedno to, kar je sama videla in sama doživljala. Tako je v povesti Njene službe bridko in otipljivo resnično opisala svoja dekelska leta. Njena druga povest, Živa plamenica, pa obsega čas, ki ga je preživela na jugoslovanskem jugu, kjer je spoznala zadušeno, prazno življenje slovenskih uradnikov med drugo-rodnim elementom, v drugem kulturnem in duhovnem ozračju. To okolje, ki se utaplja v dolgočasju, popivanju, plehkem ljubimkanju in zakonskih neurejenostih, je opisala prav iz svoje srčne krvi, ker je tudi sama v nesrečnem zakonu doživljala žaloigro slovenske žene uslužbenke v tujem svetu. Razumljivo je, da je skoraj vedno popisovala ljudi in dogodke iz makedonskega, srbskega in hrvatskega pokrajinskega območja, vendar pa so ljudje večidel Slovenci. Njene črtice in slike se gibljejo v treh krogih. Prvi krog nosi njeno osebno noto: pisateljica pripoveduje o sebi, o svojem hrepenenju po domovini, o drobnih spoznanjih doma in v novih krajih in ob novih ljudeh. Ker je sama zrasla iz malega sveta revežev in trpinov, ki poznajo majhne Cvetko Golar Trbovlje Iz grenke usode, iz mraka trpljenja rudarji hitimo k svetlobi življenja, naprej in navzgor iz noči in temin, kjer dih nam zastaja pod skladi globin. »Trbovlje, Trbovlje!« nam v srcu odmeva, mrtvaška nas lučka pri delu obseva; grmi dinamit, da se premog drobi, in ruši se kamen in stena ječi. Obliva pri delu nas znoj plameneče in črni se demant iskri nam bleščeče, ko kopljemo težko vse dni in noči, da pokajo sklepi, telo nam drhti. Pregnali so rdeči požari temine in zemljo obsevajo čiste jasnine: na sever in jug in na vzhod in zapad v objem gre prisrčen k tovarišu brat. Že zmaga se dela po svetu razlega, kot sila viharna do neba že sega, saj delo zlato je in delo je čast in zemlja vsa lepa njegova je last. želje in drobno trpljenje, je ta mali svet drobnega trpljenja prikazovala tudi v črticah — to je drugi krog njene proze. Tu spoznamo izgubljena dekleta, umirajočega jetičnika, bedno mater, mlade žandarje s srcem za pravico in podobno. Najmočnejši pa je poleg povesti Njene službe tretji krog njene proze: to so satire na zlagano človekoljubje, na birokracijo in na jaro gospodo. Marsikatera črtica udari po njenih neposrednih delodajalcih, po zdravnikih in zdravnicah, prav tako ostro pa tudi po predstavnikih mestnih in ministrskih oblasti; najvedreje se smejemo z njo vojaškemu birokratizmu, o katerem nam Husova pove nekaj bridkih šal. Vse njeno pripovedovanje je preprosto, beseda ni iskana, vse prizadevanje velja temu, da bi s samo resnico pomagala odkriti in utemeljiti boljši svet, kakor ga je videla in doživljala sama. Njeno ime ni veliko v slovenski knjigi, je pa častno zapisano med slovenskimi kulturnimi ustvarjalci. Dekle s tržaškega Krasa se je sama prebila do izobrazbe, jedla je grenki kruh mestne dekle, postala slovenska pisateljica in padla kot žrtev nacistične po-besnelosti. Kot Kraševki, kot dekli, kot pisateljici in kot vojni žrtvi smo ji dolžni topel spomin. Igor Ajdič V jeseni V jeseni pozni — tihe njive. V močvirju — gluh odmev gosi. V dolinah pustih — megle sive. V grmovju — zadnji list drhti. V večerih mojih — žgoči vzdihi. V očeh — prelitih solz odsev. V vrsticah mojih — upi tihi. V besedah tvojih — gluh odmev. Igor Ajdič Zvečer Zvečer, ko zvezde se prižgo in tiho daljno je nebo, pritiplje v mojo sobo mrak ... Takrat se mi srce zajoče in k tebi, k sreči daljni hoče, a plah, preplah mi je korak ... Kako je slaj solza grenak! Spomini na pesnika Ivana Čampo_Jože Duiar Pa je že bilo tako, da ga je imel rad, kdor ga je poznal. Srednje velik fant, s sanjavimi očmi za temno obrobljenimi naočniki, z valovitimi pšeničnimi lasmi, nasmejan v veselju in trpki zadregi, včasih malce boječ, pa spet drzen v zagonu svojih načrtov in mladih sil. V Nemški vasi na Blokah mu je 15. novembra 1914 stekla zibel in pojoča govorica rodne vasi ga je spremljala vse življenje. Ze od tretje gimnazije naprej je okušal tuji kruh, se preživljal kot inštruktor, kot prefekt v vzgojnem zavodu, kot reporter in akviziter, pisal je pesmi in prozo ter po malem prevajal, sodeloval po raznem dnevnem in revialnem časopisju, opravil višjo gimnazijo kot privatist in tik pred maturo izdal drobno zbirko pesmi Iz belih noči. Nič manj niso bila razgibana njegova zadnja leta pred smrtjo: vpisal se je na univerzo, pa ni študiral, temveč se je zaradi kruha za borih tisoč dinarjev na mesec vdninil kot knjigotrški pomočnik, že čez leto dni za prav tako plačo sprejel službo dnevničarja na Glavni carinarnici v Ljubljani, pa pustil tudi to nepoetično delo in se pod Italijani umaknil iz mesta v rodni kraj, kjer so ga 27. julija 1942 kot talca pre-rešetale laške krogle. Toda kaj vse je bilo med temi skopimi podatki! Koliko volje do dela, koliko zagona in načrtov! Toliko jih je bilo, da so prehitevali drug drugega. Čampa je bil začetnik Literarnega kluba, ustanovil je dve založbi, nastopal je na literarnih večerih, hodil na klubske sestanke,, imel pri založbah opraviti z dolžniki in upniki, se poročil in dočakal rojstvo hčerke in sina. Vmes pa je pesnil, pisal in prevajal. Dan za dnem, teden za tednom. Za prvo knjigo pesmi je izšla idilična povest »Mlin v grapi« in, ko se je preselil na deželo, je pred zimo 1941 dozorel pesniški slavospev ljubezni in materinstvu, zbirka »Šotor v zatišju«. Ko je mrzlega decembrskega popoldneva sedel Čampa s prijatelji literati in likovnimi umetniki pri Sedmici v Mostah, kjer smo skupaj zalivali izid njegove tretje knjige, je iz žepa potegnil droben listek, na katerem je imel svoj literarni delovni načrt. Do 15. novembra 1944, do takrat, ko bo izpolnil trideset let, naj bi izdal še sedem knjig, tako da bi ob vstopu v zrelo moško dobo imel za sabo že deset svojih del. In videli smo naslove: Koliba onkraj Blošce, Dehteče ograde, Mešetarji, Bršljan zori za zimo, Spočij se od sebe, Veliki roman, Iv je se iskri. Vedeli smo: morda ne bo vse dobro, kar bo Vane — tako smo ga klicali skoraj vsi — napisal v pičlih treh letih, toda jasno nam je bilo, da bo pri svoji veliki volji in spretnosti ta literarni načrt tudi uresničil. Pa ga ni. Odnesel ga je s seboj v mladi grob. Srečala sva se v Marijanišču, kjer je bil tisto leto, ko se je vpisal na univerzo, dijaški prefekt. »Vidiš,« je rekel, »česar sem tu najbolj vesel, je to, da se skoraj vsak dan vidim z mohorskim urednikom. Ne veš, koliko mi koristijo pogovori z njim! Dostikrat po dvakrat, trikrat prepišem pesem, preden mu je všeč in mi jo objavi v .Mladiki'. Zato pa mi tudi da pošten honorar! Ne meri mož po vrsticah; po srcu in potrebi plačuje!« Potem je odprl »Mladiko«, pokazal pesem in začel brati s pojočim notranjskim naglasom. »Pa še nekaj,« je rekel in se nenadno ustavil sredi pesmi. »Za povest v Večernicah imam napeljano. Z Blok ali pa iz življenja Hočevarjev bo. Eno kot drugo imam že zasnovano v glavi. Mislim, da bo kar zanimivo branje, če se mi bo vse posrečilo.« Ne vem, ali je kdaj pričel pisati to večer-niško povest. Mogoče je takrat mislil na »Hišo v Bahnu«, ki se je v odlomku ohranila v njegovi zapuščini.* Toda nekaj je gotovo. Ob mohorski »Mladiki« se je Čampa vzgajal, ob »Mladiki« je rasel. Do zadnjega ji je ostal zvest. Slabo so odmerjale predvojne založbe začetnikom honorar. Zato je Čampa izdal svojo prvo pesniško zbirko v samozaložbi. Sam je razpečaval knjige, sam hodil do prijateljev in znancev, sam pritiskal na kljuke neznanih ljudi. Pri svoji podjetnosti je imel za tiste čase kar lep denarni uspeh. Toda oznaka »samozaložba« v knjigi ni bila preveč vabljiva za kupca, saj so ljudje v njej videli domnevno ali tudi resnično manjvredno delo, ki ga po njihovi sodbi niso hotele sprejeti stare založbe. Toda Čampa se je hitro znašel. Bil je vroč julijski dan leta 1939. Sedeli smo v Zvezdi na klopeh pod kostanji. Čampa, Šali in jaz. In tedaj je rekel Vane kar na lepem: »Ali sta za to, da ustanovimo lastni klub in založbo? Z Novšakom sem že govoril. Za zdaj bomo štirje, potem pa lahko pritegnemo še druge.« Lastni klub in lastna založba! To je imenitno! Kdo bi preveč razmišljal? Seveda sva sprejela. Da ni bilo denarja, da nismo imeli nikakih društvenih pravil, kaj mlademu človeku vse to! Čez nekaj dni smo že v kavarni Emona vsi štirje določili načrt za izdajo knjižnega prospekta in skušali najti primerne naslove svojim knjigam. In našli smo jih: »Boginja Živa«, »Utrip zemlje«, »Nemir srca« in »Drevo v samoti«. Tri zbirke pesmi in knjiga ljubezenskih zgodb. Čez dva dni so že naznanjali po knjigarnah tiskani in s slikami opremljeni prospekti, da bodo v prihodnjih mesecih v založbi Literarnega kluba izšle napovedane knjige. Izšle pa niso nikoli, vsaj pod temi naslovi ne. Toda Literarni klub je živel in je v prihodnjih mesecih zajel * Iz pogovorov z rajnim Čampom vem, da je na večerniško povest resno mislil. Kazal mi je osnutke in vsebine in ena izmed njih je objavljena v Koledarju za leto 1940 (str. 34), kjer je obetal napisati pod naslovom Borba za zemljo povest iz kočevskega zamotanega narodnostnega in socialnega območja. — Janko Moder. vrsto drugih mladih literatov. Med njimi je bil eden, ki je bil sicer malo starejši, a po srcu in duhu mlad, bil je Vanetov najboljši prijatelj — Bogomir Magajna. Da bi govoril o literarnih sestankih, ki so bili vsako sredo v Čampovem stanovanju v Rdeči hiši na Poljanskem nasipu in so se skoraj redno končevali v kavarnah in vinskih kleteh? Ali o denarnih težavah mlade založbe, ki je začela s Kastelčevimi »Prvimi podobami«? Ali o upnikih, ki se jih je Čampa s težavo otepal, ko je ustanovil še drugo založbo »Pastir«, ki je začela z izdajanjem Meškovih zbranih spisov? Ali... Preveč bi bilo vsega in niti veselo ni bilo vse. Ko so prišli Italijani, se je Čampa še isto poletje preselil na deželo. Hotel se je umakniti pred okupatorji, pa jim je v domačem kraju padel v roke. Njegov stric ga je povezal z Osvobodilno fronto in postal je aktivist. Vane pa je hotel biti še kmet kot njegov oče, ki ga je zgubil že v tretjem letu svoje mladosti. Delal je na njivi, nabiral je gobe, kupil si je pet panjev čebel in si postavil čebelnjak. Zgodaj je vstajal in ko sta prišla v Nemško vas Magajna in slikar Riko Debenjak, so se pričeli za Vaneta plodoviti dnevi. V prijateljskih pogovorih in debatah je nenehno snoval, pesnil, pisal in prevajal. Njegov literarni načrt je pričel postajati resnica. Ko je Magajna odšel, sta sama z Debenja-kom hodila po obširnih senožetih in gozdovih nad vasjo, si ogledovala »srčno skalo«, o kateri je Čampa že pričel pisati povest. Na travnikih sta naletela na visoke nasipe in velike preperele hrastove hlode, ki so nekoč zapirali pot vodi. Ribnik na Bloški planoti! Človeška domišljija je tu razpredla pravljico o skrivnostno utopljeni grajski hčeri, ki so jo, ko je odtekla voda, našli na dnu in je imela motiko zasajeno v glavi. Čampa je v mislih že ustvarjal libreto za opero, medtem pa je nastajala povest v verzih »Ivje se iskri«. Povest zimske poezije Blok in njenega smučarstva! Prav tedaj je v nadaljevanjih pisal za Našo moč svoje »Mešetarje« (tu je moral včasih v Novi vasi nanj čakati avtobus, da je v sosednji gostilni napisal še zadnje vrstice nadaljevanja in ga pravi čas odposlal v Ljubljano), vmes pa je iskal novega izraza v svojih preprostih pesmih o Rožah in osatu. Delo, nenehno delo! »Pogosto sva delala skupaj,« mi je nekoč pisal Debenjak. »Bila sva pri cerkvi v Novi vasi. Jaz sem se ubadal s svojo ujedenko ,Ob pokopališkem zidu', Vane pa je sedel poleg mene v travi, naslonjen na cerkveni zid, in prevajal. Mislim, da Heysejevo novelo Andrea Delfin. — Danes pa Vanetove prekopane kosti leže prav za tem zidom...« Kako je bilo z njegovo smrtjo? Saj ne vedo natajnko. V Ljubljano so prihajale o nji nasprotujoče si govorice. Celo Vanetova žena osem dni ni vedela zanjo. Potem je le zvedela. Laški vojak ji je povedal, po njegovem opisu je spoznala, da je bil tudi njen Vane med talci. Seveda. Un biondo coi capelli ricci, cogli occhi celesti, grandi, comme un bambino... Kodrasti blon-dinec z velikimi, svetlimi očmi, kot otrok... Bil je mlad, Vane, premlad za tako smrt. Toda kako je že rekel okupatorjem pred smrtjo Ivan Kob, njegov pobratim v pesmi in smrti? — »Kdor umre za domovino, je živel dovolj!« Dovolj si živel, Vane, in pošteno je, da ti ohranimo spomenik v knjigi in v srcih. Dr, Joža Lovrenčič Sredi dela in načrtov je 11. decembra 1952 omahnil pesnik in pripovednik dr. Joža Lovrenčič. Še pičel mesec pred tem, ko je umrl njegov dobri prijatelj dr. Alojzij Remec, me je prišel vpraševat, ali pojdem v Ptuj za pogrebom, in po tistem je še dvakrat prišel k meni, prvič vzradoščen pravit, da je dobil mohorjevke, drugič pa še bolj razigran naznanjat, da je srečno končal prevod Ovidovih Metamorfoz. Tretji večer po tem obisku je radio sporočil, da je slovenski književnik dr. Joža Lovrenčič mrtev. Zadela ga je kap. V slovenski književnost? je zazevala rana... Rajni Joža, sodobnik pisateljev Franceta Bevka, Alojzija Remca in Janeza Jalna, je bil rojen 2. marca 1890 v Kredu pri Kobaridu, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Gimnazijo je naredil v Gorici in odšel na visoke šole v Gradec, kjer je končal študij slavistike in latinščine, napravil doktorat s spisom o slovenskem pesniku, prevajalcu, duhovniku in turistu Valentinu Staniču in služboval kot profesor najprej v Gorici, potem v Trstu in Ljubljani. Bil je iz kmečke družine ob Nadiži. »Pri nas je bila revščina,« je zapisal sam. »Leto za letom je odhajal oče v svet, mama pa se je doma gnala in gnala z delom, da ni bilo treba najemati drugih in jim plačevati, ko včasih še za sol ni bilo. Jaz sem bil najstarejši in neštetokrat mi je potožila, kako ji je težko. Smilila se mi je in pomagal sem ji, kolikor sem mogel. Vsako popoldne sem hodil po hiosto in nosil težka bremena domov, da bi nam ne zmanjkalo na zimo drv. Skladovnica pred hišo je rasla in rasla in vesel sem bil Janko Moder in ponosen, ko so me hvalili, da sem priden. Pa bi bil rad mami še kako drugače pomagal. Skrbi bi ji bil rad pregnal in revščino. Kako? Ugibal sem in ugibal in sem jo uganil. Tam iznad Dirc se je belila podružnica svetega Jelarja, ki so ga pred zdavnim časom pogani mučili in vrgli v Nadižo. Stara mati je vedela, da je iz tistih časov v cerkvi pod oltarjem velik zaklad, ki ga varuje črn kozel... Na ta zaklad sem mislil.« In je šel mladi Joža in si urezal tri enoletne leskovke, da bi črnemu kozlu izmaknil zaklad. Vrnil se je seveda praznih rok in stara pravljica mu je kanila prvo kapljo razočaranja v mlado dušo. Pa vendar je ostal zvest staremu zakladu, saj ga je vse življenje hodil odkrivat v pravljični svet ob Nadiži in se je še ob svoji šestdesetletnici v mislih napotil v reber za domačo hišo, kjer ga je škrat zvabil v votlino, v kateri je imel skrit zaklad. Ni se ga dotaknil, zato mu je star srenjski pastir prerokoval, da bo »srečen vse dni«. In pesnik je z zadoščenjem zapisal: Šestdeset let — brez zlata in bogastva prešla so, a srečna, da sem jih kajkrat vesel v pesmi veličal in pel in se še zdaj kot za rešto nebeških kolačev presladkih ti zahvaljujem, o Bog, v srcu in duši otrok! »V srcu in duši otrok«, živeč v pravljičnem svetu »bajk in pripovedk«, sam zaklet v »junaka, ki mu ni namenjena sreča«, da bi do kraja dvignil stari zaklad in izčrpal vir poezije, se je zatapljal že od detinskih let vanj in omamljen pil in pil in dajal piti tudi drugim. 2e kot drugošolec je začel objavljati pesmi in kot mlad profesor je izdal leta 1915 prvo pesniško zbirko, »Oče naš«, ki ga je »molil v svojem in imenu sorojakov«, ki jih je prav tedaj krivična meja odrezala od domovine. Mogoče je ravno v objektivni narodni bolečini in v Ijovrenčioevi osebni zasanjanostl v domači kraj in ljudi ključ do njegove poezije, ki se je pognala v najvišji vrh v letih prve svetovne vojne, da je bila njegova druga pesniška zbirka, »Deveta dežela« (1917), tedanjim mladim literatom pravo razodetje. Z njo je dobil pesniški izraz vse drugačno pomembnost in nalogo, kakor ju je imel dotlej, saj je Lovrenčič uveljavil pri nas v liriki tako imenovani ekspresionizem in potegnil za seboj številne posnemovalce in učence. Kot pesnik je do zadnjega ostal zvest čisti liriki, vendar je po »Deveti deželi« prevladovala pri njem epika, ki je zanjo zajemal snovi zlasti iz neizčrpne zakladnice zgodovine, folklore in hagiografije. Tako je že leta 1921 izdal »Gorske pravljice«, zbirko legend, bajk, pripovedk, balad in romanc, ki so se mu porodile iz spominov na dom, o katerem je mogel samo še sanjati in po njem hrepeneti ali pa kvečjemu od daleč gledati vanj »kakor Mojzes v obljubljeno deželo«. Začutil je, da je njegova moč v zgodovinskem in narodnem blagu, preoblikovanem v epsiko pesem, zato je leto za letom pridno priobčeval take pesmi po slovenskih listih in jih leta 1947 v rokopisu pripravil za novo zbirko, ki naj bi imela naslov »Stare skrivnosti«. Izmed daljših samostojnih epskih pesmi naj omenim njegovo kraško zgodbo v verzih z naslovom »Duhovin« (1951) in v listih ter še posebej v knjižnih izdajah izdane legende o »treh božjih poteh«, ki jih je ilustriral Saša Šantel, iz njegove literarne zapuščine pa leta 1948 napisano »Romanco o Ravbarjih« in leta 1950 napisano kroniko o »Bratu Honoratu«. Zbirko podobnih legend je izdal tudi pod naslovom »Tiho življenje« (1931). Zlasti pa se je skušal oddolžiti ljudskim motivom z obširnim epom iz kotoa-riškega kota, iz sveta »bajk, pripovedk in vraž«. Naslovil ga je »Sholar iz Trente«. Zorel mu je trideset let od prvega zametka v letu 1908 preko odlomkov, priobčenih v Domu in svetu leta 1915 to v Mentorju 1916, in prve celotne objave v Domu in svetu v letih 1921 do 1922 pa do »v novo življenje« obujene izdaje v knjigi v letu 1939. Tej domači fau- stovski zgodbi o študentu, ki se je zapisal hudiču, a ga je odrešila mati s svojo smrtjo, je zapisal za uvod tudi tele značilne besede: Zamislil sem se v tajne naših gor, ki pravljičnega jim življenja zor je v vekih preminulih bajno svetil in v srcih želje čudežne je netil, in videl sem: vse gine in vse mine — v poletu čas odnaša še spomine ... Iz mojih misli čara davnega ne more iztrgati nihče, s sanjavo mi ga roko mladost v srce je vtisnila globoko in dala svetel mi spomin na gore. Vam, naše gore, vzdihi zemlje do neba, vam pesem, ki preteklost vašo vanjo sem vlil ljubeče kakor lepo sanjo, vzcvetelo v tajnah hrepenečega srca! Iz podobnih osnov je Lovrenčiču nastalo tudi lepo število del v prozi: »Karnska kraljica« (Anali Izumrlega naroda) iz življenja starih Ilirov na sedaj naših tleh, »Publius in Hispala« iz življenja nekdanjih Rimljanov, »Cesta in njen vozel« iz srednjega veka, »Božja sodba« iz življenja kroparskih žebljarjev, »Pereči ogenj« izpod Jamnika itd. Tudi v vseh teh je Lovrenčič romantično navdahnjen inteligent, ki rad prisluhne domačemu folklornemu bogastvu ali razgibani zgodovinski prigodi in ju skuša posredovati poslušalcem kot stari ljudski pevci in pripovedovalci. Mogoče je — zlasti za epske pesmi — škoda, da je Lovrenčičev izraz preveč zamotan, učen in profesorsko razgledan po antiki in srednjem veku, premalo pa gregoroičevsko preprost in peven ali pa aškerčevsko jedrnat, da bi mu ljudstvo prisluhnilo in zapelo za njim, kakor je zapelo za njim po Prelovčevem napevu lepo lirsko pesem »Jaz bi rad rdečih rož«. Obsežen oddelek Lovrenčičevega ustvarjanja je bil namenjen še izrazitejšemu obnavljanju zgodovine, za katero je bil kot profesor slovenščine in latinščine kakor nalašč poklican. Iz tega nagiba so nastale njegove živ-ljenjepisne povesti: »Apostol iz Gorice« o slovenskem misijonarju Janezu Mesarju, »Ce-rovščkov gospod« o pesniku in turistu Valentinu Staniču itd. Se korak dalje v zgolj poljudnoznanstveni smeri so Lovrenčičevi življenjepisi in prispevki k življenjepisom (Valentin Stanič, Josip Abram, Ivan Trinko, Karel Lavrič itd.). Pri tem ne smemo prezreti številnih krajših člankov o raznih goriških rojakih, posebej pa ne daljšega spisa o »Zgodovini slovenske besede v Posočju«, ki je strokovno dokaj izčrpen pregled naše kulturne dejavnosti na zahodnem robu slovenskega ozemlja. Tudi za mladino je Lovrenčič marsikaj napisal; najprej več slik in sličic, pa tudi obširneje zastavljenih spominov iz lastne mladosti (Prvi koraki, Med Scillo in Karibdo itd.), dalje mladinske povesti, vzete iz narodnega blaga (Pastir z belo ptico, Ivon Po-gumnik, Tonca iz lonca itd.), nazadnje še hudomušno pesem o sraki Piki, zapeto že vnuku Andreju. Pri tem ne smemo prezreti njegovega profesorskega dela na raznih učnih zavodih, kjer je budil ljubezen do slovenščine in vzgajal mlade literate. Se posebno pa se je kot svetovalec uveljavljal ob urejanju dijaškega lista Mentorja, kjer je toliko slovenskih književnikov preizkušalo prve korake ob dobrodušni in dobrohotni opori rajnega Joža Lovrenčiča. Ce bi hoteli izčrpati še njegovo prevajalsko delo; bi morali našteti vsaj štirinajst obsežnejših knjig iz italijanščine in nemščine (zlasti za mladino), in če bi - hoteli posebej poudariti njegovo sodelovanje pri Mohorjevi družbi, bi segel seznam za štirideset let nazaj in bi obsegal najrazličnejša področja. Ne moremo pa molče mimo njegovega tesnega sodelovanja pri uredništvu Mladike, ki je zlasti vidno po številnih člankih in ocenah novih knjig, in ne moremo mimo njegovega prevoda Ovidovih Metamorfoz (Spreminjav), obširnega pesniškega dela, ki obsega nad 14 tisoč verzov heksametrov. Dolga leta je ure in ure presedel pri prevajanju, se veliko trudil, se posvetoval, premišljeval in iskal. Bilo je, kakor da mu prav delo ob Ovidu ne da miru. Šibko zdravje, ki je že pred nekaj leti grozilo s katastrofo, Se mu je za hip izboljšalo, da je srečen dočakal trenutek, ko je prelil zadnji verz dolge pesnitve v slovenščino, takoj potem pa mu je smrt, kot da je že predolgo odlašala in mu prizanašala, neusmiljeno iztrgala pero iz rok, še preden je utegnil svoj prevod pregledati in ga dokončno pripraviti za tisk. (Lepo bi bilo, ko bi katera od slovenskih založb oskrbela primerno re-djgirano izdajo njegovega prevoda Ovidovih Metamorfoz, saj je to delo nujen člen v slovenski prevodni književnosti.) Kako je rajni Joža slutil, da kljub navideznemu zdravju hitro zori za zadnjo me-tamorfozo, nam priča pesem, ki jo je napisal tik pred smrtjo: MEDITACIJA Tih se tehtam, obupavam. Pred očmi se mi zmegli in že sred vesoljstva plavam v metežu poslednjih dni. Vse, kar me je kdaj težilo, mi vznemirjalo srce, vse se v nič je izgubilo kakor sanje, ki splahne. O, kako, kako sladko je v grozi, ko pojema čas: daljnotuje mi tako je, •le še misel je moj jaz. Misel na dobroto večno, ki zdaj, zdaj jo doumem, ko prebijem se ves blažen v vse odpuščajoč objem... : Ko sem nekaj dni po Joževi smrti prebral to pesem, me je pretreslo do dna... Janko Mlakar F. S. F. t 11.8 »Umri, da se pokaže, kaj in kdo si bil.« Tega kmečkega pregovora sem se spomnil, ko sem bil 13. avgusta 1953 na pogrebu Janka Mlakarja. Množica pogrebcev je dokazala, da je bil pokojni (profesor Janko Mlakar vsej Ljubljani1 ljuba' in znana osebnost. Dolga dolga vrsta gospa in gospodičen, ki jim je bil od leta 1900 do upokojitve veroučitelj kot katehet in kasneje profesor na mestnem dekliškem lice ju, je dokazala, da jim je bil Janko blag in ljub učitelj ali pa zvest tovariš. Za njimi se je uvrstil prav tako velik sprevod osivelih tovarišev profesorjev in med njimi znani in sloviti posebni prijatelji planinci, ki so tudi od drugod prihiteli, da se poslove od Janka, v začetku tega stoletja gotovo najboljšega in najbolj razgledanega turista. Saj se ni vzpel večkrat le na vse najvišje slovenske gorske vrhove, tudi švicarski, tirolski in salzburški velikani se mu niso uprli. Če si srečal tega na videz nekam šibkega Janka, si težko verjel, ■ da je v njem tolika žilavost, ki je premagala najtežje .1953 vzpone. Njegov prijatelj, ki se mu je pridružil ob vzponu na Montblanc, mi je rekel: »Oj, Janko! To ti je hodeč, da sem kajkrat težko hropel za njim. Mislim, da ima prav gamsove noge.« Janko Mlakar je bil rojen 25. junija 1874 v Železnikih kot sin krojaškega mojstra. Kasneje se je družina preselila v Ljubljana, kjer je Janko dovršil ljudsko šolo, gimnazijo in bogoslovje. Tri leta je bil kaplan v Postojni, 1900 pa je bil nameščen kot katehet v Ljubljani. Tu je napravil izpit za poučevanje verouka na srednjih šolah in kot tak učil do upokojitve leta 1926. Težko si je misliti, kako da se je Janko, rojen v Železnikih, stisnjenih v sotesko, in kasneje pravi ljubljanski otrok, razvil v resničnega veleturista. Dober prijatelj njegovega očeta, tudi Že-leznikar, je bil župnik Tomaž Potočnik. Ta izvrstni duhovnik je posebno ljubil in podpiral dijake. In tako je prišel Janko kot dijak na počitnice na Breznico k Potočniku. Pogled izpred župnišča na Triglav in vse sosede je sprelep. Za hrbtom fare se dvigajo Stol in sosednje gore. Janko je že kot dijak rad hodil v Zavrh in od tam na planine pod Stolom. Prevečkrat v meglo zavita Ljubljana ni bila Breznica, ki je malega študenta vsega prevzela in navdušila za jasne gore. Ko smo se trije dijaki ravnali na Triglav, je Janko zvedel in inoledoval župnika Potočnika, naj mu dovoli, da gre z nami. Pridružil se je. Šibek fantič je res dobro hodil in nikoli ni zaostajal. Pot na Mali in Veliki Triglav je' bila takrat (1889) sicer že za silo nadelana, a stopi v skale so bili zelo visoki. Janko jih je večkrat preplezal po vseh štirih. Ko smo se vračali, je od samega veselja hotel bitii prvi. Hodil je nerodno sključen, da je moj sošolec šaljivo pokazal nasnj: »Ali ga vidiš nerodneža? Tako upognjen divja, da z nosom trka na Mali Triglav, zadnjo plat pa moli proti vrhu Velikega.« i Nič se mu ni zgodilo: Kjer je prej visoke stope preplezal po štirih, se je nazaj .popeljal po »treh črkah«. t • i Župnik Tomaž Potočnik mi je rekel: »No, sedaj si ga za vselej pohujšal. Vedno sedi pred župniščem in mežiklja v Triglav.«' No- ' . <•: ; > ' -V* • • ■, <■'■ /< ip * .S4t;tt .iti. ;»:..•; • • beden, ne Tomaž ne jaz, ni slutil, da se bo iz tega nedolžnega pohujšanja razvil tako odličen turist, ki je za svojo dobo vse druge gornike na daleč prekosil. Naj tu, recimo iz stanovskega ponosa, pritaknem zgodovinske resnice, ki se tičejo planinstva. Splošno je bil za moje mladosti udomačen rek pri kmečkih ljudeh: »Gora ni nora, nor, kdor gre gor.« Zelo razumljivo za trudne in od dela izgarane ljudi. Zato tudi razumljivo, da so bili prvi, ki so tvegali nevarne vzpone na visoke gore, duševni delavci Zato je bil prvi, ki je kot slovenski izobraženec dosegel vrh Triglava, duhovnik, srenjski kaplan (iz Srednje vasi v Bohinju) Jakob Dežman dne 2. septembra 1808. Ta je bil učenec Valentina Vodnika, ki je poskušal že leta 1795 v avgustu in še drugič v septembru doseči vrh Velikega Triglava- A preko Malega ni prišel. Temu, svojemu učitelju, ki ga je gotovo navdušil za lepoto gora, je svoj vzpon opisal Jakob Dežman: »Od Malega Triglava se plazimo navzgor po najvišjem, konjskemu hrbtu podobnem robu, kakor bi plezali po suhem drevesu; venomer imamo pred očmi na obeh straneh zevajoče prepade, preteče s pogubo ob najmanjšem napačnem koraku ...« Taka pleža na Triglav brez stopov, brez vrvi in klinov ni bila igrača. Za Jakobom Dežmanom je bil na Triglavu v septembru (20) istega leta resni veleturist Valentin Stanič, vikar ;' velikimi, osuplimi očmi. Tako žareče svile še Mlečne megle so ležale nad mestom, nekje '. svoj živi dan ni videla, niti pri vaški gospodi je zateglo tulilo, kot bi zavijal pes. V ko- f1 ob nedeljah ne, ko je hodila k fari. Rože na stanjih za bolnišnico je žvižgal kos. v Martinem klobuku so bile večje in lepše od »Zakaj pa jokaš, mama?« je preplašeno * njenih na vrtu. Rožasta ovratna ruta je bila vprašala najstarejša hči, petletna Metoda. fMkakor cvetoča jablana pred hlevom. Magdalena ni odgovorila, le na hitro si je'vj| Metoda se je razžalostila. Prvič se ji je z lahtjo potegnila čez oči, potem pa s komol- zgodilo, da se je v njej zbudila čudna misel, cem objela črno, lepo glavico in jo pritisnila r Tudi ona bi lahko nosila lepe obleke. Hodila k sebi. Nato je še bolj zaihtela ob misli, da 7 bi lahko v gimnazijo, kjer bi se naučila še je sama zapisana Galilejevemu, njen mož pa J česa drugega kot kositi deteljo, žeti pšenico, zapisan — mestu. V mestu bo živel pri drugi. molsti krave, voziti gnoj na njive, kuhati, Kilometri in kilometri bodo med njima, mo- prestavljati desetlitrske sajaste črne lonce z goče se še na zadnjo uro ne bodo videli. okornimi burklami v peči, nastavljati kokošim Mogoče bo pri mlačvi, kopala bo morda in puram nož na grlo. Doslej ni govorila o krompir, ko pride občinski sluga s pismom, drugem kot o delu, o žetvi in mlačvi. Očeta da je njen mož Gregor... Magdalena se je skoraj ni poznala in se ga je nekako bala. stresnila. Stisnila je k sebi najmlajšo in se Ko jo je povprašal o setvi in košnji in o tem, ubito zagledala v sivo jutro. ali bo letina dobra, mu je s povešenimi očmi In sprejelo jih je Galilejevo. odgovarjala. Kakor pred učiteljem in župni- »Oče, jaz ne pojdem nikoli več z Galileje- kom se je pred njim počutila majhno, ne- vega,« je nekoč rekla Metoda staremu očetu. bogljeno. Zdelo se ji je, da to ni človek, ki Ta se ji je v zahvalo blaženo nasmehnil in se bi mu lahko rekla oče. Njen oče bi moral biti zastrmel vanjo. tak, kot so drugi kmetje v vasi, ali pa pre- Potem so se leta vrstila. Bilo je nekaj prost kot stari oče. Nerodno je sedela pri suhih in nekaj rodovitnih. Deseto leto, odkar obedu, ko je obedoval z njimi tudi oče. Sra- so mladi Galileji živeli na Galilejevem, pa movala se je svojih zdelanih rok; skrivala jih je bilo na vso moč rodovitno. Rodile so njive, je pod mizo, da bi ne videl, kako so hrapave trta in sadno drevje, prireja je bila v hlevu in rjave. Čeprav si jih je na potoku zdrgnila in svinjaku. Tisto leto je Metoda dopolnila z milom, jo je morila skrb, da si ta gospod petnajsto leto. In še nekaj se je zgodilo: z belim obrazom, z zlato iglo na sijoči ovrat- Gregor je pripeljal s seboj iz mesta gospo- niči najbrž tišči nosnice, ker ga moti duh po dično Marto. hlevu, ki prihaja od nje, ker je bila pravkar Galilejevo je molčalo in strmelo, kot so pri živini, strmeli vsi, ki so stali okrog Marte — razen In kakor ona sama, taka se ji je dozdevala starega Galileja, ki se je s puško na rami tudi njena mati. Čeprav si je oblekla pražnjo umaknil v hosto. In v tej lepoti božjega miru, obleko, ki je še dišala po novem kamriku, ki so vanj posegali z melanholičnim goslanjem je bila ob očetu vendarle kot kmetica. Tudi črički v vinogradu in kobilice v travi, se je govoril je oče drugače, odsekano, z ukazujočim v natakarici Marti porodila želja: Galilejevo glasom, mati in ona pa sta peli in zategovali, mora biti moje! Kakor bi jo pičila muha, se Šele zdaj, ko je oče pripeljal s seboj to svetlo, vročo, glasno se smejočo žensko, oblečeno v šumečo svilo, dišečo slaje od rožmarina, bolj žarečih barv od njenih pelargonij in nageljnov na oknih, se je zavedela, kaj je tisto, kar je čutila kot bojazen pred očetom. Doumela je, da sta z materjo kmetici, njen oče pa gospod in ta teta, ki že deset let, odkar so se preselili na Galilejevo, živi pri očetu in mu gospodinji, gospa. Njej kupuje vso te lepe, drage stvari. Boleče jo je zarezalo v srce, ko se je spomnila, kako ona in mati ne poznata nič takšnega, temveč le delo in spet delo. Tiščala je grlo, da bi ne zatulila. Prav do tega trenutka je bila prepričana, da je za človeka važno zgolj delo, zdaj pa je zaslutila, da so še druge reči na svetu, ki jih niti ne pozna. Zdaj je mahoma sprevidela, da med očetom in materjo in to kričeče oblečeno žensko ni vse tako, kakor bi moralo biti. Ob tem spoznanju so se ji oči še bolj na široko odprle in z obrazom, spačenim od zadrževanega joka, je stekla za hišo, sedla na drva in skrila obraz v dlani. Zdrznila se je, ko sta ji krog nog zatacali krotki putki in se radovedno obračali k nji. Slepo ju je gledala in videla: mati že ni imela nove obleke, odkar je prišla iz mesta na Galilejevo, in tega je bilo že deset let. Kupila si je kvečjemu kako bluzo ali ruto, a še to iz kamrika. Samo za njeno birmo si je kupila volneno črno obleko. »Do smrti mi bo trpela in pokopali me boste v nji,« je rekla, ko si jo je prvič oblekla. Roka ji je posegla v žep in otipala je piškote, ki sta jih prinesla iz mesta njen oče in tista njegova teta. Brez misli jih je začela drobiti in krmiti z njimi kokoši. Potem pa: Kakor da so vaščani, ki so že dolgo o nečem skrivnostno šepetali, privlekli nesrečo na Galilejevo. Prikrakale so jo vrane, ki so se podile po njivah, priskovikal jo je čuk, ki je že nekaj časa noč za nočjo tičal na starem orehu za hišo. Beračica, dolga mutasta Meta, jo je z bisago prenašala od hiše do hiše. Čeprav je nerazumljivo momljala, so ljudje koj vedeli, ko jim je pravila, da Galilejevo ne bo več dolgo Magdalenino. Dobivala je za novico velike kose kruha ali celo štruklje, če so v hiši ravno imeli peko. Nazadnje pa je ta novica prišla tudi na Galilejevo. Na soboto pred Martinovo nedeljo, ko je Magdalena na zelniku pobirala še zadnje ostanke pridelkov, se je od Kuharja sem utrgal moški. Bil je občinski sluga. Ko ga je Magdalena zagledala, ji je začelo razbijati srce. Spomnila se je, kako je nekoč že čisto razločno videla to uro: na njivi bo, ko ji bo občinski sluga prinesel pismo... Popustila je vse skupaj na njivi in ihteč vso pot tekla domov. V izbi, kjer je stala postelja starega Galileja, je prebrala pismo. V njem je Gregor sporočal, da Galilejevo ni več njihovo, temveč last gospodične Marte, ker ji je toliko in toliko dolžan. Da jih nova gospodarica ne podi iz hiše, ker je dobrega srca in jih ne bo preganjala. Za plačilo se bodo že domenili, ko prideta na Martinovo nedeljo na Galilejevo. Stari Galilej je sklonil glavo. Dolgo je tako stal, kot da je stoje umrl. Tudi Magdalena je molčala. Ko je prišla Metoda z mlajšima dvema, so ju dobili še zmeraj v istem negibnem položaju. »Kaj je, mama? Kaj se je zgodilo?« je vprašala Metoda. »Pripravite se, otroci; jutri bo nedelja. Navsezgodaj odidemo za zmeraj z Galilejevega. V Ljubljano pojdemo. Služit pojdem, bomo že kako živele. Galilejevo ni več naše,« je rekla z mrtvaško mirnim glasom. »Povej, mama,« je rekla Metoda in stopila tesno k materi: »Njeno je, kajne? Galilejevo je dobila tista--« Mati je pogledala Metodo s širokimi, prestrašenimi očmi. »Ne joči, mama, bomo že živeli kako tudi tam. Jaz sem že velika in pojdem v službo; vse bom dala tebi, ves zaslužek!« je tolažila mater in jo božala. Nenadoma pa je zaškrtala z zobmi in siknila: »Ubila jo bom, to — teto, naj se le prikaže!« »Metoda! Prosim te, še ti mi delaj skrbi!« je zaprosila prestrašena Galilejka. Obrisala si je obraz in ponovila: »Otroci, ubogajte me, prosim!« Vse tiste ure potem je ostal stari Galilej čisto nem. Hodil je po hiši in okoli nje in nikjer ni imel obstanka. Vsak trenutek se je ustavil in premišljeval, prisluškoval nečemu in se zastrmeval. Zagledal se je v njive in v hosto. Rad bi bil umrl in vzel Galilejevo s seboj. Zdaj, to uro, mu je bilo žal, da ga je bil že pred smrtjo dal iz rok. Slutnja, ki ga je venomer morila, da se bo z Galilejevim zgodilo nekaj strahotnega, se mu je izpolnila. Uničil ga bo njegov sin, nemarno, hladnokrvno. Umrl bi. Tudi Magdalene ni več imel rad, zlasti to uro ne. Bolj strastna bi morala biti, bolj zavzeta za Galilejevo in za svoje in svojih otrok pravice. To ji je zameril. Bila je koj voljna oditi. Njega pa je Galilejevo priklepalo nase. Poslavljal se je od slehernega kotička. Božal je brano v kolarnici, krave v hlevu, kose pod kozolcem. S prsti se je dotikal predmetov in potem poljubljal s prstov njihov dotik, da je čutil Galilejevo z vsem svojim bistvom. Ko je sonce tonilo za Galilejevim in zahajalo za šentruperškim hribom, je stari Galilej stal sredi gole njive, kjer je bila to leto žetev najobilnejša. S sklenjenimi rokami, v beli hodni srajci, belobrad kot Mojzes je s strogimi očmi strmel v nebo. Kot da vidi v žareči lavi večerne zarje kdo ve kakšno grozo. Padel je na kolena, si pokril obraz in grenko zaihtel. Vsa nemoč zemeljskega bitja je bila v tem starčevskem glasu. Nazadnje je vstal, si otepel kolena in odšel proti hiši. Zlezel je na zapeček in dolgo strmel v stoletno stensko uro. Prisluškoval je daljnim spominom, kako ga je kot dete v dolgem krilu mati držala v naročju. Stala sta pred uro. Mahal je z ročicami in lovil uro. Ta je mahoma podrknila in začela glasno črdrati ure, kakor da se na nekoga togoti. Prečudno drag mu je bil vedno ta spomin. Zdaj je tisto dete že star očak z dolgo belo brado in usoda ga podi iz prečudežnega, njemu tako dragega doma, z Galilejevega. Z roko si je obrisal zasolzene oči. Po večerji, ki je bila blagoslovljena s svetim molkom, ko da so pri zadnji večerji in jim je usojeno, da drugi dan pomro, je stari Galilej spet zlezel na zapeček in naslonjen s komolci na peč začel glasno moliti rožni venec z družino. Na debelem lesenem molku, ki je bil star prav toliko kot mogočna lipa in domača hiša, kot ta hripava stenska ura, je prebiral jagodo za jagodo s sveto pobožnostjo. Sleherno jagodo je poljubil. Goreče je doživljal, kar je molil, in pri tem mislil, da je vsaka od jagod simbol enega izmed rajnih Galilejev. V tej uri je določno čutil, da bo kmalu tudi on sam ena izmed zadnjih jagod. Ves večer je bil nemiren, kot da pričakuje nečesa strašnega, kar se bo nemara zgodilo še to noč od sobote na nedeljo. Še dolgo v noč, ko je že sedel v postelji, je stiskal med koščenimi prsti počrneli rožni venec, ki ga je bil nemara izrezljal eden izmed prvih Galilejev na večer svojega življenja. Slaboten de-vetdesetletnik je mogoče nadušljivo kašljajoč vsak večer s pipcem izrezljal po eno jagodo in jo nanizal na svilen bel trak, ki ga je hranil morda še od prvega obhajila. Na zadnjo uro so ga še blagoslovili njegovi mrtvaški prsti. Potem so ga blagoslavljale mrtve, sklenjene roke vseh dvanajsterih Galilejev in njihovih žena. Ko je v hiši potihnilo, je stari Galilej tiho vstal, vzel iz kota puško, zvil odejo in odšel. Ponoči pa je še dolgo ležala na Galilejevem črna senca, ki je dotlej še ni bilo: stari Galilej je stal pred hišo in luna je sijala nanj. In tisto noč je stari Galilej izginil z Galilejevega. Vaščani so potem vedeli povedati, da na robu gozda nad Galilejevim stoji v nočeh nekaj pošastnega, podobno pritlikavemu drevesu, pa spet čudno podobno človeku. Stoji da nepremično in izgine kot duh z onega sveta. Ančka Salmič Kopači Hej, urno, kopači, motike raz rame! Vsa rožnata zarja že gore zlati, pokukal je sonček, pozlatil je hrame, gorica se vinska kot zlata blešči. Zdaj urno po vrstah se vsi razdelimo, motika zapoje naj pesem krepko. Zavriskajte, fantje, da se razvedrimo! Se trti v veselju solzi se oko. Najboljšega danes natočite, oče, da ude razgiblje in da nam moči! Kop trda bo, trda, presneto bo vroče, zakresati dosti je bo do noči. Valijo se grude in kremen iskri se, pot lije raz čela, napaja zemljo. Kopačem nam lica razgreta žare se ko krepko se dajemo s trdo kopjd. Ko pridemo k hramu, pa sodček starine od žeje že suha nam grla shladi. Kaj mar nam kop trda in silna vročina, dokler nam še trta kaj vina rodi! Opoldne nas čakata gnjat in potica, pa mastni, da se kar po bradi cedi. Na večer kot nova je vinska gorica in pesem kopačev se v mrak oglasi. Pogorišče__ Blaž Hrast, visok, plečat, močan, miren, je služil cesarske konjenike daleč v tujini. Tri leta... Ko so bili na manevrih, je stal na straži in zaspal. »Sovražniki« so ga ujeli, mu vzeli puško in ga odpeljali v »ujetništvo«. Drugo jutro so konjeniki napajali konje. Blažev je ušel, ker ni imel gospodarja, in tudi tega je ujel »sovražnik«. Po manevrih so se prijatelji poslavljali od Blaža. Veseli so odhajali domov. Blaž je ostal. Za »ujeto« puško so mu podaljšali vojaščino za tri mesece, za kratek spanec na straži tri mesece, za izgubljenega konja šest mesecev. Ko je vse to pošteno in z namečkom odslužil, se je vračal domov. »Štiri leta sem služil vraga!« je godel sam s seboj, ko se je ustavil na domačem griču. Na tla je postavil vojaški kovček, svobodno zadihal, si odpel ovratnik in klobuk potisnil ^aleč nazaj. Najrajši bi bil zavriskal... Izza domačih hribčkov je vstajala zarja. Megla se je potegnila v vodovje Topličice, v Globjek, da je zakrila njegovo kolibo. Sonce jo je razpršilo ... Konjiška gora je počivala. Sonce jo je prijetno ogrevalo... Polenila se je in po nočnem spanju v zarji spet zadremala. Zmaj je sanjal globoko v njej. Dren je rumenel. Zvončke je nalahno po-zibavala jutranja sapica. Teloh se je šopiril ob robu ozelenelega gozdiča. Razkošno je gostil pridne čebelice. Debeloglavi kos je nabiral bilke in si zidal z nevesto dom. Na starem drevesu je potrkavala žolna. Domačije so počivale... Iz vasi pa je nekdo prihajal. »Počakam ga,« je sklenil Blaž. »Stari Ze-lenšek je,« ga je spoznal. Za Zelenškom je prišlo še več vaščanov. Med njimi tudi Pogačnikova Polonica in Sa-latjekov Valentin. Polonica z rožami. Oblečena kot nevesta. Blaž se je zamislil. Že pred leti je Valentin hodil za njo, a napoti mu je bil Blaž. Blaž je pogledal v Globjek, k svoji bajti, osamljeni in zapuščeni, ob Topličici prislo-njeni na strmo obrežje. Pred leti so se ob kolibi vrtela mlinska kolesa. Ko je Blaž služil pri konjenikih, nihče ni prebival v nji. Prebledel je, pograbil kovček in se obrnil proti Globjeku. A stezico je preraslo grmovje. Dolga leta nihče ni hodil v Globjek. Starejšim je bila pot prestrma, otroci so se v Globjeku Jože Kroflič bali strahov, saj je Topličica ob koči zamolklo bučala. Pravili so, da je zmaj pri mlinu ugrabil lepo deklico... Nikjer je niso našli. Ko Blaža ni bilo doma, je Polonico ugrabil Valentin... Svatje so lezli v hrib proti razpotju, v svet — Blaž Hrast pa po strmi poti v svoj Globjek. Kakor da gre v pekel, se mu je zdelo, kakor da se mu trnje opleta tudi okrog srca. »Štiri leta sem služil — vraga!« je zagodel. Svatje so obstali na križišču. Onemeli so. Valentin je že krenil dalje, Polonica je pa še kar stala, premišljevala in si ni upala... Gledala je za Blažem, ki si je utiral trnovo pot. Ko ga je zakrila strmina, je tudi Polonica počasi odšla v novo življenje... za svati... Blaž Hrast se leta ni pokazal Malodolcem. V Globjeku — v peklu — je trpel... Redko je tja posijalo sonce. Takole opoldne, ko so žarki navpično padali, so se ga usmilili... Popravil si je kočo' in oklestil trnje okrog nje. Trnja okrog srca pa ni mogel iztrebiti... Delal je okrog koče. Nekaj pedi zemlje je viselo na strmem pobočju — zanj dovolj. Pri vodi je stala stara tepka in nekaj jablan je rodilo rdeče murčke. Samotaril je... Le enkrat na teden je odhajal v mesto. Po skritih stezicah. Nihče ni vedel, po kaj. Ko so neko popoldne malodolski otroci zažgali Salatjekovo domačijo, je Blaž priskočil na pomoč. Takrat so ga Malodolci prvič dobili v svojo sredo. Reševal je. V hišo je skočil še po Poloničinega Tinčka, a tramovje se je prezgodaj sesulo, opeklo otroka po telesu, da je umrl, Blaža pa udarilo po glavi, da je dolgo bolehal. Malodolci niso pozabili nanj. Prinašali so mu jedi in mu stregli. Sam se ni mogel več preživljati. Zdaj so se tudi otroci navadili nanj in radi zahajali k njemu. Obirali so tepke in rdeče murčke. Niso se bali več ne Blaža ne zmaja. Obiskal ga je tudi stari Zelenšek. Prinesel mu je starine in mu za priboljšek dal še nekaj kron. Blaž se je razveselil. Kakor otrok se je smejal in vtaknil krone pod blazino, napolnjeno z ovsenimi plevami. Zelenšku se je to čudno zdelo. Za nekaj kron — pa tako veselje? Da se mu ni zmešalo? Blaž pa je tisto noč veliko trpel v sanjah. Iz gore je prilomastil zmaj s sto glavami. Blaž se ga je ustrašil, a na pomoč mu je pridrvel bel konj, Biser, njegov prijatelj, zaradi katerega je moral služiti cesarja še pol leta... Biser zarezgeta... Blaž skoči nanj. S konjeniškim mečem odseka zmaju glavo. Zmaj zbeži v svoje skrivališče... Iz konjiškega žrela bruhne temna kri, ki se vali proti Blaževi bajti. S seboj nese pošastno glavo in krvavi valovi jo premetavajo z brega na breg. Biser spet zarezgeta in izgine. V Blaževo bajto pa butajo srebrni valovi Topličice — kakor vsak dan. Kakor hitro se je Blaž toliko pozdravil, da je spet lahko odšel v mesto, je takoj šel stavit v loterijo na Zelenškove krone, ker mu tiste sanje niso dale miru. In to pot je prvič v življenju res zadel. S polnim mošnjičkom se je potem čez mesec dni spet vračal v Male dole. Na križišču je obstal kakor tistikrat, ko se je po štirih letih vračal iz tujine. Utrujen je bil od dolge poti. Vasica je mirno počivala, le pri Salatjekovih je črno tramovje zevalo v svet. Stisnilo ga je pri srcu in zavil je proti pogorišču. Polonica in Valentin sta stopila predenj, začudena, da ju je obiskal. Blaž pa sam ni vedel, kdaj mu je roka posegla po mošnjičku. »Nata!« je rekel kratko. »Saj sta uboga. Otroka imata, jaz sem pa sam.« In je odšel. Valentin je zaklical za njim, Blaž se pa ni več ozrl na pogorišče Salatjekove domačije, ni pogledal Polonice — pogorišča svojega srca ... Anton Vodnik Rut Prihitite, sanje, ogrnjene v prosojno sinje, snežne tunike! — Ko so trobentice, perunike večerni vhod zlatile — ob studencu zmedel me je kukavice glas. O tvoje ustnice premile! Srce, že davno zoglenelo, mi spet kot inje je žarelo — v kristalnih ti prsih, o Rut, ne bo nikoli potemnelo mojih mavric, ros blestenje? O vedno globlje tlenje cvetlic ob vseh potokih! Zajet v srebrno mrežo v drhtečih sem dlaneh začutil lahno težo, zaslutil sladko sem oblino sočnega nevidnega sadu in stapljal se z modrino valov, vetrov na dnu. Za gričem, višnjevo meglico, nekdo vse tiše pel je-- Tedaj so prve zvezde mehkeje od snežink spustile se na veje, da v njih, o Rut, svetld bi gnezdile ... Čez tihotne jase, kjer biserna se senca ali davna srna pase, morda veter bo zavel in zadnjo ti tančico z žalostnega lica snel. Leopold Stanek Kresna balada 2e davno sonce je zašld v zaton, samo na vrhu še blešči Rombon. Zakrile sence so samotni Log, zveni tišina groze krog in krog. Polnočni mir preseka ptičji krik, pod goro prebudi se spomenik. Izpod zelenih ruš se zbira trop, kot na povelje se odpira grob. »Za venec slave šel sem v smrtni boj.'« Odmev: »»Pozabljen hram je delež tvoj!« * »Za tuji dom, cesarja sem umrl!« »»Kje dom, kje cesar tvoj? Ko ti je črv!«« »Doma zapustil sem dekle in pal!« »»Za rožna lica mi je najmanj žal. Nevesta večna pijem mlado kri — dokler je te, za konec strah me ni...«« »Prekleta noč in smrt, povej, doklej?!« »»O tem povej ti, žitja čarodej!«« Privid je ugasil svit. Ze vrh gore se ziblje cvet in ptice se bude. V praznino grebe — vase po pomoč samotnik, ki je sanjal v kresno noč. Anton Vodnik Zadnji veter Zadnji veter pred menoj hiti, razgrinja mrak na vse strani. Nenadoma povesi krila — kakor vrba veje nad vodo, ki bo dalje v noč svetila. Moj fant Julija Bračič Našla sva se v sivožolti hiši sredi divjega lcostanjevja na očesnem oddelku mestne klinike. Zunaj je bila pisana jesen, veter je trgal z drevja zrelo listje in ga nastiljal vse križem po travi med nasadi, po razhojenih cestah in poteh. Sem pa tja ga je igrivo zanesel celo na klopco pod košatim kostanjem, kjer je v sončnem popoldnevu sedelo nekaj deklet cvetočih obrazov in bolnih oči. Na dvorišču pred njimi so brcali žogo bolniki z istega oddelka, fantje z vnetimi, ugašajočimi, nekateri med njimi že skoraj s povsem mrtvimi pogledi. Njihovo igro sta spremljala smeh in vrišč, ki sta se hotela v razposajenosti kosati s smehom njihovih zdravih tovarišev tam onkraj kliničnega obzidja, a se je v odmev mladih glasov kradlo nekaj kakor splašeno prhutanje višavskega ptiča, ki mu je strelica zlomila peruti. Izidor je bil najglasnejši, najživahnejši med vsemi fanti. Ugaslo levo oko se mu je brez odbleska oziralo v sonce, desno pa je bilo po ves dan kakor s svetlo krvjo oblito, da je bilo groza pogledati vanj. Fantje so od vseh strani zakričali proti Izidorju, ko se mu je žoga zakotalila pod noge. Toda Izidor se je zasmejal s prebelimi zobmi in s privajenim gibom sunil žogo, da se je v lepem loku zanesla nad mladim drevesom ter se nato onstran dvorišča na trati odbila od tal. Takrat sem sedela na klopi pod obletava-jočim se kostanjem in z zadnjim naporom bolnih oči spremljala sleherni Izidorjev korak, vsak njegov najmanjši gib. In bila sem skoraj nevoščljiva drobni žogi, ki jo je premetavala njegova volja. Po večerji se je nekaj bolnikov spravilo k šahu ali pa h kartam, tisti pa, ki niso več videli, so občemeli molče poleg njih. Tako je bilo v velikem dnevnem prostoru mirno, pa vendar razgibano življenje, ki ga je upihnil šele rezki zvonec, glasnik nočnega počitka. »Strela, takega pa še ne! Da bi takle mlečnobradec s četrtinko enega samega očesa premagal mene, starega šahista, ki ti vidim z okna deset minut daleč na stolpno uro!« je rentačil dobrovoljni Strešnik, upokojeni učitelj, z zlatim podočnikom in orlovskim nosom. V bolnišnici je bil zavoljo zastrup-ljenja zunanjih očesnih vek. Izidor se je na vsa usta krohotal. Njegov smeh je bil topel in nalezljiv. Pri sosednji mizi sta se skavsala dva razgreta kvartača. »Goljuf, s teboj ne igram več!« je kričal trgovski pomočnik z gizdavimi črnimi brči-cami v mladega, rdečeličnega fanta z močno vnetim levim očesom, iz katerega so se mu zdaj pa zdaj ulivale žgoče solze. Nekam boječe nerodno se je izgovarjal. »Ni res, nisem goljufal! Kaj morem za to, če te karte nocoj nočejo ubogati! Srčnega kralja si prekmalu oddal, to je.« Toda oni je bil nepomirljiv: »Ne boš me več, ne! Sem ti že rekel in ti zdaj še enkrat povem, da ne igram več s takim hribovskim hlapcem!« Ozmerjani se je stulil kot pod udarcem. Izprožil je stisnjeno žuljavo pest, da bi z njo branil svojo čast, a v tistem trenutku mu je iz bolnega očesa pritekla pekoča tekočina, da mu je glava v bolečini omahnila med roke na mizo. Tedaj so krepke Izidorjeve roke zgrabile pomočnika od zadaj ter ga v hipu ukleščile, da ni mogel niti piskniti. »Tu ne boš nikogar zmerjal s hlapcem, če nočeš nesti črepinj svoje buče v klobuku iz bolnišnice! — Fantje, v jasli z njim!« Kot bi trenil, je nekdo na široko odpahnil vrata v spalnico in preden se je trgovski pomočnik zavedel, ga je nekaj močnih rok zavalilo ko bukovo klado na njegovo posteljo. Potlej so od zunaj obrnili ključ v vratih. Kakor da se nič ni zgodilo, je nekaj minut zatem Izidor znova mirno sedel na klop ob temno zavešenem oknu in jel pripovedovati storije in dogodivščine, zabeljene z izbranimi, zdravimi dovtipi. Nekaj parov bolnih oči je v občudovanju viselo na njegovih ustnicah in v srca se jim je selil sproščujoč smeh, ki je brisal žalost iz njih. Ta smeh je spremljal bolnike potlej, ko je že zdavnaj odbrnel zvonec, še na njihova ležišča, živel je z njimi še dolgo v pritajenem sobnem hihitanju ter se nato zjutraj z njimi vred dvignil v nov težak dan, da ga olepša s svojo odrešilno močjo. »Kako neki je prišel ta Izidor ob oko?« so poizvedovale nekatere v ženski sobi. »Soseda iz njegovega kraja je pripovedovala, da ga je po nesreči obstrelil njegov mlajši brat, toda on sam ne črhne besedice o tem. Levo oko mu je baje takrat pri priči izteklo, drugo pa ni bilo ranjeno, a so predolgo odlašali z bolnišnico in se mu je medtem še to pokvarilo. Saj veste, vojska je, in iz njegovih hribov je zdaj težavno priti v mesto. No, zdaj ga zdravijo in je verjetno, da bo na tega le še videl,« je vedela o njem neka vdova z Dolenjskega. »Ubogi fant, kako ga je škoda!« so ga resnično pomilovale bolnice. »Kdo ve, ali že ima dekle?« so ugibale nekatere. Nobena ni vedela pravega. »Rekla bi, da ni brez nje.« »Kje neki, tak fant! Zdaj je revež bolan, a ko se bo pozdravil, bi se ga jaz sama ne branila k hiši za zeta,« se je znova navduševala zanj priletna vdova. »Z našo Kristino bi bila kaj pripraven par.« »Ne vem, če bo kaj, mati,« je v žubore-čem smehu otresla bledolična Francka svoje goste kodre. »Prejle ga je lovila tista črna Pavla iz vogalne sobe, saj jo poznate. Kakor mačka se mu je lizala. Ne rečem dvakrat —« »Eno oko mi že ne služi več in še drugo zelo slabo, zatorej je pa le še, da vidim, kako tudi ti na vso moč škiliš k Izidorju,« je Dolenjka zavrnila jezično dekle, ki se je pri priči nehala smejati. Druge bolnice so se privoščljivo zasme-jale, da so zaškripale posteljne vzmeti. »Narobe vidite, mati! Prav maram za tega bahača! Hodi po kliniki ko petelin po gnoju in ko da je on edini, ki ga je vredno pogledati,« se je užaljeno mrdala Francka, ki jo je vdovina sodba zadela v živo. V resnici se je rada smukala okrog Izidorja, ki je za njim norelo staro in mlado na oddelku. A morala je odjenjati, ker fant ni pokazal nikakega zanimanja zanjo. Njen zastonjski trud jo je grizel in jezno je pristavila: »Rada bi vedela, kaj le najdete posebnega na tem Izidorju! Za dobro besedo ti prisoli zbadljivko, da te kar privzdigne. No, lepa hvala za takega fanta!« Jaz pa sem vtem negibno ležala v svojem kotu in srce mi je vriskalo veselo hvalnico. V njem je bila sladka skrivnost. Naslednje jutro sem ga videla, ko je prihajal od pregleda. Komaj slišno je pridrsal po hodniku v bolniških copatah z oprezujoče ti-pajočim korakom popolnega slepca, kar je v tem trenutku tudi bil. Na šfe malce živo desno oko si je z roko pritiskal blazinico. Razumela sem: dobil je injekcijo v oko, ta dan bo moral zopet ležati. Nekoliko boječe sem se mu približala. »Boli?« Trpeče skrivljene ustnice je spreletel tanek smehljaj. »Boli.« Tedaj je za vrati zavekal otrok, droben petleten fantiček. Izidor se je dotipal do njega. »Zakaj jokaš, Janezek? Ali se ti je konjiček polomil?« Nov, presunljiv otroški jok. »Izgubil sem se in ne morem najti naše sobe.« »Seve, kako jo boš našel, revček, ko si zdaj še bolan! — Lej, kar koj jo bova poiskala!« Izidor je dvignil jokajočega dečka, ki si je z rokavom sivočrtaste bolniške ha-Ijice brisal gnojne očke in rdeče zaripli obrazek. Varno in ljubeče kot mati ga je fant štu-poramo odnesel v dečjo sobo. Popoldne drugega dne sva stala na hodniku ob zelenkasto motnem oknu. Oba hkrati sva s prsti nezavedno tipala bodeče, trde liste kakteje in asparagusove vejice. »To je dobro,« je nazadnje spregovoril on nekoliko zastrto, »da niso postavili tu sem na polico še kakšnega drugega cvetja. Kaj bi slepi z njim, so bržkone mislili, še pomečkall bi ga. Imajo prav, za nas so res čisto dobre tele bodečine.« Sklonila sem glavo v tesnobnem molku. Izidor pa je nadaljeval z istim trpkim prizvokom v glasu. »No, to ima tudi svojo dobro plat, kajti tule ob tem oknu bi se drugače do obupa pogosto ponavljali prizori, kakršnega sem videl nekoč na neki dobrodelni prireditvi: Slepa deklica cvetočih let je trgala na gredi rože. Pomisli, resnično je trgala žive rože in bila je popolnoma slepa! Slika, ki ti je parala srce, ko si jo gledal. Lica ko breskov cvet, oči brez izraza uprte v temo, gibčne mlade roke, podobne lilijinim steblom, so oklepale cvetje, potlej pa tisti zavlečeni, tipajoči korak starke. Še strašnejše pa so bile besede, ki so jih položili tej razcvetajoči se mladosti v rožnata usta: Človek, ki mimo greš, poglej in povej, ali je bolečina nad bolečino mrtvih oči! Solzni gledalci so navdušeno ploskali, jaz pa sem pobegnil iz dvorane pred koncem.« »Danes najbrž zelo slabo vidiš, Izidor,« sem rekla po dolgem bolestnem molku. »Imaš prav, zares zelo slabo vidim. — Toda to je zaradi te preklete megle. Ko bi hotelo posijati sonce, potem bi se mi pred očesom vsaj nekoliko ujasnilo.« — Nato pa je hlastnil kar brez zveze: »Pojutrišnjem pojdem domov.« Nepričakovani nameri sem se začudila in skušala sem mu ugovarjati. »Moram!« je odločno pribil. »Moji vrstniki tam v naših hribih se bore, tolčejo sovražnika, zmagujejo in padajo, jaz pa tičim v teh vražjih luknjah ko trot. Ne vzdržim več, moram med fante!« »Nazaj v borbo?!« Iz mojega vprašanja je moralo zveneti toliko malodušnega nezaupanja, da ga je zabolelo. Začutila sem to po tem, kako je sunkoma okrenil glavo in obrnil vame svoj pretresljivo prazni pogledi Zazdelo se mi je tudi, da so se mu krvave žilice v desnem očesu še bolj napele in se mu v upadla bleda lica zarisale lahne rdečkaste lise. »Da hočem v borbo tak, kakršen sem, si mislila reči, kajne? — Nič se ne boj, me bodo že za kaj porabili. Če ne bom mogel biti za stražo, bom morda dober vsaj za tarčo. Ako prestrežem udarec, namenjen zdravemu tovarišu, ohranim njegovo življenje in izpolnim svojo dolžnost.« »In zdravniki? Kaj poreko o tvojem očesu, če prezgodaj zapustiš bolnišnico?« »Hm, zdravniki ne vedo zmeraj vsega. Bo ali ne bo, pravijo. ,Varovati se moraš vsakega večjega telesnega in duševnega napora, večjih pretresov glave, prehlada in podobnega.' Pojdi no, ''o je za pocukrane slabiče, ki se radi pe-stujejo, ne pa zame, ki sem mlad in močan, da ti naš hrib prestavim, če je treba. Tukaj pa sem, glej, kakor tale muha, ki brenči med oknicami, jo čuješ? Povsem brez koristi se zaletava v steklo, dokler ne bo nazadnje omagana povesila kril. Zato moram oditi, da se tudi meni ne zgodi kaj takega.« Tedaj sem v nenadni bolečini iztisnila iz prestrašenega grla strahopeten pomislek. »In če padeš, Izidor?« Dan je bil meglen in pust in moje oči bolne, da nišo mogle natanko razločiti okolice. Kljub temu sem bolj čutila kakor videla, kako se je fant ob meni možato izprsil in pobobnal nekaj kratov s prsti po okenski polici; visoko belo čelo mu je zasijalo in na ustnicah mu je zacvel tako lep smehljaj, da se mi je ob njem na mah razžarela vsa duša. Z ugašajočimi očmi se je zastrmel skozi okno, ko da vidi tam onkraj te toge, dušeče megle samo svetlo luč. In v naslednjem trenutku mi je v odgovor zapel z mehkim, toplim glasom: »Jaz sem otrok Marijin, se smrti ne bojim ...« Čez dva dni sva jemala slovo. Spremljala sem ga po mestu do njegovih sorodnikov. Nisva bila več daleč stran, ko so nenadno zatulile sirene: »V zaklonišča!« — Ceste so oživele, ko da je kdo s palico dregnil v mravljišče, veliko in malo, gosposko in be-raško, vse je bežalo, hitelo, tekalo vse križem, vse je iskalo pribežališča, kakor spla-šene ptice pred hudo uro. Izidor ni niti za spoznanje pospešil korakov. Čez čas se je na vsem lepem celo široko zasmejal. Pogledala sem ga. Resnično, smejal se je. »Ali uganeš, zakaj se zdaj smejem?« »Ker se ljudje v strahu zase ne utegnejo ozirati v naju ter naju glasno pomilovati kakor druge krati. Smrtna nevarnost najbolj izenači ljudi, tedaj ni med njimi nobenih razločkov. Komaj pa bodo prilezli iz zakloniških lukenj, bodo znova zlezli na svoj breg.« Fantu se je obraz prečudno razsvetlil. Viharno mi je stisnil desnico. »Vse življenje sem hrepenel po človeku, ki bi me takole povsem razumel. Ne moreš si misliti, kako sem srečen! Hvala ti!« Stala sva že v veži hiše, kamor je bil namenjen. »Navada je, da si dobri prijatelji ob slovesu podarijo slike za spomin. Tudi jaz bi te prosil zanjo, a kaj bi z njo zdaj, ko bi je tako ne mogel videti. Le žalosten bi bil, kadar koli bi jo obtipal pri sebi. Zdaj vidim še toliko, da lahko hodim sam po cestah, a brati in pisati ne morem več.« »Pozdraviš se in boš zopet videl!« sem vzkliknila, skoraj bolj v upanje sebi kot njemu. »Da, ali pa tudi ne,« je odgovoril z bledim nasmehom. »Je že res, da nas upanje vleče navzgor kot škripec vodo iz vodnjaka, a včasih vse vkup nič ne pomaga. Morda bi bilo pametneje želeti, da mi ostane vsaj toliko, kar imam danes. — Kaj sem že hotel reči? Da, dal ti bom sliko za spomin, četudi ni na njej mojega iznakaženega obraza. Kupil sem jo bil na neki razstavi takrat, ko sem še videl. Čudna sila me je vlekla k njej. Povedali so mi, da je človek, ki jo je narisal, še tisto leto oslepel. Nerazložljivo je to, glej, če pomislim, da takrat niti v sanjah nisem slutil, kaj se bo pozneje zgodilo z menoj.« Iz posebnega predalčka v listnici je potegnil sliko v velikosti razglednice. »Na jo, ti si že tako naspol v našem svetu, tebi ne bo škodovala! Nekaj mi pravi, da boš celo ozdravela, in tedaj jo boš lahko gledala. Jaz pa sem toliko samoljuben, da želim, naj bi ti sleherni pogled na to sliko govoril o meni.« Moji drhteči prsti so segli po daru. — Na sliki je bil krepak mladec. Spod škornjev so mu otožno kukale pomendrane cvetne glavice belih marjetk, ugasle fantove oči pa so brezupno iskale v prazno. Edino, kar je bilo na njem presenetljivo živo, so bile njegove krčevito grabeče roke v praznino teme, vsakteri od deseterih prstov na njih je bil postoterjen krik hrepenenja. — In s svojimi do blaznosti pekočimi očmi sem kakor skozi gostečo se meglo z največjo bolečino izslovkovala besede, stoječe pod sličico: »Da bi videl zemljo, travo, rože, le eno zvezdo, en obraz!« Tisti majski dnevi so bili kakor stkani iz zlata. Sonce je sijalo, kot bi se hotelo pognati z modro nasmejanega neba, zemlja je cvetela, kukavice klicale in človek je iskal poti do človeka. Konec morije. Maj in mir. Z roko v roki sva stopala z Izidorjem po njegovih domačih planjavah. Bilo nama je, ko da sva prebredla dolgo večnost, odkar se nisva videla. V naju je bilo toliko neizgovor-jenega, česar nisva mogla pretočiti v besede; spričo preveč doživljanega in preživetega sva oba molčala. Kakor brez pravih misli sem se izgubljeno zagledala v obtolčene konice njegovih čevljev. Obdrgnjene rjave kapice njegovega obuvala so nemo kričale vame strahotno resnico: »Tvoj fant nič več ne vidi.« Nečloveški napori zadnjega leta so Izidorju naglo dokončali slepoto. »Ti si zdaj moje oko in moja palica, vodi me, ljuba!« se je brez moči prepustil mojim rokam. »Ne tako, dragi! Voditi moraš ti mene, jaz bom le gledala za oba.« Samo topel, razumevajoč stisk roke in znova sva brez besed stopala navštric. V najine korake je tiho pripevala ubranost duš. Med nama ni bilo sladkih besed ljubezni, ne slovesnih obetov večne zvestobe, nič pomen-kov o soncu in rožah, o cvetočem drevju krog naju in o belih oblakih tam zgoraj, o bleščečih hribih in temnem lesovju. Sama zase sem občudovala njegov pravljično lepi domači svet, ker si nisem upala s takšnimi vprašanji drezati v njegove še povsem razbolele rane. Bila sva zopet skupaj in to mi je bilo v tistih trenutkih vse. Moja roka je počivala v njegovih varnih dlaneh, smela sem prisluškovati glasnemu bitju tega zlatega srca, bila sva sama s seboj v molku čudovito zgovorne mlade ljubezni. V najini ljubezni ni bilo prividov sončne prihodnosti srečnega skupnega življenja, iz nje se niso svetlikali utrinki poročnega dne, slavnostne obleke, novega pohištva in bale. V najine ljubezenske sanje so se ovijale krvave rože, prepletene s trnovimi poganjki. In vendar sva se srečna smehljala v najinem maju, kakor se smeje berač, ki mu je iz dobrotnikovega žepa kanil namesto pričakovanega dinarja cel stotak. »Ali bi hotela z menoj na naše pokopališče?« je vprašal nenadno Izidor kakor v zadregi, da me prosi za tako žalosten sprehod sredi lepega dne. »Rad bi obiskal svojega brata Veneta, ki je padel lansko jesen.« »Brat Vene? Ali ni bil ta--?« Stisnil je ustnice. »Ta. Ubogi fant! Tako močno si je gnal k srcu mojo nesrečo, ki si jo je očital kot svojo krivdo. Jaz ga ne krivim. Premlad je še bil takrat in nerazsoden, po vsej sili je hotel z nami v boj, nabil si je puško, preden smo ga utegnili o tem poučiti. To je bilo pri vsem še dobro, da se je sprožila vame in ne v koga drugega. — Pustimo to! Vene je bil krasen dečko in imel sem ga najrajši od vseh. Zmeraj je obetal, da si bova kdaj skupaj pozidala hišo, no, zdaj je mrtev.« Zarjavela pokopališčna vrata so ječe zacvilila, ko sva vstopila. »Tam ob križu, leva vrsta, zadnji grob. Našla boš po napisu na spomeniku. Pravzaprav lahko tukaj bodita sam. Vajen sem skoraj kakor domačega praga.« »Podobno je, da zahajaš pogosto semkaj?« »Pogosto. Z mrtvimi tovariši se rad pogovarjam, tako dobro se razumemo, bolje kakor z živimi. — Mnogo jih počiva na tej žegnani njivi, tu, glej, levi sosed, tam doli ob zidu trije, pet jih je tamle zgoraj v prvi vrsti. Sami moji prijatelji, fantje kakor pušeljci, resnični tovariši v lepih in temnih dneh. In koliko jih šele trohni tam zunaj, kdo ve kod! — Veš, večkrat se mi dozdeva, da me padli obtožujejo in mi očitajo, da sem ostal pri življenju jaz, ki sem imel najmanj pravice do njega. Ti ne veš, kako rad bi bil dal svoje življenje, ko bi bil mogel s tem obvarovati vsaj enega teh dragocenih ljudi! Ne enkrat, stotisočkrat bi hotel umreti namesto njih, ki bi bili lahko kdaj zdravi graditelji naše nove prihodnosti!« »In ti bi bil šel v smrt tudi preko mene, ne da bi bil pomislil, kako mi bo sami na svetu,« sem rahlo poočitala, ker mi je ob njegovih besedah pričelo iz grla rasti nekaj dušljivo žgočega, česar nisem mogla potlačiti. »Da,« je rekel z grenko, a mirno trdnostjo, »tudi preko tebe bi bil šel, če bi mogel s tem komu zares koristiti. Preko tebe da, a ne brez misli nate. Ob spominu na najino lepo ljubezen bi se srečno nasmehnil in pogumno umrl. — Da, tu je njegov grob. Majniške nageljne sem mu nasadil in podobno je, da so se že razcveti, ko tako močno diši.« »Ves grob je en sam šopek,« sem pritrdila. Razkošen nageljnov vonj mi je polnil nosnice, segaje mi v dušo s trpkim občutkom minljive cvetne lepote. Vendar ni s tega zgodnjega groba zaudarjalo po trohnobi in smrti, z njega je vela omamna polnost življenja. »To je, viš, Venetov dom,« je rekel grenko Izidor, stoječ ko vkopan ob grobu. »Čvrsto drevo je moralo pasti, trhel štor je ostal. Kdo naj razume vse to?« Žgoče dušljivo v meni je naraščalo, dokler ni prekipelo. »Ne, Izidor, ne misliš prav! Tvoj brat je dal narodu življenje, ti si mu dal oči. Življenje ti more vzeti sovražnik samo enkrat, slepe oči pa te ubijajo po stokrat in tisočkrat vsak dan znova. Kaj je potem po tvoje večje junaštvo, umreti, četudi v še tako velikih mukah, ali živeti strašno življenje slepca? — Bodi pravičen sam sebi in povej: Ce bi ti bila dana izbira med tem dvojim, za kaj bi se odločil?« »Izbral bi prvo,« je odvrnil Izidor. »Zdaj vidiš, da ti mrtvi tovariši res nimajo kaj zavidati in ti očitati.« V krčevitem stisku roke sem čutila skrbno prikrivani trepet njegove boleče razgibane notranjosti. Cez čas je uprl vame svoj mrtvi Pogled in zaprosil: »Ali imaš s seboj tisto pesem o talcih, ki si mi pripovedovala o nji in obljubila, da mi jo prebereš?« »Imam.« »Bodi tako dobra in mi jo preberi tukajle!« Začudila sem se njegovi želji, a brez ugovarjanja izvlekla iz torbice že večkrat pre-ganjeni in že nekoliko pomečkani list. In bilo mi je, ko da cvetje na Venetovem grobu drhti z mojim glasom. »Mi smo krvava žrtev za grehe rodov, oropani mladosti — oropani družin — oropani življenja. Mi smo krvavi dokaz tvojega greha. Ti vidiš nekaj, mi smo dojeli vse. Ubijati more vsakdo, obujati mrtve le Bog. Mi smo novega rodu krvavo spoznanje. Bodi človek, bodi pravičen, bodi resničen in ne barantaj! Mi smo novega časa krvavi ukaz: mož bodi temelj rodovom, žena domu in rodu žarišče, otrokom dajte kruha in pesmi, človeku svobodo osebne odgovornosti! Mi smo krvavi davek človeških zablod. Kdor pri snovanju ni poslanstva izdal, kdor pri ustvarjanju ni za čas barantal, kdor je postavo življenja in dolžnost človeka izpolnjeval, kdor v bedi človeštva ni sam sebe iskal, kdor je zapoved zavedne žrtve izvrševal, kdor je matere spoštoval, bo obstal. — Mi smo nove prihodnosti krvavi fanal!« Pogledala sem Izidorja. Njegov obraz je bil ko kamen. Glavo je imel nekoliko sklonjeno, goste temne vejice nad očmi so bile rahlo priprte, kakor bi štel nihajoče cvetke pred seboj na grobu. »Kje si dobila to pesem? je vprašal čez dolgo časa s spremenjenim glasom. »Nekdo jo je prinesel z Gorenjskega. Baje se je pokazala neko jutro nad grobom talcev v Dragi pri Begunjah, kjer so Nemci postre-lili okrog štiri sto naših ljudi. Nihče ni vedel, kdo je postavil tja ta napis, ki so ga rablji po nekaj dneh uničili.« »In pesnik?« »Tudi ta je doslej neznan. Morda je bil med ustreljenimi in je pesnitev pred smrtjo komu izročil.« »Ti vidiš nekaj, mi smo dojeli vse--« je komaj vidno pregibal Izidor brezkrvne ustnice. »Vene, ali si res že dojel vse?« Sonce je vse rdečkasto tonilo za gore. Krvava zarja je obrizgnila nebo, prelivaje se v oblakih modrovijoličasto. Majski nageljni na mladem grobu so rožnato žareli in njihov opojni vonj se je mešal z glasovi angelovega češčenja iz bližnjega cerkvenega stolpa. Bo- rovi in smrekovi gozdovi naokrog so polagoma temneli v večerni mir, šumeč uspavanko vsem živim in mrtvim krog sebe in v sebi. »,Kdor je postavo življenja in dolžnost človeka izpolnjeval, kdor v bedi človeštva ni sam sebe iskal.. Ti, ali ni tako zapisano? — Daj, prosim te, preberi mi še enkrat, da bom znal iz glave!« Tak je moj fant. Drugačen od vseh. Imam ga rada. Stana Vinšek Moji dragi mamici v spomin Ledene rože Bilo je letos sredi januarja, ko mama se od nas je poslovila. Na vrtu — sredi snežnega viharja — nobena ni cvetica zanjo vzklila. Ko zadnja zableščala ji je zarja, vrh naše Gore je megla pokrila, ki se je gosta dvignila iz barja, da njena soba se je zatemnila. S tančico sem prekrila laske bele in, ko ob njej so sveče zagorele, zelenje poškropila sem s solzami. A — ko spet sonce vzšlo je za gorami, ledene rože v oknih so blestele — v slovo poslednje naši dragi mami. Božična kakteja Od nas odšla si, ko na vseh gredicah vse cvetje spalo spanje je globoko pod snegom. Negovano s tvojo roko je vse uspevalo nekoč — in v teh cveticah, ko spet v pomladnem soncu se zbudijo, drhtel tvoj dih bo čez domačo loko, kot v petju ptic, ki žvrgoleč visoko v sinjini sončni čez naš vrt letijo. Ob tebi zacvetela le kakteja je zadnji božič tvoj. Ko si zaspala, rdeče cvetje je v zelenje skrila. A rada dovolila mi je veja, da zadnja cveta, ki sta še ostala, sem rahlo v tvoje roke položila. Stara ura Na mamini komodi ura stala je od takrat, ko — pravkar poročena — prišla v to hišo je kot mlada žena — in pol stoletja ji je drugovala. Zvesto, natanko ji je čas kazala v vseh srečnih dneh, ko dec a nebogljena se ji smehljala je — ko zaskrbljena v nočeh brez spanja nas je negovala. Sedaj, ko stara ura ji odbila poslednjo uro je, sem jo prijela — kot naš je običaj: da onemela bi z njo, ki se od nas je poslovila. A ura se ustaviti ni dala! Življenja polna mi je kljubovala in neutrudno bila, bila, bila ... V naročju z uro, ki se je uprla, vsa zbegana sem v mamo se ozrla, ki spala je med cvetjem. In tedaj — ji lice je spreletel tih smehljaj ... Poslednja pot Zdaj zadnja želja se ti je spolnila: odšla si, da si slednjič boš spočila. Neutrudne roke mirne so in vele. Ljubeče ustne so ti onemele. Od tebe zasajena roža že prepleta poslednji domek zate in očeta in se nad staro grobnico razširja in nad imenom brata Vladimira. Ljubeče roke za ledenim bregom nabrale zate teloh so pod snegom. Odšla si v zimi, vendar ti gomila bila je v cvetju, ki si ga ljubila. Vsa srenja te je spremila na zadnji poti Naj naša žalost ti miru ne moti. Ob odru smo prižigali ti sveče, spremile so te bakle plameneče! Najlepšo baklo dneva luč je vžgala, ko kraj domači ti je obsijala: žarela v rožnem svitu do obzorja je snežna gmota našega Pohorja in pozlatila vse z večerno zoro, ko smo te spremili pod našo Goro. Tam sladko spiš. Nihče te več ne vzdrami. Spočij si, mamica, pri Sv. Ani. Miro Stane Terčak Težki oblaki se valijo preko Črnega vrha in nad Kurjo vasjo. Divji zimski metež jih odnaša mimo Bajgota preko Tabel proti Arhu in Bolfenku. Med soteskami in globačami plovejo debele megle proti Dravski dolini in jo zavijajo v prezgoden mrak. Sneg se usiplje v debelih kosmih že vso noč in ves dan. Padlo ga je že nad pol metra. Na posekah, ki so odprte proti severu, se kopičijo visoki zameti. Odkar domujejo partizani na Pohorju, se pričenja že četrta zima. Vse pogorje je kakor izumrlo. Tesni bunkerji v globačah so videti pod snegom kakor oglarske kope. Skriti so med Bolfenkom in Arhom, visoko v Lobniškem grabnu, na Hudem vrhu pa v Kotu, na Črnem vrhu in kdo ve kje še. Vse Pohorje je prepleteno s skrivnimi stezami, ki jih ne odkrije nevajeno oko. Na javkah se srečujejo kurirji, mnogi se še niso videli nikoli, spoznavajo se po skrivnih znakih in prostoru, kjer se prestrežejo. Vsi resni in redkobesedni. Odvezujejo nahrbtnike, prekladajo literaturo in velike zavoje pisemske pošte. Šibijo se pod papirnatimi tovori. Noč in gozdovi jih vzamejo. Javke samevajo po dan, dva in potem spet ožive. Po samotnih poteh, ki drže preko Pohorja, za partizanske kurirje ni ovir. Ne sneg ne dež ne zasede, nič jih ne more ustaviti. Kurirje lahko zaustavi samo smrt. Včasih je na Pohorju smrt za vsakim kolovozom, za vsako smreko. Mlada življenja krvavijo in padajo. Na njihovo mesto stopajo novi borci. Dolini najbližji bunker leži v bolfenških globačah. Majhen je, zbit iz desak, ki jih je rezal celojarmenik v Bistriški grapi. Partizanski bunker čepi na pol v zemlji, pol med smrekovjem in tovori snega. V njem se stiskajo okoli majhne pečice partizani. Jaka, ki je gospodinja in kuharica obenem, se vrti okoli velikega pločevinastega lonca in meša močnik. V zimskih dneh je bil močnik na Pohorju partizanska paša. Ni bil kdovekaj dobra jed. Včasih preredek, včasih pregost, toda močnik je bil na Štajerskem še vedno soljen. Pogovor med kurirji se ni razživel. Stiskali so se okoli pečice, v kateri je prasketal droben plamenček in ogreval le najbližje. Z nočjo sta se vrnila Zvone in Andrej. Bila sta bela kakor snežena moža. »Fantje, sedaj pa gre zares! Sneg bo zasul hudournik in nam zaprl zveze z dolino.« Vsi smo resnobno pogledali in se zamislili. Miro, pomočnik komandanta, je moral že drugo jutro na pot, da izvrši težko nalogo. Prekoračiti bo moral navsezgodaj Pohorje in se prebiti preko Drave na kozjaško stran, zato je bil zamišljen. Ko so fantje pojedli, so se spravili počivat. Po podu, po pogradih, ob peči, povsod so polegli oblečeni in se zavili v odeje. Le kurir Zvone se je spravil k opravilu, ki ga je skoraj vsak prosti večer pričel, a ga nikdar ni dokončal. Usedel se je za mizo, odvil nalivno pero ter začel praskati z njim po pisemskem papirju. Z levico si je podprl trudno glavo in premišljeval. Karbidovka je motno brlela. »Dragi domači! Čez gozdove in doline vas v začetku mojega slabega pisanja lepo pozdravljam ...« Tukaj se mu je vedno začelo zatikati. Naprej kar ni hotelo iti. Zvone je strmel v papir in črke, dokler ni karbidovka ugasnila. Zvo-netovo pisanje domov se je vedno tako končalo. Domov ni poslal nobenega pisma, dokler je bil partizan. Ob osvoboditvi jih je prinesel neučakanim in skrbečim domačim kar sam. Doma je bil s hribov, zato je bil vajen pluga in motike, pa tudi puške, toda peresa ne. V zgodnjih jutranjih urah je spremljal Zvone tovariša Mira in Tonača na javko. »Fantje, držite se dobro! Kdo ve, kdaj se zopet vidimo,« je dejal Miro in krepko stisnil roke, ko se je poslavljal od tovarišev. »Miro, kmalu se vrni!« so mu klicali kurirji v slovo. Miro je odšel v negotovost. Zgodnje decembrsko jutro jih je vzelo. Pod Arhom, kjer so prežali Nemci, je šla njihova pot preko frat in globač proti Bajgotu. V majhni kotlini je bila javka. Tukaj so se sešli pohorski kurirji z vseh koncev. Od tod so šle poti in z njimi novice na vse strani, zamenjavala se je pošta za Koroško, Dolenjsko in Štajersko. Nihče ne more izmeriti kilometrov, ki so jih prehodili ti dobri, korajžni fantje v soncu, 7 Koledar 1954 97 dežju, snegu in nevihtah, nihče prešteti pisem, ki so romala iz enega nahrbtnika v drugega. Ni mogoče prešteti tovarišev partizanov, ki so jih varno prepeljali preko vseh švabskih zased na Pohorju. Na teh javkah so se tovariši videli vsak drugi dan, včasih samo enkrat v življenju. Tod mimo je šel tudi tovariš Miro. Od štirih zjutraj do devetih zvečer so gazili sneg in še ni bilo konca poti. Prekoračili so vrh in se spustili v strmine med Lovrencem in Falo. V dolini je bil na več krajih prehod preko Drave, za katerega so vedeli le najzanesljivejši. V rebrih nad Dravo je bil skrit majhen čoln. Dvakrat na teden je butnil ob kozjaške bregove, predal pošto in tovariše, ki jih je dolžnost vodila na ono stran. Večkrat so Švabi imeli tod okoli zasede. Takrat je tekla kri in borci so se borili z valovi. Javke so se menjavale, pot čez Dravo je bila smrtno nevarna... Na dnu doline se prelivajo med skalovjem močni tokovi spenjene deroče reke. Hlad veje iz ozke doline, strmine so toplejše. Pod Ožbal-tom se Drava poleni. Jez na Fali jo zaustavi. Nad njim se nabirajo velike množine voda, ki silijo v bregove na obeh straneh, odnašajo živo zemljo in grizejo skale. Povsod tukaj so prehodi. Mnogokrat se bore drzni brodniki s tokovi. Spenjena hrumeča reka jih zanaša. Mišičaste roke partizanov krote divje valove. Gorje brodnikom, kadar bregovi ožive in presvetijo rakete gladino spenjenih voda. Takrat udarjajo svinčenke s svojo žvižgajočo pesmijo po soteski. Iz valov vstajajo ozki, tanki curki vode, ki škrope na vse strani. Partizani brodniki leže v čolničku, mišice so napete kot strune, žile na rokah, vratu in čelu nabrekle, vse vozlaste. Pot jim lije curkoma po telesu. Iz čolnička je slišati težko, počasno, zateglo dihanje. Predajajo se toku, ki jih odnaša z vso hitrostjo po soteski v noč. Glasu ni slišati, le poki votlo done ob bregovih in napolnjujejo dolino. V takih nočeh se bije na Dravi velika igra za velika življenja ... »P-s-s-s-t, ti-ši-na!« opomni kurir na čelu kolone partizane, ki stopajo drsajoč za njim. Bližajo se bajti. Prav nalahko šeleste drsajoči koraki po gorici. Komaj vidne prikazni se kradejo v senci hleva proti zadnji strani hiše. Na majhnem, nizkem oknu se začu je jo lahni udarci. Steklo zazvenkeče: Cin, cin... cin. cin, cin... cin, cin! To je dogovorjeno znamenje. Zvenk utone v noč. Bajta spi! Po kratkem premoru se udarci na oknu ponove in počasi zamrejo. Za oknom se nekaj zgane in utrne v notranjost izbe. Okno zopet oživi, kliče... Kuhinjska vrata na zadnji strani hiše prav nalahko zaškripljejo, zapah komaj slišno zdrkne, kljuka se narahlo dvigne. Mrzel zrak se zapodi pri ozki podolgovati reži vrat v kuhinjo. Za njim se zapode zapozneli kurirji. Na ognjišču pod pepelom umira žerjavica. Prepih jo je vzdramil. Suhe, zdelane roke pohorske mamice jo s trskami ožive. Droban, ližoč plamenček začne objemati iveri. Toplota se razleze po sajasti kuhinji. To noč ni bilo kurirske zveze s kozjaško stranjo. Noči v dolini so oživele. Na prehodih se je režala smrt... Dani se! Po Dravski dolini se vlačijo megle in silijo v rebrovje. Ogrnjeni v plašč megle se vzpenjajo k saminam Svabi. 2e dolgo se pode po teh pobočjih brez uspeha. Danes poskušajo znova svojo srečo. Po kolovozih, po ozkih skalnatih poteh, po grapah in globačah se vijejo sive kače »ge-birgsjegrov«. Med njimi so pomešani gesta-povci, policaji in vermani. Širok pas obje-ihajo. Od Ribnice na Pohorju pa po dolini Drave do Ruš pa preko Ribniške koče do Bajgota, Tabel in Arha. Sv. Lovrenc na Pohorju, partizanska postojanka, jih stalno vznemirja. Gozdove, soteske, frate in globače okoli Sv. Lovrenca in na Pohorju morajo ukrotiti... Pred meseci so se pred nosom nemškega Maribora vgnezdili partizani. Lovrenc, ena najmočnejših kulturbun-dovskih postojank v Dravski dolini, je sedaj partizansko osvobojeno ozemlje z ljudsko oblastjo in partizansko šolo. Banditski učitelji uče pohorsko deco slovenščini. Iz daljnih samin pošiljajo pohorski drvarji in kmetje svojo mladež v partizansko šolo. Uče se o Titu, ki je poveljnik banditov, namesto da bi poveličevali firerja Adolfa Hitlerja. Njegove slike trgajo iz okvirov in jih mečkajo ter mečejo na ogenj. Nihče tam gori ne izpolnjuje odredb Franza Steindla, vodje haj-matbunda na Spodnjem Štajerskem. Na debelo se režijo in rogajo odredbam tretjega rajha ti pohorski capini. Lurker, vodja ge-stapa v Mariboru, se peni v svoji pisarni v frančiškanskem samostanu. »Konec, končati je treba, pa če zgine v strminah vsa mariborska vojaška posadka,« izjavlja s škripajočimi zobmi. Ze od jeseni se pode frici okoli Lovrenca. Nekajkrat so odrinili z zateklimi buticami nazaj proti Mariboru. Toda Franz Steindel je vztrajen. Vnovič poskuša, vsakokrat z večjo močjo. Partizani se umaknejo, toda miru ni. Treba je napasti tudi zaledje in poloviti to golazen, ki moti veličino nemške okupatorske oblasti. Partizanske edinice se jim izvijajo iz obroča, Švabi grabijo v praznino. »Vsako bajto je treba podrobno preiskati, sumljive pa zažgati; ljudi poloviti, prepeljati jih v Maribor ali pa postreliti,« je bila komanda. Na jasi okoli hiše, kjer je partizanska javka, leži gosta megla. Iz megle prše zmrznjene snežinke... Siv, dolg in moreč dan se obeta... Ob plotu, ki brani vhod v gorico, stoji na straži kurir Tonač. Napeto opazuje jaso. Tesno mu je pri srcu. Megli ne zaupa. Gozdovi, gozdovi, le v njih je varno zavetje! Kaj se kuha v dolini? Kurirjev noče in noče biti od nikoder. Z Mirom se menjata na straži. Hiši na jasi ne zaupata. Na veznih vratih se prikaže Miro. Vojaška, visoka postava, podolgovat, od sonca ožgan obraz s svetlorjavimi, resnimi očmi. Počasi, z dolgimi, mogočnimi koraki premeri gorico in se ustavi pri Tonaču, ki straži na oglu. »Kako je, Tonač?« »Ni najbolje. Zdi se mi, kakor da gleda na naju iz te megle na stotine oči.« »Treba se bo pomakniti na rob gozda in tam počakati na zvezo. Tonač, stopi na jaso in preglej okolico, da se premakneva v pravi smeri, ako bo potrebno!« zapove Miro in odide nazaj proti hiši. Tonač stopi s počasnimi, težkimi koraki za stajami, puško ima pripravljeno za strel. Ni še deset korakov od staje, že se prihulijo sive, dolge kače »ge-birgsjegrov« k pohorski domačiji. Tonač zasliši hrstanje stopinj, korak mu zastane, oči se mu izbuljijo. Komaj zaznavne postave se mu bližajo v širokem loku. »S-t-o-j, kdo je?« zakliče Tonač v meglo. Postave v megli se razlezejo na vse strani. »S-t-o-j!« zakriči Tonač na vse grlo in useka z mavzerko proti meglenim postavam. Od vseh strani mu odgovorijo streli. Z desne zahlipa mitraljez v počasnih, redkih rafalih. Tonač skoči nazaj proti hlevom. Pred hišo že divje strelja Miro z brzostrelko. Rafal za rafalom škropi navzgor proti gozdu, po jasi in proti hlevom. Svabski šarci sipljejo svin-čenke. Razbita stekla bolno žvenketajo, vmes pa se sliši ostro pokanje brzostrelke. Miro gleda besno okoli sebe. Strahu ni v njegovih očeh, le Tonač ga skrbi. V dvoje bi bilo laže. Umik, če je sploh mogoč, bi prej uspel, ko bi bila dva. Toda Tonača ni od nikoder. Edini izhod je še za hlevom. Nizko sklonjen se zakadi Miro navzgor. Izza plota na zgornji strani gorice se že usip-Ije proti njemu in hiši. Prestregli so ga. Pot ni več prosta. Vrže se v mehki sneg. Se tli v njem upanje, da se reši. Počasi, po vseh štirih se plazi nazaj. Hitro je treba poiskati drugo šibko točko. Za trenutek obleži popolnoma miren. Misli se mu z veliko hitrostjo pode po možganih. Mraz je, toda Mira oblivajo potne srage. Oči so mu srepo uprte v meglo, iz katere se usipljejo svinčenke. Hrstanje škornjev je že razločno slišati z vseh strani. Miro ve, da živ ne sme priti švabom v roke. Rešiti se ali pasti. Zakadi se med stajami in hišo po jasi. Titovka mu zleti z glave. Za oglom hiše se utrga velika siva senca. Miro je ne vidi. Vidi samo zamegleno jaso in temne obrise bukovih in smrekovih gozdov, v katerih je rešitev in svoboda. Gozdovi! Gozdovi šumečega Pohorja! Vidi jih vse zeleneče in ožarjene od vigrednega sonca. V njihovih nedrjih je skrit bunker, obrasel z bršljanom. Na desno od bunkerja klokota voda v hudourniku in poje ... poje ... Miro ne vidi ničesar več, le hudournikovo pesem sliši čimdalje glasneje. Ta pesem mu pomeni življenje. Velika siva senca ga objame. Njene dolge roke se mu ovijejo okoli vratu. Miro tolče po debeli butici, grize in brca. Poskuša zavpiti, toda velike roke stiskajo vrat. Le hropeči glasovi se mu izvijejo iz grla. Z veliko temno-sivo senco se valjata po snegu, da se praši. Čedalje več sivih postav se steguje in grabi za živim klobčičem po steptanem snegu. Pruski škornji brcajo v gmoto na tleh. Miro ne čuti udarcev. V smrtnem boju poje v njem pesem hudournika, ki se pretaka po ozki, skalnati strugi pri bunkerju ... Sv. Lovrenc na Pohorju! Zopet se šopirijo v njem Svabi. Na vseh prehodih stoje v naglici zbiti bunkerji. Iz vseh odprtin mole cevi mitraljezov. Vsepovsod so postavljene močne 7« 99 švabske straže. Sv. Lovrenc je videti kakor veliko taborišče. V njem se Švabi ne počutijo dobro. Okoli in okoli jib obdajajo mogočni gozdovi... Gozdovi imajo velike oči in tanek sluh. Gozdovi vidijo vse. Vsak najmanjši šum ujamejo. Izza bunkerjev ni varno hoditi. Iz gozdov se reži smrt, redki streli padajo, toda so dobro merjeni. Švabske hajke grabijo v prazno. Toda mimo Senjorjevega doma, Ribniškega jezera in proti pogorišču Doma na Pesku se nenehno sprehajajo partizanske enote. Kurirji so stalno na poti. Partizanski obveščevalci se vrte okoli Lovrenca. Vse kmetije so jih polne, toda zajeti jih ni mogoče. Izginejo, kakor bi se vdrli v zemljo. Vsak dan hodijo iz Lovrenca močne patrulje na lov na vse strani. Vračajo se poparjene, z mrtvimi in ranjenimi v svoji sredi. Boj je neenak in nemogoč. Vsak grm, vsaka smreka je lahko sovražnik. Ko se najmanj nadejajo, zarjove mitraljez izza bukovega štora' ali mladovnega koša. Ko se frici razvijejo v strelce, gozd umolkne. Vse je tiho in mirno. Po ves dan se pode Švabi preko globač in sotesk, brez uspeha. Ko se vračajo izmučeni proti postojanki, se zakade partizani nekaj sto metrov pred bunkerji proti njim. Vse noči grmi okoli Lovrenca. Frici so neprenehoma v strogi pripravljenosti. Vsak dan pričakujejo partizanskega napada. Bataljon, ki je hajkal med Ožbaltom in Lovrencem, se vrača v postojanko. Med Švabi se vleče kot senca vklenjen visok, širokopleč partizan. Gologlav je, z razmršenimi kostanjevimi lasmi se poigrava veter. Raztrgana obleka, zatekla spodnja ustnica in krvave podplutbe po obrazu pričajo o borbi. »Komandant, partizanski komandant!« za-vrši med vermani, ki stražijo v bunkerju in zvedavo ogledujejo ujetega partizana. Zdi se jim kakor prikazen z drugega sveta. Da, z drugega, svobodnega sveta! Miro se zave. Ne skelijo ga več ustnice, ne bole ga bunke in brce. Zravna se, glava, ki se mu je dotlej povešala na prsi, se vzdigne. Oči kovinsko zažare, besno in pomilovalno gledajo rjave vermane. Skozi Lovrenc ženo vklenjenega, toda svobodnega človeka. Vse oči so obrnjene v partizana Mira. Kakor osje gnezdo čepi Lovrenc med gozdovi. Zvečer ga zakrije mrak, luči so motno zastrte, trg je kakor izumrl. Le močne švab- ske patrulje se premikajo vso noč po cestah od bunkerja do bunkerja. Njihovi pruski škor-nji mendrajo slovensko pohorsko zemljo. V noč odmevajo njihovi rezki vzkliki: »Halt! Parole!« Marburg — slovenski Maribor! Ljudje hodijo po ulicah tiho in nemo. Slovenske besede ne slišiš. Le švabsko žlobudranje odmeva po zapuščenih ulicah. V frančiškanskem samostanu ima svoj sedež gestapo. Kogar odpeljejo v to rdečerjavo hišo, je izgubljen. Že pri vratih se ti reži smrt v obraz. Po vseh sobah in kleteh je navzoča. Ne vidiš je, samo čutiš jo. Partizan Miro jo tudi vidi... »Marsch vorwarts!« ga sune stražar pod rebra in ga potisne v sobo. Za pisalno mizo sedi možak srednjih let, tanke brčice mu štrle pod nosom. Lasje so namaziljeni z brilantino. Vonj parfuma in dišečega mila udari Miru v nos. Spomni se vonja mladovnih smrek, borove smole, ki se v pomladnih dneh cedi iz lubja, zadiše mu majhni rdečkasti cvetovi macesnov pod Ar-hom. Vsa soba je polna duha iz pohorskih gozdov... Ves omamljen obstane Miro sredi sobe. »Komm her,« zasliši glas iz oddaljenega kota sobe. Drobne, sive, mrzle oči se zapičijo v postavo partizana Mira. Mesnate, manikirane roke bobnajo po mizi. »Kdo si? Kako se pišeš?« »Partizan Miro.« »Aha, bandit Miro,« zarezgeče sedeča postava. Vprašanje se vrsti za vprašanjem, rezko, poveljujoče, kakor zna rezko vpraševati in poveljevati vsak švabski podoficir. Miro ne odgovarja. »Govori! G-o-v-o-r-i! C-e n-e!« Mesnata roka neha bobnati po mizi in prime tulec za pasom, v katerem tiči samokres. Miro stoji, nemo gleda po sobi in skozi okno. Tam preko Drave na zasneženem Pohorju je svoboda, tam je življenje! Na ušesa pa mu rezko udarja: »G-o-v-o-r-i! G-o-v-o-r-i!« Toda Miro molči... »Kje so partizani? Kje so njihovi bunkerji? Povej, pa boš prost. Takoj boš šel domov. G-o-v-o-r-i... G-o-v-o-r-i!« Življenje ... prostost... dom! Za tistega, za katerim se zapro vrata ge-stapovskih zaporov, ni več doma, ni več prostosti, ni več življenja ... Odgovora ni... Čujejo se votli udarci, topotanje škornjev, padec nečesa težkega, ogromnega. Sikanje in sopihanje ljudi v sobi narašča, udarec prehiteva udarec. Naposled se vrata odpro: »Za danes dovolj, jutri nadaljujemo!« se oglasi iz notranjosti sobe. Strumno udari peta ob peto, kakor v zboru zadoni: »Heil Hitler!« »Heil Hitler!« pozdravi strumno stražar, ko neso po hodniku na pol mrtvega partizana Mira v samico v kleti... Na vlažni, plesnivi zemlji v obokani, temni samici leži partizan Miro. Težko, globoko, počasno dihanje napolnjuje prostor. Kadar se zbito telo zgane, se zasliši ječeč vzdih. Miro je na pol nezavesten, toda misli mu delujejo ves čas. Ta... ta-ta-ta... ta... ta... ta ... ta .,, ta... mu doni po ušesih tipka radijske postaje, ki je skrita nekje v rebreh Pohorja. Miro vidi partizana Milana, kako tolče po tipki radijskega aparata. Titovka mu je zlezla na čelo. Ta... ta... ta... ta... ta... ta.., gre skozi ozračje. Vidi partizanskega šifrerja, kako piše številke. Po pet in pet jih je v eni skupini. Vsa pola papirja jih je že polna. Vidi, kako se številke počasi spreminjajo v črke, v besede in stavke. Vidi komandanta in njegovega pomočnika, kako sedita sključena za vegasto, okorno zbito mizo, sprejemata poročila in pišeta, pišeta... Pa kurirja Zvoneta in Ivana, kako vohata po dolini. Na javkah sprejemata papirčke, ki jih prinašata komandantu. Gleda Andreja na visoki, košati smreki, kako pregleduje z daljnogledom vse pobočje in cesto, ki teče po dolini. Gleda kuharja Jako, kako se modro drži, ko meša močnik v velikem pločevinastem loncu. Gleda vse druge tovariše, kako se stiskajo okoli drobnega, majhnega ognja, ki blagodejno ogreva zasneženi bunker. »Ta... ta... ta... ta... ta... ta...« poje Milanova tipka čedalje glasneje po temni samici. Miro razločno sliši. Vsa samica je že polna tega zvoka. »P-a-z-i! M-i-l-a-n o-d-d-a-j-a...!« Številke se nizajo v vrste, po pet in pet. Iz številk rastejo črke. Vsa samica jih je polna... Crke ožive... Črke kličejo: »M-I-R-O!... M-I-R-O! M-I-R-O!« Vzkliki zamrejo v temini samice. Partizan Miro izgubi zavest... Sonce se je že drugič skrilo za Pohorjem, odkar leži v samici pretepeno, zbito telo partizana Mira. Neenakomerno hropenje spremljajo hripavi, dolgi vzdihi: »A-a-a-a-h... O-o-o-o-j!« in počasi zamrejo. Čez čas se zaslišijo nerazumljive besede, ki se čedalje gosteje ponavljajo, dokler končno ne dobe prave, razločne oblike: »V-o-d-e! V-o-o-d-d-e... V-O-D-E ...« se glasi komaj slišno, boleče iz kota. Zatekli, ožgani jezik se komaj premika po osušeni ustni duplini. Razpokane, zbite ustnice zlogujejo: »V-O-D-E!« Miro sliši klokotanje hudournika pri bunkerju, posluša komaj slišno kapljanje studenca, ki teče v majhno korito. Gladovni studenec ima najmrzlejšo vodo na Pohorju. Le s to vodo se lahko pogasi velika žeja. Mira trese mrzlica, kuha ga vročina. Miru se blede... ... Širokopleča postava se zgane, se pre-tegne in vstane. Roke zakrilijo po zraku. Noge, obute v težke, okovane planinske škornje, zakoračijo po samici. Velikanska postava zamahne s pestmi — zidovje zapora se ruši, pada na vse strani. Mirova postava pa rase, mogočno rase pod jasno, zvezdnato nebo... Partizanove roke sežejo preko temnosive, deroče Drave, preko vinogradov nad Pekrami v strmine pod Bolfenkom in preko frat in globač. Tam gori nekje spe njegovi fantje mirno, globoko spanje po napornih kurirskih poteh. Velikanske roke sežejo na vzhodni rob Pohorja. Tipljejo... iščejo... Mimo vasice Reke iščejo naprej ob cesti, ki drži od Arha proti Mariboru. Pritipljejo se do vasice v dolini. V hišici na koncu vasi še brli drobna luč. Okna so zastrta. V kotu sobe spi na otroški posteljici majhen deček. Nemirno se premetava pod odejo. Na stolu ob postelji sedi vsa žalostna njegova mati. Debele solze ji polže po bledem licu. Velikanska roka potrka na zastrto okno ... Cin, cin... cin, cin, cin... cin... Mati se ozre plašno proti oknu. Deček se zbudi in zajoče. Mati ga poboža po razmršenih laseh: »Zaspi, Miro, zaspi!« »Mama, mama, kje je ata?« Trikrat po trideset dni je minilo, odkar trpi partizan Miro za zamreženimi okni ge-stapovskih zaporov v Mariboru. Gestapovci ne vedo o njem ničesar. Pohorske skrivnosti so skrite v granitnem srcu. Iz gestapovske samice globoko v kleti so ga premestili v veliko celico, kjer deli usodo z devetindvajsetimi tovariši talci, ki čakajo, kdaj bodo rešeni trpljenja. Nihče se ne zmeni zanje, prepuščeni so sami sebi. O tej celici in o ljudeh v njej se ne govori. V gestapovski kartoteki, ki jo vodijo s prusko natančnostjo, je trideset imen zaznamovanih s posebnim znamenjem. To je celica smrti. Majhno, zamreženo okno gleda proti jugu, proti Pohorju. Bledi, shujšani obrazi, s katerih željno žarijo globoke oči, so ves čas obrnjeni proti zamreženemu oknu. Samo košček neba z obronki zasneženega Pohorja se beli skozi železno mrežo. V zgornjem oglu okna se vidi med lesovjem v strmini na majhni jasi Bolfenk. Tja gor se ves dan upira Mirov pogled. Gori je svoboda, gori so njegovi fantje. Rad bi jim povedal: »Fantje moji, bodite mirni!« Vigred steguje zelene, cvetoče roke po dolini. Marelice se obešajo po zidovih, njihovi snežnobeli cveti se odpirajo v soncu. Breskve so komaj pognale prvo brstje in že se napenjajo njihovi cvetovi rdeče nadahnjeno kakor drobne kaplje strjene krvi. Trate pod Pohorjem zelene. Vinogradi v Pekrah silijo visoko v pobočje in rjavijo. Kopači preobračajo z rovnicami in motikami težko laporno zemljo. Poleglo kolje postavljajo v ravne vrste. Režejo žlahtno trto, ki se solzi na rezih. V bukovju pod Bolfenkom se oglaša kukavica. Po vrtovih se objestno spreletavajo vrabci in ščinkavci. Ob živih mejah drobi kos pomladno pesem. Zapori in vse mesto ob Dravi je mrtvo kljub pomladnemu soncu in prvemu cvetju. Ljudje se vlačijo po ulicah kot megla in beže iz mesta. Še vsemogočni gestapovci se plašno ozirajo na vse strani. Povsod vidijo same strahove. Na severovzhodu žari nebo, kakor bi daleč za Slovenskimi goricami vstajala jutranja zarja... V temnih nočeh se vlečejo po nebu žareči bliski, spremlja jih močno oddaljeno grmenje, kakor bi se pripravljalo k nevihti. Še nekaj dni in svoboda se bo razlila kakor sonce preko opustošene dežele... Da, še nekaj dni...! Triindvajseti marec leta 1945! V zgodnjem jutru drvita dva tovorna avtomobila, prekrita s temnosivimi šotorskimi krili, proti zaporom. Zavijeta skozi velika vrata na dvorišče in se hrupno ustavita. Iz avtomobilov poskačejo stražarji. Mudi se jim. Vrata zaškripljejo, zapahi popuste. Drugega za drugim kličejo fante, zaznamovane s posebnim znamenjem v kartoteki. Po dva in dva vklenejo in jih na-lože na tovorna avtomobila. Tudi partizan Miro je med njimi. Avtomobila zasopeta in se zapodita preko dvorišča na mračne ulice razbitega mesta. Zavijeta preko dravskega mostu in se zadrevita po asfaltirani cesti mimo Tezna, Radvanja in Hoč. »Kam nas peljejo?« vprašujejo motne oči v vdrtih, bledih obrazih. Vklenjeni fantje ne smejo govoriti. V avtomobilih je mračno. Miro pozna dobro to pot in vasice ob njej. Rače! Avtomobili drve naprej. V zraku se pojavijo mali partizanski lovci, kakor jastrebi se spreletavajo nad progo in cesto. Njihovi mitraljezi in bombe sekajo po vlakih in avtomobilih pod seboj. Polskava! Avtomobili se sunkoma ustavijo ob robu majhnega gozda. Stražniki poskačejo na cesto in se pretegujejo, v notranjosti šo-torskih kril pa se zasliši glas: »Fantje, glave pokonci! Tako, kakor bomo mi danes umrli, umirajo križem po naši zemlji naši tovariši!« Za trenutek nastane tišina, nato pa se zasliši zamolkel udarec, prerivanje in cepetanje. Avtomobila obkolijo stražarji z napetimi brzostrelkami. Žalosten sprevod se pomika v rosnem pomladanskem jutru s ceste proti obraslemu hribčku. Le majhen pas travnika loči cesto in gozdiček. Preko njega se vije kolovoz in se izgublja v jelšah na obronku. Ljudje tod okoli imenujejo gozdiček Gaj. Gaju je namenjen danes obisk na smrt obsojenih partizanov in gestapovcev. Pred sprevodom korakajo trije stražarji z napetimi brzostrelkami Za njimi stopajo po dva in dva vklenjeni partizani. Okoli njih se gnete obroč stražarjev. Globoko v gozdu na kolovozu se ustavijo. Dvojica za dvojico vklenjenih talcev izginja s stražarji v gošči. Koraki zamirajo. Gaj sprejema svoje prve žrtve. V kratkih presledkih odmevajo v zgodnjem jutru streli brzostrelk in samokresov. Kri teče v temnih curkih. Tudi Miro pade s prestreljenim tilnikom. Mogočna postava se hropeče zvija. Oči so široko odprte, srepeči pogled srši v ubijalce. Desna roka mu je v lisici vsa zvita. Leva se mu dviga, kakor bi hotela požugati. Potem se telo sprosti in umiri. Le široko odprte oči mrtvo bolšče v vrhove smrek, ki jih pozibava jutranji veter. Fran Roš trn, Megle jutranje, nizke, temnosive z zemlje so pile februarski sneg, že kopne lise so odprle njive in bela teža je drsela s smrek, ko v medli dan nenadno zabobnel je skrivnostnih kamionov hrupni bes. Za vozom voz, zakrit in črn, drvel je, prepoln polgole množice teles. Kjer s cesto in potokom se soteska . med hribe širi, je sprevod obstal, okrog ga stražila je soldateska, postavljena vrh gozdnatih višav. Fašisti z brzostrelkami pognali so s kamionov se na cestna tla in na povelja mrke te drhali v vozeh se je zganila gmota vsa. Na hrbtih žica vezala jetnikom roke je in po dva družila v par. V očeh je vzplameneval mučenikom, gorel jim z lic je bledi, ostri žar. Na cestni tlak so se na krik biričev valili družno, padali z vozil in motali se iz verig, klobčičev: tu bil je cilj, usodno temni cilj. »V imenu rajha!« sodba je velela, ki jim prebrana je bila na glas. Tako zdaj kazen ljudstvo bo zadela, ki tujcu ni pokorno na ukaz. Za enega jih mora sto umreti na kraju, kjer je izkrvavel tiran! Sto talcev mora mrtvih obviseti, da en ubit fašist bo maščevan! Za zver, ki našo ljudsko kri je pila po naši lepi zemlji — sto življenj! Pravico tako je skovala sila, ki ji pregnusen ni zločin noben. Od vsepovsod štrlijo mitraljezi grozeče na jetnikov bednih sto, ki ob nemočni bolečini, v jezi v minute svoje bližnje, zadnje zro. Zvene v bližini krampi in lopate, jetniki drugi jih molče vihte, tam kopljejo ob cesti sredi trate tovarišem široki jami dve. In veje stari jablani vzdrhtijo, ko v njih zastane prvim štirim dih. Tam v zankah z lici nemimi visijo. Ptič preleti sotesko, črn in tih. »Banditi, k jablanam naprej, hitreje!« Iz vrste stari zre Ivan Skale. Zdaj sin njegov omahnil bo pod veje in ga roke zgrabile bodo zle. Obema se še srečata pogleda. Usoda kruta ti je, mili sin, oči so ti temne in lica bleda! In oče gleda naj njegov pogin, še preden sam sledi mu. Bolečina očetu reže kakor nož srce. Ozre se kvišku: Tam v meglah planina v nebo svobodno svoje pne vrhč. IOVO 12.II.1945, Ivan Skale se skloni pod bolestjo, ki mu razbija um, slepi oči, a že spet dvigne z vročo se zavestjo, poslednje sile srd mu zjekleni. »Morilcem smrt!« skozi zobe izdavi, odtrga se, iz vrste plane v beg. Korakov dvajset — pa bo tam v goščavi ali pa mrtev naj se zruši v breg! Ta hip se mitraljez vanj zahohoče in vrže v prsi besen mu rafal. Na jasi klecne in srce, še vroče, s krvjo tali belino snežnih tal. Na vejah jablan tiho tam visijo nesrečni talci — eden manj ko sto in usta tudi stotemu molčijo, ki dotrpel je bolečino vso. Tovariši so jami izkopali za mrtve, ki jih snemajo z dreves, in na povelje rabeljske drhali jim oblačila jemljejo s teles. In zaječe razsrjeni gozdovi, vihar s Konjiške gore v njih šumi. Priklanjajo se smreke nad grobovi, junakov mučenikov sto v njih spi. Ko spet zemljo zapadejo snegovi, na vsakem grobu hrastov križ stoji, objemajo trobarvni ga trakovi, napis mu o junakih govori. Ustavljajo se tukaj partizani, ko gonijo sovražnika z gora. Mrtvi vedo, da bodo maščevani, in jim srce potihoma igra. Vsak dan tu zemlja topla se razcveta v zelenju novem, v žaru prvih rož, ki roka žuljava žene, dekleta polaga jih na grob stotine mož. Blešče se v soncu pohorski vrhovi, vihar pomladni je razgnal megle. Bude se iz dremavice gozdovi, v drevesih rosno popje se napne. A veje tam, ki žrtve so nosile, odžagane leže na travnih tleh. Nikdar ne bodo živim več rodile sadu, ki jesti ga bilo bi greh. Zašije maj svobode in vstajenja, svetlobe prst dotakne se grobov, iz njih sokovi skritega življenja prelivajo se v cvet, mogočen, nov. Frankolovo, kraj bridkega spomina, ob tebi solza naj se še iskri, naj sveta nam ostane veličina junakov, ki za nas so v smrt odšli! Svobodni veter čez grobove veje in kakor tiha pesem boža jih, pod rušo zakopana srca greje — to domovine je ljubeči dih. V nesmrtni slavi naši mučeniki naprej živeli bodo večne dni. Njim naša dela bodo spomeniki naj z njimi domovina jih slavi! Oj, mladost... Rad postojim ob oknu. Gledam otročičke, ki koracljajo z mamicami. Ti drobljančki vse vidijo: cvetlico v travi; seveda morajo do nje, da si jo utrgajo. Sibice si zaželijo in jim jo mamica odlomi iz grma. Sneg, če ga je kaj, zajamejo kar z rokavičko in si ga nesejo v usta. Kuža srečajo. Morajo ga pobožati. — Pa so tudi že večji, ki gredo s torbicami iz šole. Lepa povezanost se hipoma sprevrže v pretep. Namesto solza so le rdeča lica in smeh. — Pogled nanje mi prizna: Srečni so! Kako srečni in najsrečnejši zato, ker se tega ne zavedajo! Ko bi jim kdo odgrnil zaveso njihove prihodnosti, bi od strahu strepetali. Naj le ostane zagrnjena, dokler jih tok življenja brez usmiljenja ne pahne prednjo. Toda brez vzgoje, to se pravi brez vsakega kažipota, ne smejo v življenje. Ta kažipot pa ne sme biti večna pesem o boljšem in lepšem življenju, ki jo danes že vrabci na strehi čivkajo. Drugačna mora biti zanje. Kdo naj vzgoji otroka? Šola? Družina? — Obe. — Toda prečudna so pota življenja. Iz gnezda zglednih staršev izleti včasih paglavec, ki se razraste v nepridiprava, da je staršem samo v bolečino. Iz zanikrne družine pa dozori sin, hči za zgled občestvenega bitja. Zakaj tako? Ne vemo, le to je znano, da je tako. In vsesplošna skušnja uči, da je vzgojiteljem potrebna največja modrost v tistih letih, ko mladost začne zoreti. Stari vzgojitelji so trdili: Ko fant ne mara več nositi na kolenih zakrpanih hlač, ker ga je sram, ko deklica zaželi podaljšano krilo — to so znamenja zoritve. Ta dva sta takrat prepričana, da vse bolje in več vesta kot oče in mati. In v šoli izsledijo vsako dlačico nepopolnosti pri učiteljih. Ovedo se prvih poganjkov samostojnega uma, začutijo v sebi svobodo volje, zato vse vedo, zato jim je vsaka brzda odveč. Naglo se zaletijo sem, prav tako naglo se obrnejo drugam, saj so naj-modrejši in svobodni. Zato ima uporni fant za očetovo svarilo vedno pripravljen odgovor in ugovor: To je po starem, sedaj je vse drugače. Doraščajoče dekle je prepričano, da mati nič ne ve in da ima sama vse prav. In kljub vsemu je posebno treba take vzgajati. To zadene samo zrela modrost in velika ljubezen. Ali naj povem dva primera? Saj sam nisem bil ne za trohico drugačen. F. S. Finžgar Ko sem že ves osivel oddihal od dela v svoji bajtici na planini, me je obiskovalo mnogo mladine. Študentje. Ko smo se nekoč — pet jih je bilo — že namaličali in se marsikaj pomenili, so hoteli oditi po isti poti nazaj v dolino. »Nikar po isti poti,« sem jim svetoval. »Ze znana pot je dolgočasna. Bodite vsaj nekoliko stezosledci. Take nezaznamovane poti, ki ste jo sami našli, ne boste nikoli pozabili. Vsak štor, skalo, staro bukev, vse si boste zapomnili. Seveda morate imeti oči s seboj. Tisti gorohodci, ki brez misli drve po rdeče zaznamovanih potih, ne bodo nikoli pravi planinci.« »Nobene druge ne poznamo,« so se izgovarjali. »Zato vas pospremim nekaj poti in vam potem pokažem le smer, stezo v dolino boste morali sami najti. Ali velja?« »Pojdimo!« so veselo pritrdili in si oprtali šolske nahrbtnike. Po lepem kolovozu smo jo mahnili proti vzhodu. Prišli smo do stare, v dve debeli ro-govili razrasle bukve. V rogovilasti debli se je zagozdila velika skala, ki je bila nekoč prigrmela z gore. Navihana misel se mi posveti. »Poglejte, fantje, kakšno napotje je ta skala. Zaradi nje moramo delati ovinek mi in živina. Šest nas je. Zgrabimo jo vsi hkrati in jo odvalimo!« Vrgel sem palico proč, zgrabil skalo in jih povabil: »Ho-ruk!« Vseh pet je poprijelo, da je bila kar gneča rok okrog skale. »Ho-o-ruk!« Fantje so za mano ponovili: »Hoo-ruk!« Tedaj sem naglo popustil in se jim začel smejati. Fantje so odstopili in me gledali. Še sem se jim smejal, celo z rokami sem zaploskal in segel po svoji palici. Tedaj so se zasmejali tudi fantje. »Komu se smejete? Meni? Ne! Le svoji nepreudarnosti. Klasični študentje ste.in poznate rek: Quidquid agis, prudenter agas — česar se lotiš, se loti pametno! Ko bi se mi bili smejali tedaj, ko sem vas povabil, da prevalimo to silno težo, bi bili modro naredili. Saj vendar vidite, da ni tako močne člove- kove roke, ki bi jo ganila. Edino dinamit bi ji bil kos. Vi ste se pa brez premisleka ujeli na mojo potegavščino. Pomnite! Nikoli tjavdan!« Sram jih je bilo. Tiho smo odšli dalje. Konec kolovoza, kjer je bila jasa in lep razgled na Julijce, smo sedli. S pogledom sem jih vodil od Jelovice čez Črno prst, Kodico in Vogel na Triglav. Prepričal sem se, da fantje razen Triglava niso poznali nobene gore. Svetoval sem jim, naj le še pridejo, toda s seboj naj vzamejo zemljevid in z njim v roki z očmi prehodijo vse lepote Julijcev, ki je nanje prelep razgled s Stola. Ko sem jim pokazal smer, po kateri pridejo na stezo proti dolini Završnice, si je za mojim hrbtom nekdo prižgal cigareto. Naredil sem se, ko da ga ne vidim. Rekel sem jim: »Za slovo vam povem še, kako je oče mene vzgajal. Naša kajža je imela v strminah proti Be-gunjščici ozek jezik sveta: nekaj košenine in nekoliko gozda. Bilo mi je kakih osem let, ko sva šla z očetom tja. Pomladi je bilo. Oče je napravljal drva. Mrzlo je bilo. Na sedelce v strmi košenini sem nanosil suhljadi in očeta poprosil za žveplenko, da bi si zakuril. Dobil sem jo in podnetel kupček suhljadi. Ko je dobro zagorelo, je potegnil veter. Nad sedelč-kom je bila suha, od snega povaljana dolga trava. V hipu se je seženj od mojega ognja že pokadilo v trav1!. Vnela se je. Veter je zanesel vanjo iskro. Oče je bil v skoku pri meni; z bukovo vejo je teptal vneto vlasnjo. Veter je vlekel huje in huje. Komaj je oče udušil prvo vneto travo, se je že posvetilo više. Vsaka iskra, ki jo je veter dvignil iz ognja, je zažgala. Ogenj po travi je preskakoval vedno više in više. Tudi jaz sem pograbil oklešček in pomagal gasiti. Trdo delo sva imela, preden sva sproti vse pogasila. Oče je potem stopil k mojemu kresu, s škornji poteptal ogenj in rekel: ,Vedel sem, kaj bo s tvojim ognjem, zato sem dobro pazil. Sedaj imaš nauk: Nikoli ne kuri v gozdu, če nisi na prazni planji! Vetru nisi gospodar. Ko bi me ne bilo, bi se bil vnel ves rob in še gozd. Naš in sosedov. Kakšna škoda! Od ognja se v gozdu tudi nikoli ne poslovi, če ga dodobra prej ne ugasiš!'« Pred slovesom sem še dodal: »Veliko gozdnih požarov je kriva tudi cigareta. Če boste kdaj kadili, poteptajte ogorek cigarete. Ne odvrzite ga v listje ali v travo!« Odšli so. »Srečno pot, fantje! Če pridete drugič, pridite z zemljevidom! In pazite, da pojdete le po stezi! Kmečki človek ljubi zemljo in ga srce boli, kakor boli tudi travico, če jo kdo surovo tepta!« Stekli so na rovte. Šli so v gosjem redu. Nihče ni krenil na celo v lepo nepokošeno travo. Ančka Salmič Bratu čez morje Brat, ali ti res ni v srcu nikdar kot ptiču, ko čuti, da rodni mu gaj je ozelenel? Ne veš, da je rožni grm pod dekletovim* oknom škrlatno zardel? Na žametnih cvetih v jutrih se rosa iskri, v sončnih se žarkih svetlika, ko sami rubini. Kaj ne povasujejo nikdar pri tebi ti mehki, domači spomini? V večerih poletnih, v čaru opojnih noči za hišo na travniku trava za košnjo zori, pod streho nekje pa ti žalostno kosa rjavi. Prisluhneš kdaj vetru, ki mimo iz dalje vesla, kaj nisi še nikdar ga vprašal, kako je doma? Prisluhni in slišal boš klic, ves ljubeč in skrbeč, ko kliče te izmučena mati, vsa trudna v nočeh, in zemlja, da bi jo orale spet mlade moči, in deklica zvesta še nagelj in rožmarin zate goji. Leopold Stanek Obmurski zemlji Žemljica moja draga domača, polna si vrelcev, kruha in vina, radostna sprejmeš svojega sina, kadar v naročje k tebi se vrača. Polna krepčila tvoja so nedra, ustom in srcu nudiš zdravila, vrč si pijače mi poln natočila, duša v zanosu vriska mi vedra. Ko pa odhajam daleč od doma, slatina bistra, kaplja žlahtnine vsepovsod drami nate spomine — misel mi slednja k tebi poroma. Kakor iz tvoje tajne globine vedno mi vrejo viri napoja — ravno tako ljubezen ti moja nikdar ne sahne, nikoli ne mine! Moričev Mitko Gema Hafner Mitko stanuje v vegasti hišici rumeno-rdeče popleskanih tankih sten, kot bi bile iz lepenke. Obdaja jo visok, majav plot, deske so že skoraj preperele, pri tleh jih obrašča mah. V kotu tesnega dvorišča stoji velik, gr-čav kostanj in Mitku se dozdeva, da njihov dom straži star, prijazen človek. V pozni jeseni in pozimi so gole veje podobne mišičastim, kvišku molečim rokam, spomladi so njegovi cvetovi kakor piramidasti lestenčki, polni belorožnatih svečk. Ko oru-meni, je podoben veliki, goreči plamenici; Mitko rad šari po odpadlem listju, pod nogami mu šumi kakor v gozdu. Pred leti so se Moričevi naselili v Tuzli; Nemci so . jih pregnali iz Maribora. Nekaj tednov so bili v taborišču v Slavonski Požegi. Ko bi širne ledine, kjer so v dolgih vzporednih vrstah stale na pol porušene lesenjače in betonske barake, ne obdajala visoka, bodeča žica z lesenimi stolpi, kjer so stražili ustaši nasajenih bajonetov, bi taborišče po videzu spominjalo na nekakšno cigansko naselje. Po dvoriščih se je sušilo pisano perilo, otroci so gnali svoj direndaj, kobacali in ve-kali med culami, vrečami in kovčki, po skrivnih kotičkih v senci barak so si pregnanci kuhali na zasilnih »ognjiščih«. Kurili so s papirjem, z najrazličnejšimi odpadki in z na-gnito slamo, ki so jo drug drugemu izmikali izpod ležišč. Privoščili so si kak priboljšek: peščico riža, lonček testenin ali nekaj palačink. Borne zaloge, ki so jih na srečo vzeli od doma, so pohajale. Od lakote jih bo kmalu konec! Za »obed« — zajemalko enolončnice, smrdljive vodene juhe, v kateri plava nekaj zrnc ješprenja, list kolerabe, pelt, šest kockic korenjčka in kos neužitnega, večkrat plesni-vega kruha iz »fižolove« moke, zvečer skodelico črne, grenke, ješprenove kave, ki so ji hudomušneži rekli »zamorski znoj«. Mitkova mama je dolga leta trpela zaradi rane na želodcu in v taborišču se ji je spet odprla. Kar je zaužila, je izbruhala. Svojcem je to prikrivala, da bi jih preveč ne vznemirjala. Morda bo v nekaj dneh bolje! Poslabšalo se ji je zaradi razburjenja in žalosti! Bolj in bolj je bledela in hujšala, rjavo-zelenkaste oči so se ji večale, modrikasti kolobarji okrog njih so temneli. Dolgo ni mogla tajiti, da z njo ni vse v redu. Njena tašča, stara Pierina, je vztrajno zahajala v taboriščno pisarno in odločno zahtevala, da jo prepeljejo v bolnišnico. Pa so imeli gluha ušesa! Vrag vzemi njeno Lucijo. Prava reč, eden manj! Pierine še ne poznajo! Pa naj jo zmerjajo, da je trmasta kakor star istrski osel! Je pač njegova »rojakinja«, se je šalila stara, ki je bila doma iz okolice Pulja. Še kar dobro je skrivala svoja leta, nihče bi ji ne bil prisodil »šestega križa«. Širokega, zagorelega obraza je bila, malce štrleče, oglate brade, globoko razbrazdanega, nizkega čela in svetlih oči, kakor bi ji pod sršečimi, gostimi obrvmi ob-viseli kaplji morske vode. Ni se dala ugnati. Pa naj jo mečejo pri vratih, vrnila se bo skozi okno! Končno jih je le pregovorila. Mitko je rad posedal na kupu preperelih desk pri južnem vhodu in solznih oči iskal v daljavi veliko, belo, kockasto poslopje — baje je bolnišnica moderna stavba z ravno streho. Tožilo se mu je po materi. Pred njim se je med polji vila dolga, zve-rižena, večkrat pretrgana vrsta belih hišic in hiš, obdana z vencem prisojnih gričev, obraslih z vinogradi. Tu in tam so se pod košatimi krošnjami orehov belili hrami ali gosposki latnikovci, z leseno verando in prostorno senčnico. Pokrajina ga je spominjala na Slovenijo. S svojega opazovališča se je razgledoval po južnem delu taborišča, kjer so prebivali pravoslavni in Židje, strogo ločeni od Slovencev in tudi med seboj. Prvi so bili pretežno kmečki ljudje iz okoliških vasi, moški tršati, zagoreli, brkati; nekateri še poleti v kučmi, v ozkih, suknenih, temnih hlačah, v platnenih srajcah zvončastih rokavov, obuti v opanke privihanih konic, podobnih kljunu. Ženske ostro rezanih obrazov, postavne in kljub pomanjkanju še kar krepke ali pa so se take zdele v širokih, nabranih črnih krilih in prav takih, rdeče obrobljenih brezrokavnikih. Visoka bodeča žica. jih je ločila od Zidov, ki so bili prignani od vseh vetrov Hrvaške. Na sicer obnošenih meščanskih oblekah, ki so ohranile še kar spodoben videz, so se jim svetlikali štirioglati kosi rumene tkanine, v katero je bila vtisnjena črna, šesterokraka zvezda in velika črka »Z«. To znamenje so nosili le moški na levi strani, zadaj na lopatici, spredaj na ključnici. Suhljate ženske drobnih obrazov in temnih žimastih las so kakor izgubljene postopale po dvoriščih, njihov korak je bil v Solnih i visokimi, a že zvrnjenimi petami na kota-njastih tleh negotov in Mitku se je zdelo, da bi jih lahko vsak piš podrl. Dober teden potem, ko so Lucijo prepeljali v bolnišnico, so ustaši taborišče Slovencev razpustili. Pregnanci so se razkropili po vseh krajih tako imenovane »Nezavisne države Hrvatske«; Moričevi v Tuzlo, kjer je Mitkov oče, mehanik, dobil delo v pol ure oddaljenem rudniku Kreka. V rumenordeči hišici, v tihi uličici na vznožju griča, zasajenega s slivami, so se za silo nastanili. Bodo že kako pretolkli vojna leta, samo da bi se Lucija čimprej vrnila. Od nje pa ni bilo glasu, niti na pisma jim ni odgovarjala. Rugero se je odločil, da se popelje v Slavonsko Požego, čeprav je zelo daleč, zveze pa slabe in potovanje zaradi pogostih napadov tvegano (od marsikaterega vlaka je ostal le kup razbitin). Pa tudi na kotaru ni rad moledoval za propustnico, a brez nje ni smel narediti koraka iz mesta. Dan pred njegovim odhodom je uprava bolnišnice sporočila, da Lucija operacije ni preživela. Rugero je bil odslej še bolj molčeč in nono je skrbelo. Ko bi se mogel izjokati kakor ona! Mitko spočetka od žalosti ni ne jedel ne spal, iger in tovarišev mu ni bilo več mar! Pierina je po cestah prestrezala njegove vrstnike in jih vodila s seboj, da bi zabavali njenega vnuka. Dajala jim je sladkarij in temu ali onemu potlačila v žep pest drobiža, če se mu je posrečilo zvabiti fantiča v svojo druščino. Mitko je odsoten pohajal z njimi in, če so se igrali na griču, v bližini muslimanskega pokopališča, posejanega z vegastimi spomeniki, podobnimi mejnikom, je stekel tja, sedel na zaraslo gomilo in bridko zajokal. Prav tako zapuščen je mamičin grob! Pokriva ga svetlo-zelena, svilnata trava, puhasti cveti divjega regrata ji nadomeščajo svečke. Zvečer mu je oče večkrat pod košatim kostanjem pripovedoval kako povest. A Rugero je sredi stavka obmolknil, bolščal v sinčka, v njegov ljubki ovalni obraz, v velike rjave oči, v katerih so se utrinjale zlate pege, v malce privihani nosek, v lepo rezane ustnice, v preklano bradico. Tesno ga je prižel k sebi in mu dihnil v goste, kostanjeve lase. »Kako si ji ves podoben!« Jeseni leta tisoč devet sto triinštiridesetega je Mitkov oče izginil. Nona spočetka vse noči ni zatisnila očesa. Ob najmanjšem šumu je vstajala iz postelje. Nič. Na streho je padel kostanj, veter je nihal škripajoča vrata v plotu. Mnogo kasneje so ji znanci povedali, da je odšel Rugero v gozd s skupino delavcev iz Kreke, ki je bila že dolgo povezana s partizani. Starki je odleglo. Da ga le niso ustaši zaprli ali pa Svabi odpeljali v Nemčijo na delo ali celo v taborišče! Ubožica je prebila precej strahu. Ustaši so jo vlačili iz urada v urad, pestili so jo in ji pretili, misleč, da bodo od nje izvedeli kaj o Rugeru. A iz njenih ust so slišali le: ne vem, ne vem, ne vem! Da bi se preživljala, je čistila pisarne, sosedovim je prala in ribala, oko-pavala in plela vrtove. Pa tudi marsikatera družina, ki je imela svojce v partizanih, se je spomnila stare Moričke. Po osvoboditvi je Pierina zaman čakala svojega sina. Znanci so se vračali, celo tisti, ki so bili v Nemčiji na delu ali v taboriščih. Starka jih je le redkokdaj obiskovala; ob tuji sreči se ji je zdelo njeno gorje neznosno. Končno je zvedela, da se je Rugero pozimi leta 1945 ponesrečil pri miniranju proge v bližini Doboja. Mitko se je pozneje nekajkrat vozil mimo tega zanemarjenega mesteca, katerega vega-ste hišice s prizidki in z lesenimi mrežami na oknih se vzpenjajo po hribu, kjer na vrhu stoluje mogočna trdnjava iz turških časOv. Okrog so kopasti holmi, obrasli z nizko, siv-kastozeleno travo in z redkim grmovjem. Tam nekje je očetov grob! Pastirčki sedajo nanj, ko si rezljajo piščali, po njem mulijo koze šope puste, kiselkaste trave. Pierina je ostala v Tuzli. Kam naj gre, sirota. Kjer ima kruhek, tam tudi domek. Od hišice ob Dravi, kjer so v Mariboru stanovali, je po bombardiranju ostalo le kup razvalin. Bila je na pol skrita med vrbami in v primeri z velikimi stavbami v soseščini majčkena kakor igračka. Nekaj lučajev od nje je bila usnjarija, na obrežju se je vedno sušilo čreslo in Mitko je dolgo verjel, kakor so ga pobalini naplahtali, da je to cimet! Imelo ga je, da bi se zvečer splazil tja in si ga natlačil polno vrečo. Noni bi ga vse življenje ne bilo več treba kupovati. Ob obrežju je molelo v vodo nič koliko desk; ribiči so stali na njih kakor oleseneli; njihovi trnki so se zrcalili v gladini, podobni velikim enojkam. Pierina tudi v Istri ni imela nikogar več. Njeni sorodniki, zaslepljenci, so po osvoboditvi prodali lično hišico s pergolo, obraslo z brajdo, in z beneškim vodnjakom na dvorišču ter odšli s trebuhom za kruhom. Morda so v Avstraliji, morda v Kanadi ali celo v Argentini; dolej se še niso oglasili. Sploh pa so se njene vezi s svojci, odkar je bila leta 1923 z Rugerom odšla v Maribor, precej zrahljale. Morička še naprej pometa in lošči pisarne in zahaja k znancem na dnino. Mitko ji po šoli pomaga in ji več ko pol opravi. Ko se zvečer vračata domov, ju ljudje, ki ob lepem vremenu posedajo na hišnih pragih, prijazno ogovarjajo. Marsikatera ženičica komaj verjame, da je Mitko tisti »mali«, ki je pred leti drobil ob Pierini. Kako se je potegnil! Vnuk vrže glavo vznak in se zvonko zasmeje; nato pogleda navzdol k noni, ki se je v zadnjih letih posušila kakor krhelj na soncu; zdi se mu tako nebogljena in drobcena, da bi jo moral zdaj on voditi za roko! Nekoč je Mitko stopil v cerkev, se naslonil na izrezljano klop iz trde hrastovine in se nepremično zastrmel predse. Veliki oltar brez cvetličnih lončkov in rož v brušenih vazah je bil kakor izropan; slike in razpelo je zastirala vijoličasta tkanina, pozlačena, ugasla večna luč je komaj opazno nihala na tankih verižicah izpod stropa. S sveč na triogelniku se je še sukljala modrikasta nit dima. Mitko je zamudil popoldanski obred velikega petka. Mladenke iz okoliških vasi, ki so doslej stale v srednji ladji, razvrščene v če-tveroredih kakor šolarčki, so se razhajale. Oblečene so bile v široka nabrana krila iz črnega klota, v belih platnenih bluzah z zvončastimi rokavi, obrobljenimi z doma narejenimi čipkami; okrog vratu so nosile nekaj nizov cenenih rdečih ali zelenih korald ali pa pisanih steklenih kroglic, velikih kakor jagode. Z belo triogelno ruto pa so si tako zavezovale glavo, da se je Mitko vselej ob pogledu nanje nasmehnil. Zeničice so še nekaj časa posedale v klopeh, rožljale z molki in šepetaje molile razprostrtih rok, podobno kakor duhovnik pri maši. Kmalu pa so druga za drugo oddrsale iz cerkve, ki je bila že temačna. Skozi barvana stekla visokih šiljastih oken je lilo še nekaj vijoličastooranžno in resedasto zeleno se lomečih žarkov. V svetišču je bilo tiho, da je kar zvenelo v ušesih^ zunaj pa so vreščali otročaji, ki so se podili po nasadih okrog »doma Armije« onstran ceste. Najbrž so zbijali žogo ali se brizgali z vodo, zajemajoč jo v prgišče iz velike kotanje, sredi katere je pršil iz cevi mavrično se bleščeč, narobe obrnjen vodni stožec. Nekaj ljudi je že klečalo ob božjem grobu v stranski ladji. Tudi Mitko je stopil tja. Božji grob so v polkrogu obdajale velike, okrasne steklene krogle s pisanimi vložki, ob straneh so v rdečih in modrih čašah vzdrhte-vali zelenkastozlati plamenčki. Oltar je prekrival bel, poškrobljen prt z umetelno izdelanim vzorčkom iz pšeničnih klasov in grozdov. Na njem se je večal kupček denarja, nekaj zmečkanih stotakov, zvitih petdesetakov, novih novcatih dvajsetakov in križem razsejani pet-, dvo- in dinarski kovanci. Mitkovi pogledi so ves čas uhajali tja. Moliti ni mogel; če bi se silil, bi molile le ustnice, ne pa srce. Trle so ga hude skrbi, v tišini in polmraku je laže nemoteno razmišljal. Nona je že dober mesec bolna; vse dni po-ležava. Noge ji zatekajo, srce odpoveduje. Če za kako uro vstane, da pobrkl ja po hiši, je bolj utrujena kot kdaj prej, ko je od zore do mraka garala. V hiši vsega primanjkuje. Niti vstajati ji ne bo več treba, saj zna fantič že sam skuhati polento in fižol. Drugega tako nimata. Pa še tega je le nekaj prgišč. Drugi se bodo za praznike mastili, Moričevi pa otepali močnik. A njej je vseeno, žal ji je Mitka... Obrne se v steno, ker ji privro solze v oči. Pičla mesečna podpora, ki jo Pierina dobiva, zadošča kvečjemu za dva tedna; na delo ne more in Mitka se znanci brž odkri-žajo s kakim izgovorom, ko se jim ponuja, da bi jim nacepil drva, nanosil vodo, poribal stopnišče in namesto njih postajal v »repih« pred trgovinami. Nekaj desetakov bi si že prislužil. Ljudje pa zdaj varčujejo z vsakim dinarjem... Pobič večkrat pohiti k popoldanskemu ali večernemu vlaku, da bi potnikom nosil prt- ljago. Marsikdaj mu njegovi vrstniki, ki so vsiljivejši, predrznejši in nesramnejši, izpulijo kovčke iz rok. Sosedov Suljo in Osman, nekaj let starejša, krepka fanta sta zadnjič zvabila Mitka v temno, samotno uličico in ga pošteno nabun-kala: zapomnil si bo »zahajati v njihov zelnik«. Noni je moral priseči, da ne pojde nikdar več na postajo za »postreščka«. Kje bi si sposodil vsaj tri stotake: za košček prekaje-nega mesa, kilogram bele moke, da nona speče »pinco«, in nekaj jajc! Kako bi starko rad razveselil! Morda je to že njena zadnja velika noč. Pri sosedi Fatrini? Zaradi njenega moža mu kar tla gore pod nogami, kadar ga nona pošlje tja, da si izposodi skodelico sladkorja, kozarček olja. Prostorna, zaradi gostih zaves polmračna soba je prekrita z rogoznico in skoraj brez pohištva. Vzdolž treh sten stoji pogrnjena s pisanimi preprogami nizka ozka klop. Na njej, naslonjen na blazino, sedi Fatrinin mož, »mu-ezin« Džafer, prekrižanih nog, v belih nogavicah iz domače volne. Bakreno zagoreli obraz mu je obrasel s srebrnkasto, trdo ščetino, lepo rezane ustnice so sočne in rdeče ter vedno na pol priprte; med njima se kakor skozi režo blešče bisernobeli zobje. Njegove zla-tastorjave oči so kakor vročične. Sedi nepremično kot kip, vleče iz dolgega čibuka ali strmi v odprto knjigo v naročju, a ne bere, saj ne obrača strani. Tudi doma ne odloži »fesa«, ovitega z belo, tanko tkanino. Mitko je spočetka mislil, da moža boli glava in da si je pvil — kakor nona, kadar jo boli glava — v jesih namočeno krpo. »Hanuma« brž ugane, kaj je Mitka prineslo, skrivaj mu namigne, naj pred možem molči. Odpelje ga v kuhinjo, kjer močno za-udarja po loju, da se fantiču vzdiguje v želodcu, in mu odmeri, česar je poprosi. Marsikdaj dosti več. Fatrina, ki ni več voščenobelega obraza (malce se je je oprijelo sonce, odkar je odložila »feredžo« in hodi razkrita), je mandelj-nastih, smehljajočih se oči in ribjih ust, oblečena v modro progasti »zar« jeklenosive barve, prijazna, še precej mlada ženica. Kadar komu kaj daje ali posojuje, stori to skrivaj, sicer bi njen mož, čudak in skopuh, godrnjal. A treh stotakov bi konec meseca gotovo ne mogla pogrešati, saj mora Džaferu za vsak dinar polagati račune! Naj Mitko zaprosi »babo« Jelo, zavaljeno, jezično sosedo? Do večera bi o tem vedela vsa ulica, prav kakor o Jurjevem, ko je za svojo »krstno slavo« prinesla Moričevim v medu kuhane pšenice, potresene z zmletimi orehovimi jedrci, krožnik »sarme« in »lep kos gnjati«. Mitko je zelo sramežljiv in občutljiv. Naj jim raje ne nosi dobrot, če se potem po vsem mestu hvali. Naj stopi h gospe Biljani, suhljati ženici, ki ima moža pijanca in kup drug drugemu do ušes segajočih otrok?! Sicer njen Mate dobro zasluži, a vsaj pol plače požene ... Večkrat Biljana konec meseca nima s čim nasititi otrok. Joče in moli, opravlja devetdnev-nice, škropi moževo srajco z blagoslovljeno vodo, mu polaga svetinjice pod blazino — zaman. Mate je žejen kot goba. Marsikdaj pricapljajo njeni otroci k Moričevim ravno opoldne in kar z očmi požirajo nono, če je pri kosilu. Raje je sama lačna, kot da bi čr-vičkom ne dala tisto malo mineštre. Krožnike pa tako poližejo, da jih sploh ni treba pomivati. Ali naj gre k tovarišici Zori, postarni mo-žači, oglatega obraza, kratko pristriženih gladkih las? Pod ravnim nosom ji poganja gost črn puh in pobalini jo med seboj imenujejo le »brkata«. Malokdaj je doma, povsod je zraven: pri AFZ, PAZ, pri »Rdečem križu«. In koder je, skoraj z njo ni moči govoriti na samem. Vedno je kdo pri njej zaradi »informacij«, nasvetov. Zora ljudem rada soli pamet. Mitko si k njej ne upa! Pred kratkim se ji je grdo zameril. Prišla je k Moričevim povedat, da bo imela predavanje. Pierina leži, naj jo pride pa vsaj Mitko poslušat. Sveto ji je obljubil, kakor tudi noni, ki ga je sklenjenih rok prosila. Sicer bo tovarišica užaljena! Moričevim je storila marsikaj dobrega. A Mitka so fantini speljali na potep. Ze naslednji dan ga je Zora prestregla na ulici. Spraševala ga je, kaj si je zapomnil; saj je bil pri predavanju! Seveda! Fante je zardeval, gledal v tla in si nekaj časa še dokaj spretno izmišljal. Končno pa ga je le ujela na laži. Mitko je izgubil občutek za čas. Kar naprej je bolščal v denar na oltarju. Hipoma ga je obšla nenavadna misel, da se je kar zgrozil. Bolj jo je odganjal, bolj se mu je vsiljevala. Izposodil bi si s kupa — tri stotake. Izposodil! Po malem bi vra- čal: vsako nedeljo bi stlačil v cerkveno puščico dva, tri desetake. Ozrl se je po svetišču, bil je sam. Stopil je že na drugo stopnico in iztegnil roko. A kakor bi bila svinčena, mu je omahnila k telesu. Pri priči mora iz cerkve, da ga ne prevzame ta nora misel. Noni bi ne mogel več pogledati v oči! Nikoli bi mu tega ne odpustila. Kaj naj poreče, od kod ima denar!? A komaj se je oddaljil za nekaj korakov, je spet omahoval. Ustavil se je pri križe-vem potu, romal od postaje do postaje... Še enkrat bo natanko premislil... Ko je vse obšel, je spet obstal pred božjim grobom. Saj to bi vendar ne bil nikak prestopek. Pošteno bo vračal. Res, da bo zato morda gorela za praznike kaka sveč manj, a nona ne bo na veliko noč stradala! Strmel je v razpelo na tleh, a ni videl do smrti strpinčenega telesa, pred očmi mu je lebdel drugačen Kristus. V beli nagubani halji, preko ramen ima vržen škrlatni plašč, valoviti pšenični lasje mu padajo po hrbtu, opira se na dolgo zakrivljeno palico in je utrujen, kakor da se je vrnil z dolge poti. Razumevajoče ga gleda z globokimi sinjimi očmi, prijazno se mu nasmiha in odobravajoče prikimuje, kakor bi mu hotel reči: Zaradi mene lahko mirne duše storiš, da ti bo le pomagano! Mitko drugič stoji na vrhnji oltarni stopnici, v tresoči roki drži svoj zadnji desetak; vrgel ga bo na kup in hlastnil po tistih treh stotakih, na katerih so ves čas viseli njegovi pogledi. Če bi ga kdo izpod kora ali iz zakristije opazoval, bo mislil, da razmenjuje denar. Tesnoba ga duši, srce mu sili iz prsi, v sencih mu razbija. Čelo mu je mrzlo kot marmor in rosno od potu... Iztegne roko in se prestraši. Ko bi pri priči okamenel! Nona mu je toliko pravila o čudežih! Stisnil je pest in potlačil v globoki hlačni žep zmečkane bankovce. Hipoma je tesnoba popustila. Kakor bi imel podsekane noge, je padel na kolena, se nizko priklonil božjemu grobu, da se je s čelom dotaknil vrhnje stopnice. Razpela ni poljubil, saj je bil tega nevreden. Klečal je le zaradi videza, ni se mogel znebiti občutka, da ga nekdo opazuje. Najraje bi bil stekel iz cerkve, a bilo bi sumljivo; zato je stopal počasi, sklenjenih rok, z malce v stran nagnjeno glavo, kakor pobožen fantiček. Kar sam sebi se je zastudil, ko se je tako pretvarjal. Ko je stopil na plan, si je pošteno oddahnil. V ozračju je dišalo po mladem zelenju in po mokri prsti. Izza zvonika je prizvončkljal s ključi stari cerkovnik Stjepan. Mitku je zledenela kri. Morda pravkar prihaja iz cerkve, pobral je denar z oltarja. Kdo ve, kolikokrat ga je že prej, bežno, le z očmi preštel. Zapomnil si je vsaj število stotakov; tri bo pogrešal! Osumil bo fantiča, ki je zadnji zapustil cerkev... Zgrabil ga bo in mu preiskal žepe. Dokazati mu pa ne more! Mitko bi ne priznal, pa če bi ga iz kože devali! Sicer bi ga ljudje v sveti jezi oklofutali, oplju-vali! Brž bi se razneslo po mestu in fantič bi si niti na ulico več ne upal. Nona bi najbrž od žalosti umrla, on pa od sramote! Stjepan, zmečkanega obraza in jajčaste lobanje, prekrite z redkimi belimi lasmi, da je skoznje bleščala rdečkasta koža, ga je prijateljsko potrepljal; še njegove otožne črne očke so se nasmehnile. »Tako je prav!« Mitko je bil menda bela vrana med svojimi vrstniki. Da le brcajo žogo! Božjega groba se niti spomnili niso! Morič je zavil v prvo stransko ulico, potem na levo. Vsak hip se je ozrl, če kdo ne teče za njim. (Če je Stjepan ugotovil primanjkljaj!) Srce mu je razbijalo, vsaka žilica mu je vzdrhtevala. Prečkal je park, kjer v večernih urah sameva »Dečji restoran«, leseno poslopje, podobno vrtnim paviljonom. Znašel se je na »Korzu«, kjer je kar mrgolelo sprehajajočih se ljudi, pretežno mladine. Z balkona neke državne ustanove je zvočnik hreščal bučno koračnico. Nedaleč stran je iz tesne ulice kipel proti nebu visok, vitek, na novo pobeljen in s pločevinasto streho prekrit »minaret«; okrog njega je bil speljan ozek hodnik, na njem je bil muezin Džafer, ki se je klanjal na vse strani neba, opravljajoč večerno molitev k Alahu, od daleč kot navita igračka. Vrveča ulica ga ni slišala, niti poslušala. Muezinov zategli klic je nosil veter h kočam na podnožju griča, kjer je skrita med gostimi slivami samevala muslimanska četrt. Mitko je hitel, da ga je oblival pot. Srajca se mu je že lepila na hrbet. Zdaj je hodil desno, zdaj levo in se zadeval ob ljudi, ker je gledal v tla. Kakor da mu je na čelu zapisano, kar je pravkar storil! i Vrstniki so ga ogovarjali, pa jih ni ne videl ne slišal. Začudeni so za njim skomizgali z rameni. Kakor da nocoj ni čisto pri pravi! Fantini bi se posmehovali njegovi slabi vesti, ki se je bolj in bolj oglašala. Oni bi v I njegovi koži denar brž pognali: za kino, ci-I garete; zavili bi v slaščičarno in si z dobro-I tami skušali celo pridobiti kako dekletce. Mitko pa ne bo niti dinarja zase zapravil. A nona bi se gotovo ne dotaknila jedil, ko ; bi izvedela, od kod ima vnuk denar. Natvezil F ji bo, da ga je prislužil na postaji; prelomil i je besedo, da bi si za veliko noč lahko pri-■ voščila dobro kosilo! Fantič ni vajen lagati. Počuti se kot riba I na suhem, če noni kaj prikriva ali taji! Do-I kler ne bo povrnil zadnjega dinarja, in to bo I šele kje v avgustu, se mu ne bo odvalil kamen s srca! In cerkovnik Stjepan ga bo pre-: ganjal v sanjah! Bolj se je bližal domu, bolj se je kesal svojega početja. Stopil bi bil do Fatrine, do f Biljane, čeprav k »babi« Jeli. Pa če bi jih na kolenih prosil. Imel bi vsaj mirno vest! Pred hišico je malce postal, imelo ga je, da bi stekel v cerkev in vrnil denar. Ko je stopil v kamro, mu je od začudenja vzelo besedo. Na mizi skleda jajc, lep kos prekajenega svinjskega plečeta, zvrhan krožnik maslenih rogljičev, orehovih kolačkov in nekaj kot dlan velikih rezin orehove potice. Nona je sedela na postelji, kakor otrok se je veselila in ni mogla prehvaliti sosed, ki so se E spomnile stare Moričke. Bog blagoslovi Jelo, Biljano, Zoro! f Tedaj jo je šele Mitko zagledal. Sprehajala se je po kamri na hrbtu prekrižanih rok, oblečena v že precej obnošen siv kostim, v belo moško srajco z razpetim ovratnikom, obuta v skrbno zloščene visoke, škripajoče rjave čevlje. Zdaj pa zdaj je dvignila roko in ustavila Pierino. Njej se pač nima za kaj zahvaljevati. Ničesar ji ni podarila in ji tudi ne bo. Mitko bo prislužil! Ne bo delila miloščine, saj s tem fanta le ponižuje. Jutri dopoldne ji bo znosil premog v drvarnico, na-cepil bo drva, poribal stopnišče! Kak stotak mu bo že odrinila ali še več; saj ne gleda na vsak dinar. Mitko je planil iz sobe; ženski sta se začudeni spogledali. Stjepan je pravkar zaklepal vrata. Mitko je za hip kar odrevenel od zadrege, potem pa izjecljal, da je v klopi pozabil robček! Če je cerkovnik že spravil denar! Bo pa jutri vrgel tri stotake v puščico, a previdno, sicer bo sumljivo... Kolena so mu klecala, ko se je bližal oltarju. Ozrl se je k vratom, cerkovnika ni bilo. Najraje bi bil kriknil od veselja, ko je na prtu zagledal denar. Nihče se ga medtem ni dotaknil. Iztegnil je tresočo se roko, odprl pest, iz nje je padla kepa pomečkanih, od potu vlažnih bankovcev. Mitko se je počutil lahkega kot puhasto peresce. Stjepan je našel fantiča na kolenih, s čelom se je dotikal oltarne stopnice, telo mu je sunkovito podrhtevalo; smejal se je in jokal hkrati. Joža Lovrencic Ipominček Ančka Salmič Ranjena jelka Tam ob poti, tam ob poti vitka jelka mi stoji, v njeni kroni, čuj, tožeče nekaj žalostno šumi. Sredi debla huda rana na široko ji zija, kri iz rane kot kristali ji na mehki mah kaplja. Mlad tesar šel davi mimo je objesten in vesel in s sekiro je zamahnil, lepo jelko je zadel. Zdaj ob poti, tam ob poti mlada jelka krvavi... V lepi kroni veter toži, jelka žalostno šumi. J. L. Jelič Očku Teloh nabiram, za teboj se oziram, očka- moj! Bela poljana, s snegom postlana, dom je tvoj. Tvoje srce nič več ne trpi, očka moj! Tvoje srce mirno spi, očka moj! Teloha cvet tebi poet, očka moj! 111 A]da cvete, pridi, dekle, greva na naše lepo polje! Daj mi roko ■ vidiš, tako moje ljubezni upi cveto. Tvoje oči — modro nebo, tvoje srce — čisto zlato. Pridi, dekle, ajda cvete, greva na naše lepo polje! i Brez dela se ne da živeti Starši so imeli sina in ta je bil tako zelo len, da so mu ljudje dali ime Lenoba. Ni se hotel učiti, ni hotel delati. Samo ležal in spal je, pa veliko jedel. Nekoč sta se oče in mati nad njim razjezila in mu rekla: »Velik si že. Treba je, da odideš po svetu in sprevidiš, da se brez dela ne da živeti. Morda te svet izuči. Potem pa se lahko spet vrneš. No, le urno pot pod noge!« Lenoba se je cmerav in godrnjav odpravil z doma po beli cesti v jasno jutro. Hodil je že vso uro, pa se je utrudil in legel kraj ceste. Ni premišljeval, saj je bil tudi za to prelen. Ko pa je v želodcu začutil lakoto, je vendar začel ugibati, kaj in kako bi: »Delati in jesti? Nič delati in nič jesti? Kaj je bolje?« Tedaj so se po cesti približali trije veliki vozovi. Na njih je sedelo več kmečkih ljudi. »Cemu bi hodil peš, ko se pa lahko peljem!« se je Lenoba razveselil in je vstal. Ljudje so mu pokimali, da lahko prisede. Potegnili so ga na voz in pognali. »Kam pa?« ga je vprašal fant, ki je držal vajeti. »Malo po svetu dela iskat,« je odgovoril. »Kar nam se pridruži! V gozdu bomo grabili listje za steljo. Tudi jesti ti bomo dali.« »Pa poskusim,« je dejal Lenoba in bilo mu je všeč, da mu ni treba več peš hoditi. Videl je na vozu mnogo grabelj, vil in mrež, pa tudi dva jerbasa jedi in pijače. »Kakor nalašč, da se bom najedel!« Vozovi so s ceste zavili v gozd in se pod hribom ustavili. Ljudje so si vzeli grablje, Lenoba pa se je počasi zleknil po tleh. »Kaj pa ti, fant, nam ne boš pomagal?« »Pri nas je taka navada, da najprej počivamo, pa potem delamo,« se je zlagal in oči so mu vse bolj lezle skupaj. Zaspal je. čez tri ure se je zbudil in pogledal okoli sebe. V bližini so sedeli vsi tisti, ki se je bil z njimi pripeljal v gozd, in južinali. »Tudi jaz sem lačen,« je vzdihnil Lenoba in se približal. »Ali mi boste dali kaj jesti?« »Če boš delal, boš tudi jedel.« »Pri nas pa je taka navada, da najprej jemo in se okrepimo, pa potem delamo.« »To so čudne navade. A če nam boš po južini zares pomagal, si le vzemi!« Lenoba si je pridno nosil v usta kruha in mesa in hlastno požiral, nazadnje pa je pil še jabolčnik. Fran Roš Ljudje so vstali, da bi z delom nadaljevali, Lenoba pa si je obrisal mastna usta in sedel še kar naprej. »Kako pa ti, fant?« ga je začudeno pogledal kmet. »Ali boš še kar počival?« »Tako sem se najedel, da se mi prav nič ne ljubi delati. Kar tu me pustite!« »Iz katerega kraja pa si?« »Iz Lene vasi,« se je ponorčeval Lenoba. »Saj to se ti vidi. Pri vas gotovo še niste slišali pregovora: Kdor ne dela, naj ne je!« »Pri nas pravimo malo drugače: Kdor ne dela, naj vsaj je!« »Glej, glej! Hudo ste pametni pri va^. Čemu pa potem nisi raje tam ostal?« »Hotel sem videti, kakšne navade imajo ljudje drugje po svetu.« »Če si tako radoveden, ti lahko pokažemo, kako se živi pri nas. Vozil si se z nami, jedel in pil si z nami, delal pa ne bi z nami? Pa še norca bi se rad delal iz nas? Hej, ljudje, pretolcimo to lenobo, da bo spoznal naše navade. Da bo vedel, kako se na svetu ne'da živeti brez dela!« Ljudje so z grabljami in vilami obstopili Lenobo in ga tolkli z njimi, kamor je priletelo. Padalo mu je po glavi, po hrbtu, povsod. Zaman se je otepal in tulil od bolečin. Končno so ga pustili, da je zbežal, in tekel je skozi gozd, kolikor so ga nesle pretepene noge. Ko se je ustavil in hotel leči pod grm, so ga še bolj zabolele kosti. Lovil je sapo in stokal, nato pa sključen krenil dalje. »Morda pa so ti ljudje vendar imeli prav,« je premišljeval. »Vozil sem se z njimi in jedel, delal pa nisem. Zares se ne bo dalo živeti brez dela!« Ze so mu pojemale sile, ko je zvečer dospel v domačo vas. Oče ga je s praga zagledal vsega zbitega in objokanega, pa mu je zaklical: »Ali se nisi vrnil prezgodaj? Ali te je morda že izučilo?« »Hitro me je izučilo in tako zelo, da me od tega vse kosti bole. Poskusil bom delati.« Tedaj je iz hiše stopila mati s škafom v roki, da prinese vode iz vodnjaka. Lenoba jo je pozdravil, ji vzel škaf in se z njim napotil k vodnjaku. »Morda ga je pa zares že izučilo,« je pomislil oče. Moje prvo potovanje onja Sever Pred menoj se odpira lepa dolina. Skoznjo se vije kakor srebrn trak bistra rečica, na traku visi redek biser... Celje! O, mili moj rojstni kraj, ljubek si in majcen kakor nekdaj! Od konca do konca te je komaj pet pedi. Kapucinski most, Maksimili-janova cerkvica pa mitnica pri Škobernetu so spet tvoji mejniki... Tiho tiho, da ne preženem prelepega privida, poiščem samotno cesto ob robu mesta. Na levi se beli gosposka Tepajeva hiša s srebrnim balkonom. Tam, skoraj na koncu ceste, na desni, pa stoji prijazna hiša, vsa ovenčana s trto. Kakor zelene čipke se vije od okna do okna dehteča izabela. Mama gleda skoz okno in se smeje. »Otroci, stara mama, stara mama gre!« nam kliče nazaj v sobo. In glej, koliko otro- • ških glav se na mah nagnete na okna! Kdo bi jih preštel?... Sest, sedem, osem, vse glave mojih bratov in sester in tudi moja je vmes. »Stara mama! Stara mama!« se dvigne radosten krik iz vseh grl. Saj res, tam gori pri Tepajevi hiši hiti z lahkimi koraki, vsa praznično oblečena, s svileno ruto na glavi in z velikim pletenim cekarjem v desnici naša stara mama. »Stara mama! Stara mama!« završi v veži in iz hiše se usuje kup otrok. Radostno se zgrnemo okoli nje in jo odpeljemo v družinsko sobo. Tu se brž postavimo prednjo, lepo v vrsto, kakor piščalke na orglah, in z velikimi črnimi očmi mežikamo proti cekarju. Misli se nam sučejo okrog potičk in dobrot v njem. Stara mama pa se muza in nas opazuje. Njene žive plave oči nas gledajo, kakor bi nas štele in spraševale: »No, koliko vas je? ... Spet več? ...« Nazadnje nagajivo spregovori: »Ali ste zaslužili, kar sem prinesla s seboj?... No, ali ste bili pridni?...« Najmlajši so brž potrdili, da so bili, drugi smo sramežljivo povesili glave in molčali. Kaj naj bi bili tudi rekli?... To, da se oče dan na dan jezi na nas? ... Da smo včeraj na podstrešju pritrdili na tram veliko gugalnico in se tako dolgo gugali, da se je streha majala kakor ob potresu in se je začela opeka prožiti z nje?... Ali to, da smo se igrali pogreb, položili najmlajšo sestrico na mrtvaški oder in se vsi hkrati začeli tako jokati in dreti, da se je mama skoraj na smrt prestrašila? ... Da skrivaj zobljemo nezrelo grozdje in nas vso noč trebuhi bole?... Da se nikakor ne maramo učiti, kakor bi želel oče, ali da bi vsaj s kako knjigo kje mirno sedeli? ... Hm, koliko je zmeraj narobe! Kakor črni ščurki so nam prilezli grehi v spomin. Po dolgem molku je namesto nas odgovorila mama: »Saj veste, stara mama, kako je z otroki. Lačni niso, skrbi tudi nimajo, pa se vsega spomnijo. Hudobni ravno nišo, tudi ne lažejo ne preveč, vse drugo se pa že potrpi.« »A tako, tako, to se pravi, ko bodo večji, bodo že pridni...« se je smejala stara mama. »Potem lahko razdelim, kar sem prinesla?« »Mislim, da bodo pridni,« je potrdila mama. Toda stara mama še ni razdelila svojih potičk, čeprav je že vsa soba dišala po njih. Pazljivo nas je ogledovala in vprašala: »No, ali ste se že odločili, kateri pojde namesto Gusteljna k nam v Šentjurij? Gustelj mora zdaj v višjo šolo, midva s starim očetom pa ne marava biti sama.« Otroci smo se nemo spogledali. Šentjurij nam je bil všeč in pri starem očetu je lepo. Kolikokrat smo ga obiskali in se veselili zlate prostosti v naravi, se podili po gozdovih, iskali gobe, jagode in ježice, ob potočku delali mlinčk1 in z bosimi nogami brodili po njem in zbirali školjke in pisane kamenčke. Toda za vedno oditi v Šentjurij, za vedno od tod?... Hm... Nastal je dolg molk. »Kar sami odločite, stara mama; izbira menda ni premajhna,« je nazadnje predlagala mama. Pogled stare mame je zadel drobno, bledo punčko in ta punčka sem bila jaz. »Ali poj-deš ti z menoj? Ti, ki znaš tako lepo peti?« me je proseče vprašala. »Glej, tole lepo po-tičko dobiš in v Sentjuriju ti spečem še lepšo in večjo. Pri nas so pravkar dozidali veliko novo šolo. Saj ti bo že skoraj šest let, kajne? Pa boš lahko kar v novo šolo hodila, čisto blizu nas je.« Vsi so napeto gledali vame. Dasi je bila potička hudo vabljiva, se je nisem dotaknila. S tem bi bila podpisala, da pojdem za vedno od tod. V prsih me je na levi strani zapeklo ... »Zakaj toliko premišljaš? Ali nI 8 Koledar 1954 113 lepo pri stari mami?« me je vprašala mama. »Je,« sem plaho prikimala. Saj jo imam rada, tudi starega očeta in sploh ves šentjurij z njegovimi temnimi gozdovi. In kako debela rdeča jabolka rastejo tam za hišo! Toda... toda... »No, kaj ne maraš s staro mamo? Mogoče ti bo pa dobro delo, ko si vedno tako bleda?« je mehko vprašala mama in me pobožala po glavi. »Da ti ne bo dolgčas, ti bom kupila lepo novo punčko in pisano žogo in če obljubiš, da boš pridna, še diabolo povrh.« »Diabolo!« sem se veselo zdrznila. Te nove igre sem si že tako dolgo želela! Ali ni čudovito, če zavrtiš vreteno, ga nato s spretnim sunkom poženeš tako visoko v zrak, da je videti kakor ptička na sinjem nebu, in ga nato spet prestrežeš z napeto vrvco? Tedaj ti je, kakor da si se sama vrnila s sinjega poleta. »Pojdem,« sem prikimala in dala stari mami roko. Bratje in sestre so me pa čudno gledali. Stara mama je bila silno vesela. »Ali poj-deš res za vedno z menoj?« kar ni mogla verjeti. In spet sem prikimala. »Na, tu imaš potičko, na postaji ti pa kupim še rumeno presto,« je rekla in začela deliti dobrote iz cekarja. Vsak otrok je dobil posebej zanj spečeno potičko: majhni majhno, večji večjo in največji največjo. Potem je razdelila še debela rdeča jabolka. To nam je teknilo! Take dobrote smo jedli pri nas samo za praznike. Stara mama je šla potlej z mamo v mesto nakupovat. Otroci smo se pa razgubili po vrtu. Ta dan nam igra ni šla od rok. Bratje in sestre so me kar naprej nekam čudno gledali in čutila sem, da nisem več kakor prej njihova. Plaho sem stala ob strani in čakala. Nazadnje sta se stara mama in mama vrnili. Igračke, ki sta mi jih prinesli, so bile čudovite. Punčka je imela prave lase, žoga je sijala v mavričnih barvah. Diabolo, vreteno in paličice so bile živordeče. Glasnega občudovanja ni bilo ne konca ne kraja. Kmalu je prišel čas slovesa. Igračke so mi spravili v culico, ki sem jo skrbno držala v roki. Oblekice in perilo je mama zložila stari mami v cekar. »Tako, zdaj pa reci vsem zbogom; mudi se na vlak!« je rekla stara mama in se poslovila od mame. Mene je spet hudo zaskelelo v prsih in v grlu me je tako stiskalo, da nisem mogla nič govoriti. Molče sem vsem segla v roko. Poljubila sem mamo in očeta in le kimala, ko sem jima morala obljubiti, da bom poslušna. Tedaj, v zadnjem trenutku, se je moji mlajši sestrici čudno spotegnil obraz, skrila je glavo v mamin predpasnik in bridko zajokala: »Zakaj, zakaj gre od nas, jaz je ne dam!« Ta hip je šlo tudi meni na jok in tudi mami so se zasolzile oči. Toda stara mama me je ljubosumno potegnila k sebi, me obsula z obljubami in kar zbežala z menoj iz hiše. Tudi po cesti je tako hitela, da se nisem utegnila ozreti. Na postaji sem pa dobila obljubljeno presto. Kmalu je prisopihal vlak. Vstopili smo in sedla sem k oknu. Lokomotiva je potegnila. Radovedno sem opazovala pokrajino, ki je hitela mimo. Sadovnjaki, gozdovi in polja in prijazne hišice na holmih so se kar vrstili in želela sem si tako potovati do konca sveta. Vlak se je ustavil. »Štore!« je s hripavim glasom zaklical sprevodnik. »Štore, Štore!« sem tiho ponovila sama pri sebi in se s čudno grozo zastrmela v sajasto tovarno z razbitimi okni in visokimi dimniki. »Kaj neki počno v teh grdih hišah in kakšni ljudje so to, ki tako umazani in izmučeni hodijo skozi črna vrata noter in ven?« sem razmišljala. Spomnila sem se zoprnih tovarn v Gabrju in strašnega Majdičevega mlina, v katerem ropoče in grmi, kakor da bo zdaj zdaj vsega konec. »Kajne, stara mama, v peklu so same take grde hiše?« sem vprašala. »Beži, beži!« se mi je glasno zasmejala stara mama. Sopotniki so se tudi smejali in me radovedno gledali. Meni pa ni bilo do smeha. Na srečo je vlak potegnil in odhitel iz žalostnega kraja. Spet so se vrstila polja, travniki in gozdovi in lepe podobe so mi kakor z mehko roko izbrisale iz spomina vse grenke misli. »Taktaktak, taktaktak!« so tolkla kolesa v prijetnem taktu. »Stara mama, glejte, se že vidi šentjurijev-ska cerkev tam na griču!« sem se razveselila. »Seveda, smo že tu, vzemi svojo culico in plašček,« je potrdila stara mama in vstala. »Bum — čin!« je ta hip zaropotalo in zaškle-petalo. Vlak se je sunkoma ustavil. Stara mama je padla nazaj na klop, jaz sem pa s čelom tako butnila v okenski okvir, da se je šentjurijevska cerkev v zraku zavrtela in se razdrobila v same zvezdice. Jokajoč sem stopila na šentjurijevska tla. Hudo slabo znamenje ... Stara mama mi je posušila solze s sladkimi bonboni, bunka na čelu se je pa lepo razvijala in je bila kmalu kakor modri- kast rog. »Še preden se boš poročila, bo spet vse dobro,« me je tolažila stara mama. Junaško sem ji prikimala in urno drobila za njo po prašni cesti. Globoko sem vdihovala zrak, ki se mi je zdel vse drugačen kakor v Celju. Tu je dišalo po Šentjuriju. Vonj sena, gozdov in polj se je pomešal s hlevskim vonjem, tudi hiše so tu dišale po svoje, kakor da v njih rastejo gobe. »Tudi pri stari mami tako lepo diši,« sem se veselila. Za ovinkom, na desno ob cesti, ki se je strmo vzpenjala proti cerkvi in trgu, se je prikazala prijazna hiša s tremi mladimi kostanji. Na oknih cvetlice, pod okni cvetlice in v neštetih lončkih so žarele fuksije, pelar-gonije, nageljni in slak. »Stari oče! Stari oče!« sem veselo zaklicala. Stari oče je sedel na klopi v tem cvetličnem raju. Njegov gladko obriti obraz z lepim klasičnim nosom in košatimi obrvmi je bil kakor vedno zdrav in mladosten. Črna baržunasta čepica, okrašena s srebrnimi in pisanimi nitmi in drobnim čopkom v sredi, mu je skrbno zakrivala plešo. V rjavem usnjenem predpasniku in z muhalnico v desnici, zdrav in čokat, tak me je tudi ta dan pričakal. »Stari oče, stari oče, prišla sem za vedno k vam! Glejte, koliko lepih igračk sem za to dobila!« sem stekla k njemu. Najprej sem mu spoštljivo poljubila roko, nato pa razvezala culico. »Eh, eh, kakšne reči, čemu ti pa bo to vreteno?« se je čudil stari oče. »To je dia-bolo; glejte, takole se to igra,« sem mu brž pokazala. »Hm, s kakšnimi stvarmi dandanašnji starši razvajajo otroke!« je kimal. »Glej, tamle čez cesto, nova šola, ta je zate!« mi je hudomušno pokazal. Nehala sem se igrati in se zastrmela v veliko novo stavbo na zeleni trati. »Zakaj je pa tako velika?« sem plaho vprašala. »E, hm, zato, ker se boste veliko učili v nji,« se je muzal stari oče in stopil v trgovino, kjer ga je čakal kupec, in že marljivo prebiral usnje. Jaz sem pa z diabolom odhitela na trato pred šolo in se začela igrati. Ni dolgo trajalo, ko so od vseh strani prihiteli otroci vseh starosti. Malčki v srajčkah dopetačah, dečki v nerodnih hlačah, ki so jim segale skoraj do gležnjev, deklice v nabranih dolgih krilih, s trdo spletenimi lasmi in s pisanimi ruticami na glavi. Videti so bile kakor žive punčke iz cunj. Otroci so se postavili v velikem krogu okoli mene in me gledali z odprtimi usti. V kratkem krilcu do kolen in z rdečim vretenom, ki sem ga metala visoko v zrak in ga nato spretno lovila na napeto vrvco, sem se jim zdela pravo pravcato čudo. Meni se je pa zdelo kar imenitno, da imam toliko gledalcev in občudovalcev. »Kaj nisem kakor cirkuška princesa?« sem se veselila. Čez čas sem odhitela domov in prinesla še pisano žogo in pokazala, kaj vse zmorem z njo. Gladka stena nove šole je bila kar se da pripravna za odbijanje. »Aaaa!« so se glasno čudili otroci in ustrežljivo tekali po žogo, če se je odkotalila v jarek. Dan se je nagnil k zatonu in stara mama me je poklicala k večerji. Stari oče je že zaprl trgovino in sedel gologlav v družinski sobi za mizo. Stara mama je prinesla skledo, krožnike in žlice. »Jed je še zelo vroča, lahko prej odmolimo večernico!« je rekla. »V imen-očet- sin- svet- duh-,« se je stari oče naglo prekrižal, skril obraz v roke in molil z nizkim glasom naglo in nerazumljivo. Stara mama je z visokim glasom segla zdaj pa zdaj vmes, kakor bi ga lovila. Tudi jaz sem skušala moliti, a ni šlo, nisem ju mogla dohajati in sploh nisem nič razumela, preveč sta hitela. Zato sem le še poslušala in vsa molitev mi je zvenela kakor žuborenje potočka. Nenadoma me je pa zaskrbelo, »Kako neki bodo angelčki vse to zapisali v zlato knjigo, ko tako hitita in se nič ne razume?« Spomnila sem se tudi, da zdaj najbrž po vsem Šentjuriju v vsaki hiši molijo tako ja-drno večernico. Ubogi Bog! Dasi je vsemogočen, a kako neki more vse to hkrati poslušati in razumeti? Ob takih mislih se mi je začelo vrteti v glavi; še malo sem slišala žuborenje potočka, videla sem ga celo, kako hiti po travniku. Na mah pa je vse utihnilo in zasanjala sem, da sem doma v Celju. »Hej! Glej jo, punčko, ali ne boš jedla? Spala boš ponoči!« me je vzdramila stara mama in mi postavila poln krožnik pod nos. Po večerji sta stara mama in stari oče spet molila, tokrat krajše, hitela sta pa kot prej. »Najbrž je že taka navada v Šentjuriju in ne moreta drugače,« sem presodila. Potem sem s staro mamo zalivala rože v vrtu, ki se je držal hiše, in vse cvetlice na oknih in pod njimi. Potlej so prišle sosede in zapeti sem morala vse pesmice, kar sem jih znala, in teh je bilo precej. Stara mama je imela najrajši šegave: »Kadar boš na rajžo šel«, »Kol'kor kapljic, tol'ko let«, »Prišla bo pomlad«. Poslušalci so bili navdušeni. Po kon- 8* 115 čanem koncertu so mi sosede in stara mama dale vsaka krajcar. »Škoda, da je pri Kartinu že zaprto, bi si kupila čokolade,« sem obžalovala. »Jutri lahko že navsezgodaj stečeš ponjo, zdaj pa spat,« mi je rekla stara mama, se namuznila in postavila visoke fuksije v vežo, da bi jih ponoči veter ne prevrnil. Ko je bilo vse pospravljeno in pozaklenje-no, smo šli po strmih stopnicah v gornje nadstropje. Tam je bila velika veža, opremljena kakor soba, in iz nje so držala vrata v spalnico. »Glej, to je bila prej Gusteljnova postelja, zdaj boš pa ti spala v nji!« mi je stara mama pokazala v veži v kot. »Ali ti ne bo lepo pri nas? Svojo sobo imaš, samo lepo pazi na red in nikar ne razmetavaj svojih stvari.« »Sama bom spala tu?« sem se prestrašila. »Kajpa, seveda, tudi Gustelj je sam tu spal, ko mu je bilo komaj tri leta, ti pa pojdeš že kmalu v šolo! Glej, kako mehka je postelja. Spala boš v nji kakor angelček na oblaku. Saj bodo vrata v najino sobo samo priprta.« Stara mama je odgrnila posteljo in namestila blazine. »Brž se sleci in lezi, prej pa vošči staremu očetu in meni lahko noč!« Storila sem, kakor je ukazala, po šentjurijevski šegi poljubila staremu očetu in stari mami roko in jima voščila lahko noč, nato pa brž zlezla v posteljo. ! Stara mama ni lagala. Postelja je bila čudovita, taka, kakršno sem imela rada. Na drobno razcefrana koruzovina je tiho zašu-mela in se mehko prilegla k telesu. In kako je vsa postelja imenitno dišala! Po cvetočih travnikih, po gozdu in gobah. »V Celju ni tega. Res, kako so Celjani neumni, da spe na trdih žimnicah, ki sploh ne diše, niti ne šume!« Spanec mi pa ni hotel na oči; Dogodki dneva so mi zrahljali že tako slabe živce. V spalnici sta se stari oče in stara mama pogovarjala o kupčiji. Jaz sem se zagledala v lesen strop. Tudi ta se mi je zdel mnogo lepši od belih, zidanih v Celju. S tramov na stropu — kako praktično! 1— so viseli snopi raznih zdravilnih zelišč in na polici je stalo rešeto, v katerem so se sušile gobe. Dasi je bilo že precej mračno, sem opazila, da so na omari in na skrinji naslikani nageljni in druge cvetlice. »Ko bom velika, si bom dala vse pohištvo tako lepo poslikati, čeprav mama pravi, da je to po kmečko,« sem se odločila. Tedaj je prišla stara mama in spustila Vrata in jih zapahnila. »Tako, zdaj ne more nihče k tebi gor. Zakaj pa še ne spiš?« je še rekla, se vrnila v spalnico in zaprla vrata za seboj. »Joj, zakaj je pa zdaj zaprla vrata?« sem se prestrašila, toda glasno se nisem upala temu upreti. Plaho sem se ozirala. Bilo je čedalje temneje, tudi iz spalnice ni bilo ničesar več slišati. »Kaj, če se mi bodo spet kakor v Celju pokazale v sanjah tiste velike oči, se mi grozeče približale in me hotele požreti? Koga bom potlej poklicala na pomoč, kdo me bo slišal?« V tleh je glasno zapokalo. Prestrašeno sem potegnila odejo čez glavo, zadržala sapo in napeto posluhnila. Zdaj je pokalo tudi v omari, nato v skrinji. »Joj, že prihaja!« sem zadrgetala. Toda spet je bilo vse tiho. »Ne, nočem se bati; očka je rekel, da mora ponoči vsak les pokati, ker se suši!« sem se mirila in s silo začenjala misliti na lepo potovanje v vlaku. In res: »Taktaktak, taktaktak!« mi je vse glasneje zvenelo v ušesih in v duhu so mi mimo oči hiteli travniki, gozdovi, in prijazne hišice na holmih. »štore!« je hipoma zazvenel hripav glas. Lepe pokrajine so izginile in na pustem, umazanem prostoru je stala nelepa stavba z razbitimi okni in visokimi dimniki. »Rummm bummm! Rummm bummm!« je grozeče grmelo in bobnelo v njej. In — o groza! — dimniki so zdajci oživeli in kakor dolge roke začeli grabiti okrog sebe. Lovili so ljudi, ki so bili na polju in travnikih, in jih tlačili skoz črna vrata v stavbo. »Rummm bummm!« je brnelo in grmelo čedalje glasneje, skozi razbita okna je pa tekla kri. »Mama! Očka! Na pomoč!« sem v grozi zakričala. Eden izmed dimnikov je pravkar pohlepno grabil za menoj. »Kaj je?« se je oglasila stara mama v spalnici. »Dimnik me hoče zgrabiti!« sem zajokala, planila iz postelje in vsa drhteča stekla v spalnico. Ni bilo sile, ki bi me bila spravila nazaj. Spala sem pri stari mami in se je vso noč krčevito držala. Drugi dan nisem bila več tako vesela. Stari oče in stara mama sta se smejala moji strahopetnosti in mojim neumnim sanjam. Sama sem se pa spomnila mame in očeta, ki se nista nikdar smejala, če so me ponoči popadle take grde sanje. Mama je vselej brž prihitela in me odnesla v svojo posteljo, me mirila in včasih celo s palico »odganjala grdo prikazen«. Začelo me je skrbeti, kje bom zvečer spala. Pozabila sem na čokolado, ki bi jo bila lahko kupila, tudi lepe igračke in občudovalci pred šolo me niso mogli razvedriti. Ko so po večerji prišle sosede in me prosile, naj jim spet kaj lepega zapojem, sem jim to naredila šele, ko mi je stara mama sveto obljubila, da bom spet lahko spala pri nji. Druga noč je minila brez hudih sanj in zjutraj sem dobre volje odhitela k potočku. Tam sem si naredila iz belega papirja čol-ničkov in jih spuščala v vodo. Kako ljubko so plavali! Če se je kateri kje zataknil, sem ga brž rešila z dolgo šibo in ga spravila v tok. Nedaleč od potočka je počivala na štoru stara kmetica in me ves čas z zanimanjem opazovala. »Od kod si pa, punčka?« "me je nazadnje vprašala. »Iz Celja,« sem kratko odvrnila. »Iz Celja? Pri kom si pa tu?« se je zanimala naprej. »Pri starem očetu, tamle gori na cesti, kjer je trgovina z usnjem.« »A, glej, glej, torej si mala Kocenova; no, stopi malo bliže!« se je razveselila ženica. »Kako pa je tvoji mami ime?« »Rozalija,« sem rekla in stopila k nji. »Rozalija, torej Zalika je tvoja mama; torej si punčka najmlajše hčerke!« se je še bolj razveselila in me bistro gledala. »Seveda, dolgo, zelo dolgo je od takrat!« je majala z glavo. »Veš, punčka, jaz sem dobro poznala tvojo staro mamo, Kocenovko, saj si ji kar podobna. Prav tako živa in spretna je bila ko ti... Toda revica je morala zelo mlada umreti. Komaj triintrideset let ji je bilo in devet sirot je zapustila... Da, da, zelo je bila dobra in pametna...« Vsa zmedena sem jo poslušala. Kaj se sta-rici blede? »Saj moja stara mama še živi!« sem se začudila. Starica se je rahlo nasmehnila in prikimala: »Da, da, seveda, ta stara mama še živi! Toda ta ni tvoja prava stara mama. Razumeš, ta ni mama tvoje mame. Tvoja mama in njeni bratje in sestre, tvoji tukajšnji strici in tete, so se rodili še na starih Kocenovih posestvih pri Sv. Primožu in v Ponikvah, kjer je tvoj stari oče prej živel. Ker je pa tvoja prava stara mama tako zgodaj umrla, se je tvoj stari oče drugič oženil in ta je zdaj tvoja živa stara mama,« mi je počasi razlagala starka. »Ali ti ni mama še nič pravila o svoji mami?« »Nič,« sem malodušno odkimala. »Seveda, tvoja mama je bila takrat še hudo majhna; najbrž se je niti ne spominja. Ti pa le misli nanjo in tudi moli za svojo pravo staro mamo. Zelo je bila dobra in 'Bog naj te blagoslovi, ti Zalikina punčka, da boš srečnejša, kakor je bila tvoja uboga stara mama,« je še rekla starka in si brisala solze. »Joj, moji čolnički!« sem se prestrašila. Vsi so medtem odplavali ali se potopili. Starica me je še dolgo gledala, nazadnje pa od-drobila. Naredila sem si novih čolničkov in se ves dan igrala na potočku. Toda zvečer je spet prišla huda ura. »Vedi, od danes naprej boš spala v svoji postelji!« mi je rekla po večerji stara mama. »Če je Gustelj spal, boš tudi ti in nikar naju nič več ne kliči!« — »Tako je!« je prikimal stari oče resno. Kakor bi me sunila z nožem, me je zabolelo v prsih. Prestrašeno sem gledala zdaj staro mamo, zdaj starega očeta. »Nikar naju tako ne glej! Kakor sva rekla, tako bo!« je dejala stara mama tako čudno, da me je kar zazeblo pri srcu. Molče sem povesila glavo. Ko so prišle sosede, jim nisem pela. Kako neki, ko pa sem bila tako žalostna! Stara mama in stari oče me nimata rada! »Hočeta, naj bi nocoj od strahu umrla,« je leglo name bridko spoznanje. Ker nisem hotela peti, sem morala v posteljo. »Joj, kako dolga in strašna bo noč!« sem se tiho jokala in legla. »Kaj neki sem takega naredila?« sem žalostno razmišljala in strmela. v strop. »Ali sem jaz kriva, če me večkrat preganjajo tako strašne sanje, da od groze kar umiram? O, mama, če bi ti vedela, kako sem zdaj sama in žalostna, bi gotovo prišla pome!« Vroče solze so mi1 drsele po obrazu mimo ušes in tiho kapljale na blazino. »Če bi bila živa moja prava, dobra stara mama, bi ne bila taka z menoj!« sem se spomnila. »Postavila bi mojo posteljo k svoji v spalnico, me držala za roko in mi pripovedovala kako lepo pravljico.« »Joj, tu v Šentjuriju ne bom nikoli več slišala nobene pravljice!« sem se silno prestrašila. »Mina, starejša sestra, jih bo drugim pripovedovala vsak dan in gotovo bodo spet lepe, tako ganljive.« Spomnila sem se, da bo oče, če bo toplo, odšel z drugimi vsak dan na Savinjo, tudi mama bo šla. Ona bo spet par-nik, najmlajši pa se ji bodo usedli na hrbet in mama bo plavala in pihala po reki navzdol. V nedeljo pa pojdejo na izlet proti Teharjam in se bodo ustavili v gostilni z vrtom, kjer je toliko gugalnic. Morda pojdejo celo na Zeleni travnik? Če bo veselica, bo tam vrtiljak, tobogan in gašperček bo spet igral! V bežnih podobah so se mi zdaj pokazali tudi vsi domači prazniki, miklavž, božič, velika noč, bin-košti, vsi godovi, trgatev naše izabele, povrh pa še pisani pust. O, kako lepo in veselo je bilo tedaj pri nas! Vsa hiša od kleti do podstrešja je dišala po poticah in drugih dobrotah! Silno hrepenenje mi je paralo srce in blazina je bila že vsa mokra od solz. Prišli so mi na misel tudi izleti v okolico: na Anski vrh, na. Stari grad, v Hudičev graben ... Pozimi pa drsanje na drsališču pod slovenskim pokopališčem in veslanje v čebrih po poplavljeni kleti, če je Savinja prestopila bregove. »Kako sem le mogla vse to zapustiti, pa očeta, mamo in sestre in brate?« sem si bridko očitala. Zgrabilo me je tako domotožje, kakršnega še nisem nikoli občutila. »Hočem nazaj, hočem spet domov, v Celje!« sem zajokala. Čutila sem, da se moram glasno izjokati. V mračnem zadurju je stala klop. Sedla sem vanjo, naslonila glavo na polico pred seboj in bridko zaihtela. Joj, koliko srčne bolečine se mi je nabralo v teh kratkih dneh! Počasi mi je odleglo. Dvignila sem glavo in se zagledala v velikega Kristusa, naslikanega na steni nad oltarjem. Stal je v dolgi nagubani halji in vabeče širil prebodene roke in me tako milo gledal. Zdelo se mi je, kakor da mi govori: »Nikar ne bodi tako žalostna! Saj ni res, v Celju te imajo še vsi radi, kar pojdi k njim!« »Seveda me imajo radi, ker jih imam tudi jaz! Saj bi šla k njim, ko me pa stara mama ne pusti!« sem tiho zaihtela. A mahoma me je obšlo: »Naj ubežim?... Ubežim! Ubežim!« mi je zapelo kakor rajska godba v srcu. Brž sem se pokrižala in odhitela iz cerkve. Ko sem se vrnila s sladkorjem, me je stara mama začudeno vprašala: »Kaj si spet dobila bonbonov?« »Ne,« sem kratko odvrnila. Sukala sem se okoli stare mame in že se mi je v glavi porajal načrt za beg. »Stara mama, ali mi »Kaj je spet?« se je oglasila stara mama/^ boste dali veliko krajcarjev, če bom »Hočem nazaj, domov, v Celje, k mami in k očetu!« sem glasno zatulila. »Razvajena si kakor prava celjska grafična!« je za vpila stara mama. »Tiho, spi, drugače te jaz poiščem!« je za-grmel stari oče. Prestrašena sem si potegnila odejo čez glavo, porinila obraz v blazino in se razjokala, da bi se me kamen usmilil. V prsih me je tako bolelo in peklo, da sem bila prepričana, da ne bom učakala jutranjega sonca. Vsa v solzah sem nazadnje zaspala. Drugi dan sem bila bolna. Oči so me pekle, jesti nisem mogla, tudi igračke me niso več veselile. Sedela sem na klopi pred hišo in opazovala oblake, ki so počasi potovali po nebesnem oboku. »Kako so srečni! Proti Celju plovejo!« sem žalostno vzdihnila. Nenadoma je pritekla soseda. »Gospa, v nedeljo pojdem navsezgodaj z možem v Celje. Bi kaj radi?« je zaklicala v vežo. »Jaz pojdem z vami!« sem planila kvišku. »Kaj pa še!« me je zavrnila stara mama. »Mama in oče sta tam in bratje in sestre, k njim pojdem!« sem odvrnila s solznimi očmi. »Zdaj si samo naša, oni te ne marajo več; na, vzemi denar in steči po sladkor h Kar-tinu!« je užaljena rekla stara mama. Vsa potrta sem l^zla po cesti proti trgu. Ko sem prišla do cerkve, sem stopila vanjo. spet lepo pela?« sem jo vprašala. »Bomo videli,« se je muzala stara mama. Po večerji sem pela tako lepo kakor še nikoli in po želji poslušalcev. In glej, nabrala sem skoraj za celo šestico. »Dovolj bo, dovolj,« sem se tiho radovala. To noč me ni bilo strah grdih sanj. Preveč sem morala premisliti. Kovala sem načrt za beg. Še enkrat sem preštela svoje prihranke: dovolj bo za pot. V mislih sem si izbrala prostor, kamor bi čez noč lahko skrila svoje igrače. »Toda kdo me bo tako zgodaj zbudil?« me je zaskrbelo. Nazadnje sem se domislila imenitne budilke. »Joj, kako bodo gledali v Celju!« sem se veselila in v takih lepih mislih zaspala. Drugi dan sem bila vsa živa in zdrava in stara mama me je bila kar vesela. Še k staremu očetu sem stopila v prodajalno in se ponudila, da mu bom pomagala prodajati usnje. Stari oče mi je molče stisnil v roke muhalnik. Tudi prav. In klop! sem brž udarila po grdi muhi na steni »Joj, kako strašno sem jo ubila!« sem se zdrznila. Tiho sem položila muhalnik na polico in smuknila iz trgovine. »Zuuzuuzuu! Zakaj si me ubila, zakaj?« mi je očitajoče brenčalo v ušesih. Stekla sem k potočku in dolgo brodila po njem. Nabirala sem darove za mlajše sestre in najmlajšega brata. Školjke in pisane kamenčke. »To bodo veseli!« sem se glasno zasmejala, ko sem našla kak posebno lep kamenček. Nazadnje sem imela dovolj. Stekla sem domov in skrbno spravila darove v prazno škatlo za cikorijo; položila sem jo k igračam v culico, ki je bila že pripravljena za beg. Misel na skorajšnji beg me je čedalje bolj razburjala. »Kaj, če mi spodleti?... Če stara mama ne pojde k prvi maši?... Če se soseda premisli in ne pojde v Celje?... Če me bo sprevodnik vprašal, kje je stara mama, kaj mu bom odgovorila? .,.« Tako in podobno me je mučilo in preganjalo. »O, da bi bil že večer!« Toda kakor zanalašč. Kadar sem pogledala na nebo, vselej se mi je zdelo, da je sonce še vedno na istem mestu. Nazadnje se je le zmračilo in tedaj sem izvedla prvi del svojega načrta. Smuknila sem s culico iz hiše in jo skrila pod košat grm za vrtom, natrgala nekaj trave in z njo pokrila svoj zaklad. »Ne, tu je ne bo nihče zagledal!« sem se zadovoljno oddahnila in pritiskala roke na prsi, ker mi je srce razbijalo kakor v kovačnici. »To neumno srce me bo še izdalo!« sem se bala. »Kaj pa ti je, da si tako bleda?« me je vprašala stara mama, ko sem se vrnila v kuhinjo. »Trebuh me boli,« sem se znašla. Namesto večerje sem dobila kamilice in morala sem takoj v posteljo. »Ravno prav,« sem se veselila, »mi vsaj ne bo treba peti in poslušati neskončnega rožnega venca. Denarja pa imam tako dovolj.« V postelji sem še enkrat natanko vse pre-udarila. Spet se me je polastil tisti neumni strah, da se mi bo vse skupaj podrlo, in od strahu sem se začela kar potiti Skozi strop sem slišala dvoglasno momljanje, ki ga ni hotelo biti konec. Stari oče in stara mama sta molila rožni venec. Ker sem se bala, da bi utegnila prezgodaj zaspati, sem se začela česati. »Bo kar za jutri, sem si rekla. Enolični glasovi so nazadnje le utihnili. Slišala sem zaklepanje duri, nato so zaškripale stopnice. Stari oče in stara mama sta prišla spat. Delala sem se, kakor da že spim, in stara mama je zadovoljno dognala: »Jutri bo že zdrava.« Spustila je duri in kmalu je tudi v spalnici vse potihnilo. Nekaj časa sem čakala. Nato sem tiho tiho zlezla iz postelje in prav tako tiho postavila pred vrata spalnice stol. S tem je bil izveden drugi del mojega načrta. Dolgo nisem mogla zaspati, preveč sem bila razburjena in še v sanjah sem begala po samih temnih hodnikih in iskala izhoda. »Rum bum!« me je prebudilo glasno ropo-tanje. »Kaj je to? Kdo je postavil semkaj stol?« se je jezila stara mama. Prestrašeno sem se zdrznila in se delala zelo zaspano in nisem vedela nič povedati, kako je prišel stol tja. »Zdaj grem k prvi maši, stari oče še spi in ti tudi miruj!« se je pomirila stara mama, dvignila težke duri, jih pripela k steni in odšla iz hiše. Jaz sem pa brž skočila iz postelje. S tresočimi se rokami sem sc oblekla in se obula. Te presnete pentlje a čevljih so se mi kar naprej vozlale. Nazadnje sem jih le ukrotila in se tiho tiho kakor miška spustila po stopnicah in smuknila pred hišo. Hladna jutranja megla mi je puhnila v obraz. Previdno sem se ozirala. Ne, nihče me ni opazil. Brž sem skočila za vrt po culico. »Za božjo voljo, kje je culica?!« sem se do smrti prestrašila. Tipala in tipala sem po travi, vsa mokra sem že bila, a culice ni bilo nikjer. »Kdo mi je vzel lepe igračke? Še vlak bom zamudila!« sem se tiho razjokala. »Še en grm je tu!« sem zdajci opazila, skočila k njemu in pogledala. »Seveda, tu je culica!« sem se neizrekljivo razveselila. V megli sem zgrešila skrivališče. Presrečna sem stekla proti postaji. »Kam pa kam, punčka?« je zaklical ženski glas za menoj. Nisem se ozrla. Prestrašena sem tekla naprej. Tedaj sem opazila sosedo, kako hiti z možem na postajo. »Gospa, gospa!« sem zaklicala za njima. »Glej jo, našo malo pevko!« se je razveselila soseda in počakala. »Kam pa ti tako zgodaj?« »Stara mama je šla k maši, stari oče še spi, jaz bom pa vaju pospremila na postajo,« sem se odrezala. »No, dobro, kar teci z nama. Ali te ne bo strah iti nazaj?« Molče sem odkimala in urno drobila po prašni cesti. Na postaji je bilo veliko potnikov. Sosed je stopil k okencu in kupil vozovnici. »Tako, punčka, zdaj se pa lepo vrni in lepa hvala, da si naju spremljala,« sta rekla soseda, mi segla v roko in odšla na peron. Jaz sem pa brž stopila pod okence, se postavila na prste, položila denar na deščico in začivkala: »Še meni eno, so mi jo oče pozabili kupiti!« »Prav, punčka,« je rekel železničar, se dobrohotno nasmehnil in mi dal polovično vozovnico do Celja. Krčevito sem jo stisnila v peščico. »Zdaj jo imam, zdaj jo imam!« bi bila najrajši zavriskala. Previdno sem se skrila za velika kmečka pleča in čakala, dokler ni priropotal vlak na postajo. Tedaj sem se pomešala med potnike in z njimi stopila v vlak. Pri oknu je dremal starček. Usedla sem se tesno k njemu. Ni se prebudil. »Zdaj bodo vsi mislili, da sem njegova,« sem se smehljala. Položila sem si culico na krilo in tudi sama rahlo priprla oči. »Da bi vlak že šel!« sem si vroče želela. Sprevodnik je nazadnje le zažvižgal, zaloputnil vrata in lokomotiva je glasno potegnila. »Hvala Bogu! Zdaj me ne more nihče več spoditi z vlaka!« sem se oddahnila. Počasi sem odprla oči, da bi ne zaspala in se predaleč ne odpeljala. Joj, kako dolga se mi je zdela tokrat vožnja! Zunaj zaradi same megle skoraj ni bilo ničesar videti. »Taktaktak, taktaktak!« so tolkla kolesa v taktu. Nenadoma sem se zdrznila. Zakaj zazdelo se mi je, da mi kolesa grozijo: »čakaj ti, čakaj ti!« »Štore!« je zavpil sprevodnik in vlak se je ustavil. Plaho sem se ozirala. Spomnila sem se strašnih sanj. »Kaj, če bo zdaj kak dimnik oživel, me zgrabil in me potegnil kar skozi okno iz vlaka?« Krčevito sem se oprijela starčkove suknje. Na srečo je sprevodnik zažvižgal, zaloputnil vrata in vlak je spet peljal naprej. Globoko sem se oddahnila. Pekoča bolečina v srcu se mi je nenadoma spremenila v sladko skeleč občutek radosti. Spustila sem starčkovo suknjo in začela smehljajoč se božati svojo culico. »Zdaj zdaj pride Celje!« sem se veselila. »Vozovnice, prosim!« je hripavi glas sprevodnika prerezal enakomerni ropot in šum v vozu. Zastala mi je sapa. »Kaj, če me zdaj vpraša, kje je stara mama?« Spet sem se oprijela starčkove suknje. Toda glej, sprevodnik sploh ni stopil k meni, tudi vprašal me ni nič. Ko je nekaterim preščipnil vozovnice, je odšel in splezal od zunaj v drug voz. »Zakaj sem si potem kupila vozovnico? ...« sem jela premišljevati. »Sedaj pa pride naše Celje,« je rekla gospodična pri drugem oknu. »Naše Celje! Naše Celje!« so pela kolesa. »Tudi vlak se veseli,« sem si rekla in bila že vsa v ognju od sreče. »Celje!« je nazadnje zazvenel glas sprevodnika. Zdelo se mi' je, da je zapel angelski glas. Vsa zmedena sem planila kvišku in silila k vratom. »Kam, kam siliš, punčka; nikar se ne naslanjaj na vrata. Padla boš ven. Čakaj, da se vlak ustavi!« so mi klicali sopotniki. Končno se je vlak le umiril, vrata so se odprla in nekdo me je s culico vred dvignil in postavil na tla. »Hvala,« sem zašepetala in v gneči odhitela k izhodu. Zdaj pa se je zgodilo, kar ni bilo premišljeno v mojem načrtu. Ko sem stala pred postajo in zagledala celjske hiše ... me je tako prevzelo, da sem kar pred postajo od prevelike sreče glasno zatulila. »Kaj se ti je pa zgodilo, punčka; kje imaš mamico?« so pritekli potniki. Le molče sem odkimala in stekla, kar so mi dale drobne noge. O, ljubljeno Celje! Kdo te je kdaj lepše pozdravil? So te že kdaj pokropile vrednejše solze?... Jokaje sem tekla po vseh ulicah in uličicah in nazadnje tuleč zavila v našo tiho ulico. Kakor hitro sem zagledala rodni dom, se mi je glas dvignil še za dobro oktavo. Moja mama, ki je kakor vsaka dobra mama na svetu, že na kilometer daleč spoznala glas svojega otroka, je prestrašena pogledala skozi okno. Začudeno je sklenila roke nad glavo in mi stekla naproti. »Kaj se je pa zgodilo, za božjo voljo? Kako da si že prišla?... Kje imaš staro mamo?« me je že od daleč obsipala z vprašanji. »Mama, moja mamica!« sem zaihtela in v njenem naročju samo še jokala. Zdaj so pritekli tudi bratje in sestre in se radovedno zgrnili okrog mene. »Hočem biti spet tu, pri vas, v Celju; ušla sem, ušla!« sem nazadnje izjec-ljala. »Ušla, sama je ušla?« so se čudili bratje in sestre. »Kako čudovito!« so veselo zaploskali. Zdaj so se še bolj sukali okrog mene in mi hiteli pripovedovati, kako jim je bilo silno dolgčas po meni in da so mislili že prihodnjo nedeljo oditi na izlet v Šentjurij in pogledati, kako mi je. Mlajša sestrica, ki se je tako bridko razjokala, ko sem jemala slovo, me je zdaj krčevito držala za roko in vsakega ljubosumno odrinila, kdor je preveč silil vame. »To bo očka gledal!« so se veselili bratje. »Kaj bo neki rekel, ko jo bo spet zagledal opoldne za mizo? Nič mu ne bomo prej povedali,« so se zmenili. , • i > . Toda tega napetega trenutka zgodba ni doživela. Sestrica in. bratec nista vzdržala. Kakor hitro sta zagledala očeta, sta mu razburjena stekla naproti in mu oznanila veliko novico. Tqdi jaz sem mu stekla vsa solzna v objem. »Hvala Bogu, naša cmerda je spet tu!« se je zasmejal oče in bil kar dobre volje. »E, sem si takoj mislila, da ne bo dolgo vzdržala tam,« je rekla mama s solznimi očmi očetu. »Stara mama je pa tako silila. Na, zdaj ima. Vem, da bo že jutri pritekla.« In tako je bilo. Ze navsezgodaj je prišla s svojimi potičkami v torbi. Jaz pa sem se ji skrila na podstrešje. Zlezla sem v steber iz lepenke, ki smo ga napravili za neko maška-rado. Prestrašeno so me iskali po vsej hiši. Nazadnje me je iztaknil bratec. Opazil je, da se je steber premaknil. »Nič se ne boj, kar pojdi dol z menoj. Veš, smo se zmenili, da se bomo vsi začeli tako dreti, da bo vse Celje na kup steklo, če bi te stara mama hotela spet odpeljati, pa si ne bo upala.« — »Da, tudi jaz bom strašno tulila!« sem dr geta je pritrdila in odšla z bratom v družinsko sobo. Tudi tega slovesnega konca zgodba ni doživela. Stara mama je najbrž sprevidela, da ne kaže celjske grofične siliti v šentjurij. Razdelila je svoje potičke in odšla. Jaz sem pa ostala za vselej v Celju. Očetove oči Take suše, kot je bila tisto leto, še stari ljudje ne pomnijo. Od Alojzijeve nedelje pa tja do male maše ni bilo dežja, da bi si dobro čevlje zmočil. Jutra so bila suha in soparna, čez dan je pa kar gorelo. Komaj je sonce pokukalo izza Lisca, že se je razprostrla vijoličasta meglica nad poljem in gozdom ter trepetala do poznega večera. Zehtelo je in pritiskalo, da skoraj ni bilo mogoče dihati in je živina stokala po hlevih. Koruza se je svedrala na pol suha, šumela in umirala. Le malokatera je pognala za palec velik storž, ki je pa koj obstal v rasti. Trava je rjavela, kot bi jo požigal. Hrib nad našo vasjo je rumenel. Bukve so bile vedno bolj rdeče. Še drevje se bo posušilo, so tožili ljudje in z zaskrbljenimi očmi zrli v gozd pod sivimi razvalinama. Včasih se je pivlek spustil z zidovja starega gradu, zaplaval visoko nad vasjo, se vozil v krogih, se spuščal in presunljivo zategoval: Piv, piv..., nato se pa pijan od žgočega sonca vrnil v svojo zidino. Ko so osebenjaki lovili še zadnje korce vode po rjavih lužah in so gruntarji že deli sode na vozove za v Kaleč, potem v Dob in nazadnje še pod Predale v Krko, če se jih Bog prej ne usmili in da dežja, je župnik Matevž v nedeljo oznanil procesijo za dež v Zagradec. Po župniji so romali že na vse podružnice, dajali za maše in molili, pa so bile procesije prekratke, pota prelahka in molitve premajhne. Tako je namignil gospod Matevž svojim vernikom in vsa župnija je bila pripravljena. Malokrat so hodili tako Janez Kmet daleč dežja prosit, toda njihova pot ni bila nikoli zaman. Tisto nedeljo je vse žarelo v težki popoldanski vročini. Še hiše, sicer marogaste, so se v soncu svetile kot prebeljene, ko se je od cerkve utrgala procesija in se povzpela na klanec. Prevesila se je proti Ulčarju, zavila pod hribom in si kot kača trudno in počasi iskala poti. Spredaj so šli otroci. Veliko jih je bilo in vsi so bili pripravljeni poprijeti za križ, ki ga je visoko nosil Smrekarjev Stane. Za njimi so s klobuki v levi in z rožnimi venci v desni mahali možje, nato župnik, nazadnje dekleta in žene. V treh skupinah so glasno molili, da so se glasovi lovili, prepletali, mešali in izgubljali. Vedno bolj so bili podobni mrmranju kakor molitvi. Možje so se ozirali, ali bo priplul kak oblak in razjasnil zaskrbljeno čelo. Težka mora jim je ležala na duši; miisli so jim bile daleč od besed. Zadnja med otroki sva šla s Podbojevim Pepetom. Brodila sva po prahu, da se je dvigal oblak in naju zavijal v sivino. Prijetno nama je bilo, smejala sva se drug drugemu, ko sva bila prašna do ušes. Končno me je vendar nekdo sumil v hrbet, da mi je zastal dih. Polagoma sem začutil utrujenost. Sonce je pritiskalo z vso silo. Sicer ni bila taka dalja, saj smo nosili v mlin h Kenerju ali v Okljuk in lazili po Zagradcu ter Pod podom kupovali pipce, pa nisem bil nikdar tako truden. Noge sem čedalje teže vlekel za seboj. Spotikal sem se ob korenine, ki so prepletale pota in steze, se zaletaval in omahoval. Kamenje na poti mi je bilo kar previsoko, ob kotanjah sem se pozibaval in čutil strašno žejo. Nenehno se mi je vrivala pesem, ki jo je večkrat pel Ulčar z vinske gore: Moje ustnice so kakor skorja, posrkal bi morje... oh, kje čem revež vinca dobit! Končno smo zavili po peščenih stezah in pustih poljih na cesto. Pred nami je ležala vas kakor na dlani. Hiše so se stiskale okoli cerkve. Oglasili so se zvonovi; zaslišal se je slap Krke in duh po hladu se je mešal s cestnim prahom. Vdano sem stopil v cerkev; prevzel me je vonj po kadilu in cvetju. Kakor v omotici sem gledal sončne žarke, ki so se prelivali skozi visoka okna in obsevali sohe svetnikov. Ob meni sta stala Podbojev in Smrekarjev in z odprtimi usti zijala okoli sebe, dokler nas ni val porinil iz cerkve. Ljudje so se naglo razhajali, največ jih je zavilo med hišami v gostilno. Žalosten sem gledal za njimi. Le redki so ogledovali spomenike na pokopališču. Zaneslo me je ob nizki pokopališki zid. Zastrmel sem se v globel. Krka je tekla počasi in leno. Kakor rjave lise so se med zelenimi krnicami svetile plitvine. Slap je bil skoraj suh. Otroci so se lovili po njem; komaj so se curki na dveh krajih prerivali med skalami in padali v tolmun. Izsušil bi jo, sem živo mislil in še huje občutil žejo. Kar me zgrabi za rokav Smrekarjev Stane. »Greš v gostilno?« Stane je bil starejši od mene, vajen Zagradca in gostilne. »Lej, saj so vsi šli,« je prigovarjal še Pepe in cingljal z drobižem v žepu. »Tako ne moremo domov!« »Joj, v gostilno! Še nikoli nisem bil, doma bi bili hudi!« Ustrašil sem se. »Nak, ne grem,« sem se otresal in vendar je bila ta misel tako mikavna in zapeljiva, da so se mi oči široko razprle. »Ne smem pa ne smem,« sem si zatrjeval, kajti hudobec mi je šepetal: »Postavi se, pojdi, saj so vsi šli!« Začel sem omahovati. Z željnimi očmi in s hrepenečim srcem sem komaj dahnil: »Ne smem, bom pa v Češnjicah dobil vode ...« »Kaj ga siliš,« se je posmehnil Pepe. »Saj še dinarja nima,« je zaničljivo zamahnil z roko in potegnil za seboj Staneta. »Le pusti ga, naj gre domov ta postranač, da bo kravo pasel!« »Da nimam denarja?« Zrasel sem, ponos mi je zagorel v očeh. »Več kot vidva! Lejta!« Stisniil sem denar v pest, jo potegnil iz žepa in jo Stanetu pomolil pod nos. Kolikokrat so doma pripovedovali, da je Nogavičar zapravil grunt v gostilni, da je Ostrešnik pognal v gostilni vso domačijo, otroci se pa po najemniških bajtah potikajo. Kadar nam je oče to pripovedoval, vselej je pristavil: »Ko prideš do gostilne, sveti kriiž stori pa pojdi nazaj!« Zdaj pa ... Ze me je potegnil Stane. »Saj bomo šli precej naprej!« Kakor omamljen sem šel z njima, čeprav me je vsaka stopinja rotila: Domov, domov! A začutil sem tako žejo, da me je popolnoma minil strah. Ce ta dva lahko, jaz tudi... Prešerno smo stopili k Matjažu, saj je bilo sonce še za moža visoko. Kakor bi se mi odprl nov svet. Z začudenjem in plah sem stal sredi prostorne gostilne. Bilo je precej ljudi. Govorjenje, hrup, vonj po vinu in tobaku, dolge mize, smeh, šale, hreščeče petje, vse to me je tako zadelo, da sem se v tistem trenutku tisočkrat pokesal, se zgrbil v dve gube in prestrašen pomislil: Kaj, če doma zvedo; moj Bog, kod hodim! Pepe me je, porinil za mizo. »Stojiš, kakor bi bfil iz Lipovca doma,« me je podražil in zaklical: »Liter gor!« Ze smo točili in pili. O, neznansko mi je dobro delo in me hladilo. Spogledali smo se, obrazi so nam lezli v smeh. Točili smo drug drugemu in pili. »Imaš denar?« Stane me je potegnil in mi pomežiknil, naj pokažem, če res kaj imam. Prinesel sem pest iz žepa in jo stiiskal pod mizo. »Imam!« sem dejal. Stane mi je odbral drobiž iz roke, ga položil na mizo in plačal. »Še enega!« je zaklical in trčil s steklenico po mizi. »Joj, ne!« sem ga prosil. Zabolelo me je pri srcu. Še nekaj dinarjev sem stiskal v žepu. »Kaj ne! Danes je liter dinar...« In že je bil drugi liter na mizi. Jezik se mi je razvezal, v glavi se mi je rahlo zavrtelo. Vse je bilo na mah pozabljeno: dom, starši, sestre in bratje, vse ... Vstal sem od mize, vino mi je stopilo v glavo; obrnjen proti odprtim vratom sem se zamajal ob mizi in znova natočil. Dvignili smo kozarce, a v tistem hipu sem obstal kakor okamenel in umolknil. Kri mi je planila v glavo. Oblil me je znoj. Na pragu je stal oče, majhen in droban. Sivi lasje so se mu usipali po čelu. Obraz mu je bil do smrti razočaran. »Tak tako, falot!« V tistem hipu bi se bil najrajši vdrl v zemljo. Očetove oči so očitale in bodo očitale brez konca, prodirale, spraševale, sodile. Kaj si storil, se mi je oglasila vest. Oče se trudi; od jutra do večera mu gloda oblic. Komaj se ohladi žaga, že jo spet zgrabi. Obla in žaga, dolbe in nabija, da ti lahko študiraš, za krompir in koruzo, da preganja lakoto iz hiše, ti pa tako... Kdaj si videl mene v gostilni, so vrtale očetove oči. Zadnji panj čebel je šel iz uljnjaka i- srce se mi je trgalo — da sem plačal zate. Planil sem iz gostilne in zaznamovan s krivdo hitel, hitel... Sonce se je nagibalo, oblaki so se razpotegnili po nebu in goreli v zahajajočem soncu. V strugo Krke so legle prve večerne sence. V poznem mraku sem prišel v domačo vas. Kakor tat sem sključen lezel po jarku za hlevom, se vzpel po lestvi na senik v zavesti, da se je vse podrlo, kar so kdaj lepega sanjale moje in očetove oči. Zakopal sem se v slamo, čeprav mi je pot lezel po telesu, samo da bi se skril pred očetovim pogledom. Proti jutru sem se zdrznil in se prestrašen zbudil. Dvignil sem se in z velikimii očmi strmel v noč. Začel sem tipati okoli sebe. Slama. Kje sem? Nisem se mogel spomniti. Vrtelo se mi je v glavi. Kakor z onega sveta so se mi polagoma vračale misli. Joj, kaj je bilo včeraj? Izvil se mi je iz teme ves dogodek in se mi predstavil z ognjenimi črkami. In denar? Brskal sem po žepih. Joj, niti dinarja. Vse sem zafrenkljal, sem s strahom pomislil. Iz daljave so spet priplavale očetove oči, tako silno užaljene, pa tako dobrotne kakor kruh. Po strehi je praskal dež; vodni curki so zveneče padali od kapa. V bajti se je zaslišala žaga. Zapela je tožeče, drsela v višino, se ustavila in se znova pognala. Zalajal je malarin, da je zamolklo odmevalo na senik. Oče je bil že v delavnici in je delal, ko je še vsa vas počivala. Zdrznil sem se in si zakril z rokami obraz. »Oče, odpustite, nikoli več...« Kostanj Gelč Jontes Odlomek Ozko dvorišče, tlakano z okroglim, spolzkim kamenjem, je vezalo delavnice pogrebnega zavoda s hišo mestne zastavljalnice. Košat kostanj in velika lipa sta metala senco na obe strani. Kostanj je stal na vrtičku, ki je spadal k prizidku. Tu so stanovali Grahovi, tu je bil domek tihe, preproste in dobre žene, matere treh otrok. Njen strogi obraz z globokimi, temnimi očmi, s sledovi prelitih solza, je razodeval moč, da je iz ječi podobnega bivališča ustvarila lep dom. Z dežele, kjer je bila doma, je prinesla mir in skrb za družinsko življenje. Kakor kapelica je bila njena preprosta soba: z rdečimi zavesami, polna rož, ki jih je zmeraj sama zalivala. Ta soba je razodevala vso njeno bit. Krasila jo je velika preproga z rdečimi rožami, rdeča zofa, starinski kmečki stoli, prevlečena z vzorčastim usnjem. Vse to je kupila na starini. Na njih so nekoč sedeli bogatini. Vse je bilo ceneno, siromašno, kupljeno z malo denarja, bogato pa je bilo v tem prostoru življenje, ki sta ga plemenitih dobrota in blagost Grahove žene. Odkar je zapustila svoj kmečki dom, so se ji vse misli združile v eno samo skrb: da bi tu, v tem kotičku napravila svoji družini čim lepše življenje. Z najstarejšim otrokom je imela le malo skrbi. Učil se je z najboljšimi uspehi, si dobil službo v trgovski pisarni in se tudi kmalu poročil. Manj sreče je imela s hčerko Pavlo. Njena strast ni bilo učenje, temveč branje, zlasti romani Karla Maya. S šolsko knjigo pod romanom je čepela v kuhinji na usnjati zofi in zvita v klobčič brala, brala, ne da bi se premaknila. Zdrznila se je le, kadar je začutila očetov pogled. Tedaj je brž zaprla knjigo in jo skrila pod zofo. Na videz je ponavljala latinske glagole, v resnici pa pre-udarjala to, kar je pravkar prebrala. Najrajši je poležavala z ruto na bolečih čeljustih na tej zofi in prebirala zašpehane, po starini dišeče bukve iz knjižnice. Ni ji bilo mar otročajev, ki so se podili zunaj, samo da je imela svoj kotiček na zofi, bukve in zobobol, ker ji takrat ni bilo treba v šolo. Največ skrbi pa je imela Grahova s hčerko Marjeto. Sitnosti je imela z njo že v prvih razredih ljudske šole, pozneje pa sploh ni vedela ne kam ne kod z njo. Ko je bila Marjeta v drugem razredu, je nekoč pili Grahovih potrkal stražnik. »Dober dan, pripeljal sem vam hčerkico. Saj je vaša, ne? Izgubila se je. Pri klavnici so jo našli, ubožico, vso objokano. Namesto da bi bila iz šole grede zavila proti mestu, je odšla v nasprotno smer,« je pravil stražnik. »Ta nesrečni otrok, zmeraj se mu kaj zgodi! Ni še dolgo, ko so nam jo prinesli vso potolčeno. Na vsem lepem je sredi ceste omedlela.« »Le kaj ti je?« je mati potem nagovorila drobno, rdečelaso, polizano, križemgledo, bledo deklico, ki si je prehlajene rdeče oči zakrivala z rokami in ihteč lezla v kot. Kmalu po tistem se ji je pripetila nova nesreča. V sprevodu, v samostanski kapeli, je v raztresenosti nagnila gorečo svečo in svoji sošolki zažgala razpletene lase. Če so se rože na gredah gugale v vetru, si ni upala v šolo iz strahu, da je ne odnese veter. Nihče od otrok ni bil v ničemer podoben temu nenadarjenemu, bolehnemu dekletcu. Vsako jutro je morala izpiti žlico ribjega olja, ker so ji od prevelike slabokrvnosti krči dostikrat tako zvili blede prste, da so bili kakor nožice mrtvih ptičev. Bila je nenavadno bleda in večkrat je imela od joka vnete oči. Zakaj je neki jokala? »Kar tako, ker je cmerava in togotna, pa se kisa.« Edino mati jo je gledala z zaskrbljenimi očmi. Vedela je, da je otrok bolehen. Tak je bil že od rojstva. Marjeta pa je tudi v šoli takoj pokazala, da bo slaba učenka. Bila je trmasta in nagnjena k samevanju. Če so drugi odšli na nedeljski sprehod ali na izlet, se je gotovo skujala in ostala sama doma. Čim boljre volje so bili okrog nje, čim slovesneje so praznovali kak god, tem bolj je hlipala skrila v kakem kotu in jokala brez glasu, le sline so ji lezle iz široko odprtih ust. Nečesa ji je manjkalo. Kaj naj bi tisto bilo, tega sama ni vedela. Le to je čutila, da je zapostavljena. Ljudje, ki so prihajali v hišo, se niso menlili zanjo. Rajši s,o se pogovarjali s prijazno Pavlo. To je bila vsa skrivnost. Nekoč se je zaprla v sobo, se postavila pred ogledalo in se na samem ogledovala. Sama sebi se je zazdela grda. Imela je mastne, resaste rdeče lase; sive oči so ji bile nagnjene h križemgledosti. Zavoljo rdečih las so jo fantje zmerjali s papriko. Niti materi se nikoli ni posrečilo, da bi zvedela, zakaj Marjeta pretaka solze. Le sama je vedela, da joče nad seboj, nad svojo grdoto. Očetova beseda na veliko noč, ko so posedli okoli žegna, jo je zadela v živo. Rekel je: »Mati, naša ta rdeča se ne bo nikoli omožila; moramo gledati, da pride do dobrega kruha.« Takrat je spoznala vse. S polnimi usti rumenjaka je stekla od mlize. Na hodniku je izpljunila. Ni mogla več jesti. In kaj je bilo na Telovo, pri šolski procesiji. Vsaka si je izbrala prijateljico za par, le Marjeta v vsem razredu ni imela prijateljice in je ostala brez para. Nobena sošolka je ni marala. Šla je zadnja v vrsti, s sklonjeno glavo, rdeča od sramu, vštric z grbavo Minko. Tudi te nobena ni marala. Marjeta se je sramovala Minkine grbe, še bolj pa lastnih rdečih las. Nazadnje je zbrala v sebi vso moč in voljo in zbežala iz vrste. Stekla je v frančiškansko cerkev in se skrila v kapelo. S strastno sklenjenimi rokami, - očmi, uprtimi v tabernakelj, je prosila Boga, naj se je vendar usmili, da bo umrla. Ko so domači popoldne odšli na sprehod, se je zaklenila in obstala sredi sobe. Razmišljala je: zvečer jo bo strah, ko bo sama. Stekla bi za njimi, še je bil čas. Toda ne. Legla je na tla, začela brcati in jokati in si gristi zapestja. Bilo ji je, kakor da ji nekdo grebe po srcu. Potem je utrujeno zaspala. Zbudila se je. Prisluhnila. Ali se ji je samo sanjalo, da je nekdo pozvonil? Spomnila se je sanj, ki jih je pravkar imela: v sobo je stopila s črno ruto ograjena ženska, ki jo je večkrat videla na cesti in se je je bala, a sama ni vedela zakaj. Tiho je zaprla vrata za seboj in odšla naravnost k postelji. Legla je podnjo in samo velikanski moški čevlji so moleli izpod nje. Zvoni, da, zvoni. Nekdo pritiska na kljuko. Boječe, hinavsko. V glavo ji je šinil spomin na skrivnostni umor, o katerem so pred kratkim pravili. Ženska s krvavordečimi ro- kami je umorila deklico, ki je bila sama doma. Marjeta strmi proti postelji. Ali ne molijo izpod nje moški čevlji? Da, tam so prevrnjeni čevlji, da je videti, kot da so na nogah ležečega človeka. Marjeta prebledeva, čaka nečesa skrivnostnega, pošastnega. Smrt, črno ženo, ki ji bo kaj naredila. Nekdo je v sobi. Pošast. Za trenutek je zagledala črno senco, ki je hušknila mimo nje. Z na pol zasuknjeno glavo prisluškuje in se umika k vratom. Zazdi se ji, da jo bo zdaj zdaj prijel neviden človek za roko. Prav ta trenutek pa spet zazvoni in v sobi na'stenski uri podrkne utež. Zvonec in ura, oba zvonita hkrati, drdrajoče. Pri postelji poči les. Marjeta krikne, steče iz sobe, zakaj zazdi se ji, da izpod postelje leze črna senca. Sunkovito odpre vrata in se v nekoga zaleti. Ostrmi. »No, kaj pa ti, Marjeta?« se začudi očetov znanec. Marjeta dolgo molči in se drži za glavo. Zdrzne se in ustnice ji zatrepetajo, dokler ne pride preko njih glas. »Kdo vas je spustil noter? Kdo vam je odprl?« »Glej jo no, ti sama vendar! Kaj pa je s teboj? Kaj se ne spominjaš?« »Ne; ne spominjam se.« Marjetina usta trepečejo, potem se na glas zajoka: »Strah me je, ostanite pri meni.« Pozneje se je spominjala, da se je tisto uro godilo med obema nekaj čudnega. Sedela sta na zofi. Mož je imel čudno kalne oči, ko je sedel ob nji. Bala se ga je in se mu umikala. Nazadnje ni več prenesla tega in je zbežala na cesto. Ko je odšel tudi znanec, se je vrnila. A ni si več upala sama v zaprto sobo, zato je ostala na cestli pred hišo. Čepela je na stopnicah zastavljalnice in čakala, kdaj se izza vogala prikaže mati. Nekoč je Marjeta odšla s sošolko Stano v mestno jamo k Stanini stari materi. Avgustovsko sonce je že zahajalo, ko sta prišli do tja. Barake so bile pregrnjene z večernimi sencami. V jami so kuhali večerjo. Gost dim se je valil iz na stežaj odprtih vež, ki so bile polne kokoši, mačk, ščenet in žensk. Te so sedele na pragih, trebile solato, luščile grah in stročji fižol in lupile kumare. Pripravljale so večerjo iz tega, kar so nabrale na vrtičkih, ograjenih z nizkimi plotovi. Vpile so s praga na prag, kaj bodo skuhale in kakšno vreme bo, ali pa se drle nad otroki, ki so se potikali okoli barak, umazani in razcapani. Otrocfl so bili prav tako zanemarjeni kakor njihove matere, ki so jim štrene potnih las na vseh koncih uhajale izpod rdečih, rumenih, pikčastih in turško pisanih rut, na zatilniku zavitih v vozel. Prišli sta mimo neke barake in tu se je Marjeta radovedno in sramežljivo ozrla na prag. Stana, črna kot ciganka, pa se je kar ustavila in gledala. Na pragu je sedela ženska in dojila. Imela je rjave, razgaljene prsi. Okrog nje so stali smrkavi otroci in pobožno strmeli vanjo. Odšli sta dalje in se ustavili pri baraki Stanine stare matere. Klicali so jo Ježeva. Pred pragom pa je Marjeta vztrepe-tala in se strgala Stani iz rok. »Tak pojdi no noter!« je zavpila Stana in jo s silo potegnila za seboj. »Pajek,« je zastokala Marjeta in se ji spet strgala iz rok. Strmela je v pajka, ki je črn in velik počasi lezel čez prag. »Ti si pa res prismoda, kaj pa bežiš!« »Ne grem naprej, dokler ga ne ubiješ.« »Zakaj pa? — No, saj ga bom, počakaj.« Stani so se črne oči še bolj zabliskale. Sklonila se je nad pajka, Marjeta pa je stekla še naprej. »Je že po njem,« je zavpila Stana. »Glej ga, kako brca, poglej! Saj ga ni več med živimi, tak poglej ga no!« Marjeta je zastokala in se stresla, Stana pa je nenadoma skočila kot mačka in kosmata kepica je zadela Marjeto naravnost v obraz. Zakričala je in kakor blazna začela stresati z glavo. Pajek pa se je trdno držal nad čelom na pramenu las in se ji gugal pred očmi. Ženske in otroci so se nagrnili. Iz barake je stopila Ježeva s skledo vode in ji jo pljusk-nila v obraz. »To ji bo dobro delo,« so rekle ženske, Ježeva pa je pograbila Marjeto in jo odvlekla v ba-ako. Otroci so se pognali za njo. V baraki jo je položila na posteljo pod poševnim stropom, spodila ven otroke in zapahnila vrata. Otroci so stekli okrog barake k oknu in se vzpenjali nanj. Ježeva pa jih je tudi od tod prepodila z loncem pomij in zaloputnila okno, da so otroci ostrmeli z odprtimi usti. Nato je odšepala k skrinji in pobrskala po nji. Med starim perilom je našla umazan prt in ga razpela čez zvito in s papirjem zalepljeno okno. Izginila je v vežo in se vrniila s svečo in z zarjavelim razpelom. Postavila ju je na stol poleg postelje. Sklenila je dekletcu roke in ovila okoli njih debel molek. Poknižala jo je in s sklenjenimi rokami molila nad njo, kakor da je že mrlič. Potem jo je poškropila z blagoslovljeno vodo. Marjeta je zdajci prestrašeno pogledala okrog sebe. Kaj počne ta črna ženska? Pognala se je kvišku, zdrvela k vratom, jih odpahnila in zbežala in tekla domov. Ko je Marjeta doraščala, je rada o mraku hodila po cestah, a kaj, ko jih je v pol ure vse obredla. Mesto je bilo tako majčkeno. In ko je prišla domov, je rada poležavala v temii. Rajši je bila v sobi kakor na vrtu, ograjenem s štirimi dolgočasnimi zidovi. Odkar so posekali košati kostanj, je sovražila ta vrt, ki se ji je zdel včasih prav prijeten. Sredi vrta je bila greda s palmo in z mačehami. Dolgo solatno gredo so obdajale geor-gine, nageljni in kapucinčki; ti so se raz-prezali po laporju, ki so bile z njim obložene grede. V enem kotu je čepel kurnik, ki ga je naredil oče. Pred zeleno gorenjsko hišico z izrezljanimi balkončki, s katerih so viseli nageljni, so imele kure svoj prostor, ograjen z žico. Pri vhodu na vrt je pa čepel velik, star, grčav kostanj. Ta kostanj je imela Marjeta rada še kot neznatno drobno dekletce. Zdelo se ji je, da straži njihov dom star, prijazen človek, ki vedno stoji tam v kotu in gleda, kdo prihaja v hišo. Spomladi ga je skozi zamreženo okno opazovala, kako mu brsti popje, kako zeleni in kako se je potem nenadoma odel z gostim zelenjem in z velikimi cvetovi. V poletni vročini je bilo tako prijetno sedeti v njegovi senci. Jeseni pa je bil vrt prepoln življenja kot nikoli v letu. Po odpadlem listju je šumelo kakor v gozdu. Včasih ji je padel na glavo zrel sad. Osuplo je pogledala kvišku, potem se pa veselo zasmejala in si mislila, da je mlada grofična v gradu... Rada se je sprehajala in z nogami šarila po listju, hodila ob gredah in iskala rožno semenje. Toda nekega dne so prišli na vrt možje z žago, vrvjo in sekiro. Zaihtela je in zbežala v sobo, da bi ničesar ne videla in ne slišala. Bilo ji je, kakor da bodo s kostanjem vred spodžagali tudi njihov dom. Ko so z divjimi zamahi sekali deblo, je s strahom pogledovala skozi okno kakor tedaj, kadar je zunaj divjal vihar. Ko je nazadnje zabobnelo in je drevo obležalo, da se je stresla hiša, jo je presunilo, kakor da bi ji bil kdo porinil nož v srce. Stekla je ven in videla: veliki starec je zvrnjen ležal kakor v rakvi... Štirje visoki zidovi so ga oklepali. Niti stara vrtnica, ki je preplezala dolgi zid, niti kurnik in kapucinčki, ne mačehe ne georgine, vse to ni imelo več moči, da bi dajalo vrtu nekdanje življenje. Zdaj je bil samo že mrtev štirioglat prostor, jetniško dvorišče. Stekla je nazaj v sobo in v srce se ji je vtisnila podoba. Rakev in v nji leži mrtev človek. V kotu ob peči je jokala za mrtvim kostanjem. Od tiste ure dalje je sovražila vrt, njegove rože in sive zidove. Zanjo je ostalo samo zidovje, mrtva, nepremična stvar, ki je vzbujala samo eno: dolgčas. Ko je prišlo jesensko deževje, je zidovje še bolj posivelo in dalo vrtu še bolj mrliški izraz. Na tem vrtu naj bi potekala njena mladost? Rajši se je zaprla v sobo in ležala na zofi, kakor da bi med visokimi zidovi vdihavala opojni duh zvezdastega tobaka, ki je na večer odprl bele cvetove in v noči izžareval vzhodnjaško opojnost. To jo je še bolj spominjalo čudovitih vrtov iz pravljic, ki so ji kakor svetli gradovi rasli v razburjeni domišljiji Zasovražila je solatne grede, po katerih je ždela glavnata solata kakor ponižne putke. Preveč so jo spominjale njene siromašne okolice in bornega življenja in stradajoče mladosti. Od nekod so prihajali glasovi godbe. Tja je hitelo njeno hrepenenje. V soseščini je bil restavracijski vrt z godbo, lampijoni, smehom in razigranimi lici. Od vsega tega jo je ločilo le to pusto zidovje in nekaj zoprnih bajt, pa je bila priklenjena in obsojena, da mora tičati med temi solatnimi gredami in zidovi, med vriščavimi otroki in sitnimi ženskami in niti starega prijatelja kostanja ni imela več, da bi se mu potožila in se izjokala pod njim. Leopold Stanek Novi grobek Ta jama bo globoka za takega otroka kot si ti! Tvoja roka vse manjše je kopala, v njej kamenčke skrivala in smrti ni se bala. Zdaj spiš, v sen zazrt, ne veš — cvet neodprt — kaj svet je, kaj je smrt. Žetev in mlačev v Slovenski krajini paiko D.n.ec Žetev in mlačev, najvažnejši kmečki deli, sta nekaka kmečka praznika. Ponekod pri nas še zdaj poznajo razne delovne običaje. Nekoč je bilo vsega tega še veliko več. Večina običajev izhaja iz davnih čarodejnih obredov, ki pa so v teku stoletij svoj nekdanji verski pomen izgubili in ostali le še lep narodni običaj, bolj ali manj razkrojen spomin na davno, pogansko miselnost naših prednikov. Ljudstvo se skozi dolga stoletja ni moglo odreči miselnosti svojih dedov in tako so še danes ostale na podeželju drobne ostaline starodavnih običajev, verovanj in vraž, ki dajejo življenju slovenskega ljudstva mnogo zabave in razvedrila. Slovenska krajina je v narodopisnem smislu ena zelo pisanih slovenskih deželic. Prekmursko ljudstvo, ki je dolga stoletja živelo popolnoma ločeno od drugih Slovencev, je ohranilo svoje posebne običaje, ki so prav posebno ob žetvi in mlačvi zanimivi in živa priča ljudskega mišljenja in preprostega verovanja. Prekmurski kmet skozi vse leto ves čas misli na žetev. Že takrat, ko seje, misli na to, kakšna bo letina. Da bi bila pšenica rodna in bi je ne uničevali vrabci in drugi poljski škodljivci, ki se jih nikdar ne manjka v zoreči pšenici, vrže prvo prgišče zrnja prek sebe, rekoč: »Sedaj ste izplačani. Na moji njivi nimate ničesar več iskati!« O tem, ali bo dobra ali slaba letina, sklepa največ po vremenu. Konec oktobra si želi dežja, na dan sv. Pavla Sredozimca (25. januarja) pa pričakuje lepo, sončno vreme. Tudi spomladni veter in obilica hroščev so mu znanilci dobre letine. Izredno bogata pa bo letina, če češmigovec (Berberis vulgaris L.) lepo cvete in če mavrica ali »boža doga«, ki se prvič prikaže nad Krajino, pije obenem vodo iz Mure in Lendave. Ce ima mavrica veliko modre barve, je kmet vesel. Žetev bo obilna in kruha bo dovolj za vso družino. Slabo letino pa naznanja januarski dež, grmenje na golo drevje in sneg, ko pada na dan sv. Neže. Zelo nevarna je tudi slana v aprilu. Pravijo, da celo bolj škoduje rži in pšenici kot toča in suša poleti. Tudi vidov-ska megla in petrovski dež odneseta ves pridelek. V Slovenski krajini je splošno razširjeno mnenje, da se bo po petih tednih, ko cvete kokolj, začela žetev. Dober gospodar se mora vsaj mesec dni prej pripraviti za ta veseli dan. Sklepati mora koso, pripraviti ločen in drugo orodje, ki mu bo potrebno. Pri vsem tem pa je seveda najvažnejše sonce, kajti klasje mora dozoreti pod blagodejnimi sončnimi žarki. Končno žita vendarle dozore, veter pozi-bava težko klasje, prepelica pa neutrudljivo petpedika in kliče žet. Prišel je čas tako dolgo pričakovane žetve. V Slovenski krajini ne žanjejo s srpi kot na sosednjem Štajerskem in drugod v Sloveniji. Tu je že od nekdaj v navadi košnja s koso. Ravno pri žetvi sta se nekdaj najbolj pokazala bogastvo in revščina posameznih kmetovalcev. Bogati so vedno želi na več kos, revni pa samo na eno. Pri žetvi na eno koso morajo biti štiri osebe. To so kosec, bralja, povreslar in vezač. Kosec je po navadi gospodar, bralja pa gospodinja ali najstarejša hči. Ko pridejo žnjeci (žanjci) na njivo, se gospodar najprej odkrije, nato utrga pšenični klas in pogleda, kakšno je zrnje. Če je zrnje lepo dozorjeno, je vesel. Pravi, da se v dobro dozorjenem zrnju vidi Marijina podoba, oči in obraz. Potem še naredi križ čez polje in zareže prvo plast. Najbolj zanimiva žetev je bila vsekakor pri premožnih kmetih, kjer so »rezali« na pet ali še na več kos. Tu se domači niso udeleževali žetve, temveč so vse delo samo nadzorovali. Žetev so opravljali siromaki bajtarji ali, kakor so jih imenovali, »rezarji«. Delali so za »rez«, to se pravi, da je bil njihov zaslužek vsak enajsti križ, ki so ga na-kosili. Ljudje so radi hodili v rez, kajti razen zaslužka so imeli vedno dovolj jesti in piti. Najvažnejše pa je šele prišlo, ko so padale zadnje plasti pšenice. Gospodinja je prinesla na polje velik vrta-nik, gospodar pa je poslal vina. Žanjci so spletli okrog vrtanika venec iz najlepšega klasja in poljskih rož in s tem žetvenim vencem ali »dožnjekom«, kakor ga imenujejo v Slovenski krajini, so potem kronali najboljšega kosca. Če je prišel v tem času gospodar na polje, so ga ujeli in zvezali v zadnji snop, kar je bilo za gospodarja največja počastitev. Po opravljeni žetvi so rezarji med petjem in vriskanjem nesli dožnjek na dom gospodarja, ki jih je tudi pošteno pogostil. Največkrat je taka pogostitev trajala vso noč do jutra in je bila nekaka žetvena gostija. Tudi ni manjkalo godbe in plesa. Ko so se žanjci odpravljali domov, jim je gospodinja razdelila vrtanik, pšenioni venec pa obesila na sredo sobe. Ponekod je moral biti tak venec pri hiši do prihodnje žetve, drugod pa samo do mlačve. V okolici Bogojine je bila navada, da je gospodar prinesel po opravljeni žetvi domov tri najlepše klase in jih vrgel na streho, da bi ne udarila v domačijo strela. Prvega zrnja so bile deležne tudi kure, da bi znesle več jajčk. Taka je bila žetev pri bogatih kmetih. Pri revnih je bilo seve drugače. Tu ni bilo ne dožnjeka, ne vriskanja, ne petja. Žetev so opravili tiho in skromno, brez vina, ob sami vodi, ki so jo prinesli v piitri (vrč za vodo z ozkim grlom) na polje, da bi se prehitro ne ogrela na vročem soncu. Preden se zvečer žanjci odpravljajo s polja, zložijo snope v križe. V Slovenski krajini poznajo troje žetvenih križev. Mali križ ima 15 snopov, srednji 17 in veliki križ 21 snopov. Najrajši zlagajo male in srednje križe, ker se tako snopje hitreje suši. Prvemu snopu v križu, ki je najmanjši, pravijo školnik, orgla-vec, zadnji snop pa je »pop«. Ponekod vtaknejo v zadnji snop še vejico pušpana, da bi v križ ne udarila strela, drugod pa ga zve-žejo z dvema povresloma. Ko je snopje že zloženo v križe, pograb-ljajo strnišče z velikimi grabljami ali kva-trami. Kvatranje je delo povreslarja. Grab-ljevino ali zgrebelino zložijo ob križih. To je tudi prva hrana, ki jo dobijo kure! in prašiči od novega pridelka. Po nekaterih vaseh, posebno v Porabju, nekdaj strnišča sploh niso pograbljali, drugod pa so grabljevino sežgali. To je bila nekakšna zahvala zemlji za dobro žetev in obenem prošnja, da bi bila prihodnja žetev še obilnejša. Ko so polja pokošena in pograbljana, pridejo zaostalo klasje paberkovat otroci. Nabranemu klasju pravijo kitki. Nekoč so pa-berkovala tudi dekleta, posebno v okolici Beltinec in v slovenskih vaseh okrog Radgone, ki zdaj pripadajo Avstriji. Katera v vasi je nabrala največ kitkov, se je izkazala, da bo dobra gospodinja, in je že lahko prihodnjo zinio pričakovala ženina. Zrnje, dobljeno iz kitkov, so po vaseh različno uporabljali. Največkrat so ga bili deležni prašiči in perutnina, da bi ne bila toliko izpostavljena raznim boleznim. Prav tako je bila navada, posebno v slovenskih vaseh, ki pripadajo Avstriji, da so dali to zrnje posebej mleti. Moko so hranili za velikonočni kolač ali pa za vrtanik, ki ga bo kot nevesta delila domača hči, če si je pri nabiranju zaostalega klasja zaslužila pravico dobiti moža. Snopje je moralo ostati na njivi najmanj teden dni, da se je posušilo. Ko je bilo dovolj suho, so ga zvozili domov in se pripravili za mlačev. V Slovenski krajini je danes mlačev s cepmi že skoraj redkost. Že pred prvo svetovno vojno in v letih po vojni so mlatilnice skoraj popolnoma izpodrinile zastareli način mlačve. Mlačev s cepmi se je do danes ohranila le še toliko, kolikor ljudje potrebujejo ritovine (to je slamo za kritje streh). Z odpravo starega načina mlačve pa so se žal izgubili tudi mnogi ljudski običaji. Do danes se jih je ohranilo le bore malo, ki kažejo le medlo sliko nekdaj tako bogatega ljudskega verovanja. Za ritovino prihrani prekmurski kmet najlepše snopje. Snopje najprej razvežejo, ga raztepejo po gumni in začnejo mlatiti. Kdor mlati prej, takoj po žetvi, mu sosedi pravijo, da mu primanjkuje žita, otroci pa zbadajo mlatiče: Štirje so kosci, štirje so mlatci, pa jesti ni kaj! Včasih, ko je bila mlačev s cepmi še splošno v veljavi, so vaški fantje kaj radi nagajali mlatičem. Ponoči so jim v snopje vtaknili metlo ali mlečni lonec. Če mlatiči tega niso opazili in so drugo jutro razbili lonec ali mlatili po metli, se jim je vsa vas smejala. To je bila tudi največja sramota za mlatiče. Danes mlatijo že vsi, veliki in mali kmetje, z mlatilnicami. Sprva mlatijo kje na vaškem travniku ali na dvorišču lastnika mlatilnice. Tu mlatijo največkrat siromašni kmetje in tisti, ki jim zmanjkuje kruha. Bogati kmetje mlatijo doma, da se jim ne raztepe zrnje in da pokažejo, da zmorejo nekaj več. Ko so siromaki že omlatili, tedaj gredo mlatilnice po vasi, od kmeta do kmeta. Tem pomagajo pri mlačvi sosedje in rodbina. Pri premožnejših kmetih delajo najprej »otepi-ne«. Mlatilničar spušča pšenico skozi stroj, da slama ni preveč zlomljena in se da vezati v snope. Te slamnate snope shranijo za zimo in jih režejo skupno s koruznico za krmo govedi. Ravno pri otepinah si mladina največ nagaja med seboj. Fantje večkrat ujamejo kakšno dekle, jo zvežejo v snop in jo potem med smehom odnesejo v parmo. Dekleta pa tudi pazijo, da ujamejo fanta. Tistemu, ki ga dobijo, natlačijo v hlače plev in slame, kar pomeni, da se še dve leti ne bo mogel poročiti. Vendar iz vse slame ne delajo otepin. Večino slame zlagajo v oslico, ki je kje v sadovnjaku, nedaleč od gospodarskega poslopja. Po tem, kako veliko ima kdo oslico, se vidi tudi bogastvo kmeta. Oslico zlagajo samo gospodarji. Trije ali pa še več zlagajo slamo, eden ali dva pa spodaj pazita, da se oslica ne zlaga poševno. Ko jo dovršijo, jo z grabljami počešejo in po njej nadevajo pazovino (veje, vezane v križ), da bi vetrovi ne raznašali slame. ,...... Tudi pri oslici uganjajo fantje razne šale. Če se fant in dekle rada vidita, ju ujamejo in namečejo nanju slame, češ naj se pripravita za' zakonsko življenje. V okolici Lendave pa fantje radi obračunajo z dekletom, ki se je pogospodila in se šminka. Če takšno ujamejo, jo posadijo na strohnel štor in jo »brijejo«. Z metlo ji oškropijo obraz, brivec pa jo obrije z desko ali s čim podobnim. To je največja sramota, ki more takšno dekle zadeti. Taka navadno pusti vse in osramočena med smehom fantov zbeži domov. Končno mlatilnica dolgo in zateglo zapiska. To je znamenje, da je pri tem kmetu delo končano. Nato jo selijo k sosedu. Najprej odpeljejo mlatilnico, ki jo dekleta okrasijo z rožami, nato pa še lokomobilo in ročno brizgalno. , ki ■Medtem ko mlatilničar ji pri sosedu spet pripravljajo mlatilnico za mlačev, gospodar pogosti svoje delavce. Hrana je povsod okusna, obilna in tudi vina nikjer ne manjka. Preden pa se delavci razidejo, odreže gospodinja še vsakemu kos vrtanika ali potice. Taka je bila nekdaj in je deloma še danes žetev in mlačev v Slovenski krajini. Starih ljudskih običajev pa je vsak dan manj in menda ne bo dolgo, ko bodo o njih pisale samo knjige ali pa jih bo kakšna stara babica pripovedovala svojim radovednim vnukom in vnukinjam. V jutru vriskajo mlatiči, da budijo se deklici. Mrak še tiho vas odeva, cepec krepko že prepeva: pika poka pika pok! Močna je mlatičev roka, snopje pod udarci stoka, klas za klasom se osuje, žvižgajo cepi vse huje: pika poka pika pok! Ančka Salmič Mlatiči V Milo joče hlapček Joža, si boleče ude boža: rad bi metlo skril mlatičem, pa jih je dobi\ s cepičem: pika poka pika pok! Slamo gospodat zmetuje, zadovoljen premišljuje: Bo, za božič bo potice, namlatili smo pšenice, pika poka pika pok! K svatbi hčere bo pogače, za veliko noč kolačev, bo za pust in furovž krofov, pa je še v kozolcu snopov: pika poka pika pok! Štruklje peče mati Mina, kolje gos in petelina, vsak čas zadnji snop izdihne in mlatičev spev utihne: pika poka pika pokJ V polju cvet sanjavi roso je poljubil. Veter je v daljavi bele breze snubil. Igor Ajdič Meglica Listi vrb ob vodi tiho so kraviljali. V jezeru labodi beli so veslali: Luna je zarpala sredi rožne črede in meglica vstala -bele sanje prede. 9 Koledar 1954 129 Ženitovanjski običaji v Obrežu Pred drugo svetovno vojno so bili v Obrežu pri Središču na Štajerskem takile običaji: Ko je ljubezen med dekletom in fantom že tolikanj zorela, da oče in mati sprevidita, da je najbolje — posebno še, če potrebujejo zeta ali snaho — da sina oženijo, hčer pa omožijo, potem se odpravijo v ogledi. Navadno posreduje že prej kakšna babica ali strina, ki nadela pot oglednikom. V oglede gredo takoj po božičnih svetkih, včasih že na Štefanovo ali na novo leto. Ponekod gre oče s sinom. Če pa je pričakovati od zgovorne matere več uspeha, gre ta s sinom. Ljudje pravijo, da je to čas vogle-darjenja. Z njim je zlasti treba pohiteti v kratkem predpustu. Navadno je tem več porok in gostuvanj, čim krajša je predpust. Ko stopi oče ali pa kak veljaven sorodnik s sinom v dom za ženitev godnega dekleta, na katero je navezano fantovo srce, pozdravita po starem običaju: »Pohvaljen bodi!« Z glav snameta klobuke in sedeta k veliki kmečki peči. Očeta potem posadijo za mizo, fant pa ostane, kjer je bil, da se lahko čimprej izmuzne iz sobe in odide v zadnjo sobo ali v kuhinjo k dekletu. Gospodinja takoj prinese na mizo povitice, gospodar pa stopi v klet po vina. Šele ob dobri kapljici se polagoma razveže pogovor. Čeprav vsi vedo, zakaj sta oče in sin potrkala na vrata njihovega hrama, gre vendar beseda voglednikom težko iz ust. Pogovorijo se o vremenu, o slabi letini, o hudih časih, o živini in o zdravju, potem šele preidejo k stvari. Očetu se pesniška žilica ob vinu razgiblje, da prične kar v rimah govoriti o lepi rožici, ki da jo imajo prt hiši; fant da je že dosti hodil mimo njihovega okna in videl dišeči fajgljev cvet in bi si ga rad utrgal, če bi bila taka tudi očetova in materina volja. Fant je ta čas že prt dekletu v zadnji izbici, kjer na skrivnem najde toliko prilike, da jo poljubi. Zaljubljenca vesta, kaj se v hiši plete. Nerodno bi jima bilo, ko bi bila navzoča. Ni kar si bodi, za kar se v hiši očetje in matere pogajajo. Gre namreč za doto in balo, ki jo bo dobila domača hči. Takile ogledi se dobro obnesejo, če ima dekle čimveč pod palcem in gospodar ne skopari z njivami, goricami, travnikom ali gozdom. Čim lepšo balo si je dekle pripravila in ni držala križem rok pri vezenju, pletenju in šivanju, da je omara polna perila, tem prej se sporazumejo. Ko si ob jedi in pijači končno le sežejo v roke, je to znamenje, da bodo držali besedo, ki jih bo zvezala v svaštvo, žlahto ali rod. Najbolj vesela sta pri tem seveda fant in dekle, ki se bojita, da se zaradi dote ne razdre vse skupaj, kar sta si spletla. Vesela sta, da se jima ne bo več treba shajati in skrivati za hišnim oglom ali od maše grede. Dekle je rožnato in nasmejano, da se fantu dozdeva, da takšne ni v vsej fari, kakor je njegova Micika. Domača mati jo še bolj hvali, kakor je potrebno, dasi vsi vedo, da je dekle pridnih rok, sicer bi njihov Franček ne bil hodil za njo. m Dogovorijo se, kdaj bodo šli delat v mesto k notarju utrno, to je ženitovanjsko pismo ali preprodajno pogodbo, s katero se zakonito uredi nevestina dota in druge zemljiške obveznosti, šele po narejeni utrni gre mladi par v župnišče k zapisovanju. To je navadno ob sobotah ali pred praznikom in ljudje brž izvedo, katera dva sta se prišla zapisat, ker kuharica pove novico naprej in se raznese tako še prej, preden jo župnik oznani s priž-nice ali, kakor pravijo, preden ju »ozove«. Na večer pred ozavanjem je ob jedi in pijači pri nevestini hiši zaroka. Oklici so navadno tri nedelje zaporedoma, in sicer pri rani maši. Če se komu mudi, se da oklicati tudi enkrat za trikrat. Poroka je največkrat na svečnico ali na predpustno nedeljo. Tisti pa, ki ne morejo čakati tako dolgo, se oženijo takoj po novem letu o treh kraljih. Nekdaj so se ljudje strogo držali adventa in postnega časa. Kakor ni bilo ta čas veselic in plesov, tako tudi ne ženitovanj. Tudi poleti ni primeren čas. Za gostuvanje je največ prilike pozimi o pustu ali kurentu. Kako zelo si želijo dekleta dočakati poročni dan, nam zgovorno pričajo tudi razne šege in vraže, ki jih ne manjka med ljudmi. Tako na primer za vuzem ob žegnanju, ko nesejo dekleta blagoslavljat jedila k domači kapelici, vaščani opazujejo, katera se bo prva vračala. Verjamejo, da se bo tista prva poročila. Tudi od polnočnice je treba pohiteti domov in pogledati po tretjem teku okoli hiše skozi okno. Če vidiš sredi sobe krsto, bo tisto leto pri hiši smrt, če pa vidiš oltar, bo pri hiši nevesta. Kakšen teden prej, preden odideta ženin in nevesta k zdavanju ali poroki, prideta k nevesti izbrana pozavčina. Nevesta jima na-šije na klobuka in rokave svilenih ali papirnatih trakov, jima okrasi zaviti palici z zvončkom in jima pripne na prsi šopek iz nageljčka In rožmarina. Nevestin pozavčin Ima trakove na desnem rokavu, ženinov pa na levem, da se med seboj ločita. Tako ozalj-šana vabita sorodnike, pri velikih gostijah celo do tretjega kolena, sosede in znance na gostijo. Včasih imata tudi bele predpasnike, ker pozneje na gostiji strežeta povabljenim gostom. S pozavanjem ali vabljenjem pričneta pri ženinovem in nato pri nevestinem starejšimi. Od veselja ukata, pisani trakovi jima plahutajo v vetru in spotoma uganjata razne norčije. Ljudje ju radovedno ogledujejo, povprašujejo in razdiraj« šale. Pozavčina imata s seboj tudi »snahino mleko«, ki ga nosita v steklenicah na prsih. Eden ima kis ali sirotko in v njej pomešano proso, drugi pa pravo žlahtno vinsko kapljico. Steklenici sta oviti v bel robček, da se ne vidi, kaj je v kateri. Ko prideta k hiši, ponudita snahino mleko. Kdor okusi jesih in ga izpljune, mu šele potem ponudi drug pozavčin iz svoje steklenice in mu z vinom popravi slabi okus. Cesto se zgodi, da dekleta pozavčinoma zaradi njune nagajivo«ti porežejo trakove. Toda pojdimo lepo po vrsti! Ko prideta pozavčina pod okno k hiši, ki jo vabita na gostijo, ustrelita najprej iz pištole, da se domači zavedo pomena. Od vseh strani privrejo sosedje, radovedni otroci celo vderejo v priklet, da vidijo skozi na stežaj odprta vrata nališpana pozavčina. Domači so na prihod pozavoinov večinoma že pripravljeni. Sobe so počejene in pometene, v kotu nikjer ni najti pajčevine, ki jo pozavčina kaj rada iščeta, da z njo pokadita dekli ali domači hčerki, ki se nemara ne meni dovolj za snago in red. Ko stopita v hišo, se odkrijeta in pozdravita s krščanskim pozdravom. Eden odide na gornji konec sobe, drugi ostane na dolnjem in tako pričneta s pozavanjem. Hodita gor in dol po sobi in si izmenično odgovarjata. Nekaj časa beseduje eden, potem povzame besedo drug. »Izvoljeno društvo, skupaj zbrano, kakor sem jaz k vam poslan, tako ste vi k nam na gostijo pozvani... prav kakor je rečeno po svetem evangeliju, ki pravi, da kdor išče, ta najde, kdor trka, se mu odpre, kdor prosi, pa tudi dobi. Takisto sem tudi jaz isko in sem najšo, sem trko in se mi je odprlo, bom prosjo, pa bom tudi dobjo. Če pa vi ne bi vseh mojih besed razumeli in verjeli, vam jih čem razodeti po svetem evangeli, ki ga je napisal Gospodov učenec Janez v drugem poglavji in prvem deli, da ga boste vsi po hiši dobro razumeli.« Tu začneta brati iz mašnih bukev evangelij »Jezus na svatbi v Kani Galilejski«. Pri tem sta odkrita in stojita pri miru in samo zvonček jima tu in tam zacinglja na zavitih palicah. Ko prebereta, se spet pokrijeta in govoreč hodita sem ter tja. »To so besede evangelista, ki se berejo drugo nedeljo po treh kraljih in tudi govorijo o ženitovanji. Najprej ste k nam pozvani od naše strani, drugič od našega ženina in neveste, tretjič od očeta in matere, četrtič od žlahte in roda, petič od prijateljev in znancev, šestič od pomelajev in beračev, sedmič pa tudi od božje strani. Vsi ste k nam pozvani na veselje pregrešno, da se ne bi zdelo komu kaj smešno. Vsak človek, ki se na ta svet rodi, trikrat potrebuje ljudi. Prvič, ko se narodi, mu je treba babice in kume, da se mu krščanska dolžnost spuni, drugič, ko je zakonski stan potrebujoči, te mu mora biti starejšina navzoči, tretjič pa, ko umerje. Tedaj se spodobi, da se mu zadnja pot posodi. Vi ste k nam na druščino pozvani na en kos putana, ki smo ga odrezali od purana. Pozvani ste na en kos mastne svinjske pe-čeje, ki ima vsak človek po nji dosti žeje. Pozvani ste na kupico vina, da bi bila vesela vsa vaša družina. Pozvani ste, da bi se z nami malo porazveselili in vaša pešja kolca po hiši z nami potočili. Nadalje pa se ne smete spričevati in mogoče opravičevati — drugače bi nam znali še to gostuvanje razmetati — kakor so se spričevali tisti, ki so bili pozvani na gostijo Gospodovo, ko je prvi reko, da si je kupjo vole, pa zategavoljo priti ne more, drugi je reko, da si je kupjo njivo, pa mu je.tisto bilo krivo, a tretji se je izgovarjo, da si je vzejo mlado ženo, pa se zato ne bi rad zdoma geno... Neki naš pregovor pa še tole pravi: Naj se vsakdo od vas k nam iz ljubezni po- 9* 131 stavi! Kajti veliko je pozvanih, a malo izbranih, nas prilika uči.., vendar modrost in pamet naj vsak za sebe obdrži.« En pozavčin vpraša: »Morebiti pa bi oni veleli, da mi tam ne bi svinjskega mesa dosti imeli?« Drug odgovarja: »Mi pa imamo svinjskega mesa zadosti za vse naše pozvane gosti, kajti klali smo enega prašiča kak enega vrabliča. Sami nismo znali, kak bi ga zaklali. Nismo zmogli tak dolgega noža, kak je na njem bila debela slanina in koža. Te pa je naš ženin tak čeden bio, da je naši mladi snehi eno dlako zmekno, pa jo je svinji v pišek vtekno, ko pa ji je to porino, je prasec brž pogino. V koti je pa bila ena pavočina brez klina, tam gori je obvisela naša slanina. Mi smo namreč tak pridno deklo imeli, ki se je od kota do kota šetala, pavočine pa ni pometala. Če mi ne bi take pridne dekle imeli, ne bi ostala na pajčevini naša slanina. Zato vi najte svoje lene dekle proč goniti, bi se vam znal velik kvar zgoditi.« Tu gre pozavčin po vseh kotih iskat pajčevino; če je ne najde, si jo potegne kje iz žepa, da jim jo lahko pokaže. Prvi spet nadaljuje: »Zdaj pa mi nismo znali, kak bi ga laže pospravili, ker nesti ni bilo kaj, toda kaj pa bomo zdaj... Tedaj je naša nevesta brž priskočila, prašička v svoj furtov počila in mi smo se za njo štirje tresli, ko smo prazna nosila nesli. Po vseh kotih smo nametali špeha in mesa, da ni bilo mesta, kjer bi kdo plesa... Na njem pa je bila taka slanina, kak je na vaši postelji blazina, zato pač morate znati, da bodo na našem gostu-vanji vsi mastni po bradi. S tremi lanci smo slanino pripeli, čez tri velbe smo jo gor vlekli, te pa se nam je vože vtrgalo, da je čez tri velbe dol pala... toda tam v koti je ostala ena pavočina brez klina, na kateri je obvisela naša slanina.« Drugi vpraša: »Vi pa bi morebiti mislili, da mi tam moke ne bi imeli?« Prvi odgovarja: »Mi pa bomo imeli moke zadosti za vse naše pozvane gosti. K mlini smo se tak peljali, da bi se lahko vsi sposr... Dvanajst vreč pšenice smo naložili, pa bi se skoraj poleg bili. Štiri konje smo pripregli in se še sami gor ulegli. K mlini smo se peljali po groznem blati, da se ne bi mogli kmalu ven speljati. Spotoma smo srečali lisjaka z lisico, vuka z vučico. Konji so se nam strašili, da ne vem, kak smo se do mlina pripeljali. Tu pa nismo znali, kak bi laže dol djali. Te so naši mlinarski detiči zraven priskočili in vso pšenico v mlin znosili. Začeli so pšenico pajtlati in vsak sebi pol jemati. Mlinarska roka pa zato tak globoko v vrečo seže, da jo potlej laže zaveže. To pa ubogega kmeta in siromaka najbolj rani, da on te mllnarske lumpe hrani. Zatorej boste vi lahko znali, da bomo mi na gostuvanji dosti mele imeli. K nam so prišli trije peki, vsak s tremi detiči, ki so nam drva sežgali vse k hudiči.« Drugi: »Mogoče bi oni veleli, da mi tam ne bi zadosti pernate živadi imeli?« Prvi: »Mi imamo tam pernate živadi za-, dosti za vse naše pozvane gosti. Hodili so naši trije fantiči tri dni po šumi za ptiči, prvi s puškami, drugi s palicami, a tretji s pest-nicami. Zagledali so enega ptiča z imenom papiga, ki z repom vedno miga. Tega so zaklali, toda niso znali, kak bi ga domu pripeljali. Pa so tam zapazili mačaka, ki na miši in podgane čaka. Njega so torej prosili, pa so ga tudi na pomoč dobili. Maček je hitro svojo taco v ptico zaseko in jo tudi k nam na dvor privleko. Tako jo zdaj skubejo že tri dni tri sknbačice, tri sukačice in tri pomočnice, pa je niso poskuble niti do polovice. Totega perja je zdaj pri našem gradi, kjer bo vsakdo masten po bradi, da smo z njim tri pune parme naphali in ne vemo, kam bi ga še djali, kjer se lahko vsak božji človek, če bo pijan, kjer godi v perje uleže in si z vinom glavo obveže. Tak vi lahko veste, da bomo dosti živadi imeli.« Drugi: »Mogoče pa bi oni veleli, da mi ne bi dosti govejega mesa imeli?« Prvi: »Govejega mesa pa bomo mi imeli zadosti za vse naše pozvane gosti. Klali smo enega vola kakor enega mola. Imel je na sebi toliko loja, da vi nimate na dvorišču toliko gnoja. Ta loj se tak na tenko vleče, da ga ni niti za pol sveče.« Drugi: »če pa bi morti vi veleli, da mi tam ne bi dosti sira imeli?« Prvi: »O, mi vam imamo tam sira zadosti za vse naše pozvane gosti. Pripeljali so ga trije foringaši, vsak s tremi pajdaši, ki so pune kadi naphali. In vrh tega si je naša verna kuharica nekaj imenitnega zmislila, pa je sosedovo kuso v kot pritisnila in nekaj vrhnja stisnila. Zato pa vsakdo lahko zna, da naša kuharica kaj na pogače djati ima. Dve je namazala, tri v peč djala, štiri po-šmrkljala, pet jih je vun vzela, šest smo jih pojedli, sedem jih je še ostalo. Zatorej vsakdo I lahko zna, kak dobro glavo naša kuharica ima, da vse to napraviti zna.« Drugi: »Morda pa bi oni veleli, da mi tam ne bi dosti vina imeli?« Prvi: »Mi pa vam imamo vina zadosti za vse naše pozvane gosti. Dopeljali so ga trije foringaši, tri lagve pune teme, kar se težko vun vzeme. Peljali smo ga po strmem, ozkem klanci, kjer so nas srečali trije Kranjci. En huncvet je tak požrten bio, da bi nam rad vse vino spio, voz je prevrno in vino v grapo zvrno. Te smo mi brž priskočili in si naše vino ohranili... Imamo pa trojno vino. To prvo je z Vinskega vrha, ki smrdi kot mrha. Drugo je z Lamberške gore, kjer rodijo loščice najbolje, tam okoli neke mlake, kjer se dere jo srake in si babe svoje cape perejo in si s totega trsa loščice berejo. Toto vino bomo imeli za pomelaje in tiste nepozvane gosti, ki jih je zvečer okoli voglov zadosti in si nimajo na vilice kaj nabosti, samo skozi okna gledijo, da kaj jesti dobijo. Prvi reče: Jaz sem lačen, drugi pravi: Jaz nisem sit, tretji si nese domov prazno r.., če ni nazadnje bit... Tretje vino je z Donačke gore, ki je sladko najbolje. Toto vino bomo imeli za gospode starešine in za naše pozavčine in za vse pozvane gosti, ki ne bodo na gostiji obirali kosti.« Drugi povzame: »Mi pa bomo tudi muzi-kaše imeli, da bi bili vsi luštni in veseli. Če bi se radi z nami gostili in malo svoja pešja kolca po podu potočili, bo za vas najbolje, da pridete k nam dobre volje.« Prvi: »Vi drugi ste pozvani k nam na petek, ko bo vaš svetek. Svojo dolžnost, ki vam pripada, morate vestno izvrševati, če se čete malo k nam na veselje odzvati. Ko morate živini pokladat iti, vam je treba seno z vrha potegniti in živini k repu djati; živina si bo sama lakote kriva, če si krme vase ne riva. Ko pa čete napajat iti, morate škaf z vodo narobe obrniti. Če bo živina žejna, bo morala k mlaki teči in si sama postreči.« Drugi: »Ob koncu vas še vse na gostijo povabimo, da tudi vašega slokega psa ne pozabimo. Tam, kjer je mnogo gosti, ostane za njimi vedno mnogo kosti. Pozvani ste od ženina in neveste, od vseh domačih in vse družine, posebej pa še od njihovega pozav-čina, ki mu pripada za ta važni posel vaša napitnina.« Tu ponudita pozavčina očetu starejšini in materi starejšinki snahino mleko. Drugim do- mačim in služinčadi dajeta enkrat eden, drugič drug iz svoje steklenice in s tem uganjata burke. Ko dobita od gospodarja ali od gospodinje napitnino, se poslovita. Za-vriskata na pragu in potem gresta dalje pozavat. Obhoditi morata še dosti hiš, po ves teden hodita po bregeh in doleh. Skličeta do trideset parov za nevesto in trideset za ženina. V nedeljo dopoldne gresta še enkrat po hišah, da bi morda kdo ne pozabil priti na gostijo. Če kaka hiša ne prinese za gostijo purana, jajc, sira, torte ali drugih pridelkov, ki jih potrebujejo kuharice za pojedino, tja več ne hodita vabit. Gostija mine tudi brez njih. V petek si pozavčina privežeta bele predpasnike z nedrčnjaki, vzameta kuhinjske nože, si jih nabrusita in začneta klati perutnino. Kuharice s pomočnicami se že sučejo v kuhinji in skubejo živad. Strina Miea, vešča kuharica, ki je kuhala že na primicijah, daje navodila. Lica ji rdijo, dela ima polne roke. Mesi se že testo, iz beljakov delajo sneg, rumenjaki se posipajo s sladkorjem, mast se cvre na razbeljenem štedilniku. Jedilna shramba je .polna smetane, sira in surovega masla. Vreča najboljše moke stoji v kotu. V klet valijo sod vina. Mesar je že obesil na klin v kolarnici tele in ga deva iz kože. Prašiček v hlevu že nemiren voha njegove stopinje. Tu in tam se utegne zgoditi, da po treh dneh in treh nočeh gostuvanja zmanjka jedi in pijače, potem gospodar, ki ženi svojega sina, ni v zadregi ne za eno ne za drugo. Ni mu žal ne prašiča in ne drugega soda vina. Zmeraj je pravil in se bahal, da se bo morala tresti trata pred hišo, ko bo ženil svojega sina, ki bo njegov naslednik. Pa tudi za hčer dado starši vse na mizo, kar premore hiša, polje in gorica. V soboto gresta po navadi ženin in nevesta zjutraj skupaj k maši in k spovedi. Doma se medtem izprazni soba, v kateri bo gostija. Treba je za kakšnih šestdeset parov narediti omizje. V polkrogu zbijejo mize in klopi. Pri peči pripravijo prostor za godce. Iz gostilne ali od sosedov znosijo posodo, žlice, vilice, nože, kupice. Vse popišejo. Stene okrasijo z domačimi družinskimi slikami. Vse je počiščeno. Iz kuhinje diši po vseh mogočih dobrotah. Kuharice imajo vso noč polne roke dela. Ni majhna reč pripraviti za toliko go-stovanjcev tolikanj jela in pila. Mestni gostje navadno prinesejo nevesti kakšna darila, servise ali torte. Na večer pred poroko naredijo vaški fantje in dekleta nevesti in ženinu, ki se poslavljata od samskega stanu, podoknico. Ženin in nevesta se ta večer poslovita in se ne vidita prej, dokler si črno oblečeni ženin drugi dan v nedeljo ne pride s svojimi svati na vozeh po nevesto. Za ta slovesni dan je vse pripravljeno. Naprošeni so vozniki, ki pridejo z okrašenimi koleslji ali sanmi, da zvozijo gostovanjce k poroki. Če se ženi kak imeniten par, je skoraj vsa vas soudeležena. Ljudje se menijo samo o ženitnini. Nekateri obirajo enega ali hvalijo drugega. Doraščajoči fantje se pomenkujejo, kako bodo nevesti, če si jo fant odvede iz vasi, naredili zaporo ali šrec. Pa tudi sicer nevesti zagradijo v klancu pot, ko jo peljejo iz domače hiše. Drugi se zopet pomenkujejo, kako se bodo napravili v maškare, da jim bo predpustni čas krajši in zabavnejši. Običajno je poročni dan na nedeljo. Redki se poročijo po pozni maši. Taki imajo gostijo že opoldne. Večinoma gredo k zdavanju ali poroki popoldne po večernicah. Nevesti je šivilja prinesla še pravi čas belo oblačilo. Začne jo česati in rujati ali kodrati. Ta čas v zadnjo sobo ne sme pogledati noben moški. Nevesta se ne prikaže prej, dokler nima venčka na glavi. Znamenje nedolžnosti. Na dvorišče kmečkega ženina že prizvonk-Ijajo s pisanimi trakovi okrašeni konji in vozovi. Gostovanjščarji se držijo slovesno. Če sta ženin in nevesta iz iste vasi, je gostija pri ženinovi hiši, pri nevestini tedaj, če se fant tja priženi. Ako pa sta ženin in nevesta iz različnih vasi, je gostija nekaj dni pri enem hramu, potlej pa pri drugem. Godci že igrajo in ustvarjajo dobro voljo. Gostovanjci morajo v sobo za mize. Oče sta-rejšina in mati starejšinka se zavedata svoje naloge. Imeti to čast ni kar si bodi! Imeti to čast pa se pravi, da moraš seči tudi globoko v žep. Očetu starešini se vidi v zimski suknji z žametnim ovratnikom nabita listnica. Ko se gostje nekoliko okrepčajo, pocinglja starešina po kupici in pozove mladega ženina, da se je približala ura, ko je treba iti po izbrano nevesto. Domača mati si v tem trenutku briše oci, dobro vedoč, da bo z nevesto prišla k hiši nova gospodinja. Ona sama ji bo morala dati ključe iz rok. Čeprav še z očetom nista dala sinu zapisati posestva, boječ se tistih žalostnih primerov, ko sin vrže v starosti očeta čez prag, če mu prezgodaj preda grunt, vendar ni ob misli na vse to tolikanj hudo očetu kakor materi. Bog ve, kako se bosta snaha in tašča pod isto streho razumeli ... da ne bo morda tako, kakor se pravi: Danes gostuvanje, a jutri že suvanje. Medtem se tudi na dvorišču pri nevesti zberejo vozovi in gostje, povabljeni z njihove strani. Nestrpno pričakujejo, da se pripeljejo gostje z ženinom. Nevesta ga mora pogledati skozi prstan, da ne bi pozneje gledal za drugimi. In brž morajo pred njimi zakleniti vrata. Navadno snamejo tudi hišno številko. Pred vrati zgrinjajočih se došlih gostov ne spustijo naprej v vežo. Ti trkajo, trkajo, toda vse tiho. Nihče se dolgo ne oglasi. Pozavčin vriska in moti tišino. Godba utihne. Slednjič se le od znotraj oglasi oče starešina in vpraša: »Kdo pa ste, ki trkate, in kaj bi radi?« Oni od zunaj odgovarjajo. Očetu starejšinu pomagajo pozavčin in drugi zgovorni gostje, da rešujejo zastavljena vprašanja. Oče starejšina zunaj pravi, da so čuli, da imajo pri njihovi hiši rožico, ki ji para ni, in so si prišli z mladim ženinom ponjo. »Bržkone ste se zmotili v hišni številki! Koliko pa je?« vprašuje nevestin starejšina. »Ali imate potni list?« vpraša spet, če so oni kljub sneti hišni številki pravilno uganili zastavico. Navadno so gostje na taka in podobna vprašanja in uganke že pripravljeni in se brž znajdejo. Tako zdaj brž pomolijo skozi odprtino kak hrastov list, ki je za kraje v dolini — kakor je tudi vas Obrež — pravilen ključ. Po goricah in vrheh morajo v tem primeru pokazati trsov list. »Če bi radi prišli na naš vrt po rožico, ki vam diši, pokažite kakšno pismo!« zahteva od zunanjih nevestin starejšina. Skozi ključavnico, če ne drugače, vtaknejo vejico rožmarina, kar je znamenje, da razumejo, kako je treba. »Povejte nam še,« pravi za vrati starejšina, »ali imate s seboj robček na pet oglov?« »O, poglej ga, da ga imamo!« odgovarjajo oni zunaj in pokažejo roko s petimi prsti. Navadno jih še vprašajo, ali vedo tisti evangelij, ki se je bral v nedeljo, ko sta bila ženin in nevesta prvič oklicana. »Čez koliko mostov ste pa morali iti, da ste prišli do nas?« se spomni pozavčin. »Cez šest!« rešijo uganko, ki bi naj pomenila po katekizmu šest svetih zakramentov. Sedmi je namreč sveti zakon. Vprašanja zdaj zastavljajo drug drugemu in treba jih je pravilno rešiti, da konec koncev odprejo vrata. Po plotovih in oglih se je nabralo že vse polno ljudi, ki pasejo radovednost. Če je zunaj velik mraz, jih tudi prej spustijo noter. Zdaj se gostje začnejo pozdravljati, segajo si v roke in čestitajo očetu in materi. Samo neveste ni videti nikjer. Pozavčina spravita goste k mizam, ki so obložene s poticami in vinskimi steklenicami. Tu se gostijo tako dolgo, dokler ni čas za zdavanje. Ob vinu, poticah in svinini še med gosti kmalu ustvari svatovsko razpoloženje. Godba — navadno harmonika in klarinet — pomaga pri tem. Čez čas potrka ženinov starejšina ob izpraznjeno kupico in nazdravi gostom. Vsi se pa čudijo, kje neki je tista stvar, ki je njihovemu ženinu par. Lepim besedam, ki so včasih tudi vezane, zaigrajo godci: Kol'kor kapljic, tol'ko let. Vsi si napijajo, trkajo z ženinom in nestrpno pričakujejo nevesto. Tedaj se pokaže med vrati stara ciganka s koritcem in detetom. Nevestin pozavčin jo privede pred ženina in ga vpraša, ali je to tista stvar, ki je njemu par. Ženin se je brani. Toda ciganka se ne da zlepa odgnati. Pravi ženinu, da je zdaj v siromaštvu noče priznati. Nekdaj prej pa je hodil za njo in jo spravil v nesrečo. Sad njegove ljubezni, to dete, mu je prinesla, naj si ga ima in zanj skrbi, če je noče vzeti v zakon. Vsi se smejejo. Vmes mora poseči starejšina, da nadležno babo naženejo, češ da je moral biti že kdo drug in se je ciganki menda zmešalo. Tedaj privede pozavčin v sobo mlado belo oblečeno svatevco ali družico. Lase ima sko-drane in v njih venček. Spet vpraša ženina: »Ali je mogoče to tista stvar, ki je vašemu ženinu par?« Ženin se sicer zdaj nasmeje, deklica z razpuščenimi lasmi čez rame mu ugaja, vendar njegova nevesta, ki si jo je izral, ni. Deklico si vzame za družico. Pozavčin spet odhaja, obljubljajoč, da bo pogledal še na podstrešje, mogoče bo našel kaj za dimnikom. Sliši se ropotanje na podstrešju. Ljudje si natakajo vino in zraven prigrizujejo. »Nič drugega nismo našli!« pravi pozavčin in privede s seboj še eno belo oble- čeno dekletce. Tudi s to ženin ni zadovoljen, češ da je zanj še premlada. Spet se zanj zavzame starejšina in pove, da bi njihov ženin rad imel takšno, ki zna vzeti kuhljo v roke in še marsikaj drugega. Nevestin starejšina, ki ve, da mora tudi nevesta imeti svojo svatevco, si deklico izbere za družico. Pozavčina spet gresta iskat. Premečeta vse kote, preden po dolgem iskanju in nestrpnem pričakovanju gostov ne odpreta vrata. Vsi zastrmijo nad nevestino lepoto. Nevesta se ustavi s krožnikom v rokah in pozdravi s poklonom: »Prinesla sem vam vesel glas, Jezus in Marija bodita pri vas!... Kaj pa ste vi meni prinesli?« Ženin, ves osupel nad lepoto svoje neveste, se ji približa s šopkom v roki in ji odzdravi: »Vero, upanje in ljubezen!« Belo oblečena nevesta z mirtovim venčkom na glavi in z dolgim pajčolanom se mu drhteč približa. Ženin ji da šopek živih rož z zelenim asparagusom. Nevesta mu pripne na prsi šopek in natakne prstan, ki je na krožniku. Isto stori tudi ženin nevesti. Potem se poljubita. Prav tako pripne nevesta šopke tudi starej-šinoma. V krožnik se pobira denar za šopek. Šopke, ki so ali kupljeni ali iz živih rož doma narejeni, pripenjajo sestre gostom. V tem slovesnem trenutku je malokatero oko suho. šele godci s svojo pesmijo posušijo solze. Ženin in nevesta sedeta na častno mesto k mizi. Ženske ogledujejo nevesto, spominja-joč se pri tem svojih let, ko so bile same neveste, dekleta pa hrepenijo v srcu po tej sreči. Ženin in nevesta se držita ves čas resnobno, da je njuno zadržanje prišlo že v ljudski pregovor, rekoč: »Držiš se kot nevesta!« Ne upata si prav ne jesti ne piti, še sesti ne, da bi si ne pomečkala oblek. Pred njima je še največji trenutek: poroka. Ljudje imajo odprte oči za vsako njuno kretnjo in gib. Če se nevesta smeje in nima objokanih oči, pravijo, da se bo zato v zakonu tem bolj jokala. Neveste verjamejo v izročilo starih prazno-vernih babic. Tedaj potrka po kozarcu nevestin starej-šina. Tudi ta hoče pokazati gostom, da nima podraslega jezika. Pa tudi čas je odpraviti se v cerkev. Če starejšina vzame svojo svatovsko dolžnost in čast količkaj resno, se za svojo napitnico pripravi. Ftičarov Tona jo je navadno govoril v verzih, kot bi rožice sadil. Njegovim zbranim besedam vsi napijejo, trkajo z ženinom in nevesto ter jima želijo sreče. Veseli druščini hitro poteka čas in zdaj povzame besedo ženinov starejšina, govoreč nekako takole: »Prišla je ura, draga ženin in nevesta, ljubi svatje, da se dvignemo od tod in od-idemo v božji hram, kjer bosta ženin in nevesta stopila pred oltar. Morala bosta zapustiti svoj lepi deviški stan. Mislim, da vaju srce ni varalo, ko sta se odločila za to pot. Pot zakonskega življenja ni zmeraj z rožicami posuta kakor danes. Na razpotju stojita... Če se ozreta na svoja mlada leta, vidita, koliko srečnih in veselih uric sta preživela v krogu očeta in matere, bratov in sester pod domačo streho. Če pa se ozreta v prihodnje dni, stoji pred vama sama negotovost. Vajini srci sta polni upov in nad, polna šta radosti in veselja, ko si podajata za vedno roke. Tako zvezana bosta laže premagala križe in težave, ki vaju čakajo. Bog vama daj srečo na tej trnovi poti življenja!« S polnim kozarcem jima napije in vsi vprek trkajo drug z drugim. čez časek se dvigne tudi nevestin starejšina z nagovorom: »Rečeno je, da žena pusti očeta in mater in gre za svojim srcem. Tako si storila tudi ti, predraga mi nevesta! Čas je, da stopiš z izbranim ženinom pred oltar in prejmeš zakrament svetega zakona. Pesem pravi: Zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!... Preden pa se posloviš od rodnega doma in zapustiš blagega očeta in mater, svoje ljubljene sestre in dragega bratca, s katerimi si skupaj preživela mladost, jih prosi, da te tudi zanaprej ohranijo v lepem spominu, naj ti podelijo svoj hišni blagoslov in naj ti stojijo ob strani v dobrih in hudih dnevih. Toda prej, ko se dvignemo od tod, si nalijmo kupice in napijmo za srečen izid našega dobrega namena! Naj Bog živi ženina in nevesto!« Nato se gostje dvigajo od miz in se spravljajo na vozove, da se odpeljejo v cerkev. Vsi niti ne morejo na vozove ali sani. Tisti, ki rajši sedijo ob založeni mizi, ostanejo doma. Nevesta se medtem poslavlja od domačih. Otožna stopi k očetu in materi in ju prosi odpuščanja, če ju je kdaj kaj razžalila. Drug za drugim jo pokropita z zimzelenovo vejico, namakajoč jo v hišni kropilnik kraj vrat. Poljubijo se. V tem trenutku si vsi brišejo solze. Prav tako se nevesta poslovi od bratov in sester in drugih domačih. Gostovanjščarji so že na kolesljih ali saneh, v katere so vpre-ženi hrzajoči in s trakovi opleteni konjiči. Zadnja gre preko domačega praga nevesta. Briše si oči. Grenko je slovo. Najrajši bi za zmerom ostala doma. Toda v črno oblečeni ženin jo že kliče. Več ne more odlašati. Ženin sedi skupaj s svojim starejšinom in svatevco. Nevesta pa na drugem vozu v spremstvu svojega starejšina in svatevce. Godba zaigra z dvorišča, da zaduši solze in jok. Od vseh oglov gledajo ljudje* kako se nevesta drži, iz česar sklepajo marsikaj za njeno prihodnost. Pozavčina pa kje na repici stoječ vriskata, mahajoč s svojima opletenima klobukoma, ali celo streljata iz samokresa. Konjem ob bokih in v svetlih komatih zvonč-kljajo kraguljčki. Vozovi se razvrstijo po klancu in potem po cesti proti farni cerkvi. Toda pot jim ni vedno prosta. Skoraj na vsakem koraku potegnejo šolarji ali za nabor dorasli dečki od slive v ogradu do drugega drevesa verige, da zaustavijo gostovanjce. Včasih vržejo čez pot kakšno šibje, samo da bi jim starejšina vrgel kaj denarja. Pri takem šrecu se starejšina ne smeta pokazati skopuha, drugače ju ljudje obirajo. Ženin meče med otroke drobiž. Če je takšnih šrecev že preveč ali če stražarji zahtevajo previsoko odkupnino, tedaj pozavčin udari s sekiro po ključavnici na verigah. In pot jim je odprta. Pred cerkvijo gostuvanjščarji poskačejo z voz. Godba igra, pozavčina juckata. Ljudje, ki še niso odšli od večernice, se zgrinjajo, da vidijo nevesto. Župnik že čakajo. Navadno ozavajo ali poročajo vsak par posebej ob določeni uri. Če pa je v kakšnem predpustu mnogo gostij, tudi več parov hkrati. Najprej ženinu in nevesti položijo nekaj besed na srce in nato blagoslovijo njuna prstana. Mladoporočenca si ju natakneta drug drugemu. Župnik blagoslovijo tudi prineseno vino. Najprej ga pokusijo sami, potem *ga dajo piti ženinu in nevesti. Za njima pijejo tudi drugi gosti. Ko župnik zmolijo še očenaš za srečni zakon, se ženin in nevesta dvigneta. Navadno nevesta poklekne še pri stranskem oltarju in se priporoči Materi božji z Detetom v naročju. Včasih nevesta pokloni Devici tudi svoj šopek, če nima kaj drugega. Vtem starejšina poravnata v župnišču poroko. Cesto tudi župnika povabita na gostijo. In ob veselih zvokih harmonike in trombe, ob ukanju pozavčinov se gostje zdevajo na vozove. Če je v bližini fotograf, se ženin in nevesta slikata. Drugače pa se kdaj odpeljeta v mesto, da imata s sliko spomin na trenutek, ki je samo enkrat v življenju. Konji zdirjajo proti domu. Tudi zdaj naredijo fantje v klancu proti nevestinemu novemu domu šrec. Kje po vrheh in goricah naredijo tako zapreko tudi iz trnja in blata. Verige in hlode zastražijo. Dva s sajami namazana stražarja se postavita za stražo. Na loparju imata zapisano ceno, ki jo morata starejšina plačati, da jim odprejo pot. Na obeh straneh klanca v sadovnjakih pa vidiš fante in dekleta, pa tudi starejše, ki se jim še hoče predpustnega norenja in šemljenja, pri raznovrstnih poljskih in obrtniških delih. Tu mlatijo, tam žanjejo ali kosci brusijo kose. Ob jablani sedi starka in prede ob kolovratu. Otroci držijo v rokah grablje, vile in kupčajo seno. Maškare plešejo. Dva človeka sta se oblekla v kamelo. Ded nosi babo, kar je zelo smešno videti. Od voza do voza pa hodi preoblečena ciganka in ljudem iz dlani prerokuje prihodnost. Tudi ženinu in nevesti napove srečo. Godba igra. Starejšina in pozavčina se pogajata s stražarji za ceno. Odkup za prost prehod je previsok. Konji že cepetajo. Gostje so nestrpni. Tedaj sežeta starejšina globlje v žep. Verige se odpno. Fantje tisti denar, ki ga tako zlahka dobijo, skupaj zapijejo. Doma gostovanjce že težko pričakujejo. Kuharice imajo že vse pripravljeno za obed in večerjo, ki se držita skupaj. Gosti po-skačejo z voz, vozniki dobijo jesti in piti, preden odidejo z razgretimi konji domov, kajti med potjo so skušali drug drugega prehiteti v diru. Domov se ženin in nevesta vozita skupaj v istem vozu, saj sta poročena mož in žena. Ko pridejo gostovanjci do vrat, jih zopet najdejo zaprta. Morajo odgovarjati na vprašanja, ki so jim stavljena. Vprašanja so taka, da jih more uganiti samo gost, ki je že bil na marsikakšni gostiji. Naposled se vežna vrata le odpro. Na pragu stoji ženinova mati s hlebom kruha in z blagoslovljeno vodo in, škropeč z rožmarinovo vejico, vpraša nevesto: »Kaj hočeš pri tej hiši, srečo ali nesrečo?« Ko si nevesta želi srečo, se poljubita. Ponekod drži mati v rokah na krožniku tudi krap, po domače fenjek, ali kupico vina, ki ga da piti mladoporočencema. Krap da ženinu, da si ga z nevesto podelita. Kateri od njiju odtrga večji del, tisti bo imel pri gospodinjstvu vplivno besedo ali bo nosil hlače. Včasih nevesta vzame vejico ter jo pomoči v pomije v kuhinji, da bi mož ne prigovarjal njeni hrani, ki mu jo bo postavljala na mizo kot gospodinja. Tu in tam je navada, da vrže na ognjišče ali kumen za kuharico kaj denarja. Tudi za dekle kaj odpade. Pozavčini dajejo domačim, ki niso bili v cerkvi, pokušati blagoslovljeno vino, šent-janževca. Pozoviča ali pozavčina si privežeta bela predpasnika, če jih že prej nista imela, in spravita goste za mize: na častni prostor v sredino ženina in nevesto, ob straneh družici, potem pa starejšina s starejšinkama. Nasproti njima je pripravljen prostor za župnika, če se odzovejo. Ob nevestini strani se razvrstijo njeni sorodniki, ob ženinovi pa njegov rod. Župnik ali starejšina zmoli molitev pred jedjo in angelsko češčenje. Godci odložijo godala. Tedaj priteče v sobo pozavčin in vrže sredi sobe na tla star lonec. S tem da znamenje, da se prične pojedina. Za njim že čaka drugi pozavčin s skledo juhe. Ko kuharske pomočnice poberejo čepinje, prične prihajati na mizo jedilo za jedilom, v kratkih presledkih vse do polnoči. Izurjena kuharica Mica ima poseben vrstni red za jedila. Za juho prinesejo govedino z vinsko omako. Sledijo sirove pogače. Nato prekajeno svinjsko meso z zeljem. Potem teletina ali pražena proletina z raznimi prikuhami, posušenimi slivami in češnjami. Po krofih, ki morajo imeti vence, je mogoče spoznati dobro kuharico. Sledi razna perutnina s solatami. Nato spet palačinke, pecivo, torte. Čaše morajo biti vedno natočene. Vsa jedila ostanejo ves večer na mizi, ki se pod njimi šibi. Krožniki so naloženi drug na drugega. Ko se vrsti kakšno novo jedilo, se oglasi šaljivec, ki draži z njim sosednje povabljence. V roki drži rumen krof in sprašuje: »Ste vi pridelali tak krompir v vaši vasi?« Ko obirajo piščance, dražijo kakega gosta iz trga Središča, kjer imajo za ljudski grb »sloko pišče«, z njegovimi košči-cami. Z grbi, ki jih imajo razne vasi, si povabljenci nagajajo in se dražijo, da se ljudje od smeha pokajo po kolenih. Vas Obrež ima za svoj ljudski grb »muho na lanci«. Čeprav je zima, vendar prinese kak veseljak iz sosednje občine muho v steklenici, v katero je spuščena verižica. Na račun te muhe na lanci pade marsikakšna šala. Vsakdo zagovarja vaški grb, pod katerega pripada. Vino vsem pomaga do zabavljanja in razgibanosti. Domislice se krešejo v razgretih glavah. Sprva se pričnejo napitnice več ali manj resnega značaja. Govorita starejšini ženinu in nevesti v čast. Oglasi se tudi župnik, ki mu rdijo okrogla lica. Ftičarov Tona, ki je bil že starejšina na neštetih gostijah, zna v verzih tako povedati pri svojih sedemdesetih letih, da izvablja gostom solze v oči. Čim bolj so gostje židane volje, tem bolj se napitnice in zdravice sprevračajo v burke in šale. Godci so navadno tudi šaljivci in pomagajo za dobro voljo. Med njimi je tudi ljudski pesnik, pevec in pivec, ki je zložil pesem o vaških grbih. Dolga je, skoraj tako dolga kakor prleška himna, ki ji manjka ena kitica, da jih nima sto. Kitica o Obrežu se glasi: Preštimani Obrežanci imajo kakor šintar psa svojo muho sploh na lanci, da nas ne bi pikala. V vsakem hramu jo cenijo, naj bo siromak al grof, še pri skledi je ne manjka, naj bo kmetič ali škof. Kaj na svetu bi začeli", če teh stvaric ne bi blo, vsi lahko bi zasmrdeli, če nas želo ne bi pikalo... Ne utegne se dodobra poleči smeh in krohot, že godba zaigra valček. Mladi pari se zavrtijo. Tudi starejši se morajo malo razgibati, da bi lahko še več jedli in pili. Miza ponuja. Medtem prinese pozavčin očetu sta-rejšinu zapečateno pismo, ki so ga poslale kot nekakšno domovnico maškare in z njim prosijo za vstop. Priloženo je tudi nekaj penez za muzikante. Pismo prebere starejšina gostom. Eno izmed znanih se glasi: »Dober večer, slavni svati, pri obloženih mizah bogati! V prvi vrsti bodita pozdravljena ženin in nevesta, ki naj nikar preveč ne jesta... v drugi vrsti slavni starejšini, da nas ne bi od hiše zapodili... v tretji vrsti pozdravljeni vsi veseli svati, ki hočejo ves teden na gostiji ostati. Mi smo potujoči nekje iz Rima, ker je tam prevelika zima. Radi bi se pri vas malo odpočili ln tudi vsak en glažek vinca popili. Če pa nam ne morete tega dovoliti, smo pripravljeni tudi oditi. Slišali bi radi vaše trobentače in godce, ki imajo vedno mastne in žejne gobce. Pa bi tudi njih prosili, da bi nas malo razveselili. Za vstop prosijo: Aleš Štor, ki smrdi kot dehor, Ivan Rubin, drgolin in njegova baba z njim, Štrtinjakova hči, ki so pri njej kratke noči.« Ko pozavčina postrežeta gostom z novo jedjo, spustijo maškare v sobo. Godci jim zaigrajo. Za več denarja je več muzike. Med plesom skušajo gostje maškare kako prepoznati. Fantje in dekleta prevzemajo zdaj tega ali onega, otipavajo lase, dajejo jim piti ali kakšen kos potice, da bi si odgrnili paj-čolan. Govoriti nočejo. Navadno mašikare odidejo, ne da bi jih prepoznali. Samo ugibanje je med gosti. Tako se vrstijo maškare včasih vso noč in zabavajo goste. Njihove domovnice so včasih prav smešne. Ko jih starejšina bere, se morajo ljudje smejati. Kadar pa ni tujih potnikov, se znajo gostje tudi sami zabavati. Šal in burk jim ne zmanjka. Dokler ne odidejo otroci spat, sii godci in razni veseljaki privoščijo bolj nedolžne šale in norčije. Pozneje pa je na gostiji čuti in videti tudi drugačne. Toda gostje so se ob dobrem vinu že tako razvneli, da jim vse to vzbuja bolj smeh in krohot ko pa zgražanje. Kak šaljivec stopi na primer na klop pri peči in začne brati evangelij. S svojim spakova-njem vzbuja celo rešeto smeha. »Čujte me, čujte, dragi poslušalci z ušesi kakor zajci: V starem časi, katerega nihče ni pomnil, bilo je dvoje mest. Eno je bilo prazno, v drugem pa nikogar ni bilo... Iz mesta, kjer nikogar ni bilo, šla sta dva popotna, prvi je bil bos, drugi pa čisto gol. Ta, ki je bil brez obleke, je vzel iz žepa sira in kruha, da sta s pajdašem zvečer zajtrk imela. Potem sta dalje odšla. Prideta do velikega jezera. V njem so stale tri ladje, prva je bila brez dna, druga brez sten, tretja pa je samo dno imela. Usedeta se v tisto, ki je bila brez dna. V njej je ležal debel kamen. Ko se pripeljeta čez jezero, prideta do papirnate kapele, kjer je brezov duhovnik borovo mašo služil. In jaz sem stal za vrečo, ki je bila polna vode, in sem z ledom kuril. To so besede, ki jih je zapisal Martin, krhljikov sin, ko je na mravljišču oves špičil in drveno babo žagal. Amen.« Njegov očenaš za konec se glasi: »Oče naš, varuj se ženske, dokler se moreš in znaš... kateri si v nebesih, čuvaj se ženskega telesa... posvečeno bodi, za žensko nikdar ne hodi... tvoje ime, da tega nihče ne izve... kakor na nebu tako na zemlji, nikdar pri ženi ne dremlji... daj nam vsakdanjega kruha, pazi, da te baba kdaj ne na-buha... odpuščaj nam naše duge, mož lahko ima še žene druge... kak mi odpustimo svojim dolžnikom, žena se ne bodi z možem, hudim kot bikom... in ne vpelji nas v skušnjavo, hudobno ženo rajši zvleči v Dravo, temveč reši nas babjega krega in hudičevega zlega na vse večne čase, da bi imeli vedno polne flaše!« Harmonika spet zahrešči, da se gostje malo zavrtijo. Ura v razigrani družbi teče in nič ne reče. Približuje se polnoč. Nevesta mora odložiti venček z glave. Starejšina spet po-cinglja in nazdravlja vsem, ki so pripomogli do take gostije, pri čemer ne pozabi gostov, ki so vse to skupaj znosili, da ne bi očeta in matere, ki služita gostijo svojemu sinu, preveč obremenili. Nazdravlja pozavčinoma, ki tako brhko nosita na mizo. Ne pozabi tudi kuharic, ki gledajo pri odprtih vratih, če so obrazi gostov zadovoljni. Lahko si štejejo vsi v čast, da so tako dobro izpolnili svojo svatovsko dolžnost. In kupice zazvenijo. Zdajci priplešeta v sobo pozavčina z okrašenima tortama na rokah in pojeta: »Mi pa imamo ženina, luštnega, veselega, hopsasa in rajsasa, hopsasa in rajsasa! Gostuvanje se uživa.« Poklonita se pred starejšinom, rekoč: »Prinesla sva vam en lep dar, ki vam ga je sam Jezus poslal!« Starejšina si ogledujeta lepo okrašeno torto v nadstropjih, vprašujoč, kako so ta dar pripravili. »Koliko je cena?« Če je starejšina kakšen škrt in premalo obljubi, seže pozavčin v žep in mu da še enkrat toliko. Prično se za torte pogajati. Ob tem je treba paziti, da se nobeno opravilo pri torti ne izpusti. Pozavčin našteva dela: »Najprej smo njivo, ki je ležala v prahi, sprašili, potem gnoj navozili, gnoj raztepli, potem podorali in pšenico posejali.« Ker je nekaj izpustil, ga brž ustavi starejšina in mu seže v besedo: »Kaj pa povlačili niste?« »Seme je pognalo in zraslo, se sklasilo in dozorelo. Ko je bila pšenica zrela, smo jo poželi, v snope zvezali, v razstave postavili in suho snopje domov spravili, zmlatili, zvejali zrnje, ga v vreče nasuli in v mlin odpeljali, da so ga semleli. Iz moke smo omesili testo.« In že ga ustavi drugi starejšina in pravi: »Kvasa pa niste nič postavila?« »Tudi kvas smo postavili, zakaj pa je potlej tako visoka torta? ... Potem smo jo spekli, lepo okrasili in zdaj smo ta božji dar vam prinesli. Toliko je vreden, kolikor ptičev je na njem, kolikor rogljičev in zobcev je na teh spletenih sladkornih čipkah in venčkih, nič več in nič manj ne velja, dajte toliko, če ste daru veseli od vsega srca.« Starejšina sežeta v žep in dasta pozavčinoma napitnino. Vtem je ura polnoči. Kuharice so že vsa jedila dale na mizo in zdaj pridejo same med goste v sobo. Ženin in nevesta se dvigneta od mize, kjer sta se malodane zasedela. Namenjena sta v zadnjo sobo, da ženin sname nevesti venček. Toda zdaj jima fantje in dekleta zapojejo ob spremljavi godbe pesem: »Deviški rožmarin«. Trenutek je zelo ganljiv, da se ne saipo nevesti, temveč tudi drugim gostom orosijo oči. Tudi druge pesmi so v navadi. Ko ženin jemlje z glave venček nevesti, pojejo: »Nevesta preljuba«. Pesem je dolga. Ena kitica pravi: Tvoj venček dol vzet nocoj ti še bo in djan ti na glavo nikdar več ne bo... Čez nekaj časa se vrne nevesta med goste objokana, brez pajčolana in venčka. Ženin stopi h godcem in si zaželi prvi ples za nevesto. Vsi ju gledajo in ob koncu zaploskajo. Opazke so za oba samo laskave. Če ni ženin skop, da godcem napitnino. Tudi drugi gostje prosijo nevesto za ples. Vsakdo mora vreči zato godcem na pripravljeni krožnik kak novec. Starejšina najmanj stotaka. Če se ženin in nevesta naskrivaj izmuzneta godcem izza mize in jima ti ne igrajo pri snemanju venčka, se morajo za napitnino obrisati. Gostje so dobre volje in glasni. Pomelaji, ki so okoli voglov še lačni in žejni, pošljejo med goste kakšnega v cigana preoblečenega oprezovalca. Navadno se ne vrne s prazno torbo. Pozavčini ne skoparijo. Tisti, ki se jim ne ljubi plesati, pojo ljudske pesmi. Večkrat se čuje tale: »Prelepo polje široko, tralala, lalala...« Tu in tam kakšna napitnica izzveni v čast vinu, godcem in veselju. Godci in veseljaki si zmišljujejo razne igre za šalo in smeh. Tako godci zaigrajo neki ples, ki hi naj bil »občinski«. Vsi so radovedni, kakšen je ta ples, posebno tisti, ki ga še niso videli. Godca se primeta za lase in se začneta lasati in kečkati, da je joj. Njuna godba vzbuja smeh. Igra s petjem, ki spominja na pesem »Sejala sem bajžolek«, je tista, ki poje, kako kmetič poseje svoj oves. »Glejte, tak in pa takole kmetič poseje svoj ovs ...« Ob petju te pesmi kažejo vsi z rokami, kako se seje oves. Nadalje kažejo vsa dela, kako kmetič povlači svoj oves, kako ga po-žanje, pomlati in kako ga zapije. Tu imajo vsi kupice v rokah in pijejo. Potem se kmetič vrača pijan domov. Vsi ga posnemajo v pijanosti. Tudi orgle uglašujejo. Vsi sodelujoči imajo v rokah dolga stebla koruznice. Uglaševalec jih postavi v red. Eden daje visok glas, drugi nizek. Uglaševalec postavi piščalko na pravo mesto. Piščalko si naloži na ramo. Zdajci vsi drugi udarijo s koruzinjavkami po njegovem hrbtu. Igra se konča tako, da se pretepajo s koruzinjavkami križem kražem. Medtem ko godci spet kakšno okroglo zaigrajo, da se mladi pari spotijo, se zunaj pripravljajo burkeži, ki bodo klali bika. Me-šetarji priženejo ob godčevi trombi bika, ki seveda ni pravi bik, temveč pod veliko plahto pokrita dva človeka, ki se jima vidijo samo štiri noge. Starejšina se pogajata zanj. Ko ga kupita za gostijo, ga zakoljejo. Mesar drži v roki veliko sekiro. Bik se brani in otepa, ko sluti smrt. Mesar lopne bika po glavi. Grozno zaropoče kakšna stara kropnjača ali pisker, ki ga držita človeka na palici pred seboj. Sele čepinje po tleh povedo, kaj se je zgodilo, ko se bik zvrne in ga odvlečejo. Burk in iger ne zmanjka do jutra. Vino vzbuja domišljijo, da se tudi stari spomnijo kakšne šale, ki so jih počenjali v svojem času. Smejejo se igri, ko se kdo obleče v brivca. S perutjo maže po licu svojo stranko in ga podbriva s kakšno trsko. Kolikor milnice mu postrže z lic, jo sproti poliže. Gostom, ki ne vedo, da je milnica smetana, se brivčevo početje zdi odvratno. Norčije in vragolije se ponavljajo ves večer, dokler traja gostija, in jih ne zmanjka. LjHdski pevec in pivec Fti-čarov Vanč na primer bere litanije in ministrant mu odgovarja. V litanijah so omenjene vse hišne številke v vasi in prebivalci označeni po kakšni pomembni značilnosti, tako da gostje takoj spoznajo, na koga se nanaša. Litanije pojeta po cerkvenem napevu in so smešne, da le kaj. Pet plugov hvale... Odgovor: Pri gornjem Šalamunu (ker so hvalisavi). Eno kripo svinjskega handlanja... Pri Šalamunu Matjažu (je svinjski mešetar). čuda študiranja... Pri Markofiču. Za ene breguše sira... Pri Koščičar ju. Častna kolajna ormoške zadruge... Pri Kosiju. Na izbiro dekline... Pri Fištru. Pet cekarov ribjih luskov... Pri Vraču (je bil ribič). Za eno saro masla... Pri Hercegu. Eksport žitnih žižkov... Pri Rošlnu. Pet tolig šoštarskih kvedrov... Pri Hržiču. Hud ded... Pri Marčecu. Vsega sveta konkurzi... Pri Maščečevem Toneku. Prekasta prašiča... Pri Bušu. Bab ja komanda... Pri Bezjaku. Črni gosak ali svete štenge... Pri Kuštru. 25 kil kozjakov in zajčjakov... Pri Ra-kovki. Privezana mlaka... Pri Kosiču. Huda vdovica... Pri škrinjaru na bregu. Naš oča... Pri Trstenjaku. Parme, obite z mrežami... Pri šalu. Mnogo čikanja... Pri Cimermanu. Baba z mustači... Pri Bratuši. Frakeljc modrosti... Pri Hrastu. Orlovska uniforma... Pri Hriberšaku. Tri škrinje kebrov... Pri Mundi. Težke kile molitve... Pri šutaku. Fabrika za teličke... Pri Bedjaniču (imajo občinskega bika). Soldat na strehi... Pri Vrablu. Dober transformator... Pri Vojsku (ima podrt koruznjak). Vrag po siromaštvu... Pri Tratnem. Lenova glavica... Pri Črčku. Brljačnica za norce briti... Pri čurinu. Večno ogleduvanje... Pri Adamu. Na vročo vodo žmrlji... Pri Vrečeku. Sami sinki... Pri Rakuši. Vsega tega nas reši Sabaot, daj nam več dobrot... Zdaj in vekomaj. Smeh vzbuja tudi oglas, ki ga prebere občinski bobnar: »Iščejo se težaki za sušenje denarja in se naj zglasijo pri Ftičarju iz Obreža do pustne srede. Plača po dogovoru. Rešetke in talige v gramozni jami so težakom vsak dan na razpolago.« Ko je teh šal dovolj, spet godci zaigrajo ln pari plešejo polke, valčke, šotiše, samar-janke in druge narodne plese. Da ne bi gostje dremali, se primejo okoli vratu in pojejo napitnice, ki jih je med ljudstvom vse polno znanih. Na primer: »Mi se imamo radi, radi, radi, celo drago noč...« Proti jutru se začnejo gostje odpravljati domov. Godci zaigrajo vsaki družini popotnico. Pozavčin jim da piti šentjanževca. Kdor pa gre v kuhinjo pit črne kave, mora dati' kuharici napitnino. Nekateri gostje se ne zmezijo nikamor in se veselijo do jutra. Ženin in nevesta ne gresta spat. Nevesta mora pomesti sobo. Pozavčina ji nagajata in ji smeti razmečeta. Sele ko jima vrže v smeti nekaj drobiža, gresta po samokolnico, da izvozita vse smeti in kosti na gnojišče. Ženin in nevesta se odpravita k rani maši. Ko se vrneta, čakajo godci na dvorišču, da jima igrajo jutrnico. Pri tem sprejemu so navzoče tudi kuharice in pomočnice, ki ju pozdravljajo s pokrovkami in drugačno ropotijo. Nevesta mora vreči godcem in kuharicam denar. Cim bolj je nevesta radodarna, tem večjo srečo ji obetajo v gospodinjstvu. Zjutraj se začnejo gostje znova zbirati pri hiši. Za zajtrk je najboljša kisla juha. Znova začnejo jesti in piti, godci igrajo, pozavčini delajo šale. Po dvorišču plešejo metlarja. Plesalec, ki vodi ples, drži v roki brezovo metlo. Tega se drže okoli pasu drugi plesalci. Prvi plesalec se zvija sem ter tja in skuša z metlo oplaziti zadnjega na repu. Tu je vrišča in hrupa nič koliko! Metlarja plešejo celo od hiše do hiše. Gostovanje! se preoblečejo v maškare in gredo k vsaki hiši, ki je bila vabljena na gostijo. Pravijo, da gredo po jutrnicah. Tako skličejo spet ljudi skupaj. Z jutrnicami se zabavajo po ves dan. Medtem lahko doma kuharice po-mijejo posodo in vse pripravijo za gostijo, ki se nadaljuje proti večeru. Pri hiši je tako mir, da ženin in nevesta lahko po prečuti noči počivata in spita. Godci pa hodijo z gosti, preoblečenimi v šeme in maškare po vasi. Če so bili prvi dan na gostiji starejši, so drugi dan večinoma mlajši člani družine, saj hočejo vsi okusiti nekaj svatovskega veselja. V katero hišo gostje prispejo, delajo norčije, plešejo in jim pošteno zamažajo pod. Toda nihče na to ne gleda. Na mizi so potice, vino, meso, vse, kar premorejo. Med neumnostmi in norčijami, ki jih pri hiši počenjajo, navadno naskrivaj izmaknejo kako stvar, ki pride na gostiji zvečer na licitacijo. Če jo hočejo domači dobiti nazaj, si jo morajo odkupiti. Razni šaljivci si izmislijo pri jutrnicah vse mogoče burke. Pri kakšni mlaki se spravijo lovit rib. Pri vsaki taki šali morajo dobiti nekoga, ki ga speljejo na led. Fantje in dekleta držijo mrežo. Skrivaj se zmenijo, da nekoga zapletejo v mrežo in ga potegnejo v mlako. Biti moker ko miš sredi zime ni ravno prijetno. Iz šale nastane včasih resnica in v jezi zgrabi kak vročekrvnež za kol. Toda če kdo igra, mora šalo razumeti. Pri kakšni hiši utegnejo gostom postreči z raznovrstno pijačo, ki pa teče iz istega soda. Tistim, ki ne vedo, kako je ta reč narejena, se zdi kaj čudno. Odvečen sod namreč porinejo k zidu in v njega spravijo kakšnega izkušenega fanta, ki mora storiti vse, kar mu točaj veli. V sodu ima jabolčnik, črno kavo, gnojnico in vino. »Kdo hoče medico?« sprašuje točaj goste. Fant v sodu mu iz ročke natoči gnojnice. Če je pivec dovolj previden, se ne bo dal ukaniti. Krčmar splakne natego ali šef in potegne iz soda vino ali črno kavo, kar si kdo želi. Ko je sod prazen, ga je treba umiti. V lakovnico vlije točaj škaf vode. Zdaj oni v sodu dobi svoje. Moker je ko miš. Drugi pa se mu posmehujejo. Pri takih pustnih norčijah se često dogodi, da fantje, medtem ko so vsi pri plesu, jedi in pijači, razderejo gospodarju kola in vse dele znosijo na nizko slamnato streho in zgoraj voz spet sestavijo. Gostje se odhajajoč smejejo, gospodar pa ne ve prej zakaj, dokler ne potrebuje voza. Slednjič ga najde na slemenu. Čim več je med gostovanjci takih šaljivih burkežev, tem večje norčije si izmišljajo. Tudi župnišče obiščejo, ker vedo, da je v župnikovi kleti izvrstna kapljica in da ima kuharica v tunki toliko mesa, da ga ne morejo sami pojesti. Zvečer so gostje spet doma. Ženin in nevesta sta se že naspala. Vsi so dobre volje. Godci igrajo, pozavčina vriskata, se šalita in zabavata goste. Eden si je namislil, da je privezal na drog debelo peso in jo moli pod nos ženinu in nevesti ter vsem tistim, ki niso več mokri za ušesi, češ: »S to iglo bom zakrpal luknjo na vreči, ki jo je preglodala miš!« Na mizi je že vse pripravljeno. Gostje po-sedejo. Vrstijo se spet jedi druga za drugo. Ljudje so siti in napiti. Harmonika in klari- net še stare kosti predramita, da poskočijo. Tu in tam se še morda oglasi z napitnico oče starejšina. In spet je burk, šal, norčij, petja in plesa na pretek, da gostom ni dolgčas. Priljubljena igra je ženitev. Fantje, ki si izberejo razne stanove, se hodijo priklanjat dekletom. Ce ne zadene kdo prave, ga mati zapodi z metlo, če pa pravo pogodi in mu je par, gresta sedet. Ko so vsi pari spravljeni skupaj, jim godci zaigrajo, da plešejo. Znane so še igre, kako mož in žena potujeta v Gradec. Fantje in dekleta dražijo kokota. Zanimiva je turška maša. Medtem ko duhovnik moli k Alahu in ima pogled obrnjen kvišku, mu njegov strežnik vse popije . in poje, kar ima pred seboj. Mejnike prestavljata dva kmeta. Vsak ima drugačen glas. Med njima nastane lasanje In pretep zaradi prestavljenega mejnika. Tu in tam je videti tudi šaljivo igro, kako zdravnik operira bolnika, ki toži o bolečinah v trebuhu. Ko mu razpara trebuh, mu privleče iz njega vilice, nože, kuhlje in druge reči. Torej ni čuda, da ga je bolel trebuh. Pri goslarju se ljudje smejijo, da se pokajo po kolenih. Tudi trakuljo vlečejo. Skozi tanko zaveso se ne vidi, da mu vlečejo vrv mimo ust, zdi se, da mu tra-kulja uhaja res iz ust. Tudi igro, kako se roji podrezavajo, vidiš lahko. Igra s petjem o Abrahamu in njegovih sinovih je prav kratkočasna. Kar počenja prvi pevec, to morajo za njim tudi vsi drugi; pijejo in se valjajo ter slačijo. Zdaj pride tudi do licitacije predmetov, ki so jih gostje ali pozavčina nakradli od hiše do hiše. Denar pripada pozavčinoma. Cesto se tudi lepe načličkane torte licitirajo. Tedaj mora zlasti oče starejšina seči v žep, če se hoče prikupiti kuharici, kajti denar pripada njej. Tudi ta večer gostje iz raznih vasi ne pozabijo na grbe in se dražijo med seboj. Obreška muha na lanci pika in zbada goste kar vprek. Cela vrsta je napitnic in zdravic v čast nevesti, ženinu, starejšinoma, očetu in materi in drugim. Tu se pije do dna. Znana je napitnica, ko gostje kličejo po vrsti vsakogar po imenu, prigovarjajoč mu tako dolgo, da izprazni kupico. »Oj primi, Franček, kupico, povezni jo, povezni jo na mizico! Se ni šlo, pa bo šlo za eno dobro voljo...« Samo starejši gostje znajo plesati starinske plese. Množičen ples je »šoštarska«. Plesalci pokleknejo na eno koleno in z rokami kažejo, kako čevljar vleče dreto in kako zabija klince: »Vleči, vleči dreto, tuči, tuči klin...« Pri tem ob spremljavi godbe pojejo in udarjajo po kolenih drug drugega. Sledi polka. Pri ceprlu moraš imeti čut za ritem. Šotiš in štajerska sta lepa plesa. Včasih se pri plesu poskušajo godci in plesalci, kdo bo dlje vzdržal. Tedaj enim in drugim teče pot curkoma po licu, toda ne odnehajo. Fantje se slačijo, godci menjavajo inštrumente. Navadno se plesalka onemogla zgrudi. Nazadnje mora priti tudi »povštertanc«. Tu čuješ starinske pesmi, ki se glasijo, dokler ne zapojejo petelini jutranjega svita. Tedaj se gostje spravljajo domov. Godci jim igrajo popotnico, da dobijo napitnino. Šent-janževec ali črna kava je za slovo. Tretjega dne se gostija nadaljuje, in to tako dolgo, da gostje vse pojedo in popijejo. Zgodi se, da česa zmanjka. Toda v hlevu je še telica, tudi vina je še v goricah. Ljudje so se navadili, kar naprej bi se radi veselili in gostili. Na delo so pozabili, sicer pa tega bo dovolj, ko mine zima. Ce sta ženin in nevesta vsak iz drugega kraja, potem je gostija tudi na njenem domu. Tu se ponavljajo vse iste svatovske ceremonije in ljudski ženitovanjski običaji, ki sčasoma izginevajo in se opuščajo. Časi in ljudje se spreminjajo. Napitnice se slišijo tu in tam v čast sloge med snaho in taščo, ki po navadi kljub lepim besedam in opominom nikjer dolgo ne traja. Do razprtij pride največ zato, ker imajo v drugi vasi ali pri drugi hiši drugačne šege in navade. Mlada snaha in gospodinja hoče delati tako, kakor je vajena od doma, tašča pa hoče po svoje. Mladi zakonski par dobi pri hiši navadno zadnjo sobo zase. Brž ko gostje odidejo, si mora snaha podsukati rokave in poribati pod. Za njo pripeljejo doto, poročno posteljo, omaro, posteljnino in perilo. Ce je nezakonski otrok, tudi zibelko z otrokom. Nevesta ne sme teden dni domov, pa naj bi jo domotožje še tako vleklo. In ko po sedmih dneh končno le pride gledat očeta in mater, se že navadno potoži: »Mati so šegavi!« Segavi pomeni, da hočejo imeti napravljeno vse po svoji volji in da njej ne dado nič veljati. Zdaj ji mati in oče svetujeta, da je treba potrpeti. Čez leto in dan pa pride hčerka domov že s prvim otrokom. Ob otrocih pa leta teko in minevajo, da človek šele ob njih vidi, kako se stara. Če si hoče mladi zakonski par kaj dobro postlati za stara leta in za svojo deco, ne sme držati rok križem. Kumi ali botri mora mlada mati poslati purana ob letu, da se ji nekako oddolži za bo&tfno. Krstitki so v hiši veselje. Po petindvajsetih letih zakonskega življenja obhajata ženin in nevesta srebrno poroko ali gostijo. Včasih so imeli navado, da so šli ob tej priliki v cerkev, kjer se zakonska zveza blagoslovi. Tedaj se lahko spozna, ali je pri hiši blagoslov ali prekletstvo. Ob petdesetletnici poroke obhajata častitljiva ženin in nevesta zlato gostijo. Ob strani jima stojijo sinovi in hčere z vnuki in vnukinjami. Ob čestitkah mladega rodu jima stopijo solze v oči. Redko katera zakonca pa sta tako srečna, da doživita biserno poroko ali sedemdeset let skupnega trpljenja. Nevesta ima nekje na dnu omare spravljeno svojo poročno obleko. Shranila jo je, da bi ji jo oblekli tedaj, ko bo prišla smrt ponjo. Tudi poročni venec ji položijo v krsto. Dekle, ki umre kot devica, nosi venček na glavi, zakonska žena pa pri srcu. Dekle, ki je svoj deviški stan zapravila, ne sme nositi belih oblačil. Nezakonske matere so morale včasih prenesti mnogo zasramovanja in gorja. Ce se oče ne poroči z dekletom, ki ima z njo otroka, ji mora plačevati preužitnino, ki jo določa postava. V novejšem času z gospodarskimi spremembami tudi ženitovanjske šege in navade, ki so bile zakoreninjene med ljudstvom, tonejo v pozabo in se spreminjajo. Civilna poroka nadomešča cerkveno. Nekateri novopo-ročenci še opravijo to in ono. Poroka je slovesen trenutek v življenju: Mlada mož in žena se odločita za sožitje in dolžnost, da ob delu svojih rok nadaljujeta rast svojega po-kolenja in rodu. Iz savskega korita se gozdna potka vzpenja. Podobo kraja menja le koča, v drevju skrita. Leopold Stanek. Obsavski pastel Miklavž, Ostrež, Prežganje in hribi krog Litije so polni bogatije: gob, češenj in kostanja. V davnini to korito, kjer vidiš belo peno, bilo s plastjo ledeno je čez in čez pokrito. Je sonce tista sila, Srce z močjo gorečo ki s svojo je toplino je ledenik stalilo, stalila ledenino, zemljo izpremenilo jo v morje spremenila? je v raj za ljudsko srečo! Leopold Stanek Cvetlični trg Morje cvetov! Z vseh naših strani, iz naših domov. Moje oči — dve drobni rjavi čebeli k vsem bi zleteti hoteli. Barve in vonj — joj, tisoč omam! Kaj za to dam? Bo kaj zastonj? Med cvetjem obraz — med cvetjem je cvet, z rdečico odet. Če kupec sem jaz? Vse bom pokupil, vse! Ne samo zase, da se oko mi napase, ne zgolj zato, dekle! Morda kje prazen je dom, zapuščen kje grob, rudarju puščoben je strop cvetja nakupil si bom, morda je kje — samotno človeško srce. Leopold Stanek Na bolniški postelji Sončna luč na steklo riše mi podobe iz sveta: drevje in oblake, hiše, dim, ki se v nebo suklja. V ogledalu vse odseva, vse je togo in mrtvo, mojim sanjam ne odpeva ptičje petje na uho. — Vetrc kmalu naj zaveje, zemljo zmaje in nebo, naj prinese z bližnje veje kmalu ptičjo pesmico! Zidarji France Lipičnik Narodopisna črtica Še preden je bila gostija končana, sta se domenila Mirkov in Alenkin oče, da bosta postavila svojima otrokoma nov dom. »Jaz jima bom dal svet, parcelo za hišo, njivo in travnik. Tudi kamenje bom priskrbel iz Grilovega kamnoloma,« je po treznem preudarku odločil Jezernik. »Jaz pa jima njiv in travnikov ne morem dati. Njen študij, saj veš, me je precej stal in njena dota je že vložena. Poleg tega pa še dve čakata na doto. Nanju ne smem čisto pozabiti. Ves čas sta garali za domačijo. Pač pa sem menil takole. Goščo imam prav dobro. Les za njun domek prav lahko dam. Tudi kos parcele v Rehovških gozdovih jima lahko prepišem. Da bosta imela vsakega nekaj. Za prvo silo bo že.« Jezernik je poklical še materi in jima povedal sklep. »Kako bo pa z zidavo,« se je spomnila še Jezernica. »Veste kaj, stroške in oskrbo pri zidavi hiše si kar na pol razdelimo,« je malce v skrbi dodala Šmarčenca. Saj še ni pozabila Alenkinega študija, ki so ga komaj zmagovali z dohodki od mleka. »Hrano, pijačo, to bova že midva utrpela, kajne, mama. Za delo bomo pa vsi skupaj stopili in prijeli. Sicer pa, Bog jima daj svoj blagoslov, vse drugo bo že. Mirko je naš in Alenka je sedaj naša. Dokler bomo mi imeli, bosta tudi ta dva živela.« Jezernik je stopil med Mirka in Alenko in ju prijel okoli vratu. Slovesno jima je povedal sklep staršev. »Drugi teden začnemo zidati vajin dom, otroka moja. Za vse je že poskrbljeno.« »Ja, kako pa to? Strica ste prezrli. 2e nekdaj, ko si bila še otrok, Alenka, sem te imel tako rad. Ker si pa ostala zvesta naši grudi in se poročila s fantom, ki je tudi iz našega kraja, sem sklenil, da vama bom naredil pohištvo za vajin dom. Les imam suh, roke so pa tudi hvala Bogu še zdrave.« Kraj vasi, kjer je Mirko uredil prvo drevesnico v dolini, je nastal pravi živžav. Od ranega jutra do poznega večera so garali. Jezernik in Šmarčen sta vozila s konji kamenje, stric pa je prišel z voli in navozil peska. Potem je prišel stari Filipič z zidarji. Premerili so ves prostor in zakoličili svet, odmerjen za dom. Izkopali so temelje, zemljo pa je zvozil Mirko v svojo drevesnico, kjer je dvignil svet, da bi mu voda v jesenskih nalivih ne odnašala prsti iz nje. Mojster sam je izbral največjo skalo, ki so jo pozneje obdelali zidarji. »Tri sto zelenih hudičev, ta bo pa dovolj močna za temelj.« Po močnih fosnih so spustili temeljni kamen v jarek in ga postavili v kot, ki je bil vhodu najbližji. »Jezernik, zdaj pa le prinesi na dan svoje cekinčke. Da bo denar vedno pri hiši, ga vzidam v ta temelj. Kdo ve, kako ga boš še potreboval. Veš, življenje je strašno muhasto. Tudi jaz sem bil nekdaj tako podjeten, kot si ti, Mirko, danes pa je čisto drugače.« Popravil si je dolge brke in stopil k Mirku. »Veš, žena je božja stvar, če je na mestu, če se pa izpridi svojemu namenu, je bognasvar.« »Bajš, to je pa res, mojster. Čisto res je. Jaz bi nikoli ne hodil po gostilnah, če bi žena ne bila kriva.« »Čudno, da so vsemu žene krive. Jaz pa vem, da je žena takšna, kakršno mož naredi,« je Mirko odločno pribil. »Seveda, saj pravim, da si še mlad. Jaz sem ravno tako govoril, ko sem se oženil. Čez nekaj tednov je bilo vse drugače. Takrat me je zlodej babji že hotel pod copato spraviti.« »Le zakaj bi ne smela žena opominjati svojega moža, če vidi, da ne ravna prav. To je celo njena dolžnost.« »Ja, ja, bajš, bajš. Baba te bo komandirala. Ta je pa dobra. Kuhinje naj se drži. Ze nekdaj so rekli: Kjer je baba gospodar, tam je volk mesar, tam so prazne hlače. Naš mojster, kjer sem prejšnja leta delal, nam je tudi vedno pravil: Dečki, zapomnite si, je večkrat dejal: Mož je glava, žena naj za njim tava!« Mirko se je nasmejal in zmajal nad zidarsko modrostjo. Ko je prišla Alenka z očetom, je stopil k njej, jo objel in ji glasno rekel: »Kajne, ženka, midva se bova pa vedno rada imela.« Oče je izročil mojstru zlatnik, ta pa je vzel zidarsko žlico in ga sam zazidal v kamen: »Naj tudi v tem domu vladata sreča in blagoslov.« Vsi so pili iz buče; mojstru pa je oče stisnil nazadnje še kupico: »No, za vas pa še malo vodke.« »O, glej ga, glej. Bog te živi. Kako si mi ustregel.« »Pjebi, zdaj pa na delo. Da se bo delalo. Prmej tri sto kosmatih judov, če katerega dobim, da bo kadil ali pa čvekal med delom, ga takoj poženem. Ti, Cena, pa glej, da boš priganjal.« Hiša je rasla iz dneva v dan. Vsak dan je prišel mojster, se skril za kak vogal in kukal od daleč, kako se dela. Nihče ni vedel, kdaj bo prišel. Najteže je bilo od začetka, ko še niso stale stene, kamor bi se lahko kdaj umaknili, če so hoteli med delom pokaditi ali poklepetati. Kakor hitro je kdo postal, je že Fič, kakor so Ceneta imenovali zidarji, vzel letev in ga mahnil. Dolgo pa niti Fič ni zdržal brez pipe. Fantje so se še zakrili kako s cigaretko, s pipo pa je bilo teže. Ko pa so zidovi toliko zrasli, da so jih zakrili, se je tudi Fič ugnal. Pogosto se je skril za zidove, natlačil pipo in jo mirno vlekel. »Bajš. Ti tam na vogalu pa le glej, da boš dal znamenje, kdaj se bo stari priplazil.« Najmlajši med zidarji je imel vedno nalogo čuvaja. »Bajš. Vidite, ali ni dobro, da sem vas od začetka priganjal. Vsak delovodja mora skrbeti, da se čimprej pozidajo zidovi toliko, da se lahko kdaj zakriješ. Potem pa le počasi. Če mojster dobro plača, se bolj pljune v roke, če pa samo priganja, pa le počasi: danes enkrat, jutri enkrat. Bajš, kaj bi se človek tako gnal, saj ne boš večno živel.« Delavci so se mu smejali. Prižgali so cigarete. Tudi Vanče, čuvaj, je dražil dekleta, ki so se vračala s koši iz Celja: »Ste nam kaj cukra prinesle?« »Seveda. Si še tako mlad, da cunjo vlečeš,« so se postavljale druga za drugo. Fič pa je še vedno brez skrbi žulil pipo in kramljal s fanti. Zanesel se je na čuvaja. Dobro je vedel, če bo z delavci sprt ali se nad njimi zadiral, kot se je od začetka, potem se ne bo smel nikoli več prikazati v gostilno ali zvečer na vasi. Če bo pa dober z njimi, mu bodo ob sobotah še za pijačo dali. Mojstru je pa tudi nujno potreben. »Bajš, brez mene nič ne more. Ali ni tako?« Pogledal je vse po vrsti in pljunil. »Vse mu propade, če vas izgubi,« so ga zidarji pohvalili. »Bajš, bajš. Jaka, kje si pa včeraj bil? Si bil kaj pri Blažu? Še ima tistega rdečega?« »Gromska strela, kaj pa delate?« Kakor maček se je tiho priplazil mojster po potki iz gaja in se pognal kakor jastreb naravnost med delavce, ki so sedeli okoli Fiča na stolici. Najdlje je kričal nad delovodjo. »Taki ste. Samo čvekate in motite, da še drugi ne delajo. Najraje bi me spravili na kant. Tri sto hudičev.« Fič se je prestrašil, da mu je padla pipa naravnost v prislec za predpasnik, še preden je stopil mojster predenj. »Kaj ste delali? Ste že spet kadili?« »Bajš, bajš. To pa že ne. Kajne, pjebi, da nismo kadili?« Nihče se ni oglasil, vsi so se porazgubili po odru. Takrat pa se začne kaditi iz prisleca, kamor je bila padla Fiču pipa. Kmalu se mu vžge še predpasnik. v »Prekleti lažnivec. Taki ste. Zdaj se mi upate še lagati. Nagnal vas bom, da veste. V soboto vam bom vrgel knjižico, pa pojdite, kamor hočete. In naj se potem ne hodi vaša žena sem slimpat.« Kri mu je pognalo v glavo, da je bil rdeč ko kuhan rak. Ves čas pa je že iskal z očmi po odru najmlajšega zidarja. Dobro je vedel, da je njegova naloga paziti, kdaj in od kod bo prišel mojster. Ko ga opazi, se požene po stopnicah k njemu. »Kaj pa ti? Kaj čvekaš z babami med delom.« »Prmejduh, če me je pa ena vprašala: Čigava vrešoča firma je to? Sem že lato iskal, da bi jo, babo.« »Bi jo ja bil. Zakaj je pa nisi?« »Če ste me pa vi zmotili. — Te preklete babe.« »Bajš. Mojster, samo babe so vsega krive.« Za odrom je skočil strežač Tonek k ženi in vzel hitro iz čajne kruh, ki mu ga je bila prinesla iz Celja. »Zdaj pa kar pojdi! Stari se dere. Če te dobi, gorje ti. Pozneje še pridi, saj bo takoj šel. Pazi se, veš.« »Kaj bo le tak siten ded.« Mojster pa je imel dobra ušesa. Pogledal je pod oder in videl žensko s košem. Kri mu je stopila v glavo od same jeze, stresel se je po vsem životu in zletel po stopnicah. Kričal je, da se je zasilni oder majal: »Preklete babe, kaj iščete tukaj.« »Ja, vidite, tako je ta hudič posilen,« se je slišalo od vseh strani stavbe. »Samo motijo nas pri delu, šklemfe neumne.« Tonek se je prestrašil, tako vpitje je nastalo. Bal se je, da se bo še nad njim zavoljo jeze znesel. Odložil je vedri z malto pred 10 Koledar 1954 145 stopnicami prav v bliižini jame z apnom in skočil za ženo: »Beži, beži, za tabo teče.« Sam pa je vzel lopato in pričel zopet prav glasno mešati malto. »Kje je...« Kar po zraku je splaval mojster po zasilnem odru na tla. Takrat pa, kakor bi z neba treščil, se spotakne ob vedri in pade na roke naravnost v apnenico. Nekaj časa je brodil in mešal apno, z nogami pa si je kmalu spet pomagal na zeleno vejo. To-nek skoči k njemu ko strela, od daleč pa še vpije: »Gospod mojster, tista stara babnica je bila spet tukaj. Rada bi prišla k vam v službo. Malto, pravi, da bi že znala nositi.« Bal se je, da bi ga ne vprašal, kdo je nastavil vedri, da se je spotaknil. Nad zidovi so molele glave zidarjev in se posmihale. Pri vratih pa se je postavil Fič, se nasmehnil na vse strani ter si popravil klobuk močno na čelo: »Gospod mojster, samo žensk ne jemljite v službo. Komaj je prišla vprašat za delo, je že nesreča. Saj sem jo videl, kako je poskušala vedro, če ga bo zmogla. Jeii, Tonek, da je tako.« Delovodja Fič ga je tako prebodel z očmi, da mu je že kar odgovor na jezik položil. »Ja, ona ga je sem nastavila.« »Od kod pa je prišla, cokla hribovska?« se je za vogalom še enkrat ozrl mojster, preden je odšel. »Samo žensk ne k zidarjem,« so se posmi-hali iz vseh kotov. Ko je izginil mojster za vasjo, je delo spet počivalo. »Nevihta je že mimo,« je Fič stopil na stavbo in slovesno naznanil delavcem. »Hudo je bilo, a prebili smo srečno.« »Danes se je pa na starega toča usula.« »Bajš, bajš. Dobro smo ga. Le ne vem, zakaj bi se moral vedno dreti nad nami ko nad živino. Je že dosti, da jaz kdaj zakričim. Saj vsak rad dela, kjer je red. Če ga pa ni, veselje izgubiš.« Vzel je pipo in si jo natlačil. »Vaš predpasnik je pa šel.« »Bajš. Zal mi je zanj. Ni stari toliko vreden ko moj predpasnik. Pa kaj sem hotel. Smolo sem imel.« »Kdo bi si mislil, da se bo najmlajši najbolje odrezal.« »Bajš, ti boš še zanaprej za čuvaja. Si razumel?« ga je pohvalil Fič, čeprav bi se ob drugi priložnosti jezil nanj, češ zakaj jih ni opomnil, da se mojster bliža. Po stopnicah je prisopihal z vedri še Tonek. Smejal se je, da so mu usta segala skoraj do ušes. »Ja, kako pa je bilo pravzaprav s tiste žensko in z vedri?« »Kako le? Moja Micka mi je grede iz Celja prinesla cigarete. Jaz sem ravno nesel malto, pa začne kričati nad njo. Jaz hitro odložim škafe in zbežim k malti.« »Bajš. Glej ga, še mislil ni, da bo past nastavil staremu.« »Ja, malo sem pa mislil: kaj pa, če prileti po stopnicah. 2e sem hotel postaviti v stran škaf, pa si mislim: kar naj bo tukaj, tudi če se stari spotakne.« »Dobro smo ga. Zdaj ga pa lep čas ne b« blizu, boste videli. Bajš. Narediti pa le moramo nekaj, da bomo imeli kaj pokazati. Stari lisjak si je dobro zapomnil, kako visoko smo že pozidali. Če bomo premalo naredili, nam utegne pri plači odtegniti. Bajš, bajš. Halo, delat! Bajš, malto, kamen! Le dajijvo, da bo prej likof. Bajš.« Alenka in Mirko sta spremljala zidavo doma s čudovito ljubeznijo. Ni pretekel dan, da bi večkrat ne prišla občudovat, kako rastejo stene. Alenka je že kar na glas govorila, kam bosta postavila štedilnik, kje bo shramba, kje štibeljc. »Kajne, možek, da si bova lepo uredila?« »Da, ženka, kar najlepše se bo dalo. Da nama bo zares domek vse nudil.« »Nazadnje pa še zibelko, kaj, očka?« »Da, tudi na to bo treba kmalu misliti.« »Bajš. Vsak čas bo streha. Potem se bosta pa že kar lahko vselila,« je stopil k njima Fič. »Glejta, kako fletna lopa bo. Pa hišica, da ji zlepa ne bo para.« Zvabil ju je daleč v notranjost. Zidarji pa so skočili in zaprli z vrvco vse izhode. »Joj, kaj pa je zdaj?« je Alenka zvedavo pogledala okoli sebe, ko sta se znašla z Mirkom sredi samih zidarskih vrvic. »Kakor bi naju pajek zapredel.« »Zažnorana sta,« jima je Fič smeje se pojasnil. Najstarejši med zidarji pa je stopil naprej: »V imenu našega zidarskega zakona smo vaju zažnorali. Rešita se lahko samo s primerno odkupnino. Vsaka druga pot, skozi okno ali skok čez steno, bi bila sramotna za vaju in nevredna moža.« Alenka je ves čas gledala Mirka, kaj bo. Ta pa je ponosno pribil: »Prav je; čuvajte svoje zakone in navade. Zvečer vas čaka v očetovi kleti nekaj litrov.« »Jaz bom pa za prigrizek poskrbela,« je še dostavila Alenka. Ko so odprli pot, so se vsi spogledali in šepetali med seboj: »Mirko pa ni umazan.« »Joj, oče gredo. Boste njih tudi? Pa moj oče so zraven.« Alenka je skočila čez prag naproti očetoma. »Joj, ate, kako da vas včeraj ni bilo? Kar bala sem se že, da se vam ni kaj pripetilo.« »Fič, ti jih zvabi. Stari tiči ne gredo tako radi v past kot mladi.« Fič je stopil na prag in oba prijazno Sprejel. »Le bliže. Da bosta vedela in videla, kako raste dom vajinih otrok.« »Oho, pridni ste pa res. Dva dni že nisem bil tukaj, pa je že toliko narejenega.« »Bajš. Kaj, zunaj se še ne vidi vsega. Morata si še od znotraj pogledati, da bosta lahko pohvalila moje delavce. O, pridni so, bajš.« Stopil je v lopo. Za njim kmalu še drugi. Alenka pa bi najraje povedala očetu, da ga bodo vsak čas ujeli. Pa se spomni Mirka, ko je dejal, naj čuvajo svoje navade. Očetu pa se je le nekaj čudno zdelo. Pogleda Fiča in vpraša: »Kje so pa zidarji?« Komaj je to izgovoril, že skočita izza vogala dva z vrvco k vratom, drugi pa zapro še vse izhode v notranjosti. Nihče ni bil tako vesel kot Alenka* »Tudi midva z Mirkom sva jim padla v past.« »S čim naj se odkupiva?« »Midva sva se z jedjo in pijačo.« »Dobro, midva bova pa za cigarete in za tobak vrgla, kajne, Šmarčen?« Vsakogar, kdor je prišel tiste dni gledat, kako stavba raste, so zidarji previdno zvabili in zapredli v svoje mreže. Le za ljudi, o katerih so že vnaprej vedeli, da ne bodo nič dali, se niso zmenili. »Bajš, mislite, da mi res vsakega zažno-ramo, kdor koli pride,« je razlagal Fič Alenki. »Bajš, zidar ima dober nos. Hitro spozna človeka. Na mah ve, kje se splača trnek vreči... bajš, bajš.« Tudi na svojega mojstra zidarji niso pozabili. Čeprav je mnogo kričal nad njimi, vendar so ga imeli radi. »Nihče ne plača toliko kot naš mojster. Samo da bi tako siten ne bil.« »He, he, zdaj ste me pa spet. Na svoje pravice pa ne pozabite. No, kaj hočete. Pijačo, cigarete ali pa priboljšek k plači v soboto?« »Bajš, mislim, da bi nam zadnje prišlo še najbolj prav. Vse drugo že imamo.« Fič je pogledal delavce, če so vsi zadovoljni. Čim bolj se je zidarjem delo bližalo koncu, tem bolj prijetni so bili dnevi. Mojster se ni več zdiral nad njimi. Redkokdaj je prišel pogledat. Pa še takrat se je le bolj s Fičem pogovarjal. Največ se je mudil v Jezernikovi kleti. Zidarji so srečno končali z zidovi. Stare navade in zavest, da bodo odslej naprej nadaljevali začeto delo tesarji, sami pa da se bodo pomikali znotraj po kotih in čistili zidove, jih je gnala, da so prinesli smrečko, jo sami ovenčali ter pritrdili na vrh. Nekajkrat so zavriskali. Fič pa je spet povzel besedo: »Naše delo je končano, predajamo ga vam, tesarji, da ga dokončate in spravite čimprej srečno pod streho. Če se bomo razumeli, boste tudi vi kar našo smrečko uporabili za svoj likof.« Na ledini pred hišo so postavili tesarji močne stolice in začeli z dolgimi tesaricami obdelovati plohe, potem ko so potegnili žnoro. Zvezali so šperovce in nekega dne zarana se je zaslišalo kričanje. Začeli so postavljati streho. Zidarji, tesarji in še bližnji možje so prišli na pomoč. Jezernik pa je pobil ovco in pripravil vsem skupaj »likof«. Naslednji dan, ko je bilo še dosti kruha od likofa, so prišli še otroci podajat opeko. Stavba je bila pod streho. Mirkov in Alenkin dom je bil zgrajen. Še nekaj tednov so se pomudili zidarji, ga še očistili in prebelili. Pred domom je uredila Alenka gredice. V sobe pa sta postavila pohištvo, ko jima ga je pripeljal stric. Dolgo sta poskušala in merila z očmi, kako ga bosta postavila, da bodo oči zadovoljne in da bo prostor čimbolj izrabljen. Kakor krojač, ko poskuša novo obleko na človeku, sta se mudila ob vsakem kosu pohištva. Potem sta uredila najprej kuhinjo, potem še spalnico. »Alenka, glej, tudi zibelko je že stric poslal.« »Oh, ta striček.« »Kako pa ve. Saj se šele malo pozna.« »Da, pod srčkom, očka, že utriplje mlado življenje.« »Ti moja mamica...« 10" 147 Kraška vas Škrbina Anton Fakin Na Primorskem med Gorico in Trstom, na sivem, kršnem Krasu stoji prijazna vas Škrbina. Njeni prebivalci so izključno kmetje, njihove hiše pa posejane po pobočju hribovja Gora. Vsak kmet ima lepo hišo in prostorno gospodarsko poslopje, obzidano z dvoriščem vred z visokim kamnitim zidom. V dom prideš skozi širok, obokan vhod — kolono — pokrit s streho, da so lesena, težka vrata zavarovana pred dežjem. Kraševci imenujejo taka vrata porton. Posestnik jih zvečer zaklepa, zjutraj odklepa, da je tako varen pred tatovi in klateži. Ob obzidju rastejo trte, lepo speljane na latnik. Ta razprostira senco po dvorišču, kjer se v toplih poletnih dneh hladijo in počivajo, jeseni pa visi na njem sladko črno grozdje, iz katerega pripravljajo vino, znani kraški teran. Kraševec je zelo prirasel na svoj dom. Ne spraviš ga zlepa v svet. In če gre, za-hrepeni z vso dušo nazaj — tja, kjer mu je tekla zibelka, kjer je v mladih letih sanjaril, kjer so mu slavčki v bližnji dolinici prirejali v večernih in nočnih urah sladke koncerte, kjer mu je kos s strehe naznanjal večer, kjer mu je kraška burja žvižgala ob oknu pesem v vseh mogočih tonskih višinah, da je v gorki postelji pod plahto laže in slaje zaspal. Srce mu je polno spominov na razne doživljaje, običaje in navade, bajke in vraže, zato mu sili nazaj, nazaj v kraški raj, kakor bi lahko rekli s pesnikom. Na paši Kateri Skrbinec se še v starosti z veseljem ne spominja, kako je kot mlad bosonog pastirček streljal na paši s kravjakom? Nabrali smo suhih kravjakov in jih na kupčku sežgali, da smo dobili ogorke. Zmočili smo ploščat kamen in položili nanj svetlorumene ogorke kravjaka ter udarili po njem z drugim primernim kamnom. Počilo je kot z možnar-jem. To smo še večkrat ponovili. Če so streljali še sosednji pastirji, je pokalo, ko da sta se spopadli dve bojni patrulji. Ali pastirji streljajo s kravjaki še danes, mi ni znano, vem pa, da zganjajo kukca v hlevček in da streljajo zajčka. Na primernem kraju izdolbejo plitvo jamico, ki jim pomeni hlevček. Dober meter od hlevčka izkopljejo v krogu še tri do štiri manjše jamice. Igro igra štiri do pet pastirjev. Vsak ima meter dolgo palico, eden pa še kukca, žogo, ki si jo pastirji napravijo iz goveje dlake, ko snažijo živino s česalnikom. Igralci vtaknejo palice v odkazane jamice v krogu in čakajo kukca, ki ga skuša pastir s palico spraviti v srednjo jamico. Ta pastir se imenuje priganjač. Drugi pastirji v krogu odganjajo kukca s palicami od jamice, medtem pa skuša priganjač zasesti prazno jamico katerega teh pastirjev. Če jo zasede, zamenjata mesti z lastnikom jamice. Če spravi priganjač kukca v hlevček, morajo branitelji jamice zamenjati. Pri tem ima priganjač spet priložnost, da lahko s svojo palico zasede kako prazno jamico. Če se mu to posreči, je naprej priganjač tisti, ki ostane brez jamice. Igra je torej nekako taka, kakor mestni otroci brusijo škarjice ali pa ponekod bijejo svinjko. Še več užitka imajo pastirji s streljanjem zajčka. V zemljo vdolbejo celo vrsto jamic, drugo za drugo, in sicer toliko, kolikor je pastirjev. Ograde jih s kamenjem na obeh straneh in na zadnjem koncu. Prednji konec ostane odprt. Robovi jamic so v višini tal, zato se žoga lahko zakotali vanje. Vsak igralec dobi svojo jamico. Lastnik prve prične kotaliti žogo po jamicah, drugi pa čakajo ob svojih in ko se žoga v eni izmed njih ustavi, se takoj vsi razkrope razen tistega, v čigar jamici se je žoga ustavila. Ta je sedaj lovec; hitro zgrabi žogo, se vzravna in obrnjen proti igralcem zaukaže: »Stoj!« Razkropljeni igralci, zajci, na ta klic obstoje, se obrnejo proti lovcu in mirno stoje, tudi če žoga leti proti njim. Kogar žoga zadene, dobi kamenček v jamico. Če pa žoga zgreši, pride kamenček v lovčevo jamico. Nato kotali žogo po jamicah lastnik druge jamice in drugi pazijo, v . čigavi jamici se bo žoga ustavila. Ko se žoga ustavi, se zopet vsi razkrope razen lastnika jamice, v kateri se je žoga ustavila. Sedaj je ta lovec in strelja; če zadene, dobi kamenček zadeti, če pa zgreši, dobi kamenček lovec. Nato kotali žogo lastnik tretje, četrte, pete jamice, dokler se ne nabere v kaki jamici toliko kamenčkov, kolikor so igralci določili v začetku igre. Igro izgubi tisti, ki se mu najprej napolni jamica z določenim številom kamenčkov. Temu naložijo potem kazen, da mora na primer prenesti igralce tja in tja, splezati na drevo ali kaj drugega. Posebno radi določajo take kazni, ki vzbujajo smeh. V tem so pastirji zelo iznajdljivi. Cesto splezajo pastirji na kako visoko drevo in gugajoč se na njem pojejo razne narodne pesmi. Napravijo si lok in streljajo z njim. Na cesti ob pašniku balinajo z okroglimi, pa tudi s ploščatimi kamni, na trati zbijajo pandolo. Pandolo je na dvojni stožec prikoničena kratka paličica, ki jo postavijo na ozek kamen, da moli konec paličice navzven; po tem udarijo z dolgo palico, da zleti nato vrteč se visoko v zrak in precej daleč. Ta igra je nevarna; da pandolo koga ne zadene, jo je treba igrati zelo previdno. S takimi igrami se škrbinski pastirji zabavajo ob čredah na pašnikih, ograjenih s kamnitim' zidom. Kmetje namreč rujejo kamenje iz pašnikov in jih izravnavajo z zemljo, ki jo kopljejo po dolinicah. Pri tem nastale jame zasipavajo z nabranim kamenjem in ga zagrinjajo z debelo plastjo zemlje, ki jo po-sejejo s travnim semenom. Ce naberejo več kamenja, kot ga zasujejo, obzidajo z njim pašnik, kar pa ga pri vsem tem še ostane, ga spravijo v velike kupe, ki jih imenujejo griže. Tako so si Skrbinoi izboljšali travnike in napravili senožeti. Cim bolj je bil pašnik kamnit, tem več griž je na njem. Griže pa niso mrtve. V njih se skrivajo gadje in modrasi, kače črnice, belouške in goži, zato se pastirji ogibljejo griž, kolikor se le morejo. Vendar si v kaki primerni griži sezidajo hišico, v katero se zatekajo ob dežju in ob nevihtah. Zato je skoraj na vsakem pašniku in senožeti večja ali manjša kraška planšarska koča. V njih jeseni kurijo in pečejo krompir, repo in kostanj. V grižah se skrivajo tudi kuščarice in zelenci ter razna druga golazen. Pastirji si pripovedujejo o njih razne bajke. Zato imajo posebno mlajši, neizkušeni pastirji pred kačami in zelenci velik strah. Tako pravijo, da gorje tistemu, ki bi si upal razdražiti večjo, posebno starejšo kačo. Ta bi ji gotovo ne ubežal. Razdražena kača bi si vtaknila rep v gobec, se zvila v kolo in se zakotalila za njim ter ga tako dohitela. Ce kača požre živega zelenca, ji ta pregrizne želodec in trebuh ter uide. Zelenec se zarije pastirju pod boso nogo in ga vgrizne v stopalo, če ga razdraži. Take govorice krožijo med pastirji. Strahopetci jim verjamejo, drugi pa vedo, da je vse izmišljeno. V grižah gnezdijo tudi ptiči, pa tudi lisice in podlasice se skrivajo v njih. Ob sončnem vremenu prilezejo lisičke iz brloga na vrh griže in se na soncu igrajo. Na Krasu je vse polno kljunatih žuželk škržatov, ki se poleti na jesenovih vejah sončijo in glasno prepevajo svoj džin, džin, džin, džin, džin — džin, džin, džin, džin, džin, džin! Čeprav ni dosti vode, je vendar mnogo muh in obadov, ki pikajo ljudi in živino. Komaj zasliši živina škržatanje škržatov, že dvigne rep in se razkropi po grmovju, kjer se smuka sem in tja, da se otrese muh in obadov ter ubrani njihovih pikov. Pastir steče za njo in jo zganja. Prepričan je, da so škržati s škr-žatanjem krivi, da mu je živina zbezljala. Zato jih po nepotrebnem sovraži. Leta 1909 je zadela Skrbince nesreča prav posebne vrste. Bilo je toliko kobilic, da so pretile uničiti vse pašnike in senožeti ter žito in druge pridelke na njivah. Zato je tedanji goriški deželni zbor zaukazal občinam in šolam, naj jih pobijajo. Šolam je oskrbel potrebne petrolejske posode in plačeval liter nabranih kobilic po dve kroni. Škrbinska učitelja sta vsak dan ves mesec vodila šolske otroke po pašnikih, senožetih in polju ter nabirala z njimi kobilice, Zmerili so jih na litre, jih stresli na kupe in jih poparili z vrelo vodo. Nato so jih posušili, stolkli in zmleli v moko za kokošjo pičo. Pastirji so delali isto. Vsi skupaj so jih nabrali več stotov. Kobilic je _______ ................................. ' Sf 11 p! SESMSI k j sjjfjllji n sir j Kraška vas škrbina. V ospredju pašnik z grižo, dalje pokošena senožet, potem njiva z ajdo, travnik in vrtovi. V ozadju pašniki in hribi, porasli s šestdeset let starimi borovci. bilo kakih osemnajst različnih vrst, med njimi največ rumenih konjičkov in temnordečih kobilic, ki med letenjem čvrče. Deželni zbor je sestavil iz njih zbirko kobilic in jih razposlal šolam kot učilo z navodili in nasveti. Pastirji pasejo živino dopoldne in popoldne, zvečer pa jo odženejo domov in jo napoje na kalih. Kali so luže, ki imajo dno z ilovico na debelo zadelano in s kamenjem obloženo, da drže vodo. Takih kalov je v Škrbini več. Voda se steka vanje z bližnjih vzpetin in potov. Čeravno je prepovedano vsako kaljenje vode v kalih, se «aška mladina rada koplje v njih. Pitno vodo zajemajo Skrblnci iz vodnjakov, ki se polnijo ob deževju s kapnico ali strešnico. Ta voda priteka v vodnjake s streh po žlebovih in ceveh. Ker na Krasu nd izvirkov in rek, ima vsak posestnik svoj vodnjak. Razen teh pa je na sredi vasi še velik skupen, občinski vodnjak. Nadzidek je iz rezanega kraškega kamna in zaprt z močno železno mrežo. Okrog vodnjaka je široka terasa z nizkim nadzidkom. Tu se v poletnih večerih zbira vaška mladina in prepeva. Običaji in navade Kraševec pravi: »Vsaka vas ima svoj glas.« Tako ima tudi škrbina svoje posebne običaje in navade. Še pred kakimi tridesetimi leti so imeli Skrblnci navado, da so se po maši ustavili pred cerkvijo in poslušali ukrepe občinskih mož, ki jih je razglašal občinski sluga. Fantje so se postavili na vidna mesta in opazovali dekleta, ki so prihajale druga za drugo iz cerkve. Kakor fantje, tako so tudi dekleta bliskala z očmi. Pridruževali so se drug drugemu in se spremljali domov. Po popoldanski službi božji, ki ji škrbinci pravijo molitev, so se fantje in dekleta sprehajali po cesti, ki drži skozi vas, med spodnjim in zgornjim pilom, to je zidanim znamenjem Matere božje v obliki oltarčka. To je bila škrbinska promenada. Starejši fantje in mlajši možje so balinali v vaški gostilni, možakarji so modrovali pod orehi in latniki, mamice pa kramljale blizu njih. Taka je bila nedeljska zabava v Škrbini. Ena nedelja v letu je bila odločena za ples. Ze zgodaj spomladi so začeli ugibati, kateri fantje bodo priredili ples, v kateri gostilni, katere godce bodo najeli in katera dekleta bodo plesala prvega. Ugibali so tudi, ali je kako dekle v nevarnosti, da jo fantje za- pijejo, to je, da si med seboj obljubijo, da z njo ne bo nihče plesal. Da je obljuba bolj držala, so spili nekaj litrov vina v gostilni na up. Kdor je obljubo prelomil, je plačal, če so jo pa vsi držali, so račun pa plesu poravnali vsi skupaj. Ples je priredilo do osem domačih fantov, ki so se imenovali partnerji (družabniki), in sicer prvo nedeljo po velikem šmarnu v gostilni sredi vasi. Gostilničar je bil brez leve roke. Izgubil jo je bil že kot deček, ko je stikal za ptičjimi gnezdi v grižah in po zidovju, pa ga je pičil gad. Da so ga rešili, so mu v bolnišnici odrezali roko v komolcu. Takemu invalidu pravijo Škrbinci krumpec. Zato so gostilno imenovali Pri krumpčevih. Partnerji so naročili godbo v Privačinj in si izbrali dekleta za prvega, to je za prve tri plese, ki jih plešejo le partnerji. Na določeno nedeljo so pričakali godce na Železnih vratih, čez katera se pride iz Vipave v škrbino, in jih pogostili s kruhom, sirom in vinom. Po pogoščenju so se dvignili in zagodli koračnico. V vasi je zašumelo: »Godba prihaja.« Vaščani so ravno prihajali od maše, ko so godci prišli v vas. Ustavili so se pod orehom pred gostilno, se postavili v krog in zagodli. Vse je pospešilo korake, pritekli so otroci, prihiteli fantje in dekleta, približali so se možje in žene. Vsi so radi poslušali godbo in opazovali Pepeta iz Privačine, ki je plesal v krogu z viržinko v ustih in z nageljnom v gumbnici. Pepe je bil srednje velik, suhljatega obraza in rdečih lic, oblečen v črne, ozke hlače in v oguljen frak, pokrit s pokvečenim cilindrom, okrašenim s cvetlicami, ki si jih je nabral med potjo. Ko je hodil in plesal, je nagibal glavo po strani na levo in desno, brado molil naprej in nekoliko zakrvavljene oči metal po občinstvu, posmehujoč se zdaj temu, zdaj onemu dekletu. V roki je vrtil tanko paličico in mahal z njo po zraku. Svoj čas je končal osem gimnazij, a se mu je pozneje zmešalo. Zdaj je spremljal godce na plese in skrbel za to, da je bilo plesišče vedno poškropljeno. Zato je lahko pil in jedel z godci zastonj ter plesal, kadar in kolikor se mu je ljubilo. Plesal je izvrstno, vendar pa dekleta niso rada plesala z njim, toda odreči si mu ni upala nobena, ker bi jo. bil sicer oklofutal. Plesišče je bilo leseno, štirioglato in ograjeno. Imenovali so ga »barjar«. Ob vhodu je r bila blagajna, kjer so se dobile vstopnice za vsak ples posebej. Godba je zasedla odkazani prostor in partnerji so stopili z dekleti na plesiišče. Obhodili so ga v parih drug za drugim, godba je zaigrala in zavrteli so se po prostornem plesišču. Dekleta, ki so plesala prvega, so bila v novih oblekah in ponosna na to. Ni bilo dekleta, ki bi si ne bila želela biti na njihovem mestu. Po končanih treh plesih so jih partnerji pogostili s kozarčkom vina kar na plesišču. Nato se je pričel ples za vse. Partnerji so po vrstnem redu stražili vhod, spuščali par za parom na plesišče in pobirali plačane vstopnice. Vstopnino je plačal fant za vsak ples sproti, plesalka pa je bila prosta vstopnine. Po končanem plesu so morali zapustiti vsi plesalci plesišče ob izhodu, pri vhodu pa so že prihajali drugi plesalci. Ko se je plesišče napolnilo, je godba spet zaigrala. To se je ponavljalo tja do polnoči. Plesišče je bilo okrašeno in razsvetljeno z raznobarvnimi balončki. Nad njim je bil lat-nik, poln žlahtnega, a še nezrelega grozdja. Zato je bilo plesišče ponoči bajen prostor, ki ga fantje in dekleta niso teko hitro pozabili. Kako hudo je moralo biti dekletu, ki so ga fantje zapili, da ni mogla plesati. Zato se je užaljena in osramočena odstranila in odšla domov, kjer je bridko jokala. Tako so škr-binski fantje krotili ošabnice. Katero so nameravali zapiti, to so skrbno skrivali. Va-ščanke so pa potem o zapitem dekletu skoraj vse leto govorile, ji nekatere privoščile, druge jo pa pomilovale. Govorjenja ni bilo ne konca ne kraja tdili o vsem drugem, kar se je in se ni zgodilo na plesu. Na pustni torek zvečer je bil ples s harmoniko. Tudi ta ples so prirejali fantje po medsebojnem dogovoru. Ta dan so se prireditelji našemili in se vozili po vasi ob igranju na harmoniko. Dražili so otroke, šalili se in delali razne burke. Na vozu sta bili šemi ženin in nevesta. Ženin je sedel na sodčku, v katerega so nabirali vino, nevesta pa je pestovala koš, v katerega so letele klobase in jajca. Tako so si fantje priskrbeli dobro večerjo, na katero so povabili tudi svoja dekleta. Ples je trajal do polnoči. Škrbinski fantje so bili gospodarji noči od desetih dalje. Gorje mladeniču, ki bi se bil drznil iti po tej uri ponoči po vasi, posebno še pod dekletovo okno, dokler ni plačal fantovščine, to je vina in jedi starejšim fantom. V skalo vsekan prelaz vrh železnih vrat, ki drži s Krasa v Vipavsko dolino. Višina fantovščine je bila odvisna od fantovih gmotnih razmer in so jo plačevali navadno na Štefanovo. Tedaj so fantje sprejeli mladeniča medse, se z njim pobratili in mu dovolili, da se je smel z njimi družiti in biti ponoči tudi čez deseto, uro zunaj na vasi. Tako je postal mladenič fant z vsemi fantovskimi pravicami v vasi. Fantje so se čutili odgovorne za red v vasi. Cesto so si pa privoščili razne šale. Dekletu, ki se je preveč prevzela in ni govorila z vsakim fantom, so narisali ponoči na steno pod okno spakedranega fanta ali kako spa-čeno žival ali pa ji obesili na hišna vrata ohrovt (vrzoto), ki je imel v vasi poseben, sramotilen pomen. Nad dekletom so se maščevali tudi kako drugače in v tem so bili zelo iznajdljivi. Najlepša pa je bila navada, da so fantje peli po vasi svojim dekletom. Ko se je na vasi zaslišalo fantovsko petje, ni bilo nobeno dekle tako trudno, da bi ne skočilo iz postelje k oknu in vleklo na ušesa, ali je med pevci tudi njen fant. Največkrat so se ustavili ob občinskem vodnjaku sredi vasi in peli, dostikrat tudi do polnoči. Fantje so skrbeli, da so prvega maja postavili sredi vasi mlaj. Dekleta so spletla velik venec, ga okrasila z rožami in pomarančami in ga nataknila na vrh dolgega droga, ki je bil olupljen in kačasto ovit z zelenjem. Fantje so ga postavili trdno pokonci in pustili, da je ves mesec pričal o mladostnem veselju vaških deklet in fantov. Ko se je dekle možilo, so ji fantje nakladali balo, postelje in drugo opravo, obleko in perilo. Vrh naloženega voza je sedel po navadi otrok z okrašenim petelinom, pred vozom pa so šli fantje in peli. Na ženinovem domu so znosili balo v odkazano sobo. Napravili so posteljo in jo postlali. Cesto so jo sestavili tako, da se je že prvi večer, ko sta šla spat ženin in nevesta, pod njima podrla. Fantje so bili pri tem pogoščeni na ženinovem in nevestinem domu. Bila je navada, da so revnejše neveste po vasi nabirale v balo. Kaka starejša žena je spremljala nevesto od hiše do hiše in nosila vrečo, nevesta pa koš. Cesto sta nabrali slanine, klobas, pšenice in koruze ter drugega živeža, da sta bila novoporočenca z vsem tem preskrbljena tudi leto dni. Čeprav se je večina deklet poročala z domačimi fanti, se je vendar katera poročila tudi v tujo vas. Ko je hotel ženin odpeljati balo in nevesto, so mu domači fantje za-gradili pot. Spustili so ga naprej le, ko je nevesto odkupil z vinom in denarjem. To so imenovali »šranga«. »Šagro« imenujejo Škrbinci domač cerkveni praznik, ki je na dan sv. Antona Pado-vanskega. Ta dan pride na obsežni prostor pred cerkvijo mnogo branjevcev z vsem mogočim blagom kakor na kaki božji poti. Okrog njih se gnete ljudstvo kot mravlje v mravljišču. Možje in žene kupujejo blago za obleko in perilo, fantje dekletom srčke, na katerih so papirnati trakovi z raznimi zaljubljenimi napisi. Otroci kupujejo kolače in piščali, ki se začno takoj oglašati in ne utihnejo tja do poznega večera. Na domači cerkveni praznik, o božiču in o veliki noči so imeli v cerkvi zlato mon-štranco in zlat kelih. Zato so Škrbinci cerkev ponoči zastražili, in sicer tako imenovana vaška straža, domačini, ki so se vrstili po dva in dva, dokler niso prišli vsi na vrsto. Znamenje straže sta bila dva srednjeveška meča, ki sta krožila od hiše do hiše. Zato so imenovali to stražo »rundo«. Na sveti večer, ko so čakalii polnočnice, so se igrali otroci tombolo za orehe in lešnike, oče in mati pa sta pekla kostanj na železni razbeljeni mreži na ognjišču. Ognjišče je za Kras zelo značilno. Pokrito je z obokom, ki ima spredaj in ob straneh napo, to je eno ali dve leseni polici. Pod ognjiščem je shramba za drva, na sredi ognjišča pa gori ogenj. Ob železnem zglavniku so naslonjena drva, da tako dobe dovolj potrebnega zraka. Na koncih zglavnika je pokončen železen drog s koškom, v katerega postavljajo steklenice vina (terana). Okrog ognjišča so klopi, na katerih sedi družina in se greje ob ognju. Zadaj nad ognjiščem je širok dimnik, v katerem pre-kajajo in sušijo svinino — kraške pršute in klobase. Veliki teden obmolknejo zvonovi, iz zvonika se oglasi raglja, ki ji pravijo Škrbinci »drdra«. Ta ropoče do velike sobote. Otroci si svoje drdre sami napravijo. Z njimi drdrajo na veliki četrtek in petek po končanih molitvah pred cerkvijo. Na stotine ragelj se oglaša v raznih tonskih višinah. Ragljanje se razlega po cestah in odmeva od hišnih sten. Ko na veliko soboto spet zazvone zvonovi, si dekleta, ki imajo pege po obrazu, umivajo obraz z vodo, v kateri so skuhale velikonočne pirhe. Prepričane so, da jim ta voda ob tem času odpravi pege. Isti dan popoldne je blagoslov velikonočnih jedi v cerkvi. Dekleta jih nesejo v jerbasih (plenirjih) na glavi. Ko se vračajo od blagoslova, hoče vsaka biti prva iz cerkve. Zato se pri cerkvenih vratih gne-tejo, da marsikatera pade jerbas z glave. V vasi je namreč vera, da se bo dekle, ki pride prva iz cerkve, še tisto leto poročila. O veliki noči so imeli včasih otroci posebne igre. Drug drugemu so sekali pirhe in pomaranče. Pirhe so sekali tako, da je eden držal jajce v pesti s stegnjenim palcem in kazalcem, tako da je nastala ozka reža, skozi katero se je komaj videlo jajce. Sekač si je ogledal odprtinico, pomeril in zalučal krajcar (dinar) skoznjo v jajce. Ce ■ je ostal denar v jajcu, tudi če ga je otrok zasukal z odprtinico navzdol, je bilo jajce sekačevo, če pa ne, sta bila jajce in kovanec otrokova. Mnogo novcev je priletelo v prste namesto v režo med njimi, mnogo tudi mimo roke na tla. Vsi ti so bili otrokovi, ki se za bolečine na prstih ni zmenil, le da je dobil čim več denarja. Pomaranče so sekali na tleh iz raznih razdalj. Kraški teran je dobra pijača po veliki noči; do tedaj se- mora mediti, kakor pravijo Kraševci. Zato o velikonočnih praznikih vabijo drug drugega v kleti na pokušanje terana. Cas je srečno izbran, ker se ob boljši hrani laže pije. Vsakdo pričakuje hvale in se priporoča za dobre kupce. Zmotil bi se pa, kdor bi mislil, da se na teh pokušnjah opijejo. V Skrbini ne naletiš na pijanca. Ljudje poznajo učinek vina in se znajo vzdržati čezmernega pitja. Sploh je znano, da je v vinorodnih krajih manj pijancev kakor v krajih, kjer trta ne raste. Na večer pred sv. Ivanom okrasijo okna s šopki ivanjščio, na križiščih pa zažigajo kresove, čez katere skačejo otroci. Praznik vseh svetih imenujejo Škrbincd »vahte«. Ta dan hodijo otroci od hiše do hiše, kjer jih obdarujejo z orehi, lešniki in s kruhom, često celo z denarjem. Pravijo, da vahtajo; dar pa imenujejo vahtič. Na večer pred Miklavžem nosi Miklavž škrbinskim otrokom orehe, lešnike, kostanj, pomaranče in fige, redko kaj drugega. Tu ni razkošnih Miklavževih darov. Škrbinci so zelo umni kmetovalci. Na isti njivi pridelajo v enem letu dva do tri pridelke. Skrbe, da vsak košček zemlje čim bolje izkoristijo. Delo imajo za molitev, zato ga pričnejo v božjem imenu. Ko s krampom prvič zamahnejo, rečejo: Sveti križ božji! Preden poženejo vprežene voli, napravijo pred njimi z bičem na tleh križ in rečejo: Sveti križ božji! Vere na zunaj ne kažejo bogsiga-vedi kako očitno. Imajo jo v srcu. Zato med njimi ni tercijalk. Ko Škrbinec umre, ga ponoči varujejo. Ze na večer se pri njem na domu zberejo bližnji In daljni sorodniki ter bližnji sosedje. Tu molijo in pojejo, se pogovarjajo in si pripovedujejo razne pripovedke, vraže in bajke. Sorodniki jih pogoste z vinom in kruhom ali tudi z žganjem. Tako mine noč. Zjutraj gredo spet na delo. Ko. jeseni poberejo koruzo, si drug drugemu pomagajo ličkati ali slačiti koruzo. Cesto se zbere okrog visokega kupa koruze tudi do trideset ljudi. Mladina poje in starina si pripoveduje vaške čenče. Ko si pripovedujejo pripovedke in legende ali pa govore o vražah in bajkah, vse mirno posluša, le lič-kanje šumi. Celo oJffoci, ki so malone že pozaspali, se predramijo in skrbno vlečejo na uho vsako besedo. Tisti večer ne zaspe več, ker jim pripovedovanje spet in spet živo stopi pred oči. Pripovedke, vraže in bajke Za greh, ki so ga Kraševci napravili Kristusu in sv. Petru, ko sta potovala čez Kras, trpe tudi Škrbinci pomanjkanje izvirne vode. Legenda pravi, da sta vročega poletnega dne potovala čez Kras sv. Peter in Kristus. Trudna ležeta v senco ob reki, ki teče z zgornjega Krasa na spodnji Kras mimo vasic Pliskovice in Velikega dola, Brij in Gorjanskega proti Brestovici. Ker sta trudna, trdno zaspita zraven nahrbtnikov. Mimo pride Kraševec, pobere iz oprtnikov pršut in vanju naloži kamenja, da sta bila prav tako težka kakor prej. Ko sta se popotnika zbudila, sta hotela malicati, a pršuta ni bilo. Sv. Peter se je razjezil in prosil Kristusa, naj Kraševce za to dejanje kaznuje. Kristus je po dolgem Petrovem nadlegovanju zaukazal reki, naj se z vsemi studenci pogrezne v zemljo. Od tedaj naprej nima Kras izvirkov in ne tekočih voda na površju zemlje, pač pa pod zemljo. Podzemeljska tekoča voda se dobro sliši po močnem, dolgotrajnem deževju v jamah globo-nicah, ki jih je na Krasu vse polno. Namesto vode imajo Kraševci dobro vino. To pridelajo v vinogradih, ki jih imajo na Kraški planoti in v Vipavski dolini. Na Krasu pridelajo teran, v Vipavi pa belo vino. Še danes kroži v Škrbini mnogo bajk in vraž. Vanje pa ne verjamejo več tako, kakor so verjeli pred kakimi petdesetimi leti. Tedaj ši jih še niso znali razložiti, zdaj pa imamo vraže za naravne pojave; obrazložimo in pojasnimo si jih z znanjem, ki si ga pridobimo v šolah in s samoizobraževanjem. Tako si vražo, da skovikanje sove in njeno trkanje na okno pomeni smrt, razlagamo takole: Sova je nočna ptica, ki podnevi spi v kakem skrivališču, ponoči pa odide na lov. Planinska koča na Trstelju (643 m nad morjem) na Krasu. Notranjost kraškega dvorišča (borjača). Pred hišo t balkonom (gankom) vodnjak in latnik (trta), na levi v ozadju odprt portal (kolona).' Zre vse od zajčkov, miši in podgan pa do ptičev in hroščev; tudi vešč ne zameta. Vrabci spe ha drevju okrog hiš, zato se približa hišam. Vešče, nočni metulji in hroščki silijo k svetlobi. Okna bolnikove sobe, v kateri gori po navadi celo noč luč, se razsvetljena, zato se na njih nabirajo vešče. Te opazi sova, ki se klati okrog hiš; približa se oknu in s krivim kljunom lovi ta mrčes. Pri tem trka po oknu kakor kokoš, ko lovi na njem muhe. Nočno skovikanje si razlagamo tako, da se posebno spomladi, ko se sove parijo, samec in samica kličeta. Mrtvaška ali večna ura je hrošč kukec v starem lesu in v zidovju, v katerem so trske lesa. Hrošč, ki ga Imenujemo tudi trdoglav, prevrtava stari les, pri tem pa z vratnim ščitkom, ki je zelo velik, trka ob les, kakor tiktaka žepna ura. To tiktakanje, podobno tiktakanju žepne ure, zasliši navadno najprej bolnik, ki ponoči bedi, ker ne more spati. Tudi živčevje ima bolj napeto kot zdrav človek, zato je dovzetnejši za vsak šum. Razen tega sta okrog bolnika mir in tišina. Zato je razumljivo, zakaj ravno bolnik zasliši mrtvaško uro prvi. More so se branili Skrbnici tako, da so narisali na vrata spalnice morsko zvezdo z eno samo potezo. Ljudje, ki jih je mora ponoči že večkrat tlačila, pripovedujejo, da jih je začela tlačiti najprej na prsih, potem na rokah in nogah ter da jim ni dala niti dihati. Dušila jih je. Kdor ima več fantazije, celo pravi, da so se mu na roki poznali njeni zobje. Mora tlači spečega človeka po navadi takrat, ko drži roke na glavi ali na prsih. V tem položaju teži kri proti srcu. človek ima lahko tudi srčno hibo ali kako napako v žilah. Kdor je utrujen, mirno obleži in se prav kmalu zgubi v polsnu. Kri se mu umiri in za hip zastane, kar občuti kot velikansko težo, ki mu zapira sapo. Naj se še tako napenja, ne more tega premagati, zato prične stokati. Roke ima blizu ust, zato jih v sanjah lahko ugrizne. Tako se po navadi prebudi in zapazi na roki odtise zob, a ne morinih, temveč svojih. Kolcanje je v tesni zvezi s prepono, ker je to v presledkih se ponavljajoči krč prepone, ki nastane po mrzli jedi ali pijači, na mrzlem zraku, večkrat tudi po smehu in joku. Kolcanje odpravimo, ako ležemo in izpijemo malo sladke vode. Pomaga tudi, če sapo toliko časa zadržujemo, dokler moremo. S tem se prepona spet izravna. Tako vidimo, da kolcanje ni v nobeni zvezi z opravljanjem. Če ima krava krvavkasto mleko, pravijo, da jo je sesala kača belouška. Res dobimo belouško pogosto v hlevu, a ne pride sesat krave, temveč lovit miši in podgane, s katerimi se hrani. Če ima krava rdečkasto mleko, se je kaj prehladila ali pa kako drugače obolela. Kakor drugod, tako so tudi Skrbinci verjeli v čarovnice. Če se prašič ni redil, kakor bi se bil moral, če je otroka bolela glava, če se je mleko zjedalo in če se maslo ni hotelo hitro napraviti, vsega so bile krive čarovnice. Jezili so se nanje, ne pa na tistega, ki je bil res kriv. Da se mleko zjeda ali pa da se maslo noče napraviti, je povečini kriva gospodinja sama, ker nima čistih posod. Mleko sestoji iz vode, mlečnega sladkorja, raznih soli in tolšč, ki plavajo v mleku v obliki drobnih kapljic, zavitih v tanko mre-nico iz kazeina. Kazeln je beljakovina, ki rada skrkne. Ker so tolščne kroglice specifično lažje, splavajo na površje in se strnejo v smetano, če mleko miruje. Če je mleko dalj časa na zraku in celo v nečisti posodi, se mu začne sladkor spreminjati v mlečno kislino. Pri tem skrkne kazein in se s tolščo vred izloči kot skuta. V zraku in posebno v umazani posodi so ocetne glivice, ki jih imenujemo glive kisovke. Te kisajo mleko. Zato moramo imeti mlečne posode zelo snažne. Mleka ne smemo hraniti na prahu, s katerim prihajajo glive kisovke, in ne na toplem, temveč na hladnem, ker gorkota pospešuje razkrajanje. Pinjo in posode za maslo moramo skrbno čistiti in jih večkrat razkužiti, to je pomiti s sodo. Pred vsako molžo operimo kravi vime z mlačno vodo, ki jo prinesimo v hlev v posebni posodi in ne v molzni golidi, ker bi se sicer nesnaga z vimena prenesla v golido. Mnogo je še ljudi, ki se boje lučk na pokopališču in na močvirnih krajih. Nekateri mislijo, da so te lučke rajni, drugi, da so vešče coprnice, spet drugi vidijo v njih razne strahove. Toda vse to so čisto naravni pojavi. Če na kalu podrezaš s palico v blato, kjer pod vodo gnijejo razni rastlinski in živalski odpadki, uhajajo iz blata mehurčki. V njih je plin br$g barve in vonja. Če ga prestre-žemo in prižgemo, gori s svetlim plamenom. Pri mestu Bakuju ob Kaspijskem morju uhaja tak plin v velikih množinah iz zemlje in gori Z močnim plamenom. Domačini ga imenujejo sveti ogenj. Ta plin je močvirski plin ali lahki ogljikovodik, ki mu pravijo tudi metan. V vlažnem gozdu, ob kraju kalov, na pokopališčih in v obcestnih jarkih ter drugih močvirnih krajih, kjer gnijejo deske, šibe, palice, listje in drugi rastlinski in živalski odpadki, pokriti z vlažno prstjo, nastaja močvirski plin ali metan. Sonce podnevi segreje zemljo, ki se zaradi toplote širi in suši. Zemlja poka in po luknjicah se nabira vedno več in več močvirskega plina, zato njegova napetost raste. Ponoči se zemlja ohlaja in krči ter stiska v luknjicah nabrani plin, ki dobi tako še večjo napetost. Zato išče izhoda in uhaja z veliko silo na površje. Pri tem se drgne in segreva, da se na površju zemlje lahko vžge kakor pri Bakuju. Pri tem lahko slišimo tudi poseben prasket, kajti če se močvirni plin pomeša z zrakom, poka. Zvečer pihajo lahne sapice in gibljejo te lučke v smeri vetra. Zato ni nič čudnega, če gre taka lučka za človekom, ker ko hodi, teče ali se vozi, giblje zrak in dela veter, ki piha vedno v smeri njegove poti, kar nam lepo kaže cestni jgrah za drvečim avtomobilom. Druge lučke so žuželke kresnice in često tudi izpodnebni utrinki. Prav mnogokrat zagledamo ponoči kraj gozda ali v gozdu cel kres, ki nas prvi hip hudo ostraši, ko se pa prikazni približamo, ne vidimo nikakega ognja več, temveč le kup gnilega, razpadajočega lesa, ki se ponoči sveti ali fosforescira. Morska mesečinka, ki jo pri- števamo med morske živali mehovce (klo-bučnjake), se v temni noči na morski površini svetlika. Za Kras prav značilno je, da se v poletnem času nenadoma privzdigne pokrov na vodnjaku. Pravijo, da se duša kakega rajnkega vica in daje posebna znamenja. Kraški vodnjaki so povečini s pokrovom dobro zaprti, da vetrovi ne nanosijo vanje prahu in druge nesnage. V vodnjaku sta voda in zrak hladna, zato je zrak stisnjen in zavzema manjšo prostornino. Ko sonc« segreje zunanji zrak, ki se zaradi toplote razredči in razširi, se tlak na pokrov vodnjaka zmanjša. Hkrati se pokrov segreje in od njega se segreje tudi zrak v vodnjaku, s tem pa se razredči in razširi, da dobi večjo napetost in potrebuje več prostora. Zato privzdigne pokrov, da uide nekoliko zraka na plan in se pokrov spet povezne. V predpustu narede škrbinska dekleta tri voščene podobice: ena pomeni dečka, druga deklico, tretja pa zmoto. Denejo jih v sikledo mlačne vode in zavrte vodo z roko. Tok vode jih zajame in če plava deček za deklico, je dobro znamenje, bo poroka. Če plava deklica za dečkom, bo težko kaj. če pa plava zmota vmes, ne bo nič. Vemo, da je sredobežna sila večja, če se telo vrti v večjem krogu ali če ima večjo gmoto (težo). Če dekle napravi deklico iz več gmote kot dečka ali če jo dene bolj k robu sklede, se deklica vrti zaradi večje sredobežne sile naprej in za njo plavata deček in zmota. Škrbinska dekleta to vedo, zato je v Škrbini prav malo neporočenih tet. Štefan Steiner Topoli Topoli! Med vami bi hodil, nikoli drugje, višine bi brodil kot vaše glave in vrtal globine kot vaše noge! In vi bi šumeli napev, ki ne mine nikoli iz vej vaših smelih .., Topoli... Ob vašem petju bi bliže bil razodetju, skrivnost bi v višinah bila mi jasnejša, resnica v nižinah bila bi svetlejša. Sežana z okolico Pavel Šelovin Današnja Sežana šteje približno 2500 prebivalcev, z okolico — Orlek, Dane, Šmarje in Lipica — pa še približno tisoč več. Po narodnosti so večinoma Slovenci, vmes so pa tudi Hrvati, Srbi, Italijani, Nemci in morda še kak Romun, Oger ali Turek. Prebivalci so zaposleni po raznih trgovskih podjetjih in pri obrtnikih, največ pa je seveda kmetovalcev. A ti bi bili radi vsi gospodje. Posebno ženske se, če se le morejo, rade odtegnejo težkemu kmečkemu delu. Najrajši bi bile vse uradnice, kar pa najbrž ne bo šlo. Mnoge take gospodične so jo še pred priključitvijo od-kurile čez Farnetiče (sedanja meja Svobodnega tržaškega ozemlja) misleč, da se tam cedita med in mleko. Mnoge so se že vrnile, ker so sprevidele, da je treba povsod trdo delati, kdor hoče živeti. Nasploh se je precej tukajšnjih prebivalcev izselilo, povsem brez sile in potrebe, večina pa jih je ostala doma, zadovoljna z razmerami. Glede naravnih lepot je Sežana podobna drugim kraškim krajem. Tu pa tam rasto borovi in jelovi gozdički, drugod pa so trde kraške skale in pusti pašniki. Prave rodovitne zemlje je le malo, še največ od Sežane proti Šmarju v tako imenovanih Krvicah in ob novi železniški progi Sežana—Dutovlje. Nekaj ograd, njiv, vinogradov in rodovitnih travnikov je sad dela tukajšnjih pridnih kmetov, ki so si z leti in z velikim trudom pripravili nekaj bornih koščkov rodovitne zemlje. Med dolinami in tako imenovanimi naravnimi vdrtinami so znamenite: Draga pri Or-leku, v kateri cveto redke cvetlice, imenovane žvenkljice, ki so rumene barve in imajo zelo močan in prijeten duh; dalje Slinji dol v bližini sežanskih Dan in Leskovec nedaleč od Sežane ob bazoviški cesti. Dokaj ima sežanska okolica lepih podzemeljskih jam, ki pa še niso povsem znane. Koliko lepih kapnikov in raznih podzemeljskih žuželk in polžev so že raziskovalci jam znosili iz njih! Jame so večinoma lahko dostopne, da moreš skoraj brez truda in posebne nevarnosti vanje. Dobro znane jame iz okolice Sežane so Koblarska jama, Krnevica, Puševica, Golobnica, Golokračna in Markove Kanjaduce, po kateri pod zemljo teče znamenita reka Timav. Izletnik, ki nima rad visokih gora, lahko obleze nizke hribe, kakor so Tabor, Planina, Sedovnik, Sablanica in Teranovci, s katerih bo imel lep razgled na bližnjo in daljno sežansko okolico. Za tovariša bo imel lahko hitronogega zajčka; tudi z botro lisico se bo včasih srečal. Le ljubeznive srnice ne bo zlepa videl. Slišal bo lahko slavca in si za klobuk pripel šopek kraških poljskih rož. Sežanski sejmi Odkar drži državna cesta iz Trsta skozi Sežano v severne kraje, je Sežana velikega pomena za trgovino in sploh za tujski promet. Vrata v lepšo prihodnost so ji tako rekoč na stežaj odprta. Res, da se je včasih prej priklatil v Sežano čez hribe in doline — ker Sežanci takrat še niso imeli takih cest kakor dandanes — kak branjevec ali kroš-njar ali pa prišel za nekaj dni na oddih kak zakoten pisač ali birič kot poletni letoviščar, toda to ni bilo nič v primeri s poznejšim trgovskim in tujskim prometom. Znano je, da so Sežanci nekdaj kupovali in zamenjavali in prodajali razno blago domačega izdelka, kot platno, muslin, klobuke, sveče, sadje in drug drobiž. Zogarjev Jape je celo prodajal kolačke in srčke iz lecta, Matija Sonc pa pečen kostanj in ameriške lešnike. Ulčerjeva Neža se je ukvarjala s prodajo fig, pomaranč, rožičev in drugega južnega sadja, Droterjeva Urša pa s slaščicami. Vse to je bilo še v časih, ko so se v Sežan-ščini glasile še trlice in so ob zimskih večerih brneli kolovrati, ki so sedaj nekaterim Sežan-cem že kakor bele vrane in največje čudo sveta. Resnici na ljubo moramo povedati, da kaka stara mamica še zdaj hrani svoj starodavni kolovrat kot spomin na nekdanje dni. Živahna je bila kupčija tudi s poljskimi pridelki. Zelo v čislih je bila takratna sežanska leča, pa tudi znamenite orleške češ-plje in fige. Takrat so Orlečani prodali mar-sikak litrček terana, ki ga sedaj tako pogrešajo. Da bi pa Sežanci kdaj tovorili s kresilno gobo in brusi, kakor nekdaj Martin Krpan z Vrha pri Sv. Trojici, tega nam pomanjkljiva sežanska kronika ne pove. Znano je pa, da je marsikaka sežanska mamica ali tetka marsikako merico kave pretihotapila v »nogavici« skozi takrat prepovedano tržaško carinsko zaporo za slasten priboljšek. Kdaj so Sežanci dobili pravico kupovati in prodajati pravkar omenjeno blago, ne ve nihče povedati, nekateri pa menijo, da še pred cesarico Marijo Terezijo. Prvi sežanski semenj 3. maja na praznik najdenja sv. križa (nekdaj je bil to za Sežano popoln praznik) je bil baje leta 1816. Takrat je namreč sežanski grof Leopold Petač, zadnji svojega rodu, kupil sežanski cerkvi lep umetniški oltar sv. križa, in sicer v Milanu za 30.000 goldinarjev. Ker se je kmalu potem začelo k temu oltarju nekakšno romanje, kakor trdi ustno izročilo, so to priložnost izkoristili razni trgovci (med njimi so bili prvi menda »fov-čarji«) in s tem začeli nekakšen semenj, ki so ga takratne oblasti dovolile in potrdile. Drugi sejmi so se začeli šele pozneje. Da bi »striček spod Kostanjev« (dr. Rumer) ovekovečil svoj spomin (takrat je namreč žu-panoval v Sežani), je leta 1922 ustanovil nov sejem, in sicer na 22. dan vsakega meseca, stare sejme 3. maja, 14. septembra, 2. novembra in 17. januarja pa je odpravil. Vsi ti sejmi so bili in so še, kakor že dovoljujejo razmere, bolj ali manj obiskani; na njih se ni manjkalo ciganov, raznih komedijantov % medvedi in vrtiljaki in raznih »uzmovičev«. Leta 1898 bi Sežanci kmalu izgubili sejme; vlada je namreč prepovedala prostor »na Lu-žišču« za živinski trg, ker so v bližini sezidali novo državno poslopje za razne državne urade. Sežanci, ki so si bili takrat v laseh zaradi neumnih strankarskih prepirov, se niso mogli zediniti, kje naj napravijo novo živinsko sejmišče. Razen tega so se v to vtikale še politične oblasti, najbolj pa takratni okrajni glavar dr. Peter Lahajnar, ki je baje hotel To-majcem na ljubo sejme preložiti v Tomaj. Tako so bili Sežanci v zelo neprijetnem položaju, iz katerega se je bilo težko izviti. Po dolgem pregovarjanju in prerekanju so se Sežanci na predlog Brstovčevega Štefana iz sežanskih Dan, ki je bil takrat tam nekakšen »rihtar« in obenem sežanski podžupan, navsezadnje sporazumeli in sklenili napraviti novo tržišče na Ulčarjevem klancu v tako imenovanih Brajdah. Pri tem so pa ubili kar dve muhi na e»*mah. Dobili so imeniten prostor za trg in pa precej zemlje, ki so jo porabili za novo pokopališče. Največ pa je bilo vredno to, da so imeli sejem še naprej zagotovljen. Ker so se valovi sovraštva med takratnimi Sežanci nekako polegli in so sežanski starešine pili bratovščino v takratni gostilni Na vagi, je bil v Sežani nekaj časa mir, seveda samo do prihodnjih občinskih volitev. Takrat pa so se spet po starem dajali s kolci, poleni, cepci in celo s fovči. Svoj žolč pa so izlili nad okrajnim glavarjem s tem, da so mu napravili mačjo godbo, za kar so dobili nekaj dni »špehkambre«. Drugih posledic ni bilo. Tomajci so pa na svojo veliko jezo spili nekaj litrov terana v krčmi Na oglu. Tako je bilo takrat vprašanje sežanskih sejmov rešeno — in mirna Bosna! Nekdanji ženitovanjski običaji Pred osemdesetimi leti so imeli Sežanci in sploh Kraševci razne šege in navade, ki so se dandanes večinoma poizgubile. Med temi so bili tudi ženitovanjski običaji, ki se jih še dandanes z velikim veseljem spominja marsi-kak dedek ali babica. Da se popolnoma ne pozabijo, naj jih popišem. Ko je bil fant goden za ženitev, navadno s štiriindvajsetim letom, je bila prva njegova skrb dobiti si dekle po srcu. V ta namen je poslušal nasvete raznih modrih mož, ki so imeli že opraviti s tem. Premožnejši ali boječi, tako imenovane mevže, so si najeli celo posebnega posredovalca (mešetarja), da je opravljal zanje vse to pri raznih petičnih dekletih in starih tetkah. Pogumni pa niso potrebovali tega; šli so sami snubit in se niso dali takoj ugnati v kozji rog, čeprav so jih marsikje neljubeznivo sprejeli. Znan mi je dogodek, ko je neki sežanski fant prepotoval vso Pivko, Brkane in ves Kras, da bi si dobil dekle po srcu. Ker pa so bila vsa pota brez uspeha, je vzel nazadnje neko tetko »v zadnjem krajcu«, ki se pa danes nikakor ne strinja z njegovimi nazori in ga je tako rekoč pustila na cedilu. Sežanski fantje so si navadno dobili dekle v domači fari; izjemo so napravili včasih le Orlečani, ki so hodili snubit na Vrhe. Za iskanje nevest so bili določeni posebni dnevi: navadno ponedeljki in sobote. Po delopustu ali zvečer se je fant kolikor mogoče pražnje oblekel, si pripel na klobuk ali na prsi šopek dišečih cvetlic in odšel v hišo, kjer je bivalo njemu ljubo dekle. Izgovor za prihod v hišo je bilo včasih prav težko dobiti, posebno če je imelo dekle sitne in izbirčne starše. V taki neljubi zadregi je fant šele po dolgem pregovarjanju povedal, čemu ali po kaj je prišel. Če je bil fant dekletovim staršem pogodu, so ga pogostili, v nasprotnem primeru pa položili predenj prgišče orehov, kar je pomenilo, naj kar gre. Znana je namreč smešna dogod-bica, da so sežanski Danci nekemu zaljubljencu ocvrli celo konjsko podkev namesto klobase, jo položili predenj in ga s tem takoj spravili od hiše. Ko si je fant, če je šlo vse po sreči, dobil dekle, sta odšla z očetom na njen dom, se pogovorila z njenimi starši glede poroke, bale in dote. Pri tem se je kajkrat primerilo, da se je vse skupaj razdrlo, če pa so se dogovori ugodno končali (navadno vpričo neveste), je bala takoj zaroka in so določili dan poroke. Ko je bila nevesta na oklicih, je bila stara navada, da je hodila od hiše do hiše precej nališpana z ličnim koškom, proseč »za eno rožico«. To prednost pa so imele samo uboge in neomadeževane, bogate so imele že tako vsega dovolj. Če je prišla nevesta, kar je bilo navadno, na ženinov dom, so morali njeno balo na večer pred poročnim dnem pripeljati v ženl-novo hišo. To je moral oskrbeti ženin sam. Povabil je več sosednjih fantov, ki so pripravili kmečki voz, ga okrasili z zelenjem, cvetjem in pisanimi trakovi, vpregli vanj enega ali več parov konj in se med veselim ukanjem in igranjem na harmoniko odpeljali na nevestin dom. Nevesta se ta večer ženinu in fantom ni pokazala, ker je nI bilo doma. Šla je s svojo družico jemat slovo od samskega stanu krog prijateljev, sosedov in znancev. Pred odhodom pa je naročila, naj fantom dobro postrežejo, da je ne bodo nosili po zobeh. Bala ali nevestina oprema je bila različna, bolj ali manj bogata, kakor je pač premogla nevestina hiša. Bila je skoraj vsa domačega izdelka. K njej je spadalo pohištvo, perilo, kuhinjska posoda in spodnja in vrhnja nevestina obleka. Razen pisanih skrinj in postelj je morala biti zraven tudi lična zibelka za prihodnji naraščaj, kolovrat in druga ropotija, ki ji še imena ne vem. K bali so pri-dejali še nekaj žita, domenjeno število gnjati in klobas in kuretine, ponekod celo še psa in mačko. To pa zato, da je imela nevesta nekaj dni po poroki kaj v lonec dejati, če se je poročila na gole roke, brez imetja, kar se je pa redkokdaj zgodilo. Pri nakladanju bale je bilo treba precej paziti, ker se v Sežani ali v drugih vaseh ni manjkalo hudomušnežev, ki so prizadevali ženinu in nakladalcem precej neprilik, in sicer le tedaj, če je ženin odpeljal nevesto v drugo vas. Na poročni dan je bila nevestina prva skrb, da je zgodaj vstala in se kar najlepše napravila in nališpala. V vsem življenju ni namreč nobena ženska lepše oblečena kakor na poročni dan. Pri takih priložnostih so navadno po dve ali tri žene ali dekleta pomagale nevesti pri oblačenju. Največ so imele opraviti z vrhnjo poročno obleko, preden so uredile vse gube in drugo okrasje. To obleko si je nevesta navadno shranila za smrt, da so jo v njej pokopali, kar je bila takrat lepa in pomenljiva navada. Precej zgodaj istega dne je prišel nališpan in zlikan ženin s svati in godci na nevestin dom po nevesto, da jo popelje pred oltar. Tu je dobil duri zaprte. Šele po dolgem moledovanju in trkanju so mu odprli. Potem mu je prišla naproti nevesta v poročni obleki in z belim vencem na glavi, ob njej pa štiri ali več belo oblečenih deklet vpletenk. Nevesta in vpletenke so nosile nove košarice, v njih so bile žepne rutice in rdeči nageljni. Nevesta je darovala rutico in nagelj ženinu, vpletenke pa drugim svatom. Potem so se godci, brez katerih seveda ni moglo biti, in svatje postavili v vrste; prišel je čas odhoda v cerkev k poroki. Nevesta se je jokaje poslovila od domačih, potem so pa godei, ki jih je včasih kakor še dandanes na-domestovala cvileča harmonika, vžgali bučno koračnico in svatovski sprevod se je premaknil. Ob takih priložnostih seveda ni manjkalo radovednežev in marsikateri mamici se je ječmenček ali močnik prismodil, ker je predolgo gledala zale svate. Glavno besedo je imel pri sprevodu poleg godcev starešina, ki je nosil v rokah bučo (majoliko) domačega žvižgavca — vzetega baje iz gorenjskih tropin — ki ga je ponujal vsakemu mimo idočemu. Tako so šli do cerkve, kjer je bila navadno zbrana gruča radovednih babnic in otroč&jev s tako imenovanega Žabjega trga. Ženske so posebej vzele na piko nevesto in njeno poročno obleko. Glasno so trobentale, če so opazile na nevesti le majhen pogrešek; isto je veljalo glede ženina. Ko so prišli do cerkve, so se godci umaknili, svatje pa so odšli v cerkev pred oltar, kjer je bila poroka. Ce je imela nevesta od poroke grede solzne oči, so babnice ugibale, da bosta imela mladoporočenca nesrečen zakon, veselo nevestino lice je pa pomenilo po njihovem mnenju srečno zakonsko zvezo in obilo naraščaja. Iz cerkve so šli svatje navadno na nevestin dom v istem redu kakor prej, in sicer le s to razliko, da sta šla prva ženin in nevesta. Na nevestinem domu je bila slovesna ženitovanjska pojedina, združena s plesom in z drugimi domačimi zabavami. Povabljeni so bili vsi svatje ter bližnji in daljni sorodniki. Tudi juglarjev in otročajev se ni manjkalo. Po gostiji je bilo treba odriniti na ženinov dom. Ce je ženin odpeljal nevesto v drugo vas, so mu domači fantje zaprli pot, da ni mogel naprej. Po dolgem besedovanju jo je moral odkupiti s tem, da je plačal fantom nekaj bokalov vina. Ko je prišla nevesta na ženinov dom, so bili zopet drugi običaji. Tudi tu so sprejeli ženina, nevesto in svate z vso slovesnostjo. Napravili so tudi gostijo, po kateri so imeli navadno nekaj dni debele glave in mačka v žepu. Kesal se pa ni nihče, da je bil na veseli »ohceti«, pri kateri so se delile in bile na voljo vse dobrote tega sveta. Sežanska narodna noša Naj pri tem popišem še nekdanjo sežansko narodno nošo. Moški so se brili in nosili kite. Na glavi so imeli velike klobuke z okroglim oglavjem in zelo širokimi krajci, tako da niso potrebovali dežnika. Povrh spodnje obleke (kratka janka, kratke hlače in nogavice, nizki čevlji) so nosili dolge, ohlapne rjave suknje iz domačega bukovega sukna (loden). Poleti so nosili bele in črne prtenice (hlače). Ledja so si prepasovali pod suknjo s širokim usnja-tim ali suknenom pasom, za katerega so vtikali nože. Čeprav je bilo veliko volne, so kmetje nosili plašče iz ličja, dokler niso tega prepovedali (leta 1772), da bi s tem obvarovali gozdove. Ženske so nosile na glavi zelo velike bele peče, ki so jih mnogokratno pregibale in tudi pretikale s sukancem, da so se jim po volji nagubale. Ubožnejše so nosile peče iz bolj domačega platna. Lase so si pretikale z medeno iglo, ki je imela na obeh koncih svetle kroglice. Tudi okoli vratu so nosile bel domač robec; okoli ledij so imele štiri prste širok višnjev pas, lepo pleten, a debel in trd. Povrh tega so nosile še železen ali medeninast pas, oklepanec imenovan, tako da je stalo krilo visoko nad trebuhom. Krilo in modre sta bila skupaj sešita, iz domačega platna in vsak Pogled na Sežano. V ozadja Planina (1) in Sedovnik (2). druge barve, včasih pa le iz črnega platna. Spredaj so imele široke bele predpasnike, na nogah rdeče ali bele nogavice in nizke črne čevlje. Pozimi so nosile tudi kratke kožuhe. Iz opisane noše je razvidno, da so se nekdaj Sežanci, kakor sploh vsi Kraševci, ukvarjali največ s poljedelstvom in ovčerejo. Tobaka in drugih potreb takrat skoraj še niso poznali. Preživljali so se največ s tem, kar so pridelali doma. Sežana pod Italijani in Nemci Ko so po prvi svetovni vojni ob premirju 5. novembra 1918 ob treh popoldne vkorakali italijanski vojaki v Sežano, smo bili Sežanci nemalo presenečeni, ker se nismo tega nadejali. Sicer smo pa takoj sprevideli, da smo prišli z dežja pod kap. Takratno italijansko poveljništvo je sicer razglasilo, da so nam zagotovljene vse gospodarske in narodnostne pravice in da se ne sme nihče vtikati v naše takratne razmere, a smo vedeli že od prej, da so Italijani zvite kače, ki z njimi ni dobro češenj zobati, še manj se pa vtikati v njihovo zahrbtno politiko, s katero goje sovraštvo malone do vseh narodov, najbolj pa do Slovencev. Tega smo se vsi dobro zavedali. Sicer smo bili že prej vajeni raznih spletk in pritožb bivših avstrijskih orožnikov in njihovih podrepnikov, ki so nas imeli na piki zaradi majniške deklaracije. Saj je bil takrat v nevarnosti, da ga odpeljejo v pregnanstvo, celo takratni sežanski župan Franc Štolfa, vsega spoštovanja vreden mož, češ da je bil leta 1905 na obisku pri srbskem kralju Petru in da je takrat že s tem pokazal sovraštvo do vsemogočne Avstrije. Tako se je namreč izrazil takratni narednik Hinko Wolf, zagrizen Nemec, ki bi bil rad pobil vse Slovence. Da bi nam pa kdaj naprtili polentarje na grbo, to se nobenemu Sežancu niti sanjalo ni. In vendar je bilo tako! Precej časa je šlo vse po starem. Italijanske oblasti so bile še precej vljudne z nami in tudi nobenega pritiska ni bilo. Uradovali so po vseh uradih v slovenščini, in sicer ves čas do fašizma. Slovenske zastave pa so bile kmalu prepovedane. Takratni sežanski župnik je tudi dobil ukaz, naj bere zahvalno mašo zaradi prihoda italijanske vojske, a mož se je odrezal, da ne bo hvalil Boga zato, da so prišli Italijani v naše kraje. Na bivšem okrajnem glavarstvu se je prikazal civilni komisar Avian, ki so se mu poklonili vsi bivši kraški župani, na čelu seveda sežanski, v fraku in cilindru z željo, naj bi se v vseh stvareh dobro razumeli. Za tem poklonom je seveda sledil običajni »fruštek« s paštašuto in polento. Takratni oprodi so bili Scopi, Rumer, Brelič, Pepo iz sežanskega Portarturja in še celo Godčev Janez iz Merč se je nekaj silil vmes, ker takrat ni imel v zakupu lova na medvede. Vsa ta gospoda je začela polagoma napeljavami vodo na svoj mlin, s tem da so pričeli prirejati razne dvojezične prireditve, dajati razna darila v hrani in denarju; ustanovili so tudi otroški vrtec, v katerem pa ni bilo veliko domačih otrok. Dne 23. maja 1922 je obiskal Sežano italijanski kralj Viktor Emanuel Tretji s kraljico Jeleno in hčerjo Jolando. Takratni župan Ludovik Mahorčič ga je pozdravil v državnem in slovenskem jeziku, za kar se mu je kralj toplo zahvalil. Sežanska godba Kraška vila pa je poleg državne himne zaigrala tudi triglavsko koračnico Po jezeru. Kraljica Jelena je spregovorila v srbohrvaščini, da »če biti bolje«, kar pa ni bilo. Dne 28. avgusta 1922 je bila v Sežani prva ustanovna skupščina novega Šolskega društva, seveda v navzočnosti italijanskega uradništva in varnostnih organov. Pri tej slovesnosti so sodelovala razna glasbena in pevska hrvatska društva, ne da bi jih kdo motil. Vesel dogodek za Sežance je bil tudi slovesni sprejem novih cerkvenih zvonov leta 1922. Da so Sežanci dobili nove zvonove, je veliko pripomogel takratni župnik Ivan Šifrer, ki pa se je leta 1924 poslovil od nas, ker je sprevidel, da zaradi fašističnega nasilja zanj ni več obstanka med nami; odšel je v Jugoslavijo. Dobrega in veselega gospoda ima še sedaj vsakdo v dobrem spominu; sežanski juglarji so ga spili marši -kak litrček na njegov račun. Kako pa so se takratni kraški župani radi imeli, nam pripoveduje Pepo s Koludrovice, in sicer prav po kraško: »Taku je bila ta zadeva: Na dan svetga Blaža sm se uzdignu na vse zgudej. Matilda je skuhala mrce fan-dača jen pole sva jo udarla na glih u Du-tovlje kamr je biv samenj. Jest sm jeskau ano mlado prese, Matilda pej an fačou. Za 92 lir sm jo dobu, Matilda pej an kamrikast fačou za 6 lir jen šeft je biv fertik. Pole smo gledali štante, fulk jemu vse, kar se je vidlo. Od starih cajtov je bila navada, da se je ta dan dajov svetga Blaža žegn, danes pa je vse narubek; namesto Blaževga žegna je biu an auf biks ku še obejnkrat. Ze dugO cajta se štrajtajo Dutovci jen Tomajci, du bo na vrhi. Dutovci so teli jemet glavno mesto sez županstvom za po Krasu, skoraj da sojga škofa, ma pej tu za zmirom ni ratalo; za an bot pej je. Ta dan so jemeli u Dutovljah škofa, ma ne ses Trsta, mejnkar sez Gorice, ma pej samega Rajmonta sez Sežane. Z Matildo smo stupli v anu oštarijo jen smo klicali anu župu jen pu litra. Pršli su nutr tudi štirje gasput žepani, domači, du-tovski, tomajski Grbec, sežajnski Rajmont jenu naš Nini sez Zgonika. Dutovski žepan je začnu pravt, de gaspudje u Trst neč ne delajo, de delajo za fulk samo u kaftarijah, da so Goričani vse drgačni tiči, jen da se bo treba obrnet u Goricu, če bomo teli kej nardet. Gasput Rajmont pej je jau: Kej pej, ta bi bila lepa, mi moramo bet narodni, u Trstu pej so narodni kukr mi, mokra miš. Tomajski se je šaldo zasmejau jen je zafrknu Rajmonta: Glih ti si naroden, kadr se ratou laški kavalir, lep narodnjak si! Rajmont je ratou rus kakr kuhan rak; pljunu je u roku jenu je prsmodu tomajskemu anu taku, da ju je mirkal an dobr cejt. Tomajski pej ne bodi len je stisnu punju jen je anih trikrat pošlatou Rajmonta po ta stari, da ga je gvišno še daugu cajta bolelu. Dutovski se je držou za trebeh od smeha; zgoniški pej si je jau: Vsi hudiči, du je mislu, da sta tomajski in sežanski taku fejst škofa. Rajmont prav lahko grej za škofa u Goricu, Grbec pej u Trst. — Akralot, taku imenitne birme še nisem učakou.« Ko so fašisti 28. oktobra 1922 zasedli Rim, je prišla fašistovska sodrga že 30. oktobra tudi v Sežano, kjer je zasedla vse urade in še tisti dan uvedla italijansko uradovanje. Kupljene barabice, med katerimi je bilo tudi nekaj domačinov, so začele takoj izvajati dvatisočletno italijansko kulturo, in sicer s tem, da so metali slovenske napise s hiš, sežigali slovenske knjige, strahovali s požigi in pretepali nedolžne prebivalce. Isto so delali tudi po drugih kraških krajih. Zupane, ki jim pri njihovem barbarskem delu niso dovolj pomagali, so kratko malo odstavili. V Sežani so postavili za župana notarja dr. Rumerja, ki ga je svoj čas Hudičev rep dobro okrtačil, češ da je vzel iz rok spoštovane gospe Franje Guličeve (Koširjeve Franje) 40.000 kron, last Rdečega križa, in krone so izginile. Kam? Miši so jih pojedle. Znameniti sežanski zvonik. Na levi bivši občinski in poštni urad, na desni cerkev. Spredaj kos starega uradnega poslopja. Ubogi kraški begunci se ga tudi dobro spominjajo v zvezi z nesrečnimi dnevi v septembru 1916, ko so morali na ukaz gosposke iz svojih hiš, iz svojih vasi in se preseliti v nesrečne barake. Takrat je reški župan Stepančič odgovoril cesarju Karlu, ko ga je vprašal, kako je z ljudstvom: Naši starci in otroci so pomrli po barakah, mladina umira v jarkih, mi pa od lakote v porušenih domovih. Dr. Rumer je na debelo izrabljal stisko. Njegova žena je morala peči velike peči kruha, da so ga prodajali laškim vojakom ujetnikom za oderuške cene. Dr. Rumer je potem govoril: Vidite ta oficirski kožuh; mene stane samo kos kruha in dve sto kron, a ga niti prijatelju ne dam pod 10.000 kron. Ko pa so črne srajce vkorakale v Rim, je znal dr. Rumer premamiti novo stranko, da je bil postavljen za občinskega komisarja. Potem je seveda neovirano lahko zlorabljal svojo oblast. Kdor ni bil zanj, ni bil dober državljan. Pri tem so se dogajale čudne stvari, kajti dr. Rumer je kot občinski komisar vzel nekemu obrtniku licenco, kot notar pa napisal priziv. Potem je kot komisar priziv zavrnil, kot notar pa naredil nov priziv zoper zavrnitev. V neki pravdi je kot komisar branil koristi občine, obenem pa zagovarjal 11 Koledar 1954 161 kot notar tatove, ki so občino oškodovali. Dr. Rumer kot komisar je pošiljal k dr. Ru-merju kot notarju ljudi, ki so hoteli govoriti s komisarjem dr. Rumer jem itd. Za Rumerjevega vladanja so bila razpušče-na, menda na višji migljaj »od spodaj«, vsa dobrodelna in narodna društva, ki so se takrat vnovič oživljala. Italijani in njihovi pomagači so sicer začeli ustanavljati svoja, a jim pri sežanskem prebivalstvu ni uspelo. Toda eno je treba dr. Rumer ju vendarle priznati: vsaj v tem je bil mož, da je govoril z domačini — in sicer tudi v uradu — po slovensko, česar pa njegov poznejši naslednik Fakučev Toni, pristen Kalabrež iz Utovelj na Krasu, ni hotel in si je dobil raznih kraških tolmačev. Za Rumerjem so prišli še razni župani, podestati in občinski komisarji, a se niso dolgo obdržali. Nazadnje je sedel na sežanski županski stolček sam Emilio Grazioli, ki je bil obenem tudi okrajni civilni komisar. Ta je strašil in paše-val po svoje, natančno po stopinjah svojega voditelja. Ko je bil prestavljen za visokega komisarja v Ljubljano, je prišel na njegovo mesto že imenovani Fakučev Toni (Gerbec), ki je potem županoval v Sežani ves čas do nemškega poloma. Za časa njegovega župano-vanja se v Sežani fašistovsko nasilje ni nič poleglo, saj se je prav takrat zgodil v Sežani največji zločin, ko je zagrizen fašist 2. septembra 1942 ustrelil nedolžno Marico Filip-čičevo na domačem dvorišču iz golega sovraštva. Takrat je bilo vse dobro in zavedno sežansko prebivalstvo obeh narodnosti zelo ogorčeno. Na dan pogreba, ki se ga je udeležila velika množica ljudstva od blizu in daleč, so bile zasedene in zastražene vse sežanske ulice, ker se je fašistovska gospoda menda bala vstaje. Ob začetku nemške zasedbe v Sežani ni bilo posebnih dogodkov. Prebivalstvo je imelo skoraj mir. Le tu in tam so koga internirali, seveda največ po krivdi domačih, in ga odpeljali v nemška taborišča, od koder se je malokdo vrnil. Ko so se pa v okolici Sežane pokazali partizanski oddelki, je bila uvedena stroga policijska ura. Kogar so zalotili po šesti uri na cesti, je bil strogo kaznovan; nekatere so celo ustrelili. Vrstile so se tudi preiskave po hišah, vendar brez hujših posledic. Partizani so napadali in minirali ceste, prehode, železnice in sploh vse, kar je bilo v službi nemške vojske. Nad Sežano pa so brneli noč in dan ameriški bombniki, ki so nam sicer prizadeli veliko strahu, škode pa skoraj nobene, ker so le nekajkrat brez škode obstreljevali Sežano. Leta 1944 so Nemci v sežanski Planini ustrelili pet Kraševcev, ob-dolženih, da so v zvezi s partizani. Zaslišali so tudi neko sežansko »mularijo«, ki je bila osumljena, da je iz osnovne šole pokradla nekakšne nemške zemljevide in vojaške načrte, a ji niso mogli ničesar dokazati. Toda nemški polom se je hitro bližal. Nemci so bili čedalje bolj razburljivi in ne-zaupni do vsakogar, kdor ni sodeloval z njimi. Vendar so se pripravljali na trdovratno obrambo svojih koristi, a je bilo tudi to zaman, ker so se že vsepovsod kazala znamenja neogibnega poloma. V Sežani in okolici so si z mrzlično naglico kopali strelske jarke, zidali zaklonišča in obrambne zidove, minirali ceste, javna poslopja, mostove, železnice in druge vojaške naprave. Nemški častniki so tekali sem ter tja, dajali ukaze, zažigali in uničevali živež in drugo vojaško blago, da bi ne prišlo sovražniku v roke. Ze 29. aprila 1945 je bilo konec nemškega vladanja v Sežani. Ze nekaj dni prej je bilo slišati, da so posamezni partizanski oddelki v bližini, a da bo polom prišel tako hitro, se ni nadejal nihče, najmanj pa Nemci sami. Še dopoldne tistega dne je bilo slišati s Krasa močno streljanje, kmalu popoldne pa je bilo razglašeno, da bodo Nemci vrgli v zrak sežansko smodnišnico. Zbegano in prestrašeno prebivalstvo je bežalo proti Krasu in Senožečam. Nekateri so se poskrili v bližini in čakali, kaj bo. Le malokdo je ostal doma. Po ulicah in klancih so tekali nemški častniki, esesovci in vojaki, oboroženi od nog do glave. Poznalo se jim je, da jim je strah zlezel pošteno v kosti. Okrog treh popoldne je pribrnelo od Nanosa neznano letalo, se nekajkrat zasukalo nad Sežano in odletelo proti Divači. Najbrž je bilo na poizvedovanju. Kmalu potem so zagrmeli na sežanski Planini partizanski topovi in strojne puške kot znamenje za napad. Nemci so se le malo časa branili. Ko so sprevideli, da je vsak odpor zaman, so jo urezali proti Opčinam in pustili velike zaloge vojaškega materiala, pa tudi dosti ranjencev in bolnikov. Eksplozije seveda ni bilo, ker ni bilo časa zanjo. Okrog petih popoldne je že zavihrala jugoslovanska tribarvnica na sežanskem zvoniku. Nemci pa so še nekaj dni iz Opčin pošiljali pozdrave v obliki granat. Pri koroških Slovencih v Kanalski dolini Na Ukvanski planini smo se zleknili po sočni trati pred planšarsko kočo pri Prešernovih in se zazrli proti vzhodu, na veličastno kupolo Mangrta. Cvetoče domače dekle je ubiralo na citrah mehke strune in izvabljalo domače popevke s koroškim holadrijom in z didrejadidrojem. Nam je bilo toplo pri duši, da smo pri Slovencih še daleč za mejo, za hrbtom Mangrta, Kanina, Viša in Poliškega špika (Montaža) in da smo pri pojočih ukvan-skih planšarjih, fanteh in dečvah. Nad Ziljo smo in tu še žebramo in marvamo po slovenj. Koroške melodije so nas zanesle nekam v sanjavo preteklost, v tiho, otožno premišljevanje o usodi te odmaknjene dežele in njenega razdvojenega ljudstva. Na doma stkanem platnu Žvižgajo bežeči vlaki iz Avstrije in Italije, piskajo sirene rudnikov, odmevajo žage lesne industrije, a vse to je le mimo idoč pojav, je le začasni promet. Za temi prebarvanimi ; pregradami, za temi kričečimi letovišči, za [ uradnimi poslopji, za karabinjerskimi kasarnami pa se oglaša drugačna, živa, domača I pesem, pesem domorodnega ljudstva po slovenskih naseljih in planinah. Se tako mojstr- ski italijanski čopiči ne morejo preliti tujih barv v to zemljo, ne morejo prepleskati te pokrajine, ki tako plastično odseva na doma stkanem platnu, ne morejo spremeniti sloga te slovensko-koroške podobe. Na tem doma stkanem platnu odsevajo visoke gore: Poliški Spik, Viš, Nabojsi, Vi-Šarske glave, Poldnašnja špica v svoji pristni luči, ko so le slovenski pastirji in planšarji hodili po stezah od Zajzere skozi Špranjo na Hude police in Spik nad Policami, na drugi strani pa se iz mehkih, položnih pobočij dvignejo najzahodnejši slovenski vrhovi Ojstrnik, Kolk, Zagran, Mesesnik, Poludnik, ki strmijo v Ziljo in koder še danes naši planšarji iz Zabnic, Ukev, Malborjeta, Lipalje vesi pasejo in gospodarijo na svojih lastnih planinah. V ospredju te čudovite slike vstajajo Višarje, ki simbolično vežejo in združujejo vse to gorsko občestvo pod svoje varstvo. Nekaj iz zgodovine Kanalska dolina je bila od starejših časov do leta 1918 vedno v koroškem narodnostnem območju in je v deželi Koroški delila usodo z Rožem, Podjuno, z Ziljsko dolino, z Labod-sko dolino, z Gospo Sveto, z najlepšimi slo- Kanalska dolina proti Trbižu. Ovčja ves i Višem. naraven odpor slovenskih kmetov, gruntarjev, ki zraščeni s svojo zemljo niso omagali ob peklenski akciji »Sudmarke« za odprodajo posestev. Tudi vsa Kanalska dolina se je zvijala pod nemškim bičem, a kmetska posest jo je obvarovala, čeprav so uradni pritiski — in- 1 dustrija, železnica, šole, vojaške garnizije — zabijali prve količe nemškega mosta. In še je bila Slovenska Koroška tista, ki je zibala slovensko kulturo v knjižnih in drugih ustanovah in je rodila vrsto šolnikov, pisateljev in glasnikov naše besede. Vsa Kanalska dolina s Trbižem leži na zgodovinskih tleh, po njej so prihajala in odhajala vojna krdela raznih narodov. Zgo- J dovinopisci navajajo, da so si Iliri in Kelti utirali pot skozi nepredirne gozdove in še divje doline. (V Mrzli vodi so našli kamnito sekiro iz zelenega porfirja.) Dalje omenjajo, da so šle mimo tudi rimske kohorte in legije in da so si pri Zabnicah utrdile taborišče, »Lariz« imenovano. Neke najdbe (rimski denar, rimski kamni) naj bi pričale o pohodu Rimljanov skozi Kanalsko dolino. Naj bo kakor koli — pri vseh teh ugotavljanjih in ugibanjih pa le drži, da so v 6. stoletju — kakor trdijo nemški viri sami — Slovenci zasedli vse planine in hoste in ravnine v Kanalski dolini in jo kot poljedelci, planšarji obljudili ter kultivirali. V tem zahodnem kotu koroške dežele je ostalo slovensko prebivalstvo čisto, enotno, strnjeno naseljeno, do 15. stoletja brez najmanjše primesi druge narodnosti. venskimi pokrajinami, ki so bile zapisane neizprosni germanizacfji. Koroški Slovenci so bili v napotje nemškemu pohodu na vzhod in na jug. Ostala je še slovenska Južna Koroška, ki je kakor obrambni jez zadrževala nemško poplavo. Hladni načrti raznarodovanja, izdelani po znanstvenem sistemu, so zadevali na Planinsko zavetišče iCorsii pod VlBem. Svete Višarje, levo v ozadju Mangrt. »Sclavorum regio« Langobardi silijo v italske ravnine, za njimi prodirajo Slovenci. Leta 584 pade zadnja rimska trdnjava, vhod v dolino je odprt. Langobardi jo v letih 623 do 629 zavzamejo, kakor tudi Ziljsko dolino, a že leta 730 jih koroški Slovenci potisnejo proti jugu in se naselijo po vsem tem ozemlju. To je bilo v tistih časih, ko so imeli Slovenci svojo oblast nad vso kneževino in vojvodino Karantanijo. Langobardski zgodovinar Pavel Diakon je v knjigi »Historia Langobardorum« (IV, 38) vso to pokrajino nedvomno priznal za slovensko naselbino in jo izrecno imenoval »Sclavorum regio«. Kanalska dolina je bila pot, po kateri so prihajali in se naseljevali Slovenci tudi po Belski dolini in v Reziji. Langobardske utrdbe so zavrle njihovo napredovanje na prehodu iz [alpskega območja v Beneško ravnino. In na tej narasli utrjeni črti se je ustavila jezikovna slovensko-furlanska meja, ki teče že trinajst stoletij po teh gorskih grebenih. Tako so se Slovenci samostojno razvijali brez tujih vplivov in tako so se porajala posebna narečja: koroško, rezijansko in slovensko-be-neško. Kanalski dolini je v 15. stoletju zapretil s prvim udarom lakomni Benečan, ki je vrgel svojo trgovsko mrežo po prehodni poti med Dunajem in Benetkami. Ko se je začela razvijati trgovina, je morala Kanalska dolina omahniti pred gospodarsko višjo silo in stopiti v službo mednarodne trgovine. Nastala sta dva trga Trbiž in Naborjet, ki sta imela skoraj le nemško prebivalstvo. Iz istega časa izvirajo tudi nemške kolonije, nemške agrarne naselbine okrog Trbiža: Rute (Grouth), Ko-kovo (Goggau), Rabelj (Raibl). Na koroško-furlanski meji so v Pontablju (Pontebi) umetno ustvarili drugi nemški otok, ko je tedanja Avstrija za časa benečanskih vojn nameščala Mojzesovo sedlo v zahodnih Julijskih Alpah. nemško vojaštvo in uradništvo v to obmejno postojanko. Še leta 1611 se imenuje ta kraj »VVindisch-Pontafel«. Patriarhi, škofje, grofje, vojvode, cesarji Oglejski patriarhi, goriški in meranski grofje, koroški vojvode, nemški cesarji so že v 13. stoletju vadljali in vrgli kocko za Kanalsko dolino. Tedaj je bila cerkveno podrejena Ogleju. Za oglejskih patriarhov je Kanalska dolina odprla trgovino med jugom in severom. Marsikatera trgovska karavana se je pomikala po nevarnih poteh med Oglejem in Virunu-mom (Gospo Sveto). Pozneje pa so jo nemški cesarji dali v najem bamberškim škofom, ki so nad njo raztegnili neizprosno oblast in jo izrabili v svoje posvetno gospostvo. Bamberški škofje so prvi začeli naseljevati Nemce z Bavarskega in izpodrivati domačine, najprej v Trbižu, potem v Pontablju in Rablju. Tako so ustvarili nemške jezikovne otoke in povzročili etnografsko zmes, ki jo moramo danes čistiti in urejati. In vendar ne patriarhovska, ne cesarska in ne bamberška škofovska oblast-va niso izbrisala pravega značaja Kanalske doline in niso izruvala slovenskih koreni^ Če niso mesta, če niso trgi, so pa vasi i„ naselja večni narodni spomeniki naše pre. teklosti in sedanjosti. Leta 1675 se je cesar Leopold uprl bamberški samovladi, tej državi v državi, da so se Bamberžani umaknili j„ potuhnili. Deželni stanovi so priznali cesarja za svojega vrhovnega poglavarja. Po letu 1759 so se razdelila bamberška posestva na Ko- j roškem in tako tudi trbiško gospostvo. Napoleon je vojsko zbral Konec 18. stoletja so stalne vojne, ki jih je imela cesarica Marija Terezija (avstrijska na-sledstvena vojna, šlezijska vojna, sedemletna vojna), pahnile tudi Kanalsko dolino v zaostalost in obubožanje. Promet je zastal, železne tovarne in rudniki so opešali. In tedaj je nastopil še Napoleon na avstrijskem ob- j zorju. Vsej Evropi je zapretil in tako tudi tranzitno važni Kanalski dolini ni prizanesel. Dne 23. marca 1797 se je vnela huda bitka za Trbiž, Francozi so ga napadali pod Masseno, Avstrijci so ga branili pod nadvojvodom Karlom, a še prej ustavljali prodirajoče francoske čete na utrdbi pri Zabnicah. Avstrijci so se morali takoj umakniti, nadvojvoda Karel Trbiž z Breznikom in pogledom na Mangrt. je komaj ušel francoskemu ujetništvu. Leta 1809 je bil Trbiž spet vojno prizorišče hudih bitk med Francozi in Avstrijci. V bran se je postavil nadvojvoda Ivan, ki se je utaboril pri Beljaku. Pri Žabnicah je imel takrat zadnji del avstrijske vojske nalogo, da pri Naborjetu in pri Predilu zapre oba vhoda, oboje vrat, da zadrži sovražnika in da tako krije umikajočo se avstrijsko armado. Naborjetsko »leseno« utrdbo je branil stotnik Hensel, predil-ski prehod pa stotnik Hermann. Šele ko sta ta dva junaka po srditih bojih obležala z vsem moštvom na bojišču, so Francozi lahko zavzeli Trbiž. Obenem pa so bili Francozi prodrli tudi čez Reklanico (Raccolana), ki jo je branil naš znani general Giulaj. Pri Trbiških Rutah je nastala vroča bitka in na krvavi poljani je obležalo do 2000 Avstrijcev. A še ni bilo konca bojem. Nov pohod Francozov na Trbiž in na Kanalsko dolino je sledil leta 1813, to je ob zatonu Napoleonove zvezde. Na svojem umiku so se Francozi utrdili pri Trbižu, da so krili umikajoče se čete, toda Avstrijci so jih napadli in jih prepodili preko Ziljskih planin proti zahodu. Nemški komisarji štejejo Slovence Avstrijska ljudska štetja na Koroškem v letih 1880, 1890, 1900 in 1910 naj bi bila kazalo in ogledalo slovenskega kanalskega prebivalstva. Starejše statistike so morda bolj verodostojne kakor statistike iz poznejših let. Pri ljudskih štetjih so vodili in odločali nemški uradniki. K vsemu je hotela pomagati še nemška profesorska učenost, ki je poleg dveh deželnih jezikov (nemškega in slovenskega) iznašla še tretjega »windisehe Sprache« in celo še četrtega: občevalni jezik (Umgangs-sprache). Slovenci so morali seči po drugi veri in po drugih sredstvih, če so hoteli dobiti pravo število domorodcev v lastni hiši in imeti verno podobo svoje dežele. In segli so po cerkvenih izkazih (šematizmih) krške (celovške) škofije in potem še sami izvedli zasebno ljudsko štetje. Tako lahko primerjamo uradne, cerkvene in zasebne statistike. Uradna statistika prebivalstva v Kanalski dolini izkazuje za leto 1910 po občevalnem jeziku 1541 Slovencev in 5622 Nemcev. Cerkveni izkazi so le nekoliko pravičnejši in so leta 1910 našteli povprečno 2850 Slovencev. Viševa skupina iz Trbiških Rut. Zasebno ljudsko štetje iz leta 1910 nam odkriva natančnejše število, in sicer je naštelo tega leta 3379 Slovencev in 3464 Nemcev. Italija dobi tujo doto Italijani so bili v Kanalski dolini do nedavna le mimogrede kot potniki, trgovci in agenti, ki se niso stalno ustavljali. Po letu 1900 se je komaj nastanilo neznatno število lesnih trgovcev po večjih krajih, toda vsi so obdržali italijansko državljanstvo. Italija je prišla v Kanalsko dolino po letu 1918, po prvi svetovni vojni. Koliko izgovorov je imela, le da se malo stisne in ogreje pri zaveznikih, ki so ji darovali londonsko pogodbo. Po tej pogodbi ni zahtevala Kanalske doline zaradi narodnostnih pravic ali iz iredentističnih razlogov. Meje so se morale popraviti iz strateških in obrambnih vidikov, nikakor pa ne iz napadalnih namenov. Potem, kaj še? Trst je v nevarnosti, treba mu je dati zaledja! Prometna zveza s Trstom naj ima prost prehod po neposredni železniški zvezi med italijanskim in avstrijskim ozemljem brez vmesne jugoslovanske postaje. Italija je pridobila v Kanalski dolini doto, ki je njeni znanstveniki niso zaznamovali v geološko-zemljepisnem sestavu italijanskega področja in je vse do leta 1918 njeni politični notarji niso niti registrirali. Italija je pridobila strateško sotesko, zaporno črto, važno v vseh vojnih operacijah, prodrla je skoraj do celovške kotline in za-pretila tedanji Jugoslaviji, da jo lahko napade za hrbtom iz Koroške proti Mariboru ali ob boku proti Jesenicam. Kanalsko dolino pa je uporabila docela nasprotno, kakor je zatrjevala na mirovni konferenci. Ves promet je usmerila na Benetke, da je Trst hiral do druge svetovne vojne in si še danes zaradi italijanskih spletk ne more opomoči. Potem ko je Italija po letu 1918 pripeljala s seboj v Kanalsko dolino čete in trume ka-rabinjerjev, financarjev, uradnikov, vojakov, trgovcev, delavcev in cestnih pometačev, je leta 1921 izvršila ljudsko štetje po nemškem vzorcu — po občevalnem jeziku (lingua d'uso) in med 8224 prebivalci naštela 4188 Nemcev, 1207 Italijanov, 1106 Slovencev in 1726 tujih državljanov (259 jugoslovanskih). Se begunce, domačine, ki so se vračali po vojni domov, je dala med tuje državljane. Italija je v Kanalski dolini dobila delež, ki ga sama ni imela za svojega, prejela je tujo doto. Ukvanska planina z Ojstrnikom. Vadljali so in žrebali V juniju 1939. leta so se sporazumeli o preselitvi nemškega prebivalstva iz Južne Tirolske in iz Kanalske doline v Avstrijo ali v Nemčijo. Dva človeka sta hotela s potezo peresa spremeniti obraz, značaj, dušo deželi, ki sta jo izoblikovali narava in stoletna zgodovina. Po zgrešenih načelih sta si dva režima ali bolje dva njegova predstavnika, Hitler in Mussolini, podala roko in leta 1939 skovala samovoljen načrt. Dali so pravico opcije prebivalcem neitalijanske narodnosti, ki so bili do leta 1918 avstrijski državljani, da se prostovoljno izjavijo za Nemčijo ali za Italijo. Zvita Italija, ki je pravzaprav ukanila nemškega zaveznika pri tem hudobnem pod- jetju, je pravico opcije raztegnila in jo dala tudi kanalskim Slovencem, o katerih je vedela, kako jo črtijo. Ravno ta njihova mržnja ji je prišla prav, da bi se iznebila Slovencev na zakoniti, pravni podlagi. Opcija je bila končana 31. decembra 1939. Za Nemčijo je optiralo 4576, za Italijo 337 prebivalcev, ni pa glasovalo 690 upravičencev. Kar mudilo se jim je. Tak j so napovedali izseljevanje, a medtem se je začela vojna, ki je nakano preprečila. Fo nemških podatkih se je do 1. aprila 1940 izselilo do 700 prebivalcev. Ljudstvo je pravi čas spregledalo, zato se je večina umaknila izselitvi. Kanalski Slovenci so še doma Naše glavno vprašanje je, koliko so tudi Slovenci uporabili opcijsko pravico in kako so se ravnali pri selitvi. Z zadoščenjem ugotavljamo, da je le majhen del Slovencev uporabil ponujeno prUiko. Edino hud udarec je zadel Ovčjo ves v lepi Zajzeri pod Mon-tažem in tudi nas, ki še danes bridko občutimo izgubo skoraj vsega slovenskega prebivalstva v Ovčji vesi, kjer je takrat ostalo le deset slovenskih družin. Slovenci so se nasilni izselitvi ustavljali iz naravnih nagibov, iz zdravih nazorov, ki zadržijo kmete gruntarje, da ostanejo na svojih domačijah, od koder so izšli njihovi rodovi. Le šibkejši Slovenci so omahnili. Nemci so jih mojstrsko privabljali, jim slikali neznosne gospodarske razmere in brezposelnost v Italiji, po drugi strani so še Italijani silili naše ljudi k izselitvi ter podkupili italijansko javno mnenje po časopisih. Še stara avstrijska mržnja do Italije, straho-vanje, take in podobne zvijače so marsikaterega dobrega Slovenca prisilile, da se je izselil. Večina pa je molčala, gledala in čakala, kaj bodo drugi napravili. Sreča za nas, da so vojni dogodki ustavili to zločinsko početje in prekrižali peklenske načrte nad Slovenci. Kanalski Slovenci so še doma. Selili so jih na avstrijsko Koroško, na posestva, ki so jih Nemci razlastili, to se pravi na slovenska razlaščena posestva. Odprodaja domačij je bila prisilna. Italijanski zavod »Ente Rinascita Tre Venezie« je prevzel posestvo, izplačal kupnino komisiji, ta pa op-tantom, svojim novim državljanom. Ni bil torej neposredni odkup med lastnikom in zavodom. Le nekateri so mogli svoja posestva odprodati neposredno italijanskim zasebnim kupcem, ki so plačevali pol dražje kakor komisija. A za te vrste prodaje so Italijani iz- Križ na Lovcu pri Svetih Višarjah. Zadaj špik nad Policami (Montaž). vršili kupno-prodajno pogodbo po predpisanih določilih italijanskega zakona in izvedli vknjižbo z notarskim pismom. V oktobru 1950 so občine ustanovile »Odbor za varstvo koristi Kanalske doline«. Odšli so namreč kmetje, ki so bili vajeni ostre alpske klime in načina obdelovanja zemlje. Na njihova mesta je »Ente« postavil tisoče najemnikov iz notranjosti Italije, iz Karnije in Rezije. Ti obdelujejo zemljo samo v poletnih mesecih, pozimi pa se vračajo na svoje domove. Tako propadajo kmečke hiše in gospodarska poslopja, poljedelstvo in gozdarstvo in krči se število živine. Nastal je boj, ki so ga začele občinske uprave Kanalske doline proti samovoljnim sistemom te italijanske uprave. Vračajo se tudi nekdanji gospodarji, mali posestniki, na domačo grudo in čakajo, da jim vrnejo zemljo, njihovo rodno grudo, v last in obdelovanje. Zakopani biserček Med tremi slovenskimi rekami, med Ziljo, Sočo in Savo, se je globoko zarezala Kanalska dolina in se tesno spojila s slovenskim ozemljem. Italija, ki vedno išče svoje naravne meje, ni po londonski pogodbi niti zahtevala celega trbiškega kota, marveč samo kraje ob Beli, južno od tako imenovanega žabljiškega razvodja, tako da bi Zajzera, Zabnice, Ukve in druge naselbine prišle pod njeno suverenost, Trbiž, Rabelj in Višarje pa bi ostali v Avstriji ali v Jugoslaviji. Kanalska dolina zemljepisno in etnografsko leži na slovenskem narodnostnem ozemlju. Od treh strani jo obdajajo slovenska področja: Ziljska dolina na severu, Kranjska na vzhodu, Primorje na jugu. In sedaj se je Italija zajedla v stekališče in razpotje teh treh slovenskih ozemelj, nesramno raztrgala njihovo povezanost, jih oddaljila in tako ločila goriške, ziljske, rezijanske in kranjske Slovence, jih iztisnila iz njihove ozemeljske, jezikovne in gospodarske strnjenosti. Vedno bolj se nam približuje Kanalska dolina, znova in znova se nam razodeva kot skrit, zakopan biserček in gojimo ga v srcih kot planinsko rožo, ki je zrasla na naših tleh. Dolina slovi kot izredna alpska pokrajina z globoko zarezo med Julijskimi in Karnskimi Alpami, na razvodju slovanstva, germanstva in romanstva. Italijanski alpinisti zabijajo kline v njene stene, planinci postavljajo zavetišča v njenih gorah. Nam se trga srce, ko je vse, tudi ita- Kaninska gmota z italijanske strani (Nevea). Belopeško (ltlaiiško) jezero pod Mangartom. lijansko planinstvo, v službi osvajanja in po-tujčevanja njenih naselij, pradavno naših prvotnih prebivalcev. Kamor vsiljiv trgovec ne more, kamor tuj obrtnik ne stopi, kamor ne prodre železnica, tja se prerije alpinizem, turizem, tam se vgnezdijo alpinski klubi, smučarske ekipe, tam zapojo neusmiljene žage in sekire, tam razprostrejo tuji prišleki svoje šotore, zgradijo hotele, ustvarijo letovišča. Vse te moderne iznajdbe spreminjajo kraju lice in značaj, vsaj na videz. Kanalska dolina se že vpeljuje v ta moderni krog in že občuti težo novodošlih gostov, glasnih, kričečih meščanov, ki se kakor kobilice usipajo po njenih nedrjih, livadah, logih in njenih planinskih idilah. Takrat se domači ljudje, naši pastirji, stisnejo v svoje hišice, v svoje staje in skozi okenca, ponižni in skromni, opazujejo neznane tuje obraze, tuj, neprijazen smeh, ki prihaja kot nov gospodar v njihovo kraljestvo. Majhna, kratka, znamenita je Zajzera, ki jo kakor velikanske kulise obkrožajo orjaški vrhovi Viš, Špik nad Policami, Poldnašnja špica in druge komaj dosežne špice, ki vhod v to bajno gorsko idilo varuje slikovita Ovčja ves, v kateri vztrajajo na rodni grudi še nekatere trdne slovenske družine in se z naravnimi silami upirajo dolinskemu navalu. Nemci so jo osvajali že kot »WoIfsbach« in jo sedaj Italijani grabijo kot »Valbruna«, toda Ovčja ves se ne odpove svojemu krstu, svojemu imenu, svojemu rodu, slovenskemu izročilu. Domov sklicuje vse svoje vaščane, svoje rojake, da zopet oživi vsa naša, naš zakopani koroški biserček. Med Ukvami in Trbižem Med Ukvami in Trbižem, ob veliki cesti, ob železnici, v šumu tranzitnega prometa, v varstvu Svetih Višarij, v najmilejšem kotičku, v naročju mehkih koroških planin nas sprejemajo vsako leto prijazne Zabnice, največja slovenska vas v Kanalski dolini, 209 m visoko, slovenska fara s 1000 prebivalci, osrednja slovenska postojanka, komaj 4 km od Trbiža. (Geograf Giov. Marinelli jo imenuje »un diseretto villaggio sloveno«.) Živi od živinoreje, planšarstva in lesne industrije. Poleti se začasno preselijo skoraj vsi vaščani v planine in ostanejo tam do malega šmarna. Cerkev je iz leta 1444 in sv. Egidij ali sv. Ti-lih ima prvega septembra svoje koroško slovensko žegnanje. Zabnice so izhodišče romarjev in izletnikov na Višarje, shajališče hribolazcev in smučarjev, ki se sprostijo po bližnjih slemenih ali se dvignejo na koroške planine, na Po-ludnik (2002 m), na Ojstrnik (2034 m), čez Za-homško, na Bistriško in Ukvansko planino. In tu se krepi slovenska deca iz Gorice — v počitniških kolonijah. Tihe vaške idile Slovenske prvotne naselbine so se počasi razvijale v večje vasi in kljubovale močnemu pritisku od severa in sedaj morajo še pritisku od juga. Naše vasice, Lipalja ves, Ovčja ves, Ukve, Zabnice, Luznica, Sv. Višarje, so ostale nedotaknjene, tihe vaške idile do srede 19. stoletja, sedaj so le delno okužene, a še vedno dihajo čisti slovenski zrak. Tri nemške občine v dolini so samo trije ločeni jezikovni otoki. Profesor K. Czornig, ki je opisal goriško gradiščansko grofijo, nam spričuje, da so bile v letu 1846 tri občine popolnoma slovenske, le Pontabelj je bil zaradi svojega obmejnega položaja nemški. Ta zgodovinar nam tudi potrjuje, da je imela Kanalska dolina takrat res čisto slovensko prebivalstvo razen nemških otokov in da takrat ni bilo v nji še nobenega Italijana, ne priseljenega, še manj prvotnega domačina. Prišla je v deželo industrija s tujim kapitalom in s tujimi strokovnjaki. Rudnik svinca v Rablju, železarsko podjetje v Beli peči, rudnik mangana v Ukvah so zabili prve ko-liče, prve narodne rane v to lepo koroško zemljo in še pod zemljo. Velekapitalistična rudniška družba, ki zaposluje tisoč rudarjev v Rablju in kar tisoč uradnikov, obvlada vse gospodarske vire Kanalske doline. Ima velikanska posestva v okolici Rablja in Trbiža. Ta rudniška družba (»Societa anonima mi-niere cave di Predil«) osvaja in izkorišča dragoceno premoženje in odloča o razlastitvi marsikatere domačije. In vendar! Pri vseh očitnih, otipljivih po-tvorbah ljudskega štetja niso mogli zatajiti slovenske večine v Zabnicah, Ukvah, Ovčji vesi, Lipalji vesi; zlasti Ukve in Zabnice so popolnoma slovenski kraji (»borgate slovene«), obmejni Rabelj pa ima mešano slovensko-nemško-italijansko prebivalstvo. Ukve (787 m) so slovenska duhovnija z 850 prebivalci, izhodišče za izlete na ukvansko-karnske planine. Pri Prešernovih je priljubljeno gostišče, kjer postajajo Goričani in se v domačem okolju okrepčajo planinci, izletniki, letovi-ščarji. Ovčja ves v Zajzeri (807 m) šteje sedaj preko 100 Slovencev in do 150 doseljenih Lahov; duhovnija je v bistvu slovenska, v cerkvi je samo slovensko bogoslužje, tako tudi sega slovenska posest tja pod stene Poli-škega Špika (Montaža). Naborjet in Luznica Po grebenu Kaninskega pogorja teče jugoslovansko-italijanska meja; t ozadju Mangrt, Jalovec, Razor, Triglav. ^zdravilišče) sta imela nekoč nemško večino, danes po izselitvi pa italijansko in le borno slovensko manjšino. Lipalja ves (La Glesie), najmanjši slovenski kraj z italijansko manjšino, je podrejen Pontablju. Kmalu za Pontabljem prestopimo na koroško zemljo v Kanalski dolini. Le bežen pogled in pred nami se odkrije druga podoba. Lepše hoste, gotske cerkvice, znamenja na polju, hiše s hodniki in navpičnimi strehami, ženice s klobuki, lovske nošnje, ženski modrčki, nageljni, pojoče citre pred kočami, vse, vse izdaja docela drug značaj kraja. Zabnice, Ukve, Ovčja ves, Lipalja ves, Luznica, Sv. Višar je so še tihe idile v tem gorskem občestvu. Svete Višarje Ta čarna beseda, ta prečudoviti vrh nas dvigne pod višnjevo nebo, da se zazremo v zadnjo bridko martro naše zemlje in da prisluhnemo njenemu zadnjemu utripu. Višarski zvonovi v nedeljskem jutru odnašajo slovenske pozdrave in poslanice na vse štiri strani. V svetlomodri daljavi nad sanjavo dolino Zajzero vstajajo vrhovi velikani, kipeči v omotične višine: Poldnašnja špica (Jof de Miezegnot), Višnja gora (Jof Fuart), Mali in Veliki Nabois in zadaj veličastna kraljevska postava, silni Poliški Spik ali Spik nad Po- licami (Montaž), med Julijci najmogočnejši. Do teh pečin odjekne še piščal slovenskega pastirja. Pod nami se v soncu blešči Kanalska dolina, nad njo temnijo obzorje lepe Ziljske gore (vzhodne Karnske Alpe), lepe deviške gore, ki se raztezajo med reko Belo na italijanski strani in Ziljo na koroško-avstrijski strani; Poludnik, Kolk, Ojstrnik, Ukvanska planina, Borjanska planina, Bistriška planina in drugi njih bratje so še krepki slovenski stebri, stari/Vel jaki, a danes obmejni stražarji, onstran so že Ziljani v Smohorju, Blačah, Bistrici, v Podkloštru, ki jih varuje stari Do-brač. Za njim v medlem svitu se riše Beljak. Cez rame Ziljskih planin gledajo glave slo-večih Tirolskih Dolomitov in Visokih tur. Izletniki, romarji ukajo v razrite stene Gamsove matere in njenega Lovca, Višarskih glav, da odmeva v zelene dole. Z Ziljskih gora pa nam odgovarjajo Ziljanke, ki so prišle v planino, da se ozrejo k Višarjam, da nam zapojo svoje koroške in nam zamahnejo bratski koroški pozdrav. Z rokami jih vabimo, naj stopijo še one dol v Kanalsko dolino. Gore naj se odmaknejo, da morejo tudi dolinice zraven! Meje naj se odmaknejo, da pridejo zraven Goričani, Korošci, Beneški Slovenci... Svete Višarje spričujejo in nenehno kličejo jasno, nedvomno besedo in pojo visoko himno večne slovenske posesti nad Kanalsko dolino! Na zahodu je veliko slovensko čudo Kanalski Slovenci marvajo v koroškem narečju, v vsej svoji zgodovini so bili s slovenskimi Korošci pod Avstrijo dolga stoletja — eno ljudstvo. Vse te koroške lastnosti so ohranili v svojem tipu ljudi, motivov, običajev. Pod koroško deželno upravo so sprva imeli le slovenske ljudske šole, pozneje že dvojezične slovensko-nemške, sedaj pa samo ita- ko »dro dro drd — vesela ohcet bo«. Najlepši obredi so za svatbo, ko v cerkvi spijejo »Štefan vina«, ko nevesta pred cerkvijo »pobira ofer«, ko pridejo na svatovsko mizo tri juhe, kisla, sladka in navadna, da pokažejo, kako se nevesta sprva »kislo« drži, potem »sladko« in potem navadno, in kadar »ugrabijo nevesto« in jo starešina hodi iskat. Veseli svatje se razgibajo, juhejajo, dromljajo, hiladrijajo, holadrijajo, holadrija-diholajo, di-dreja-didrejajo, titrola-tilrolajo ... Dro, dr5, Srednji Log pod Mangrtom. lijanske osnovne. Bila je nekoč živa nepretrgana zveza med kranjskimi, kanalskimi Slovenci in tudi Rezijani, dokler jih ni razvoj velikih dogodkov in pretresljajev na stika-lišču treh elementov, treh tekmujočih narodov, Slovanov, Germanov in Romanov, ločil, jim pretrgal organske žile in jih oddelil na tri strani. Na zahodu pa je danes kljub vsemu ostalo veliko slovensko čudo! Korošci tako radi hranijo šege in navade, tako zelo so navezani pa svoje običaje, trdovratno se jih držijo in še danes uprizarjajo cele obrede. Poslušali smo njihove zgodbe, stare so in vedno nove. V Kanalski dolini žebrajo po slovenj, kadar za novo leto »voščila nosijo« od hiše do hiše in »dajejo srečo« in pojejo kolednico ter si nazdravljajo s prekuhanim vinom (simboličen zgled slovenske prvotne zadružne povezanosti). Ali kadar »šibe pojejo« na tepežni dan z iglastimi šibami: »Danes imamo vsi otroci — po eno šibo v roci.« Ali kadar na treh kraljev dan »po hribih zvonijo« — ali zlasti takrat, dro — vesela ohcet bo. In končno še takrat, ko »mrliče kropijo« pri kruhu in vinu in ko rajnki sam zapoje iz truge: »Zahvalim vas prjallji vi«, in še za osmino. Korošci v svojih pesmih, običajih in obredih ne morejo umreti! 2ebrajte, marvajte Naj žvižgajo vlaki v dolini, naj prihajajo in odhajajo, nad to železno in asfaltirano cesto zavijajo skrite stezice skozi smrekove šume v višave, kjer zveni povsod naša koroška govorica in odmeva naša pesem, da odjekne še v Zajzeri pod Poliškimi špiki. Kakor ne more italijanski mojstrski čopič vtisniti tej pokrajini svoje podobe, tako tudi najvišja tuja glasba ne more zadušiti večne pesmi kanalskih Slovencev... Citre pri Prešernovih so odpele. Zbudili smo se in se preselili v sedanjo resničnost. Pa kaj bi te marnje premlevali! Dečve, puebi, mamike, očki — pridite, žebrajte, marvajte! Nekaj spominov na Francoze V zmagovitih vojnah so Francozi prinesli svoje ideje tudi na Koroško in jih za časa Ilirije tudi uresničili in uveljavili v Ziljski in Kanalski dolini vse do črte Kostanje—Sveti Jakob v Rožu. Prebivalstvu Ziljske doline so ostali v spominu samo vojaški dogodki, saj sta bili Kanalska in spodnja Ziljska dolina od Podkloštra naprej vrata in najvažnejša pot do Srednje Evrope. V vseh francoskih vojnah z Evropo v letih 1795—1814 so se po tej cesti valile francoske vojske preko Na-borjeta, Predila, Beljaka proti Dunaju in naprej v osrčje Evrope. Stari očanci, ki so veliko vedeli povedati o Francozih, so že zdavnaj pomrli; po prvi svetovni vojni sem naletel le še na nekaj drobcev v ziljski in šentlenarški fari pod Korenom in v brški fari pri Šmohorju. Stari Grmič pri Mariji na Zilji, priden kmet, umen in skrben čebelar, je vsakemu rad razkazoval slike na čelnicah čebeljih panjev. Nanje je bil naslikal francoske vojake grenadirje z visokimi, črnimi, trdimi čakami na glavi, okrašenimi s francosko tribarvnico, v belih hlačah s temnimi našivi ob straneh. Hlače so se končavale z visokimi golenicami. V prekri-žanih rokah so na prsih držali dolge puške s še daljšimi noži. Na eni izmed čelnic so bili naslikani trije francoski kanonirji klečeč ob topu, eden od njih z lunto v rokah. Francozi so bili dobri in pošteni vojaki, tako je pripovedoval stari Grmič s sivo cesarsko brado. Seveda so bile izjeme tudi med njimi kakor povsod. Grenadirji so bili cvet francoske vojske, je pripovedoval. Za svojega cesarja so se šli bojevat noter do Moskve. Pred njo so doživeli hud, strahoten poraz. Po strašni zimi so se cele mesece v trumah in posamez vlačili tudi čez Koroško proti domu, do smrti utrujeni, lačni, razcapani. Mnogo jih je spotoma pomrlo tudi v naših krajih. Podobno je pripovedoval tudi stari Kevč iz Kajž v Trdaničah. Bil je — mimogrede povedano — eden zadnjih krovcev, ki je še pri osemdesetih letih po vsej slovenski beljaški okolici popravljal in delal slamnate strehe. Rad je pripovedoval o francoskih vojnah po širni Evropi, opisoval francosko nesrečo pred Moskvo, posebej pa še njihov žalostni umik iz Rusije. Lakota jih je silila, da so — nekdaj pošteni in disciplinirani vojaki — posegali tudi po tujem imetju. V Muravi ob Baškem jezeru so si lačni Francozi samovoljno prilastili čebelje panje. Lakota ne pozna meje. Tudi sestradani Francozi je niso poznali. Eden se je preveč najedel ukradenega medu, da je pri priči izdihnil. Pokopali so ga blizu gostilne na Muravi ob križišču poljskih poti. Po stari, lepi slovenski navadi so mu vaščani postavili lep hrastov križ. Zavarovali so ga s streho, ki je segala do prečke na križu. Nanj so pribili podobo farnega patrona: Marijino vnebovzetje. Med prvo svetovno vojno se je križ zaradi starosti podrl. Nihče ga ni več postavljal. Tudi stari Vohbar iz Trdanič je rad pripovedoval o Francozih. Zilja in Drava, tako je pripovedoval, pri Beljaku sta bili dalj časa mejna črta med Francozi in Avstrijci. Južno od Zilje in Drave so stale pri mostovih močne vojaške straže. V njihovem varstvu so se zbirale čete in se pripravljale za nadaljnji pohod. Na trdaniški in črnovrški rebri so bili razmeščeni topovi, namerjeni na Beljak in Je-zernico, zbirališči močnih avstrijskih enot. Da bi ugotovili, kakšne namene ima sovražna vojska, so pošiljali ogleduhe čez reki. Eden izmed njih je bil tudi Vohbarjev hlapec. Po dvakrat na teden so ga poslali čez Dravo. Ko so odšli dalje proti Dunaju, so ga vzeli s seboj. V šentlenarški farni kroniki in mrliški knjigi ni nič zapisanega iz francoskih časov. Polje med Korpičami in Breznico pa imenujejo okoličani Pri kamnatem križcu. Križec stoji na križišču poljskih poti, v senci treh lip. Pod njim so po ljudski govorici pokopani trije francoski vojaki, ki so spotoma omagali. Francozi so jim položili na grob surovo obdelano ploščo apnenca, nanjo pa postavili pičlega pol metra visok kamen v podobi kapelice z gladkimi stranicami brez podstavka. Na severno stran kamna je preprosta roka vklesala križ. Grobova na Muravi pri Droboljah in pri kamnatem križcu blizu Breznice nam povesta dvoje: Francozi so pokopavali svoje vojake, ki so na poti umrli, na cestnih križiščih, za svoje pohode pa so uporabljali tudi stranske poti, bližnjice (kratice). O tem so mi pripovedovali tudi stari Čavljani. Francoska pehota se je, če je le bilo mogoče, dostikrat ognila velikih cest, zlasti iz varnostnih raz- logov, če je držala velika cesta skozi soteske ali tik pod podnožjem gora. Tako so rajši uporabljali bližnjice čez Sleme med Pečami in Podlipo, da so se ognili državni cesti pod Slemenom med Podturjo in Rikarjo vasjo in dalje skozi Šentlenart mimo kamnatega križca, Sv. Joba, Smotič v Gornji Rož proti Ro-žeku in Vrbi. Ob veliki cesti Beljak—Trbiž kakih pet sto metrov zahodno od Rikarje vasi je stal Kristanov križ. To ime se ga je prijelo, ker je stal na Kristanovem svetu in ker je Kristan skrbel zanj. Tudi ta križ je pobrala prva svetovna vojna. Bil je hrastov in malo večji od križa na Muravi. Domačini so mu rekli tudi francoski križ, ker je pod njim ležal francoski vojak, ki je omagal na poti proti domačim krajem. - V precej industrializiranem delu med Pečami, Podkloštrom in Čajno pod Dobračem ni nobenega sledu o Francozih in tudi ljudje si nič ne pripovedujejo o njih. Doseljenci so pač potisnili domačine v kot in vtisnili okolici svoj pečat. V okolici Smohorja pa se je ohranilo spet nekaj spominov na Francoze, ker so bili tam okrog leta 1809 hudi boji. V zvezi z njimi mi je babica, ki je bila rojena v Pazrijah ob Pazriškem jezeru, pripovedovala, da si domačini več dni niso upali iz hiš, da je bila živina lačna in žejna po hlevih in da po hišah niso imeli vode, da bi kuhali kot po navadi. Izstrelki so takrat padali na strehe in napravili veliko škode. Ljudje so si kar oddahnili, ko je bila vojna vihra mimo in se je pomaknila proti Šmohorju. Med boji je bilo seveda tudi več mrtvih, nekaj pa jih je potonilo, ker niso poznali močvirnega sveta v dolini in okrog jezera, ne njegovih dobrih in slabih strani. Slepi Toma Vsa ziljska fara ga je poznala. Bil je iz Drobolj ob Baškem jezeru, živel pa je pri svoji nekaj let starejši sestri Mojci v leseni koči blizu Serajnikovega mlina na desni od poti iz Murave proti Hraščam. Kočo je sestra podedovala po rajni materi, ki ni mogla preboleti, da je rodila sina slepca. Dolge in mrzle zime je slepi Toma presedel na klopi za toplo lončeno pečjo, luščil koruzo, prebiral fižol, brusil nože. Ze svojih petdeset let mu je bila za posteljo, mizo in stol. Hrane so mu nanosili dobri ljudje, nekaj zimnice si je pa poleti sam prihranil. Pa mu kmetje hrane niso dajali vbogajme. Pošteno si jo je zaslužil. Skoraj vse leto je hodil k vaški cerkvici zvonit. Ob nedeljah in praznikih je zvonil kar po trikrat na dan: jutranjico, poldne in avemarijo. Kapelica je stala ob cesti nad Baškim jezerom in je bila dobrih petnajst minut hoda od Tomove bajtice. A Tomo je to pot zmeraj čisto sam premeril. Tipajoč s palico je poznal vsako travico, vsak kamenček na poti. Nikoli ni zgrešil steze. Za zvonjenje so mu kmetje radi dajali zasluženo bero. Nikoli ni spraševal, koliko je ura, in vendar nikoli ni zamudil zvonjenja. Posebno vestno, dolgo in natančno je zvonil mrliču. Franc Grafenauer Dobro je vedel, da ga čaka za vestno opravljeno delo dobro plačilo. Posebno rad je po naročilu vabil sorodnike in znance k pogrebu, še rajši pa varoval mrKča. Za varuha je moralo biti zmeraj dovolj jedi in pijače. Ob takih priložnostih si je privoščil vsega dobrega. Po molitvah za rajnega, ko ga je mošt že malo pogrel, je imel prvo besedo. Pripovedoval je na dolgo in široko o svojih doživljajih. Tudi smeha ni manjkalo, da je bilo že kar nespodobno. Po navadi je odšel zadnji iz hiše. Ko jo je mahal okrepčan, oprt na svojega stalnega spremljevalca, zakrivljeno palico, proti domu, je po navadi zapel pretresljivo in vedno lepo pesem: »Le enkrat bi videl, kak sonce gor gre, bi videl, kak luna, kak zvezde blešče...« A želja se mu nikoli ni izpolnila. Poznal je vse ljudi, otroke in odrasle, iz vasi, iz cele fare po hoji, po govorici, samo da so enkrat govorili z njim. Vso vaško živino — bolj konje kot govedo — je poznal. Le malo po hrbtu jo je potipal, konje prijel za glavo in že je povedal, čigav je konj, čigava krava. Obrede! pa je tudi vso občino, odšel sam celo do pičli dve uri hoda oddaljenega Beljaka, toda le do cerkve na Pe-ravi. Naprej si je dobil vodnika. Poleti se je pridno vrtil med mlatiči, pozneje, ko je ročna mlatilnica izpodrinila cepce, pa je po cele dneve vrtil prve, še nerodne, zato tudi težke mlatilnice. Gospodarji so ga radi imeli, ker je bil pri delu priden, čist, vztrajen, čeprav je bil majhen in šibke postave. Zato so mu dobro stregli z moštom, kruhom in slanino, ki je bila zanj posebna slaščica. Tudi plačevali ga niso slabo. Če je bil naprošen za mlačev, je bil na gumnu prvi, pred vsemi domačimi. Ko so ti šele komaj vstajali, je bil že na skednju, čeprav je imel včasih tudi debelo uro hoda in še več do tja. Ponoči in zgodaj zjutraj je hodil najrajši, ker se mu ni bilo treba nikomur umikati. Jesen življenja ga je privezala na bolniško posteljo, na klop ob lončeni peči za durmi zatohle izbe, ki je nikdar ni videl. Nič več ni hodil h kapelici zvonit poldne, praznik, jutranjico, avemarijo. Zato mu je bilo hudo. Ko je zapel večerni zvonček, je zavzdihnil, a molčal in najbrž veliko premišljeval. Pomiril se je z mislijo, da si je s Pesovim Hanžekom izbral dobrega naslednika. Dozdevalo se mu je, da zvonček sedaj lepše, ubraneje poje. Kmetje pa so bili drugačnega mnenja. Le da mu niso hoteli kvariti veselja. Ko pa so po razmočeni jesenski poti va-ščani nesli rajnega Toma v črni rakvi od koče proti kovaču na Muravi in od tod na farno pokopališče na Zilji, je zvonček res lepše pel. V pražnji obleki, ki mu jo je bil nekoč podaril župan, je ležal Toma v rakvi s prekrižanimi rokami na prsih in z rožnim vencem med prsti. Obleka mu je bila prevelika in preširoka, vendar jo je rad nosil in lepo pazil nanjo. Le za veliko noč in bin-košti in ko je šel k spovedi, jo je oblekel, drugače pa je ležala skrbno spravljena v Mojčini skrinji pod uro. Sedaj je šla z njim v grob. Zvon na kapelici v Droboljah je slovesno donel in njegovi glasovi so se pokojno razlegali po gladini Baškega jezera vse do Kepe. Slepi Toma, ki je tako junaško prenašal svoje bridko življenje, je končal svojo po-zemeljsko pot in zaživel novo, lepše življenje pri Bogu. Zato je njegov zvonček pel tako pražnje, veselo, zadovoljno, slovesno, kakor še nikoli poprej. Leopold Stanek Na trgu Koliko žena nudi v kup semena! V misli do temena srh me spreleti, pljusne val srca: tukaj na milijone skritih spi kali, ki bi rade spone strle in pognale do neba. Ce z zemljo seme se ne sklene, rosa nanj ne kane, če žar vanj ne plane, nepredirne stene kalčke s časom zaduše, da zamro: misel, ki se ne utelesi, v pozabljenje se prevesi. Naj roko v zrnje zasadim, naj se združim z njim, naj mi v dlani, z žulji posejani in s krvjo znojeni, seme kot v zibki obleži: tu vezi razkleni, kal poženi, korenine v globočine prav na dno! Srca naskrivaj vsa z vožmi prepleti, naj objemi sklenejo me z vsemi: vem, da se odpre ti slednje na stežaj. Seme — koliko prsti čaka nanj, razoran slednji je ogon srca. Vzdigni se, nemir, vetrc, sevec čarodej, seme vsepovsod razvej -ti si klitja vir! Leopold Stanek Prošnja pesem Vetrc, v tišini nekje se prebudi in s pesmijo grudi moje prešini! Prosim napeva, ki duše zajema in srca razvnema — v vseh naj odmeva! Vriski pastirja in tožba dekleta so pesem zapeta, ki me vznemirja. Spev melodije naj delo in srečo in rano bolečo v pesem prelije! Vetrc. v tišini nekje se utrni na lutnji srebrni, pesem, premini! IS Koledar 1954 177 Slepe učim Stana Vinšek Pred tremi leti je bilo, ko me je nekdanji moj učitelj violine, sedaj že rajni profesor Karel Jeraj, poklical v Zavod za slepo mladino v Ljubljani, da bi mu odvzela nekaj učencev. Odkrito povedano, bilo mi je kar malo tesno pri srcu. Ne zaradi težav, ki jih je bilo pri takih učencih pričakovati, saj sem bila že od nekdaj navajena pomagati potrebnim, toda učila sem do tedaj le zdrave, povsem normalne otroke, za delo s slepimi pa nisem še imela potrebne posebne izobrazbe. Toda zavod je že spočetka napravil name najboljši vtis: v predmestju, kjer ni cestnega hrupa, stojita dve vili v obširnem vrtu z dvoriščem in sadovnjakom. V eni so dekleta, v drugi dečki; vsi pa se seveda shajajo pri pouku in zabavah. Ko stopiš skozi priprta vrata na dvorišče, ti prihajajo nasproti gruče fantov ali deklet, ki se držijo za roke, se sprehajajo in veselo klepetajo ali pa se smeje podijo po dvorišču. Površen opazovalec s ceste bi mislil, da ima povsem zdrave otroke pred seboj, kajti tu nimajo naočnikov, ki bi jim zakrivali ugasle ali pokvarjene oči; toda tudi če so oči bistre in na videz zdrave, moraš vendar vedno paziti, da tem vedrim gručam ne stopiš na pot: svojo okolico natančno poznajo, zate pa ne vedo in kar na lepem se ti lahko prip°eti, da se otrok, ki se s tovarišem vedro podi, z vso silo zaleti vate. Ne smete pa misliti, da samo pohajajo; ravno nasprotno! Učijo se mnogo več kot »vidni«, kakor imenujejo ljudi, ki vidijo. Hodijo v šolo kot vsak otrok njihove starosti, razloček je le v tem, da se učijo mnogo pridneje kot zdravi učenci, čeprav je njihovo delo neprimerno težje. Gotovo ste že slišali o posebni pisavi za slepe, tako imenovani Braillovi pisavi. V bistvu sestoji iz šestih pik, ki — različno razvrščene — pomenijo razne črke. Otipavajo jih s prsti, tisti pa, ki nimajo rok, berejo z ustnicami. Še mnogo težja pa je notna pisava, vendar pa obvladajo tudi to. Gojenci opravljajo razen tega tudi vsa domača dela v zavodu in vsakdo se izuči kake obrti, tako da je z dvajsetim letom polnovreden član človeške družbe, ki si sam zasluži svoj kruh — ne morem pa tega trditi o vseh, ki imajo zdrave ude in zdrave oči. V zavodu imamo okoli osemdeset učencev in učenk od tretjega do dvaindvajsetega leta. Včasih sem mislila, da je med slepimi večina sleporojenih. Danes vem, da je teh komaj nekaj odstotkov; večina si je svoje nesreče kriva sama: igrali so se z razstrelivom ali pa so bili žrtev tuje neprevidnosti. Zato je seveda med gojenci veliko takih, ki jim manjka roka — ali pa tudi obe — da teh, ki si morajo pomagati samo z nekaj prsti, sploh ne štejem. Zato imamo v zavodu tudi mnogo več dečkov kot deklic. Zelo me je tudi prizadelo, ko sem spoznala, da jih včasih te uboge, ugasle oči tako bolijo, da prihajajo k uram z zavezanimi očmi ali pa sploh obležijo v bolniški sobi. Zelo hudo mi je tudi bilo, ko sem spoznala na zavodu kar tri člane iste družine: dva brata in sestro, vse tri pridne in dobre, glasbeno nadpovprečno nadarjene. Eden bratov je že, izučen pletarstva, zapustil zavod. Najstarejši, posebno nadarjeni Tine, se je v Beogradu izučil za uglaševalca klavirjev in se vrnil, da poleg svojega poklica poučuje še klavir, teorijo in notno pisavo in z uspehom vodi pionirski zbor. Nikar ne mislile, da je ta mladina družbi in državi v breme! Nasprotno: vsakdo se poleg šolske in strokovne izobrazbe izuri še v vseh mogočih ročnostih in v vseh domačih delih. Deklice pletejo jopice vseh krojev in s pisanimi norveškimi vzorci, ne da bi se kaj motile, pa tudi fantki znajo plesti nogavice in kvačkati prtičke. Kar prepričajte se v trgovini na Gosposvetski cesti, ki prodaja samo izdelke teh, ki jih sami nikdar niso videli. Ko sem prišla kot nova učiteljica na zavod, so se mlajši vsi zanimali za to, kakšna sem. Tako je bilo v začetku pri mojih urah kar dosti živahno: eden učencev je sedel za klavirjem ali igral na violino, dva ali trije so pa čakali, da pridejo na vrsto. Prihajali so tudi drugi, taki, ki jih nisem učila, plaho, pa vendar zaupljivo. In ko sem sedela ob klavirju, so mi tudi po cele ure tople in ne vedno povsem snažne otroške roke drsele po glavi, čez lice, čez rame, čez roke... Priznavam, to je bila težka preizkušnja, a sem jo le vzdržala, ker sem vedela, da so otroci pač radovedni in bi radi »videli«, kakšna sem. No, sedaj vedo, kakšna sem, in se me nihče več ne dotakne; seveda me pa ničkolikokrat nerodno in plaho objamejo čez pas ali se pritisnejo k meni. Poznajo me vsi že po glasu in koraku. Tudi tisti, ki jih ne poučujem. Srca pridobiti je bilo pač mnogo teže kot najti pravo učno metodo. Nekateri so mi jih tako rekoč kar na dlani prinesli, drugi so pa postavili medse in mene ledeno steno, ki se je pa kaj kmalu stajala. Danes si zaupamo in se imamo radi. Na splošno prevladuje povsem napačno mnenje, da so slepi glasbeno posebno nadarjeni. To ne drži. Nadarjeni so toliko kot drugi otroci: eni več, drugi manj. Pač pa imajo neskončno dosti dobre volje, potrpljenja in hvaležnosti. In to, glejte, me je tako navezalo nanje, da si ne želim več nazaj na gimnazijo. Lažje je delo s sleporojenimi. Ti imajo spomin in sluh posebno dobro razvit in so tudi sami v sebi mnogo bolj uravnovešeni ko tisti, ki so po nesreči izgubili vid. S temi so včasih res pravi križi: pridejo dnevi, ko se zoreče življenje v njih močneje oglaša, pri tem pa se vedno ostreje zavedajo svoje nesreče, pa ti pride takale učiteljica in zahteva, naj zaigrajo veselo pesmico! Kolikokrat mi je ob nepazljivem, nemarnem, trmastem ali zakrknjenem učencu vsa kri šinila v glavo in bi ga bila najrajši kar skozi okno vrgla — pa me je še vselej obrzdala misel: »Samo pomisli, kakšna bi bila ti, ko bi se ti primerila taka nesreča!« Iz prvega leta se najbolje spominjam Lo-rike, svoje najboljše učenke za klavir, in Gregoa, svojega najtežjega učenca za violino. O Loriki so mi povedali, da sicer dobro igra, a da je zelo neuravnovešena. Lorika, ta revni, sleporojeni otrok nezakonske matere, je imela res izvrsten posluh. Bilo mi je, ko da sem dobila prelepo darilo. Tudi deklamirala je dobro in njen čisti sopran je obvladal zbor. Tako sva se takoj našli v isti ljubezni do glasbe in ure, ki sva jih presedeli ob klavirju, so se učiteljici in učenki zdele kot minute. Danes je ne učim več. Devetnajstletno je narava še enkrat udarila; zdaj se že drugo leto zdravi ob sončnem Jadranu, v zavodu za kostno tuberkulozo. Lorika, kdaj mi boš spet zaigrala? In Gregec! Tovarišica upravnica me je poklicala in me prosila, naj fanta glasbeno preizkusim in tudi sicer ugotovim, ali bi ga bilo mogoče učiti violine. Ogledala sem si ga: dvanajstleten, ponesrečenec. Trmast, sam vase zaprt in zelo zagrenjen. Ne preveč mu-zikaličen. O kakšnem praktičnem ali teoretičnem znanju ni bilo niti govora. Na desni roki je imel samo pol palca, prstanec in mezinec. Toda ravno takim je treba dvakratno pomagati. Zato sem brez pomislekov rekla: Da. Tako je postal Gregec najtrši preizkusni kamen mojega prvega leta. Kako sva se dajala, tega vam ne bom pravila. To je pozabljeno. Vem le še, kako srečna in vesela sva bila oba, ko je Gregec na sklepni produkciji kar korajžno zaigral dve narodni pesmici. To mu je dvignilo samozavest in mu dalo novega poguma za nadaljnje delo. Več od enega samega leta v takih okoliščinah res ne smemo pričakovati. In drugi? Dominik, ta mali cigan, ki bi bil igral na violino, harmoniko in svirel najrajši samo po posluhu in se je z vsemi štirimi otepal vsake vaje in vsake tehnike? Mnogo se niti do danes še ni spremenil, a nič ne de, kajti posluh ima izvrsten in glasba mu je v prijetno razvedrilo. Micica, Hanzek in Franček, ki se vedno radi učijo, vedno prihajajo k uram pripravljeni in z vedrim nasmehom na licu, ki mi še nikdar niso napravili bridke ure — kako bi jih ne imela rada? Tudi mala Emica spada sem. Učim jo šele nekaj mesecev. Prstke ima drobne in tanke kot pajčevina, voljo pa odločno in prizadevnost železno — iz nje bo še kaj! Mnogo težje je delo z Angelco, čeprav je zelo nadarjena. Toda je tudi ciganske sorte in bi najrajši vse igrala le po posluhu in, če bi se dalo, samo plese in kola. Ob vsaki vaji godrnja in tehnične vaje so ji križev pot. Trmasta je tudi in muhasta na vso moč. Seveda, če človek ve za njen rod in njene mladostne vtise, se nič preveč ne čudi in potrpi s petnajstletno. Skušam pač ugoditi njenim željam, a ji obenem tudi ugladiti okus. Če ji skladba ugaja, se pošteno za-grize v delo in je z mano vred vesela uspeha. Lahko pa delo z njo ni, ker je izpre-menljiva kot vreme pomladi. Kaj pa Jožica? Dekletce ni posebno nadarjeno, a je tako prizadevno in pridno, do-brovoljno in potrpežljivo, da ga vlečem iz leta v leto, čeprav ni pričakovati posebnega uspeha. Pa se je zgodilo, da me je prišel 12' 179 nekdo sredi njene ure vprašat, kdaj bom končala in se utegnila pogovoriti z njim in z njegovo ženo. Nerada sem določila ta čas, ker sem vedela, da bo pogovor zelo mučen. Nato sem nadaljevala z učenjem. Pa Jožica na lepem neha igrati, me prime za roke in vzklikne: »Gospa, jaz ne morem več — vi pa tudi ne!« Drugič se mi je zgodilo, da me je obiskala znanka, ki se je zanimala za moje delo. Ker sem ji vnaprej povedala, da dela ne sme motiti, je mirno sedla v kot, Jožica pa je koj zaslutila tujega človeka. Nemirno je gibala z glavico in prstki so vedno pogosteje zgrešili pravo tipko. Zato sem jo ustavila: »Veš, Jožica, to je Justina, bolničarka, ki me je prišla obiskat — no, Justina, daj ji roko, tako — in ti, Jožica, ji sedaj prav lepo zaigraj!« Mala je koj stegnila roko in smehljaje se otipala mlado Ju-stinino roko, potem pa pogumno igrala do konca. Pa se je zgodilo, da me je prišla obiskat sestrična. Brez besede je sedela in začudena opazovala, kako je slepa Jožiica igrala. Otroke vedno spodbujam, naj igrajo tudi pred neznanimi osebami, ker se tako navadijo za nastope, ki jih je v zavodu vedno dovolj. To pot mi ni bilo treba nič prigovarjati: Jožica je pogumno zaigrala kar dovolj težak valček in potem na moje presenečenje vprašala: »Ali naj zaigram še Planinarico?« To je bila namreč njena najboljša skladba na lanski produkciji. »Prosim, kar zaigraj!« In Jožica, moj plahi zajček, je res brezhibno izpeljala do konca. Nisem si mogla kaj, da bi je pozneje, ko je sestrična odšla, ne prijela za glavico (česar sicer nikdar ne naredim, ker so otroci silno ljubosumni drug na drugega) in rekla: »Jožica, danes te pa kar ne poznam; danes nisi Jožica Zaje, danes si Jožica Lev! Tako pogumno in dobro nisi še nikdar igrala!« Mala pa mi je odvrnila vsa začudena, češ da še tako preproste reči ne razumem: »Ko pa je bila to tako dobra gospa!« In vendarle moje sestrične ni ne videla ne je prijela za roke, ni slišala besede iz njenih ust. Mislim pa, da moji sestrični nikdar ni in ne bo nihče izrekel lepšega poklona, kakor jI ga je tedaj ta slepa deklica. Kako poučujem slepe učence, je vprašanje, ki mi ga ljudje vedno spet zastavljajo, ni pa nanj tako lahko odgovoriti. Učenci na primer z desno roko berejo note za levo roko in z levo igrajo tako dolgo, da znajo prve fraze na pamet; potem sledi druga, tretja fraza in nazadnje vse zvežejo. Potlej berejo z levo roko in z desno igrajo, nato pa zaigrajo z obema rokama — na pamet seveda. Včasih so učitelji učencu pesmice samo preigrali in ta jih je potem pač posnemal, kakor je vedel in znal. Menim pa, da ima učenec trajnejše koristi in si delo tudi bolje zapomni, če ga sam predela in se mu lepote glasbene misli šele postopoma odkrijejo. Ko skladbo že muzikalično in svoji stopnji primerno tehnično obvlada, mu jo seveda tudi v celoti preigram, da jo še malo pogladimo. Po dosedanjih izkušnjah se mi zdi, da jim morem s tem načinom še največ koristiti. Kaj igramo? Osnova je Bayerjeva šola, sicer pa igrajo učenci iz bogate zaloge domačih mladinskih skladb, najrajši Pavči-čeve priredbe narodnih pesmi. Naprednejšim skušam dati čimbolj pisan program, da se seznanijo še s tujimi ritmi, napevi in skladatelju Tako jim imena Mendelssohn, K. M Weber, Schubert, Schumann, Beethoven, Grieg, Gade, Mac Dewell, Dvorak in Čajkovski niso le prazen zvok. Mnogo to ni, nekaj je pa le. Velika krivica domačih je, če defektnlh otrok ne izročijo pravi čas zavodom, kjer se enaki med enakimi kaj kmalu udomačijo in naučijo vsega, kar jim je potrebno za življenjski boj in za srečo, ki bi je doma nikdar ne našli. Res, zapisala sem »srečo« in vem, da so jo nekateri tudi zares našli. Ne le v poklicu, ki ga obvladajo, temveč tudi povsem osebno srečo. Ker so telesno prikrajšani, v svoji osebni samoti še bolj hrepenijo po razumevanju in ljubezni, po bitju, ki bi z njimi delilo vse težave in sladkosti življenja. In glejte: več parov, ki jim je bilo to dano, poznam in se vedno spet veselim prisrčne ljubezni in zaupanja srečnih zakonskih dvojic, ki sicer ne vidijo sončnega sijaja, pač pa ga občutijo na mladih telesih in v toplih srcih. Vi pa, ki vidite, ne pozabite svojih so-bratov. Vsak pozdrav, vsaka topla beseda najde odmev v dušah tistih, ki jim je svet svetlobe zastrt, pa se le pogumno potrudijo, da pošteno in zvesto izpolnjujejo svojo življenjsko nalogo in so polnovredni državljani v poklicu, v mišljenju in v dejanjih. Bukovnik prevaja Prešerna — o m — Kmečki, hribovski bukvar in pesmar Blaž Mavrel s Strojne (1054 m) nad Mežiško dolino, ki v strganih hlačah in okornih coklah ko-rači okoli svoje samotne bajte sredi gozda, nam je poslal zbirko pesmi, ki jih je zložil med vsakdanjim delom »za kratek čas«. O vseh mogočih stvareh pojo te pesmi, o Mežiški dolini, o kresnem večeru, o jeseni, o mladosti, ki je prešla, vmes pa so prigodnice Mešku in Preglju in cela vrsta nabožnih in narodnih, »popravljenih«, kakor pravi Blaž Mavrel, »posnaženih«, kakor bi nemara rekel France Prešeren. In s tem sem že tam, kar sem hotel danes povedati o Blažu Mavrelu: ta kmečki pesnik se živo ukvarja s Prešernom, ga prebira, tehta in celo »popravlja« in, kar je za preprostega človeka še posebej zanimivo, tudi prevaja. Ko sem prebral njegove prevode in mu izrazil svoje priznanje z obljubo, da jih bom poskusil priobčiti v Koledarju, se je hudo uprl in se v pismu trdo postavil v bran za izvirne pesmi: »Da bi dejali prevode v Koledar namesto mojih pesmi, bi bilo povsem narobe! Kmečki ljudje bi se za prevode še malo ne zanimali. Za Prešerna do našega časa, ko ga je vlada malo razglasila, niso vedeli; da je napisal tudi nekaj nemških pesmi, še zdaj na kmetih nihče ne ve. Prevodi zanimajo le književnike in profesorje. Ugajale pa bodo moje pesmi. Da vam prav ne ugajajo, je umljivo; vi ste moderen pisatelj, navrh pa še strog urednik. Kmečki ljudje, ki malo berejo, pa hočejo kaj zastopnega, jasnega, pa naj je za špas ali za res. Modernih pesmi ne marajo, komaj se potrudijo, da jih preberejo ali pa tudi nič. Taka je velika večina mohorjanov in na to veliko večino se je treba najbolj ozirati. Zato se ne bojte, da bi bil kdo nejevoljen na moje pesmi. In cele pesmi naj bodo; drobci in kitice med življenjepisom bi bilo zanič. Ljudje bi se posmehovati: Takega siroteja opisuje, ko vemo, da nič ni z njim; če je zložil kako zakaj pesem, tisto naj bi bil dejal noter! To bi letelo na vas! Zanima nas le življenje velikih, Prešerna, Gregorčiča, Finžgarja itd., ki so veliko lepega napisali. Jaz pa komaj spravim kako pesmico v tisk.« Nalašč sem prepisal daljši odlomek iz Mavrelovega pisma, ker je po svoje zgovoren in dobro predstavlja našega ljudskega pesni- ka, o katerem mohorjani že to in ono vedo, deloma iz njegovih pesmi, priobčenih tu in tam v našem Koledarju, deloma pa iz Kot-nikovega članka o njem v Koledarju za leto 1947. Danes dodajmo še to, da je bil rojen na svečnico (2. februarja) 1896 revnemu gorskemu kmetu in da je v svojem življenju užil veliko siromaščine in trpljenja. Ko mu je bilo devet, deset let, je dve leti hodil v šolo, »koroško ljudsko ponemčevalnico«, kakor pravi, vse drugo pa si je nabral sam iz knjig, največ iz Mohorjevih. Iz prve svetovne vojne se je vrnil s poškodovano nogo, vzel v najem bajto, v kateri še danes živi, in hribovska samota ga je nagnila, da je začel zlagati pesmi, najprej camarske (svatovske), potem pa še druge. Po drugi svetovni vojni je dobil bajto in nekaj zemlje v last, tako da lahko preredi po dve kravi in eno ovco. Poleti se mora seveda hudo ubijati z delom, pozimi pa lahko malo posedi pri bukvah in pri pisanju. Ker pa vsak, kdor kaj napiše, »rad vidi svojo reč tudi tiskano, posebno še kmetski človek, ki težko spravi kaj v tisk«, preberimo eno izmed njegovih pesmi, ki ima naslov »Kresni večer« in bo mohorjanom zaradi svoje hudomušnosti gotovo všeč: KRESNI VEČER Blaž Mavrel Skrivnosten čas je kresna noč, čas upanja in čarovnij. Dekle jo čaka, upajoč, da ji odstre prihodnje dni, in fant premišlja, s čim lepo to noč mu je pozdraviti, za šalo kaj napraviti, da bi izkazal se tako. Načinov mnogo ta večer je čaranja in praznih ver. To noč pred kresom lahko zveš, če kdo pri hiši bo umrl, na daljno pot li kmalu greš, če te udar nezgod bo tri, če boš morda postal bogat in, kar ljudi najbolj skrbi, kdo v letu, s kom se poroči. A tale zgodba, sestra, brat, ti kaže, da — če ti je mar — ni vselej prazen kresni čar. Iz radovednosti, skrbi nekoč je bezeg stresat šla edina Lesnikova hči, cvetoča, mlada Lizika, ko svet objel je kresni mrak, da ji drevo morda pove, kdo bo prihodnji ženin nje, če všeč ji bo in znan možak. Bezeg je tresla, klicala: »Pokaži, bazovec, moža!« Med veje se pri tem ozre. Nad njo se zgane, zašumi, da strah ji šine v ude vse, a prednjo hlapec se spusti, domači Pavle, fantič mlad. Zaljubljen v Liziko je bil in ji je ta večer odkril, da on njen ženin bil bi rad. — Prej ženskam je prisluškoval in Lizikin namen poznal. Za Liziko se prav ne ve, li rada je imela ga in koga izbralo je srce in videti želelo ga. Ko Pavleta spoznala je, jo je objel, je strah minil, le jeze vzklik se je glasil, z ribanom ga zmerjala je. A Pavle, ta se je smejal, na srečo upal, veroval. Bila je svatba to jesen, doma so jo obhajali; potresal se je dom lesen, tako so svatje rajali in Pavle Liziko vrtel. To je bilo zdravic in šal bezeg je v misel se jemal, naj bi cvetel in zelenel. Je kresna noč in nje skrivnost prinesla srečo in radost. Zdaj pa brž k Mavrelovemu zanimanju za Prešerna. Prebira in študira ga, uči se iz njega, premišljuje njegove pesmi, pri tem pa prihaja tudi na zanimive sklepe: »Če pesniku manjka primernih, potrebnih besedi za izpolnitev vrste, tedaj pač zapiše kako mašilo. Tudi Prešeren jih ima. ,Bog te obvarji' je lepo voščilo, če je v taki zvezi, da ima pomen. V Prešernovi pesmi Slovo od mladosti ga pa nima. Kako more Bog varovati mladost, ki je minila? To je mašilo zaradi rime. Zato sem popravil: .Vendar, mladost, po temni zarji tvoji srce vzdihuje mi, se ne upokoji.' Tako je primerno vsebini pesmi, ko je tožba in žalovanje, pa tudi pesniku sploh, saj je bil ves nepokojen (Ko brez miru okrog divjam).« Ko je Mavrel bral v Novem svetu, da je rajni Zupančič mislil na »redakcijo Prešernovega teksta«, je prišel na misel, da »se je sam prave reči lotil«, saj je v besedilu Prešernovih pesmi »našel in popravil že deset večjih hib«. O tem mi je pisal: »Vse sem lepo popravil, bi noben Zupančič ne mogel bolje; ko bi le hoteli upoštevati pri prihodnjem natisu. Seveda, ko bi bil on, Zupančič, to storil, bi bilo že gotovo sprejeto in potrjeno, ker je imel veljavo, od mene pa ne vem če bo.« Pa ne le napake, tudi slogovne trdote občuti Blaž Mavrel v Prešernovem besedilu. Tako mi je pisal: »Neki Prešernov sodobnik je dejal, da bi pravi pesnik lepše opisal rojstvo tistega fantička v pesmi o šmarnogorski cerkvi. Res ni najlepše: ,zvije fantiček se od nje*. Jaz sem za hejc poskusil, kako bi se dalo drugače zapisati, pa da bi ne trpel Prešernov slog in videz: ,Devištva tat, ubij te grom! Neporočena mati bom, odpusti Bog ti, zvodnik mlad, od tebe nosim greha sad.' Besede te izgovori, na tla omahne, omedli — zajoče mladi sinček nje, al ona se več ne zave. Ob takem zanimanju za Prešerna se nam seveda že ne bo nič več čudno zdelo, če Blaž Mavrel prebere tudi vse, kar mu v hribovsko samoto seže pisanega o Prešernu. Tako mi je med drugim pisal: »Novi svet od 49. leta sem šele zdaj v roke dobil. Ko sem bral drugo številko, ki je Prešernova, sem našel prevode njegovih dveh nemških sonetov. Jaz sem ju takoj na novo prevedel, bolje in lepše, kakor je tam notri.« Za prikaz Mavrelovih prevodov si oglejmo pet Prešernovih pesmi. Ker utegne biti komu Prešernova nemška pesem res — kakor trdi Mavrel — neznana, naj podam najprej ob vsaki pesmi dobeseden prevod v prozi. Prvo izmed omenjenih petih pesmi je Prešeren zapel pravzaprav svoji izvoljenki Juliji, ob nji pa hkrati zelo značilno podal narodnostno-jezikovno podobo svojega časa, ki jo še danes radi navajamo, zato ni čudno, da je bila pesem že tolikokrat prevedena. Sonet bi se v prozi glasil: »Sprašujete me, zakaj njo, ki je vredna, da bi jo slavili pevci vseh časov, začenši z Grkom Homerjem, saj se more meriti z vsemi, ki je njim na čast že uspela pesnikom kaka pesem, njo, ki mi tako do dna prešinja vse bistvo, da samo nji velja vse moje hrepenenje, opevam samo v slovenskem jeziku in ne tudi v nemškem? V naši deželi govorijo nemški po navadi gospe in gospodje, ki ukazujejo, slovenski pa tisti, ki so služnega stanu; jaz služim najtršo službo, kar jih je kdaj služil svoboden duh, ki ga je vkle-nila ljubezen v svoje vezi, zato se ne smem pregrešiti zoper to navado.« Blaž Mavrel je ta težki sonet takole prevedel: ZAKAJ SLOVENSKO... France Prešeren Zakaj slovensko le moj jezik poje nje hvalo, ki je vredna, da proslavi vsak pevec jo in da se k njim postavi, ki jih opevali so vsak po svoje, njih prvi pevec je helenske Troje; ki vtisnila se moji je naravi, ki hrepenim po nji v ljubezni pravi, a nemško ne, že vprašal marsikdo je. V deželi naši nemške je besede, gospoda po navadi, ki ukazuje, služabništvo slovenski govor prede. V najtrši službi srce mi zdihuje, ki v njo samo ljubezni čar zavede, ne kršim, kar tu šega narekuje. Prevedel Blaž Mavrel Drugo nemško pesem, ki si jo bomo ogledali v Mavrelovem prevodu, je Prešeren napisal Alojziji Crobathovi, hčerki svojega šefa, poznejši slovenski pesnici in pisateljici Luizi Pesjakovi. V dobesednem prevodu se glasi: »Če čutiš, da ti navdušenje širi prsi in te notranji bog sili peti, potem res nimaš nobene izbire več, moraš se pridružiti Sapfini tovarišiji in moraš hoditi po svetli poti slave, pa naj pri tem ostane neuslišana tvoja de- kliška ljubezen, pa naj se pri tem raztaja tvoja življenjska sreča in tudi tebe potegne smrt v valove, če pa ne čutiš v sebi take sile, potem sezi po srečnejši usodi, dokler ti še mladostni zor obliva lica. Vabi te pot ljubezni, postlana s cvetjem, čaka te mirtov venec, nikar ne segaj po lovorovem, ki ne pozna radosti!« Ta sonet, ki je bil tudi že večkrat preveden v slovenščino, je Blaž Mavrel takole prevedel: MLADI PESNICI France Prešeren Če silni ti navdih ne da se skriti, potreba srca pesniti te žene, izbire zate resda ni nobene, se moraš družbi Sapfe pridružiti in pevske slave svetlo pot hoditi, četudi ti ljubezni roža zvene in srečo zamudiš, blagosti njene, naj kakor njej še tebi bo utoniti. Se prosto čutiš tega pa teženja, vse boljši sreči sledi, jo zagrabi za časa mladostnega lic rdenja. Ljubezni cvetna steza tebe vabi in čaka venec mirte, slaj življenja. A sreča pevskih lovorik ne rabi. Prevedel Blaž Mavrel Oglejmo si še tretjo Prešernovo nemško pesem, nagrobni napis poljskemu pregnancu Emilu Korytku, ki se v dobesednem prevodu glasi: »Človek mora umreti, človeštvo ostane in v njem dalje živi to, kar je človek storil zanj.« Blaž Mavrel je to Prešernovo globoko misel lepo povedal takole: GROBNI NAPIS EMILU KORYTKU France Prešeren Človeka zemlja vzame, človeštvo pa živi in vedno to ostane, kar v prid mu on stori. Prevedel Blaž Mavrel Kot četrto preberimo Prešernovo nemško voščilo že omenjeni Crobathovi hčeri Alojziji, ki se v dobesednem prevodu glasi: »Ni ostalo več veliko dneva, pa sem šele zdaj zvedel, da je že danes vaš god; ne morem se ubraniti očitka, da sem prepozno pogledal v koledar, kdaj obhajamo spomin svetega Alojzija; vendar pa bi smel glede na to, da vsak dan nosim v srcu najboljše želje za vas, stopiti pred vas še kar kot spodoben, čeprav pozen voščilec.« Mavrelov prevod je takle: Čestitka za god alojziji hrovat France Prešeren Da sije vam godovni dan, je šele zdaj mi znano, že kmalu tek mu bo končan. Ta krivda je nad mano, da koledarja ne odprem, pogledal da prepozno sem, kdaj je Alojzij nebeščan. Jaz vendar, vedite, vsak dan želim, da sreča vas neguje, to menda me opravičuje, ko danes vam kesno šele čestitam, voščim dobro vse. Prevedel Blaž Mavrel Peta Prešernova nemška pesem, ki si jo bomo ogledali v Mavrelovem prevodu, se v dobesednem prevodu glasi: »Vi, ki izvirate iz slovenskega debla, ki niste, ker ste bili dolgo ločeni od lastne matere, pili omike na njenih prsih, ki so vas, kakor mene, izročili nemški dojilji! Ne mislite, da vas obsojam zato, ker ste v hvaležnosti naklonjeni Germanki; le to, da tej dajete prednost pred lastno materjo, je tisto, kar budi v meni plamenečo jezo. Ta je in mora biti za pravo materjo; vendar pa mislim, da se za rejenca spodobi, da red-nici v hvaležnosti kaj podari. A iz plemenite rude naj bo, ne iz navadne ilovice, kar pokloni prebogati, ki zviška gleda na siroma-čijo.« Prevod Blaža Mavrela se glasi: SLOVENCEM, KI NEMŠKO PESNIJO France Prešeren Vi tisti, ki sinovi ste slovanski, pa ni vas rodna mati odgojila, ker nji usoda vas je odtegnila, kot mene dala pestunji germanski, ne kolnem vas, ko Nemčiji pristranski vi zlagate zahvalna posvetila, da tujka pa bi več kot mati bila, to vnema jeze plamen mi pravdanski. Ima naj prednost pred tujinko mati; rejencu vendar menim, da pristoja rednici tudi dar zahvale dati. A žlahtno naj bo to, je sodba moja, kar da kdo bogatinki, treba znati, prezirno da vsak revni dar presoja. Prevedel Blaž Mavrel Naj bo s tem dovolj. Mavrelovih prevodov nisem objavil zato, ker bi bili mogoče boljši od dosedanjih, temveč le kot zanimiv prispevek k prešernoslovju, hkrati pa v častno priznanje preprostemu ljudskemu bukovniku, ki je navzlic svoji odtrganosti od sveta vendarle vseskoz v živem stiku s kulturnim dogajanjem domovine in zvesto nadaljuje izročila nekdanjih neznanih ljudskih pevcev, ki so sami preminili, njihova dela — narodne pesmi in sploh narodno blago — pa so ostala in bogatijo njihove potomce iz roda v rod vse do današnjih dni, pa čeprav so medtem že stopili na njihovo mesto sodobni pesniki, ki so resda — tudi v tem je nekaj trpke resnice v Mavrelovi ugotovitvi — včasih le preveč odmaknjeni od ljudstva in jih zato tudi ljudstvo ne more razumeti in jih ne prebira tako rado, kakor prepeva priljubljene preproste stare pesmi. Mohorjev koledar — in deloma Mohorjeve knjige nasploh — že dolga leta skuša premostiti ta prepad med modernim pesnikom in ljudstvom s tem, da prinaša posamezne umetnine naših velikih mojstrov z namenom, da bi jih ljudstvo spoznalo in zace-nilo, obenem pa tudi daje na svojih straneh kar največ prostora takim preprostim, ne-šolanim, nepoklicnim sodelavcem, ki sredi drugačnega, povečini ročnega dela na polju in v tovarni, sledijo za gonom svojega srca in pišejo in pesnijo. Ne da bi skušal kakor koli biti popoln, naj samo iz povojnih let omenim nekaj takih preprostih mohorskih sodelavcev, ki jim gre za njihovo delo po svoje še več priznanja kakor ljudem peresa. Taki pesniki so: Ančka Salmič, Marija Pačnik, Andrej Šertel, Ivan Oprešnik, Jožef Kranjc, Marija Kavčič Zavrhar, Neža Gril, gluhonemi sedemdesetletni Franc Grmek s Primorskega, Ignac Huč, Štefan Brnard, Marija Jelen itd., med pisatelji in pisci pa naštejmo le tri: Anton Kocjančič (Tilen Pavček), Marija Koširjeva in Pavel Šelovin, ker so prispevki drugih ostali še večidel v uredniški miznici, čeprav jih je lepo število in pričajo vsi kakor Ma-vrelovi o izrednem slovenskem smislu za fabuliranje. Vsem tem in tistim, ki bodo še prišli za njimi, naj bo tale članek hkrati spodbuda k delu na tem področju. Nikjer ni rečeno, da bodi slehernemu takemu tihemu ljudskemu snovalcu edini smoter in namen ta, da bosta njegov spis ali njegova pesem objavljena. Dostikrat je njegovo delo veliko večjega pomena zanj in za njegovo najbližjo okolico, ko lahko pomaga pri krajevnem ljudskoprosvetnem delu in se s tem še dalje vadi in izobražuje. Ker je ravno priložnost, naj za konec priključim še svoje prevode prej obravnavanih petih Prešernovih nemških pesmi — kot en poskus več. France Prešeren ZAKAJ NJI, VREDNI... Zakaj nji, vredni, da ji je uglašena od Grkov dalje v vseh jezikih lira, saj nič ni slabša kakor teh katera, ki pesem njim na čast je že zložena, ki vanjo bit mi je tako vtopljena, da hrepeneč po nji mi vsa umira, samo slovenska pesem se mi ubira, sprašujete, po nemško pa nobena? V teh krajih vajeni so nemškovati gospe, gospodje, vse, kar ukazuje, slovenščina pri poslih je, za vrati. Jaz zadnji hlapec sem, ljubezni huje ni dal svoboden duh se še vkovati, zato naj stara šega se spoštuje. Prevedel Janko Moder France Prešeren MLADI PESNICI Če čutiš, da kipi ti ogenj v žilah in peti bog ti notranji veleva, se ti usoda jasno razodeva: med Sapfino družino boš stopila in slave svetlo pot zvesto hodila, pa naj srce ti kliče brez odmeva, in ti življenja sreča vtem zgineva, še tebe zmami v se valovja sila. Če pa ne čutiš v sebi tega klica, potem po srečnejši usodi zgrabi, dokler ti mlada kri obliva lica. Ljubezni cvetna pot, poglej, te vabi in mirtov venček tvoja je pravica, a neveselih lovorik pozabi! Prevedel Janko Moder France Prešeren NAPIS NA GROBU EMILA KORYTKA Človek mora umreti, človeštvo ne in vanj hiti se preoteti vse, kar je storil zanj. Prevedel Janko Moder France Prešeren BLAGORODNI GOSPODIČNI ALOJZIJI CROBATHOVI Ni daleč več do konca dne, ko šele zdaj odkrijem, da god imate danes že; saj vem, da se ne izvijem očitku, da sem šel kesan iskat po koledarju dan, kdaj se Alojziji vezujejo; če pa me kaj rešujejo voščila, ki jih v srcu nosim vsak dan, želeč vam srečo, prosim, ne štejte v zlo mi prehudo, čeprav vam voščim res kasno. Prevedel Janko Moder France Prešeren SLOVENCEM, KI PIŠEJO NEMŠKE PESMI Vi, ki slovanskega ste debla veje, a niso vas pri materi pustili, da iz njenih prsi bi omiko pili, in ste kot jaz prišli iz nemške reje! Ne mislite, da v zlo srce vam šteje, ker Nemki ste hvaležnost naklonili, le, da ste bolj kot mater jo vzljubili, je tisto, kar človeka res pogreje. Saj j e pred njo in mora biti mati; a mislim, da rejencu vse dobrine rednici gre z darilom poravnati. Iz žlahtne rude, ne iz navadne gline pa bodi, kar pokloni prebogati, ki zviška meri revežev drobtine. Prevedel Janko Moder Naša nova ustavna ureditev dr. Jože Pokom Po 31. januarju 1945, ko je bila sprejeta naša zvezna ustava, in po 16. januarju 1946, ko je bila sprejeta ustava LR Slovenije (in približno v istem času tudi ustave drugih republik), smo doživeli tolikšne politične in gospodarske spremembe, da je bila potrebna ustrezna sprememba družbene in državne ureditve, ki je začrtana v naših ustavah. Ker smo še sredi sprememb in razvoj še ni končan, bi bilo za novo ustavo še prezgodaj, po drugi strani pa nekatere že izvršene spremembe nujno terjajo pravno ureditev. Naše politično vodstvo se je zato odločilo, da se za sedaj samo posamezna poglavja ustave postopoma sprem!njajo in dopolnjujejo s posameznimi ustavnimi zakoni, kot dozorevajo spremembe. Šele nazadnje naj bi nova ustava v enotnem zakoniku združila, kar je bilo že prej v posameznih ustavnih zakonih obdelano in uvedeno. Tako smo lani 1. aprila dobili prvi tak delni ustavni zakon, splošni zakon o ljudskih odborih, s katerim so bile spremenjene ustavne določbe o organizaciji in delovanju ljudskih odborov. (O njem smo spregovorili v lanskem Koledarju v članku »Naše nove občine«. Največja ustavna sprememba določb o ljudskih odborih je bila namreč, vsaj na zunaj, ta, da smo dobili namesto prejšnjih krajevnih ljudskih odborov občine.) Letos smo dobili drugo delno spremembo ustave, in sicer najprej (13. januarja 1953) zvezni ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve Federativne ljudske republike Jugoslavije in o zveznih organih oblasti, nato pa ustrezne republiške ustavne zakone o temeljih družbene in politične ureditve in o republiških organih oblasti (v Sloveniji dne 30. januarja 1953). Ta dva ustavna zakona (zvezni in republiški) sta nadomestila skoraj ves drugi del naših ustav, to je tisti del, ki govori o državni ureditvi ali, kot bi lahko tudi rekli, o organizaciji državnih organov. Nedotaknjene so ostale samo določbe o sodiščih in tožilstvih. Razen določb o teh dveh državnih organih je z omenjenima ustavnima zakonoma prenovljen ves drugi del ustave. Nasprotno je pa ostal ves prvi del ustave, ki postavlja temeljna načela o ljudski oblasti, o pravicah narodov in ljudskih republik v FLRJ, o pravicah in dolžnostih državljanov in temeljna načela o družbeno-gospodarski ureditvi, z majhnimi izjemami nespremenjen. V članku naj pokažem bistvene spremembe, ki sta jih prinesla najnovejši zvezni in republiški ustavni zakon v našo državno ureditev in v organizacijo državnih organov; najprej pa še nekaj sprememb iz prvega dela ustave. V prejšnjih ustavah, tako zvezni kot republiških, je bilo rečeno, da so naše države, tako zvezna država kot posamezne republike, ljudske države; sedaj so imenovane socialistične demokratične države. Z besedama socialističen in demokratičen je bolje označeno bistvo našega sedanjega družbenega reda; hkrati se pa s to spremembo ločimo od sovjetskih satelitov, ki se imenujejo ljudske države. V prejšnjih ustavah je bilo rečeno, da ljudstvo izvršuje oblast po predstavniških organih državne oblasti, to je po ljudskih odborih, in sicer po celi hierarhiji ljudskih odborov, od krajevnih ljudskih odborov do republiških skupščin in zvezne skupščine. Novi ustavni zakon pa pravi, da ljudstvo ne izvršuje samo oblasti, temveč vodi tudi družbene zadeve, in to ne samo po svojih predstavnikih (zastopnikih) v ljudskih odborih in ljudskih skupščinah, temveč tudi v delavskih svetih in drugih samoupravnih organih; in nadalje: ljudstvo izvršuje oblast in vodi družbene zadeve ne samo posredno po zastopnikih, temveč tudi samo neposredno z volitvami in odpoklicevanjem zastopnikov, z referendumom, na zborih volivcev, v svetih državljanov, z udeležbo državljanov v upravi in pravosodju in še v drugih neposrednih oblikah. S to določbo so delovnemu ljudstvu ustavno zagotovljene nove možnosti izvrševanja oblasti in vodenja družbenih zadev. Nove oblike, ki jih ob sprejetju prejšnje ustave še nismo poznali, so zlasti delavski sveti, sveti državljanov, neposredna udeležba državljanov v upravi (sveti za prosveto in kulturo, zdravstvo in socialno skrbstvo). V teh oblikah demokratičnega izživljanja se jasno pokaže sedanje naše pojmovanje demokracije: čim večja politična in gospodarska samouprava delovnega ljudstva; čimveč gospodarskih in družbenih zadev sploh, ki jih je doslej reševala državna uprava, naj pride v roke državljanov, da jih bodo sami neposredno urejali. To je tisto, kar imenujemo z drugimi besedami odmiranje države. Naloge pa, ki jih mora še opravljati država, naj se čimbolj prenesejo od zveznih in republiških organov na okrajne, mestne in občinske ljudske odbore. Na terenu samem se namreč lahko čim dosledneje izpelje načelo samouprave državljanov. Zato je v novem ustavnem zakonu postavljeno načelo, da so okrajni, mestni in občinski ljudski odbori temeljni organi oblasti delovnega ljudstva; njim gre načelno vsa oblast; višji oblastveni organi, bodisi zvezni ali republiški, imajo samo toliko oblasti, kot jim jo ustava izrecno daje. Vse pravice, ki zanje v zvezni ali v republiški ustavi ni izrecno rečeno, da pripadajo ali zvezi ali republiki, pripadajo same po sebi ljudskim odborom, predvsem okrajnim odborom (komunam). S to novo ustavno določbo Je decentralizacija državne uprave postavljena kot načelo. V tem Je velik razloček med sedanjo ustavno ureditvijo in bivšo ustavo, ki je slonela na tako imenovanem demokratičnem centralizmu, posnetem po sovjetskem zgledu. Tako nam je jasna določba 4. člena novega ustavnega zakona, ki pravi, da sta temelja naše družbene in politične ureditve: 1. družbena lastnina produkcijskih pripomočkov in 2. samouprava proizvajalcev v gospodarstvu in samouprava delovnega ljudstva v občini, mestu in okraju z zagotovitvijo samouprave delovnega ljudstva na prosvetnem, kulturnem in socialnem področju. Ta določba je vsebina prej omenjene označitve naše države, da je socialistična in demokratična zvezna država. To, da so produkcijski pripomočki družbena last, Je vsebina našega socializma; samouprava delovnega ljudstva v gospodarstvu in samouprava delovnega ljudstva v občinah, mestih in okrajih ter na kulturnem, prosvetnem, zdravstvenem in socialnem področju, to je vsebina naše demokracije. To so v glavnem vse spremembe, ki jih je novi ustavni zakon prinesel za prvi del ustave, a so samo načelne ugotovitve, ki čakajo podrobnejše izdelave v kakem prihodnjem ustavnem zakonu ali pa v novi ustavi. Drugi del ustave pa je do malega ves spremenjen. Po prejšnji ustavi sta bila tako v zveznem merilu kot v republikah najvišja organa državne oblasti ljudska skupščina in prezidij, najvišji organ državne uprave pa vlada. Sedaj je pa prezidij odpadel in so najvišji organi državne oblasti v zvezni državi zvezna ljudska skupščina in njena izvršilna organa predsednik republike in zvezni izvršni svet. Po republikah je najvišji oblastveni organ prav tako republiška ljudska skupščina in poleg nje kot njen izvršilni organ še republiški izvršni svet. V republikah torej ni predsednik poseben oblastveni organ. S tem pa ni rečeno, da njihovi izvršni sveti nimajo predsednikov, le da so ti republiški predsedniki izvršnih svetov samo predsedujoči člani svojih izvršnih svetov in nimajo samostojnih, od izvršnega sveta ločenih ustavnih pravic in dolžnosti, kot jih ima predsednik zveznega izvršnega sveta, ki se zato imenuje hkrati tudi predsednik republike. Tega naslova predsedniki republiških izvršnih svetov nimajo. Novo je nadalje to, da nimamo več vlad kot najvišjih enotnih upravnih organov v zvezni državi in po republikah, temveč samo za posamezne upravne panoge posamezne državne sekretariate (tajništva), samostojne uprave, upravne zavode in morebitne druge samostojne upravne organe. Državni sekretariati in drugi upravni organi se ločijo od prejšnje vlade ne samo po tem, da njihovi vodje ne sestavljajo skupnega kolektivnega telesa, ki bi bilo kot tako še poseben organ državne uprave, kot je bila prejšnja vlada, temveč tudi po tem, da njihovi vodje (razen zveznih državnih sekretarjev za zunanje zadeve in za državno obrambo) niso politični predstavniki, temveč uradniki in ne smejo biti ne člani izvršnega sveta ne poslanci. Pravice in dolžnosti, ki jih je prej imel prezidij ljudske skupščine, so sedaj razdeljene med predsednika republike in izvršni svet. Predsednik republike predstavlja državo, razglaša zakone, imenuje in odpokli-cuje poslanike, podeljuje odlikovanja itd.; izvršni svet pa razglaša splošno mobilizacijo in vojno stanje v primeru oboroženega napada, ratificira mednarodne pogodbe, kolikor si tega ni pridržala skupščina sama, daje pomilostitve, razpisuje volitve v ljudsko skupščino in jo razpušča, če se domova ne moreta sporazumeti, itd. Izvršni svet pa ni prevzel samo nekaj pravic in dolžnosti bivšega prezidija, tem- več tudi nekaj nalog, ki jih je imela bivša vlada. Tako skrbi za izvajanje zakonov, družbenega načrta in državnega proračuna; pripravlja za skupščino končni predlog družbenega načrta in državnega proračuna; določa smernice za delo upravnih organov, predpisuje njihovo organizacijo in imenuje najvišje državne upravne organe; izdaja uredbe za izvrševanje zakonov, pa tudi odloke, navodila in odločbe. Ni pa izvršni svet prevzel vseh nalog bivše vlade, del jih opravljajo posebni upravni organi, ki smo jih prej omenili, to je državni sekretariati, razne uprave in upravni zavodi. Izvršni svet je torej deloma to, kar je bil prej prezidij, a del nalog bivšega prezidija opravlja predsednik republike, deloma pa to, kar je bila včasih vlada, a del nalog bivše vlade opravljajo sedaj posamezni državni sekretariati in drugi že našteti upravni organi. Čisto podobna opisani razmejitvi pravic in dolžnosti med najvišjimi zveznimi državnimi organi je razmejitev med najvišjimi organi v republikah, le da predsednik republiškega izvršnega sveta ni še posebej predsednik tiste republike. Zato izvršujejo naloge, ki gredo v zveznem merilu predsedniku republike, v posameznih republikah izvršni sveti sami kot celote, kolikor ne gre za naloge, ki pridejo v poštev samo v zveznem merilu in po republikah sploh odpadejo (recimo: imenovanje poslanikov). Predsednik republike je hkrati tudi predsednik zveznega izvršnega sveta in ker so izvršni sveti prevzeli del nalog bivših vlad, je predsednik republike — kakor tudi predsedniki republiških izvršnih svetov — deloma tudi to, kar so bili prej predsedniki vlad. Novo je nadalje to, da je predsednik republike že po svojem položaju na podlagi ustavne določbe (73. člen novega ustavnega zakona) obenem vrhovni poveljnik oboroženih sil. Prej je ustava določala, da vrhovnega poveljnika oboroženih sil imenuje Ljudska skupščina FLRJ na skupni seji obeh zbornic. Po prejšnjih zakonitih določbah (zakon o službi v jugoslovanski armadi) so bili častniki postavljeni in so napredovali po odredbi vrhovnega poveljnika, samo generali in admirali z ukazom prezidija na predlog vrhovnega poveljnika. Sedaj je pa z ustavnim zakonom določeno, da generale, admirale in druge častnike in vojaške starešine, za katere to določi zakon, imenuje, povi- šuje in odvezuje predsednik republike (ki je hkrati vrhovni poveljnik). Po prejšnji ustavni ureditvi je bila zvezna skupščina sestavljena iz dveh zbornic ali dveh domov. Po novem imajo po dve redni zbornici ne samo zvezna, temveč tudi republiške ljudske skupščine, samo da te zbornice niso tisto, kar sta bili prej v zvezni skupščini. V prejšnji zvezni skupščini sta bila zvezni svet in svet narodov. Zvezni svet je bil splošna zbornica vseh jugoslovanskih državljanov, svet narodov pa zbornica jugoslovanskih narodov. V zvezni svet so državljani volili poslance na vsakih 50.000 prebivalcev enega, v svet narodov so se pa poslanci volili po republikah in drugih avtonomnih enotah, tako da je vsaka republika poslala vanj enako število poslancev, in sicer po 30, poleg tega pa še avtonomna pokrajina Vojvodina 20 in avtonomna Kosovsko-metohijska oblast 15 poslancev. Sedanja dva domova Zvezne ljudske skupščine se imenujeta zvezni zbor in zbor proizvajalcev. Prav tako bodo sedaj imele po dva domova tudi republiške skupščine. Tam se bosta imenovala republiški zbor in zbor proizvajalcev. Zvezni zbor in republiški zbori so splošne zbornice državljanov, kot so bile prej zvezni svet in republiške ljudske skupščine. Zbori proizvajalcev, ki jih imamo ne samo v zvezni skupščini in v republiških, temveč tudi po okrajih in mestih, so čisto nova ustanova, ki je drugod nikjer nimajo. Ti zbori so zastopstva producentov, tistih, ki ustvarjajo narodno bogastvo ali družbeni pridelek, torej to, od česar živimo. Novi ustavni zakon jih deli na tri dele: na industrijsko skupino, ki obsega delavce in uradnike, ki delajo po tovarnah, v rudnikih, v gozdarstvu, v stavbe-ništvu, prevozništvu, trgovini, gostinstvu in pri komunalnih delih; drugič na kmetijsko skupino, ki pa ne obsega vseh kmetov, temveč samo tiste, ki so člani kmetijskih zadrug, in pa delavce in uslužbence kmetijskih posestev; in tretjič na obrtno skupino, ki obsega vse obrtnike in obrtne delavce. Poslance za zbor proizvajalcev volijo delavci in uslužbenci po posameznih podjetjih, člani kmetijskih zadrug po svojih zadrugah, obrtniki in obrtni delavci pa s posredovanjem obrtnih zbornic in obrtnih zadrug. V ustavnem zakonu je sicer rečeno, da se voli toliko poslancev v zvezni zbor proizvajalcev, da ustreza pravilu: en poslanec na 70.000 proiz- vajalskega prebivalstva (to je producentov skupaj z njihovimi družinami), v naš republiški zbor proizvajalcev pa en poslanec na 16.000 proizvajalskega prebivalstva; vendar velja to pravilo samo za določitev skupnega števila poslancev v zboru proizvajalcev. Koliko pa pripade poslancev posamezni skupini (industrijski, kmetijski, obrtni), je odvisno od razmerja, v katerem posamezne skupine prispevajo s svojim delom k skupnemu družbenemu pridelku. Če na primer industrijska skupina v letu pred volitvami prispeva po vrednosti več k narodnemu bogastvu kot, recimo, kmetijska skupina, bo imela tudi več poslancev v zboru proizvajalcev, pa čeprav je v kmetijski skupini več prebivalcev. Število 70.000 (ali 16.000) je torej le povprečje, ki pove, koliko poslancev bo imel celotni zbor proizvajalcev, posamezne skupine proizvajalcev bodo pa volile zastopnike v ta zbor na večje ali manjše število svojega prebivalstva, kakršen je pač njihov prispevek k družbenemu pridelku. Zbori proizvajalcev po svoji sestavi in po svojem namenu pravzaprav niso nič drugega kot nekakšne gospodarske zbornice v nasprotju z zveznim zborom in z republiškimi zbori, ki so politične zbornice. Namen zborov proizvajalcev je, da obravnavajo predvsem gospodarska in finančna vprašanja, družbeni načrt, davke, kredit, proračun, vprašanja razdelitve narodnega dohodka, določanja in razdelitve akumulacije itd., seveda v sporazumu s politično (splošno) zbornico. V vseh teh zadevah (ki so v ustavnem zakonu natančno naštete) je zbor proizvajalcev pri odločanju enakopraven s splošno zbornico, to je z zveznim zborom ali v republikah z republiškim zborom. Noben ukrep s tega področja ne more biti sprejet, če ga poleg zveznega ali pa republiškega zbora ne sprejme tudi zbor proizvajalcev. Pravice do soodločanja pa zbor proizvajalcev nima samo v gospodarskih in finančnih zadevah, temveč tudi v nekaterih drugih, recimo, pri sprejemanju ustave, pri odločanju o volitvi in odpoklicu poslancev, pri podaljšanju mandata skupščini itd. V vseh teh zadevah sklepata zbora vsak zase. Če skleneta, da bosta imela skupne seje, morata kljub temu glasovati vsak posebej. Po drugi strani pa smeta samo na skupnih sejah voliti in odvezovati predsednika republike, izvršni svet, predsednika, podpredsednike in tajnika skupščine, sodnike vrhovnega sodišča, člane skupnih odborov in komisij ter razglašati spremembo ustave. Vse to velja tako za zvezno kot za republiško skupščino. V zvezni skupščini je pa vendarle ostal še nekakšen zbor narodov v omejenem obsegu. Poslance v zvezni zbor volijo državljani neposredno, vendar pa sestavljajo zvezni zbor poleg tako izvoljenih poslancev še poslanci, ki jih vanj pošljejo iz svoje srede republiški zbori (vsak po deset) in zbor avtonomne pokrajine Vojvodine (šest) in avtonomne Kosov-sko-metohijske oblasti (štiri). Ti poslanci, poslani od republiških zborov in avtonomne pokrajine in avtonomne oblasti, se sicer v ničemer ne ločijo od drugih poslancev zveznega zbora po svojih pravicah in dolžnostih, samo kadar gre za spremembo ustave ali za zvezni družbeni načrt ali za vprašanja, ki se tičejo z ustavo določenih razmerij med zvezo in republikami, takrat se ti poslanci izločijo iz zveznega zbora in se zberejo posebej in posebej sklepajo o teh vprašanjih kot zbor narodov. V teh primerih sklepa torej zvezna skupščina v treh zbornicah: v zboru narodov, v zveznem zboru in v zboru proizvajalcev. Spremembe ustave, družbeni načrt in ukrepi, ki se tičejo z ustavo določenih razmerij med republikami in zvezo, so torej sprejeti samo, če jih sprejmejo vsi trije domovi v soglasnem besedilu. Vsak dom sklepa veljavno, če je navzočih več kot pol njegovih članov in če glasuje za predlog večina navzočih. Če sklepata oba doma skupno (na skupni seji), za veljavnost sklepov ni zadosti, da je navzočih več kot polovica skupnega števila članov obeh domov, temveč mora biti navzoča večina članov tako enega kot drugega doma. Sklepa se pa nato z večino glasov navzočih. Kadar gre za sklepanje o spremembi ustave, mora glasovati za spremembo tri petine vseh članov vsakega doma. Po prejšnjih določilih je za to zadostovala navadna, nadpolovična večina vseh članov. Novo je nadalje to, da delo skupščin ni razdeljeno na posamezna (redna in izredna) zasedanja, temveč vsaka skupščina načeloma nepretrgoma zaseda v enem samem zasedanju, so pa seveda krajši ali daljši premori med posameznimi sejami. Vsaka skupščina si izvoli predsednika, dva ali več podpredsednikov in tajnika. Ti ostanejo na svojih mestih tudi še po razpustu skupščine, dokler se ne snlde nova skupščina. Predsednik skupščine predstavlja skupščino, podpisuje poleg predsednika republike ali predsednika izvršnega sveta ukaze o razglasitvi zakonov, vodi skupne seje obeh domov in skrbi za to, da teče delo po poslovniku In da se izvajajo sklepi skupščine in njenih domov. Poleg teh skupnih skupščinskih funkcionarjev izvoli vsak dom še svojega predsednika, podpredsednika in zapisnikarje za vodstvo svojih sej. Poslanci zveznega in republiških zborov prejemajo stalne mesečne nagrade, poslanci zbora proizvajalcev pa samo povrnjene stroške in morebitno izgubo zaslužka. Ne ta ne oni poslanec ne more biti hkrati uradnik v državni upravi ali sodnik (do zdaj te omejitve ni bilo). Postanejo pa poslanci, tako republiški kot zvezni, obenem z izvolitvijo v skupščino tudi člani tistega okrajnega ljudskega odbora, v območju katerega so bili Izvoljeni, in sicer poslanci zveznega ali republiškega zbora člani okrajnega ljudskega odbora, člani zveznega ali republiškega zbora proizvajalcev pa člani ustreznega okrajnega zbora proizvajalcev. Vsaka skupščina je izvoljena za štiri leta. Prav tako izvoli skupščina iz svoje srede izvršni svet in predsednika izvršnega sveta ali v zveznem merilu predsednika republike za štiri leta, vendar tako izvršni svet kot predsednik ostaneta na svojih mestih tudi po razpustu skupščine do izvolitve nove. Predsednik in izvršni svet odgovarjata za svoje delo skupščini in ji morata o svojem delu poro- Ančka SalmiČ Ne hodi, smrt Ne hod i, smrt, ne hodi še po mene! Kako naj v grobu spala bi že zdaj? Saj še skoz prst se mi srce požene, kadar privriska čezme rožni maj. Zdramilo me bo gozda šepetanje, v večerih slavca hrepeneči spev, neugnane dece vriskanje, čebljanje mi v srcu živem prebudi odmev. Dejanj, življenja se še hoče meni, preveč nemirno mi je še srce, preživ še pesmi vir se toči v meni, preveč je nad, prevroče so želji ... Počakaj, smrt, ne hddi še po mene! Po tebi želja sama se zbudi... Ko mi telo utrujeno ovene, naj zrelo travo kosa pokosi! čati. Zvezni izvršni svet šteje 30 do 45 članov, republiški pa petnajst do trideset. Državno upravo vodijo po novi ustavni ureditvi tako v zveznem merilu kot v posameznih republikah po navodilih izvršnega sveta državni sekretarji, ki imajo lahko v pomoli tudi podsekretarje. Državui sekretariati se lahko ustanovijo za eno ali več upravnih panog skupaj. Danes imamo tele zvezne sekretariate: za zunanje zadeve, za notranje zadeve, za narodno obrambo, za narodno gospodarstvo, za proračun in administracijo. Po republikah so pa tile državni sekretariati: za notraaje zadeve, za pravosodno upravo, za gospodarstvo, za proračun ln administracijo. Za svoje delo so državni sekretarji odgovorni izvršnemu svetu. Za socialno politiko in zdravstvo ter za pr os ve to in kulturo nimamo sekretariatov, temveč svete po republikah. Na čelu sveta je predsednik sveta, člani sveta so pa zastopniki samoupravnih zavodov, strokovnih in družbenih organizacij, pa tudi državljani. ki po svojih osebnih in strokovnih sposobnostih lahko prispevajo k nalogam sveta. To bi bile najznačilnejše novosti nove državne ureditve ali nove organizacije najvišjih državnih organov zvezne države in republik. Določbe o ljudski skupščini se bodo izvajale šele po izvolitvi novih skupščin, določbe o predsedniku republike, izvršnih svetih in o državni upravi (državnih sekretariatih) so se pa že začele izvajati takoj po sprejetju novega ustavnega zakona. Leopold Stanek Boh t i k Le bežite v dalj, oblaki črni, čez nebo, skozi okno zvesto spremlja moje vas oko. Vi bežite in hitite z vetrom pot prosto, a na postelj prikovano moje je telo. Le hitite in bežite, barke žalostne, da za vami pas modrine kmalu se odpre! \ Ozek pas modrine čiste, gledajo oči — bolni duši in telesu rastejo moči. Nafta - tekoče zlato Albin Nerima Nekdaj je človek hrepenel po zlatu, srebru in bakru, dandanes — v dobi letal, avtomobilov, tankov in atomske energije — pa se žene za premogom in železom, za vodnimi silami in nafto. Nafta je v gospodarstvu in industrijskem razvoju tako važna, da se gospodarsko in industrijsko najmočnejše države kar tepejo za njena ležišča. Nafta je tekoča kamnina. Navadno je rjavkasta, črnkasta, včasih tudi rumena. Nafta je lažja od vode, zato plava na njej, pa tudi fluorescira, to je, spreminja barvo na zeleno. Nekatere vrste so prav redke in rade hlapijo; imenujemo jih nafta, nekoliko gostejše imenujemo kameno olje, popolnoma goste vrste pa zemeljski katran. Znanstveniki so odkrili, da je nafta nastala iz živih snovi — iz rastlin in živalic. V sladkovodnih ali slanih jezerih in v mirnih, plitvih, tihih vodnih bazenih so na vodni površini živele v velikanskih množinah razne enocelične rastline, najdrobnejše živalce, spore. Tu so se hitro razvijale, se množile in prav tako hitro odmirale. Pri tem so padale na dno jezera ali vodnega bazena. Ko so razpadale, so nastajale razne nove snovi, ki so se nabirale na dnu in sestavljale gnijočo grez — sapropel — polno mastnih in dušičnatih snovi. Iz teh snovi je pod vplivom pritiska in temperature nastala nafta. Da se nafta razvije, mora razpadati organska snov v krajih, kjer ni kisika ali pa ga je vsaj zelo malo. Poglavitno delo opravijo pri tem anaerobne bakterije, ki jim kisik ni potreben in ki prodro globoko v notranjost zemlje. Po raznih zemeljskih prevratih so se pogreznili vodni bazeni z ostanki poginulih organizmov v globine zemlje. Se ko so bili na površju, so se na poginule organske ostanke usedali mivka, pesek in drugo hribinsko dro-birje, tako da so prišli bazeni v globlje zemeljske dele že prekriti s peskom. Ležišče nafte je odvisno od lastnosti nafte, ki je tekočina, zato ni vezana na kraj nastanka, temveč se seli iz ene hribine v drugo. Tako se naberejo v raznih delih zemeljske skorje velike količine nafte. Selitev nafte pa ni odvisna samo od tekočega stanja nafte, temveč tudi od hribin. Če so te votlikave, se nafta lahko seli v večje globine, prav tako tudi skozi plasti peska, peščenca, peščenega laporja in konglomerata. Ko pa zadene na hribine, ki niso propustne, na primer na glino, na glinasti lapor in škriljevec, je selitev končana. Na površju goste, nepropustne plasti se nabere nafta polagoma v velikih količinah, a samo tam, kjer je prvotna smer selitve končana. Na gibanje tekočin skozi zemeljske plasti vpliva seveda tudi napetost hribinske površine. Čim večja je napetost, tem večje je tudi gibanje. Znana so najdišča, ki leže do 4000 metrov globoko pod zemljo. Vsekakor pa ima tudi globina svoje meje, zakaj proti sredi zemlje vročina narašča in nafta bi se ob določeni toploti razkrojila. Ležišče nafte je včasih vidno že na zunaj. Ponekod se cedi iz hribin čista nafta, drugod imamo vire zemeljskih plinov, ki so stalni spremljevalci nafte in so velikega gospodarskega pomena, ker jih lahko Pogled na vrtalni stolp v Prekmurju. Po drugi svetovni vojni je priteklo iz bogatih podzemeljskih ležišč mnogo dragocene tekočine — nafte. Delavec pritrjuje vrtalno cev. V vrtalnem stolpu je v sredi vrtalna cev, ki jo škripee dviga in spušča v globino, po potrebi tudi na dva tisoč metrov globoko v zemljo. Vrtalne cevi gonijo močni motorji. uporabljamo kot izvrstno gorivo in za razsvetljavo. Nafta, pa naj jo črpajo iz zemlje kjer koli, pri nas, v Romuniji, na Kavkazu, v Indiji, Ameriki in drugod, je mešanica zelo zapletenih spojin. Naravna nafta je zmes plinastih, tekočih in trdnih sestavin. Kemik, ki ga zanima predvsem, iz kakšnih elementov je sestavljena posamezna spojina, bi nam povedal, da v nafti prevladujejo nasičeni ogljikovodiki, prav posebne spojine ogljika in vodika. Teh je veliko, cela družina. Prvi štirje členi — metan, etan, propan in butan — so plini, njihovi nadaljnji sorodniki do šestnajstega kolena pa so v navadnih razmerah tekočine. Toda družina s šestnajstim sorodnikom še ni končana. Slede jim trdi ogljikovodiki, ki imajo zopet druge lastnosti kakor njihovi plinasti in tekoči sorodniki. Motimo se pa, če mislimo, da že vemo, kako je nafta sestavljena. Stvar je bolj muhasto zapletena. Pentan na primer, prvi predstavnik tekočih sorodnikov, je sestavljen iz 5 ogljikovih in 12 vodikovih atomov. Ti atomi so pa lahko različno razvrščeni in prav razvrstitev atomov v molekuli odreja določene kemične lastnosti. Tako poznamo kar tri pentane, ki imajo vsi enako število ogljikovih in vodikovih atomov, pa so vendar različni. Kemiki imenujejo tak pojav »izomerija« in ga ni težko razumeti. Izomerne spojine so sestavljene iz istega števila atomov, vendar drugače razporejenih v molekuli in imajo zato različne lastnosti. V nafti ni samo pentan tak hudomušnež z izo-mernimi spojinami. Imajo jih tudi njegovi nadaljnji sorodniki. Heptan nastopa že v devetih, nonan v 35 izomerijah itd. Cim večje je število atomov v molekuli nasičenih ogljikovodikov, tem večje je tudi število njihovih izomernih spojin. Molekule z 20 ali celo 10 atomi ogljika pa v nafti in njenih proizvodih niso nobena redkost. Zelo pogosto naleti nanje kemik, ki se poglablja v njene skrivnosti in ima prav zato mnogo težavnega, zato pa zanimivega dela. Ker je nafta sestavljena iz raznih ogljikovodikov, ki se razlikujejo med seboj po sestavi, vrelišču in specifični teži, nam bo razumljivo, da vse te razlike izvirajo iz nastanka nafte in iz njene zgodovine, kakor je bila namreč različna sestava prvotnih organskih teles, iz katerih je nafta nastala. Tako je n. pr. nafta, ki jo pridobivajo v Pensilvaniji, sestavljena skoraj izključno iz parafina in nasičenih ogljikovodikov, v kavkaških oljih pa najdemo naftene — spojine ogljika in vodika, ki imajo atome povezane med seboj v zaključeni verigi — obroču. Indijska nafta je zopet drugačna. Sestavljena je v glavnem iz aromatskih (dišečih) spojin ogljika in vodika iz družine bencolov. Nekatere druge nafte vsebujejo ogljikovodike, ki so že blizu asfaltu. Poleg teh spojin so v nafti še primesi kisi-kovih, žveplovih in dušikovih spojin. Pridobivanje nafte se je pričelo najprej v Ameriki okoli leta 1860. Sprva s črno in umazano tekočino niso vedeli kaj početi. Uporabljali so jo za mazivo, pozneje kot petrolej za razsvetljavo in šele polagoma so uvideli njen pomen, ko so začeli s posebnimi postopki pridobivati iz nje pogonska sredstva, zlasti bencin za avtomobile in druga motorna vozila. Nafte ni treba iskati vedno v velikih globinah, saj ponekod izvira kar iz površja .vrtafni stofn _ _-_ 22 •. vSiMiSami Prerez skozi zemeljske plasti s podzemsko zalogo plina in nafte ter z vrtalnim stolpom na zemeljski površini. 2000m zemlje. Navadno pa morajo vrtati navpične rove globoko v zemljo in iz njih s posebnimi pripravami črpati nafto. Pri tem se večkrat dogodi, da zaradi vrtanja sproščeni' plini pritiskajo na tekočino, ki sili na dan v močnih in visokih curkih. Nad vsakim izvrtanim rovom je zgrajen vrtalni stolp. Surove nafte ne moremo uporabljati, zato dobimo v rafinerijah (čistilnicah) iz nje s številnimi napravami celo vrsto koristnih proizvodov. Rafinerije pa si ne smemo misliti tako, da na eni strani priteka surova nafta, na drugi strani pa pridobivamo njene sestavine. To bi bilo napačno, ker uporabljamo proizvode nafte predvsem za goriva, ki ženejo motorje in druge strojne naprave. Zato moramo upoštevati vrelišče proizvodov bolj kot njihovo kemično sestavo. Vrelišče je namreč pri gorivih največjega pomena. Seveda so spojine, ki imajo isto vrelišče, tudi podobno sestavljene. Vemo, da je vrelišče temperatura, pri kateri začne tekočina vreti in prehajati v plinasto stanje. Z vodo se to zgodi pri 100 stopinjah Celzija. Druge tekočine imajo drugačno vrelišče in je treba segrevati ene več, druge manj. Ker je vrelišče goriv odločilnega pomena pri pogonu motorjev in strojev, moramo nafto tako razkrojiti, da dobimo iz nje sestavine, ki se ločijo med seboj po višini vrelišča in so Več ali manj hlapljive. Tako dobimo iz nafte 200 do 800 različnih tekočin in trdnih snovi. Surova nafta vsebuje mnogo netopljivih snovi, vodo in raztopljive pline. Zato jo zbirajo že na naftnih poljih v bazene, kjer se gramoz in druge težje primesi usedajo na dno, nafta pa odteka po odtočni cevi v va-gonske cisterne, s katerimi jo prepeljejo v čistilnice. Pred rafiniranjem je treba iz nje izločiti še vodo, bodisi z dodatkom sredstev, ki vodo izločajo, ali pa električno. Nato iz-parivajo (destilirajo) tekočino v zavitih ceveh, kjer se segreje do vrelišča in spremeni v plin. Ob prihodu iz peči se odloči nehlapljivi del, to so težka' mazalna olja in parafin. Plinasti del peljejo dalje in ga v posebnih hladilnih napravah zgostijo. Tu se utekočinijo najprej najmanj hlapljive tekočine, nato pa še druge in dobimo tako v vsakem delu naprave goriva z določenim vreliščem. Ker destilirajo posamezne sestavine pri določenih vreliščih in se tudi pri teh temperaturah postopoma utekočinjajo, imenujemo tako destilacijo frakcionirano (porazdeljeno) Hladilni stolp sodobne rafinerije. Pri čiščenju nafte potrebujejo veliko vode, zato rafinerij ne zidajo ob najdiščih nafte, temveč ob velikih rekah ali ob morju. Za tono nafte je treba 15—18 ton vode. destilacijo. Posamezne sestavine nimajo ostro razmejenih vrelišč, zato so zgoščene tekočine (kondenzati) še nekoliko pomešane. Frakcio-nirana destilacija surove nafte nam da štiri glavne izdelke: 1. plinske izdelke, med katerimi je najvažnejši butan, ki ga prodajajo stisnjenega v jeklenkah ter se uporablja za ogrevanje in kurjavo; 2. lahka olja, ki destilirajo do 150° C; 3. srednja olja, ki destilirajo od 150° do 300° C, in 4. težko olje, ki destilira nad 300° C. Med lahkimi olji je najvažnejši bencin. Tudi bencin ni enotna kemična spojina, zato je več bencinov, ki se ločijo po raznih vreliščih. Lahki bencin, ki destilira od 50° do 120° C, uporabljajo za avionske motorje, avtomobilski bencin destilira od 50° do 180° C (specifična teža 0,70 do 0,75), težki bencin, ki ga uporabljajo za pogon kamionov in traktorjev, pa destilira od 70° do 210° C. Izmed izdelkov, ki jih dobimo z destilacijo surove nafte, je bencin najvažnejši. Danes beremo kot pravljico, da so še pred 60 leti v Nizozemski Indiji sežigali velike količine bencina, ker ga niso mogli prodati, in so zato krmarji na ladjah na stotine milj pred Sumatro ravnali ladje po velikanskem oblaku saj, ki je 13 Koledar 1954 193 bencina kot navadna destilacija in je poleg vsega še boljši. Danes uporabljajo rafinerije več načinov razbijanja. Najstarejši način j® preprost: nafto segrejejo do 350° C in izpostavijo pritisku do 50 atmosfer; pri tem se molekule same razbijejo. Za drugi način je značilno, da obdelujejo težke ogljikovodike še s posebnimi pospeševalci — katalizatorji. Danes uporabljajo predvsem spojine aluminija in silicija. Težko pa je najti take, ki ne bi razjedali in poškodovali čistilnih naprav. Bencin je močno vnetljiv; če je v zraku 2.5 do 5 % bencinskih hlapov, je nevarno za eksplozijo. Ni je pa, če je v zraku manj ali več hlapov. Iz litra bencina se napravi 250 litrov bencinskih par, zato zadostuje že . desetinka litra bencina, da nastane 1 m3 "eksplozijske zmesi. Zato mora biti bencin zelo dobro shranjen. V tak prostor ne sme nihče z odprto lučjo, vžigalico ali cigareto! Z destilacijo pri višjih temperaturah dobimo petrolej ali svetilno olje, ki se uporablja za razsvetljavo in za pogon nekaterih kmetijskih strojev (traktorji). Naslednji proizvod frakcionirane (postopne) destilacije je plinsko olje, ki ga uporabljamo za pogon Dieslovih motorjev. Ostanejo še mazalna olja, ki jih je več vrst. Uporabna so zlasti za goriva, ker sproste veliko več kalorij kot premog (Igram — 10.500 kalorij), so lažja in ugodnejša za prevoz. Kot gorivo jih uporabljajo pri mornarici, na železnicah (mazut), pa tudi pri centralnih napravah in v gospodinjstvu. Strojno olje uporabljajo za mazanje strojev, parafin za proizvodnjo sveč, vžigalic, raznih mazil za parkete, obutev itd. Vazelin uporabljajo v kozmetiki in medicini. Zadnja ostanka sta bitumen in asfalt, ki se uporabljata v gradbeništvu in pri gradnji cest. Poraba nafte in njenih proizvodov je vsako leto večja. Z razvojem tehnike in prometa se veča tudi poraba bencina. Sodobna reakcijska letala ne uporabljajo več bencina, temveč goriva, ki jih dobivajo 'iz navadnega petroleja za razsvetljavo. Vse to se bo poznalo v industriji nafte, ki je pri nas ena najmlajših industrijskih panog. Imamo pa dobre pogoje za razvoj, ker so že odkrita ležišča nafte v Sloveniji v Petešovcih pri Lendavi, na Hrvaškem pri Peklenici in Selnici, na robu Mo-slavačke gore, v Gojli pri Kutini, pri Lud-bregu in drugod, v Bosni v Majevici pri Tuzli, v Črni gori pri Bukoviku in Smrdežu in v okolici Ohridskega jezera. ležal nad otokom. Drugod so bencin naskrivaj spuščali kar v reke. Pred vojno so izdelovali predvsem z vodikom bogate lahke vrste bencina s končnim vreliščem do 150° C, sedaj pa izdelujejo z vodikom revnejše vrste bencina z vreliščem do 200° C, ker so boljši za motorje z notranjim zgorevanjem. Bencin uporabljamo koristno tudi v industriji'kot topilo za masti in olja. Tudi pri proizvodnji lakov je bencin nadomestek za terpentinovo olje. Z navadno destilacijo izločimo iz nafte le 15 do 20 odstotkov bencina. Ker pa je potrošnja čedalje večja (zaradi vedno bolj se razvijajočega avtomobilizma) in tako dobljene količine niso zadoščale, so kemiki prišli do zanimivega in ne preveč zapletenega postopka, ki so ga imenovali »cracking« (kreking = razbijanje). Po tem postopku da nafta mnogo več bencina. Vemo; da so težka olja sestavljena iz velikih in težkih molekul ogljika in vodika, če jih razbijemo v manjše in lažje molekule, dobimo osnovne delce bencina. Razbijanje molekul je osnova tega postopka, ki nam da veliko več Moderna rafinerija. Velike čistilne naprave, kjer cevi usmerjajo proizvodnjo in predelavo nafte. Nafta teče skozi vrsto naprav, dokler ne dobijo iz nje zaželenih proizvodov (v glavnem bencina). O umetni svili, najlonu in polivinilu Obleko in perilo izdelujemo iz živalske volne, dlake in rastlinskih vlaken, torej iz naravnih snovi, imamo pa tudi umetna vlakna, ki jih pridobivamo iz celuloze, beljakovin itd. Prvi poskusi za izdelavo umetnih vlaken segajo že v 17. stoletje. Leta 1885 pa je Hi-laire de Chardonnet (izgovori: Iler d' Šardone), ki ga imamo za iznajditelja umetne svile, že izdeloval umetne niti iz raztopljene nitratne celuloze. Celuloza je v rastlinah. Skoraj čista celuloza sta bezgov stržen in bombaž. Celulozo izdelujejo na debelo iz smrekovega lesa in slame, iz bukovega in topolovega lesa in celo iz trsta, tako da kuhajo les ali slamo v razredčenih kislinah in lugih, ki razne primesi raztapljajo, celulozo pa puščajo nedotaknjeno. Če deluje na celulozo koncentrirana solitrna kislina, ki ji dodamo nekaj žveplene kisline, da veže nastalo vodo, nastajajo celulozni nitrati ali nitratna celuloza. Pozneje se je pridobivanje umetnih niti — svile — od leta do leta hitreje izboljševalo. Raztapljali so celulozo, beljakovine in umetno smolo v raznih topilih, jih segrevali, ohlajali in raztezali skozi tanke luknjice predilne šobe (podobne situ) v niti razne debeline. Danes dobivajo umetno svilo — kratko povedano — tako, da namakajo celulozo dva do tri dni v osemnajstodstotni raztopini natrijevega luga, nato jo topijo v žveplovem ogljiku in lugu. Dobijo gosto tekočino, ki jo imenujejo visko-eo. To stiskajo skozi zelo majhne luknjice v razredčeno žvepleno kislino, ki ji primešajo še raznih soli. Tako obarjene tanke niti umetne svile perejo in končno sušijo. V zadnjem času so začeli izdelovati sintetična vlakna, ki jih dobivajo s kemično pre-osnovo raznih snovi. Kemik W. H. Carothers (izgovSri: Karoter) je 1. 1930 v laboratorijih kemičnega koncema E. I. du Pont de Nemours (izgovori: di Pon d'Nemur) hotel zliti iz posode neko kemično spojino. Pri tem je opazil, da se vleče v dolgih nitih in da se dajo ohlajene niti še bolj raztegniti. To ga je napotilo, da je začel te snovi še skrbneje raziskovati. Vlakna, ki jih je dobil, pa niso bila dovolj trdna in prožna. Od tega leta dalje je 230 kemikov celih osem let delalo take in podobne laboratorijske poskuse, preden je postopek za izdelavo dobrega sintetičnega vlakna dozorel za industrijsko proizvodnjo. Tako je bila šele leta 1939 zgrajena v Združenih državah prva tovarna sintetičnih vlaken, ki so jih imenovali najprej »fibre 66«, kmalu nato pa so dobila ime najlon (nylon). Leta 1940 so prišle na trg prve nogavice iz najlona. Dve leti nato je že narasla proizvodnja najlona v Združenih državah na 7000 ton, zadnja leta pa se je seveda potrojila in popeterila. Po kemičnih lastnostih je najlon podoben beljakovinskim vlaknom, ki jih pridobivajo iz jajčnih in mlečnih beljakovin, želatine in ostankov naravne svile, drugače pa jih daleč prekaša. Za izdelovanje najlona uporabljajo bencol, nafto in furfurol. Bencol dobivajo iz premogovega katrana, furfurol pa iz koruznih stebel, bombažnih ostankov, riževih in ovsenih plev ter drugih rastlinskih odpadkov z raznimi kislinami, kuhanjem in še drugačnimi kemičnimi procesi. Najlon izdelujejo tudi iz apnenca in premoga, tako da dobijo najprej žgano apno in koks, nato te snovi spajajo in predelujejo z vodo in kislinami po 13 ur v temperaturi 218° C in spajajo v vlečljivo gmoto, ki jo stiskajo skozi prav majhne luknjice predilne šobe. Tako dobijo niti, ki jih razvlečejo tudi v še tanjše niti, kakor je pajčevina. Iz najtanjših niti tkejo najlonske nogavice, iz debelejših ribiške vrvi in mreže. Izdelki iz najlona so zelo trpežni in se ne mečkajo. Iz njega izdelujejo tudi transparentne trakove, razne ščetke in drugo galanterijsko blago, dalje trikotažno perilo, razne tkanine, pletenine za ženske obleke in perilo, šale, pliše, sukanec za medicinske namene, čevljarski sukanec, ribiške vrvce, vrvce za teniške loparje, tehnične tkanine in filtre. Najlonska vlakna vtkejo tudi v tkanine in jih uporabljajo za padalsko platno. Najlon se tali pri 126° C, nato zgori in smrdi po roževini, zato najlonskih nogavic in drugih izdelkov iz najlona ne smemo likati ali sušiti pri peči. Ker najlon izolira toploto, ga uporabljajo za izolacijo. Pot slabo vpija, zato koža, ki je pokrita z gostim najlonom, težko diha. Najlona se ne lotijo molji in bakterije. Barvajo ga kakor volno iin naravno in umetno svilo. Lesk ima lep in prijeten. 13* 195 Neprijetna lastnost najlona je njegova velika sprijemnost. Tanka preja se rada prime že hrapave roke, ki tako raztrga nogavico. Zato imejmo roke in noge vedno dobro umite in odrgnjene ter nohte gladko pristrižene, če imamo opraviti z najlonskimi izdelki. Ko si obuvamo najlonke, je najbolje imeti na rokah mehke rokavice ali pa roke vlažne. Pot in drugo nesnago odstranimo iz najlona z mlačno vodo. Po pranju najlonske izdelke rahlo stisnemo med dve bombažni krpi, ki popijeta vodo iz njih. Nato jih obesimo, da dobijo prvotno obliko. V novejšem času države kar tekmujejo med seboj, da bi izboljšale kakovost in poenostavile proizvodnjo najlona in drugih umetnih vlaken. V Združenih državah in v Angliji so začeli izdelovati že prožni najlon, ki se raztegne in se spet vrne v prvotno obliko. Zadnja leta so pri nas odprli trgovine, v katerih prodajajo dežne plašče, predpasnike, čepice, torbice in razne druge predmete iz polivinila. Polivinil je snov, ki jo dobivajo iz apnenca in koksa, vode in raznih drugih primesi. Iz apnenca žgejo apno. Iz žganega apna in koksa dobijo kalcijev karbid. Karbid z vodo proizvaja plin acetilen, ki sveti zlasti v kolesarskih svetilkah. Acetilen lahko spajamo tudi s klorovodikom, ki ga dobimo s segrevanjem zmesi kuhinjske soli in žveplene kisline. Acetilen (C;H») in klorovodik (HC1) se spojita v vinilklorid, ki ga izperejo z vodo in ga zgostijo. Nato odločijo snovi z višjim vreliščem in neizrabljeni acetilen. Vinilklorid zmešajo z milnico in dodajo še neko snov, da dobijo polivinilklorid. Preostanek vinilklo-rida izločijo, dobljeno raztopino napeljejo v sušilnico, kjer jo razprše in osuše z vročim zrakom pri 160° C v prašek. Prašek polivinilklorida je bel, brez vonja in okusa, ne gori rad in v vodi se ne topi. Ta prašek pomešajo z raznimi dodatki in ga predelujejo na več načinov. Lahko dobe trd, mehek ali tekoč polivinil. Iz trdega polivinila izdelujejo na primer škatle, gramofonske plošče in umetne podplate, iz mehkega predmete, ki so podobni gumi, iz tekočega pa razne lake. Naša tovarna »Jugovinil« (Kaštel Sučurao pri Splitu v Dalmaciji) izdelujejo iz polivinilklorida umetne podplate za čevlje, umetno usnje, izolacije, zavese in druge potrebščine; v svojih krojačnicah šiva iz prosojnega polivinila dežne plašče v raznih modnih barvah, predpasnike, čepice in torbice; v načrtu ima tudi plašče in zračnice za kolesa, motorje in avtomobile. Največ polivinila izdelajo Združene države, nato Anglija, Nemčija, Italija, Belgija in Švedska. Jugoslavija je bila leta 1950 v pridobivanju polivinila na šestem mestu. Kot stranski produkt pri izdelovanju polivinila dobivajo tekoči klor, kavstično sodo in specialno apno v prahu. Tudi te snovi uporabljajo v industriji. Bela smrt na dver pokljuka, ostro koso ima sebo in povpraša: »Kje si, Luka? Hitro vstan' in pojd' z meno!« Luka pravi: »Kdo tu kljuka? Kdor kaj hoče, naj gre k nam/« Ko pa malo ven pokuka, ustraši se, da ne ve kam. »Oh, ti smrt, ne bodi taka in me še ne kliči zdej; dosti drugih nate čaka, pojdi rajši kam naprej. Neža Gril Prerana smrt (Po narodni) Sosed, stari, bolni Marka, tebe kliče dostikrat in že komaj nate čaka, ta bo s tabo šel kaj rad. Karlek tudi zmerom joka in se prav grdo drži, Nanca, glej, že komaj stoka, Mica umreti si želi. Lenka javka: Jaz sem stara, kašljati ne morem več, vendar zame smrt ne mara .. Pojdi, pojdi hitro preč! Jaz ne morem še umreti, hišo moram prej pokrit', stare kronce vse prešteti, svoje hčere pomožit'. Krave moram še napasti in kokošim jesti dat', drva moram še nasekat' in kobile podkovat'. Škornje moram še nalikat' in klobuk skrtačit' si, trske moram še nacepit', pravde tud' še konec ni. Pojdi, jemlji si kajone, ki živet' ne mor'jo več! Tu imaš tri stare krone in zdaj pojdi hitro preč!« Smrt pa koso zauzdigne in ureže ga za vrat. Luka le še mal' pomigne, vse opravi naenkrat. Rastline dolgega in kratkega dne -- ------ V človeškem življenju ločimo mladeniško in moško dobo, v rastlinstvu pa dobo rasti in dobo razmnoževanja. Kakor potrebuje človek v mladosti skrbno nego in dobro vzgojo, tako je tudi rastlina v mladostni ali vegetativni (rastni) dobi zelo odvisna d raznih notranjih in zunanjih vplivov. Na rastlino ne vpliva le hrana, nanjo vplivajo tudi toplota in mraz, svetloba in tema, vlaga in suša. Zato nekatere rastline uspevajo v toplih, druge v mrzlih, nekatere ^ suhih, druge v vlažnih krajih, nekatere v krajih z dolgim, druge pa v krajih s kratkim dnem. Ni torej vseeno, ali rastlina raste v kraju, v katerem je premalo časa na dan osvetljevana; tudi ni vseeno, ali je na dan osvetljevana dalj, kakor bi bilo zanjo potrebno ali primerno. Taka rastlina bi sicer dobro uspevala, a bi ne cvetela, a če bi le cvetela, bi cvetela pozno in slabo rodila. Za nekatere rastline je dovolj, da so v dobi rasti obsevane le dvanajst in še celo manj ur na dan, pa pravi čas cvetejo, rode in zore. Druge morajo biti nad dvanajst ur na dan obsevane, da morejo cveteti, roditi in zoreti. Prve imenujemo rastline kratkega, druge pa rastline dolgega dne. Rastline kratkega dne ne cveto in ne rode na krajih, ki so osvetljevani nad dvanajst ur na dan, rastline dolgega dne pa ne na krajih, ki so na dan manj osvetljevani. Če hočemo uspešno gojiti rastline kratkega dne na krajih z dolgim dnem, jih moramo v dobi rasti vsak dan po nekaj ur zatemniti, tako da so obsevane na dan le po dvanajst ur ali še celo manj. Če pa hočemo gojiti rastline dolgega dne na krajih s kratkim dnem, jih moramo v dobi rasti še zvečer osvetljevati, da so obsevane nad dvanajst ur na dan. To dosežemo z električno svetlobo. Če hočemo na primer, da bi paradižnik zgodaj cvetel, rodil in zoril, ga moramo v dobi rasti obsevati z električno lučjo vsak večer še nekaj časa, ker je v februarju in marcu dnevna svetloba zanj prekratka za zgodnje cvetenje in zorjenje. Cesto slišimo ljudi, ki tarnajo: »To drevo bujno raste, a ne rodi, pa ne vem, zakaj ne.« Mogoče je vrsta (sorta) kratkega dne namesto dolgega ali pa obratno. Pri enoletnih rastlinah (žito, koruza itd.) traja doba rasti in razmnoževanja le eno leto, pri dvoletnih (repa, korenje itd.) je doba rasti eno leto, drugo leto pa je doba spolnega razmnoževanja. Pri večletnicah (grmovje, drevje itd.) traja doba rasti več let in se doba spolnega razmnoževanja često ponavlja. Tako se na primer sadna drevesa razvijajo tri do dvanajst let (trta tri, hruška dvanajst), preden dorastejo, to je, preden začno cveteti in se spolno razmnoževati. Vso dobo rasti morajo biti osvetljevana tako, kakor prija ali je primerno njihovi vrsti. Saj vemo, da rastejo sadna drevesa v krajih kratkega, pa tudi v krajih dolgega dne. Zato je razumljivo, da rastline kratkega dne v krajih dolgega dne ne bodo rodile ali vsaj ne tako kakor v krajih kratkega dne — in nasprotno. Skušajmo dognati vzrok, zakaj drevo, ki dobro raste, ne cvete in ne rodi. Poizvedujmo, kje ta vrsta najbolje uspeva, kakšne so tamkajšnje razmere, in jih primerjajmo z razmerami in vplivi v svojem kraju, posebno pazimo na dolgost dnevne svetlobe. 2e v sončnih in senčnih krajih je dolgost osvetljave različna. Zato skušajmo to izkoristiti pri gnojenju raznih vrst sadnega drevja in drugih rastlin. Rastline daljšega dne, to je tiste, ki potrebujejo več svetlobe, sadimo na sončne, druge pa na senčne kraje. Saj slišimo mnogokrat, da kaka rastlina bolje uspeva na prisojnem, druga pa na osojnem kraju. Nekateri vrtovi ob dobro razsvetljenih ulicah so dalj časa osvetljeni kot drugi. Da tudi ulična razsvetljava vpliva na rast rastlin, dokazujejo že drevesa v uličnem drevoredu. Le opazujmo! Jeseni, ko svetloba dan na dan pojema, se začno drevesa goliti, obletavati. Na vejah ob uličnih svetilkah ostaja listje dalj kot na vejah na nasprotni strani drevesnih krošenj. To lahko vsakdo sam opazuje. Zato bi se mogoče tudi ta svetloba dala izkoristiti kakor pri paradižnikih, da bi rastline, ki potrebujejo več svetlobe, v vrtu ob razsvetljeni ulici skoraj gotovo bolje uspevale kot po drugih vrtovih. Še celo lunina svetloba more podaljšati prekratki dan, tako da rastlina dolgega dne cvete, rodi in zori na kraju s kratkim dnem. Vse to so dognali šele zadnja leta. Zdaj je že splošno znano, da dolgost dnevne svetlobe odločilno vpliva na rastline, da preidejo iz obdobja rasti v obdobje cvetenja, roditve in zorjenja. Napravili so takle poskus: del ječmena je imel v dobi rasti vsak dan po osemnajst ur svetlobe, zato se je tako razvil, da je cvetel, rodil in zoril. Drugi del ječmena pa je bil pol dneva zatemnjen, tako da je bil na svetlem le po devet ur na dan. Sicer se je bohotno razrasel, ni pa cvetel in rodil, ker je nanj v dobi rasti premalo časa vplivala svetloba. Večina naših rastlin je dolgodnevne vrste. Od kulturnih je največ žitaric: rž, pšenica, oves in ječmen, dalje sladkorna pesa, grah, gorčica, glavnata solata itd. Ce bi bile te rastline v dobi rasti manj ko dvanajst ur na svetlobi, bi ne cvetele, kakor ni cvetel omenjeni ječmen; če pa bi le cvetele, bi več tednov pozneje kot sicer in bi ne zorele. Rastline kratkega dne so tiste, ki se pri predolgi, to je nad dvanajsturni dnevni svetlobi razvijajo le vegetativno, pri kratki dnevni svetlobi pa normalno, da cvetejo, rode in zore. Te rastline so riž, proso, hmelj, soja, tobak in mnoge sorte fižola in krompirja. Koledar brejosti Konec brejosti Pripu- ščena dne . kobile krave ovce, koze svinj« 340 dni 284 dni 152 dni 116 dni 1. jan. 6. dec. 11. okt. 1. jun. 26. apr. 6. „ 11. „ 16. ,, 6. „ 1. maj. U. 16. „ 21. 11. „ 6. „ 16. „ 21. „ 26. u 16. „ 11. ,, 21. „ 26. „ 31. 21. „ 16. u 26. „ 31. „ 5. nov. 26. „ 21. ,i 31. „ 5. jan. 10. „ 1. jul. 26. „ 5. leb. 10. „ 15. „ 15. 6. „ 31. ,, 10. „ 20. 11. „ 5. jun. 15. „ 20. „ 23. 16.. „ 11. i. 20. „ 25. „ 30. 21. „ 15. »i 25. „ 30. „ 5. dec. 26. „ 21. 2. mar. 4. feb. 10. 31. „ 25. 7. „ g 15. 5. avg. 31. jli. 12. „ 14: ,',' 20. 10. „ i 5. „ 19. „ 25. 15. „ 10. 99 22.' „ 24. „ 30. i, 20. „ 15. 99 27. „ 1. mar; 4. jan. 25. „ 20. 99 1. apr. 6. „ 9. 30. „ 25. „ 6. „ 11. „ 14. 4. sep. 30. 99 11. 16. „ . 19. u 9. „ 4. »vg. 16. „ 21. „ 24. 14. „ 9. 21. .. 26. „ 29. »» 19. „ 14. 99 26. „ 31. „ 3. feb. 24. „ 19. 99 1. maj. 5. apr. 8. 29. „ 24. 99 6. „ 10. „ 13. »i 4. okt. 29. 99 . U. „ 15. „ 18. ,i 9. „ 3. sep. 16. „ 20. „ 23. i» 14. „ 8. 99 21. „ 25. „ 28. 19. „ 13. 99 26. „ 30. „ 5. mar. 24. „ 18. 99 31. „ 5. maj. 10. „ 29. „ 23. 99 5. jun. 10. „ 15. ,, 3. nov. 28. ,, 10. „ 15. „ 20. ■ 8. „ 3. okt. 15. „ 20. „ 25. 13. „ 8. 99 20. „ 25. „ 30. 18. „ 13. 25. „ 30. „ 4. apr. 23. „ 18. 99 30. „ 4 jun. 9. „ 28. „ 23. 99 Zanimivo je, da razne sorte istovrstnih rastlin spadajo često k raznim skupinam, to je k rastlinam dolgega in kratkega dne, so pa tudi rastline, ki cveto in rode ne glede na dolgost dnevne svetlobe. Te rastline imenujemo rastline nevtralnega dne. Da vpliva svetloba tudi' na velikost in obliko rastlin, je že dolgo dobro znano, saj vidimo v slabo razsvetljeni (temni) kleti neprimerno dolge in blede krompirjeve poganjke, v gostem gozdu visoka in tanka, v redkem pa nizka in krepka drevesa. Kako zelo vpliva svetloba na rastline, nam kaže tudi primer, da se v temi rastoča rastlina nagne, če jo le za trenutek, le za desetinko sekunde osvetlimo. Tudi vemo, da napravi bršljan plezalne in oprijemalne korenine le na senčni strani svojega stebla, cvete pa le v neposredni sončni svetlobi. Cvetlice v sobi se nagibljejo k svetlemu oknu, drevesa v gozdu, žito na polju in trava na senožetih, vse sili navzgor k blagodejnemu soncu. Konec brejosti Pnpu- ščena svinje dne kobile krave ovce, koze 340 dni 284 dni 152 dni 116 dni 5. jul. 9. jun. 14. apr. 3. dec. 28. okt. 10. »» 14. ,, 19. „ . 8. , . ..,. 2. nov. 15. »» 19. 24. 13. ,, 7. „ 20. 24. 29. 18. *t ' 12. „ 25. »» 29. ,, 4. maj. 23. II 17. „ 30. »» 4. jul. 9. 28. 22. „ 4. avg. 9. 14. ,, 2. jan. 27. „ 9. 14. 19. ,, 7. 2. dec. 14. 19. 24. 12. 7. „ 19. 24. 29. „ 17. ,, 12. „ 24. 29. 3. jun. 22. ,, 17. „ 29. „ 3. avg. 8. ,, 27. ■ 22. „ 3. sep. 8. 13. 1. feb. 27. „ 8. »i 13. ii 18. „ 6. „ 1. jan. 13. ii 18. 23. ii 11. 6. „ 18. 23. ,, 28. 16. ,, U. „ 23. i, 28. . '' 3. jul. 21. 16. „ 28. 2. sep. 8. 26. 21. „ 3. okt. 7. ,, 13. >> 3. mar. 26. „ 8. 12. 18. 8. i 31. „ 13. 17. 23. »» 13. 5. feb. 18. 22. 28. 18. 10. „ 23. „ 27. ,, 2. avg. 23. ,y 15. „ 28. 2. okt. 7. »» 28. 20. „ 2. nov. 7. 12. „ 2. apr. 25. „ 7. 12. 17. »» 7. „ 2. mar. 12. ,, 17. 22. 12. ,, 7. „ 17. 22. ii ' 27. '17. 12. „ 22. »t 27. 1. sep. 22. 17. „ 27. i. 1. nov. 6. 27. ,, 22. „ 2. dec. 6. ii. 11. 99 ' 2. maj. 27. „ 7. 11. ii 16. »» 7. i. 1. apr. 12. 16. „ 21. 99 12. ,, 6. „ 17. ••i 21. ii 26. 17. H. 22. 26. ,, 1. okt. 22. ,i 16. „ 27- ,, 1. dec. 6. ii 27. 21. „ 31. ii 5. ii 10. ii 31. »i 26. „ Živinski in kramarski sejmi v Sloveniji Na splošno željo bralcev, naj bi Mohorjev koledar vsako leto prinesel tudi pregled sejmov po Sloveniji, smo se potrudili in ga po svojih najboljših močeh sestavili. Zavedamo se, da še ni popoln in ne dokončen, ker ponekod občinski odbori še niso določili vseh datumov. Ker nameravamo odslej vsako leto prinašati datume slovenskih sejmov in ker bi radi dajali svojim bralcem čim natančnejše podatke, prosimo vse prijatelje, da nam pri tem pomagajo. Če za svoj kraj opazijo, da smo navedli pomanjkljive ali napačne podatke, naj nam sporočijo popravke, da bodo podatki vsaj drugo leto pravilnejši. Okraj in kraj Datum sejma Bi < Opomba Celje Braslovče Celje Dobje pri Planini Kozje Laško Lemberg Petrovče Pilštanj Planina Podčetrtek Polje ob Sotli Pristava Slivnica pri Celju Slovenske Konjice Šentjurij Šmarje pri Jelšah Teharje Vitanje Vojnik Vransko Črnomelj Črnomelj Metlika Vinica Gorica Ajdovščina Čepovan Dornberg Kanal Opatje selo Renče Solkan 20 Vsako 13 5 2 8 21 28 16 24 9 5 22 16 6 1 9 10 22 15 sredo in soboto 19 25 25 15 15 25 8 1 17 1 12 20 26 3 26 2 15 2 5 4 24 15 15 15 12 16 12 3,25 8 5 4 12 25 16 16 9 15 15 4 7 24 22 21 16 24 4 16 31 12 20 24 5 20 10 1,17 10,29 14 6 2 31 12 17 31 26 20 4 4 6 21 29 6 29 24 16 14 7 7 25 15 1,16 6 1 4 18 12 18 18 Vsak prvi četrtek v mesecu Vsak prvi in tretji torek v mesecu Vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu Vsako soboto v mesecu Vsak drugi torek v mesecu 10 7,21 17 2, 15, 29 Vsak četrtek v mesecu 11 25 11 25 5 3 21 4 19 24 2 8 21 Če pade sejemski dan na nedeljo, je v krajih okraja Celje okolica sejem na prihod' nji dan 7 6 10 8 12 10 7 11 9 6 11 4,18 3, 17, 31 14 12,26 9,23 7,21 4,18 1, 15, 29 13,27 10,24 8,22 14 13 17 15 19 17 14 18 16 13 18 12,26 11,25 8,22 6,20 7,17 1, 15, 29 12,26 9,23 7,21 4,18 2, 16, 30 Datum sejma Okraj in kraj S M » < Opomba Šmartno Vipava Kočevje Banja Loka Dolenja vas Draga Fara Kočevje Loški potok Ribnica Sodražica Turjak Velike Lašče Videm Dobrepolje Kranj Cerklje Gorenja vas Kranj Selca Škof ja Loka Tržič Krško Bistrica ob Sotll Blanca Boštanj Brestanica Brežice Bučka Cerklje Drnovo Kapele Krmelj Št. Janž Krško Leskovec Podsreda Sevnica Studenec Veliki Kamen Zabukovje Zdole Ljubljana Dob Dolsko Vsako drugo sredo v mesecu Vsako drugo sredo v mesecu 20 2 28 15 13 3 3 16 10 15 11* 18 4 20* 4* 24 24 2* 9 16* 21* 30 8 22* 11 12 30 23 21 3* 22* 16 31 26* 6* 17 Vsak prvi torek v mesecu Vsak drugi torek v mesecu Vsak ponedeljek Vsak prvi petek v mesecu Vsako prvq in tretjo sredo v mesecu Vsako prvo in tretjo sredo v mesecu 29 17 5 26 21 25 14 25 14 14 16 12 10 18 21 23 31 3 16 29 11 2 25 3 24 7 4 26 1 30 13 23 24 8 24 22 15 23 11 23 20 4 26 13 18 15 20 10 17 10 18 22 9 29 17 21 2 13 20 15 21 2 10 19 18 21 30 21 18 23 20 6 11 12 17 10 25 19 4 31* * Kramarskii sejem. Vsi drugi sejmi v kočevskem okraju so splošni 14 28 Tudi svinjski sejem Vsako soboto svinjski s. Konjski sejmi Konjski sejmi Konjski sejmi Vsako sredo svinjski s. Tudi svinjski sejem Datum sejma Okraj in kraj Januar 1 h ct S A « ta O V h cJ s April Maj Jnnij Jnlij Avgust September Oktober November December Opomba Domžale 4 4 26 25 Grosuplje 4 25 10 29 5 Horjulj 26 12 12 Ig 27 20 26 Kamnik Vsak drugi torek v mesecu Krka 8 1 26 5 22 Litija 8 4 7 13 22 6,13 Ljubljana Vsako prvo in tretjo sredo v mesecu D. Logatec 3 12 24 G. Logatec 7 19 11 13 Lukovica 3 27 24 18 Mengeš 17 25 5 29 6 13 Moravče 12 21 29 11 Muljava 15 6 20 Polhov Gradec 8 13 5 Račna 11 Radohova vas 2 20 6 18 Rovte 15 24 10 29 14 Stična 1 20 20 25 Šmarje 7 16 Šmartno pri Litiji 7 16 29 26 31 14 15 Št. Jurij 5 20 Št. Vid pri Stični 27 15 10 15 10 Vače 12 8 16 30 Višnja gora 13 10 10 14 12 9 14 11 8 13 10 8 Vrhnika 1 18 25 6 27 Ljutomer BuČkovci 21 Cven 7 Gornja Radgona 3 25 10 15 Vsak prvi torek r met. živinski sejem Kostanj 21 29 28 3 Križevci 3 26 6 Ljutomer 8 19 14 9 21 11 9 17 8 17 Negova 8 Radenci Tretji torek vsakega drugega meseca živinski sejem Razkrižje 28 16 24 10 Stara gora 24 15 Veržej 7 6 29 30 Videm ob ščavnici 25 25 21 Maribor Vs ak p rvi n pe ti to rek v m« :secu Vsak petek svinjski % Murska Sobota* Beltinci Bogojina Cankova 20 20 20 25 19 27 15 20 4 24 5 16 11 * če pade v sobo-škem okraju sejem na nedeljo ali na državni praznik, je sejem prihodnji dan Datum sejma Okraj in kraj • £ s i ** Februar Marec 'C a «H •■n c8 S .'8 s ►s "1 i >-5 00 0 M > 1 1 September Oktober L—--- November December Opomba Črensovci 14 10 6 20 Vsako soboto svinjski s. Dobrovnik 6 25 20 Vsak poned. svinjski s. Dokleževje 18 21 Grad 28 21 16 29 30 Hodoš 10 5 19 5 Križevci* Lendava 25 16 16 18 4 28 27 28 23 •Vsako prvo soboto svinjski sejem Martjanci 6 6 23 Mursika Sobota Odranci 4* 1 1* 1 5 3* 11 7 5* 2* 6* 1 15 30 6 * Samo živinski sejem Pečarovci 20 15 21 Petrovci 8 4 8 28 Pucunci 28 10 10 10 Rakičan 1 26 2 8 Tišina 10 7 Turnišče Novo mesto 1 4 Vsak četrtek svinjski sejem Lukovek 16* 25* * Živinski sejem Mirna peč 31* 30* 29* 29 * Živinski sejem Mokronog* Novo mesto Šentjernej* Šentlovrenc Škocjan Vsa kpone 7 15 deljek 6 19 svlnjsk 12 17 15 1 sejen 1 ii. Vsak 11 1 5 prvi p 15 onedel 25 18 20 ek živ 27 18 nskl s ijem 3 15 9 18 •Vsak prvi četrtek živinski sejem •Vsako tretjo soboto svinjski sejem Trebnje* 3 7 2 4 6 1 •Vsak prvi ponedeljek živinski sejem Velika Loka 8 21 20 16 Veliki Gaber 30 10 26 7 Vesela gora 21 5 27 Žužemberk 3 17 24 9 10 9 14 28 6 Postojna Cerknica 15 15 15 15 Grahovo 15 15 15 15 Hruševje 20 20 20 20 20 20 20 20 20 20 20 20 Ilirska Bistrica 16 16 16 16 16 16 16 16 16 16 16 16 Lož 5 5 • Nova vas 2 2 2 2 2 2 2 2 2,29 2 2 Pivka 10 10 10 10 10 10 10 10 10 10 10 10 Postojna 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 Prestranek • Vsakega 18. v mesecu * Rakek 25 25 25 25 25 25 25 25 25 25 25 25 Stari trg 5 5 5 5 5 5 5 5 '5 5 Zerovnica 15 15 15 15 Ptuj Ormož 25 11 Vsak prvi ponedeljek svinjski sejem Datum sejma Okraj in kraj Ptuj Sežana Hrpelje-Kozina > Sežana Slovenj Gradec Črna Dravograd Mežica Muta Radlje Ravne Slovenj Gradec St. Ilj Vuzenica Šoštanj Gornji grad Ljubno Mozirje Šoštanj Velenje Tolmin* Bovec Breginj Cerkno Grahovo Hudajužna Idrija Kneža Kobarid Most na Soči Slap Tolmin Trbovlje Dol pri Hrastniku Izlake Loka Radeče Trbovlje Zagorje 22 22 22 23 22 22 22 22 Vsakega 2. in 12. v mesecu 21 20 31 15 18 24 12 15 24 15 17 Vsakega 5. in 21. Vsakega 13. in 27. Vsak ponedeljek Vsakega 11. in 25. Vsakega 11. in 25. Vsak četrtek Vsakega 11. in 25, Vsakega 7. in 19. Vsakega 3. in 17. Vsakega 9. in 23. Vsakega 1. in 15. 25 17 10 13 13 19 24 24 24 3,22 15*25 22 27 21 31 17, 27» 22 i 2 29 10 22 v mesecu v mesecu v mesecu v mesecu v mesecu v mesecu v mesecu v mesecu v mesecu 16 24 11 29 1 29 22 21 18 25 22 Opomba 28 1 18 24 11 25 19 24 11 5 9 3,29 29 1 21 17 11 16 11 Vsak prvi in tretji torek za govedo in konje, vsako sredo svinjski sejem * Če pade v tolminskem okraju sejemski dan na soboto, je sejem v petek, če pade na ne. deljo, je v ponedeljek Začetek sejma opoldne Začetek sejma ob osmih Začetek sejma ob 16. uri 27. aprila kra-marski sejem Začetek ob osmih Začetek ob osmih Začetek ob osmih Če pade v trbo veljskem okraju semenjski dan na nedeljo ali na državni praznik, je sejem prihod' nji dan * Živinski sejem Prva vožnja Anton M e j a 6 Nekoč je živel profesor fizike — in hvala Bogu še živi — ki si je kupil motorno kolo že v tistih lepih časih, ko so bila še primerno cenejša in neprimerno boljša. Na svojo nesrečo pa je stanoval v hiši, katere lastnik je prav tisto pomlad na novo uredil nasad, ki je obetal s srebrnimi in japonskimi smrečicami, da bo v doglednem času dajal hiši in njenim prebivalcem hladno senco in dober zrak. Bilo je tisti dan, ko je profesor pripeljal — za roge, prosim — svojega konja domov. V prostorni veži ga je postavil med visoke palme in se še malo ni menil za obupane in obupne poglede zajetne hišnice. Še tisti dan popoldne pa si je oblekel prostorno vrhnjo obleko zelenkaste barve, kakor ste jo gotovo že videli pri kakem gospodu, ki je imel opraviti z motornim kolesom. Komaj je žena pomila in pospravila posodo, jo je že prijel za roko in jo žarečega obraza potegnil za seboj. Prav zadnji trenutek se je od nekod utrgala še šestletna hčerka in se pridružila. Komaj so stopili v vežo, so že zagledali motorno kolo, ob njem pa — povsem naravno — profesorjevega osemletnega sinka, ki si ga je izvedeno ogledoval. Profesor je moral ohraniti svojo veljavo, zato je samozavestno odpodil paglavca stran, vendar ne preveč surovo, ker ga je veselilo, da se še kdo zanima za njegovo pridobitev. Potem je prijel svojega konjička pasme »Puch« za uzdo, ga srečno in ne da bi bil kaj okrušil zid, privlekel skozi vrata na plan. Ponosno ga je postavil na nožice, si popravil široke naočnike, pritegnil pas in pogledal po gledalcih. Z zadovoljstvom je opazil, da ga skozi zavese skrivaj opazuje celo srepogleda hišnica. Okrog njega pa se je nabralo že kar lepo številce domačih in sosednjih otrok. Tako je bila torej tisto popoldne vsa hiša zbrana okrog profesorja, ki je junaško prenašal opazovanje in presojanje, na tihem ga je pa le skrbelo, kako bo. Dopoldne mu je trgovec sicer lepo počasi in večkrat zapovrstjo povedal in pokazal — torej ga teoretično in praktično podučil — kako mora ravnati s to rečjo. V mislih je zdaj še enkrat ponovil vse tiste prijeme in premike; celo tako se je spozabil, da si je nastavil kazalec desne roke na čelo, kar je storil le pri najtežjih in naj-zapletenejših fizikalnih poskusih v šoli. Po telesu ga je spreletaval rahel srh, ne sicer od strahu, čeprav ni dosti manjkalo, pač pa od silnega veselja in zadovoljstva in neskaljenega ponosa. Čas pa je hitel in gledalci so bili že nestrpni. Hvala Bogu, profesor je končno le ponovil svojo dopoldansko lekcijo. Zdaj pa k praksi! »Najprej moram odpreti bencin,« je polglasno ponovil. Roka mu je previdno, a obenem priučeno elegantno obrnila pipico. »Potlej odprem plin,« je nadaljeval svoj samogovor, desnica pa je zvesto izpolnjevala tiha povelja. »Zdaj, ko se je bencin že natekel, močno in urno pritisnemo na kljuko in motor zabrni.« Doslej je naredil še vse prav in lepo in tudi stroj mu je bil še kar poslušen. Zdaj pa se mu je na vsem lepem uprl in mu odrekel pokorščino. Naj je še tako silno in urno pritiskal z nogo na ročico, motor ni dal pravega glasu od sebe. Saj je nekajkrat prazno zapihal, zahrkal, zazdehal, zagrčal in zakašljal, a brž ga je vse minilo. Profesor je bil v vse večji zadregi. Kaj naj zdaj naredi? Pogledal je okrog sebe, se prisiljeno nasmehnil, češ malo mora ponagajati, in spet začel pritiskati na ročico. »Očka, plina daj več!« Čisto preprost in ob sebi umeven je bil glas izvedenega sinka. Profesor je v trenutku presodil nerodni položaj. Sin mora učiti očeta! Groza! Celo tako dobro je sprevidel resnost in važnost trenutka, da je dvignil naočnike na čelo, da bi laže in bolje videl. Otroka vendarle ne bo poslušal in mu prav dal! Jezno ga je torej pogledal izpod čela, da se je sinko ves preplašen umaknil med druge gledalce, na tihem pa je bil vendarle vesel dobrega nasveta, ki ga je kar se da naskrivaj uporabil. Motor pa nič! Profesorja je oblila vročina. Hitro si je obrisal z obraza pot in vnovič skušal ukrotiti neposlušni stroj. Brez uspeha! Spet je pogledal okrog sebe, a njegov pogled ni bil več samozavesten in ponosen, prej nekolikanj zbegan in zmeden. Zazdelo se mu je tudi, da se mu hišnica za zavesami porogljivo smeje. Ozrl se je še po drugih oknih in videl, da povsod prodajajo zijala. Gospodinje so popustile svoje delo, možje so se dvignili iz naslonjačev in se z zaspanimi obrazi pokazali pri oknih. »Le zakaj nisem šel čisto na tihem z doma,« si je očital profesor. »Saj bi se bil lahko kje drugje začel učiti! Prav treba je, da se mi bo zdaj vsa hiša smejala.« Tudi med otroki je že opazil škodoželjne poglede, polne skritega posmeha. Po telesu ga je vroče spreletelo. Zdaj bo šel njegov ugled! S prstom bodo kazali za njim in vsak smrkavec se mu bo lahko v pest zasmejal. »Profesor — in celo profesor fizike, pa še navadnega motorčka ne zna spraviti v tek!« To bo zdaj zmeraj lahko slišal na ulici, zmeraj bral v očeh svojih tovarišev in učencev. In če so se mu že doslej v šoli-radi na tihem muzali, kadar se mu kak poskus ni posrečil, kaj bo šele zdaj! Še enkrat se je ozrl okrog sebe, a njegov pogled je bil še bolj bežen, še bolj prikrit. Na pragu je opazil ženo;. umaknila se je otroškemu živžavU in pogledom stanovalcev, ki so streljali z vseh oken. V naglici ni mogel razbrati njenega obraza. Ali ga pomiluje? Se mu posmehuje? Ali se ga sramuje? Jezno je še nekajkrat pritisnil na ročico, a uspeh je bil isti. Ves je bil že prepoten in upehan. Snel si je tesno kapo in počenil k motorju. Strokovnjaško je pregledoval stroj, ga tu in tam previdno potipal, zmajal z glavo, spet zadovoljno pokimal, češ saj je vse v redu, zlasti pa dobro pazil, da bi se ne izdal, kako prav nič ne ve o stroju in ga samo zastran lepšega preiskuje. Zdaj so si tudi otročaji upali bliže. Zlasti profesorjev nadebudni sinko. Zvesto so spremljali z očmi profesorja, pazili na vsako njegovo kretnjo, ugibali na tihem, kje bi bila napaka, in se sploh vedli kot pravi izvedenci. Celo sosedova punčka je poskusila prekrižati roke na hrbtu, kakor je videla druge, a roke so bile prekratke in so se komaj dosegle. »Otroci naj vas porinejo, gospod profesor, potlej pa pojde!« Profesorja je bilo sram, sram v dno duše in srca. Kaj ni ta dobrohotni glas bas dobrodušnega hišnika? To je res od sile! Najprej ga poučuje njegov sin, zdaj pa še hišnik. Oba enako neuka, enako neumna, njega, učenega človeka in profesorja! Nejevoljno je odrinil gručo otrok in začel še druge strani ogledovati motor. Ko bi le kaj zaleglo! Hišnikov nasvet je na videz preslišal, a bi se bil prav rad ravnal po njem, ko bi le vedel, kako je treba potlej narediti. Tega primera pri dopoldanskem pouku ni bilo! Kaj naj stori? Ali naj gre lepo ponižno k hišniku, mu razloži svojo nevednost in ga lepo poprosi dobrohotne pomoči? To mu ni bilo nič kaj všeč. Iskal in mozgal je za čim drugim. Kaj ko bi to škatlo kar za roge odpeljal k trgovcu, ki ga bo moral zastonj še naprej poučiti? Ta misel mu je bila že bolj všeč. »Očka, daj, te bomo porinili.« Malo je manjkalo, pa bi bil profesor za-rohnel. Nataknjen je bil ravno zadosti, le skrivna misel ga je zadržala. Mogoče pa njegov sin res kaj ve. Čudnega bi nič ne bilo, ko pa ga je pri vsakem motorju zadosti. Premagal se je torej in počakal, kaj bo. Sinko pa si ni upal ponoviti prošnje. In tedaj je prišel trenutek profesorjevega najglobljega ponižanja. Sam je pozabil na svojo veljavo in se obrnil k osemletnemu sinku po pomoč. »Kako praviš?« Poskušal je dati glasu čisto malomaren; nepreplašen izraz. »Usedi se, odpri plin in prvo prestavo, pa te bomo potisnili,« je ponovil sinko. Zdaj je bil profesor rešen. Zdaj vsaj ve, kaj mora narediti. Na tihem je bil vesel sina, ki mu je tako razumno priskočil na pomoč, da mu ni bilo treba s spraševanjem odkrivati svoje nerodnosti. »No, pa poskusite!« Zajahal je upornega konjiča in storil, kar mu je bil naročil sinko. Otroci so se zgnetli okrog zadnjega kolesa in kmalu so ga premaknili. Stroj je začel nekaj pihati, dihati in kihati, a pravega glasu le še ni bilo. Tistega enakomernega grčanja, pokanja, grmenja in donenja, ki ga je slišal dopoldne. Otroci so navdušeno porivali in se prerivali, profesor pa je previdno odvijal in iskal stezic med zasadi in gredicami. Tedaj pa je nenadoma nekaj močneje počilo. Izpuh je preplašil nekaj otrok, da so urno odskočili, motorno kolo pa je potegnilo z vso močjo. Profesor se prvi trenutek ni znašel. Še zmeraj je mislil, da ga potiskajo otroci. Že jim je hotel zavpiti, naj malo ponehajo, da bo lahko zvozil oster ovinek, a bilo je prepozno. S prvim kolesom je že zavozil v žico, ki je bila pritrjena na nizkih, količkih za ped visoko od tal in znamovala in varovala gredice in nasade mladih drevesc. Profesorju so odpovedali živci in v trenutku mu je izpuhtelo vse, kar je dopoldne vpdel o tem, kako se takale pošast ustavi. Začutil je, da se mu je žica zapletla v blatnik in v nožice in da jo vleče s seboj. Zaslišal je tudi krike, ozreti pa se ni upal nikamor. Stroj je čudovito deloval. Dve sto kubikov! Profesorju se je zdelo, da zmeraj hitreje drvi. Zapeljal je že čez vso gredico, populil količke še na drugi strani, potegnil žico za seboj čez stezico in zavozil še v drugo ogrado. Mlada, komaj zasajena drevesca so se pri-pogibala do tal, ko je brnel čeznje profesorjev »puh«. In česar ni dosegel in opustošil motor, to je pripognila in poruvala žica, ki je je " zmeraj več vlekel za seboj. Na Rečici ob Savinji stoji sredi trga eno-nadstropna hiša Tavčarjeva. Že nad pol stoletja jo imenujejo tudi »Pri Vajdi«. To ime so po ženitvi in prodaji Tavčarjeve hiše prenesli od Vajdov na Prihovi na Tavčarjevino. Hišo s posestvom vred je bil nekako pred 350 leti kupil od Jurija Humusa ljubljanski škof Janez pl. Tavčar, po čigar zaslugi je bila vas Rečica povzdignjena v trg. Lastniki Tavčarjevega posestva so se imenovali Tauzher EdI. von Straussenegg. Zadnja je bila Urša Tavčar; z njo je leta 1887 izumrl ta rod. Urša je bila precej naivno ženšče, zato so si na njen račun privoščili marsikatero potegavščino. V tem je bil najbolj podjeten šegavi šaljivec France Štavt, ki si je sam vzdel ime Renečki Križ. Bil je namreč doma na Reneku, prav tam, kjer z državne ceste zavije kilometer dolga krajevna cesta proti severu v trg. Mati ga je, razposajenca, večkrat imenovala: »Ti moj ljubi križ!« Sčasoma ga je le redkokdo poznal pod drugim imenom. Pri večjih norčijah je imel seveda okrog sebe vedno dovolj pripravljenih in pripravnih pomagačev. Neke noči so pod Tavčarjevim kozolcem razdrli parizar, prislonili h kozolcu lestev in spravili na sleme del za delom ter na vrhu voz sestavili tako, da je stal na ročicah. Otroci so se preplašeni umaknili za zid, ženske so zavriščale z oken, moški so z zanimanjem gledali, kako nobena reč ne more ustaviti pogubnega vozača. Tedaj je pritekel hišnik, dohitel profesorja, ki je kot hunska ali turška vojska v nekaj minutah uničil ves nasad, in ustavil stroj. Bil pa je prav zadnji čas, kajti samo en količek je še ostal in troje drevesc je še čakalo svoje usode, vse drugo je bilo že pokončano. Profesor je moral še tisto popoldne odpeljati dvestokubični »Puch« za roge trgovcu nazaj. Prvi obrok je seveda že zapadel. Z drugimi pa je poplačal škodo na vrtu. Pripis: Gospod urednik, to ni resnična zgodba, ki jih ne marate, temveč pravljica, ki jih radi priobčujete. Kajti kje drugje koit v pravljici ste že slišali, da bi si bil profesor z družino omislil motorno kolo! J. Zemljič Ko je drugo jutro hotel Tavčarjev hlapec napreči, ni bilo parizarja nikjer. »Ukraden je!« je povedal Urši. Sledu, v katero stran bi ga bil tat odpeljal ali pa si ga morda kdo samo izposodil, pa ni bilo nobenega. Tarnala, vzdihovala in zapomagala je uboga Urša, da bi se morala vsakomur, količkaj čutečemu, zasmiliti v dno srca. Cisto po naključju pride prav ta čas mimo Križ. »Kaj se je pa zgodilo, za božjo voljo?« »Kaj se je zgodilo? Parizar mi je bil nocoj ukraden!« »Vraga, parizar? Ni mogoče! Saj vendar ni klobuk ali pa copata! In v žepu ga vendar tudi niso odnesli, saj ni nobenega sledu za njim!« »Ni ga in ga ni!« Prav nedolžno se je Križ oziral proti nebu, rekoč, Urša, zaupaj v Boga, morda se pa le še kje najde. In čisto po naključju mu obvisi pogled na kozolcu. »Vraga! Ali je mogoče? Ne, tega bi si pa res ne mogel misliti. No, tole ti je zaigral sam bognasvaruj; človek takega pač ne zmore!« Pisano se zagleda Urša v sleme, potem pa le plane iz nje: »To si mi samo ti, huncvet, napravil! O, ti razbojnik ti!« Tavčarjeva Urša in Renečki Križ »Kaj? Jaz razbojnik? In jaz da sem ti to napravil? Že prav, Urša! Za tako se boš kje drugje zagovarjala! Pa brez zamere! Srečno!« In se obrne, da bi v dno duše užaljen odvihral menda kar naravnost na sodnijo. Pa ga že pograbi Urša za roko: »No, no! Saj nisem mislila zares! Prosim te, Francelj, spravi mi ga dol! Rada dam za pijačo, samo dol mi ga spravi!« Še vedno užaljeni Križ se nazadnje le da pogovorilti in ji končno tudi obljubi, da bo dobil ljudi, ki mu bodo pomagali spraviti parizar na tla — za sodček piva — drugače ne verjame, da bi hotel kdo plezati na streho. Kar kmalu se mu res posreči nabrati nekaj fantov, ki so se sprva dolgo čudili, kako je mogel biti kdo tako hudomušen, nato pa poiskali najdaljšo lestev, tisto, ki je bila že ponoči v uporabi, ter se boječe lotili plezanja. Po silno napornem in tveganem delu so slednjič le sestavili parizar pred kozolcem na tleh. Pri Dobrovcu se jim je potem pivo prav prileglo. Še ni bil parizar povsem pozabljen, ko pridrhti nekega jutra dekla Mica vsa preplašena pred Uršo in komaj izdavi: »Krav ni nikjer!« »Kaj? Krav? Kako? Jih že snoči nisi priklenila in hleva zaprla. Zdaj jih pa le išči! Da bi le škode kje ne naredile! Saj pravim, takole me boste na beraško palico spravili ali pa še v grob!« In se zapodi prolti hlevu, da jo Mica komaj dohaja. A še preden prideta do hleva, obe okame-nita kakor Lotova žena: s kozolca ju namreč ta trenutek z mukanjem pozdravijo krave, kakor bi jima hotele voščiti dobro jutro. »Za božji čas, kje pa so krave!« je za-hlipala Urša in si zarila prste v sive lase. Na kozolcu so bile krave lepo privezane, na konceh pa je bila odprtina z deskami zabita, da bi se katera ne spomnila in odšla na vodo. Pa je Urša kar v hipu zadela v črno: »Nihče drug ko ta nesrečni Križ!« »Kaj je pa že spet naredil Križ?« se je oglasil za njenim hrbtom Križ, ki ga je kot nalašč prav ta hip prinesel pes tam mimo. »Komu drugemu bi bila prišla taka hudobija na misel kot tebi, huncvet nemarni!« »A tako! Zadnjič sem se dal pregovoriti, da te nisem šel tožit, ko si me tako po ne- -dolžnem obsodila zaradi tistega parizarja, zdaj je pa tudi meni že dovolj teh večnih podtikanj. Zbogom, pa brez zamere!« »Počakaj vendar, vihra neugnana!« je hitela Urša, ki se je sodnije le silno bala. »Saj vidiš, kaj so mi napravili! Človek vendar ni iz kamna ali iz lesa, da bi mu kdaj ne ušlo kaj čez žolč! Čakaj vendar, te prosim, pa rajši pomagaj, da dobimo krave s kozolca. Za pijačo bom dala; no, Francelj, Francelj.« »To je pa že druga beseda. A kaj naj jaz sam storim? Sam? Ni mogočfe!« »Kar tiste fante naprosi, ki so zadnjič tako lepo spravili parizar s slemena!« »Le kje naj jih sedajle snamem? Pa le poskusim, če se mi jih posreči najti.« V dobre pol ure se je zbralo šest fantov pred kozolcem. Vsi so osupli strmeli na kozolec in se dušali nad brezvestnimi zlikovci. Posvetovali in pričkali so se precej časa, kako bi se dale spraviti krave na tla. Eni so svetovali, da bi jih po vrvi spuščali na koncu kozolca. »Ne, to ne gre; nimaš#prave moči, kamor bi se lahko varno uprl.« »Škripec, škripec!« predlaga nekdo. Na sredi bi iztrgali iz tal deske in nad odprtino pripeli škripec. Ne, tudi to ne gre! Še bi bilo potrebnih kakih dvanajst do petnajst mož! Krave so vendar težke, pa se lahko zanke pod vampom kako izmuznejo in ti telebne krava na tla in se ubije ali pa vsaj polomi! Ne, to ni mogoče! Ze je kazalo, da so fantje obupali, in začeli so se razhajati, ko je nesrečna Urša brž obljubila sodček piva. »Za en sodček piva ne riskiram življenja! Saj mi lahko spodleti, pa zgrmim sam z glavo na tla. Ne boš!« se je oglasil eden, se obrnil in že hotel oditi. »No, pa dam za dva,« je hitela Urša. »Stojte, fantje!« plane tedaj iz Čuježevega Franceljna. »Mislim, da bi takole le šlo: dve dolgi, močni lestvi naslonimo tamle na koncu, da ne bo preveč strmo, ju popodimo z deskami in vsako kravo posebej speljemo dol. Kaj se vam zdi?« »Sam Bog ti daj zdravje pa sveti Frančišek, tvoj patron! Takole bi pa res šlo,« ves razžarjen vzklikne Križ, ki je ves čas le bolj poslušal. »Da meni samemu ni prej prišlo kaj takega v glavo! Samo tako pojde, ja. Hvala Bogu! Prav res sem se že bal, da bomo morali pustiti krave, kjer so. Zdaj pa le na delo!« Vsi veseli in zadovoljni, da so tako srečno rešili krave iz visokega zapora, so na zdravje in še dolgo življenje Uršino zalili pri Dobrovcu z veliko muko opravljeno dobro delo. Nekaj veselih iz sončne Tomajščine Ne, ni kradel Kjer stoji danes v Tomaju Kosovelova hiša, ki je v nji naš kraški pesnik Srečko Kosovel zatisnil oči, je bilo nekdaj Fabjanje zemljišče. Zaraščeno je bilo s trtami in z drevjem. Tam zalotijo nekoč človeka, ki je sadje kradel. Privedejo ga k Fabjanjim in ga zatožijo gospe Neži, ki je bila četrta žena Marka Černeta ta mati poznejšega gospoda Franceta Černeta, ki je umrl kot stolni kanonik v Trstu. Dobra Fabjanja gospa gleda skesanega grešnika in revež se ji zasmili. Škoda je bila majhna, zato reče s smehljajem: »Ne, ne, saj ni kradel; dovolili smo mu, da si nabere klobuk sadja...« Tat je ni-mogel pozabiti. Stokrat se je tega spomnil ta do smrti jo je imel v hvaležnem spominu. Oblizuje se Tomajski zbor ima pevsko vajo. Poleti zvečer ob hudi suši. Pravkar so vsi štirje glasovi odpeli novo težko Mavovo pesem. Pevovodju se zazdi prav, da bi jih malo izpregel, zato napove deset minut odmora. Pevci odpro vrata na prostorno dvorišče, nekateri si prižigajo cigarete, drugi se zapletejo v živahen pogovor, organist pa opazi, da se od Furlanije gor bliska. »Glejte, glejte, dež bo, čez Zekanec se bliska!« Pa se oglasi po svojih duhovitih dovtipih znani Albin Škapin: »Ne, ne, ga ne bo! Se samo snša oblizuje, ker nam je fižol pojedla!« Kdo ti bo ta greh odpustil Pekov Jože iz Križa (rojen 1794) je bil za Napoleonovega časa dezerter. Skrival se je po Nanosu in se potikal po vsej deželi. Kadar ni imel kaj v usta deti, je napadal ljudi ta kradel. Revež si je s tem zaslužil prav ubogo ime. Nekoč je pri Materiji v Istri naletel na Istrana. Skočil je iz zasede predenj ta zahteval, naj mu izroči denar. Uboga žrtev prebledi ta milo prosi usmiljenja, češ da ima samo nekaj patakonov. Nazadnje mu jih mora izročiti, toda Jože ga še preišče ta najde pri njem še eno cvancga-rico (pettako goldinarja). Počasi dvigne denar kvišku, osuplega revčka strašno pogleda, mu pomoli cvancgarico pod nos in sikne: »Tiiiii! Kam boš šel k spovedi?! Kdo ti bo ta greh odpustil, kdo? No, kdo?! Vprašam te, kdo!... ker si me hotel oslepariti?« Kje si ga usekal Marko Zabric iz Kazelj, po domače Cot (rojen 1801), je imel to slabost, da je rad sekal hrastiče na srenjskem. Pa je nekoč spet čotal s hrastičem na rami proti domu. Sreča ga vaščan, se hoče pošaliti in ga vpraša: »Marko, oj Marko, kje si ga usekal, a?« Premeteni Marko ga pogleda, pomežikne in mu brez najmanjše zadrege zaupno pošepeta: »Veš, tam, tam, tam — pri ta debelem koncu.« Ljudje božji, pomagajte V tomajskem Križu pred cerkvijo sv. Križa je »cerkveni hram«, lepa stavba z zdravo škri-lasto streho. Pred stavbo vrh stopnic je prostor, prižnioi podoben. Na tem prostoru je svoje čase stal vsako leto na dan 19. junija po maši in procesiji sv. Červaža (Gervazija) kriški župan. Oddajal je na dražbi občinske parcele v najem ta končno dajal svojim oboinar-jem obračun za preteklo leto, ta sicer prav po svoje, idilično po domače. Zapiskov ni imel, pač pa je izvlekel iz žepa robec, na katerem je bilo polno vozlov. Razvezal je prvi vozel in rekel: »Ta je od najemnine. Možje, kant je vrgel toliko ta toliko. Plačali smo to in to, priča je ta ta ta. Je res, ali ni?« Možje so miu pritrdili, da je res. Razvezal je drugi vozel. »Ta je od lova. Zanj smo dobili toliko in toliko. Za špital sem dal toliko, za poljskega čuvaja toliko — pa smo ,svoji'.« Tako je šlo od vozla do vozla. Pri zadnjem se mu je spomin skrhal. Videlo se mu je, da je v zadregi. Pokašljeval je. »Možje, zdaj še ta zadnji... vozel... To je... to je ... možje božji, pomagajte mi nu, da se spomnim!« In mahal je z zadnjim vozlom po zraku. »Ali ste prodali kaj brinja?« mu je pomagal nekdo. »Ne, brinje smo že lani prodali!« »Ali ste z gmajne kaj prodali?« je vprašal drugi. »Ne, letos nič, že pet let nismo nič prodali.« »Ali niste prodajali blato s kala na Ko-stencu?« se je domislil tretji. »A j, ja, a j, ja, saj res! Ravno to mi je manjkalo! Prodali smo blata za en goldinar in šest soldov, to smo pa dali za davke. Ostalo ni nič, pa tudi dolžni nismo nič! Nu, hvala Bogu, da ste mi pomagali in me rešili. Kdo , naj drži vse v glavi? Pa zbogom za eno leto!« Kdaj naj pridem ponje Toniškov France z Brda je bil od nekdaj hud zajčar. »Oče, ali ste jih že dosti polovili?« »Sem rekel, ko sem rekel, če bi jih deli po dva in dva v vrsto, sem rekel, ko sem rekel, z Brda do Dan bi gotovo segli!« »Ali so vas kdaj ujeli?« »O ja, so me! Nastavim zanko, pa pridem drugo jutro gledat. 2e od daleč ga vidim. Ga Franc Pozdrav Pozdravljam te, o domovina, pozdravljam te, očetov hram, kjer mi nekoč je zibel tekla, kjer mnog minil je krasni dan. Pozdravljali so te pradedi, za te so krepko stali v bran, za te borili se kot levi, da je o tet za deco hram. je bilo za cel naročaj... ,Sem rekel, ko sem rekel, da se boš vdel... pa si se vdel! Ne, jaz te nisem ujel, si se sam!' Tako sem govoril in ga hotel odvezati. ,Stoj!' — Jej, kako sem se ustrašil! Macarolov je čakal skrit blizu zajca in skočil kakor trenk k meni... ,Dolgo sem vas čakal, pa sem vas le pričakal. Se vidimo v Sežani!' v O, kako težko sem šel tisti dan domov!« Poklicali so ga na obravnavo. »Nastavljali ste zajcem, čuvaj vas je dobil, zato dobite, kar hočete, ali pet dni zapora ali pa tri sto lir. Kaj hočete?« »Gospod sodnik, vejo, jaz sem ubog, naj mi dajo rajši tri sto lir.« »Dobro, naj bo po vaši želji: tri sto lir.« »Prosim, gospod sodnik ... kdaj pa naj pridem ponje?« Na sodniji so se vsi glasno zasmejali. še danes se ga spominjajo. Ko je šel Toniškov France domov, pa je trdo pritisnil: »Pej, lovil sem jih — in še jih bom lovil!« Grmek domovini Oj zdrava bodi, domovina, sem tudi jaz pel dostikrat, ti dedov slavnih zemlja mila, kako imam te srčno rad! In še ti pesmi bom prepeval, četudi solznih bom oči, ljubezen svojo razodeval, dokler me smrt ne dohiti. Franc Grmek Tožba za tovarišem Se skrilo je sonce rumeno, zašlo je za temen oblak. Je res že za vselej utonilo, za vselej objel me je mrak? Tovarša imel sem na svetu, ki slutil je moja gorja in vedel za moje bridkosti, trii v stiski tolažil duha. A vendar usoda nemila mi iztrgala biser je ta, oporo mi zadnjo zdrobila, kjer hranil sem svoja gorja. Kje zdaj je še človek na svetu, ki znal bi tešiti gorje, da smel bi srce mu odpreti, zanj nihče nikjer več ne ve. Zatorej na koga naj čakam, na koga naj vezem srce? Saj sleherno moje veselje mi solze bridkosti utope. „ .°.b.e pesmi je napisal primorski rojak, sedemdesetleten starček, ki je popolnoma gluhonem. Pnobcujemo ju njemu v veselje, nam vsem pa naj bo njegova domovinska ljubezen v opomin. 14 Koledar 1954 209 Pismo poverjenikom Stanko Cajnkar Svoje dni je urednik publikacij Mohorjeve družbe prihajal k poverjenikom in naročnikom v obleki kolednika. Potem nekaj časa ni bilo ožjih stikov med uredništvom in mohorjani. Preveč je bilo novosti, da bi jih mogel kolednik dodobra obvladati, preveč pa tudi dvomov in napačnih domnev o poslanstvu Mohorjeve družbe in o možnostih uresničevanja najrazličnejših želj, ki so jih mohorjani imeli. To so bila leta revolucije, družbene preobrazbe in novih poskusov, ko je bilo treba izpričati vnemo za osvobojeno domovino in za ugled naše države v velikem svetu. Samo tako smo se mogli uveljaviti v novem času in v povsem drugačnih razmerah. Tako smo se počasi in previdno približevali stoletnemu jubileju naše največje in najstarejše knjižne založbe in ga po svojih močeh tudi dostojno proslavili. Sto let življenja pa ne pomeni konca našega poslanstva. Novo stoletje začenjamo s trdnim zaupanjem, da bo Mohorjeva prihodnjim slovenskim rodovom prav tako potrebna, kakor je bila ob svoji ustanovitvi. »Ce velja francoski izrek, da »la noblesse oblige« (plemenitost nalaga dolžnosti), potem velja tudi trditev, da je starost povezana z nekimi dolžnostmi. Te pa navadno pritiskajo k tlom in zato tudi hromijo. Sto let starosti je tudi v življenju naroda dovolj dolga doba. V desetih desetletjih se je ustvarilo v osrčju take ustanove, kakor je Mohorjeva družba, in okrog nje vse polno navad, posebnosti in nenapisanih zakonov, ki so nemalo vplivali na potek dela. Način, kako so poverjeniki za knjige Družbe sv. Mohorja agitirali, kako so jih pvevzemali in razdeljevali, je že tako ustalj n, da po mnenju mnogih sodi že kar v sistem ustanove same. Nazor o delu .in pravicah poverjenikov je skoraj prav tako star. Najbrž se je izoblikoval že v dobi, ko so prevladovali še precej drugačni, nič kaj umetniški in kritični pojmi o vlogi umetnosti v življenju preprostega ljudstva. Ker so za program Družbe v glavnem skrbeli odborniki, povečini duhovniki, in posamezni pisci, ki so odboru predlagali svoja dela, je poverjenikom ostalo malo dolžnosti. Tako so poročali odboru le o majhnih željah, kako naj se uredi koledar, da ga bodo kmetski ljudje s pridom uporabljali, kateri svetniki naj bodo imeno- vani na prvem mestu, kakšen vremenski ključ je najbolj v časti in v veljavi, kako naj se kalendarij uredi, da bo kaj prostora za opombe in tako dalje. Če so izjemoma pohvalili ali pograjali kake Večernice ali kako drugo knjigo, se je to zgodilo navadno iz pedagoških in ne iz umetniških razlogov. Tako je bilo in tako je deloma še danes. Ni dvoma, da je delo naših poverjenikov požrtvovalno, nesebično in na moč koristno. Zgodovina Mohorjeve priča, da so poverjeniki, ki so bili in so še danes v pretežni večini duhovniki, v najusodnejšem letu njenega obstoja ustanovo rešili. Z zvestim in vnetim delom so jo dvignili na stopnjo največje in najvažnejše knjižne založbe na slovenskih tleh. Tudi danes so njena glavna opora, njeni nesebični in zvesti prijatelji, njen ponos in še vzor drugim. To pa ne pomeni, da bi ne bilo ničesar, kar bi ne moglo biti boljše in uspešnejše. Saj ni dvoma, da postanejo ljudem in ustanovam navadno prav njihovi uspehi in navajenost na opravila, njihov delovni red ali sistem nemajhno breme in velika ovira za razvoj. To velja vsaj deloma tudi za tradicijo naše poverjeniške službe. Če bi ta zunanji red, ki se je izoblikoval v sto letih, ne bil nič drugega kakor posoda za varovanje svetovnonazorskih in kulturnih vrednot, bi ga bilo treba v celoti potrditi ir z vso spoštljivostjo varovati. Ako bi bilo to staro izročilo Mohorjeve družbe nerazdružno povezano z resničnimi pridobitvami našega gledanja na svet in življenje, bi ga bilo treba razglasiti za sveto dediščino, ki ne sme biti zapravljena. Ker pa so take tradicije nekam nujno pomešane s starimi in večkrat tudi preživelimi pogledi na politično in gospodarsko življenje, ker vsebujejo vse preveč spominov na staro slavo in na veliki zunanji vpliv, bi bilo prav, ako bi jih očistili primesi, ki ne sodijo v naš čas in niso v korist vodilni ideji Mohorjeve družbe. Pri ločevanju bistvenega od zgolj slučajnega, nujnega od zgolj trenutno koristnega bodo morali z nami vred sodelovati tudi naši poverjeniki. Vsi bomo morali biti še bolj iskreni kristjani, do konca zvesti Slovenci in vneti Jugoslovani, pa tudi kritični kulturni delavci. Zato ne bomo smeli biti le odmev najrazličnejših želj, temveč predvsem mentorji in svetovalci. To je dolžnost izobražencev, funkcija varuhov resnice in lepote. Nihče ne more trditi, da je v nasprotju z demokratično miselnostjo, ker je resnica več kakor slepo in nekritično uveljavljanje lastne volje. V dolgih sto letih se je vendar marsikaj zgodilo. Naše gledanje na estetska in kulturna vprašanja je drugačno, kakor je bilo ob ustanovitvi Mohorjeve in dolga desetletja potem. Misel na relativno avtonomnost umetnosti in znanosti je tudi v katoliškem svetu skoraj povsem priznana. To spremembo bo treba vsaj deloma razložiti tudi preprostim ljudem. Ni vse pohujšanje, verska in moralna mlačnost, kar so nekoč kot tako obsojali. Pisatelji, ki pišejo za preproste ljudi, ne smejo zbujati videza naivnosti in življenjske nedoraslosti, čeprav ne smejo iti mimo krščanskih načel in pedagoških nasVe' tov. Taka utesnjena, življenjsko neresnična literatura bi ne bila nikomur v korist. Tudi bi bila v nasprotju s krščansko iskrenostjo in poštenostjo. Prav tako ne bo mogla biti Mohorjeva knjiga zagovornik stare politične miselnosti in obrabljenih družbenih idealov, ki s krščanstvom niso v nujni zvezi, temveč le pri-jajo naši udobnosti in življenjskemu slogu, ki ga zaradi njegovih tostranskih koristi kaj radi razglašamo za ideal krščanskega življenjskega reda. Če hočemo biti varuhi pravega in živega krščanskega mišljenja in čustvovanja, potem se moramo brez pomislekov in sami od sebe odpovedati vsemu, kar ne sodi v svet čistih krščanskih idej. Brez vneme za to zadnjo iskrenost ne bomo mogli biti pravi svetovalci svojim ljudem. Strokovnega znanja literarnih in umetnostnih kritikov ni mogoče šteti med dolžnosti poverjenikov Mohorjeve družbe. Taka zahteva bi ne bila pravična. Če pa bi svoje poverjenike tako malo cenili, da bi jim ne priznavali znanja in sposobnosti izobraženih ljudi, bi zopet ne bilo prav. Končno je vsak izobražen človek upravičen in usposobljen, da pove o knjigi, ki jo bere, v čem je njena umetniška in etična vrednost. Če bi naši poverjeniki svojim navadnim mislim in željam dodali še nekaj več svojih osebnih, bolj kritičnih opomb o vrednosti naših publikacij, bi se tako še mnogo bolj približali idealu kulturnega posredništva. Misli take množice izobražencev, ki živijo po veliki večini med preprostim kmečkim ljudstvom in sredi de- lavstva, bi bile odboru silno dobrodošle. Iz takih poročil bi mogli odborniki in uredniki razbrati, kako se poverjeniki sami bore za pravo umevanje naših knjig, kako odstranjujejo predsodke in navajajo ljudi v vprašanja našega časa. Ko bi vsi gospodje poverjeniki poročali o naših knjigah s toliko vnemo, ka-kar so nekateri ob Finžgarjevi povesti Mirna pota, bi ne bilo o njihovem kulturnem poslanstvu skoraj nikakih dvomov. Če pa je preveč takih, ki le molče ali pa govore o našem delu, kakor da žive v čisto drugem svetu, kakor je naš, in v časih, ki jih že davno ni več, in se zato prav nič ne ozirajo na možnosti našega kulturnega dela, potem ni dvoma, da Mohorjevi družbi to samo škoduje. Sicer je nekakšna neobčutljivost in hladna neprizadetost ob stvaritvah naših umetnikov prešla pri nas že v splošno navado, tako da vsi, ki pišemo, z njo že računamo, vendar ni dvoma, da razodeva vse preveliko brezbrižnost in nepoučenost, pa bi jo bilo treba zamenjati s čim boljšim. Če bi se slovenski pisatelji odločili, da, bodo priobčili pisma, ki so jih dobili od svojih bralcev, ko so njih dela izšla, bi se pokazala naša slovenska ljubezen do umetnosti in umetnikov v kaj čudni luči. Drugod po svetu bi lahko s takimi pismi napolnili cele biblioteke. Pa sem prepričan, da je vnetost slovenskega človeka za lepo knjigo prav tako velika, kakor je drugod po svetu. Človeku se dozdeva, da živi naša knjiga čisto svoje življenje, kakor da ni izšla iz glave, srca in rok živih ljudi, ki prav tako kakor avtorji velikih narodov brez simpatij in naklonjenosti svojih bralcev le težko delajo. Ignac Huč Utrinek Dan je zadremal, noč se budi. Prvi se krajec kislo drži. Gozdič šepeče, polje drhti. Mak je zatisnil s plavko oči. Nitka je svetla strgala se: zvezda osula tiho se je. Glasnik Družbe sv. Mohorja Odbor Družbe se mora najprej zahvaliti vsem poverjenikom in udom, ki so s koristnimi nasveti, pa tudi z utemeljeno grajo in pomisleki pomagali pri urejanju letošnjih knjig. Odbor je z veseljem — kjer se je le dalo — upošteval razumne predloge, zato upa, da je mnogim ustregel zlasti s smotrnejšo izrabo prostora v kalendariju, pa tudi z drugimi prispevki v Koledarju in rednih knjigah, in spet lepo prosi poverjenike in bralce, naj mu še dalje sporočajo svoje pomisleke in predloge, če se jim količkaj zdi, da so izvedljivi in da bi bili koristni širšemu krogu naših naročnikov. , Letošnje redne knjige Razen Koledarja, v katerem je letos poudarek na leposlovju, krajepisju in narodopisju so udje prejeli še tri knjige. V skrbi za prijetno branje smo v Večernicah ponatisnili zanimivo Remčevo povest Veliki p u n t, s katero se obenem klanjamo spominu lani prezgodaj umrlega pisatelja: Gospodinjam smo postregli z zaželeno in potrebno zbirko nasvetov za hišo in kuhinjo, ki jim bo dragocena spremljevalka pri vsakdanjem delu in priročna svetovalka v raznih gospodinjskih zadregah. Kot četrto knjigo so udje dobili drugi zvezek mohorske zgodovine. Ker je nemški okupator med vojno uničil ves arhiv Mohorjeve družbe, se je odbor ob stoletnici Družbe odločil, da izda njeno zgodovino, kakor se da razbrati iz raznih drobcev, raztresenih po časopisih in revijah, ter iz splošne književne in kulturne zgodovine. S tem da udje s svojo udnino omogočajo izdajanje mohorske zgodovine, opravljajo pomembno kulturno delo, ki bo hkrati dostojno predstavilo Mohorjevo družbo v njeni stoletni zgodovini, za silo nadomestilo njen uničeni arhiv, hkrati pa bralcem posredovalo dobršen pogled ne le v zgodovino Mohorjeve družbe, temveč tudi v siceršnje dogodke v slovenski zgodovini in književnosti. Odbor prosi zlasti svoje poverjenike, naj zgodovino Mohorjeve pridno prebirajo, saj bodo iz nje dobili marsikak migljaj in napotek tudi za lastno delo v sodobnosti, pa tudi marsikakšno razlago in opravičilo za stvari, ki bi jih sami radi videli drugačne. Zgodovina Mohorjeve jim bo odgovorila tudi na marsikakšno vpra- šanje iz notranje ureditve Družbe in iz njenega dedovanja, da bodo tako temeljiteje seznanjeni s svojo založbo. Letošnje d o plačilne knjige Navzlic lepim načrtom in stanovitnemu prizadevanju se odboru ni posrečilo, da bi razen naštetih rednih udninskih knjig izdal še knjige za doplačilo. Naj nam bo zato dovoljeno, da poverjenike in ude še enkrat spomnimo na naše lanske doplačilne knjige. Nalašč za mladino smo izdali živalske zgodbe Sonje Severjeve pod naslovom Kamenček sreče. Knjiga je lepo ilustrirana in je otrokom zelo všeč. Če je v vaši hiši še ni, jo čimprej naročite! Za odrasle smo izdali povest angleškega pisatelja C h a r 1 e -sa Dickensa Cvrček na ognjišču. Delo je bilo zaradi svoje priljubljenosti že zdavnaj dramatizirano in je kot Cvrček za pečjo prepotovalo tudi večino slovenskih odrov. Tako tople družinske zgodbe svetovnega slovesa že dolgo niste brali! Na zalogi imamo tudi še nekaj vezanih izvodov izvirne slovenske družinske povesti Stanka Cajn-karja Križnarjevi, ki se je ljudem tako prikupila, da smo jo v kratkem času razprodali. Doplačilne za prihodnje leto 2e lani smo obljubili udom, da bomo izdali Mohorsko bibliografijo, to se pravi seznam in pregled vseh knjig in prispevkov, ki so bili objavljeni v sto letih pri Mohorjevi družbi v samostojnih publikacijah ali pa v Kresu, v Mladiki, po koledarjih, večernicah itd. Mimo te knjige ne bo mogel nihče, ki se zanima za domače kulturno snovanje. Ker nam bo iz tehničnih razlogov šele letos mogoče izdati to obsežno delo, podaljšujemo rok za priglasitev naročnikov. Vsem, ki so se že naročili na to knjigo, se za prijavo zahvaljujemo, saj so nam s tem omogočili, da bo to delo sploh izšlo, pričakujemo pa še več naročnikov, saj nam bo le tako mogoče izdati zajetno delo res po taki ceni, da bo dosegljivo vsakomur. Naročniki bodo imeli poseben popust. Knjiga bo obsegala v koledarskem formatu okrog 400 strani. Prijave sprejemamo do 15. marca 1954. V kratkem bo izšla pri naši založbi zbirka spominskih črtic Lojzeta Avsenaka pod naslovom Iz Starega piskra. Knjiga je dragocen človeški dokument iz minule vojne. Pisatelj piše preprosto, a s tako srčno toplino in prevzetostjo, da nehote potegne bralca za seboj. Letos bomo izdali tudi ponatis F i n ž -garjeve Makalonce, zbirke ljudskih pravljic in pripovedk, v čudovito elegantni Plečnikovi zunanji in notranji opremi v dvobarvnem tisku. Makalonco štejejo slovstveni kritiki za eno najbolj uspelih Flnžgarjevih del, zaradi okusne opreme pa se uvršča med najlepše slovenske knjige, zato bo kakor nalašč primerna za razna darila. Meškovo Izbrano delo Mohorjeva družba bo letos ob osemdeset-Ietnem jubileju pisatelja Ksaverja Meška začela izdajati njegovo Izbrano delo v štirih knjigah. Uredništvo izbora je prevzel Viktor Smolej, ki bo k posameznim delom napisal tudi potrebne opombe, v zadnji knjigi pa podal obširen življenjepis in podrobno slovstveno označbo. Meškovo Izbrano delo bo zajelo vse njegove najboljše daljše in krajše stvaritve. Od zanimanja naročnikov bo odvisno, v kakšnih presledkih bodo knjige izšle, vsekakor pa bo Družba v letu 1954 izdala vsaj prvo knjigo, ki bo obsegala izbor kmečkih in zgodovinskih povesti. Nekako ob istem času bodo izven Izbranega dela izšli pri naši založbi tudi Me-škovi priljubljeni mladinski spisi, seveda bogato ilustrirani. Naročite se na Meškovo Izbrano delo in podprite potrebno kulturno dejanje! Prihodnji redni knjižni dar Poverjenike in ude pa seveda zanima predvsem, kaj bodo drugo leto dobili med rednimi knjigami. 2e vnaprej jim lahko povemo, da bodo z njimi zelo zadovoljni, saj bodo poleg običajnega zajetnega Koledarja z raznovrstnimi poučnimi in leposlovnimi članki dobili še tri knjige. V Večernicah bo izšla priljubljena povest Janeza Jalna Ovčar Marko. Zanjo nam pač ni treba pisati reklame, ker sama zadosti govori zase. Tudi tretja redna knjiga že s samim naslovom zgovorno priča o sebi. Napisal jo je zdravnik dr. Andrej A r n š e k in ji dal naslov Domači zdravnik. V vsaki hiši bo potreben svetovalec v važnih boleznih. Posebej pa bi radi opozorili na četrto redno knjigo, ki ji je naslov Med ljudmi. Napisal nam jo je vseučiliški profesor dr. Anton Trst e n j a k in v nji obravnava odnose med ljudmi v ožji družinski kakor tudi v širši človeški skupnosti. Knjiga bo z vzgojno in psihološko poglobljenostjo dragocena zakladnica nasvetov in pobud, h katerim se bodo naše družine še dolgo zatekale v raznih vzgojnih vprašanjih. Razpis literarne nagrade V dokaz, kako se Družba trudi, da bi izdajala res čim boljša dela zlasti z leposlovnega področja, razpisuje literarno nagrado v znesku 50.OOO din za najboljšo povest za Večernice. Obsega naj približno 10 avtorskih pol. Rokopise, če le mogoče tipkane, je treba poslati vsaj do 10. avgusta 1954 na naslov: Mohorjeva družba, Celje, poštni predal 49, in sicer pod izmišljenim imenom in z označbo: Za literarni nagradni razpis. Avtor naj posebej v zaprtem pismu priloži svoje pravo ime in naslov. Izid razpisa bo objavljen v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1955. O delih, ki bodo poslana, bo razsojal poseben razsodniški odbor. Prošnja Družba se torej pošteno trudi za čim boljše knjige, zato pa tudi povsem mirno stopa pred poverjenike in ude s prošnjo, naj jo s svojimi naročili čimbolj podpro v njenih načrtih. Poverjenike še posebej prosi, naj poskrbijo za to, da bo odboru čimprej, gotovo pa do 15. marca sporočeno število udov iz vseh poverjeništev. Le tako nam bo mogoče natisniti knjige za vse ude. Hkrati pa naj poverjeniki za vsakega uda vsaj do 15. marca nakažejo po 200 din na račun, da more Družba sproti poravnavati račune v tiskarni za papir in pri avtorjih. H koncu opozarjamo svoje poverjenike, ude in prijatelje še na to, da'se v Ljubljani lahko oglašajo v Skladišču Mohorjeve družbe na Gornjem trgu š t. 14 (bivša Flori janska ulica), v Celju pa v Skladišču Mohorjeve družbe v Stanetovi ulici 6, kjer lahko naročijo vse redne in doplačilne mohorske knjige. V obeh skladiščih sta tudi antikvariata, ki kupujeta in prodajata vse starejše knjige Mohorjeve družbe. Pridite in poglejte! Poverjeništva Družbe sv. Mohorja Seznam udov smo razvrstili po škofijah in dekani j ah. Prve številke na koncu župnij in krajev pomenijo število udov leta 1953, druge leta 1952. Pri krajih s poštnim uradom pošta ni posebej navedena. Lavantinska škofija 1. Braslovče Braslovče: Atelšek Janez, dekan . . 186 179 Gomilsko: Zmavc Jože, župni uipr. . 105 89 Sv. Andraž (Polzela): Župnijski urad 64 46 Sv. Jurij ob Taboru: Župnijski urad 136 125 Sv. Pavel pri Preboldu: Kocmut I., kaplan.......... 250 202 Šmartno ob Paki: Časi Franc, žpk. 130 130 Vransko: Dr. Mortl Valentin, župnik 218 210 2. Celje Celje: Mestni župnijski urad in Skladišče Družbe sv. Mohorja . 1250 1191 Galicija (Žalec):. Sternad Ivan, žpk. 116 100 Gotovi je (Žalec): Ocvirk Alojzij . . 52 62 Griže: Kosi Jakob, župnik .... 172 144 Polzela: Župnijski urad.....170 113 Sv. Peter v Sav. dol.: Župnijski urad 180 167 Teharje: Smirmaul AL, župni upr. 167 170 Žalec: Pirš Alojzij, župnik .... 89 72 Petrovče: Cede A......140 140 3. Dolnja Lendava Beltinci: Župnijski urad..... 250 250 Bogojina: Gjuran Jožef..... 150 90 Črensovci: Herman Ferdo, župnik . 200 150 Dobrovnik v Prekmurju: Camplin I., . župnijski upravitelj..... 23 30 Bojnec Franc........ 10 10 Dokležovje (Beltinci): Koren I., žpk. 31 50 Dolnja Lendava: Zver Štefan, ž. upr. 60 50 Hotiza (Dolnja Lendava): Berden J., župnijski upravitelj..... 92 57 Kobilje (Dobrovnik v Prekmurju): Jerič Mihael, župnijski upravitelj 75 70 Odranci (Beltinci): Kožar Lojze, eks. ............ 134 25 Turnišče: Jerič Ivan, dekan . . . 199 132 Velika Polana (Črensovci): Holzedl Anton, župnik....... 120 120 4. Dravograd Črneče (Dravograd) Stefancioza T., župnik.......... 50 30 Dravograd: Munda Matija, prošt . 100 70 Libeliče: Vogrinec Anton, župnik . 30 30 Ojstrica (Dravograd): Mori J. . . . 14 5. Dravsko polje Cirkovce: Župnijski urad .... 65 63 Devica Marija v Brezju (Maribor - Brezje): Župnijski urad .... 130 112 Fram: Rakun Franc, župnik . . . 106 66 Hoče: Pribožič Peter, župnik . . ' . 200 15» Ptujska gora: P. Konstantin Ocepek 95 63 Slivnica pri Mariboru: Lah Ivan, kaplan.......... 150 1'2& Sv. Lovrenc na Dravskem polju: Spindler Franc, župnik .... 100 95 št. Janž na Dravskem polju (Starše): Polanec Jože, vik. namestnik . . 125 81 6. Gornji grad Bočna: Guzej Jurij, župnik .... 81 72. Gornji grad: Mihelič Jože, žup. upr. 123 88 Ljubno ob Savinji: Turk Miloš, žpk. 160 129 Luče: Mikolič Jurij, žuipnik . . . 80 70 Mozirje: Krošelj Franc, župnik . . 80 60 Nazarje: P. Ludovik Dovč .... 95 71 Nova Štifta (Gornji grad): Ferme Gothard, župnik...... . 55 55. Rečica ob Savinji: Msgr. Požar Alf., dekan........... 218 13T Solčava: Prah Vinko, župn. uprav. 121 106 Sv. Frančišek Ksaverij v Radmirju (Radmirje): Falež Jožef, žup. upr. 138 121 Šmartno ob Dreti: Zagoršak Franc, župnik.......... 50 41 Šmihel nad Mozirjem (Mozirje): Strmšek Franc, župnik .... 40 33 7. Jarenina Jarenina: Babšek F., župnik, dekan 110 108 Spod. sv. Kungota (Pesnica): Kraner Vincenc, župnik....... 102 92 Svečina (Zg. Kungota): Pohraški F., župnik.......... 55 51 Sv. Jakob v Slov. goricah (Jakobski dol): Erhartič Martin, župnik . . 180 175 Sv. Jurij ob Pesnici (Zg. Kungota): Ciglar Alojz, župnijski upravitelj 50 38 Št. Ilj v Slov. goricah: Ravšl Anton, župnik.......... 280 210 8. Kozje Buče: Pribožič Jurij, župnik . . . 60 56 Dobje (Slivnica pri Celju): Župnij- ski urad.......... 50 50 Kozje: Lunder Viktor, dekan . . . 57 52 Olimje (Podčetrtek): Jurhar L., žup. upravitelj......... 34 25 Pilštanj: Rauter J"akob, župnik . . 50 60 Planina pri Sevnici: Horvat Stanko, župnijski upravitelj..... 57 40 Podčetrtek: Sternad Friderik, žpk. 57 48 Podsreda: Zidanšek Jakob, župnik 75 90 Polje (Podčetrtek): Župnijski urad 54 24 Prevorje (Sv. Jurij pri Celju): Žup- nijski urad......... 30 30 Sv. Peter pod Sv. gorami (Bistrica ob Sotli): Piki A., župnik . . . 130 150 Sv. Vid pri Planini (Planina pri Sevnici): Župnijski urad . . . 89 85 Zagorje (Pilštanj): Jager Fr., kaplan 60 70 9. Laško Dol pri Hrastniku: Medvešek Mat., župnik......... . 115 100 Hrastnik: Župnijski urad .... 215 180 Jurklošter: Zupan Franc, žup. soupr. 30 34 Laško: Prah Maksimilijan, žup. upr. 220 250 Loka pri_ Zidanem mostu: Žup. urad 100 100 Marija Sir je (Zidani most): Šmon Franc, župnijski upravitelj . . 42 30 Razbor (Loka pri Zidanem mostu): Vrhovšek Simon, župnik ... 77 60 Sv. Jedert (Laško): Župnijski urad 117 94 Sv. Lenart (Laško): Babič Anton, župnik.......... 78 45 Sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah (Rimske Toplice): Bohak Jakob, župnik ..........71 66 Sv. Miklavž (Laško): Zupan Franc, župnijski upravitelj..... 37 60 Sv. Rupert (Šentjurij pri Celju): Drevenšek Franc, župnik . . . 110 100 Trbovlje: Župnijski urad .... 321 250 10. Ljutomer Apače: Cilenšek Ivan, župnik . . . 108 96 Cezanjevci pri Ljutomeru (Ljutomer): Ferk Mihael, župnik ... 86 65 Kapela (Slatina Radenci): Župnijski urad........... 200 190 Ljutomer: Lovrec Andrej, župnik . 309 218 Mala Nedelja (Bučkovci): Vogrinčič 5 Franc, sal. duh........131 112 Sv. Jurij ob Ščavnici (Videm): Junež R., župnijski upravitelj . 240 200 Sv. Križ pri Ljutomeru (Križevci pri Ljutomeru): Cergulj Štefan, žup. 490 320 Sv. Peter v Gornji Radgoni: Puncer Fr., župnik......... 250 200 Veržej: Župnijski urad..... 53 51 11. Radlje (Marenberg) Brezno ob Dravi (Podvelka): Mak Ivan, župnik................40 30 Kapla: Lorenčič Vinko, župnik . . 41 35 Muta: Klančnik Ernest, župnik . . 51 35 Radlje ob Dravi: Dogša Dušan, dek. 100 80 Remšnik (Podvelka): Župnijski urad 27 56 Sv. Ožbalt ob Dravi: Župnijski urad 41 56 12. Maribor levi breg Maribor, stolna: Korban Franjo Ks., stolni vikar....... 270 261 Maribor, Sv. Marija: Župnijski urad........... 242 200 Kamnica pri Mariboru: Munda V., župnik..........142 121 Selnica ob Dravi: Prelog Ludvik, župnijski upravitelj..... 100 68 Sv. Barbara v Slovenskih goricah (Korena): Potočnik Jos., župnik . 112 100 Sv. Duh na Ostrem vrhu (Selnica ob Dravi): Holcman Vinko, župnik . 45 34 Sv. Križ pri Mariboru (Zgornja Kungota): Kren Franc, župnik . 79 34 Sv. Marjeta ob Pesnici: Rantaša A., župnik..........134 109 Sv. Martin pri Vurbergu (Duplek): Mlaker J., župnik...... 114 87 Sv. Peter pri Mariboru (Maribor): Zalar Alojzij, župnik..... 134 100 Zgornja sv. Kungota (Zgornja Kun- gota): Bratuša Alojzij . . . . 109 47 13. Maribor desni breg Limbuš pri Mariboru: Jesenek Al., župnik.......... 44 30 Presv. R. Telo v Mariboru: Kolar J. 40 46 Radvanje pri Mariboru (Maribor): Korošec Srečko....... 80 80 Ruše: Župnijski urad...... 101 102 Studenci pri Mariboru: o. Kamil Požar ........... 100 95 Sv. Lovrenc na Pohorju: Župnijski urad........... 115 100 Sv. Magdalena pri Mariboru: Ster- gar A., dekan........ 171 173 Sv. Marija v Puščavi (Lovrenc na Pohorju): Oblak Janez . . . . 48 45 14. Mežiška dolina Črna pri Prevaljah: Grešnik Simon, žup. upravitelj . ....... 160 125 Javorje (Črna): Grešnik Simon, nam. souprav........... 7 — Koprivna (Črna): Grešnik Simon, žup. souprav......... 17 12 Kotlje (Ravne na Koroškem): Seraj- nik Ivan, župnik...... 65 55 Mežica: Boštele Anton, žup. uprav. 178 145 Prevalje: Močilnik Matej, župnik . 208 150 Ravne na Koroškem: Kotnik Jarosl. 125 52 Wutej Rado........ 31 21 Št. Danijel in Strojna (Prevalje): Ant. Pad. Rataj, župnik . . . 69 65 15. Murska Sobota Cankova: Župnijski urad .... 29 25 Dolenci: Župnijski urad..... 20 22 Grad: Kolenc Ivan, župnik .... 170 21 Gornji Petrovci (Petrovci): Rous M., župnik.......... 15 15 Kuzma: Eljaš Janez, župnik ... 55 30 Markovci (Šalovci): Varga Ludovik, župnik..........15 20 Martjanci: Berden Andrej, župnik . 28 14 Murska Sobota: Gutman Jožef, žup. upravitelj.........140 108 Pertoča (Rogaševci): Tratnjek St., župnik . . . ......81 74 Sv. Benedikt v Kančevcih (Križevci v Prekmurju): Šoštarec Janez, župnijski upravitelj ..... 5 6 Sv. Jurij v Prekmurju (Rogaševci): Gabor Alojzij, župnik .... 100 90 Tišina: Gregor Janez, župnijski upr. 150 72 16. Nova cerkev Črešnjice (Frankolovo): Kušar St., župnik . .................70 70 Dobrna pri Celju: Urleb Franjo, žpk. 67 113 Frankolovo: Krajnc Franc, župnik . 110 100 Nova cerkev: Zolnir, župnijski upr. 94 92 Šmartno v Rožni dolini: Kokošinek Janko, župnik in dekan .... 75 67 Št. Jošt na Kozjaku (Dobrna pri Celju): Župnijski urad .... 18 15 Vitanje: Ifko Ivan, župnijski uprav. 85 67 Vojnik pri Celju: Lupše Martin, žpk. 160 170 17. Ptuj Hajdina: Skuhala Vekoslav .... 110 101 Polenšak: Poplatnik Jožef, župnik . 15 25 Ptuj — Mestna župnija: Greif I., prošt........... 54 50 Ptuj — Sv. Peter in Pavel: P. Horvat Al., kaplan..... 635 523 Sv. Andraž v Slovenskih goricah (Vitomarci): Alt I., župnik ... 72 80 Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah (Juršinci): Neudauer Matija, žpk. 160 84 Sv. Marjeta niže Ptuja (Gorišnica): Krištan Martin, župnik .... 226 131 Sv. Marko niže Ptuja (Markovci pri Ptuju): Kunčnik Viktor .... 166 147 Sv. Urban pri Ptuju (Destrnik): Lorber Stanko, župnijski uprav. 145 54 Vurberg pri Ptuju: Župnijski urad 100 120 18. Rogatec Kostrivnica (Podplat): Slavič J., dekan ........... 66 50 Rogatec: Župnijski urad..... 70 45 Stoprce (Majšperk): Ornik Friderik, prov............ 94 75 Sv. Ema (Pristava): Župnijski urad 70 70 Sv. Florijan (Rogatec): Malajner K., župnik.......... 14 18 Sv. Križ na Slatini (Rogaška Slatina): Orešnik J., župnik...... 160 160 Sv. Peter na Medvedjem selu (Pod- plat): Pučnik Anton, župnik . . 48 32 Sv. Rok ob Sotli (Rogatec): Župnijski urad........... 10 15 Zetale: Klasinc I., župnijski uprav. 85 71 19. Slovenska Bistrica Črešnjevec (Laporje): 2olnir Jožef, župnijski upravitelj..... 95 89 Gornja Polskava: Orel Ivan, žpk. . 92 100 Laporje: Ozimič Jože, žpk. in dekan 104 83 Majšperk: Murko Franc, žup. uprav. 100 100 Makole: Podpečan Srečko, žup. upr. 110 95 Poljčane: Petančič Franc, župnik . 175 155 Slovenska Bistrica: Jevšnikar Vilj., vikar ............. 314 290 Spodnja Polskava (Pragersko): Župnijski urad......... . 116 77 Studenice pri Poljčanah (Poljčane): Poteko Pankracij, župnik ... 65 42 Sv. Martin na Pohorju (Slovenska Bistrica): Jurhman Janez, župnik 100 92 Sv. Venčeslav (Slovenska Bistrica): Aužner M., župnijski upravitelj . 50 44 Tin je (Slovenska Bistrica): Hafner Urh, župnik........ 43 50 20. Slovenske Konjice Čadram (Oplotnica): Trobina Stanko, župni upravitelj.....165 116 Kebelj (Oplotnica): Škafar Ivan, župni upravitelj ...... 84 82 Loče: Petek Franc, župnik .... 120 98 Prihova (Slov. Bistrica): Kocjančič Anton, župnik....... 78 54 Skomarje (Zreče): Ledinek Maks, župnik.......... 20 15 Slovenske Konjice: Tovornik Franc, arhidiakon ........ 350 350 Stranice (Celje): Oblak A., župnik 28 19 Sv. Jernej pri Ločah (Loče): Paulič P., župnik......... 41 45 Sv. Kunigunda na Pohorju (Zreče): Žgank Ferdinand, župnik . . . 56 31 Špitalič (Slovenske Konjice): Zelko Ivan, župnijski upravitelj . . . 39 36 Zreče: Ledinek Maks, župnik . . 95 72 Ziče (Loče pri Poljčanah): Tomažič Ant., župnik ........ 70 64 21. Stari trg pri1 Slovenjem Gradcu Dolič (Mislinja): Weingerl Stanko, župnik.......... 83 56 Pameče (Slovenj Gradec): Kreslin Martin, župnijski upravitelj . . 75 25 Podgorje (Slovenj Gradec): Kotnik Simen, župnik....... 83 72 Sele (Slovenj Gradec): Msgr. Meško Ksaver, dekan....... 39 32 Slovenj Gradec: Soklič Jakob, mest. župnik..........160 134 Stari trg (Slovenj Gradec): Zadra- vec M., župnijski upravitelj . . 40 37 Sv. Miklavž pri Slovenjem Gradcu (Slovenj Gradec): Kotnik Šimen, soupravitelj........34 • 25 Sv. Peter na Kronski gori (Dravograd): Gomboc Franc, žup. uprav. 23 24 Sv. Vid nad Valdekom (Mislinja): Kolednik Alojzij, žuipn. uprav. . 43 37 Šmartno pri Slovenjem Gradcu (Slovenj Gradec): Somrek Anton, nadžupnik.........139 137 Št. IIj pod Turjakom (Mislinja): Bohanec Franc, žup. upravitelj 190 144 Št. Janž pri Dravogradu (Dravograd): Gomboc Franc, žup. upr. 53 54 22. Sv. Lenart v Slovenskih goricah 110 70 95 90 Marija Snežna (Velka): Vršič Srečko, župnik ........ Negova (Ivanjci pri Gor. Radgoni): Granfola Ivan, župnik .... Sv. Ana v Slovenskih goricah (Zg. Ščavnica): Šeško Konrad, župnik 114 104 Sv. Anton v Slovenskih goricah (Cerkvenjak): Skof Franc, župnik 136 124 Sv. Benedikt v Slovenskih goricah (Benedikt): Vahčič Rudolf, župn. upravitelj.........125 150 Sv. Bolfenk v Slovenskih goricah (Trnovska vas): Žižek Drago, žup. upravitelj....... Sv. Jurij v Slovenskih goricah (Jur-jevski dol): Rojht Janko . . . 79 74 170 200 Sv. Lenart v Slovenskih goricah: Kotnik Janko, župnik .... Sv. Rupert v Slovenskih goricah (Voličina): Kodrič Jožef, župnik . Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Gradišče): P.Klemen Smid, žpk. 23. Šaleška dolina Bele vode (Šoštanj): Križan Franc, župnik.......... Gornja Ponikva (Žalec): Gorišek I., župnik.......... Sv. Mihael v Šoštanju (Šoštanj): Gril P., župnik....... Škale (Velenje): Weiss Matej, žpk. Šmartno pri Velenju (Velenje): Dr. Hohnjec Josip, žup. upravitelj . Št. IIj pri Velenju (Velenje): Lebič Jurij, župnik....... Št. Janž pri Velenju (Velenje): Adamič A., župnik....... Zavodnje (Šoštanj): Rožman Janez, župnik.......... 24. Šmarje pri Jelšah Dramlje: Župnijski urad .... Kalobje (Šentjur pri Celju): Mer- kač Fr........ . . . Ponikva: Kociper Anton, župnik . . Sladka gora (Šmarje pri Jelšah): Stakne Andrej, župnik .... Slivnica pri Celju: Župnijski urad . Sv. Jurij pri Celju (Šentjur pri Celju): Ramšak V., žup. upravitelj Sv. Štefan (Slivnica pri Celju): Župnijski urad........ Sv. Vid pri Grobelnem (Grobelno): Medved Anton, župnik .... Šmarje pri Jelšah: Richter Jakob, dekan .......... Zibika (Pristava); Župnijski urad . Zusem (Loka pri Zusmu): Palir Jakob, župnik ........ 25. Velika Nedelja Ormož: Jereb Remigij, župnik . . Središče: Božič L., župnik .... Svetinje (Ivanjkovci): Duh Ludvik, župnik.......... Sv. Bolfenk na Kogu (Kog): Molan Franc, župnik....... Sv. Lenart pri Veliki Nedelji (Podgorci): Rehar Jožef, dekan . . . Sv. Miklavž pri Ormožu: Kolenc Fr., župnik.......... Sv. Tomaž pri Ormožu: Magdič Fr., župnik.......... Velika Nedelja: Cerar Gregor, žpk. 26. Videm ob Savi Artiče: Šketa Jos., župnik .... Bizeljsko: Župnijski urad .... Brestanica: Kolenko Ivan, žup. upr. Brežice: Klasinc F., mestni župnik . Dobova: Župnijski urad .... Kapela (Dobova): Medved Davorin, 200 180 župnik.......... Koprivnica pri Rajhenburgu: Peč- 55 68 153 120 nik Fr., župnijski upravitelj . . 65 64 Pišece: Čakš Štefan, župnik . . . 90 71 130 103 Sevnica ob Savi: Lončar Jože, žup. upravitelj......: . . 145 140 Sromlje: Stiper Štefan, župnik . . 70 67 Videm ob Savi: Župnijski urad . . 110 110 44 44 Zabukovje pri Sevnici: Rampre Fr., župnik.......... 20 33 85 60 Zdole pri Vidmu: Sunčič Lojze, žup. upravitelj......... 69 59 222 160 87 60 160 150 71 60 55 28 32 27 90 90 60 45 74 65 90 60 30 36 372 326 34 42 66 30 234 205 36 26 38 28 145 130 142 120 142 92 122 90 95 83 131 104 133 113 75 90 100 73 92 80 250 216 153 103 119 150 40 90 27. Vuzenica Ribnica na Pohorju: Bračič Franc, župnijski upravitelj.....137 132 Sv. Anton na Pohorju (Vuhred): Zemlič Štefan, žup. upravitelj . 28 22 Sv. Primož na Pohorju (Vuzenica): Dolinar Ivan, župnik .... 50 40 Trbonje (Vuzenica): Malej Ignacij, župnik ..............22 21 Vuhred ob Dravi: Zemlič Štefan, žup. upravitelj.......57 Vuzenica: Kordež Zdravko, dekan . 103 28. Zavrče Leskovec pri Ptuju: Petan Janko, župnik..........112 100 Sv. Barbara v Halozah (Cirkulane): Krošl Jože, župnik......136 135 Sv. Trojica v Halozah (Podlehnik): P. Božidar Glavač.....150 150 Sv. Vid pri Ptuju (Videm pri Ptuju): P. Danijel Tomšič......130 Zavrč pri Ptuju: Jarh Konrad, dek. 105 Ljubljanska škofija 1. Cerknica Babno polje (Prezid): Župnijski urad 19 19 Begunje pri Cerknici: Hiti Franc, župnik....................63 35 Bloke (Nova vas pri Rakeku): Ma- kovec Andrej........100 Cerknica: Turšič Janez.....67 Grahovo pri Cerknici: Zup. urad . 34 Planina pri Rakeku: Župnijski urad 23 Rakek: Župnijski urad.....48 Stari trg pri Rakeku: Zup. urad . 170 Sv. Trojica nad Cerknico (Nova vas pri Rakeku): Župnijski urad . . 43 Unec (Rakek): Župnijski urad . . 46 130 90 52 52 23 14 30 76 13 30 2. Črnomelj Adlešiči: Skube Ivan......27 Črnomelj: Zabkar Lojze.....200 Dragatuš: Vidic Franc, žup. uprav. 62 Metlika: Kocjan Bogomir .... 162 Podzemelj (Gradac v Beli krajini): lic Andrej, župnik.....101 Radovica (Metlika): Vrtačnik Ven- česlav ..........16 Semič: Župnijski urad ..... 74 Suhor pri Metliki: Vrtačnik V. . . 21 Sinji vrh (Vinica pri Črnomlju): Verderber Pavel, žup. upravitelj 17 30 10 200 39 95 50 40 91 20 Stari trg ob Kolpi: Gorše Martin, župnijski upravitelj..... 48 38 Vinica pri Črnomlju: Verderber Pavel, župnik....... 72 70 3. Kamnik Dob pri Domžalah: Tekavc Martin, vikar . .......... 79 46 Domžale: Tome Matija, žup. uprav. 165 116 Gozd (Stahovica-Kamnik): Selan M. 32 18 Grobi je (Domžale): Mav Franc . . 28 22 Homec (Radomlje): Babnik Kari, žup. upravitelj . ...... 129 51 Ihan (Domžale): Župnijski urad . . 91 — Kamnik: Župnijski urad .... 155 95 Komenda: Župnijski urad .... 237 142 Mekinje (Kamnik): Čadež Viktor, župnik.......... 102 63 Mengeš: Čampa Franc, žup. uprav. 244 168 Motnik: Župnijski urad . . . . , 46 34 Nevlje (Kamnik): P. M. Pere, žup. upravitelj......... 71 46 Radomlje: Babnik K., žup. uprav. 30 18 Rova (Radomlje): Župnijski urad . 30 Sela (Kamnik): Pavlic A., župnik . 42 22 Stranje (Kamnik): P. M. Pere, žup. upravitelj......... 98 80 Šmartno v Tuhinju: Zup. urad . . 112 80 Trzin (Domžale): Duhovnijski urad . 60 45 Tunjice (Kamnik): Župnijski urad . 60 31 Vodice nad Ljubljano: Soukal Fr., žup. upravitelj....... 210 113 Vranja peč (Kamnik): Zun Alojz, župnijski upravitelj..... 32 32 4. Kočevje Banja loka: Župnijski urad . . . 50 40 Fara: Župnijski urad...... 100 60 Kočevje: Golob Anton, vikar nam. 150 150 Osilnica: Požun Karel, žup. uprav. 70 40 Spodnji log (Mozelj): Škof Justin . 6 7 Stara cerkev pri Kočevju: Zup. urad 35 35 5. Kranj Besnica (Kranj): Erzar Franc, žpk. 53 44 Cerklje pri Kranju: Zup. urad . . 314 95 Duplje (Križe na Gor.): Hafner A., župnik...............100 81 Gorice (Golnik): Zor,ko Štefan, vikar 68 60 Jezersko: Vovk Jože, žup. upravitelj 80 62 Kokra: Vovk Jože, žup. upravitelj 33 31 Kovor (Križe na Gor.): Sinit Franc, žup. upravitelj..............103 37 Kranj: Blaj Franc, vikar .... 345 234 Križe na Gor.: Krajnc Metod, žpk. 196 115 Lom (Tržič): Gregorič Jožef, žup. upravitelj..................58 33 Mavčiče (Smlednik): Mikuž J., žpk. 74 51 Naklo pri Kranju: Filipič J., žpk. 142 102 Podbrezje (Duplje): Podržaj Ciril, župnijski upravitelj..........72 51 Predoslje (Kranj): Župnijski urad 140 83 Preddvor: Sitar Val., župnik ... 146 88 Smlednik: Hostnik Anton, žup. upr. 215 176 Sp. Brnik (Cerklje pri Kranju): Župnijski urad..............30 30 Šenčur pri Kranju: Župnijski urad 154 134 Hrast je (Kranj): Svigelj V., župnik v pok....... 42 27 Olševek (Preddvor): Duh. ur. 57 28 Voglje (Šenčur pri Kranju): Gnidovec Josip...... 56 33 Šmartin pri Kranju (Kranj): Župnijski urad....... 300 162 št. Urška gora (Cerklje pri Kranju): Zalokar Anton, župnik' .... 8 10 Trboje (Smlednik): Župnijski urad 29 26 Trstenik (Golnik): Zorko Štefan, žup. upravitelj....... 77 44 Tržič na Gor.: Gregorič Jožef, vikar 452 500 Velesovo (Cerklje pri Kranju): Pfaj- far Franc, župnik...... 87 61 Zapoge (Vodice nad Ljubljano): Go- vekar Franc, župnik .... 27 14 6. Leskovec Bučka: Župnijski urad..... 46 33 Cerklje ob Krki: Drobnič Alojz . . 95 62 Čatež ob Savi (Brežice): Kmet Mihael, župnik........ 57 24 Kostanjevica ob Krki: Lokar France, žup. upravitelj....... 150 65 Krško: Kurent Alojz, em. dekan . . 90 58 Leskovec: Pregeljc Ivan, žup. uprav. 250 212 Raka: Župnijski urad.....138 100 Studenec pri Sevnici: Mehle Stanislav, žup. upravitelj..... 48 29 Sv. Duh v Velikem trnu (Krško): Župnijski urad....... 60 69 Sv. Križ ob Krki (Podbočje): Zup- njiski urad........ 55 50 Škocjan pri Mokronogu: Škoda Mel- hior, vikar namestnik .... 70 30 Št. Jernej na Dolenjskem: Župnijski urad ......... 68 25 Velika Dolina (Jesenice na Dol.): Župnijski urad.......158 146 7. Litija Dole pri Litiji: Župnijski urad . . 29 21 Hotič (Litija): Rupnik Karel ... 15 5 Janče (Prežganje): Tomazin Ladislav, žup. upravitelj..........42 42 Kresnice: Čampa Leopold .... 58 48 Litija: Vovk Ivanka......196 125 Polšnik (Sava): Šinkovec Stanislav 41 25 Prežganje: Adolf de Cecco ... 50 42 Sava pri Litiji: Šinkovec Stanislav 30 21 Sv. Gora (Sava pri Litiji): Moretič F. 24 19 Šmartno pri Litiji: Mrzel Marija . 121 33 Štanga (Prežganje): Tomazin Ladi- slav, žup. upravitelj...... 31 30 8. Ljubljana mesto Stolna: Dr. Arnejc Janko, stol. župnik namestnik....... 50 40 Črna vas — Barje (Ljubljana): Mat- kovič Karel........25 19 Marijino Oznanjenje: Dr. p. Angelik Tominec, župnik...... 260 200 Sv. Ciril in Metod — Bežigrad: Zaje p. Krizolog........ 120 80 Sv. Družina v Mostah: Jakše Franc, župnik.......... Sv. Frančišek v Sp. Šiški: Dr. Novak p. Modest, žup. upravitelj . Sv. Jakob: Janež Ivan, žup. uprav. Rakovnik: Duhovnijski urad . . . Skladišče Družbe sv. Mohor ja . . Sv. Peter: Dr. Simončič Pavel . . Trnovo: Fric France, župnijski upr. Vič: P. Benjamin Tomšič, župnik . Posamezni naročniki...... 9. Ljubljana okolica Brezovica: Kotar Janez, žup. uprav. Črnuče pri Ljubljani: Zajec Feliks, žup. upravitelj....... Devica Marija v Polju: Zup. urad . Dobrova pri Ljubljani: Moder Ant., vikar namestnik...... Dol pri Ljubljani: Lovšin Fr., žpk. Dravi je (Ljubljana): Tomelj Anton, župnik v pokoju...... Glinica (Ljubljana): Belec Franc . Ig pri Ljubljani: Bergant Anton Javor (Dobrunje): Župnijski urad . Ježica pri Ljubljani: Pucelj J., žpk. Notranje gorice (Brezovica pri Ljubljani): Novak Alojzij .... Polhov Gradec: Andoljšek Gregor, žup. upravitelj....... Preska (Medvode): Bartol Mirko, žup. upravitelj....... Rudnik (Ljubljana): Župnijski urad Sora (Medvode): Močnik J., župnik Sostro (Dobrunje): Verce Franc, žpk. Sv. Jakob ob Savi (Dol p. Ljubljani): Supin Karel, župnik..... Sv. Katarina — Topol (Medvode): Pavlin Andrej, župnik .... Šmartin pod Šmarno goro (Št. Vid nad Ljubljano): Župnijski urad . Št. Vid nad Ljubljano: Jeglič Franc, župnijski upravitelj..... Tomišelj (Ig pri Ljubljani): Jakob Avguštin, vikar namestnik . . . 10. Moravče Blagovica: Kozjek France, župnik . Brdo (Lukovica): Lavrič Vinko, žup. upravitelj......... Češnjice (Šmartno v Tuhinju): Trdin Miha, župnik........ Krašnja pri Domžalah: Breceljnik Alojzij, župnik...... . Moravče: Vrolih Franc, vikar nam. Peče pri Moravčah: Peček Alojzij, župnik.......... Št. Gotard (Trojane): Župnijski urad Št. Ožbalt (Trojane): Župnijski urad Vače: Porenta Anton, župnik . . . Zlato polje (Lukovica): Lavrič Vinko, župnijski upravitelj..... 11. Novo mesto Bela cerkev: Strah Jožef, župnik . Brusnice: Stadler Ferdinand, župn. upravitelj . . . ...... 210 152 100 65 51 51 26 18 850 355 172 145 120 90 202 162 38 25 101 71 120 83 230 180 97 61 60 — 51 38 18 15 112 96 17 — 121 70 59 68 62 30 131 37 36 30 155 110 140 92 80 50 27 18 201 169 159 76 40 35 45 20 143 127 31 — 55 33 265 177 55 30 45 31 8 8 45 31 20 14 68 30 12 10 9 Črmošnjice (Semič): Župnijski urad Dolenjske Toplice: Cuderman Jožef, župnik v pokoju....... Mirna peč: Kastelic Franc, vikar namestnik......... Novo mesto: Župnijski urad . . . Podgrad (Stopiče): Kirar Franc, žpk. Prečna (Novo mesto): Gerčar Ivan Soteska (Straža pri Novem mestu): Župnijski urad....... Stopiče: Kvas Jože, župnijski upr. Šmarjeta pri Novem mestu: Zaplata Franc ........... Šmihel pri Novem mestu: Žagar P., organist.......... Št. Peter pri Novem mestu (Otočec): Pahulj Franc, župn. upravitelj . Vavta vas (Straža pri Novem mestu): Župnijski urad ../... 12. Radovljica Begunje pri Lescah: Hiti Franc, žup. upravitelj......... Bled: Gornik Franc, župnik . . . Blejska Dobrava: Župnijski urad . Bohinjska Bela: Drolc Martin, žpk. Bohinjska Bistrica: Cunder Viljem, župnijski upravitelj..... Brezje: P. Bogdan Markelj .... Breznica (Žirovnica): Urankar p. Konstantin........ Dobrava (Podnart): Koselj Jože . . Dovje (Mojstrana): Avguštin Alojzij, župnijski upravitelj..... Gorje: Pavlic St., župnijski uprav. Jesenice na Gorenjskem: Govekar L., župnijski upravitelj..... Kamna gorica: Župnijski urad . . Koprivnik v Bohinju (Bohinjska Bistrica): Župnijski urad .... Koroška Bela (Javornik na Gor.): Župnijski urad....... Kranjska gora: Čuk Karel, župnik Kropa: Župnijski urad..... Lesce: Žagar Lovro....... Leše (Brezje): Šivic Ludovik . . . Ljubno na Gor. (Podnart): Babnik Karel, župnijski upravitelj . . . Mošnje (Radovljica): P.Bogdan Markelj, župnijski upravitelj . . Ovsiše (Podnart): Ocepek Jožef, žpk. Radovljica: Sekovanič Franc, žpk. . Rateče Planica: Župnijski urad . . Ribno (Bled I): Podbregar Pavel, župnik...... . • . Srednja vas v Bohinju: Fister Fr., župnik.......... Sv. Križ nad Jesenicami (Jesenice na Gorenjskem): Kelvišar Marija 13. Ribnica Dobrepol je (Videm-Dobrepol j e): Golia Modest........ Draga pri Loškem potoku: Lončar Fr., župnik......... Gora (Sodražica): Dr. Samsa J., prof. 10 1 (T 66 52 105 65 90 76 13 19 75 64 18 20 42 32 107 62 71 56 100 65 60 56 140 115 255 235 83 38 75 48 155 145 61 47 222 145 39 20 105 80 230 226 146 145 76 57 78 55 114 108 103 70 81 52 77 65 26 8 33 45 62 57 30 36 125 132 58 46 61 46 177 162 23 29 144 145 6 6 22 20 Loški potok: Preželi Janko, župnijski upravitelj........ Nova Štifta (Sodražica): Duhovnij-ski urad ..../.... Ribnica na Dolenjskem: Dobrovoljc Alojzij, župnijski upravitelj . . Sodražica: Župnijski urad . . . . Struge pri Dobrepolju: Pustotnik F., župnijski upravitelj..... Sv. Gregor (Ortnek): Novak St., žup. upravitelj......... Škocijan pri Turjaku (Velike Lašče): Zajec Ciril, župnik...... Velike Lašče: Mate Franc, kaplan . Velike Poljane (Ortnek): Noč Ivan, župnik.......... 14. Škofja Loka Bukovščica (Selca nad Škofjo Loko): Honigmann Franc, župnik . . . Črni vrh (Polhov Gradec): Kovač Franc ........... Davča: Jemec A......... Dražgoše (Železniki): Lotrič Silvester Javorje (Poljane nad Škof j o Loko); Traven Št., župnik...... Leskovica (Gorenja vas): Perko V., župnijski upravitelj..... Lučine (Gorenja vas): Župnijski ur. Nova Oselica (Gorenja vas): Slabe Damijan.......... Poljane nad Škofjo Loko: Tavčar Matej, župnik.....: . Reteče (Škofja Loka): Štular Martin, župnik......., . . . Selce nad Škofjo Loko: Kržišnik P., župnijski upravitelj..... Sorica: Skvarča Ivan, župnijski upr. Stara Loka (Škofja Loka): Kopriv -nikar Zdravko, župnijski uprav. Stara Oselica (Gorenja vas): Župnijski urad......... Sv. Lenart (Selca nad Škofjo Loko): Švelc Anton ........ škofja Loka: Golob Melhior, župnijski upravitelj....... Trata (Gorenja vas): Šavli Andrej, župnik.......... Zalilog (Železniki): Hribar Anton, župnik.......... Zabnica: Verce Jožef, župnik . . . Železniki: Bertoncelj Valentin, žpk. Ziri: Baznik Amalija...... Ažbič Marijan ....... 15. Trebnje Boštanj: Zrim Jože, župnijski upr. Čatež pod Zaplazom (Velika Loka na Dolenjskem): Župnijski urad . . Mirna: Širaj Andrej, vikar . . . . Mokronog: Kuk Jože, župnijski upr. Sv. Križ pri Litiji: Zaje Ivan, župn. upravitelj......... Št. Janž na Dolenjskem: Zganjar Ignacij, župnijski upravitelj . . Št. Lovrenc ob Temenici (Velika Loka): Oblak A., župnik . . . . Šentrupert na Dolenjskem: Turšič 170 110 Jakob, kaplan........ 103 — Trebnje: Oblak Ciril, župnijski upr. 300 135 68 — Trebelno: Župnijski urad .... 66 47 Tržišče: Žerjav Mirko, žup. uprav. 70 60 231 159 64 24 16. Višnja gora 71 22 Grosuplje: Papež Karel..... 36 26 Kopanj (Grosuplje): Kogovšek Ivan, 81 76 župnik.......... 79 57 Polica (Grosuplje): Dolenc Janko, 34 34 župnik.......... 63 21 136 80 Stična: Humek p. Gabrijel .... 59 30 Šmarje - Sap: Golob Franc, vikar - 16 10 namestnik......... 70 41 Št. Jurij pri Grosupljem (Grosuplje): Šipelj Jožef........ 47 61 Št. Vid pri Stični: Župnijski urad . 150 125 34 25 Višnja gora: Vidmar Franc, župnik 70 41 Veliki Gaber: Rozman Jožef, eksp. 185 90 40 17 Žalna (Višnja gora): Znidaršič A., 23 20 župnik.......... 82 53 41 30 17. Vrhnika 53 42 Bevke (Vrhnika): Pipa Anton, eksp. 30 19 27 22 Borovnica: Jerina Ciril, župnik . . 142 135 26 12 Dolenji Logatec: Pogorele Jože, žup. upravitelj......... 43 26 53 50 Gorenji Logatec: Župnijski urad . 28 26 Horjulj: Nastran Franc, župnik . . 64 50 150 131 Hotedršica pri Logatcu: Lušin Jože, vikar namestnik....... 30 32 70 68 Podlipa (Vrhnika): Župnijski urad . 35 28 Preserje: Kočar Alojzij, vikar . . . 67 48 300 146 Rovte nad Logatcem: Schweiger V., 61 56 župnijski upravitelj..... 103 70 Sv. Trije Kralji na Vrhu (Rovte nad 142 100 Logatcem): Oblak Janko, župnij- ski upravitelj........ 35 22 47 32 Št. Jošt nad Vrhniko (Horjulj): Oblak Janko, župnijski upravitelj 55 31 49 29 Vrhnika: Tavčar Martin, vikar nam. 250 170 Zaplana (Vrhnika): Pečnik Ivan . . 25 22 650 442 120 76 18. Zagorje ob Savi 50 Dobovec (Trbovlje): Prof. Pavlič L. 40 40 35 Cemšenik (Medija-Izlake): Sitar I., 77 43 župnijski upravitelj..... 101 101 135 117 Kolovrat (Medija-Izlake): Župnijski 156 111 urad........... 60 40 71 45 Loke pri Zagorju (Zagorje ob Savi): Benedik Val., eksp...... 60 50 Medija-Izlake: Cuderman Krist., 45 34 župnik.......... 82 63 Radeče pri Zidanem mostu: Župnij- 74 33 ski urad.......... 86 71 37 12 Svibno (Radeče pri Zidanem mostu): 50 65 Povše L., župnijski upravitelj . 54 48 Št. Jurij pod Kumom: Pleša Franc, 85 75 župnik .......... 61 33 Št. Lambert (Zagorje ob Savi): Žup- 113 83 nijski urad......... 13 12 Zagorje ob Savi: Smerkolj Anton, 70 71 kaplan.......... 250 210 19. Žužemberk Ajdovec (Dvor pri Žužemberku): Kmet Jan, vikar namestnik . . Ambrus (Zagradec): Župnijski urad Dobrnič: Omahen Ignacij, župnik . Krka pri Stični: Msgr. Zakrajšek V., vikar namestnik....... Zagradec na Dolenjskem: Grčar F., župnik.......... Žužemberk: Ogrinec J., vikar nam. SLOVENSKO PRIMORJE V upravo ljubljanske škofije so priključene župnije: 1. Dolina 42 13 14 — 96 72 73 58 24 12 180 120 Barka (Vremski Britof): Divača: Župnijski urad.....29 Gročana: Klanec (Kozina): Piščanec Gabrijel župnik......... Lokev (Divača): Zalokar Janez, žpk Podgorje na Krasu: Zgur Rudolf župnijski upravitelj .... Rodik (Kozina): Vidav Josip, župnik Vatovlje (VremskiBritof): Župnijski urad........... 24 29 18 37 19 10 34 14 42 35 35 2. Hrušica Brezovica (Materija): Golac (Obrov): Hrušica (Podgrad): Šircelj Vladimir, župnijski upravitelj.....17 Podgrad-Starad: Pregarje (Obrov): Milič Aleksander, župnik..........14 Sliv je (Materija): Gombač Franc . 27 10 7 12 3. Jelšane Brdo Dolenje Jelšane: Božič Božidar, župnik . . 50 50 Nova vas: Podgraje Sušak in Novokračine 4. Osp Kubed (Gračišče-Sočerga): Prelc G., župnijski upravitelj.....26 — Movraž Predloka Sočerga (Gračišče-Sočerga): Valen-tič Mirko, župnijski upravitelj . 5. Postojna 10 — Studeno (Postojna): Ercigoj Andrej, župnijski upravitelj..... 80 70 Suhorje z Ostrožnim brdom Šmihel na Krasu (Pivka): Vadnjal Ivan, župnik........51 40 Št. Peter na Krasu (Pivka): Dr. Požar Tone, župnijski upravitelj . 60 55 Štivan Trnje (Pivka): Hrvatin Marijan, župnijski upravitelj..... 55 24 Vreme (Vremski Britof): Župnijski urad........... 54 26 6. Tomaj-Sežana Avber: Župnijski urad.....23 7 Dutovlje: Budin Ivan, župnik . . . 100 110 Povir (Sežana): Milič Jožef, župnik 90 77 Predloka (Črni kal): Sežana: Glažar Jožef............78 601 Tomaj s kaplanijo Kazlje: Kjuder Albin, župnik................100 71 7. Trnovo Knežak: Kalan Jan, župnik . . . 112 112: Prem: Župnijski urad......15 15 Trnovo pri Ilirski Bistrici: Berce V., župnijski upravitelj..... 58 58 Zagorje na Pivki (Knežak): Župnijski urad.......... 37 33. Jugoslovanski del goriške nadškofije 1. Biljana Biljana (Dobrovo v Brdih): Krapež Anton, župnik....... 64 25 Cerovo (Kojsko v Brdih): Ferjančič Edo, župnik........ 25 12 Gradno (Dobrovo v Brdih): Mozetič Efr., župnik........ 40 28 Kojsko: Ferjančič Edo, župnik . . 50 50 Kozana (Dobrovo v Brdih): Črnigoj Franton, župnik....... 20 18 Kožbana (Dobrovo v Brdih): Lenar- dič Friderik........ 9 — Medana (Dobrovo v Brdih): Milanič Jožef, župnik, dekan..... 20 15 Podsabotin (Kojsko): Ferjančič Edo, župnik.......... 13 — Šmartno (Kojsko): Benedetič Jožko, župnijski upravitelj..... 33 20 Vedri jan (Dobrovo v Brdih): Moze- tič Efr., župnik....... 12 — Vipolže (Dobrovo v Brdih): Fon J., župnik.......... 20 17 Hrenovice in Ubeljsko (Hruševje pri 2. Bovec Postojni): Lavrenčič Franc, žpk. 127 80 Košana: Kovačič Franc, župnik . . 70 — Bovec: Klobučar Andrej, župnik, Matenja vas (Prestranek): CerarA., dekan .......... 36 31 župnik ........... 35 20 Čezsoča (Bovec): Kravanja Bern. . 31 25 Postojna: Debevc Stanislav, župnij- Log pod Mangartom: Rutar Silvo, ski upravitelj........ 60 62 župnijski upravitelj..... 40 20 Senožeče: Vilhar Janez, župnik . . 13 — Soča: Pulec Bruno, župnijski upr. 64 50 Slavina (Prestranek): Gorše Martin, Srpenica: Ipavec Stanko, župnijski župnik.......... 70 56 upravitelj......... 67 35. 3. Cerkno Bukovo (Hudajužna): Hvala Flori- jan, župnik.......... Cerkno: Mozetič Ivan, dekan . . . Novaki (Cerkno): Kožlin Marijan, vikar........... Orehek (Cerkno): Razpet Katarina Otalež (Cerkno): Pilat Anton, žup- rfijski upravitelj....... Šebrelje (Cerkno): Župnijski urad . 4. Črniče Ajdovščina: Bratina Dušan, župnik Batu je (Crniče): Filipič Al., župnik Crniče: Kodrič Martin, dekan . . Kanin je (Dobravi je): Stanič Vikto- rin, župnik........ Lokavec (Ajdovščina): Cernigoj H., župnijski upravitelj..... Osek (Šempas): Podobnik Slavko . Otlica (Ajdovščina): Bratina Albin Sv. Križ na Vipavskem (Dobravlje): Rudež Branko ....... Sv. Tomaž (Dobravlje): Zadnik Rob. Šempas: Srebrnič H., župnik . . . Velike Zabije (Dobravlje): Štanta J. 5. Idrija Črni vrh nad Idrijo: Kobal Ivan, župnik.......... Godovič: Rupnik Vinko, organist . Gore (Idrija): Likar Peter, župnik . Idrija: Filipič Janez, dekan . . . Ledine (Idrija): Zakelj Mirko, župnijski upravitelj....... Spodnja Idrija: Rupnik Franc, župnijski upravitelj....... Vojsko (Idrija): Jeklin Fortunat, župnik.......... Zavratec (Rovte): Govekar Franc, župnijski upravitelj..... 6. Kanal Avče (Ročinj): Močnik Franc, žpk. Deskle (Anhovo): Kavčič Filip, žpk. Gorenje polje: Kavčič Filip, župnik Kal nad Kanalom: Rijavec Vladimir, župnijski upravitelj . . . Kanal ob Soči: Semič Ivan, dekan Levpa (Kal nad Kanalom): Škarabot Mirko, župnijski upravitelj . Lom (Most na Soči): Šarf Stanko, župnik.......... Marijinocelje (Kanal ob Soči): Ma- kuz A., župnik....... Plave (Anhovo): Kavčič Filip, žpk. Ročinj in Srednje (Ročinj): Škarabot Mirko, vikar namestnik . . 7. Kobarid Drežnica: Češornja A., župnik . . Kobarid: Likar Ludovik, dekan . . Kred (Kobarid): Skočir Jožef, cerkovnik .......... Libušnje (Kobarid): Klinkon Karel, župnik.......... 60 54 152 114 75 70 27 25 44 18 90 89 80 100 40 42 59 64 20 20 50 _ 38 30 20 32 55 63 30 30 48 58 30 33 156 122 23 9 60 50 300 220 70 52 74 59 74 58 24 26 32 24 58 42 34 34 22 _ 92 56 65 50 60 .50 32 31 20 19 80 70 84 80 120 86 42 36 60 60 Livek (Kobarid): Obleščak Slavko, župnik.......... 60 60 Sedlo (Breginj): Krajnik Lucijan, župnijski upravitelj ...... 91 67 Trnovo ob Soči (Trnovo pri Kobaridu): Ipavec Stanko, župnik . . 32 30 8. Komen Gaberje in Gornja Branica (Štanjel na Krasu): Skvarč Alojz, župnik 26 27 Gor jansko (Komen): Kos Viktor, žpk. 25 20 Kobjeglava (Štanjel na Krasu): Vetrih Alojz........21 39 Komen: Kos Viktor, dekan .... 80 37 Lipa (Kostanjevica na Krasu): Kavčič Mirko........10 9 Pliskovica (Dutovlje): Delpin Ivan, župnik.......... 22 30 Škrbina (Komen): Posarelli Štefan 12 11 Štjak (Štanjel na Krasu): Žagar J., župnik..........35 16 Štanjel ha Krasu: - Temenica (Kostanjevica na Krasu): Šuligoj Srečko.......15 13 Veliki dol in Gabrovica (Komen): Krapež Franc, župnik .... 35 30 Vojšoica (Kostanjevica na Krasu): Masten Alojz........15 17 9. Miren Bilje (Renče): Bukovica (Volčja draga): Mavrič Fr. 19 — Miren: Pahor Oskar, dekan, župnik 140 150 Opat je selo (Solkan): Črnigoj Vinko, župnik.......... 46 40 Vrtojba (Šempeter pri Gorici): God-nič Bernardin, župnik..... 50 85 10. Solkan Banjšice (Kal nad Kanalom): Rijavec Vladimir, žup. upravitelj . 41 22 Bate: Zavrl Alfonz.......10 10 Čepovan: Zagoršek Franc, žup. upr. 60 50 Gornja Trebuša (Cepovan): Grgar: Bizjak Franc, župnik ... 85 67 Kromberg (Nova Gorica 1): Kocjan- čič Atanazij, žup. uprav. ... 58 45 Marijino Oznanjenje na Kostanjevici (Nova Gorica): P. Vostner Otmar, žup. upravitelj .... 70 30 Lokovec (Cepovan): Širaj F., župnik 40 43 Solkan: Simčič Andrej, dekan . . 100 120 Šempeter pri Gorici: Berbuč Alfonz, župnik..........110 104 Trnovo pri Gorici: Tomšič Krištof, župnik . . . ...... 65 57 11. Tolmin Grahovo ob Bači: Melinc Anton, žup. upravitelj....... 52 35 Kamno (Kobarid): Gande Bogomir, župnijski upravitelj . . . . , 54 52 Most na Soči: Premrl Janko, dekan 102 72 Nemški Rut (Grahovo): Pavlin M., žup. upravitelj.......31 13 Obloke (Hudajužna)-. Melinc Anton, žup. upravitelj.......21 13 Pečine (Slap ob Idrijci): Jušič Jožef, župnik.......... 26 26 Podbrdo: Sirk Milan, žup. uprav. . 50 30 Podmelec: Rejec Slavko, nad. vikar 66 46 Ponikve (Slap ob Idrijci): Laipanja Janez, žup. upravitelj .... 32 35 Stržišče (Hudajužna): Pavlin Martin, žup. upravitelj..... 46 24 Št. Viška gora (Slap ob Idrijci): Mu- nih Ciril, župnik...... 64 65 Tolmin: Štrancar Anton, žup. upr. 224 152 Volče: Kodermac Alojz, župnik . . 100 70 12. Vipava Budanje (Vipava): Debevec Ivan, župnik.......... 70 50 Col: Metlikovec A., žup. upravitelj 56 53 Erzelj (Vipava): Kralj Al., žup. upr. 15 — Goče (Vipava): Kralj Al., župnik . 92 100 Lozice (Št. Vid nad Vipavo): Premrl Franc, žup. upravitelj .... 45 40 Planina (Ajdovščina): Petrič Jože, žup. upravitelj....... 34 15 Podkraj (Col): Metlikovec Al., žup. upravitelj ......... 49 58 Podraga (Podnanos): Premrl Franc, župnik......... 55 55 Slap pri Vipavi (Vipava): Batič Va- lentin, župnik........ 40 36 šturje (Ajdovščina): Berce Bogomir, župnik.......... 110 100 Št. Vid pri Vipavi (Podnanos): Ko- vač Janez, župnik ...... 85 80 Ustje (Ajdovščina): Podberšček Šte- fan. župnik........ 20 20 Vipava: Breitenberger Ignac, dekan 129 100 Vrabce (Podnanos): Kovač Janez . 15 13 Vrhpolje (Vipava): Pišot Janko, žpk. 72 50 10 — 75 60 30 57 66 50 48 33 37 31 85 60 45 35 13. Zali hrib Brje (Branik): Benko Franc, žpk. Branik: Srebrnič Franc, župnik . . Prvačina: Lestan Aleksander, žpk. Renče: Koren Jožef, župnik . . . Šmarje (Branik): Župnijski urad . Vogrsko (Volčja draga): Štolfa Janez, župnik........ Zali hrib: Vrtovec Stanko, dekan . Zalošče (Zali hrib): Rejec Ivan, dek. Razni kraji Alipašinmost 3, Banjaluka 18, Belo brdo 1, Beograd 27, Dekanovec 1, Doboj 1, Dolnja Dubrava 1, Draškovec 1, Gibina 38, Gornji Mihaljevec (Macinec) 46, Gudurica 35, Hrašči-na-Trgovište 1, Janjina 1, Karlovec 9, Koprivnica 1, Kastav 4, Knin 1, Koločep 1, Krapanj 3, Mala Subotica 3, Mursko Središče 8, Nijemci 1, Odžaci 1, Pazin 20, Pitomača 1, Podturen 4, Poreč 6, Požarevac 1, Reka 15, Rovišče 1, Samobor 1, Skakavac 1, Skoplje 6, Strmac 1, Subotica 1, Sušnjevica 1, Sv. Anton (Dekani pri Kopru) 10, Šmarje pri Kopru 70, Visoko 6, Zagreb 104, Zemun 1. Druge države Celovec: Poverjeniški odbor Družbe sv. Mohorja v Celju 1000, Dunaj 2, Mogila (Poljska) 1, Praha (Češkoslovaška) 1, USA 82. Pregled udov Družbe sv. Mohorja 1953 dosmrtnih letnih skupaj Lavantinska škofija 163 29.036 29.199 Ljubljanska škofija 121 24.740 24.861 Slovensko Primorje 17 8.125 8.142 Druge jugosl. škofije 4 452 456 Druge države 1.086 1.086 305 63.439 63.744 Cenik knjig Družbe sv. Mohorja Broš. Vez. part. glas. Knjige nabožne vsebine din din din din Muzikaiije Jeglič dr. A.: V boj za srečno in ve- Aljaž J.: Mešani in moški zbori, selo krščansko življenje, I. in III. 5., 6., 7., 8. zvezek po..... 15 — del po........... 20 — Gašparič: Missa in G in honorum Lukman: Ciprijan I....... 80 190 S. Joan. Bapt......... 140 16 — Ciprijan II....... 75 185 Lukman: Tri evharistične . . . . 15 — — Hieronim....... 75 185 — Majnik poje..... 4 — — Krizostom...... 80 190 — 4 koralni napevi . . > . 6 — — Sv. Avguštin IX..... 80 190 — Spomni se, deviška Mati 30 — — Sv. Avguštin X..... 90 200 — Premila mati Zveličar jeva 65 — Sveto pismo nove zaveze, II. del: Luževič: Requiem....... 96 — Apostolski listi in razodetja . . . — 60 Mihelčič: Evharistične..... 36 — Zore: Življenje svetnikov, 12., 13., — Gospa sveta..... 12 — 14. zvezek po........ 16 — — Slavospevi...... 16 — part. glas. din din Mihelčič: Svetniške......18 — — Postne .......14 — — V zakramentu.....25 — — Zdrava Marija, 10 Mariji- nih pesmi......75 — — Gori na planine, moški, ženski in mešani zbori .110 — Vodopivec: Latinska maša v čast sv. Frančiška........90 — Broš. Vez. Razno din din Krek dr. J.: Zbrani spisi, II. zv, 2. sn. 64 — Slovstvena knjižnica Zigon dr. A.: Prešernova čitanka . 36 80 Znanstvo Brecelj dr. A.: Čuda in tajne življenja ........................16 44 Fakin A.: Iz življenja rastlin ... — 94 Mušič Marijan: Obnova slovenske vasi . . ...................20 60 Trunk Jurij: Spomini......— 130 Življenjepisi Kovačič dr. Fr.: Slomšek I. . . . 20 — — Slomšek II. . . . — 50 — Slomšek, I. in II. zv. skupaj vezana . — 130 Cvetje iz domačih in tujih logov Stritar: Izbor mladinskih spisov (uredil dr. France Koblar) ... 30 — Mladika Posamezne številke raznih letnikov po ............10 — Koledarji Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1946, 1947 ....... 28 — za leto 1952, 1953 ....... 80 — Mohorjeva knjižnica 119. Kotnik Fr.: Misijonar Jernej Mozgan......... 12 — 120. Erjavec Anton: Mladostni plameni (pesmi).......— 54 Broš. Vez. din din 122. Meško Fr. Ks.: 14 srca in sveta (pesmi) ............— 72 124./125. Finžgar Fr. S.: Pod svobodnim soncem, I. in II. del skupaj vezana, polplatno . 360 celo platno............420 126. Iz bojev za svobodo .... 16 44 128. Finžgar Fr. S.: Triglav. Planinska idila.........16 — na boljšem papirju in večjem formatu......... — 66 129. Meško Fr. Ks.: Mladim srcem, V. zvezek......... 40 70 130. Sever Sonja: Kamenček sreče 100 185 131. Dickens Charles: Cvrček na ognjišču.........75 185 Povesti Detela dr. Fr.: Hudi časi.....16 54 Cajnkar dr. St.: Križnarjevi ... 200 445 Slovenske večernice 72. Sorli dr. J.: Krščen denar . . 18 44 73. Sorli dr. J.: Sorodstvo .... 18 44 79. Jaklič Franc: Peklena svoboda — 48 97. Bračič Julija: Zaprta vrata . . 12 34 98. Remec dr. Al.: Opustošena brajda....................30 60 Prežihov Voranc: Stari grad . 100. Bračič Julija: Graščinski stra- dar ji...........28 — 102. Sket dr. Jakob: Miklova Zala . 52 110 103. Finžgar F. S.: Mirna pota . . 72 162 Gospodarstvo Janežič, Repanšek, Simonič: Za boljši pridelek.......54 120 Zgodovina Mal dr. Josip: Zgodovina slovenskega naroda, 11., 12., 13., 14., 15., 16. zvezek po........30 — Moder Janko: Iz zdravih korenin močno drevo. Iz zgodovine Družbe sv. Mohorja, I. del......56 — Če se zanimate za nabožno slovstvo in cerkvene muzikalije, zahtevajte od Družbe sv. Mohorja v Celju poseben cenik. Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1954. — Opremil ing. arch. Ivan Pengov. — Založila Družba sv. Mohorja v Celju. — Natisnila Celjska tiskarna v Celju meseca oktobra 1953 v 65.000 izvodih. — Za založbo odgovarja dr. Stanko Cajnkar. POSTNE, BRZOJAVNE IN TELEFONSKE PRISTOJBINE pisma tuzemstvo do g 20 50 250 500 1000 2000 din inozemstvo do g din 15 25 40 60 150 200 krajevni promet do g din 20 50 250 500 1000 2000 10 " 15 25 40 100 150 20 30 Preko 20 g za vsakih 20 g ali del te teže po 17 din več. Avionske pošiljke. Ker imajo razne države različne tarife, vprašaj vselej na pošti, da ne bo napak frankirano! Največja teža 2 kg. It«. Dopisnice........... Priporoonina......... Povratnice pri predaji . . . Povratnice po predaji . . . Ekspresnina za pisemske pošiljke.......... Ekspresnina za pakete . . Poizvednice......... Za posredovanje pri carinjenju pisem, pošiljk . Za posredovanje pri carinjenju paketov..... Poštno ležeče pošilike poleg redne pristojbine še: za pisemske pošiljke . . za denarna pisma, nakaznice in pakete Odkupnina za vse vrste pošiljk........... Inoi. Čekovne položnice vplačila in izplačila do din din 100 500 1 000 3 000 5 000 10 000 30 000 50 000 100 000 5 10 15 25 30 35 55 70 100 Za vsakih nadaljnjih 100 000 din ali del tega zneska še po lOdin. nakaznice tuzemstvo in STO do din 500 1 000 3 000 5 000 10 000 20 000 din tiskovine tuzemstvo do g din 20 30 50 70 100 130 Za brzojavne nakaznice še pristojbina za telegram. vzorci brez vrednosti tuzemstvo do 100 g lOdin, preko 100 g do 500 g 25 din, največja teža 500 g. inozemstvo do 50 g 10 din, za vsakih nadaljnjih 50 g ali del te teže po 5 din. 50 " 500 2 000 5 10 25 Inozemstvo do 50 g 10 din, za vsakih nadaljnjih 50 g ali del te teže 5 din. Največja teža 3 kg, če je ena povezana knjiga, največ 5 kg. paketi — tuzemstvo do 3 kg 5 „ 10 „ 15 „ 20 „ 25 „ 100 din 120 „ 180 „ 250 „ 300 „ 350 „ Paketna pristojbina sestoji iz a) poštnine po teži, b) poštnine po vrednosti, ki je ista kot za denarna pisma. Največja teža do 20 kg, filmi do 25 kg. vrednostna (denarna) pisma — tuzemstvo Poštnina sestoji iz: a) poštnine po teži in pripo-ročnine, b) poštnine po vrednosti: Za vsak nadaljnji 1 000 000 ali del tega zneska še po 200 din. 500 din 1 000 „ 5 000 „ 10 000 „ 50 000 „ 100 000 „ 500 000 „ 1 000 000 „ 20 din 30 „ 60 „ 80 „ 100 „ 200 „ 400 „ 600 „ medkrajevni telefonski pogovori, pozivnica in obvestilnica pas B I II III IV V VI VII km od7-19odl9-7|S« do 10 10— 25 25— 50 50—100 100—200 200—400 400—600 nad 600 pristojbine 30 70 "120 160 220 280 320 380 15 35 60 80 110 140 160 190 20 30 40 50 60 70 80 90 Nujni pogovori dvojna pristojbina. Zelo nujni pogovori petkratna pristojbina. Nujna pozivnica dvojna pristojbina. Krajevni pogovori 5 din. brzojavke Navadna brzojavka: beseda 8 din, najmanj 80 din. Nujna brzojavka: beseda 16 din, najmanj 160 din. Brzojavke za krajevni promet: beseda 4 din. Brzojavke XLT, čestitke in izrazi sožalja: beseda 4 din. Brzojavke s plačanim odgovorom, za odgovor še najmanj 80 din. Posredovanje brzojavk po telefonu za vsakih 10 besed ali del 10 besed, 5 din. Dostava brzojavk po posebnem islu .za vsak km 40 din.